1. No category

Marjan Bilban
OCENJEVANJE DELAZMOŽNOSTI
Uvod
Prvotno prepričanje je bilo, da je zdravje odsotnost bolezni. V zadnjih desetletjih pa se je
definicija zdravja bistveno dopolnila. Danes opredeljujemo zdravje kot širšo vrednoto. Tako
označujemo s pojmom zdravje ne le odsotnost bolezni ali nezmožnost za delo, ampak
stanje popolnega telesnega, duševnega in socialnega blagostanja, ki se kaže v zmožnosti
neprekinjenega prilagajanja okolju (definicija SZO).
Zdravje je temeljna človeška pravica in globalni socialni cilj. Pravičnost v smislu
zagotavljanja enakih moţnosti vsem ljudem, tako za ohranjanje in krepitev zdravja kot tudi za
preprečevanje obolelosti ali zdravljenje bolezni, je temeljni cilj vsake aktivnosti na tem
področju. Raziskave javnega mnenje kaţejo, da postavljajo Slovenci zdravje na prvo mesto,
toda pojem zdravja večinoma zamenjujejo z moţnostmi zdravljenja oziroma dostopnostjo
zdravstvenih storitev.
Da bi dosegli to blagostanje, morajo tako posamezniki kot skupnost imeti moţnost spoznati in
uvideti svoje lastne sposobnosti ter vrednosti, zadovoljevati svoje potrebe in se prilagajati ter
spreminjati v skladu z okoljem, katerega deli so. Zato je zdravje njihovo sredstvo za
vsakdanje ţivljenje in ne cilj sam po sebi.
Po novi definiciji zdravja skrb zanj ni več le ozek interes posameznika, ampak vse bolj
postaja tudi skrb druţbe. Ni več le zasebna, temveč tudi in vse bolj druţbena dobrina.
Zdravje kaţe pretekla in sedanja dogajanja, odvisno od načina ţivljenja, od zgodnjega
otroštva, učinkov naravnih dejavnikov okolja (fizikalni, kemični, biološki), učinkov
druţbenih dejavnikov okolja (delovnega in bivalnega) in reaktivnosti človeka, odzivnosti,
obnašanja, vedenjskih vzorcev, razvad, prehrambenih navad itd.
Zdravje je kompleksni in dinamični sistem, sposoben prilagajanja na pozitivne in negativne
vplive ţivljenjskega okolja, ki posamezniku in druţbi omogoča dosegati telesno, duševno in
socialno blagostanje, vršiti vse biološke, socialne in poklicne funkcije in odlagati bolezen,
onemoglost in zgodnjo smrt. Bolezen pa je negacija takega zdravja, ki se pojavi ob
nezadostnih prilagoditvenih sposobnostih, ki povzročajo zmanjšanje telesnega, duševnega in
socialnega blagostanja, delno ali popolno nesposobnost izvrševanja osnovnih bioloških,
socialnih ali poklicnih funkcij in končno tudi smrt.
Zdravje je torej stanje relativnega ravnovesja med obliko in funkcijo telesa ter rezultat
uspešnega dinamičnega prilagajanja na rušilne sile. Gre za aktivni odgovor telesnih
zmogljivosti, ki vzpostavljajo readaptacijo, gre torej za zdravje kot preventivno stanje.
Bolezen je stanje oziroma reakcija organizma na okolico, pri katerem pride do kvalitativnih in
kvantitativnih motenj funkcij organizma. Najpogostejša, socialno pomembna motnja, je
nesposobnost opravljanja osnovnih ţivljenjskih funkcij, ki vključujejo tudi delo. Posledica
bolezni je lahko trajna okvara kakega organa ali funkcije organizma, ali celo smrt.
Delo
Ena od opredelitev pravi: človek je bitje, ki je zmoţno delati. Učinek je tudi obraten: delo
človeka oblikuje in izpopolnjuje. Delo je končno vedno ustvarjalno dopolnjevanje sveta in v
enaki meri največje mogoče uresničevanje človeka samega.
Delo je v svojih najrazličnejših oblikah napravilo človeka za druţbeno bitje. Vsekakor je delo
ena od osnovnih človekovih potreb in pomemben dejavnik za razvoj zdrave in vsestranske
osebnosti.

prim.prof. .dr., dr.med., spec.med.dela, prometa in športa
ZVD Zavod za varstvo pri delu d.d., Ljubljana,. UL MF Katedra za javno zdravje
1
Delo je tudi človeška nuja za preţivetje. Kdor je zdrav in delazmoţen, je pred neizogibno
izbiro: ali dela ali pa ţivi na račun drugih, ki delajo. Z delom si človek razvija svoje
sposobnosti, krepi moč, spretnost, odpornost proti boleznim, zbira znanje in izkušnje, bistri
inteligentnost, uri vztrajnost, pridobiva delovne navade in osebnostno zori. Delo prispeva k
telesnemu zdravju, še zlasti pa k duševnemu ravnovesju. Delovni doseţki človeka osrečujejo,
oblikujejo njegovo samozavest in samospoštovanje. Ob uspehih, in morda še bolj ob
neuspehih, ţivljenje človeka uči in oblikuje. Večina ţivljenjskih izkušenj posameznika in
kulturnih izkušenj človeštva se porodi ob delu. Z delom človek preda večino svojega znanja
in izkušenj v zaklad zgodovinske izkušnje človeštva. Vse to pa so temelji zdrave osebnosti.
Delo je opredeljeno kot poklicno delo, s katerim delavec pridobiva (ustvarja) sredstva za
ţivljenje, ne glede na to, ali je delo telesno ali umsko, enostavno ali zahtevno (seveda pa si ta
sredstva lahko pridobiva tudi z nepoklicnim delom).
Poklicno delo naj bi bilo ravnoteţje med tem, za kar je človek najbolj nadarjen in ga veseli, in
različnimi delovnimi potrebami v njemu dosegljivem okolju. Poklicno delo prinaša človeku
dohodek in status na druţbeni lestvici. Daje mu moţnost sproščanja telesne in duševne
energije. Pomeni pa mu tudi socialni stik in druţabnost ter zadovoljevanje specifičnih
človekovih potreb. Poklicno delo razvija občutek biološke varnosti posameznika in njegove
druţine, spodbuja teţnje po ustvarjalnosti in po doseganju ekonomskega blagostanja.
Delo pripomore k občutku sreče in zadovoljstva ob uresničitvi teţenj in ciljev, pripomore k
samopotrjevanju in občutku samozavesti, razvija psihološke in socialne komponente
medsebojnih odnosov, jih bogati in prispeva k socialni potrditvi in socialni varnosti
posameznika, vendar ga odtujuje naravi in naravnemu ţivljenju.
Po definiciji je zmoţnost za delo takšno psihofizično stanje človeka, ki mu omogoča da se
uspešno poklicno udejstvuje, s polnim ali delnim delovnim učinkom, brez škode za njegovo
zdravje, od prvega delovnega mesta do upokojitve. Vendar je preozka, ker ne zajema človeka
v celoti, ne obravnava splošne človekove aktivnosti od začetka razvoja pa do smrti. Kajti
delo, bodisi telesno, bodisi duševno, je človekova osnovna lastnost, ki poleg poklicnega
udejstvovanja vključuje še potrebo po opravljanju osnovnih ţivljenjskih funkcij, rekreaciji in
športnemu udejstvovanju od otroške dobe pa do visoke starosti.
Na posameznikov odnos do dela pomembno vplivajo:

narava dela,

osebnostne lastnosti,

druţbena klima, ki skupaj s še drugimi okoliščinami oblikujejo odnos do dela.
Ob porušenem razmerju teh dejavnikov lahko pride do odklonov:

beg v delo, kjer človek iz nevrotskih razlogov usmerja različne teţnje (agresivnost) v
nezdravo delovno aktivnost (deloholiki),

beg pred delom, ki se navadno kaţe v zmanjšanem učinku, večanju bolniškega staleţa in
iskanju pravic iz zdravstvenega in/ali invalidsko-pokojninskega zavarovanja.
Pomembno določilo direktive EU 391/ 89 je, da mora biti delo individualno prilagojeno
posamezniku. Delo mora biti oblikovano tako, da je:

pestro (menjavanje opravil in ne tekoči trak),

dinamično (izmenično sede, stoje, hoja),

kreativno (delavec mora imeti občutek, da kreira celoten proizvod in ne le del proizvoda, da
lahko vpliva na proizvodnjo, da je njegovo delo pomembno in cenjeno in mora imeti
moţnost upravljanja in napredovanja).
Dela so pretežno:

mišična, ko se proizvajajo sile (npr. gozdni delavec);

senzomotorična, kadar prevladuje koordinacija senzorike z motoriko (npr. montaţna dela);

reaktivna, kadar se informacije pretvarjajo v reakcije (npr. upravljanje valjavske proge);
2


informacijska, kadar se vhodne informacije pretvarjajo v izhodne (npr. operater pri
računalniku);
ustvarjalna, kadar se ustvarjajo nove duhovne vrednote (npr. raziskovalno delo).
OCENJEVANJE DELAZMOŽNOSTI
Vsaka bolezen, tako telesna kot duševna, ima bolj ali manj pomemben vpliv na delazmoţnost.
Morda je ta »bolezenska« sestavina delazmoţnosti za ocenjevalca te sposobnosti še najmanj
problematična. Problem se zelo zaplete, ko naletimo na mnoţico »nebolezenskih« dejavnikov,
ki v vsakem primeru zelo vplivajo na bolnikovo delovno naravnanost oziroma na njegovo
motivacijo za delo.
Upoštevati moramo vrsto podzavestnih, pa tudi zavestnih mehanizmov, kadar človek ne
doţivlja več dela kot nekaj pozitivnega ali osrečujočega, ampak mu postane hudo breme. To
se hitro zgodi pri duhamornih, teţaških in slabo plačanih delih, ki človeka telesno in duševno
izčrpavajo. Ob tem so zelo pomembni tudi drugi dejavniki, npr. stanje na trţišču delovne sile,
nezaposlenost, gospodarske krize, druţinske neprilike, vojni dogodki, emigracija itd. V soigri
teh dejavnikov in človekove osebnostne naravnanosti lahko tako nastajajo mehanizmi bega v
bolezen ali bega od dela oziroma iskanje (ali celo izsiljevanje) pravic iz zavarovanja.
Izpostavljenost
Delavec je izpostavljen obremenitvam (external stress/angl./; Belastung/nem./;
charge/franc./). Obremenitve nastopajo posamično ali skupaj, simultano ali sukcesivno.
Podobne so glasbeni partituri, v kateri imajo glasbila svojo intenziteto, frekvenco in trajanje.
Glede na spreminjanje modalitet nastajajo različni učinki z različnimi dimenzijami.
Posledica obremenitev je obremenjenost - modificirana s človekovimi dispozicijami. Tako
obremenitev v delovnem okolju predstavlja izmerjena vrednost nevarne snovi v zraku
prostora, kjer so ji izpostavljeni delavci. Obremenjenost je tista vrednost, s katero je delavec
realno obremenjen in je odvisna npr. od lastnosti, koncentracije in časa izpostavljenosti
nevarni snovi in od delavčevih osebnostnih lastnosti (trenutnega počutja oz. kompleksnega
psihofizičnega stanja, stanja tarčnih organov), načina dela in tudi uporabe splošne in osebne
varovalne opreme, vzdrţevanja reda in higiene na delu itd. Zato reakcije na iste (enake)
obremenitve niso vselej enake. Meritve in analize obremenitev na delovnem mestu niso
dovolj za oceno stopnje zdravstvene ogroţenosti. Samo na osnovi ekoloških meritev ne
moremo oceniti zdravstvene ogroţenosti. Meritve namreč niso kontinuirane, ampak le v nekih
fazah, ki niso podrobno odrejene in zato ni korelacije med stopnjo prizadetosti in ekološkimi
meritvami. Prav gotovo pa obstaja statistično pomembna povezava med stopnjo biološkega
monitoringa in epidemiološko situacijo. Biološki monitoring predstavlja meritve ter oceno
obremenjenosti delavcev z analizo specifičnega biološkega materiala za določeno
obremenitev ali škodljivost. Prednost biološkega monitoringa je, da upošteva način dela in
delovne ter higienske navade vsakega posameznega delavca posebej.
Tako je biološki monitoring kazalnik obremenjenosti organizma na podlagi proučevanja
biološkega materiala (kar je kljub vsem poprejšnjim ukrepom človek prejel in po procesu
biotransformacije lahko dokazujemo v biološkem materialu).
Biološka mejna vrednost pomeni maksimalno dopustno dovoljeno biološko koncentracijo
snovi v organizmu kot posledico poklicne izpostavljenosti škodljivi snovi in jo določamo v
organizmu po dogovorjenem načinu, npr. v krvi, urinu, izdihanem zraku, tkivih ipd. Omogoča
oceno notranje doze izpostavljenosti in tveganja pri posamezniku ali skupini, upošteva inter in
intraindividualne razlike v privzemu, razdelitvi in izločanju, omogoča oceno celotne zunanje
izpostavljenosti (zrak, hrana itd.) –integralna doza (odmerek), upošteva fizične obremenitve
3
pri delu, ima prednost pri oceni učinkov na zdravje in upošteva tudi individualno obnašanje
posameznega delavca. Oceno tveganja podamo na osnovi informacij o poteku vnosa in
privzema (biotransformacija), kritičnem organu, kritični koncentraciji in kritičnih efektih,
akumulaciji (razpolovni dobi (t/2) in metabolnem modelu, ki omogoča oceno vsebnosti v
biološke materialu in kritičnem organu.
V medicini dela sta pri tem uporabljana dva modela:
MODEL 1:

OBREMENITEV – OBREMENJENOST
MODEL 2:

