[ revija Centra starejših Zimzelen Topolšica, januar 2014 ]
Zimzelen 10 [ revija Centra starejših Zimzelen Topolšica, januar 2014 ] 1] prijetnost bivanja kazalo 4 Moj cilj je, da se skalimo v dober tim 6 Joga smeha – ker je smeh pol zdravja 8 Aktiv fizioterapevtov v Zimzelenu 9 Demenca – ko ne vem več, kdo sem 11 Sodelovanje s prostovoljci 12 Odkrijmo skriti zaklad 14 Projekt je zaključen – in se nadaljuje 18 Predstavitev stanovalca: Andrej Škulj 20 Zimzelen je stičišče mnogih ljudi 21 Vsak dan v letu je čemu posvečen 24 V Šoštanju pri Vošnjakih in Mayerjih 25 Gledališče na obisku 26 Medena zgodba 27 Glasbeni žar seksteta Lindek Časopis Centra starejših Zimzelen januar 2014 številka 10 letnik 5 Naslovnica: Klepet ob kavi [2 Izdajatelj: Uredništvo: Naslov: Uredniški odbor: Oblikovanje: Tisk: Naklada: PV Zimzelen Glavna in odgovorna urednica: Diana Janežič PV Center starejših Zimzelen, Topolšica 78 A, 3326 Topolšica, tel. 03/896-3709; el-pošta: [email protected] Andreja Štefan Bukovič, predsednica Diana Janežič, glavna in odgovorna urednica članice: Dalja Pečovnik, Suzana Menhart, Veronika Balažic, Vanja Poženel Ivo Hans Avberšek, StudioHtz, HTZ Velenje HTZ Velenje, I. P., d. o. o., Velenje 400 izvodov Občasnik Zimzelen prejemajo zaposleni in stanovalci Centra starejših Zimzelen brezplačno. Davek na dodano vrednost po stopnji 8,5%. 28 Pri nas so razstavljali 33 Glasba je univerzalni jezik 34 December 2013 36 Glasbeno voščilo 37 Pesmi Fanike Novak in Stanislava Zajca 38 Miselni orehi 40 Zimski klepet: Marjan Karlovčec 42 Angeli med nami [ moč besede ] Bodimo dragoceni sami sebi Za nami je praznični mesec leta. Ko smo »družbeno« praznovali. In se duhovno bolj ali malo manj predajali sebi in drugim. 3. decembra smo se spomnili rojstva našega največjega pesnika dr. Franceta Prešerna in imeli »ta veseli dan kulture«. 4. decembra goduje sv. Barbara, zavetnica težkih poklicev; takrat smo praznovali z rudarji. 5. decembra, na mednarodni dan prostovoljcev, smo se spomnili vseh naših prostovoljcev in je 10. obletnico delovanja praznovalo društvo Beli obroč, društvo za pomoč žrtvam kaznivih dejanj. 6. decembra goduje sv. Miklavž, eden od treh dobrih mož, ki se dotaknejo naše otroške duše. 25. decembra smo praznovali rojstvo Jezusa – božič, 26. decembra dan samostojnosti in enotnosti pa tudi Štefanovo in se potem pripravljali na praznovanje vstopa v novo leto. Veliko je bilo med nami izrečenih lepih želja, misli in bilo je veliko stiskov rok, ki sporočajo na svoj način. »Zdravja in sreče vam želim,« je voščilo, ki je slišano najpogosteje in mu tudi sama prikimam. In še dodajam: vsem nam v letu 2014 želim, da bi s svojim vzorom dosegla slehernega od nas gospa, pisateljica, humanitarka, pobudnica ustanovitve Belega obroča ter njegova predsednica do nastopa funkcije varuhinje človekovih pravic. Ustanoviteljica dveh skladov, v katerih so z zbranim denarjem pomagali več tisočim družinam. Gospa, ki poleg svojih službenih obveznosti mesečno opravi še veliko ur brezplačnega dela. Avtorica več knjig o žrtvah žensk in moških ter zgodb o plemenitostih. To je gospa Vlasta Nussdorfer, oseba, ki s svojo moralno etično orientacijo zna krepiti ljudi, ki so bili v življenju globoko ranjeni, da ostajajo in postajajo dragoceni sami sebi, ki se hrabro postavlja nasproti neresnici, napuhu in zlorabam. S svojim delom navdušuje druge za zavedanje in zaznavanje sočloveka. Gospa, ki se rada smeji in je srčna. V letu 2014 vam želim zdravja, sreče, srčnosti in dobrih ljudi. Andreja Štefan Bukovič, vodja OE Zimzelen - direktorica centra 3] prijetnost bivanja Moj cilj je, da se skalimo v dober tim 1. avgusta 2013 je pomočnica direktorice za zdravstveno nego in oskrbo ali vodja ZNO v Zimzelenu postala Dalja Pečovnik. Leta 2012 je na fakulteti DOBA postala prva magistra programa Organiziranje in menedžment socialnih dejavnosti, naziv pa je dobila z nalogo Vpliv odvzema poslovnih sposobnosti na zagotavljanje zdravstvenih storitev uporabnikov v socialnovarstvenih ustanovah. Prihaja iz Črne na Koroškem, kjer živi od rojstva. 24 let je bila zaposlena v Centru za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV), v ustanovi za usposabljanje in varstvo oseb z motnjami v duševnem razvoju. Delati je začela kot pripravnica s končano srednjo medicinsko šolo, ob delu se je kmalu vpisala na Visoko zdravstveno šolo v Mariboru. Zimzelen: »S kakšnimi delovnimi izkušnjami ste prišli v Zimzelen?« Pečovnik: »Delala sem kot zdravstveni tehnik na vseh oddelkih, po diplomi pa sem prevzela vodenje zdravstvene službe. Delo mi je ves čas predstavljalo izziv. Rada sem delala z osebami z motnjami v duševnem razvoju, pri tem sem se skalila, dobila sem bogate delovne in življenjske izkušnje. Na vodenje delovnega tima zdravstvene službe imam lepe spomine. Bili smo uspešen tim, dobro smo sodelovali in se dobro razumeli, ampak leta 2009 sem začela razmišljati o novih izzivih. Bila sem zelo odprta za nadaljnje izobraževanje, zato sem se vpisala na magistrski študij. Svoje znanje sem želela nadgraditi z znanji iz vodenja. Študirala sem na daljavo in tak način študija mi je ustrezal zaradi oddaljenosti od šole in delovnih obveznosti, poleg tega mi je dal veliko znanja iz informatike. Študij je bil tudi vsebinsko dobro zastavljen in končala sem ga decembra 2012. In to še ni bilo dovolj – razmišljala sem o novih delovnih izzivih.« Zimzelen: »Kaj je botrovalo odločitvi za zaposlitev v domu starejših – v Zimzelenu?« Pečovnik: »Ves čas sem se spogledovala še z ostalimi socialnovarstvenimi vejami. Glede na to, da je v svetu in tudi pri nas trend staranja prebivalstva, sem o tem področju vedno več razmišljala. Tudi varovanci CUDV so se v vmesnem času postarali, saj je to ustanova, kjer so osebe nameščene za celo življenje. Ti ljudje so zdaj potrebovali drugačne pristope, obravnavo z drugih vidikov kot takrat, ko so bili otroci ali mladostniki … Ko sem videla razpis za vodjo zdravstvene nege in oskr- [4 Dalja Pečovnik:«Takoj sem začutila, da mi v Zimzelenu ne bo težko delati.« be v Centru starejših Zimzelen, sem začutila, da je to moja priložnost. Po prijavi na razpis in razgovoru za delovno mesto so se stvari začele zelo hitro odvijati. Razgovor in način sprejemanja na delovno mesto sta mi bila zelo všeč, ujeli smo se. To je bila moja prva menjava službe in mnogi v domačem kraju me morda niso razumeli, posebej ker se iz Črne, kjer sem imela prej zaposlitev skoraj pred vrati svojega doma, zdaj vozim na delo v Topolšico. Vendar če človek začuti notranjo potrebo, željo, da bi nekaj spremenil, mora slediti temu klicu.« Zimzelen: »Kakšni so bili vaši prvi vtisi o delovnem kolektivu, o delu v domu starejših?« Pečovnik: »V glavi sem imela izdelano pričakovanje, predstavo, kako je delati v domu starejših. A doživetje v Zimzelenu me je presenetilo. Vsi zaposleni in stanovalci so me sprejeli lepo, toplo. Že ob vstopu v hišo sem začu- [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] Dalja Pečovnik:«Najbolj sem vesela, če vidim, da so zadovoljni stanovalci.« tila pravo, domačo, umirjeno vzdušje in vedela sem, da mi tukaj ne bo težko delati. Iskala sem prijazne sodelavce, ki delajo za skupni cilj, in to sem našla. Všeč mi je tudi manjši kolektiv. Direktorica me je odlično vpeljala v delo – seznanila me je s sodelavci, stanovalci, domom kot hišo, z načinom dela … Za to sem ji zelo hvaležna in takšnega sprejema, pristopa nisem pričakovala. Hvaležna sem tudi vsem sodelavcem za sodelovanje in pomoč pri delu. Na kogar koli se obrnem z vprašanjem, vedno naletim na odprtost in dober odziv.« Zimzelen: »Kako ste zastavili delo oz. kakšne cilje ste si zastavili?« Pečovnik: »Ciljev je vedno veliko, imeti moraš odprte radarje, da zaznaš vse novosti, izzive. Cilj je, da zdravstvena nega in oskrba delujta v skladu z vsemi aktualnostmi, strokovno. Želim, da se skalimo v dober tim, ki bo imel dober odnos do stanovalcev. Pred delom v domu starejših nisem imela nobenih strahov, čutila sem se kompetentno, sposobno, suvereno. Delam v skladu z načrti, ki sem si jih zastavila. Na strokovnem področju in z vodenjem ter organiziranjem dela menim, da imam precej izkušenj. Mlajši kolektiv, s katerim delam tukaj, potrebuje vodenje, usmerjanje. Delo z njimi mi je v veselje. Naše skupne cilje smo skupaj dobro zastavili. V ničemer ne prehitevam, saj menim, da je treba omenjenim ciljem slediti po korakih. Najbolj sem vesela, če vidim, da so zadovoljni stanovalci. V vsakodnevnih srečanjih in pogovorih mi dajo povratno informacijo, da so zadovoljni z našim delom in pristopi, da opazijo spremembe. Vse to mi potrjuje pravilno odločitev, da se preizkusim tudi na področju dela s starejšo populacijo.« Zimzelen: »Na področju, ki ga vodite, ste že uvedli nekaj sprememb v organizaciji in načinih dela.« Pečovnik: »Moj pristop k delu je timski. Menim, da je timsko delo sodelavcev različnih profilov v socialnovarstvenih ustanovah osnova in izziv za dobro kakovost. Zato smo tudi v Zimzelenu oblikovali stalne delovne time bivalnih enot. Ta stalnost je dobra tako za sodelavce z vidika odgovornosti, zaupanja in pristopa do dela kot tudi za stanovalce, ki se težko navadijo na stalno menjavanje osebja. Ta korak je že kmalu pokazal dobre rezultate. Nekaj sprememb smo uvedli tudi pri delu v ambulanti, razporedili smo diplomirane medicinske sestre v vodje timov. Zdravstveno terapijo, pripravo zdravil smo premestili na bivalne enote. Vsak stanovalec ima odslej svoja zdravila pripravljena in spravljena na svoji bivalni enoti; s tem smo povečali preglednost in nadzor nad zdravili vsakega stanovalca. Nočno dežurstvo je odslej namenjeno le delu s stanovalci. Na varovanih enotah smo vpeljali stalno nočno dežurstvo. Vse našteto že kaže dobre rezultate; zadovoljni smo zaposleni, spremembe so opazili tako stanovalci kot tudi nekateri njihovi svojci. Slednji so predvsem pohvalili, da imajo zdaj stanovalci več pomoči, nadzora, stika z zaposlenimi. Zelo podpiram tudi izobraževanja zaposlenih. Menim, da se mora zdravstveni kader vseživljenjsko izobraževati, da si moramo sodelavci znanja predajati na različne načine. Zato smo imeli v Zimzelenu že več izobraževanj, med njimi obsežnejše in zelo kakovostno izobraževanje o ravnanju z osebami z demenco. To je še dokaj neodkrito področje, pravi izziv za prihodnost in usmeritev za našo ustanovo, ki ima prostorske in organizacijsko dobre razmere za delo z osebami z demenco, nadgraditi pa želimo v prihodnje še vsebinski program.