Gorica in Nova Gorica - Oddelek za geografijo
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO JASMINA ŽIŽMOND Gorica in Nova Gorica – eno mesto, dve usodi Zaključna seminarska naloga Mentor: red. prof. dr. Andrej Černe Univerzitetni študijski program prve stopnje: GEOGRAFIJA - DVO Ljubljana, 2014 Izvleček Gorica in Nova Gorica – eno mesto, dve usodi Namen zaključne seminarske naloge je predstaviti povezovalne točke med Gorico in Novo Gorico, podati pregled skupnih projektov ter predstaviti njune težave v sodelovanju. Meja, ki jo je Pariška mirovna pogodba začrtala leta 1947 je Gorico odrezala od njenega naravnega zaledja, ki je tako ostalo brez središča. Posledično so na jugoslovanski strani meje začeli z gradnjo Nove Gorice. Jugoslovanska in italijanska stran sta bili prisiljeni vzpostaviti takojšnje stike, saj so v Jugoslaviji ostali pomembni infrastrukturni objekti. S tem se je začelo čezmejno sodelovanje, ki se je krepilo z odpiranjem meje. Ključni pri odpiranju meje so bili Videmski in Osimski sporazumi, vstop Slovenije v Evropsko unijo in v schengensko območje. Kljub temu, da si mesti od nekdaj prizadevata za čim večjo povezanost, je razlika med njima jasna. Veliko idej o sodelovanju je neuresničenih, izmenjava med mestoma temelji predvsem na materialnih dobrinah. Pomemben del uradnega sodelovanja predstavljajo tudi projekti, financirani v sklopu evropskih programov. Le-teh je bilo izpeljanih največ v prvih letih po vstopu v Evropsko unijo, ko so bila prizadevanja o povezanosti Goric velika. Kot kaže pa zgodovinsko ozadje, kulturne in jezikovne ovire, želja po ohranjanju raznolikosti in sožitju v okviru dveh mest prevlada nad idejo o enem mestu. Ključne besede: čezmejno sodelovanje, čezmejni projekti, državna meja, Nova Gorica, Gorizia Abstract Gorizia and Nova Gorica – one city, two fates The purpose of the final seminar paper is to present the common points between Gorizia and Nova Gorica, to give an overview of common projects and to present cooperation problems. The border determined by the Paris Peace Treaty of 1947 cut off Gorizia from its natural hinterland which consequently remained without its centre. As a result, the construction of Nova Gorica began on the Yugoslav side of the border. Yugoslav and Italian sides were forced to establish immediate contact as significant infrastructural facilities were situated in Yugoslavia. This was the start of the cross-border cooperation which was only strengthened after the fall of the border. The key elements that allowed this were Udine and Osimo Agreements as well as Slovenia's accession to the European Union and to the Schengen area. Despite the fact that cities always strove for collaboration, the difference between them is evident. Therefore, many ideas about collaboration remain unrealized and exchange between cities is mainly based on material goods. However, projects funded in the context of European programmes represent an important part of the collaboration between the two cities. Most of them were carried out in the first years after Slovenia’s accession to the European Union when the idea to closly link the two cities was most appealing. Nevertheless, it seems that the historical background, cultural and language barriers, the desire to preserve the diversity and harmony within the two cities takes precedence over the idea of one united city. Keywords: cross-border cooperation, cross-border projects, state border, Nova Gorica, Gorizia 2 Pogosto uporabljene okrajšave EZTS - Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje EU - Evropska unija FJK - Dežela Furlanija-Julijska krajina MONG - Mestna občina Nova Gorica PHARE - Poland and Hungary : Assistance for Restructuring their Economies (Pomoč za prestrukturiranje gospodarstva Poljske in Madžarske; kasneje se je program uveljavil za pomoč srednje- in vzhodnoevropskim državam) PHARE CBC - Phare Cross-border Co-operation (Program Phare za čezmejno sodelovanje) 3 KAZALO 1. UVOD .................................................................................................................................... 5 2. METODE DELA .................................................................................................................. 5 3. OBMOČJE PROUČEVANJA ............................................................................................ 6 3.1. GORICA ............................................................................................................................. 8 3.2. NOVA GORICA ................................................................................................................ 11 4. MEDNARODNE POGODBE IN SPORAZUMI ............................................................ 15 4.1. PARIŠKA MIROVNA POGODBA ......................................................................................... 15 4.2. VIDEMSKI SPORAZUMI .................................................................................................... 16 4.3. OSIMSKI SPORAZUMI ....................................................................................................... 17 5. ČEZMEJNO SODELOVANJE ........................................................................................ 18 5.1. ZAČETKI URADNEGA SODELOVANJA ............................................................................... 18 5.2. SODELOVANJE OD 1970 DO 1990 .................................................................................... 18 5.3. SODELOVANJE PO LETU 1990 DO VSTOPA SLOVENIJE V EU ............................................ 19 5.4. SODELOVANJE PO VSTOPU V EU DO DANES..................................................................... 20 6. EVROPSKI PROGRAMI POVEZOVANJA .................................................................. 21 7. ČEZMEJNI PROJEKTI ................................................................................................... 22 7.2. IZPELJANI ČEZMEJNI PROJEKTI ........................................................................................ 22 7.2.1. Avtobusna medmestna linija ................................................................................... 22 7.2.2. Čezmejna porodnišnica ........................................................................................... 24 7.3. NEURESNIČENI ČEZMEJNI PROJEKTI ................................................................................ 25 7.3.1. Čezmejni kolesarski sistem ..................................................................................... 25 7.3.2. Evropski univerzitetni pol ....................................................................................... 27 7.3.3. Čezmejna bolnišnica ............................................................................................... 27 8. POVEZOVALNE TOČKE................................................................................................ 28 8.1. IGRALNIŠTVO .................................................................................................................. 28 8.2. BENCINSKI TURIZEM ....................................................................................................... 29 8.3. TRGOVSKI CENTRI ........................................................................................................... 31 8.4. DELOVNA SILA ................................................................................................................ 31 8.5. TRG EVROPE ................................................................................................................... 32 8.6. MALOOBMEJNI PROMET .................................................................................................. 32 8.7. OSTALO .......................................................................................................................... 34 9. SKLEP ................................................................................................................................. 35 10. SUMMARY....................................................................................................................... 37 11. VIRI IN LITERATURA .................................................................................................. 39 11. SEZNAM SLIK, FOTOGRAFIJ, KART, PREGLEDNIC, GRAFIKONOV IN PRILOG .................................................................................................................................. 44 4 1. UVOD Gorica in Nova Gorica sta v Sloveniji poleg Gornje Radgone in avstrijskega mesta Bad Radkersburg, edini primer čezmejnega somestja. Medtem ko je Gorica staro mesto, saj je v pisnih virih prvič omenjena že leta 1001, Nova Gorica ne šteje niti še 70 let. Mesto je nastalo po 2. svetovni vojni, ko je bila na tem območju določena nova meja med Italijo in Jugoslavijo, ki je odrezala mesto Gorica od zaledja, ki je tako ostalo brez središča. Posledično se je leta 1947 začela gradnje Nove Gorice, ki je zrasla v pomembno regionalno središče. Sprva skoraj nepropustna meja med mestoma se je z leti vedno bolj odpirala. Tako jugoslovanska kot italijanska stran sta se že zgodaj zavedali, da je povezovanje in ohranjanje stikov ključnega pomena za razvoj obeh Goric. Nekateri so označili prizadevanja Gorice in Nove Gorice o združevanju, da mesti kot stičišče narodov postaneta neke vrste raziskovalni laboratorij in informacijski center za navezovanje gospodarskih stikov med Vzhodom in Zahodom (Šušmelj, 1997). Zamisel o povezavi obeh mest je odmevala v evropskem prostoru in mnogi so bili presenečeni kako propusten je bil ta del meje v času železne zavese. Gorici sta bili dokaz premagovanja kulturnih, jezikovnih in političnih ovir. Povezovanje Goric se je kazalo in se kaže še danes v sodelovanjih na različnih področjih: gospodarskih, kulturnih, športnih, izobraževalnih idr. Namen zaključne seminarske naloge je predstaviti povezovalne točke med mestoma in podati pregled skupnih sodelovanj in projektov, predvsem v sklopu EU. Pregled bo vključeval tudi opis neizpeljanih projektov in težav v sodelovanju med Gorico in Novo Gorico. 2. METODE DELA Zaključna seminarska naloga je temeljila predvsem na kabinetnem delu in sicer, pregledu literature in virov o Gorici in Novi Gorici s področja geografije, sociografije, mednarodnega prava ter mednarodnih odnosov. Literatura in viri so dela tako slovenskih kot italijanskih avtorjev, kar nudi vpogled na razmišljanje, dojemanje in doživljanje dogajanja ob meji skozi oči avtorjev z obeh strani. Podatki, ki se nanašajo na starejše časovno obdobje, so predvsem iz literature, novejši podatki pa v veliki meri elektronski viri, saj je novejše literature o Gorici in Novi Gorici precej manj. V nalogo sem poskušala vključiti tudi čim več svojega znanja in opazovanj, ki jih imam kot domačinka. Zaključna seminarska naloga vsebuje zaradi nazornejše predstavitve slike, karte, grafikoni in preglednice. Terensko delo je obsegalo fotografiranje na proučevanem območju. 5 3. OBMOČJE PROUČEVANJA Proučevano območje zajema obmejni mesti in regionalni središči Gorica in Nova Gorica. Območje se nahaja ob slovensko-italijanski meji, v osrčju Goriškega polja. Na severu meji na Solkansko polje, na vzhodu se nadaljuje v Vipavsko dolino, na jugu prehaja v Kras in na zahodu v Furlansko nižino. Gre torej za stičišče različnih naravnogeografskih in kulturnih značilnosti. Karta 1: Obravnavano območje Reliefno gledano je proučevano območje ravnina, nadmorske višine se gibljejo večinoma pod 100 m n. v. Najvišja točka (148 m) je na grajskem griču v Gorici, najnižja (30 m) na gladini Soče (Krajevni leksikon …, 1995). Ravnina je prekrita s prodnimi naplavinami, ki sta jih nanesli reki Soča in Vipava; gre za karbonatne kamnine (apnenec) kvartarne starosti. Debelina naplavine, v kateri se drobir meša s plastmi drobnejšega materiala, znaša pri Gorici od 35 do 80 m. Opravka imamo torej z akumulacijskim rečno-denudacijskim reliefom (Krajevni leksikon…, 1995; Geografski atlas Slovenije, 1998). Ozemlje je na stičišču Julijskih Alp, Krasa, Furlanske nižine in Jadranskega morja, zato ima podnebje sredozemske in celinske značilnosti. Po Ogrinu (1996, str. 45) ima območje zaledno submediteransko podnebje, kjer je primarni višek padavin v jeseni in sekundarni na prehodu pomladi v poletje ter primarni minimum padavin na prehodu zime v pomlad in sekundarni v obeh osrednjih poletnih mesecih. Povprečna letna količina padavin je med 1200 in 1700 mm. 6 Padavinski režim je sredozemski (Ogrin, 1996). Julija in avgusta je običajno suša (Ogrin, Plut, 2009). Ekspozicije so ugodne, južne do zahodne. Gre za zelo osončeno območje, katerega povprečna letna količina kvaziglobalnega obsevanja znaša med 4400-4800 MJ/m2. Povprečna letna temperatura zraka je med 10-12°C, povprečna januarska 0-4°C, povprečna julijska 20-22°C (Geografski atlas Slovenije, 1998). Tu je največ dni s soncem v Sloveniji (2100-2400 ur/leto) ter največ jasnih in najmanj oblačnih dni. Sredozemskemu podnebju sorodne razmere ustvarjajo ugodne pogoje za rast toploljubnih rastlin in na sušo prilagojenih submediteranskih rastlinskih združb ter nekaterih kulturnih rastlin, v najugodnejših legah tudi oljke (Ogrin, 2009). Veter je dokaj šibak. Prevladujeta severovzhodnik (burja) in jugovzhodnik. Burja občasno podira tudi drevesa in povzroča materialno škodo. V zadnjih letih je bila najmočnejša v novembru 2013, februarju 2012 in marcu 2010. Onesnaženost zraka z onesnaževali, katerih glavni vir emisije sta promet in industrija (žveplov dioksid, dušikovi oksidi, ogljikov monoksid) je majhna – koncentracije so večinoma pod spodnjimi ocenjevalnimi pragovi. Najbolj problematični so poletni meseci, ko so visoke koncentracije ozona. Na onesnaženost zraka vplivajo tudi zračne mase iz Padske nižine, ki je zaradi industrije in prometa med najbolj onesnaženimi okolji v Evropi, vendar zaenkrat ni znano v kolikšni meri (Kakovost zraka …, 2007). Na obravnavanem območju Goriškega polja se stekajo v Sočo, ki teče ob mestnem robu Gorice, le trije majhni desni pritoki: Pevmica (ital. Piumizza), Grojnica (ital. Groina) in Koren. Pevmica izvira v Humu v Goriških brdih (pod imenom Potok), Grojnica se izliva v Sočo blizu Pevmskega mostu, reguliran potok Koren, ki izvira v Kromberku, pa prečka državno mejo pri mejnem prehodu na Škabrijelovi ulici in teče skozi središče mesta. Nedvomno je Soča (ital. Isonzo) eden izmed najpomembnejših oblikovalcev pokrajine na Goriškem, zlasti po zadnji ledeni dobi, ko se je začel krčiti ledenik v Soški dolini. Reka je začela tedaj na naplavinah oblikovati korito ter sčasoma ustvarila terase, na katerih leži sedanja Gorica. Soča je tekla v davnini vzhodneje med Solkanom, Vrtojbo in Mirnom. Ko se je zmanjšala količina vodovja, se je njena pot utesnila, padec pa se je zvečal. Danes teče Soča mimo Gorice niže od svoje nekdanje struge. Na italijansko stran priteče zraven mejnega prehoda pri Rdeči hiši (Rožna Dolina) tudi Vrtojbica, ki se vrne po približno 300 m ponovno na slovensko stran. Talne vode ni dovolj za potrebe prebivalstva; tako goriški kot novogoriški mestni vodovod prejemata pitno vodo iz Mrzleka (Krajevni leksikon …, 1995). Na prodnatih naplavinah se je razvila evtrična rjava prst, ki je značilna za ravninski svet (Repe, 2010). Gre za zelo rodovitno prst, ki jo izrabljajo v kmetijske namene. V širši okolici Goric, kjer prevladuje flišnata podlaga, je tako razvito poljedelstvo, vinogradništvo, zelenjadarstvo in sadjarstvo. Večje gozdno območje je gozd Panovec. 7 3.1. Gorica Preglednica 1: Osnovni podatki Občine Gorica Gorica (ital. Gorizia) Slika 1: Grb Občine Gorica Vir: Città di Gorizia (GO), 2014. Nadmorska višina 84 m Površina 41,1 km2 Število prebivalcev 35.532 (1. 1. 