ČLOVEK – DELOVNI PROCES
Model 1:
Obremenitev kot kvalitativno in kvantitativno točno opredeljiv vpliv na organizem vodi do
obremenjenosti. Medtem ko je obremenitev mogoče obdrţati na konstantni ravni, pa je
obremenjenost odvisna od posameznikove telesne, duševne in intelektualne zmogljivosti in
pripravljenosti nanjo.
Kadar je individualna zmogljivost glede na odmerek in trajanje preobremenjena, preneha
delovati fiziološki regulacijski krog adaptacijskega sindroma ter začnejo učinkovati
patofiziološki regulativni mehanizmi.
Na tak način postane obremenitev bolezenski dejavnik različne stopnje pomembnosti. Istočasno
je treba ugotoviti, da pri intaktnem regulativnem mehanizmu obremenitev ne preide vedno nujno
v bolezensko reagiranje organov in organskih sistemov.
Model 2:
Predstavlja odnose med človekom in delovnimi procesi. Ljudje uporabljajo delovne pripomočke,
orodje in stroje, da doseţejo določen učinek. Dejavniki okolja, kot so na primer klima, ropot in
osvetlitev, lahko obremenitev, ki izhaja iz konkretne naloge, še povečajo. Obremenjenost
različnih organov in organskih sistemov zaradi delovnih postopkov in delovnih sredstev lahko
spoznavamo s pomočjo bioloških parametrov. Kadar so mejne vrednosti pod določenimi pogoji
doseţene ali prekoračene, pomeni, da je obremenitev prevelika in tako ni prilagojena
posameznemu človeku. Vrednost posameznega biološkega pararametra, na podlagi katerega
presojamo obremenjenost, je različna. Zmanjšuje se tem bolj, čim več obremenitvenih
dejavnikov neodvisno drug od drugega vpliva na isti parameter obremenitve.
Zmogljivost in pripravljenost na obremenjenost sta po eni strani bistveni količini »davka« za
adaptacijski sindrom, po drugi pa sta povezani tudi z obremenjenostjo. Kadar je individualna
zmogljivost glede na odmerek in trajanje preobremenjena, preneha delovati fiziološki
regulacijski krog adaptacijskega sindroma ter začnejo učinkovati patofiziološki regulativni
mehanizmi. Na tak način postane obremenitev bolezenski dejavnik različne stopnje
pomembnosti. Istočasno je treba ugotoviti, da pri intaktnem regulativnem mehanizmu
obremenitev ne preide vedno nujno v bolezensko reagiranje organov in organskih sistemov.
Najvaţnejši praktični problem varstva delavcev pred neţelenimi vplivi delovnega okolja je
določitev nivoja izpostavljenosti, ki je še dopustna ob majhnem oziroma sprejemljivem
zdravstvenem tveganju. Tveganje je pričakovana frekvenca neţelenih učinkov
izpostavljenosti določenim dejavnikom okolja. Relativno tveganje je razmerje med tveganjem
izpostavljenih in neizpostavljenih.
4
Razlago odnosa med obremenitvijo organizma in nivojem sprememb v organizmu prikazuje
slika 1. Razlikovati moramo obremenitev organizma, ki povzroča prizadetost zdravja zaradi
izpostavljenosti »stresu« iz delovnega okolja od obremenitev, ki se kaţejo s spremembo
funkcije organizma v procesih prilagajanja in kompenzacije. Prilagajanja in kompenzacije so
neposredne fiziološke reakcije, s katerimi se organizem brani pred stresom in še ne
predstavljajo odstopanja od zdravja. Organizem, izpostavljen delovnemu stresu, najprej preide
fazo homeostatske prilagoditve, sledi faza kompenzacijskih procesov, pri čemer pride do
sprememb nekaterih funkcij, vendar brez pomembnega zmanjšanja »integralnega nivoja
zdravja«. Šele ko so fiziološki obrambni mehanizmi izčrpani, pride do »zloma« sistema in kot
nadaljnja posledica tudi do pravih sprememb zdravja. Zato krivulja pri nizkih obremenitvah
organizma ne kaţe velikih sprememb vse dokler nivo obremenitev ne preseţe kritične meje.
Nad to obremenitvijo zelo hitro pride do prehoda v bolezen, nad določeno ravnijo
obremenitve pa se krivulja pribliţa smrti. Točka A označuje zgornjo mejo popolnoma
nespremenjene psihofiziološke funkcije, točka B pa mejo, nad katero lahko pričakujemo
negativne zdravstvene učinke.
Slika 2 prikazuje model krivulje doze (ali nivoja izpostavljenosti) in učinka. Na osnovi takih
krivulj lahko določimo ekološke standarde okolja. Numerične vrednosti standarda (S1 – S5)
so odvisne od nivoja varovanja zdravja, ki ga ţelimo zagotoviti. Če nam je merilo meja
reverzibilnih sprememb (izogib ireverzibilnim), bo vrednost standarda okolja S5 (točka E na
krivulji). Če ţelimo delavce zavarovati tudi pred reverzibilnimi spremembami, bomo morali
vrednost standarda zmanjšati na S4 (točka D). Standard S3 zagotavlja tako zdravstveno stanje
organizma, pri katerem se ne bodo razvile niti tiste reakcije kompenzacije, ki so lahko
predhodnica reverzibilne bolezni (točka C). Če bi se tudi reakcije prilagajanja upoštevale kot
obremenitev organizma, bi izbrali standard S2 (točka B). Z izbiro standarda S1 (točka A) pa
bi preprečili merljivo reakcijo organizma. Na katerem nivoju določimo standard, ni več le
zdravstvena, ampak tudi ekonomska kategorija in v končni fazi preteţno druţbena odločitev.
Seveda pa tudi ne smemo zanemariti dejstva, da stroški zmanjševanja neţeljenih vplivov
okolja rastejo eksponencialno z nivojem zmanjševanja le-teh.
Na osnovi krivulje doza – učinek lahko določimo dopustne vrednosti (mejne vrednosti) v
obliki primarnih zdravstveno – ekoloških standardov (maksimalno še sprejemljiv učinek na
organizem ali populacijo, maksimalno dopustna doza v organizmu ob še sprejemljivem
tveganju – biološke mejne vrednosti) in sekundarne zdravstveno-ekološke standarde
(dopustne ravni izpostavljenosti vplivom okolja, ki so določene tako, da ne izzovejo reakcije
v organizmu nad odgovarjajočim primarnim standardom – mejna vrednost).
5
6
Slika 3: Ocenjevanje delovne zmoţnosti
Delovno mesto (okolje)
Delavec
Zaradi preobremenitev se homeostaza lahko poruši. Odgovor na to je preobremenjenost, ki
lahko vodi do patoloških reakcij - do kazalnikov negativnega zdravja. Povečan deleţ
kazalnikov negativnega zdravja (od tistih najblaţjih, npr. utrujenosti, fluktuacije, bolniškega
staleţa, poškodb pri delu do poklicnih bolezni, bolezni v zvezi z delom in invalidnosti, je
7
impulz za podjetje (in tudi za medicino dela ter v skrajni obliki celo za delovno inšpekcijo),
da so potrebne analize (npr. usmerjene merske analize), ki bodo razjasnile nastale probleme
ter nakazale rešitve z eventualnimi ergonomskimi, organizacijskimi in drugimi ukrepi.
Obremenitve in škodljivosti pri delu in izven dela, ki povzročajo akutno ali kronično
okvaro zdravja delimo na:
1.
nefiziološke delovne razmere:
a) delovni čas;
b) tempo dela, ritem dela, intenzivnost;
c) slaba organizacija dela;
d) statične obremenitve;
e) preobremenjenost posameznih organskih sistemov in organov.
2.
škodljivi fizikalni dejavniki:
a) toplotno okolje (mikroklima): zračni tlak, temperatura zraka, vlaga v zraku, gibanje
zraka, toplotno sevanje;
b) mehanski vplivi: mehanske poškodbe, hrup, vibracije, eksplozije;
c) sevanja: radioaktivne snovi, rentgenski, ultraviolični, svetlobni, infrardeči ţarki,
komunikacijsko elektromagnetno valovanje, radar;
d) razsvetjava.
3.
škodljivi kemični dejavniki:
a) škodljivi plini in pare: enostavni dušljivci, kemični dušljivci, draţljlivci zgornjih in
draţljivci spodnjih dihal, anestetiki in narkotiki in toksični plini metaloidov;
b) aerosoli (prah, dim, megla) s svojimi učinki: toksičnim, iritativnim, alergogenim,
kancerogenim, fotodinamičnim, infektivnim in fibrogenim (pnevmokonioze).
4.
škodljivi biološki dejavniki:
a) mikroorganizmi, virusi, bakterije, glivice, itd.,
b) ţivali,
c) rastline.
5.
škodljivi psihološki dejavniki:
a) odgovornost,
b) delo z ljudmi,
c) časovni pritiski,
d) nefiziološki ritem (izmene), nesocialni ritem itd.
6.
škodljivi socialnoekonomski dejavniki:
način ţivljenja, stanovanje, naselje, prehrana, prosveta, socialna varnost
8
Delazmožnost je opredeljena kot zmožnost človeka, da svoj delovni potencial uporabi za
pridobivanje.
Na uspeh pri delu in na delavčevo zmožnost za delo vplivajo:
I.
1.telesne lastnosti delavca: njegova telesna zmogljivost, za katero so pomembna
predvsem: mišična moč, motorične zmogljivosti (sposobnost koordinacije, ročna
spretnost, hitrost gibov in obvladovanje telesa), zmogljivost obtočil (vzdrţljivost,
zmogljivost za kratkotrajne velike obremenitve) in zmogljivost čutil – stanje
nevrohumoralnega sistema);
2. duševne lastnosti:
- sposobnosti (kaj človek zmore),
- izkušnje – navade, spretnosti in znanje (kaj človek zna),
- motivacija – potrebe, notranje in zunanje pobude, interesi, nagnjenja (kaj človek
hoče);
3. stališča in svetovni nazor;
4. zrelost osebnosti
Zdravje ljudi je v veliki meri odvisno tudi od naslednjih dejavnikov:
- akutno zdravstveno stanje,
- starost,
- spol,
- stan,
- izobrazba,
- kvalifikacija,
- odnos do dela,
- rezerve posameznih organskih sistemov itd.
II.
delovno mesto:
- telesne: statične (delo z računalnikom), dinamične obremenitve (dvigovanje bremen),
ponavljajoči se hitri gibi (tekoči trak),
- duševne obremenitve (emocionalne, stresi, odgovorno delo z ljudmi),
- intelektualne obremenitve (raziskovalno delo),
- psihosenzorne (delo na računalniku), psihomotorne (preskakovanje višine)
obremenitve,
- obremenitve okolja pri delu,
- delovne razmere: tehnične, psihosocialne in druţbenoekonomske razmere;
III.
širše okolje: fizikalni, kemični in biološki dejavniki širšega okolja, psihosocialne in
druţbenoekonomske razmere (odnosi);
IV.
varstvo pri delu: tehnično, psihosocialno, druţbenopravno in aktivno zdravstveno
varstvo;
V.
raven socialne varnosti: zakonodaja s področja zdravstvenega, invalidsko –
pokojninskega in socialnega varstva;
VI.
skladna in usmerjena dejavnost vseh segmentov druţbe na vseh ravneh, predvsem
zdravstvene sluţbe
9
Po Zakonu o varnosti in zdravju pri delu je delovno mesto prostor, ki je namenjen za izvajanje
dela, delovno okolje pa je širši pojem in obsega delovno mesto, delovne razmere, delovne
postopke, socialne odnose in druge vplive zunanjega okolja.
1.
2.
3.
Da delavec svoje delo lahko opravi,
mora imeti:
navade, veščine, znanje
duševne in telesne sposobnosti
motivacije, interese, nagnjenost
Lastnosti oz. to kar:
zna
zmore
hoče
Tehtnica delavčeve reaktivnosti in zahtev delovnega mesta mora biti ves čas v dinamičnem
ravnovesju, ki ga vzdrţujejo zahteve dela in dejavniki okolja. Nalogo uravnovešanja tehtnice
ima varnost pri delu, ki vključuje tako tehnično kot tudi zdravstveno varnost. Če se
dinamično ravnovesje poruši, pride do kazalnikov negativnega zdravja: nezadovoljstvo, slabo
počutje, utrujenost, fluktuacija, celokupni absentizem, bolniški staleţ, poškodbe pri delu,
poklicne bolezni, invalidnost, specifična umrljivost in ne nazadnje tudi neučinkovitost in
nekonkurenčnost podjetja, ustanove in druţbe.
Zmoţnost za delo je velika, ko je odnos človekovih zmogljivosti do delovnih zahtev v
ravnovesju, se pa zmanjša s pojavom patoloških mehanizmov. Ravnovesje porušijo tudi zelo
velike obremenitve, ki lahko privedejo do izčrpanosti in patološke reaktivnosti organizma.
Med tolerančnimi mejami je torej zmogljivost prilagajanja, ki jo opredeljujejo duševne
lastnosti in telesne zmogljivosti posameznika. Zmogljivost zmanjšujejo tudi fiziološki procesi
staranja, ki z leti močno razmaknejo humane in fiziološke meje zmogljivosti od delovnih
normativov in zahtev. Razmik je največkrat postopen in selektiven. Kritična so petdeseta leta
starosti, kar se najbolj odraţa na zmogljivostih srčno-ţilnega in dihalnega sistema ter pešanju
mišične moči in upadanju senzoričnih funkcij vida in sluha.
Zmoţnost za delo je dinamična kategorija. Delavčeva reaktivnost in delovne razmere se
spreminjajo, temu pa sledi tudi ocenjevanje delazmoţnosti, ki je trajno ponavljajoč se proces
spreminjanja zdravstvenega stanja delavca na njegovi poklicni poti.
Ocenjevanje delazmožnosti je odvisno od narave bolezni, funkcionalne sposobnosti
obolelega organa ali organskega sistema, vpliva bolezni na funkcijo organizma kot celote
in od zahtev dela in nalog, ki jih delavec opravlja. Zato se ocena delazmožnosti postavlja
na osnovi podatkov o delavcu (psihofizične sposobnosti) in delovnem mestu (naloge in
zadolžitve, surovine, proizvodi, organizacija dela, mesto dela, položaj in aktivnosti telesa
delavca pri delu, ekoloških razmer ipd.).
Ocena je lahko zanesljiva le, če ima zdravnik na voljo dovolj informacij o delovnih zahtevah,
obremenitvah in tveganjih in tudi o zmogljivostih in tolerančnih mejah fizioloških in
psiholoških funkcij. Zanesljivost primerjave pogojuje enaka raven vedenja oziroma
poznavanja obeh primerljivih strani.
Ocena delovne zmožnosti mora odgovoriti na naslednja temeljna vprašanja:
 ali delavec lahko dela na delovnem mestu brez nevarnosti, da bi s tem ogroţal zdravje
in ţivljenje sebe ali drugih?
 ali se od delavca lahko pričakuje določen (s strani delodajalca) delovni učinek, ali pa bo
njegovo delo oviralo delovni proces?
 kako dolgo lahko pričakujemo enako delovno učinkovitost brez nevarnosti za okvaro
zdravja?
 ali prilagajanje dela delavcu lahko izboljša njegovo delovno zmoţnost?
10