« Diana Janežič 5] prijetnost bivanja Joga smeha – ker je smeh pol zdravja Joga smeha je edinstvena vadba, pri kateri se veliko smejemo in to brez razloga. Ne vsebuje komedije in vicev, ki bi jih bilo treba razumeti. Joga smeha vključuje preproste igre, ki spominjajo na otroške dni, vključuje pa tudi dihalne in raztezne vaje. Znanstveno je dokazan ugoden učinek smeha na telo. In to je nekaj, kar lahko uporabimo kadar koli, je zastonj, izboljša pa naše počutje. Smeh zniža raven stresnih hormonov, sprošča endorfine, ki nas pomirjajo, poviša raven imunoglobulina A, ki naše telo brani pred virusnimi okužbami, prediha pljuča, izboljša cirkulacijo, uravnava krvni tlak in sladkor … Smeh naredi ogromno dobrega, le v tem hitrem tempu življenja smo ga dali malo na stran. Joga smeha običajno poteka v skupini, saj se je tako lažje smejati, ker je smeh nalezljiv. Pomemben je tudi očesni stik, kar dviguje dinamiko smeha in povezuje ljudi. Pri jogi smeha začnemo s spodbujenim smehom, ki pa se kmalu spremeni v naravnega, iskrenega in se razleze po celi skupini. Koristi tudi narejen smeh Ideja joge smeha temelji na rezultatih raziskav, da naše telo ne zazna razlike med umetno spodbujenim in spontanim smehom. V telesu prihaja do popolnoma enakih fizioloških in biokemičnih sprememb. Za te učinke se je treba smejati vsaj 10 do 15 minut. Jogo smeha je leta 1995 predstavil dr. Madan Kataria iz Indije, ki je v parku začel jogo smeha s petimi ljudmi. Ustanovil je prve klube joge smeha, ki so se do danes razširili po svetu, tudi v Sloveniji, kjer imamo Mednarodni inštitut za smeh. Ta se na osnovi znanstvenih raziskav, povezovanja s strokovnjaki v kliničnih okoljih in izobraževanjem novih smejalnih terapevtov trudi vpeljati smejalno terapijo kot dopolnilno terapijo na vse ravni družbe. Joga smeha ima koristi v osebnem življenju, poslovnem svetu, bolnišnicah, pri otrocih, starejših. Mnogo starejših ljudi je žalostnih, depresivnih, osamljenih. Z jogo smeha lahko veliko pridobijo, kajti smeh sprošča, povezuje ljudi. Primerna je tudi za osebe z demenco, ker vadba ni mentalni proces. [6 V Centru starejših Zimzelen smo oktobra v sklopu redne telovadbe stanovalcev začeli dopolnilno terapijo, ki se imenuje joga smeha. In ker je smeh pol zdravja, se enkrat tedensko, ob sredah, veselo zdravimo s smehom. Odkrijte otroka v sebi Direktorica Zimzelena, Andreja Štefan Bukovič, mi je nekega dne z nasmehom namignila, da je napovedano izobraževanje za vaditelje joge smeha in naj premislim, če bi me to veselilo. Ker se mi je zdelo zanimivo, sem se udeležila tečaja. Po prvi uri me je že zaskrbelo, če bo to zame, ker se mi je vse zdelo nekako otročje. Do konca tečaja pa smo vsi uspeli premagati zadržke in spustiti otroka v sebi na plano. Ko se enkrat nasmeh odpre, ga ni težko zbuditi, podeliti in okužiti z njim še koga drugega. Zaradi vseh spoznanj o smehu se zdaj smejim veliko več, prenesla sem ga v družino in tudi v delovno okolje. Seveda sem pridobljeno znanje o jogi smeha želela čim prej predstaviti tudi stanovalcem našega doma. S smehom greš lažje skozi življenje! Ivan Atelšek: »Rad se smejim in joga smeha se mi zdi zelo v redu stvar. Rad sodelujem in se ob tem dobro počutim. Na življenje gledam s humorjem, smejim se tudi nekaterim resnim zadevam. Dobra volja mora ostati in pika.« Jože Avberšek: »Ha, tale joga smeha je hecna, je pa tudi koristna. Malo se moraš prisiliti, potem pa gre. Včasih sem se veliko smejal; če je bila dobra družba in smo sedeli ob kozarcu vina, je bilo zelo veselo. Delal sem v premogovniku in smo se sodelavci včasih tako smejali, da … Fajn je bilo. Smeh je pomemben in človek gre lažje skozi življenje, če se smeji, tudi ob težavah.« Vanja Poženel: »Joga smeha se mi zdi super. Zame je smeh pomemben in skozi življenje sem hodila zelo nasmejana. Znam se šaliti tudi na svoj račun. Lažje je, če se znaš sprostiti in se nasmejati, spremeniti tako marsikdaj nič ne moreš. Vidim, da na jogi smeha stanovalci lepo sodelujejo in da to vsem koristi, saj sicer v tem starostnem obdobju ni veliko možnosti za smeh. Dobrodošlo je, da se človek malo izgubi v smehu.« [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] Suzana Menhart smeh nalezljivo širi med stanovalci, zaposlenimi in tudi doma. Ivan Atelšek (prvi z leve): »Rad se smejim in joga smeha se mi zdi zelo v redu stvar.« Prišlo jih je veliko, polnih radovednosti in pričakovanja, kaj bo ta joga smeha. Po uvodnem nagovoru in prvih vajah so se počasi vsi sprostili, smeh je bil glasnejši, nalezljivejši. optimistično na življenje. Stanovalci so mi povedali, da jim zdaj ob pogledu na njihove tablete vedno gre na smeh in da jih ni težko pojesti. Razpoloženje v domu je po jogi smeha boljše čez cel dan, več je dobre volje. Obisk joge smeha vsako sredo je velik, kar me razveseli in mi daje voljo, da to terapijo nadaljujem. Vaje so usmerjene tako, da smo se sposobni nasmejati tudi manj prijetnim stvarem. Tako smo na primer drug drugemu z glasnim smehom kazali, kaj nas boli, in se tem bolečinam od srca nasmejali. Z drugo vajo pa smo v dlani gledali namišljene tablete in si predstavljali, da je to nekaj najbolj smešnega, kar smo kdaj videli. Smeha je bilo še in še. Rezultat vaj je, da se spremeni pogled, da gledamo bolj Vse po starem Nevesta se vseli v hišo moževih staršev. Sprejem je prisrčen, nova družina želi od nje še krajši nagovor. Mlada začne: »Moja draga nova družina, najprej hvala za tako lep sprejem! Rada bi vam že takoj povedala, da ne želim s svojim prihodom nobenih neprijetnosti, tudi ne, da menjate navade in običaje.« Pa jo prekine tašča: »Kaj misliš s tem, otrok moj?« Nevesta: »Le to, da naj tisti, ki so doslej kuhali, kuhajo še naprej; tisti, ki so prali, naj perejo še dalje; oni, ki so čistili hišo, naj jo čistijo in pospravljajo tudi v bodoče. Kar zadeva mene, jaz sem tu, da zabavam vašega sina.« Smeh je pravzaprav resna stvar, zato nanj nikar ne pozabite. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, se nasmejte na glas: »Ho, ho, ha, ha,« in dan se bo lepše začel. In ne pozabite: najlepše gube na obrazu so tiste od smeha! Suzana Menhart, dipl. fizioterapevtka, vaditeljica joge smeha Kot doma Žena obišče moža v zaporu in ga vpraša: »Kako se počutiš, dragi?« »Kot doma,« odvrne mož. »To me pa veseli. Ampak, kako je to – kot doma?« zanima ženo. »Pa tako: hrana je neokusna, oblačila zmečkana, ni seksa, ne smem niti ven …,« pojasni mož. Pravljice Kako lahko pričakujemo, da bodo današnji otroci normalni, če poslušajo takšne zgodbe: Tarzan hodi naokoli gol, Pepelka hodi domov ob polnoči, Ostržek stalno laže, Aladin je kralj lopovov, Betmen se vozi s hitrostjo 320 km na uro, Trnuljčica spi cele dneve, Sneguljčica pa živi s sedmimi frajerji! 7] prijetnost bivanja Aktiv fizioterapevtov v Zimzelenu 13. novembra smo v Zimzelenu gostili sestanek Aktiva fizioterapevtov v domovih za starejše Celjske regije. Poleg delovnega srečanja so si udeleženci ogledali tudi Zimzelen, naša fizioterapevtka Suzana Menhart pa jim je ob koncu predstavila tudi jogo smeha, katere vaditeljica je. Fizioterapevtke med ogledom Zimzelena – na bivalni enoti Hermelika Aktiv, njegovo delovanje in oceno srečanja je predstavila vodja aktiva Dušana Špiljak, dipl. fizioterapevtka, zaposlena v Domu upokojencev Šmarje pri Jelšah. kakovost svojih storitev. Fizioterapevt je del življenja starostnika v domu: od preventivnega gibanja, razgibavanja, rehabilitacij po bolezni. Kot je povedala, aktiv deluje pod okriljem Skupnosti socialnih zavodov. Združujejo se zato, da izmenjujejo izkušnje, se povezujejo, pomagajo pripravljati spremembe zakonodaje na ravni ministrstev, pripravili so zloženko s predstavitvijo vloge in pomena fizioterapevta v domovih za starejše. Srečujejo se enkrat na leto. V različnih domovih smo različno cenjeni in prav tematika tokratnega srečanja v Zimzelenu je med drugim bila, kako poenotiti merila za ocenjevanje fizioterapevta in povečanje zavedanja njegovega pomena. Na državni ravni pa se tri- do štirikrat letno srečuje osem predstavnikov regij. Organizirajo enodnevna strokovna srečanja, na katere vabijo strokovnjake različnih področij, svoje znanje in primere dobrih praks pa fizioterapevti prenašajo tudi na druge kolege v zdravstvu. Dušana Špiljak je še dejala: »V domovih za starejše je navadno zaposlen po en fizioterapevt. Njegova vloga je zelo pomembna, posebej če želijo domovi dvigniti [8 Zelo pozitivno sem presenečena ob obisku Zimzelena, saj sem o domu že slišala veliko lepih besed, zdaj pa sem imela priložnost hišo in njene stanovalce spoznati v živo. Od vseh novih domov, ki sem jih do zdaj obiskala, se mi Zimzelen zdi najlepši. Ima dušo, povsod je videti, da delate z ljudmi in zanje, da živite pestro in povezano. Hvala direktorici doma za lep sprejem in vsem, ki ste se ukvarjali z nami ter nam omogočili uspešno srečanje.« Diana Janežič [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] Demenca – ko ne vem več, kdo sem V ta namen smo v Zimzelenu v septembru 2013 zasnovali več dejavnosti za stanovalce, zaposlene in obiskovalce na temo demence, od predavanj, srečanja skupine za samopomoč svojcev oseb z demenco, promovirali smo vaje možganske telovadbe, objavili članke, plakate, letake. Redna polurna telovadba za stanovalce je bila v petek, 20. septembra 2013, popestrena tudi z vajami za možgane, nadaljevala pa se je s predavanjem socialne delavke Tanje Ramšak, katerega osnovno sporočilo je bilo: »Univerzalna zdravila, ki naj bi jih uporabljal vsak pri stiku z osebami z demenco, so nasmeh, objem, spoštovanje, prijazna beseda, drobne pozornosti, skupna druženja, razumevanje in sočustvovanje.« Poudarila je pomen sprejemanja oseb z demenco, strpnosti ter razumevanja njihovih težav in spremenjenega obnašanja, ki je posledica bolezni. Skupina za samopomoč Z namenom ozaveščanja javnosti o bolezni demenca je v Zimzelenu v juniju 2013 začela delovati skupina za samopomoč svojcem oseb z demenco. V skupini so si enotni, da so prav svojci tisti, ki si lahko med seboj veliko pomagajo, izmenjajo izkušnje, informacije ter si svetujejo. Osnovna dejavnost v skupini je pogovor, druženje članov z istimi interesi in teži k duševni razbremenitvi svojcev. Srečevanje skupin je odprtega tipa, vodi jih Jelka Florjančič, ki takole vabi vse, ki v domačem okolju skrbijo za osebo z demenco in se vsakodnevno srečujejo s težavami te bolezni, kot tudi tiste, ki bi o demenci želeli izvedeti kaj več, se pogovoriti, poslušati! »Vsi, ki smo se z demenco že srečali, imamo podobne izkušnje o pridobivanju informacij, iskanju zdravniške in druge strokovne pomoči, včasih tudi z nerazumevanjem okolice in veliko stresnimi situacijami, v katerih smo se znašli zaradi obolelega svojca. V takih trenutkih je velikega pomena, da se lahko na nekoga obrnemo, da lahko svojo tesnobo in strahove z nekom podelimo, se pogovorimo.« Srečanja skupine za samopomoč so vsak zadnji četrtek v mesecu ob 18. uri v prostorih Zimzelena. V septembru vsako leto po celem svetu potekajo kampanje za ozaveščanje javnosti o bolezni demenca, 21. september pa je dan Alzheimerjeve bolezni. V Sloveniji je skoraj 30.000 bolnikov z Alzheimerjevo demenco, zaradi izrazitega staranja prebivalstva pa bo demenca kmalu nacionalni zdravstveni problem. Pridobiti znanje o demenci V Zimzelenu se zaposleni veliko izobražujemo na svojih strokovnih področjih, na drugi strani pa z izobraževanji presegamo ozka področja poklicnih vlog in zaposlene vključujemo v mešane time. S tem izboljšujemo našo strokovnost, profesionalizem, se učimo sodelovalne kulture v organizaciji. Znanje tako ne pripada le posameznikom, temveč organizaciji kot celoti. Aktualna tematika je delo z osebami z demenco in znanje o ravnanju z osebami z demenco je temeljno za delovanje vseh zaposlenih različnih profilov v domu starejših. Ker sledimo sodobnim konceptom dela z osebami z demenco in strokovni rasti zaposlenih, smo se v Zimzelenu odločili za organizacijo sklopa izobraževanja o tej bolezni. K sodelovanju smo povabili mag. Jožeta Škrlja, psihologa in pedagoga, ki je med drugim strokovnjak za ravnanje z osebami z demenco in vodi izobraževanja tudi s tega področja. Spomladi se je 20 zaposlenih vključilo v 18-urni program Temelji organizacije, od septembra do decembra pa v 32-urni modul Delo z osebami z demenco. Razumeti in sprejeti »Če hočeš resnično razumeti drugega človeka, moraš najprej prehoditi miljo v njegovih mokasinih. Vendar tega ne moreš narediti, če najprej ne sezuješ svojih,« je indijanska modrost, ki jo ima mag. Škrlj za iztočnico svojih izobraževanj. Glavni poudarek omenjenega izobraževanja je v tem, da vsi v ustanovi razumejo in sprejemajo osnovna znanja, vrednote in pravila ravnanja z osebami z demenco – ne glede na predhodna znanja, na položaj ali svojo Splošna načela za ravnanje z osebami z demenco so: • pridobiti znanje o demenci, • sprijazniti se z demenco, • razumeti človeka z demenco, • prilagoditi lastno vedenje, • prilagoditi zunanje življenjske razmere, • poskrbeti zase. 