1. No category

Analiza lokalnih specifičnih značilnosti ekoremediacij v občinah
Jugovzhodne Slovenije
Poročilo za občino Straža
Študija v okviru projekta »Trajnostni razvoj JVS z ekoremediacijami«
1
maj, 2011
Operacijo delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Operacija se izvaja v okviru
Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007 – 2013, razvojne prioritete »Razvoj
regij«, prednostne usmeritve »Regionalni razvojni programi«.
1. UVOD
Zdravo in kakovostno okolje postaja vedno večja vrednota sodobnega človeka. V Sloveniji težimo k doseganju
trajnostnega razvoja, ki pa ga omogoča le ravnovesje med okoljem, družbo in gospodarstvom. Na državnem
nivoju je nemogoče zagotavljati trajnostni razvoj, če je njegovo ravnovesje porušeno na lokalni ravni. Primeri
dobrih praks dokazujejo, da uspešne lokalne skupnosti uporabljajo celostne pristope za upravljanje z okoljem. Na
ta način občine hitreje ter učinkoviteje zmanjšujejo in preprečujejo onesnaževanje okolja.
V sklopu projekta »Trajnostni razvoj Jugovzhodne Slovenije z ekoremediacijami« v prvem delu izpostavljamo
identificirane okoljske probleme v posamezni občini Jugovzhodne Slovenije. V skladu z okoljskimi cilji
zastavljenimi v zakonskih in drugih strateških dokumentih Slovenije iščemo trajnostne rešitve za reševanje le-teh
problemov, in sicer s pomočjo ekoremediacij. Ekoremediacije predstavljajo ekosistemski pristop reševanja
okoljskih problemov, saj temeljijo na poznavanju naravnih procesov in zakonitosti narave ter omogočajo
sobivanje človeka z njegovim naravnim okoljem.
Študija projekta »Ekoremediacije v Sloveniji« ugotavlja, da imajo ERM tehnologije nadpovprečno vrednost pri
doseganju okoljskih ciljev in da so le redka področja, kjer imajo druge metode večji pomen kot ekoremediacije.
Največja učinkovitost ERM tehnologij se je izkazala pri ohranjanju biotske raznovrstnosti; zmanjševanju
onesnaženosti tal z nitrati; na področju varstva voda na vodovarstvenih in zavarovanih območjih; varstva območij
kopalnih voda in varovanja stoječih celinskih voda, kjer lahko dosegajo 80-90 % učinkovitost čiščenja. Na teh
področjih je torej razvidno, da bi morale biti ERM edina tehnologija reševanja problematike.
Tabela 1. Delež ERM metod pri doseganju okoljskih ciljev glede na učinek ostalih metod
2
Operacijo delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Operacija se izvaja v okviru
Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007 – 2013, razvojne prioritete »Razvoj
regij«, prednostne usmeritve »Regionalni razvojni programi«.
V nadaljevanju poročila tako predstavljamo identificirane okoljske probleme občine Straža, zastavljene cilje, ki jih
je na posameznem področju potrebno uresničevati ter ekoremediacijske ukrepe, s katerimi lahko dosežemo te
cilje. S tem želimo podati ciljne smernice za izboljšanje stanja okolja v občini Straža. Ob predstavitvi
posameznega okoljskega problema z ekoremediacijskimi rešitvami hkrati podajamo projektne predloge za
uresničitev zastavljenih ciljev.
1.1 Metodologija
Podlaga poročila je identifikacija ključnih okoljskih problemov v občini Straža s pomočjo pregleda dokumentacije,
kart in poročil, s katerimi razpolaga občina ter osebnih razgovorov s predstavniki občine. Okoljski problemi so bili
identificirani na podlagi izhodišč ključnih okoljskih ciljev zastavljenih v Resoluciji nacionalnega programa varstva
okolja 2005-2012. Identifikacija okoljskih problemov ter zastavljeni cilji so bili podlaga za opredelitev
ekoremediacijskih pristopov in ukrepov za trajnostno reševanje teh problemov ter pripravo projektnih predlogov.
V nadaljevanju poročilo sledi v naslednjem sosledju:
- identifikacija okoljskega problema,
- cilj okoljskega problema,
- ekoremediacijski pristopi in ukrepi za reševanje problema ter
- projektni predlogi za reševanje okoljskega problema z namenom izboljšanja stanja okolja v občini ter
zagotavljanja načel trajnostnega razvoja.
2. EKOREMEDIACIJE – TRAJNOSTNE REŠITVE ZA REŠEVANJE OKOLJSKIH PROBLEMOV
Ekoremediacije ponujajo ekosistemski pristop k reševanju okoljskih problemov ter trajnostno upravljanje z
naravnimi viri ter ekosistemi, tako vodnimi kot tudi kopenskimi. Izhajajo iz temeljnih principov delovanja
ekosistemov, ki imajo izredno pufersko, samočistilno, samoobnovitveno sposobnost ter biotsko raznovrstnost, ki
zagotavlja naravno ravnovesje v ekosistemu.
Za reševanje okoljskih problemov je razvitih veliko pristopov, ki pogosto vključujejo visoko tehnologijo, vendar so
ti pristopi, kljub njihovi učinkovitosti, predragi, operativno prezahtevni ter pogosto dolgoročno ne sledijo načelom
trajnostnega razvoja.
Na drugi strani ekoremediacije z ekonomskega, ekološkega in predvsem dolgoročnega vidika predstavljajo enega
izmed najuspešnejših načinov varovanja okolja. Poleg tega ekoremediacije ponujajo številne preventivne ukrepe,
ki preprečujejo in omilijo nastanek vrste ekoloških škod (poplav, suš, erozijo tal, plazove itd). Sanacija le-teh za
marsikatero občino namreč lahko predstavlja veliko finančno breme.
Ekoremediacijske tehnologije so uporabne pri odstranjevanju posledic onesnaževanja, kot tudi pri preprečevanju
nadaljnje degradacije okolja. Z njimi lahko zmanjšujemo in preprečujemo točkovne (npr. industrijski obrati,
naselja itd.), linijske (promet) in netočkovne vire (npr. kmetijstvo) onesnaževanja okolja.
Na drugi strani z ekoremediacijami obnavljamo degradirane ekosisteme (npr. regulirane rečne struge,
onesnažene zemljine, izsušena mokrišča, divja odlagališča itd.), tako da jim povrnemo prvotne t.i. ekosistemske
funkcije, kot so: samočistilna sposobnost, visoka puferska sposobnost (zadrževanje vode), biotska
pestrost, vezava CO2 ter tvorba kisika in zelene biomase.
Med najpogostejše ekoremediacijske pristope za varovanje in obnovo okolja vključujemo:
Operacijo delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Operacija se izvaja v okviru
Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007 – 2013, razvojne prioritete »Razvoj
regij«, prednostne usmeritve »Regionalni razvojni programi«.
3
rastlinske čistilne naprave za čiščenje različnih vrst odpadnih voda (komunalne odpadne vode,
industrijske odpadne vode, onesnažene vire pitne vode, izcedne vode iz odlagališč odpadkov, izcedne
vode iz cestišč itd.),
revitalizacije (ekoremediacije) degradiranih vodotokov, jezer, gramoznic, glinokopov, kalov itd.,
sonaravne sanacije deponij komunalnih odpadkov in
blažilne vegetacijske cone in pasove (preprečevanje vetrne in vodne erozije, izboljšanje kakovosti zraka
v urbaniziranih območjih, zmanjšanje jakosti vetra …)
Poleg naštetega se ekoremediacije uporabljajo prav tako za:
čiščenje odpadnih voda iz netočkovnih virov obremenjevanja okolja (meteorne vode, intenzivno
kmetijstvo) s sonaravnim vzdrževanjem melioracijskih jarkov, zelenih ponikovalnic, deževnih vrtov,
zelenih cestišč itd.,
terciarno oz. dopolnilno čiščenje komunalnih, živinorejskih, industrijskih in drugih odpadnih voda,
kondicioniranje vode za recikliranje in večnamensko uporabo (zalivanje, namakanje, itd.),
zaščito naravovarstvenih območij, vodnih zajetij, vodovarstvenih območij,
zaščito pred dotokom onesnaženih voda v stoječe in tekoče vode,
čiščenje onesnaženih zemljin,
izgradnjo oz. obnovo ekosistemov za redke in ogrožene vrste rastlin in živali itd.
