1. No category

Analiza lokalnih specifičnih značilnosti ekoremediacij v občinah
Jugovzhodne Slovenije
Poročilo za občino Loški potok
Študija v okviru projekta »Trajnostni razvoj JVS z ekoremediacijami«
DELOVNO GRADIVO
maj, 2011
1. UVOD
Zdravo in kakovostno okolje postaja vedno večja vrednota sodobnega človeka. V Sloveniji težimo k doseganju
trajnostnega razvoja, ki pa ga omogoča le ravnovesje med okoljem, družbo in gospodarstvom. Na državnem
nivoju je nemogoče zagotavljati trajnostni razvoj, če je njegovo ravnovesje porušeno na lokalni ravni. Primeri
dobrih praks dokazujejo, da uspešne lokalne skupnosti uporabljajo celostne pristope za upravljanje z okoljem. Na
ta način občine hitreje ter učinkoviteje zmanjšujejo in preprečujejo onesnaževanje okolja.
V sklopu projekta »Trajnostni razvoj Jugovzhodne Slovenije z ekoremediacijami« v prvem delu izpostavljamo
identificirane okoljske probleme v posamezni občini Jugovzhodne Slovenije. V skladu z okoljskimi cilji
zastavljenimi v zakonskih in drugih strateških dokumentih Slovenije iščemo trajnostne rešitve za reševanje le-teh
problemov, in sicer s pomočjo ekoremediacij. Ekoremediacije predstavljajo ekosistemski pristop reševanja
okoljskih problemov, saj temeljijo na poznavanju naravnih procesov in zakonitosti narave ter omogočajo
sobivanje človeka z njegovim naravnim okoljem.
Študija projekta »Ekoremediacije v Sloveniji« ugotavlja, da imajo ERM tehnologije nadpovprečno vrednost pri
doseganju okoljskih ciljev in da so le redka področja, kjer imajo druge metode večji pomen kot ekoremediacije.
Največja učinkovitost ERM tehnologij se je izkazala pri ohranjanju biotske raznovrstnosti; zmanjševanju
onesnaženosti tal z nitrati; na področju varstva voda na vodovarstvenih in zavarovanih območjih; varstva območij
kopalnih voda in varovanja stoječih celinskih voda, kjer lahko dosegajo 80-90 % učinkovitost čiščenja. Na teh
področjih je torej razvidno, da bi morale biti ERM edina tehnologija reševanja problematike.
Slika 1. Delež ERM metod pri doseganju okoljskih ciljev glede na učinek ostalih metod
V nadaljevanju poročila tako predstavljamo identificirane okoljske probleme občine Loški potok, zastavljene cilje,
ki jih je na posameznem področju potrebno uresničevati ter ekoremediacijske ukrepe, s katerimi lahko dosežemo
2
te cilje. S tem želimo podati ciljne smernice za izboljšanje stanja okolja v občini Loški potok. Ob predstavitvi
posameznega okoljskega problema z ekoremediacijskimi rešitvami hkrati podajamo projektne predloge za
uresničitev zastavljenih ciljev.
1.1 Metodologija
Podlaga poročila je identifikacija ključnih okoljskih problemov v občini Loški potok s pomočjo pregleda
dokumentacije, kart in poročil, s katerimi razpolaga občina ter osebnih razgovorov s predstavniki občine. Okoljski
problemi so bili identificirani na podlagi izhodišč ključnih okoljskih ciljev zastavljenih v Resoluciji nacionalnega
programa varstva okolja 2005-2012. Identifikacija okoljskih problemov ter zastavljeni cilji so bili podlaga za
opredelitev ekoremediacijskih pristopov in ukrepov za trajnostno reševanje teh problemov ter pripravo projektnih
predlogov.
V nadaljevanju poročilo sledi v naslednjem sosledju:
- identifikacija okoljskega problema,
- cilj okoljskega problema,
- ekoremediacijski pristopi in ukrepi za reševanje problema ter
- projektni predlogi za reševanje okoljskega problema z namenom izboljšanja stanja okolja v občini ter
zagotavljanja načel trajnostnega razvoja.
2. EKOREMEDIACIJE – TRAJNOSTNE REŠITVE ZA REŠEVANJE OKOLJSKIH PROBLEMOV
Ekoremediacije ponujajo ekosistemski pristop k reševanju okoljskih problemov ter trajnostno upravljanje z
naravnimi viri ter ekosistemi, tako vodnimi kot tudi kopenskimi. Izhajajo iz temeljnih principov delovanja
ekosistemov, ki imajo izredno pufersko, samočistilno, samoobnovitveno sposobnost ter biotsko raznovrstnost, ki
zagotavlja naravno ravnovesje v ekosistemu.
Za reševanje okoljskih problemov je razvitih veliko pristopov, ki pogosto vključujejo visoko tehnologijo, vendar so
ti pristopi, kljub njihovi učinkovitosti, predragi, operativno prezahtevni ter pogosto dolgoročno ne sledijo načelom
trajnostnega razvoja.
Na drugi strani ekoremediacije z ekonomskega, ekološkega in predvsem dolgoročnega vidika predstavljajo enega
izmed najuspešnejših načinov varovanja okolja. Poleg tega ekoremediacije ponujajo številne preventivne ukrepe,
ki preprečujejo in omilijo nastanek vrste ekoloških škod (poplav, suš, erozijo tal, plazove itd). Sanacija le-teh za
marsikatero občino namreč lahko predstavlja veliko finančno breme.
Ekoremediacijske tehnologije so uporabne pri odstranjevanju posledic onesnaževanja, kot tudi pri preprečevanju
nadaljnje degradacije okolja. Z njimi lahko zmanjšujemo in preprečujemo točkovne (npr. industrijski obrati,
naselja itd.), linijske (promet) in netočkovne vire (npr. kmetijstvo) onesnaževanja okolja.
Na drugi strani z ekoremediacijami obnavljamo degradirane ekosisteme (npr. regulirane rečne struge,
onesnažene zemljine, izsušena mokrišča, divja odlagališča itd.), tako da jim povrnemo prvotne t.i. ekosistemske
funkcije, kot so: samočistilna sposobnost, visoka puferska sposobnost (zadrževanje vode), biotska
pestrost, vezava CO2 ter tvorba kisika in zelene biomase.
3
Med najpogostejše ekoremediacijske pristope za varovanje in obnovo okolja vključujemo:
rastlinske čistilne naprave za čiščenje različnih vrst odpadnih voda (komunalne odpadne vode,
industrijske odpadne vode, onesnažene vire pitne vode, izcedne vode iz odlagališč odpadkov, izcedne
vode iz cestišč itd.),
revitalizacije (ekoremediacije) degradiranih vodotokov, jezer, gramoznic, glinokopov, kalov itd.,
sonaravne sanacije deponij komunalnih odpadkov in
blažilne vegetacijske cone in pasove (preprečevanje vetrne in vodne erozije, izboljšanje kakovosti zraka
v urbaniziranih območjih, zmanjšanje jakosti vetra …)
Poleg naštetega se ekoremediacije uporabljajo prav tako za:
čiščenje odpadnih voda iz netočkovnih virov obremenjevanja okolja (meteorne vode, intenzivno
kmetijstvo) s sonaravnim vzdrževanjem melioracijskih jarkov, zelenih ponikovalnic, deževnih vrtov,
zelenih cestišč itd.,
terciarno oz. dopolnilno čiščenje komunalnih, živinorejskih, industrijskih in drugih odpadnih voda,
kondicioniranje vode za recikliranje in večnamensko uporabo (zalivanje, namakanje, itd.),
zaščito naravovarstvenih območij, vodnih zajetij, vodovarstvenih območij,
zaščito pred dotokom onesnaženih voda v stoječe in tekoče vode,
čiščenje onesnaženih zemljin,
izgradnjo oz. obnovo ekosistemov za redke in ogrožene vrste rastlin in živali itd.
Ekoremediacije dajejo okolju izredno dodano vrednost in ponujajo vrsto prednosti:
so poceni in okolju prijazne (sonaravne v funkcionalnem in estetskem pogledu);
imajo večnamenske učinke (zadrževanje vode, zmanjšanje onesnaževanja, obnavljanje in ustvarjanje
ekosistemov in biološke pestrosti, vezava CO2, tvorba kisika in večnamensko uporabne zelene
biomase);
vključujejo preproste, ljudem razumljive in naravovarstveno sprejemljive pristope;
delujejo kot dodatek obstoječim sistemom za preprečevanje onesnaženja (npr. terciarno čiščenje,
zaprtje greznic in usedalnikov);
omogočajo kondicioniranje pitne vode in vode za recikliranje (npr. namakanje, splakovanje stranišč);
preprečujejo izsuševanje, uravnavajo zračno vlago in temperaturo;
ustvarjajo blažilna (puferska) območja (zračne bariere);
sistemsko zadržujejo vodo in bogatijo podtalnico.
3. PREDSTAVITEV OBČINE LOŠKI POTOK
Občina Loški potok obsega 134,5 km2 in 1958 prebivalcev (695 gospodinjstev) v 17 manjših naselij.
4. IDENTIFIKACIJA OKOLJSKIH PROBLEMOV
4.1 Odvajanje in čiščenje odpadnih voda na območjih razpršene poselitve
Občina Loški potok odvaja in čisti odpadne vode na ČN za 100 PE. Večina naselij nima rešenega odvajanja in
čiščenja odpadnih voda, zato predlagamo pripravo operativnih programov odvajanja in čiščenja odpadnih voda
izven območij aglomeracij s pomočjo decentraliziranega sistema odvajanja in zbiranja odpadnih voda ter čiščenja
na rastlinskih čistilnih napravah.