2013) Gostota 861 preb./km2 prebivalstva Vir: Statistiche Istat, 2014. Gorica (tudi Stara Gorica, ital. Gorizia) je glavno mesto Goriške pokrajine, ene izmed štirih pokrajin dežele Furlanije-Julijske krajine. Mesto, ki leži tik ob slovensko-italijanski meji, se razprostira na ravnici, ki jo je ustvarila reka Soča (Jazbar, Vogrič, 2002). Kraje na Goriškem so staroselci naselili že v prazgodovini in zelo verjetno je, da je bilo prvo naselje v spodnjem delu mesta, kjer so tudi kasneje prebivali v glavnem revnejši sloji. Gorica je uradno dobila ime 28. aprila 1001, ko je cesar Oton III. v listini, s katero podeljuje oglejskemu patriarhu Ivanu ozemlja, med drugim polovico vasi Gorica, izrecno navedel, da se v slovanskem jeziku imenuje Gorica. Gorica je torej vas, ki je nastala po prihodu Slovanov in dobila slovensko ime po vzpetini ali nizkem griču (iz slovanske 'gore' in njene izpeljanke 'gorica' za vzpetino ali nizek grič, poraščen z vinsko trto) (Miklavčič Brezigar, 1998; Kladnik, 2003). Do leta 1001 je bila Gorica še kmečka vasica. Kasneje se je razvijala v mesto, delila se je na gornje grajsko naselje in spodnje mesto. Grajsko naselje je nastalo ob koncu 10. stoletja na pobočju griča, na katerem je bil v 12. stoletju zgrajen grad. Naselje je varovalo zunanje obzidje. Leta 1307 je gornje mesto dobilo mestne pravice in statut. Spodnje mesto je dobilo mestne pravice leta 1455. Tega leta sta se srednjeveški mesti dokončno združili (Jazbar, Vogrič, 2002). Razvoj vasi Gorica v mesto je najtesneje povezan z nastopom goriških grofov, plemičev, ki so v 12. stoletju prišli s Tirolske ter si v Gorici postavili Goriški grad (Miklavčič Brezigar, 1998). V poznem srednjem veku je postala Gorica zaradi prisotnosti grofov pomembno središče. Vas pridobiva prav z njimi formalno-pravno podobo mesta. Goriška grofija je dosegla višek svoje moči in teritorialne razsežnosti v 14. stoletju. Odmikanje meja v vse smeri in širjenje tržišča je pomenilo za Gorico razvoj obrtniških in trgovinskih dejavnosti, ki so se 8 sčasoma pridružile primarnima kmetijstvu in živinoreji. S smrtjo zadnjega goriškega grofa Lenarta leta 1500 je rodbina izumrla, ozemlje Goriške pa je po dedni pogodbi pripadlo Habsburžanom (Jazbar, Vogrič, 2002). Fotografija 1: Stari del mesta Gorice (pogled z Goriškega gradu) Avtorica: Jasmina Žižmond, 2014. Naslednik, cesar Maksimilijan I. iz habsburške dinastije cesarjev Avstrije, se je več let bojeval z Beneško republiko za prevlado v tem prostoru (prva beneško-avstrijska vojna 1508-1516, druga 1615-1617). Po zmagi Habsburžanov je goriško območje prešlo v okvir avstrijske monarhije in ostalo pod njim do leta 1918 (Miklavčič Brezigar, 1998). Pod habsburško vlado se je gospodarska in tudi kulturna raven Gorice naglo dvignila. V mesto so se začeli priseljevati trgovci in obrtniki iz drugih krajev, predvsem iz Furlanije in Karnije, tudi iz Beneške republike (Perat, 2012). Gorica je do sredine 15. stoletja štela 2000 ljudi. Naglo se je razvijala in število meščanov se je v 16. stoletju bliskovito dvignilo. Ob koncu 16. stoletja je imela Gorica pet mestnih vrat, tri trge, 2000 hiš in 7000 prebivalcev. Obzidano in z nasipom obdano mesto je bilo že prenapolnjeno s hišami, zato so se te gradile izven obzidja. Goriški so dajale v tem času posebno značilnost fevdalne rodbine, ki so imele odločilno politično in gospodarsko moč. Med najmočnejšimi je bila družina Coronini (Jazbar, Vogrič, 2002). 18. stoletje je obdobje, ko se je Gorica razbohotila na vseh področjih. Novo mestno središče je v tem obdobju Travnik. Zlato obdobje sta omogočala daljši čas brez vojn in vladavina Marije Terezije. V času njenega vladanja sta se zelo razvili trgovina in industrija, napredovali so tudi v kmetijstvu (Krajevni leksikon…, 1995). Do krajše prekinitve vladanja Habsburžanov je prišlo konec 18. in začetek 19. stoletja (leta 1797 in 1805 za nekaj mesecev, 1809-1813), ko so Goriško zasedli Francozi. Od leta 18091813 je postala Gorica del Ilirskih provinc. Po odhodu Francozov je ponovno pripadla Avstriji 9 in v sklopu te države ostala do leta 1918, ko je s prestola mogel odstopiti cesar Karel I. (Perat, 2012). Po razpadu Avstrije je Gorica prešla pod Italijo. Prvo polovico 20. stoletja sta zaznamovali 1. in 2. svetovna vojna. Italija je vstopila v 1. svetovno vojno maja 1915 in sicer v boj na soški fronti (Miklavčič Brezigar, 1998). V Gorico je italijanska vojska prvič prišla avgusta 1916, dokončno pa jo je zasedla novembra 1918 (Jazbar, Vogrič, 2002). Po prvi svetovni vojni je Primorska pripadala Italiji. Italijani so pospešeno uvajali svojo oblast in priseljevali italijanske državljane na novopridobljeno ozemlje. Po letu 1927 so italijanske oblasti prepovedale slovenske gospodarske družbe, kulturna društva … (Miklavčič Brezigar, 1998). Iz Gorice se je odselilo veliko Slovencev rojenih izven ozemlja priključenega kraljevini Italiji (Jazbar, Vogrič, 2002). Sledilo je obdobje fašističnega zatiranja in diktature, ki se je izteklo ob kapitulaciji Italije septembra 1943, zatem so se zvrstile nemška zasedba, osvoboditev in vključitev v cono A Julijske krajine (Kladnik, 2003). Po 2. svetovni vojni na Goriškem nastopi nemirni čas v pričakovanju mednarodnih odločitev o novih mejah. Goriška je bila nato dobri dve leti razdeljena na dve vojaški upravni enoti, cono A, pod zavezniško, in cono B, pod jugoslovansko upravo. 15. septembra 1947 Pariška mirovna konferenca razdeli Primorsko, Gorica ostane pod Italijo, vendar popolnoma odrezana od svojega zaledja (Vipavske doline, Brd, Soške doline). Slovenci v Gorici postanejo narodna manjšina, na slovenski strani meje pa se začne gradnja Nove Gorice. V prvih povojnih letih se je družbeno življenje osredotočilo na obnovitvena dela. Zaradi izgube ozemlja in železne zavese Gorica izgubi vlogo središča. Gorica je po vojni prišla na prva mesta glede brezposelnosti v Italiji (Jazbar, Vogrič, 2002). Mesto se preusmeri od vrtnarskih, trgovskih in deloma industrijskih dejavnosti k terciarnim dejavnostim (Krajevni leksikon…, 1995). Danes je Gorica središče Goriške pokrajine in pomembno upravno, gospodarsko, kulturno in izobraževalno središče z razvitimi terciarnimi in kvartarnimi dejavnostmi. V mestu je več osnovnih in srednjih šol, tudi dvojezičnih, podružnica Univerze v Trstu in Univerze v Vidmu in druge izobraževalne inštitucije. Mesto z okolico ima dobrih 35.000 prebivalcev; število od 90. let naprej večinoma upada, prav tako upada tudi število rojstev. Prevladuje zrelo in staro prebivalstvo. Preglednica 2: Gibanje števila prebivalcev v Občini Gorica Leto 1857 1880 1890 1900 1910 1921 Število 21.460 25.309 26.793 31.432 37.161 34.852 preb. 1961 1971 1981 1991 2001 2002 42.187 42.352 41.557 38.505 35.637 35.771 2006 36.172 2007 36.110 2008 35.966 2009 35.980 2010 35.798 2011 35.208 1931 38.116 1936 40.578 1951 40.627 2003 36.041 2004 36.615 2005 36.418 2012 35.532 2013 35.349 Od leta 2001 naprej so podatki za 31. december. Vir: Krajevni leksikon, 1995; Popolazione Gorizia 2001-2013, 2014. 10 Grafikon 1: Starostna piramida občine Gorica Prebivalstvo občine Gorica po petletnih starostnih skupinah in spolu, 1. 1. 2013 80-84 let 70-74 let 60-64 let 50-54 let 40-44 let 30-34 let ženske moški 20-24 let 10-14 let 0-4 let 1.750 1.250 750 250 250 750 1.250 1.750 Vir: Statistiche Istat, 2014. 3.2. Nova Gorica Preglednica 3: Osnovni podatki za Novo Gorico Nova Gorica Slika 2: Grb Mestne občine Nova Gorica Vir: Heimer, 2006. Nadmorska višina 92 m Površina 3,5 km2 Število prebivalcev 12.997 (1. 1. 2013) Gostota prebivalstva Vir: SURS, 2014. 3720,9 preb./km2 Nova Gorica, središče Mestne občine Nova Gorica, je mlado obmejno mesto na Goriškem polju. Mesto se razteza na 3,5 km2 (Največja naselja …, 2014) in šteje približno 13.000 prebivalcev (SURS, 2014). Zgrajeno je bilo po 2. svetovni vojni, kot nadomestilo za izgubljeno, Italiji prisojeno Gorico (Kladnik, 2003). Skupaj z Gorico tvori čezmejno somestje (ang. twin cities1). Twin cities - Najpogosteje gre za dve mesti ali urbani središči, ki sta nastali v neposredni geografski bližini, se prostorsko širita in vse bolj združujeta ter tako izgubljata prehodni pas, ki je med njima. Mesti imata lahko povsem različen zgodovinski, politični, gospodarski in kulturni razvoj. Najpogosteje se takšna mesta razvijejo ob fizičnih mejah, na primer ob večjih rekah, soteskah, redkeje tudi ob gorskih prelazih (prehodih). Državne meje so drugi najpogostejši dejavnik za njihov nastanek. Združevanje mest spodbujajo prometni tokovi, trgovina, lokalne migracije in turizem (Pogačnik, 2002). 11 1 Zamisel za novo središče Goriške se je razvila že kmalu po tem, ko so bile znane odločitve glede nove zahodne meje Jugoslavije (Marušič, 1988). Takrat je velik del Goriške, Posočja in spodnjega dela Vipavske doline ostal brez naravnega središča, ki je oblikovalo ta prostor že od srednjega veka. Tedanji politiki so zato sklenili zgraditi novo mesto (Kladnik, 2003). Ob tej priložnosti je bil aprila 1947 ustanovljen poseben delovni odbor, ki naj bi pripravljal izgradnjo novega mesta v bližini Gorice in odločal o njegovi mikrolokaciji (Marušič, 1988). Prve urbanistične osnutke in skice novega mesta je izdelal arhitekt Božidar Gvardijančič, končno verzijo urbanizma pa je leta 1947 določil arhitekt in urbanist Edvard Ravnikar. Izhajal je iz principa modernega mesta, ki naj bi bilo zračno, svetlo in prostorno, «mesto v parku», z ločenimi območji (Kladnik, 2003). Novo Gorico je torej zasnoval kot vrtno mesto z jasno ločenimi stanovanjskimi, poslovnimi, upravnimi, proizvodnimi in drugimi četrtmi. Ločil je tudi območja namenjena motornemu prometu in pešcem. Gostota pozidanih površin naj bi bila majhna. Ta koncept se je uveljavil le na začetku gradnje ob dveh osrednjih ulicah, Kidričevi in Erjavčevi, drugod so načrtovalci uveljavili drugačne koncepte (Kratka zgodovina …, 2014). Slika 2: Osnovna zamisel Nove Gorice - 1947 (E. Ravnikar) Vir: Torkar, 1987. V oktobru in novembru 1947 so skupine prvih delavcev začele izvajati pripravljalna dela, 3. decembra 1947 pa so prišle prve mladinske delovne brigade iz različnih predelov Jugoslavije ter skupaj s prostovoljnim delom frontovcev postavile temelje novemu središču (Marušič, 1988). 13. junija 1948 je bil položen temeljni kamen novega mesta na gradbišču prvih šestih stanovanjskih blokov (Kladnik, 2003). Konec januarja so po skoraj dvomesečnem delu delovišče zapustile prve brigade (Marušič, 1988). Ime Nova Gorica se je v zakonskem aktu prvič pojavilo leta 1949, tri leta kasneje je Nova Gorica postala mesto (Kladnik, 2003). Arhitekturni razvoj Nove Gorice ni sledil zamisli Ravnikarja. Tako so nekateri ugotavljali, da je bila Nova Gorica poskusno polje urbanističnega planiranja (Kladnik, 2003). Prva leta, ko so 12 še delali po njegovih načrtih, so mladinske delovne brigade do konca leta 1950 zgradile šest stanovanjskih blokov, znanih kot «ruski bloki», občinsko stavbo in nebotičnik (Miklavčič Brezigar, 1998; Kratka zgodovina, 2014). Sčasoma so zrasla večja naselja stanovanjskih blokov, novi objekti s Kulturnim domom in Trgovsko hišo. Ravnikarjevo zamisel so med hitro rastjo mesta večkrat spremenili, od prvotne parkovne zasnove pa je ostalo okoli dvesto vrst domačih in eksotičnih dreves ter grmov (Kratka zgodovina, 2014). Slika 3: Ravnikarjev koncept magistrale kot središča mesta Vir: Velušček in sod., 2004. Prvi prebivalci so se vselili v novo zgrajene stanovanjske bloke v začetku leta 1950 (Marušič, 1988). Večina se jih je v novo mesto doseljevala zaradi zaposlitve v okoliški industriji. Prihajali so večinoma iz ožje in širše podeželske okolice. Do leta 1953 je bila dograjena tudi prva upravna stavba za Oblastni ljudski odbor Nova Gorica, kjer je danes sedež občine (Miklavčič Brezigar, 1998). Leta 1955 podpisani Videmski sporazum o maloobmejnem prometu je dvignil pomen novogoriškega območja kot obmejnega območja in kot povezovalca gospodarskega sodelovanja obmejnih držav in mest. Spodbudil naj bi sodelovanje med italijanskim in slovenskim narodom ter pripomogel k oblikovanju novih odnosov v prid slovenski etnični skupnosti v Italiji. Iz tega izhajajo tudi prizadevanja za odpravo meja med Gorico in Novo Gorico (Kladnik, 2003). V devetdesetih letih je nasproti občinske palače zrasel ob prvem nebotičniku v mestu nov poslovno-stanovanjski kompleks, ki s sosednjim Slovenskim narodnim gledališčem zaokroža prostor pred njo. S tem je trg pred občinsko stavbo, splošno imenovan «travnik», dobil današnjo podobo (Miklavčič Brezigar, 1998). Nova Gorica nima izrazitega mestnega središča zaradi koncepta «magistrale», glavne mestne ulice, ki naj bi funkcionirala kot središčna os (Kidričeva ulica). Magistrala, ob kateri je nanizanih še nekaj javnih stavb (pošta, banka, občinska stavba …) se na severnem delu zaključuje z zabaviščnim centrom Nove Gorice – igralnico Perla. Med zgradbe, ki dajejo Novi Gorici kot «mestu v parku» pečat zgoščenega urbanega kompleksa, sodijo visoki stanovanjski 13 bloki na ulici Gradnikove brigade, zgrajeni ob koncu sedemdesetih let, znani tudi pod imenom «kitajski zid». Tedaj je namreč mestu že začelo primanjkovati prostora za široko razraščeno gradnjo, in zaradi navala prebivalcev v urbanizirano središče, se je kmalu pojavil ne ravno značilen tip arhitekture za Novo Gorico, ki s svojimi mnogimi zelenicami, z vrtnicami, drevjem in grmovnicami med bloki upravičeno slovi kot «mesto vrtnic» (Miklavčič Brezigar, 1998). Nova Gorica je danes upravno središče istoimenske občine. Je tudi sedež mnogih gospodarskih organizacij. Kot šolsko središče označujejo Novo Gorico štiri osnovne šole, tri srednje šole, Univerza Nova Gorica (s sedežem v Rožni Dolini), Fakulteta za uporabne družbene študije in Evropska pravna fakulteta (zasebni visokošolski zavod). K gospodarski razvitosti mesta z okolico prispeva lega ob meji, ki odpira vrata na tuje tržišče. Najpomembnejši podjetji s sedežem v Novi Gorici sta Hit in Elektro Primorska. Nova Gorica je cestno in železniško vozlišče ob stiku Soške in Vipavske doline ne le za domači promet, ampak tudi za promet s tujino. Novo Gorico nekateri imenujejo tudi «mesto mladih». Poimenovanje se je uveljavilo, ker se je v mesto od začetka petdesetih let naseljevalo mnogo mladih ljudi in družin. Danes je prebivalstvena struktura drugačna, precej raznolika, narašča število zrelega in starejšega prebivalstva. Število prebivalcev od 90. let naprej rahlo upada. Preglednica 4: Število prebivalcev v Novi Gorici Leto 1948 1953 1961 1971 1981 3.942 5.098 8.721 13.931 Število 2.823 preb. 2010 2011 2012 2013 2014 13.150 13.178 13.037 12.997 12.986 1991 14.638 Od leta 2008 naprej so podatki za 1. januar. Vir: Mestna naselja v Republiki Sloveniji, 2003; SURS, 2014. Grafikon 2: Starostna piramida Nove Gorice Prebivalstvo Nove Gorice po petletnih starostnih skupinah in spolu, 1. 1. 2013 80-84 let 70-74 let 60-64 let 50-54 let 40-44 let Ženske 30-34 let Moški 20-24 let 10-14 let 0-4 let 750 500 250 0 250 500 750 Vir: SURS, 2014. 14 2002 13.491 2008 13.290 2009 13.054 4. MEDNARODNE POGODBE IN SPORAZUMI V poglavju so opisani glavni mednarodni dokumenti, ki so bili ključnega pomena pri določevanju jugoslovansko-italijanske meje in ki so vplivali na njeno propustnost ter s tem na razvoj Gorice, predvsem pa Nove Gorice. Gre za dokumente, ki so bili sklenjeni do sredine 70. let prejšnjega stoletja in z izjemo Osimskih sporazumov prenehali veljati z vstopom Slovenije v EU. 4.1. Pariška mirovna pogodba Pariška mirovna pogodba, podpisana 10. februarja 1947 v Parizu, med zmagovalkami in poraženkami 2. svetovne vojne, je v veljavo vstopila 15. septembra 1947. Po njej je Jugoslaviji pripadel večji del ozemlja, ki ga je Italija dobila po tajnem Londonskem sporazumu leta 1915 kot nagrado za svoj prestop na stran antantne zavezniške koalicije. Vendar nova razmejitev med državama, ki je bila sprejeta na osnovi francoskega predloga kot kompromis med zahtevami Jugoslavije in Italije oz. med zahtevami zahodnih zaveznikov, ki so nastopali v korist Italije, in Sovjetske zveze kot zagovornice Jugoslavije, ni bila dokončna. Državna meja je bila sprejeta kot začasna, z možnostjo premikov do 500 m (Šušmelj, 2010). Slika 4: Potek zahodne meje po 2. svetovni vojni Avtor: Brane Sotošek, 2007. 