1. No category

a,
m
ti,
ih
m.
Zimzelen
11
[ revija Centra starejših Zimzelen Topolšica, december 2014 ]
Marija,
85 let
Vinko,
94 let
Tukaj se počutim dobro in ne bi silila drugam. Vse
v hiši imam rada in jih spoštujem. Spoštovala sem
tudi starše, sestre. Človek mora spoštovati druge
ljudi, tako so me doma vzgajali.
bn
Odgovorn
o
o st
Resnica je odkritosrčnost, slabo in dobro povedati.
Ne zamolčati. Tudi če kaj slabega slišiš, preživiš.
Nimam rad preveč priliznjene ljudi, ker to ni
resnica. Pa saj takega človeka hitro prepoznaš.
st
Smiljka in Jordan,
89 in 97 let
Pred poroko sva se videla trikrat. Prvič sva se
poljubila pred matičarjem. Najin zakon traja že
67 let. Ljubezen je rastla počasi in preživela veliko
težkih preizkušenj. In bilo je spoštovanje – on je bil
moj moški, jaz njegova ženska.
Vesel božič ter srečno
in zdravo 2015!
o
nic
Res
lj u
prijetnost bivanja
4 Pet vrednot za pet let Zimzelena
6 Mojih pet let v Zimzelenu
7 Moj odnos do starejših
S
8 So-čutiti človeka
tje
oču
10 Svetovalnice za demenco
12 Dobila sem znanje, moč in nov
zagon za delo
štov anje
Spo
Cvetko,
74 let
Ljubezen je do žene, do življenja, do okolice,
prijateljev. Veliko te ljubezni sem imel in sem je bil
deležen v življenju.
Ivo,
77 let
Vsakem stanovalcu, ki rabi pomoč, rad pomagam.
Primem voziček in ga peljem kam, če je treba. To
je sočutje do sočloveka, da ga res imaš rad, da ne
rečeš, kaj me briga. Enkrat bom pa jaz mogoče
potreboval pomoč …
13 Moje
oči so zdaj bolj odprte
Fanika,
86 let
14 Ogled dobre prakse v domu
starejših v Gradcu
Ni važna lepota, da je človek lep na zunanje, to,
kar je tu notri, to je pomembno.
15 Nerazgiban sklep je boleč sklep
16 Naj nas gripa ne položi v posteljo
17 O paliativni oskrbi
18 Praksa je obdobje pridobivanja
novih izkušenj
be z e n
Lju 19
Pavla,
87 let
Pet mesecev z najboljšo
ekipo
Tukaj so tako prijazni do mene. Nada, Nadja,
Danica, vse so sposobne in s posebnim občutkom
človeku pomagajo. Ne na silo, ne da bi moglo biti,
sploh ne veš kako, pa ti pomaga. Strašno rada jih
imam.
20 Vsaka ženska je rada lepa
21 Postala sem kuharica
22 Otroci iz vrtca spoznavali skrb za
sočloveka
23 O, moj Maribor!
24 Španska izkušnja za Jožico Kučera
in Zimzelen
Časopis
Centra
starejših
Zimzelen
december 2014
številka 11
letnik 5
Naslovnica:
Vrednote
Izdajatelj:Zimzelen
Uredništvo:
Glavna in odgovorna urednica: Diana Janežič
Naslov: Center starejših Zimzelen, Topolšica 78 A,
3326 Topolšica, tel. 03/896-3709; el-pošta: [email protected]
Uredniški odbor: Andreja Štefan Bukovič, predsednica
Diana Janežič, glavna in odgovorna urednica
članice: Dalja Pečovnik, Suzana Menhart, Veronika Balažic, Vanja Poženel
Oblikovanje:
Ivo Hans Avberšek, StudioHtz, HTZ Velenje
Tisk: HTZ Velenje, I. P., d. o. o., Velenje
Naklada:
400 izvodov
[2
Občasnik Zimzelen prejemajo zaposleni in stanovalci Centra starejših Zimzelen brezplačno. Davek na dodano vrednost po stopnji 8,5%.
27 5000 rogaških kristalov
28 V Celju smo se zabavali in
tekmovali
29 1000 gibov za razgibano starost
30 Pri nas so razstavljali
34 Zaznamovali smo nekaj svetovnih
dni
37 Ko sta dva človeka v srcu eno
38 Pri nas se dogaja …
42 Spomini na izgnanstvo
[ moč besede ]
Ljubezni je dovolj za vse
Ob petem rojstnem dnevu Zimzelena smo si za rdečo nit leta izbrali vrednote, ki se na simbolni ravni dopolnjujejo z lastnostmi vedno zelene rastline zimzelen – zeli življenja in dolgoživosti. Ljubezen, sočutje, odgovornost, spoštovanje in resnicoljubnost.
Zakaj vrednote? Današnji čas polnijo iluzije – moči, iskanje pozabe, ustvarjanja lepih podob za druge. A uspeh in srečo kujemo od znotraj navzven,
v ljubezni, sreči, prijateljstvu. Preko leta smo se o vrednotah pogovarjali, o
njih razmišljali in se opomnili, da imajo, če so dovolj žive, svojo vrednost.
Vrednote so naši zidaki. Bolj kot jih živimo, bolj trden postaja naš »steber«.
Lažje nam gre: v družini, med sodelavci, prijatelji in znanci.
Vedno znova in v vsaki situaciji se sproti odločamo, kako bomo ravnali oziroma kaj bomo izbrali: ljubezen, prijaznost … Ljudje imamo v resnici veliko moč odločiti se in odgovornost do sprejetega.
Usmerja nas kažipot resnicoljubnosti. Ljubimo resnico? Jo brezpogojno
priznavamo ali pa se raje izmažemo z majhno ali veliko lažjo? Majhna laž
je slaba tolažba. Ker laž je laž in ni resnica. In mala ali velika človeka naredi
mlačnega in plašnega.
Resnica – zaveznica spoštovanja. S spoštovanjem si odpiramo pot do ljudi in spletamo niti plemenitih namenov in podpore drug drugemu.
V sočutju dopuščamo sočloveku njegove občutke; naša je prisotnost poslušalca odprtega srca.
Vrednote ne ločujejo ljudi po teh ali onih, mojih in tvojih … Vrednote so
po meri vsakogar.
Gospe, gospodje, starši, otroci, prijatelji, vzgojitelji, učitelji, voditelji … , da
bomo živeli bolje, bolj zdravo in veselo, ljubeče in sočutno Vam želim v prihajajočem letu 2015 veliko moči pa ljubezni, da bo trden ta Vaš in Naš svet.
»Ljubezen naj gre vedno v cvet,
da bo lepši, da bo zaljši
ta okrogli nori svet.
Ljubezen naj gre vedno v cvet,
da bo lepši, da bo zaljši
ta prismuknjeni svet.«
Frane Milčinski Ježek
Andreja Štefan Bukovič
3]
prijetnost bivanja
Pet vrednot
za pet let
Zimzelena
Spoštovanje, sočutje, odgovornost, ljubezen in
resnicoljubnost je pet vrednot, ki smo jih v Zimzelenu promovirali ob svoji peti obletnici delovanja.
»Ker verjamemo, da je naše poslanstvo poleg socialnega varstva tudi širše. S svojim delovanjem
želimo poglobiti čutenje za vrednote, zato da bo
naše življenje žlahtnejše, bolj zdravo in mirnejše,«
o izbranih vrednotah pravi Andreja Štefan Bukovič,
direktorica Zimzelena.
utje
Soč
Marija,
85 let
Vinko,
94 let
Fanika,
86 let
Odgovorn
o
Ni važna lepota, da je človek lep na zunanje, to,
kar je tu notri, to je pomembno.
o st
Cvetko,
74 let
Ljubezen je do žene, do življenja, do okolice,
prijateljev. Veliko te ljubezni sem imel in sem je bil
deležen v življenju.
bn
štov anje
Spo
Tukaj se počutim dobro in ne bi silila drugam. Vse
v hiši imam rada in jih spoštujem. Spoštovala sem
tudi starše, sestre. Človek mora spoštovati druge
ljudi, tako so me doma vzgajali.
Resnica je odkritosrčnost, slabo in dobro povedati.
Ne zamolčati. Tudi če kaj slabega slišiš, preživiš.
Nimam rad preveč priliznjene ljudi, ker to ni
resnica. Pa saj takega človeka hitro prepoznaš.
st
Ivo,
77 let
Vsakem stanovalcu, ki rabi pomoč, rad pomagam.
Primem voziček in ga peljem kam, če je treba. To
je sočutje do sočloveka, da ga res imaš rad, da ne
rečeš, kaj me briga. Enkrat bom pa jaz mogoče
potreboval pomoč …
Smiljka in Jordan,
89 in 97 let
be z e n
Lju
Pavla,
87 let
Tukaj so tako prijazni do mene. Nada, Nadja,
Danica, vse so sposobne in s posebnim občutkom
človeku pomagajo. Ne na silo, ne da bi moglo biti,
sploh ne veš kako, pa ti pomaga. Strašno rada jih
imam.
Pred poroko sva se videla trikrat. Prvič sva se
poljubila pred matičarjem. Najin zakon traja že
67 let. Ljubezen je rastla počasi in preživela veliko
težkih preizkušenj. In bilo je spoštovanje – on je bil
moj moški, jaz njegova ženska.
Vrednote, iskrive misli stanovalcev o njih in nasmejane fotografije stanovalcev nagovarjajo obiskovalce v Zimzelenu in zaposlene v sejni sobi.
Zimzelen je svoja vrata odprl 20. oktobra 2009. Letošnjo peto obletnico delovanja smo zaznamovali z več
dogodki za vse svoje ciljne javnosti. Za zaposlene smo
organizirali predavanje o paliativni oskrbi dr. Mateje
Lopuh, v novembru smo imeli ekskurzijo z ogledom
doma starejših v avstrijskem Gradcu z dobro prakso
dela z osebami z demenco. Stanovalce in svojce smo
povabili na predavanje o ravnanju z osebami z demenco, odprto predavanje o tej tematiki smo pripravili tudi
v sodelovanju s Hospicem Velenje.
O rdeči niti praznovanja pete obletnice, vrednotah so
na okrogli mizi razmišljale prostovoljke Veronike, o njih
smo se pogovarjali s stanovalci, zapisali njihove iskrive
misli ter jih skupaj z njihovimi fotografijami namestili
kot veliko stensko sliko v vhodno avlo in sejno sobo,
v jedilnici pa smo odprli razstavo črno-belih fotografij
obrazov stanovalcev avtorja Iva Hansa Avberška iz Studia HTZ Velenje.
Gostje o vrednotah
Osrednjo prireditev smo pripravili 21. oktobra in tudi
govornike na prireditvi smo povabili, naj spregovorijo
o posameznih vrednotah. Boris Štefančič, član uprave Premogovnika Velenje, je poudaril odgovornost:
»Sobivanje Premogovnika Velenje z okoljem je od nek-
[4
daj družbeno odgovorno s tem, da so degradirane površine bile sproti urejane z novimi vsebinami. Skupina
Premogovnik Velenje se je v preteklosti kot finančno
zdrava in družbeno odgovorna odločila za nove naložbe izven osnovne dejavnosti pridobivanja premoga in
odpirala nova delovna mesta. Tako je bil leta 2009 odprt Center starejših Zimzelen, ki veliko mero družbene
odgovornosti izkazuje s svojim načinom dela in pristopom do stanovalcev.«
Darko Menih, župan Občine Šoštanj, je pohvalil zgledno sodelovanje občine s Premogovnikom Velenje in
z Zimzelenom, poudaril pa vrednoto spoštovanje kot
eno od pomembnih vrednot v življenju, ki se v hitrem
tempu življenja izgublja. »Ko spoštujemo sočloveka,
sodelavca, s tem pokažemo, da ga znamo poslušati in
komunicirati z njim, četudi ima drugačno mnenje od
našega. Tudi v športu je treba spoštovati nasprotnika,
in tudi ko doživimo poraz, se iz tega lahko marsikaj naučimo,« je med drugim dejal.
Dragan Žohar, podpredsednik upravnega odbora
Skupnosti socialnih zavodov, je spregovoril o sočutju. »Sočutje je elementarno dobro, razvijamo in prepoznavamo pa ga na različne načine. V naši dejavnosti
je pravo sočutje tisto, ki pomaga prepoznati koristi vsakega od naših stanovalcev in naše zmožnosti, ambicije,
o
nic
Res
lj u
[ Kdor hoče, mu ne manjka poti]
Tudi gostje so spregovorili o vrednotah; od leve Boris Štefančič, Andreja Štefan Bukovič, Darko Menih, Dragan Žohar, Ivo Hans Avberšek,
Andrej Škulj in Veronika Balažic. (foto Mrki)
da te koristi upoštevamo. To je težka naloga in sočutje
so prva vrata, ki nam omogočajo, da to storimo.«
Skupaj delamo vsak dan dober
Direktorica Zimzelena Andreja Štefan Bukovič se je
zahvalila lastniku, Premogovniku Velenje za podporo
pri konceptu programa ter dobro sodelovanje, županu
in Občini Šoštanj pa za sodelovanje v različnih projektih in za podporo. »Hvala stanovalcem in svojcem za
vse izražene pobude, ideje, kritike in pohvale – samo
tako lahko naredimo naš vsakdan dober in uspešen.
Brez tega sodelovanja v Zimzelenu ne bi bilo vsebine v
takšni obliki in takšnem duhu, kot jo živimo.
Hvala sodelavcem, da ste v teh petih letih dali prostor
še eni vrednoti – znanju ter da krepite svoj strokovni
razvoj in gojite pripadnost Zimzelenu.« Med izbranimi
vrednotami je izbrala resnicoljubnost in poudarila, da
je ljubezen do resnice velika zaveza in brezpogojnost.
Program sta simpatično povezovala sodelavca Nataša Pušnik in Gašper Šmon, ki sta po svoje razmišljala
o izbranih vrednotah, glasbeno je program s tematsko
izbranimi popevkami zaokrožila pevka Sergeja Sagadin.
Na prireditvi se je vodstvo Zimzelena zahvalilo tudi stanovalki Veroniki Balažic za zgledno vodenje domske
knjižnice, stanovalcu Andreju Škulju, ki v restavratorski delavnici kot mizar obnavlja staro pohištvo, ter prostovoljkam Veronikam.
Diana Janežič
O spoštovanju
»40 let sem kot učiteljica vzgajala otroke v duhu
teh vrednot, ki so zelo pomembne. Pri nekaterih
je seme vzklilo, pri nekaterih ne. Če so te otroci
spoštovali, so te tudi ubogali in ni bilo težav pri
pouku. Tudi jaz sem spoštovala otroke. Otrok to
takoj čuti in se primerno temu tudi vede.«
Veronika Balažic, stanovalka,
na sliki s sinom Markom
5]
prijetnost bivanja
Mojih pet let v Zimzelenu
Moja prva poklicna izobrazba je tekstilni konfekcionar in po končani srednji šoli sem se zaposlila
kot šivilja v podjetju Elkroj. Vedno znova me je želja po novih izkušnjah in znanjih vlekla drugam,
tako sem delala še v čevljarstvu in galanteriji. Ker pa je bila v tej panogi vedno večja kriza, sem se
odločila, da opravim nacionalno poklicno kvalifikacijo za maserko, vendar sem to delo opravljala
ljubiteljsko.
nobenega novega izziva in izobraževanja. In prav teh
imamo v Zimzelenu veliko.
V nadaljnjem delu si zase želim predvsem zdravja in
zadovoljstva, iz tega prihaja energija, ki jo lahko delim
naprej. Nemalokrat slišim pohvale, ki so potrditve mojega dobrega dela in mi dajejo nov zagon.
Moji sodelavci so res odlični sodelavci. Še naprej si želim, da bi se tako kot zdaj zanesli drug na drugega, si
pomagali, nadgrajevali zaupanje ter gojili dobre medsebojne odnose.
Nataša Pušnik
Nataša Pušnik in Gašper Šmon sta simpatično povezovala prireditev
ob peti obletnici Zimzelena.
Ko sva se nekega dne z možem sprehajala po Topolšici,
sva prišla mimo gradbišča, kjer so gradili dom za starejše, in sem mu rekla: »Veš, tukaj bi pa jaz rada delala.«
Vedno sem rada pomagala ljudem. In to ljubezen lahko
zdaj nadaljujem, ko sem v službi v Zimzelenu.
Kot strežnica sem prišla v novo okolje, na novo delo,
brez izkušenj pri delu z ljudmi in na začetku sem se večkrat vprašala, ali sem se res prav odločila. Vendar so bili
ob meni sodelavci in moji domači, ki so mi ogromno
pomagali, brez njihove podpore in nasvetov bi mi bilo
zelo težko. Nov zagon mi je dala predvsem mlajša generacija sodelavcev.
Svoje delo sem z veseljem opravljala, zraven pa sem
vedno rada priskočila na pomoč pri negi in sodelavci
so me začeli spodbujati, naj se vpišem v šolo. Delo me
je veselilo, dobila sem potrditev in podporo kolektiva
in nadrejenih, pa sem si rekla: »Zakaj pa ne?« Po letu
in pol sem pridobila izobrazbo bolničar negovalec ter
takoj napredovala na to delovno mesto. V teh petih letih smo napredovali vsi, imamo začrtan
sistem dela, vendar je še vedno dovolj prostora in področij za olajšanje in izboljšanje dela. Sama sem osebno zelo napredovala, sem bolj komunikativna, se ne
umikam več v ozadje, kot sem to včasih pogosto počela. Moje načelo pri delu je, da delam z nekom tako,
kot bi želela, da nekdo drug dela z mano. Ni me strah
[6
O spoštovanju
»Spoštovanje pomeni, da pokažeš človeku, da
ga spoštuješ tako kot samega sebe. Čutim spoštovanje sodelavcev in stanovalcev, posebej pa
med ožjimi sodelavkami, čistilkami. Zelo smo
povezane.«
Marjanca Uršnik
[ Kdor hoče, mu ne manjka poti]
Moj odnos do starejših
Moj odnos s starejšimi mi zelo veliko pomeni. Že od rojstva in skozi otroštvo sem bil zmeraj v
krogu starejših ljudi. To so bili moji stari starši, s katerimi sem živel, in še danes sta to moji babici.
vklopil v njihovo družbo, zato me imajo še danes zelo
radi in so veseli, ko me srečajo in vidijo.
Leta so minila in prišla je moja prva prava zaposlitev
v domu starejših Zimzelen. Ko sem prestopil prag na
novo delovno mesto, med starejše ljudi, sem se hitro
vklopil mednje. Že od začetka smo vzpostavili zelo dober, domač odnos. Čeprav povsod v službi pravijo, da
moraš imeti uraden pristop do vseh, s katerimi delaš,
se jaz glede tega ne strinjam, saj meni ta domač odnos
pri mojem delu veliko pomaga.
Gašper v veseli družbi stanovalk Bronke in Marije
Kot otroka sta me velikokrat pazili, poleg pa sta seveda
bila moja dedija, ki sta me prav tako veliko naučila in mi
dajala napotke za naprej. Na žalost ju ni več v mojem
življenju, še vedno pa ju imam v lepem spominu in ju
nosim v svojem srcu.
Moji stari starši so bili družabni in spoznal sem veliko
njihovih vrstnikov. Vedno sem se že kot otrok dobro
Takšen sem in tak bom tudi ostal. Saj domačnost starejšim ljudem veliko pomeni, tako se tudi bolj sprostijo.