ali prilagajanje delavca delu lahko izboljša njegovo delovno zmoţnost?
Delazmoţnost predstavlja pravilen odnos anatomsko funkcionalnih kapacitet z ene strani in
zahtev dela in delovnega okolja z druge strani. Poklicna delazmoţnost je torej usklajenost
različnih sposobnosti človeka in zahtev poklica.
Delazmoţnost za neko delo je pravzaprav niz parcialnih sposobnosti, ki jih ta poklic oziroma
delovne naloge zahtevajo. Delazmoţnost za določeno delo ne zajema le sposobnosti za
specifično delo, ampak tudi sposobnosti za prenašanje pogojev delovnega okolja, ki lahko
predstavljajo za delavca še večjo obremenitev oziroma nevarnost kot samo delo.
Poklicno delo zahteva tri vrste sposobnosti:
 morfološke sposobnosti za delo,
 funkcionalne sposobnosti za delo in
 psihične sposobnosti za delo
in šele, če so prisotne pomeni, da je delavec sposoben za določeno delo oziroma nalogo.
Pri oceni začasne nezmoţnosti za delo, pri kateri se ocenjuje odnos med delavčevim
trenutnim zdravstvenim stanjem in zahtevo dela ter pogoji dela, ocene ne smemo postavljati
izključno na fizičnem zdravju delavca (pacienta) in pri tem zapostaviti njegovo mentalno
zdravje ali njegovo socialno sredino. Prav tako ne smemo biti v diagnostiki orientirani le na
posamezne organe, ob tem pa pozabiti na človeka kot celoto oziroma tudi njegovo socialno in
delovno sredino. Ko zmanjkajo ali pa se izneverijo objektivni medicinski kazalci (kriteriji) za
bolezen in niso razlog v ocenjevanju začasne delanezmoţnosti, je potrebno poskušati najti
odgovor na vprašanje zakaj delavec ne more delati, v njegovem širšem delovnem ali
socialnem okolju (reševanje druţinskih problemov, nesoglasja na delovnem mestu ali pa zgolj
le, ker delavec nima delovnih navad ipd.).
Pri oceni začasne nezmožnosti za delo se je zato potrebno vprašati:
 ali trenutno zdravstveno stanje delavca res zahteva bolniški staleţ glede na delo, ki ga
opravlja;
 kakšna bi bila optimalna dolţina staleţa – zopet glede na delo, delovno okolje – v
katerem je delavec zaposlen;
 ali je in kdaj v fazi rekovalescence moţen povratek delavca na delo, ki ga je opravljal
pred boleznijo (ali bo potrebna ocena delazmoţnosti ali celo ocena preostale
delazmoţnosti na Invalidski komisiji).
Pri vseh teh vprašanjih je še kako pomembno, da čimbolj natančno poznamo delovno mesto
(delovno okolje) z vsemi obremenitvami in škodljivostmi, zahtevami in tveganji. Prav gotovo
ni vseeno, če se vrača nazaj na delo delavec po npr. poškodbi gibal in dela v pisarni ali pa na
nekam gradbišču, kjer je še kako pomembna poleg gibljivosti tudi najširša funkcionalna
zmogljivost prizadetega organa oziroma človeka v celoti.
Cilj ocene delazmoţnosti je, da se omogoči boljša poklicna orientacija in selekcija delavcev in
da se s tem neposredno vpliva na:
 ohranitev zdravja delavca in njegovo delazmoţnost oziroma, da se prepreči zgodnja
invalidnost;
 zmanjšanje poklicnih bolezni v oţjem in širšem smislu;
 povečanje varnosti pri delu;
 povečanje produktivnosti na delu.
Namen ocenjevanja delazmoţnosti je usklajevanje bioloških značilnosti organizma z
zahtevami delovnega mesta. V varovanju zdravja delavca omogoča postavljanje pravega
11
človeka na pravo mesto. Cilj ocene delazmoţnosti je ohranjanje zdravja delavcev in njegove
delazmoţnosti oziroma preprečevanja invalidnosti, nastanka poklicnih bolezni v oţjem in
širšem pomenu, poškodbe pri delu in povečanje produktivnosti dela.
Biološke značilnosti organizma in zahteve delovnega mesta se stalno spreminjajo, zato
enkratna ocena delazmoţnosti ne more biti statična in trajna.
Ocenjevanje delazmoţnosti je kontinuiran dinamičen proces, ki zahteva stalno spremljanje
bioloških značilnosti organizma in zahtev delovnega mesta.
V svetu obstajata dva osnovna principa ocenjevanja delovne zmoţnosti:
 ocena splošne delovne zmoţnosti, ko se v odstotkih ocenjuje izguba ali zmanjšanje
zmoţnosti za opravljanje kateregakoli dela, ne glede na poklic. To ustreza pojmu
pridobitvene nezmoţnosti;
 ocena poklicne delovne zmoţnosti je ocena v zvezi s poklicem oziroma delovnim
mestom.
To ustreza pojmu poklicne nezmoţnosti.
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju uvaja absolutno definicijo invalidnosti,
po kateri se invalidnost ugotavlja kot izguba pridobitne zmoţnosti (za katerokoli organizirano
delo) in zmanjšanje ali izguba poklicne delovne zmoţnosti za delo v svojem poklicu, pri
čemer imajo poseben pomen stopnja strokovne izobrazbe, dodatna usposobljenost, delovne
izkušnje in moţnost poklicne rehabilitacije.
Po zakonu je invalidnost posledica sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče
odpraviti z zdravljenjem ali medicinsko rehabilitacijo. Trajnost zdravstvenih sprememb ni več
pogoj za oceno invalidnosti, kot je bilo to v starem zakonu. Za obstoj invalidnosti je
pomemben vpliv sprememb v zdravstvenem stanju na zavarovančevo splošno in poklicno
zmoţnost za delo in ne le na njegovo zmoţnost na delovnem mestu, na katero je razporejen
pred nastankom invalidnosti.
Kot svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa
dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmoţnostim, za katera ima ustrezno
izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela,
skladno z zakoni in kolektivnimi pogodbami.
Za ugotavljanje invalidnosti je pomembna tudi definicija preostale delovne zmožnosti in
sicer:

če zavarovanec lahko dela s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne
poslabša njegove invalidnosti, na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni
izobrazbi oziroma usposobljenosti, ali

če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za delo s polnim delovnim
časom na drugem delovnem mestu, ali

če zavarovanec lahko opravlja določeno delo vsaj polovico polnega delovnega časa.
Zmanjšana delovna zmožnost je podana takrat, ko zavarovanec s predhodno poklicno
rehabilitacijo ali brez nje ni zmoţen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja
določeno delo vsaj polovico polnega delovnega časa.
Omejena delovna zmožnost je podana, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s
polnim delovnim časom, vendar pa ni zmoţen za delo na delovnem mestu, na katerega je
razporejen.
12
Delazmožnost ocenjujemo:
a)
b)
c)
d)
e)
f)
pri poklicni orientaciji (kjer morajo ustrezati le bistvene zahteve);
pri poklicni usmeritvi (kjer morajo biti prisotne konkretne sposobnosti);
pri predhodnem zdravniškem pregledu (glej preventivni pregledi);
pri obdobnem (usmerjenem) zdravniškem pregledu (glej preventivni pregledi);
na invalidski komisiji (oziroma v postopku priprave postopka) in
pri začasni nezmoţnosti za opravljanje dela.
(ZDRAVSTVENA) OCENA TVEGANJA
Osnova ocenjevanja delazmoţnosti je ocena tveganja, s katero pridobimo relevantne podatke
za tehtanje zmogljivosti (reaktivnosti) delavca in obremenitev, škodljivosti in tveganj
delovnega okolja. Pogosto se je dogajalo, da smo z milimetrsko natančnostjo ocenjevali
delavčeve zmogljivosti, na drugi strani pa smo delovno okolje poznali le pribliţno ali pa sploh
ne. Z ustrezno oceno tveganja naj bi bili ti podatki uravnoteţeni.
V oceno tveganja se bo pooblaščeni zdravnik vključil na način in v obsegu, ki ga bodo
narekovale obremenitve in škodljivosti na delovnem mestu ali povedano drugače: s takimi
orodji, ki mu bodo dala zadosti podatkov, da bo lahko ocenil tveganje na posameznem
delovnem mestu z zdravstvenega stališča. V medicini dela poznamo več uveljavljenih načinov
priprave analize delovnega mesta, ki se razlikujejo glede na veljavnost in zanesljivost, namen
in uporabnost, zakonodajalec pa je predlagal moţnost uporabe tudi drugih tujih vzorov ali pa
pripravo povsem nove metodologije, ki bi se v določenih primerih izkazala za prav tako
uporabno in veljavno. Tako smo ţe vrsto let izvajali oglede delovnih mest (s poročilom ali
brez njega), okvirne, ocenjevalne (timske: specialist medicine dela, prometa in športa,
tehnolog, psiholog in ekolog (varnostni inţenir), merske (na področju tehnoloških problemov,
organizacijske strukture, študija časa (ne)dela, kazalcev negativnega zdravja, ekoloških
obremenitev, biomehanskih, fizioloških in psiholoških obremenjenosti, medicinskih rizikov,
socialnih odnosov itd.) in t.i. celovite analize delovnih mest.
S pomočjo omenjenih ali drugih uporabljenih analiz bo zdravnik v oceni tveganja pridobil
osnovo za:

zdravstvene zahteve, ki jih morajo izpolnjevati delavci za določeno delo, v delovnem
procesu ali za uporabo posameznih sredstev za delo,

določitev rokov ter obsega in vsebine preventivnih (predhodnih, obdobnih in
usmerjenih) pregledov,

ciljano iskanje odstopanj od zdravja pri delavcih v povezavi z obremenitvami in
škodljivostmi v njihovem deloven okolju (za ugotavljanje in proučevanje vzrokov za
nastanek delovne invalidnosti, poklicnih bolezni in bolezni v zvezi z delom v smislu
njihovega obvladovanja oziroma preprečevanja ter sodelovanja v procesu poklicne
rehabilitacije oziroma svetovanja pri izbiri drugega ustreznega dela),

priporočilo o delu posebnih skupin delavcev (mladih ali starejših delavcev, nosečnic,
invalidov, kroničnih bolnikov ipd.),

opozarjanje na tveganje za pojav določenih bolezni ali poškodb na posameznih delovnih
mestih in pomoč pri iskanju rešitev pri odpravljanju teh teţav s tehničnimi,
organizacijskimi in drugimi ukrepi,

svetovanje posebnih ukrepov: prehrane, pitja tekočin, odmore (aktivni odmor,
programirana zdravstvena rekreacija ipd.) in drugo za ohranjanje zdravja delavcev,

organizacijo in način izvedbe prve pomoči (skupaj z izobraţevanjem zaposlenih za
izvedbo laične prve pomoči in samopomoči), saj bo na podlagi ocene tveganja laţje
predvidel moţnost nezgod in temu ustreznih ukrepov,
13





svetovanje delodajalcu glede varnega poteka delovnega procesa pri ergonomski
prilagoditvi delovnih mest in pri določenih organizacijskih ukrepih,
svetovanje pri nabavi novih strojev, opreme, delovne obleke in osebne varovalne
opreme,
svetovanje delodajalcem glede ukrepov utrjevanja zdravja delavcev, ki so pri delu
izpostavljeni večjim nevarnostim za poškodbe in zdravstvene okvare (večja tveganja
dela ali pa manjša razpoloţljivost prilagodljivosti, kapacitetnost oziroma zmogljivost
delavcev: starejši ali mlajši delavci, ţenske, nosečnice, doječe ţenske, delavci invalidi, s
telesno okvaro ali kronično boleznijo, ki vpliva na njihovo delazmoţnost ipd.),
pri pripravi zdravstveno vzgojne in izobraţevalne dejavnosti,
sodelovanje z drugimi ustreznimi sluţbami ali predstavniki v podjetju v projektih
varovanja zdravja delavcev (sluţba varnosti pri delu, kadrovska sluţba, poslovodni
organi v smislu skupne skrbi za varno, zdravo in zadovoljno delo, v smislu ustrezne
zdravstvene selekcije, napotitve na zdravstveno programirani odmor, v izgrajevanju
sistema kakovosti vodenja podjetja) itd.
PREVENTIVNI ZDRAVSTVENI PREGLEDI
Delodajalec mora zagotoviti zdravstvene preglede delavcev, ki ustrezajo tveganjem za varnost
in zdravje pri delu. Preglede izvaja izvajalec medicine dela (prej pooblaščeni zdravnik –
specialist medicine dela, prometa in športa z veljavno licenco za delo v medicini dela).
Delavec ima pravico do zdravstvenih pregledov, ki ustrezajo tveganjem za varnost in zdravje
pri delu, s katerim se srečujejo pri delu. Takemu pregledu se delavec mora odzvati in ga
opraviti.
Preventivni zdravstveni pregledi delavcev se opravljajo zaradi varovanja ţivljenja, zdravja in
delovne zmoţnosti delavca, preprečevanja nezgod in poškodb pri delu, poklicnih bolezni,
bolezni v zvezi z delom in preprečevanja invalidnosti. S preventivnimi zdravstvenimi pregledi
delavcev se ugotavlja delavčevo zdravje in zmoţnost za opravljanje določenega dela v
delovnem okolju.
Podlaga za določitev vrste, obsega, vsebine in rokov posameznega preventivnega
zdravstvenega pregleda je ocena tveganja s posebnim poudarkom na zdravstvenih zahtevah
(npr. vidne zmogljivosti, ki se zahtevajo za poklicnega voznika, slušne zmogljivosti, ki se
zahtevajo za delo signalista, sposobnosti čutil, srčnoţilnega, dihalnega in lokomotornega
sistema ter psihološke sposobnosti, ki se zahtevajo za delo gasilca ipd.), ki jih morajo
izpolnjevati delavci za določeno delo, v delovnem procesu ali za uporabo posameznih
sredstev za delo, na podlagi strokovne ocene pooblaščenega zdravnika in rezultatov meritev
obremenitev in obremenjenosti ter škodljivosti v delovnem okolju, torej ekološkega,
biološkega in epidemiološmkega monitoringa, v katerem smo predvsem pozorni na pojavnost
kazalcev negativnega zdravja skupine delavcev, npr. bolniškega staleţa, poškodb pri delu,
poklicnih bolezni, invalidnosti itd.. Podjetje bi moralo ob vsakem preventivnem zdravstvenem
pregledu pooblaščenemu zdravniku posredovati podatke o ekspoziciji delavca (npr.
kumulativna
izpostavljenost,
intenziteta
izpostavljenosti,
občasne
maksimalne
izpostavljenosti, merske analize itd.). Pred začetkom preventivnega zdravstvenega pregleda
pooblaščeni zdravnik lahko opravi ogled delovnega okolja.
Preventivni zdravstveni pregledi po tem pravilniku so:
1.
predhodni preventivni zdravstveni pregledi,
2.
usmerjeni obdobni preventivni zdravstveni pregledi,
3.
drugi usmerjeni preventivni zdravstveni pregledi.
14
S predhodnim preventivnim zdravstvenim pregledom se ugotavlja izpolnjevanje
zdravstvenih zahtev za opravljanje določenega dela pri delodajalcu.
Predhodni preventivni zdravstveni pregled opravi delavec:
1.
pred prvo zaposlitvijo,
2.
po prenehanju opravljanja določenega dela na določenem delovnem mestu za več kot 12
mesecev.
Predhodni preventivni zdravstveni pregled obsega:
1.
anamnezo (delovna, druţinska, socialna, osebna),
2.
klinični pregled z osnovno biometrijo (telesna masa, telesna višina, indeks telesne
mase),
3.
osnovne laboratorijske preiskave krvi (SR, L, E, Hb, Ht, MCV, krvni sladkor) in urina
(beljakovine, sladkor, bilirubin, urogen in sediment),
4.
radiografijo prsnih organov, če obstajajo zdravstveni razlogi,
5.
testiranje osnovnih vidnih funkcij in preiskavo sluha s šepetom,
6.
druge usmerjene preglede in preiskave, ki so potrebni za ugotovitev zdravstvenega
stanja delovne zmoţnosti glede na dejavnike tveganja pri delu (zahteve, obremenitve in
škodljivosti pri delu),
7.
zdravniško spričevalo z oceno izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev za določeno
delo v delovnem okolju.
Vsebina tega in ostalih preventivnih zdravstvenih pregledov v pravilniku torej ni definirana v
celoti, ampak je določena le osnovna - minimalna vsebina za »hipotetično« delovno okolje,
vse ostale preiskave, ki so vključene v obseg pregleda (na podlagi točke 6 šestega člena
pravilnika) pa so dodane na osnovi ugotovitev pooblaščenega zdravnika, ki so podane v oceni
tveganja oz. sledijo analizam, s katerimi lahko dovolj veljavno ugotovimo, da predlagani
delavec v celoti izpolnjuje posebne zdravstvene pogoje za določeno delovno okolje.
V obsegu tega pregleda so torej dodatne tiste vsebine, s katerimi lahko na pregledu čimbolj
natančno in z gotovostjo potrdimo izpolnjevanje posebnih zdravstvenih zahtev.
Z usmerjenim obdobnim preventivnim zdravstvenim pregledom se v določenih obdobjih
ocenjuje zdravstvena ogroţenost delavca in njegovo izpolnjevanje posebnih zdravstvenih
zahtev za določeno delo v delovnem okolju, zaradi vpliva kritičnih dejavnikov tveganja v tem
obdobju, določenih z izjavo o varnosti z oceno tveganja delodajalca. Namen usmerjenega
obdobnega preventivnega zdravstvenega pregleda je torej ugotoviti kako znane obremenitve,
škodljivosti in tveganja (ki smo jih identificirali ter kvalitativno in kvantitativno ocenili v
oceni tveganja) vplivajo na pregledovančevo zdravstveno stanje (popolno zdravje, laţje
zdravstvene okvare, ki ne vplivajo na delazmoţnost (pač pa le na določene telesno-kulturne
aktivnosti), srednje zdravstvene okvare, ki ţe lahko vplivajo na delazmoţnost in teţke
zdravstvene okvare, ki ţe lahko vplivajo tudi na pričakovano trajanje ţivljenja) in na
izpolnjevanje posebnih zdravstvenih zahtev delovnega okolja, ki mu je preiskovanec
izpostavljen. Ugotavlja se torej, kakšen je vpliv delovnega okolja na pregledovanca in ali ni
morda posledica tega vpliva zmanjšanje ali celo izguba delazmoţnosti za določeno delo oz.
neizpolnjevanje posebnih (v oceni tveganja določenih) zdravstvenih zahtev za delo v
določenem delovnem okolju.
Obseg in vsebina usmerjenega obdobnega preventivnega zdravstvenega pregleda morata
natančno izhajati iz ugotovitev zdravstvene ocene tveganja (rizičnih dejavnikov, ki jim je
delavec v določenem delovnem okolju izpostavljen) in je v bistvu »seštevek« prdlogov
obsegov zdravstvenih pregledov »izoliranih« obremenitev, škodljivosti in tveganj in
preizkusov iz priloge pravilnika, ki ga opravi specialist medicine dela, prometa in športa.
Tako je delavec v nekem delovnem okolju lahko izpostavljen hrupu, dinamičnim
obremenitvam, psihičnim zahtevam in obremenitvam, neugodnemu toplotnemu okolju itd.,
pri natančni določitvi obsega pregleda za posameznike, pa le-ta zavisi tudi od delavčeve
15
reaktivnosti (pridobljenih in prirojenih telesnih in duševnih lastnosti ter sposobnosti), ki jo
prav tako moramo upoštevati pri oceni izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev. Zato bo
obseg pregleda za delavce iz enakega delovnega okolja v osnovi enak, dejansko pa se bo od
primera do primera lahko tudi pomembno razlikoval.
V skladu s pravilnikom in prilogo tega pravilnika ter upoštevajoč oceno tveganja
delodajalec na predlog pooblaščenega zdravnika določi vrsto, obseg, vsebino in roke
usmerjenih obdobnih preventivnih zdravstvenih pregledov. Ne glede na roke in obseg,
določene v prilogi tega pravilnika, lahko pooblaščeni zdravnik izjemoma določi krajši rok za
naslednji usmerjeni obdobni preventivni zdravstveni pregled, če sta ogroţena varnost in
zdravje delavca pri delu, kar mora posebej pismeno utemeljiti.
Delodajalec je v določenih primerih dolžan delavce poslati tudi na druge usmerjene
preventivne zdravstvene preglede in sicer:
1.
po poškodbi pri delu, ki je zahtevala daljše zdravljenje in obstaja dvom o delavčevi
zmoţnosti za dosedanje delo,
2.
če obstaja sum, da je prišlo do okvare delavčevega zdravja zaradi dela pri delodajalcu,
3.
če gre za delavce, ki so se v obdobju enega leta poškodovali pri delu trikrat ali večkrat,
4.
po trajni prekinitvi izpostavljenosti mutagenim, teratogenim in rakotvornim snovem ter
drugim škodljivostim s kumulativnimi, poznimi ali trajnimi učinki,
5.
pred začetkom dela z drugačnimi zdravstvenimi zahtevami, če predhodno za te zahteve
še ni bil pregledan in če to zahteva ocena tveganja,
6.
pred napotitvijo na strokovno usposabljanje za drugo delo oziroma prekvalifikacijo z
drugačnimi zdravstvenimi zahtevami, če predhodno za te zahteve še ni bil pregledan in
če to zahteva ocena tveganja.
Delodajalec je v določenih primerih upravičen delavce poslati tudi na druge usmerjene
preventivne zdravstvene preglede in sicer:
1.
pri zmanjšani delovni zmoţnosti,
2.
po bolezni ali poškodbi izven dela, ki zahteva daljše zdravljenje in obstaja dvom o
delavčevi zmoţnosti za dosedanje delo,
3.
če obstaja sum na bolezni odvisnosti, ki lahko vplivajo na delovno zmoţnost delavca,
4.
če gre za delavce, ki so bili v obdobju enega leta v bolniškem staleţu zaradi bolezni ali
poškodbe petkrat ali večkrat.
Drugi usmerjeni preventivni zdravstveni pregled obsega:
1.
dopolnitev anamneze in klinične slike,
2.
usmerjeni klinični pregled, usmerjene preglede in preiskave glede na napotitveni razlog.
Po vsakem opravljenem preventivnem zdravstvenem pregledu pooblaščeni zdravnik izda
zdravniško spričevalo z oceno izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev za določeno delo v
delovnem okolju in z obrazloţitvijo potrebnih predlaganih ustreznih ukrepov za boljše
varovanje zdravja, ki ga posreduje delodajalcu. O ugotovitvah preventivnega zdravstvenega
pregleda mora pooblaščeni zdravnik obvestiti tudi delavca in njegovega izbranega osebnega
zdravnika.
Ocena izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev je podana v šestih točkah in sicer:
1.
pregledani delavec v celoti izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za navedeno
delovno mesto (okolje)
2.
izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za navedeno delovno mesto z omejitvami:
stvarnimi (npr. ne na višini) ali časovnimi (npr. za 6 mesecev, nato se zahteva npr.
ciljani kontrolni pregled)
3.
začasno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za navedeno delovno mesto (npr.
zaradi ugotovljene akutne – nenadne bolezni, poslabšanja ali nenadnega ponovnega

Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (Ur.list RS št. 87/17.10.2002)
16
zagona kronične (dalj časa prisotne) bolezni ali zgolj zaradi spremljanja – dinamike
nekaterih kazalcev zdravstvenega stanja pregledovanca)
4.
trajno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za navedeno delovno mesto – npr.
zaradi posledic izpostavljenosti v delovnem okolju (morda celo poklicne bolezni),
bolezni izven dela ali zgolj starostnih sprememb.
5.
če ne izpolnjuje več posebnih zdravstvenih zahtev za navedeno delo, ga usmerimo v
oceno invalidnosti ali pa zgolj predlagamo za kakšno delo (zahteve) bi še bil zmoţen oz.
zgolj opišemo kakšnim obremenitvam, škodljivostim in tveganjem v novem
(predlaganem) delovnem okolju ne bi smel biti izpostavljen.
6.
ocene izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev za navedeno delovno mesto ne
moremo podati, ker:
 ni izjave o varnosti z oceno tveganja (ne poznamo obremenitev, škodljivosti in
tveganj v določenem delovnem okolju)
 ni opravil vseh pregledov in preiskav (na katere je bil naročen oz. vabljen, da opravi
kontrolni pregled)
 ni končal zdravljenja (napotimo ga nazaj k izbranemu osebnemu zdravniku, kjer naj
najprej konča zahtevano – predlagano zdravljenje in se šele nato vrne nazaj na oceno
delazmoţnosti)
 ni končana rehabilitacija (medicinska, psihološka, socialna ali poklicna – zato ravno
tako pregledovancu predlagamo, da najprej zaključi s celovito rehabilitacijo ter šele
po njej ponovno pristopi k oceni delazmoţnosti).
Poleg ocene izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev pooblaščeni zdravnik tudi posebej
opiše predlagane ukrepe za področja varnosti in zdravja pri delu: npr. dosledna uporaba
osebne varovalne opreme za sluh (npr. ušesnih čepov pri delu v hrupu, kjer se to zahteva),
moţnosti nadomeščanja izgubljene tekočine na »vročinskih« delovnih mestih, predlog
sprememb v organizaciji dela npr. pri delu z računalnikom, da statičnim obremenitvam vsakih
30 minut sledijo dinamične itd.
Pooblaščeni zdravnik potrebuje za oceno izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev za
določeno delo v delovnem okolju ustrezno medicinsko dokumentacijo delavca, ki mu jo na
njegovo pisno ali ustno zahtevo posreduje delavčev izbrani osebni zdravnik v roku treh dni po
predhodnem soglasju delavca, ki je v postopku ocene izpolnjevanja posebnih zdravstvenih
zahtev. Pooblaščeni zdravnik uporabi ţe opravljene laboratorijske izvide, ki niso starejši od
enega meseca. V primeru, ko delodajalec izbere novega pooblaščenega zdravnika, je
dotedanja pooblaščeni zdravnik dolţan temu na zahtevo delodajalca v 30 dneh predati vso
medicinsko dokumentacijo o opravljenih preventivnih zdravstvenih pregledih.
Delodajalec napoti delavca na preventivni zdravstveni pregled z napotnico.
Napotnici sta dve in sicer za:

predhodni preventivni zdravstveni pregled (Obr. DZD 8.204) in

usmerjeni obdobni in drugi usmerjeni preventivni zdravstveni pregled (Obr. DZS 8.205)
Napotnica je predpisan pisni dokument, katerega ponatis ali fotokopiranje je prepovedano
(obrazec je predpisan s pravilnikom in avtorsko zaščiten in ni v elektronski obliki, se pa
seveda lahko z ustreznim programom vnašajo vanj podatki s pomočjo računalnika). Napotnica
je dvolistna, od katerih dobi en izvod delodajalec – naročnik pregleda (z izpolnjeno oceno
izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev), en izvod pa ostane v zdravstveni dokumentaciji
pooblaščenega zdravnika, ki opravi pregled. Napotnica, ki je dokument o napotitvi ter
opredelitvi delovnega okolja za katerega se pregledovani ocenjuje, naj bi bila natančno
izpolnjena po navodilih, ki so v pojasnilih. Še posebej so pomembni podatki iz ocene
tveganja: kratek opis delovnega procesa, delovna oprema, predmeti dela, kritični dejavniki
tveganja, zahteve, obremenitve in škodljivosti pri delu, ukrepi na področju tehničnega varstva
17
in humanizacije dela, ki so bili izvedeni od zadnje ocene tveganja, opisana osebna varovalna
oprema, posebne zahteve, ki jih mora izpolnjevati delavec, kontraindikacije za zaposlitev na
tem delovnem mestu ter posebne pripombe delodajalca.
Delodajalec mora napotiti delavca na usmerjeni obdobni preventivni zdravstveni pregled
najmanj 30 dni pred iztekom roka, ki je v skladu s tem pravilnikom določen z aktom
delodajalca. V primeru, da pooblaščeni zdravnik, ki opravlja preventivne zdravstvene
preglede, ni sodeloval pri oceni tveganja, mora delodajalec predloţiti izjavo o varnosti z
oceno tveganja.
Pooblaščeni zdravnik mora v desetih dneh po končanem preventivnem zdravstvenem
pregledu posredovati delodajalcu oceno o delavčevem izpolnjevanju posebnih zdravstvenih
zahtev za določeno delo v delovnem okolju. Pooblaščeni zdravnik o rezultatu pregleda takoj
obvesti delavca, njegovega izbranega osebnega zdravnika in delodajalca, če je pri pregledu
ugotovljena takšna okvara zdravja delavca, ki ogroţa njegovo ţivljenje oziroma njegovo
delovno zmoţnost.
V 30 dneh po opravljenih usmerjenih obdobnih in drugih usmerjenih preventivnih
zdravstvenih pregledih posameznih skupin delavcev pooblaščeni zdravnik posreduje
delodajalcu tudi poimenski seznam pregledanih delavcev z oceno izpolnjevanja posebnih
zdravstvenih zahtev za določeno delo v delovnem okolju, oceno zdravstvenega stanja skupine
pregledanih delavcev, ugotovljene poklicne bolezni, bolezni povezane z delom ali sume na
poklicno bolezen.
Pooblaščeni zdravnik na podlagi rezultatov pregledov predlaga ukrepe za izboljšanje razmer
na delovnih mestih in v delovnih okoljih oziroma ukrepe za odpravo vzrokov, ki ogroţajo
oziroma utegnejo ogroţati zdravje delavcev.
Ti ukrepi so lahko:

tehnični (sprememba tehnološkega postopka, zamenjava škodljivih snovi z ne – ali vsaj
manj škodljivimi, avtomatizacija, segregacija, ventilacija, splošna in osebna varovalna
sredstva ipd.)

organizacijski (manj izpostavljenih delavcev in krajši čas izpostavljenosti, znanje in
izobraţevanje delavcev itd.)

pravno – upravni (predpisana mejna vrednost, periodični nadzor nad delovnimi prostori,
zdravstveni nadzor zaposlenih ipd.)
V primeru, da gre pri usmerjenih obdobnih in drugih usmerjenih preventivnih zdravstvenih
pregledih za skupino 30 delavcev ali več, mora pooblaščeni zdravnik podati poročilo, ki poleg
podatkov iz prejšnjega člena, vsebuje najmanj:

predstavitev pregledane skupine delavcev glede na izpostavljenost dejavnikom tveganja
(obremenitve, škodljivosti in zahteve),

obseg in vsebino pregleda glede na izpostavljenost obremenitvam in škodljivostim,

rezultate pregledov ob upoštevanju izpostavljenosti obremenitvam in škodljivostim pri
delu glede na spol, starost, delovno dobo, ugotovljene bolezni in okvare zdravja po
mednarodni klasifikaciji bolezni, zdravstveno stanje in izpolnjevanje posebnih
zdravstvenih zahtev za določeno delo v delovnem okolju,

primerjavo zdravstvenega stanja in izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev za
določeno delo v delovnem okolju skupine glede na ugotovitve ob preteklem pregledu,