15 Meja je enotno zgodovinsko pokrajino Goriško razdelila na dva dela: na mesto Gorica z manjšim zaledjem, ki je ostalo v Italiji, in na naravno zaledje, ki je pripadlo Jugoslaviji. Jugoslaviji je pripadlo 92 % prejšnje pokrajine Goriške, vendar je ostalo 74 % prebivalcev te enote v Italiji. Državna meja, ki je bila takrat še posebej neprehodna, je prekinila stoletja trajajočo povezanost in soodvisnost mesta in zaledja (Šušmelj, 1997). Kljub vsemu sta bili jugoslovanska in italijanska stran prisiljeni vzpostaviti takojšnje stike, saj so v Jugoslaviji ostali pomembni infrastrukturni objekti (vodovod, elektrarne, železnica) od katerih je bila Gorica odvisna. Z aneksi k Pariški mirovni konferenci so rešili nekatere obmejne probleme. Z aneksom št. 5 se je Jugoslavija obvezala, da bo še naprej nemoteno oskrbovala Gorico z vodo. Z aneksom št. 9/b pa je bilo dogovorjeno, da morajo elektrarne na Soči obratovati tako, da ima italijanski del Goriške zagotovljen zadosten pretok vode za namakanje kmetijskih zemljišč in isto ceno električne energije (Šušmelj, 1997). 15. člen je obvezoval Italijo, da primerno zavaruje etnične manjšine in jim da ustrezne svobodščine (Krajevni leksikon …, 1995). 4.2. Videmski sporazumi Prvi Videmski sporazum, Sporazum o maloobmejnem prometu med FLRJ in Republiko Italijo, je bil podpisan 3. februarja 1949. Njegov glavni namen je bilo omogočiti dvolastnikom (lastnikom zemljišč, ki so glede na stalno prebivališče ostali v drugi državi) prehajanje meje s posebno dovolilnico, t. i. prepustnico (Šušmelj, 1997). Pariška mirovna pogodba iz leta 1947 namreč ni upoštevala katastrskih meja in lastniške strukture. Predvidevala je sicer olajšave za obmejno trgovino in posebne dogovore med Jugoslavijo oziroma Italijo in STO, ki naj bi omogočili lažji pretok blaga na tem delu državne meje. Upravičenci do prepustnice za prehajanje državne meje so bili le lastniki zemljišč in ožji sorodniki, ki so živeli z lastnikom v skupnem gospodinjstvu na obeh straneh državne meje z območja 10-kilometrskega obmejnega pasu. Sporazum je omogočal pridobitev prepustnice tudi pastirjem, oglarjem in gozdarjem, če so se zadrževali na območju sosednje države več kot en dan. Drugi prebivalci niso imeli pravice do stalnih prepustnic. Sporazum je bil torej zelo omejevalen, saj je bilo veliki večini prebivalstva kljub sorodstvenim in drugim vezem zelo oteženo prehajanje državne meje (Šušmelj, 2009). Sporazum tudi ni predvideval ratifikacije, kar je običajno pri mednarodnih sporazumih, saj je vstopil v veljavo z dnevom podpisa. Do ratifikacije je prišlo šele leto po sprejetju Londonskega memoranduma2, 20. avgusta 1955. Na osnovi Videmskega sporazuma so bili na državni meji med Jugoslavijo in Italijo postopoma urejeni mejni prehodi, izdajati so začeli prepustnice, kar je naletelo na izjemen odziv ljudi (Šušmelj, 2009). Na osnovi Londonskega memoranduma in vzporedno z Videmskim sporazumom sta bila 30. marca 1955 v Rimu podpisana še dva sporazuma, in sicer Sporazum o lokalni trgovinski 2 Londonski sporazum , podpisan 5. oktobra 1954 v Londonu, je sporazum med Jugoslavijo, Italijo, Veliko Britanijo in ZDA. Memorandum je določil italijansko-jugoslovansko mejo, čeprav je bil le začasni dogovor in so Italijani za nekatere dele vse do Osimskih sporazumov uporabljali izraz demarkacijska črta, hkrati pa je, vsaj na papirju, zagotovil tudi pravice manjšin. Je pa Slovenija z Londonskim memorandumom prvič v svoji zgodovini dobila neposreden izhod na morje. Z Londonskim memorandumom je Italija izgubila Istro, Slovenija pa Trst in Gorico (STA, 2004). Sporazum je uredil tudi vprašanje osebnega, blagovnega in javnega prometa med bivšima conama STO. Ob tem sta se državi dogovorili, da se ta maloobmejni promet razširi za celotno obmejno območje vzdolž državne meje (Šušmelj, 1997). 16 menjavi med Tržaškim ozemljem in okraji Buje, Koper, Sežana in Nova Gorica ter Goriški sporazum o lokalni menjavi med obmejnimi območji Goriške in Videmske pokrajine na italijanski strani ter območji okrajev Sežana, Nova Gorica in Tolmin. Oba sporazuma sta bistveno prispevala k razvoju blagovne menjave v obmejnem območju, pa tudi povečala preskrbljenost prebivalcev z blagom široke potrošnje (Šušmelj, 2009). Sprva so prepustnice omogočale le štiri potovanja mesečno, s čimer se italijanska stran ni strinjala in novembra 1969 je bilo na zasedanju komisije doseženo, da se je od leta 1970 lahko potovalo neomejeno. Količine blaga, ki jih je posameznik lahko prenesel so ostale še vedno strogo določene (Šušmelj, 2009). Odpiranje državne meje, ki jo je omogočil Videmski sporazum, in s tem pretok idej, kulture ter spreminjanja miselnosti je bistveno prispevalo k hitrejšemu razvoju celotne Primorske. Sporazum je bil pomemben tudi za gospodarski in turistični razvoj Primorske. Odločilno je prispeval k zmanjšanju napetosti ob meji, saj sta se tu srečevala dva ideološko nasprotujoča si politična sistema. Carinske in valutne olajšave so ob takratnem nizkem življenjskem standardu, ob pomanjkanju tehničnih in drugih dobrin znatno prispevale k izboljšanju življenjskih pogojev v obmejnem prostoru in tudi k obnovi sorodstvenih, prijateljskih in uradnih stikov med občinami in drugimi organizacijami. Koristil je obema manjšinama, slovenski in italijanski, ki sta tako dobili možnost večjega povezovanja z matičnima narodoma (Šušmelj, 2009). Z vstopom Slovenije v EU je Slovenija postala del skupnega gospodarskega prostora s prostim pretokom blaga in storitev. Prenehale so veljati omejitve glede prenosa blaga in denarja. Po vključitvi Slovenije v schengensko območje leta 2007 je postala slovenskoitalijanska državna meja notranja meja v okviru EU, na kateri je bil ukinjen policijski nadzor, s čimer je prenehal veljati tudi Videmski sporazum (Šušmelj, 2009). Zastavlja se vprašanje, zakaj je izvajanje Videmskega sporazuma doseglo tak razmah in take učinke, saj takega pojava niso opazili na nobeni drugi meji, čeprav skoraj ni države, ki ne bi sklenila enega ali več sporazumov o maloobmejnem prometu (Vidmar, 1997). Razlog tega izjemnega razmaha maloobmejnega prometa je verjetno predvsem v nenaravni državni meji, ki je bila začrtana s Pariško mirovno pogodbo. Mejna črta je posegla v prostor, ki je bil stoletja enotno gospodarsko in kulturno območje (Vidmar, 1997). 4.3. Osimski sporazumi Osimski sporazumi so bili podpisani 10. novembra 1975 v Osimu di San Pietro blizu Ancone. Z uveljavitvijo sporazumov je prenehal veljati Londonski memorandum o soglasju med SFRJ in Republiko Italijo, sprejet 5. oktobra 1954. Z njimi sta državi uredili nekatere pereče medsebojne odnose (vprašanje meja, razvoj gospodarskega sodelovanja, pravice manjšin ipd.) (Balkovec in sod., 1995). Sporazumi so stopili v veljavo 3. aprila 1977 (Šušmelj, 2010). Sporazumi vsebujejo več dogovorov in pogodb, s katerimi je bila dokončno potrjena oziroma sporazumno določena meja med obema državama v tistih delih, ki jih mirovna pogodba z Italijo z dne 10. februarja 1947 ni natančno določevala. Obe strani sta prevzeli obveznost za zaščito manjšin v svojih državah, sporazumi pa so med drugim zagotavljali tudi izboljšanje življenjskih razmer v obmejnem pasu in predvidevali dolgoročno industrijsko sodelovanje, skupna vlaganja in izmenjavo tehnologije. Republika Slovenija je postala naslednica sporazumov leta 1992 (Balkovec in sod., 1995). 17 Po podpisu Osimski sporazumov so se sprostili odnosi ob državni meji, kar je imelo za posledico številna pobratenja med občinami, krajevnimi skupnostmi in sosednjimi občinami v Italiji. Zlasti so se razvili stiki na kulturnem in športnem področju. Prišlo je do poglobljenega sodelovanja med občinama Gorica in Nova Gorica v uresničevanju skupnih projektov, ki so jih predvideli ti sporazumi. Pomembno se je okrepilo tudi gospodarsko sodelovanje (Šušmelj, 2010). 5. ČEZMEJNO SODELOVANJE 5.1. Začetki uradnega sodelovanja Do srečanj med predstavniki oblasti z obeh strani meje je prihajalo zelo zgodaj, saj je bilo potrebno urejati vsakodnevne težave v obmejnem prostoru, vendar o tem ni uradnih podatkov. Do prvega uradnega srečanja delegacij obeh občin je prišlo jeseni 1964. V ospredju je bilo reševanje vsakodnevnih problemov, zlasti na urbanističnem področju, kot tudi prometna povezava med Podonavjem in Padsko nižino. Predstavniki Nove Gorice so izrazili odločnost, da se bodo kar najbolj trudili za odprtje mejnih prehodov. Dogovorili so se tudi o kulturnem sodelovanju, sodelovanju zdravnikov ter sodelovanju na športnem področju. Skupna delegacija obeh občin je 26. novembra 1964 obiskala slovenski izvršni svet v Ljubljani in predstavila projekt graditve avtoceste med Slovenijo in FJK ter druge oblike obmejnega sodelovanja (Šušmelj, 1997). Delo je 31. maja 1965 pisalo, da so stiki med Novo Gorico in sosednjo goriško pokrajino bogati in da je sodelovanje uspešno. Samo leta 1964 je bilo med predstavniki lokalnih oblasti in raznih organizacij okrog 100 raznih stikov in pogovorov (Šušmelj, 1997). 5.2. Sodelovanje od 1970 do 1990 Ponovna pomembna skupna seja upraviteljev Gorice in Nove Gorice je bila 28. julija 1971 v Kromberku. Govorili so o desetletnih izkušnjah s sodelovanjem, ki so jih ocenili zelo pozitivno. Predstavili so različne projekte in težave s katerimi so se srečevali na širšem območju Nove Gorice in Gorice, postavili pa so tudi zahtevo po odprtju mejnega prehoda na Erjavčevi ulici. Nova Gorica se je takrat želela tudi priključiti na plinovod, ki so ga gradili v Gorici (Šušmelj, 1997). Za poglabljanje odnosov med občinama je bilo pomembno tudi srečanje med delegacijama obeh občin v Novi Gorici julija 1974. Takrat so sprejeli skupno deklaracijo o sodelovanju, v kateri so bile začrtane oblike sodelovanja. V dokumentu so predstavniki obeh občin poudarili, da je proces odpiranja meje prinesel zelo ugodne posledice tako prebivalstvu ob meji kot tudi obema narodoma. Poudarjen je bil pomen odprte meje za izboljšanje položaja slovenske manjšine v Italiji in italijanske v Sloveniji. Deklaracija ugotavlja, da se je zlasti poglobilo sodelovanje na področju kulture, šolstva in športa. Manj uspešno je bilo sodelovanje na gospodarskem področju (Šušmelj, 1997). V letu 1975 se je dotedanje sodelovanje med občinama Gorica in Nova Gorica bistveno razširilo. Na uradnem srečanju delegacij obeh občin v Gorici so bile ustanovljene skupne komisije, ki naj bi poglobljeno in tudi samoiniciativno spodbujale raznovrstne oblike sodelovanja. Za komisije so se odločili, ker občasna srečanja niso zadostovala poglabljanju in širitvi sodelovanja na tem obmejnem območju. Ustanovljene so bile komisije za gospodarsko 18 sodelovanje; za kulturo, izobraževanje, mladinska in športna vprašanja; za urbanizem in varstvo okolja; za vodno gospodarstvo in plinovod ter komisija za tisk in informacije. V naslednjih letih so te komisije opravile pomembno delo (Šušmelj, 1997). Pomemben dogodek v odpiranju meje je bilo odprtje novega mejnega prehoda na Erjavčevi ulici 23. februarja 1980. Prvotno je bilo mišljeno, da bi bil ta prehod nadomestilo za prehod za pešce na Pristavi, ki naj bi ga po odprtju Erjavčeve zaprli. Predvideno je bilo tudi, da bo čez ta prehod vozil medmestni avtobus, kar pa se takrat ni uresničilo (Šušmelj, 1997). Danes je prehod na Pristavi še vedno namenjen le pešcem, prehod na Erjavčevi pa je po letu 2007 odprt tudi za avtomobilski promet. Fotografija 2: Mejni prehod na Erjavčevi ulici Avtorica: Jasmina Žižmond, 2014. Srečanja delegacij in ostalih organizacij so se redno vrstila vse do samostojnosti Slovenije (Šušmelj, 1997). 5.3. Sodelovanje po letu 1990 do vstopa Slovenije v EU Tudi v Novi Gorici so se rodile nove zamisli, s pomočjo katerih naj bi Nova Gorica v sodelovanju z območjem Gorice postala eden ključnih členov približevanja Slovenije Evropi. Predsednik občinske skupščine Sergij Pelhan je pripravil predlog o zbliževanju dveh mest, o Novi Gorici in Gorici kot enem mestu, ter sprožil tako polemike kot odobravanje na obeh straneh meje. Predlog je predvideval postavitev dotedanjih dobrih odnosov med mestoma na višjo raven, ob realnosti, da državna meja ostaja in z njo tudi obe mesti, vsako v svoji državi. Predlog je vseboval vrsto konkretnih pobud, ki bi olajšale sodelovanje in zbližale mesti kot npr. brezcarinska cona, skupen RTV-studio, skupno nastopanje v širšem evropskem prostoru, predloge za bolj odprto mejo, prehod z osebno izkaznico, skupno načrtovanje obeh mest, uskladitev mestnih avtobusnih prog, urejanje skupnih zadev na področju šolstva, kulture, športa in zdravstva, za skupne raziskovalne projekte in še druge predloge (Šušmelj, 1997). Zamisel o povezavi obeh Goric je odmevala v evropskem prostoru in na to temo je bila organizirana vrsta strokovnih posvetov. Nekateri so označili prizadevanja Gorice in Nove Gorice o združevanju, da mesti kot stičišče narodov postaneta neke vrste raziskovalni 19 laboratorij in informacijski center za navezovanje gospodarskih stikov med Vzhodom in Zahodom (Šušmelj, 1997). Politične spremembe v letu 1994 v Italiji, ki so jih povzročili zlasti sodni procesi, povezani s podkupninskimi aferami in odstopi nekaterih odbornikov, tudi župana v letu 1993, so vplivale tudi na odnose do Slovenije in obmejno sodelovanje. Občina Gorica je svojo mednarodno aktivnost omejila zgolj na najnujnejše in protokolarne zadeve. Novo občinsko vodstvo je postalo bolj zadržano v odnosih do Slovenije ter s posebno resolucijo jeseni 1994 podprlo zahteve italijanske vlade do Slovenije. Njen vstop v pridruženo članstvo Evropske unije so pogojevali z izpolnjevanjem postavljenih pogojev, zlasti glede vrnitve esulskega premoženja. Kljub temu pa občina Gorica ni podcenjevala odnosov z Novo Gorico in se je vključevala v realne skupne akcije. Občini sta usklajevali programe za natečaj Phare in INTERREG, skupaj sta nastopili pri gradnji avtoceste itd. (Šušmelj, 1997). Letno so se v Gorici in Novi Gorici vrstila srečanja županov. Pomemben napredek v sodelovanju med občino Gorica in Nova Gorica je bila leta 1995 ustanovitev skupnega urada kot osnovnega organa za usklajevanje pobud za razvoj in promocijo obmejnega sodelovanja (Šušmelj, 1997). Sicer pa je 90. leta zaznamoval začetek približevanja Slovenije k EU, ki se je začel leta 1993, ko sta EU in Slovenija sklenili sporazum o sodelovanju. Že naslednje leto se je Slovenija pridružila čezmejnim programom, ki so se nedvomno uveljavili kot pomembno orodje razvojnega priključevanja Slovenije k EU. V obdobju 1994-1999 se je Slovenija vključila v čezmejno sodelovanje z Italijo, z deželama FJK in Venetom ter začela ustvarjati osnovo za intenzivnejše sodelovanje območij ob meji (Ambrosi in sod., 2004). Italija in Slovenija sta v obdobju med 1995 in 1999 sodelovali v programih čezmejnega sodelovanja Phare in INTERREG IIA, ki so prispevali k izboljšanju in okrepitvi čezmejnega sodelovanja v skupnih obmejnih regijah (Program pobude …, 2014). Eno najpomembnejših obdobij pa je predstavljalo programsko obdobje 2000-2006, ko se je slovensko-italijansko čezmejno sodelovanje utrjevalo v sklopu programa INTERREG IIIA. 5.4. Sodelovanje po vstopu v EU do danes Po vstopu Slovenije v EU temelji uradno čezmejno povezovanje predvsem na programih, ki se izvajajo in financirajo v sklopu EU. Najprej se je sodelovanje nadaljevalo v sklopu Programa pobude Skupnosti INTERREG IIIA Slovenija-Italija 2000-2006. V naslednjem programskem obdobju sta državi sodelovali v Operativnem programu čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija 2007-2013. Projekti iz tega obdobja so še vedno v izvajanju. Z letošnjim letom se uvaja Operativni program čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija 20142020. Čezmejna sodelovanja v sklopu EU so opisana v naslednjem poglavju. 