Zdravnik in medpoklicno sodelovanje

UNIVERZA V LJUBLJANI
MEDICINSKA FAKULTETA
Katedra za javno zdravje
ZDRAVNIK IN MEDPOKLICNO
SODELOVANJE
MENTOR:
izr.prof.dr. Lijana Zaletel-Kragelj, dr.med.spec., izr.prof.dr.
Majda Pahor univ.dipl.sociol.
USTANOVA MENTORJA:
Katedra za javno zdravje, Zdravstvena fakulteta
Pri seminarju so sodelovali: Maja Potisek
Laura Poljančič
Sara Jagodic
Tanja Čugura
Karlo Pintarić
Letnik: M3
Študijsko leto: 2010/2011
Datum predstavitve teme: 21.4.2011
IZVLEČEK
Ljudje se zdruţujemo v skupine, saj se zavedamo da lahko s skupnimi močmi
doseţemo več kot posameznik. Ampak zdruţevanje v skupine hkrati pomeni druţenje in
razmišljanje ter sodelovanje različnih ljudi z različnimi pogledi na problem, ki ga ţelijo rešiti
in z različnimi načini delovanja. Tako lahko hitro pride do konfliktov, nesporazumov in
posledično je ogroţena pot za dosego cilja. Glede na zdruţnost, enotnost in homogenost
ločimo skupine, ki so uspešne in premostijo ovire na poti do skupnega cilja, in skupine, ki
tega ne doseţejo. Skupina ljudi, ki uspešno premosti vse ovire, tako notranje, ki izvirajo iz
lastnih razlik sodelujočih, kot tudi zunanje ovire, ki jih postavlja sam problem, si zasluţi
poimenovanje team. Tim sestavljajo posamezniki, ki se zavedajo, da lahko samo s skupnimi
močmi, potrpeţljivostjo, s spoštovanjem in skupno vizijo dosegajo najboljše rezultate, ki so
priznani s strani nadrejenih, kolegov in v zdravstvu s strani bolnikov.
1 UVOD
Zdravstvo je eno izmed področij, kjer se vsakodnevno srečuje mnogo predstavnikov različnih
poklicev. Vsak ima svoje sposobnosti, svoje znanje, vsi pa si prizadevajo za čimboljšo oskrbo
bolnikov. V ospredju niso le storitve, izidi zdravljenja, pomembni so tudi medosebni odnosi
med zaposlenimi v zdravstvu in bolnikom. Poudariti je treba medpoklicne odnose, ki lahko
pomembno vplivajo na kakovostno, učinkovito in varno zdravstveno obravnavo. Če je
sodelovanje dobro, so dobri tudi rezultati dela, bolj zadovoljni so tako bolniki kot zaposleni.
Ti lahko najboljše rezultate doseţejo le, če se drug drugemu prilagodijo in ustvarijo učinkovit
tim, v katerega vsak prispeva kar največ.
2 O SKUPINAH IN TIMIH
Ljudje se ţe po naravi radi zdruţujemo v skupine, v katerih smo povezani z ljudmi s
podobnimi vrednotami in tako zadovoljimo potrebe po sporazumevanju, pripadnosti in
prepoznavi. Skupine razdelimo na formalne in neformalne:
FORMALNE SKUPINE, imenovane tudi delovni timi, ustvarijo organizacije zato, da bi se
dosegel določen cilj. Takšne skupine uţivajo s strani organizacije popolno podporo in
priznavanje. Zanje je značilna hierarhiča organizacija, jasna delitev dela in vnaprej načrtovano
delovanje. Formalnih skupin je več vrst, na primer funkcionalna, operacijska, konzultacijska,
samoupravna skupina, projektni timi in stalni komite (1).
NEFORMALNE SKUPINE ustanovijo posamezniki in ne organizacije, zato jih te tudi ne
priznavajo. Med neformalne štejemo interesno, prijateljsko, podporno in virtualno skupino
(1).