Ekoremediacije dajejo okolju izredno dodano vrednost in ponujajo vrsto prednosti:
so poceni in okolju prijazne (sonaravne v funkcionalnem in estetskem pogledu);
imajo večnamenske učinke (zadrževanje vode, zmanjšanje onesnaževanja, obnavljanje in ustvarjanje
ekosistemov in biološke pestrosti, vezava CO2, tvorba kisika in večnamensko uporabne zelene
biomase);
vključujejo preproste, ljudem razumljive in naravovarstveno sprejemljive pristope;
delujejo kot dodatek obstoječim sistemom za preprečevanje onesnaženja (npr. terciarno čiščenje,
zaprtje greznic in usedalnikov);
omogočajo kondicioniranje pitne vode in vode za recikliranje (npr. namakanje, splakovanje stranišč);
preprečujejo izsuševanje, uravnavajo zračno vlago in temperaturo;
ustvarjajo blažilna (puferska) območja (zračne bariere);
sistemsko zadržujejo vodo in bogatijo podtalnico.
3. PREDSTAVITEV OBČINE STRAŽA
Občina Straža je majhna občina s 3.661 prebivalcev v 11 naseljih. 19,26 % občine pokriva Natura 2000 območja.
Občina je izpostavila ključni okoljski problem in tudi prioriteto reševanja, in sicer problem erozije na hribovitem
gozdno-vinogradniškem območju pod katerim so naselja.
Hkrati se občina sooča z onesnaževanjem reke Krke z meteornimi vodami, ki se spirajo iz poslovno-obrtnih
površin, z črnimi odlagališči ter odlagališči gradbenega odpada. Kot občina z izredno razpršeno poselitvijo
potrebuje rešitve za ustrezno odvajanje in čiščenje odpadnih voda ter rešitve za zaščito vodnih virov pred
intenzivnim vinogradništvom, izredno netočkovnim virom onesnaževanja okolja.
4. IDENTIFIKACIJA OKOLJSKIH PROBLEMOV
4.1 Odvajanje in čiščenje odpadnih voda na območjih razpršene poselitve
Iz slike 1 je razvidno, da ima občina Straža eno večjo aglomeracijo ter nekaj manjših, medtem ko v preostalem
delu občine gre za izredno razpršeno poselitev. Med večja naselja se vključuje le naselja Straža, ki ima po
Operacijo delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Operacija se izvaja v okviru
Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007 – 2013, razvojne prioritete »Razvoj
regij«, prednostne usmeritve »Regionalni razvojni programi«.
4
zakonodajnih zahtevah že urejeno čiščenje na centralni čistilni napravi, medtem ko se preostala naselja gibljejo
med 30 – 250 prebivalci in se kaže smiselnost uporabe manjših sistemov decentralizirano.
Slika 1. Aglomeracije – strnjena območja znotraj občine Straža (vir: Atlas okolja)
Tabela 2. Naselja v občini Straža s številom prebivalcev in območji Natura 2000
ST .
N AS E L J A
IM E N AS E L J A
ŠT E VI L O P E
N AT UR A 2 0 0 0
1
Do l enj e Mr aš e vo
30
2
Dr g a nj a Se l a
22 5
3
J ur k a v as
16 2
4
Lok e
5
P od g or a
18 1
6
P ot ok
25 0
7
Pr apr eč e pr i S tr a ži
14 1
8
Rum anj a v as
25 1
9
Str a ža
53
2. 0 05
10
V a vt a v as
39 7
11
Z a lo g
13 7
- P e ta nj s k a j am a ( SC I) ,
- P e ta nj s k a j am a
-
K r k a ( SC I) ,
K r k a - r ek a
K r k a ( SC I) ,
K r k a - r ek a
Aj d o vs k a pl a no t a ( S CI) ,
T em enic a ( SC I) ,
T em enic a ,
Aj d o vs k a pl a no t a
K r k a ( SC I) ,
K r k a - r ek a
P e ta nj s k a j am a ( SC I) ,
P e ta nj s k a j am a
K r k a ( SC I) ,
K r k a - r ek a
Aj d o vs k a pl a no t a ( S CI) ,
T em enic a ( SC I) ,
K r k a ( SC I) ,
K r k a – r ek a,
T em enic a ,
Aj d o vs k a pl a no t a
K r k a ( SC I) ,
K r k a - r ek a
T em enic a ( SC I) ,
K r k a ( SC I) ,
Operacijo delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Operacija se izvaja v okviru
Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007 – 2013, razvojne prioritete »Razvoj
regij«, prednostne usmeritve »Regionalni razvojni programi«.
5
- K r k a – r ek a,
- T em enic a
Slika 2. Natura 2000 v občini Straža (vir: Atlas okolja)
Okoljski cilj:
Glede na Pravilnik o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne in padavinske vode (Ur. l. RS št. 105/2002 s
popravki Ur. l. RS št. 50/2004, 109/2007) bo potrebno s komunalno infrastrukturo in čistilnimi napravami opremiti
poselitvena območja med 50 in 2000 PE do konca leta 2017. V primeru občutljivih območij pa mora biti čiščenje
komunalne odpadne vode iz območij z več kot 50 PE zagotovljeno že do konca 2015 ter do konca 2018 za
individualne stavbe izven naselij.
Izhodišča:
Novi trendi razvoja sistemov komunalne infrastrukture kažejo potrebo po uvajanju finančno in ekološko
vzdržnejših sistemov odvajanja in čiščenja odpadnih voda. Rešitve se kažejo v manjših decentraliziranih
sistemih in rastlinskih čistilnih napravah (RČN).
Dolga kanalizacijska omrežja, draga črpališča in velike čistilne naprave se kažejo za ekološko in ekonomsko
neupravičene. Prednosti, ki se kažejo z razpršenimi, manjšimi kanalizacijskimi sistemi so naslednje:
• fazna izgradnja kanalizacijskih sistemov,
• manjše investicije,
• lokalno reševanje problematike,
• manjša čistilna naprava v primeru izpada zahteva lokalno intervencijo in ne povzroči velike ekološke
katastrofe kot velik centralni sistem,
• večja vključenost lokalnega prebivalstva pri odločitvah postavitve (socialni vidik),
• manjši posegi v prostor in okolje,
• manjši stroški vzdrževanja in obratovanja itd.
Operacijo delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Operacija se izvaja v okviru
Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007 – 2013, razvojne prioritete »Razvoj
regij«, prednostne usmeritve »Regionalni razvojni programi«.
6
Primer prikaza primerjave centraliziranega in decentraliziranega sistema zbiranja in čiščenja odpadnih
voda
Slika 3. Shema centralnega kanalizacijskega sistema na območju razpršene poselitve.
V primeru centralnega reševanja odvajanja in čiščenja odpadnih voda, sistem zahteva takojšnjo veliko investicijo
in visoke stroške obratovanja. Ob izpadu delovanja lahko povzroči velik ekološki problem. Kaže se odtujenost
uporabnikov v odnosu do okolja itd., medtem ko decentralizirani sistem omogoči reševanje problematike
odpadnih voda na samem kraju nastanka oziroma s kratkimi kanalizacijskimi vodi in manjšimi fleksibilnejšimi
sistemi čiščenja.
7
Slika 4. Shema faznega reševanja odvajanja in čiščenja odpadnih voda na območju razpršene poselitve z decentraliziranimi sistemi.
Nabor ekoremediacijskih tehnologij za reševanje problema
Rastlinske čistilne naprave za odvajanje in čiščenje odpadnih voda iz manjših naselij
Rastlinske čistilne naprave so primerne za čiščenje komunalnih odpadnih voda iz manjših naselij, individualnih
hiš kot tudi ekoloških kmetij in raznih turističnih objektov (term, kampov, hotelov itd.). Prav tako so po svojem
principu delovanja izredno primerne za čiščenje odpadnih voda iz počitniških hiš in zidanic, kjer ni stalnega
bivanja.
Operacijo delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Operacija se izvaja v okviru
Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007 – 2013, razvojne prioritete »Razvoj
regij«, prednostne usmeritve »Regionalni razvojni programi«.