20 6. EVROPSKI PROGRAMI POVEZOVANJA Evropski čezmejni programi so se nedvomno uveljavili kot pomembno orodje priključevanja Slovenije k EU. V preteklem obdobju sta Italija in Slovenija med drugimi čezmejnimi in bilateralnimi državnimi pobudami sodelovali v programih čezmejnega sodelovanja Phare3 in INTERREG4, ki so prispevali k okrepljenemu čezmejnemu sodelovanju v slovenskoitalijanskem obmejnem območju (Program pobude …, 2014). Kot država kandidatka je bila Slovenija deležna pomoči v sklopu programa Phare, po vstopu v EU pa je pomoč prejemala v sklopu programa INTERREG III. S podpisom Okvirnega sporazuma med Vlado Republiko Slovenije in Komisijo Evropske unije o uresničevanju ukrepov o finančnem, tehničnem in drugih oblikah sodelovanja, dne 7. oktobra 1992, je Slovenija postala prejemnica tehnične pomoči v okviru programa Phare (Dosedanja pomoč …, 2014). V program čezmejnega sodelovanja INTERREG se je vključila na pobudo Evropskega parlamenta, ki je pobudo INTERREG I in II dopolnil s programom PHARE za čezmejno sodelovanje, s čimer je bilo državam nečlanicam omogočeno izvajanje programov, v katere so se sicer lahko vključevale le države članice (Ambrosi in sod., 2004). Leta 2001 sta državi v obsežnem procesu oblikovanja programa, ki je vključeval partnerje z obeh strani meje, sestavili Skupni programski dokument INTERREG IIIA / PHARE CBC Slovenija-Italija 2000-2006, ki je določal skupno strategijo za razvoj slovensko-italijanskega čezmejnega območja. V projektih, ki so nastali iz tega programa, se je razvilo več lokalnih in regionalnih partnerstev. Izvajanje programa je okrepilo gospodarstvo regije ob hkratnem varstvu okolja (Program pobude …, 2014). Po vstopu Slovenije v EU leta 2004 sta Slovenija in Italija začeli delovati v okviru programa INTERREG III za čezmejno sodelovanje, prejšnji program Phare pa je bil opuščen. V ta namen sta državi partnerici revidirali Skupni programski dokument INTERREG IIIA / PHARE CBC Slovenija-Italija 2000-2006 in ga preoblikovali v Program pobude Skupnosti INTERREG IIIA Slovenija-Italija 2000-2006 (Program pobude …, 2014). Projekti tega programskega obdobja so se izvajali do leta 2008, ko je potekalo že sodelovanje v sklopu Operativnega programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija 2007-2013. Slednji projekti se bodo izvajali do leta 2015. Slovenija in Italija bosta čezmejno sodelovanje poglabljali tudi v naslednjem programskem obdobju v sklopu Operativnega programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija 20142020. Cilj programa bo ustvarjanje rasti in novih delovnih mest, obvladovanje podnebnih 3 Program PHARE (=Poland and Hungary Assistance for the Restructuring of the Economy), ustanovljen leta 1989, je bil sprva oblikovan z namenom zagotavljanja gospodarske podpore v nastajajočih poljskih in madžarskih demokracijah. Leta 1994 je postal ključni instrument pomoči državam Srednje in Vzhodne Evrope v njihovem približevanju EU (Dosedanja pomoč …, 2014). Zagotavljal je finančno pomoč za podporo procesa ekonomske preobrazbe, hkrati pa pomagal okrepiti novooblikovane demokratične družbe (Program Phare, 2014). 4 INTERREG je pobuda, ki si prizadeva za sodelovanja med regijami v EU. Program obstaja od leta 1989, njegovo izvajanje se je uradno začelo julija 1990 (INTERREG I, 2010) in se financira iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) (Ambrosi in sod., 2004). 21 sprememb in energetske odvisnosti ter zmanjševanje revščine in socialne izključenosti (Programsko obdobje …, 2014). V preglednici (Priloga 1) so prikazani projekti, izpeljani v okviru EU, ki so vključevali oz. vključujejo obravnavano območje. Nekateri projekti so se začeli že pred vstopom Slovenije v EU v okviru predpristopnega programa Phare. Razvidno je, da je bilo največ projektov izpeljanih v prvih letih po priključitvi Slovenije k EU. Temu lahko pripišemo začetno navdušenje ob združitvi v sklopu EU, ki je bila pomemben mejnik v sodelovanju med državama in mestoma Gorica in Nova Gorica. Iz preglednice je razvidno, da je največ projektov izpeljanih na področju kulture in okolja. Omenimo lahko tudi EZTS GO (ital. GECT GO) oz. Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje za območje občin Gorica, Nova Gorica in Šempeter - Vrtojba. Gre za instrument, ki je bil zastavljen zaradi različne zakonodaje in postopkov, njegova naloga pa je uresničevanje programov in projektov ali specifičnih nalog s področja čezmejnega sodelovanja (EZTS GO, 2014). Po zaslugi združenja so občine tudi skrajšale in poenostavile postopke pri pridobivanju evropskega denarja (Željan, 2014). Konvencijo o ustanovitvi so župani občin ustanoviteljic podpisali v Gorici februarja 2010. Slovenska vlada je ustanovitev EZTS odobrila junija 2010, italijanska maja 2011. Skupščina se je prvič sestala februarja 2012 (Zgodovina ozemlja …, 2014). Cilj ETZS-ja je spodbujanje gospodarskega in socialnega razvoja ter skupno nastopanje v evropskih ustanovah za krepitev političnih, gospodarskih, socialnih in kulturnih vezi med prebivalci teh treh občin. Kot glavna naloga pa je v njihovem statutu navedeno izvajanje programov teritorialnega sodelovanja ali projektov, ki jih sofinancirajo Evropska skupnost in drugi finančni mehanizmi (Evropska združenja ..., 2012). 7. ČEZMEJNI PROJEKTI V poglavju so opisani pomembnejši projekti, ki so bili izpeljani ali zgolj načrtovani v obdobju zadnjih petnajstih let. 7.2. Izpeljani čezmejni projekti 7.2.1. Avtobusna medmestna linija Medmestna in hkrati čezmejna avtobusna proga, dolga 7 km, je bila odprta 30. novembra 2002. Šlo naj bi za prvo tovrstno medmestno čezmejno povezavo na območju Evrope (STA, 2002). Medmestni avtobusni promet je do konca tega leta potekal poskusno in za potnike brezplačno. Linija je bila vzpostavljena po dolgoletnih željah, da se mesti združita v celoto, obenem pa bi ceste razbremenili prekomernega prometa ter deloma rešili problem parkiranja (Avtobusna medmestna …, 2002a). Avtobusa sta vozila od ponedeljka do sobote vsako uro (10 čez uro) od 8.10 do 19.40, s prekinitvijo ob 14.10 po naslednji progi: Avtobusna postaja Nova Gorica – Kidričeva ulica – Vojkova ulica – Lavričeva ulica – Cankarjeva ulica – MP Erjavčeva – Travnik – Corso Italia – železniška postaja Gorica (Avtobusna medmestna …, 2002b). Projekt je začel v večji meri nastajati leta 2000 po zaslugi raziskovalnega projekta Conpass, ki ga je bil v celoti financiran z evropskim denarjem in je bil namenjen izdelavi študijskih primerov čezmejne mobilnosti. Pri projektu je sodelovalo okrog deset držav, predloženih je 22 bilo približno 60 projektov, v končni fazi pa jih je bilo izbranih šest, ki so bili za Evropo najpomembnejši. Med njimi je bil izbran tudi načrt čezmejne avtobusne proge med Gorico in Novo Gorico. V izvirnem načrtu je bila predvidena razširitev proge na občino Šempeter Vrtojba, a ni prišlo do realizacije načrta (Premagali so …, 2012). Karta 2: Proga medmestne avtobusne linije Vir: Google Maps, 2014. Ob zaključku leta 2002 sta se Mestna občina Nova Gorica in Občina Gorica dogovorili, da poskusno obdobje podaljšata še za en mesec, in sicer od 1. do 31. januarja 2003. Prevoze sta še naprej opravljali podjetji Avrigo d.d. Nova Gorica (dopoldanski prevozi) in Apt iz Gorice (popoldanski prevozi). Dogovorjeno je bilo, da ostanejo prevozi brezplačni, dokler italijanski prevoznik, podjetje Apt iz Gorice, ne prejme vsa ustrezna dovoljenja s pristojnega italijanskega ministrstva. Potek proge je ostal nespremenjen, spremenil se je vozni red. Z avtobusne postaje v Novi Gorici avtobus odpelje vsako uro (5 minut čez uro) od 8.05 do 12.05 in od 15.05 do 17.05, na zadnji dve vožnji pa se iz Nove Gorice odpravi ob 18.50 in 19.50. Z železniške postaje v Gorici prav tako odpelje vsako uro (35 minut čez uro) od 8.35 do 12.35 in od 14.35 do 16.35, na zadnji dve vožnji prosti Novi Gorici pa se je odpravi ob 18.20 in 19.20 (Avtobusna medmestna …, 2002b). V decembru 2002 se je za brezplačno vožnjo odločilo 4811 potnikov iz obeh mest, v januarju pa je bilo število prepeljanih potnikov bistveno nižje, saj sta oba prevoznika skupaj prepeljala 2117 potnikov. Oba prevoznika tako nista pokrila stroškov prevoza, saj bi morala mesečno skupaj prepeljali okrog 6000 potnikov. V Avrigu so kljub temu vztrajali, da se medmestna linija obdrži, saj so se zavedali, da javni promet v večini domačih in tujih mest posluje z 23 izgubo, zato pa ima kar nekaj pozitivnih učinkov na kakovosti življenja v lokalni skupnosti. S tem se znižuje tudi količina škodljivih avtomobilskih plinov v ozračju (STA, 2003). Rekordno število potnikov je bilo zabeleženo leta 2009, in sicer 23.148. V povprečju na mesec prepeljejo 1.600 potnikov, letno pa okoli 20.000. Ob večjih prireditvah v Gorici oziroma v Novi Gorici, se število potnikov na čezmejni liniji poveča (200.000 potnikov, 2012). Po uvedbi plačila sredi februarja 2003 (230 tolarjev oz. 1 evro) se je število prepeljanih potnikov prepolovilo. Na Avrigu so ugotovili, da so z uvedbo vozovnic izgubili predvsem slovenske šolarje, ki obiskujejo srednje šole onkraj meje, starejši potniki, pa so kljub voznini še naprej uporabljali avtobus (STA, 2003). Potnikov je po mnenju nekaterih malo, ker zaenkrat ni velikih potreb, da bi prebivalci enega ali drugega mesta hodili čez mejo. Število tistih, ki bi imeli dnevne opravke ali delo čez mejo je malo. Kdor vstopi na avtobus v Italiji, lahko izstopi le v Sloveniji in obratno. S tem preprečujejo konkurenco in prekrivanje znotraj posameznega mesta (Apuzzo, 2008). Predstavniki obeh avtobusnih podjetij in občin so se že od začetka zavedli, da avtobusna linija ne bo prinašala dobička. Linija je predvsem simbolične vrednosti. Ostaja ponos, da sta bili mesti povezani že pred vstopom Slovenije v EU. Smiselno bi bilo poiskati načine, da bi postala linija privlačnejša za italijanske potnike. Danes jo uporabljajo zlasti Slovenci, predvsem upokojenci, ki gredo v Italijo. Progo bi tako lahko npr. prilagodili lokacijam v Novi Gorici, ki so za italijanske državljane najbolj privlačne - na primer trgovska središča. Vse je odvisno tudi od politik urbane mobilnosti, spodbujanja javnih prevozov in omejevanja uporabe zasebnih avtomobilov, ki jih bosta izvajali Gorica in Nova Gorica v mestnem in čezmejnem prostoru (Premagali so …, 2012). 7.2.2. Čezmejna porodnišnica Ob novici, da se ukinja goriško porodnišnico (na ulici Vittorio Veneto), se je začelo razmišljati o čezmejnem porodniškem oddelku, kjer bi se matere iz Italije, ki živijo ob meji, namesto v Tržič (ital. Monfalcone), Videm (ital. Udine) ali Palmanovo usmerjalo v šempetrsko porodnišnico (Splošna bolnišnica ''dr. Franca Derganca'' Nova Gorica), ki je od meje oddaljena le slab kilometer. Julija 2014 je do zaprtja goriške porodnišnice tudi prišlo. Zaprtje je bil eden izmed prvih ukrepov nove deželne zdravstvene reforme. Letno se v goriški porodnišnici namreč rodi manj kot 500 otrok, kar naj bi bilo premalo za varno delo oddelka, ki zahteva neprekinjeno dežurstvo osebja in potrebno opremo (Poročila …, 2014). Predstavniki novogoriške splošne bolnišnice in italijanske dežele FJK so tako 18. julija 2014 podpisali sporazum, po katerem lahko nosečnice iz Goriške pokrajine rojevajo v šempetrski porodnišnici brezplačno. O možnostih, da bi italijanske nosečnice rojevale v šempetrski bolnišnici, so se vpleteni dogovarjali več let. Tako možnost je ponudilo tudi EZTS, ki je bilo pred leti ustanovljeno za tesnejše sodelovanje občin Nova Gorica, Gorica in Šempeter - Vrtojba, vendar do hitrega dogovora zaradi različnih birokratskih ovir ni prišlo. Dogovor o čezmejnem sodelovanju na področju porodništva sedaj omogoča ženskam s stalnim bivališčem v občinah Fara, Gorica, Moš, Števerjan, Šlovrenc in Sovodnje ob Soči, da rodijo v najbližji porodnišnici (STA, 2014). Največja ovira je bilo vprašanje, kako naj italijanske zavarovalnice plačujejo za opravljene zdravstvene storitve svojih zavarovank. Doslej so namreč morale tiste Italijanke, ki so rodile v šempetrski porodnišnici, porod plačati same, in sicer okrog 700 evrov za naravni porod in 24 1800 evrov za porod s carskim rezom. V Italiji imajo enotno ceno za porod, ki se giblje nekje med slovenskima cenama. To je za šempetrsko porodnišnico sprejemljivo, saj imajo z Italijo dogovor, da plačajo enotno ceno ne glede na vrsto poroda (STA, 2014). Pred porodom morajo nosečnice pridobiti izjavo s katero se Italija zavezuje, da bo stroške poroda krila šempetrski bolnišnici (Bucik Ozebek, 2014). Polemike je povzročalo tudi vprašanje o državljanstvu, a se le-to dodeli glede na državljanstvo staršev in ne glede na kraj rojstva (STA, 2014). Prednost je tudi ta, da jezikovnih ovir ni, saj v šempetrski bolnišnici govorijo tudi italijansko. Po zagotovilih direktorja šempetrske bolnišnice je bila njihova porodnišnica urejena za približno 2500 porodov na leto, zdaj pa se jih rodi približno 900 letno. Porodnišnica v Gorici ima manj porodov kot šempetrska, tako da skupno ne bi presegli najvišjega števila možnih porodov (V Gorici ukinjajo …, 2014). V šempetrski bolnišnici se zavedajo, da masovnega prihajanja italijanskih porodnic v Šempeter ne bo. Direktor slednje v tem bolj kot priložnost za povečanje rojstev v šempetrski porodnišnici, vidi simbolni pomen odprtja mej v zdravstvu (Bucik Ozebek, 2014). 7.3. Neuresničeni čezmejni projekti Največja težava Goric je brez dvoma sodelovanje na institucionalni ravni. Idej o sodelovanju je veliko, zaustavi pa se pri financah, dolgotrajnih birokratskih postopkih, političnih nestrinjanjih. Tako je bilo zamujenih veliko priložnosti, ki bi lahko povezale mesti. V nadaljevanju so opisane tri najpomembnejše, o katerih se je v javnosti veliko razpravljalo, a žal do izvedbe ni prišlo. 7.3.1. Čezmejni kolesarski sistem 28. aprila 2012, na dan, ko Gorica praznuje svoj rojstni dan, je zaživela storitev «Gorizia in bici» («Gorica na kolesu») z namenom širjenja in razvijanja koncepta trajne mobilnosti. S projektom želijo izboljšati tudi kakovost zraka v mestu. Storitev, ki jo upravlja Občina Gorica in je v uporabi od 3. maja 2012, zajema pet parkirnih postaj s 54 prostori za kolesa (tri postaje, vsaka z desetimi kolesi, in dve postaji, vsaka po dvanajst koles). Postaje so postavljene tam, kjer je priliv mimoidočih največji, posebna pozornost pa je bila pri postavljanju posvečena intermodalnemu transportu (vlak-kolo, avtobus-kolo, avtomobil-kolo) (Gorizia in bici …, 2012). Postaje se nahajajo na trgu pred županstvom (Piazza Municipio), ob parkirišču pred železniško postajo, na Travniku (Piazza della Vittoria), pred sedežem videmske univerze (via Diaz) in ob parkirišču drevoreda Oriani (viale Oriani) (Željan, 2012b). Uporabniki ob registraciji plačajo nadomestilo za uporabo ter varščino (Gorizia in bici …, 2012). Poleg elektronske kartice dobi vsak uporabnik še ključavnico. Ob registraciji je potrebno plačati polog (kavcijo) v višini 10 evrov in dodatnih 5 evrov, kar je minimalna vsota za polnjenje kartice. Turisti po predhodnem plačilu kavcije v višini 10 evrov plačajo 3 evre dnevno (Gorizia, 2013). Kolo si je mogoče izposoditi tudi z deželno elektronsko zdravstveno izkaznico, s tem pa je Gorica prva občina v državi, ki je ta dokument uporabila še v drug namen. Prve pol ure je izposoja kolesa brezplačna, nato plačljiva. Tako naj bi spodbudili predvsem uporabo koles na kratke razdalje in ne za ves dan (Novo Gorico in Gorico …, 2012). Kolesa so na voljo 24 ur na dan. 25 Karta 3: Lokacije izposojevalnih postaj v Gorici Vir: Gorizia in bici…, 2014. Fotografija 3: Izposojevalna postaja na Travniku Avtorica: Jasmina Žižmond, 2014. Skupna vrednost projekta na italijanski strani je znašala 220.000 evrov. 70 % stroškov sta krili Ministrstvo za okolje in Fundacija goriške hranilnice (Fondazione Carigo), ki je nakazala 15.000 evrov, ostalih 30 % stroškov je krila občina (Bike sharing …, 2012). V nekaj mesecih so imeli na italijanski strani že približno sto rednih uporabnikov. Po besedah odgovornih med uporabniki prevladujejo ljudje, ki pridejo z vlakom na delo v mesto in si kolo izposodijo na železniški postaji. Če se bo projekt dobro prijel ga nameravajo nadgrajevati (Novak, 2012b). 