predlog ukrepov za zagotovitev varovanja zdravja pri delu.
Delavec in delodajalec imata pravico zahtevati presojo ocene izpolnjevanja posebnih
zdravstvenih zahtev za določeno delo v delovnem okolju po opravljenem preventivnem
zdravstvenem pregledu pri posebni zdravniški komisiji pri Inštitutu za medicino dela, prometa
in športa. Zahtevo lahko vloţita v 15 dneh po prejemu ocene izpolnjevanja posebnih
zdravstvenih zahtev za določeno delo v delovnem okolju.
18
Delavec ali delodajalec, ki je zahteval presojo ocene izpolnjevanja posebnih zdravstvenih
zahtev za določeno delo v delovnem okolju na posebni zdravniški komisiji, nosi stroške
obravnave. Namen te presoje je predvsem, da se ponovno pretehta, ali je bila na podlagi
znanih dejstev (izvidov, podatkov delovnega okolja, ocene tveganja…) podana ustrezna ocena
izpolnjevanja ali neizpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev za določeno delo v delovnem
okolju.
Vsa dokumentacija, ki je bila zbrana v zvezi z opravljanjem preventivnih zdravstvenih
pregledov, se hrani kot arhivsko gradivo po veljavnih predpisih, vendar najmanj 40 let od
prvega pregleda.
V zvezi z ocenjevanjem delazmoţnosti oz. oceno izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev
za določeno delo v delovnem procesu prevzemamo petero odgovornosti: moralno etično,
strokovno, disciplinsko, odškodninsko in kazensko. Zdravnik se mora pri opravljanju svojega
poklica drţati poleg zakonskih odredb, ki usmerjajo njegovo poklicno aktivnost, prav tako
tudi etičnih načel (varovanje zdravniške skrivnosti…). Šele obogaten z moralno vrlino in
osebnimi vrlinami zdravnik izpolnjuje pogoje za moralno podobo zdravnika, kakršnega
potrebujeta bolnik (pregledovanec) in sodobna druţba. Tako bo lahko zdravnik delodajalcu
sporočil le oceno delazmoţnosti – izpolnjevanje posebnih zdravstvenih zahtev in ev.
omejitve, vse ostale ugotovitve pregleda pa le pacientu samemu in njegovemu izbranemu
zdravniku. Zdravnik je dolţan delati in skrbeti za svoje bolnike (paciente – pregledovance) v
skladu s trenutno veljavno strokovno doktrino, ki je sklop strokovno utemeljenih in javno
objavljenih pravil o tem, kaj je ustrezno zdravljenje pri določeni bolezni ali v našem primeru,
kaj je ustrezna vsebina pregleda, kakšne vrednosti funkcionalnih preiskav še ustrezajo zahtevi
konkretnega delovnega okolja in kako moramo ustrezno ukrepati v zvezi z določenimi
postopki. Za svoje strokovno delo tudi odgovarja – strokovno (zdravniška zbornica) in
disciplinsko (delodajalec). Povsem na koncu pa ne smemo pozabiti tudi kazenske in
odškodninske odgovornosti, ki preţita na vsako morebitno sporno ali nepravilno odločitev
zdravnika.
VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE ZA VARNO DELO
Preventivne zdravstvene preglede izvajamo na naročilo delodajalca, kateremu tudi
podamo zdravniško spričevalo o izpolnjevanju posebnih zdravstvenih zahtev. Prav tako
pa to in vse ostale ugotovitve sporočimo delavcu, ki je opravil pregled. V osebnem (ali
skupinskem) obvestilu (poročilu) sporočimo naše ugotovitve in predloge za zdravo in
zadovoljno življenje v konkretnem delovnem in siceršnjem (življenjskem) bivalnem
okolju.
Vzgoja in izobraževanje za varno delo sta temeljni dejavnosti za zagotavljanje varnega
dela, to je za urejanje varnih delovnih postopkov. Delavec, ki ni seznanjen z nevarnostmi,
moţnimi tveganji za poškodbe in zdravstvene okvare, preden prične organizirano delo ter za
to delo ni ustrezno usposobljen, ne sme delati samostojno brez nadzora, ker ne bo mogel ne
sebi in ne drugim s svojim ravnanjem zagotavljati varnega dela. Potreba po usposabljanju za
varno delo delavcev se kaţe tako v začetnem uvajanju in usposabljanju za delo, kakor tudi v
nadaljnjem izpopolnjevanju na delovnem mestu. Zato je potrebno za zagotavljanje varnega
ravnanja delavcev varnostno vzgojo integrirati v proces vsakršnega (permanentnega)
usposabljanja za varno in zdravju prijetno delo.
Promocija zdravja je proces, ki omogoča ljudem, da povečajo nadzor nad svojim zdravjem
in si ga po moţnosti tudi krepijo. Promocija zdravja v delovnem okolju pa predstavlja
vlaganje skupnih naporov delodajalcev, delavcev in druţbe za izboljšanje zdravja in dobrega
počutja delavcev. Prednostna področja promocije zdravja so: zdravju naklonjena oz. v zdravje
19
usmerjena javna politika oz. politika zdravja, skrb za varno in zdravo ţivljenjsko ter delovno
okolje, krepitev aktivnosti skupnosti za ustvarjanje zdravja, razvijanje osebnih veščin z
večjim nadzorom nad lastnim zdravjem ter izbiro ciljev, ki vodijo k boljšemu zdravju ter
preusmeritev zdravstvene dejavnosti k krepitvi zdravja in ne zgolj preprečevanja in
zdravljenja bolezni. Promocija zdravja v delovnem okolju posredno vpliva tudi na promocija
kakovosti ter produktivnosti in vpliva na pozitivnejšo podobo podjetja. Koncepti promocije
zdravja v delovnem okolju predstavljajo izboljšanje zmogljivosti posameznika (ameriški
model, osveščenost, izobraţevanje, znanje) in optimalne ureditve delovnega ter širšega okolja
(evropski model, pravno upravni, tehnični in organizacijski ukrepi). Programi promocije
zdravja v konkretnem podjetju lahko sledijo splošno začrtanim ciljem krepitve zdravja
populacije, če pa ţelijo biti resnično uspešni, morajo biti zasnovani na konkretnih problemih,
projektno pripravljeni, vodeni, spremljani in evalvirani ter vključeni v celostno politiko
vodenja podjetja.
Promocija zdravja se razlikuje od drugih orodij v medicini po tem, da je usmerjena v zdravje
in ne v bolezen. Zdravja ne postavlja kot cilj naših prizadevanj, ampak kot osnovni pogoj za
normalno ţivljenje in tudi delo. Promocija zdravja na delovnem mestu je kombinacija dveh
strategij:

večanja znanja in veščin posameznika, da se bolje in uspešneje zoperstavlja
obremenitvam in škodljivostim v delovnem in domačem ter širšem okolju in

optimalne ureditve delovnega, druţbenega ter naravnega okolja tako, da se zmanjša
tveganje zaradi obremenitev in škodljivosti.
Vedno mora biti usmerjena v tiste teţave, ki jih imajo delavci v podjetju in proti tistim
obremenitvam in škodljivostim, ki jih delavci občutijo kot teţavo in kot take tudi ocenimo v
analizi tveganja.
V promocijo zdravja vključimo teme o zdravem prehranjevanju, o preprečevanju stresa, o
preprečevanju poškodb na delu in tudi izven delovnega časa, o škodljivi rabi alkohola in
drugih psihotropnih snovi in številnih drugih temah, ki so pomembne za zdravje ljudi. Vse
raziskave kaţejo, da so ljudje z niţjo izobrazbo več v bolniškem staleţu in je njihovo zdravje
ponavadi slabše, vendar ne vedno v povezavi z večjimi obremenitvami na delovnih mestih.
Redko sami segajo po zdravstveno vzgojnih gradivih in zato je potrebno izkoristiti vsako
priloţnost, da se jim razloţi pomen določenih ţivljenjskih navad, pa tudi razvad, ki posebej
usodno vplivajo na kvaliteto njihovega ţivljenja.
Promocijo zdravja, ki jo poznamo ţe nekaj desetletij, še vedno razlagamo kot inovativni
pristop. Njene aktivnosti se znotraj delovnih organizacij usmerjajo v pred-določen zdrav
ţivljenjski slog, manj pa v celovitost kakovosti dela in delovnega okolja.
Po modelu celostnega zdravja človeka je cilj promocije zdravja doseči največ kar lahko
fizično, intelektualno, čustveno, druţbeno, spiritualno in profesionalno ob upoštevanju in
navkljub omejitvam. Vsakdo lahko doseţe optimalno zdravje, vendar:
-
si mora zdravja ţeleti;
-
verjeti, da je lahko zdrav;
-
biti sposoben in voljan izvesti spremembe in odpovedovanja za namen boljšega zdravja.
Promocija zdravja je integracija različnih ved. Medtem ko nosilce preventivne medicine
zanimajo predvsem spreminjanje vedenja, individualne determinante zdravja, dejavniki
tveganja in zdrav ţivljenjski slog, se promocija zdravja po zgledu sociologije usmerja tudi v
vlogo druţbenega, ekonomskega, kulturnega in okoljskega vpliva na ne-zdravje.
Kompleksnost obravnavanega subjekta povečujejo še interakcije med človekom in prostorom
ter človekove aktivnosti v kreiranju lastnega polja in reorganiziranju okolja v skladu z
njegovimi ţeljami.
20
Nekoč najpomembnejši cilj varovanja zdravja delavcev se je razširil z zahtevo po ohranitvi
neokrnjene delavčeve zmoţnosti med celo delovno dobo in zagotavljanjem zdravja tudi v
kasnejših letih ţivljenja.
Upravljanje zdravja na delovnem mestu obsega optimizacijo organizacije dela in okolja,
promocijo dejavnega sodelovanja vseh vpletenih in podporo za razvoj osebja. Usmerjeno je
tako v zdravo oblikovanje poteka dela, kot v spodbude za z zdravjem povezano odgovorno
vedenje delavcev. Promocija zdravja kot naloga menedţmenta pomeni:
-
načela in navodila, ki obravnavajo delavce kot pomemben dejavnik uspeha in ne zgolj
kot strošek;
-
kulturo podjetja in načela vodenja, v katera je sodelovanje zaposlenih vtkano zato, da bi
delavce spodbudili k prevzemanju odgovornosti;
-
organizacija dela, ki ponuja delavcem uravnoteţeno povezavo med zahtevami dela po
njihovih sposobnostih in zmoţnostih vplivanja na lastno delo ter druţbeno podporo;
-
politiko do človeških virov, ki dejavno zasleduje cilje na področju promocije zdravja pri
delu;
-
integrirano varnost in zdravje pri delu.
Prednosti za podjetja/organizacije/ustanove so očitne:
-
rezultat promocije zdravja pri delu je dolgoročno zniţanje kazalnikov negativnega
zdravja (bolniškega staleţa, poškodb pri delu, poklicnih bolezni, invalidnosti);
-
promocija zdravja pri delu poveča motivacijo zaposlenih in izboljšuje delovno ozračje
(izboljšan odnos slehernega zaposlenega do dela, delovnega okolja, manegementa,
podjetja). Posledica je večja fleksibilnost, bolj odprta komunikacija in večja
pripravljenost sodelovati v podjetju;
-
promocija zdravja pri delu vodi do večje dodane vrednosti na ta način, da prispeva k
večji kakovosti izdelkov in storitev, večji inovativnosti in ustvarjalnosti in do večje
delovne storilnosti (večji zasluţek lastnika in posledično tudi zaposlenih);
-
promocija zdravja pri delu pa je tudi dejavnik prestiţa, saj prispeva k izboljšani javni
podobi podjetja (humanizacija dela in delovnega okolja, večja skrb za zaposlene in
okolje…kar vse daje podjetju tudi večjo vrednost na trgu, večji konkurenčnost in
kakovost poslovanja- ISO standardi…);
Največ koristi od promocije zdravja pri delu pa imajo brez dvoma za podjetje
najpomembnejši viri – to so zaposleni. Zaradi bolj zdravega vedenja in upadanja problemov z
zdravjem (v delovnem in bivalnem okolju, kajti vzorce zdravega načina dela in ţivljenja
številčna delovna populacija prenaša na celotno prebivalstvo) se njihovo duševna in telesna
blaginja veča, stališče do dela pa izboljšuje. Od tega pa imajo korist tudi zdravstvene
zavarovalnice – torej vlaganje v zdravje zaposlenih koristi prav vsem (celotni druţbi). Seveda
pa koristi od promocije zdravja pri delu pridejo najbolj do izraza na dolgi rok, če so integralni
del dolgoročne politike podjetja in razvoja človeških virov.
Zaradi lahke dostopnosti informacij brezmejnega obsega, zgolj višanje osveščenosti
populacije ne more biti več prioritetni (ali celo edini) cilj promocije zdravja. Dogajanje od
promocije zdravja zahteva nenehno prilagajanje okolju in ljudem v njem, noben projekt ni
21
povsem enak prejšnjemu, potrebna je visoka mera izvirnosti, predvidevanje, odzivnost na
potrebe druţbe, ki presegajo ponudbe izobraţevanj s predvidljivimi splošnimi
vsebinami…Danes zaposleni potrebujejo sproščenost, stike z ljudmi, dogodke v katerih gre
predvsem za doţivljanje, druţenje… Zato naj dejavnosti ne bi temeljile na tradicionalnem
instrumentalnem informiranju, temveč na čustvenih razseţnostih dogajanj, ki naj bo
dolgoročno, poglobljeno in vsebinsko ozko usmerjeno na specifične potrebe ciljne populacije,
proaktivno ob upoštevanju sodobnega ţivljenjskega sloga, razpoloţljivih moţnosti in
predvidevanju sprememb. Promocija zdravja izvaja kompleksne programe, zastavlja si
številne cilje. Usmerja se na izboljšanje moţnosti za zdrav ţivljenjski slog ali poskuša
delovati na odločitve in ţelje po spremembah, vendar je njen uspeh nemogoče v celoti
predvideti, saj določitve, izbire in spremembe opravi prejemnik. Za upravičenost dejavnosti
njen dober namen ne zadostuje, pozitiven mora biti izzid, učinek ali vsaj uspeh, stvari je
treba delati prav, ne le delati prave stvari.
Če so bili naši preventivni zdravstveni pregledi do sedaj precej »splošni«, saj so nemalokrat
pregledovance zanimale le vrednosti holesterola, novi pravilnik daje izjemno teţo prav
ugotavljanju bioloških kazalnikov izpostavljenosti in kazalnikov bioloških učinkov
škodljivosti (oz. kritične škodljivosti pri usmerjenih pregledih). Pregledi naj bi tako postali
mnogo bolj specifični in usmerjeni v znano obremenitev in škodljivost, katerih namen je
ugotavljati eventuelne vplive delovnega okolja na zdravje in delazmoţnost. Podlaga za to pa
je vsekakor analiza tveganja, v kateri med drugim pooblaščeni zdravnik poleg rokov
»predpiše«, glede na ugotovitve analize tveganja, obseg in vsebino pregledov s posebnim
poudarkom na zdravstvenih zahtevah, ki jih določi delodajalec na podlagi strokovne ocene
pooblaščenega zdravnika in poročil o meritvah obremenitev in škodljivosti v delovnem
okolju. S tem bodo tako preventivni zdravstveni pregledi v medicini dela kot tudi sama stroka
dobili povsem drug – specifičen pomen, kajti domet naše stroke ne sme in ne more biti npr. le
ugotavljanje dejavnikov tveganja za srčnoţilne bolezni (ker je to delovno področje zdravnika
druţinske medicine), kljub temu, da naše preiskovance prav to najbolj zanima, pač pa v
največji meri le ugotavljanje posledic specifičnih obremenitev in škodljivosti delovnega
okolja ter vpliv le-teh na njihovo zdravje in delazmoţnost ob hkratnih predlogih ukrepov za
zmanjšanje tveganj oziroma humanizacijo dela v najširšem smislu.
Taka zasnova osnovne naloge medicine dela v našem prostoru pa je prav tako tudi le začasna,
saj je dolgoročen cilj našega poslanstva »zdravljenje« delovnega mesta (okolja), ki ne bo
povzročalo zdravstvenih tveganja (poškodb in poklicnih bolezni) in zdravega načina ţivljenja,
in ne šele zgodnjega odkrivanja posledic ergonomsko neurejenega delovnega okolja.
Naše delovanje se bo sčasoma torej moralo preseliti iz ambulante v delovno okolje, kjer bomo
skupaj z drugimi strokovnjaki (tehničnega, pravno-upravnega…) varstva zagotavljali zdrava
in prijazna delovna okolja.
POKLICNA BOLEZEN
Pojem poklicne bolezni z medicinskega aspekta obsega v najširšem smislu besede vsa
obolenja ali okvare zdravja, kroničnega ali akutnega poteka, ki so povzročene na delu, v času
opravljanja del in nalog. Poleg etiološkga dejavnika so v nastanku poklicnih bolezni
pomembne tudi individualne lastnosti posameznika, njegova prirojena in pridobljena
odpornost in koincidenca s splošnimi nepoklicnimi obolenji. Pozitiven ali negativen vpliv na
pojav poklicnega obolenja imajo prav tako zunanji dejavniki izven delovnega okolja,
ţivljenjski in kulturni standard in vsakodnevni način ţivljenja v prostem času. Etiološki
agensi, ki povzročajo poklicna obolenja delujejo običajno nezaznavno, sukcesivno, skozi
daljše obdobje, česar pa ne srečamo pri pojavu poklicne travme. Začetek poklicnega obolenja
teţko opazimo, ker šele s sumiranjem dejavnikov, ki vplivajo na nastanek bolezni, ki so
22
posamezno lahko celo neopazni, prihaja do jasno patološke in klinične manifestacije
kroničnega poklicnega obolenja. Kolikor so posamični dejavniki, ki vplivajo na nastanek
bolezni močnejši, toliko so patološke in klinične manifestacije močnejše in v krajšem
časovnem razmaku privedejo do sprememb fiziološkega ravnovesja – to pomeni, da tok
obolenja postane bolj akuten.
Pri potrjevanju poklicne bolezni in dajanju mišljenja o delazmoţnosti, je potrebno, da
odgovorimo na naslednja vprašanja:
ali gre za poklicno obolenje ( je v seznamu poklicnih bolezni),
ali obstaja vzročna zveza, časovna in prostorska, med delom in nastankom bolezni,
ali je poklicna škodljivost pomemben povzročitelj sedanje bolezni,
ali obstaja koincidenca splošnega obolenja s poklicnim,
ali škodljivi poklicni agensi vplivajo na podaljšanje in recidiv poklicnega obolenja,
ali sočasno nepoklicno obolenje pospešuje razvoj in poslabšuje potek poklicnega
obolenja,
kakšna je epidemiološka slika (masovnost obolevanja) določene poklicne bolezni v
odnosu na sanitarne karakteristike delovnega mesta,
kakšne so moţnosti uporabe profilaktičnih, terapevtskih in drugih aktivnosti v
preprečevanju, zmanjševanju, zdravljenju in rehabilitaciji poklicne bolezni,
ali obstaja popolna, delna, začasna ali trajna nezmoţnost za delo,
ali obstaja telesna okvara…
Vzrok in izvori poškodb na delu so najpogosteje jasni in očitni, ker se poškodba klinično
manifestira v toku dogodka ali neposredno za tem. Dokazati vzročno povezanost nekega
kroničnega patološkega stanja ali bolezni z delom je izjemno pomembno, vendar pa običajno
zelo teţko. Poleg dobrega poznavanja tehnološkega procesa in podatkov o kvalifikaciji in
kvantifikaciji poklicnih škodljivosti, ki smo jih dobili z ekološkim monitoringom, je za
potrditev poklicne bolezni nujno, da od samega delavca dobimo izčrpne anamnestične
podatke o delu. Cilj delovne anamneze je, da se zdravnik medicine dela spozna s
kompleksom dejavnikov iz delovne sredine, ki lahko poškodujejo organizem in da so v
kavzalni zvezi z boleznijo. Izčrpni podatki o tehnološkem procesu dela, delovnih operacijah,
prisotnih poklicnih škodljivostih, pogojih dela, ritmu in reţimu dela, uporabi splošne in
osebne varovalne opreme, higienskih pogojih dela ipd., so neobhodni pri postavljanju
diagnoze bolezni, določitvi terapije in še posebej pri izbiri profilaktičnih aktivnosti. Podatki iz
delovne anamneze v moţnih poklicnih rizikih se ne nanašajo samo na aktualni poklic, ampak
na vse aktivnosti, ki jih je delavec opravljal tekom svoje delovne dobe (moţni kasni ali
zapozneli vplivi poklicne škodljivosti).
Pri poklicih boleznih potrditev klinične slike, prizadetosti funkcije in morfologija organov
vključuje tudi posebne postopke, ki se ne uporabljajo pri diagnostiki nepoklicnih obolenj. Pri
nepoklicnih obolenjih se prizadetost zdravja lahko dokazuje z uporabo objektivnih
diagnostičnih metod, lahko pa se diagnoza postavi tudi na osnovi podatkov bolnika ali
subjektivne ocene zdravnika. Pri poklicnih boleznih se mora diagnoza obvezno potrditi z
diagnostično metodo, ki lahko objektivno potrdi prizadetost zdravja (prizadetost se lahko
izkaţe s kvantitativnim kazalcem). Pri nekaterih boleznih se diagnostični postopek ne
razlikuje v odnosu na poklicni vzrok (okvara se potrjuje enako, ne glede ali gre za poklicni ali
nepoklicni dejavnik). Pri nekaterih poklicnih boleznih pa je diagnostični postopek specifičen
in karakterističen samo za njih (npr. potrjevanje povezanosti odstopanj ocenjevalnih
parametrov z delovno izpostavljenostjo). Diagnostični postopek pri poklicni bolezni obsega
obširno diferencialno diagnostiko, ker se pogosto poklicna bolezen potrjuje šele takrat, ko se
na osnovi negativnih diferencialno diagnostičnih postopkov izključujejo ostale bolezni enake
klinične slike.
23
Odkrivanje poklicnih bolezni, bolezni, ki so povezane z delom, ali odkrivanje simptomov, ki
bi lahko bili povezani z delom, se običajno začne v ambulanti izbranega - osebnega
zdravnika. Zelo lahko jih je spregledati, posebej še, če nimamo osnovne informacije o
pacientovem delu, izpostavljenosti in tudi ne vemo, kakšna je povezava med morebitno
izpostavljenostjo in simptomi (znaki obolenja). Prepogosto pošiljanje na bolniški staleţ
zaradi iste diagnoze mora vzbuditi sum, da gre za etiologijo, ki se ponavlja. Od izbranega
zdravnika ne pričakujemo, da poklicno bolezen verificira, pač pa, da poglavitne teţave in
eventuelne odklone v zdravju poveţe z delovnim okoljem pacienta in sodeluje s
pooblaščenimi zdravniki, ki pa morajo svoja znanja usmeriti v bolj specifično smer.
Obdobni pregledi, ki jih opravljajo pooblaščeni zdravniki, ne morejo biti opravičilo, da bi
izključno nanje prelagali breme odkrivanja izpostavljenosti in razvoja poklicne simptomatike.
Ti delavca pregledujejo le na tri do pet let, vmesno obdobje pa pripada izbranemu zdravniku,
prav tako pa je izbrani zdravnik tisti, ki mu pacient tudi največ pove. Zato bi bilo izjemno
pomembno, da bi med izbranim in pooblaščenim zdravnikom obstajala neprestana (tudi
predpisana) povezava.
EU priporoča v direktivi 90/326/EEC drţavam članicam, da sprejmejo seznam poklicnih
bolezni, ki jih je objavila v aneksu I. Navaja pa tudi seznam bolezni v zvezi z delom
(Additional list of diseases susped of being occupational in origin), objavljenih v aneksu II, za
katere priporoča, da jih drţave članice pozneje vključijo v seznam poklicnih bolezni.
V obeh seznamih so diagnoze navedene le redko, gre bolj za izpostavljenost. Vsaka drţava
članica se mora sama odločiti, katere diagnoze bo vključila med poklicne bolezni, in
predvsem kakšni bodo pogoji, da bo neka bolezen priznana kot poklicna.
Za poklicno bolezen je pomembna izpostavljenost, ki je povezana z verjetnostjo nastanka
bolezni. Diagnoza poklicne bolezni se namreč ne razlikuje od klinične v ničemer, razen v
izpostavljenosti ali etiologiji. Npr. pljučni rak, povzročen zaradi izpostavljenosti azbestu ali
niklju, se ne razlikuje od tistega, ki ga povzroča kajenje, bistven pa je podatek o
izpostavljenosti, ki bo v enem primeru pljučni rak priznal za poklicno bolezen, v drugem pa
ne. Zdravljenje je v obeh primerih enako. Vprašanje pa je, ali so snovi, razmere ali drugi
dejavniki delovnega okolja bistveno ali v celoti vplivali na nastanek neke bolezni, da bi jo
lahko imenovali poklicno. Jasno je torej, da je diagnoza poklicne bolezni pomembna
predvsem zaradi:
pravic, ki jih ima poklicno bolan delavec,

