[ revija PV Centra starejših Zimzelen Topolšica, julij 2013 ]
Zimzelen 9 [ revija PV Centra starejših Zimzelen Topolšica, julij 2013 ] 1] prijetnost bivanja kazalo 4 Pred PV Zimzelenom diši po zeliščih 6 Pletenine z namenom 8 Naj sodelavec je Martin Štruc 9 Naj skupine so bile na Koroškem 10 Prostovoljci delajo svet boljši 12 Pogovarjajmo se o demenci 13 Pasti poletnih mesecev 15 Kaj je možganska kap? 16 Zaradi neviht hrasti poženejo globlje korenine 19 Prenova bolnišnice nas je povezala 20 Moje doživljanje Zimzelena kot novo delovno okolje 22 Prelepa si bela Ljubljana 24 Športne igre domov Celjske regije 25 Preživljanje lepih trenutkov v dobri družbi 26 Ikonopisje Alimpija Košarkoskega 27 Poezija akvarelov 29 Čaroben zven flavte Časopis PV Centra starejših Zimzelen julij 2013 številka 9 letnik 4 Naslovnica: Sajenje zelišč v visoki gredi [2 Izdajatelj: Uredništvo: Naslov: Uredniški odbor: Oblikovanje: Tisk: Naklada: PV Zimzelen Glavna in odgovorna urednica: Diana Janežič PV Center starejših Zimzelen, Topolšica 78 A, 3326 Topolšica, tel. 03/896-3709; el-pošta: [email protected] Andreja Štefan Bukovič, predsednica Diana Janežič, glavna in odgovorna urednica članice: Marjana Kugonič, Janja Koželj, Veronika Balažic Ivo Hans Avberšek, StudioHtz, HTZ Velenje HTZ Velenje, I. P., d. o. o., Velenje 400 izvodov Občasnik Zimzelen prejemajo zaposleni in stanovalci PV Centra starejših Zimzelen brezplačno. Davek na dodano vrednost po stopnji 8,5%. 30 Prišla bo pomlad 31 Bose otroške noge in drobne kitke 32 Bodi kakor ogenj in luč prižigaj 33 Oj, zdaj pa pojdem po dekle 34 Muzikantje s Konovega 35 Utihnile so grablje 36 Vse najboljše! 37 Jurijevo in pevci prinesli pomlad 38 Hvala za dobra dela [ moč besede ] Sončnice Pomladno prebujanje Zimzelena je bilo po dolgi letošnji zimi težko pričakovano. Popki idej in ustvarjanja so komaj čakali, da se razprejo v svojih cvetovih. Začela se je pomlad, barvito, ob zgodbi Gline in barv so se nam pridružili liki iz gline. Kapucinka, Angelika, Meta, Baldrijan … in druge bivalne enote so dobile čudovite slike, na katerih so upodobljena zelišča. V pletene kreacije smo oblekli drevesa, most in v senčnici obesili zavese, ki pripovedujejo o Dolini meseca. Park pred hišo je dobil nove gredice z zelišči, začimbami in sončnicami. Ta pomlad je polna, je kot velik klobuk sončnice z nešteto semeni, ki se tiščijo druga k drugi in ko padejo na tla, ne zamrejo. V času, ki ga v zimi prespijo, se hranijo s spominom na prelepi cvet in nado, da po zmrzali sledi brstenje pomladi. Tako ste vsi naši ustvarjalci: sodelavci, sorodniki, obiskovalci, razstavljavci, donatorji, Veronike … oblikovali to pomlad. Pletli povezanost, solidarnost in ustvarjali zaupanje in upanje v moč, ki jo imamo skupaj, ko zmoremo dajati, prejemati in se veseliti. Ni pomembno ali smo trenutno v cvetu z drugimi semeni ali čakamo na novo pomlad. Pomembno je zavedanje, da je potrebno oboje. NEKAJ ALI NEKDO Vsak od nas je samotna gora, otok, mogoče zvezda, ali še nekaj bolj samotnega, temnega v temi. Čudež je že to, da se pojavi nekaj ali nekdo, ki to temo razžari. In nič več. Neža Maurer Sonca polno poletje vam želim! Andreja Štefan Bukovič, direktorica 3] prijetnost bivanja Pred PV Zimzelenom diši po zeliščih Te dejavnosti združuje projekt LAS – Leader Medgeneracijsko sodelovanje – delavnice zeliščarstva v PV Zimzelen in najbolj aktivno smo jih izvajali v spomladanskih mesecih. Skrbnica zeliščnega vrta je gospodinja Ema Goltnik, pri delu pa ji pridno pomagajo stanovalci in tudi drugi zaposleni. »Že od malega cenim naravo, vse kar je zeleno in sem spadajo tudi zelišča. Verjetno mi je to privzgojila mama, saj kar pomnim je nabirala zdravilne rožice in zelišča, jih sušila, kuhala čaje in nekaj svojega znanja prenesla name. Veliko znanja o njih pa seveda črpam tudi iz knjig in preko spleta. Zelo zanimiva in poučna so se mi zdela tudi predavanja, ki so jih v PV Zimzelenu izvajale strokovnjakinje ERICa. Vesela sem, da smo se v PV Zimzelenu odločili za projekt zeliščarstvo in od začetka je bila moja velika želja, da pri tem sodelujem. Prav tukaj sem se prvič srečala z visoko gredo. Postavili smo dve, vanju zasadili zelišča in glede na odzive stanovalcev, sodelavcev, svojcev ter zunanjih obiskovalcev vem, da je bila odločitev, da izpeljemo ta projekt, pravilna. Že ko smo zelišča sadili, je bilo čutiti polno pozitivne energije, prav tako je bilo veselje čutiti pri obiranju zelišč, kjer smo si žejo gasili z dobrim metinim in melisinim sokom, ki smo ga pripravili na enoti Žajbelj,« je o sodelovanju pri projektu povedala Ema Goltnik. Čas za sajenje … V maju smo ob novem nadstrešku posadili hmelj, predvsem zato, da bi nudil senco na terasi. Nato smo ob senčnici zasadili jagodičevje, ribez, maline in robide, ter bezeg. V juniju smo na dvorišču postavili dve visoki gredi, ki sta olajšali ukvarjanje z zelišči starejšim in stanovalcem na invalidskih vozičkih. 14. junija smo gredi zasadili z zelišči in začimbnicami. Stanovalci so v tej praktični delavnici z veseljem sodelovali. Ob sajenju so po vonju prepoznavali posamezna zelišča in pripovedovali svoje izkušnje z njihovo uporabo. V nadaljevanju bomo z zelišči zasadili še več korit in starih lesenih sodov. Ker smo v PV Zimzelen po zeliščih poimenovali tudi vsako ob devetih bivalnih enot, bo vsaka enota dobila sod s svojim zeliščem, ki ga bo lahko negovala in uporabljala. [4 Vrtnarjenje, nabiranje in sušenje zdravilnih rož in zelišč, kuhanje domačih čajev – vse to so dobro znane dejavnosti starejših ljudi in tako tudi večine sedanjih stanovalcev PV Zimzelena. Iz tega je zrastla ideja, da bi na dvorišču doma postavili zeliščni vrt in sami pridelovali zelišča in začimbnice. … za obiranje in sušenje 14. junija smo posadili zelišča in dišavnice v visoke grede, ugodno vreme – dovolj dežja in sonca – pa je povzročilo, da smo 3. julija že opravili prvo »žetev«. Peteršilj in drobnjak sta romala v kuhinjo, pehtran se je že naslednji dan okusil v pehtranovi potici, različne vrste mete, melisa, timijan, žajbelj in kamilica pa se že sušijo v shrambi. Gospodinje so natrgale tudi lipovih vej in v senčnici je zadišalo po lipi, ko so stanovalci neutrudno trgali cvetove. Več kot 50 se nas je zbralo na dvorišču ob mizah in pridne roke so obirale liste in cvetove. Vmes smo prijetno kramljali o poletju, začimbah, čajih in zdravju. Ema Goltnik je v svoji shrambi uredila odlično sušilnico zelišč. Mmmm, v njej diši in z veseljem čakamo, da si bomo skuhali čaj iz doma pridelanih zelišč. V sklopu projekta bomo pripravili še čajanko, na kateri bomo izbrali »svojo« mešanico zelišč za pripravo čaja. Diana Janežič [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] 14. junija smo posadili zelišča in dišavnice v visoke grede, ugodno vreme – dovolj dežja in sonca – pa je povzročilo, da smo 3. julija že opravili prvo »žetev« in zelišča pripravili za sušenje. Projekt Medgeneracijsko sodelovanje – delavnice zeliščarstva v PV Zimzelen od lanske jeseni poteka v okviru LAS Šaleške doline – Društvo za razvoj podeželja in bo izveden s finančno pomočjo Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (Leader). S projektom želimo dati bivanju stanovalcev dodano vrednost, aktivno zaposlitev, priložnost za učenje, medgeneracijsko povezovanje s krajani, šolarji. K sodelovanju pri projektu smo pritegnili Inštitut za ekološke raziskave ERICo Velenje, kjer imajo bogate izkušnje tudi s pridelavo in predelavo zelišč. Dr. Nataša Kopušar in dr. Nives Vrbič Kugonič z ERICa sta v jesenskem in zimskem času pripravili tri predavanja, ki so se jih udeležili stanovalci, zaposleni in krajani Topolšice. Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja Evropa investira v podeželje 5] prijetnost bivanja Pletenine z namenom Konec leta 2012 smo se pridružili projektu »Iz preteklosti v prihodnost z modnimi velikani«, v sklopu katerega naj bi v pletenine oblekli drevesa. Zasnovan je bil na pobudo Mihe Cojhtra, šaleškega oblikovalca, ki študira interaktivno umetnost v Linzu v Avstriji. Koordinator projekta je bila Ljudska univerza Velenje, ki je pri tem aktivno sodelovala s številnimi partnerji, kot so osnovne šole, društva, ustanove v Šaleški dolini. Gre za projekt, ki ohranja domačo obrt, stare običaje – pletenje, kvačkanje, šivanje – in obenem spodbuja zanimanje za volno, oblikovanje izdelkov iz nje ter ekološko predelavo starih pletenih izdelkov. Ob tem se je porodila še ideja, kako bi lahko polepšali naše okolje na zanimiv način z oblačenjem dreves v naših parkih, na igriščih, pri šolah ali v drevoredih, pri tem pa bi ljudje vseh generacij intenzivno sodelovali s pletenjem, kvačkanjem, šivanjem in oblikovanjem izdelkov. Na odprtju je direktorica PV Zimzelena Andreja Štefan Bukovič med zbrane vrgla klobčič volne ter s tem izvirno in simbolno pokazala na našo povezanost in pomembnost sodelovanja. »Vesela sem, da je projekt Modni velikani ena od niti sodelovanja, ki jih pletemo z mnogimi v lokalni skupnosti. Še enkrat več smo skupaj ustvarili čudovite izdelke, rojevale so se nove ideje, navdušenje in pozitivna energija so se širili med vsemi sodelujočimi. Hvala vsem, ki ste sodelovali v projektu – stanovalkam in stanovalcem ter mojim sodelavcem,« je med drugim dejala direktorica. [6 Pletli smo vso dolgo zimo Mentorici pri projektu sta bili gospodinja Nada Ravljen in animatorka Ana Šimenc. Ko sta z Ano stanovalkam, ki tudi sicer veliko pletejo, predstavili idejo in jim predlagali, da bi sodelovale s svojim izdelki v projektu, so ju najprej začudeno in tiho gledale. Potem pa le izrazile pomislek, češ: »A pletle bomo, da bomo oblekli drevesa! Kaj ko bi oblekli otroke?« Seveda na to vprašanje ni kaj odgovoriti, pa vendar je bil projekt zamišljen tako, da bi pletli za drevesa. In smo se le odločili za sodelovanje. Za otroke ali druge ljudi bomo pletli to zimo. Letošnja zima je bila res dolga in se je zavlekla še v pomlad. Na toplem smo jo izkoristili za pletenje dolgih raznobarvnih šalov. V pletenje je bilo vključenih 34 stanovalk in stanovalcev, 13 zaposlenih ter 9 prostovoljk. Na bivalne enote smo postavili košaro s pletilkami in volno in povabili obiskovalce, svojce naših stanovalcev, naj pletejo z nami. Kar nekaj se jih je ob klepetu s sorodniki tudi odzvalo temu povabilu. Kaj smo napletli, oblekli? V parku v Topolšici lahko občudujete »naše« drevo, ki ponazarja zimzeleni objem. Če boste vzeli pot pod noge proti PV Zimzelenu, boste na naše dvorišče prišli čez pisano oblečen most in mimo oblečene smreke, po kateri plezajo muce. Na levi strani se boste zagotovo ustavili ob senčnici z zavesami. Osem kvačkanih ali pletenih slik v njej predstavlja: Dolino meseca, v kate- Darko Menih, župan Šoštanja, ob direktorici LU Velenje Brigiti Kropušek Ranzinger in direktorici PV Zimzelena Andreji Štefan Bukovič, je povedal: »Nisem presenečen, da se je projektu pridružil tudi PV Zimzelen, saj se tukaj vedno veliko dogaja. Ob pletenju in druženju so se gotovo vsi sodelujoči lepo imeli in se ob tem tudi spomnili, kako veliko in pogosto se je včasih pletlo po družinah. Marsikatera je s to pomembno staro obrtjo tudi dodatno zaslužila kakšen dinar. Tokratni izdelki pa bodo zagotovo dobra promocija kraja in turistična atrakcija.« [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] ri stoji PV Zimzelen, sončni vzhod, rumeno pomlad z ivanjščicami in metulji, ki so značilnost Topolšice, sovo, ki jo pogosto slišimo v Dolini meseca, zelišči žajbelj in zimzelen, barvito jesen s pridelki, metuljevo pot, pod stropom pajčevino s pajki in metulji ter pletenine na klopcah in mizi. Idejo za te izdelke je dala gospodinja Ema Goltnik ter jo res izvirno in odlično izpeljala. Kljub začetnim pomislekom lahko ob koncu vendarle rečemo, da smo veseli in zadovoljni, da smo v projektu sodelovali. Celotni projekt je povezal več kot 300 pletilj vseh generacij, pletenja so se naučili otroci v šolah, mnoge pletilje so obnovile svoje znanje. Čez »štrikani« most, levo v Terme, desno v Zimzelen Odprtje razstave je bilo 29. maja tudi pred PV Zimzelenom. Stanovalcem in drugim gostom so se predstavile tri skupine nastopajočih – svoje glasove so prispevali učenci POŠ Topolšica ter pevska zbora stanovalcev Zimzelen in zaposlenih Vinca Minor. Slednji se je ustvarjenim delom poklonil z malo drugačno verzijo pesmi Čez šuštarski most – Čez štrikani most. In na koncu so hočeš nočeš tudi največji nasprotniki ali skeptiki po odprtju razstave oblečenih dreves morali priznati, da pletenine poživijo naše okolje, da so nastali izvirni zelo barviti izdelki, popestreni z vzorci, drugimi materiali, dodatki … Predvsem pa vzbujajo pozornost in občudovanje. Diana Janežič Ema Goltnik je zgodbo v senčnici izdelala s sodelovanjem stanovalk enote Žajbelj – Veronike Balažic, Zofke Gorogranc in Ane Radinkovič. »Glavnina pa je nastajala ob večerih doma in tudi s pomočjo moje mame Ljudmile Maze, ki mi je podarila tudi dar in znanje za kvačkanje, pletenje … Nada Ravljen (levo) je bila poleg Ane Šimenc mentorica pletenja in je stanovalke spodbujala k sodelovanju v projektu. »Najprej smo bili začudeni – modni velikani, le kaj bo to? Kaj bo iz tega nastalo, kako bo videti? Moda je vedno malo čudna in ima več plati. Odvisno, kako jo gledamo, kako jo sprejemamo. Ideja za zavese, ki spominjajo tudi na slike, se mi je porodila spontano in rastla sproti. Hotela sem, da se v slikah prepletajo Zimzelen, ki mi ogromno pomeni, kraj, v katerem živim in je neskončno lep, ter ne nazadnje turizem, narava, preteklost in sedanjost.