26 Kolesarski sistem se je preselil v Novo Gorico po predlogu novogoriškega župana Mateja Arčona. Prva postaja, pred Eda centrom je bila postavljena poleti 2012. Po prvotnih načrtih naj bi testno postajališče v Novi Gorici postaviti že v začetku maja, ko so v sosednji Gorici začeli s projektom, a še vedno ni bilo dorečeno, kdo bo na slovenski strani upravljal z izposojo koles (Novak, 2012a). Poleti 2013 se je izkazalo, da obe Gorici ne bosta povezani s sistemom izposoje električnih koles. Novogoriška občina je namreč prekinila pogodbo z videmsko družbo In Bici, sklenjeno oktobra 2012, ki bi morala tako kot v sosednji Gorici tudi v Novi Gorici poskrbeti za opremo postaj za izposojo koles. Družba In Bici se namreč ni držala dogovora, zato so odgovorni na slovenski strani poslali ultimat, na katerega se družba In Bici ni odzvala in tako se je občina odločila za dokončno prekinitev pogodbe. Po besedah novogoriškega župana Mateja Arčona bodo za izposojo poskrbeli sami. Župan upa tudi na sodelovanje posameznikov in organizacij. Prepričan je, da je zanimanje potencialnih uporabnikov izposoje električnih koles v Novi Gorici veliko. Izposoja bo najverjetneje brezplačna oziroma s kavcijo, kolo pa bo treba vrniti na mestu izposoje (Željan, 2013). Za prevoz med Novo Gorico in Gorico sicer domačini poleg lastnih prevoznih sredstev in mestnega potniškega prometa že doslej uporabljajo kolesa, obiskovalci mest pa doslej te možnosti niso imeli. 7.3.2. Evropski univerzitetni pol Prvi pogovori o ustanovitvi evropske čezmejne univerze segajo v 90. leta prejšnjega stoletja. Prvotna ideja je bila ustanovitev univerzitetnih in post-univerzitetnih tečajev v predelih že obstoječih univerz na obeh straneh meje. Centralni položaj v projektu bi imel Univerzitetni pol v Gorici (Univerza v Trstu) (ital. Polo Universitario di Gorizia) (Zeriali, 2007). Gre za enega izmed prvi projektov, ki bi moral biti izpeljan v sklopu EZTS občin Gorica, Nova Gorica in Šempeter - Vrtojba. Prvo srečanje županov s tem namenom je bilo organizirano aprila 2012. Ideja je bila zgraditi center, kjer bi študenti z vsega sveta dosegali visoko izobrazbo na področju novih tehnologij in inženirstva. Pri tem so bili mišljeni predvsem talentirani iz držav v razvoju, kot so Kitajska, Indija in Brazilija. Goriški župan Romoli je kot možno lokacijo omenil bivšo bolnišnico, ki se nahaja ob meji in predstavlja stičišče vseh treh občin. Za začetek bi lahko bil center univerzitetnega pola lahko tudi na novogoriški Politehniki (Bisiach, 2012). Na Univerzi v Novi Gorici (na Politehniki, ki se nahaja v Rožni Dolini) je že pred leti število diplomiranih iz tujine znašalo 54 % in prav zaradi velikega števila tujih študentov izvajajo veliko predavanj v angleščini. Rektor Univerze v Novi Gorici je mnenja, da bi Evropska univerza morala simbolično stati ob meji, zato bi bili prostori stare bolnišnice tudi po njegovem mnenju najbolj primerni (Primo ok …, 2012). Sicer pa ima Visoka šola za umetnost (Univerza v Novi Gorici) od septembra 2012 prostore v Palači Alvarez (ital. Palazzo Alvarez), kjer so prostori Videmske univerze. 7.3.3. Čezmejna bolnišnica Tako kot že v zgoraj opisanem primeru čezmejne porodnišnice, govorimo o povezovanju goriške in šempetrske bolnišnice. 27 Zračna razdalja med goriško in šempetrsko bolnišnico je le dobrih 300 m. Bolnišnici bi bili povezani s podzemnim tunelom, ki bi omogočil hitro izmenjavo podatkov. Pri dogovarjanju so se poleg zakonodajnih in gradbenih težav pojavile še politične. Velik del mestne in deželne desnice je namreč nasprotoval ideji o čezmejnem sodelovanju na zdravstvenem področju. Projekt je tako propadel, zgradili so novo bolnišnico, ki se je odprla decembra 2008 na robu Gorice (blizu železniške postaje) (Zeriali, 2007). 8. POVEZOVALNE TOČKE V poglavju so opisane pomembnejše povezovalne točke med Gorico in Novo Gorico. 8.1. Igralništvo Nova Gorica je že nekaj desetletij center igralništva na Goriškem in tudi v Sloveniji ter širšem območju prek državne meje. Zaradi velikega števila igralnic in igralnih salonov na tako majhnem teritoriju in pomembne vloge igralništva pri gospodarskem razvoju, mesto nekateri imenujejo «slovenski Las Vegas». Igralništvo se je v Novi Gorici pričelo razvijati leta 1984 z odprtjem prve igralnice ameriškega tipa v Evropi, Casinò Park. Nov koncept je temeljil na dostopnosti igralništva čim večjemu številu ljudi, na zabavnem preživljanju prostega časa, igranju na igralnih avtomatih, ponujal je široko dodatno ponudbo in zmerno obdavčitev (Prašnikar, Pahor, Kneževič, 2005). Igralnica je usmerila turistični razvojni zagon celotne regije. Nova Gorica je postala prepoznavna po igralništvu po zaslugi podjetja Hit d.d., ki je od leta 1983 s 1.500 zaposlenimi, nosilec turistične dejavnosti v Novi Gorici in ima približno 86 % delež v celotni igralniški ponudbi Nove Gorice. Ima dolgoletno tradicijo in je eno izmed največjih turističnih podjetij v Sloveniji. Glavnino prihodka družba Hit d.d. ustvari z igralniško dejavnostjo, znotraj katere gre pretežen del prihodka (okrog 95 %) pripisati tujim gostom, predvsem Italijanom. Na letni ravni igralnici Hit-a d.d. v Novi Gorici, Casinò Park in Perlo, obišče več kot 1,1 milijonov gostov. Skoraj 90 % igralniškega prometa v Sloveniji je realiziranega v zahodni Sloveniji, od tega 70 % v Novi Gorici (Prašnikar, Pahor, Kneževič, 2005). V Italiji so v severnem delu države štiri igralnice, od tega je najbližja v Benetkah (Botto, 2009). Italijanski gostje se tako odločijo za obisk igralnic oziroma igralnih salonov na Goriškem, kjer so samo v Novi Gorici tri igralnice (Perla, Casinò & Hotel, Park, Casinò & Hotel in Princess Casinò), v bližnji okolici pa še dva igralna salona (Casinò Fortuna v Rožni Dolini, Hotel Casinò Paquito v Volčji Dragi). V novogoriških igralnicah predstavljajo italijanski gosti okoli 90 % gostov (Ricciardi, 2010). Italijanski gostje prihajajo iz širšega obmejnega območja, FJK, Benečije, Lombardije in Emilije Romanje. Da bi privabili čim več gostov, se Hit povezuje z različnimi agencijami. Italijane poleg igranja privablja tudi ostalo dogajanje v igralnicah (različni nastopi, predvsem pevski in plesni) ter ponudba hrane in pijače. Gospodarska kriza in različni načini širjenja igralništva na italijanskem trgu se kažejo tudi v osebni porabi igralniških gostov. Leta 2012 je zaradi nameščanja 30.000 novih avtomatov, legalizacije iger prek spleta, davčnih olajšav za prireditelje iger na srečo, legalizacije turnirjev v pokru in drugih varčevalnih potez italijanskih oblasti (npr. podražitev goriva, zniževanje 28 plač in pokojnin) bil obisk slovenskih igralnic ob italijanski meji manjši od načrtovanega. Kljub temu je Hit posloval bolje od najbližje italijanske konkurence, igralnic v Benetkah in Sanremu (STA, 2012). Število italijanskih obiskovalcev se je zmanjšalo tudi po uveljavitvi protikadilskega zakona, ki je v Sloveniji stopil v veljavo avgusta 2007 (Geminiani, 2008). Na strani koristi, ki jih igralništvo prinaša Novi Gorici je zagotovo ekonomski razvoj. Hit zaposluje samo v Novi Gorici več sto ljudi iz Nove Gorice in širše okolice, delo zagotavlja tudi velikemu številu študentov. 8.2. Bencinski turizem Bencinski turizem je doživel razcvet v obdobju italijanske gospodarske krize, ko so se morali Italijani prilagoditi in znižati življenjski standard pri vseh stvareh, tudi pri avtomobilih. Tako so začeli Italijani, ki živijo blizu slovenske meje, izkoriščati občutno cenejše cene goriva v Sloveniji. Pri Petrolu zaznavajo povečan obisk italijanskih državljanov od sredine leta 2011, ko so tamkajšnje cene pogonskih goriv precej narasle (Željan, 2012a). Prodaja na slovenskih bencinskih servisih je toliko višja, kolikor je višja razlika med maloprodajno ceno v Italiji in pri nas. Sodeč po informacijah, ki jih je za obdobje 2010/2011 zabeležilo italijansko Ministrstvo za infrastrukturo in promet, se je v 20 letih cena bencina zvišala za 170 % (Caro benzina …, 2012). Dokaz so tudi nenehne podražitve goriva v zadnjih letih. Leta 2007 je bilo v Gorici prodanih 17,8 milijonov litra bencina, leto zatem pa 8,6 milijonov litra. Količina je upadla torej za skoraj polovico. Kasneje se je situacija še poslabšala, padec je znašal okrog 70 % (Fain, 2013). Kot odziv na velik odliv italijanskih voznikov v Slovenijo, je bila leta junija 2008 uvedena v pokrajini FJK kartica ki omogoča nakup goriva po ugodnejših cenah glede na oddaljenost od meje (ital. tessera bianca). Kartico, ki stane 15 evrov se lahko uporablja izključno za vozilo, ki je bilo prijavljeno ob izdaji kartice (Rilascio della …, 2014). S tem ukrepom so želeli čim bolj konkurirati slovenskim cenam in zadržati italijanske voznike pred odhodom čez mejo. Popust na gorivo lahko koristi vsaka pokrajina, ker to dovoljuje zakon 549 iz leta 1995. V praksi je možno spremembe uveljavljati od leta 1997 naprej (Friuli Venezia …, 2011). Sprva so razdelili obmejna območja glede na količino popusta na pet pasov. Z oddaljevanjem od meje se je količina popusta zmanjševala. Preglednica 5: Vrednost olajšav po pasovih (EUR/liter) Pas Vrsta goriva Bencin Dizel 1 0,281 0,170 2 0,266 0,161 3 0,246 0,150 4 0,209 0,123 5 0,178 0,091 Vir: Carburanti: rideterminato …, 2008. Novembra 2011 je velika zadolženost Italije pripeljala do odstopa premierja Silvia Berlusconija. Nasledil ga je Mario Monti, ki je med ukrepi pod sloganom Rešimo Italijo (ital. 29 Salva-Italia) uvedel tudi visoke trošarine za bencinsko in dizelsko gorivo. Nova italijanska vlada je trošarine povečala za 8,2 (bencin) oziroma 11,2 (dizel) centa na liter, kar je po upoštevanju DDV-ja (21 %) pomenilo 9,9 (bencin) oz. 13,6 (dizel) centa na liter (Torti, 2011). Italijansko gorivo je z omenjenim ukrepom postalo najdražje v Evropi, saj je liter goriva dosegel ceno med 1,7 in 1,8 evra (Cerar, 2011). Istočasno je bil sprejet tudi nov zakon, ki je zamenjal tistega iz leta 1997. Ukinjena je bila razdelitev območja na 5 pasov, uvedli so nov sistem, ki je razdelil teritorij na dve območji. V prvem območju je prispevek 21 (bencin) oz. 14 centov (dizel), v drugem pa 12 (bencin) oz. 8 centov (dizel). Uporabnikom hibridnih vozil pripada dodatnih 5 centov olajšave (Carburante scontato …, 2011). Preglednica 6: Vrednost olajšav za gorivo (v EUR) Območje 1 Veljavnost Od Do 1. 11. 2011 1. 2. 2012 2. 2. 2012 31. 3. 2012 1. 4. 2012 24. 4. 2012 25. 4. 2012 31. 5. 2012 1. 6. 2012 Vir: Il sistema …, 2014. Bencin 0,210 0,270 0,210 0,270 0,210 Dizel 0,140 0,140 0,140 0,140 0,140 Območje 2 Bencin 0,140 0,140 0,140 0,150 0,140 Dizel 0,090 0,090 0,090 0,090 0,090 Po uvedbi višjih trošarin na goriva se je število italijanskih kupcev v Sloveniji občutno povečalo. Novogoriški bencinski servisi sicer ne spadajo med najbolj obiskane v primerjavi z ostalimi v bližnji okolici (npr. Miren, Rožna Dolina, Vrtojba, Vencò v Goriških brdih), a italijanski vozniki predstavljajo velik delež kupcev. Kupci pa ne prihajajo le iz goriške pokrajine, ampak sodeč po registrskih tablicah tudi iz Vidma in Trsta. Marsikdo se odpravi v Slovenijo na izlet, izkoristi nakup goriva in dobrin (Purassanta, 2011). Gorivo je v Italiji doseglo rekordne cene avgusta 2012, ko je preseglo vrednost dveh evrov (Di Marzo, 2012). Italijanski distributerji so poskušali cene večkrat znižati in jih približati slovenskim z različnimi promocijami in nižanjem marž. Ponekod so dosegli, da so bile cene bencina za nekaj centov nižje od slovenskih, vendar le za nakup z regionalno kartico (Benzina, prezzo inferiore …, 2011). Za italijanske kupce predstavljajo najugodnejšo izbiro distributerji, ki so neodvisni od velikih naftnih družb in niso vezani na organizirano distribucijo (ital. distributori low cost ali pompe bianche) in prodajajo gorivo tudi za več kot 10 centov ceneje kot je povprečje za državo (Caro benzina …, 2012). Leta 2014 je bila na italijanski strani prvič po sedmih letih zabeležena rast prodaje goriva. Zabeleženi podatki se nanašajo na leto 2013 za Goriško pokrajino. Natočenih je bilo skoraj 42 milijonov litrov goriva oz. 7 % več kot leta 2012 (Gorizia, vendite …, 2014). Konkurenčne cene naj bi bile posledica dogovora med distributerji in naftnimi družbami, ki so znižale dobavno ceno ter upravljalcev bencinskih postaj, ki so zmanjšali profitne marže (Fain, 2013). Sicer pa prihaja do odliva italijanskih kupcev tudi v ostale sosednje države, Avstrijo, Francijo in Švico. Takšen odliv italijanskih kupcev v FJK je leta 2012 predvidoma oškodoval državno blagajno za 250 milijonov evrov oz. 50 milijonov evrov na regijski ravni (Candieracci, 2012). 30 Preglednica 7: Cene goriv v Sloveniji in Italiji Cene goriva (v EUR), dne 19. 8. 2014 bencin 95 Slovenija 1,443 Italija 1,810 bencin 98/100 1,477 1,852 dizel 1,360 1,678 Vir: Cene goriv, 2014. 8.3. Trgovski centri Trgovski centri v Novi Gorici so brez dvoma ena izmed najbolj privlačnih točk za slovenske, predvsem pa italijanske kupce. Tako so se nakupovalni tokovi povsem obrnili. Še desetletje nazaj so v Italijo po nakupih množično hodili Slovenci, ki so kupovali oblačila in obutev, gospodinjske aparate, hrano, vse boljša trgovska ponudba na slovenski strani pa je ta tok zaustavila. Goriški prodajalci so tako izgubili velik del kupcev in marsikatera mala trgovina se je na ta račun zaprla. Leta 2008 so na obrobju Nove Gorice odprli nakupovalni center Qlandia, ki je med Italijani najbolj priljubljen. Prav tako na obrobju mesta, blizu meje, se nahajata nakupovalni center Supernova in Obi, ki sta se odprla leta 2012. Obe lokaciji omogočata odličen dostop tako kupcem s slovenske kot tudi z italijanske strani, kar je eden izmed pomembnejših dejavnikov za tako veliko obiskanost. Na italijanske kupce ciljajo vsi prodajalci, saj se zavedajo, da v Gorici ni primerljive ponudbe. V Qlandii italijanski kupci predstavljajo od 25 do 30 odstotkov obiska čez teden in do 60 odstotkov obiska čez vikend (Novogoriški OBI …, 2009). Italijani se v Novo Gorico odpravljajo tudi zaradi cenejših cen določenih dobrin. Najbolj priljubljeni so cigareti, meso in mleko, ki so mnogo cenejši kot v Italiji. Priljubljena so tudi poceni kosila v Sparovi restavraciji v Qlandii. Kljub temu, da se je število slovenskih kupcev na italijanski strani zelo zmanjšalo, pa se po določene izdelke Slovenci še vedno odpravljajo čez mejo. Gre predvsem za italijanske znamke tekstila in obutve, ki so v Italiji cenejša kot pri nas. Veliko jih opravi tudi nakup živil v poslovalnicah cenejših trgovskih verig. Med drugim kupujejo izdelke, ki se dobijo v slovenskih trgovinah, vendar so ti narejeni za vzhodnoevropski trg in menda slabše kakovosti. Dokler bodo takšne razlike v cenah in tudi kakovosti izdelkov, lahko pričakujemo, da se bodo slovenski kupci odpravljali v Italijo in obratno. 8.4. Delovna sila Ko govorimo o delovni sili, je zagotovo večji pretok Slovencev v Italijo, kot Italijanov v Slovenijo. Razlog je predvsem v plačah, ki so lahko v Italiji tudi do trikrat višje. Posebna oblika dela, ki je za to območje značilna pa je pomoč na domu, ki jo opravljajo starejše slovenske ženske v Italiji enkrat ali večkrat tedensko. Slovenke čistijo, likajo, kuhajo, varujejo otroke in negujejo starejše, delajo družbo, redkeje tudi kuhajo.Gre za delo na črno, ki je prisotno na tem območju že več desetletij in predstavlja pomemben zaslužek Slovenkam. Številčnih podatkov o razsežnosti te oblike dela ni (Bucik Ozebek, 2012). Čeprav gre za delo na črno, je ta oblika dela znana med prebivalci obeh strani meji, tudi med organi pregona, vendar so le-ti bolj pozorni na nezakonite priseljence kot pa na dnevne obmejne delovne migrante. Na splošno velja, da se italijanska policija s slovenskimi dnevnimi 31 migrantkami ne ukvarja in tudi pred dobrim desetletjem sprejet italijanski zakon o omejevanju dela na črno jim ni prinesel težav. Z italijansko gospodarsko krizo se je potreba po plačani hišni pomoči zmanjšala, a ni pričakovati, da bi izginila, saj število starejših prebivalcev narašča in je pomoč na domu še vedno ena od cenejših oblik oskrbe (Bucik Ozebek, 2012). Slovenski delavci, ki govorijo italijanski jezik, so tudi iskana delovna sila predvsem za delo v različnih trgovinah. Italijanski trgovci se namreč zavedajo, da tudi slovenski kupci predstavljajo pomemben del dobička in zato se temu primerno prilagajajo. V Novi Gorici in okolici potrebe po takšnem zaposlovanju ni, saj večina domačinov govori italijanski jezik. 