Rastlinske čistilne naprave omogočajo terciarno čiščenje odpadnih voda in so tako po Uredbi o emisiji snovi pri
odvajanju odpadnih voda iz malih komunalnih čistilnih naprav (Ur. l. RS št. 103/2002) opredeljene kot dodatno
čiščenje, kar pomeni, da se lahko implementirajo tudi v primeru neustreznega delovanja klasičnih bioloških
sistemov čiščenja kot so SBR sistemi in podobno.
Osnovni procesi, ki se v rastlinskih čistilnih napravah dogajajo so adsorpcija, mineralizacija, aerobna in
anaerobna razgradnja. Glavni delež čiščenja prispevajo bakterije, ki žive na koreninah ali med njimi ter na
substratu. Rastline uvajajo v substrat kisik in tako ustvarjajo aerobne cone. Med aerobnimi conami se nahajajo
anaerobne cone. V tako mozaično razporejenih področjih s kisikom in brez prihaja do razgradnje snovi v odpadni
vodi in vgrajevanje v mikrobno maso bakterij. Vloga rastlin pa se kaže predvsem v tem, da nudijo s svojimi
koreninskimi sistemi podlago bakterijam za pritrjanje in vgrajujejo mineralizirane snovi (npr. fosfate, nitrate ter
mnoge strupene snovi) v rastlinsko tkivo.
RČN so zelo učinkovite pri odstranjevanju usedljivih in suspendiranih delcev v onesnaženi vodi. Vendar je to
lahko hkrati tudi najbolj težaven proces pri učinkovitosti RČN, ki lahko ogrozi njeno delovanje. RČN se namreč
lahko zamaši in pride do površinskega toka, zato je ključno ustrezno vzdrževanje usedalnika, ki omogoča
mehansko fazo predčiščenja na rastlinski čistilni napravi. Ob propadu rastlin pozimi, se učinkovitost delno
zmanjša, vendar po naših izkušnjah ne pade pod 85 %. Izgubo učinkovitosti pozimi izravnavamo z
dimenzioniranjem večje površine za približno 20 %. Običajno se dimenzionira RČN s cca 2,5 m2 neto površine za
čiščenje odpadne vode za 1 PE (1 oseba). Nasutja substrata, ki sestoji iz različnih frakcij drobljenca, v
posameznih gredah variirajo med 0,5 m in 0,8 m globine.
Največje prednosti RČN so:
• velika učinkovitost čiščenja: 85 – 99 %,
• za delovanje običajno ni potrebne energije in strojne opreme,
• ob razgradnji se določen del 10 – 20 % hranilnih snovi (npr. fosfor, dušik, ogljik itd.), težkih kovin, pesticidov
in drugih toksičnih snovi vgradi v rastlinsko biomaso, ki pri drugih čistilnih napravah, brez dodanih kemikalij
za obarjanje, odtečejo v okolje,
• energija, ki se je vgradila v rastlinsko biomaso, se lahko ponovno uporabi (briketi, kompost, krma, itd.),
• v primeru izpada ali popravila strojnega dela pri drugih čistilnih napravah mikrobna populacija za svojo
obnovitev potrebuje nekaj dni, pri čemer surova odpadna voda odteka in onesnažuje okolje, do česar v RČN
ne prihaja,
• v primerjavi z ostalimi sistemi čiščenja so z vidika obratovanja in vzdrževanja veliko cenejše,
• postavitev je enostavna in ne zahteva velikih posegov v prostor,
• vzdrževanje je enostavno in poceni,
• ne povzroča razvoja smradu in insektov, saj je tok vode podpovršinski,
• atraktivne odprte površine v urbaniziranem okolju, ki prispevajo k vrstni biodiverziteti - predstavljajo
sonaravne ekosisteme za živali (ptice, dvoživke ...)
• se lepo vključuje v okolje in prispeva k lepšemu izgledu degradiranih območij,
• prečiščena voda se lahko večnamensko uporabi (npr. za namakanje oziroma zalivanje zelenih površin,
gašenje požarov, vodne kulture ...)
Primer RČN pod 50 PE
Specifika malih komunalnih rastlinskih čistilnih naprav s kapaciteto čiščenja pod 50 PE je, da za izgradnjo ni
potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja, saj se štejejo kot enostavni objekti. To pomeni, da ni potrebna izdelava
nekaterih projektnih dokumentacij, v tem primeru idejnih zasnov (IDZ), idejnega projekta (IDP) in projekta za
pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), kar poceni celotno investicijo.
Če RČN leži znotraj območja Natura 2000 je potrebno pridobiti naravovarstveno soglasje s strani Agencije za
okolje RS. V kolikor leži na vodovarstvenem območju I. in II. varovalnega režima se ne sme graditi nobenih
čistilnih. Veljajo pa na področju gradnje v vodovarstvenih pasovih še vedno občinske uredbe, ki pa se lahko od
občine do občine razlikujejo.
Operacijo delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Operacija se izvaja v okviru
Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007 – 2013, razvojne prioritete »Razvoj
regij«, prednostne usmeritve »Regionalni razvojni programi«.
8
Običajno se gradi RČN s štirimi med sabo zaporedno vezanimi gredami (filtrirna, 2 čistilni ter polirna greda), kar
pa ne velja za sisteme, ki imajo manjšo kapaciteto čiščenja od 30 PE. V tem primeru se izgradi sistem z le dvema
gredama - filtrirno in čistilno. V vsakem primeru pa je pred RČN vgrajen večprekatni usedalnik, ki služi za
primarno čiščenje, to je za odstranjevanje grobih delcev in suspendiranih snovi. KPK in BPK5, kot parametra, ki ju
je potrebno spremljati skladno z Uredbo, poleg tega pa tudi dušikove in fosforjeve spojine, se odstranjujejo
kasneje v filtrirni in čistilni gredi.
Slika 5. Mala komunalna rastlinska čistilna naprava za čiščenje odpadnih voda za turistično kmetijo Loger s kapaciteto čiščenja 30 PE – primer z
dvema gredama.
Primer RČN nad 50 PE
Za RČN nad 50 PE je po Zakonu o graditvi objektov (ZGO-1-UPB1) ter Uredbi o vrstah objektov glede na
zahtevnost (Ur. l. RS, št. 37/2008, sprememba Ur.l. RS, št. 99/2008) potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje in
vsa potrebna soglasja, saj gre za manj zahtevne objekte (RČN med 50 PE in 2000 PE). Prednost RČN nad 50
PE se ne kaže samo kot sistem za terciarno čiščenje po iztoku iz kakega drugega tipa čistilne naprave, kot npr.
SBR, ampak je lahko RČN samostojen sistem za čiščenje odpadnih vod tudi na občutljivih območjih (Natura
2000, vodovarstvena območja itd.).
Ker morajo biti gradbena dovoljenja skladna s prostorskimi akti občine – kar je v fazi projektiranja razvidno iz
lokacijske informacije, je potrebno RČN umeščati na zemljišča, kjer je gradnja dovoljena. Zaželeno je, da ima
občina prostorske akte urejene tako, da je tudi na kmetijskih zemljiščih možno graditi okoljsko infrastrukturo.
Sistem RČN je izgrajen iz 4 gred (filtrirne, dveh čistilnih in polirne), kjer se voda podpovršinsko pretaka po
substratu zasajenim z rastlinami. Ker je za izgradnjo RČN potrebno cca 2,5 m2, kar lahko povzroča težavo, saj je
potrebno zagotoviti dovolj velik prostor, je možno RČN dimenzijsko prilagoditi terenu oz. predvideni parceli za
gradnjo.
Operacijo delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Operacija se izvaja v okviru
Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007 – 2013, razvojne prioritete »Razvoj
regij«, prednostne usmeritve »Regionalni razvojni programi«.
9
Slika 6. Shematski prikaz delovanja RČN nad 50 PE.
10
Slika 7. RČN Sv. Tomaž pri Ormožu s kapaciteto čiščenja 250 PE, izgrajena leta 2001.
Operacijo delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Operacija se izvaja v okviru
Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007 – 2013, razvojne prioritete »Razvoj
regij«, prednostne usmeritve »Regionalni razvojni programi«.