9] prijetnost bivanja Udeleženci delavnice bodo oplemeniteni z novimi spoznanji, z novimi stališči lahko izboljšali svoj odnos in ravnanje z osebami z demenco in si tako delo na določen način olajšali. vlogo v organizaciji. Izpeljava modula ni usmerjena v pridobivanje osnovnih, običajnih informacij o demenci in osebah z demenco, temveč je usmerjena v stališča, prepričanja, ravnanja in odnose do oseb z demenco. Vse to vodi v bolj kakovostno ravnanje z osebami z demenco in tudi v bolj razbremenjujoče delo z njimi. Slednje so potrdili tudi udeleženci delavnice, saj bodo oplemeniteni z novimi spoznanji, z novimi stališči lahko izboljšali svoj odnos in ravnanje z osebami z demenco in si tako delo na določen način olajšali. Zadovoljen je bil tudi mag. Jože Škrlj, ki je po končani delavnici zapisal: »Večino dela, napredka, komentarjev, kritičnosti, iskanj odgovorov v izobraževanju o delu z osebami z demenco so napravili udeleženci izobraževanja – sodelavci Zimzelena. Demenca najprej ukrade spomin, potem pa še vse ostalo. Bolezen je huda preizkušnja za svojce, ki ji velikokrat niso kos. Spremlja jo napačno mnenje o osebah z demenco. Ker osebe z demenco izgubljajo sposobnost za delo, pogovor, orientacijo, so deležne očitkov, ponižanja, ustrahovanja, prisile, izdaje, zasmehovanja, pootročevanja, ignorance, zanemarjenja, izključevanja – tako da nimajo več možnosti za stike z ljudmi. Vse to so negativne oblike obnašanja do oseb z demenco. [ 10 Ob vsem delu s posebnim zadovoljstvom vodim delavnice za svojce (in za vse druge, ki jih zanima ali pa vedo, kaj čaka vsako drugo/tretjo osebo po 80. letu) o ravnanju z osebami z demenco. Priznam, da s tem, če komur koli kaj povem o demenci, skrbim tudi zase, saj bi rad, da bi z mano – kdor koli že, ko bom star in ‚nemočen‘ – ravnal mirno, spoštljivo, me jemal resno in mi dajal veljavo. Mag. Jože Škrlj Koliko sem jim učinkovito in uspešno stal ob strani, bo pokazal čas in bodo povedali stanovalci, njihovi svojci, sodelavci in drugi ‹deležniki› – udeleženci organizacije. Meni je veliko pomenilo, da so ves čas, na vseh srečanjih, sodelovali udeleženci, ki so za kakovostno delovanje organizacije ključni. V Sloveniji ni običajno, da bi direktorica sodelovala v celotnem ciklusu delavnic. Sprožilce, ključe za aktivacijo imajo vedno vodstvo in osebje, ki skrbijo za kakovost storitev – kakovost pa predstavljajo ob vsem drugem predvsem odnosi do stanovalcev in njihovih bližnjih.« Diana Janežič [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] Najboljši del človekovega življenja so njegova majhna, brezimna in pozabljena William Wordsworth dejanja prijaznosti in ljubezni. Človek ni nesrečen zato, ker nima najboljšega avtomobila, obleke iz butika … Ne, človek je nesrečen zaradi slabih odnosov z ljudmi okrog sebe. Ni treba veliko, le topla beseda in nasmeh. Odnosov nam nihče ne predpisuje, ustvarjamo si jih sami. Zelo težko poskrbimo za lastno dobro počutje, še težje je poskrbeti za dobro drugega. Prostovoljstvo je dobrina, ki je zagotovo ni nikoli preveč. Je delo, ki ga po svoji svobodni odločitvi opravlja posameznik v dobro drugih, ne da bi pričakoval materialne koristi ali plačilo. Poleg osnovne naravnanosti – pomoči človeku v stiski – prostovoljsko delo vse bolj dobiva vlogo socialne sile pri oblikovanju socialnega okolja. Varuje interese posameznikov in skupin, ki so ogroženi, prikrajšani in potisnjeni na rob družbe. Prostovoljci so sestavni del tudi naše hiše. V največji meri so postale del tega prostovoljke Veronike, ki prihajajo k nam tedensko, se družijo s stanovalci, z njimi kramljajo, jih peljejo na sprehod. Z obiski v naši hiši utrjujejo socialno vključenost, med njimi in stanovalci je ustvarjen poseben in poglobljen odnos. S tem pomagajo našim stanovalcem tkati socialne vezi, jim lajšajo osamljenost. Medsebojne vezi so ključne pri vključenosti človeka v okolje, ki mu je novo in tuje. Skrb za socialne mreže poskušamo širiti s humano gesto prostovoljk, ki pravijo, da z obiski v naši hiši veliko več dobijo kot same vložijo. Obojestransko zadovoljstvo se kaže v prijateljskih in pristnih odnosih, ki se spletejo med prostovoljkami in našimi stanovalci. Veliko je v naši hiši različnih prireditev. Vsi nastopajoči prihajajo k nam kot prostovoljci – za svoje nastope ne dobijo plačila. S tem, da se z veseljem odzivajo in se k nam vračajo, pokažejo veliko mero pripravljenosti, da s svojimi nastopi obogatijo posamezen dan, ki polni srce in duha. Število naših nastopajočih skozi celo leto presega 200 različnih dejavnosti: glasbenih, pevskih, dramskih, pogovornih in ustvarjalnih. Vsem tem prostovoljcem kot koordinatorka prostovoljstva v Zimzelenu v imenu vseh zaposlenih in stanovalcev lahko rečem samo velik »hvala« in prisrčno vabljeni v našo hišo tudi v prihodnje. In ne pozabimo – biti prostovoljec ni težko, je sicer odgovorno, vendar nadvse lepo delo, ki je veliko več, kot da vzame nekaj našega časa. Ozrite se naokrog in širite lepo poslanstvo, ki je dolgo že stoletja. Srca za hišo hospica V oktobru 2013 smo bili mi prostovoljci. Odzvali smo se na povabilo Mance Košir, prostovoljke hospica, idejne vodje projekta Srca za hiše hospica, da bi tudi v domovih za starejše pod mentorstvom delovnih terapevtov, socialnih delavcev, izrezovali in barvali, šivali, kvačkali, risali srca. V Zimzelenu smo izdelali rdeča srca s stanovalci varovanih enot Angelika in Kapucinka. Ustvarjanje nam je bilo v veliko veselje. »Naj polepšajo dan vsem, ki trpijo, so prikrajšani za drobne stvari. Naj jim naša srca narišejo nasmeh. Pošiljam vsem veliko sonca, pozitivne energije in tople besede. Hvala vsem prostovojcem, ki v hišah hospica opravljate tako humano delo,« smo zapisali za prostovoljke hospica, ki smo jim srca poslali. Ana Šimenc 11 ] prijetnost bivanja Odkrijmo skriti zaklad V Zimzelen (kako resnično ime) sem rada prihajala. Vedno je bilo nekaj vredno mojega občudovanja. Včasih sončnice ob potki, zeliščna gredica, razstava buč v preddverju, čudovito barvasti copati v avli, ježek na hodniku, fotografije v sejni sobi. Največjega občudovanja pa so bili vredni ljudje, ki so tam zaposleni. Pravzaprav vsi, ki sem jih srečevala. Topli, prijazni, zgovorni, pripravljeni pomagati v vsakem trenutku. Počutila sem se, kot bi prihajala domov. Na desetih srečanjih so zaposleni odkrivali zaklad, ki ga nosijo v sebi - znanje. Vračala sem se zaradi sodelovanja z organizacijsko enoto PV Investa Center starejših Zimzelen v projektu Uvajanje modela ugotavljanja in vrednotenja neformalno pridobljenega znanja. Projekt smo začeli v oktobru 2012 na Andragoškem zavodu Ljudska univerza Velenje kot eni izmed petnajstih izobraževalnih organizacij v Sloveniji, ki so začele orati ledino na tem področju. Znanje je zaklad V maju 2013 smo ga predstavili našim socialnim partnerjem in izbranim zaposlenim v Zimzelenu kot naši sodelujoči gospodarski organizaciji. Zaposleni v Zimzelenu so bili prvi vključeni in pri njih smo z ustreznimi orodji vrednotili neformalno pridobljeno znanje. To je tisto znanje, ki ga zaposleni imajo, a zanj nimajo dokazila ali spričevala, saj so ga pridobili v življenju, z delom, hobiji, tečaji, prostovoljstvom ali v družini. Kjer koli, znanje imajo in je njihov zaklad. To znanje smo želeli narediti vidno. Na primer znanje tujih jezikov, računalniško znanje, znanje načrtovanja kariere, znanje, kako se učiti. Poleg teh znanj smo vrednotili poklicna znanja, izkušnje, spretnosti in vrednote. Kaj posameznik na določenem delovnem mestu zna. Ta znanja smo vrednotili za poklic gospodinja oskrbovalka, receptor, strežnica in strežnica v zdravstveni oskrbi v socialno-varstvenih zavodih. V projekt je bilo vključenih trinajst aktivnih in motivira- [ 12 nih zaposlenih, ki so izdelali tudi zbirno mapo vseh svojih dokazil. Tisti, ki so želeli, pa tudi elektronski portfolijo. Z direktorico Zimzelena sva pripravili še minimalne standarde znanja za specifičen poklic gospodinja oskrbovalka, ki lahko veljajo za vse socialno-varstvene zavode. Novi projekti so izziv in ne ovira Zahvala za uspešno delo gre direktorici, ki je razumela bistvo projekta in zaposlene motivirala za vključitev in aktivno sodelovanje. Dovolila je delo v okviru projekta v delovnem času, nam ponudila prostore in sama aktivno sodelovala. Svoje zaposlene in njihova znanja ceni, jih spodbuja in omogoča napredovanje osebno in v službi. Zaposleni pa ji vse to vračajo na svoj način. Čutiti je dobro vzdušje, sodelovanje, medsebojno pomoč in nobena stvar ni težava. Vse se razreši. Novi projekti so izziv in ne ovira. So želja po nekaj več. Zahvala in pohvala tudi vsem sodelujočim. Bili so aktivni, motivirani, včasih navdušeni, pripravljeni sodelovati. Skupaj smo orali ledino, saj na tem področju še ni uhojenih poti. Vsi so prejeli potrdila za sodelovanje v projektu in mnenje o ključnih in poklicnih kompetencah. Iskreno upam, da jim bodo v življenju koristila. Kot spodbuda za nadaljevanje ali dokončanje izobraževanja, za napredovanje v službi ali za lažje sprejemanje življenjskih odločitev. Morda samo za to, da bodo večkrat prebrali, koliko zna- [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] nja vendarle imajo. Prav z veseljem sem prihajala v ta kolektiv. Tudi sama sem se marsikaj naučila ali pridobila potrditev za svoje razmišljanje. Poleg dobrih rezultatov projekta sem opazila osebni razvoj in napredek nekaterih vključenih, večjo samozavest in cenjenje, tudi čisto fizično spremembo posameznika na bolje. Nekaj se jih je vključilo v drugo neformalno izobraževanje (v tečaj nemškega jezika, delavnice za izdelavo facebooka), nekaj jih razmišlja o dokončanju formalnega izobraževanja, ena o prekvalifikaciji. Ena udeleženka stopa na novo karierno pot, izpeljala je osebno dopolnilno dejavnost, ki jo zelo veseli in navdihuje. Vsem so skupni izjemna empatija, zmožnost razumevanja posameznika in pomoč, sprejemanje drugačnosti, lepšanje trenutkov z drobnimi stvarmi, kot so objem, nasmeh, pesem, topel čaj, odeja, najljubša jed. Skratka stvari, ki jih je težko opisati, se pa preprosto povsod čutijo. V spominu so mi ostale tudi čudovite fotografije otrok in krasne misli, ki so visele na steni naše predavalnice. V vsem tem vidim prihodnost. Ena se me je še posebej dotaknila: »Objeti od stvari smo stisnjeni. Objeti od človeka ljubljeni.« Biserka Plahuta, mag. manag. izobr. svetovalka, AZ Ljudska univerza Velenje V Zimzelenu veliko pozornost posvečamo izobraževanju zaposlenih, prav tako pa spodbujamo zaposlene k dajanju predlogov, idej in jim nudimo priložnosti, da izrazijo svojo ustvarjalnost. S sodelovanjem v omenjenem projektu pa smo pridobili veliko več. Matija Vovk, receptor: »Vsega znanja ne pridobimo v šoli. Zase lahko rečem, da sem se veliko naučil na delovnem mestu ali pa v vsakdanjem življenju. Projekt je bil pilotni in je torej takšno prepoznavanje znanj šele na začetku, a če se bo to preneslo v splošno prakso, bodo naše kompetence dobile na teži, tako pri iskalcih zaposlitve kot pri delodajalcih. Projekt je dober, kot je tudi dober občutek, da imaš prepoznano, formalizirano in certificirano vse svoje znanje. To znanje je naša dodana vrednost.« Ana Sedar, gospodinja: »Na začetku tega projekta smo bili vsi malo zadržani, ker nismo povsem razumeli, kaj lahko s tem dosežemo. Na koncu pa sem se odločila, da svoje znanje izkoristim tudi kot poslovno priložnost. Spodbujam takšne projekte, saj lahko tako pokažejo svoje obširno znanje tudi ljudje, ki v mladosti niso imeli priložnosti pridobiti znanja oz. doseči izobrazbe s šolanjem. Zahvaljujem se direktorici, ker mi je dala možnost, da pokažem, kaj znam. Je ženska, ki zna motivirati in svetovati, ko nekje obstaneš in ne znaš naprej. Pri delu rada pokažem svoje znanje, ker so ob mojem delu zadovoljni tudi stanovalci.