Pomembno je razlikovati med pojmoma skupina in tim.
O SKUPINI govorimo, kadar dva ali več ljudi s skupnimi vrednotami, normami in
potrebami komunicira med sabo. Za nastanek skupine morajo biti izpolnjene vsaj tri zahteve:
člani morajo imeti skupne potrebe, med njimi mora biti razvita močna medosebna
komunikacija, hierarhije ni oziroma je minimalna. Cilj v skupini ponavadi ni dorečen (1).
TIM sestavlja manjše število ljudi s komplementarnimi sposobnostmi, ki si
prizadevajo za skupen cilj. Dosegajo rezultate in so uspešni v organizaciji. Za delovanje tima
je značilno,da se člani zavedajo, da osebne in skupne cilje uspešneje dosegajo z vzajemno
pomočjo, odlikuje jih velika zavezanost skupnemu cilju, vsak v timu prispeva največ, kar zna
in zmore. Dober menedţer lahko zbere skupino posameznikov in jo pretvori v tim. Proces
nastajanja in delovanja tima lahko razdelimo v 4 oziroma 5 faz:
1. oblikovanje – V tej fazi se posamezniki začnejo spoznavati, sprva so uradni, vljudni,
tihi. Sčasoma se spoprijateljijo, dogovorijo o ciljih, dobijo novo odgovornost.
2. viharjenje – Člani se privadijo na misel o pripadnosti skupini, zato si poskušajo
pridobiti ustrezen poloţaj, vplivajo pa tudi na porazdelitev vlog, na norme in postopek
dela. Vsak član predstavi svoj pogled na delo v timu. Če pride do konflikta, nekatere
skupine nikoli ne preseţejo te faze. Za uspeh je potrebna toleranca in potrpeţljivost.
3. urejanje – Člani prilagodijo svoje obnašanje ostalim, postanejo bolj povezani, si bolj
zaupajo. Razvijejo se delovne navade, člani se strinjajo glede pravil, profesionalnega
obnašanja, metod, pripomočkov pri delu. Poveča se motivacija za delo.
4. izvajanje – Pravila so določena in tim se lahko posveti nalogam. Člani so močno
motivirani, polni znanja, medsebojno odvisni in delujejo kot enota. Prizadevajo si, da
bi njihovo delo prineslo rezultate, delajo učinkovito in brez nepotrebnih konfliktov.
5. odlaganje – Nekateri prištevajo k fazam razvoja skupin še odlaganje. Ko je naloga
opravljena, je pomembno, da se to formalno prizna. Člani se lahko vključijo v druge
skupine in lotijo drugih nalog, lahko pa se kdaj kasneje spet zdruţijo v isto skupino
(1).
V uspešnem timu so naloge porazdeljene. Belbinova je v svojih raziskavah ugotovila, da mora
imeti učinkovit tim člane, ki prevzamejo devet ključnih vlog:
1. Koordinator – Skrbi, da vsi člani tima lahko sodelujejo pri razpravah in odločitvah tima.
Tako zagotovi poštenost in enakopravnost.
2. Tvorec – To je dinamičen član, ki ima rad izzive in je uspešen, kadar je pod pritiskom. Je
gonilna sila tima, ima pogum, ki timu pomaga premagati ovire.
3. Snovalec – Največkrat ima izvirne ideje, ki so pogosto nekonvencionalne. Je kreativen,
ima bujno domišljijo, zato ga ostali člani včasih ne razumejo. Vsekakor je pomemben, saj
je vedno poln novih idej, brez katerih bi tim le steţka napredoval.
4. Iskalec virov – Ima veliko zvez, zato priskrbi informacije in podporo »zunanjega sveta«.
Kadarkoli tim kaj potrebuje, on vedno pozna nekoga, ki lahko pri tem pomaga.