Primer reševanja odvajanja in čiščenja odpadnih voda iz razpršenih naselij na primeru naselja Loke (53
PE)
VARIANTA 1
Varianta 1
Dolžina voda [m]
Dolžina voda [m]
RČN
RČN
Stroški [€]
55.000
44.000
32.500
18.750
150.250
250
200
50
25
VARIANTA 2
Varianta 1
Dolžina voda [m]
Dolžina voda [m]
Dolžina tlačnega voda
[m]
Dolžina voda [m]
RČN
RČN
črpališče
Stroški [€]
250
55.000
200
66.000
150
75
50
25
1
30.000
16.500
32.500
21.250
20.000
241.250
Primerjava:
varianta 1
varianta 2
150.250
241.250
Operacijo delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Operacija se izvaja v okviru
Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007 – 2013, razvojne prioritete »Razvoj
regij«, prednostne usmeritve »Regionalni razvojni programi«.
11
V primeru, da obstoječe čistilne naprave ne zagotavljajo standardom je možno CČN dograditi z rastlinsko čistilno
napravo kot dodatno čiščenje, in sicer terciarno čiščenje kot je v skladu z Uredbo o emisiji snovi pri odvajanju in
čiščenju odpadne vode iz malih komunalnih čistilnih naprav. V primeru nedelovanja SBR sistema je smiselno
SBR sistem preurediti (sanirati) v usedalnik kot mehanski del rastlinski rastlinske čistilne naprave. Rastlinska
čistilna naprava v tem primeru prevzame čiščenje odpadne vode in omogoča delno terciarno čiščenje odpadne
vode.
Projektni predlogi:
- Priprava Idejnih rešitev in idejnih zasnov odvajanja in čiščenja odpadnih voda na območjih razpršene
poselitve (pod 2000 PE) s pomočjo rastlinskih čistilnih naprav
- Priprava idejnih projektov za odvajanje in čiščenje odpadnih voda na območjih razpršene poselitve za
posamezna naselja
- Izgradnja kanalizacije in rastlinskih čistilnih naprav (investicijski projekti)
- Izvajanje izobraževalnih delavnic za lokalno prebivalstvo na območjih razpršene poselitve o rastlinskih
čistilnih napravah in pomenu čiščenja odpadnih voda
- Sanacije obstoječih SBR sistemov z rastlinsko čistilno napravo
4.2 Erozija na hribovitem gozdno vinogradniškem območju pod naselji
Opredelitev problema
Erozijska območja so neločljivo povezana s plazenjem tal. Plazenje pogosto »razgali« kamninsko osnovo, ki je
podvržena erozijskim pojavom. Plazenje je vzrok morfoloških sprememb terena. Plazovi pogosto premaknejo
večje količine sedimentov, ki ne ostanejo na pobočjih, ampak dosežejo fluvialno mrežo.
Posledice plazenja in erozije so nerabne površine in njihovo širjenje na kmetijske, gozdne in druge površine, pri
tem pa lahko ogrožajo različne objekte in infrastrukturo. Človek naravnih pojavov ne more preprečiti, lahko pa jih
s premišljenimi potezami minimizira ali se jim do določene mere celo izogne. Bistvenega pomena pri pojavih
erozije in plazenja je prepoznavanje nevarnosti, ocena nevarnosti in planiranje ukrepov.
Pojava plazenja in erozije zahtevata premišljeno gospodarjenje s prostorom. Pomanjkljivo izvajanje preventivnih
ukrepov, med katere štejemo izdelavo ocen ogroženosti in tveganja za različna območja, izogibanje novogradenj
na kritičnih območjih ter preventivna sanacijska dela (kot so preprečevanje širjenja plazovitih in erozijskih
območij, urejanje labilnih površin in hudournikov) se odrazijo v času izjemno močnih padavin v škodi, ki je
nekajkrat večja od vloženih sredstev v preventivo.
Okoljski cilj: preprečevanje plazenja tal in zmanjševanje vplivov erozije
Ekoremediacijske tehnologije za rešitev problema
Zasaditev
Pri omilitvi erozije z ustrezno vegetacijo stabiliziramo zemljino in ponovno vzpostavimo osnovne ERM funkcije.
Zaradi evapotranspiracije (črpanje vode iz tal in oddajanje v atmosfero) se zmanjša količina vode v zemljini in s
tem zmanjša nevarnost zdrsa. Pri zmanjševanju erozijskih procesov in stabilizaciji erozije igrajo pomembno vlogo
rastline z globokimi in močnimi koreninami, ki s sidranjem na matično kamenino in gostim koreninskim prepletom
preprečujejo erozijske procese. Pred izbiro oziroma zasaditivjo izbrane lokacije se naredi popis vegetacijskih vrst
na območju in v skladu s tem izbere najprimernejše avtohtone drevesne vrste za zasadnjo.
Za erozijsko zaščito so najbolj primerne rastline z dolgimi in razraščenimi koreninami kot so topol (Populus sp.),
vrba (Salix sp.), evkaliptus (Eucalyptus sp.), črna jelša (Alnus glutinosa), zelena jelša (Alnus viridis), črni gaber
Operacijo delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Operacija se izvaja v okviru
Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007 – 2013, razvojne prioritete »Razvoj
regij«, prednostne usmeritve »Regionalni razvojni programi«.
12
(Ostrya carpinifolia), gaber (Carpinus sp.), jesen (Fraxinus sp.), breza (Betula sp.), brogovita (Viburnum opulus)
in navadna krhlika (Frangula alnus). Za protierozijske ukrepe (ozelenjevanja pobočij, obrežna zavarovanja itd.) je
vrba, kot pionirska grmovna vrsta najpogosteje uporabljena.
Slabosti te metode so:
odvisnost od številnih nepredvidljivih dejavnikov (predvsem neugodne in obsežne klimatske
spremembe),
• šele po več letih začnejo opravljati vse svoje funkcije,
• nenadoma lahko izgubi svojo funkcijo zaradi požara ali zaradi drugega vzroka nenadne in nagle
odstranitve rastlinske odeje in
• omejena varnost zaradi teže in dolžine korenin.
Vendar lahko omenjene pomanjkljivosti rešimo z redno nego in vzdrževanjem rastja.
•
Pri sanaciji brežin je predhodno priporočljivo erodirano površino zasejati z mešanico različnih trav, ker le-ta
obogati rastlinstvo in pospeši naselitev ostalih vrst. Mešanici trav je priporočljivo primešati tudi semena metuljnic
in zelišč.
Vrbovi popleti
Vrbov poplet je živo gradivo, plast prepletenih živih vej na brežini. Gre za površinsko zaščito, s katero pokrijemo
celotno površino in dosežemo takojšnje delovanje. Na tla je poplet pritrjen z vrvjo in živimi količki in/ali piloti.
Skupaj s poganjajočimi rastlinami in koreninami se razvije močna zaščita pred erozijo. Poplet nudi dodaten
habitat pticam, insektom in malim sesalcem. Uporabimo 2 – 3 leta stare upogljive veje, dolžine 1,5 do 3 m.
Debelina vej na debelejšem koncu je od 1 do 4 cm. Na vsakih 60 – 80 cm zabijemo kole. Namestimo plast vej v
debelini od 5 do 10 cm, pri čemer gledajo odrezani debelejši konci navzdol in so zakopani v manjšem jarku blizu
stalnega nivoja vode. Za tem pritrdimo vrv pravokotno na veje in diagonalno od količka, do količka.
Mreže iz kokosa in jute
Zaščita erozijsko kritičnih površin s kokosovimi mrežami je enostavna, hitra, funkcionalna in okolju prijazna. Z
uporabo kokosovih mrež in mrež iz jute dajemo mladi vegetaciji odlične pogoje za razvoj in stabilnost ter s tem
preprečujemo erozijo.
Pri sanaciji s kokosovimi mrežami in mrežami iz jute je potrebno izbrati primerno gostoto mreže, ki jo nato
položimo na zravnano površino, s katere smo odstranili grobe neravnine ter jo učvrstimo na podlago s sidrnimi
elementi. Mreža se popolnoma prilega neravnemu reliefu terena in ustvarja estetski videz urejenega okolja.
Po nekaj letih, ko vegetacija prevzame nase funkcijo zaščite proti eroziji, se tudi kokosova mreža razgradi
oziroma skompostira, kar ugodno vpliva na nadaljnji razvoj vegetacije.
Slika 8. Obrežje z erozijo, sanacija obrežja z mrežami, zaraslo obrežje
Mreže iz plastičnih vlaken
S takim dodatnim "armiranjem“ površine tal dajejo zaščito pred spiranjem, ne pa zadostne zaščite pred
močnejšim krušenjem. So za okolje manj primerne, energetsko zahtevne in bistveno dražje od okolju prijaznejših
rešitev.