« Bernarda Ravljen, gospodinja: »S sodelovanjem v projektu sem še pridobila samozavest in zavedanje o vrednosti svojih znanj, sposobnosti. Na koncu sem presenečena nad sabo, ko sem skozi delo pri projektu odkrila svoje darove in zdaj znam bolj ceniti vse to, kar znam. Želim si, da bi bilo moje znanje in znanje mojih sodelavcev ovrednoteno, ker nismo vsi enaki oz. svojih znanj ne znamo enako podeliti z drugimi.« Andreja Štefan Bukovič, direktorica: »Moja pričakovanja so bila s projektom presežena. Sprva sem videla vrednost projekta v tem, da se vsakemu udeležencu odslikajo znanja, ki jih ima in jih dnevno vlaga v svoje delo, in da jih potrdi. Prav tako pa, da se veščine, znanja in spretnosti ovrednotijo in formalizirajo ter se poveča zavedanje lastne vrednosti posameznika. Nekateri ste se odločili za nadaljnje formalno ali neformalno izobraževanje, našli ste tudi pot za poslovno priložnost. To je presežek, ki ga nisem pričakovala. Ste dragoceni sodelavci in prispevate k uspešnosti, uresničevanju našega poslanstva. Cilji takšnih in sorodnih projektov so usmerjeni tudi k temu, da se bo v prihodnje sistem nagrajevanj in napredovanj v javnem sektorju uredil spodbudneje in pravičneje. S takšno spremembo nagrajevanj bodo tudi sistematična vrednotenja neformalnih znanj pridobila večjo vrednost. Uspešnost posameznika in kolektiva je v povezavi s prepoznavanjem in vključevanjem širših potencialov posameznika. Želim, da bi nas tudi v prihodnje krepilo zavedanje lastne vrednosti.« 13 ] prijetnost bivanja Projekt je zaključen – in se nadaljuje 30. septembra 2013 smo uradno zaključili projekt Medgeneracijsko sodelovanje – delavnice zeliščarstva v PV Zimzelenu, ki ga delno financira EU iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja. Organ upravljanja za Program razvoja podeželja RS za obdobje 2007–2013 je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. Pri projektu smo k sodelovanju povabili Inštitut za ekološke raziskave ERICo Velenje. Ocenjujemo, da projekt prispeva k cilju osi – izboljšanje kakovosti življenja, da je uspel in popestril ponudbo Topolšice za obiskovalce. Projekt je naravnan trajnostno. Rezultati projekta so vezani na cilje in namene projekta: Izvedenih je bilo 10 predavanj/delavnic s povprečno 30 udeleženci. Udeleženci so bili večinoma stanovalci, nekaj zaposlenih in zunanji obiskovalci (krajani, drugi zainteresirani, ki smo jih vabili z vabili). Udeleženci so v delavnicah aktivno sodelovali. S postavitvijo gred smo ponudili dodatne dejavnosti stanovalcem, ki jih tudi izvajajo – obiskujejo grede, plevejo, zalivajo, trgajo zelišča. Postavitev komentirajo zelo pozitivno. Izdelali smo brošuro o projektu – namenjena je promociji projekta in Zimzelena ter je zasnovana kot povabilo obiskovalcem na ogled vrta in na čaj. Razdelili smo jo v lokalni skupnosti in jo delimo obiskovalcem Zimzelena. Izdelali smo spominke Zimzelena – s pridelanimi zelišči smopripravili šest čajnih mešanic, zeliščno blazinico, milo, brošuro zeliščnega vrta, skodelice in čajnike za čaj. Pri slednjem smo sodelovali z Lončarstvom Bahor iz Topolšice, da promoviramo lokalne proizvajalce oz. povežemo sinergije kraja. Ocenjujemo, da smo z vsemi dejavnostmi, povezanimi s postavitvijo visokih gred, in dejavnostmi, ki smo jih razvili ob tem (poimenovanje bivalnih enot po zeliščih, umetniška dela Društva šaleških likovnikov), okrepili turistično ponudbo Topolšice, kar je v skladu z zastavljenimi cilji projekta. Pripravljen imamo še prostor za postavitev devetih lesenih sodov, v katere bomo spomladi posadili devet zelišč, po katerih nosijo imena naše bivalne enote. Tako bodo stanovalci vsake enote lahko negovali svoje zelišče. Kaj smo počeli? 4. oktobra 2012 smo v sodelovanju z ERICom izvedli uvodno predavanje o zgodovini uporabe zelišč in pomenom zelišč za sodobnega človeka. Udeležencev je bilo 46 – stanovalcev, zaposlenih in krajanov. 8. novembra 2012 smo izvedli drugo predavanje/delavnico s predstavitvijo zelišč, ki rastejo v naših podnebnih [ 14 Iz brošure o projektu razmerah. Izbrali smo merila za nabor rastlinskih vrst, ki bodo uspevale na našem dvorišču. Udeležencev je bilo 34 – stanovalcev, zaposlenih in krajanov. 15. januarja 2013 smo izvedli tretje predavanje/delavnico z navodili za oskrbo in vzdrževanje nasada, pobiranje in sušenje pridelka. Udeležencev je bilo 33 – stanovalcev, zaposlenih in krajanov. V sodelovanju z Društvom zeliščarjev Velenje smo 27. februarja 2013 izvedli delavnico o koristnih lastnostih posameznih zelišč, uporabi zelišč za čaje. Skuhali smo štiri čajne mešanice in jih pokusili. Delavnico je vodila animatorka Ana Šimenc. Udeležencev je bilo 46 – stanovalcev, zaposlenih in krajanov. [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] V vitrini v recepciji so razstavljeni izdelki projekta - čaji in herbarij. V maju 2013 je gospodinja Ema Goltnik izvedla več delavnic sajenja, in sicer jagodičevja (sadike ribeza, malin in robid) ob senčnici, bezga in hmelja. Sodelovalo je 5 stanovalcev. V začetku junija smo začeli pripravljati dvorišče za postavitev visokih gred. Zaradi težavnosti del sta grede postavljala vzdrževalca, pomagala sta dva stanovalca. 14. junija 2013 smo izvedli delavnico sajenja zelišč v grede. Udeležencev je bilo 48 – stanovalcev in zaposlenih. Posadili smo 26 vrst zelišč. Delavnico je vodila gospodinja Ema Goltnik. 3. julija 2013 smo imeli delavnico rezanja zelišč in njihove priprave za sušenje. Udeležencev je bilo 50 – stanovalcev in zaposlenih. Nekatera zelišča smo uporabili v kulinariki v kuhinji, nekatera namestili v sušilnico in kasneje uporabili za pripravo čajnih mešanic. 29. avgusta 2013 smo v sodelovanju s partnerjem ERICom izvedli delavnico/čajanko z izborom čajne mešanice iz pridelkov našega zeliščnega vrta. Udeležencev je bilo 51 – stanovalcev in zaposlenih. Pripravljenih je bilo šest čajnih mešanic, z anketiranjem pa so udeleženci čajanke izbirali najokusnejšo mešanico. Med stanovalci smo zbrali tudi mnenja o postavitvi zeliščnega vrta. V imenu Zimzelena je delavnico vodila gospodinja Ema Goltnik. Kaj smo pridobili? Ena od dejavnosti v projektu je tudi zasnova čajnice oz. ponudba domačih čajev v kavarni recepcije Zimzelena in izdelava spominkov. Za shranjevanje pridelanih zelišč oz. čajnih mešanic v čajnici smo nakupili steklenice iz temnega stekla ter vrečke za čaj. Ustvarili smo tudi zeliščno milo in zeliščne blazinice. O pridelanih zeliščih smo pripravili razstavo. Izdelali smo herbarij. Za nakup čajnih skodelic in čajnikov smo se povezali z Lončarstvom Bahor v Topolšici, kjer so posebej za nas oblikovali in izdelali unikatno skodelico za čaj in čajnik. Ob koncu projekta smo izdelali brošuro. V njej smo predstavili projekt, uporabo in učinkovine zelišč, po katerih nosijo imena naše bivalne enote, in umetniška dela, ki so nastala v sklopu projekta. Brošura je izšla v 200 izvodih. Namenjena je promociji projekta in Zimzelena ter je zasnovana kot povabilo obiskovalcem na ogled vrta in na čaj. Zimzelen obiskujejo gostje zdravilišča Terme Topolšica, tako domači kot tuji, veliko imamo obiskov svojcev stanovalcev, prostovoljcev. Odkar imamo na dvorišču dvignjene grede za zelišča, je obvezen postanek obiskovalcev tudi ob njih. Idejo za visoke grede sprejemajo z veseljem, navdušenjem, ocenjujejo jo kot pozitivno dodatno dejavnost za stanovalce. 15 ] prijetnost bivanja Zeliščni vrt so si ogledali tudi učenci Podružnične OŠ Topolšica. Zeliščni vrt predstavimo tudi našim gostom, ki se udeležijo drugih dejavnosti ali prireditev. »Kakor se čistimo z vodo od zunaj, se s čajem od znotraj.« Kitajski pregovor V začetku septembra so na ogled zeliščnega vrta v visokih gredah prišli tudi učenci Podružnične OŠ Topolšica – obiskalo nas je 33 otrok in 3 učiteljice. Pogovarjali smo se o zeliščih, njihovi uporabi, predstavili smo jim zelišča, ki rastejo v našem vrtu, lahko so jih poduhali, pogostili smo jih z metinim čajem. V sklopu projekta Delavnice zeliščarstva v PV Zimzelenu smo 29. avgusta 2013 pripravili čajanko. Soorganizatorke so bile Ema Goltnik, gospodinja in skrbnica našega zeliščnega vrta, ter dr. Nataša Kopušar in dr. Nives Vrbič Kugonič iz ERICa. Skupaj so pripravile šest čajnih mešanic. V skladu s projektom smo ob 3. obletnici delovanja Zimzelena (oktobra 2012) po zeliščih poimenovali vsako od devetih bivalnih enot. Njihova imena so: Kapucinka, Angelika, Žajbelj, Sivka, Kamilica, Meta, Hermelika, Bazilika in Baldrijan. K pokušanju čaja smo povabili stanovalce in zaposlene, pripravili pa smo tudi anketne liste. Z njimi smo pokuševalce čajev vprašali za oceno (od 1 do 5) vonja, okusa in barve čaja. V sodelovanju z Društvom šaleških likovnikov Velenje je nastalo devet umetniških del na temo poimenovanja bivalnih enot po zeliščih. Sodelovalo je devet slikarjev – članov društva, ki so ustvarili umetniška dela v velikosti 120 x 140 cm. Pred vhodom na vsako bivalno enoto je nameščena slika zelišča, po katerem se bivalna enota imenuje. Prireditev z naslovom Zgodba gline in barv je bila 20. marca 2013. Hvala vsem sodelavkam in sodelavcem, stanovalkam in stanovalcem ter vsem drugim, ki so sodelovali pri posameznih dejavnostih in nas pripeljali do cilja. Zeliščne grede pa čakajo, da spomladi znova zaživijo! Diana Janežič, vodja projekta [ 16 Na splošno so bili vsi čaji dobro sprejeti, največ točk pa je zbrala čajna mešanica z imenom »čaj za dobro voljo«, ki je vsebovala liste malinjaka, robide, citronske verbene, melise in mete. Doma smo vedno pili čaj Stanovalce, udeležence čajanke, smo povprašali, ali radi pijejo čaj, so doma tudi gojili kakšna zelišča, začimbe in kako jim je všeč ideja, da smo v Zimzelenu postavili visoke grede z zelišči. Franci Dobovšek: »Doma smo imeli velik vrt, na katerem je bil prostor tudi za zelišča, predvsem taka za kuhanje. Pil sem veliko čaja, nabiral sem lipo, pil sem tudi šipkov čaj. Zelo mi je všeč, da smo tukaj postavili zeliščne grede in to me spominja na dom in mladost. Včasih so se zelišča veliko uporabljala za čaje, pri kuhanju, potem pa niso bila več toliko vredna, zdaj pa se o njih spet več govori in se jih uporablja in to mi je všeč.« [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] Veronika (desno) in Silva sta v mladih letih nabirali rastline za čaj in ga radi pijeta tudi danes. Štefka Rožman: »Zelo mi je všeč, da smo postavili te grede. Še bolj mi je všeč, da zelišča tako lepo rastejo. Vedno ko grem ven, grem mimo gred, jih pregledam, utrgam kakšno zelišče in ga povoham. Včasih nesem kaj tudi v sobo in cela soba lepo diši. Doma se je z zelišči ukvarjal moj pokojni mož. Imel je različne vrste čajev, jaz mnogih vrst sploh poznala nisem. On je potrgal rastline, jih posušil in kuhal čaje. Veliko smo pili lipovega čaja, za pomoč pri želodčnih težavah kamilice, za druge težave pa tudi črni ruski čaj. Tudi zdaj pijem čaj. Gospodinja mi pripravi nesladkan čaj, nesem ga v sobo in ga pijem cel dan.« Julija Močilnik: »Vesela sem, da imamo na dvorišču zeliščne grede. Rada utrgam kakšen list in ga povonjam. Celo življenje sem nabirala zdravilne rožice za čaje in za drugo uporabo. Nabirala sem materino dušico, koprive, trpotec, brezove liste, rman, vinsko rutico, pelin, ajbiš, ognjič – vse za čaje, kreme, žganje. Doma sem vsako jutro skuhala liter čaja, vanj sem dala med in cedevito. Tudi zdaj rada pijem čaj. Čaj je zdravilo in odlična pijača za odžejanje.« Marija Kričaj: »Odlična ideja je postavitev zeliščih gred. Delati ne morem, jih pa z veseljem ogledujem. Doma smo največ pili kamilični čaj, pa lipovega tudi.