« Pri pletenju smo spletli tudi nove spomine in obujali stare. Kako včasih ni bilo niti za oblačila in obutev, zdaj pa oblačimo drevesa. Čudno, kajne? Marsikateri dan je bil krajši, lepši, polnejši. Presenečeni in ponosni smo, kaj nam je uspelo!« 7] prijetnost bivanja Naj sodelavec je Martin Štruc »Martin Štruc je sodelavec z izrazito pozitivnimi lastnostmi. Je iznajdljiv, vedno pripravljen pomagati, zanj nobeno delo ni težko, zato je v kolektivu PV Centra starejših Zimzelen nepogrešljiv člen. Ima prijazen, ustrežljiv in pošten odnos do sodelavcev in stanovalcev, ki se lahko nanj vedno zanesejo. Svojo dobro voljo in pozitiven pogled na življenje prenaša tudi na druge.« Tako so v prijavi na letošnji razpis za naj sodelavca v družbah Skupine Premogovnik Velenje zapisale sodelavke v PV Zimzelenu – čistilke, gospodinje, v pralnici … Oddanih je bilo več prijav za naj sodelavce oz. sodelavke, a med njimi največ za Martina Štruca, vzdrževalca. Zato dileme, komu podeliti ta lep naziv, ni bilo. Kako je imenovanje sprejel naj sodelavec? Martin: »Zame je to morda celo breme, ker bom moral ta naziv upravičiti in se potruditi, da bom naredil še več. Večkrat imam občutek, da me pri delu povozi čas, ker želim opraviti delo natančno, se potruditi. Vsekakor pa mi je to priznanje v veliko čast. Prej sem delal v okolju, kjer je bila moja naloga opozarjati na napake, pomanjkljivosti (bil je vodja kontrole kakovosti, op. p.), a so ta opozorila naletela na gluha ušesa oz. sem se počutil, kot da ljudem vsiljujem svoje pripombe.V PV Zimzelenu pa se zelo dobro počutim. Sam si razporedim delo, ki ga moram opraviti, ki mi ga naložijo Martin Štruc je v soboto, 29. junija, na dan podelitve priznanj naj sodelavcem na Skoku čez kožo igral na poroki, zato mu je priznanje kasneje izročila direktorica Andreja Štefan Bukovič. direktorica ali sodelavci.« Ja, sodelavci in stanovalci bi radi Martina včasih videli pri več delih hkrati, ob tem pa on nikoli ne reče NE. To je gotovo breme? Martin: »Včasih pride do tega občutka, takrat rečem: ustavi se, sedi. Poskušal sem se že popraviti, a ne gre.« Sodelavci si ne moremo predstavljati, da bi Martin kdaj sedel, počival in brez dela gledal okoli sebe. Saj tudi ne! Kaj je zanj počitek, če si ga že privošči? Martin: »Sedeti brez dela gotovo ne. Zame je počitek sprehod s psom, pogovor in kozarček vina s sosedi …« Če se Martin ne zna ustaviti, ga ustavi telo. Je sladkorni bolnik, in ko telo zahteva, mu mora ustreči. Delo in glasba Martin je bil rojen v Podkraju pri Ravnah na Koroškem. Po osnovni šoli je eno leto hodil v gimnazijo, nato se je prepisal v kovinarsko šolo in postal upravljavec strojev. Od letos je z družino, ženo in dvema sinovoma, doma v Šentilju pri Velenju. Da je sam zgradil hišo, ni treba poudarjati. »Ni še čisto ‚poštimana‘,« bi rekel Martin in pritrdila njegova žena. Poleg tega mu delo v prostem času nalagajo še hektar zemlje, malo gozda, vinograda … In to še sploh ni vse. Že od osmega leta je zapisan glasbi: igra bariton, nekaj časa je igral klarinet. Bil je član Pihalnega orkestra Železarne Ravne, pa več narodno-zabavnih ansamblov, šest let je igral v lokalih v Švici, popestril brez števila porok, rojstnodnevnih in drugih zabav. V Švici je končal srednjo glasbeno šolo. Zdaj že skoraj 10 let igra v ansamblu Kaval, občasno pa igra še v drugem sestavu v Avstriji. Seveda ga nagovarjamo, da bi se predstavil tudi nam, stanovalcem in zaposlenim, a še nismo uskladili termina … Za nagrado je Martin poleg priznanja dobil vikend paket v Hotelu Barbara v Fiesi. Želimo mu, da bi ga čim bolje izkoristil in si odpočil! Diana Janežič Letos smo imeli v PV Zimzelenu tudi šest delovnih jubilantk. Za 10 let dela sta priznanje prejeli dipl. med. sestri Milanda Kotnik in Mirnesa Čeliković. Za 20 let dela so bile nagrajene Suzana Menhart, fizioterapevtka, Silva Menih, gospodinja, in Izolda Čejvanović, čistilka. Za 30 let delovne dobe je priznanje prejela Tatjana Bokal, bolničarka negovalka. Vsem iskrene čestitke! [8 [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] Udeleženci izleta pred vkrcanjem na splav; Izolda in Hasija čepita desno v zelenih vetrovkah. (foto: S. Sevčnikar) Naj skupine so bile na Koroškem Člani naj skupin, ki so bili s tem nazivom nagrajeni na lanskem 52. Skoku čez kožo, so se 25. maja letos udeležili nagradnega izleta. Ta jih je popeljal na Koroško. V PV Zimzelenu so bile za naj skupino izbrane čistilke. Izleta sta se udeležili Izolda Čejvanović in Hasija Mujić – Marjanca Uršnik se ga žal ni mogla – in sta za Zimzelen takole strnili vtise z izleta! Izlet naj skupin je potekal pod sloganom Na Koroškem je fajn. Na pot smo krenili ob sedmi uri in se z avtobusom najprej odpeljali proti turistični kmetiji Klančnik. Na njej nas je pričakal gospodar in predstavil kmetijo. V 150 let stari kleti nas je ob soju sveč čakala pokušina domačih salam in mošta. Ob poslušanju gospodarjevih anekdot je čas hitro mineval. Nato smo se skupaj z gospodarjem odpeljali do lovske koče s turističnim vlakcem, ki je bil zanimivo sestavljen, namreč iz traktorja in dveh prikolic. V vožnji smo zelo uživali. V koči nam je najstarejši član družine pripovedoval o lovu in divjadi v okoliških gozdovih. In že smo morali naprej. Ogledali smo si Sedelnikov slap, visok kar 23 metrov, in ekološko kapelico. Zgrajena je bila leta 1997, posvečena je sv. Frančišku Asiškemu, varuje in opozarja pa tamkaj živeče ljudi na jez Golica/Koralpe, zgrajen na drugi strani meje v Avstriji. Pot smo nadaljevali do Mitnice. Tu smo izvedeli veliko o nek- Milanda Kotnik je dobila priznanje za 10 let delovne dobe. (foto: Hans) danjem pobiranju mitnine in brodarine. Tudi tu so nas postregli z domačimi dobrotami in moštom. Morali bi si ogledati še tržnico, na kateri naj bi se igralo, pelo, trgovalo …, a je ta ogled zaradi dežja odpadel. Naslednja postaja je bil kraj Gortina, kjer se začne splavarjenje po reki Dravi. Sprejem flosarjev je bil zelo zanimiv. Pogostili so nas s kruhom, soljo in žganjem. Nato se je začel program z animacijo, flosarskim krstom, najstarejši flosar pa nam je šaljivo pripovedoval flosarske dogodivščine. Lakoto smo potešili z golažem in polento. Po tej zanimivi vožnji s splavom nam je ostal še en ogled – obisk Hiše mojstrovin Perger v Slovenj Gradcu. Videli smo dediščino medičarske, lectarske in svečarske obrti. Seveda smo pokusili medene dobrote. V Slovenj Gradcu smo ob večerji zaključili ta nepozaben izlet, ki nama je dal veliko lepih vtisov in spominov. Izolda Čejvanović in Hasija Mujić Silva Menih – levo ob predsedniku Uprave Premogovnika Velenje dr. Milanu Medvedu – in Izolda Čejvanović (ob njej) sta dobili priznanje za 20 let delovne dobe. (foto: Hans) prijetnost bivanja Prostovoljci delajo svet boljši 26. junija je Mladinski svet Slovenije na Brdu pri Kranju pripravil zaključno prireditev natečaja Prostovoljec leta. Potekala je pod pokroviteljstvom predsednika RS Boruta Pahorja v sodelovanju z Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport. Priznanje na Brdu pri Kranju so sprejele štiri predstavnice prostovoljk Veronik (na sredini), ob njih desno koordinatorka prostovoljstva Ana Šimenc in levo strokovna sodelavka za projekte Diana Janežič. Priznanje za prostovoljke Veronike Natečaj je bil objavljen enajsto leto zapored in za leto 2012 je 152 različnih prijaviteljev prijavilo 187 posameznikov in 64 projektov, kar je rekordno število. PV Zimzelen je prijavil projekt Družabništvo s prostovoljkami Veronikami, ki so na omenjeni prireditvi prejele priznanje za sodelovanje na natečaju. Namen prostovoljskega dela pri nas je, da stanovalcem, ki nimajo obiskov svojih bližnjih ali pa so ti iz različnih vzrokov okrnjeni, omogočimo lažje sobivanje v domu s podporo prostovoljca. Cilji so naravnani k reševanju različnih problemov na področju socialnega življenja, vzpostavljanju družabništva in višje kakovosti življenja stanovalcev. Prostovoljstva ni moč meriti V skupini prostovoljk Veronik sodeluje v letu 2013 že 20 žensk. Ne želijo se izpostavljati, niti pretirano poudar- [ 10 jati te svoje dejavnosti, večinoma želijo biti za javnost anonimne. Kljub temu pa je prav, da se jim za humanitarno dejavnost tudi javno zahvalimo. Prireditve na Brdu so se udeležile štiri prostovoljke Veronike, ki so povedale, da se čutijo počaščene, da jih je PV Zimzelen prijavil na natečaj. »S tem ste nam izkazali čast in se nam zahvalili za naše sodelovanje z vami. Sicer pa je pomen in velikost posameznega prostovoljskega dela težko meriti. Pri tem niso kriteriji število ur, ki jih nekdo opravi, niti koliko ljudem pomaga. Vsaka pomoč je za tistega, ki jo prejme, neprecenljiva,« so po podelitvi povedale Veronike. Dar za druge je dar zase Predsednik republike je v slavnostnem nagovoru opozoril na velik pomen, ki ga ima prostovoljstvo za spodbujanje nesebičnosti, povezovanja in solidarnosti, kar je le nekaj vrlin, pomembnih za razvoj zdrave in boljše [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] družbe. V imenu države in vseh njenih ljudi se je prostovoljcem zahvalil za plemenito delo ter jim izrazil globoko spoštovanje in priznanje. »Delo, ki ga opravljate, je plod vaše srčnosti in ne opravljate ga zato, ker bi vam ga nekdo naložil. Delate nekaj plemenitega, kar osrečuje vas in tiste, ki vam hvaležnost vračajo z nasmeškom. Človek prej ali slej spozna, da veliko naredi zase, če veliko naredi za druge. To ga bogati, ne v žepu, ampak v srcu. Prostovoljstvo spodbuja moralno trdnost, ki je poleg osebne moči v življenju za vsakega posameznika ključnega pomena.« V nagovoru se je predsednik dotaknil tudi krize, ki je zajela ves svet, in ob tem izrazil, da »če v Sloveniji ne bi bilo toliko dobrih ljudi, toliko ljudi dobrega srca, bi krizo čutili bistveno bolj. Mreža prostovoljstva omogoča, da je padec v socialne stiske manj boleč za ljudi, ki se jim to pripeti.« Skupaj smo dve leti Avgusta 2013 bosta minili dve leti, odkar v PV Zimzelenu delujejo prostovoljke Veronike. Članice Župnijskega pastoralnega sveta Šoštanj so v letu 2011 izrazile željo o vključitvi v prostovoljsko delo v PV Zimzelenu in so ponudile svoje družabništvo stanovalcem. Do danes so to svojo plemenito idejo razširile in privabile tudi druge prostovoljke iz Šaleške doline. trebujejo. Takšne »malenkosti« so v luči samote velike in neprecenljive kot naše prostovoljke.