Zato je moj odnos do njih takšen, kot sem ga imel oziroma ga imam s svojimi starimi starši – spoštljiv, domač
in zabaven. V službo pridem zmeraj dobre volje, saj
vem, da ko bom stopil med starejše ljudi, me nihče ne
bo grdo gledal, ampak me bo vsak lepo in toplo sprejel.
Za konec pa še tole. Imejmo se radi in spoštujmo starejše ljudi, saj tudi oni nas spoštujejo in nas imajo radi.
Gašper Šmon
O resnicoljubnosti
O spoštovanju
»Resnica naj bo to, kar človeku v obraz govoriš, ne
pa ko hrbet obrneš, govoriš o njem druge stvari.
Tudi če je resnica žalostna, je bolje, da jo poveš odkrito in naravnost.«
Milena Pavlin,
na sliki z mamo Silvo
»Veliko mi pomeni, da v Zimzelenu zaposleni spoštujejo starejše ljudi, jim namenijo prijazno besedo,
odprejo vrata, postrežejo, se pogovarjajo z njimi,
objamejo človeka čez ramo. V tej hiši čutim spoštovanje.«
Marjana Hafner,
na sliki z očetom Vinkom
7]
prijetnost bivanja
So-čutiti človeka
Veronika. Če bi me pred tremi leti kdo tako poklical, bi najbrž začudeno dvignila obrvi in nadaljevala svojo pot. Saj sem vendar Jana. Veronika je danes redko ime, svetopisemska Veronika pa
ni ravno v modi.
Letos smo zabeležili tretje leto sodelovanja s prostovoljkami Veronikami in na okrogli mizi razmišljali o izbranih vrednotah.
Danes pa je drugače. Ko me kdo imenuje Veronika, mi
nekje znotraj, tam okrog srca, postane prijetno toplo,
lice se zjasni, misel splava do »mojih« Erike, Marije,
Minke, pa tudi številnih drugih obrazov, ki jih srečujem
na hodnikih, v sobah, kapeli ali na sprehajalnih potkah
Zimzelena.
Pomislim na Miro, Anico, Ireno, Romano, Mojco, Bernardo, Slavico, Stanko, Zofko, Matejo, Dragico, Jožico,
Roziko … in ostale Veronike, ki se vsak drugi torek veselo pozdravimo, si namenimo nekaj besed in že hitimo vsaka v svoje nadstropje. Tam nas že težko čakajo
ali pa kar pridejo naproti.
Strahoma izrečena ideja za družabništvo starostnikom,
ki je vzniknila pred tremi leti na večernem sestanku župnijskega pastoralnega sveta, je ob spodbudi Janeza,
Jožeta in Andreje kar naenkrat postala resničnost. Že
po nekaj mesecih smo z veseljem ugotavljale, da je
drobceno gorčično seme rodilo obilen sad.
»Vera brez del je prazna,« beremo v Svetem pismu. Za
drobna dobra dela ni treba velike filozofije, strategij,
načrtov. Le pozorni moramo biti na izraz na obrazu
človeka, ki ga srečamo, ali barvo glasu, ki ga zaslišimo.
In nekako čutiti, da na tem svetu nismo namenjeni le
sami sebi. So-čutiti. Čutiti ne samo sebe, ampak tudi
drugega – moža, otroka, sorodnika, soseda, sodelavca,
sovaščana, neznanca …
Veronike smo si prav zato za zgled izbrale svetopisemsko ženo, ki je Jezusu sočutno podala potni prt na poti
njegovega trpljenja. Vsaka na svoj način jo razumemo,
[8
vsaka na svoj način jo poskušamo vsaj malce posnemati. Ko smo v spremstvu Ane iz Zimzelena prvič stopile skozi vrata sobe izbranega stanovalca, smo bile
prestrašene, nezaupljive do sebe in v skrbeh, kako bo.
Enako smo čutile na obrazu starostnika, ki nas je pričakoval. Po nekaj besedah pa so se vsi pomisleki razblinili
in pogovor je stekel, kot da se poznamo že od nekdaj.
Kadar mi je v življenju hudo, se rada spominjam lepih
dogodkov. Med njimi so tudi prijazni klepeti z zdaj že
pokojno gospo Eriko, v kateri sem v zrelih letih našla
čudovito prijateljico. Še zdaj vidim njene malo žalostne, a tople oči. Ko sem potrkala na vrata sobe, sem jo
vedno poklicala po imenu, ona pa je glasno vzkliknila:
»Jana! Ti si!«
Danes obiskujem Minko na varovani enoti. Včasih ji prinesem kavo s kupčkom smetane. Ko z žličko počasi uživa smetano in nato posrka kavo, vidim, kako jo poživi.
Misli se ji zbistrijo, začneva klepetati. Reče mi: »Ti imaš
pa dobrega moža, a ne?« In ji odgovorim: »Ja, Minka,
res ga imam, pa otroke tudi, hvala Bogu.« A ko spet pridem, ne ve, kdo sem. In začneva znova.
Nato skočim še k Mariji. Če so s kolegicama ravno sredi družabne igre, se jim malo pridružim, potem pa še
sami rečeva katero. Ko odidem in se mi zahvaljuje za
obisk, vem, da sem ji malo skrajšala dolg dan.
Čeprav večkrat pridem v dom brezvoljna in utrujena,
odhajam srečna. Tako kot vse Veronike.
Jana Hozjan
[ Kdor hoče, mu ne manjka poti]
O sočutju
»Sočutje je vrednota, ki jo današnji
svet zapostavlja, na drugi strani pa
zelo potrebuje. Sočutje ni pomilovanje. Pomilovanje je, kadar zviška
gledaš na nekoga, sočutje pa razumem kot so-čutenje z nekom, da
ga razumeš, da ga poslušaš, ni treba da karkoli govoriš, da razumeš,
kaj govori, da si z njim.«
prostovoljka Veronika
O sočutju
»Dobri ljudje delajo dobre stvari,
četudi so drobne, in s tem delajo
bolj sočutno družbo.«
Majda Menih, prostovoljka Hospica
O odgovornosti
»Že beseda ima v sebi razlago – dajati odgovor za vsa tista dejanja, ki jih
storiš oziroma za katera se odločiš.«
prostovoljka Veronika
O resnicoljubnosti
»Zelo mi je všeč pesem Med iskrenimi ljudmi, ker se mi zdi govoriti resnico velika stvar; to je zame
zelo velika vrednota. Prav je slišati
resnico, tudi če včasih zaboli, če si
preveč direkten ali iskren. Ni tudi
nujno, da resnico grdo poveš.«
O ljubezni
O sočutju
»Sočutje je čustvo, ki ga premore vsak posameznik, nekateri v
večji, drugi v manjši meri.
Sočustvovati z nekom pomeni
čutiti njegovo bolečino in mu
nuditi oporo v težkih trenutkih,
ga razumeti.
Največkrat sočustvujemo z bolnimi, prizadetimi na kakršenkoli način.«
Urška Napotnik
prostovoljka Veronika
O odgovornosti
O ljubezni
»Naša odgovornost je, da čuvamo stvari. Vse je bilo treba plačati in tudi do stvari se je treba
odgovorno obnašati, da jih ne
pokvariš, razbiješ.«
»Najlepše mi je, ko vidim, kako
iskrice preskakujejo med stanovalci in prav je tako. Zakaj jim
ne bi bilo toplo pri srcu od ljubezni tudi v pozni jeseni!«
Amalija Šilih, stanovalka
Ana Sedar
»Kako lepo zveni ta beseda,
kako je lepo, ko se te dotakne,
ko te objame. Začne se ob rojstvu, ko privekaš na ta velik
svet, ko se še ne zavedaš ničesar, vendar jo že začutiš, ko te
nežno objame mamina roka, te
privije v topel in varen objem
in ti v srce položi mir, tolažbo ...
ljubezen.
Ta čudež v tebi raste, se bogati in širi s pomočjo očeta in
mame. V tebi dozoreva skozi
cikel življenja in se odraža na
različne načine. In ljubezen te
pripelje do partnerja in obrodi
sadove – otroke, ki jim tokrat
sam podeliš ta dar.
Na poti življenja srečamo mnogo ljudi: sestre, brate, partnerja, sorodnike, prijatelje … in
žar ljubezni sejemo mednje na
različne načine, jim namenimo
nasmeh, jih objamemo, jim prisluhnemo, ponudimo ramo, da
se v težkih trenutkih naslonijo nanjo, jim povemo ‚rad/a te
imam‘ … in ta ljubezen se dotakne tudi tistih, ki jih srečamo in
bo spet obrodila sadove.«
»Ljubezen vse prenaša,
ljubezen vse veruje,
vse upa, vse pretrpi,
ljubezen nikoli ne mine.«
Kor. 13, 4–8
Branka Lončar,
na sliki z očetom Jakobom
9]
prijetnost bivanja
Svetovalnice za demenco
Demenca je kronična napredujoča možganska bolezen, ki prizadene višje možganske funkcije,
kot so spomin, mišljenje, orientacija, razumevanje, računske in učne sposobnosti ter sposobnosti
govornega izražanja in presoje.
V Zimzelenu se pogosto srečujemo z demenco kot skrivnostnim stanjem, ki prizadene v večini starejšo populacijo. S starostjo se tveganje za njen nastanek povečuje.
Zaradi te bolezni postane posameznik skozi različne
faze poslabšanja odvisen od pomoči drugih. Skupaj s
svojci in svojo družino se ljudje z demenco znajdejo v
nekem drugačnem svetu, ki ga prej niso bili vajeni.
Ko se srečujemo z obolelimi in njihovimi svojci, velikokrat zaznamo strah, obup. Začutimo veliko željo po informacijah, tolažbi, pomoči …
Približali smo se ljudem
To dejstvo nas je privedlo do razmišljanja o iskanju rešitev, kako pomagati, kako ozaveščati okolico, laično
javnost o tej bolezni, ki naenkrat vstopi v naš osebni
prostor, poseže v naš družinski mir in nam velikokrat popolnoma spremeni življenje.
Oseba, s katero smo živeli dolga leta svojega življenja,
se začne spreminjati, postane nekdo, ki ga na trenutke
skoraj več ne prepoznamo. Naš mož, oče, žena, mati,
sestra se nenadoma več ne spominja nedavnih dogodkov in dogovorov, ne prepozna svojih osebnih stvari, ne
prepozna človeka, s katerim je živel pod isto streho, ne
znajde se v svojem stanovanju, postane nemiren, odvisen od pomoči …
V Zimzelenu smo zato ustanovili svetovalnice za demenco, s katerimi želimo pomagati ljudem v stiski – svojcem,
znancem, prijateljem, ki morda iščejo odgovore na svoja
vprašanja. Svetovalnice izvajamo v treh različnih okrajih:
Demenca je ena izmed najbolj razširjenih bolezni
današnjega časa, ki se razvija postopno, neopazno.
Na svetu je več kot 44 milijonov obolelih za demenco.
V Sloveniji je trenutno 32.000 ljudi z demenco.
V zadnjem desetletju beležimo porast za 40 %.
V Zimzelenu želimo z ustrezno preventivo in pridobljenim splošnim znanjem o tej bolezni sodobnega časa z ozaveščanjem javnosti omiliti stiske
ljudi.
Naš vložek v preventivo so svetovalnice za demenco, ki so odprte med 17. in 18. uro vsako
zadnjo sredo v mesecu.
Vabimo vas, da nas obiščete in skupaj poiščemo
odgovore na vaša vprašanja in morebitne dileme.
v Mozirju, Črni na Koroškem in v Centru starejših Zimzelen v Topolšici. Svetovalnice vodimo strokovne delavke
(direktorica, socialna delavka, animatorka in vodja zdravstvene nege).
Pogovor, ki pomaga v stiski
Na podlagi izkušenj iz prakse ter pridobljenih znanj na
različnih področjih dodatnih usposabljanj prisluhnemo
osebnim dilemam in stiskam posameznika ter z njimi
delimo osebne in strokovne izkušnje iz prakse, vodimo
pogovore in s svetovanjem poskušamo pomagati pri
premostitvi osebne stiske in težav posameznikov.
Svetovalnice so namenjene tudi ljudem, ki morda iščejo le informacijo o tem, kaj je demenca in kakšni so dejavniki tveganja. Udeležencem svetujemo, kdaj poiskati
zdravniško pomoč. Pomembno je namreč dejstvo, da
smo na demenco pripravljeni, jo pravočasno prepoznamo in tudi dovolj hitro poiščemo pomoč ter s tem morda vsaj malo upočasnimo njen razvoj in potek.
V svetovalnicah potekajo pogovori tudi o ustreznih pristopih pri ljudeh z demenco, kot so validacija, aktivacija
ljudi z najrazličnejšimi dejavnostmi, svojcem pomagamo pri iskanju praktičnih rešitev, kako opremiti domače
okolje, kjer bivajo ljudje z demenco, da se s tem preprečijo različne nesreče, poškodbe, neugodje.
Poskrbeti zase
Zelo pomemben pri pogovorih o demenci je tudi nasvet
svojcem, kako poskrbeti zase, ko zboli njihov najožji
družinski član. Človek z demenco potrebuje preko celega dneva in noči nekoga za pomoč in vodenje, saj ne
zmore biti sam. V napredujočih fazah demence postane
bolnik neorientiran v času in prostoru, nemiren, bega v
prostoru in ne zmore živeti sam. Pomembno je sprejeti
dejstvo, da skrbi za osebo z demenco v domačem okolju ne zmore en človek, temveč je treba poiskati pomoč
ostalih sorodnikov, prijateljev, znancev.
V Zimzelenu izvajamo številne dejavnosti, ki so prilagojene ravno ljudem z demenco. Na dveh varovanih
enotah delamo po programu, kjer izhajamo iz biografije
posameznika z namenom približati ljudem z demenco
tiste dejavnosti, ljudi, predmete, s katerimi poskušamo
doseči njihovo notranjo pomiritev in zadovoljstvo. Vse
to lahko upočasnjuje napredovanje bolezni. Pomembno pa je, da na ta način ščitimo dostojanstvo osebe z
demenco.
Dalja Pečovnik
[ 10
[ Kdor hoče, mu ne manjka poti]
Svetovalnica v prostorih Rdečega križa Mozirje
»Svetovalnica, ki smo jo odprli v Mozirju za področje
Zgornje Savinjske doline,
se je izkazala kot dobra praksa vsem, ki so v stiski in ne
najdejo odgovorov. Priznati
moram, da so se mi porajali strahovi in vprašanje,
ali bom zmogla. Ne delim
nasvetov, temveč predvsem poskušam poslušati
in prisluhniti vsem zakajem,
vsem stiskam in strahovom, ki jih svojci ljudi z demenco srečujejo ob negi in skrbi za svoje najbližje s to boleznijo.«
Ana Šimenc, vodja svetovalnice
Svetovalnica v prostorih Društva upokojencev
Črna na Koroškem
»Svetovalnica v Črni na Koroškem je odprla svoja vrata v začetku leta. V njej se
zglasi vsak mesec več udeležencev, ki iščejo pogovor
ali nasvet. Želim si, da bi
postal obisk še številčnejši.
Cilja svetovalnice sta ozaveščanje in preventiva, kar
bo morda pripomoglo k večji prepoznavnosti bolezni,
h kakovostnejši obravnavi
ljudi z demenco in olajšanju življenja njihovih svojcev.«
Dalja Pečovnik, vodja svetovalnice
VABLJENI V SVETOVALNICI ZADNJO SREDO V
MESECU OB 17. URI:
V ZGORNJI SAVINJSKI DOLINI – PROSTORI RDEČEGA KRIŽA MOZIRJE, NA TRGU 20, MOZIRJE, SVETOVALKA ANA ŠIMENC, TELEFON: 031/66 11 20
NA KOROŠKEM – PROSTORI DRUŠTVA UPOKOJENCEV ČRNA NA KOROŠKEM, CENTER 153, ČRNA NA
KOROŠKEM, SVETOVALKA DALJA PEČOVNIK, TELEFON: 041/36 50 83
VSAK DELOVNI DAN MED 8. IN 16. URO LAHKO ZA
NASVET ALI POGOVOR POKLIČETE V CENTER STAREJŠIH ZIMZELEN, TOPOLŠICA 78 A, TOPOLŠICA
–TANJO RAMŠAK, SOCIALNO DELAVKO, TELEFON:
03/896 37 03
O odgovornosti
Prijetna in obenem težka naloga je pisanje o vrednotah.
Na to me opozarja že samo
dejstvo, da sem si najprej
izbral sočutje, potem spoštovanje, potem ljubezen ...
in sem čisto na koncu pomislil, da je moje poklicno
področje povezano z odgovornostjo. In da mogoče razmišljanja o odgovornosti v
slovenskem prostoru manjka. Pomislil sem na odgovornost do posredovanja/podajanja znanja o ravnanju z osebami z demenco v najširšem pomenu besede.
Kako razmišljam jaz? Kdaj se obnašam odgovorno in kdaj
ne? Ali sebe vidim kot odgovorno osebo? Do koga ali česa
sem pravzaprav odgovoren? Do sebe, bližnjih, sodelavcev,
uporabnikov/klientov/naročnikov, svojega dela, procesa ali
rezultata, materialnih delovnih sredstev, navsezadnje pa je
vedno tu skupni imenovalec: do oseb z demenco in njihovih
bližnjih. Kar koli počnem na področju izobraževanja, za plačilo ali kot prostovoljec, je povezano z njimi in z mislijo, da
lahko prispevam h kakovostnemu življenju oseb z demenco.
Dobro se je zavedati, da imamo kot posamezniki le omejeno odgovornost. Ni nam treba za vsa naša dejanja predložiti
računa oz. dati odgovora. Pred desetletji sem se velikokrat
vtikal v zadeve drugih, ker sem bil kot pedagog prepričan,
da moram vseskozi vzgajati druge. Takrat bi svojca, ki bi z
osebo z demenco govoril pootročeno, opozoril, naj ne govori tako. Velikokrat bi lahko odgovornost brez škode prepustili
drugim. Sam se včasih zalotim, da sem nestrpen do nemirnih slušateljev, pa čeprav lahko nemoteno predavam. Ali pa
smo kot svojci nestrpni do neškodljivega ponavljanja enih in
istih vprašanj osebe z demenco. Ali do popackane bluze, do
tistega, ki packa.
Zelo odgovorno se vedemo, kadar zahtevamo odgovorno
vedenje drugih. Vedno takrat, ko zastopamo občutljive skupine ljudi (osebe z demenco so odvisne od naše pomoči) in
ko gredo drugi mimo naših osnovnih potreb. Ali nas prizadenejo. Ali pa je neko vedenje/storitev poklicna dolžnost.
Zato potrebujemo spoštljive sodelavce, sočutne sosede,
resnicoljubne sokrajane, ljubeče bližnje, da nam s svojimi odkritimi sporočili omogočajo, da osebnostno rastemo in oblikujemo odgovoren odnos do ljudi in okolja.
Le zakaj to pišem? Enak odgovor je kot na vprašanje, zakaj
predavam. Zaradi strahu, da me ne bi, ko bom odvisen od
drugih, jemali resno, da bi ohranjali moje samospoštovanje,
govorili mirno ... Torej moram, odgovorno do sebe, razkrivati
svoje poglede na odgovornost.
Kadar se peljem iz Logatca v Topolšico mimo Šmartnega ob
Paki, je na koncu naselja na desni velika lesena tabla Ravbarska vas, ki označuje pešpot do nje. In spodaj je izstopajoč napis »Hoja na lastno odgovornost«. Vsepovsod me spremlja. A
ne bi že kdo poskrbel zanjo? Hm, hm ...
