KAJ JE KREDITNO TVEGANJE ?
Kreditno tveganje je tveganje finančne izgube, ki je
posledica komitentove nezmožnosti, da poravna
obveznosti v celoti.
Cilj vsake banke je oceniti verjetnost nastanka
tovrstnega dogodka (PD) in delež izgube ob njem (LGD), z
namenom minimizirati stroške, ki nastanejo kot posledica
odprave te škode, kar omogoči poslovanje z nižjimi
kapitalskimi zahtevami in slabitvami/rezervacijami v
izkazu uspeha.
POMEMBNO JE ZGRADITI UČINKOVIT SISTEM UPRAVLJANJA S KREDITNIM TVEGANJEM
Učinkovit sistem upravljanja s kreditnim tveganjem pomeni prehod iz t.i. tradicionalnega pristopa k
portfeljskem pristopu.
Tradicionalni pristop temelji na presoji in spremljanju
kreditne sposobnosti posameznega dolžnika in dopušča
možnost prevelike koncentracije, to pomeni prekomerne
izpostavljenosti, do določene skupine, kar povečuje
tveganje posamezne banke in zato potrebuje višje
kapitalske regulative.
Portfeljski pristop temelji na aktivnem upravljanjem s
portfeljem naložb. Portfeljski pristop omogoča, da se
portfelj kreditov diverzificira po različnih tipih komitentov
na tak način, da minimizira kreditno tveganje. S
kreditnimi modeli znotraj vsakega portfelja ocenimo za
vsakega komitenta specifično tveganje.
OCENA KREDITNEGA TVEGANJA
V skladu s kapitalskim sporazumom Basell II, mora ocena tveganja temeljiti na podlagi portfelsjkega pristopa in je
lahko ocenjena na 2 načina:
STANDARDIZIRANI PRISTOP
IRB (Internal Rating-Based Approach) PRISTOP
Po standardiziranem pristopu, se za namene znižanja
kapitalske zahteve kot oceno tveganja uporabi zunanje
ratinge.
Cilj IRB pristopa je zajeti resnično ekonomsko tveganje
bančnega portfelja. Natančno oceniti tveganje, kar
omogoči natančnejši izračun za kapitalsko zahtevo.
Dileme:

Ali je definicija zunanje agencije za nastop
neplačila ustrezna.
IRB pristop temelji na lastnem sistemu internih
bonitetnih ocen oz. sistemu razvrščanja komitentov, ki
omogoča diferenciacijo kreditnega tveganja za različne
vrste portfelja (podjetja, fizične osebe, kapitalske
naložbe).

zunanje agencije ne dostopajo do vseh
informacij, ki jih ima banka na razpolago. To
pomeni, da zunanji ratingi pri ocenjevanju
tveganja, ne priznavajo vseh instrumentov za
znižanje tveganj (zavarovanja).

Če zunanji ratingi ne ocenjuje določene
skupine komitentov, nova ureditev ne bo
prinesla bistvenih sprememb, saj bo utež
ostala na 100 %

Pri uporabi zunanjih ratingov se postavi
vprašanje
o doslednost ocenjevanja in
kakovost pridobivanja podatkov, kar je
odvisno od objektivnosti in neodvisnosti
zunanje agencije.
Namen IRB pristopa je dati prednost lastni bančni oceni
tveganja, saj banka sama najbolj pozna tveganje, ki se
mu izpostavlja.
Prednosti so predvsem naslednje:

boljše razlikovanje med razredi tveganja,
pokrivanju veliko večjega števila dolžnikov
(velikih in najmanjših, nerangiranih)

upoštevanje dodatnih faktorjev tveganja

lastni nadzor nad validacijo in kakovost
modela.
Na podlagi ocenjevane komponente kreditnega
tveganja ločimo:
Osnovni pristop: kreditno tveganje se oceni na osnovi
internih ratingov verjetnost neplačila, verjetno izgubo
ob nastopu plačila in izpostavljenosti neplačila pa sta
določeni s strani regulatorjev.
Napredni pristop: kreditno tveganje se oceni na podlagi
internih ratingov, vse tri komponente tveganja (PD –
verjetnost neplačila, LGD – verjetna izguba ob nastopu
plačila in EAD – izpostavljenost ob neplačilu).
ZAKAJ BI SE ODLOČILI ZAPREHOD na IRB pristop?







Ker IRB omogoča podrobneje razvrščanje komitentov, kar zagotavlja učinkovito pomoč pri spremljanju
kreditnih produktov in trendov celotnega portfelija.
Ker napredni modeli omogočajo prioritizacijo dela v postopku izterjave in s tem posledično nižje
slabitve/rezervacije kakor tudi manjšo potrebo po velikem številu kadrov.
Ker napredni modeli omogočajo hitrejše in bolj objektivno razvrščanje komitentov in s tem posledično
izboljšujejo poslovno vez med strankama, saj so storitve lahko hitrejše in odločitve za njimi bolj
transparentne.
Trg bo nagradil banke, ki bodo vlagale v izboljšave svojih sistemov za upravljanje s kreditnim tveganjem;
večja konkurenčnost bank bo posledica aktivnega upravljanja s kreditnim portfeljem, boljših politik za
določanje cen kreditov, natančnejše alokacije kapitala ter inovacij produktov in storitev.
Banke bodo namesto dveh sistemov za merjenje tveganj lahko uporabljale enega, tako za interno
upravljanje s tveganji kot za regulatorne namene.
Banke, ki bodo uporabljale pristop, temelječ na internih ratingih, bodo veljale za bolj kredibilne, saj bo
uporaba naprednejših pristopov k merjenju tveganja pogojena z izpolnjevanjem številnih pogojev in
preverjanja s strani nadzornikov.
Možnost uveljavitev IRB pristopa , ki omogoči nižje regulativne kapitalske zahteve.
NUDIMO izgradnjo modela za izdelavo
internega bonitetnega sistema za ocenjevanje
PD in LGD po postopoku, ki zagotavlja
minimalne zahteve IRB sistema po Basel II. Na
podlagi razpoložjivih podatkov svetovati pri
postavitvi definicije nastanka neplačila in izbiri
nepristarsnkih spremenljivk za izgradnjo tega
modela.
OSNOVNI KORAKI MODELIRANJA:

definicija dogodka neplačila

določitev časovnega horizonta in razvojne populacije (segmentacijska analiza)

izbor zanesljivih in teoretično utemeljenih spremenljivk, po potrebi repreprocesiranje podatkov

univariatna analiza (IV, WoE, ROC, K-S, korelacijska analiza), izbor prediktivnih indikatorjev

multivariatna analiza (Logit, Probit, drevesa odločanja, nevronske mreže)

validacija (ROC, Gini, podvzorci v različnih časovnih obdobjih).
Kontakt:
JANA SUKLAN s.p., STATBASE
Vodopivčeva ulica 14a,
6000 Koper
[email protected]
GSM: 041 610 035