5. Izvajalec – Je organiziran, učinkovit pri spreminjanju velikih idej v izvedljive načrte,
praktičen, logičen, discipliniran, delaven. Ni pa prilagodljiv, saj je trdno zasidran v
realnem svetu.
6. Sodelavec – Najbolj se zanima za člane tima, za njihove potrebe in teţave. Je občutljiv,
podpira ostale, prvi pristopi k tistim, ki se čutijo izključene. Skrbi, da vladajo med člani
pristni odnosi in sloga. Morebitne konflikte poskuša čimprej odpraviti.
7. Dovrševalec – Skrbi, da se tim drţi rokov, zato večkrat priganja k delu. Je natančen,
zanimajo ga podrobnosti.
8. Ocenjevalec – Strateg, opazovalec, poskuša enakovredno pretehtati vse moţnosti. Včasih
je preveč kritičen, zato lahko jemlje pogum ostalim članom.
9. Strokovnjak – Ima sposobnosti in znanje, zaradi česar je zelo ozko usmerjen (1).
Timsko delo ima tako prednosti kot slabosti. Tim vsekakor laţje najde rešitev kot
posameznik, saj so člani tima bolj objektivni in bolj uspešni pri odpravljanju napak. V timu
vlada pozitivna sinergija – rezultati, ki jih doseţe tim, so boljši, kot če bi sešteli rezultate
posameznikov. Res pa je, da se pri timskem delu lahko pojavijo mnoge ovire, najpogostejše
so: različne navade članov, ki prihajajo iz različnih organizacij, socio-ekonomska neenakost
med člani (starost, spol), nejasno definirani cilji. Tim ne more delovati, če si člani ne zaupajo.
Zaradi tega se preveč bojijo konfliktov, se ne čutijo zavezane k dosegi cilja, posledično se
izogibajo odgovornosti. Osebne potrebe (po razvoju kariere, prepoznavnosti) postavijo pred
skupen cilj tima, zato je tega nemogoče doseči (1).
3 ZDRAVNIKI IN MEDPOKLICNO SODELOVANJE V ZDRAVSTVU
Zdravništvo doma in po svetu se spopada s hitrimi druţbenimi spremembami, ki so
povezane z velikim napredkom v medicini, povečanim dostopom do znanja in povečanim
pričakovanjem ljudi, ki potrebujejo zdravstveno varstvo. Te spremembe imajo velik vpliv na
vse zdravstvene poklice, poklicno prakso in dojemanje vloge poklicev v druţbi (2).
Zahtevani aktualni cilji poklicnega dela vključujejo čas kot merilo produktivnosti in
visoke standarde kot merila kakovosti in učinkovitosti. Doseganje teh ciljev v medicini
zahteva hkratno sodelovanje več oseb iz različnih poklicev, katerih delo se večkrat med seboj
prekriva. Primarna (tradicionalna) vloga zdravnika v druţbi vključuje prepoznavanje,
zdravljenje in preprečevanje bolezni ter lajšanje bolezenskih tegob. Pri tem je zelo pomemben
svojevrsten zaupni odnos med zdravnikom in pacientom. Poleg omenjene primarne vloge pa
druţba narekuje privzemanje novih vlog, ki predstavljajo podporo primarni. Zdravnik je tako:
 Strokovnjak na področju medicine-medicinski poklic vključuje poleg obseţnega
znanja, etike in različnih veščin še zavezanost k osnovnim vrednotam, sočutju in skrbi.