« Pomoč pride iz srca Prireditev Naj prostovoljec 2012 in druga obletnica delovanja Veronik v PV Zimzelenu je bila tudi priložnost za pogovor z Veronikami in beleženje njihovih razmišljanj o prostovoljstvu. Biti prostovoljec je lepo, čeprav se moraš znati ustaviti, si nabrati novih moči. To posebej velja za tiste prostovoljce, ki pomagamo ljudem v težavah, bolnim, umirajočim v hospicu. »Vse ima svojo ceno, vse se da kupiti,« pravijo. Ne! Veselega nasmeha, zadovoljstva človeka, ki si mu pomagal, se ne da kupiti, niti prodati. Pomoč pride iz srca in zahvala pride iz srca ter se ne da ovrednotiti z denarjem. Na prireditvi mi je padlo v oči, da je bilo veliko mladih, šolarjev, skavtov, navdušili so me tudi ljudje, ki so prišli s psi, mačkami. To kaže, da je lahko prostovoljec vsak in lahko pomaga na različne načine. Kot prostovoljka se počutim dobro, delujem v svoje zadovoljstvo in pri tem ne čutim, da delam nekaj izrednega, pomembnega. Na tej prireditvi pa sem kljub temu začutila, da je prostovoljstvo pomembno delo za skupnost. Diana Janežič Prostovoljke so si nadele ime Veronike; na obisk prihajajo ob torkih, na štirinajst dni ali pogosteje, nekatere tudi ob drugih dnevih. So žene srednje, aktivne generacije, občasno se vključujejo tudi mlajše. S stanovalci se predvsem pogovarjajo in jim prisluhnejo. Z njimi se sprehajajo, izmenjujejo drobne pozornosti, jim dajo občutek pripadnosti, varnosti in pomembnosti. Stanovalci so njihovih obiskov in družbe zelo veseli in jih vedno nestrpno pričakujejo. Veronike delujejo tudi v društvu hospic, so aktivistke Rdečega križa, pomagajo sosedom, so članice različnih društev, kjer razširjajo svoje znanje ročnih spretnosti, se ukvarjajo z otroki, starejšimi … V PV Zimzelenu ocenjujemo njihovo osebno darovanje in sobivanje z nami kot neprecenljivo. Tako meni tudi koordinatorka prostovoljskega dela Ana Šimenc. »Prostovoljstvo je del mojega življenja že vrsto let. Vedno sem menila, da mora človek delati tudi delo, ki ni merljivo z uspehi in poplačano z denarjem. Delati moramo tudi za dušo in notranje zadovoljstvo. Mene to bogati, mi daje širino in neprecenljive izkušnje mojemu življenju. Nesebično in humano delo vsekakor doda posebno vrednost življenju vsakomur, ki se z njim ukvarja. Naše Veronike zato prinašajo v hišo veliko več kot zgolj kratke obiske. Prinesejo drobne malenkosti v materialnem in duhovnem smislu, ki polepšajo trenutke osamljenim starim ljudem, ki toplo besedo in stisk roke najbolj po- Prostovoljke s predsednikom države Še eno priznanje! Projekt Družabništvo s prostovoljkami Veronikami so nagradili tudi organizatorji Festivala za 3. življenjsko obdobje kot prispevek k medgeneracijskemu sodelovanju. Podelitev priznanj bo 3. oktobra 2013 v okviru 13. Festivala za 3. življenjsko obdobje. Tudi tega priznanja se skupaj z Veronikami zelo veselimo! Ana Šimenc in Diana Janežič 11 ] prijetnost bivanja Skupina za samopomoč pogovarjajmo se o demenci V PV Zimzelenu je konec junija začela delovati skupina za samopomoč svojcem oseb, obolelih za demenco. V skupini smo si bili enotni, da smo prav svojci tisti, ki si lahko med seboj veliko pomagamo. Bolezen bližnjega je tisto, kar nas povezuje. Osnovna dejavnost v skupini je pogovor in druženje članov z istimi interesi. Koncept samopomoči je v obliki skupine ljudi, ki se družijo na prostovoljni ravni, izhodišča za srečevanja pa so medsebojno spoznavanje, pridobivanje informacij o demenci, iskanje oblik pomoči, izmenjava izkušenj, medsebojna pomoč, podpora in opora. Je tudi podoživljanje podobnih stisk in izkušenj, zato lahko drug drugega bolje razumemo in podpiramo. kovno in predvsem praktično izkušeni ljudje, tudi strokovnjaki iz zdravstva. Srečanj se bova, če bo le mogoče, udeleževala še naprej, saj nama druženje s tako prijetnimi ljudmi veliko pomeni, kajti bolečina, da svojci zasanjano odhajajo neznano kam in zakaj, nikoli ne izzveni. Srečna sem, da domujejo v Dolini meseca, kajti tudi njihove misli so verjetno skrivnostno lepe kot lunin sij.« Srečanja bodo potekala vsak zadnji četrtek v mesecu ob 18. uri v prostorih PV Centra starejših Zimzelen v Topolšici, naslednje srečanje pa je v septembru. Jelka Florjančič Skupina je odprtega tipa, zato ste vabljeni vsi svojci, tudi tisti, ki v domačem okolju skrbite za obolelega za demenco in se vsakodnevno srečujete s problemi te bolezni. Dve udeleženki sta takole opisali vtise s prvega srečanja! Nada Vukadinović Beslić: »Takšna srečanja so za svojce oseb z demenco vedno in več kot dobrodošla, predvsem za tiste, ki imajo doma starše z demenco in se spopadajo s težavami, ki jih ta bolezen prinaša. Z možem sva prehodila hude čase in doživela veliko neprijetnosti, ko je bila moja mama še doma, v svojem stanovanju. Marsikaj bi lahko uredili drugače, če bi mamine težave, spremembe pripisali demenci. Kljub temu da zdaj že imava nekaj izkušenj z demenco, sva na srečanju v PV Zimzelenu dobila nove informacije, dobro je o tem tudi spregovoriti naglas. Srečanje je bilo dober začetek in upam, da boste s temi skupinami nadaljevali in pritegnili še več ljudi.« Ida Arcet: »Z možem sva se udeležila skupine za samopomoč svojcem. Bila sva zelo vesela, da sva se prvič srečala z ljudmi, ki to bolezen spoznavajo in jo skušajo razumeti tako kot sva jo midva, že najmanj pred petimi leti. Takrat nama na žalost ni znal nihče laično povedati, kaj se dogaja in kako se začnejo kazati prvi simptomi demence ter kako se sprijazniti s tem. Zato bi si želela, da bi v tej skupini sodelovalo čim več svojcev, znancev in prijateljev. Morda bi s tem bila marsikomu prihranjena vsaj ta prva neznanka, kaj se dogaja z njimi in njihovimi dragimi. Precej manj trpljenja in bolečin bi bilo za nas vse. Zdelo bi se nama prav, da bi pri tem sodelovali tudi stro- [ 12 Ne bojte se življenja! Ne verjemite njim, ki vam pravijo: Ta svet je grozen, grob, grd. Ni res. Res je, da je lahko še hujši. Toda za vas je to vaš edini svet, edini, ki v njem živite, da se v njem udomite in ga v dobrem naravnate po svoji podobi. Ne verjemite tudi njim, ki vam pravijo: Življenje je trdo, trpko in težko. Ni res. Res je, da je lahko še hujše. Toda za vas je to življenje edino, enkratno in neponovljivo. Vaše je, da iz njega naredite vse, kar je v dobrem mogoče. Ne verjemite komurkoli in karkoli. Verjemite pa, če morete, moji zgodbi: Nekoč, pred leti, ko me je kot strela z jasnega zadelo hudo, mi je star mož, živi modrec, dejal: »In nikar se odslej ne boj življenja!« Tako zdaj jaz govorim po njem podobne besede za vas: Ne bojte se življenja! Naj pljuska v vas z vso silo in v vse žile, naj vas nese ali zanese, le ne pustite, da vas spodnese. In imejte ga radi, da bo tudi ono, življenje, imelo rado vas! Tone Pavček [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] Pasti poletnih mesecev Po dolgi, hladni zimi in deževni pomladi smo si vsi želeli toplega vremena in sonca. A poletje je prišlo praktično čez noč, zato na močno sončno pripeko in vročino naše telo ni bilo pripravljeno. Tudi sicer poletni meseci s seboj prinašajo številne pasti, ki poslabšajo naše počutje in, če se ne zaščitimo primerno, tudi zdravje. Zato smo za nasvete prosili našo prostovoljno sodelavko dr. Aleksandro Žuber. Zavedati se moramo, da zdravega sončenja in zdrave porjavelosti ni. Porjavelost je le obrambni mehanizem kože na škodljiv vpliv ultravijoličnih žarkov, ki so del spektra sončne svetlobe. Žal je v sodobni družbi zagorelost še vedno zaželena in jo mnogi povezujejo z zdravjem in zdravim načinom življenja. Dehidracija Med pogoste zdravstvene težave poletnih mesecev spada dehidracija. V ljudskem jeziku dehidracija pomeni, da si »ob vodo«, v telesu jo je premalo in zato postane njegovo normalno delovanje ogroženo. Tako kot v poletnih mesecih z zalivanjem poskrbimo za rastline, je treba dodatno zalivati tudi naše telo. Izsušeno telo deluje slabše. Zdravi ljudje dolgo ne zaznajo dehidracije, zlasti če niso telesno dejavni. Ljudje izgubljamo tekočino na več načinov: s potenjem, uriniranjem, dihanjem. Dr. Aleksandra Žuber je stanovalcem predstavila pasti poletnih mesecev. Vpliv sonca na kožo Dnevno spijte vsaj dva litra tekočine, najbolje vode. Stopnjo hidracije najbolje zaznamo z občutkom za žejo in s pogostostjo uriniranja. Če gremo redko na vodo, urin pa je temnejši, je to dodaten znak, da je treba zaužiti več tekočine. Posledice pretiranega izpostavljanja soncu so zgodnje in pozne. Med zgodnje spadajo blažje ali hujše opekline, ki smo jih že domala vsi izkusili in pozdravili in se zato verjetno znamo zaščiti pred njimi: • med 11. in 16. uro omejimo dejavnosti na prostem (delo, sprehodi, šport) in se umaknemo v senco, • oblečemo lahka, vendar ne preredko tkana oblačila, ki pokrivajo čim večjo površino kože, • na glavi nosimo pokrivalo s širokimi krajci, ki zaščiti obraz in uhlje, • oči zaščitimo s sončnimi očali, • namažemo se z zaščitno kremo in • se prehranjujemo s hrano, bogato z vitamini (zelenjava, sadje). Veliko manj kot zgodnjih se zavedamo poznejših posledic pretiranega izpostavljanja soncu. Ena od njih je staranje kože, ki je pospešeno na tistih delih telesa, ki so veliko izpostavljeni soncu, predvsem na obrazu. Opozorilo: če ste srčni bolniki in vam je zdravnik omejil količino tekočine, ki jo smete zaužiti, ali če se zdravite z zdravili za odvajanje vode (diuretiki), vprašajte zdravnika, koliko tekočine smete zaužiti v vročem vremenu. Najhujša pozna posledica pretiranega izpostavljanja soncu je nastanek kožnega raka. Ne uživajte zelo hladnih pijač, ker lahko povzročijo želodčne krče. Na dehidracijo pomislimo ob: • glavobolu, • mišičnih krčih, • vrtoglavici, omotici pri spremembah položaja, motnjah vida in omedlevici, • nespečnosti in zaprtju. Kaj storiti? Spijte do dva litra tekočine na dan – voda, nesladkan čaj. Pripravite si vrč z vodo in vsako uro spijte kozarec vode. Tako ne boste imeli odpora do velike količine tekočine. Ne uživajte pijač, ki vsebujejo kofein, alkohol ali veliko sladkorja – te pijače povečajo odvajanje tekočine iz telesa. 13 ] prijetnost bivanja V prehrani naj prevladujeta sveža zelenjava in sadje, zmanjšamo količine mesa in mastnih jedi. Ugrizi klopov Le nekaj milimetrov velike živalce lahko povzročijo hude bolezni. Ugriz klopa je nevaren za človeka zato, ker lahko prenaša nekatere bolezni, pri nas predvsem virusni klopni meningoencefalitis, ki polovici bolnikov pusti hude posledice, in lymsko boreliozo. Klopi so aktivni od marca do oktobra ali novembra. Najpogosteje jih dobimo v gozdu, lahko pa ga staknemo v parku ali na domačem vrtu, na travniku. Klopi se najraje zbirajo na predelih, kjer je koža vlažna in najtanjša (npr. na lasišču, ušesih, rokah, med prsti na nogah). Najbolj priljubljena mesta na človeškem telesu so trebuh, prsi ter notranja stran nog in rok. Nasveti za zaščito pred klopi Najučinkovitejša zaščita pred klopnim meningitisom je cepljenje, ki je sestavljeno iz treh odmerkov; drugi odmerek sledi prvemu 14 dni do 3 mesece kasneje, tretji pa sledi drugemu 6 do 12 mesecev kasneje. Učinek cepljenja obnovimo vsakih pet let z enkratno dozo cepiva. Klopi se zadržujejo v nizki podrasti, visoki travi in grmovju, zato se je tem območjem najbolje izogibati in uporabljati uhojene poti. Oblačila, ki jih nosimo v naravi, naj pokrijejo čim večjo površino kože, ker klop skozi oblačila ne more prodreti. Primerni so dolge hlače in rokavi, ruta in podobno. Obleka naj bo svetlih barv, saj tako klopa hitreje opazimo. Klope lahko z obleke odganjamo z razpršili, ki jih razpršimo po obleki, kjer se klopi lahko primejo (npr. po nogavicah, robovih hlač). Učinkujejo takoj. Po prihodu domov je treba skrbno pregledati celo telo. Če opazimo klopa, ga takoj v celoti odstranimo. Ne čakamo, da bo klop prej odpadel. Klopa odstranimo s pinceto. Čim hitreje klopa opazimo in pravilno odstranimo, manjša je možnost, da bi bakterija ali virus iz klopa prešel v našo kri. Klopa naj vsak odstrani sam ali s pomočjo drugega človeka. Odstranjevanje klopa ni naloga zdravstvene službe. Alergije na cvetni prah Sezonski alergijski rinitis je alergijska bolezen zgornjih dihal, nosu in obnosnih votlin, ki se pojavi v določenih mesecih v letu, ko cvetijo rastline (drevesa, trave), na katere je človek alergičen. Pravimo mu tudi seneni nahod, saj so imeli ljudje včasih z njim največ težav, ko so pospravljali seno, torej maja in junija. Kakšni so simptomi senenega nahoda? • Srbenje v nosu, žrelu, • kihanje, • vodni izcedek, • pogosto tudi občutek zaprtosti in zamašenosti nosu, • alergijsko vnetje oči – oči srbijo in se solzijo, [ 14 • lahko je moteno spanje, • občutljivejši ljudje imajo lahko tudi glavobol, kašljajo, težko dihajo, so razdražljivi, potrti, izgubijo tek. Najučinkovitejše sredstvo, ki prepreči pojav alergije, je izogibanje alergenu, kar pa pri alergiji na pelod ni povsem mogoče. Zato si v tem primeru pomagamo z zdravili. Zagotovo pa je zelo pomembno, da čim bolj zmanjšamo izpostavljenost cvetnemu prahu z nekaterimi ukrepi. V mestih ne zračite stanovanj proti večeru, na deželi pa ne v jutranjih urah med peto in deseto uro dopoldne, saj je takrat v zraku največ peloda. Stanovanje prezračite zelo na hitro. Ne hodite v naravo v sončnem, suhem in vetrovnem vremenu in ne v večernih urah. Na sprehod se odpravite raje po dežju, ko dež spere cvetni prah. Med gibanjem v naravi nosite sončna očala, da zaščitite oči pred cvetnim prahom. Potem ko ste bili zunaj, se