Mag. Jože Škrlj, UNIKA,
predavatelj na izobraževanju
o ravnanju z osebami z demenco
11 ]
prijetnost bivanja
Dobila sem znanje, moč in nov
zagon za delo
Lani se je o delu z ljudmi z demenco izobraževala prva skupina dvajsetih zaposlenih, letos še druga.
Sodelavki sta zapisali, kakšno znanje sta pridobili in kako ga uporabljata pri svojem delu.
Moje prepričanje je bilo, da bo razumel, če bom navodilo večkrat ponovila ter glasneje govorila. Tudi to
ni bilo uspešno. Opaziti je bilo le še
večje razočaranje, obup in zavračanje mene kot človeka, ki želi nekaj
doseči za vsako ceno.
Bila sem nezadovoljna sama s sabo,
čustveno sem bila izčrpana in nemočna. Vsak dan je bil zame bolj
utrujajoč.
Kako vem in znam danes
Nina Hrovat, levo, in Silva Menih
Delo s starejšimi je pomenilo nov
izziv v mojem delovnem obdobju,
zato sem delo v Centru starejših
Zimzelen z navdušenjem sprejela.
O tem, ali bom kot trgovka zmogla
opravljati delo gospodinje, nisem
razmišljala, saj me delati ni strah.
Vem tudi, da sem čutna, potrpežljiva in vztrajna.
Pri svojem delu sem opažala, da prihajajo v dom starostniki z različnimi
boleznimi, potrebami in predvsem
željami, kako čim lepše preživeti jesen življenja. Vsem pa je skupno to,
da potrebujejo pomoč.
Ena od teh bolezni je demenca.
Zgodi se, da bolezen včasih v krajšem časovnem obdobju hitro napreduje in povzroči določene spremembe ali spremenjeno vedenje
pri človeku. Prej prijeten pogovor
nenadoma postane velika zmešnjava besed. Nenadoma več ne ve, kje
je malo prej odložil očala, ključe ali
druge osebne stvari. Strah pred samoto postaja vse večji. Ne more se
spomniti, kaj je jedel za kosilo. Go-
[ 12
vor postane počasen z ogromnimi
presledki. Požiranje hrane postane
težje in hoja vedno bolj negotova.
Človek postane zaskrbljen, češ z
mano je res nekaj narobe, ne vem,
kako bom zmogel …
Slišim besede: »Veste, najraje bi
imel, da bi kar odšel …« Nato pa tišina, pogled v prazno. To so običajni znaki ljudi z demenco.
Kako sem se znašla včasih
Velikokrat sem iskala rešitev, kako
bi pomagala stanovalcu, ki se je že
znašel v tej veliki težavi. Običajno
sem ga hotela potolažiti, češ saj ni
tako hudo, ne smeva takoj obupati, večkrat sem ponovila isto stvar,
besedo, stavek, ga želela čim bolj
usmerjati, da bi si le zapomnil.
A zaman, to ni bila rešitev. Vsak
pogovor in prepričevanje je bilo
odveč. Nekako sem želela, da me
stanovalec razume, me posluša in
sprejme moje nasvete, saj mu vendarle želim le dobro.
Izobraževanje o delu z osebami
z demenco mi je odprlo oči. Dalo
mi je znanje, moč in nov zagon za
delo. Lažje prepoznavam stisko in
obup ljudi z demenco in prav vsaka
informacija, pridobljena na izobraževanju, mi pomaga pri prenosu le-te v prakso.
Moje delo postaja precej drugačno, razumevajoče, sproščeno in
nasploh umirjeno. Znanje je tisto,
s katerim stanovalcem dostikrat
lahko polepšam trenutek dneva,
jih popeljem v svet, kjer se počutijo
varne, domače in sprejete.
Zdaj razumem, kaj je moje delo,
rada ga imam in v njem uživam
vsak dan posebej.
Moj moto
V življenju bodi potrpežljiv, razumevajoč, ljubezniv, saj nikoli ne veš,
kdaj boš ti potreboval pomoč. Sreča ni samo v tem, kar imaš, ampak
predvsem v tem, kar lahko nekomu
daš.
Silva Menih
[ Kdor hoče, mu ne manjka poti]
Moje oči so zdaj bolj
odprte
Vedno sem imela težave s pisanjem
spisov, seminarskih nalog, saj nisem vedela, kako začeti. Prav tako
sem se izogibala predavanj, kjer bi
morala nastopati pred sodelavci,
saj sem takrat dobila cmok v grlu.
Takšen je bil prvi sklop predavanj
mag. Škrlja o temeljih organizacije.
Pa je minil in prišel drugi sklop –
delo z ljudmi z demenco, ki sem ga
že kar nestrpno čakala.
Drugi sklop izobraževanja je bil
zame bolj zanimiv in poučen, zato
sem z veseljem spremljala zaigrane
vloge in učne filme o življenju ljudi
v demenco v domu starejših. Dogajanje v filmih smo s predavateljem
podrobno analizirali in v tem sem
marsikdaj našla odgovor na svoja
vprašanja, videla sem sebe, kako
bi se v podobnih situacijah lahko
bolje odzvala oz. sem dobila potrditev, da ravnam prav.
»Zakaj« je postal odveč
Tako pri svojem delu s stanovalci že
uporabljam nekaj metod dela aktivacije. Ko smo zbrani pri zajtrku ali
pred kosilom, dopolnjujemo pregovore in stanovalci me presenečajo s svojimi odgovori, ob tem pa se
jim oči kar zasvetijo.
Pridobila sem veliko. Zelo se izogibam vprašanja zakaj. Ko ga želim
zastaviti, se ugriznem v jezik ter
vprašanje zastavim drugače. To se
dogaja celo doma, ko govorim s
sinom, pa tudi v službi, nasploh v
življenju mi je postal odvečen.
Ljudi se trudim sprejemati takšne,
kot so, tudi partnerja, sodelavce,
prijatelje, stanovalce, svojce, vodje
… Stanovalce sprejemam in spoštujem njihove odločitve, jih ne
silim v dejavnosti, ki jih ne marajo,
ne želijo v tem trenutku. Predvsem
pa sem strpnejša, dam jim več časa
za premislek, da lahko oseba moja
Moje leto v Zimzelenu
vprašanja premisli, sestavi odgovor.
Opazila sem, da več pridobim, če
delam počasi, postopoma, kot pa
če hitim, s tem povzročim napeto
ozračje, nezaupanje in nesodelovanje.
Trudim se, vedno sem se, a zdaj so
moje oči bolj odprte. Pri stanovalcih, ki jih bolj poznam, poskušam
predvideti njihov odziv, vživim se v
marsikatero vlogo. Sem njihova sorodnica, kuharica, ki se trudi pripraviti dobro kosilo, pa ji je zmanjkalo
idej za jedi. Vprašam, kaj bi danes
skuhala … Prinašam pozdrave sorodnikov, sosedov … Če ni uspeha,
pristopim drugače.
Ti iščeš v glavi svoje misli …
Ko opazujem odnos nekaterih svojcev do svojih staršev, me večkrat
zaboli, posebej ko z vprašanji vrtajo
in silijo k odgovorom, ki jih ne dobijo oz. ne takšne, kot jih želijo. Rada
bi svojcem pojasnila stanje, pomagala, vendar me skrbi, da bi mi kdo
očital, da me ne nazadnje nihče ni
vprašal za mnenje, za nasvet. A če
se le da, svojcem skozi prijeten pogovor povem kaj pozitivnega, kar
sem opazila pri stanovalcu oz. pojasnim način, ki je uspešen za pogovor.
Menim, da se je svojcem večkrat
težko sprijazniti s tem, kaj se dogaja
z njihovimi najbližjimi. Poskušam se
vživeti v njihovo vlogo in vem, da
bi bilo tudi meni težko, če me oče,
mama ne bi več prepoznala in me
imela za tujko.
Misel: »Ti iščeš v moji glavi svoje misli, zato ne najdeš mojih,« mi je dala
misliti.
Nina Hrovat
Leto 2014 si bom zapolnila
po mnogih stvareh, a med
drugim zaradi svoje prve
službe in prvih čudovitih trenutkov, ko sem vstopala v
svet starejših. Rek, da prvega
ne pozabiš nikoli, se me je držal z dveh plati.
Prva je samostojnost, ki sem
jo pridobila v letu mojega
prvega dela in druga, da sem
delala prav s starejšimi ljudmi. Nikoli si ne bi mislila, da
bom lahko iz te službe odnesla polno izkušenj za nadaljnje življenje.
Naenkrat spoznaš, kako
malo stvari je treba, da lahko
osrečiš človeka. Pa naj bo to
samostojnost pri oblačenju
majice, prvi koraki po zlomu
kolka, sreča ob vonju pravkar
spečenih piškotov ali skupno prepevanje na pevskih
nastopih dobrih ljudi. Ko pa
pomisliš, da si ti tisti, ko s
svojim poklicem, idejami, organiziranjem lahko polepšaš
dan ljudem, je sreča še bolj
sladka.
Zelo lepo je bilo z vami vsemi in hvala za ponujeno izkušnjo.
Špela Podvratnik,
dipl. del. terapevtka
13 ]
prijetnost bivanja
Ogled dobre prakse v domu
starejših v Gradcu
PV Invest je lani prejel pobudo za sodelovanje v projektu City Impulses, ki je delno sofinanciran
s strani Operativnega programa Slovenija–Avstrija 2007–2013. Cilji projekta so s pomočjo novih
strategij in instrumentov mestnega razvoja ohranjati obstoječa in zagotavljati nova delovna mesta, krepitev mreže čezmejnega sodelovanja mest ter vzpostavljanje medsebojnega povezovanja
gospodarskih dejavnosti posameznih mest v okviru različnih pilotnih načrtov.
Udeleženci ekskurzije iz Zimzelena z vodstvom avstrijskega doma starejših v Gradcu
Na pobudo smo se odzvali v Zimzelenu in izkazali interes za izmenjavo izkušenj in dobrih praks na področju
socialnega varstva. Povezali smo se z domom starejših
sv. Peter v Gradcu, ki so nam ga priporočili glede na njihov program dela z ljudmi z demenco. Avstrijski dom
smo obiskali 21. novembra letos.
V enajst let starem domu lahko biva 116 stanovalcev,
zanje skrbi 90 zaposlenih, tudi v oblikah skrajšanega
delovnega časa, od tega sta dve tretjini zdravstvenega osebja, v oskrbo in družabništvo pa vključujejo tudi
okoli 60 prostovoljcev. Stanovalci so prej živeli v bližnji
okolici doma.
Sistem oskrbe ima v Avstriji sedem stopenj, v Sloveniji
štiri, cene oskrbe pa so bistveno višje kot v Sloveniji,
prav tako tudi pokojnine. Avstrijski državljani lahko
šele ob uvrstitvi v tretjo stopnjo oskrbe in navzgor pridobijo tudi socialno pomoč, zato v domu biva večina
pomoči potrebnih stanovalcev, okoli 60 odstotkov stanovalcev pa je ljudi z demenco.
Osebje pri delu s stanovalci usmerja tako imenovana
Bohmova metoda, ki temelji na biografiji stanovalca.
Zato je po vseh prostorih doma veliko predmetov, ki
stanovalce spominjajo na njihovo domače okolje, mla-
[ 14
dost ali poklicno usmeritev – kosi pohištva, slike, spominki, oblačila, uporabni predmeti. Tudi dejavnosti za
stanovalce temeljijo na interesih, željah in načinu življenja stanovalca, kot ga je oblikoval v domačem okolju in v času zaposlitve.
Težko je primerjati avstrijski in slovenski sistem socialnega varstva, saj ima prvi mnoga področja drugače urejena (kadrovska sestava, normativi, ponudba osnovnih
storitev, zavarovanje, različne oblike pomoči na domu
…), poleg tega je za te namene na voljo več denarja.
Prav zato smo bili toliko bolj zadovoljni, ko smo ugotavljali, da med nami in njimi ni zelo velikih razlik.
V Zimzelenu nudimo stanovalcem kakovostno nego in
oskrbo ter pester nabor socialne in družabne vsebine.
Za delo z ljudmi z demenco se stalno izobražujemo
in svoj način dela prilagajamo novim spoznanjem in
dobrim izkušnjam pri delu. Svoje znanje tudi promoviramo in delimo s svojci stanovalcev in drugimi, ki jih
ravnanje z ljudmi z demenco zanima. Vsekakor pa smo
z ogledom avstrijskega doma starejših in predstavitvijo
njihovega načina dela videli zanimivo prakso.
Diana Janežič
[ Kdor hoče, mu ne manjka poti]
Nerazgiban sklep je boleč sklep
Starejše tare veliko bolezenskih težav, med njimi pa se prav gotovo pri vsakem pojavi oteženo gibanje zaradi bolečin v sklepih. A kot je na predavanju 2. decembra pojasnila zdravnica Aleksandra
Žuber, dr. med., sta pri tem vzrok in posledica večkrat obrnjena. »Bolečine v sklepih so tudi zaradi
manj gibanja in ne nasprotno,« je poudarila.
Predavanjem in nasvetom dr. Aleksandre Žuber stanovalci vedno radi in z zanimanjem prisluhnejo.
»Če vas hudo boli, vzemite tableto proti bolečinam, sicer
pa so gibanje, razgibavanje, hoja, najboljša zdravila. So
brezplačna, lahko jih uporabljate večkrat na dan, začnete
v postelji zjutraj in končate v postelji zvečer, v domu imate organizirano telovadbo. Kajti najbolj boli nerazgiban
sklep,« je položila stanovalcem na dušo.
Poudarila je, da se naša življenjska doba daljša in tako imamo »več časa« na voljo, da nas doletijo bolezni in težave.
Danes mnogi mladi in ljudje v srednjih letih tečejo, hodijo,
kolesarijo, saj so vzgojeni, da je telovadba koristna.
Za generacije naših stanovalcev pa je bila »edina« telovadba trdo delo, večkrat tudi pretežko in v nepravilnih
položajih. Zato gre pri njih za obrabe sklepov, degenerativne spremembe, posledice nepravilno zdravljenih poškodb, pa tudi za vnetja in še številne druge vzroke, saj
poznamo na primer več kot 100 vrst revme.
Nasveti dr. Žubrove
Hrbtenica je zelo obremenjena, saj nas celo življenje drži
pokonci. Treba ji je pomagati, jo z gibanjem krepiti, da bo
telo skupaj z mišicami ostalo pokončno.
V ramah čutimo pogosto bolečine zaradi različnih vzrokov. Pogosto ljudje bolečo roko položijo k počivanju v
ruti, s čimer naredijo še več škode. Ramo je treba rahlo
razgibavati z nihajnimi vajami. Če gre za nabiranje kalcija v sklepih, je potrebna fizioterapija oz. zdravljenje z
ultrazvokom.
Teniški komolec imajo tudi ljudje, ki ne igrajo tenisa.
Gre za nadraženo tkivo. Če imamo vnetje, po navodilu
zdravnika ramo oz. komolec ohlajamo; če gre za obrabo sklepov, pa pomaga ogrevanje.
Ne sedite predolgo! Tudi med sedenjem zaokrožite z
gležnji, razmigajte prste na rokah, vstanite in hodite.
Čim dlje se ukvarjajte z ročnimi deli, da ohranjate fino
motoriko prstov, stiskajte klobčič volne …
Vadba se začne v postelji! Počasi se pretegnite kot
mačka, razmigajte zapestja, komolce, gležnje, počasi
sedite in položite noge na tla. Počakajte, da mine vrtoglavica. Obujte copate, ki naj ne bodo natikači. Šele
nato vstanite.
Za starejše (in tudi za vse druge) je pomembna uporaba trdnega, stabilnega, visokega pohištva za sedenje. Mehki fotelji in nizki kavči nas silijo v napol sedeč
položaj, s čimer krivimo hrbtenico. Postelje morajo biti
višje, da z njih lažje vstanemo, ležišče mora biti trdo.
Pijte dovolj vode oziroma tekočine.
In še njeno mnenje o različnih kremah, ki jih trgovci
ponujajo za lajšanje bolečin v sklepih! Največjo korist
imajo trgovci. Kreme naših bolezni ne bodo ozdravile,
olajšajo pa težave oz. začasno zmanjšajo bolečine, ker
nam prija toplota kreme in roke ter nežna masaža.
Predavanje povzela D. Janežič
15 ]
prijetnost bivanja
Naj nas gripa ne položi v posteljo
V Zimzelenu smo tudi letos organizirali cepljenje proti sezonski gripi. Med 6. 10. in 20. 11. smo v
domski ambulanti in na negovalnih enotah cepili 41 stanovalcev in 4 zaposlene. Stanovalce oziroma njihove svojce smo seznanili s pomembnostjo cepljenja, pojasnili smo jim pomen rednega
razkuževanja in umivanja rok, uporabe papirnatih robčkov ob obolenju ter odlaganja uporabljenih
robcev v koše za smeti, da se okužba čim manj širi.
Zaradi velikega pomena preventive tako za svojce kot
stanovalce smo na vidna mesta izobesili plakate, ki jih
je izdal Nacionalni inštitut za javno zdravje Slovenije,
in s tem poskušali tudi v pisni obliki poudariti pomen
pravilnega higienskega režima v primeru prehladnih
obolenj. Pomembno je tudi, da razlikujemo med prehladom in gripo.
Prehlad
Prehlad spada med najpogostejše virusne okužbe
zgornjih dihal, ki se pojavlja skozi celo leto, vendar ga
je največ v obdobju od jeseni do spomladi.
Prehlad je blažje vnetje zgornjih dihal, ki ga povzročajo
različni virusi. Značilni simptomi se pojavijo po 10 do
12 urah in dosežejo svoj vrh nekje po 36 do 72 urah –
tekoč, prozoren izcedek iz nosu, bolečine v žrelu, kašelj,
kihanje.
Lahko poteka brez povišane temperature ali z minimalno temperaturo, traja običajno nekaj dni in izzveni sam.
Tudi ko prehlad že prebolimo (oz. simptomi izzvenijo),
izločamo viruse še nekaj časa – od tri dni do tri tedne.
Zima je čas gripe
Gripa je zelo nalezljiva in pogosta okužba dihalnih poti.
Povzročajo jo virusi, ki nenehno spreminjajo svoje lastnosti, in je mnogo resnejše obolenje od prehlada.
Virusi gripe prizadenejo nos, grlo in pljuča, pojavijo
se zvišana telesna temperatura, bolečine v mišicah in
sklepih ter izrazita utrujenost oz. izčrpanost, ki lahko
traja tudi do tri tedne.
Pri virusih, ki prizadenejo črevesje, se pojavljajo slabost,
bruhanje in driska. Ker virusi gripe zmanjšajo odpornost organizma, se kot posledica lahko pojavijo tudi
dodatne bakterijske okužbe, npr. bronhitis in pljučnica.
Da preprečimo okužbo z virusi gripe, ne pozabimo na
osnovne higienske predpise, na redno gibanje in primerno uravnoteženo prehrano, bogato z vitamini in
minerali za krepitev imunskega sistema. Zaprte prostore redno zračimo.
Znaki gripe
Za sezonsko gripo je značilen nenaden pojav bolezenskih znakov. Inkubacijska doba (od okužbe do pojava
kliničnih znakov) navadno traja od enega do štirih dni,
v povprečju pa dva dni. Pri značilni, nezapleteni obliki
[ 16
Marjana Kugonič
gripe tipa A se nenadno pojavijo sistemski znaki, kot
so glavobol, zvišana telesna temperatura nad 38 °C,
tresavica, suh kašelj, bolečine v mišicah in kosteh,
slabost in izguba apetita. Pri hujših oblikah je značilna še huda izčrpanost.