(Stroka mora nenehno skrbeti za vzdrţevanje najvišjih standardov in za stalno
preverjanje lastnih sposobnosti)
 Komunikator- ima sposobnost zbiranja in posredovanja medijskih informacij ter
svetovanja glede promocije zdravja
 Učenjak- zdravnik stalno spremlja napredke na področju medicine prek
raziskovalnega učenja
 Zagovornik- zdravnik zagovarja zdravje in ga promovira
 Menedţer- zdravnik je odgovoren za učinkovito in uspešno delo v svojem timu, za
to potrebuje medosebne in druţbene veščine
 Vodja tima- kot ekspert ali vodja tima zdravnik priznava nepogrešljivo funkcijo
ostalih zdravstvenih delavcev (negovalni kader, laboratorijski delavci…) (2)
MEDICINSKA ETIKA – Zaradi napredka v tehnologiji in naglega razvoja druţbe lahko hitro
pride do nasprotja načel, etičnih dilem, nesporazumov med poklicnimi področji ter strokovno
dejavnostjo in druţbo. Zato so poleg temeljnih potrebna tudi nova etična načela, usmerjena
predvsem v medstrokovno ustvarjalno sodelovanje, ki narekujejo preoblikovanje temeljnega
poklica v vse bolj integrirano delo. Sodobna etika je nujna za ohranitev značilnosti
samoregulirane stroke in ugleda zdravnikov (2).
TIM IN TIMSKO DELO – Medicina je skupinska dejavnost, ki zahteva priznanje in
prepoznavo veščin drug drugega, za kar je potrebna seznanjenost in pravilno razumevanje
dela in vloge posameznih članov skupine. Za zdravnike lahko to pomeni zoţitev njihovih
poklicnih dejavnosti ali pa razvoj novih veščin, kar je dolgotrajen in kompleksen, a obenem
nujno potreben proces.
Sestava, oblike in značilnosti timskega dela na področju zdravstva se med seboj
razlikujejo in posledično zahtevajo drugačne rešitve problemov. Ti se pojavljajo tudi pri
vodenju in izvajanju timskega dela. V timih lahko zdravnik nastopa kot vodja ali pa kot
enakopravni član tima. Vodja sprejema odločitve, odgovarja za način, obseg in izvedbo dela.
Zdravnik, ki nastopa kot vodja, je odgovoren za učinkovito in uspešno delo tima, zato
potrebuje poleg svojega temeljnega strokovnega znanja še medosebne in druţbene veščine.
Učinkovitost in uspešnost tima je močno odvisna od jasnih opredelitev odgovornosti
posameznih članov in zlasti od osebnih odnosov, ki vladajo med člani tima. Pri tem ima vodja
pomembno vlogo, saj izkazuje zavezanost druţbenim in delovnim vrednotam, nadzoruje delo
tima, vzpostavlja jasne cilje, nudi pogoje za učinkovito delo in izkazuje pozornost ter priznava
odličnosti vsakega člana (2).
MEDPOKLICNO DELO IN DRUŢBA – Pomanjkanje zdravnikov, vdor trga in tekmovalnost
v zdravstvu ustvarjajo stresno okolje za zdravnike zaradi zahtev po višji kakovosti oskrbe,
niţjih stroških in zaradi naglih administrativnih sprememb. Dodaten pritisk predstavljajo
zahteve po vedno večjem deleţu časa, ki naj ga zdravnik posveti opravljanju storitev. Zato
primanjkuje časa za izobraţevanje in usposabljanje, ki sta nujna za uresničitev visokih
standardov v medicini. Za zadovoljitev druţbenih zahtev in potreb je torej potrebno, da tudi
druţba z ustreznimi ukrepi ustvari pogoje za prilagoditev zdravstvenih poklicev novim
razmeram (2).
4 MEDPOKLICNO SODELOVANJE V
MEDICINSKIMI SESTRAMI IN ZDRAVNIKI
ZDRAVSTVENEM
TIMU
MED
V sistemu zdravstva je pomembno usklajeno delovanje posameznih delov tega sistema.