takoj oprhajte, umijte si lase in oblecite svežo obleko. Ne nabirajte cvetja in ne dajajte v stanovanju svežega cvetja v vazo. Še nekaj nasvetov! Prostore zračite ponoči, zjutraj in zvečer, čez dan pa čim manj. Zadržujte se v zaprtih, hlajenih prostorih. Hladite se s hladno prho ali hladno kopeljo. Če imate možnost, se odločite za plavanje v bazenu, morju, saj razgibavanje v vodi ugodno vpliva na ožilje. Ne puščajte nikogar v zaprtem, parkiranem avtomobilu. Zunanje fizične dejavnosti omejite na jutranje in večerne ure. Bodite pozorni na kakovost hrane, ki jo uživate. V vročini se hrana hitreje pokvari, zato obstaja večja nevarnost zastrupitev. Hrano shranjujte v hladilniku. Pozorni bodite predvsem na mesne izdelke in izdelke, ki vsebujejo jajca ali mlečne beljakovine. Sadje in zelenjavo dobro umijte. Lepo poletje vam želimo! [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] Kaj je možganska kap? Možganska kap nastane takrat, ko kri ne more dotekati v del možganov. Če možgani ne dobijo kisika in hranil, ki jih potrebujejo, potem se možganske celice poškodujejo ali začenjajo odmirati. Če se celice samo poškodujejo, se včasih lahko tudi obnovijo. Celic, ki so umrle, pa ni možno več oživeti. To pomeni, da je ta del možganov nehal pošiljati informacije v dele telesa, ki kontrolirajo npr. govorjenje, miselnost ali hojo. Simptomi možganske kapi: • nepričakovana otrplost ali slabotnost na obrazu, rokah, nogah, še posebej samo na eni strani telesa, • nasmeh le na polovici obraza, oseba težko pokaže jezik in pove preprost stavek, • nenadna zmedenost, težave pri govorjenju ali razumevanju, • nepričakovane težave pri vidu na eno ali obe očesi, • nepredvidena vrtoglavica, izguba ravnotežja ali koordinacije ali težave pri hoji, • nenadni pogosti glavoboli brez znanega vzroka. Opozorilni znaki možganske kapi lahko trajajo samo nekaj minut in potem izginejo. Če se vam to pripeti, potem ste verjetno doživeli mini možgansko kap, ki jo imenujemo TIA (tranzitorna ishemična ataka). Tudi ta oblika kapi je zelo nevarna in zahteva takojšno medicinsko pomoč, kajti čez nekaj ur lahko sledi večja kap z zelo hudimi posledicami. Vedno bodite pozorni na vse možne simptome možganske kapi, pa čeprav so ti samo bežni. Kako zdravimo možgansko kap? Zdravljenje in rehabilitacija po možganski kapi je dolgotrajen in ne vedno uspešen proces. Nimamo zdravila, ki bi oživilo od možganske kapi prizadete možganske celice. Tako je vzročno zdravljenje usmerjeno v ponovno vzpostavitev krvnega obtoka z raztapljanjem strdka (tromboliza) in v zaščito možganskih celic pred pomanjkanjem kisika in hranil. Tromboliza je danes način zdravljenja, ki je omejen le na tiste bolnike, ki so sprejeti v bolnišnično oskrbo zaradi možganske kapi v prvih treh urah po nastopu kapi in pri katerih z rentgenskim slikanjem možganov (računalniško tomografijo) izključimo možnost možganske krvavitve. Dokazano učinkovitega zdravila, ki bi zaščitilo možganske celice pred pomanjkanjem kisika in hranil in s tem zdravilo možgansko kap, ne poznamo. Pomembna je zgodnja rehabilitacija, s katero skušamo obnoviti izgubljeno gibanje, govor in druge funkcije. Pri rehabilitaciji oseb po možganski kapi poskušamo prizadeto polovico telesa vključiti v vse aktivnosti, ker jo pogosto zanemarjajo. Zato tudi pristopamo k osebi s Fizioterapevtka Suzana Menhart (levo) in delovna terapevtka Janja Koželj sta o možganski kapi pripravili predavanje za stanovalce. prizadete strani, masiramo in mažemo prizadeto stran, da dobi čim več dražljajev iz okolice in preko receptorjev v koži. Dejavniki tveganja za možgansko kap Poleg starosti, spola in dednosti na možgansko kap vplivajo tudi: • (neurejen) povišan krvni tlak (najpomembnejši dejavnik tveganja!), • sladkorna bolezen tipa 2, • povišan indeks telesne mase in debelost (predvsem trebušni tip), • povišane vrednosti maščob in holesterola v krvi, • slabe prehranjevalne navade, • pomanjkanje telesne aktivnosti, • kajenje, • kronični alkoholizem, • kronični stres in • zloraba drog. Suzana Menhart, dipl. fth 15 ] prijetnost bivanja Jože in Jožica Koren se vsak dan odpravita na sprehod po Topolšici. Zaradi neviht hrasti poženejo globlje korenine Vsako jutro, po zajtrku, se Jože in Jožica odpravita na sprehod. Do Term po časopis, nato do Smrečine ali na Ocepkov hrib. Vračata se počasi drug za drugim. Jože z rokami na hrbtu in skrbnim opazovanjem okolice, Jožica s pohodnimi palicami ob sebi. Potem je čas, da Jože prebere časopise, Jožica rada pogleda televizijski program. To sta zakonca Koren. Jože je doma iz Stare vasi, kjer je njegova mati podedovala kmetijo po svojih starših. Kvartiči, Lempli, Novinški, Deberški, Koreni, Centrihi – to so glavni priimki v vasi in vsi so sorodniki med seboj. Mama Francka je kmetovala na drugi največji kmetiji v Stari vasi. Nanjo se je v svojih zrelih letih, star 49 let, priženil Jožetov oče. Z 20 leti delovne dobe pri železnici je bil invalidski upokojenec z dobro pokojnino 760 dinarjev. Dokupoval je zemljo in večal posestvo. Na njej so na primer pridelali med 30 in 40 škafov pšenice, tako da so jo še dva- [ 16 krat lahko peljali v mlin, ko je bila že nova letina. Danes na Korenovi zemlji v Stari vasi med drugim stojijo objekti vrtnarije PUP in Gorenja, stanovanjski bloki, trgovina Jager. Družino sta dopolnila dva fanta; 1920. leta se je rodil Ivan, čez štiri leta še Jože. Kot železničarska družina so dobili tudi brezplačne vozovnice za vlak in se vsako leto peljali na Bled in Brezje. »Ni bilo slabo življenje,« pravi Jože. Mama je umrla, ko je imel Jože 13 let. Od takrat je malo gospodinjil tudi on. Spominja se, kako je prvič pekel kruh. Zamesil je premehko testo, da so se hlebi med peko razlezli in zlepili in jih je moral razrezati. Jokal je, a potem še nekajkrat poskusil. Sicer pa so bile pri družini vedno gospodinje. Med drugim sta pri njih 16 let živeli dve samski teti – ena je bila priučena šivilja, druga izučena kuharica. Leta so tekla. Brat se je šel učit za mizarja k Forštnerju v Pesje, Jožetu se je ponujalo učenje za krojača pri sorodniku Lemplu ali za sedlarja v Celje. A vseh možnosti je bilo konec [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] leta 1942, ko je bil star 18 let in so ga vpoklicali v arbeitsdienst – nemško predvojaško vzgojo, nato pa poslali na fronto. Vojna se je zanj končala septembra 1945, ko se je vrnil v Slovenijo in se zaposlil v velenjskem premogovniku. Od arbeitsdiensta do fronte Jože se je moral 14. julija 1942 javiti v Sudetih na Češkem, po 14 dneh pa je že bil vključen v nemško vojsko. V Schwarzwaldu, v Nemčiji, je bil zbirni center, od koder so vojake pošiljali na fronte po Evropi. Jože je pri tankovskih vajah doživel komplicirani zlom noge, ki je vplival na marsikateri kasnejši dogodek, posledice zloma pa čuti celo življenje. 10 dni po poškodbi namreč ni dobil zdravniške pomoči, saj so ga sumili, da bo s to poškodbo sabotiral kot vojak. Seveda je zaradi poškodbe upal, da bo oproščen sodelovanja na fronti, a se čisto po njegovih željah ni izšlo. Ko je prišel leta 1944 domov na dopust, je bila pred njim težka odločitev: naj se po dopustu vrne ali naj se pridruži partizanom? »Delovanje partizanov sva poznala oba z očetom, vedela sva za njihove uspehe in težave. Zadnji dan dopusta sem na mizi imel partizansko obleko in nahrbtnik in oče so mi dejali: ‚Pepi, kam se pa ti spravljaš? Poglej Šolnove pobe … Vse so postrelili. In družino boš ogrozil.‘ Prijatelj mi je rekel, da se s svojo poškodovano nogo ne bom mogel boriti po gozdovih … Oba z očetom takrat v svojih razmišljanjih nisva spala celo noč,« je tedanje dogodke podoživljal Jože. Odločil se je, da se vrne v nemško vojsko. Tam ga je kmalu doletel podroben zdravniški pregled, ali je sposoben za fronto. Zdravniška komisija več zdravnikov ga je ocenila za nesposobnega, nek avstrijski oficir pa je kljub temu dejal, da je sposoben. Upanje, da se bo fronti izognil, je padlo v vodo. Odrešitev v ujetništvu Pa vendar je v tej nesreči imel tudi veliko sreče in tega se Jože zaveda vedno, ko obuja spomine na vojna leta. Prva sreča je bila v tem, da je »njegov« vlak na poti na bojišča na križišču v Ulmu, v Nemčiji, zavil levo proti Franciji in ne na desno proti veliko hujši ruski fronti. Druga sreča je bila v tem, da so ga v hudih bojih v Lunevillu v Franciji zajeli ameriški vojaki. »Tam sem doživel pekel fronte. Pet dni že nismo imeli hrane, čepeli smo v strelskih jarkih, Američani so napadali po zraku in po tleh. Podnevi je bilo temno od streljanja. Na obeh straneh je bilo veliko mrtvih in ranjenih. Ko smo se umikali čez strm vinograd, mi je začela pešati noga. V tem sem prišel do ogromne skale, ki me je zaščitila z vseh strani, in tam sem se skril. Po dveh dneh se je mimo pripeljal tank, z njim dva črnca in belec. Ameriški vojaki. Z orožjem sem potolkel po skali in s tem dal znak, da so me našli, sicer bi šli mimo. Pobrali so me s tal, saj sem bil čisto onemogel, lačen. Dobil sem jesti in odpeljali so me v svoj tabor.« 11 mesecev je bil vojaški ujetnik. Nekaj mesecev je bil v Franciji, nato pa v Veliki Britaniji. Domov se je vrnil 26. avgusta 1945. Brat se je domov vrnil teden pred njim. Še ena sreča je spremljala Jožeta. »Zanimivo je, da na tujem nisem trpel domotožja. V tem mi je bilo lažje kot drugim, ki so zelo hrepeneli po domu. Seveda sem kdaj pomislil na to, kako sta oče in brat, kaj delajo, kako je doma. Oče so mi večkrat tudi rekli, da sem brez živcev, da se za nič ne sekiram. Tudi to mi je med vojno pa tudi pozneje pomagalo prebroditi težke situacije,« zanimivo razmišlja Jože. Preden je po vrnitvi iz ujetništva srečal domače, so pretekli še trije tedni, saj so mobilizirane v nemško vojsko najprej prepeljali v zbirni Jože ob Šoštanjskem jezeru v družbi laboda 17 ] prijetnost bivanja center v Maribor, jih tam še poniževali in »preučevali«. Nekaterim ljudem je bilo po vojni težko sprejeti tiste, ki niso bili na pravi strani, ki so morali v nemško vojsko, čeprav si tega prav gotovo niso želeli. Jože je slišal in požrl marsikatero žaljivko, ker je bil nemški vojak, slišal pa je tudi mnenje, da so »ti fantje marsikje bolj ‚gor plačali‘ kot pa tisti doma.« Spomini na vojsko in težko obdobje po njej kar vrejo iz Jožeta. Dogodki, imena krajev in ljudi, datumi, povojne politične zgodbe in zamere, komunizem, partizani, cerkev … vsega se spominja. Vseh nesreč, trpljenja, očitkov, a tudi prijaznih potez posameznikov, srečnih naključij in koščkov dobrote. Rudarjenje In vendarle je bila svoboda, življenje se je uravnavalo v normalne tirnice. Jože se je 14. septembra 1945 zaposlil v jami velenjskega premogovnika. Delal je pri glavnem odvozu premoga in pri povzemu trakov. Tudi tu ga je pri delu ovirala poškodovana noga, kasneje si je zlomil še drugo, zaradi težkega dela v jami so se pridružile še težave s koleni in s hrbtenico. A delati je znal in hotel. Počasi in preudarno, kar se v jami vedno obrestuje. Če je imel razumevajočega nadzornika, je delo povsem korektno opravljal, nekateri pa so mu tudi očitali, češ zakaj pa delaš v jami, če nisi sposoben. Leta 1949 so ga premestili ven, na separacijo, kjer naj bi opravljal lažja dela. A lažjih del je v premogovniku vedno manjkalo. Na separaciji je delal šest let, eno leto tudi skupaj z Jožico, bodočo ženo, takrat pa sta »že govorila«. Danes bi temu rekli, da sta hodila. »V dveh mesecih sva premetala okoli 16 ton premoga. Reklo se je, da sva delala ‚na razliki‘; če je tehtnica pokazala, da je vagon ali tovornjak preveč napolnjen, je bilo treba premog odmetati, v nasprotnem pa dopolniti. Na roke, z lopato, seveda.« Ob tem skoči Jožetova pripoved malo naprej, ko so z družino že stanovali v bloku. Pripeljali so jim »za kolnkarto« premoga, ki ga je bilo treba spraviti v klet. Jože je moral v popoldansko službo in je nameraval premog pospraviti kasneje, ker pa se je pripravljalo k dežju, se je dela lotila Jožica. Sosedje so še dolgo pripovedovali, s kakšno energijo in hitrostjo je zmetala okoli tri tone premoga v klet! Jezernikova Jožica Jožica je sicer pri premogovniku nabrala osem delovnih let, potem pa je zbolela. Operirali so ji tumor na hrbtenici in tvegana operacija se je na srečo dobro končala. A zaradi bolezni si pokojnine ni mogla prislužiti, čeprav bi zaradi teže dela tudi njej lahko leta šteli dvojno. Delala je tudi pri obnovi starega jaška, kjer je leto in pol tako kot moški dvigovala 50-kilogramske vreče cementa in 45-kilogramske zidake. »Jožica je delovna, skromna in ‚šparovna‘,« pravi Jože, ona pa, »da je treba delati in se ne hvaliti.