Dihalni znaki, kot so izcedek, zamašen nos in boleče grlo, se sicer lahko pojavijo, vendar so v prvih treh
dneh prekriti s sistemskimi znaki. Kašelj se običajno iz
suhega spremeni v produktivnega z manjšimi količinami sluzi, h kateri je včasih primešan gnoj. Ko telesna
temperatura pade in se dihalni znaki omilijo, lahko kašelj in slabost trajata še teden ali dva.
Virus gripe tipa B lahko povzroči podobne klinične znake, virus gripe tipa C pa se pojavlja le občasno. Redko
jo spremlja zvišana telesna temperatura, še redkeje pa
pride do hujših bolezni spodnjih dihal. Gripa je pogostejša pri otrocih. Pri odraslih s kroničnimi srčnimi in dihalnimi boleznimi, pri nosečnicah in imunsko oslabljenih posameznikih se lahko razvije pljučnica.
Kako se virus gripe prenaša?
Virus gripe se prenaša s kužnimi kapljicami, ki nastajajo
pri kašljanju, kihanju, govorjenju in jih lahko vdihnemo, če smo v bližini obolelega.
Če nismo previdni, lahko viruse, ki na površinah
(jedilnem priboru, kozarcih, kljukah, telefonskih
slušalkah …) povprečno preživijo nekaj ur, z rokami
prenesemo v usta, nos in oči in se tako posredno
okužimo. Zato je zelo pomembno, da si zdravi in bolni
roke pogosto umivamo.
[ Kdor hoče, mu ne manjka poti]
Izogibamo se nepotrebnim stikom z bolnimi in se ne
zadržujemo v prostorih, kjer je veliko ljudi, če to ni nujno. Poskrbimo, da so prostori ustrezno prezračeni
in da zdravo živimo – dovolj spimo, se zdravo prehranjujemo, smo telesno dejavni.
Zaščita pred gripo: cepljenje
Pomembno je, da se pred gripo lahko zaščitimo s cepljenjem. Cepljenje je posebno primerno za starejše,
kronično bolne ljudi. Cepljenje svetujemo vsako leto
znova.
Ko zbolimo
• Ostanemo doma in se po telefonu posvetujemo s
svojim zdravnikom.
• S preprostimi higienskimi ukrepi sebe in druge zaščitimo pred okužbo. Redno in temeljito si umivamo
roke s toplo vodo in milom ali si jih razkužimo z alkoholnim razkužilom. Z neumitimi rokami se ne dotikamo ust, nosu in oči.
• Ko kašljamo ali kihamo, uporabimo papirnati robček, s katerim pokrijemo usta in nos. Po uporabi ga
vržemo v koš za odpadke in si umijemo roke.
• Če nimamo robčka, usta in nos prekrijemo z
zgornjim delom rokava. Roke si nato umijemo z
vodo in milom.
• Izogibamo se rokovanju in objemanju, med pozdravljanjem smo najmanj en meter oddaljeni od drugih
ljudi.
• Med boleznijo se moramo izogibati naporom in počivati.
• Kadar zbolijo otroci, takoj poiščemo zdravniško pomoč. Odrasli pa zdravnika obiščemo, če težko dihamo, nas boli v prsih, smo manj odzivni, zaspani, utrujeni, se nam poslabša kronična bolezen.
Kaj lahko storimo sami?
Zdravljenje gripe brez zapletov je simptomatsko.
Simptomi, kot so slabo počutje, zmerno zvišana temperatura, nahod in kašelj, niso razlogi za obisk zdravnika. Večinoma si lahko pomagamo z zdravili za samozdravljenje, ki jih poznamo oz. se o njih posvetujemo s
farmacevtom. Če se pojavijo zapleti oz. so simptomi
prisotni dlje, moramo obiskati zdravnika.
Za zniževanje zvišane telesne temperature in blažitev bolečin je priporočljiv paracetamol, saj povzroča
manj neželenih učinkov v prebavilih kot acetilsalicilna
kislina. Paracetamol je v lekarnah na voljo v obliki tablet, sirupa za otroke in zrnc za pripravo toplega napitka.
Ob vnetju grla je priporočljivo jemanje oralnih antiseptikov, ki uničujejo mikrobe in tako preprečujejo širjenje okužbe in vnetja. Če nas že boli v grlu, nam bodo
pomagali antiseptiki z lokalnim anestetikom, ki blaži
bolečino.
Kašelj, ki moti počitek in dodatno izčrpava, lajšamo z
antitusiki, ki pomirjajo suh in dražeč kašelj ter olajšajo
dihanje in bolečine v prsih. Izberemo lahko tudi sirupe
z naravnimi izvlečki. Sirupi za izkašljevanje pomagajo
pri produktivnem kašlju.
Marjana Kugonič
O paliativni oskrbi
Staranje, starost, bolezen, smrt so sestavni deli našega življenja. Z njimi se v Zimzelenu srečujemo vsak
dan.
Da bi bili človekovi zadnji dnevi čim manj težki in kljub vsem težavam vendarle lepi, se zaposleni v Zimzelenu
trudimo, da delamo po načrtu paliativne nege ter da smo ljudje z veliko začetnico, ki pomagamo sočloveku.
Ob besedi paliativa mnogi ljudje pomislijo le na smrt, vendar ni tako. V proces paliative je vključen vsak posameznik, pri katerem zdravnik ugotovi kronično ali neozdravljivo bolezen, prav tako pa tudi zdravstveni tim
in bolnikovi svojci. Celoten proces takšne bolezni lahko včasih traja tudi več let. V tem obdobju stanovalcu
pomagamo pri lajšanju bolečin in drugih težav ter skupaj z njim najdemo smisel življenja v skladu z njegovimi željami, potrebami.
Da bi pri tem svojem delu vedno ohranjali dostojanstvo človeka, smo se vsi zaposleni udeležili dveh predavanj o paliativni negi. Dr. Mateja Lopuh, nacionalna koordinatorka za paliativno oskrbo, nam je zelo dobro
predstavita to tematiko. Sodelujemo tudi s Hospicem Velenje. Zelo bi me veselilo, če bi tudi v Zimzelenu
oblikovali stalen paliativni tim.
Pri stanovalcu, ki mu nudimo paliativno nego, nikoli ne izgubimo upanja v nov dan. Skupaj z njegovimi svojci skušamo v tistih malih stvareh najti smisel življenja.
Barbara Pirnat
17 ]
prijetnost bivanja
Praksa je obdobje pridobivanja
novih izkušenj
Že kot srednješolka sem se v prvih dveh letih šolanja na Rudarski šoli Velenje srečevala s svojo sedanjo mentorico Andrejo Štefan Bukovič. Takrat sva bili v drugačnih vlogah kot zdaj – jaz kot dijakinja
in ona kot socialna pedagoginja. Kot študentko pa me je letos vzela pod svoje okrilje na praksi v
Centru starejših Zimzelen.
Anja Hrovat se je v pogovorih s stanovalci v praksi naučila veliko več kot v teoriji.
Prestop iz srednješolskega programa okoljevarstveni
tehnik v študijski program socialni gerontolog je velik,
vendar sem se po končani srednji šoli odločila, da se
posvetim delu s starejšimi ljudmi. Čeprav imam rada
okolje, so pretehtali ljudje in moje upanje, da jim bom
lahko pomagala.
Drugo leto v Zimzelenu
S svojim že drugim praktičnim usposabljanjem na področju socialne gerontologije v Zimzelenu sem izredno
zadovoljna. Že lani sem se veliko naučila, več ur letošnje
prakse pa mi je prineslo še več znanja in zadovoljstva.
Lahko sem še podrobneje spoznala dom, imela sem na
razpolago več časa in več priložnosti za sodelovanje v
različnih dejavnostih in druženje z več stanovalci.
Letos sem dneve preživljala tudi s socialno delavko,
delovno terapevtko in fizioterapevtko, vse so mi svoje delo podrobno predstavile, v veliko pomoč pa mi je
bila poleg mentorice animatorka. Z njo sva veliko časa
preživeli skupaj in se dobro ujeli pri nalogah in komunikaciji.
Podrobneje sem spoznala bivalne enote, stanovalce
in njihove navade. Spoznala sem, kako v praksi pote-
[ 18
ka motivacija starostnikov. Tudi letos sem spoznavala
ravnanje z osebami z demenco, veliko je bilo poudarka
na aktivnem staranju, pogovarjanju, dejavnostih, ki jih
pripravljata animatorka in delovna terapevtka, o pripravah na dejavnosti. Prav tako smo spregovorili o paliativni oskrbi, kako poteka, kako izbrati prave besede
in tudi, kdaj je bolje molčati.
Osebni pristop
Izbrala sem dve stanovalki, s katerima sem preživela
veliko časa in ju aktivno poslušala. Iz tega se je razvil
prijeten odnos, iz katerega sem se v praksi naučila veliko več kot v teoriji – tako človeka pobliže spoznaš in z
njim lažje komuniciraš.
To je bila izredno pozitivna izkušnja, saj sem morala
sama izbrati pot komunikacije, da sta mi zaupali. Z vsako posebej sem se veliko pogovarjala, bili sta različni,
vendar pa sta mi obe zaupali svoje težave, kako se počutita, včasih smo se sprostile na sprehodu in kavici in
si naredile dan še lepši.
Vsako sredo smo se odpravili na jogo smeha in se nasmejali od srca. Joga smeha mi je dala veliko pozitivnega, sama sem se navdušila nad njo in videla pozitivni
[ Kdor hoče, mu ne manjka poti]
učinek smeha pri starostnikih. Tudi sama se bom lotila
tega projekta in z jogo smeha osrečevala starejše ljudi
ter jim poskušala odgnati skrbi vsaj za kratek čas.
pogovarjala z ljudmi, ki se težje odprejo, ki težko komunicirajo zaradi težav z govorom, bolezenskih ovir ali
zaradi slabih izkušenj v odnosih z drugimi ljudmi.
Svoje znanje na področju socialne gerontologije sem
od lanskega leta bistveno povečala in nadgradila. Podkrepilo ga je veliko življenjskih zgodb stanovalcev, lepih in tudi žalostnih.
Pri študiju socialne gerontologije veliko govorimo o delovanju v timih in pomenu pravilnega komuniciranja, v
Zimzelenu pa sem spoznala to teorijo v praksi. Navdušilo me je sodelovanje v multidisciplinarnih timih, kjer
zaposleni poskušajo težave reševati na najboljši možni
način oziroma najboljše za stanovalca.
Prav tako je moje znanje krepila mentorica, ki mi je s
pozitivnim odnosom pokazala in povedala veliko življenjskih stvari, ki v praksi lahko delujejo drugače kot
v teoriji. Odkrito sva si izmenjali mnenja in morebitne
težave ter vedno našli skupne rešitve in možnosti.
Moč komunikacije
Tako s stanovalci kot z zaposlenimi sem se odlično ujela, dobro smo komunicirali in sodelovali. Pridobila sem
izkušnje s terapevtsko komunikacijo, saj sem se veliko
Pomembna pridobitev zame je bila tudi, da se ne obremenjujem več s težavami drugih in da dogodkov s
prakse nisem nosila domov. Pri tem mi je bila v veliko
pomoč mentorica s svojimi nasveti.
Veselim se ponovnega srečanja z ljudmi v Zimzelenu
prihodnje leto!
Anja Hrovat, študentka socialne gerontologije
Pet mesecev z najboljšo ekipo
13. januarja 2014 sem začela petmesečno prakso v Zimzelenu. Sicer sem že imela nekaj izkušenj,
vendar me je bilo na začetku malo strah, saj še nisem poznala vseh stanovalcev. Verjela sem, da
bom delo uspešno opravila, ker imam zaupanje vase in tudi zato, ker me takšno delo veseli že od
malih nog.
Fikrete : »Če želiš pomagati ljudem, jih moraš najprej imeti rad in
jih spoštovati.«
Vesela sem, da sem se hitro vključila v družbo stanovalcev in da so me brez težav sprejeli. Skrbela sem za njihovo čistočo, prehrano, rekreacijo, spremljala sem jih
na sprehodih in se z njimi veliko pogovarjala. Spoznala
sem različne ljudi; nekateri so prijaznejši kot drugi, nekateri pa so preveč zaprti vase in nočejo komunicirati.
Razumem jih, saj vem, da pogrešajo svojo družino in
dom.
Starejši gospodje so se veliko raje šalili, starejše gospe
pa so predvsem potrebovale nekoga, da jih bo poslušal
in z njimi spregovoril kakšno lepo besedo.
Prvič sem imela priložnost delati z osebami z demenco.
Najbolj me je stisnilo pri srcu takrat, ko sem se pogovarjala z njimi, saj se niso zavedali, kje so in o čem smo
se pogovarjali pred nekaj minutami. Niso se zavedali
niti, da jim želim samo pomagati in jih spraviti v dobro
voljo.
Osebje, s katerim sem delala, je bilo zelo prijazno, odprto za pogovor. Na začetku so mi veliko pomagali, razložili so mi tudi besede, s katerimi sem se prvič srečala. Najprej sem mislila, da me ne bodo sprejeli v svojo
družbo, vendar sem se zmotila, ker so bili v resnici še
prijaznejši, kot sem si predstavljala. Res sem vesela, da
sem teh pet mesecev preživela z najboljšo ekipo.
Za naprej si želim, da bi še nudila pomoč ljudem, ki jo
potrebujejo pri vseh življenjskih dejavnostih, saj bi to z
veseljem delala. Spoznala sem tudi, da če želiš pomagati ljudem, jih moraš najprej imeti rad in jih spoštovati. Želim, da zaposleni v Zimzelenu ostanejo tako dobri
ljudje še naprej.
Zahvaljujem se vodstvu Zimzelena, ker mi je omogočilo opraviti šolsko prakso. Pri vas mi je bilo zelo všeč.
Hvala tudi glavni sestri za uspešno vodenje skozi praktični pouk.
Fikrete Krasniqi
19 ]
prijetnost bivanja
Vsaka ženska je rada lepa
»Tako ste me polepšali, da me bo zdaj gotovo še kakšen moški pogledal!« »Pomladili ste me za 10
let!« »Zelo sem srečna!« Takšni zadovoljni komentarji so se slišali 8. marca, na dan žena, v jedilnici
Zimzelena, ko se je končala modna revija stanovalk.
Vsaka ženska je rada lepa in vsako
starostno obdobje nosi s seboj svojo
lepoto. Tudi gube in sivi lasje so lepi,
malo ličila, urejena frizura in lakirani
nohti pa lahko dodajo piko na i.
O vsem tem smo razmišljali v Zimzelenu, ko smo snovali letošnje
praznovanje dneva žena. Tega vsako leto sicer zaznamujemo s čestitko in cvetlico za stanovalke in
sodelavke, vsako leto so ženam za
praznik zapeli tudi otroci podružnične OŠ Topolšica.
Letos je praznični dan sovpadal s
koncem tedna, ko so v Zimzelen že
tretje leto zapored prišle na prakso
študentke tretjega letnika Pedagoške fakultete UNI v Ljubljani, oddelka Specialna in rehabilitacijska
pedagogika. Urnik druženja s prvo
skupino 16 študentk in dejavnosti
za stanovalce smo zasnovali skupaj
in si za stanovalke zamislili darilo,
pisano ženskam na kožo: ličenje,
manikiranje in friziranje.
16 stanovalk se je dobre volje prepustilo rokam dveh profesionalnih
frizerk in kozmetičarke, ki so sodelovale kot prostovoljke, ter štu-
dentk in s svojim polepšanim videzom so bile zelo zadovoljne.
Mimohod urejenih, naličenih stanovalk v spremstvu študentk je
navdušil polno jedilnico sostanovalcev in obiskovalcev.
»Manekenkam« so oči žarele, vse
so se pomladile za nekaj let in ob
zvokih plesne glasbe so nasmejane ponosno predstavile svojo novo
podobo. Veseli, da so se žene uredile, so bili tudi možje, saj imamo v Zimzelenu kar nekaj zakonskih parov.
Dan smo vsi sklenili bogatejši.
Študentke so pridobile novo izkušnjo, »žirija« modne revije pa je
ocenila, da je bila takšna vsebina
druženja dober primer medgeneracijskega sodelovanja ter podiranja stereotipov o starosti. Hkrati je
dogodek vsem pokazal, kako lahko
na videz drobna dejanja pozornosti
osrečijo ljudi.
Pozdrav pomladi
Druga skupina študentk, 18 jih je
bilo, je bila z nami med 21. in 23.
marcem in praznovali smo prihod
pomladi. Poleg druženja, spreho-
Študentke so v druženju z našimi stanovalci in zaposlenimi dodobra izkoristile priložnost za
praktično delo s starejšimi ter tako preverile teoretična znanja, ki jih dobijo pri študiju.
[ 20
dov s stanovalci in plavanja v termah smo v soboto, 22. marca, ko
nas je slabo vreme z dvorišča nagnalo v notranjost, pripravili športne igre in peko palačink na bivalnih enotah.
Za športne igre smo uporabili jedilnico in hodnike v pritličju. Balinali
smo, metali obročke in kegljali, študentke pa so s seboj prinesle tudi
različna pokrivala in uprizorile modno fotografiranje.
Popoldanska malica je bila v znamenju palačink. S čokolado, marmelado, orehi. Teknile so vse. Dišalo je in
bilo je živahno, saj so oživele vse kuhinje na bivalnih enotah, ponekod
so pri peki pomagali stanovalci, drugje so mazali palačinke, nekateri so
počakali na postrežbo. In z veseljem
pojedli sladke dobrote.
Nedeljski dopoldan se je že po
tradiciji druženja s študentkami
odvijal v večnamenski dvorani.
Različne razgibalne vaje, igre, petje
in pogovor so povezali mlado in
starejšo generacijo.
Diana Janežič
Profesor Rajko Vute je na reviji zaplesal s
stanovalko Pavlo Karče.
[ Kdor hoče, mu ne manjka poti]
Postala sem kuharica
Bilo je lepega 15. julija 2014, ko sem izvedela, da sem iz kuharske pomočnice napredovala v kuharico. Potrebovala sem nekaj časa, da sem takšno dobro novico dojela, a ko sem v rokah imela
pogodbo o napredovanju, sem verjela. Zavedela sem se, da bom sprejela veliko odgovornost, a
na drugi strani si vsakdo želi doživeti napredovanje.
Kuhanje me je zanimalo od malih nog. Prve izkušnje
sem nabirala v domači kuhinji, ob mami, ki je po rojstvu otrok ostala doma in skrbela za družino. Kuhanje
me je veselilo do te mere, da sem si izbrala tudi takšen
poklic in se v Šolskem centru Velenje zanj izučila.
Delo v Zimzelenu je moja prva prava zaposlitev, pred
tem pa sem občasno pomagala v lokalni gostilni. V treh
letih, odkar sem zaposlena v Zimzelenu, sem se naučila
kuhati veliko novih jedi ter spoznala, da se je treba zelo
potruditi, da uspeš. Poleg tega gre v naši kuhinji za veliko živil, obrokov in to je precej drugače od tega, kar
sem poznala prej.
Najraje kuham – in tudi jem – jedi na žlico, juhe, testenine, kot kuharica pa se bom oziroma sem se že naučila
kuhati še vse druge jedi, tudi takšne, ki jih prej nisem
nikoli kuhala.
Kot kuharica imam seveda veliko večjo odgovornost,
kot sem jo imela prej, ko sem živila pripravljala za obdelavo. Moram priznati, da mi pri delu zelo pomagajo
sodelavke, predvsem druge kuharice, saj vsega človek
tudi ne more takoj znati. Kot kolektiv se sodelavke v
kuhinji zelo dobro razumemo, sodelujemo in mi je v
veselje vsak dan preživeti na delu z njimi.