potrebe po takojšnji terapiji delovnega mesta in končno

za raziskovalne in posledično

preventivne namene.

Za zdravnika, ki dela v splošni praksi, je pomembno, da se zaveda velike verjetnosti, da se bo
ob eni poklicni bolezni pojavila še druga in tretja in je torej treba zdraviti delovno mesto
(okolje), če hočemo, da se bo pojavljanje bolezni ustavilo. Delavec, ki je za tako boleznijo
zbolel, pa ima pravico do odškodnine.
Pri raziskovanju poklicnih bolezni se ne ukvarjamo s tem, ali naj neko bolezen štejemo za
poklicno ali ne, pač pa raziskujemo, kakšen deleţ je imel pri nastanku bolezni vzrok iz
delovnega mesta (okolja). Pri tem upoštevamo še vse druge vzroke za nastanek iste bolezni in
jih tudi poimenujemo, med njimi iščemo razmerja (neodvisna ali odvisna, torej sinergistična)
in jih kvantitativno vrednotimo. Številni raziskovalci namreč pogosto opisujejo bolezen kot
posledico enega samega vzroka. Vendar nas izkušnje silijo k ugotovitvi, da vzrok sestavljajo
številne komponente. Zato lahko »zadosten vzrok«, ki povzroča bolezen, definiramo kot niz
minimalnih vzrokov, ki bolezen povzročijo. Večina minimalnih vzrokov za nastanek bolezni
24
je neznanih. V vsakdanji praksi obstaja tendenca, da se takrat, ko je znan en ali nekaj
dejavnikov tveganja, vsem ljudem, ki ga imajo, pripisuje enako tveganje za nastanek bolezni.
Dejstvo pa je, da bodo nekateri izpostavljeni škodljivi snovi vse ţivljenje in ne bodo zboleli,
drugim pa bo za nastanek bolezni zadostovala ţe kratkotrajna izpostavljenost.
Poklicne bolezni in bolezni, ki so povezane z delom, so večvzročne, njihovo pojavljanje pa
največkrat ne pripisujemo le delu. Tako je npr. pri astmi, pljučnem raku, raku na mehurju,
skupini levkemij, raku na dojki individualna etiološka diagnoza največkrat teţka, ali po večini
celo nemogoča. Govorimo le o stopnji verjetnosti, s katero trdimo, da ima človek, ki je bil
izpostavljen določeni koncentraciji škodljive snovi določeno časovno obdobje (kumulativna
izpostavljenost), določeno tveganje, da je bila bolezen pogojena preteţno zaradi specifične
izpostavljenosti neki snovi. V poklicni etiologiji le redko govorimo o stoodstotni verjetnosti,
da je bolezen poklicna.
Pri odkrivanju poklicnih etioloških dejavnikov je nujno zelo dobro poznati delo, ki ga delavec
opravlja, kamor sodi tudi poznavanje metod industrijske higiene oziroma metod preučevanja
izpostavljenosti. Ni dovolj, če rečemo, da je delavec varilec, pač pa moramo npr. vedeti, po
kateri metodi vari. Različne metode varjenja namreč ustvarjajo različne pline, različne
kemične sestave in različno velike prašne delce. V takih razmerah je pomembno definirati
snov, ki bolezen povzroči. Če pa hočemo določati povezavo med odmerkom in učinkom, je
pomembno izmeriti intenziteto specifičnega agensa.
Hkrati, ko določamo povzročitelja, merimo tudi ostale sodelujoče moţne povzročitelje, ki
lahko učinek modificirajo, lahko delujejo kot »confounderji« ali »sinergisti« npr. v topilnicah
so delavci izpostavljeni formaldehidu in furanom, poleg tega pa še prahu peska in saj. Zato je
pomembno definirati, čemu je bil pacient izpostavljen, koliko časa in kdaj. Izvedeti je treba
tudi, katere razvade ima in ali so te kakor koli pripomogle k nastanku poklicne bolezni. Npr.
pri delavcu, ki je izpostavljen azbestu, je pribliţno štirikrat večja verjetnost, da bo dobil raka
na pljučih, kot pri neizpostavljenem. Če pa je le kadilec, je ta verjetnost pribliţno osemkrat
večja kot pri nekadilcu. Če je kadilec izpostavljen hkrati še azbestu, je verjetnost, da bo
zbolel, več kot štiriinpetdesetkrat večja, da bo zbolel za pljučnim rakom. Povzročitelji
poklicnih bolezni so lahko tudi ko-produkti ali mešanice, ki jih je treba šele odkriti, lahko so
neergonomski pogoji delovnega mesta, stresna situacija, ki jo kot tako doţivljajo le
posamezniki ali celo večina delavcev.
Obravnava in diagnoza bolnika s sumom na poklicno bolezen
Obravnava in diagnoza pri bolnikih z boleznijo, ki je povezana z njihovim delom, zahteva
veliko več časa kot splošna obravnava bolnika. Pri tem bi morali paziti, da diagnoze ne
postavimo prehitro, še preden preučimo vse podatke, saj ima lahko nepravilna diagnoza
dolgoročne škodljive posledice za bolnika. Za postavitev pravilne diagnoze so pogosto
potrebni pregled zdravstvene kartoteke bolnika, različna testiranja in druge diagnostične
preiskave, pa tudi obisk zdravnika na delovnem mestu bolnika. Mnogi delavci le s teţavo
sprejmejo diagnozo; četudi gre npr. za dedno motnjo in se bolezen pri bolniku pogosto prvič
pojavi v odrasli dobi, jo sproţijo lahko dejavniki, povezani z delovnim mestom. Tudi
poslabšanje bolezni pogosto povezujejo z delovnim mestom. Podobno velja za mnoge druge
konstitucionalne bolezni.
Medicinska ekspertiza je ocena nivoja in vrednosti ohranjenih funkcij, ocena njihove
uporabnosti, pogojev in načinov ter vpogleda v prognozo bolezni.
Oris pregleda delavcev zaradi poklicne bolezni:
1.
Anamneza
2.
Opis del in nalog na delovnem mestu
25
3.
4.
5.
6.
7.
8.
9.
10.
11.
12.
13.
14.
15.
16.
17.
18.
Sedanje zdravljenje
Sedanje teţave
Zdravstvena anamneza
Druţinska anamneza
Socialna anamneza
Osebni podatki
Pregled zdravstvene kartoteke
Fizikalni status
Diagnoza
Utemeljitev diagnoze
Razprava
Stanje glede ne/sposobnosti za delo
Dejavniki nesposobnosti za delo
 Subjektivni
 Objektivni
Določitev odstotka vzročne povezanosti
Zdravstvena oskrba v prihodnje
Poklicna rehabilitacija
 Omejitev dela
Poškodbe v anamnezi in sedanje težave
Pomembno je natančno ugotoviti, katero anatomsko področje je bilo prvič prizadeto. Datum
prvega pojava bolezni je pomemben, saj lahko sprememba ergonomskih značilnosti
delovnega mesta in stik z novimi snovmi, ali celo večji ali intenzivnejši stik s snovmi, ki jih je
sicer bolnik lahko brez teţav uporabljal ţe dlje časa pred tem, povzroči izbruh bolezni. Če
pride v času, ko je oseba odsotna z dela, do izboljšanja, po vrnitvi na (isto) delovno mesto pa
se stanje vedno poslabša, skoraj vedno ugotovimo povezavo bolezni z delovnim mestom.
Tudi zdravila, ki se dobijo brez recepta, in domača zdravila pogosto vsebujejo kontaktne
alergene, ki so včasih lahko edini vzrok bolnikovih teţav.
A. Delovna anamneza:
Bolnikov opis del in nalog na delovnem mestu je pogosto bolj natančen in točen kot uradni
naziv delovnega mesta. Niso redki primeri, ko je bolnik določeno delo opravljal dlje časa še
pred pojavom bolezni. To nakazuje na morebitno uvedbo oz. pojav novega proizvodnega
postopka ali novih snovi, bodisi na delovnem mestu bolnika, ali pa na bolnikovem domu.
Opišemo tudi čas nastanka prvih sprememb, eventuelno obolevnost sodelavcev, potek bolezni
ob eventuelni spremembi delovnega mesta, podatke o honorarni zaposlitvi ter povezanosti
lokacije ţarišč bolezni in obremenitev na delu. Zahteva se opis snovi, s katerimi je oboleli v
kontaktu v toku procesa proizvodnje (varnostni list, ki vsebuje podatke o identifikaciji
nevarne snovi, fizikalnih lastnostih, stopnji nevarnosti poţara in eksplozije, nevarnosti za
zdravje, reaktivnosti, ekološke nevarnosti, postopke pri razlivanju, raztresanju ali uhajanju
snovi, o posebnih varstvenih ukrepih, način skladiščenja in označevanja ter transporta), ob
podatku ali gre za stalen ali občasen (opredelitev) kontakt.
Opisi del in nalog, ki jih imajo podjetja in so bili prvotno namenjeni nagrajevanju delavcev,
vsebujejo podatke o telesnih, duševnih in socialnih pogojih dela, vendar so s tega vidika
kvalitativno in kvantitativno presplošni, očitamo pa jim lahko tudi nezadostno strokovnost.
Podjetja pogosto razpolagajo tudi z merjenimi podatki o delovnem okolju, ki so sicer zelo
natančni, niso pa vselej rezprezentativni (spremenljivost delovnih razmer, meritve le ene
26
lokacije celovitega delovnega mesta, krajši in ne polni delovni čas ipd.). Seveda pa nas konec
koncev zanima predvsem človekova reaktivnost, pa tudi skladnost z obstoječimi predpisi.
Bistveno več podatkov nam prav gotovo da analiza delovnega mesta, ki nam v smislu
diagnoze delovnega mesta pove kaj, kje, v kakšnih pogojih, s čim in kako delavec dela,
kakšne obremenitve pri tem nastajajo, katere telesne in duševne lastnosti in zmogljivosti so
potrebne pri tem ter kakšna je stopnja zdravstvene ogroţenosti in tveganja za poškodbe.
Nevarnost je okoliščina ali stanje, ki lahko ogrozi ali poškoduje delavca oziroma okvari
njegovo zdravje.
Tveganje je verjetnost, velika ali majhna, da nevarnost povzroči poškodbo ali zdravstveno
okvaro (moţne poškodbe ali bolezni).
Tveganje, povezano s posebno situacijo ali tehničnim procesom, izhaja iz kombinacije:

verjetnosti, da pride do poškodbe ali zdravstvene okvare; ta je povezana s pogostostjo
dostopa ali časom prisotnosti oseb v nevarnem delovnem okolju (izpostavljenost
nevarnosti) in

najvišje predvidljive škode (merilo za škodo na človeku je lahko resnost poškodbe ali
zdravstvene okvare (število izgubljenih delovnih dni), ki variira kot funkcija večih
deloma predvidljivih spremenljivk.
Ocenjevanje tveganja je sistematično evidentiranje in proučevanje vseh dejavnikov delovnega
procesa z namenom ugotoviti moţne vzroke za nastanek poškodb pri delu, poklicnih bolezni,
bolezni v zvezi z delom ter škode in moţnosti preprečevanja, odpravljanja in zmanjševanja
tveganj.
Nadzorovanje tveganja pomeni, da se izvedejo vsi ukrepi, ki so moţni, da delavec ali druga
oseba ne bo utrpel(a) poškodbe ali zdravstvene okvare.
Analiza varnosti je operativno orodje, katerega namen je zlasti trojen:

spoznavanje razmer varnosti (skrbno raziskovanje, kaj je tisto, kar lahko ogrozi varnost
in zdravje delavca),

oblikovanje strategije ukrepanja (hiearhija – prednostni red ukrepov za dvig varnosti in
zdravja pri delu) ter

način monitoringa za trajno izboljševanje razmer.
Cilj ocene tveganja je zagotoviti, da nihče ne bo poškodovan oziroma ne bo zbolel zaradi
dela, ki ga opravlja ali še širše, da bodo delavci opravljali svoje delo zdravi in zadovoljni.
Temelj novega koncepta varnosti in zdravja delavcev pri delu je ekonomika, podpora
gospodarnemu poslovanju podjetij, konkurenčnosti in boniteti. Filozofija temelji na
vzpostavitvi in poglobitvi motiviranosti za varnost in zdravje pri delu pri vseh zaposlenih. Pri
nizki stopnji varnosti so stroški zaradi nezgod in zdravstvenih okvar visoki in z naraščajočo
skrbjo za varnost padajo. Novo je, da stroški za motivacijo in večanje »kulture varnosti« tudi
od začetnih velikih stroškov z nadaljnjo skrbjo za varnost in zdravje padajo. Torej ne nastane
minimum kot ekonomski kompromis med stroški zaradi nevarnosti in tistimi za varnost,
ampak oboji z rastjo ozaveščenosti vseh v podjetju upadajo.
Analiza varnosti oziroma tveganja, ki zagotavlja trajni napredek, je orodje za čim bolj
učinkovito ukrepanje, za ukrepanje ravno v pravi smeri in orodje za presojo učinkovitosti
izvedenih ukrepov. Pri tem ukrepanje zajame tri enakovredne podpore varnosti in zdravja, ki
so:

tehnika (+ nevarne snovi) (verjetnost nezgod ali zdravstvenih okvar zaradi odpovedi ali
nezadostne varnosti tehnike (naprav, priprav, okolja),

človek (delavec) (verjetnost nezgod ali zdravstvenih okvar zaradi napačnega ravnanja
uporabnikov, upravljalec tehnike in ki jim botrujejo napačno razpoznavanje nevarnosti
in stanja ali napačen odziv, neznanje, neusposobljenost, lahkomiselnost, nepazljivost
ipd.) in
27

organizacija (verjetnost nezgod ali zdravstvenih okvar zaradi slabe organizacije dela,
neprilagojenosti zahtev in obremenitev zmoţnostim delavca, neusklajenosti prenosa
informacij in materiala, obremenjevanja ljudi, za katere to ni potrebno ipd.).
Do odkrivanja tveganja pridemo s:
a)
sodelovanjem z delavci oz. posvetovanji z njimi, s soočanji z njihovimi pogledi na
morebitna tveganja in njihove škodljive učinke;
b)
sistematičnim preverjanjem vseh dejavnikov, ki sestavljajo dejavnost:
 spremljanje, kaj se dejansko dogaja na delovnem mestu, oz. med delovnim procesom
(v praksi se lahko delo razlikuje od tega, kar je določeno v navodilih). Delovne
razmere, ki bi jih morali obravnavati, so med drugim nove instalacije, prevzem in
distribucija, običajne dejavnosti, vzdrţevanje in čiščenje,…
 obravnavanje nerutinskih in nestalnih dejavnosti (npr. vzdrţevanje, natovarjanje in
raztovarjanje, zbiranje vzorcev, spremembe v proizvodnjem ciklu);
 upoštevanje nenačrtovanih, vendar predvidljivih dogodkov, kot so npr. motnje
delovnega procesa.
c)
seznanjanjem z dejavniki dela, ki lahko povzročijo škodo (tveganja) in osredotočanjem
na tiste, ki imajo zaradi značilnosti delovne dejavnosti večjo moţnost pojava.
Namen ocenjevanja tveganja vključuje preprečevanje le-tega na delovnem mestu, kar naj bi
bil vedno tudi cilj, čeprav v praksi ni vedno uresničljiv. Kadar tveganja ni mogoče popolnoma
odstraniti, bi bilo treba njegov obseg vsaj zmanjšati in preostanek nadzorovati.
Ocenjevanje tveganja bi moralo biti zasnovano in izpeljano na način, da bi bilo v pomoč tako
delodajalcem kot delavcem, ki opravljajo svoje delo v prostoru, kjer se ocenjevanje izvaja.
Pri vsakem ocenjevanju in odpravljanju tveganja oziroma izvajanju kontrolnih ukrepov na
podlagi njegovih spoznanj je bistveno, da tveganja ne prestavljamo. To pomeni, da z rešitvijo
enega problema ne smemo povzročiti drugega.
Ravno tako je pomembno, da se tveganje ne prenaša navzven; npr. pri odvajanju toksičnih
snovi s prezračevanjem na način, da bi odvod teh snovi pomenil tveganje za drugo delovno
mesto oziroma območje, kjer se nahajajo ljudje.
Cilj ocene tveganja je, s čim manjšimi sredstvi odpraviti preostale nevarnosti ali jih zmanjšati
na najmanjšo moţno mero. Ocena je tudi trajni proces za večanje ravni varnosti in varnostne
kulture v podjetju in jo je treba zato posodabljati in ukrepe revidirati, če se pokaţe, da je to
potrebno in moţno.
Ocena tveganja nikakor ni niti izpolnjevanje predpisane formalnosti, še manj pa dodatna
moţnost trţenja oziroma zasluţkarstva izvajalcev na račun neveščih delodajalcev, kot jo
nekateri preradi razumejo.
Ne glede na vrsto postopka ocene tveganja, vsebujejo vsi postopki praviloma naslednje
značilne korake:

opredelitev področja ocene,

seznam delavcev, njihove značilnosti in opravila,

sistematični pregled in označbo moţnih nevarnosti in ogroţenosti, ki temelji na:
podatkih o dosedanjih poškodbah, zdravstvenih okvarah, poklicnih boleznih,
invalidnosti, zmanjšani delovni zmoţnosti ipd., podatkih o nevarnostih in škodljivostih
pri podobnih delovnih in proizvodnih postopkih,

kontrolnik (opomnik) ali »check lista« nevarnosti in škodljivosti,

opredelitev ugotovljenih nevarnosti in škodljivosti (tukaj se metode razlikujejo):