« Rojena je bila na Jezernikovi domačiji v Zabrdu pri Podkraju, danes jo poznajo kot Lemeževo. Imeli so 6,5 ha zemlje in nekaj živine. V družini je bilo pet otrok. Dela je bilo veliko in Jožici je zlezlo pod kožo. Oče ji je nekoč rekel: »Ti si mi všeč, ker sama vidiš delo in ti ni treba večkrat reči, kaj moraš narediti!« Družina Jože se je odločil, da se do tridese- [ 18 tega leta ne bo poročil, doma pa je imel dogovorjeno, da lahko tam stanuje, dokler je samski. Ko sta se z Jožico leta 1955 poročila, sta se odselila v petinpetdesetorček, od tam pa leta 1958 v povsem novo stanovanje na Tomšičevi cesti, nad Šumi. Zanj je Jože seveda moral narediti precej udarniških ur. V zakonu sta se jima rodila najprej sin Janez, nato še hči Jožica. Zanimivo je, da so vsi štirje rojeni v februarju in tako lahko kar z eno torto praznujejo vse štiri rojstne dneve. Hči je zdaj medicinska sestra na Medicini dela, prometa in športa v Zdravstvenem domu Velenje, sin je zaposlen v Gorenju. Umirjena starost Jože je od leta 1979 upokojen. Starost in Jožičine bolezenske težave sta jima otežila samostojno življenje in ju usmerila v dom za starejše. Prav v tem času je bil odprt PV Zimzelen in preselila sta se vanj. Vajena trdega dela je Jožica težko sprejela, da ne zmore več kuhati, pospravljati, čistiti stanovanja, nositi stvari iz trgovine, še manj si je predstavljala, da bi za to nekoga najela. Nekaj časa je gospodinjil Jože, a na dolgi rok tudi to ni bila rešitev. Pobarala sem ju, da sta si ob takšni življenjski zgodbi in zbranih letih – Jožica šteje dobrih 87 let, Jože jih bo v začetku prihodnjega leta praznoval 90 – zdaj pa že zaslužila, da malo uživata, počivata. V domu sta zadovoljna. »Tukaj nimam nobenih skrbi, ni mi treba delati, a saj tudi ne bi mogla,« je rekla Jožica. Ne pritožuje se rada in nič ne reče, če ji kaj ni po godu. Jože pa je bolj kritičen in ga stanovalci in zaposleni poznamo, da kar naravnost opozori na nepravilnosti in izrazi svoje nezadovoljstvo. »Jože, vi kar povejte, če kdaj kaj ni v redu,« mu rečem za konec, on pa nasmejan odvrne: »No, k temu me pa res ni treba spodbujati!« Diana Janežič Prenova bolnišnice nas je povezala V Bolnišnici Topolšica od lanskega avgusta teče zelo obsežen in zahteven projekt, ki se je začel kot energetska sanacija glavne bolnišnične stavbe, ko pa so dela stekla, se je spremenil v temeljito prenovo bolnišnice. Za nekaj mesecev so se zato zaposleni v upravi bolnišnice preselili v prostore PV Zimzelena. To naše sobivanje je bilo razlog, da smo za pogovor prosili direktorja Bolnišnice Topolšica primarija Leopolda Rezarja, dr. med. Zimzelen: »Kako poteka prenova in kaj vas še čaka?« Prim. Rezar: »Prenovo smo začeli z vrha navzdol – najprej smo prenovili četrto nadstropje, kjer ima prostore uprava, nato tretje, drugo in prvo nadstropje, kjer so bolnišnični oddelki, zdaj (v začetku julija, op. p.) pa smo v pritličju. Vsi oddelki bodo sodobno opremljeni, intenzivni oddelek bo pripravljen tudi za mednarodno akreditacijo in bo odgovarjal najvišjim standardom. V pritličju bo največ funkcionalnih sprememb, ki bodo vplivale tudi na logistiko po celi hiši, poleg tega bo s tem hiša prijaznejša bolnikom. Tako bomo na primer prestavili glavni vhod v bolnišnico na sredino stavbe, naredili bomo večjo vhodno avlo z oknom za informacije in centralni vpis. Uredili bomo veliko čakalnico za bolnike, ki prihajajo na kontrolne preglede, v njej pa bodo tudi kavarna, trgovina in izhod v lep park na južni strani bolnišnice, ki smo ga zdaj premalo uporabljali. Čaka nas še prenova kleti, začeli pa smo že tudi s prenovo stavbe Smrečina. Trenutno rušimo povsem propadel prizidek, ki ni bil prvoten del stavbe. Poleti bomo začeli obnovo stavbe. S tako povečanim obsegom prenovitvenih del so se seveda močno povečali stroški. Za energetsko sanacijo smo dobili odobrena 2 milijona € evropskih sredstev, celotna prenova bolnišnice pa bo stala več kot 6 milijonov €. Viri financiranja so: ena tretjina omenjena evropska sredstva, nekaj iz tekočih sredstev bolnišnice, 3,5 milijona € pa je dolgoročnega kredita. Finančni načrt za [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] Direktor Bolnišnice Topolšica primarij Leopold Rezar, dr. med. najem tega kredita je 11. aprila letos potrdil Svet zavoda, konec junija pa ga je potrdilo tudi Ministrstvo za zdravje.« Zimzelen: »Ves čas prenove bolnišnica deluje. Kako to občutijo bolniki in zaposleni?« Prim. Rezar: »Če ste kdaj prenavljali stanovanje ali hišo in tam tudi bivali, potem veste, da je to zelo neprijetno in da je življenje moteno. Tako je tudi pri nas. Prenova je stresna za zaposlene in za bolnike, ob tem da se bolniki menjajo, zaposleni pa v glavnem ne in imajo leto dni razbijanja po hiši gotovo že dovolj. A poudariti moram, da je razumevanje kolektiva izjemno in da je tudi odziv bolnikov dober. Zavedamo se, da pri nas bivajo in se zdravijo v neprijetnih razmerah, a so potrpežljivi in so veseli, da bolnišnico prenavljamo. Obiskovalci so že prenovljene prostore pohvalili. Namen prenove prostorov je zagotoviti tudi visoko bivalno raven bolnikov; vsaka soba ima svoje sanitarije in tuš, priključke za KTV in internet, vse so klimatizirane. Stavba bolnišnice je bila odprta 10. oktobra 1964 in je bila od takrat le malo obnovljena. Ugotovili smo, da je bila električna inštalacija dotrajana, zamenjave sta bili potrebni kanalizacija in vodovodna napeljava … Skratka, stavba je bila res potrebna temeljite prenove.« Zimzelen: »Vaša bolnišnica in PV Zimzelen sodelujemo po strokovni plati, prenova bolnišnice pa nas je povezala še bolj. Kako ocenjujete to sodelovanje?« Prim. Rezar: »Tako osebje kot celotna uprava, ki se je začasno namestila v vaših prostorih, smo bili prijetno presenečeni nad prijaznostjo in toplino ob sprejemu, tako da smo se že v kratkem času počutili domače, prijetno. 19 ] prijetnost bivanja Razmere za delo so bile zelo dobre. Meseci, ki sem jih preživel v delovnih prostorih pri vas, mi bodo ostali v zelo lepem spominu. Z direktorico Andrejo Štefan Bukovič sva našla pristen stik in menim, da bomo te dobre odnose negovali in razvijali naprej. Z direktorico sva se že dogovarjala o možnostih nadaljnjega sodelovanja, združevanja sinergij med nami in vami, pa tudi v kraju Topolšica. Naša energija je trenutno usmerjena v prenovo in v reševanje težavnih razmer v zdravstvu, a prepričan sem, da se bodo stvari uredile in bomo lahko začeli skupne projekte. Te lahko vodimo na strokovnem področju, na primer pri negah, pri skrbi za vaše stanovalce, ki včasih postanejo naši bolniki … Sodelujemo lahko tudi na poslovnem področju. Kraj Topolšica ima tri nosilce, Bolnišnico, PV Zimzelen in Terme, ki opravljajo komplementarno dejavnost. S tem je začrtana prihodnost kraja. Ocenjujem, da se je Topolšica v zadnjih desetih letih zelo razvila, veliko se je naredilo, kraj je spremenil podobo, ob tem pa ohranjamo lepo naravno okolje, ki je njegova dodana vrednost. To Topolšico pelje v nadaljnji razvoj zdraviliško-turistične-zdravstvene lokacije.« Diana Janežič Moje doživljanje Zimzelena kot novo delovno okolje Pred enim letom, julija 2012, je PV Zimzelen postal delovno mesto delavcev, zaposlenih v poslovnem delu Bolnišnice Topolšica (BT). Na kratko zapisano – v Zimzelen se je preselila Uprava Bolnišnice Topolšica. Ta čas je bil za zaposlene ne le čas selitve, ampak čas, v katerem smo vsi komaj dohajali spremembe, ki so se odvijale okrog nas in z nami. Bil je čas, ko je ministrstvo za zdravje potrdilo novoizvoljenega direktorja BT prim. Leopolda Rezarja, in bilo je obdobje, ko je Svet zavoda – najvišji organ BT – potrdil načrt za izvedbo energetske sanacije bolnišnice in začetek le-te. Delavce uprave bolnišnice je v tem času presenetila novica o začasni selitvi v nove prostore. Ker v bolnišnici ni bilo prostorske možnosti za to, nam je vodstvo PV Centra starejših Zimzelen z veseljem in radodarno ponudilo streho nad glavo v četrtem nadstropju. Direktorica in njeni sodelavci so nam izkazali obilo naklonjenosti in pri vselitvi upoštevali naše želje in potrebe. Počutili smo se domače Zaposleni bolnišnice smo se vselili v štiri prostore. Direktor in poslovna sekretarka sta se namestila v pritličju v svetli in prijazni pisarni. Sodelavke v finančni in računovodski službi so dobile veliko pisarno v četrtem nadstropju, pravna služba pa je v eni od sob s pomočjo vzdrževalcev PV Zimzelena dobila prav prijetno pisarnico celo s svojim straniščem. Pomočnica direktorja za gospodarske zadeve in vodja kakovosti sva se vselili v sobo, ki je bila sicer namenjena shranjevanju različnih stvari, a z malo več truda pri urejanju je nastala lepa pisarna, v kateri smo letos delali celo trije sodelavci. Edina pomanjkljivost je bila slabša [ 20 telefonska povezava; imeli smo slabši signal in občasno moten dostop do interneta, kar je pri delu dandanes res nepogrešljivo. Po vselitvi smo se začeli navajati na delo in življenje v Zimzelenu. Vsi sodelavci smo se kmalu spoprijateljili z delavci Zimzelena in seveda s stanovalci, ki so nas že ob prihajanju v službo pozdravljali, ogovarjali in v enem letu že poznali po imenih in tudi kaj vedeli o nas. Gospe in gospodje, ki so prihajali vsako jutro na telovadbo v četrto nadstropje, so nas večino poznali po imenih. Osebno sem dobila vsako jutro ob prihodu v službo veliko energije, saj me je na oknu v drugem nadstropju ob jutrih čakal stanovalec in mi mahal, me ogovoril. Ko sem vstopala v dvigalo, se je po navadi z mano peljal kdo od stanovalcev, me opazoval in seveda brez pohvale moje obleke, videza ni šlo. Odlično sodelovanje z zaposlenimi V Zimzelenu nismo imeli samo delovnih mest, ampak smo koristili tudi sejne sobe, knjižnico. Na tem mestu bi se rada osebno zahvalila Diani Janežič in Ani Šimenc, ki sta mi vedno omogočili, da so se lahko sestanki odvijali nemoteče, mi priskočili na pomoč pri iskanju pripomočkov za izvedbo sej, predstavitev, seminarjev … Dragi zaposleni v Zimzelenu, lahko vam povem, da smo v vaših prostorih z našimi sodelavci na področju Z zaposlenimi v Upravi Bolnišnice Topolšica smo eno leto (so)delovali v prostorih PV Zimzelena. uvajanja Sistema kakovosti BT popisali največ, pravzaprav glavnino procesov in pripravili ogromno dokumentov za kakovostnejše delo poslovnega in strokovnega dela bolnišnice. V prostorih Zimzelena so se odvijali tudi koordinacijski sestanki za izvajanje energetske sanacije bolnišnice – kovali smo načrte, govorili o varnosti na gradbišču, načrtovali nadaljnje faze v gradnji in prišel je čas, ko imamo v bolnišnici obnovljena štiri nadstropja – manjkata še polovica pritličja in klet. ljudje, ki so tu zaposleni. Še na nekaj ne smem pozabiti. Kavarna v recepciji doma je super za kratke sestanke, srečanja. Pri tem ne morem mimo odličnega osebja, ki postreže v kavarni, in če potrebuješ informacije, jih dobiš, ker opravljajo tudi delo receptorja. Spregledati ne smem tudi vaše mini trgovinice z izdelki, ki mi je prišla mnogokrat prav, pa pri vas izdelanih vizitk ob novem letu, veliki noči, za rojstni dan. Še tisto nekaj! Tudi na frizerko Polono, ki ima salon v prostorih Zimzelena, sem se navadila in je postala moja osebna frizerka. Ker smo bili zaposleni bolnišnice zelo navezani ne le na delo v Zimzelenu, ampak tudi na življenje v njem, smo se večkrat v dom vračali tudi popoldne ali ostajali po službi. Z veseljem smo se namreč udeležili različnih delavnic, predstav. Kaj naj zapišem za konec? Bilo je lepo, bili ste prijazni, ostanite takšni. Lepo pa je zopet doma – v Bolnišnici Topolšica, kjer sem po prenovi dobila zelo prijetno pisarno, kjer zjutraj srečujem prijazne sodelavce in nasmejane sodelavke na hodnikih bolnišnice. Meni je ostalo v spominu predavanje o ayurvedi in masaža po predstavitvi. Spomnim se tudi prireditve, na katero smo bili povabljeni, ko je dom praznoval tri leta delovanja in so se s kulturnim programom predstavili stanovalci in zaposleni. Tudi letošnji pust je bil doživetje, saj so nas v delovne prostore prišli obiskat najmlajši krajani Topolšice, otroci iz vrtca in osnovne šole. Mag. Brigita Putar Še bi lahko naštevala in opisovala. Skratka, bilo je lepo, čudovito. Rada sem hodila v službo – eden od razlogov je bilo tudi začasno novo delovno okolje in 21 ] prijetnost bivanja Na dvorišču Ljubljanskega gradu Prelepa si bela Ljubljana Maj je vsako leto mesec, ko se s stanovalci odpravimo na izlet. Letošnji je bil 21. maja, odpravili pa smo se kar v glavno mesto Slovenije – Ljubljano. Naša cilja sta bila Ljubljanski grad in sprehod po Stari Ljubljani. Zelo dobre volje smo se odpravili na pot in že v Topolšici se je po avtobusu razlegala pesem. Organizatorji izleta smo bili zadovoljni toliko bolj, ker smo lahko s pomočjo Društva distrofikov Slovenije v njihovem kombiju na izlet peljali tudi štiri stanovalce na invalidskih vozičkih. Skupaj se nas je na pot odpravilo 28 stanovalcev in 6 spremljevalcev. Z vzpenjačo na Ljubljanski grad Vožnja do Ljubljane po avtocesti je hitro minila in že smo morali izstopiti na Krekovem trgu v Ljubljani, kjer je vstopno mesto v vzpenjačo na Ljubljanski grad. Za minuto smo uzrli čudovit razgled na Ljubljano, potem pa smo že bili na grajskem dvorišču. Vzeli smo si čas za malico, [ 22 medtem pa izvedeli nekaj podatkov o vzpenjači in gradu. Ideja, želja in potreba po izgradnji tirne vzpenjače, ki bi povezovala staro mestno jedro in Ljubljanski grad, so stare že več kot stoletje. V svojem pismu takratni avstro-ogrski oblasti je župan mesta Ljubljane dr. Ivan Hribar zapisal: »Ker je razgled z dotičnih prostorov (Ljubljanskega gradu) očarovalno lep in ker bi se sedanje senčnato dvorišče dalo prav dobro porabiti, da bi bil grad, če se napravi nanj dvigalo, po katerem bi se prišlo na vrh za kakih deset krajcarjev ali še ceneje, vedno – zlasti pa še poleti zvečer – prav dobro obiskovan.