Mateja Kotnik
Matejin recept za bananino pecivo
Sestavine za biskvitno testo: 6 jajc, 15 žlic sladkorja, 2 vanilina sladkorja, 1 jogurtov lonček olja, 1 jogurtov
lonček mlačne vode, 14 žlic moke, ½ pecilnega praška, 3 žlice kakava.
Sestavine za čokoladni preliv: 75 g margarine, 200 g čokolade v prahu, 3 žlice mleka
Za peko v srednjem pekaču potrebujete še: 5 banan, 2 veliki kisli smetani, marmelado
Priprava:
Jajca, sladkor in vanilin sladkor zmešamo, počasi
dodajamo olje in vodo. Z žlico vmešamo moko, ki
smo ji prej dodali kakav in pecilni prašek. Biskvit
vlijemo v pekač in na 2000 C pečemo 25-30 minut.
Pustimo, da se malo ohladi, nato biskvit na tanko
premažemo z marmelado.
Na kolobarje narežemo banane in jih lepo polagamo na biskvit. Vse skupaj premažemo s kislo
smetano in prelijemo s čokoladnim prelivom.
21 ]
prijetnost bivanja
Otroci iz vrtca spoznavali skrb
za sočloveka
V Vrtcu Urška v Topolšici so letos izvajali projekt Etika in vrednote v vzgoji in izobraževanju. V
maju so se posvečali modulu Skrb za sočloveka in pri tem sodelovali z zaposlenimi in s stanovalci
Zimzelena.
Z otroki smo se srečali štirikrat:
1. gibalni dan – telovadba s stanovalci, risanje, oblikovanje,
2. sprehod s stanovalci v vrtec na
obisk,
3. skrb za zdravje – vodja zdravstvene nege otrokom predstavi poklic medicinske sestre,
4. kulturno-družabno srečanje in
zaključek sodelovanja.
Sodelovanje z otroki je bilo stanovalcem v veliko veselje in popestritev dni. Skupaj so telovadili, otrokom so pokazali, kako telovadijo
gibalno ovirane osebe. Pogovarjali
so se s stanovalci, ki slabše slišijo in
ki težje govorijo. Skupaj so risali in
barvali. V vhodno avlo so na razstavo dali svoje risbe.
Otroci in stanovalci so se ob risanju tudi pogovarjali.
Na dvorišču Zimzelena so si otroci
ogledali zeliščne grede, povonjali
zelišča, nato pa so skupaj z nekaj
stanovalci odšli v vrtec in jim predstavili svoja zelišča. Povabili so jih
tudi na čaj in piškote.
Tretje srečanje je bilo srečanje z
medicinsko sestro. Dalja Pečovnik,
vodja zdravstvene nege, je otrokom predstavila svoje delo, pripomočke, skupaj so stanovalki povili
30. junija 2014 so na Inštitutu
za etiko in vrednote v Ljubljani razglasili zmagovalne videoposnetke v natečaju Skrb za
sočloveka. Med zmagovalci
natečaja sta tudi dva izdelka,
ki so ju posnele strokovne delavke enote Urška Topolšica –
Podajmo si dlani in Poskrbimo
drug za drugega, ki sta nastala
v sodelovanju s Centrom starejših Zimzelen Topolšica.
[ 22
Dalja Pečovnik je otrokom predstavila poklic medicinske sestre.
roko in izmerili krvni tlak, izmerila
jim je temperaturo, za konec pa so
drug drugemu poslušali bitje srca.
Zaključno srečanje je bilo pevsko in
plesno. Otroci so zaplesali, zapeli,
Lovro je zaigral na harmoniko, nato
je zapel še pevski zbor stanovalcev
Zimzelen. Ob zaključku sodelovanja smo se drug drugemu zahvali-
li za dobro voljo, prijetna srečanja,
nova spoznanja in veselje. Otroci so
se stanovalcem zahvalili z risbicami,
vsi pa smo se posladkali s sladoledom.
Takšna druženja bogatijo vse nas,
nam dajejo energijo in prinesejo
sonce.
Diana Janežič
[ Dokler živiš – živi! ]
O, moj Maribor!
Največji slovenski dom za starejše, Dom Danice Vogrinec v Mariboru, je bil v letu 2014 organizator 21. Revije pevskih zborov stanovalcev in 16. Revije pevskih zborov zaposlenih v socialnovarstvenih zavodih Slovenije.
Člani pevskega zbora Vinca Minor smo za nastop izbrali Ježkovo pesem Kako sva si različna.
Reviji so združili s tradicionalnim
praznovanjem DANica 2014, s katerim vsako leto zaznamujejo dan
družine in praznujejo dan doma.
Srečali smo se 16. maja.
Dom Danice Vogrinec ima danes
štiri objekte, deluje na dveh lokacijah, na Pobrežju in na Taboru, in
skupno kapaciteto 809 postelj.
Po pesmi se DANica pozna
Povabilu na sodelovanje na reviji
smo se odzvali tudi v Zimzelenu.
Člani pevskega zbora zaposlenih
Vinca Minor smo se dva meseca
pripravljali na nastop, zanj pa smo
izbrali pesem z besedilom Frana
Milčinskega Ježka in glasbo Jožeta
Privška Kako sva si različna. Pred
mnogimi leti sta jo pela Neca Falk
in Alfi Nipič. Na kitari nas je spremljala naša fizioterapevtka Suzana
Menhart, k sodelovanju s tolkali pa
smo povabili tudi prostovoljca Jerneja Belaja.
Revije smo se resnično veselili, čeprav nas je, pošteno povedano,
malo dajala tudi trema. Prireditev je
bila namreč organizirana v dvorani
Leona Štuklja, napovedanih pa je
bilo okoli 500 pevcev v več kot tridesetih zborih.
A trema je močno upadla, ko smo
doživeli prijazno dobrodošlico v
Mariboru. Vsak zbor je imel svojo
hosteso, ki ga je usmerjala, spremljala, stregla in bila na voljo za vse
informacije. Naša Maja je bila odlična in je poskrbela za vse. Podatke,
pogostitev, dobro voljo …
Na vrsti smo bili kot dvanajsti zbor,
kar nam je bilo všeč, saj smo po nastopu lahko neobremenjeno spremljali petje drugih zborov in spremljajoči program.
Program je povezoval Vinko Šimek,
nagovorila sta nas direktor mariborskega doma Marko Slavič in
predsednik Skupnosti socialnih za-
vodov Boris Koprivnikar, v premoru je zbrane s pesmijo zabaval Alfi
Nipič, za dobro voljo pa so skrbeli
člani ansambla Šaljivci.
Seveda smo za dobro voljo skrbeli
tudi zbori. Pevski zbori stanovalcev
so nastopali sede ob svojih mizah,
zaposleni pa smo se predstavili na
odru. S svojim nastopom smo bili
zadovoljni in veseli, da se je slišal
naš glas. Med udeleženci revije smo
bili pohvaljeni za lepe obleke zbora,
ki so jih za nas zašili v HTZ Velenje,
lep nastop, pa tudi s sproščenostjo,
petjem in plesom v nerevijalnem
programu smo zbudili pozornost.
Organizacija revije je bila odlična,
čeprav je bil to velik zalogaj, ki je
terjal veliko dela, energije, dogovorov, predanosti in dobre volje.
Čestitke organizatorjem! Prihodnje
leto bodo revijo gostili v Lambrechtovem domu v Slovenskih Konjicah.
Diana Janežič
23 ]
prijetnost bivanja
Španska izkušnja za Jožico
Kučera in Zimzelen
Stanovalka Zimzelena Jožica Kučera se je v torek, 22. julija 2014, odpravila na počitnice. Ne kakršne koli. Za teden dni se je naselila v domu za starejše v kraju Mataro ob španski sredozemski
obali, v Zimzelen pa je prišel Miguel Ribas iz tega doma. »Rada potujem, spoznavam nove ljudi,
nove kraje, sem zelo odprta oseba. Enkrat na leto se za dva meseca odpravim na obisk k nečakinji
v Kanado. Veselim se potovanja v Španijo. Kar sanjam že o tem. Strah me ni, komaj čakam,« je
dejala nekaj dni pred odhodom.
V Ljubljano smo Miguela spremljali (od leve) Dijana Galijašević, LinkedAge, mag. Alenka Gortan, Andreja Štefan Bukovič, Diana Janežič
in Rok Kržišnik, LinkedAge.
Jožica in Miguel sta bila prva stanovalca domov za
starejše v Sloveniji in Španiji, ki sta sodelovala v prvi
mednarodni izmenjavi starejših, ki jo omogoča spletna platforma LinkedAge podjetja Socinet. LinkedAge
spodbuja mobilnost seniorjev in jim po vzoru študentov v programu Erasmus omogoča potovanja in oddih
v domovih za starejše po vsem svetu po ugodnih pogojih in cenah.
»Hvala vam za vse, lepo sem se imel. Vseh se bom spominjal do konca svojega življenja, v našem domu pa bom
vsem kazal slike in pripovedoval, kako lepa je Slovenija,«
je ob odhodu dejal Miguel, ki še pred tednom dni sploh
ni vedel, kam potuje, niti da je Slovenija država.
Četudi smo zaposleni in stanovalci z njim govorili bolj z
rokami kot z besedami, smo spletli tudi nekaj prijateljskih vezi. Ivo Atelšek, ki ga je Miguel ljubkovalno klical
[ 24
Ivan Grozni, in Franček Klančnik sta se vsa nasmejana
poslavljala od njega. »Jaz sem govoril slovensko, on
špansko, malo sva krilila z rokami in sva se kar nekako sporazumela. En večer sva šla skupaj na balinanje in
bilo je prav prijetno druženje,« je povedal Ivo.
Če se ljudje želijo družiti in spoznavati, tudi jezik ni ovira, so rekli stanovalci, za katere je bilo druženje s Špancem zanimiva popestritev dneva. Kmalu so ga vsi poznali, pozdravljali pa z buenos dias ali pa z dober dan.
»Naj se tudi on nauči malo slovensko,« so dejali.
In se tudi je. Dober dan in hvala je bilo zanj dokaj preprosto, dober večer, Topolšica in Šoštanj pa je šlo težje
iz ust. Veliko smo se nasmejali, v dom je vnesel živahnost in španski temperament. Takšnega se bo spominjala tudi gospodinja Silva Menih.
[ Pri nas se dogaja]
Ivo Atelšek (desno) in Franček Klančnik sta postala Miguelova
prijatelja.
Jožica Kučera si je z zanimanjem ogledala Barcelono.
Izziv za zaposlene, popestritev za stanovalce Pokazali smo mu tudi center Velenja in Muzej usnjar»Življenje v Zimzelenu je življenje v skupnosti, kjer se
prepletajo ideje stanovalcev, svojcev in zaposlenih.
Nekaj naših dejavnosti je stalnih, veliko pa jih ne načrtujemo za celo leto naprej in ne brez stanovalcev. Prilagajamo se njihovim željam, sposobnostim, dinamiko
dejavnostim dajejo tudi ustvarjalne ideje širše skupine
zaposlenih. Delujemo v povezavi z okoljem in glede na
različne projekte, ki smo jih izpeljali – modni velikani,
zgodba gline in barv, zeliščarstvo – smo sodelovali z
različnimi ustanovami, društvi. Znotraj teh projektov
se najdemo zaposleni in stanovalci,« predstavi filozofijo delovanja Zimzelena direktorica Andreja Štefan
Bukovič in v skladu s tem je bilo tudi povabilo k mednarodni izmenjavi stanovalcev izziv.
stva v Šoštanju, zaplesal je na Prešernovem trgu v
Ljubljani, se popeljal po stari Ljubljani s kavalirčkom
in se srečal z veleposlanico Španije Anunciado Fernandez de Cordova, ki ji ni pozabil povedati, da je
dom v Topolšici veliko lepši in bolj urejen kot njegov
v Španiji. »Jaz v domu nimam lastne kopalnice in sem
na vrsti za prhanje trikrat na teden …«
Dopust na španski obali
29. julija ponoči se je zagorela in še bolj mladostna
z dopusta na španski obali vrnila Jožica Kučera.
»Lepo je bilo in zadovoljna sem, kako so poskrbeli
zame, me spremljali na različne prireditve. Prvi dan
sem šla v družbi mlajših spremljevalcev na plažo in
peli so pesmi v katalonščini in slovenščini. Bila sem
»LinkedAge ustreza našemu konceptu in nismo niti pomi- v Barceloni, na plesni predstavi flamenka, koncertu
šljali, da se ne bi vključili. Dodatna vrednost je, da so se v pihalnega orkestra,« je najprej povedala Jožica, ki je
projekt vključile prostovoljke, dejavne upokojenke, tudi to predvsem uživala v toplem morju.
doprinese k vitalnosti v širšem pomenu, ne samo za nas
v domu, ampak za širšo dolino,« pojasni, zakaj smo se za Vtisi o domu starejših, kjer je bivala, pa so povsem
sporazumevanje z Miguelom povezali s »študentka- drugačni. »Standard bivanja z našim domom ni prima« španščine pri Univerzi za tretje življenjsko obdo- merljiv. Sobe so zelo majhne in skromno opremljene.
bje Zinko Moškon in Slavico Šumnik ter profesorico an- 15 stanovalcev ima skupno kopalnico in stranišče.
gleščine in španščine mag. Alenko Gortan z Gimnazije Obroki hrane so skromni, preprosti. Osebja je zelo
Velenje. Vse tri so za teden dni postale naše dragocene malo. Za izhod iz doma sem morala dobiti dovoljenje
medicinske sestre,« je naštevala Jožica.
prostovoljke.
Jožica in Miguel sta bila udeleženca prve mednaro»Mati moja, kako lepo!«
dne izmenjave starejših. Z množično medijsko predMiguel je pri 82 letih zelo samostojen in vitalen go- stavitvijo tega dogodka sta vsem starejšim predajala
spod, ki je že prvi dan sam raziskoval Topolšico in veliko pomembno sporočilo: nobeno starostno obdobje ni
fotografiral. Posebej hribe, saj jih v svojem domačem ovira za potovanja, druženja, spoznavanja novega;
okolju ni vajen. Zato je nanj največji vtis naredil planin- meje so samo v glavah.
ski izlet v Logarsko dolino do slapa Rinka, kamor so ga
povabile in spremljale socialna delavka Tanja Ramšak
ter Zinka Moškon in Slavica Šumnik. »Mati moja, kako
lepo!« je vzkliknil ob pogledu na slap, še nekaj dni pa
vsakomur razlagal, kako čudovite gore je videl.
Diana Janežič
25 ]
prijetnost bivanja
Izmenjava Umag–Topolšica
Izlet v Velenje
Med 18. in 25. septembrom smo v Zimzelenu doživeli novo izmenjavo stanovalcev prek portala LinkedAge. Tudi tokrat mednarodno, saj sta k nam za
teden dni prišla gospoda Josip Cekuš in Mario Janko, ki bivata v domu starejših v Umagu, v hrvaški
dom pa je odšla naša stanovalka Jožica Kučera.
Ideja za naš jesenski dopoldanski izlet se je porodila kar sama – letos mineva 750 let omembe trga
Velenje in 55 let modernega Velenja. Ob tem je Velenje dobilo novo promenado in seveda smo se odločili, da obiščemo – Velenje.
Mario Janko, desno, in Josip Cekuš sta s prihodom v Topolšico povsem
spremenila bivalno okolje.
V Velenju smo si najprej ogledali promenado, nato pa spomenike in
stavbe na Titovem trgu.
Tudi zanju, tako kot za španskega gospoda Miguela, je
bilo bivanje v Topolšici precejšnja sprememba okolja,
saj sta prav tako z morske obale prišla med hribe. Posebej Mario Janko se je čutil utesnjenega in je pogrešal
širok razgled po okolici.
16. septembra smo se podali na pot. Izleta se je udeležilo 22 stanovalcev, od tega štirje na invalidskih vozičkih, ki jim je prevoz omogočilo Društvo distrofikov
Slovenije.
Sicer pa sta se hitro vključila v domsko okolje. Že na
dan prihoda sta se udeležila koncerta tria Zven, uživala
v zvokih harmonike in tudi zaplesala. V soboto smo ju
peljali v Velenje, kjer sta ju navdušila živ-žav tržnice in
sobotno uživanje ob kavi.
Gospa Jožica je medtem iz Umaga prav tako sporočala vesele novice. Ker ima rada morje in toplo vreme, je
uživala lepe septembrske dni, pa tudi gostoljubje hrvaškega osebja v povsem novem domu starejših jo je
navdušilo. Okolico doma in Umag je raziskovala sama
in v družbi gostiteljev ter se vrnila zelo zadovoljna.
Diana Janežič
Jesenska
Že spet presladka je gospa
k nam v vas jesen prišla.
Prinesla sadja je s seboj,
hrušk, jabolk, sliv,
vsi se tega veselijo z menoj.
Bronislava Horvat
[ 26
Izstopili smo sredi promenade in se najprej podali na
nov most čez reko Pako. Ugotavljali smo, da je center
Velenja zdaj res povsem drugačen.
Nato smo se sprehodili na Titov trg, kjer smo slišali nekaj podatkov o trgu, Titovem in drugih spomenikih na
njem, kulturnem domu in občinski stavbi. Ogled smo
nadaljevali po Cankarjevi cesti do mestne knjižnice.
V njej nas je prijazno sprejela Bernarda Lukanc, ki v Zimzelenu vodi bralne čajanke. Tokrat smo bili mi njeni
gostje. Izčrpno nam je predstavila dejavnost knjižnice,
zbirke, podatke o številu knjig, obiskovalcev in še mnogo zanimivega. Celo uro smo se zadržali v knjižnici, saj
so nas knjižničarke pogostile še s kavo, čajem in pecivom. Prijetno smo bili presenečeni in zelo zadovoljni.
Po tem zanimivem ogledu je bil čas za vrnitev v Zimzelen. Med potjo v Velenje in ob povratku smo slišali še
nekaj podatkov o zgodovini Velenja in o njegovem
razvoju v sedanjem času in ob poti bili opozorjeni na
tovarno Gorenje, Premogovnik Velenje in TEŠ.
Diana Janežič
[ Pri nas se dogaja ]
5000 rogaških kristalov
Med predlaganimi kraji za spomladanski izlet stanovalcev se je vsako leto pojavilo tudi ime Rogaška Slatina. In 27. maja letos je ta naš zdraviliški kraj prišel na vrsto.
Izpolnili smo željo stanovalcev, da bi si ogledali lepote Rogaške Slatine.
Rogaška Slatina je naše znamenito zdravilišče z bogato zgodovino in sedanjostjo, a tudi kraji, skozi katere
nas je vodila pot, imajo zanimive zgodbe. Ko je vožnja z
»dolgočasne« avtoceste zavila v Dramljah spet med njive, travnike in gozdove, nas je najprej pozdravil Šentjur
pri Celju.
Kar nekaj znamenitih ljudi je bilo rojenih ali je živelo
v njem. Mi smo se osredotočili na življenjske zgodbe
družine Ipavec, Antona Martina Slomška in razbojnika
Guzeja. Vsaka zgodba je drugačna, z drugačnim poslanstvom in pomenom, vsekakor pa zanimiva.
Skozi Šmarje pri Jelšah se popotnik v nekaj minutah
kar zapelje, pa bi se bilo vredno kdaj tudi ustaviti in se
malo sprehoditi naokoli, četudi kraj na prvi pogled ne
kaže velikih cerkva, gradov in drugih znamenitih stavb.
Dvorec Jelšingrad, cerkev sv. Roka s 14 kapelicami kalvarije, sejmi, kmetijstvo, turizem na zidanicah – to so
Šmarje pri Jelšah z okolico čisto na kratko.