po velikosti (kvantitativni postopek) ali po

skladnosti s predpisi (kvalitativni postopek),
28




izbira vrste ukrepov za odpravo oziroma zmanjšanje nevarnosti in škodljivosti,
določitev ukrepov: po vsebini, rokih in zadolţitvah za njihovo izvedbo,
kontrola izvedbe in učinkovitosti izvedenih ukrepov in
načrt nadaljnjih aktivnosti za zvišanje ravni varnosti in zdravja pri delu.
Obisk v obratu
Ugotavljanje pogojev dela v obratu je pomemben del študije primera bolnika s poklicno
boleznijo, ki pa ga zdravniki pogosto zanemarjajo. Pri obisku naj bi se zdravnik ne osredotočil
izključno na delovno mesto delavca, ampak na celoten obrat, ali vsaj na celoten oddelek. Z
izkušenim delavcem kot vodičem naj se zdravnik sprehodi med različnimi delovnimi mesti v
obratu. Ugotavljamo pojavnost bolezni v preteklosti, prisotnost inţenirske kontrole
(delovanje strokovne sluţbe varstva pri delu, kontrole obremenitev, nevarnosti in škodljivosti
pri delu, eventuelne podatke ekološkega, biološkega in epidemiološkega monitoringa),
varstvene ukrepe (še posebej uporabo osebne varovalne opreme) in splošne značilnosti
delovnega okolja v obratu, vključno s splošno temperaturo in relativno vlaţnostjo. Varnostni
listi morajo biti na razpolago delavcem, če pa ima obrat tudi oddelek za raziskave in razvoj,
lahko zdravnik tudi tam dobi dodatne informacije. Pogovor z delavcem naj zdravnik opravi na
samem in pri tem delavcu da moţnost, da se odprto pogovori o delovnih pogojih, svojem
mnenju o odnosu vodstva obrata do tega problema, itn. Pripravi naj tudi natančno pisno
poročilo o obisku.
B. Predhodna zaposlitev: Pomembne so tudi značilnosti predhodne zaposlitve bolnika in
morebitne obolevnosti ter predhodna izpostavljenost delovnemu okolju, ki bi lahko
predstavljalo tveganje za delavčevo zdravje. Pomembno vprašanje je, ali je bila tudi na
predhodnih delovnih mestih opravljena ocena tveganja in ali so delovna mesta deklarirana
kot zdravju škodljiva in zakaj, ali je delovno mesto primerno za ţenske, noseče delavke,
ţenske, ki dojijo, ali je primerno za kronične bolnike s prizadetimi organi: ţivčevje, čutila,
obtočila, gibala, dihala, koţa), ali je primerno za invalide, mlade ali starejše delavce….
C. Dejavnosti v prostem času: 40-urni delovnik zajema le pribliţno eno tretjino tedna, zato
je v preostalem času še vedno precej priloţnosti za številne obremenitve, škodljivosti in
tveganja oz. za stik z s snovjo ali energijami, ki bi lahko povzročile teţave pri bolniku: drugo
honorarno delo, konjički, delo v hiši in na vrtu...Posebno pomemben podatek je, kako so se
ev. teţave spreminjale v času izven ekspozicije (letni dopust, vikend, bolniški staleţ), ob
zdravljenju in brez njega (recidivantnost sprememb v odvisnosti od ekspozicije).
D. Pretekla zdravstvena anamneza: zelo pomembna je pretekla osebna anamneza.
Npr. - četudi ima 15-20% splošne populacije v druţinski ali osebni anamnezi atopično
bolezen, to pogosto spregledajo kot morebiten vzrok rekurentnega (ponavljajočega se)
dermatitisa, še posebej pri frizerkah, gostinskem osebju, medicinskem in zobozdravstvenem
osebju, pri serviserjih avtomobilov in tovornjakov ipd. Celo pri osebah, ki imajo le blago
atopijo, se lahko pojavi hud poklicni dermatitis rok v času prve zaposlitve na tem delovnem
mestu, in sicer po večkratnem stiku z draţilnimi snovmi. Tudi psoriazo lahko poslabšajo
mehanične poškodbe koţe, še posebej ponavljajoče se močno trenje in pritisk na roke.
E. Družinska anamneza: Prav tako nam dragocene podatke lahko da druţinska anamneza.
Zanimajo nas familiarno pogojena obolenja kot npr.: sladkorna bolezen, rak, zvišan krvni tlak,
duševne bolezni, ţivčno mišične bolezni, epilepsija, dedno pogojena naglušnost.itd.
29
F. Navade: Pri jemanju anamneze je treba bolnika povprašati tudi o navadah oz razvadah:
kajenje, pitje alkoholnih pijač, jemanje psihoaktivnih substanc, uţivanju kave, pa tudi o
rednosti dnevne prehrane, prehrane med delom in telesne aktivnosti.
G. Pregled po sistemih:
Ker je za učinkovito in varno opravljanje dela potrebno usklajeno delovanje človeka kot
celote, moramo za potrebe ocenjevanja delovne zmoţnosti pri oceni zmogljivosti bolnika
ločiti vsaj dve ravni.
Prva raven obsega oceno funkcijske sposobnosti organa oz. organskega sistema, tako kot jo
omogočajo klinično razpoloţljive in strokovno utemeljene metode in tehnike, skladno z
bolezenskim stanjem in obsega:
- primeren opis zdravstvenega stanja z izvidom kliničnega pregleda, rezultate
opravljenih
funkcijskih testov in preizkusov, primerjalnih z veljavnimi
standardi/normativi, ki lahko prispevajo k objektivnosti funkcijske sposobnosti
bolnika in/ali potrdijo trajno morfološko okvaro;
- v primeru simptomov in znakov, za katere ni na razpolago dovolj standardiziranih
metod in tehnik merjenja (npr. strah, bolečina, zadihanost, utrujenost, nemir), je
dragoceno podrobnejše mnenje specialista klinika o tem, v kolikšnem obsegu so
povezani z bolezenskimi spremembami posameznega organa, organskega sistema oz.
organizma v celoti in ostalimi lastnostmi bolnika (npr. spol, starost, prisotnost drugih
bolezni in z njimi povezano jemanje določenih zdravil);
- prognostično oceno zdravstvenega stanja bolnika (kratkoročna oz. dolgoročna, če je
moţno) glede na osnovno bolezen. Z njo je povezana ocena stopnje ogroţenosti (z
vidika vitalne ogroţenosti, z vidika lastne in varnosti drugih), npr. moţnost nenadnih
motenj zavesti, vključno s sproţilnimi dejavniki;
- za vključevanje v delo in delovno okolje je lahko pomembna ocena moţnih stranskih
učinkov in postopkov zdravljenja – kako se kaţejo (lokalno, sistemsko), koliko časa
lahko trajajo (prehodni, trajni);
- neredko je potrebna objektivna in podrobnejša ocena posebnih potreb in odvisnosti,
npr. od določenih tehničnih pripomočkov, posebne potrebe pri prehranjevanju,
potrebna pomoč druge osebe…
Vendar pa vsi ti podatki praviloma ne zadoščajo za oceno specifične delovne zmoţnosti.
Druga raven ocenjevanja posega na vsa področja človekovega delovanja, ki so lahko
pomembna za delo. Upošteva funkcijsko zmogljivost vseh organskih sistemov in njihov
pomen pri izvedbi enostavnih in sestavljenih aktivnosti, ki jih zahteva delo.
Ocenjevanje na tej ravni praviloma presega delo in znanje specialista posamezne stroke.
Opravi ga lahko interdisciplinarna skupina, ki naj bi jo vodil specialist medicine dela, kot npr.
skupina za poklicno rehabilitacijo. Moţno je tudi, da izbrani osebni zdravnik pridobi ocene
ustreznih strokovnjakov, vključno z mnenjem specialista medicine dela.
Ta stopnja lahko obsega:
- oceno splošne telesne vzdrţljivosti: pomembna je za oceno opravljanja dela kot tudi za
uresničevanje rekreativno – rehabilitacijskega in socialnega ţivljenja; za določene
dolţine delovnega časa – dolgotrajni napori naj ne bi presegli 30-40% obremenitve, ki
jo je oseba vzdrţala med testom brez pojava bolezenskih simptomov in znakov; za
oceno pojava povečane utrudljivosti (v kolikšni meri je pogojena psihično) in kako je
z njo povezana sposobnost za delo v izmenah ipd.;
- oceno gibalne sposobnosti: pomembna je izvedba in vzdrţljivost za trajanje in
ponavljanje vseh enostavnih in sestavljenih telesnih aktivnosti, pri katerih sodelujejo
trup, zgornja in spodnja uda; obvladovanje prehodov oziroma menjavanje telesnih
30
poloţajev; ali gibalna sposobnost zadošča tudi za uporabo osebnih in javnih prevoznih
sredstev, itd.;
- oceno sposobnosti vida, sluha, ravnoteţja;
- oceno sposobnosti komunikacije: govorna komunikacija je lahko prizadeta na ravni
razumevanja govora, izraţanja ali slišanja;
- oceno moţganskih funkcij: preiskave posegajo na področje ocene višjih psihičnih
funkcij; lahko so motnje klinično slabo zaznavne, nanje kaţejo le heteroanamnestični
podatki, vplivajo pa na ponovno vrnitev na delo ipd;
- oceno psihičnega stanja: pomembna je pravočasna zaznava različnih strahov,
anksioznosti, spremenljivega razpoloţenja, slabe vključenosti v socialno okolje;
pomembna je ocena stopnje resnosti motenega spanja ipd;
- oceno motivacije, osebnostne zrelosti in stališč: za vračanje na delo so to pomembne
lastnosti, ne more jih jasno in pravilno opredeliti zdravnik, ki osebe ne pozna dobro
oziroma je sploh ne pozna iz časa pred zbolelostjo; posebno za presojo motivacije je
pomembno sodelovanje izbranega osebnega zdravnika;
Seveda ni pri vsakem bolniku potrebna ocena vseh navedenih zmogljivosti in sposobnosti.
Pregled zdravstvene kartoteke
Čeprav je zdravstvena kartoteka pogosto zelo obseţna, jo je treba temeljito pregledati, da z
dobljenimi podatki dopolnimo anamnezo, ki jo je podal bolnik.
Fizikalni pregled
Pregled naj ne bo omejen le na prizadeti del telesa, saj lahko prisotnost sprememb na drugem
predelu spremenijo začetni klinični vtis zdravnika.
A. Posebne preiskave: Specifičen biološki monitoring, v katerem spremljamo prisotnost
inkrimirane snovi ali njenih presnovkov v biološkem materialu človeka.
B. Diagnoza: Vpišemo specifično diagnozo ter mnenje glede povezave bolezni z delovnim
mestom.
Začasna in stalna nesposobnost za delo
Vpišemo in opišemo stanje začasne ali stalne nezmoţnosti za delo (invalidnosti).
V začetku vsake bolezni ali poškodbe, torej v akutni ali subakutni fazi, se moramo odločiti o
delazmoţnosti obolelega. V tem primeru gre za začasno nezmoţnost za delo. Ocenjujemo
trenutno zdravstveno stanje delavca, ki je prizadeto zaradi bolezni ali poškodbe, oziroma
sposobnost delavca, da pri določenem zdravstvenem stanju opravlja svoje delo v tem
trenutku.
Absolutna začasna nezmoţnost za delo ni odvisna od delovnega mesta, del in nalog, ki jih
delavec opravlja. Nezmoţnost je absolutna, in to ne samo za določeno, ampak za katerokoli
delo, ne glede na spol, starost ali poklic. V tej fazi bolezni je začasna nezmoţnost za delo
medicinsko opravičena in nujna ter se šteje za integralni del zdravljenja in medicinske
rehabilitacije. V fazi rekonvalescence je zelo teţko odločiti o prekinitvi začasne nezmoţnosti
za delo, saj obstaja relativna začasna nezmoţnost za delo. O času prenehanja le-te bo odločal
poklic, delovno mesto, spol, oddaljenost delovnega mesta od stanovanja in podobno.
Permanentno ali stacionarno stanje bolezni
Ko bolezen doseţe plato in ne pričakujemo nadaljnjega izboljšanja bolezni, vpišemo
permanentno ali stacionarno (P ali S) stanje bolezni. To še ne pomeni, da zdravljenja ne bomo
nadaljevali, če pride do ponovnega izbruha in poslabšanja znakov bolezni.
31
Objektivne ugotovitve
Tu podamo kratek pregled objektivnega izvida (opis dejanskega trenutnega stanja, ki nam bo
pri spremljanju obolenja prikazal dinamiko oz. potek, razširjenost oziroma sanacijo ali
recidiv).
Subjektivne ugotovitve
Podamo pregled teţav, ki jih navaja bolnik, in opis prizadetosti oz. zmanjšanja sposobnosti (tu
mislimo na bolnikove subjektivne teţave, ki jih ima zaradi bolezni same, zaradi ocene
zdravstvenega stanja oziroma delazmoţnosti).
Omejitev dela
Vpišemo morebitno omejitev dela, ki jo svetujemo za bolnika. Bolnik je lahko zmoţen za
svoje (z določenimi omejitvami oziroma opozorili) ali pa za drugo (preostali delazmoţnosti
primerno) delo.
O zmanjšanju delovne zmoţnosti govorimo, če zavarovanec ne more več s polnim delovnim
časom in normalnim delovnim učinkom opravljati dela na delovnem mestu, na katero je trajno
razporejen. O njej govorimo tudi v tistih primerih, ko zavarovanec še vedno lahko dela na
istem delovnem mestu kot pred nastankom invalidnosti, vendar z določenimi omejitvami.
Preostala delovna zmoţnost je podana tedaj, če zavarovanec, pri katerem je nastalo
zmanjšanje delovne zmoţnosti, glede na svoje zdravstveno stanje še lahko opravlja »svoje«
ali drugo »ustrezno delo« vsaj polovico delovnega časa ali če lahko opravlja »drugo ustrezno
delo« s polnim delovnim časom, bodisi po predhodni poklicni rehabilitaciji ali brez nje. O
izgubi delovne zmoţnosti govorimo, če zavarovanec ni več zmoţen za nobeno delo niti s
polovičnim delovnim časom. »Svoje delo« je delo na tistem delovnem mestu, na katerega je
bil zavarovanec trajno razporejen pred nastankom invalidnosti in po katerem se ocenjuje
invalidnost. »Drugo ustrezno delo« pa je delo na delovnem mestu, na katerem je zavarovanec,
pri katerem se je delovna zmoţnost zmanjšala, glede na zdravstveno stanje še zmoţen delati
najmanj polovico polnega delovnega časa.
Izguba sposobnosti glede na stanje pred boleznijo
Za namen ocene invalidnosti (nesposobnosti za delo) opišemo vsakršno izgubo sposobnosti za
delo glede na stanje pred boleznijo, kar se na primer lahko zgodi pri kontaktni alergiji.
Vzročna povezava z delovnim mestom
Če je katerikoli vidik bolezni oz. zmanjšanja sposobnosti povezan s predhodno zaposlitvijo ali
predhodno obstoječo boleznijo, to navedemo na tem mestu.
Medicinsko zdravljenje v prihodnje
Podamo oceno načina in trajanja medicinskega zdravljenja v prihodnje (prognoza obolenja
oziroma opredelitev končnosti dogajanja, kar se prav tako zahteva pri predstavitvi na IK
oziroma pri svetovanju poklicne rehabilitacije).
Poklicna rehabilitacija
Ko bolezen preide v permanentno ali stacionarno fazo, je treba pri bolniku razmisliti o
poklicni rehabilitaciji. Pomembno je, da zdravnik sodeluje v tem postopku s svetovanjem
osebju za poklicno rehabilitacijo glede izbire ustreznih nadomestnih delovnih mest za
invalidne oz. delovno nesposobne delavce.
32
Poklicna rehabilitacija je tisti del kompleksne rehabilitacije, ki pomaga obravnavanim osebam
razrešiti teţave povezane z njihovim poklicem/delovnim uveljavljanjem.
Poklicno rehabilitacijo opredeljujejo aktivnosti in ukrepi, katerih cilj je omogočiti invalidu, da
si zagotovi in obdrţi ustrezno zaposlitev in v njej napreduje, kot del njegove (ponovne)
vključitve v druţbo, izenačeno z zdravimi osebami. Za uresničitev tega cilja upošteva načelo
potrebne skladnosti med izvedbeno zmogljivostjo osebe in zahtevami dela, vsebinsko pa to
skladje vzpostavlja tako, da skuša izkoristiti moţnosti razvijanja in preoblikovanja lastnosti
osebe kakor tudi dela in delovnega okolja.
Prekvalifikacija je nekaj oţji pojem kompleksne rehabilitacije in obsega del poklicne
rehabilitacije.
V invalidskem zavarovanju in preventivi invalidnosti je pomembna preventivna dejavnost, ki
v sebi zdruţuje aktivnosti poklicne orientacije, odgovarjajoče daljše ali krajše, praktične ali
teoretične edukacije in selektivnega, v naprej potrjenega zaposlovanja (prilagajanje invalida
na novo ali adaptirano delovno mesto – poudarek na edukaciji).
V toku medicinske rahabilitacije se lahko pokaţe, da je prišlo do posledic bolezni ali
poškodbe, ki se ne popravljajo in ki ne dopuščajo vrnitve na prejšnje delo in se zato začasna
poklicna delanezmoţnost spremeni v trajno poklicno nezmoţnost – invalidnost. To je
trenutek, ko se izbrani zdravnik odloči, da svojega varovanca pošlje na Invalidsko komisijo,
ki daje mnenje o trajni poklicni nezmoţnosti.
Specifični biološki monitoring
Dodatni diagnostični testi
Če sumimo na kontaktno urtikarijo, so včasih potrebni glivični, bakterijski in virusni brisi in
kulture, biopsija in vbodno testiranje (prick test).
Prologa:
ZAČETNI KLINIČNI PRISTOP K RAZPOZNAVANJU BOLEZNI POVZROČENIH
Z DELOVNO IZPOSTAVITVIJO
1.
HITRI VPRAŠALNIK PRI RAZPOZNAVANJU POKLICNIH BOLEZNI
Glavni simptomi in zgodovina sedanje bolezni:
s kakšnim delom se ukvarjate?
ali menite, da so vaše zdravstvene teţave povezane z vašim delom?
ali se simptomi poslabšajo ali izboljšajo, ko ste v sluţbi oziroma doma?
Pregled obremenitev, škodljivosti in tveganj delovnega okolja:
ali ste bili oziroma ste sedaj izpostavljeni prahu, plinom, aerosolom, kemikalijam,
sevanju, hrupu…?
2.
PODROBNEJŠA VPRAŠANJA GLEDE NA ZAČETNI SUM NA POKLICNO BOLEZEN
Vprašalnik, ki ga izpolni pacient sam:
kronološki seznam zaposlitev
vprašanja o izpostavitvah
Pregled izpostavljenosti glede na vprašalnik:
33
natančen opis sedanje zaposlitve:
 naziv delovnega mesta, panoge…(kaj se proizvaja)
 leto začetka in konca zaposlitve (če ni zaposlen)
 opis dela – posebno tistih delov, za katere pacienti menijo, da so nevarni (opis
delovnih postopkov, postopkov čiščenja)
 delovni čas
 trenutna izpostavljenost fizikalnim, kemijskim, biološkim, psihološkim nevarnostim
in obremenitvam
 kakšno je ravnanje z nevarnimi snovmi, kako je urejeno tehnično varstvo
(ventilacija…)
 uporaba osebne varovalne opreme
 spremembe načina dela (ali količine), uvedba novih materialov
pregled kronološkega seznama zaposlitev ter z njimi povezanimi izpostavitvami
Raziskave povezav med delom in glavnimi simptomi:
klinična dejstva
podobne raziskave povezav
ali imajo ostali delavci podobne teţave
Domače okolje:
potencialne izpostavitve doma (stavba: starost, gretje, izolacija, voda, plini, barve)
hobiji
popoldansko delo (uporaba različnih kemičnih substanc, pesticidov…)
bivalno okolje onesnaţeno zaradi bliţnje industrije, odlagališča…
prenos nevarnosti iz delovnega okolja (z obleko…)
Literatura
1. Bilban M. Medicina dela, ZVD zavod za varstvo pri delu, Ljubljana 1998
1. Fatur Videtič A., Šilc T. Ocenjevanje delovne zmoţnosti. PIZ – IK II. stopnje,
Klinični oddelek za kardiologijo KC Ljubljana, Zdruţenje kardiologov Slovenije:
Simpozij Ocenjevanje delovne zmoţnosti, invalidnosti in telesne okvare pri
kardioloških bolnikih, Ljubljana1998: 47-56
2. Bilban M. Medicina dela za študente tehniške varnosti. ZVD zavod za varstvo pri
delu, Ljubljana, 2005
3. Dodič F.M. Ocena izpostavljenosti delavcev pri določanju poklicne bolezni in bolezni,
povezane z delom. Bilban M. in sod.: Medicina dela za zdravnike druţinske medicine,
Zdruţenje za medicino dela, prometa in športa, Ljubljana, 2002: 39-45
4. Dodič F.M. Poklicne bolezni. Bilban M. in sod.: Medicina dela za zdravnike druţinske
medicine, Zdruţenje za medicino dela, prometa in športa, Ljubljana, 2002:53-59
5. Bilban M. Prva pomoč v delovnem okolju, ZVD, Zavod za varstvo pri delu, Ljubljana,
2003
6. Sušnik J. Ergonomska fiziologija, Didakta, Radovljica, 1992
7. Valić F. Zdravstvena ekologija, Medicinska naklada, Zagreb, 2001
8. Šarić M., Ţuškin E. Medicina rada i okoliša, Medicinska naklada, Zagreb, 2002
9. Vidakovič A. Osnovi medicine rada, CIBIF MF Univerziteta u Beogradu, Beograd,
2002
10. Pranjić N. Medicina rada. Arthur, Tuzla 2007: 470-481
34
11. ENWHP Declaration on European Network Work Health Promotion at Workplace.
Luxembourg. European Network Helath Promotion, 1997
12. La Dou J. Occupational & Environmental Medicine, Prentice – Hall International,
Inc., USA, 1997
13. McCunney R.J. A Practical Approach to Occupational and Environmental Medicine,
Lippincott Williams@ Wilkins, Philadelphia, 2003
14. Koh D, Seng C.K, Jeyaratnam J. Occupational Medicine Practice, 2nd edition, World
Scientific Publ, Singapore, 2001
15. Cox R. A. F, Edwards F. C, Plamer K. Fitness for Work, the medical aspects, 3th
edition, Oxford university press, US - NY, 2000
35