« Mestna občina Ljubljana je nato šele konec leta 2006 Ljubljanski grad povezala s starim mestnim jedrom s pomočjo tirne vzpenjače. Da je bila res dobrodošla, pove podatek, da je v letu 2010 na grad prepeljala že milijontega potnika. Iz zgodovine Ljubljanskega gradu pa smo med drugim izvedeli, da je doživel več prezidav, služil pa je tudi različnim namenom: bil je plemiška rezidenca, nato vojaška utrdba, vojaško skladišče, kaznilnica ter nato delno kulturna ustanova in delno stanovanjski objekt. Najbolj znan načrt o prenovi Ljubljanskega gradu je naredil arhitekt Jože Plečnik, ki pa ni nikoli zaživel. Popolna prenova se je začela po letu 1963, ko so zadnji stanovalci dobili stanovanja v mestu. Danes je grad s kulturnimi in družabnimi prireditvami namenjen obiskovalcem, [ Dokler živiš – živi! ] Obvezen posnetek pri Prešernu ponuja lep sprehod iz Stare Ljubljane in čudovit razgled na Ljubljano z okolico. Tak razgled si je privoščilo tudi nekaj naših stanovalcev, ki so se povzpeli na razgledni stolp. Sprehod po Stari Ljubljani Naš izlet smo po vrnitvi z gradu nadaljevali peš. Sprehodili smo se Sprehod po Stari Ljubljani mimo stolnice – Cerkve sv. Nikolaja, do Robbovega vodnjaka in mestne hiše, nato pa do Tromostovja in čez Ljubljanico na Prešernov trg. Tam seveda nismo bili sami, saj je to priljubljeno zbirališče Ljubljančanov vseh starosti in številnih turistov. Največjemu slovenskemu pesniku Francetu Prešernu smo se poklonili z lepo zapeto kitico Zdravljice, ki je slovenska himna, in poželi aplavz mimoidočih. Dobre volje smo nadaljevali pot čez tržnico. Ta del Ljubljane imenujejo tudi Plečnikova Ljubljana, saj je ta najslavnejši slovenski arhitekt v njem pustil močan pečat. Pot nas je vodila do Doma upokojencev Center - Poljane, kjer smo prijetno utrujeni hvaležno sprejeli gostoljubje zaposlenih in se okrepčali s kosilom. Med vožnjo nazaj v Topolšico smo bili bolj tiho, saj se je vsem prilegel počitek, vsak pri sebi pa smo tudi urejali vtise s poti. Zadovoljstvo, da smo zmogli pot v Ljubljano in si njen najlepši del tudi ogledali, je bilo veliko. Diana Janežič 23 ] prijetnost bivanja Športne igre domov Celjske regije Letošnje športno-družabne igre stanovalcev domov Celjske regije je gostil Dom Lipa Štore. Glede na to, da pomlad ni bila sončna, smo se spraševali, le kakšno vreme bomo imeli na naš dan D. Tako kot lani, ko smo se srečali v Domu za varstvo odraslih v Velenju, nas je pričakal dež, vendar smo bili kljub temu zelo dobre volje. 30. maja smo se odpravili na igre. Naši tekmovalci – Julija Močilnik, Ivan Atelšek, Jože Koren in Andrej Škulj – niso imeli treme, ker so bili dobro pripravljeni, zraven pa smo imeli tudi glasna navijača Milko Vidmar in Frančka Klančnika. Sprejem v Štorah je bil zelo topel. Peljali so nas v dvorano, kjer smo se zbirali vsi udeleženci. Mize so bile bogato obložene, za zmanjšanje treme pa so poskrbeli z domačo glasbo. Na letošnjih igrah je sodelovalo 14 domov. Po uvodnem pozdravu direktorice doma se je začelo zares. Naša ekipa se je najprej preizkusila v igri z balinčki, kjer so zasedli odlično tretje mesto. Ker smo bili polni adrenalina, nam je igra štafeta šla še bolje od rok, saj smo osvojili prvo mesto. Največ težav nam je povzročila igra spomin, zadnja igra kocka sreče pa nam je prinesla sre- Ivan Atelšek pri metanju balinčkov Dobro razpoloženi smo se popoldne vračali v Topolšico, kjer so nas, kot smo že vajeni, pričakali drugi stanovalci in nekaj zaposlenih na čelu z direktorico Andrejo Štefan Bukovič. [ 24 [ Dokler živiš – živi! ] čo, saj smo zasedli tretje mesto. Vzdušje je bilo veselo in razigrano, veliko smo peli in se smejali, tako da smo kar pozabili na rezultate. Ko so prinesli razpredelnice rezultatov posameznih iger, pa je napetost naraščala. Zanimalo nas je, katero mesto smo dosegli. Letos so bili rezultati zelo izenačeni, tako da smo nestrpno čakali končne rezultate. Ko so poklicali že skoraj vse ekipe, smo zaslišali tudi naš dom. Zasedli smo odlično 4. mesto. stanovalci in nekaj zaposlenih na čelu z direktorico Andrejo Štefan Bukovič. Čestitala nam je za odličen nastop in uvrstitev. Seveda sta nas pričakala tudi torta s čestitkami in šampanjec. Tako smo zabaven in tekmovalen dan sklenili najlepše – zadovoljni, veseli, razigrani med svojimi prijatelji. Janja Koželj Zmagovalca iger pa je odločila igra sreče. Ker je bil rezultat izenačen, sta kocko sreče metala Dom ob Savinji Celje in Dom Prebold. Zmagovalec letošnjih iger in hkrati organizator naslednjih iger je postal Dom starejših občanov Prebold. Dobro razpoloženi smo se popoldne vračali v Topolšico, kjer so nas, kot smo že vajeni, pričakali drugi V štafeti smo zmagali. Preživljanje lepih trenutkov v dobri družbi V PV Centru starejših Zimzelen sem v maju dva tedna preživela v krasni družbi stanovalcev, ki bivajo v tem domu. V prvih dneh sem spoznala potek dela po hiši in vsako bivalno enoto v domu. Zanimivo mi je bilo, da se vsaka enota imenuje po zeliščih, ki so jih stanovalci naključno izžrebali. V oči so mi padle slike, ki pred enoto predstavljajo rastlino, po kateri je posamezna enota poimenovana. V dneh praktičnega usposabljanja sem bila prisotna pri veliko dejavnostih, spoznala sem delo animatorke, fizioterapevtke, delovne terapevtke, gospodinj, ki v domu skrbijo za stanovalce, in še veliko zanimivega. Poleg tega sem bila z veseljem na koncertu flavtistke, ki je bil organiziran za stanovalce doma, ter se udeležila izleta, ki so ga imeli stanovalci v Ljubljano. Med svojo prakso sem spoznala veliko novega na področju, ki ga študiram, to je socialna gerontologija. Spoznala sem, kako teorija preide v prakso ter da je bivati in delati s starejšimi ljudmi lepo, če se s srcem družiš z njimi, oni pa ti dobre občutke vračajo z nasmehom zadovoljstva. To je bila krasna izkušnja, ki jo vsekakor želim ponoviti. Bodisi nadaljevati prostovoljno delo ali pa na naslednjih praktičnih usposabljanjih. Menim, da je ta izkušnja tako meni kot tudi stanovalcem prinesla svežino in zame je to največje zadovoljstvo. Vesela sem, da sem lahko z njimi delila del svojega znanja, hkrati pa sem ga še nadgradila. Anja Hrovat, študentka socialne gerontologije 25 ] prijetnost bivanja Pri nas so razstavljali »Izzvati v sebi že nekoč doživeto čustvo in nato s kretnjami, linijami, barvami, podobami, izraženimi besedami predati to čustvo tako, da tudi drugi doživijo isto čustvo, to je stvar umetnosti.« Lev Nikolajevič Tolstoj Ikonopisje Alimpija Košarkoskega jo za svojega drugega očeta in tudi sam ima do njih očetovski odnos. Še danes ga pokličejo in vprašajo za kakšen nasvet. Pisanje ikon V maju 2013 so stene našega razstavišča okrasile ikone slikarja Alimpija Košarkoskega, Šoštanjčana od leta 1972, sicer pa Makedonca iz Vevčanov. Odprtje razstave smo pripravili 7. maja, za glasbeni program pa je poskrbela pevka slovenskih narodnih pesmi Agata Zgonec. Alimpije Košarkoski je, kot je dejal v pogovoru ob odprtju razstave, v Slovenijo prišel za delom. Po poklicu zidar se je pridružil skupini, ki je gradila blok 5 v TE Šoštanj. A o razlogih za preselitev je dejal še: »Takrat smo živeli v skupni državi Jugoslaviji in Slovenija je bila čudovita dežela – še vedno je in sem ponosen, da je to moja druga domovina. Slovela je po redu, dobro delujočem sistemu. Mladi smo iskali svoje priložnosti in moja se je ponudila tukaj. Ko sem prišel v Slovenijo, sem spoznal tudi svojo bodočo ženo in ustalil sem se v Šoštanju. Vključil sem se v različna društva: deloval sem pri turističnem, gasilskem društvu, pri ribičih, najbolj aktiven pa sem bil pri odbojkarjih.« Njegova odbojkarska kariera je zavidljiva. Bil je pomočnik trenerja v OK Šoštanj Topolšica in v tem času so osvojili naslov državnega prvaka, kar je bil prvi takšen naziv za kakšen športni klub v Šaleški dolini, nato pa poželi še veliko uspehov. Veliko časa, volje, energije je vložil v odbojko, vzgojo mladih fantov. Mnogi ga ima- Alimpije Košarkoski je od leta 1997 do zdaj napisal okoli 100 ikon. Pri vseh različnih dejavnostih ga je sčasoma zaneslo tudi v slikarstvo, kar ga je privlačilo že kot otroka. Za obuditev te mladostne želje je bil potreben razlog. »Naš družinski prijatelj, akademski slikar Goce Kaladjijevski, je živel v Šentjurju pri Celju, in ko sem že živel v Šoštanju, sem ga želel presenetiti. Naslikal sem sv. Nikolaja in mu ga pokazal. Bil je navdušen in postal je moj mentor.« Ikonopisje ga je prevzelo in v tem hobiju uživa. V makedonskem koledarju je 365 svetnikov, za vsak dan v letu. Alimpije jih je od leta 1997 do zdaj napisal okoli 100. Razstavlja v Sloveniji in tujini. Podučil nas je tudi o nastajanju ikon: »Ikone se pišejo, ne rišejo, na les, ki ga je treba ustrezno pripraviti z več plastmi kita. Nato se nanj nanašajo barve v jajčni temperi, za zlatenje s posebno tehniko se uporabljajo zlati ali srebrni lističi. Izdelovanje ene ikone traja dober teden dni.« Bogata makedonska kultura Bogata kulturna dediščina Makedoncev je vidna v narodnih plesih, narodnih nošah, v arhitekturi, samostanih in cerkvah, rezbarstvu in ikonopisju. Alimpije je povedal: »Makedonija in Slovenija imata podobno zgodovino; sosednji narodi so oba naroda hoteli podjarmiti. Makedonija ima še danes težave s sosednjo Grčijo. A Makedonija ima svojo lepo zgodovino, Aleksander je bil Makedonski, ni bil Grk. V 9. in 10. stoletju sta delovala najbolj poznana svetnika sv. Kliment in sv. Naum. Država je zelo raznolika, pokrajina je razgibana. V njej je več kot 16 vrhov, višjih od 2000 metrov, na drugi strani pa je Makedonija poznana po pridelovanju številnih vrst sadja in zelenjave. Vevčani imajo še posebej bogato kulturo. V kraju, ki velja za eno najstarejših naselij v Makedoniji, je več kot 15 sakralnih objektov.