« Franček Klančnik: »Ideja o postavitvi zeliščnega vrta je bila dobra, tudi za takšne stanovalce, kot sem jaz, ki ne poznamo vseh ali veliko zelišč in se tako izobražujemo. Ko grem na sprehod, grem mimo gred, povoham zelišča in se mi zdi, da sem že zaradi tega bolj zdrav. Sicer pa imam jaz najraje čaj iz gozdnih sadežev in največ čaja spijem pozimi.« Veronika Balažic: »Kaže, da je ukvarjanje z zelišči postalo moderno, saj se mnogo kje ukvarjajo z njimi. Včasih smo na vrtovih ob robu vedno imeli kaj zelišč. Od čajev smo največ pili šipkovega, bezgovega, lipovega. Pač rastline, ki smo jih nabrali v okolici domov, v gozdu. Čaj smo pili za odžejanje, pozimi smo se z njim pogreli, seveda pa tudi, če smo bili bolni. Veliko čaja smo delali tudi s prežganim sladkorjem.« Silva Sirše: »Doma smo včasih pili bezgov in lipov čaj in sestavine smo sami nabirali in sušili.« V Lončarstvu Bahor so izdelali čajnike in skodelice za čaj s cedili. 17 ] prijetnost bivanja Upam si trditi, da sem pošten človek Andrej Škulj je med našimi mlajšimi stanovalci. Čeprav ga pesti nekaj zdravstvenih težav in je gibalno oviran, je med tistimi stanovalci, ki nikoli ne morejo biti pri miru oziroma brez dela. V mladosti se je izučil za mizarja in ta poklic opravljal do upokojitve, čeprav so bile njegove želje drugačne. A življenje nam pogosto zapre ena vrata, skozi katera trmasto želimo, na drugi strani pa nam odpre mnoga druga, le videti jih moramo in stopiti skoznje. Andrej Škulj se je rodil v vasici Dol pri Podbočju, pod Gorjanci. Ob hiši so imeli dober hektar zemlje, oče je malo čevljaril, sicer pa so starša in otroci hodili delat h kmetom, da so lahko živeli. Pri hiši so bili 4 otroci – trije fantje in dekle, rojeni med letoma 1936 in 1951; Andrej je bil zadnji od otrok. Kot osnovnošolec je hodil v pet kilometrov oddaljeno šolo v Podbočje. »Zime so bile takrat drugačne, kot so zdaj. Bilo je veliko snega in pozimi so bili mnogi sošolci mokri pri pouku,« se spominja Andrej in še obuja spomine na mladost: »Po svoje je bilo bolj luštno, kot je danes, na drugi strani pa smo otroci morali delati od malih nog. Igre pa so bile takšne, kot jih danes otroci skorajda ne poznajo več.« Andrej je delal že kot otrok. Hodil je plet njive, pobirat rozine v vinograd. Pri pouku ni imel težav, čeprav se veliko ni učil, saj je moral delati, pa tudi nobeno šolsko leto ni imel vseh učbenikov in je imel le en zvezek za dva predmeta, ker zanje starši niso imeli denarja. Ne policist, ampak mizar Po osnovni šoli bi šel naprej v šole, a ni bilo denarja. Tako pa je delal vse mogoče, da je zaslužil nekaj denarja, hkrati pa je iskal priložnost za dolgoročnejšo zaposlitev ali možnost za šolanje. Takšno razmišljanje ga je pripeljalo tudi do vpisa v policijsko šolo v Tacnu, saj je bilo šolanje brezplačno. »Opravil sem zdravniški pregled [ 18 Andrej Škulj v življenju jezika nikoli ni »šparal«; vedno se je postavil zase in tudi za druge. in teste ter nato skupaj s 300 kandidati več kot mesec dni čakal na rezultate. Vmes me je pobaral znanec, mizarski mojster, če bi delal pri njem kot mizar. Ker mi je bilo dovolj postopanja in čakanja, sem z veseljem šel v uk za mizarja v Leskovec pri Krškem. Mizar ni imel svoje družine in pri njem sem delal in živel, kot bi bil njegov sin. Delal sem po 16 ur na dan in to vse po vrsti: od zabojčkov za sadje do pohištva, vrat, oken,« pripoveduje Andrej, kje je začel nabirati mizarsko znanje in izkušnje. Andrej je bil v uku tri leta, nato je odslužil vojaščino, delovno dobo za kratek čas nadaljeval pri mizarju v Brežicah, leta 1973 pa se je zaposlil v Splošnem mizarstvu Krško, ki se je kasneje pridružilo odlični tovarni pohištva Novoles. Andrej je tukaj dočakal tudi upokojitev kot mizar širokega profila in, kot pravi, je res skoraj ni stvari iz lesa, ki je ne bi znal narediti, popraviti. Delal je pri montaži stavbnega pohištva, kar ga je dvajset let vodilo po mnogih krajih Jugoslavije in tudi v tujini – na Poljskem, v Rusiji. Terensko delo na mrazu in prepihu ga je utrdilo, da ga še danes ne zebe kar tako. V Zimzelenu smo že navajeni, da Andrej tudi sredi mrzle zime hodi po dvorišču v majici s kratkimi rokavi. »Navajen sem bil prej mraza kot toplote in lažje prenašam mraz kot vročino. Na terenu v Rusiji sem delal tudi pri –20 °C. Redko sem bil prehlajen,« pojasni. [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] Restavratorska delavnica dela ter dobljenih poškodb pri delu. Andreju je mizarjenje prišlo v kri in tudi brez dela ne zna biti. Ko se je priselil v Zimzelen, je kmalu začel iskati »delo«. V povsem novi hiši in ob novem pohištvu seveda ni bilo kaj veliko dela za mizarja, zato smo skupaj z njim ustanovili restavratorsko delavnico, v kateri se mu včasih pridruži še kdo. Tako poškodovan seveda ni mogel živeti sam doma, zato je sestra poskrbela za njegovo namestitev v dom starejših. Zadovoljen je v Zimzelenu. »Nimam se kaj pritoževati in res mi nič ne manjka, težava je le v tem, da sem bil celo življenje navajen in primoran delati, zdaj pa zaradi zdravstvenih težav ne morem več. Dolgčas in brezdelje pa težko prenašam. Stare kredence, omare, mize, skrinje, drobni predmeti – vse to je šlo skozi Andrejeve natančne in vešče mizarske roke. Poškodovani predmeti so znova dobili svojo lepo podobo in uporabno vrednost, mi pa jih z veseljem razstavimo, uporabimo. nja niso mogli imeti pripomb in mi ga niso mogli vzeti, so me pa prikrajšali pri plači ali mi nagajali kako drugače. Upam si trditi, da sem pošten človek. Nikomur nisem nič dolžan, nikoli nisem nikomur nič vzel. Dal pa sem mnogim veliko, jim pomagal, delal brez plačila.« Tudi v Zimzelenu, na svoji bivalni enoti Hermelika, dela red in glasno Tudi Andrej je zadovoljen z opravljenim delom. Velikokrat se pritožuje, da nima pravega orodja in da bi v pravi mizarski delavnici lahko opravil še več in še bolje. O smiselnosti svojega dela pa pravi: »Stare predmete se izplača popravljati zaradi hobija, ohranjanja spomin(k)ov, iz nostalgije; račun za takšno delo pa je le malokdo pripravljen plačati.« Človek obrača, življenje obrne Andrej si ni nikoli ustvaril družine. Živel je doma, z mamo in bratom. Oče je umrl, preden je bil Andrej polnoleten. Kot v smehu pravi, ni bilo časa, da bi si našel boljšo polovico. Mama je nanj prepisala posestvo, Andrej je staro hišo kasneje popravil in zgradil tudi novo. To hišo občasno »obišče«, še rajši pa gre na krajši dopust k sestri, ki zdaj živi v Ljubljani. Andrej je invalid. Poškodoval se je pri delu pri hiši, kjer je poleti leta 2000 padel in si zdrobil kolk. Prve operacije niso bile uspešne, imel je tudi nekaj centimetrov krajšo nogo; kasneje so stanje precej popravili v celjski bolnišnici. A poškodovan kolk ga ovira pri hoji, poleg tega ima težave tudi s kolenom in hrbtenico. Vse to so posledice terenskega in težkega fizičnega Andrej Škulj v razstavljeni domači kuhinji, ki jo je popravil, obnovil. Zanimivo je, kako se življenje obrne. Včasih sem hodil na obiske k znancem, prijateljem v kakšen dom starejših, pa se mi še sanjalo ni, da bom kaj kmalu tudi jaz živel v domu za starejše.« Prisega na poštenost Andrej ima na telesu več posledic poškodb in tudi po glavi jih je dobil – tako in drugače. Jezika namreč nikoli ni »šparal«. »Jaz povem tako, kot je res,« zatrdi. »Tudi delovodji ali direktorju sem vedno povedal tako, kot sem mislil, da je prav. Pa naj je šlo zame ali pa za mojega sodelavca. Če sem videl, da se komu dela krivica ali sem videl goljufije, slabo poslovanje, sem se oglasil. To me je teplo. Glede mojega zna- pove, če kaj ni prav – tako osebju kot stanovalcem. Andrej si je v Zimzelenu našel tudi prijateljico, zdaj žal že pokojno stanovalko Marijo Ferkulj. Rada sta se družila, se pogovarjala, sprehajala, pomagala drug drugemu. »Takšen sem,« spet reče. »Koliko starim ljudem sem že pomagal! Peljal sem jih domov, na odročne kmetije v hribe, pa ne zato, da bi potem pri njih spil kozarec vina, ki so mi ga ponudili v zahvalo …« Je kdaj dobil kaj v zahvalo? »Tudi, a živeti bi moral še dolgo, da bi imel poplačane vse račune. Sicer pa, če sem nekaj dal, sem dal, če posodim, pa želim imeti vrnjeno. Tako je to!« pribije za konec. Diana Janežič 19 ] prijetnost bivanja Zimzelen je stičišče mnogih ljudi »V štirih letih smo uresničili veliko idej in ponosna sem na vas, drage sodelavke in sodelavci, na vašo ustvarjalnost in vaš odnos do sočloveka. Ponosna sem tudi na sodelovanje z vami, spoštovani stanovalci, in z vašimi svojci. Zimzelen je v tem času postal stičišče različnih ljudi – mladih, mlajših, starejših, ljudi iz različnih okolij, članov številnih društev, domačinov, prostovoljcev, šolarjev – vsi so dobrodošli in od nas odhajajo zadovoljni, s komentarjem, kako je pri nas živahno, domače, lepo. Z veseljem se ozrem na pretekla štiri leta in z upanjem zrem v prihodnost. Želim nam vsem veliko strpnosti, miru in prijetnega sobivanja,« je na prireditvi nagovorila prisotne direktorica Zimzelena Andreja Štefan Bukovič. Praznovanje se je začelo odvijati že dopoldne, ko so gospodinje s stanovalci na bivalnih enotah pripravljale različna peciva, pekle kruh, vsi okusni izdelki pa so bili na ogled in za pokušino na prireditvi. Seveda ni manjkala tudi torta. Skupaj sta jo prerezala najstarejši stanovalec, 91-letni Ivan Zorko in najmlajša sodelavka, 21-letna Maja Rudolf. Glasbeno sta praznovanje začinila oba pevska zbora: Zimzelen s stanovalci in Vinca Minor z zaposlenimi. Druženje se je nadaljevalo na dvorišču ob pečenem kostanju in jabolčniku. Diana Janežič [ 20 19. oktobra 2009 je svoja vrata odprl Center starejših Zimzelen v Topolšici in tako smo v lanskem oktobru praznovali 4. rojstni dan. [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] Vsak dan v letu je čemu posvečen Organizacije, društva, narodi ozaveščajo javnost o različnih tematikah tudi s tem, da je določen dan v letu posvečen neki problematiki. Nekateri takšni svetovni ali mednarodni dnevi imajo že dolgo tradicijo, na primer dan žena, praznik dela, dan Zemlje, drugi so novejši, na primer svetovni dan informacijske družbe. V Zimzelenu smo nekaj tem posebnim dnem v letu posvetili pozornost. Kolikor jezikov znaš, toliko veljaš. Ta slovenski pregovor je bil iztočnica za pogovor, ki smo ga ob svetovnem dnevu jezikov (26. september) pripravili na bivalni enoti Sivka. Pridružilo se nam je 16 stanovalcev in 5 zaposlenih. Veliko naših stanovalcev zna povedati vsaj nekaj stavkov v tujih jezikih, mnogi so v tujini nekaj časa živeli ali delali oz. so imeli v svojem poklicu opraviti tudi s tujimi poslovnimi partnerji. Danes je na svetu kakih štiri tisoč jezikov, če pa upoštevamo posamezna narečja, jih je sedem tisoč. Mi smo na srečanju spregovorili v angleškem, nemškem, nizozemskem, italijanskem, ruskem, češkem, srbskem, hrvaškem, francoskem in grškem jeziku. V slednjem govori naša stanovalka, slovenska pisateljica Tita Kovač Artemis, ki je v Grčiji veliko let živela. Pri pogovoru sta se nam pridružili tudi sodelavki Jelka Florjančič in Simona Golub, ki je gluhonema. Jelka se je letos naučila znakovnega jezika, da bi s sodelavko lažje komunicirala. Obe sta nam pokazali nekaj kretenj za osnovne pojme, kot so na primer dnevi v tednu in pozdravljanje. Naučili smo se kretenj za »lep pozdrav, pozdravljen« in odslej bomo tako lahko s kretanjem ob srečanju pozdravili Simono. Simona (desno) in Jelka sta nam pokazali sporazumevanje gluhonemih. Glede na število govorcev ima razmeroma veliko narečij. To smo preverili tudi v praksi, ko so udeleženci pogovora spregovorili v gorenjskem, dolenjskem, štajerskem, primorskem narečju. Ugotovili smo, da je med narečji veliko različnih izrazov, in potrdili, da se lahko Primorec in Prekmurec, čeprav sta oba Slovenca, včasih težko razumeta. Zelo zanimivo srečanje smo popestrili z različnimi anekdotami, prigodami, ki so se nam zgodile ob srečanju s tujci ali pri govoru v tujem jeziku, sklenili pa z mislijo pisatelja Lojzeta Kovačiča, ki je dejal: »Jezik je domovina, ki jo lahko vedno vzameš s seboj.