Občina ima 17 manjših naselij in 85 % površja pod Naturo 2000.
4
Slika 2. Aglomeracije – območja strnjene poselitve znotraj občine Loški potok (vir: Atlas okolja)
Tabela 1. Naselja v občini Loški potok s številom prebivalcev in območji Natura 2000
ST .
N AS E LJ A
IM E NA S E LJ A
ŠT E VIL O P E
N AT U R A 200 0
1
Čr n i Po tok pr i Dr ag i
28
2
Dr ag a
3
Gla žu ta
4
Hr i b – Lo šk i Po to k
5
Laz ec
6
M al i L og
236
7
No vi K ot
53
8
Po dpl an ina
31
9
Po dpr e sk a
115
10
Pu nger t
11
Ret je
101
0
372
44
11
432
-
K oč ev sko ( SC I) ,
K oč ev sko – K ol pa ( S P A) ,
K ol pa,
K oč ev sko ( SC I) ,
K oč ev sko – K ol pa ( S P A) ,
K oč ev sko ,
K oč ev sko ( SC I) ,
K oč ev sko – K ol pa ( S P A) ,
K oč ev sko ,
K oč ev sko ( SC I) ,
K oč ev sko – K ol pa ( S P A) ,
K oč ev sko ,
K oč ev sko ( SC I) ,
K oč ev sko – K ol pa ( S P A) ,
K oč ev sko ,
Os r ed nje ob m o čje ž iv lj en js keg a
pr o st or a ve li ki h zver i
K oč ev sko ( SC I) ,
K oč ev sko – K ol pa ( S P A) ,
K oč ev sko ,
K oč ev sko ( SC I) ,
K oč ev sko – K ol pa ( S P A) ,
K ol pa,
K oč ev sko ( SC I) ,
K oč ev sko – K ol pa ( S P A) ,
K oč ev sko ,
K oč ev sko ( SC I) ,
K oč ev sko – K ol pa ( S P A) ,
K ol pa,
K oč ev sko ( SC I) ,
K oč ev sko – K ol pa ( S P A) ,
K oč ev sko ,
5
12
Sr e dn ja va s pr i Dr a gi
44
13
Sr e dn ja va s – Lo šk i
Po tok
64
14
St ar i K ot
13
15
Še gov a va s
16
T r ava
17
T r avn ik
110
28
305
-
K oč ev sko ( SC I) ,
K oč ev sko – K ol pa
K oč ev sko ,
K oč ev sko ( SC I) ,
K oč ev sko ,
K oč ev sko ( SC I) ,
K oč ev sko – K ol pa
K oč ev sko ,
K oč ev sko ( SC I) ,
K oč ev sko ,
K oč ev sko ( SC I) ,
K oč ev sko – K ol pa
K oč ev sko ,
K oč ev sko ( SC I) ,
K oč ev sko – K ol pa
K oč ev sko ,
( S P A) ,
( S P A) ,
( S P A) ,
( S P A) ,
Legenda:
Naselja, ki spadajo pod Natura 2000
Naselja, ki spadajo pod ekološko pomembna območja
SCI
Posebna ohranitvena območja
SPA
Posebna zaščitena območja
Slika 3. Natura 2000 v občini Loški potok (vir: Atlas okolja)
Okoljski cilj:
Glede na Pravilnik o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne in padavinske vode (Ur. l. RS št. 105/2002 s
popravki Ur. l. RS št. 50/2004, 109/2007) bo potrebno s komunalno infrastrukturo in čistilnimi napravami opremiti
poselitvena območja med 50 in 2000 PE do konca leta 2017. V primeru občutljivih območij pa mora biti čiščenje
komunalne odpadne vode iz območij z več kot 50 PE zagotovljeno že do konca 2015 ter do konca 2018 za
individualne stavbe izven naselij.
6
Izhodišča:
Novi trendi razvoja sistemov komunalne infrastrukture kažejo potrebo po uvajanju finančno in ekološko
vzdržnejših sistemov odvajanja in čiščenja odpadnih voda. Rešitve se kažejo v manjših decentraliziranih
sistemih in rastlinskih čistilnih napravah (RČN).
Dolga kanalizacijska omrežja, draga črpališča in velike čistilne naprave se kažejo za ekološko in ekonomsko
neupravičene. Prednosti, ki se kažejo z razpršenimi, manjšimi kanalizacijskimi sistemi so naslednje:
• fazna izgradnja kanalizacijskih sistemov,
• manjše investicije,
• lokalno reševanje problematike,
• manjša čistilna naprava v primeru izpada zahteva lokalno intervencijo in ne povzroči velike ekološke
katastrofe kot velik centralni sistem,
• večja vključenost lokalnega prebivalstva pri odločitvah postavitve (socialni vidik),
• manjši posegi v prostor in okolje,
• manjši stroški vzdrževanja in obratovanja itd.
Primer prikaza primerjave centraliziranega in decentraliziranega sistema zbiranja in čiščenja odpadnih
voda
Slika 4. Shema centralnega kanalizacijskega sistema na območju razpršene poselitve.
V primeru centralnega reševanja odvajanja in čiščenja odpadnih voda, sistem zahteva takojšnjo veliko investicijo
in visoke stroške obratovanja. Ob izpadu delovanja lahko povzroči velik ekološki problem. Kaže se odtujenost
uporabnikov v odnosu do okolja itd., medtem ko decentralizirani sistem omogoči reševanje problematike
odpadnih voda na samem kraju nastanka oziroma s kratkimi kanalizacijskimi vodi in manjšimi fleksibilnejšimi
sistemi čiščenja.
7
Slika 5. Shema faznega reševanja odvajanja in čiščenja odpadnih voda na območju razpršene poselitve z decentraliziranimi sistemi.
Nabor ekoremediacijskih tehnologij za reševanje problema
Rastlinske čistilne naprave za odvajanje in čiščenje odpadnih voda iz manjših naselij
Rastlinske čistilne naprave so primerne za čiščenje komunalnih odpadnih voda iz manjših naselij, individualnih
hiš kot tudi ekoloških kmetij in raznih turističnih objektov (term, kampov, hotelov itd.). Prav tako so po svojem
principu delovanja izredno primerne za čiščenje odpadnih voda iz počitniških hiš in zidanic, kjer ni stalnega
bivanja.
Rastlinske čistilne naprave omogočajo terciarno čiščenje odpadnih voda in so tako po Uredbi o emisiji snovi pri
odvajanju odpadnih voda iz malih komunalnih čistilnih naprav (Ur. l. RS št. 103/2002) opredeljene kot dodatno
čiščenje, kar pomeni, da se lahko implementirajo tudi v primeru neustreznega delovanja klasičnih bioloških
sistemov čiščenja kot so SBR sistemi in podobno.
Osnovni procesi, ki se v rastlinskih čistilnih napravah dogajajo so adsorpcija, mineralizacija, aerobna in
anaerobna razgradnja. Glavni delež čiščenja prispevajo bakterije, ki žive na koreninah ali med njimi ter na
substratu. Rastline uvajajo v substrat kisik in tako ustvarjajo aerobne cone. Med aerobnimi conami se nahajajo
anaerobne cone. V tako mozaično razporejenih področjih s kisikom in brez prihaja do razgradnje snovi v odpadni
vodi in vgrajevanje v mikrobno maso bakterij. Vloga rastlin pa se kaže predvsem v tem, da nudijo s svojimi
koreninskimi sistemi podlago bakterijam za pritrjanje in vgrajujejo mineralizirane snovi (npr. fosfate, nitrate ter
mnoge strupene snovi) v rastlinsko tkivo.
RČN so zelo učinkovite pri odstranjevanju usedljivih in suspendiranih delcev v onesnaženi vodi. Vendar je to
lahko hkrati tudi najbolj težaven proces pri učinkovitosti RČN, ki lahko ogrozi njeno delovanje. RČN se namreč
lahko zamaši in pride do površinskega toka, zato je ključno ustrezno vzdrževanje usedalnika, ki omogoča
mehansko fazo predčiščenja na rastlinski čistilni napravi. Ob propadu rastlin pozimi, se učinkovitost delno
zmanjša, vendar po naših izkušnjah ne pade pod 85 %. Izgubo učinkovitosti pozimi izravnavamo z
dimenzioniranjem večje površine za približno 20 %. Običajno se dimenzionira RČN s cca 2,5 m2 neto površine za
čiščenje odpadne vode za 1 PE (1 oseba). Nasutja substrata, ki sestoji iz različnih frakcij drobljenca, v
posameznih gredah variirajo med 0,5 m in 0,8 m globine.
Največje prednosti RČN so:
• velika učinkovitost čiščenja: 85 – 99 %,
• za delovanje običajno ni potrebne energije in strojne opreme,
8
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
ob razgradnji se določen del 10 – 20 % hranilnih snovi (npr. fosfor, dušik, ogljik itd.), težkih kovin, pesticidov
in drugih toksičnih snovi vgradi v rastlinsko biomaso, ki pri drugih čistilnih napravah, brez dodanih kemikalij
za obarjanje, odtečejo v okolje,
energija, ki se je vgradila v rastlinsko biomaso, se lahko ponovno uporabi (briketi, kompost, krma, itd.),
v primeru izpada ali popravila strojnega dela pri drugih čistilnih napravah mikrobna populacija za svojo
obnovitev potrebuje nekaj dni, pri čemer surova odpadna voda odteka in onesnažuje okolje, do česar v RČN
ne prihaja,
v primerjavi z ostalimi sistemi čiščenja so z vidika obratovanja in vzdrževanja veliko cenejše,
postavitev je enostavna in ne zahteva velikih posegov v prostor,
vzdrževanje je enostavno in poceni,
ne povzroča razvoja smradu in insektov, saj je tok vode podpovršinski,
atraktivne odprte površine v urbaniziranem okolju, ki prispevajo k vrstni biodiverziteti - predstavljajo
sonaravne ekosisteme za živali (ptice, dvoživke ...)
se lepo vključuje v okolje in prispeva k lepšemu izgledu degradiranih območij,
prečiščena voda se lahko večnamensko uporabi (npr. za namakanje oziroma zalivanje zelenih površin,
gašenje požarov, vodne kulture ...)