Ozrli smo se še na Boč, daleč od združenih vrhov Karavank vržen njihov podaljšek, s TV-oddajnikom in
vojaško postajo, potem pa se je že pokazala Rogaška
Slatina.
O njej, njeni zgodovini, posebnostih in ljudeh smo
izvedeli veliko v leto in pol odprti muzejski hiši Anin
dvor. Lepo urejena hiša in njena okolica sta vredni Rogaške Slatine.
V vhodni dvorani, kjer smo si ogledali predstavitveni
film, nismo mogli mimo tega, da smo šteli preštevilne
steklene kristale, viseče s stropa in z zaves – seveda jih
nismo mogli prešteti, zato pa nam je vodja Aninega
dvora povedala, da jih je vseh kar 5000.
Da bi obiskovalec zajel vse podatke, ki so zbrani v zbirkah, na slikah in v predmetih, bi potreboval več kot
uro, kolikor smo si je mi vzeli za ogled. Tako pa smo se
odločili, da bomo Rogaško Slatino pogledali v živo, s
sprehodom skozi zdraviliški park.
Načrt je bil dober, a smo kot gibalno ovirane osebe
naleteli na oviro. Veliko oviro, ki pa ni vredna slavnega zdraviliškega kraja. Od Aninega dvora smo imeli v
zdraviliški park namen vstopiti skozi vezni hodnik med
rogaškimi hoteli. Vstopili smo, ven pa nismo mogli čisto preprosto.
Povsod so na izhodih iz hotelov namreč stopnice ali
vsaj ena. In nobene klančine za invalidske vozičke oz.
ljudi, ki težko hodijo po stopnicah in si pomagajo z rolatorji, berglami … Z malo iznajdljivosti in sreče smo
po pol ure le ugledali čudoviti park.
Sprehod nam je prijal, čeprav nas je že žejalo in tudi želodci so se počasi oglašali. Zato smo se odpravili na kosilo v Pegazov dom, kjer smo se okrepčali, se pogovorili
s prijaznim osebjem in si ogledali eno bivalno skupnost
v domu, nato pa se počasi odpravili proti domu.
V lepem vremenu je lahko vsak izlet lep, če pa si v dobri
družbi ter vidiš in spoznaš zanimiv kotiček naše lepe
domovine, je dan popoln.
Diana Janežič
27 ]
prijetnost bivanja
V Celju smo se zabavali in
tekmovali
Dan se je začel že zgodaj zjutraj, saj smo najprej morali razmisliti, ali bi oblekli dolge ali kratke
hlače. Zunaj je pripekalo sonce, v čemer je bila precejšnja razlika od lanskega leta, ko nas je
spremljal dež. Naši tekmovalci Ivan Atelšek, Jože Koren, Zdenko Kralj in Julija Močilnik so že
zjutraj nestrpno čakali, kaj vse nam bodo prinesle letošnje igre. Spremljali sta nas tudi glasni
navijačici Jožica Kučera in Milka Vidmar in tako smo bili zelo dobro pripravljeni.
Na igrah v Celju so bili (od leve) Jožica Kučera, Jože Koren, Julija Močilnik, Ivo Atelšek, Milka Vidmar in Zdenko Kralj.
Letos so nas na športnih igrah stanovalcev med
domovi Celjske regije toplo sprejeli v Domu ob Savinji
v Celju. 12. junij je bil pravi poletni dan in tako so nas
organizatorji iger postregli s pijačo in sadjem kar v
njihovem parku, ki ga imajo za domom.
napetost naraščala. Dosegli smo 10. mesto.
Na letošnjih igrah je sodelovalo 13 domov. Po uvodnem pozdravu direktorice se je začelo zares.
Po tako napetem in pestrem dopoldnevu se je prav
prileglo odlično kosilo, ki mu je sledilo podeljevanje
priznanj vsaki ekipi in pokalov prvim trem ekipam.
Zmagovalci letošnjih iger so bili iz doma Šentjur, štafeta organizacije športnih iger pa se seli drugo leto v
Rogaško Slatino.
Naša ekipa se je najprej preizkusila v ruskem kegljanju. Ker smo to igro na domačem dvorišču dobro vadili, nam je šla zelo dobro od rok in tako smo osvojili prvo
mesto. Adrenalin po prvi igri ni popuščal, kar se nam je
poznalo pri igranju naslednje igre – štiri v vrsto, kjer
smo dosegli 5 od 8 zmag.
Pri naslednjih igrah pa se nam je malo bolj zapletlo. Pridno smo vadili, vendar so bile igre iz drugačnih materialov, kot smo jih imeli na vajah, zato je trema preveč
delovala. Vendar si nismo vzeli k srcu, veseli smo bili, da
smo lahko sodelovali.
Vzdušje je bilo veselo in razigrano, veliko smo peli in
se smejali, tako da smo kar pozabili na rezultate. Ko so
prinesli razpredelnice rezultatov posameznih iger, je
[ 28
Ob koncu so naredili tudi tekmovanje med vodji skupin, kar je bilo zelo zanimivo. Vključili sva se Alenka
Kladnik in Špela Podvratnik in priigrali našemu domu
odlično prvo mesto v balinanju.
Dobro razpoloženi smo se popoldne vračali v Topolšico, kjer so nas, kot smo že vajeni, pričakali drugi stanovalci z direktorico Andrejo Štefan Bukovič. Čestitala
nam je za odličen nastop in uvrstitev. Seveda nas je pričakala tudi zelo dobra sladica.
Tako smo zabaven in tekmovalen dan najlepše zaključili. Izmučeni tekmovalci so počasi odšli vsak v svojo
sobo z enakimi besedami: »Le kakšne igre nam bodo
drugo leto pripravili v Rogaški Slatini?«
Špela Podvratnik
[ Pri nas se dogaja]
1000 gibov za razgibano starost
Od 13. do 17. oktobra so bili stanovalci in zaposleni ter članice društva Šola zdravja – Skupina Šoštanj
del vseslovenskega medgeneracijskega projekta Simbioza giba. Vsako jutro se nas je med 10. in 11. uro
na dvorišču ob vadbi 1000 gibov prijetno družilo okoli 80.
V Zimzelenu z vsakodnevno telovadbo in jogo smeha
pod vodstvom fizioterapevtke skrbimo za dobro počutje stanovalcev, Simbioza giba pa je bila le povod, da
smo se povezali s Šolo zdravja in spoznali tudi vadbo
1000 gibov. V Sloveniji deluje že več kot 60 skupin, člani
vsak delovni dan pol ure zjutraj telovadijo na prostem,
v vsakem vremenu in letnem času. Društvo je odprto
za vsakogar, ki ima čas in voljo, da se pridruži vadbi.
Članice Skupine Šoštanj se srečujejo ob vili Široko in
kot je povedala vodja skupine Ljubica Donko, druženje nadgrajujejo tudi s predavanji, srečanji ob zvočnih
kopelih in družabnih dogodkih. »Kot del Simbioze giba
smo članice skupine uživale v pristnem druženju s stanovalci in zaposlenimi Zimzelena, posebej pa smo bile
vesele, da so stanovalci telovadili z nami po svojih sposobnostih, če niti tega niso zmogli, pa so bili z nami na
svežem zraku in v veseli družbi. Vsi smo naredili nekaj
dobrega zase in za druge.«
Diana Janežič
Šola poje – Šoštanj poje
Osnovna šola Karla Destovnika Kajuha v Šoštanju je 11. februarja pripravila 7. srečanje pevskih skupin iz
Občine Šoštanj pod imenom Šola poje – Šoštanj poje. Drugo leto zapored je na njem sodeloval tudi pevski
zbor zaposlenih Vinca Minor. Letos smo se družili z desetimi drugimi pevskimi skupinami – zbori, okteti.
Za nastop smo izbrali pesmi Edvina Flisarja Otroci
morja in nemški ljudski napev Večerna. Vadili smo dva
meseca, medse pa smo povabili tudi stanovalca Iva
Atelška in z njim pridobili močan bas. Ivo poje tudi v
pevskem zboru stanovalcev Zimzelen, sicer pa je celo
življenje prepeval v različnih sestavih. Nastop v Šoštanju nam je lepo uspel. Tremo pred polno avlo poslušalcev smo hitro izgubili in uživali v petju. Nastopili smo:
Suzana Menhart, Danica Andrejc, Jelka Florjančič,
Diana Janežič, Špela Podvratnik, Urška Napotnik,
Mateja Krebs, Nada Ravljen, Ana Šimenc, Martin
Štruc in Ivo Atelšek.
29 ]
prijetnost bivanja
Pri nas so razstavljali
Med številnimi prireditvami v Zimzelenu so nekaj posebnega prav gotovo odprtja likovnih
razstav. To so priložnosti, da v pogovoru spoznamo številne umetnike, skozi njihovo likovno
izražanje pa tudi njihova čustva, dojemanje narave in drugih ljudi. Barve in motive iz narave,
stare zgradbe, portrete, umetnine iz čipke, slike iz peska, fotografije obrazov – vse to smo letos
občudovali na razstavah v Zimzelenu.
Vsi konjički Irene Kočevar
Živeti polno, pestro, v nenehnem gibanju, ustvarjanju,
v družbi prijetnih ljudi, ki nas učijo, kalijo in nam dajejo nova spoznanja, izkušnje … Vse to se dogaja Ireni
Kočevar, ljubiteljski slikarki. Je članica Društva šaleških
likovnikov v Velenju, Likovnega društva Gal Rečica ob
Savinji, deluje v neformalni skupini ljubiteljskih slikark
Ž-arte. V marcu smo občudovali njen barviti pogled na
svet.
marsikoga, ki ne ve, kaj bi počel v življenju, s prostim
časom, kam bi usmeril svojo energijo, samotne ure. Toliko je priložnosti, zanimivega okoli nas, le včasih hrepenimo po nečem več, oddaljenem, drobne radosti pa
so na dosegu roke – dobra knjiga, sprehod po gozdu,
pogovor s sosedom, likovna razstava, krožek ročnih
spretnosti, koncert …
Irena Kočevar navdih za svoje ustvarjanje najde v naravi in življenju.
Glasbeno noto sta dodala Doris Ćosić in Din Ćejvanović.
Irena rada slika, potuje, se druži z različnimi ljudmi,
kuha, peče, piše, bere pesmi. Risala je rada od malih
nog – v šoli je slabo oceno iz matematike dobila zato,
ker je namesto računanja raje med poukom risala sošolko.
Glasbeno noto sta na odprtju dodala člana kitarskega
dua Glasbene šole Velenje Doris Ćosić in Din Ćejvanović,
ki igrata pod mentorstvom Monike Krajnc Štih.
»Svinčnik, oglje in preprosta risba me spremljajo že vse
življenje. V zadnjem desetletju sem našla čas tudi za
barve.
Navdih za svoje ustvarjanje najdem v naravi in življenju. Z barvami povežem doživeto in svoje notranje
občutke. Neskončen vir najdem na svojih potovanjih.
Odkrivanje novih krajev, mest, dežel, skritih vasic, osamljenih mlinov, brezkončnih jezer, rek in morja, velikih
mest in čudovitih galerij, vse to in še več se rado skriva
na mojem platnu. Navdušijo me mestni pejsaži ali pozabljena školjka na peščeni plaži.
V ustvarjanju najdem svoj notranji mir in z nastalimi
deli razveseljujem sebe in svojo družino,« je povedala
na odprtju razstave.
Pogovor z Ireno je bil zanimiv in je lahko bil navdih za
[ 30
Veveričke, ki slikajo, plešejo in
pojejo
Prav posebno doživetje so nam v aprilu pripravile članice likovne skupine Veveričji rep s svojimi prijateljicami. V eni uri smo združili likovno ustvarjalnost, glasbo,
petje, ples, saj so na odprtju zaplesale orientalske plese
in zapele. Orientalska glasba, zlata oblačila, gibčna telesa plesalk so nabili energijo v prostoru in poživili vse
prisotne.
Minka Bartolac, Janja Pučnik, Zina Bajc, Tina Cestnik in Sergeja Sagadin so prijateljice, ki so si nadele
ime Veveričji rep. Skupaj se znajo veseliti drobnih radosti življenja in si znajo stati ob strani tudi ob nabiranju
življenjskih izkušenj.
Poleg široke palete dejavnosti jih združuje ljubezen do
[ Pri nas se dogaja]
Orientalska glasba in gibčna telesa plesalk so nabili energijo v
prostoru in poživili vse prisotne.
Tudi Brankova žena Marja je motiv za njegove slike.
risanja. Dekleta nimajo akademskega znanja slikanja,
ampak svoje izkušnje in znanje nabirajo na slikarskih
delavnicah, ki jih skozi članstvo v likovni sekciji Gorenje
organizira Društvo za kulturo Gorenje, nekatere so tudi
članice Društva šaleških likovnikov. Različne so si, zato
so bile različne tudi njihove slike, motivi, barve.
Branko Martin Rupnik se je rodil na začetku druge svetovne vojne v Bukovem nad Cerknim. Bolezen ga je že
v rani mladosti posadila na invalidski voziček, toda z
veliko mero trme in želje do življenja je premagal mnoge težave.
Družita jih tudi ples in glasba. Janja, Tina in Minka imajo že nekajletno kariero pri latino plesih, delijo veselje
do orientalskih ritmov in svoje znanje kalijo v plesni
šoli Spin iz Velenja. Sergeja vse prijatelje razveseljuje s
svojim petjem, petje pa ji predstavlja tudi njeno poklicno izbiro.
Tako vidi življenje Branko
Martin Rupnik
10. junija je v razstavišču Zimzelena svoja likovna dela
postavil na ogled slikar Branko Martin Rupnik, član
Zveze paraplegikov Slovenije. Odprtja se je udeležil z
ženo Marjo. Razstavo sta organizirala in postavila Brankova prijatelja Irena in Leo Kočevar, glasbeno pa so prijeten poletni večer v atriju varovane enote popestrili
člani Okteta TEŠ.
Branko je rad risal že kot otrok. Večkrat je bil dalj časa
v bolnišnici. Kot je dejal, otroci skozi okno niso videli
drugega kot nebo. Videli pa so osebje, druge bolnike
in uporabil je vsak košček papirja, da je začel risati podobe.
V Zavodu za invalidno mladino v Kamniku se je izučil
za urarja, v prostem času pa so se mladostniki ukvarjali
tudi z glasbo, slikanjem, igranjem in prirejali prireditve.
Branko je delal plakate in druge slikarije.
V Zavodu je spoznal tudi svojo bodočo ženo Marjo. V
mlajšem obdobju sta bila športnika paraplegika in tekmovala v košarki, namiznem tenisu, plavanju.
Močneje se je Branko posvetil likovnemu delu, ko se je
z ženo Marjo preselil v Ljubno ob Savinji. Do pravega
likovnega ustvarjanja pa je prišel šele po upokojitvi in
se tudi izobraževal.
Posveča se vsem likovnim tehnikam in je v zadnjih letih
dobil tri certifikate kakovosti in priznanje na likovnem
izboru za zlato paleto. Svojo ustvarjalnost je predstavil
na mnogih skupinskih in samostojnih razstavah po Sloveniji, rad se udeležuje likovnih delavnic.
Tako vidim življenje, je bil naslov razstave. Kako ga vidi
Branko Rupnik? »Na življenje gledam pozitivno, saj
sem doživel veliko slabega. Ta pozitiven odnos je pomemben in želim, da tudi ljudje razmišljajo pozitivno,
ko gledajo moje slike. Kamor pogledam, vidim predvsem lepe stvari.«
Z voljo premikajo gore
O ustvarjalnosti Branka Rupnika (levo) in drugih invalidov je
spregovoril Janez Hudej (desno).
Odprtja razstave se je udeležilo tudi nekaj članov Društva paraplegikov jugozahodne Štajerske in njihov
predsednik Janez Hudej, ki je bil uspešen športnik,
31 ]
prijetnost bivanja
paraolimpijec. Pred desetimi leti je sklenil svojo bogato športno pot, še vedno pa je rekreativni športnik in
organizator atletskih tekmovanj.
O razstavljavcu in članih društva je povedal: »Branko
Rupnik je zelo vztrajen, tudi trmast človek. Takšnih imamo v našem društvu še več in zato je društvo zelo aktivno. Z neizmerno voljo premikajo gore. Mlajši člani so
športno aktivni v atletiki, košarki, kegljanju, ribolovu, v
vseh panogah so državni prvaki.
V Zvezi paraplegikov Slovenije skoraj ne mine dan, da
ne bi imeli kakšne dejavnosti za člane. Najbolj prepoznavni smo po promocijskem projektu Še vedno vozim – vendar ne hodim. Zasnovali smo ga z namenom
dviga zavesti posameznikov – še posebej mladih – o
varnosti v cestnem prometu ter se začeli zavzemati, da
naše zgodbe ne bi postale tudi njihove. Prek interaktivnih delavnic podajamo svojo zgodbo tisti, ki smo bili
poškodovani v prometnih nesrečah, mladim in vsem
voznikom.«
Sanje: »Ko bom velika, bom
slikarka.«
»Rože slikam zato, da ne bodo umrle,« je dejala mehiška slikarka Frida Kahlo. Tudi na slikah Marije Krošelj,
ki je v Zimzelenu postavila razstavo 15. julija, so rože,
pa tudi živali, narava nasploh. »Rada slikam tihožitja,
rože, največ slikam podobe s sprehodov v naravi. Zelo
rada slikam tudi vodo, drevesa,« je povedala od odprtju razstave.
Marija Krošelj je bila rojena v veliki kmečki družini na
Bloški planoti, kjer slikarstvo ni veljalo za poklic, s katerim bi se človek lahko preživljal. Tako sta splavala po
vodi njena želja za vpis na srednjo šolo za oblikovanje
in nasvet osnovnošolske učiteljice, da bi bilo dobro, če
bi svoj risarski talent negovala.
»Za čopič nisem prijela vse od konca osnovne šole do
leta 2000, ko sem se upokojila in se vpisala na Univerzo
Z upokojitvijo ter s ponovnim srečanjem s čopičem in barvami se je
za Marijo Krošelj začelo novo življenje.
[ 32
za tretje življenjsko obdobje. To je bil velik prestop in
zame se je začelo novo življenje.«
Prej si ni nikoli vzela časa za slikanje; posvetila se je poklicu, službi, družini. Zdaj sta otroka odrasla in Marija
ima že tri vnuke, a zdaj je to ne odvrne več od njenega
likovnega ustvarjanja.
Ko je ponovno obudila slikarsko dušo v sebi, se je začela intenzivno izobraževati. Priključila se je skupini akademskega slikarja Janeza Zalaznika, nato je obiskovala
slikarsko šolo Sava Sovreta in tečaje slikanja akademskega slikarja Marjana Maznika.
Udeležuje se slikarskih delavnic, srečanj, kolonij. »Prijetno je druženje in izmenjavanje izkušenj z drugimi
likovniki,« je dejala Marija, a hkrati dodala, da je bolj
samotarska, uživa v miru, tišini. Rada gre v naravo, opazuje rastline, živali, pokrajino, nabira motive, navdihe,
nato pa doma v svojem ateljeju slika.
Idrijska čipka izpod rok Urške
Drev
4. septembra smo v družbi treh mladih deklet odprli
razstavo idrijskih čipk. S klekljanjem se od mladih nog
ukvarja domačinka Urška Drev, ob odprtju razstave
pa se je z igranjem na citre predstavila Petra Čeru, ki je
skupaj s prijateljico Veroniko Pavlič tudi zapela.