« Slovenščina in njena narečja Misli na srce Del pogovora smo namenili tudi slovenščini, kar je združen naziv za knjižni jezik Slovencev in skupno ime za narečja in góvore, ki jih govoré ali so jih nekoč govorili Slovenci. Govori ga 2,2 milijona govorcev po svetu, od katerih jih večina živi v Sloveniji. Srce neprekinjeno dela za nas, kolikokrat pa se mi spomnimo na srce? Mi smo se vsaj 30. septembra, ob svetovnem dnevu srca, ko je Dalja Pečovnik, namestnica direktorice za področje zdravstvene nege in oskrbe, za stanovalce pripravila predavanje. Tega, da je srce najpomembnejši organ v telesu, se vsi zavedamo, zato pa bi mu morali omogočiti dobre delovne razmere. Na primer: • znebimo se odvečnih kilogramov, • prenehajmo kaditi, • jejmo manj nasičenih maščob, • telovadimo 3x tedensko po 20 minut, • opravljajmo redne meritve krvnega tlaka, • ne uživajmo alkohola v pretiranih količinah, • veliko se smejmo, • imejmo se radi. Sicer nas čakajo različne težave, med drugim koronarna bolezen, srčno popuščanje, možganska kap ali periferna arterijska žilna bolezen. Vse preveč ljudi umre zaradi srčno-žilnih bolezni, ki so na prvem mestu smrti zaradi kroničnih nenalezljivih bolezni. Ni res, da se srčno-žilne bolezni tičejo le starejših ljudi, predvsem moških. Ženske imajo enako tveganje, da zbolijo, pa tudi otroci so ranljiva skupina. 21 ] prijetnost bivanja bi bolečina čim prej in za čim dlje izginila. Pohod po Topolšici Ob svetovnem dnevu hoje smo 15. oktobra organizirali pohod po Topolšici. Udeležilo se ga je 20 stanovalcev; nekaj jih je izbralo krajšo pot do parka pri Termah in nazaj, večina pa se je udeležila daljšega pohoda. Spremljevalke smo bile fizioterapevtka Suzana Menhart, animatorka Ana Šimenc in strokovna sodelavka za projekte Diana Janežič. Pogovor z dr. Aleksandro Žuber (druga z desne) o bolečini. Kako ublažiti bolečino kaj dogaja. Ob svetovnem dnevu boja proti bolečini smo v goste povabili zdravnico Aleksandro Žuber, dr. med. 11. oktober nas spomni na to, kako pomembno je lajšati bolečino, saj to precej izboljša kakovost življenja. Čeprav je lahko koristna, gre za neprijetno izkušnjo, ki jo ljudje želimo odpraviti ali vsaj ublažiti. Zato posežemo po zdravilih ali drugih oblikah lajšanja bolečin, kot so fizioterapija, masaže, akupunkture in podobno. V prijetnem pogovoru v jedilnici smo slišali nekaj nasvetov, kako ravnati ob bolečinah v različnih delih telesa, kako si lahko pomagamo sami pa tudi, da ljudje različno prenašamo bolečino ter da bolečina ni le negativna, saj je pogosto prvi znak ali opozorilo, da se v telesu ne- Bolečina je izjemno zapletena. Povzročajo jo različni dejavniki, na njeno doživljanje in trajanje pa močno vplivata tudi okolje in duševno stanje človeka, ki ga boli. A dejstvo je, da je neprijetna za vsakogar, skoraj nihče se ji ne more povsem izogniti. Tisti, ki ga nekaj boli, si želi le, da Začeli smo pri Zimzelenu in se dobro razpoloženi prvič ustavili na Ocepkovem hribu. Zadihali smo, se razgledali naokoli, nato pa nadaljevali pot skozi gozdiček proti gostišču Pirnat. Tu smo si odpočili ob kozarcu jabolčnega soka, potem pa smo se spustili navzdol proti staremu gasilskemu domu. V križišču smo pot obrnili nazaj proti Zimzelenu. Nov počitek smo si privoščili pri lipi ob novem gasilskem domu, nato pa nas je čakala le še pot skozi park pri Termah in na naše dvorišče. Dobro razpoloženi, ogreti in veseli smo si po dobri uri hoje in počitkov zaslužili okrepčilo – borovničke so res prijale. Nekateri naši stanovalci veliko hodijo, vsak dan se redno odpravijo na daljši ali krajši sprehod po Topolšici. A soglašali smo, da je v skupini, v dobri družbi, ob pogovoru in smehu hoja še prijetnejša. Zato bomo takšen skupinski pohod še večkrat ponovili. Sladkor je bolnica, ne ljubezen Ta misel nutricionistke in pisateljice Savine Atai nas je vodila pri zaznamovanju svetovnega dneva sladkorne bolezni, 14. novembra. Predavanje za stanovalce je pripravila Dalja Pečovnik, namestnica direktorice za področje zdravstvene nege in oskrbe. Na sprehodu po Topolšici smo se prvič ustavili na Ocepkovem hribu. [ 22 S sladkorno boleznijo se vsak dan [ Dokler živiš – živi! ] spoprijema 371 milijonov ljudi na svetu. V Sloveniji pa je po oceni Inštituta za varovanje zdravja približno 117 tisoč ljudi s sladkorno boleznijo. Število vsako leto narašča. Sladkorna bolezen ali diabetes je stanje stalno zvišane ravni glukoze v krvi. Nastane zaradi pomanjkanja hormona inzulina ali zmanjšanja odzivnosti celic na njegovo prisotnost. Posledica tega je motnja v presnovi ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob. Dejavniki tveganja za nastanek diabetesa so podobni kot pri drugih kroničnih obolenjih: • nezdravo prehranjevanje, • premalo gibanja, • stres, • kajenje in čezmerno uživanje alkohola. Strokovnjaki iz zveze bolnikov opozarjajo na pomen zdravega življenjskega sloga, ki vključuje zdravo prehrano in veliko gibanja. Dober dan, zdravo, srečno, servus 21. novembra praznujemo svetovni dan pozdrava. V Zimzelenu smo ga zaznamovali s pogovorom na bivalni enoti Hermelika, pridružilo pa se nam je kar 30 stanovalcev. Pogovarjali smo se o pomenu in načinih pozdravljanja pa tudi o tem, kako se pozdravljamo v naši hiši. Dalja Pečovnik je po predavanju tudi merila krvni sladkor. vljeni, spomnili pa so se tudi na nekatere, ki se ne uporabljajo več: klanjam se, moj poklon, poljubljam roko … Vedno pozdravimo glasno in razločno, pozdravljenega pogledamo v oči in pokimamo v znak spoštovanja. Pozdravimo tudi neznance v čakalnicah, na stopniščih, v dvigalih. Prvi pozdravi tisti, ki je pristopil, prisedel oz. vstopil v prostor. Po navedbah strokovne literature je ob prvem stiku najpomembnejših prvih 30 sekund, torej prav prvi pogledi, prvi pozdrav in prve kretnje. In še to – če nas kdo pozdravi, je naša dolžnost, da mu odzdravimo. Stanovalci so povedali, da se med seboj veliko pozdravljajo, prav tako so zadovoljni z odnosom zaposlenih do njih. »Večinoma pozdravijo glasno in prijazno, se ob tem nasmejijo in rečejo še kakšno besedo. Na primer: kako ste, kaj je novega, ste dobro in podobno. Tako se začne pogovor in vzpostavi odnos.« Poudarili so tudi, da so včasih starši otroke učili, da je treba pozdravljati vse ljudi, danes pa je tega manj. Zbrala: Diana Janežič Pozdrav je v našem življenju zelo pomemben. Z njim na vsakem koraku prispevamo k boljšim medsebojnim odnosom in k prijetnejšemu počutju. Sicer pa pozdravljamo z namenom, da izkažemo dobrodošlico, pozornost, zaželenost, gostoljubje. Pozdravljanje je osnova bontona. V poslovnem svetu pozdravljamo z ‚dober dan‘, ‚dober večer‘ in ‚dobro jutro‘ (do 8. ali 9. ure zjutraj). Neformalni pozdravi (živijo, halo, zdravo, čao) so dovoljeni pri neformalnih stikih. Stanovalci so našteli še nekaj pozdravov, ki so jim domači: bog daj, servus, srečno, lepo pozdra- Pogovor o pozdravljanju je pritegnil veliko stanovalcev. 23 ] prijetnost bivanja V Šoštanju pri Vošnjakih in Mayerjih Jesenski poldnevni izlet stanovalcev smo naredili 24. septembra, podali pa smo se v Šoštanj. Tri postaje smo si izbrali: Muzej usnjarstva na Slovenskem, slaščičarno Miš-maš in Mayerjevo vilo. Dovolj za eno dopoldne. Med stroji Vošnjakove usnjarne Prva postaja je bil muzej. Vodička Katarina nas je prijazno sprejela in popeljala v notranjost, med zanimive slike, podatke, predmete in nam povedala veliko o razvoju, delovanju in zatonu šoštanjskega usnjarstva ter o ljudeh, ki so to obdobje živeli – predvsem seveda o družini Vošnjak. Alenka Verbič, pomočnica župana Občine Šoštanj za družbene dejavnosti, ki je bila duša in gonilna sila prenove zelo dotrajane vile. Med nekdanjimi zaposlenimi TUŠ – Tovarne usnja Šoštanj – pa so bili tudi nekateri naši stanovalci ali njihovi sorodniki. Zato je bil ogled fotografij še toliko zanimivejši. Mayerjeva vila hrani bogato zgodbo družine Mayer, poleg tega pa so v njej javnosti na ogled stalne muzejske zbirke kiparskih del Ivana Napotnika, izbor likovnih del iz zbirke Napotnikove galerije, del zasebne domoznanske zbirke Zvoneta A. Čebula ter hortikulturna zbirka šoštanjskega vrtnarja Alojza Kojca. V pritličju je urejena informacijska točka, v prvem nadstropju pa sta poročna dvorana in večnamenski protokolarni prostor. Po ogledu zanimivega filma je bil čas za slovo in nadaljevanje poti po Šoštanju. Na poti proti Mayerjevi vili smo se ustavili in okrepčali v slaščičarni Miš-maš. Pred Mayerjevo vila pa sta nas sprejeli vodička Amadeja in V Zimzelen smo se vrnili polni prijetnih vtisov in obogateni z mnogimi podatki o Šoštanju in njegovih pomembnih meščanih. Diana Janežič [ 24 [ Pri nas se dogaja] Gledališče na obisku 26. septembra smo imeli v naši večnamenski dvorani na obisku gledališče. Pravo predstavo so nam uprizorili člani Mladinskega pevskega zbora OŠ Antona Aškerca v Velenju s spevoigro Rdeča kapica skladatelja Matije Tomca. Zborovodkinja in režiserka je bila Jelka Repenšek, pianist pa Toni Acman. Nastop je spadal v sklop tedna otroka, ki ga zaznamujemo v oktobru, in v okvir Pikinega festivala. Stanovalci so povsem napolnili večnamensko dvorano in uživali v glasbenem, plesnem in pevskem nastopu učencev. Navdušeno so jih nagradili s ploskanjem, saj so jim v eni uri pripravili res lepo doživetje in na nov, poseben način prikazali vsem dobro znano pravljico Rdeča kapica. Najbolj pozitiven lik iz pravljice – lo- Volk in Rdeča kapica se srečata v gozdu. vec, ki reši vse težave – se je za konec vsem še bolj prikupil, saj je urezal dve na harmoniko in tako veselo sklenil prvo gostovanje učencev OŠ Antona Aškerca v naši hiši. Upamo in želimo, da ni bilo zadnje. Diana Janežič Ko se te pesem dotakne V prelepem, toplem in od sončnih žarkov božajočem oktobru smo res lahko vsi uživali v obarvanih drevesih, toplih sprehodih. Kar naužili smo se teh lepot in se v srcu bali, da bo enkrat vsega tega prijetnega konec. Tudi jesen ima dobre in slabe strani. A slabe nam včasih pomaga kdo olepšati in zavedamo se, da morajo zemljo kdaj pa kdaj zmočiti tudi drobne dežne kapljice. In res! Na tak deževen dan, 29. oktobra, so k nam v goste prišli pevci pevskega zbora Invalid s Konovega, nas razveselili in nas pobožali s prelepimi domačimi pesmimi. Ni jih bilo veliko, le 12, a so zapeli iz duše in nam pripravili sproščen popoldan. Res smo že pogrešali pevce, ki znajo lepo zapeti čisto preproste, ljudske pesmi: Nocoj, pa oh nocoj, Pleničke je prala, V gozdu … in še mnoge druge, o ljubezni in nikdar izpeti sreči, ki jo daje ljubezen. Pevci s Konovega so prvič nastopili v Zimzelenu. Tudi recitirali so pesmi in to lepo. Zaigrali so in zapeli smo, menim, z njimi kar vsi, saj so nas z nežnostjo v pesmih pritegnili, da smo se s čustvi razdajali tudi poslušalci. Bilo nam je toplo pri srcih in obogatilo nas je. Voditeljica jih je povabila, naj le še pridejo, a upam, da povabilo ni bilo le formalno. Jaz bi jih zares še želela kdaj poslušati. Po dolgem času sem bila sproščena, pomirjena, skoraj srečna. Hvala vam, pevci, za to, kar ste meni in vsem poslušalcem dali. Morda niso vsi tako čutili kot jaz, a mene se je toplo in globoko dotaknilo. Veronika Balažic 25 ] prijetnost bivanja Medena zgodba Tomaž Svete iz čebelarstva Brenča je 2. decembra stanovalcem predstavil čebelarjevo delo prek celega leta. Tega je res veliko, pri tem pa je treba imeti veliko potrpljenja, ljubezni in znanja, da lahko čebelar s pomočjo svojih delavk, čebel, pridela dober med. Predstavitev je bila zelo zanimiva in poučna. Nanjo se bomo spomnili vedno, ko si bomo z medom sladkali čaj ali ga namazali na kruh. gih krizni časi, recesija, odpuščanje delavcev, strah, da bo kdo ostal na cesti, da ne bo mogel koristiti dopusta, bil odpuščen zaradi podtikanja in spletkarjenja raznih kvazi sposobnih naslednikov nekdaj cvetočih firm in zasebnih podjetij – uživam v zvokih in brnenju drobcenih krilc, ki polne nektarja čakajo na pristanek pred panji, medtem ko druge poletijo na cvetoče travnike in sladkih kapljic polne dišeče jelke in hoje … Tomaž in Helena Bartol-Svete pa sta nam poslala tudi prelepo medeno zgodbo – zgodbo njunega dela in življenja. Ne, mojim delavkam se tega ni bati, kajti njihov šef, čebelar, skoraj pobožno vstopam v čebelje mesto, spoštljivo odpiram oddelke, kjer mrgoli in buči celo leto, ker moje delavke vedo, da je treba skrbeti za zarod, gledati v prihodnost, nabirati tekoče zlato. Biti čebelar … Vedno je bila moja skrita želja, imeti svoje podjetje. Veliko podjetje, v katerem bodo delavci z veseljem opravljali svoje delo, skrbeli eden za drugega, bili tesno povezani z naravo in med seboj. In ravno zdaj, ko so po mnenju mno- V tem mestu se učim in vidim odlično učno mesto za nas, za človeško družbo. Srečo imam, ker ne le jaz, temveč tudi moja družina črpamo energijo in vzgled, kako je treba živeti in delati. Kot čebele. Prihaja jesen, zima, moje marljive delavke, podjetje z 2.000.000 zaposlenimi, odhaja na dopust. Vsaka z bogato božičnico, izplačanim regresom, zalogami tekočega zlata, sladko mano, cvetnim prahom, brez bojazni in skrbi, kaj bo naslednje leto. Zakaj? Vas zanima? Ker njihov direktor, čebelar, za razliko od drugih »čebelarjev sodobne družbe« spoštuje svoje delavce in njihovo delo. Živimo v času, za katerega pravijo, da človeku ni najprijaznejši. Napočil je čas, ko lahko porečem: »Ustavite svet, rad bi izstopil.