Primer RČN pod 50 PE
Specifika malih komunalnih rastlinskih čistilnih naprav s kapaciteto čiščenja pod 50 PE je, da za izgradnjo ni
potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja, saj se štejejo kot enostavni objekti. To pomeni, da ni potrebna izdelava
nekaterih projektnih dokumentacij, v tem primeru idejnih zasnov (IDZ), idejnega projekta (IDP) in projekta za
pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), kar poceni celotno investicijo.
Če RČN leži znotraj območja Natura 2000 je potrebno pridobiti naravovarstveno soglasje s strani Agencije za
okolje RS. V kolikor leži na vodovarstvenem območju I. in II. varovalnega režima se ne sme graditi nobenih
čistilnih. Veljajo pa na področju gradnje v vodovarstvenih pasovih še vedno občinske uredbe, ki pa se lahko od
občine do občine razlikujejo.
Običajno se gradi RČN s štirimi med sabo zaporedno vezanimi gredami (filtrirna, 2 čistilni ter polirna greda), kar
pa ne velja za sisteme, ki imajo manjšo kapaciteto čiščenja od 30 PE. V tem primeru se izgradi sistem z le dvema
gredama - filtrirno in čistilno. V vsakem primeru pa je pred RČN vgrajen večprekatni usedalnik, ki služi za
primarno čiščenje, to je za odstranjevanje grobih delcev in suspendiranih snovi. KPK in BPK5, kot parametra, ki ju
je potrebno spremljati skladno z Uredbo, poleg tega pa tudi dušikove in fosforjeve spojine, se odstranjujejo
kasneje v filtrirni in čistilni gredi.
Slika 6. Mala komunalna rastlinska čistilna naprava za čiščenje odpadnih voda za turistično kmetijo Loger s kapaciteto čiščenja 30 PE – primer z
dvema gredama.
9
Primer RČN nad 50 PE
Za RČN nad 50 PE je po Zakonu o graditvi objektov (ZGO-1-UPB1) ter Uredbi o vrstah objektov glede na
zahtevnost (Ur. l. RS, št. 37/2008, sprememba Ur.l. RS, št. 99/2008) potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje in
vsa potrebna soglasja, saj gre za manj zahtevne objekte (RČN med 50 PE in 2000 PE). Prednost RČN nad 50
PE se ne kaže samo kot sistem za terciarno čiščenje po iztoku iz kakega drugega tipa čistilne naprave, kot npr.
SBR, ampak je lahko RČN samostojen sistem za čiščenje odpadnih vod tudi na občutljivih območjih (Natura
2000, vodovarstvena območja itd.).
Ker morajo biti gradbena dovoljenja skladna s prostorskimi akti občine – kar je v fazi projektiranja razvidno iz
lokacijske informacije, je potrebno RČN umeščati na zemljišča, kjer je gradnja dovoljena. Zaželeno je, da ima
občina prostorske akte urejene tako, da je tudi na kmetijskih zemljiščih možno graditi okoljsko infrastrukturo.
Sistem RČN je izgrajen iz 4 gred (filtrirne, dveh čistilnih in polirne), kjer se voda podpovršinsko pretaka po
substratu zasajenim z rastlinami. Ker je za izgradnjo RČN potrebno cca 2,5 m2, kar lahko povzroča težavo, saj je
potrebno zagotoviti dovolj velik prostor, je možno RČN dimenzijsko prilagoditi terenu oz. predvideni parceli za
gradnjo.
Slika 7. Shematski prikaz delovanja RČN nad 50 PE.
Slika 8. RČN Sv. Tomaž pri Ormožu s kapaciteto čiščenja 250 PE, izgrajena leta 2001.
10
Primer reševanja odvajanja in čiščenja odpadnih voda iz razpršenih naselij na primeru naselja Draga
(101 PE)
VARIANTA 1
Varianta 1
Dolžina voda
[m]
Dolžina voda
[m]
RČN
RČN
Stroški [€]
700
154.00
350
50
50
77.000
32.500
32.500
296.000
VARIANTA 2
Varianta 2
Dolžina voda [m]
RČN
1100
100
Stroški [€]
242.000
50.000
292.000
Primerjava:
Varianta 1
Varianta 2
296.000
292.000
V primeru, da obstoječe čistilne naprave ne zagotavljajo standardom je možno CČN dograditi z rastlinsko čistilno
napravo kot dodatno čiščenje, in sicer terciarno čiščenje kot je v skladu z Uredbo o emisiji snovi pri odvajanju in
11
čiščenju odpadne vode iz malih komunalnih čistilnih naprav. V primeru nedelovanja SBR sistema je smiselno
SBR sistem preurediti (sanirati) v usedalnik kot mehanski del rastlinski rastlinske čistilne naprave. Rastlinska
čistilna naprava v tem primeru prevzame čiščenje odpadne vode in omogoča delno terciarno čiščenje odpadne
vode.
Projektni predlogi:
- Priprava Idejnih rešitev in idejnih zasnov odvajanja in čiščenja odpadnih voda na območjih razpršene
poselitve (pod 2000 PE) s pomočjo rastlinskih čistilnih naprav
- Priprava idejnih projektov za odvajanje in čiščenje odpadnih voda na območjih razpršene poselitve za
posamezna naselja
- Izgradnja kanalizacije in rastlinskih čistilnih naprav (investicijski projekti)
- Izvajanje izobraževalnih delavnic za lokalno prebivalstvo na območjih razpršene poselitve o rastlinskih
čistilnih napravah in pomenu čiščenja odpadnih voda
- Sanacije obstoječih SBR sistemov z rastlinsko čistilno napravo
4.2 Varstvo voda na vodovarstvenih in zavarovanih območjih
Pri tej okoljski problematiki so v večini primerov primerne le ERM tehnologije in metode za zaščito in obnovo
voda. Tukaj lahko ponudimo širši nabor ERM tehnologij, kako zavarovati območja voda. Vsi obstoječi točkovni viri
onesnaževanja voda (gospodinjstva, industrija, odlagališča odpadkov) še vedno niso priključeni na čistilne
naprave, hkrati pa se povečujejo pritiski (širjenje pozidave, industrijske dejavnosti). Pomemben vir onesnaženja,
ki ni zajet v standardne sisteme odvajanja in čiščenja odpadnih voda pa so netočkovni viri, med katerimi lahko
izpostavimo intenzivno kmetijsko dejavnost, promet in depozite iz zračnega onesnaženja kot tudi seštevek vpliva
mnogih malih točkovnih onesnaževalcev (npr. posamezna gospodinjstva) z neustrezno rešenim sistemom
čiščenja odpadne vode.
Ekoremediacijski pristopi za zaščito vodnega vira in odpravo onesnaženja v podtalnici:
Vedno bolj stopajo v uporabo sistemi “in situ” biološkega čiščenja in zaščite onesnaženih virov, kjer gre za
uporabo naravnih čistilnih mehanizmov ob zagotavljanju ustreznih razmer. Gre za široko paleto ekoremediacijskih
(ERM) sistemov in pristopov, kjer aktivna vloga naravno prisotne mikrobne flore, rastlin, izbranih substratov ter
načinov pretoka vode omogočajo preprečevanje širjenja onesnaženja kot tudi odstranjevanje posameznih
onesnažil iz podtalnice. V tujini so tovrstni sistemi poznani pod terminom fitotehnologije.
Umeščanje ERM sistemov, je možno:
- na točkovnem viru odpadne vode z namenom čiščenja onesnaženega vira in zaščite podtalnice,
- ob vodotoku ali stoječem vodnem telesu, ki napaja podtalnico, z namenom preprečevanja širjenja
netočkovnega onesnaževanja,
- prečno na znan tok vodonosnika (podtalnice), kot neposredne bariere širjenja onesnaženja s tokom
podtalnice,
- ob samem črpališču pitne vode kot sistem predčiščenja.
12
Izvedbe ERM sistemov so lahko različne:
- grajena mokrišča v obliki rastlinskih čistilnih naprav (RČN) z vertikalnim ali horizontalnim podpovršinskim
tokom vode, površinskim tokom vode,
- vegetacijski pasovi in naravni filtri z rušnato ali lesnato vegetacijo ob vodotokih ali stoječih vodnih telesih
za preprečevanje odtoka sedimenta in hranil s kmetijskih in urbanih površin,
- revitalizacijski ukrepi v sami strugi vodotoka za povečanje samočistilne sposobnosti (revegetacija brežin,
razgibanje struge, vzpostavitev meandrov, mrtvic, stranskih rokavov),
- ekoremediacijsko urejanje melioracijskih odvodnih jarkov med kmetijskimi površinami,
- odprti vodni zadrževalniki oz. lagune z uporabo vodnih rastlin ali brez, z uporabo substratov na dnu s
specifično kapaciteto vezave,
- talne infiltracijske površine in bazeni na mestih bogatenja podtalnice,
- talni infiltracijski sistemi z ojačano evapotranspiracijo,
- sistemi s ciljem maksimalne porabe vode s pomočjo vegetacije (preprečevanje vstopa kontaminiranega
odtoka v podtalnico),
- peščeni filtri v obliki podtalnih barier ali nadzemnega pretočnega sistema.