8.5. Trg Evrope Pred novogoriško železniško postajo je od leta 2004 Trg Evrope (ital. Piazza Transalpina), ki je nastal kot obeležje ob vstopu Slovenije v EU. Trg krasi mozaik s fragmenti številke 57/15, ki je označevala nekdanji mejni kamen v središčni točki trga (Željan, 2014). Trg, ki leži točno na sredini slovensko-italijanske meje je simbol za čezmejno povezovanje Gorice in Nove Gorice. Ob odprtju so si mnogi prizadevali, da bi postal povezovalna točka, kjer bi se odvijale razne prireditve in srečanja, a je le-teh precej manj, kot bi si želeli. Tako je danes predvsem zanimiv za turiste, domačinom pa služi največkrat kot parkirišče. Fotografija 4: Središče Trga Evrope Avtor: Jasmina Žižmond, 2014. Nasproti trga stoji železniška postaja Nova Gorica, kjer so bili do konca leta 2013 tudi prostori turistične agencije Lastovka, ki je prav tako v železniški stavbi in je skrbela za oglede muzeja na temo državne meje. Hkrati je družina, ki je imela agencijo v lasti, skrbela tudi za turistične informacije. Od takrat naprej turistične info točke ni, kar bi se pričakovalo na takšni lokaciji (Željan, 2014), saj bi bila v pomoč turistom in imela velik vpliv na promocijo območja. 8.6. Maloobmejni promet V MONG je lociranih pet mejnih prehodov, ki so s pristopom k schengenskem sporazumu izgubili svojo osnovno namembnost, kar pomeni, da ne služijo neposredni mejni kontroli na državni meji. V sosednji občini Šempeter - Vrtojba se nahajata v neposredni bližini še dva mejna prehoda. 32 Mejni prehodi za mednarodni promet: Mednarodni mejni prehod Vrtojba, Mednarodni mejni prehod Nova Gorica (Rožna Dolina). Mejni prehodi za obmejni promet: Obmejni mejni prehod Nova Gorica I. (Erjavčeva ulica), Obmejni mejni prihod Pristava, Obmejni mejni prehod Solkan I, Obmejni mejni prehod Šempeter. Kmetijski mejni prehod: Solkan Polje – Salcano II. Karta 4: Mejni prehodi na območju Nove Gorice in okolice Čezmejni osebni promet je na območju Nove Gorice in Gorice razmeroma velik. Po podatkih Direkcije RS za ceste za obdobje 2000-2013 je na mejni točki Rožna Dolina promet osebnih vozil v porastu. Večjo razliko v rasti je tako na mejni točki Rožna Dolina kot Vrtojba zaznati po letu 2008. Točen razlog za takšno razliko ni znan, predvidevamo pa lahko, da je eden izmed razlogov gospodarska kriza. Takrat se je povečal pretok italijanskih državljanov v Slovenijo; čez mejo so se odpravljali predvsem po nakupih nekaterih občutno cenejših živil in goriva. Na mejni točki Vrtojba je v zadnjih letih zabeležen padec v številu osebnih vozil. Kljub temu, da se štetje prometa na mejnem prehodu na Erjavčevi ulici ne izvaja, je to verjetno, sploh v zadnjih letih, najbolj oblegan prehod, saj gre za najkrajšo povezavo med mestoma. 33 Preglednica 8: Število osebnih vozil na mejnih točkah Rožna Dolina in Vrtojba, 20002013 Leto 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 6.217 6.026 5.687 5.878 6.006 6.038 6.006 6.116 7.905 Rožna Dolina 5.154 4.712 4.776 4.948 5.173 6.793 6.973 8.894 Vrtojba 5.238 2009 8.331 2010 8.532 2011 9.281 2012 9.677 2013 9.262 8.468 9.731 10.094 9.159 8.183 Vir: Promet, 2014. 8.7. Ostalo Med obmejnimi prebivalci so zelo priljubljeni različni sejmi. Najbolj znan in priljubljen je Andrejev sejem (tudi Karočke oz. Fiera di Sant’Andrea) v Gorici, ki poteka tradicionalno konec novembra ali začetek decembra na glavnih ulicah v centru Gorice. Na sejmu postavljajo vrtiljake in adrenalinska igrala ter stojnice s slaščicami, modnimi dodatki in ostalimi izdelki nomadski trgovci iz Italije. Sejem, ki privabi več tisoč otrok in odraslih povezuje širše zaledje obeh Goric. Prav tako že tradicionalno na italijanski strani ob petkih poteka sejem, kjer prevladujejo prodajalci z oblačili (predvsem kitajski prodajalci), modnimi dodatki in obutvijo, ponujajo pa tudi ostalo ponudbo, vse po razmeroma nizkih cenah. Sejem poteka vsak petek dopoldne na ulici Catterini tik ob slovensko-italijanski meji in pritegne predvsem slovenske kupce. Zadnja leta se uveljavljajo različni kulinarični dogodki. Eden največjih in najbolje obiskanih je dogodek Gusti di Frontiera/Okusi ob meji. Vinsko-kulinarični sejem se odvija konec septembra v Gorici že od leta 2003, vendar je množično obiskan šele zadnjih nekaj let. Z leti se je sejem prostorsko in ponudbeno vedno bolj širil in danes ponuja hrano, pijačo in ostale izdelke iz skoraj vse Evrope in tudi izven njenih meja. Leta 2013 je postal sejem čezmejni, saj so ponudbo razširili tudi v center Nove Gorice. Pomembnejša sejma sta še Pollice verde in Expomego, ki se odvijata na sejemskem razstavišču v Gorici. Pollice verde, ki poteka od leta 2005 (v aprilu) je sejem vrtnarstva, Expomego, ki poteka že dobrih 40 let pa je predstavitveni sejem goriškega območja (področje gospodarstva, turizma, kulture). Na Expomegu se predstavljajo italijanski in slovenski razstavljalci. Od leta 2013 sodeluje pri njegovi organizaciji poleg družbe Udine e Gorizia Fiere tudi Območna obrtno-podjetniška zbornica iz Nove Gorice (Sejem čezmejen …, 2013). Na kulturnem področju je veliko sodelovanj na področju glasbe, gledališča in filma. Tradicionalna prireditev je Cecilijanka (revija pevskih zborov v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici). Prireditve se odvijajo tudi na Trgu Evrope (npr. ob obletnicah vstopa v EU, v sklopu festivalov), a teh je dokaj malo. Goriški muzeji z obeh strani meje so združeni v Muzejsko mrežo Goriške (ital. Rete museale del Goriziano), ki omogoča vstop po znižani ceni. 34 Na izobraževalnem področju ni veliko povezovanja. Pomembne so predvsem dvojezične osnovne in srednje šole v Gorici, ki jih obiskuje tudi nekaj slovenskih otrok. Italijanski otroci se v Novi Gorici večinoma ne izobražujejo. Kar se tiče povezovanja na turističnem področju, bi ga zagotovo lahko bilo veliko več. Če se držimo strogo meje, ki določa obseg mest, se možnosti za turizem precej zmanjšajo v primerjavi s širšim območjem, ki zajema Goriška brda, Vipavsko dolino, Kras in Furlansko nižino, kjer se odpira veliko možnosti na področju vinogradništva, sadjarstva, zelenjadarstva in drugih domačih obrti. Vendar mesti vsekakor premoreta dovolj raznolikosti, ki jih lahko ponudita turistom. Po mnenju nekaterih bi bilo območje turistično veliko bolj privlačno, če bi se Gorici z okolico predstavljali kot enoten prostor, saj ima skupaj za ponuditi veliko več, predvsem pa raznoliko, kot vsaka posamezno. Zgodovinsko gledano, bi lahko mesti izkoristili medvojno dogajanje, ko je bilo to področje del soške fronte. V nobenem izmed mest ni muzejske zbirke, ki bi prikazovala to obdobje. Možne so tudi uprizoritve bitk, kjer so statisti v uniformah in scenografija temu primerna. Letošnje leto bi lahko v ta namen še posebej izkoristili, saj beležimo 100-letnico začetka 1. svetovne vojne. Neizkoriščen je tudi potencial reke Soče (ital. Isonzo), ki prečka mejo v Solkanu in teče po obrobju Gorice. 9. SKLEP Nova Gorica je mlado mesto, ki je nastalo leta 1947 po podpisu Pariške mirovne pogodbe. Takrat določena državna meja je namreč odrezala Gorico od naravnega zaledja, ki je tako ostalo brez središča. Meja je prva leta popolnoma prekinila stoletja trajajočo povezanost in soodvisnost Gorice in zaledja. Ključnega pomena pri odpiranju meje so bili Videmski sporazumi, podpisani konec 50. in začetek 60. let prejšnjega stoletja. Sporazumi so omogočili prehajanje državne meje s posebnimi dovolilnicami, t. i. prepustnicami. Sprva je bil prehod dovoljen le dvolastnikom (lastnikom zemljišč, ki so glede na stalno prebivališče ostali v drugi državi), kasneje so omogočili prehod tudi ostalim prebivalcem obmejnega območja, a sprva le štirikrat mesečno. Neomejeno se je na pobudo italijanske strani lahko potovalo od leta 1970. Sporazumi so bili pomembni tudi za blagovno menjavo na obmejnem območju, preskrbljenost prebivalcev z blagom široke potrošnje ter dvigom kvalitete življenja. Med ključne dogodke spadajo tudi odprtje mejnega prehoda na Erjavčevi ulici leta 1980, ki predstavlja najkrajšo povezavo med centroma mest, vstop Slovenije v EU maja 2004 in priključitev Slovenije schengenskemu območju decembra 2007. Meja se je takrat popolnoma odprla, odpravljen je bil nadzor na meji, ki je omogočil prost prehod. Uradno sodelovanje med občinama se je začelo leta 1964. Na srečanjih so delegati iskali možnosti za poglabljanje odnosov in sodelovanje na različnih področjih. Leta 1975 so bile ustanovljene tudi posebne komisije, ki naj bi poglobljeno in samoiniciativno spodbujale raznovrstne oblike sodelovanja. Srečanja delegacij in ostalih organizacij so se redno vrstila vse do samostojnosti Slovenije. 35 90. leta je zaznamoval začetek približevanja Slovenije k EU. Območji Gorice in Nove Gorice sta se najprej povezovali v projektih programa Phare, s polnopravnim članstvom Slovenije v EU, pa so bili projekti izpeljani v sklopu programov INTERREG. Trenutno se evropski projekti izvajajo v sklopu Operativnega programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija 2007-2013. V izvajanju bodo do leta 2015. Največ evropskih projektov je bilo izpeljanih v prvih letih po priključitvi Slovenije k EU. Temu lahko pripišemo začetno navdušenje ob združitvi v sklopu EU, ki je bila pomemben mejnik v sodelovanju med državama in mestoma Gorica in Nova Gorica. Na proučevanem območju ima pomembno vlogo tudi Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje, ki povezuje občine Gorica, Nova Gorica in Šempeter – Vrtojba ter omogoča lažje povezovanje na institucionalni ravni in pridobivanje evropskih sredstev. Med pomembnejšimi čezmejnimi projekti sta avtobusna medmestna linija in čezmejna porodnišnica. Pri obeh projektih gre predvsem za simbolično vrednost, saj avtobusna linija ne prinaša dobička, za čezmejno porodnišnico pa tudi ni pričakovati masovnega prihajanja italijanskih porodnic. Gre torej za simbolno odprtje meja na področju prometa in zdravstva. Veliko več je neuradnega sodelovanja. Trgovski centri v Novi Gorici so trenutno ena izmed najbolj obiskanih točk za slovenske, predvsem pa italijanske kupce. Velika in raznolika ponudba, predvsem pa občutno nižje cene nekaterih izdelkov (mleko, meso, cigarete) privabljajo italijanske kupce, ki čez vikend predstavljajo tudi do 60 % vseh kupcev. Poleg trgovskih centrov Italijane že tradicionalno privablja v Novo Gorico igralniški turizem, ki beleži 90 % italijanskih gostov. V obdobju italijanske gospodarske krize je razcvet doživel bencinski turizem. Najbolj povečan obisk italijanskih državljanov je bil v sredini leta 2011, ko so tamkajšnje cene pogonskih goriv precej narasle. Prodaja na slovenskih bencinskih servisih je toliko višja, kolikor je višja razlika med maloprodajno ceno v Italiji in pri nas. Leta 2014 je bila v Goriški pokrajini prvič po sedmih letih zabeležena rast prodaje goriva. Ko govorimo o delovni sili, je zagotovo večji pretok Slovencev v Italijo, kot Italijanov v Slovenijo. Razlog je predvsem v plačah, ki so lahko v Italiji tudi do trikrat višje. Posebna oblika dela, ki je za to območje značilna pa je pomoč na domu, ki jo opravljajo starejše slovenske ženske v Italiji enkrat ali večkrat tedensko. Slovenski delavci, ki govorijo italijanski jezik, so tudi iskana delovna sila predvsem za delo v različnih trgovinah. V Novi Gorici in okolici potrebe po takšnem zaposlovanju ni, saj večina domačinov govori italijanski jezik. Mesti s širšo okolico povezujejo tudi različni sejmi, ki se odvijajo v glavnem v Gorici (Andrejev sejem, petkov sejem ob meji, Pollice verde, Expomego). Zadnja leta se uveljavljajo različni kulinarični dogodki. Najbolj znana prireditev je Gusti di Frontiera/Okusi ob meji, ki je leta 2013 postal čezmejen. Sicer sodelovanja potekajo na skoraj vseh področjih, kulturnem, izobraževalnem, gospodarskem in turističnem, a je potencial povsod neizkoriščen. Še največ potenciala se kaže na turističnem področju, kjer bi bilo smiselno, da bi se Gorici predstavljali kot enoten prostor, saj imata skupaj za ponuditi veliko več, predvsem pa raznoliko, kot vsaka posamezno. Še boljše pa bi bilo, če bi se povezovali s širšo okolico, ki je pokrajinsko in delno tudi ponudbeno gledano privlačnejša za turiste. Največja težava Goric je brez dvoma sodelovanje na institucionalni ravni. Idej o sodelovanju je veliko, zaustavi pa se pri financah, dolgotrajnih birokratskih postopkih, političnih 36 nestrinjanjih. Tako je bilo zamujenih veliko priložnosti, ki bi lahko povezale mesti, npr. čezmejni kolesarski sistem, evropska univerza in čezmejna bolnišnica. Velikokrat prevladuje razmišljanje, da pride do izpeljave projektov lahko le s pomočjo evropskih sredstev. Ovira za čezmejno sodelovanje je različnost socialnih, finančnih, davčnih, pravnih in administrativnih sistemov. Sicer pa nihče ne želi, da iz dveh različnih mest, ki sta prostorsko sicer združeni, nastane eno povprečno. Odprava državnih meja tudi ne pomeni odprave drugih vrst meja, ki obstajajo v naši zavesti – psiholoških, kulturnih, socialnih, jezikovnih. 10. SUMMARY Nova Gorica is a young city, created in 1947 after the signing of the Paris Peace Treaty. The state border that was determined then cut off Gorizia from the natural hinterland which consequently remained without its centre. In the first years, the border completely suspended centuries-long interaction and interdependence of Gorizia and its hinterland. The Udine Agreements, signed at the end of the 50s and at the beginning of the 60s had a crucial role in opening of the national border. The agreements enabled the crossing of the border by special permit. At first, the transition was only allowed to the people who owned properties across the border, later the transition was enabled to the rest of the inhabitants of the border area. However, this right was limited as they could only cross the border four times a month. After the initiative from the Italian side, unlimited crossings were allowed from 1970. The agreements also contributed to trading in the border area, providing the population with consumer goods and raising the quality of life. Among the key events are also: the opening of the border crossing at Erjavčeva street in 1980, which represents the shortest link between the centres of the two cities, Slovenia’s joining to the EU in May 2004 and Slovenia's accession to the Schengen area in December 2007 when boundary was fully opened and border controls were abolished. A formal cooperation between the municipalities began in 1964. During the meetings, the delegates were looking for opportunities to strengthen relations and cooperation in various fields. In 1975, special commissions have been set up to promote diverse forms of cooperation. Delegation meetings were held regularly up until Slovenia's gain of independence. The 90s were marked by the beginning of Slovenia's accession to the EU. The areas of Gorizia and Nova Gorica were first linked on Phare program projects, and after Slovenia became a full member of, the projects have been carried out in the framework of INTERREG programs. Currently, the European projects are implemented under the Operational Programme Italy-Slovenia 2007-2013. The greatest number of European projects was realised in the first years after the accession of Slovenia to the EU. This can be attributed to the initial enthusiasm after the accession to EU, which was an important milestone in the cooperation between the two countries and cities of Gorizia and Nova Gorica. In the studied area, an important role is played by the European grouping of territorial cooperation, which connects the municipalities of Gorizia, Nova Gorica and Šempeter – Vrtojba. This cooperation facilitates the integration at the institutional level and the acquisition of European funds. 