« Nam je to uspelo, pa čeprav se svet ni ustavil, tudi izstopili nismo, le nekaj smo se naučili od naših čebel. Naučile so nas živeti, spoštovati življenje in mu prisluhniti. Šaljiva igra za dobro voljo V naši večnamenski dvorani smo gostili že različne skupine in jo kdaj spremenili tudi v gledališki oder. Tako je bilo tudi v soboto, 23. novembra, ko smo se družili s člani dramske sekcije Društva invalidov Maribor. Prišli niso sami – družbo so njim in nam delali člani vokalno-instrumentalne lovske skupine Sraka. Ob vseh nastopajočih ter več kot 60 gledalcih in poslušalcih je razumljivo, da je bilo zelo živahno. Dobro razpoloženje so ustvarili lovci z glasno in živahno glasbo, zato smo bili v pričakovanju zabavnega nadaljevanja večera. »Igralci« so nam ustregli z igro Naša mam‘ca, v kateri so hudomušno prikazali, kako tri samske hčerke delajo račun brez krčmarja, da bi podedovale posestvo in (na videz) betežno mamo spravile v dom za starejše. Vsaka išče svojega ženina in spletka- [ 26 Hudomušna igra »Naša mam'ca« ri proti mami, na koncu pa se poroči prav še vedno vitalna mama, posestvo prepusti hčerkam in z možem odide v novo življenje. S »Srakami« smo na koncu še enkrat zapeli, se zabavali in se dobre volje razšli. Diana Janežič [ Pri nas se dogaja ] Valovi glasbe Uro prijetne narodno-zabavne glasbe so nam 10. decembra pripravili mladi člani ansambla Valovi, ki skupaj igrajo eno leto. Valove sestavljajo vokalist in vodja ansambla Marko Hriberšek, bariton in bas kitaro igra Mitja Likar, kitaro Sandi Grobelnik in harmoniko Blaž Verboten. Prihajajo iz krajev v Šaleški dolini – Raven pri Šoštanju, Završ, Andraža, Kozjaka. Radi nastopajo, radi igrajo vsaki družbi, ki jih povabi medse. Tako so na povabilo naše sodelavke Emanuele našli pot tudi v Zimzelen. Zaigrali in zapeli so znane narodno-zabavne melodije, med katerimi so mnoge pomagali peti tudi stanovalci. Veselo je bilo in lepo je bilo pogledati zadovoljne in nasmejane obraze poslušalcev. Fantje so nam svoj nastop pokloni- Valovi prihajajo iz krajev v Šaleški dolini. li za praznične dni in nam zaželeli zdravje in veliko dobrega, mi pa njim veliko uspešnih nastopov in užitkov pri igranju. Povabili smo jih, da se v letu 2014 znova vidimo in slišimo. Diana Janežič Glasbeni žar seksteta Lindek Bil je hladen poznonovembrski dan, ko je tu in tam pokukalo sonce, kot da nas vabi, naj le pridemo, da se nadihamo svežega zraka. A ni šlo, bilo je še vetrovno in mrzlo, zato smo se raje zbrali v večnamenski dvorani, ker so k nam prihajali sami odlični pevci, zbrani v sekstetu Lindek Prosvetnega društva Anton Bezenšek s Frankolovega. To je vokalna skupina, ki jo vodi Franc Žerdoner, mnogim znan po svojem glasbenem znanju in ustvarjanju v več skupinah. Zelo lepo poje in odlično igra harmoniko. Pevci seksteta Lindek so konec leta 2013 pri nas zapeli dvakrat. Pevci so prišli, da nam polepšajo otožen dan in to jim je res uspelo. Toliko žara so vnesli v vsako pesem, nam jo podarili iz srca, da ni nobena mogla ostali nesprejeta. Pesmi, zapete iz šestih moških grl, so donele, da smo bili čisto tiho, da bi se nas čim bolj dotaknila vsaka zapeta nota. Plesoči prsti, dalmatinski Ne diraj mi ravnicu in Ne diraj moju ljubav, Ob potoku, Nimam cajta, Kam pa vodi bela cesta, Kadar boš na rajžo šel. In na koncu še Mi, Slovenci, vinca ne prodamo ter še nekaj napitnic, ki smo jih peli tudi poslušalci. Peli so: Nocoj je pa en lep večer, Še bom pel, Mamina pesem, Nocoj bo pa gvišno, Po polju pa rož‘ce cvetejo, Tako majhna skupina pevcev nam je ogromno dala – vedrino, sprostitev, upanje, da naša pesem ne bo zamrla in jo bodo poznali tudi naši otroci. Nam, starejšim pa zbuja spomine, nas razveseljuje in poživlja. Vse pesmi seksteta Lindek so tudi na kaseti, večino pesmi pa je priredil Franc Žerdoner. Bil je tudi odličen povezovalec programa in tako je bil večer res lepo zaokrožen. Veronika Balažic 27 ] prijetnost bivanja Pri nas so razstavljali »Če v sebi slišite glas, ki vam govori ‹ne znaš slikati›, potem na vsak način slikajte – in glas bo utišan.« (Vincent van Gogh) Življenje okoli nas je slika Članice KUD Polzela so pripovedovale o svojem likovnem ustvarjanju. V septembru smo v razstavišču Zimzelena odprli razstavo likovnih del članic in članov likovne sekcije KUD Polzela. Kar 21 se jih je odzvalo našemu vabilu, in sicer Marjan Auguštin, Božena Berčon, Slavica Cehner, Vid Hanžič, Marija Jelen, Ida Jevšnik, Julijana Juhart, Kristina Kočevar, Jan Korošec, Mojca Korošec, Darko Ocvirk, Lilijana Ocvirk, Slavi Pavšek, Irena Pevnik, Srečko Romih, Zofka Satler, Jožica Špegel, Franica Šporn, Anica Tamše, Lidija Tamše in Anica Trivan. Začetki likovne sekcije v KUD Polzela segajo v leto 1988. Prva razstava je bila na Polzeli leta 1989 s štirimi ustvarjalci likovnih del, že nekaj let zatem pa so se v skupino začeli vključevati slikarji iz drugih krajev oz. občin: Tabor, Prebold, Braslovče, Žalec, Šmartno ob Paki, Šoštanj in Velenje. Danes je v sekciji 32 članov. Odprtje razstave smo pripravili 12. septembra. Prireditev sta odlično popestrili naši vedno priljubljeni glasbeni gostji, citrarka Tanja Lončar in njena mama Branka Lončar. Tri članice likovne skupine – Irena Pevnik, ki je [ 28 od vsega začetka vodja likovne sekcije, Mojca Korošec, ki je njena desna roka, in Slavica Cehner – pa so povedale veliko zanimivega o delovanju likovne sekcije in svojem likovnem ustvarjanju. S slikanjem so se učile Njihove zgodbe o tem, kako so začele slikati, so dokaj različne. Irena Pevnik si je slikati želela že v osnovni šoli, a staršem se likovni poklic ni zdel primeren, da bi si z njim človek služil denar. Tako je imela »resno« delo v Tovarni nogavic Polzela, včasih pa le kaj naslikala. Leta 1988 je spoznala, da je na Polzeli še več krajanov, ki slikajo in so se organizirali v sekciji, kmalu začeli razstavljati, obiskovati tečaje, likovne kolonije in druga srečanja ter se tako izobraževati. Irena se je preizkusila v različnih slikarskih tehnikah in vsaka jo navdušuje po svoje. Mojca Korošec ima, nasprotno, povsem drugo likovno zgodovino. Ko se je upokojila, je ugotovila, da jo slikanje privlači, da ima čas in se je ustvarjanja pogumno [ Pri nas se dogaja] lotila. Slika v akrilu in akvarelu, motivi pa so to, kar ji je všeč. Malo kritičnih besed sorodnikov, prijateljev pa tudi akademskih slikarjev prenese, sicer pa se nanje ne ozira preveč. Slika za svoje zadovoljstvo, a da so njena dela dobro sprejeta tudi pri širšem občinstvu, govorijo nagrade z likovnih srečanj. Slavica Cehner se je društvu pridružila ob ustanovitvi, saj se je s slikanjem spogledovala dolgo, a zaradi družine in službenih obveznostih ni imela časa za ta hobi. Bolezen pa ji je dala čas, da je začela slikati, in slikanje ji je pomagalo ozdraveti. A časa tudi kot upokojenka nima; slika, vrtnari, igra sintesajzer, kot članica Univerze za 3. življenjsko obdobje bi rada bila pri vseh krožkih … Pogovor z gostjami je bil zelo zanimiv in poln navdušenja, predvsem pa so vse tri sporočile, da je življenje lepo, da je lepo opazovati naravo, ljudi pri delu, stare hiše in vse to naslikati. Ali kot je rekla Mojca Korošec: »Kjer koli hodim, vedno gledam čudovite podobe in razmišljam o tem, kako bi ves ta lep svet naslikala!« Filcane slike, polne ljubezni Med pogovorom o volni in filcanju Špela Orešnik, Marta Orešnik in Diana Janežič (z leve) V novembru so stene recepcije in jedilnice Zimzelena okrasile čisto posebne slike – filcane slike članic Društva solčavskih filcark Bicka, ki nadaljujejo zgodbo kulturne in naravne dediščine obdelave volne na Solčavskem. S svojimi umetninami so se predstavile Špela Orešnik, Marta Orešnik, Ivanka Nadvežnik, Marija Golob, Barbara Roban-Prodnik, Jožica Jezernik, Terezija Pahovnik, Bernarda Prodnik, Ana Vavdi, Nada Prodnik, Mina Brdar, Janica Jezernik, Liljana Robnik in Helena Zbašnik-Herle. Odprtje razstave smo ob prisotnosti nekaj članic društva pripravili 12. novembra. Delovanje društva in teh- niko filcanja sta predstavili Špela in Marta Orešnik, Barbara Roban-Prodnik pa je prireditvi dala nežen okvir z igranjem na stare citre. Kar narediš iz volne, je videti dobro Na spletni strani društva piše: »Bicka je ovčka, je polstenje, je klobčič, je pramen kodraste volne, je odprt krog.« Odprt krog verjetno zato, da se lahko širi, tako z ljudmi, idejami, izdelki. To je potrdila Špela Orešnik in povedala: »Tehnika filcanja je zelo stara in smo jo v Solčavi pred nekaj leti znova obudili. Društvo je bilo ustanovljeno letos, sicer pa se bicke srečujejo od leta 2005. Vida Matk je 20 domačink naučila filcanja. Izdelujemo uporabne predmete – 29 ] prijetnost bivanja copate, torbice, oblačila – in okrasne – nakit, slike. Organiziramo tudi tečaje, delavnice, sodelujemo na prireditvah.« Marta Orešnik jo je dopolnila: »Kdor hodi po Savinjski dolini, opazi, da je na travnikih veliko ovc, česar še pred nekaj leti ni bilo. Znova prihaja v modo gojenje ovc, imamo tudi Društvo rejcev jezersko-solčavske pasme ovce. Te ovce so avtohtona slovenska pasma. Solčavskih ovc ne molzemo, gojimo jih zaradi mesa in volne. Dajejo posebno vrsto volne, ki je idealna za polstenje, rada se sprime med postopkom filcanja. Je zelo kompaktna in idealna za izdelovanje copat. Uporabljamo jo tudi pri izdelovanju slik, pri čemer jo kombiniramo z barvasto volno merino. Na Solčavskem skrbimo, da vso pridelano volno uporabimo bodisi za polstenje ali za pletenje, kvačkanje in je ne mečemo več stran, zakopavamo ali zažigamo, kot je bilo običajno v nekem obdobju.« Članice društva z veseljem ugotavljajo, da so ročno izdelane pletenine znova moderne, predvsem nogavice. Pa vendar, v tem ni večjega zaslužka. »Ročno delo nikoli ni bilo dobičkonosno. Če pleteš, porabiš veliko časa, da dobiš izdelek, in tega časa ni mogoče ovrednotiti. A na drugi strani, če ne pleteš, pa še toliko ne dobiš,« je prepričana Marta Orešnik. In še: »Ročno delo, v katerega vložiš veliko truda, ustvarjalnost, lastno idejo, je najlepše darilo.