Glede na vrsto onesnaženja, količino vode, podnebnih razmer in razpoložljivega prostora lahko uporabimo
najrazličnejše kombinacije sistemov pretoka vode kot tudi izbranih substratov in rastlin. Prednost tovrstnih
sistemov je v njihovem posnemanju narave in s tem prispevku povečevanja ekosistemskih storitev danega
prostora. Vseeno bomo izpostavili najprepoznavnejši in učinkoviti ERM sistem, to so: vegetacijski pasovi ali
tako imenovane zelene bariere in koridorji.
Vegetacijski pasovi so pasovi lesne grmovne in zeliščne vegetacije, ki ščitijo vodne vire, stoječe in tekoče vode,
tla in/ali zrak pred netočkovnim onesnaženjem. Poleg tega imajo vegetacijski pasovi tudi estetski/krajinski vidik,
saj so bariere najpogosteje iz kultiviranih ali avtohtonih rastlin, zasajene po sadilnem vzorcu na meji med
problematično lokacijo in njeno okolico. Prehod med vodnimi in kopenskimi ekosistemi je bistvenega pomena za
ekološko zdravje vodnega telesa. Nudi zaščito pred netočkovnim onesnaženjem vodotoka. Izboljša se kvaliteta
vode, saj pasovi goste trave in zelišč na brežini zadržijo površinski odtok, ujamejo sedimente, odstranijo
onesnažila in polnijo podtalnico. Pasovi raznolikih vrst dreves in grmovnic nudijo hrano in zavetje širokemu
razponu vodnih in kopenskih živali. Prav tako lahko s koridorji preprečimo izumrtja že tako ogroženih vrst rastlin
in živali. Obrežna vegetacija vpliva na prisotnost vlage v tleh. Vegetacijski pasovi povečajo shrambo vode, ulovijo
površinski tok in podaljšajo retenzijski čas (manjše visokovodne konice).
Obrežni koridorij gre za različico vegetacijskih pasov ob vodotoku, ki pa zajemajo daljše odseke in med seboj
povezujejo več vodotokov oz. tvorijo povezan ekosistem. Rezultat je filtracija vode ter dodaten pomen za
nepretrgano migracijo živali. Prednost je v večji ekosistemski vrednosti in storitvi, kot v primeru krajših
vegetacijskih odsekov. Podobno funkcijo imajo tudi tako imenovane naravne mejice, ki so bistvenega pomena
na kmetijskih površinah. Preprečujejo donos netočkovnih virov iz kmetijskih površin v potencialni vodni vir.
Vegetacijski pasovi združujejo naslednje ekosistemske funkcije:
• preprečujejo erozijo (vetrno – vetrni raznos prašnih delcev, vodno – vodna erozija tal),
• omogočajo izboljšanje kvalitete vode, zraka in tal (čistilna funkcija),
• pester preplet vegetacije prispeva k večji biološki pestrosti, saj izboljša pogoje za prehranjevanje in naselitev
različnih živalskih in rastlinskih vrst,
• z zadrževanjem in evaporanspiracijo vode prispevajo k uravnavanju vodnih viškov (protipoplavni pasovi in
ravnice),
13
• vplivajo na mikroklimo,
• zadržujejo prašne delce,
• omilijo širjenje neprijetnih vonjav,
• zmanjšujejo jakost hrupa,
• zmanjšujejo temperaturna nihanja,
• prispevajo k vezavi CO2 v podzemno in nadzemno rastlinsko biomaso,
• sproščajo kisik v okolje,
• tvorijo uporabno rastlinsko biomaso itd.
Blažilni vegetacijski pasovi (blažilne cone in koridorji)
Blažilne vegetacijske pasove umeščamo na območja večjih monokulturnih kmetijskih površin ali okrog večjih
koncentracij urbanih poselitev. Glavne funkcije blažilnih vegetacijskih pasov so:
• povečanje površine habitatov – življenjskih prostorov za rastline in živali,
• zaščita ranljivih/ogroženih habitatov,
• vzpostavitev povezav med ločenimi habitati,
• povečanje dostopa do virov ,
• senčenje za vzdrževanje temperature itd.
Pomembna izhodišča pri njihovem umeščanju v prostor so poznavanje arealov živali, zagotovitev zadostnega
števila zaplat – naravnih zelenih površin, zadostne velikosti (manjše fragmentacije) zelenih površin, primerne
oblike, povezanosti, ne prevelike oddaljenosti itd.
Tako kot smo že omenili glede na vrsto onesnaženja, količino vode, podnebnih razmer in razpoložljivega prostora
lahko uporabimo najrazličnejše kombinacije ERM sistemov za varstvo voda na vodovarstvenih in zavarovanih
območjih. Specifična okoljska problematika občin, ki se nanaša na zaščito voda bo predstavljena v nadaljevanju.
Slika 9. Vegetacijski pasovi so lahko v obliki travišča z gosto raslo travo ali večvrstnega grmovnega nasada. V primeru njihove povezovalne
vloge govorimo o koridorjih.
Projektni predlogi:
- Identifikacija onesnaževalec voda znotraj vodovarstvenih in zavarovanih območij
- Priprava strategije zaščite vodnih virov znotraj vodovarstvenih in zavarovanih območij
- Sanacija oz. izvedba ukrepov za zaščito vodnih virov na identificiranih ogrožanih območjih
4.3 Varovanje vodnih virov lastne vodooskrbe
Za ohranjanje in zagotavljanje zdravstveno ustreznih virov pitne vode je potrebno iskanje ekonomsko in okoljsko
ustreznih rešitev, ki zagotavljajo zaščito in preprečevanje onesnaženja površinskih vod kot tudi podtalnice ter
odstranjevanje že nastalega onesnaženja.
Med pomembnimi problemi na področju vodooskrbe lahko izpostavimo naslednje:
14
1. Kakovost podtalnice in ostalih virov se povsod ne izboljšuje; prisotno je kemično in mikrobiološko
onesnaženje; najbolj ogroženi so kraški izviri;
2. Pomanjkanje pitne vode v sušnem obdobju na vododeficitarnih območjih;
3. Izgube zaradi slabega vzdrževanja vodovodnih omrežij;
4. Del javnih vodovodnih omrežij še vedno nima določenih ustreznih vodovarstvenih območij z ustreznimi
režimi upravljanja, poleg tega se taka območja tudi ne nadzorujejo;
Poleg podtalnice, je ponekod tudi površinska voda pomemben vir vode za pitje. Tu se srečujemo s podobnimi viri
onesnaženja, ki so lahko ponekod še močneje izraženi. Za zagotavljanje zdravstveno ustreznih virov pitne vode,
ki izhajajo iz podtalnih vodnih virov, so potrebni celoviti pristopi varovanja in zaščite, upravljanja ter načrtovanja in
ne le posamezni sektorski ukrepi.
V primeru uvajanja ekoremediacijskih pristopov za namene preprečevanja ali odstranjevanja že nastalega
onesnaženja v vodi ali tleh imamo v mislih uvajanje usmerjeno grajenih ekosistemskih rešitev, kjer h končni rešitvi
danega okoljskega problema prispevajo tako živi kot neživi dejavniki ekosistema. Gre za skupno delovanje
medija (substratov), rastlin, mikrobov in tam živeče favne.
Najpogostejši viri onesnaženja podtalnice so:
• industrijska dejavnost, premogovništvo in drugi izkopi,
• energetika,
• izcedna voda iz nezaščitenih odlagališč odpadkov,
• onesnažena tla, iz katerih se izceja onesnažena voda,
• intenzivno kmetijstvo (rastlinska hranila - nitrati, fosfati, pesticidi),
• nezadostna stopnja čiščenja komunalne odpadne vode v komunalnih čistilnih napravah,
• onesnaženje iz individualnih prepustnih greznic in zadrževalnikov,
• direktni izpusti komunalne odpadne vode v okolje,
• meteorni odtok,
• atmosferski depoziti,
• kontaminacija iz vodnjakov samih,
• nesreče z nevarnimi izlitji itd.
Ker govorimo o okoljskem problemu varovanja vodnega vira lastne vodooskrbe in ker je poudarek tukaj predvsem
na podtalnici bomo opisali trenutno najbolj perspektivno in učinkovito metodo čiščenja podzemnih voda oz.
vodnih zajetij – fitoremediacija. V primeru večjega poudarka na vlogo in delovanje mikroorganizmov, pri
razgradnji in odstranjevanju onesnaževal, govorimo o bioremediaciji. Ko pa je izpostavljena vloga rastlin pri
zadrževanju, pretvorbi in odstranjevanju onesnaževal pa govorimo o fitoremediaciji. Fitoremediacijski in
bioremediacijski procesi med seboj niso ločeni in delujejo v povezavi s tam prisotnim medijem ter v okviru danih
okoljskih (klimatskih) razmer. Zato je smiselno govoriti o ekoremediacijskih tehnologijah ali fitotehnologijah.
S pojmom fitoremediacija torej označujemo način čiščenja onesnaženih zemljin, podtalnice, površinske vode ali
sedimentov s pomočjo rastlin na mestu onesnaženja. Ker gre za izbor posebnih vrst rastlin glede na vrsto in
mesto onesnaženja, kot tudi za poseben način zasaditve, priprave terena in vzdrževanja nasada, opredeljujemo
to tehnologijo kot fitotehnologija. V zadnjem času je fitotehnologija postala privlačna alternativa klasičnim
načinom čiščenja zaradi relativno nizkih stroškov kot tudi lepega izgleda zasaditev.