Operacijo delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Operacija se izvaja v okviru
Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007 – 2013, razvojne prioritete »Razvoj
regij«, prednostne usmeritve »Regionalni razvojni programi«.
13
Mreže iz žičnega pletiva
Za izdelavo mrež se uporablja pocinkano žično pletivo, ki jih lahko še dodatno zaščitimo s PVC folijo. Trdnost
žičnega pletiva narašča z debelino žice, odvisna pa je tudi od načina pletenja.
Žično pletivo je potrebno tudi ustrezno pričvrstiti na pobočje, zato uporabljamo ustrezne načine sidranja, ki so
odvisni od vrste hribine in njenega nagiba.
Slika 9. Mreže iz žičnega pletiva.
Fašine
So snop zvezanih vej, ki rastejo in poganjajo korenine pri čemer dodatno utrdijo tla. Fašine položimo v izkopan
jarek tako, da gleda manj kot 10 cm fašine ven iz zemlje. Premer fašine je od 15 do 20 cm in jih z vrvmi vežemo
skupaj na razdalji 30 do 90 cm. Veje, ki jih uporabimo za žive fašine so debeline od 0,6 cm do 2,5 cm, z
minimalno dolžino 130 cm. Vse veje morajo biti obrnjene v isto smer. V njihovi strukturi bi morali mešati različne
vrste in starosti vej.
Plotovi
Z zasaditvijo lesenih količkov dosežemo, da se zemlja utrdi in zraste vegetacija. Plot ponavadi stoji navpično kot
ograja, lahko pa je tudi položen na brežino kot vrbov poplet. Uporaba plotov velja za hiter in cenovno ugoden
ukrep. Pri plotovih vgradimo lesene količke debeline 3 do 10 cm in približno 1 m dolžine na razdalji okrog enega
metra. Vmes zabijemo na vsakih 30 cm žive količke. Pozneje ovijemo zabite količke z upogljivim živim protjem ali
šibjem (vrba ali leska). Iz protja in iz količkov poženejo mlada drevesa, ki s svojimi koreninami zagotovijo trajnost
sanacije.
Žive ščetje – grmovni polet
Gre za zasadnjo rastlin (potaknjence ali cele grme) pod kotom nagnjenih proti pobočju za približno 10 % v
vodoravne prečne jarke.
Kašte in gabioni
Kot primer bioinženirske tehnike zaščite proti eroziji lahko uporabimo kašte in gabione, predvsem pri velikih
naklonih.
4.3 Poplavljanje reke Temenice in potoka Potok
Opredelitev problema
Reka Temenica je značilna ponikalnica, ki teče ob robu kraškega sveta Dolenjske. Gre za levi pritok Krke in izvira
v Posavskem hribovju, v naselju Javorje v občini Šmartno pri Litiji. Porečje Temenice je precej nesimetrično in
ima večje pritoke le v zgornjem delu, kjer z desne priteka potok Bukovica. Ostale površinske pritoke dobi z leve
strani, saj je desna stran porečja v kraški Suhi krajini, ki reko napaja šele v spodnjem toku, preko podzemlja. Od
kraja Breg ima reka številne okljuke in je plitvo vrezana. Pogosto poplavlja, zato je mokrotno dno travnato. Do
Trebnjega ima ta vodni tok še nekatere alpske značilnosti, kasneje pridobi že vse značilnosti kraške reke.
Operacijo delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Operacija se izvaja v okviru
Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007 – 2013, razvojne prioritete »Razvoj
regij«, prednostne usmeritve »Regionalni razvojni programi«.
14
Temeničin površinski tok se začne na nadmorski višini nad 550 m in prvič konča na višini 264 m in v dolžino meri
skoraj 28 km.
Povprečni letni pretok med letoma 1961 in 1990 za postajo Rožni Vrh na reki Temenici je 0,9 m3/s. Pozimi lahko
precej upade zaradi prevladujočih snežnih padavin in poleti zaradi izhlapevanja. Pretoki nad 2 m3/s in z njimi
poplave, se lahko pojavijo ob vsakem letnem času, največji izmerjeni pretok znaša celo 14 m3/s. V Prečni ima
srednji letni pretok 4,6 m3/s (najmanjši 0,56 m3/s, največji 21,8 m3/s). Največ vode ima marca (pretok 6,27 m3/s),
najmanj avgusta (3,11 m3/s). Tu so v začetku devetdesetih letih spremljali tudi kakovost vode Temenice. Pri kraju
Štefan je bila v 1. do 2. kakovostnem razredu. Za Trebnjem se je poslabšala za cel kakovostni razred in se je
uvrščala v 3., občasno v 2.-3. kakovostni razred. Celotno porečje reke Temenice tako meri več kot 300 km2.
Okoljski cilj: celovita obravnava porečja reke Temenice in revitalizacija na identificiranih mestih poplavljanja
Nabor ERM rešitev za problem:
S pomočjo ekoremediacij lahko uravnavamo vodne količine, kar je zelo pomembno pri uresničevanju preventivnih
protipoplavnih ukrepih. Zasaditev obrežne drevesne vegetacije ob potokih in rekah, revitalizacije vodotokov
(obnova reguliranih vodotokov) omogočajo zadrževanje vode in s tem preprečevanje poplav v spodnjem delu
toka reke.
Naravni vodni ekosistemi so v svoji ontogenezi razvili številne remediacijske sisteme, ki jim omogočajo ohranjati
dinamično ravnovesje in ublažiti določene ekstremne situacije (npr. poplave, suše itd). Revitalizacija vodotoka
pomeni sanacijo nepravilnih posegov v vodotokih oz. regulacije vodotokov v melioracijske sisteme. Z revitalizacijo
ali obnovo degradiranih vodotokov lahko ponovno vzpostavimo strukturo in funkcijo vodenega ekosistema z
ustreznimi vodnogospodarskimi posegi. Za to se uporabljajo številne tehnike, ki so izvedene v strugi ali na
obrežju vodotoka. Na takšne načine ciljano in z določenim namenom obnovimo oziroma ohranimo zgradbo in
funkcijo habitatov vodnega in obvodnega biotopa. Z revitalizacijami vodotokov zadržujemo vodo in tako
preprečujemo sušo gorvodno in poplave dolvodno, povečamo samočistilno sposobnost vodotoka, ohranjamo
biotsko raznovrstnost in izboljšamo ekološko stanje vodotoka. Z revitalizacijami vodotokov hkrati tudi zagotovimo
dolgoročno trajnostno in gospodarno upravljanje z vodotokom.
Revitalizacije vodotokov in omilitveni ukrepi omogočajo:
• izboljšanje kvalitete vode v strugi,
• obnovo vodnih in obvodnih habitatov,
• zadrževanje vode in preprečevanje poplav,
• naravno utrditev brežin in preprečevanje erozije,
• izboljšan vizualni izgled in vklapljanje v krajino,
možnost večjih odjemov vode za človekove potrebe ob hkratnem zagotavljanju ustreznega ekološkega statusa
vodotoka.
Na podlagi celovite obravnave porečja vodotoka, ki poplavlja izpostavimo na identificiranih mestih umeščanje
sledečih ERM ukrepov v strugi vodotoka:
stranski rokavi za kompenziranje vodnih viškov, zadrževanje visokega vala, usedanje delcev in
zadrževanje strupenih ter hranilnih snovi. Hkrati pozitivno vpliva na habitatno strukturo, samočistilne
sposobnosti in na zmanjševanje poplavnih valov. Tako v sušnih obdobjih bogatimo nizke pretoke v
vodotokih ter ohranjamo ekološko sprejemljiv pretok v vodotoku in omogočimo odvzem vode za
uporabnike.
Operacijo delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Operacija se izvaja v okviru
Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007 – 2013, razvojne prioritete »Razvoj
regij«, prednostne usmeritve »Regionalni razvojni programi«.