Predvsem pomemben je človeški dejavnik, saj tu ljudje delamo za ljudi, ki so občutljivi,
kritični, nemočni. V zdravstvu ne gre le za storitve, izide zdravljenja, gre tudi za medosebne
odnose med zaposlenimi v zdravstvu in bolnikom. Ne moremo mimo medpoklicnih odnosov,
ki vplivajo na kakovostno, učinkovito in varno zdravstveno obravnavo. Če je sodelovanje
dobro, so boljši rezultati dela, bolj zadovoljni bolniki, skrajšana leţalna doba, manj zapletov
in ponovnih hospitalizacij, zmanjšujeta se fluktuacija in absentizem zaposlenih, zadovoljstvo
le teh pa se povečuje (3).
MEDPOKLICNI ODNOSI
Tuje (Z Evropa in S Amerika) raziskave o značilnostih zdravstvenih delavcev kaţejo na vse
večje osamosvajanje pri podrejenih poklicnih skupinah v smislu pridobivanja večje
funkcionalnosti avtonomije, zmanjševanje hierarhije in povečevanje kolegialnosti. Posledici
avtonomije sta večja motiviranost in angaţiranost (3).
Medicinskim sestram je dostopno izobraţevanje na univerzitetni stopnji oziroma višja
kvalifikacija, ki jim omogoča kolegialnost (medsebojno odvisno in povezano delo). Dokazano
je, da dobri kolegialni odnosi izboljšajo izid zdravljenja. Kljub temu pa se vloga medicinske
sestre ni bistveno spremenila. Zdravnik vidi vlogo medicinske sestre v hierarhičnem modelu
kot pomočnico pod njegovim nadzorom. Trdi, da zdravstveni tim potrebuje posameznika, ki
je odgovoren za zdravljenje bolnika in po njihovem mnenju bi kakovost lahko padla, če bi
medicinske sestre delovale samostojno. Medicinske sestre pa poudarjajo, da ne zahtevajo
odgovornosti za zdravljenje, temveč za zdravstveno nego. Medicina se je bolj usmerila v
bolezen v biofizičnem smislu, zdravstvena nega pa se ukvarja z bolnikom, njegovim počutjem
in praktičnimi teţavami. Za to področje zdravniki niso izučeni, zato se pojavlja vprašanje o
izvoru ideologije zdravniške avtoritete nad medicinskimi sestrami (3).
ZNAČILNOSTI POKLICNIH SKUPIN MEDICINSKIH SESTER IN ZDRAVNIKOV
Temeljna značilnost odnosov med zdravstvenimi delavci je hierarhičnost, ki temelji na
strokovni usposobljenosti. Usklajeno sodelovanje poteka na osnovi nadzora in odgovornosti.
Struktura hierarhične organizacije je običajno piramidna (podrejenih je več kot nadrejenih).
Med zdravnikom in medicinsko sestro je dosti večja socialna distanca kot pri drugih poklicih
med delavci s fakultetno, visoko oz. višjo in srednjo izobrazbo. Nesorazmerno nizek je status
višjih (danes diplomiranih) medicinskih sester v odnosu do zdravnika (3).
Za poklic medicinske sestre in zdravnika se odločajo ljudje, ki se razlikujejo po druţbenem
statusu (izobrazba, materialni standard staršev in način preţivljanja prostega časa). Skozi
zgodovino odnosov med medicinsko sestro in zdravnikom opazimo, da je zdravnikovo
prevladovanje in podrejenost medicinskih sester zasnovana na slojni in spolni diskriminaciji.
Skupne značilnosti obeh poklicnih skupin so specifični delovni pogoji (izmensko delo, delo
ob nedeljah in praznikih, izpostavljenost škodljivim vplivom, nasilje vseh vrst, neugodna
mikro- in makroklima, psihične, telesne in čustvene obremenitve), vstop v bolnikovo intimo,
pomanjkanje obeh poklicev (3, 4).