15
Fitoremediacija izkorišča naravno sposobnost rastlin za privzem, zadrževanje, razgradnjo in evapotranspiracijo
snovi iz tal in vode. Razvoj sodobnih fitotehnologij je tako omogočil trajnostno ravnanje s številnimi onesnažili,
med katerimi so številne kovine, mineralne snovi (soli), radionuklidi, organska onesnažila (naftni ogljikovodiki,
klorirane spojine, pesticidi, eksplozivi). Številni primeri uporabe fitotehnologij v praksi kažejo na možnost
uspešnega zmanjševanja oziroma omejevanja onesnaževanja okolja.
V posameznih okoljskih razmerah lahko onesnaževala v podtalnici odstranjujemo s pomočjo mehanizmov
fitorazgradnje, fitoizhlapevanja, hidravlične kontrole, vegetacijskih pokrovov, rastlinskih čistilnih naprav,
obrežnih koridorjev, ter drugih vegetacijskih barier in filtrov. Odvzeta voda se lahko čisti z mehanizmom
rizofiltracije, torej s prehodom podtalnice skozi obsežen koreninski sistem, ali pa s črpanjem in namakanjem
površin s to vodo, ki je nato podvržena rizorazgradnji ter fitorazgradnji.
Ključni podatek v primeru onesnažene podtalnice je globina podtalnice in lega oz. globina onesnaženja. V
primeru »in-situ« fitoremediacije podtalnice (čiščenja na viru njenega onesnaženja) smo omejeni na globino
podtalnice, ki je še v okviru dosega rastlinskih korenin ter na cono onesnaženja, ki se nahaja v vrhnjih delih
vodnega stolpca in je dosegljiv rastlinskim koreninam.
Projektni predlogi:
- Študija vodnih virov lastne vodooskrbe v regiji oz. po občinah
- Priprava strategije, karte reševanja in varovanja vodnih virov lastne vodooskrbe
- Izvedba sanacij posameznih identificiranih območij
4.4 Poplavljanje potoka Mežnarjev studenec
Opredelitev problema
V občini se pojavlja problem poplavljanja potoka Mežnarjev studenec.
Okoljski cilj: priprava načrta protipoplavnih ukrepov na celovitem porečju potoka Mežnarjev studenec
Nabor ERM rešitev za problem:
S pomočjo ekoremediacij lahko uravnavamo vodne količine, kar je zelo pomembno pri uresničevanju preventivnih
protipoplavnih ukrepih. Zasaditev obrežne drevesne vegetacije ob potokih in rekah, revitalizacije vodotokov
(obnova reguliranih vodotokov) omogočajo zadrževanje vode in s tem preprečevanje poplav v spodnjem delu
toka reke.
Naravni vodni ekosistemi so v svoji ontogenezi razvili številne remediacijske sisteme, ki jim omogočajo ohranjati
dinamično ravnovesje in ublažiti določene ekstremne situacije (npr. poplave, suše itd). Revitalizacija vodotoka
pomeni sanacijo nepravilnih posegov v vodotokih oz. regulacije vodotokov v melioracijske sisteme. Z revitalizacijo
ali obnovo degradiranih vodotokov lahko ponovno vzpostavimo strukturo in funkcijo vodenega ekosistema z
ustreznimi vodnogospodarskimi posegi. Za to se uporabljajo številne tehnike, ki so izvedene v strugi ali na
obrežju vodotoka. Na takšne načine ciljano in z določenim namenom obnovimo oziroma ohranimo zgradbo in
funkcijo habitatov vodnega in obvodnega biotopa. Z revitalizacijami vodotokov zadržujemo vodo in tako
preprečujemo sušo gorvodno in poplave dolvodno, povečamo samočistilno sposobnost vodotoka, ohranjamo
biotsko raznovrstnost in izboljšamo ekološko stanje vodotoka. Z revitalizacijami vodotokov hkrati tudi zagotovimo
dolgoročno trajnostno in gospodarno upravljanje z vodotokom.
16
Revitalizacije vodotokov in omilitveni ukrepi omogočajo:
• izboljšanje kvalitete vode v strugi,
• obnovo vodnih in obvodnih habitatov,
• zadrževanje vode in preprečevanje poplav,
• naravno utrditev brežin in preprečevanje erozije,
• izboljšan vizualni izgled in vklapljanje v krajino,
možnost večjih odjemov vode za človekove potrebe ob hkratnem zagotavljanju ustreznega ekološkega statusa
vodotoka.
Na podlagi celovite obravnave porečja vodotoka, ki poplavlja izpostavimo na identificiranih mestih umeščanje
sledečih ERM ukrepov v strugi vodotoka:
stranski rokavi za kompenziranje vodnih viškov, zadrževanje visokega vala, usedanje delcev in
zadrževanje strupenih ter hranilnih snovi. Hkrati pozitivno vpliva na habitatno strukturo, samočistilne
sposobnosti in na zmanjševanje poplavnih valov. Tako v sušnih obdobjih bogatimo nizke pretoke v
vodotokih ter ohranjamo ekološko sprejemljiv pretok v vodotoku in omogočimo odvzem vode za
uporabnike.
- meandriranje struge: vodotok si z meandri podaljša pot, zmanjša padec, upočasni tok vode, poveča
globino vode in količino vode v pokrajini ter podtalnici. Podaljša se tudi obrežni pas, ki je ekosistemsko
zelo bogat. Meandri povečajo pogostost preplavljanja struge in tako vzpostavijo stik s poplavnim svetom
na identificiranih mestih, kjer je škoda poplavljanja minimalna oziroma z naravovarstvenga vidika
zaželjena (ohranjanje mokrotnih travnikov).
- makrofiti v strugi (zadržujejo vodo, senčijo vodo (preprečujejo pregrevanje), pospešujejo sedimentacijo,
umirjajo hitrost toka in zadržujejo vodo)
ERM ukrepi na obrežju vodotoka, ki prispevajo k uravnavanju vodnih viškov in s tem preprečujejo
poplavljanje:
-
vegetacijski pasovi: povečajo shrambo vode, ulovijo površinski tok in podaljšajo retenzijski čas (manjše
visokovodne konice).
Slika 10. Vegetacijski pasovi so lahko v obliki travišča z gosto raslo travo ali večvrstnega grmovnega nasada. V primeru njihove povezovalne
vloge govorimo o koridorjih.
-
grajena mokrišča hidrološko manjši razbremenilnik poplavnega vala ob visokih vodah
17
Slika 11. Učinek mokrišč pri blažitvi poplavnih valov in umirjanju pretoka po nevihti
Projektni predlogi:
- Izdelava strategije upravljanja s posameznih porečjem z namenom reševanja problematike poplav, suš
- OP izvedbe posegov, sanacij, revitalizacij
- Izvedbe revitalizacijskih ukrepov
4.5 Plazenje tal
Opredelitev problema
Erozijska območja so neločljivo povezana s plazenjem tal. Plazenje pogosto »razgali« kamninsko osnovo, ki je
podvržena erozijskim pojavom. Plazenje je vzrok morfoloških sprememb terena. Plazovi pogosto premaknejo
večje količine sedimentov, ki ne ostanejo na pobočjih, ampak dosežejo fluvialno mrežo.
Posledice plazenja in erozije so nerabne površine in njihovo širjenje na kmetijske, gozdne in druge površine, pri
tem pa lahko ogrožajo različne objekte in infrastrukturo. Človek naravnih pojavov ne more preprečiti, lahko pa jih
s premišljenimi potezami minimizira ali se jim do določene mere celo izogne. Bistvenega pomena pri pojavih
erozije in plazenja je prepoznavanje nevarnosti, ocena nevarnosti in planiranje ukrepov.
Pojava plazenja in erozije zahtevata premišljeno gospodarjenje s prostorom. Pomanjkljivo izvajanje preventivnih
ukrepov, med katere štejemo izdelavo ocen ogroženosti in tveganja za različna območja, izogibanje novogradenj
na kritičnih območjih ter preventivna sanacijska dela (kot so preprečevanje širjenja plazovitih in erozijskih
območij, urejanje labilnih površin in hudournikov) se odrazijo v času izjemno močnih padavin v škodi, ki je
nekajkrat večja od vloženih sredstev v preventivo.
Okoljski cilj: preprečevanje plazenja tal in zmanjševanje vplivov erozije
Ekoremediacijske tehnologije za rešitev problema
Zasaditev
Pri omilitvi erozije z ustrezno vegetacijo stabiliziramo zemljino in ponovno vzpostavimo osnovne ERM funkcije.
Zaradi evapotranspiracije (črpanje vode iz tal in oddajanje v atmosfero) se zmanjša količina vode v zemljini in s
tem zmanjša nevarnost zdrsa. Pri zmanjševanju erozijskih procesov in stabilizaciji erozije igrajo pomembno vlogo
rastline z globokimi in močnimi koreninami, ki s sidranjem na matično kamenino in gostim koreninskim prepletom
preprečujejo erozijske procese. Pred izbiro oziroma zasaditivjo izbrane lokacije se naredi popis vegetacijskih vrst
na območju in v skladu s tem izbere najprimernejše avtohtone drevesne vrste za zasadnjo.
18
Za erozijsko zaščito so najbolj primerne rastline z dolgimi in razraščenimi koreninami kot so topol (Populus sp.),
vrba (Salix sp.), evkaliptus (Eucalyptus sp.), črna jelša (Alnus glutinosa), zelena jelša (Alnus viridis), črni gaber
(Ostrya carpinifolia), gaber (Carpinus sp.), jesen (Fraxinus sp.), breza (Betula sp.), brogovita (Viburnum opulus)
in navadna krhlika (Frangula alnus). Za protierozijske ukrepe (ozelenjevanja pobočij, obrežna zavarovanja itd.) je
vrba, kot pionirska grmovna vrsta najpogosteje uporabljena.