15
-
-
meandriranje struge: vodotok si z meandri podaljša pot, zmanjša padec, upočasni tok vode, poveča
globino vode in količino vode v pokrajini ter podtalnici. Podaljša se tudi obrežni pas, ki je ekosistemsko
zelo bogat. Meandri povečajo pogostost preplavljanja struge in tako vzpostavijo stik s poplavnim svetom
na identificiranih mestih, kjer je škoda poplavljanja minimalna oziroma z naravovarstvenga vidika
zaželjena (ohranjanje mokrotnih travnikov).
makrofiti v strugi (zadržujejo vodo, senčijo vodo (preprečujejo pregrevanje), pospešujejo sedimentacijo,
umirjajo hitrost toka in zadržujejo vodo)
ERM ukrepi na obrežju vodotoka, ki prispevajo k uravnavanju vodnih viškov in s tem preprečujejo
poplavljanje:
-
vegetacijski pasovi : povečajo shrambo vode, ulovijo površinski tok in podaljšajo retenzijski čas
(manjše visokovodne konice).
Slika 10. Vegetacijski pasovi so lahko v obliki travišča z gosto raslo travo ali večvrstnega grmovnega nasada. V
primeru njihove povezovalne vloge govorimo o koridorjih.
16
-
grajena mokrišča hidrološko manjši razbremenilnik poplavnega vala ob visokih vodah
Slika 11. Učinek mokrišč pri blažitvi poplavnih valov in umirjanju pretoka po nevihti
Projektni predlogi:
- Izdelava kart poplavne ogroženosti območij ob reki Temenici (identifikacija mest poplavljanja in
obravnava celotnega porečja)
- Izdelava strategije upravljanja s posameznih porečjem z namenom reševanja problematike poplav, suš
- OP izvedbe posegov, sanacij, revitalizacij
- Izvedbe revitalizacijskih ukrepov
Operacijo delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Operacija se izvaja v okviru
Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007 – 2013, razvojne prioritete »Razvoj
regij«, prednostne usmeritve »Regionalni razvojni programi«.
4.4 Onesnaževanje reke Krke z meteornimi vodami, ki spirajo poslovno-obrtne površine
Opredelitev problema
Meteorno vodo predstavlja odtok iz urbanih, suburbanih in podeželjskih površin, ki nastaja kot posledica padavin,
ki zaradi nepropustnosti podlage ne poniknejo v tla. Pojavlja se periodično in je tipično razredčena mešanica
mineralnih in organskih snovi, raztopljenih soli, hranil in drugih snovi v sledeh, ki jih spira iz različnih površin. Tip
in onesnaženost nepropustne površine, na kateri nastaja padavinski odtok, določa količino in vrsto onesnažil v
odtoku. Koncentracije večine parametrov v meteornih vodah se spreminjajo s časom. Obremenitve z meteorno
vodo in koncentracije onesnažil so ciklične: suhemu obdobju in odlaganju snovi sledi prvi val in padavinski odtok,
čemur sledi eksponenten padec koncentracij pretoka in nato suhe razmere do naslednjega naliva.
Do nedavnega se večina meteorne vode ni čistila, dandanes pa je to potrebno, če želimo ohraniti dobro stanje
naših površinskih in podzemnih voda. Za razliko od odpadnih vod, so koncentracije onesnažil v meteorni vodi
precej nižje, vendar pa poleg vnosa onesnažil v sprejemno vodno telo meteorne vode predstavljajo tudi
hidravlično obremenitev (erozija).
Padavinski odtok ne predstavlja zgolj problema onesnaževanja, pač pa je tudi dragocen vodni vir. Ustrezno
očiščena meteorna voda se lahko uporablja za namakanje ali zalivanje zelenih površin, oblikovanje parkovnih
vodnih teles, splakovanje stranišč, pranje avtomobilov, kot procesna voda ipd., z ustrezno predpripravo pa tudi
kot vir pitne vode. Predvsem v urbanih predelih je zaradi asfaltnih površin in streh prekinjena povezava med
padavinami in podtalnico, kar lahko vodi v zniževanje gladine podtalnice in hitrejšem odtoku vode iz pokrajine,
zato je uporaba meteorne vode v različne namene pomemben prispevek k zmanjševanju porabe podtalnice.
Ekoremediacijske tehnologije za rešitev problema
Reševanje problematike meteorne vode
Zbiranje in čiščenje ter potencialna uporaba meteorne vode mora biti urejena decentralizirano, kar pomeni da se
padavinska voda zbira in čisti na samem mestu nastanka brez daljšega transporta vode. Pristopi oz. naprave za
čiščenje meteornih voda morajo ustrezati zahtevam krajinske ureditve: pogosto se vklapljajo v rekreativna
območja, parke, vrtove ipd. Poleg vklapljanja v prostor morajo naprave ustrezno zmanjšati hidravlične
obremenitve, ki jih povzročajo meteorne vode, in odstraniti onesnažila.
Za zadrževanje in čiščenje meteornih vod so razvite različne tehnologije. Nekatere so namenjene zgolj
zadrževanju vode in blažitvi pretokov, v drugih pa potekajo tudi procesi čiščenja vode (zadrževanje in
transformacija onesnažil). Nekatere tehnologije za uporavljanje z meteornimi vodami so opisane v nadaljevanju.
1. Bazeni za začasno zadrževanje vode (suhi bazeni): običajno so v suhem obdobju brez vode. Suhi
bazeni običajno začasno zadržijo padavinsko vodo ali del padavinske vode in s tem ublažijo maksimalne
pretoke dolvodno v sprejemnem vodnem telesu ali čistilni napravi. Suhi bazeni tako delujejo predvsem
kot hidravlična kontrola padavinskega odtoka. Po padavinah voda iz suhega bazena odteče, del pa je
tudi izhlapi zaradi evaporacije in/ali transpiracije ali ponikne v podtalnico. V suhih bazenih do določene
mere prihaja do usedanja suspendiranih snovi.
2. Mokri bazeni: za razliko od suhih bazenov so mokri bazeni stalno vodno telo. V delu bazena se tako
ves čas zadržuje voda, nad njo pa je volumen, ki omogoča zadrževanje vode ob nalivih. Oblikovani so
kot majhna plitva jezera, kjer se voda tudi ob nalivih zadržuje dovolj dolgo, da lahko potekajo številni
procesi odstranjevanja onesnažil. Mokri zadrževalni bazeni tako omogočajo odstranjevanje partikulatnih
Operacijo delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Operacija se izvaja v okviru
Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007 – 2013, razvojne prioritete »Razvoj
regij«, prednostne usmeritve »Regionalni razvojni programi«.
17
pa tudi nekaterih raztopljenih onesnažil. Poleg hidravlične kontrole in izboljšanja kakovosti vode pa imajo
lahko tudi estetsko vlogo (primerna ureditev bazena in zasadnja z ustreznimi rastlinami)
3. Grajena močvirja (rastlinske čistilne naprave): so plitva vodna telesa (0,1-0,3 m) z gosto rastlinsko
odejo. Globina vode niha v odvisnosti od padavin in sezone. Struktura močvirja je raznolika in vključuje
predele s prosto vodno površino, predele z gosto rastlinsko odejo in celo manjše otočke. Raznolikost v
strukturi močvirja vpliva na fizikalne, kemijske in biološke procese.
4. Infiltracijski bazeni: padavinska se začasno zadrži v bazenu z odprto vodno površino, kjer poteka
infiltracija v podtalje. Pogosto so infiltracijski bazeni načrtovani tako, da zadržijo le prvi val naliva.
5. Filtracijski pasovi ali »deževni vrtovi«: poznani tudi kot vegetacijski puferski pasovi so podobni
travnatim kotanjam le da so brežine bolj položne. Namenjeni so zadrževanju vode in infiltraciji. Pogosto
so postavljeni v bližini zadrževalnih bazenov. Infiltracijo lahko pospešijo trajnice z globokim koreninskim
sistemom.
6. Filtri: peščeni filtri so namenjeni odstranjevanju suspendiranih snovi. K odstranjevanju onesnažil
prispeva tudi biofilm, ki se vzpostavi na površini filtrnega materiala. Filtrni material (medij) je lahko izbran
tudi na podlagi adsorpcijskih značilnosti (npr. apnenčasti materiali za odstranjevanje fosforja).
7. Porozno tlakovanje: Večinoma gre za asfaltne ali betonske strukture, ki so narejene tako da
prepuščajo vodo. Pod njimi je običajno plast materiala z veliko poroznostjo, npr. prod. V tej plasti se
meteorna voda zadrži toliko časa, da nato ponikne ali pa je speljana v druge strukture za upravljanje
meteornih voda.