Razlikujemo tri različne modele odnosa med medicinsko sestro in bolnikom, pri katerih se
medicinska sestra sooča z bolnikovimi pravicami in interesi nasproti s pravicami in interesi
zdravnika ali ustanove. Pri birokratskem modelu so sestre poslušne in zveste ustanovi, nočejo
motiti odnosov v hiši, zato so bolniki lahko ţrtvovani. Pri modelu, ki zagovarja zdravnika, so
medicinske sestre odgovorne le zdravniku, sledijo nalogam v prid znanosti, raziskav in
tehnologije, tudi na škodo bolnikovih pravic. Njihov cilj je ohranjati zaupanje med
zdravnikom in bolnikom, zato včasih prikrivajo napake ali kršitve bolnikovih pravic, o katerih
bolnik ni poučen. Pri modelu, ki zagovarja bolnika, se medicinske sestre zavzemajo za
bolnikovo avtonomijo, pravice bolnikov in bliţnjih do odločanja, jim pripomorejo, da so
poučeni in tako laţje sprejemajo pravilne odločitve (3).
Kanadska raziskava o spolu in moči med medicinskimi sestrami in zdravniki opozarja, da
tradicionalno hierarhično neravnovesje v medsebojnih odnosih pojema, saj je to bolj pogojeno
s spolom kot s profesionalno hierarhijo. Medicinske sestre so bolj ustreţljive in popustljive do
moških zdravnikov, medtem ko k ţenskim zdravnicam pristopajo bolj enakopravno in z bolj
sproščeno komunikacijo. Hkrati so tudi bolj sovraţno nastrojene proti zdravnicam kot do
zdravnikom (3).
V bolnišnici, kjer je višina statusa zelo pomembna, se to kaţe z oddaljenostjo zdravnika do
bolnika (kratki, visoko strukturirani stiki z bolnikom, omejeni le na jutranjo vizito) in
zbliţevanjem medicinske sestre z bolnikom (vsakdanji pogovor, pomoč pri najbolj intimnih
telesnih funkcijah). V takih situacijah so zdravniki odvisni od informacij medicinskih sester o
bolniku. Slabo komuniciranje vpliva na rezultate zdravljenja. Raziskava o percepcijah etičnih
problemov je dokazala, da ti dve poklicni skupini ne opaţata enako druga druge. Medicinske
sestre so poudarjale konflikte z zdravniki, medtem ko ti konfliktov s sestrami niso omenjali.
Gre za razliko v percepciji pomembnih drugih. Za zdravnike so pomembni drugi zdravniki,
bolniki in njihove druţine. Konfliktov s sestrami pa ne prepoznajo, jih ne poskušajo rešiti, kar
onemogoča optimalno zdravljenje (3).
Raziskavo o pojavih nasilja na delovnih mestih medicinskih sester je opravilo DMBZT
(društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana). Po ugotovitvah so
medicinske sestre največ izpostavljene verbalnemu in psihičnemu nasilju. Največ takšnega
nasilja izvajajo zdravniki, nato lastni kolegi, telesno nasilje pa bolniki. Medicinske sestre so
tudi verbalno spolno nadlegovane (neprimerno ogledovanje in govorjenje) v 23% s strani
zdravnikov in 22% s strani bolnikov. Za bolj uravnovešeno razpravo bi morali narediti
podobno raziskavo med moškimi zdravniki. Zanimivi so odzivi ţensk zdravnic. Te so
novinarska vprašanja o nasilju na delovnem mestu zanikale zlasti spolno nadlegovanje s strani
moških kolegov. V neformalnih razgovorih pa so navajale podobno situacijo kot medicinske
sestre. Raje so zatajile svoj spol kot status (3, 5).