Slabosti te metode so:
odvisnost od številnih nepredvidljivih dejavnikov (predvsem neugodne in obsežne klimatske
spremembe),
• šele po več letih začnejo opravljati vse svoje funkcije,
• nenadoma lahko izgubi svojo funkcijo zaradi požara ali zaradi drugega vzroka nenadne in nagle
odstranitve rastlinske odeje in
• omejena varnost zaradi teže in dolžine korenin.
Vendar lahko omenjene pomanjkljivosti rešimo z redno nego in vzdrževanjem rastja.
•
Pri sanaciji brežin je predhodno priporočljivo erodirano površino zasejati z mešanico različnih trav, ker le-ta
obogati rastlinstvo in pospeši naselitev ostalih vrst. Mešanici trav je priporočljivo primešati tudi semena metuljnic
in zelišč.
Vrbovi popleti
Vrbov poplet je živo gradivo, plast prepletenih živih vej na brežini. Gre za površinsko zaščito, s katero pokrijemo
celotno površino in dosežemo takojšnje delovanje. Na tla je poplet pritrjen z vrvjo in živimi količki in/ali piloti.
Skupaj s poganjajočimi rastlinami in koreninami se razvije močna zaščita pred erozijo. Poplet nudi dodaten
habitat pticam, insektom in malim sesalcem. Uporabimo 2 – 3 leta stare upogljive veje, dolžine 1,5 do 3 m.
Debelina vej na debelejšem koncu je od 1 do 4 cm. Na vsakih 60 – 80 cm zabijemo kole. Namestimo plast vej v
debelini od 5 do 10 cm, pri čemer gledajo odrezani debelejši konci navzdol in so zakopani v manjšem jarku blizu
stalnega nivoja vode. Za tem pritrdimo vrv pravokotno na veje in diagonalno od količka, do količka.
Mreže iz kokosa in jute
Zaščita erozijsko kritičnih površin s kokosovimi mrežami je enostavna, hitra, funkcionalna in okolju prijazna. Z
uporabo kokosovih mrež in mrež iz jute dajemo mladi vegetaciji odlične pogoje za razvoj in stabilnost ter s tem
preprečujemo erozijo.
Pri sanaciji s kokosovimi mrežami in mrežami iz jute je potrebno izbrati primerno gostoto mreže, ki jo nato
položimo na zravnano površino, s katere smo odstranili grobe neravnine ter jo učvrstimo na podlago s sidrnimi
elementi. Mreža se popolnoma prilega neravnemu reliefu terena in ustvarja estetski videz urejenega okolja.
Po nekaj letih, ko vegetacija prevzame nase funkcijo zaščite proti eroziji, se tudi kokosova mreža razgradi
oziroma skompostira, kar ugodno vpliva na nadaljnji razvoj vegetacije.
Slika 12. Obrežje z erozijo, sanacija obrežja z mrežami, zaraslo obrežje
19
Mreže iz plastičnih vlaken
S takim dodatnim "armiranjem“ površine tal dajejo zaščito pred spiranjem, ne pa zadostne zaščite pred
močnejšim krušenjem. So za okolje manj primerne, energetsko zahtevne in bistveno dražje od okolju prijaznejših
rešitev.
Mreže iz žičnega pletiva
Za izdelavo mrež se uporablja pocinkano žično pletivo, ki jih lahko še dodatno zaščitimo s PVC folijo. Trdnost
žičnega pletiva narašča z debelino žice, odvisna pa je tudi od načina pletenja.
Žično pletivo je potrebno tudi ustrezno pričvrstiti na pobočje, zato uporabljamo ustrezne načine sidranja, ki so
odvisni od vrste hribine in njenega nagiba.
Slika 13. Mreže iz žičnega pletiva.
Fašine
So snop zvezanih vej, ki rastejo in poganjajo korenine pri čemer dodatno utrdijo tla. Fašine položimo v izkopan
jarek tako, da gleda manj kot 10 cm fašine ven iz zemlje. Premer fašine je od 15 do 20 cm in jih z vrvmi vežemo
skupaj na razdalji 30 do 90 cm. Veje, ki jih uporabimo za žive fašine so debeline od 0,6 cm do 2,5 cm, z
minimalno dolžino 130 cm. Vse veje morajo biti obrnjene v isto smer. V njihovi strukturi bi morali mešati različne
vrste in starosti vej.
Plotovi
Z zasaditvijo lesenih količkov dosežemo, da se zemlja utrdi in zraste vegetacija. Plot ponavadi stoji navpično kot
ograja, lahko pa je tudi položen na brežino kot vrbov poplet. Uporaba plotov velja za hiter in cenovno ugoden
ukrep. Pri plotovih vgradimo lesene količke debeline 3 do 10 cm in približno 1 m dolžine na razdalji okrog enega
metra. Vmes zabijemo na vsakih 30 cm žive količke. Pozneje ovijemo zabite količke z upogljivim živim protjem ali
šibjem (vrba ali leska). Iz protja in iz količkov poženejo mlada drevesa, ki s svojimi koreninami zagotovijo trajnost
sanacije.
Žive ščetje – grmovni polet
Gre za zasadnjo rastlin (potaknjence ali cele grme) pod kotom nagnjenih proti pobočju za približno 10 % v
vodoravne prečne jarke.
Kašte in gabioni
Kot primer bioinženirske tehnike zaščite proti eroziji lahko uporabimo kašte in gabione, predvsem pri velikih
naklonih.
20
4.5 Izboljšanje kakovosti življenja v urbanih območjih
Opredelitev problema
Nastanek mestnih središč je povezan s industrializacijo. Še 200 let nazaj je le okoli 5 % prebivalstva živelo v
mestih. Razumevanje kako delujejo urbani ekosistemi je ključni del za reševanje negativnih posledic urbanizacije
na ekosistemske storitve.
Dejavniki, ki tvorijo urbane površine hkrati tudi povzročajo okoljsko degradacijo, ki pa jo lahko omilimo z ERM
tehnikami. Glavne negativni pojavi urbanih površin so: zazidane in asfaltne površine, ki spreminjajo mikroklimo ter
spreminjajo površinski odtok, promet, industrija, kanaliziranje vodotokov in pritiski na podeželje.
Poseben problem v urbanem okolju predstavlja hrup, ker deluje kot stresor. Povečan hrup, predvsem nočni, v
bližini obvoznic kaže na neprimernost gradnje stanovanjskih sosesk v njihovi bližini. Za mestno središča je
značilno, da dnevne in nočne meritve hrupa praviloma niso v mejah kriterijev za bivalno okolje, dnevne se gibljejo
med 60 in 65 dB, razmeroma visoke nočne pa med 55 in 60 dB, te se sredi noči in proti jutru le malo poležejo.
Spremenjena morfologija mesta povzroči, da je absorpcija in sevanje dolgovalovnega sevanja veliko večja kot v
neurbanem prostoru. Posledica je t. i. toplotni otok. Vročina se v mestu prek dneva močno podaljša v večer, saj je
središče mest dokazano za nekaj stopinj toplejše od podeželja v okolici mesta. Še posebej je pojav toplotnega
otoka obremenilen v časih vročinskih navalov, ko lahko pride do povečane umrljivosti zaradi povišane
temperature.
Okoljski cilj: izboljšanje kakovosti na vseh ravneh bivanja v urbanem okolju
Ekoremediacijske tehnologije za rešitev problema
Tabela 2. Problematika v urbanem okolju in rešitve
Onesnažen zrak
Vodotoki
Hidrologija mesta
Zmanjšanje prometnih
potreb in toplogrednih
plinov
Hrup
Dvig ozaveščenosti
prebivalcev
Pritisk na podeželje
Zimzelena drevesa in grmovnice proti onesnaženemu zraku.
Krošnje dreves delujejo kot filter zraka, ki absorbira škodljive pline kot so CO,
NO2 in SO2. So tudi zelo učinkoviti pri »ujetju« škodljivih prašnih delcev, ki se
sperejo ob prvem deževju.
Revitalizacija, renaturacija, dvig samočistilnih sposobnosti.
Zelene površine, ponikovalni jarki, porozni tlakovci, revitalizacija vodotokov
Ozelenitev mesta, zaščitni vegetacijski pasovi ob cestah, zelene avenije in
kolesarski ter peš koridorji, spodbujajo meščane k pešačenju in kolesarjenju.
Rastline vgrajujejo v lastno biomaso toplogredne pline.
Protihrupne bariere iz zelenih zidov ali pa nasada grmovnic in dreves. Zelene
strehe.
ERM – učne poti in objekti. Izobraževanje prebivalcev mest je ključnega pomena
saj njihove aktivnosti neposredno vplivajo na način kako delujejo urbani
ekosistemi in njihove ekološke funkcije.
Izboljšati kvaliteto bivanja v mestih. Manj hrupa, čist zrak ter več zelenih površin,
vzpostavitev biotopov, odkop zakopanih strug
Zelene površine in kakovost bivanja v mestih (ozelenitev mest)
Parki in ostala vegetacija so izrednega pomena za povečanje kvalitete bivanja v urbanem okolju. Z velikostjo
parka, svežim zrakom in mirom se povečajo učinki na dobro počutje prebivalcev. Še bolj pomembno od velikosti
zelene površine pa je pestrost biodiverzitete, predvsem rastlin. Več ko je različnih rastlin in bolj živahen
ekosistem večji je pozitivni vpliv na počutje ljudi. Samo zelena travnata površina nima takšnega pozitivnega
učinka, kot pestro zasajena parkovna površina.
21
Drevesa in grmovnice predstavljajo osnovno orodje za ozelenitev mest. Nudijo več ekosistemskih rešitev, ne
porabljajo energije ter ustvarijo prijetno bivalno okolje.