18
Od naštetih tehnologij so zaradi enostavnega načrtovanja in učinkovitosti v zadrževanju in čiščenju vode, pogosto
v uporabi mokri zadrževalni bazeni in grajena močvirja. Podrobneje so opisani v nadaljevanju.
Princip delovanja mokrih zadrževalnih bazenov
V mokrih zadrževalnih bazenih in grajenih močvirjih se voda običajno zadržuje več dni, kar omogoča potek
različnih procesov čiščenja, ki so podobni procesom, ki potekajo v naravi v manjših plitvih jezerih, npr. kopičenje
onesnažil v sedimentih, transformacija biološko razgradljivih snovi, rastlinski privzem onesnažil. Glavne
značilnosti takega sistema so:
-
ima stalen volumen vode
zadrži dotočno padavinsko vodo in tako zmanjša hidravlične efekte kot je erozija v dolvodnih sprejemnih
vodnih telesih; sočasno potekajo tudi procesi odstranjevanja onesnažil
zmanjša netočkovno onesnaževanje v dolvodnih vodnih telesih
Glavni procesi odstranjevanja onesnažil v teh sistemih so:
sedimentacija in s tem kopičenje onesnažil v sedimentu
rastlinski privzem (topnih) onesnažil, čemur sledi razgradnja in akumulacija v sedimentu, ko rastline
odmrejo
- adsorpcija partikulatnih (koloidnih) delcev na površine (na rastline in sediment)
Do neke mere poteka razgradnja onesnažil tudi v prosti vodi, vendar je manjšega pomena, saj je biološka
razgradljivost organskih snovi v dotočni vodi nizka.
-
Operacijo delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Operacija se izvaja v okviru
Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007 – 2013, razvojne prioritete »Razvoj
regij«, prednostne usmeritve »Regionalni razvojni programi«.
Slika 12. Mokri zadrževalni bazen za meteorno vodo iz cestišča.
Mokri bazen za meteorno vodo (slika 12) ima stalen volumen vode, nad katerim je prostor za meteorno vodo.
Iztok iz sistema je narejen na gladini stalnega volumna vode. Na vrhu predvidenega maksimuma gladine
meteorne vode je narejen odtok odvečne vode.
Velikost zadrževalnega bazena se lahko določi glede na velikost prispevnega območja. Večja površina bazena
na hektar prispevnega območja pomeni večjo učinkovitost pri odstranjevanju onesnažil, vendar to velja le do
določene mere.
4.6 Zaščita vodnih virov (intenzivno vinogradništvo)
Opredelitev problema
Vinogradniška območja v občini predstavljajo velik pritisk na okolje. Problematika se kaže predvsem v neustrezni
komunalni infrastrukturi stanovanjskih objektov na vinogradniških območjih kot tudi onesnaženost tal in voda
zaradi uporabe FFS ter umetnih gnojil (onesnaženost z nitrati in fosforjem) pri gospodarjenju z vinogradi.
Okoljski cilj: zmanjšanje onesnaženost tal z nitrati in uporabe pesticidov, ureditev ustreznega odvajanja in
čiščenja odpadnih voda na območju zidanic
Ekoremediacijske tehnologije za rešitev problema
Rastlinske čistilne naprave za odvajanje in čiščenje odpadnih voda iz zidanic. V primeru izredne razpršene
poselitve zidanic se kaže smiselnost reševanja odvajanja in čiščenja odpadnih voda na povsem individualni
način, kar pomeni smiselnost gradnje rastlinskih čistilnih naprav za 5-10 PE. Rastlinske čistilne naprave lahko
omogočajo hkrati tudi ponovno uporabo vode. Glede na ustrezno reliefno konfiguracijo terena pa se vsekakor
lahko na vinogradniških območjih umeščajo brez uporabe strojne ali električne opreme. Za rastlinske čistilne
naprave teh velikosti ni potrebno gradbenega dovoljenja in so v velikosti med 10 – 20 m2.
Za reševanje problematike onesnaženosti tal z nitrati so predstavljene ekoremediacijske metode z uporabo
fitoremediacije pri odstranjevanju organskih in anorganskih onesnaževal v tleh obdelovalnih površin zaradi
dolgoletne uporabe gnojil in fitofarmacevtskih sredstev. Opisane so metode neposredne remediacije onesnaženih
tal (hiperakumulatorske rastline, rastline z visokim prirastom in visoko evapotranspiracijo) in vode
(večnamenski melioracijski jarki, mokrišča) ter metode zaščite okolja pred netočkovnim onesnaževanjem kot
posledica kmetijske dejavnosti (vegetacijski pasovi).
Operacijo delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Operacija se izvaja v okviru
Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007 – 2013, razvojne prioritete »Razvoj
regij«, prednostne usmeritve »Regionalni razvojni programi«.
19
Trije glavni sestavni deli, substrat, mikrobi in rastline, so sposobni zmanjšati količino hranilnih in strupenih snovi s
pomočjo filtracije, različnih razgradnih procesov v anoksičnih ali oksičnih razmerah ter s pomočjo vgradnje v
rastlinsko in živalsko biomaso. S pravilno izbiro rastlinskih vrst, z njihovim pravilnim gojenjem in rednim
odstranjevanjem prirastka biomase lahko tako kontrolirano odstranjujemo onesnaževala in s tem čistimo vodo in
tla pred onesnažili kot so nitrati in pesticidi.
Tabela 3. Tipične rastline, ki se jih uporablja pri različnih fitoremediacijskih pristopih. (Schnoor, 1997)
Uporaba
FITOTRANSFORMACIJA
Medij
Tla, podtalnica, izcedna
voda, čiščenje odpadne
vode z vnosom vode v
tla
RIZOSFERNA
BIOREMEDIACIJA
Tla sedimenti, čiščenje
odpadne vode z
vnosom vode v tla
Onesnaževalo
• Herbicidi (atrazin, alachlor)
• Aromatske spojine (BTEX)
• Klorirane alifatske spojine
(TCE)
• Rastlinska hranila (NO3,
NH4, PO4)
• Razstreliva (TNT, RDX)
• Organska onesnaževala
(pesticidi, aromatske spojine,
PAH
FITOSTABILIZACIJA
Tla, sedimenti
•
•
Kovine (Pb, Cd, Zn, As, Cu,
Cr, Se, U)
Hidrofobne organske spojine
(PAHi, PBCi, dioxini, furani,
pentachlorophenol, DDT,
dieldrin)
FITOEKSTRAKCIJA
Tla, sedimenti,
onesnažena industrijska
območja
•
Kovine (Pb, Cd, Zn, Ni, Cu) z
dodatkom EDTA tudi Pb Se
(izhlapevanje)
RIZOFILTRACIJA
Podtalnica, voda in
odpadna voda v
lagunah in grajenih
močvirjih – rastlinskih
čistilnih napravah
•
•
Kovine (Pb, Zn, Cd, Ni, Cu)
Radionuklidi ( 137Cs, 90 Sr,
U)
Hidrofobne organske spojine
•
Tipične rastline
• Lesne vrste (topol, vrba,
trepetlika, jelša)
• Trave (Lolium perenne, Festuca,
Shorgum, Cynodon dactylon)
• Metuljnice (detelja, alfalfa, Vigna
unguiculata)
murva,
jablana,
Osage
pomaranča - Maclura pomifera
• trave z močnim koreninskim
sistemom (Lolium perenne,
Festuca,
Cynodon dactylon
• Lesne vrste (topol, vrba,
trepetlika, jelša)
• Vodne rastline za sedimente
•
• Lesne
vrste
z
visoko20
evapotranspiracijo
• trave z močnim koreninskim
sistemom za preprečevanje
erozije
• rastline z gostim koreninskim
sistemom
• Sončnica
• Brassica juncea
• Brassica napus
• trave iz rodu Hordeum, hmelj
• Križnice
• kopriva, regrat Taraxacum
officinale
• Vodne rastline (emergentne:
Phragmites,
Scirpus,
Potamogeton,
Lemna, Canna; potopljene: alge,
Chara, Myriophyllum, Hydrilla)
•
ERM ureditev melioracijskih jarkov
Ustrezna ERM ureditev melioracijskih jarkov omogoča zmanjšan vnos nitratov in pesticidov neposredno v
podtalnico in površinske vode.