5 O DELAVNICI
V četrtek, 14. 4. 2011, smo se odpravili na Zdravstveno fakulteto (ZF) na delavnico o
timskem delu v zdravstvu za študente ZF in MF, v okviru seminarja Zdravnik in medpoklicno
sodelovanje. Po uvodnem nagovoru dr. Pahorjeve je sledila delavnica, v kateri je sodelovalo
pet študentov 3. letnika Medicinske fakultete, študentka zdravstvene nege in študentka
delovne terapije. Zaradi pomanjkanja študentov različnih strok, smo sodelujoči oblikovali
skupaj en team. Dodeljena nam je bila naslovna tema: Center za rehabilitacijo: pacienti po
moţganski kapi. Naša naloga je bila, da poskušamo delovati kot zdravstveni team,
razmišljamo o svoji vlogi, kompetencah članov in medsebojnem poznavanju, poskušamo
opredeliti skupni cilj v obliki vizije in pogoje za njegovo doseganje po 4 značilnostih
timskega dela.
Najprej smo definirali skupne cilje/vizijo, ki je v našem primeru čim hitrejše in uspešno
okrevanje, moţnost samostojnega izvajanja temeljnih ţivljenjskih aktivnosti, čim hitrejša
vrnitev v socialno okolje, pomembna pa se nam zdi tudi zdravstvena vzgoja druţinskih
članov. Vsaka poklicna skupina je razmišljala o svoji vlogi, ki prispeva k skupnemu cilju.
Nadalje smo razglabljali o vzpostavljanju pripadnosti teamu, o tem, kako bomo
vzpostavili in ohranjali medsebojno poznavanje, zaupanje, spoštovanje. Strinjali smo se, da je
najbolje delovati po procesni metodi dela. Za uspešno komunikacijo v teamu je pomembno,
da se sodelujoči poslušamo, spoštujemo, izmenjujemo mnenja in opaţanja, iščemo skupne
rešitve, skupaj odločamo o procesu zdravljenja, se redno izobraţujemo in znanje preverjamo.
Ustavili smo se pri vprašanju, kako ohraniti zaupanje sodelavcu, potem, ko le-ta stori napako.
Pomembno se je opravičiti, o tem pogovoriti, razmisliti, kaj je do tega pripeljalo,
preprečiti/zmanjšati moţnosti za ponovitev napake.
Spregovorili smo o formalizaciji teamskih procesov, o tem, kako si organizirati delo,
kako bo zagotovljena kakovost dela in dokumentacija. Odlična ideja se nam zdi jutranji
raport, ki vključuje vse delavce teama. Na viziti bi morala sodelovati tako zdravnik, kot tudi
glavna medicinska sestra, smiselni se nam zdijo tudi deset-minutni sestanki dvakrat dnevno.
Glede dokumentacije je padla zanimiva ideja o skupni dokumentaciji na računalniku, ki bi bil
pred vsako bolniško sobo. Vanj bi ugotovitve, spremembe v bolnikovem stanju vnašali vsi
zdravstveni delavci, ki so v stiku z bolnikom, ter podatke tako lahko tudi kadarkoli preverili.
Zavedamo pa se pomanjkljivosti tega sistema, namreč, lahko bi prišlo do napačne
interpretacije napisanega, zato se nam zdijo smiselni tudi krajši sestanki tekom dneva.
Na koncu smo se pogovorili o potrebni podpori vodstva in povezavah navzven, npr. kaj
in koga potrebujemo za delovanje. Kot prvo se nam zdi bistven primerno usposobljen kader,
ki ima zagotovljeno vso potrebno opremo in finančna sredstva. Pomemben se nam zdi skupen
prostor za sestanke in moţnost sodelovanja s tujimi strokovnjaki. Nujna so redna
izobraţevanja in preverjanje znanja, glede na bolnikove potrebe pa tudi vključitev drugih
kadrov (psiholog, socialni delavec).
Po končanem delu v teamu sta sledila poročanje in razprava. O vprašanjih, ki so se nam
med delom zdela teţavna, smo spregovorili z mentoricama. Vsi sodelujoči smo bili zadovoljni
z delom in se strinjamo, da smo funkcionirali kot team. Opazili pa smo, da se omenjene štiri
značilnosti timskega dela med seboj močno prepletajo in je o njih teţko razglabljati ločeno.