« Preplet slovenske in makedonske umetnosti Razstavo je odprla direktorica PV Zimzelena Andreja Štefan Bukovič. Ob tem je povedala zanimivo anekdoto o tem, kako je Alimpija Košarkoskega, soseda iz Šo- [ 26 [ Dokler živiš – živi! ] Slovenske narodne pesmi je pela Agata Zgonec. Alimpije Košarkoski je PV Zimzelenu podaril eno od svojih ikon. štanja, poznala po imenu, ne pa osebno. Na potovanju po Makedoniji pa so ji domačini na Ohridu priporočili tudi ogled Vevčanov. Poezija akvarelov Po občudovanju kulturnih znamenitosti se je zapletla tudi v pogovor s popom, ki je, potem ko je povedala, od kod prihaja, povedal, da je delček Vevčanov tudi v Šoštanju – to je Alimpije Košarkoski. Vmes se je z njim spoznala tudi prek športa, v maju pa smo imeli vsi skupaj v PV Zimzelenu priložnost Alimpija spoznati tudi kot slikarja. Od začetka junija je v razstavišču PV Zimzelena na ogled razstava likovnih del članic Kulturnega društva likovnih ustvarjalcev Zgornje Savinjske doline – GAL, Rečica ob Savinji. Odprtje smo pripravili 13. junija. Odprtje razstave je bil preplet slovenske in makedonske kulture. Slovenske narodne pesmi je pela Agata Zgonec, ki je med ljubitelji narodnega petja, ljudskih pesmi dobro znano ime. Solopetja se je učila pri prof. Mariji Zupanc v Velenju in prof. Jelki Strgar v Ljubljani. Ljudske pesmi je interpretirala v pevskih zborih ter s citrarjema Marjanom Marinškom in Tomažem Plahutnikom. Pela je v ansamblih Kvintet Planika iz Šoštanja, Blejski kvintet, ŠIK Velenje, Dan in noč in v Duu Corona z Dušanom Krajncem. Pod vodstvom mentorice Milice Zupan se je v jesenskem delu 14 članic udeležilo delavnice akvarela in 10 članic se tokrat v našem razstavišču predstavlja s svojimi likovnimi deli. Pod naslovom razstave Poezija akvarelov razstavljajo: Erna Čopar, Saša Dolšak, Branka Ermenc, Mija Kemperle, Mojca Korošec, Darinka Marolt, Magda Posedel, Irena Remic, Marjeta Špec in Blanka Božič. Kulturno društvo likovnih ustvarjalcev Zgornje Savinjske doline – GAL je začelo delovati 11. septembra 1999 in deluje že štirinajst let s sedežem v prostorih OŠ v Rečici ob Savinji. Šteje 25 članov in vodi ga Branka Ermenc. Slikanje za dušo in druženje Kot so v pogovoru povedale razstavljavke ob odprtju razstave, že januarja, ko minejo prazniki in se življenje vrne v vsakdanje tire, v društvu GAL ne mirujejo, ampak začnejo delati. Dejavnosti jih bogatijo, nahranijo njihovo dušo in jih hkrati povezujejo v druženja – ob 27 ] prijetnost bivanja Del članic društva GAL, ki razstavljajo v PV Zimzelenu. odprtjih skupinskih in samostojnih razstav ali na likovnih delavnicah, kjer se učijo novih tehnik slikanja, kiparskega oblikovanja in drugačnega likovnega ustvarjanja. SPOMINI Spomini na mladost, ki sem jih imela, oklepali so mi srce, žalost me vedno je objela. Na tovrstnih delavnicah dajejo poseben pomen zlasti razvoju ustvarjalne domišljije, izmenjavi izkušenj med slikarji, težijo k temu, da udeleženci delavnic pod strokovnim vodstvom likovne naloge rešijo na čim bolj ustvarjalen in samosvoj način. Iz otroka majhnega sem zrastla v dekle, ki je življenja polno, a brez ljubezni za srce. Če sem čutila ljubezen do fanta dobrega, če bila sva srečna, je mama rekla ne. Izobraževalne delavnice vodijo različni akademski slikarji in kiparji iz Zgornje Savinjske doline in od drugod po Sloveniji, pa tudi izven njenih meja. Društvo je bilo do leta 2012 član Zveze likovnih društev Slovenije in večkratni organizator razstav za Zlato paleto. V izborih del pa so člani društva poželi kar nekaj priznanj, certifikatov in tudi zlatih palet. Člani društva svoja dela razstavljajo na skupinskih ali samostojnih razstavah na sedežu društva ali drugod po galerijah, svoja dela pa večkrat podarijo tudi v dobrodelne namene. Diana Janežič [ 28 Je dejala mama mi nič ne pojdeš stran, te nisem zato zredila, da zrasteš in greš drugam. Sredi julija so članice društva GAL razstavljene akvarele zamenjale z barvitimi, slikovitimi akrili. Dela je razstavilo kar 12 članic in član društva. Že skoraj v starosti se poročila sem, zdaj pa tukaj našla sem svoj pravi ljubi dom. Fanika Novak [ Pri nas se dogaja] Čaroben zven flavte 14. maja se je stanovalcem in gostom PV Zimzelena predstavila Anita Prelovšek, akademska flavtistka. Njen nastop je bil pravo doživetje, saj je poslušalcem poleg odličnega igranja flavte zanimivo predstavila tudi vsebino zaigranih melodij in s tem še bolj približala svet glasbe. Anita Prelovšek je glasbo študirala v Italiji, kjer je pridobila akademsko diplomo druge stopnje z najvišjo oceno. Podiplomsko se je izpopolnjevala na bretonskem glasbenem konservatoriju v Rennesu v Franciji, kjer je igrala v različnih zasedbah in pridobila prve pedagoške izkušnje kot zasebna učiteljica flavte. Na tekmovanjih v Rimu in Ravenni je prejela eno prvo in tri druge nagrade. Bila je Zoisova štipendistka, štipendistka francoske vlade in štipendistka Mestne občine Ljubljana. Igrala je v orkestru v Spoletu (Italija) in kot solistka na številnih koncertih v Italiji in Franciji. V Ljubljani nastopa zlasti na kulturnih prireditvah Mestne občine Ljubljana. Redno se udeležuje mojstrskih tečajev pri svetovno znanih flavtistih v različnih evropskih krajih. Kot samostojna flavtistka poleg nastopanja deluje tudi kot glasbena pedagoginja na Ruskem centru znanosti in kulture v Ljubljani. Ker ni le glasbenica, ampak tudi poliglotka, poučuje flavto v slovenskem, francoskem, italijanskem ali angleškem jeziku. Anita Prelovšek je za nastop izbrala pester program – od skladb za solo flavto iz oper, plesov do slovenskih ljudskih pesmi in Avsenikovih melodij. Anita Prelovšek je navdušila s svojim energičnim nastopom. Simpatična, drobna, igrivih oči, polna energije in zanosa je Anita Prelovšek na stanovalce naredila močan vtis. Na njenem nastopu sta jo spremljala oče in babica, druga babica pa je koncertu vnukinje prisluhnila kot stanovalka PV Zimzelena. Njej je Anita posvetila venček slovenskih ljudskih pesmi, stanovalcem iz Koroške pa posebej melodiji Mojcej in Nmau črez Izaro. Ob znanih melodijah so stanovalci tudi zapeli in s tem navdušili gostjo. Diana Janežič Anita s svojima babicama 29 ] prijetnost bivanja Prišla bo pomlad Kdor poje, slabo ne misli, pravi pregovor. Zato v našem Zimzelenu zelo radi pojemo in imamo kar dva pevska zbora – zboru stanovalcev Zimzelen, ki deluje že dobri dve leti, se je lani oktobra pridružil še pevski zbor zaposlenih Vinca Minor. Kar prav tako pomeni zimzelen, le v latinskem jeziku. Za obema zboroma je že nekaj nastopov, 28. maja pa smo se odločili skupaj nastopiti pred domačim občinstvom. Zborovodkinja obeh zborov je Mojca Šabec in njej se moramo pevci zahvaliti za vse znanje, spodbude in lepe trenutke, ki jih ob petju doživljamo skupaj. V pevskem zboru Zimzelen prepevajo tile stanovalci: Zofija Gorogranc, Francka Hvala, Jožica Kučera, Vera Vukadinović, Pavla Karče, Ida Ring, Milka Vidmar, Irena Prašnikar, Marija Kričej, Božena Holešek, Julija Močilnik, Franček Klančnik, Ivan Atelšek, Tone Ramšak in Robert Vizjak. Pevski zbor Vinca Minor pa sestavljamo: Suzana Menhart, Alenka Kladnik, Danica Andrejc, Sabina Koren, Đurđa Albreht, Jelka Florjančič, Milanda Kotnik, Urška Napotnik, Nada Ravljen, Janja Koželj, Ana Šimenc, Martin Štruc in Diana Janežič. Zbor Zimzelen se je na skupnem nastopu predstavil s slovenskimi ljudskimi pesmimi, zbor Vinca Minor pa z raznolikim izborom priredb ljudskih pesmi in popevk. Najbolj je navdušil s pesmijo Žabe, ki smo jo morali zapeti kar dvakrat. Diana Janežič Nastop smo skupaj sklenili z Zakrivljeno palico in Mi se imamo radi. STAROST Čas mineva, pa vendar je edini, ki ostane. Leta niso garancija za zrelost. Mladost živi od upanja. Starost od spominov. Časa ne moreš zadržati, lahko pa ga izkoristiš. Slaba novica je, da čas leti. Dobra novica pa je, da ste vi pilot. Brez prvega koraka ni zadnjega. [ 30 Ne dovoli, da te starost vpraša, kje ti je bila mladost. Ne morem preprečiti, da bi se postarala, lahko pa preprečim, da bi se ob tem dolgočasila. [ Pri nas se dogaja] Bose otroške noge in drobne kitke 11. junija smo v goste povabili učence Osnovne šole Gustava Šiliha v Velenju, ki so člani dveh otroških folklornih skupin: Šmentana muha in Kresničke. OFS Šmentana muha šteje 15 članov, učencev 4. in 5. razreda. Vodi jih mentorica Romea Kanduti. OFS Kresničke združuje 24 učencev 1. in 2. razreda, mentorici pa sta Breda Flego in Špela Bukovec. Obe folklorni skupini ohranjata otroško ljudsko izročilo plesov in iger. Posebnost je tudi, da so otroci oblečeni v tipična oblačila kmečkih otrok z začetka prejšnjega stoletja, plešejo pa največkrat bosi – kot so bili bosi nekoč otroci. Njihov nastop je vedno posebno doživetje, saj z igrivostjo, radoživostjo, veseljem in razigranostjo obudijo spomine na otroške izštevanke, igre, pesmi, plese. Na nastopih jih spremlja harmonikar, ki prav tako poskrbi za veselo razpoloženje. Takšno je bilo tudi v naši večnamenski dvorani, ko so vanjo pritekli otroci. Usta stanovalcev so se razlezla v nasmeh, ko so zaslišali znane pesmi iz svojega otroštva. Krila deklic so se vrtela, kitke so poskakovale, bose pete so udarjale ob tla. Hudomušna besedila in razigran ples so navdušili stanovalce. Za konec smo skupaj zapeli Mi se imamo radi in se dobro razpoloženi zahvalili otrokom, da so nam polepšali dan. Diana Janežič En kovač konja kuje VSAK DAN JE LAHKO LEP Dan se nasmehne tistemu, ki se mu zna nasmehniti! Kdor hoče, najde pot, kdor noče, pa izgovor. Kdor ne vpraša, ne more izvedeti. Ko padeš v vodo, se nase jezi, ne na potok. Lepo je biti obdarovan, še lepše pa je obdarovati druge. Lep pozdrav za dobro jutro te spremlja do večera. Odpri oči, da boš videl, zapri usta, da boš slišal. Opravljanje je kot metla, ki vse pomete, sama pa ostane umazana. 31 ] prijetnost bivanja Bodi kakor ogenj in luč prižigaj Župnija Šoštanj je med 1. in 5. julijem organizirala oratorij, to je večdnevno župnijsko druženje otrok, mladih in starejših z organiziranim programom. Ali kot so napisali na vabilo, »so oratorij dnevi veselja, petja, ustvarjanja, molitve, iger«. V program oratorija so letos vključili tudi pohod od OŠ Karla Destovnika Kajuha Šoštanj do Topolšice. Na pot se je 3. julija podalo več kot 120 otrok in 27 mentorjev. Najmlajši med otroki so imeli 4 leta, najstarejši 15. Njihova pot se je za nekaj časa ustavila tudi na dvorišču PV Zimzelena. Stanovalci so se jih zelo razveselili in jim z veseljem prisluhnili. Otroci so predstavili dejavnosti, s katerimi si krajšajo čas v oratoriju, zapeli pa so tudi zelo lepo himno druženja. Ob koncu so stanovalcem podarili papirnate cvetove, ki so jih sami izdelali, ter se po sladkem okrepčilu podali nazaj proti Šoštanju. Diana Janežič Otroci so nam podarili cvetje, ki so ga sami izdelali iz krep papirja. Stanovalce je obiskalo 120 otrok in animatorjev, udeležencev oratorija. [ 32 [ Pri nas se dogaja] Oj, zdaj pa pojdem po dekle Ko sem bila še mlada, je sosedov »stric« večkrat rekel: »Saj Slaki fejst špilajo, a čez pleh muz‘ko ga pa ni!« Pa sem ga začudeno pogledala, češ, saj Slaki so pa ja najboljši. Godba veteranov Univerze za tretje življenjsko obdobje V zadnjem času pa ugotavljamo, da so se pihalni orkestri razvili v nekaj čisto drugega. Posebej mlade zasedbe imajo med seboj izšolane glasbenike, nekateri so pravi virtuozi, dirigenti so uveljavljeni glasbeniki, ki znajo potegniti najboljše iz zelo dobrih. Skupaj ustvarjajo mojstrovine, ki jih je užitek poslušati. V zasedbi na našem dvorišču pa so se 17. junija predstavili že starejši godbeniki, člani godbe na pihala veteranov Univerze za tretje življenjsko obdobje Velenje, ki se jim leta že poznajo. Četrto leto zapored so bili naši gostje in znova so nas razvedrili in zazibali ob zvokih koračnic in drugih znanih skladb. Tudi Slakovih. Z veseljem smo jim prisluhnili. Godba veteranov je bila ustanovljena v šolskem letu 2007/08. Vseskozi so polno zasedeni in veliko nastopajo, ne le v Šaleški dolini, ampak tudi izven nje, saj se odzovejo na skoraj vsako povabilo različnih društev, organizacij. Do zdaj so imeli že več kot 80 javnih nastopov. Zasedba šteje 34 godbenikov, njihov vodja pa je Aljoša Pavlinc, odličen klarinetist in član Pihalnega orkestra Premogovnika Velenje. V njegovi odsotnosti godbenikom dirigira Mato Ocepek. Veronika Balažic MOJ DOM Zimzelen je moj tretji dom, v njem živim s prijatelji kolikor mi še življenja ostaja. V življenju veliko sem trpela, zdaj sem srečna in vesela, bog daj mi leta še naprej. Da bi življenja bilo še nekaj let, da bi zdravje nam služilo, to si starostniki vsi želimo. Vsem zaposlenim naj dobro bog poplača in jih blagoslovi, to srčno jim želim, jaz, ki v domu tu živim. Fanika Novak 33 ] prijetnost bivanja Muzikantje s Konovega Pri nas je res živahno: 2. julija so nas obiskali in razveselili Konovski muzikantje, teden dni kasneje, 9. julija, pa smo zaploskali Konovskim štrajharjem in z njimi zapeli. Veselo popoldansko urico domače glasbe so nam najprej pripravili harmonikarji in pevci s Konovega. Prišlo je devet nastopajočih, med njimi sedem harmonikarjev, in ko so zaigrali, je bilo res kaj slišati. Takoj so med polno dvorano poslušalcev vnesli dobro voljo, sodelovanje poslušalcev in obilen aplavz. Igrali so dobro, z zavzetostjo in potrebnim strokovnim znanjem. Poslušali smo skladbe naših znanih ansamblov: Avsenikov, Slakov, Klavžarjev, Mladih Dolenjcev in drugih. Njihovo igranje je v nas prebudilo vsa lepa čustva, na obraz privabilo nasmeh, v srca željo po še več! Naši dobrodošli gostje so se izkazali tudi s petjem a kapela. Tudi ta del nastopa je bil zelo