Klasični melioracijski jarki so goli kanali, v katere se steka voda iz kmetijskega zemljišča, običajno onesnažena s
pesticidi in gnojili. Taki jarki nimajo sposobnosti zadrževanja in čiščenja vode, prav tako imajo zelo nizko vrstno
Operacijo delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Operacija se izvaja v okviru
Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007 – 2013, razvojne prioritete »Razvoj
regij«, prednostne usmeritve »Regionalni razvojni programi«.
pestrost. Pesticidi in ostanki gnojil od tu lahko neposredno prehajajo v vodotoke in podtalnico in povzročajo resne
okoljske probleme in vplivajo na zdravje ljudi in živali.
S sonaravno ureditvijo – zasaditvijo melioracijskih jarkov lahko omenjene težave odpravimo ali vsaj omilimo.
Obstoječe jarek razdelimo na štiri odseke, kjer ima vsak odsek specifično funkcijo. Prvi del je oblikovan tako, da
omogoča maksimalno zadrževanje vode. V drugi del vgradimo substrat, bariere in zasadimo rastline, kar
omogoča čiščenje kmetijskega onesnaženja. Tretji del je namenjen povečevanju biodiverzitete, zato so tu
posajene različne vodne in močvirske rastline, ki predstavljajo življenjski prostor različnim živalim. Četrti del pa
združuje vse tri funkcije prejšnjih delov in zagotavlja ravnovesje med njimi. Tako oblikovani melioracijski jarek ščiti
podtalnico in vodotoke pred kmetijskim onesnaženjem, zmanjšuje vplive suš, vodo, ki se v njem zadržuje, lahko
uporabimo za namakanje, zmanjšuje vplive vetra. Zaradi teh funkcij melioracijski jarek indirektno vpliva tudi na
povečanje kmetijskega pridelka, pripomore k varovanju zdravja in estetskemu izgledu kmetijske pokrajine.
21
Slika 13. Shema ekoremediacijskega melioracijskega jarka
Tabela 4. Prednosti večnamenskih melioracijskih jarkov.
Neposredne koristi zasadnje jarkov
Izboljšana kakovost površinskih in talnih voda
Zmanjšanje nevarnosti suše
Možnost recikliranja vode za namakalne namene
Zmanjšanje vetra
Povečana biološka raznovrstnost
Posredne koristi zasadnje jarkov
Zmanjšanje nevarnosti za zdravje
Povečanje pridelka, biokmetijstvo
Večja samovzdržnost, trajnost
Estetska podoba kmetijske krajine
Izboljšan eko turizem, potencialna gospodarska
rast
Slika 14. Kanalizirana in revitalizirana struga s samočistilno funkcijo.
Operacijo delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Operacija se izvaja v okviru
Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007 – 2013, razvojne prioritete »Razvoj
regij«, prednostne usmeritve »Regionalni razvojni programi«.
Vegetacijski pas je pas drevesne in grmovne vegetacije. Vegetacijski pasovi sodijo v širši sklop
ekoremediacijskih blažilnih območij (ang. buffer zones) in imajo mnogo funkcij, ki omogočajo izboljšanje kvalitete
vode, zaščitijo zrak in tla ter povečajo biološko pestrost, saj izboljšajo prehrambene in nastanitvene lastnosti
obvodnega habitata ter omogočajo optimalnejše svetlobne, kisikove in temperaturne razmere za vodne živali in
rastline. Ena od pomembnejših iskanih lastnosti je sposobnost čiščenja onesnažene vode in zemljin. Vegetacijski
pasovi so namreč sposobni zadržati velike količine hranil – dušika in fosforja, pa tudi drugih snovi kot so npr.
nitrati in pesticidi. Z njimi zato lahko ščitimo površinske vode in zajetja pitne vode pred razpršenimi vir
onesnaženja, npr. iz kmetijstva. Primerni pa so tudi za preprečevanje onesnaženja iz točkovnih onesnaževalcev
kot so posamezne kmetije, farme, predelovalni obrati za FFS itd.
Optimalna sestava vegetacije in najbolj efektivna širina vegetacijskega pasu variirajo od primera do primera in so
odvisne od kaj in v kakšnem obsegu ščitijo (obremenitev, sestava, dinamika ipd.), količine padavin ter pogojev
rasti in uspevanja rastlin.
Zmanjšanje tveganj zaradi uporabe nitratov in pesticidov lahko zmanjšamo tudi s postavitvijo rastlinskih čistilnih
naprav (RČN) na območjih, kjer nastajajo večje količine iztočnih voda iz kmetijskih površin, kjer nastajajo
odpadne vode, ki vsebujejo FFS (npr. ob pranju opreme za nanašanje FFS) ipd. RČN posnemajo samočistilno
sposobnost močvirskih sistemov s fizikalnimi in biokemijskimi procesi kot so aerobna in anaerobna razgradnja,
filtracija, sedimentacija, in adsorbcija ter zagotavljajo učinkovito čiščenje organskih, dušikovih, fosforjevih snovi,
težkih kovin, pesticidov in drugih strupenih snovi, ki nastajajo v kmetijski dejavnosti.
Umetna mokrišča imajo pri reševanju problematike onesnaževanja z nitrati in pesticidi vlogo zadrževanja,
pretvorbe ali odstranjevanja hranilnih in strupenih snovi v teh ekosistemih. Vtok hranilnih snovi poteka predvsem
po hidroloških poteh, medtem ko so aktivni procesi razgradnje odvisni predvsem od učinkovitosti in ravnotežja
delovanja mikroorganizmov (bioremediacija) in rastlin (fitoremediacija).
22
Tabela 5. Učinkovitost ekoremediacijskih metod pri odstranjevanju N in P
Odstranjevalna učinkovitost
varovalnega pasu, RČN %
Specifične odstranitve (% m-1)
Zadrževanje (kg ha-1yr-1)
Obrežna mokrišča %
N
81 (80)
P
81 (67)
4.1
21 (36)
85
3.4
1.2 (1.6)
70
Atrazin
24
Vir
Mander et al., 1997,
Runes et al., 2003
Mander et al., 1997
Mander et al., 1997
McCartney et al., 2003
Projektni predlogi:
- Idejne rešitve in idejne zasnove odvajanja in čiščenja odpadnih voda iz zidanic na vinogradniških
območij ter izgradnja RČN
- Delavnice za lokalno prebivalstvo z namenom osveščanja o pomenu čiščenja odpadnih voda
- Identifikacija območij onesnaženosti območij z nitrati in pesticidi – vinogradniška območja
- Izdelava OP implementacije ERM ukrepov za zmanjševanje onesnaževanja z nitrati in pesticidi
Operacijo delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Operacija se izvaja v okviru
Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007 – 2013, razvojne prioritete »Razvoj
regij«, prednostne usmeritve »Regionalni razvojni programi«.
4.7 Divja odlagališča
Okoljski cilje: fizične odstranitve divjih odlagališč ter sanacije degradiranih območij divjih odlagališč s pomoč
fitotehnologij
ERM tehnologije za rešitev problema
Sanacija črnih odlagališč
Ekoremediacije za sanacijo črnih odlagališč (po fizični odstranitvi) vključujejo: vegetacijske pasove, ki
kontaminirano območje omejijo in čiščenje onesnažene zemljine s fitoremediacijskimi metodami. To pomeni, da
zemljo bodisi izkopljemo ali pa na kraju samem zasadimo rastline, ki razgrajujejo, vgrajujejo ali kopičijo
onesnaževala. Med ključne rastlinske vrst za sanacijo divjih odlagališč – kontaminiranih tal lahko uporabljamo
topole, vrbe, oljno ogrščico ipd.
Projektni predlogi:
- Priprava katastra divjih odlagališč
- Fizična odstranitev divjih odlagališč
- Priprava sanacijskega načrta za saniranje tal po odstranitvi divjih odlagališč
- Izvedba sanacije (investicijski projekt)
- Izvedba delavnic za lokalno prebivalstvo za osveščanje in izobraževanje o ločenem zbiranju odpadkov
ter pravilne ravnanju z odpadki
23
Operacijo delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Operacija se izvaja v okviru
Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007 – 2013, razvojne prioritete »Razvoj
regij«, prednostne usmeritve »Regionalni razvojni programi«.