Večfunkcionalne značilnosti dreves v mestu so:
• zmanjšajo porabo električne energije za hlajenje prostorov, hkrati listopadna drevesa pozimi nudijo
osončenost prostorov,
• zmanjšajo stroške za izgradnjo meteorne kanalizacije, zaradi zmanjšanega površinskega odtoka,
• znižajo poletne temperature v mestih, vpliv »toplotnega otoka«,
• čistijo zrak prašnih delcev in plinov,
• zadržijo ter predelajo toplogredne pline v krošnjah dreves,
• ublažijo hrup,
• nudijo prostor pticam ter ostalim živalim,
• so arhitekturni in estetski element,
• izboljšujejo počutje prebivalcev,
• povišana vrednost nepremičnin.
Revitalizacija mestnih vodotokov
Urbani vodotoki so močno spremenjeni: meandri so izravnani, struga poglobljena in razširjena, površine obložene
s ploščami in izglajene, zgrajeni so zaščitni nasipi, nekateri vodotoki so bili zakopani v podzemeljske kanale.
Ceste in stavbe zavzamejo poplavna območja, kjer se je predhodno razbremenil poplavni val. V kombinaciji s
neprepustnimi površinami se poplavna ogroženost zato močno poveča. Prerez struge je v mestih povečan, da
lahko prevaja visoke vode, pri tem pa večino časa voda zaseda le majhen del struge. Urbani vodotoki so revni
habitati, saj se je zaradi degradacije izgubila predvsem sekvenca brzica - tolmun. Debel dreves, ki so pomemben
segment habitatov v vodotokih ni, ker ni obrežne vegetacije oziroma poplavnega gozda, obstoječe odnesejo
visoke vode v času poplav. Za takšne vodotoke je značilno, da imajo majhno diverziteto rib in mikroinvertebtarov.
Temperatura vodotoka močno niha, zaradi nižje gladine in manjše količine vode, kar se odraža tudi na vodnih
organizmih.
Izboljšanje urbanih vodnih kanalov poteka z ozirom na tri funkcije: samočistilne sposobnosti, zadrževanje vode
ter biodiverziteta ob hkratnem povečevanju poplavne varnosti. Revitalizacija mestnih vodotokov vključuje tudi
odpiranje zakopanih vodotokov – kanalov, ustvarjanje dodatnih habitatov, kot so meandri, tolmuni, mrtvice,
brzice, izboljšan dostop prebivalcev do vodotokov, ponovna vzpostavitev poplavnih ravnic na parkovnih površinah
in javnem dobrem, vzpostavitev obvodnega koridorja za rastline in živali, skrb za vodnatost ob nizkem pretoku in
krajinski izgled. Glede na prostorsko umeščenost urabnih vodotokov se največ možnosti kaže v revitalizacijah
znotraj rečne struge in manj izven obrečnih delov vodotokov.
Zelene strehe
Zelene strehe so gradbeniški ukrep, ki namesto običajne strešne kritine uporabi do nekaj 10 cm debelo plast prsti
v kateri so nasajene rastline. Tehnika se je razvila v 60-letih v Nemčiji, kjer je danes že okoli 10 % streh
ozelenjenih.
Osnovne značilnosti zelenih streh so:
• zmanjšanje meteornega odtoka,
• čiščenje vode in zraka,
• zmanjšanje stroškov za hlajenje in ogrevanje zaradi boljše izolacije,
• ustvarjanje novih habitatov (ptice, žuželke),
• znižanje temperature (toplotni otok) v mestih,
• daljša življenjska doba od običajne kritine,
• zmanjšanje hrupa zaradi zadušitve zvoka,
• lepši izgled,
• večja začetna investicija,
• potrebna močnejša konstrukcija stavbe.
22
Protihrupne bariere
Žive protihrupne bariere iz grmovja, dreves ali pa zelenih sten nudijo večfunkcionalnost v primerjavi z običajnimi
barierami. Za zaščito pred hrupom je primerna uporaba širokolistnih zimzelenih rastlin v kombinaciji z iglavci.
Hrup najbolje zmanjšamo tako, da zatesnimo vse luknje zato mora biti hkrati posajeno grmovje ob dnu ter
drevesa v višino. 15 do 30 m pas iz kombinacije grmovja in dreves zmanjša hrup za 10 dB. Protihrupna bariera
mora ležati čim bližje izvoru hrupa. Zeleni zidovi so stene iz armirane zemljine, ki so posajene z ustreznimi
rastlinami, takšne stene uspešno dušijo hrup, so estetske ter nudijo dodatne ekosistemske funkcije v urbanih
površinah. Na splošno je za dušitev zvoka v mestih potrebno zmanjšati gladke površine (beton, steklo, asfalt) in
jih zakriti z bolj mehkimi površinami – to so večinoma rastline: npr plezalke na fasadah, travnate površine ipd.
Rastlinske čistilne naprave:
Rastlinske čistilne naprave (RČN) omogočajo v urbanem okolju zbiranje deževne vode in čiščenje odpadne vode
na samem mestu. Glede na običajne RČN, ki se uporabljajo za odpadno komunalno vodo imajo RČN v mestih
nekatere posebnosti:
• čiščenje meteorne in »sive vode«,
• zaradi sanitarne varnosti je večja globina nivoja vode - vsaj 15 cm pod terenom,
• potreba po različnih močvirskih rastlinah (estetika) ter vklapljanje ostalih krajinskih elementov
npr. bajer
• RČN je locirana v parkovnih površinah, kjer se lahko uporabi za rekreacijo ali pa izobraževanje.
Ponikovalnice vode
Neprepustne površine povečujejo poplavno ogroženost in zmanjšujejo samočistilne sposobnosti prispevne
površine. Za zmanjševanja stroškov izgradnje meteorne kanalizacije, manjše poplavne valove v urbanih
vodotokih, boljšo kvaliteto vode v vodotokih in obogatitev podtalnice, uporabljamo neposredno ponikovanje vode
v podtalje. Meteorna voda se ponika neposredno ob cesti ali parkiriščih. Predhodno se lahko očisti na čistilcu olja.
Zeleni ponikovalni jarek omogoča biofiltracijo in zmanjšan nevihtni odtok ter obogati podtalnico.
Ponikovalna kotanja je naraven ali narejen teren v konkavi s podloženim prepustnim prodnim substratom. Voda
se v njem prosto zadržuje le med nevihtami, po končanih padavinah presahne. Kotanja je zasajena s primernimi
rastlinami. Čiščenje poteka preko sedimentacije, vsrkavanja rastlin in filtracije. Vodo lahko ponikamo tudi v
kotanjah s stalno površinsko vodo. V takem primeru se voda ob nalivih dvigne, zaradi osrednjega neprepustnega
dela pa po prenehanju padavin ne presahne popolnoma. Tu so zasajene močvirske in amfibijske rastline, ki še
dodatno čistijo vodo.
Poleg ponikovalnih kotanj lahko uporabimo tudi porozne površine, ki se postavljajo neposredno na parkiriščih,
peš poteh in mestih kjer je sicer neprepustna betonska ali asfaltna površina. To so površine, ki s svojo
poroznostjo vsrkajo vodo in jo pri tem tudi filtrirajo – npr. travne plošče, porozni tlakovci, porozen beton in asfalt.
Tako se zmanjšajo stroški za gradnjo meteorne kanalizacije in hkrati obremenitve z odpadno vodo. Na ta način
se tudi izognemo trajnejšim lužam. Voda neposredno obogati podtalnico.
4.6 Promet – zagotavljanje čistega okolja
Opredelitev problema
Najpogostejša onesnaževala zraka so žveplov dioksid, dušikovi oksidi, prašni delci, ozon ogljikov monoksid,
benzen, in nekatere težke kovine. Glavni vir onesnaževanja zunanjega zraka z žveplovim dioksidom (SO2) so
točkovni viri, kot npr. velike termoelektrarne, toplarne, na urbanih območjih pa tudi manjše kotlovnice, ki kot
gorivo uporabljajo premog. Žveplov dioksid lahko nastaja tudi v nekaterih industrijskih procesih (npr. pri
proizvodnji celuloze). Na drugi strani na slabšo kakovost zraka vpliva tudi promet.
Okoljski cilj: izboljšati kakovost zraka ter zmanjšati negativne vplive prometa v urbanem delu
23
Ekoremediacijske tehnologije za rešitev problema
Ekoremediacije (ali fitoremediacije), s katerimi zmanjšujemo onesnaženost zraka, lahko razdelimo v dve osnovni
podskupini in sicer neposredne in posredne ekoremediacjske metode za izboljšanje kakovosti zraka.
Neposredni ERM postopki za zrak
Neposredni ERM postopki za zrak neposredno zmanjšujejo stopnjo onesnaženosti zraka. Uporabljamo jih lahko
za zmanjšanje onesnaženosti zraka z dušikovim oksidom (NO2), žveplovim dioksidom (SO2), suspendiranim
prahom (TSP) ter težkimi kovinami in obstojnimi organskimi onesnaževali (POPs), ki so vezani na prašne delce.
ERM postopki za zrak so najbolj učinkoviti pri zmanjševanju onesnaženosti zraka s prašnimi delci in dušikovim
dioksidom, doprinos k zmanjšanju onesnaženosti zraka z SO2 pa je majhen.
ERM za zmanjšanje onesnaženosti zraka s suspendiranim prahom (TSP) ter težkimi kovinami in
obstojnimi organskimi onesnaževali (POPs), ki so vezani na prašne delce temeljijo na postopku filtracije.