37 Among the most important cross-border projects are the interurban bus line and cross-border nursery. However, both projects are mostly symbolic as bus service is not profitable and the mass ingress of Italian women in labour is not expected. It is therefore a symbolic opening of the borders in the field of transport and health. Moreover, the extent of informal cooperation is even greater. Shopping centres in Nova Gorica are currently one of the most visited points by Slovenian and especially Italian customers. Large and diverse offer and significantly lower prices of some products (milk, meat, cigarettes, etc.) attract Italian buyers who over the weekend represent up to 60% of all customers. In addition to shopping centres, Italians are traditionally attracted by gambling tourism, which records 90% of Italian guests in casinos of Nova Gorica. During the period of the Italian economic crisis, fuel tourism has flourished. The highest number of Italian citizens was registered in the middle of 2011, when local prices of fuels have risen considerably. Sales at Slovenian service stations increased, as the difference between the higher retail price in Italy and the lower in Slovenia became larger. In regard to workforce, there is certainly a greater flow of Slovenians to Italy than the other way around. The main reasons are wages, which in Italy may be up to three times higher. A special form of work particular for this area is home help, carried out by elder Slovenian women. Slovenian workers who speak Italian are also sought to work in different stores. In Nova Gorica and its surroundings there is no need for such employment as most locals speak Italian. The cities and its surroundings are also connected through various fairs that take place mainly in Gorizia (St Andrew's Fair, Friday fair along the border, Pollice verde, Expomego, etc.). In the last years, various culinary events took place, the most famous of them being Gusti di Frontiera / Tastes along the border, which took the cross-border nature in 2013. In fact, cooperation takes place in almost all fields: cultural, educational, economic and touristic, but this potential remains unexploited. The most promising is the tourism sector, where it would be reasonable to represent Gorizia and Nova Gorica as a single space, because together they have a larger and especially more various offer than separately. Even better would be if they interacted with the surrounding areas that are more attractive for tourists. The biggest problem of the two cities is with no doubt the cooperation at the institutional level. There are many collaboration ideas, but they remain unrealised because of financial issues, long bureaucratic procedures, political dissents, etc. These led to missed opportunities that could have linked the two towns, such as cross-border cycling system, European university and cross-border hospital. Many are convinced that the execution of projects is possible only with the help of European funds. The obstacle for larger cross-border collaboration lies in the difference of social, financial, tax, legal and administrative systems. However, no one wants to create an average entity out of two geographically united cities, which are otherwise very different. The abolition of national border does not mean the elimination of other types of boundaries that exist in our consciousness - psychological, cultural, social, and linguistic. 38 11. VIRI IN LITERATURA 1. 200.000 potnikov. Primorski dnevnik. 2012. URL: http://www.avrigo.si/mma/cezmejniavtobus.pdf/2012121011192418/ (Citirano 28. 5. 2014). 2. Ambrosi, E., Rener, T., Fouere, E., Genorio, R., Suvorov, B., Zuccon, F., 2004. Čezmejni programi med Slovenijo in Italijo : Z izkušnjami novim izzivom naproti. Štanjel, Agencija Republike Slovenije za regionalni razvoj, Regionalna pisarna; Ljubljana, Urad Vlade Republike Slovenije za informiranje, 31 str. 3. Apuzzo, G. M., 2008. Oltre la cità divisa. Osservatorio balcani e caucaso. URL: http://www.balcanicaucaso.org/Dossier/Dossier/Oltre-la-citta-divisa-II (Citirano 3. 5. 2013). 4. Avtobusna medmestna linija med Novo Gorico in Gorico. Mestna občina Nova Gorica. 2002a. URL: http://www.novagorica.si/uprava_mestne_obcine/20080911113168/ (Citirano 17. 2. 2014). 5. Avtobusna medmestna linija med Novo Gorico in Gorico tudi v novem letu. Mestna občina Nova Gorica. 2002b. URL: http://www.novagorica.si/uprava_mestne_obcine/20080911105329/ (Citirano 17. 2. 2014). 6. Balkovec, B., Cvirn, J., Dolenc, E., Drnovšek, M., Godeša, B., Goropevšek, B., Grdina, I., Guštin, D., Juvan, M., Komelj, M., Lazarević, Ž., Marušič, B., Pavlin, T., Pelikan, E., Perovšek, J., Pirjevec, J., Stergar, J., Stiplovšek, M., Svoljšak, P., 1995. Slovenska kronika XX. stoletja. 1. izd. Ljubljana, Nova Revija, 598 str. 7. Benzina, prezzo inferiore alla Slovenia. Il Piccolo. 2011. URL: http://ilpiccolo.gelocal.it/cronaca/2011/12/02/news/benzina-prezzo-inferiore-allaslovenia-1.2723426 (Citirano 11. 4. 2014). 8. Bike sharing anche a Gorizia: Si comincia con 35 biciclette. 2012. URL: http://www.ecodallecitta.it/notizie.php?id=111749 (Citirano 3. 3. 2014). 9. Bisiach, M., 2012. Primo progetto Gect : Università europea all'ex ospedale civile. 2012. URL: http://ilpiccolo.gelocal.it/cronaca/2012/04/03/news/primo-progetto-gectuniversita-europea-all-ex-ospedale-civile-1.3769884 (Citirano 26. 5. 2014). 10. Botto, T., 2009. Nova Gorica, una Las Vegas praticamente in Italia. Dovatu. URL: http://www.dovatu.it/news/nova-gorica-una-las-vegas-praticamente-in-italia-262/ (Citirano 1. 5. 2014). 11. Bucik Ozebek, N., 2012. Primorke po preživetje v Italijo. Dnevnik. URL: http://www.dnevnik.si/clanek/1042549087 (Citirano 25. 5. 2014). 12. Bucik Ozebek, N., 2014. Čezmejna porodnišnica: Goričanke lahko brezplačno rojevajo v Šempetru. Dnevnik. URL: http://www.dnevnik.si/slovenija/primorsk/goricanke-lahko-brezplacno-rojevajo-vsempetru- (Citirano 24. 7. 2014). 13. Candieracci, D., 2012. L'esodo all'estero vanifica l'aumento delle accise sui carburanti. URL: http://largoaigiovani.wordpress.com/2012/01/14/lesodo-allestero-vanificalaumento-delle-accise-sui-carburanti/ (Citirano 11. 4. 2014). 14. Carburante scontato Fvg: Da oggi il nuovo sistema. Messaggero Veneto. 2011. URL: http://messaggeroveneto.gelocal.it/udine/cronaca/2011/11/01/news/carburantescontato-fvg-da-oggi-il-nuovo-sistema-1.1637843 (Citirano 25. 5. 2014). 15. Carburanti: Rideterminato sconto gasolio, benzina invariata. Regione Autonoma Friuli Venezia Giulia. 2008. URL: 39 http://www.regione.fvg.it/rafvg/news/eventi.act?portale=yes&m=dettaglio&id=1173& dir=/rafvg/cms/RAFVG/AT10/ (Citirano 5. 6. 2014). 16. Caro benzina: In 20 anni aumenti del 170%. URL: http://news.klikkapromo.it/2012/08/caro-benzina-promozioni-in-corso/ (Citirano 14. 4. 2014). 17. Cene goriv. AMZS. URL: http://www.amzs.si/cene_goriv_po_evropi.aspx (Citirano 20. 8. 2014). 18. Cerar, G., 2011. Bencinski turizem se vrača. URL: http://www.obala.net/obala/bencinski-turizem-se-vraca-55668/clanek (Citirano 11. 4. 2014). 19. Città di Gorizia (GO). URL: http://www.araldicacivica.it/stemmi/comuni/comune/?id=8317 (Citirano 5. 6. 2014). 20. Di Marzo, L., 2012. Benzina record, oltre due euro. Il Giornale. URL: http://www.ilgiornale.it/news/cronache/benzina-record-oltre-due-euro-831298.html (Citirano 12. 4. 2012). 21. Dosedanja pomoč programa Phare v Sloveniji v obdobju 1992-1997. URL: http://www.evropa.gov.si/si/vkljucevanje-v-eu/program-phare/dosedanja-pomocprograma-phare-v-sloveniji-v-obdobju-1992-1997/ (Citirano 29. 5. 2014). 22. Evropska združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS). 2012. URL: http://www.sbra.be/sites/default/files/uploads/obcasne_informacije/2012/oi_032012.pdf (Citirano 28. 7. 2014). 23. EZTS GO. Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje »Območje občin: Comune di Gorizia (I), Mestna občina Nova Gorica (SLO) in Občina Šempeter-Vrtojba (SLO)«. URL: http://www.sempeter-vrtojba.si/javni-zavodi-gospodarske-in-drugedejavnosti/ezts-go/ (Citirano 28. 7. 2014). 24. Fain, F., 2013. Benzina, l'esodo in Slovenia si sta fermando. Il Piccolo. URL: http://ilpiccolo.gelocal.it/cronaca/2013/02/28/news/benzina-l-esodo-in-slovenia-si-stafermando-1.6609371 (Citirano 15. 4. 2014). 25. Geminiani, R., 2008. Las Vegas all'italiana. La Stampa. URL: http://www1.lastampa.it/redazione/cmsSezioni/societa/200806articoli/33866girata.asp (Citirano 1. 5. 2014). 26. Geografski atlas Slovenije : Država v prostoru in času. 1998. Fridl, J., Kladnik, D., Orožen Adamič, M., Perko, D., Pogačnik, A., Belec, B., Drozg, V. Ljubljana, DZS, 360 str. 27. Gorizia. inBici. 2013. URL: http://www.inbici.eu/cms/data/citta/000003.aspx (Citirano 4. 5. 2013). 28. Gorizia in Bici – Bike sharing. Commune di Gorizia. 2012. URL: http://www3.comune.gorizia.it/it/gorizia-bici-bike-sharing (Citirano, 19. 2. 2014). 29. Gorizia, vendite di carburante in aumento dopo 7 anni. Messagero Veneto. 2014. URL: http://messaggeroveneto.gelocal.it/cronaca/2014/01/09/news/gorizia-vendite-dicarburante-in-aumento-dopo-7-anni-1.8437295 (Citirano 10. 4. 2014). 30. Heimer, Ž., 2006. Coat of arms of Nova Gorica. URL: http://www.crwflags.com/fotw/flags/si-084.html (Citirano 5. 6. 2014). 31. Il sistema di contribuzione sull'acquisto di carburanti. URL: http://carburanti.regione.fvg.it/frame/framrid.htm (Citirano 28. 5. 2014). 32. Interreg I. URL: http://www.interact-eu.net/interreg_i/interreg_i/337/5751 (Citirano 6. 6. 2014). 33. Jazbar, E., Vogrič, Z., 2002. Gorica : po sledovih naše prisotnosti. Gorica, Transmedia, 111 str. 40 34. Kakovost zraka v Novi Gorici v letih 2002-2006. 2007. Ljubljana, ARSO, 55 str. URL: http://www.nova-gorica.si/mma_bin.php?id=5382 (Citirano 26. 5. 2014). 35. Kladnik, D., 2003. Vsa slovenska mesta. Ljubljana, ZIP – Zavod za intelektualno produkcijo, 266 str. 36. Krajevni leksikon Slovencev v Italiji : Topografski, zemljepisni, zgodovinski, kulturni, gospodarski in turistični podatki o krajih v Italiji, ki jih naseljujejo Slovenci ali sodijo v isto upravno enoto. Knj. 2, Goriška pokrajina. 1995. Rupel, A. (ur.). Trst, Devin, 286 str. 37. Kratka zgodovina. URL: http://www.novagoricaturizem.com/nova_gorica/kratka_zgodovina/ (Citirano 13.2. 2014) 38. Marušič, B., 1988. Nova Gorica. Motovun, Motovun, 144 str. 39. Miklavčič Brezigar, I., 1998. Nova Gorica. Vodnik po mestu. Ljubljana, Institut za komunikacije in informatiko, 179 str. 40. Največja naselja po številu prebivalcev. SURS. URL: http://www.stat.si/krajevnaimena/pregledi_naselja_najvecja_prebivalci.asp?tlist=off&t xtIme=NOVA%20GORICA&selNacin=celo&selTip=naselja&ID=2929 (Citirano 5. 5. 2014). 41. Novak, N., 2012a. S kolesom čez mejo da, a ne na vrat na nos. Delo. URL: http://www.primorske.si/Primorska/Goriska/S-kolesom-cez-mejo-da-a-ne-na-vrat-nanos.aspx (Citirano 4. 3. 2014). 42. Novak, N., 2012b. Čezmejna izposoja zamuja. Primorske novice. URL: http://www.primorske.si/Primorska/Goriska/Cezmejna-izposoja-zamuja.aspx (Citirano 4. 3. 2014). 43. Novo Gorico in Gorico bodo povezali z električnimi kolesi. Delo. 2012. URL: http://www.delo.si/novice/slovenija/novo-gorico-in-gorico-bodo-povezali-zelektricnimi-kolesi.html (Citirano 4. 3. 2014). 44. Novogoriški OBI center nov magnet za italijanske obiskovalce? Primorski dnevnik. 2009. URL: http://www.primorski.it/stories/home/28003/#.U4o3bvnV-zp (Citirano 25. 5. 2014). 45. Ogrin, D., 1996. Podnebni tipi v Sloveniji. Geografski vestnik, 68, str. 39-56. 46. Ogrin, D., Plut, D., 2009. Aplikativna fizična geografija Slovenije. Ljubljana, znanstvena založba Filozofske fakultete, 246 str. 47. Perat, M., 2012. Gorica : Njene zanimivosti in njen čas. Gorica, Zadruga Goriška Mohorjeva, 157 str. 48. Pogačnik, A., 2002. Twin cities and their role in border regions : The case of Gornja Radgona/Bad Radkersburg. Remaking cities : Preservation and creation : Conference summaries and workshop abstracts, str. 30 49. Popolazione Gorizia 2001-2013. 2014. URL: http://www.tuttitalia.it/friuli-veneziagiulia/29-gorizia/statistiche/popolazione-andamento-demografico/ (Citirano 9. 7. 2014). 50. Poročila ob petih. 2014. RTV SLO. URL: http://4d.rtvslo.si/arhiv/porocila/174284394 (Citirano 30. 6. 2014). 51. PPS INTERREG IIIA SI-IT 2000-2006. URL: http://www.ita-slo.eu/program/interreg/ (Citirano 27. 7. 2014). 52. Prašnikar, J., Pahor, M., Kneževič, L., 2005. Analiza vpliva igralniške dejavnosti na gospodarsko in družbeno okolje v občini Nova Gorica. Ljubljana, Ekonomska fakulteta univerze v Ljubljani. URL: http://www.cek.ef.unilj.si/VplivIgralnistvaNaOkoljeVMONG.pdf (Citirano 2. 5. 2014). 41 53. Premagali so birokracijo, potencial je neizkoriščen. Primorski dnevnik. 2012. URL: http://www.primorski.it/stories/za_rtvslo/216537/#.U4omHvnV-zo (Citirano 17. 2. 2014). 54. Primo ok di Nova Gorica all'Università europea. Coordinamento Adriatico. 2012. URL: http://www.coordinamentoadriatico.it/index.php?option=com_content&task=view&id =4929&Itemid=38 (Citirano 26. 5. 2014). 55. Program Phare. URL: http://www.evropa.gov.si/si/vkljucevanje-v-eu/program-phare/ (Citirano 10. 6. 2014). 56. Program pobude Skupnosti Interreg IIIA Slovenija-Italija. 2014. URL: http://old.itaslo.eu/util/bin.php?id=2005041516114525 (Citirano 28. 5. 2014). 57. Programsko obdobje 2014-2020. URL: http://www.itaslo.eu/program/programsko_obdobje_14_20/ (Citirano 10. 6. 2014). 58. Projekti 2000-2006. URL: http://www.ita-slo.eu/projekti/projekti_2000_2006/ (Citirano 27. 7. 2014). 59. Projekti 2007-2013. URL: http://www.ita-slo.eu/projekti/projekti_2007_2013/ (Citirano 27. 7. 2013). 60. Promet. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor. URL: http://www.dc.gov.si/si/delovna_podrocja/promet/ (Citirano 30. 7. 2014). 61. Purassanta, I., 2011. Slovenia, tornano le code per benzine e tabacchi. Messaggero Veneto. URL: http://messaggeroveneto.gelocal.it/cronaca/2011/12/28/news/sloveniatornano-le-code-per-benzine-e-tabacchi-1.2929410 (Citirano: 11. 4. 2014). 62. Repe, B., 2010. Prepoznavanje osnovnih prsti slovenske klasifikacije. Dela, 34, str. 143-166. 63. Ricciardi, P., 2010. Las Vegas slovena. Mondo in tasca. URL: http://www.mondointasca.org/articolo.php?ida=19121&pag=2 (Citirano 1. 5. 2014). 64. Rilascio della tessera per la prima volta. CCIAA Udine. URL: http://www.ud.camcom.it/P42A239C235S40/Rilascio-della-tessera-per-la-primavolta.htm (Citirano 25. 5. 2014). 65. Sejem čezmejen kot še nikoli doslej. Primorski dnevnik. 2013. URL: http://www.primorski.it/stories/za_rtvslo/218884/#.U4rskPl_sus (Citirano 26. 5. 2014). 66. Sotošek, B., 2007. Slovenija po osvoboditvi. Vprašanje zahodne meje po koncu druge svetovne vojne. URL: http://www.savelhobi.net/leksikon/zgodovina_sl/slovenija4.htm (Citirano 29. 7. 2014). 67. STA, 2002. Nova Gorica in Gorica od sobote povezani z medmestno avtobusno linijo. URL: http://racunovodja.com/STA/Novica.aspx?id=60611 (Citirano 17. 2. 2014). 68. STA, 2003. Avtobusna povezava med Novo Gorico in Gorico ni več brezplačna. URL: http://www.racunovodski-prirocnik.si/sta/Novica.aspx?id=62356 (Citirano 17. 2. 2014). 69. STA, 2004. Pol stoletja londonskega memoranduma. Dnevnik. 2004. URL: http://www.dnevnik.si/svet/96957 (Citirano 22. 5. 2014). 70. STA, 2012. Italijanski gostje v slovenskih igralnicah trošijo vse manj. Siol.net. URL: http://www.siol.net/novice/gospodarstvo/2012/02/italijanski_gostje_v_slovenskih_igra lnicah_trosijo_vse_manj.aspx (Citirano 5. 2. 2014). 71. STA, 2014. Italijanske mamice bodo rojevale pri nas. Primorske novice. URL: http://www.primorske.si/Novice/Goriska/Italijanske-mamice-bodo-rojevale-pri-nas (Citirano 24. 7. 2014). 72. Statistiche Istat. Istat. URL: http://dati.istat.it/ (Citirano 25. 5. 2014). 42 73. Statistični urad Republike Slovenije. URL: http://www.stat.si/index.asp (Citirano 25. 5. 2014). 