Študenki ZF sta se izkazali za zelo komunikativni in polni idej. Na probleme sta se odzvali
resnično hitro. Verjetno je tako tudi zato, ker imata zaenkrat več izkušenj in prakse kot mi. Pri
vsakem problemu se je razvila bučna debata, kjer smo skoraj vsi izrazili svoja mnenja, ki so si
bila včasih tudi nasprotujoča. Študenti MF smo veseli, da smo spoznali študente drugih strok,
izvedeli več o njihovem študiju in delu, za katerega se izobraţujejo. Skupaj smo prišli do zelo
konstruktivnih predlogov o rešitvi nekaterih zdravstvenih problemov v sklopu teme, ki nam je
bila dodeljena. Mnoge bi lahko rešili ţe samo z dobro voljo in sodelovanjem vseh vpletenih.
Strinjamo se, da bi se morali zdravstveni delavci druţiti ţe tekom študija in ne šele kasneje na
delovnem mestu. Lahko bi organizirali skupne projekte, v katere bi se vključili ali pa bi
skupaj potekale nekatere vaje, da se bodoči sodelavci spoznamo ţe prej. Z druţenjem tekom
študija bi se naučili, da so pomembni prav vsi člani teama. Srečanja na temo medpoklicnega
sodelovanja bi bilo zato dobro izvajati večkrat. S tem bi zagotovo pridobile vse strani.
6 ZAKLJUČEK
Zdravstvo tako pri nas kot po svetu se spopada s hitrimi druţbenimi spremembami, ki so
posledica velikega napredka v medicini, širokega in enostavnega dostopa do znanja in čedalje
večjih pričakovanj čedalje bolj izobraţenih ljudi, ki potrebujejo zdravstvene storitve. Te
spremembe imajo velik vpliv na vse zdravstvene poklice, na vsakdanje delo in na porazdelitve
vlog med sodelavci. Med izdelavo seminarja smo začeli razmišljati o tem, da bomo tudi mi
kaj kmalu stali pred bolnikom in če mu bomo ţeleli pomagati, bomo morali sodelovati z
različnimi ljudmi. Tu bodo kolegi zdravniki, medicinske sestre, delovni terapevti, diplomirane
medicinske sestre in mnogi drugi. Vsak od nas bo strokovnjak na svojem področju, kot
košček v sestavljanki. Če bomo zdruţili moči, prisluhnili drug drugemu, se kdaj prilagodili,
prosili za pomoč in jo tudi v pravem trenutku ponudili, bomo oblikovali uspešen tim. Tako
bomo iz posameznih koščkov sestavili celotno sliko, to bo zadovoljen pacient. In tako bomo
zadovoljni tudi sami.
LITERATURA:
1. Adriana Galan, Silvia Gabriela Scîntee, TEAM BUILDING,A Handbook for
Teachers, Researchers and Health Professional, str. 1-12
2. Marjan Premik, ZDRAVNIK IN MEDPOKLICNO SODELOVANJE V
ZDRAVSTVU, Zdrav Vestn 2007; 76: 49–53
3. Darinka Klemenc, MEDPOKLICNO SODELOVANJE V ZDRAVSTVENEM TIMU
MED MEDICINSKIMI SESTRAMI IN ZDRAVNIKI – PRILOŢNOST ZA
NENEHNO IZBOLJŠEVANJE KAKOVOSTI, Zdrav Vestn 2007; 76: 55–9
4. Doc. dr. Majda Pahor, univ. dipl. soc., SODELOVANJE V ZDRAVSTVU KOT
PREDMET PREMIŠLJEVANJA, POJASNJEVANJA IN UKREPANJA
5. Doc. dr. Majda Pahor, univ. dipl. soc., MEDPOKLICNO SODELOVANJE V
ZDRAVSTVU: SOCIALNA OMREŢJA KOT DEJAVNIK VARNEGA IN
ZDRAVEGA DELOVNEGA OKOLJA