Delci, ki so prisotni v zraku, se na rastlinah izločajo predvsem zaradi sedimentacije (gravitacijski procesi) in
impakcije - izločanje delcev zaradi trkov s površino rastline. Delci trčijo z rastlino zaradi transporta z vetrom ali
zaradi lastnega gibanja delcev v atmosferi. Delci, ki se ustavijo na rastlinah, se z dežjem deloma sperejo na tla,
del pa zaradi medmolekularnih sil ostane na rastlinah. Na ta način rastline nastopajo kot naravni ponor prašnih
delcev, težkih kovin in POPs iz zraka. Upoštevati moramo, da pri tem ERM postopku polutanti ne spremenijo
svoje pojavne oblike in na ta način do neke mere kontaminirajo rastlino in tla okoli nje. Pri ERM za s prahom
onesnažen zrak je potrebno upoštevati, da so v te namene primerne samo tiste rastline, ki imajo primeren habitus
(primerno rast in obliko listov) in so manj občutljive na prah predvsem v smislu poškodb, ki jih prah povzroča na
rastlinah. Praviloma morajo biti te rastline hkrati tolerantne tudi na onesnaženost zraka z dušikovim dioksidom in
žveplovim dioksidom.
ERM za zmanjševanje onesnaženosti zraka z dušikovim oksidom (in deloma tudi z žveplovim dioksidom)
temeljijo na absorpciji in asimilaciji NO2 in SO2 v rastlinah, kar ima za posledico dokončno eliminacijo NO2 in SO2
iz zraka. Žveplov dioksid in dušikov dioksid namreč vstopita v metabolne procese v rastlinah in se pri tem
preoblikujeta v druge spojine. Oba plina se v vodi, ki je v rastlinah, tudi raztapljata, pri čemer nastajajo kisline.
Raztopljeni SO2 in NO2 in njuni metabolni produkti so lahko za rastline toksični, zato lahko za ERM za zrak
uporabljamo samo rastline, ki so na tovrstne učinke omenjenih onesnaževal bolj odporne - bolj tolerantne do
onesnaženega zraka. Toleranca teh rastlin ni neomejena, zato so tovrstni ERM možni le do določene stopnje
onesnaženosti zraka.
Na splošno so rastline bolj tolerantne do onesnaženja zraka z dušikovim dioksidom kot do onesnaženosti z
žveplovim dioksidom, zato so ERM za zrak na tistih območjih kjer je zrak močneje onesnažen z žveplovim
dioksidom manj uporabni.
Ob upoštevanju omejitev (uporaba do onesnaženega zraka bolj tolerantnih rastlin, nižja stopnja onesnaženosti
zraka z SO2 in ne previsoka onesnaženost zraka z NO2) ERM za zrak obravnavamo tudi kot naravni ponor za
NO2 v zraku.
Neposredne ERM za zrak lahko uporabimo predvsem v naslednje namene:
•
Zniževanje splošne onesnaženosti zraka v urbanih sredinah z ustreznimi ozelenitvami mestnih parkov in
drugih zelenih površin. Tovrstne ERM je možno uvesti na že obstoječe zelene površine, še večje učinke
pa je možno doseči z ustreznim načrtovanjem urbanih območij, kjer z načrtovanjem ustreznih zelenih
površin v prostor vnesemo takšne ozelenitve, ki prispevajo k zmanjšanju onesnaževanja zraka. Največje
pozitivne učinke lahko pričakujemo pri zmanjševanju onesnaženosti zraka z dušikovim dioksidom in
prašnimi delci.
•
Omejevanje širjena in čiščenje onesnaženega zraka z zelenimi barierami (mejicami) ob linijskih virih
onesnaževanja zraka, predvsem ob cestah z zelo gostim prometom. Največje pozitivne učinke lahko
pričakujemo pri zmanjšanju onesnaženosti zraka s (kontaminiranimi) prašnimi delci in dušikovim
dioksidom.
24
•
Omejevanje širjenja in čiščenje onesnaženega zraka z mejicami okrog točkovnih virov onesnaževanja
zraka, kjer so zaradi manipulacij z materialom ali zaradi delovanja sile vetra prisotne bežeče emisije
prahu (npr. ob kamnolomih, separacijah peska, deponijah sipkih surovin in odpadkov materialov,
livarnah itd.). Tovrstne mejice je možno uporabiti v okolici virov, ki se nahajajo v urbanih sredinah in na
ruralnih območjih. Avtohtona neselekcionirana vegetacija v okolici virov onesnaževanja na ruralnih
območjih namreč ni nujno vedno tudi uspešna v smislu zmanjševanja onesnaženosti, ki se iz teh virov
širi.
•
Uporaba kot vetrna bariera za zmanjševanje erozije, ki jo povzroča veter na naravnih in umetnih
peščenih površinah in s tem zmanjševanje onesnaževanja zraka s prašnimi delci.
•
Uporaba kot vetrna bariera za omejevanje resuspenzije prahu iz površin na katerih je prah že
sedimentiral.
Posredni ERM postopki za zrak
Posredni ERM postopki za zrak so postopki, ki jih prvenstveno uporabljamo kot ERM postopke za sanacijo tal in
vode, posredno pa vplivajo tudi na stopnjo onesnaženosti zraka. Stopnjo onesnaženosti zraka zmanjšujejo na ta
način, da zmanjšujejo prehajanje nekaterih onesnaževal iz tal ali iz vode v zrak. Postopki temeljijo na delovanju
višjih rastlin in/ali delovanju naravno prisotnih ali inokuliranih posebej prilagojenih mikrorganizmov. Takšni pristopi
so npr:
•
Pospešena bioremediacija. V to skupino sodijo postopki oz. tehnologije, kjer naravno prisotni ali
inokulirani mikroorganizmi in drugi organizmi v tleh pospešeno razgrajujejo onesnaževala v tleh ali
talni vodi. Pospešeno razgradnjo dosežemo z dovajanjem dodatnega kisika, hranilnih ali drugih
snovi v tla ali talno vodo.
V to skupino lahko uvrstimo tudi postopke čiščenja odpadnega zraka za obvladovanje emisij vonjev
(biobiltri).
•
Fitoremediacija. To so postopki, kjer za odstranitev, transfer, stabilizacijo in/ali uničenje
onesnaževal iz tal ali sedimentov uporabimo rastline. Tovrstni postopki so: pospešena koreninska
biodegradacija (rizosferna biodegradacija), rastlinska akumulacija (fitoakumulacija), rastlinska
degradacija (fitodegradacija) in rastlinska stabilizacija (fitostabilizacija).
V to skupino ne sodi fitovolatilizacija (postopek, ki temelji na pospeševanju izhlapevanja iz tal ali iz
vode s pomočjo rastlin).
Posredne ERM postopke za zmanjšanje onesnaženosti zraka lahko uporabimo predvsem za sanacije večjih ali
manjših območij onesnaženja tal ali podzemne vode, kjer iz onesnaženega območja onesnaževala izhlapevajo.
Takšna onesnaževala so npr. halogenirane ali nehalogenirane lahkohlapne in srednje hlapne organske snovi
(VOC, SVOC), naftni derivati, pesticidi, sredstva za zaščito lesa, itd., v nekaterih posebnih primerih pa to velja
tudi za nekatere kovine (predvsem Se, Hg). S temi metodami je možno izvajati sanacije kot npr.:
• sanacije območij, ki so bila onesnažena v preteklosti, ti. podedovana bremena,
• sanacije območij nezgodnih razlitij,
• sanacije območij v okolici vkopanih netesnih rezervoarjev, itd.
Obstajajo številna poročila o pozitivnih učinkih vegetacije pri filtriranju zraka. Podatki so naslednji:
Učinki za onesnaženost zraka s prahom:
•
Meetham (1964) je zabeležil 27 % redukcijo prašnih delcev v Hyde Parku v Londonu, ki jo je zagotovilo
zeleno območje veliko 2,5 km2.
•
V Rusiji je Novoderzikhina (1966) poročala o 2-3-krat redukciji sedimentacije prahu, ki jo je povzročila
zasaditev 8 m širokega pasu med cestami in hišami.
•
Dochinger (1980) je poročal o 42 % zmanjšanju sedimentacije prahu, ki ga je povzročila bariera iglavcev
v urbanih območjih v Ohiu v ZDA.
25
•
Raziskovalca El-Khatib in El-Swaf (2001) sta poročala, o ugotovljenih visokih koncentracijah prašnih
delcev (TSP) na listih rastlin, ki so rasle ob cestah v urbanih in suburbanih območjih.
Vegetacijski pasovi (bariere) za izboljšanje kakovosti zraka
Z vegetacijskimi pasovi lahko izboljšamo kakovost zraka, saj rastline nase vežejo pomemben toplogredni plin
CO2. Zelo smotrna je zasaditev vegetacijskih pasov ob cestah, saj z njimi lahko blažimo onesnaževanje, ki ga
povzroča promet.
Vegetacijske bariere iz drevesnih vrst lahko v prostoru opravljajo pomembno vlogo fizičnih preprek v izogib
škodljivega in/ali nezaželenega delovanja vetra, hrupa, širjenja prahu, smradu ter ostalih aerosolnih spojin in na
ta način zmanjšujejo negativni vpliv prometa. Poleg tega se tem pomembnim ERM funkcijam pridruži tudi
estetski/krajinski vidik, saj so bariere najpogosteje iz kultiviranih ali avtohtonih rastlin, zasajene po sadilnem
vzorcu na meji med problematično lokacijo in njeno okolico. V vegetacijskih barierah se zadrži tudi mnogo
škodljivih in nezaželenih snovi, ki se vežejo na roso, oziroma se nalagajo na liste ter kasneje spirajo z dežjem v
tla, kjer so podvržene samočistilnim procesom vegetacijske bariere.
26