74. Šušmelj, J., 1997. Odpiranje meje. Sodelovanje med Novo Gorico in Gorico. V: Zoltan, J. (ur.). Nova Gorica - Gorica : Izzivi in možnosti sobivanja. Nova Gorica, Mestna občina, str. 9-28. 75. Šušmelj, J., 2009. Trpko sosedstvo : Nekateri vidiki odnosov med sosednjima državama v obdobju 1946-2001. Trst, ZTT EST, 355 str. 76. Šušmelj, J., 2010. Osimski sporazumi na Goriškem. V: Malnič, A., Šušmelj, J., Vuga, T. (ur.). Osimo in Goriška : 35-letnica podpisa Osimskih sporazumov in 25-letnica izgradnje briške ceste. Nova Gorica, Goriški muzej, str. 35-46. 77. Torkar, V., 1987. Racionalizacija urbane strukture Nove Gorice z arhitekturo mesta. Nova Gorica, DESSA, 95 str. 78. Torti, M., 2011. Aumento benzina governo Monti , continua l'aumento incontrastato delle accise sui carburanti. URL: http://www.cronacamilano.it/approfondimenti/20506-aumento-benzina-governomonti-continua-l-aumento-incontrastato-delle-accise-sui-carburanti.html (Citirano 25. 5. 2014). 79. V Gorici ukinjajo porodnišnico. 2014. Delo. URL: http://www.primorske.si/Primorska/Goriska/V-Gorici-ukinjajo-porodnisnico.aspx (Citirano 24. 7. 2014). 80. Velušček, N., Medved, A., Komac, D., Ipavec, A., Doktorič, A., 2004. Mesto na travniku: Videoesej o Novi Gorici (video DVD). Šempas, Zavod Kinoatelje; Gorica, Kinoatelje. 81. Vidmar, C., 1997. Zgodovina in perspektive Videmskega sporazuma. V: Zoltan, J. (ur.). Nova Gorica - Gorica : izzivi in možnosti sobivanja. Nova Gorica, Mestna občina, str. 29-36. 82. Zeriali, S., 2007. Besede, besede, besede. Sconfinare. URL: http://www.sconfinare.net/?p=76 (Citirano 22. 5. 2014). 83. Zgodovina ozemlja in EZTS. URL: http://www.euro-go.eu/sl/chi-siamo/storia-delterritorio-e-del-gect (Citirano 28. 7. 2014). 84. Željan, K., 2012a. Bencinski turizem: Italija na slovenski pogon. Delo. URL: http://www.delo.si/novice/slovenija/bencinski-turizem-italija-na-slovenski-pogon.html (Citirano 12. 4. 2014). 85. Željan, K., 2012b. Vse nared za čezmejno električno kolesarjenje. Delo. URL: http://www.delo.si/novice/slovenija/vse-nared-za-cezmejno-elektricnokolesarjenje.html (Citirano 3. 3. 2014). 86. Željan, K., 2013. Čezmejna izposoja koles padla v vodo. Delo. URL: http://www.delo.si/novice/slovenija/cezmejna-izposoja-koles-je-padla-v-vodo.html (Citirano 4. 3. 2014). 87. Željan, K., 2014. Gorici, ki živita skupaj, a hkrati druga mimo druge. Delo. 2014. URL: http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/gorici-ki-zivita-skupaj-a-hkratidruga-mimo-druge.html (Citirano 26. 5. 2014). 43 11. SEZNAM SLIK, FOTOGRAFIJ, KART, PREGLEDNIC, GRAFIKONOV IN PRILOG Slika 1: Grb Občine Gorica ........................................................................................................ 8 Slika 2: Osnovna zamisel Nove Gorice - 1947 (E. Ravnikar) ................................................. 12 Slika 3: Ravnikarjev koncept magistrale kot središča mesta ................................................... 13 Slika 4: Potek zahodne meje po 2. svetovni vojni.................................................................... 15 Fotografija 1: Stari del mesta Gorice (pogled z Goriškega gradu) ............................................ 9 Fotografija 2: Mejni prehod na Erjavčevi ulici ........................................................................ 19 Fotografija 3: Izposojevalna postaja na Travniku .................................................................... 26 Fotografija 4: Središče Trga Evrope ........................................................................................ 32 Karta 1: Obravnavano območje.................................................................................................. 6 Karta 2: Proga medmestne avtobusne linije ............................................................................. 23 Karta 3: Lokacije izposojevalnih postaj v Gorici ..................................................................... 26 Karta 4: Mejni prehodi na območju Nove Gorice in okolice ................................................... 33 Preglednica 1: Osnovni podatki Občine Gorica ......................................................................... 8 Preglednica 2: Gibanje števila prebivalcev v Občini Gorica ................................................... 10 Preglednica 3: Osnovni podatki za Novo Gorico ..................................................................... 11 Preglednica 4: Število prebivalcev v Novi Gorici .................................................................... 14 Preglednica 5: Vrednost olajšav po pasovih (EUR/liter) ......................................................... 29 Preglednica 6: Vrednost olajšav za gorivo (v EUR) ................................................................ 30 Preglednica 7: Cene goriv v Sloveniji in Italiji ........................................................................ 31 Preglednica 8: Število osebnih vozil na mejnih točkah Rožna Dolina in Vrtojba, 2000-2013 34 Grafikon 1: Starostna piramida občine Gorica ......................................................................... 11 Grafikon 2: Starostna piramida Nove Gorice ........................................................................... 14 Priloga 1: Seznam čezmejnih projektov 44 Izjava o avtorstvu Izjavljam, da je zaključna seminarska naloga v celoti moje avtorsko delo ter da so uporabljeni viri in literatura navedeni v skladu z mednarodnimi standardi in veljavno zakonodajo. Jasmina Žižmond Ljubljana, 2. september 2014 45 PRILOGA 1: Seznam čezmejnih projektov Ime projekta Čas izvajanja TRANS-PLAN: Čezmejno prostorsko načrtovanje september 2003– marec 2005 Okrepitev Uradov za stike in povezave občin Gorica, Nova Gorica in Šempeter - Vrtojba Glasbeni festival - Across the border september 2003– maj 2007 Mestna občina Nova Gorica, Občina Šempeter Vrtojba januar 2004– december 2004 “Kulturni dom” (Nova Gorica), Masovna - Zavod neistitucionalne kulture (Nova Gorica) VONG 2005 - Varstvo okolja pred posledicami požarov in drugih nesreč na visokih stanovanjskih in industrijskih objektih Onstran meja Evrope: Čezmejno sodelovanje med gledališči Preseganje mej - v odkrivanju skupnega prostora januar 2004– junij 2005 RRA Severne Primorske - Regijska razvojna agencija (Nova Gorica), Mestna občina Nova Gorica, Občina Šempeter - Vrtojba, Občina Brda, Občina Miren - Kostanjevica, Občina Kanal ob Soči Mestna občina Nova Gorica, Občina Šempeter Vrtojba, Primorsko dramsko gledališče (Nova Gorica) Gimnazija “Nova Gorica” april 2004–april 2007 maj 2004–avgust 2005 Partnerji v projektu slovenski RRA Severne Primorske - Regijska Razvojna Agencija (Nova Gorica), Mestna občina Nova Gorica, Občina Šempeter – Vrtojba, Občina Brda italijanski CIA - Confederazione Italiana Agricoltori / Italijanska konfederacija kmetovalcev (Gorizia), CETA - Centro di Ecologia Teorica Applicata / Center uporabne ekologije (Gorizia), Občina Cormons, Občina Gorizia Občina Gorizia (koristnik) “Kulturni dom” (Gorizia) (koristnik), Cooperativa / Zadruga “Dob” (Doberdò del Lago - Doberdob), Mala kulturna zadruga / Piccola cooperativa culturale “Maja” (Gorizia), ZSKD - Zveza Slovenskih Kulturnih Društev / Unione dei circoli culturali sloveni (Gorizia) Comando provinciale Vigili del fuoco / Pokrajinsko gasilsko poveljstvo (Gorizia) Občina Gorizia (koristnik), Kulturni center / Centro culturale “Lojze Bratuž” (Gorizia) Državni izobraževalni zavod s slovenskim učnim jezikom: Klasični licej “P. Trubar” - Učiteljišče “S. Gregorčič” / Istituto statale di istruzione con lingua d’insegnamento slovena: Liceo classico “P. Trubar” - Magistrale “S. Gregorčič” (Gorizia) (koristnik), Liceo scientifico statale / Državni znanstveni licej “Michelangelo Buonarotti” (Monfalcone), Istituto statale d’istruzione tecnica: Commerciale “L. Einaudi” - Industriale “G. Marconi” / Državni tehnični izobraževalni zavod: Trgovski zavod “L. Einaudi” - Industrijski zavod “G. Marconi” (Staranzano), Istituto statale d’istruzione classica “D. Alighieri” - Scientifica “Duca degli Abruzzi” - Magistrale “S. Slataper” / Državni klasični izobraževalni zavod “D. Alighieri” - Znanstvena smer “Duca degli Abruzzi” - Pedagoška smer “S. Slataper” (Gorizia) Ekomanager september 2004– marec 2006 Politehnika “Nova Gorica”, Mestna občina Nova Gorica Oblikovanje muzejske mreže: projekt RMG september 2004 –marec 2007 Goriški muzej, Tolminski muzej, Kobariški muzej, Mestna občina Nova Gorica, Občina Brda Sodelovanje muzejev. Muzejske mreže: Projekt RMG september 2004 –danes Spremljanje kvalitete voda v čezmejnem območju SABOTIN - Park Miru čezmejni turizem na dlani november 2004– avgust 2005 april 2005– december 2007 Umetniki na meji maj 2005– september 2006 Goriški muzej, Kobariški muzej, Mestna občina Nova Gorica, Goriški pokrajinski muzeji, Občina Brda, Tolminski muzej Mestna občina Nova Gorica (nosilec projekta), Zavod za zdravstveno varstvo Nova Gorica Mestna občina Nova Gorica, Planinsko društvo “Brda” (Dobrovo v Brdih), Zveza kulturnih društev (Nova Gorica), Društvo “Soška fronta” (Šempeter pri Gorici), Turistično društvo “Solkan”, Občina Brda, Fundacija “Poti miru v Posočju” (Kobarid), Goriški muzej, Planinsko društvo “Nova Gorica”, Turistična zveza “Nova Gorica”, Turistica – Visoka šola za turizem Portorož - Univerza na Primorskem, RRA Severne Primorske - Regijska Razvojna Agencija (Nova Gorica) Mestna galerija (Nova Gorica), Galerija “Artes” (Nova Gorica) Čezmejne mladinske glasbene prireditve maj 2005– december 2007 “Kulturni dom” (Nova Gorica), Masovna – Zavod neistitucionalne kulture (Nova Gorica), Mestna občina Nova Gorica, Občina Šempeter - Vrtojba 47 SDZPI - Slovenski deželni zavod za poklicno izobraževanje / Istituto regionale sloveno per l’istruzione professionale (Trieste) (koristnik), SGZ - Slovensko Gospodarsko Združenje / Associazione economica slovena (Gorizia), Pokrajina Gorizia, Občina Gorizia, SKGZ - Slovenska Kulturno Gospodarska Zveza / Unione culturale economica slovena (Trieste), SSO - Svet Slovenskih Organizacij / Confederazione delle organizzazioni slovene (Trieste), Confindustria - Assindustria Gorizia - Unione degli industriali della Provincia di Gorizia / Zveza industrijalcev goriške pokrajine Pokrajina Gorizia (koristnik) Musei provinciali di Gorizia / Goriški pokrajinski muzeji, CARIGO - Cassa di Risparmio di Gorizia / Hranilnica Gorica CARIGO - Hranilnica Gorica Občina Gorica Consorzio / Konzorcij “Gorizia e l’Isontino” (Gorizia) (koristnik), “Kulturni dom” (Gorizia) “Kulturni dom” (Gorizia) (koristnik), ZSKD - Zveza Slovenskih Kulturnih Društev (Gorizia), Mala kulturna zadruga / Piccola cooperativa culturale “Maja” (Gorizia) Občina Gorizia (koristnik), “Kulturni dom” (Gorizia) VALO-PT - Celovit razvoj tipičnih kmetijskih pridelkov in izdelkov na čezmejnem območju september 2005– december 2007 Kmetijsko gozdarski zavod - Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije (Nova Gorica) (koristnik), ZRS – Znanstveno Raziskovalno Središče - Univerzana Primorskem (Koper) ROD - Razvojna agencija (Ajdovščina) Čezmejno sodelovanje za nudenje zdravstvenih storitev september 2005– maj 2008 TRANSLAND 2007 Trajnostna prostorska zasnova čezmejnega prostora SlovenijaItalija december 2005– december 2007 Zdravstveni dom “Osnovno varstvo” (Nova Gorica), Splošna bolnišnica “F. Derganca” (Šempeter pri Gorici), Mestna občina Nova Gorica, Občina Šempeter - Vrtojba Mestna občina Nova Gorica Občina Miren Kostanjevica, Občina Tolmin, Občina Idrija Občina Vipava, Občina Šempeter - Vrtojba, Občina Kobarid, Občina Cerkno, Občina Brda, Direktorat za prostor - Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije, Občina Ajdovščina, Občina Kanal ob Soči 48 Pokrajina Gorizia (koristnik), Kmečka zveza / Associazione agricoltori (Trieste), Coldiretti / Neposredni kmetovalci (Gorizia) UAG - Unione degli Agricoltori Giuliani / Zveza kmetovalcev Julijske krajine (Gorizia), CIA - Confederazione Italiana Agricoltori / Italijanska konfederacija kmetovalcev (Gorizia), Consorzio di tutela / Konzorcij za zaščito “Vini Collio” (Cormons), Consorzio fra gli apicoltori della Provincia di Trieste / Konzorcij čebelarjev tržaške pokrajine, MOISIR - Comitato promotore per la valorizzazione dei prodotti lattiero caseari dell’Altipiano carsico della Provincia di Trieste / Promocijski odbor za vrednotenje mlečno - sirarskih izdelkov Krasa v Tržaški pokrajini, TERGESTE DOP - Comitato promotore della valorizzazione dell’olio di oliva extra vergine di Trieste / Odbor za ovrednotenje tržaškega ekstra deviškega oljčnega olja (Trieste), Pokrajina Trieste, Občina S. Dorligo della Valle – Dolina, Občina Sgonico – Zgonik, Občina Monrupino – Repentabor, Občina Duino Aurisina – Devin, Nabrežina, Občina Doberdò del Lago – Doberdob, Občina Savogna d’Isonzo – Sovodnje ob Soči, Občina Gorizia, Občina Sagrado, Občina Fogliano – Redipuglia, Občina Monfalcone, Občina Ronchi dei Legionari Azienda per i servizi sanitari n. 2 / Podjetje za zdravstvene storitve št. 2 “Isontina” (Gorizia) (koristnik), Občina Gorizia, ISIG Istituto di Sociologia Internazionale di Gorizia / Inštitut za mednarodno sociologijo v Gorici (Gorizia) Comunità montana / Gorska skupnost “Torre, Natisone e Collio” “Gemonese, Canal del Ferro e Val Canale”, Občina Doberdò del Lago – Doberdob, Občina Gorizia Poti okusov in doživetij november 2011– oktober 2014 Zgodovinske poti prve svetovne vojne od Alp do Jadrana oktober 2012– april 2015 Goriški vrtovi november 2012– november 2014 Leto Silvana Furlana (filmski večeri pod zvezdami) 2013 GoTraWaMa – Čezmejni sistem za upravljanje z vodami na urbanem območju Gorice in Nove Gorice 2014–v izvajanju CroCtal – Krajina in čezmejne kolesarske poti 2014–v izvajanju RRA severne Primorske - Regijska razvojna agencija severne, Primorske d.o.o. Nova Gorica, Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije, Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica, Univerza v Novi Gorici, Glasbena agencija Jota Ustanova “Fundacija Poti miru v Posočju”, Občina Brda, Občina Kanal ob Soči, Občina Komen, Občina Miren - Kostanjevica, Mestna občina Nova Gorica, Občina Šempeter - Vrtojba Univerza v Ljubljani, RRA severne Primorske, PRC - Posoški razvojni center, Ustanova Fundacija BiT Planota, Vinska Klet Goriska Brda, Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje - Območna služba Nova gorica Mestna občina Nova Gorica (glavni organizator), Ustanova Silvana Furlana, Kulturni dom Nova Gorica, Slovenska kinoteka, Mednarodni filmski festival Kino Otokom – Isola Cinema, Kinodvor. Mestni kino., Ljubljanski mednarodni filmski festival – LIFFE, Slovenski filmski center in Animateka – mednarodni festival animiranega filma Univerza v Novi Gorici (vodilni partner), Vodovodi in kanalizacija Nova Gorica, Mestna občina Nova Gorica, Občina Šempeter - Vrtojba, Zavod za zdravstveno varstvo Nova Gorica, Inštitut za rudarstvo, geotehnologijo in okolje Občina Renče-Vogrsko, Občina Miren Kostanjevica, Občina Brda, Občina Komen, Občina Šempeter - Vrtojba, Občina Kanal ob Soči, Mestna občina Nova Gorica, Kolesarska zveza Slovenije Vir: PPS INTERREG …, 2014; Projekti 2000-2006, 2014; Projekti 2007-2013, 2014. 49 Pokrajina Gorica, ITAS ''P. Aquileia'', Občina Spilimbergo, UNPLI Comitato provinciale di Venezia, UNPLI Comitto provinciale di Padova Pokrajina Gorica (vodilni partner), Pokrajina Trst, Pokrajina Videm, Comunita montana del Gemonese, Canal del ferro e Val Canale, Comunita Montana del Torre, Natisone e Collio, Comune di Gorizia, Comune di Monfalcone, ATS JEZIK-LINGUA Italijanska konfederacija kmetovalcev (Gorizia), Združenje kmetovalcev Gorizia, Cooperativa Sociale Arcobaleno, SC Onlus, Evectors snc, Famiglia Cooperativa scarl Hiša filma – Palazzo del cinema Gorizia (Kinoatelje, Transmedia, Mediateca.GO, DAMS Cinema, Premio Sergio Amidei) Univerza v Vidmu, Irisacqua Gorizia, Občina Goriza, Univerza v Ferrari Pokrajina Gorica (vodilni partner), Občina Gorica, Pokrajina Ferrara, Pokrajina Padova, Pokrajina Videm, Avtonomna dežela Furlanija Julijska Krajina
© Copyright 2024