lep in kar prehitro je minil. Še bi jih poslušali in upamo, da se v tako prijetnem vzdušju še srečamo v PV Zimzelenu. S Konovega so prišli muzikantje s kar sedmimi harmonikami … Konovski štrajharji Kaj ta beseda – štrajharji – pomeni, še sami ne vedo. Za inštrumente imajo domače orodje. Vseh štrajharjev je deset: dva igrata na harmoniki, drugi pa zvoke dodajajo z žago, koso, kladivom, perilnikom, sodom in basom. Ob nastopu pri nas je bila skupina malo okrnjena zaradi bolezni članov, a je bil njihov nastop vseeno vesel in dober. … in štrajharji z zanimivimi inštrumenti. Štrajharji veliko nastopajo, Slovenijo so prečesali po dolgem in počez, nastopali pa so že tudi v drugih državah. Bili so gostje različnih slovenskih televizijskih postaj. So zasedba, ki je zabavna, zanimiva in jo ljudje radi poslušajo. in zapeli: Konovski smo štrajharji, Po Konovem, V našem lepem kraju, Gruntič mali, Vandrovčki … Igrajo in pojejo pa tudi skladbe drugih avtorjev. Imajo več kot štirideset lastnih skladb. Med njimi so nam zaigrali Slakovo V dolini tihi smo zapeli kar vsi. S tem petjem, s pozornim poslu- [ 34 šanjem in aplavzom smo se jim tudi najlepše zahvalili za njihov nastop. Veronika Balažic [ Pri nas se dogaja] Utihnile so grablje Pred dvema mesecema je naš ansambel Njivski kvintet izgubil nam dragega člana, Franca Lemeža. Bojeval se je z boleznijo, toda zmagala je slednja. Za njim je ostala velika praznina, onemele so njegove grablje, ansambel pa je ostal brez svoje »maskote«. Rodil se je pred petinšestdesetimi leti očetu Francu in materi Cilki Lemež kot prvorojeni sin. Včasih se je domačiji v Zabrdu, zdaj Podkraju pri Velenju, reklo pri Jezerniku. Ker se je za njim rodilo še pet otrok, se je moral Franc po osnovni šoli takoj zaposliti. Tako kot oče je tudi on šel v jamo, kjer je ostal do upokojitve. Franc si je ustvaril družino. K hiši je pripeljal kmečko dekle, Justiko, ki mu je rodila štiri krepke otroke. Odrasli so in si ustvarili družine. Poleg zaposlitve v Rudniku lignita Velenje je Franc vsa leta skrbel za delo doma na kmetiji. V veliko pomoč mu je bila družina, toda njegova velika sreča je bil traktor, ki ga je spremljal večji del življenja. Ni bilo dneva, da ga ne bi vsaj vžgal, če že ni kaj vozil. Če se mu je pokvaril, je tako žalosten taval sem in tja, kot bi ga s kropom polil. Franc Lemež (desno) je bil maskota Njivskega kvinteta, Zlatka Lampret Kompan pa gonilna sila. so bili zaradi težkega dela okorni in niso dobro ubogali. A malo je le znal zaigrati, več kot polovica Slovencev prav gotovo. Franc je bil med ljudmi zelo spoštovan. Pa ne zaradi izobrazbe ali bogastva. Bil je poštenjak in načelen človek. Vsakomur je želel dobro, in če je le mogel, mu je pomagal. V zadnjih letih mu je življenje lepšala glasba, saj je bil pomemben član ansambla Njivski kvintet. Nič na svetu ga ne bi moglo odvrniti od tega. Ni je bilo pomembnejše stvari kot nastop ansambla, kjer je s svojo »pojavo« razvedril mnogo ljudi. Ko je izvedel za kakšen nastop, so se mu kar zaiskrile oči. Na nastopu je bil kot gledališki igralec. Znal je pritegniti pozornost nase. Že samo to, da se je prikazal na odru, je zvabilo smeh iz ljudi. Ko pa je začel poplesavati, igrati, peti ter »juckati«, so poslušalci ploskali in se mu smejali. S tem je dobil še večji zagon in je razveseljeval ljudi in obenem tudi nas, člane ansambla. Kako zelo ga pogrešamo! Hvala ti, Franček, ker si bil tak, kot si bil, in si nam s svojim veseljem polnil dušo! Zapisala vodja ansambla Zlatka Lampret Kompan Po 12 letih igranja so instrumenti Njivskega kvinteta utihnili. Ostajajo lepi spomini, med njimi tudi na srečanje z nekdanjim predsednikom države dr. Janezom Drnovškom. Bil pa je veseljak in velik ljubitelj glasbe, tako velik, da si je v mladosti kupil harmoniko in potem še drugo. Harmoniko se je hodil nekaj časa celo učit. Od doma peš nositi harmoniko ni bilo lahko, zato je to učenje opustil in harmonike prodal. Ljubezen do glasbe je bila tako velika, da je v kasnejših letih kupil frajtonarico v želji, da se bo vsaj hčerka naučila igrati nanjo. In se je, zelo dobro. Kdaj pa kdaj jo je tudi sam vzel v roke in nanjo malce zaigral. Prsti 35 ] prijetnost bivanja Ribiči brez rib S piknikom smo začeli poletje V organizaciji Ribiške družine Šoštanj se je tudi letos nekaj stanovalcev odločilo za ribolov na Šoštanjskem jezeru. A so 19. junija le namakali trnke – ribe so se zaradi vročine skrile v globine jezera, ribiči pa so posedli v senci. Na pragu poletja, 20. junija, smo pripravili piknik. Temperature so bile za poletje ravno prave, zato smo za piknik pripravili jedilnico, pokriti vhod pred domom in senčnico. Skratka, poiskali smo si čim hladnejši prostor. Kljub temu je 6 stanovalcev preživelo v dobri družbi, na zraku in v miru dve uri s palicami, laksom in trnki. No, z ribami pač ne, zato pa so jih obiskali labodi. In še enkrat več smo morali za kosilo jesti – meso in zelenjavo. Kakorkoli, hvala članom RD Šoštanj, da so nam tudi letos omogočili ribolov! A ogreli so nas tudi hrana, pijača in dobra glasba. Del nje je prispevala študentka prvega letnika delovne terapije na Zdravstveni fakulteti Nina Blazinšek, ki je pri nas na praksi. Veselo je raztegnila meh, tako da so najbolj zagreti tudi zaplesali. Drugi so zapeli ali zgolj uživali na prostem ob rahlem pihljanju vetra, ki je prijetno hladil. Osebje kuhinje je poskrbelo, da je zadišalo po pečenem mesu, gospodinje so poskrbele, da nihče ni bil lačen in žejen. Pogovarjali smo se, se nasmejali in dobro imeli. Tako na pikniku tudi mora biti! Najdražja darila in najlepše pohvale ne odtehtajo ene same iskrene besede človeka, ki mu zaupamo - prijatelja. Vse najboljše, drage stanovalke in stanovalci! V aprilu je v rojstnodnevno torto v imenu vseh slavljencev zarezala vesela in radoživa Zorica Križnič. [ 36 [ Pri nas se dogaja] Jurijevo in pevci prinesli pomlad Zdaj pa je res vse začelo brsteti in kipeti v naravi. Tako je lepo, da človek kar ne more verjeti, da smo še pred nekaj dnevi hodili zaviti v zimska oblačila in zmrzovali. Kot da so zaslutili ta prelep, topel čas, so nas 24. aprila, na Jurijevo, obiskali pevci pevskega zbora Društva upokojencev Šoštanj, ki jih uspešno, vedro in sproščeno vodi Alenka Mlinšek. Njen zbor je pri nas že gostoval, obenem pa so nam pevci obljubili, da nam bodo še prišli polepšat kak popoldan. Zelo so nas razveselili s svojim obiskom in nastopom. Dvorana je bila polna pričakujočih poslušalcev; kar premajhna že postaja za takšne prireditve. Zbor šteje veliko pevk in pevcev. Vsi so bili lepo oblečeni, vedri, nasmejani. Začelo se je zelo živahno, pesmi so bile lepe, naše, ki jih imamo najraje. Pa še zapojemo lahko z njimi, saj jih, kot kaže, ne moti naše aktivno sodelovanje. Tudi povabili so nas k petju. Nastop je bil prelep, pevci so nas ogreli, da kar nismo mogli nehati s petjem, plesom, pogovori, saj zdaj se že skoraj vsi poznamo. Skoraj niso mogli končati koncerta, tako smo bili vsi navdušeni. In res smo potrebovali takšno merico petja po dolgi, hladni zimi. Zdaj res vemo, da nam bo sonce ogrelo ostarela srca, da bodo topla, srečna. Veronika Balažic Maja smo bili veseli, da je mesec ljubezni, novega življenja, da znova praznujemo. V juniju je torto razrezala Olga Vrhovnik – zase in za vse slavljence. 37 ] prijetnost bivanja Razvedrili so nas pesem, glasba in ples V našem domu Zimzelen je bilo 4. junija spet veselo in lepo. Ponovno so nas na naše veselje obiskali člani Okteta Zavodnje. Z veseljem smo jih pričakovali in napolnili našo večnamensko dvorano sami ljudje, ki radi poslušamo slovensko narodno pesem. Prikorakali so lepo napravljeni, v novih modrih majicah, nasmejani, tako da so razvedrili še poslušalce. Peli so naše pesmi, ki jih imamo vsi radi, mladi pa so se jim včasih posmehovali. A postajajo vedno bolj naše, nam segajo v srce in z veseljem zaploskamo pevcem, ki jih zapojejo. S tem se jim tudi zahvalimo za trud na vajah in nastopih. Zanimivo je, da se vedno najdejo še pesmi, ki smo jih že skoraj pozabili. Kar zapeli smo s pevci, saj so nam jih obudili v spominu. Vmes sta dva res mlada fanta zaigrala na harmoniko in kontrabas. Postala bosta prava muzikanta, saj že zdaj zelo dobro obvladata oba instrumenta. Zaigrala sta V Občini Šoštanj so letos znova poskrbeli za počitniško delo dijakov in jih nekaj usmerili tudi v PV Zimzelen. Dijaki so se družili s stanovalci, jih peljali na sprehod, se pogovarjali z njimi, igrali družabne igre, poleg tega pa so nam pomagali pri čiščenju okolice doma. Našim stanovalcem so prijetno popestrili dopoldneve in vsi so bili zelo veseli družbe mladih ljudi. Prav tako smo prepričani, da je bilo družabništvo v PV Zimzelen dobrodošlo tudi za mlade. Kot so nam povedali, je bilo druženje s starejšimi ljudmi zanje nova, prijetna izkušnja. Takšne aktivnosti pomagajo graditi mostove med generacijami, prispevajo k odpravljanju stereotipov o pripadnikih različnih generacij in ustvarjajo prijetno sobivanje. Hvala Občini Šoštanj in dijakom, ki so se družili z nami! [ 38 tako veselo, da so tudi nas, poslušalce, zasrbele pete in so nekateri veselo zaplesali. Tako so nas razvedrili pesem, glasba in ples. Lepo! Veronika Balažic Razstavljene keramične skulpture v Zgodbi gline in barv, ki so jih izdelale članice in član skupine Gambatte, žanjejo občudovanje obiskovalcev. Zdaj bodo prijetno poživili vhod, senčnico in jedilnico. Za podarjena dela in druženje se še enkrat toplo zahvaljujemo ustvarjalcem, prav posebej pa še donatorjem, ki so izvedbo tega projekta v veliki meri omogočili. To so bili: Andrejc nizke gradnje, urejanje okolja, Makom trgovina, Krevzel instalacije in ERA Good. [Pri nas se dogaja] INFORMATIVNA STRAN ČAS OBISKOV V poletnem času je PV Zimzelen odprt od 8. do 21. ure. V zimskem času je odprt od 8. do 20. ure. ČAS OBROKOV Zajtrk med 8.00 in 8.30, kosilo med 12. in 13. uro, večerja med 18. in 19. uro. Kuhinja nudi kosila tudi zunanjim uporabnikom. FRIZER Ponedeljek, sreda in petek od 12.30 do 19.00, torek in četrtek od 8.00 do 12.30. Ob sobotah po naročilu. PEDIKER Za pedikuro in masažo se je treba dogovoriti na recepciji. ZDRAVNIK Ob ponedeljkih od 7. do 13. ure, ob sredah od 10. do 14. ure, ob četrtkih od 7. do 12. ure. PRANJE PERILA Sprejem nečistega perila je vsak ponedeljek. PRAZNOVANJE ROJSTNIH DNI Skupno praznovanje rojstnih dni je praviloma zadnjo sredo v mesecu. SVETE MAŠE Naj cveti 220 sončnic! Premogovnik Velenje je tudi letos na različne načine obeležil praznik rudarjev. Med drugim sta Premogovnik Velenje in njegova hčerinska družba PV Invest zaposlenim v Skupini Premogovnik Velenje in upokojenim sodelavkam in sodelavcem podarila sončnico, ki je simbol življenja, predanosti in upanja – simbolizira vse tisto, kar je v življenju pomembno. Sončnice smo prejeli tudi v PV Centru starejših Zimzelen, in sicer kar 220, to je 150 za vsakega stanovalca in 70 za zaposlene. Vsi smo se te lepe geste zelo razveselili. Večina sodelavcev je sončnice odnesla domov in jih posadila v vrt ali na balkon, ostale sončnice pa smo posadili na dvorišču in v atriju. Komaj čakamo, da vzcvetijo! Diana Janežič Svete maše so vsak drugi in četrti torek v kapelici PV Zimzelena. Obiski duhovnika v sobah so na željo stanovalca ali svojca. BIFE V poletnem času je odprt od 7. do 21. ure, v zimskem času pa od 8. do 20. ure. KNJIŽNICA Knjižnica je odprta ob torkih in četrtkih od 10.30 do 11.00. INTERNETNO-BRALNI KOTIČEK V pritličju je urejen kotiček z možnostjo uporabe računalnika, za branje so na voljo različni časopisi in revije. ČLANI SVETA STANOVALCEV Julija Močilnik, Jože Koren, Amalija Šilih, Irena Prašnikar, Franc Klančnik TELEFONSKI IMENIK PV Zimzelen (recepcija) 03-896-3700 PV Zimzelen (fax) 03-896-3730 Tajništvo 03-896-3702 Direktorica 03-896-3701 Socialna delavka 03-896-3703 Vodja zdravstvene nege in oskrbe 03-896-3704 Dežurna služba zdravstvene nege in oskrbe 03-891-7122 Ambulanta 03-896-3712 Pralnica 03-896-3707 Kuhinja 03-896-3706 Računovodstvo 03-896-3710 Spletna stran: www.cs-zimzelen.si Elektronska pošta: [email protected] 39 ] prijetnost bivanja [ 40 [ Pri nas se dogaja]
![[ revija PV Centra starejših Zimzelen Topolšica, april 2013 ]](http://cdn3.abcdocz.com/store/data/002680333_1-02e690db06f051bdeb9f8c561f9a5607-250x500.png)
![[ revija Centra starejših Zimzelen Topolšica, januar 2014 ]](http://cdn3.abcdocz.com/store/data/002674076_1-cc4c2879f5f929af7a5321d622a159db-250x500.png)
© Copyright 2024