Klekljarski krožek v 3. razredu osnovne šole Topolšica
je Urški Drev podaril prvo znanje iz te tradicionalne
slovenske domače obrti in hobi za mnogo let. »Klekljanja ne moreš pozabiti. Tudi če za nekaj let prenehaš, se
nato znova vsega spomniš in nadaljuješ,« je povedala
Urška, ki je bila v osnovni šoli nekaj časa tudi mažoretka in vodila skupino deklet, a je to dejavnost opustila in
znova prijela kleklje.
S seboj je prinesla bulo ali punkelj in prikazala, kako se
kleklja po vzorcu. Kot je opisala način dela, je zvenelo
preprosto, videti pa je bolj zapleteno. »Osnovna giba
Ko bo Urška Drev učiteljica – morda tudi v svoji šoli v Topolšici – bo z
veseljem učila otroke klekljanja.
[ Pri nas se dogaja]
sta, da srednja dva kleklja prekrižaš, oba obrneš v levo
in znova prekrižaš. In tako nadaljuješ …«
Urški so prsti hitro tekli, nastajala je rožica. Tudi sicer
najraje izdeluje čipkaste rastline, živali, predmete. Te
izdelke je tudi razstavljala v Zimzelenu, ob tem pa še
nekaj klekljanih uhanov, saj se je letos odločila izdelovati tudi nakit.
Urška je končala študij razrednega pouka na pedagoški
fakulteti v Ljubljani. Ko bo učiteljica – morda tudi v svoji šoli v Topolšici – bo z veseljem učila otroke klekljanja.
»Pomembno je, da se ohranjajo tradicionalni običaji,
da so v šolah tovrstni krožki in se otroci seznanijo z narodno zgodovino, dediščino in se teh obrti tudi učijo,«
meni Urška.
Črnobele fotografije stanovalcev so obeležile peto obletnico
Zimzelena.
K nežnim čipkam se je odlično podal nežen zvok citer.
Petra Čeru se od drugega razreda osnovne šole uči
igrati na citre, dvakrat je sodelovala na citrarskem festivalu v Velenju. Tudi igranje na citre terja veliko spretnosti z vsemi desetimi prsti ter vaj. S prijateljico Veroniko
Pavlič se učita tudi solo petja.
na svet, odnose med ljudmi, odnos človeka do narave, ravnovesja v naravi. V naravi, med ljudmi skozi oko
fotoaparata vidi prizore in detajle, ki jih mnogi ne zaznamo in jih občudujemo šele, ko nas nanje opozori
Hansova fotografija.
Kdo je dal Zimzelenu ime?
Ob praznovanju pete obletnice delovanja smo postavili razstavo črno-belih fotografij obrazov stanovalcev.
Njihov avtor je Ivo Hans Avberšek.
Izoblikovali so ga njegovi hobiji: med športnimi ga
privlačijo alpinizem, zaradi česar je postal tudi gorski
reševalec, alpsko, tekaško in turno smučanje, košarka,
kolesarjenje in tek, med umetniškimi pa izdelovanje
pohištva, grafično oblikovanje tiskovin in fotografija. S
slednjima dvema si tudi služi kruh v StudiuHTZ.
Svoj občutek za estetiko pili s potovanji po svetu, z obiski v muzejih in na razstavah, hkrati pa ga vse to notranje bogati in mu daje nova znanja, ki jih s pridom
uporablja pri delu grafičnega oblikovalca.
Hans je človek močnih čustev in občutljiv, družaben
in zelo prijateljski, ki si je izoblikoval svojstven pogled
Hans Avberšek je pred petimi leti dal Zimzelenu ime.
Zanimivi obrazi ljudi, dogodki, mestne ulice, rastline in
živali, sence, odsevi – vse to na njegovih fotografijah
pripoveduje svojo zgodbo: veselo, dokumentarno, trpko življenjsko, igrivo, hudomušno.
Hans Avberšek je tudi tisti človek, ki je pred petimi leti
dal Zimzelenu ime. Izbral ga je, ker je zimzelen zimzelen, torej raste in zeleni tudi pozimi, je večen. In ime
je znamenje: »Ko sem fotografiral stanovalce, sem pri
tem izjemno užival. Od vsakega sem izvedel kakšno
zgodbo, prigodo. Res ste zimzeleni!« je dejal ob odprtju razstave.
Peščene podobe
Stanka Golob iz Baške Grape je na likovno pot stopila kot ljubiteljska slikarka, opazovanje narave pa jo je
privedlo do tega, da je začela raziskovati pesek in ga
uporabljati kot slikarski medij. Svoje raziskovalno delo
– kateri pesek uporabiti, kako ga pripraviti – in umetniško ustvarjalnost je leta 2012 potrdila z diplomo na Šoli
za risanje in slikanje Arthouse v Ljubljani.
Njene slike so zanimive, enkratne na pogled, prav tako
pa je bilo 8. decembra na odprtju razstave zanimivo
prisluhniti predstavitvi celotne njene ustvarjalnosti.
Kje najde peske, kako jih nabira, prebira, obdeluje in
pripravi za sliko. »Najvažnejše je dobiti v naravi specifičen barvni odtenek. Dobim ga tako, da opazujem kamne v potokih. Pri zelenkastih kamnih gre za kamnine,
obarvane s kovinskimi oksidi. Če je to baker, so modro-zelene, če je železo, so rdeče-rjave, če je aluminijev
boksit, vleče na vijolično, od osnovne kamnine, ki je
prepojena z oksidom, pa je potem odvisno, koliko je ta
odtenek peska svetel,« je naštevala.
33 ]
prijetnost bivanja
sem dobila preko 60 različnih odtenkov peska v Sloveniji. Vsi so presejani na vsaj sedem različnih debelin,
tako da lahko izračunate, koliko posod je to,« smo bili
seznanjeni, kako pridobi pesek.
In nato se šele loti ustvarjanja slike. Prve so bile črno-bele, potem je opazila barvne peske – zelenega, modrega, rdečega, različne odtenke sivega, črnega. Za
vsakega ve, kje ga najde. Sliko nato skrbno načrtuje,
napravi skice in hkrati dela več slik, saj se morajo posamezne ploskve peska sušiti, preden nadaljuje.
Stanka Golob nam je ob odprtju svoje razstave slik iz peska razložila
in pokazala, kako nastjajajo njene umetnine.
Ob potokih, v kamnolomih, peskokopih hodi z odprtimi očmi in opazuje kamne. Drobnejši material preseje
na licu mesta, večjega obdela doma.
»Doma je treba pesek najprej dobro oprati, da odstranim vso umazanijo, ostanke zemlje, liste, iglice, nato
sledi sejanje na različne debeline. Sejem tako, da imam
sito v vodi, ker je pesek potem bolj čist, sicer bi bila površina prašna in ga lepilo ne bi prijelo.
Imam približno deset različnih debelin sit: najbolj
drobnega presejem skozi najlon nogavico ali skozi specialno cedilo za mleko. Potem ga posušim, pospravim
v posodice in v regale. Teh regalov je zdaj že veliko, saj
Kompozicijo, motiv slike ustvarja tako z barvami kot z
debelino peska in debelino ploskve. In zakaj pesek, ne
barve in čopič?
»Sem človek, ki ni za tekoči trak. Ne morem ponavljati stvari, vedno iščem nekaj novega. Nekoč sem našla
v Bači izredno lep črno-bel kamen z drobnimi črtami,
podoben lipovemu listu. Nalepila sem ga na podlago
in poskušala napraviti ozadje z barvo, ampak ni šlo.
Zato sem pred hišo vzela pesek in okrog kamna nasula
drobnega, nato srednjega in na rob debelejšega. Dobila sem optično vdolbinico, kamen je v ozadju dobil
svoj prostor. Slikanje z barvami sem opustila in začela
raziskovati likovne učinke peska.«
Kakšni so ti učinki, si lahko do 6. januarja 2015 ogledate
v razstavišču Zimzelena.
Diana Janežič
Zaznamovali smo nekaj
svetovnih dni
Mednarodni dan maternega
jezika
Unesco je leta 1999 razglasil 21. februar za mednarodni dan maternega jezika, da bi opozoril na potrebo
po ohranjanju kulturne in jezikovne različnosti posameznih področij v svetu – številnim manjšinskim jezikom namreč grozi izumrtje. Države članice Unesca naj
bi s praznovanjem tega dne, ki promovira tudi spoštovanje lastnega maternega jezika, pripomogle k ohranitvi kulturne in jezikovne različnosti. Izumrtje grozi več
kot polovici od 6000 jezikov, kolikor jih je na svetu.
Ker je v Sloveniji slovenščina materni jezik za skoraj 88
% prebivalcev, med ljudmi, starimi nad 60 let, pa presega 92 %, smo tudi v Zimzelenu uro pogovora namenili
našemu maternemu jeziku.
[ 34
Soglašali smo, da je jezik, v katerem razmišljamo in v
katerem čutimo, naša največja dragocenost. Sogovorniki so bili mnenja, da mladi danes govorijo čudno
slovenščino, poleg tega niso naklonjeni (pre)veliki rabi
tujk, predvsem angleških besed, in slengu. Pa tudi to
opažajo, da se izgublja dvojina, da šepa uporaba 2.
sklona, rodilnika, ter da se Slovenci tudi sami med seboj lahko slabo razumemo.
To je razumljivo, saj so dialektologi ugotovili kar 46 jasno izoblikovanih narečij. Tudi med našimi stanovalci
je slišati veliko dialektov in v pogovoru smo jim prisluhnili.
Obnovili smo tudi znanje, da je začetnik slovenskega
jezika Primož Trubar, da je Jurij Dalmatin prvi v slovenščino prevedel celotno Sveto pismo in da je Adam Bohorič napisal prvo slovensko slovnico.
[ Pri nas se dogaja]
Sanje so prazne
marnje
15. marec je svetovni dan spanja
in dan prej smo o tej tematiki pripravili pogovor na bivalni enoti Žajbelj. Na vprašanje: »Kako ste spali
nocoj?« sem dobila skoraj enoznačni odgovor: »Odlično!« Pa tudi: »Vedno spim dobro, spim celo noč, jaz
ponoči nič ne slišim, ker zelo dobro
spim.«
Vsekakor zelo razveseljivi odgovori in morda tudi malo presenetljivi.
Saj pri starejših ljudeh pogosto slišimo, da slabo spijo, da slišijo vsak
šum, celo noč bedijo in podobno.
K spanju spadajo tudi tematike, kot
so smrčanje, sanje in njihov pomen,
različni vzroki za nespečnost, krči v
nogah, motnje spanja, vpliv popoldanskega ali večernega pitja kave,
vpliv polne lune, popoldanski dremež, količina spanja v različnih starostnih obdobjih …
O vsem tem smo govorili, pripovedovali svoje izkušnje, zgodbe, dogodke iz mladih let. In delili nasvete
in recepte za dobro spanje. Tako je
gospa Veronika povedala zanimiv
nasvet, kako se znebiti krčev. V postelji je treba imeti plutovinast zamašek. Ja, tudi mi smo se smejali
in nismo verjeli. Najbolje bomo nasvet sprejeli, če ga bomo preverili.
Nasmejale so nas tudi pripovedi o
sanjah – nekatere smo poskušali
razložiti s pomočjo knjige o pomenu sanj – pa pripovedi, ko je koga
»luna nosila«, pa o smrčanju …
Kdaj smo stari?
Ob mednarodnem dnevu starejših 1. oktobra smo si vsi čestitali:
bili smo en dan starejši kot včeraj.
»Ja, tudi mladi se starajo. Toda njim
se še ne pozna, mi pa štejemo vsak
dan posebej,« je na začetku pogovora o staranju in starejših dejala
stanovalka Angelca.
Kdaj smo stari? »Stari smo toliko,
kolikor se počutimo, to je povsem
res. Poglejte nekatere med nami:
Otroci so pogosti gostje v Zimzelenu in v njihovi družbi se stanovalci pomladijo.
nekdo je star krepko čez 80 let, pa
deluje sveže, mladostno, nekateri
pa že v starosti 70 let obnemorejo,«
je dejala stanovalka Jožica.
Pa leta, ki označijo starost? Dolgo
nismo mogli določiti, katera leta so
to, ampak potem smo se strinjali,
da je 80 let že starost. Toda v Zimzelenu imamo tudi stanovalke in
stanovalce, ki štejejo krepko čez 90
let, četudi 100-letnika (še) nimamo,
v nekaterih slovenskih domovih za
starejše pa jih imajo, tudi po več.
Odnos med mladimi in starimi se
je v sodobni družbi zelo spremenil. V letih, ko so bili naši stanovalci mladi, je v večini njihovih družin
živel tudi kdo od starih staršev, pa
neporočene tete, hlapci. Spoštovali
in uporabljali so njihovo modrost,
izkušnje, bili so sestavni del družine
s svojimi nalogami – gospodinjska
opravila, čuvanje otrok, lažja kmečka dela, nekateri pa so delali na njivi
skorajda do smrti v pozni starosti.
In so sogovorniki povedali: »Radi
smo imeli stare mame in spoštovali
smo jih … Jaz sem šla s kakšno težavo prej k stari mami kot k mami
… Za priboljšek so mi stara mama
v roko stisnili pomarančo ali rožič,
čokolade pa nismo videli …«
Ob naštevanju vsega, česar zdaj
stari stanovalci kot otroci niso imeli
– igrač, dobre hrane, denarja, sladkarij – pa še trdo delati so morali in
mnogi so bili najstniki v vojnih časih – vendarle velikokrat rečejo, da
so bili to lepi časi. Kako to? »Skromnega življenja smo bili navajeni,
bolj smo se razumeli med seboj,
igrati smo se znali različne igre na
prostem, bolj smo bili povezani,
spoštovali smo starejše.« Je treba
še kaj dodati?
Strpno o nestrpnosti
16. november je Generalna skupščina Združenih narodov leta 1996
razglasila za mednarodni dan strpnosti. Nestrpnost vedno temelji
na nevednosti in strahu: strahu pred
neznanim, pred drugimi kulturami,
religijami ali narodi. Najučinkovitejše sredstvo za odpravljanje nestrpnosti je vsekakor izobraževanje,
najprej pa je treba ljudi seznaniti z
njihovimi pravicami in svoboščinami ter jih naučiti, da spoštujejo tudi
pravice in svoboščine drugih.
Pogovor o strpnosti s stanovalci je
med drugim pokazal, da je zelo težko biti strpen. A Lev Kreft je zapisal:
»Strpnost je tvoja pravica, ki jo
pridobiš tako, da jo daješ tudi
drugemu.«
Strpnost lahko opredelimo kot vrlino in je tudi ena temeljnih človeških
pravic. Ljudi naj ne ločuje, temveč
povezuje. Živimo v različnih okoljih,
pripadamo različnim kulturam, verskim skupnostim. V večini primerov
35 ]
prijetnost bivanja
nervirajo nas zato, ker so drugačnega mnenja ali videza.
Ta »drugačnost« nas lahko tako močno moti, da pripelje od verbalnega tudi k fizičnemu nasilju. Pojavi se
vprašanje, zakaj in kje se je vse skupaj začelo in kdo
nosi krivdo, da se nestrpnost kaže včasih tudi v zelo ekstremnih izpadih? So krivi starši, ki so prvi vzgled otrokom, družba, država, morda šolski sistem ali pa kar vsi
po vrsti?
Tudi pes in mačka lahko zaživita v sožitju.
prevzemamo nauke, vrednote, vrline, standarde ... od
staršev in družbe, v kateri živimo.
Smo posamezniki z različno izobrazbo, darovi, željami,
vsak od nas nosi svojo izkušnjo, svoje želje, tudi bolečine in radosti. Vse to nas ločuje in istočasno tudi povezuje. Strpnost dopušča in uči. Na tak način prihajamo
v stik z drugačnim načinom razmišljanja, idejami, vrednotami in postajamo bogatejši.
Vendarle se še rado zgodi, da se vsa ta pestra in bogata
raznolikost izrodi. Druge sovražimo zaradi barve kože,
ker niso prave vere, ne razmišljajo tako kot mi, skratka
Veliko je nestrpnosti že med majhnimi otroki, kar lahko
nekako še toleriramo. Z razgovori in s pravilnimi vzgojnimi ukrepi lahko tako vedenje tudi odpravimo. Pri tem
naj bi sodelovali vsi, starši, učitelji, tudi drugi odrasli.
Vendar samo besede ne zaležejo prav dosti, če ni pravega vzgleda. Kadar odrasli izražamo svoje mnenje v
prisotnosti otrok, misleč, saj so premladi, da bi razumeli, se motimo. Pripombe in sodbe, največkrat neutemeljene, se zelo dobro »primejo«.
Odrasli nosimo velik del odgovornosti. Prične se pri posamezniku, nadaljuje v družini, okolju, državi, v kateri
živimo in odraža tudi vse svetovne probleme in težave.
Diana Janežič
Advent, Miklavž, jaslice …
Adventni venčki
V zadnjem tednu novembra smo izdelovali adventne
venčke. Sodelavke smo nabrale zelenje, v delovni terapiji smo pobrskali za obroči, svečkami, žicami, trakovi
in drugimi sestavinami – in lahko smo začeli.
Stanovalci so oblikovali venček za dnevni prostor svoje
bivalne enote, skupni venček smo naredili še za kapelo.
Pri ustvarjanju so se nam pridružile sodelavke z otroki
in prostovoljke.
Sveti Miklavž
5. december se je spreminjal v večer, jedilnica je bila
polna stanovalcev in v mraku je mimo okna prišel sveti
Miklavž. Seveda ne sam. Z njim sta bila parkelj in angelček. Parkelj je rožljal z verigo in tu in tam kakšno
stanovalko objel z njo, pa ni bilo strahu, le vesel nasmeh. Angelček je Miklavžu pomagal razdeljevati darila za pridne: čokolade in pecivo, za vsak primer pa je
Miklavž vsakemu dal v roko tudi šibo – če jih ne bodo
imeli zase, pa naj bo za druge, poredne.
Jaslice
Tudi letos je polstene jaslice v recepciji postavila Ana
Sedar. Božja družina ob jaslih, sveti trije kralji, pastir
z ovcami ob ognju, nad vsem pa z zvezdami posuto
nebo. Ob jaslicah je zapel pevski zbor Zimzelen, pridru-
[ 36
žili pa so se mu tudi drugi stanovalci in skavti, ki so 16.
decembra prinesli Betlehemsko luč.
Naše jaslice vabijo, da posedimo ob njih, jih opazujemo in se v miru poglobimo vase … Da bomo lepo stopili v novo leto!
[ Dokler živiš – živi! ]
Ko sta dva človeka v srcu eno
26. maja leta 1964 sta se poročila Ida in Cvetko Ring. Danes sta oba stanovalca Zimzelena in tudi
praznovanje zlate poroke sta si zaželela v domu. Zanju so ga organizirali hčerka in drugi sorodniki
skupaj z zaposlenimi doma.
foto: Hans
Ida in Cvetko Ring sta praznovala zlato poroko med sorodniki in prijatelji, ki sta ju našla v Zimzelenu; ob njiju gospodinja Nada Ravljen.
Ženin je že dopoldne nestrpno pričakoval svojo nevesto,
ki biva na varovani enoti Kapucinka. Ker je ni bilo, je bil
to znak, da se bo moral odpraviti ponjo.
Cela povorka sorodnikov ga je pospremila eno nadstropje
nižje in dobil jo je. Pričakala ga je lepo urejena, naličena
in s poročnim šopkom. Odkupil jo je s poljubom in lahko
sta se odpravila v slovesno pripravljeno jedilnico, kjer ju
je že pričakoval župan Občine Šoštanj Darko Menih.
Draga Ida, dragi Cveto!
To je vajino petdeseto skupno leto,
in vsi, ki vaju imamo radi, smo se zbrali,
da vi z vama praznovali,
ker vedno smo se dobro razumeli in se skupaj fletno imeli.
Vse dni sta skromno, preprosto živela,
za hišo, dom, rože in vrt skrbela.
Vse to in še več je bilo za družino,
dvakrat na leto pa sta se na Lošinju imela fino.
Vodil je obred zlate poroke in ob prebiranju življenjske
zgodbe slavljencev se je marsikomu orosilo oko. Veliko
lepega sta doživela v petih desetletjih, a tudi zelo težke
čase, ko sta izgubila sina in ko je Ida zbolela za demenco.
Vse, kar za življenje potrebnega znam,
sta vidva me naučila.
Vse, kar sem resnično potrebovala,
sem od vaju dobila.
A ljubezen premaga vse ovire in njun pogled v oči, poljub in stisk roke so bili dokaz resnične ljubezni in zaveze
izpred petdesetih let – skupaj bova v dobrem in slabem.
Nama z Romanom sta nudila čudovito otroštvo,
kar je za človeka v življenju največje poroštvo.
Vedno sta me preprosto razumela in sprejemala,
zato sem tudi jaz svet in sebe tako dojemala.
Ida in Cvetko Ring sta pred preselitvijo v Zimzelen živela
v Podkraju pri Velenju in zanju smo pripravili presenečenje – na slovesnost so jima prišli zapet Podkrajski fantje.
Veselo, prisrčno in slovesno je bilo do večera. Hči Metka
pa je očetu in mami čestitala takole:
Naj torej vsa moja hvaležnost in ljubezen vedno z vama ostane,
kjer koli že naša barka življenja pristane.
Iskreno vama kličem naj ljubezen večno živi,
prava, močna in lepa do konca dni.
37 ]
prijetnost bivanja
Pri nas se dogaja
Nocoj je pa en lep večer, so 28. januarja zapeli pevci Okteta Zavodnje. Že večkrat so gostovali pri nas in vedno smo jih veseli. Zapojejo
sproščeno, ubrano in izberejo pesmi, ki sežejo v srce. (V. Balažic)
27. februarja so k nam prišle tri študentke farmacije Monika, Pia in
Ajda v okviru javne kampanje o zdravilnih, zeliščnih čajih. Skuhali
smo čaj iz petih drog: žajblja, melise, kamilice, timijana in materine
dušice. Študentke so pripravile predavanje o uporabi, učinkovinah in
drugih značilnostih posameznih najbolj uporabljanih zelišč za čajne
mešanice. (D. Janežič)
20. februarja je dan že malo dišal po pomladi. Še olepšalo nam ga
je enajst pevk pevskega zbora OŠ Gorica v Velenju. So najlepše
pesmi že napisane, so se spraševale in pele pesmi o ljubezni – saj
je šele pred kratkim bilo valentinovo! Nastopila je tudi četrtošolka
Anja Marinčič Barić, ki že tri leta igra tcitre in obiskuje Glasbeno
šolo v Velenju. Bilo je lepo, tako lepo kot že dolgo ne. (V. Balažic)
Jernej Belaj je stanovalcem v glasbeni delavnici približal svet tolkal. Predstavil je različna glasbila, njihove specifične lastnosti, možnosti ritmov in melodij. Stanovalci so z igranjem na več kot 20 tolkal
lahko sami ugotovili, da to ne zahteva le veliko energije, temveč tudi
izjemno natančno usklajenost gibov. (Š. Podvratnik)
13. marca smo gostili Vikija Ašiča s triom in moški pevski kvartet Grmada iz Celja. Viki Ašič letos praznuje 65. obletnico svojega delovanja na glasbenem področju, zato si je zadal nalogo, da razveseli čim več ljudi. Ta svoj namen je pri nas upravičil, saj smo mu za vsako odigrano
skladbo navdušeno ploskali in pritegnili pri ubranemu petju kvarteta žametnih moških glasov. (A. Šimenc)
[ 38
[ Dokler živiš – živi! ]
Ob materinskem dnevu so prišli voščit otroci POŠ Topolšica s pesmijo, plesom in recitacijami, kako radi imajo mame in kaj jim pomenijo.
S prebiranjem pesmi o mamah so se nastopu pridružile stanovalke Zlata Cizelj, Bogomira Romih, Ana Glamočak in Veronika Balažic. Veselo
razpoloženje so pomagale ohranjati še članice skupine Pušeljc. (D. Janežič)
Pred veliko nočjo so nas obiskali prebivalci Topolšice in s sabo prinesli zelenje za butarice, ki jih vsako leto izdelujemo pod njihovim vodstvom
in z njihovo pomočjo. Že nekaj dni prej smo stanovalke izdelovale cvetje iz krep papirja za okrasitev butaric. Ob ustvarjalnem delu nam je
družbo delala tudi harmonikarka. (V. Balažic)
15. aprila so za vse v Zimzelenu in še posebej za Vilija in Bogomilo
Romih koncert pripravili pevci in pevke Lovskega pevskega zbora
iz Škal. Zakonca Romih sta pela v njihovem zboru dobrih 25 let, Vili
pa je seveda tudi član zelene druščine. Nam znane pesmi smo z veseljem pomagali peti tudi mi, manj znane pa smo z zanosom poslušali.
(A. Šimenc)
24. aprila smo gostili člane KUD Lipa Konovo in Goriška dekleta.
Prvi so nam v skeču pokazali, kako nameravajo ženske prekrižati načrte moškega večera, vendar se pri tem dejanju same ujamejo v past.
V drugem delu so Goriška dekleta na zelo humoren način prikazala
zgodbo o tem, kako so pulili repo. Smeh se je razlezel po celi dvorani.
(Š. Podvratnik)
39 ]
prijetnost bivanja
Čudovit pomladni dan 6. maja je bil kulisa za nastop glasbene skupine Suška banda iz Rečice ob Savinji na dvorišču. Fantje so večinoma
samouki na pihalih in tolkalih, le vodja Darko Atelšek izstopa s svojo
frajtonarico. Koncert je bil dovolj glasen, da so mu poleg številnih
stanovalcev prisluhnili še mimoidoči, stanovalec Marjan Špeh (na
sliki) pa je z veseljem pozdravil sokrajane. (A. Šimenc)
Moški pevski zbor Društva upokojencev Velenje vodi energična
pevovodja Metka Smirnov in tudi s svojo energijo je pripomogla, da
je petje zadonelo v vseh kotičkih zgornjega nadstropja naše hiše. S
pesmijo so nas popeljali iz Slovenije do Rusije in Slovaške pa spet
nazaj v Slovenijo, kjer so zaključili s pesmijo – Bo moj vnuk še pel
slovenske pesmi. (Š. Podvratnik)
Dan je vedno lep, če se ga dotaknejo prijaznost, prijateljski nasmeh, topla dlan, če zaslišiš pesem in lepo glasbo. Takšen dan so nam v maju
naredili pevke krožka Petje v skupini v okviru Univerze za 3. življenjsko obdobje v Velenju, kitarist Franjo Jurovič, na klaviaturah Jože
Jakopec in citrarke Marjanke. Pozabili smo, da je bil zunaj turoben, deževen dan. (V. Balažic)
Velenjska godba veteranov je nastala na pobudo dolgoletnega
godbenika Lojzeta Kričeja. Do zdaj se je v ansamblu zbralo že več kot
30 članov, saj se vsako leto pomladijo s kakšnim mlajšim seniorjem.
Po letih so že zreli, po srcu še mladi, najmlajši pa je njihov dirigent
Aljoša Pavlinc. Njihov nastop v Zimzelenu na začetku junija je postal
že tradicionalen. (C. Zdovc)
[ 40
Ljudske pevke s Ponikve pri Žalcu so nam polepšale 20. avgust,
za letošnje poletje tradicionalno deževen dan. Le šest jih je bilo, a so
se z vedrino, veseljem in lepo zapetimi pesmimi res izkazale. Med
pesmimi so se predstavile z duhovitimi skeči o zeliščih, čiščenju in
pospravljanju stanovanja ter o fantih. (V. Balažic)
[ Pri nas se dogaja]
V Sloveniji smo pred leti dobili še eno tekmovanje za izbor najlepšega dekleta z imenom Miss Gaming. Dekleta, ki se pridružijo temu
tekmovanju, se udeležujejo različnih prireditev in med njimi je tudi
medgeneracijsko druženje. V septembru so si za takšno druženje
izbrale tudi Zimzelen in stanovalkam, ki so to želele, uredila lase,
lakirala nohte in uredila make up. (D. Janežič)
V začetku oktobra je v goste prišel Martinov pevski zbor iz Nazarij. Popolnoma so nas prevzeli s čudovitimi glasovi. Seveda ni šlo
drugače, kot da smo jim vsi pomagali in nekaterim so od ganjenosti
kar tekle solze sreče. Takšne pesmi sežejo v dušo, nam dajo moči za
življenje in nas spominjajo na mladost, ki je ni več. (V. Balažic)
Kostanjev piknik jeseni ne sme manjkati. Tokrat ga je prinesla tetka Jesen v preobleki Suzane Menhart, jesensko dekoracijo s pridelki in
polstenima figurama pa je na dvorišče postavila Ana Sedar (čepi desno). (D. Janežič)
Pevski zbor v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec na pobudo
energične in živahne zborovodkinje Kazimire Nanut Lužnik deluje že
30 let in zdaj v njem prepeva 20 pevk. Zbor je posnel dve zgoščenki
z naslovom Naša pesem tudi zdravi. Temu zdravljenju smo se 11. novembra prepustili tudi v Zimzelenu. Ker je bilo ravno Martinovo, smo
najprej poslušali in zapeli napitnice, nato pa za dobro voljo in za dušo
še mnoge druge priljubljene slovenske pesmi. (D. Janežič)
Ko zaigra 13 frajtonaric, je res veselica. Naredili so jo člani Harmonikarskega orkestra Barbara s Premogovnika Velenje. 17 let že
nastopajo in razveseljujejo ljudi s pesmijo in šalami, ki jih iz rokava
stresa njihov vodja Miro Klinc. Zapeli smo, tudi zaplesali, se nasmejali in se razšli res dobre volje. (D. Janežič)
41 ]
prijetnost bivanja
Spomini na izgnanstvo
Že oktobra leta 1941 so bili razobešeni oglasi o izgnanstvu ljudi iz Posotelja in Zasavja. Človek ni
mogel verjeti, da se bo res zgodilo. A je prišel 28. november … uresničila se je napoved.
Ob 7. uri sta v vsako hišo prišla dva vojaka. Povelje na
kratko: »Imate eno uro časa za odhod.« Najnujnejše
stvari smo pripravili v cule ali lesene kovčke, ker potovalk takrat še nismo poznali. Ob 8. uri sta vojaka dala
ukaz za odhod. Mama je sedla na klop ob peči in bridko zajokala, vojaka pa sta jo zagrabila in porinila čez
domači prag.
Pridružili smo se ostalim vaščanom in žalostna karavana je krenila proti dolini v Šentjanž. Tam so že stali avtobusi in tovornjaki. Naložili so nas in odpeljali v zbirni
center Rajhenburg, zdaj Brestanica. Tam je bila komisija, ki je popisovala in ljudi razdeljevala v nekaj skupin.
Žalostna večina je spadala v skupino, ki ne bo nikdar
dobila nemškega državljanstva.
Datum: 30. 11. 1941. Naložili so nas na osebne vagone
in transport 500 ljudi je krenil na pot. Ustavili smo se po
štirih dneh vožnje v Leonbergu. Polovica transporta je
nadaljevala pot v lager Bad Libenzel.
Lager Leonberg, kjer nas je ostala druga polovica, je bil
zaprtega tipa. Tukaj je ostalo 34 družin: Zajec, Lamovšek, Završnik, Podpadec, Rman, Flajs, Lindič, Kolenc,
Dolšek, Cvelbar, Cirnski, Lazanski, Čanč, Brinovec, Gracer, Savšek, Bizeljski, Povše, Zavrl, Kovač, Uranjek, Podlesnik, Plazar, Žgajner, Blas, Galič, Uršič, Gregorčič, Žonta, Gorenc, Zaman, Urbančič, Hribar in Vodišek.
Obdan z visokim zidom … edini vhod, ki je vodil v notranjost, je bil na sredini. Lager je bil ogromna stavba z
velikimi sobami, v katerih je bivalo tudi po več družin.
Postelje so bile enonadstropne, hrana v lagerju slaba,
kazen za vsak prestopek je bilo zapiranje v temnico.
Drugega mučenja ni bilo. Prvi v temnici je bil Franc
Urbančič, drugi jaz, Stanko Zajec. Zaprte so bile tudi
ženske in otroci. Velikost temnice je bila 2 x 2,5 m. Na
betonskih tleh je ležala blazina iz preperele slame, na
levi strani posoda s človeškimi odpadki.
V februarju 1942 so poročene ženske in moške zaposlili
v tovarni, samske pa po kmetijah. Jaz sem bil poslan v
Dizingen h kmetu Stuecklnu. Kmečka dela sem obvladal. Dela je bilo dovolj, hrane pa tudi. Z gospodarjem
sva živela vsak svojo bolečino: jaz, ki sem izgubil domovino, dom in pravice, on pa svojega sina na ruski fronti
… Zavedal sem se, da ni civilni narod kriv naše usode,
pač pa državni vrh, Hitler, Himler, Aichman ter njihove
formacije (gestapo, SS, SA). Druga svetovna vojna je
pustila grozodejstva vsem narodom. Tudi Nemčija je
plačala velik davek; porušena mesta in milijonske žrtve.
Dizingen je maja 1945 zasedla francoska vojska. Poslani smo bili v zbirni center in 28. avgusta nas je transport
[ 42
Stanislav Zajec (foto: Hans)
odpeljal v domovino. Nepopisno veselje, da smo preživeli in da se vračamo. A pred težko pričakovanim prihodom domov nas je doletel še neprijeten in povsem nepričakovan sprejem na Jesenicah. Mladi vojaki KNOJ-a
so nas imeli za izdajalce. Vsak transport, ki je prišel iz
Avstrije, je veljal za sovražnika. Tudi na upravah so nas
sprejeli kot drugorazredne državljane. Pri našem iskanju zaposlitve je bil odgovor vedno enak: »Delo imamo
za tiste, ki so se borili, ne za tiste, ki so delali za Nemce.«
Žalostna zgodba je trajala tri desetletja, preden smo
bili priznani kot žrtve vojnega nasilja. Največja zasluga
za ta prizadevanja gre doktorici Ivici Žnideršič. Hvala
vam tisočkrat. Hvala tudi ostalim, ki ste prispevali k tej
odločitvi. Posebno zaslužne so tudi krajevne organizacije DIS, ki so pomagale urejati listine. V Velenju najlepša hvala predsedniku, gospodu Kotarju, in tajnici, gospe Kremžarjevi, ki sta naredila veliko uslug za nas in
to brez plačila.
Stanislav Zajec
[Pri nas se dogaja]
INFORMATIVNA STRAN
ČAS OBISKOV
V poletnem času je Zimzelen odprt od 7. do 21. ure. V zimskem času je odprt od 8. do 20. ure.
ČAS OBROKOV
Zajtrk med 8. uro in 8.30, kosilo med 12.15 in 13. uro, večerja
med 18. in 19. uro. Kuhinja Zimzelena nudi kosila tudi zunanjim uporabnikom.
FRIZER
Ponedeljek, sreda in petek od 12.30 do 19.00, torek in četrtek
od 8.00 do 12.30. Ob sobotah po naročilu.
PEDIKER
Za pedikuro in masažo se je treba dogovoriti z vpisom na
recepciji.
ZDRAVNIK
Razpored dela zdravnic je objavljen na oglasni deski v recepciji, informacije o tem daje tudi vodja zdravstvene nege in
oskrbe.
PRANJE PERILA
Sprejem nečistega perila je vsak ponedeljek v pralnici.
Leto
Ko leto je začeto
in dnevi tečejo,
človek tega ne dojame,
kako se staramo.
Če v življenju so težave,
ki človeka mučijo,
vse težave bo pozabil,
če življenje lepše bo.
Narava dela vse po svoje
in hitro čas beži,
naj je neurje ali sonce,
to narava vse stori.
Življenja v mladosti
človek sploh se ne zave,
da leta hitro tečejo,
starost obišče te.
PRAZNOVANJE ROJSTNIH DNI
Skupno praznovanje rojstnih dni stanovalcev je praviloma
zadnjo sredo v mesecu.
Kakor se začenja leto
in tudi se konča,
beži in teče
čas življenja našega.
SVETE MAŠE
Svete maše so vsak drugi in četrti torek v kapeli Zimzelena.
Obiski duhovnika v sobah so na željo stanovalca ali svojca.
Svet
BIFE
V poletnem času je odprt od 7. do 21. ure, v zimskem času
pa od 8. do 20. ure.
KNJIŽNICA
Knjižnica je odprta ob četrtkih od 10.30 do 11.00.
BRALNI KOTIČEK
V bifeju v recepciji so za branje na voljo različni časopisi in
revije, na bivalnih enotah in v knjižnici pa tudi knjige.
ČLANI SVETA STANOVALCEV
Jožica Skornšek, Ivo Atelšek, Amalija Šilih, Franc Klančnik
TELEFONSKI IMENIK
Zimzelen recepcija 03-896-3700
Tajništvo 03-896-3702, fax 03-896-3730
Direktorica 03-896-3701
Socialna delavka 03-896-3703
Vodja zdravstvene nege in oskrbe 03-896-3704
Dežurna služba zdravstvene nege in oskrbe 03-891-7122
Ambulanta 03-896-3712
Pralnica 03-896-3707
Kuhinja 03-896-3706
Računovodstvo 03-896-3710
Spletna stran: www.cs-zimzelen.si
Elektronska pošta: [email protected]
Fanika Novak
Svet nam ljudem je znan,
ki po grehu dehti,
je poln sovraštva, laži,
a resnice nobene več ni.
Vse je zlagano, kar govori,
pravice nobene na svetu več ni.
Za življenje človeka delovnega
na svetu se nič ne skrbi.
Ubogi ljudje izigrani
so kot grofovski tlačani,
borijo se za življenje,
v njih je samo trpljenje.
Takšna je moda na svetu,
z veliko laži in pa grehov,
z lažmi in krajo živijo,
na visokih stolčkih sedijo.
Se stavka na stavko vrstijo,
pravico delavci iščejo, pa ne dobijo.
So delavci zbegani in brez plač,
na visokem stolčku pa vsak je bogat.
43 ]
utje
č
o
S
štov anje
o
p
S
Cvetko,
74 let
Fanika,
86 let
Ljubezen je do žene, do življenja, do okolice,
prijateljev. Veliko te ljubezni sem imel in sem je bil
deležen v življenju.
Ni važna lepota, da je človek lep na zunanje, to,
kar je tu notri, to je pomembno.
Ivo,
77 let
Vsakem stanovalcu, ki rabi pomoč, rad pomagam.
Primem voziček in ga peljem kam, če je treba. To
je sočutje do sočloveka, da ga res imaš rad, da ne
rečeš, kaj me briga. Enkrat bom pa jaz mogoče
potreboval pomoč …
be z e n
Lju
Pavla,
87 let
Tukaj so tako prijazni do mene. Nada, Nadja
Danica, vse so sposobne in s posebnim občutkom
človeku pomagajo. Ne na silo, ne da bi moglo bit
sploh ne veš kako, pa ti pomaga. Strašno rada ji
imam
[ 44