« Prav tako je tudi s filcanimi slikami, ki bodo še do konca leta 2013 na ogled v Zimzelenu. Izdelovanje vsake slike je res ustvarjalno, saj sam postopek izdelovanja spremeni prvotno zamisel in je tudi avtor slike lahko presenečen, ko vidi končni izdelek s to dodano vrednostjo. Slike so različne po motivih, izdelavi, barvah, kot se tudi njihove ustvarjalke razlikujejo glede na poklic, izobrazbo, hobije, starost. »Prav vsaka slika pa je narejena z veliko ljubezni in truda, in če jo dobro pogledate, vam bo vsaka všeč,« je sklenila Marta Orešnik. Barve se med seboj pogovarjajo Rumena energija Oskarja Sovinca (desno) in Mak Ivana Kolarja (levo) sta podarjeni sliki, ki nas bosta spominjali na dobro sodelovanje z Društvom šaleških likovnikov. Do konca februarja 2014 bo v razstavišču Zimzelena na ogled razstava likovnih del Oskarja Sovinca, člana Društva šaleških likovnikov Velenje (DŠL). Barvite podobe pokrajin, oseb in avtoportreta so tipična Sovinčeva slikarska dela zadnjega obdobja. [ 30 »Barve mi veliko pomenijo. Različni slikarji, pri katerih sem se učil, so me hoteli spremeniti in nekaj časa sem se pustil voditi. Poskušal sem svoje barve ublažiti in jih slikarsko uskladiti. To je mogoče lahko narediti, ampak če ti duša tega ne dovoljuje, je tako težko slikati. [ Pri nas se dogaja] Oskar Sovinc ima doma urejen slikarski atelje, v katerem ustvarja umetnine zase, za razstave, darila, po naročilu. Dela mu nikoli ne zmanjka. Zato ostajam pri barvah, in to ni preprosto slikanje. Bolj je pestro, bolj moraš paziti, da se barve med seboj pogovarjajo in da ima slika svoj značaj,« je Oskar Sovinc povedal ob odprtju razstave 21. januarja. Dejal je še, da je rad slikal od malih nog, v DŠL pa se je vključil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in se nenehno slikarsko izpopolnjeval. Najprej je slikal v olju, nato je spoznal akvarel, pa grafiko, se poskusil v lončarstvu in kiparstvu, zdaj največ slika akrile. Veliko razstavlja, sodeluje na slikarskih kolonijah, srečanjih. Je prejemnik treh zlatih palet Zveze likovnih društev Slovenije. Pohvalil je tudi kolege v DŠL, ki je eno najmočnejših slovenskih slikarskih društev in med člani jih je več prejemnikov zlatih palet. Za to gre zahvala ljudem, ki so društvo vodili ter organizirali številna izobraževanja in likovna srečanja. Oskar Sovinc se po letu in pol drugič predstavlja v Zimzelenu, sodeloval pa je tudi v skupini devetih slikarjev DŠL, ki so v letu 2013 izdelali velika platna na temo zelišč za vsako od bivalnih enot. Njegovo likovno delo je na bivalni enoti Angelika. Ko smo lani spomladi sklenili to sodelovanje z društvom, sta Oskar Sovinc in Ivan Kolar, prav tako član DŠL, ki je za bivalno enoto naslikal žajbelj, Zimzelenu ponudila, da naslikata še dve deli. Nastali sta sliki Mak Ivana Kolarja in Rumena energija s sončnicami Oskarja Sovinca in ob tokratni priložnosti sta sliki podarila Zimzelenu. Ob tem je direktorica Zimzelena Andreja Štefan Bu- kovič med drugim dejala: »Naši zbirki slik z zelišči sta se pridružila sončnica in mak. Sončnica z rumeno-oranžno barvo daje posebno energijo, toploto in oživlja prostor; mak je simbol velike ljubezni, z glavico, polno semen, pa plodnosti. Utrgani cvet maka hitro ovene, zato je tudi simbol minljivosti. Prav ta naša minljivost nas navdaja s hrepenenjem in nas drži pokonci. Obema slikarjema se zahvaljujem za podarjeni sliki, njima in vsem nam pa želim veliko energije in ustvarjalnega duha.« So knapje skup zbrani Na odprtje razstave smo povabili tudi Rudarski oktet in njihov nastop je prireditvi dal še dodatno energijo. Pevci bodo letos praznovali 35-letnico delovanja in od leta 1999 jih vodi prof. Danica Pirečnik. S širokim naborom pesmi in kvalitetno izvedbo le-teh vedno znova dokazujejo, da se uvrščajo med vrhunske pevske zasedbe. Raznolikost programa so predstavili tudi nam. Od stanovske So knapje skup zbrani, prek črnske duhovne, slovenske narodne in umetne pesmi, do dalmatinske pesmi, popevke in narodno-zabavne melodije. V vsem so zveneli odlično in nas navdušili. Med našimi stanovalci je tudi Ivo Atelšek, ki je pel v prvem sestavu Rudarskega okteta pred tremi desetletji. Pa tudi slikar Ivan Kolar je bil 20 let član okteta. Oba sta zapela skupaj z njimi in z venčkom narodnih so skupaj čudovito zaokrožili prireditev. Diana Janežič 31 ] prijetnost bivanja Rudarski oktet nas je navdušil Narava nam nikakor noče prisluhniti, da bi nam nasula čez travnike in gozdove svojo belino in nam dovolila malo zimskega počitka, še bolj pa veselja. Pa smo rekli: »Pa nič, bomo pa sami pripravili popoldne, kot ga še ni bilo!« In kaj je to? Člani Rudarskega okteta pojejo z dušo, z vso ljubeznijo do pesmi pa tudi zaigrajo na instrumente in tako pesmi poživijo še z glasbeno spremljavo. Našo jedilnico je okrasil z živobarvnimi, vedrimi slikami slikar Oskar Sovinc. Res so lepe, kar pritegnejo oko, da nam uživa svežino barv. Ni čudno, da je za svoje umetniška dela dobil že trikrat zlato paleto. Bravo! Le še slikajte, mi pa bomo uživali v ogledovanju. A to ni bilo dovolj. V avli so se zbrali mladi fantje v čudovitih rudarskih uniformah, eden bolj postaven od drugega. Že ob vstopu smo jim veselo zaploskali. Ko pa so zapeli, skoraj polna jedilnica ni nehala z zahvalo – s ploskanjem. Predstavili so se z dvema pesmima iz rudarskega življenja – Stan rudarski in Pet nas je bilo. V njih so povedali, da je rudarski stan lep, da si pri delu pomagajo tovariši … Zapeli [ 32 so nekaj ljudskih pesmi, ki so nam vsem ljube in jih nikoli ne bomo nehali z veseljem poslušati. Vžgali sta tudi dalmatinski pesmi – kar završalo je med nami od navdušenja. Zapeli so še popevko Čez šuštarski most ter narodno-zabavne Planike tri, Ti, moja rožica in Biti rudar je lep poklic, ki nas prav tako niso pustile hladne. Res je, da katero od njih kdaj slišimo na radiu ali televiziji, a v živo in s takšnimi pevci – to pa je čisto nekdaj drugega. To so fantje, ki pojejo z dušo, z vso ljubeznijo do pesmi, pa tudi zaigrajo na instrumente (harmoniko, kitaro, tamburico) in tako pesmi poživijo še z glasbeno spremljavo. Res je bilo prelepo, da bi se že kon- čalo, zato smo jih s ploskanjem in spodbujanjem priklicali nazaj. Mednje sta stopila tudi nekdanja pevca okteta Ivan Atelšek in Ivan Kolar. Skupaj so nam zapeli napitnice in druge znane narodne pesmi, da smo z njimi v pesmi uživali tudi poslušalci. To je bil lep popoldan, ki smo si ga že dolgo želeli, saj nas je obogatil, sprostil in močno razveselil. Fantje, tako vas še nisem slišala peti, prav v moja najgloblja čustva ste mi sedli. Hvala vam za ta popoldan in želim si, da bi vas še lahko kdaj poslušala! Veronika Balažic [ Pri nas se dogaja] Glasba je univerzalni jezik Maja 2013 je pri nas nastopila priznana slovenska flavtistka Anita Prelovšek, ki ima v Zimzelenu svojo babico. Jeseni se je znova spomnila na nas in nam ponudila nastop skupine Lasanthi, ki je poznana predvsem po izvajanju severnoindijske klasične glasbe s Šrilanke. Z veseljem smo se dogovorili za njihov nastop v Zimzelenu, in sicer v soboto, 14. decembra. Skupina Lasanthi, druga z leve Anita Prelovšek Skupino Lasanthi sestavljajo: etnomuzikologinja, violinistka in pevka Lasanthi Manaranjanie Kalinga Dona ter odlični slovenski glasbeniki, ki jih združujeta iskreno zanimanje za šrilanško glasbo in ljubezen do njenih različnih glasbenih zvrsti – flavtistka Anita Prelovšek, violinistka Katarina Šetinc, klaviaturistka Tina Kranjec in tolkalec Vasja Štukelj. Lasanthi nas je nagovorila v slovenščini, sicer pa poje v sinhalščini, tamilščini, angleščini in slovenščini. A glasba je univerzalni jezik in povsod po svetu ljudje pojejo o svojem življenju, veselju, ljubezni, bolečini in žalosti, zato smo izpovedi pesmi razumeli, četudi so bile zapete v tujem jeziku. Še več: združili smo glasove in pesem Glej zvezdice božje zapeli vsak v svojem jeziku. Bilo je nežno, lepo. V prazničnem decembru smo tako drug drugemu podarili največ, kar si ljudje lahko damo – naklonjenost, prijaznost, svoje darove, sebe. Tudi zato je Lasanthi v imenu celotne skupine v našo knjigo vtisov zapisala tole: »Današnji koncert je bil uspešen. Hvaležna sem organizatorjem doma starejših in stanovalcem za podporo. V zadovoljstvo mi je, če sem lahko vsaj malo osrečila slovenske poslušalce. Hvaležna Lasanthi nas je nagovorila v slovenščini. sem Aniti in drugim glasbenikom, ki so mi omogočili, da smo pripravili uspešen večer. Vsem želim vesel božič in srečno novo leto.« Diana Janežič 33 ] prijetnost bivanja Odbije polnoč in leto mine. Podarja izkušnje, uspehe, spomine. Odbije polnoč, poti so odprte. Za upe in želje in nove načrte. Cel december smo pričakovali Božička. Želeli smo si, da bi nam prinesel zdravje, srečo, pa tudi prijazno in mirno leto. Ob Božičku levo Andreja Štefan Bukovič, Suzana Menhart in Nataša Pušnik, desno pa Barbara Pirnat in Dalja Pečovnik. Takšen – poln upanja, želja in načrtov – ni le silvestrski dan, temveč kar cel december. Prične se z adventnim časom, ko pripravimo prvo praznično okrasje, adventne venčke. Potem pride Miklavž in tudi na njegov obisk se pripravimo – s peko peciva. 19. decembra 2013 smo v hiši gostili kar 80 svojcev in tega smo bili zelo veseli. Nastopajoči so dali vse od sebe in piko na i. Z glasbo so nas očarali: pevski zbor Vinca Minor, dijakinje Urška Šehić, Urška Sušec in Maša Vsak dan, ko se december preveša v drugo polovico, je hiša bolj okrašena, sije in se blešči. Novoletne jelke z okraski in lučkami, svečke, božične zvezde, kasneje še jaslice in svečani pogrinjki. Obiskovalci doma ob odhodu že pričenjajo voščiti lepe praznike in srečno novo leto, tudi glasbene prireditve so naravnane bolj praznično. Ko se bliža svečana večerja s svojci, vsak dan v hiši diši peka domačih keksov, raste nemir, vsakdo ima svojo nalogo, da bo na »tisti dan« vse tako, kot mora biti. [ 34 Vhodno avlo so znova okrasile polstene jaslice, ki jih je izdelala gospodinja Ana Sedar, stanovalci pa so skupaj z njo izdelali polstene kroglice za novoletno jelko. [ Pri nas se dogaja] Balažek ter učenec Nejc Zajc z Glasbene šole Velenje, Oktet TEŠ, Mozirski koledniki, solistka Zarja Gošnik ter sekstet Lindek. Razveselili smo se Božička z jelenčkoma, razveselili so nas vsi obiskovalci in skupaj z njimi in nastopajočimi smo doživeli živahno, prijetno in prijazno druženje. Stiskov rok in dobrih želja ni manjkalo, mi pa smo vsem za popotnico v novo leto zaželeli tudi, da bi nam v letu 2014 svetlobo in toploto dajali prijazni odnosi med ljudmi. Diana Janežič Z velenjskimi skavtinjami, ki so v Zimzelen prinesle Betlehemsko luč miru, smo zapeli. S pesmijo smo prižgali luči Robi Podgoršek, Slavko Marš in Stane Podgoršek (od leve) so trio Veterani. Na god sv. Lucije, 13. decembra, ko naj bi prižgali več luči, smo prižgali luči tudi na naših letošnjih jaslicah. Iz ovčje volne jih je spolstila gospodinja Ana Sedar, s stanovalci pa je naredila tudi okraske za novoletno jelko. Naša avla se je spremenila v božično-novoletno pravljico. imenovali pred dvema letoma, ko so začeli igrati skupaj, saj ima vsak že dolgoletne izkušnje z igranjem v različnih skupinah. Doma so v občini Šentjur pri Celju, s svojo glasbo pa razveseljujejo sebe in vse, ki se želijo razvedriti ob glasbi. V goste smo povabili tri glasbenike: Slavka Marša in Staneta Podgorška s kitaro ter Robija Podgorška s harmoniko. Trio Veterani so se po- Radi igrajo pred starejših občinstvom, saj vedo, da starejši cenijo ljudsko glasbo in vedno radi zapojejo ob znanih narodnih napevih. Na druženju s triom Veterani v jedilnici so za uvod nekaj božičnih pesmi zapeli člani zbora Zimzelen, nato pa so se vsi nastopajoči in poslušalci preselili v recepcijo in zapeli še pred jaslicami. Lep, topel večer je bil – ogret s pesmijo, druženjem ob jaslicah ter dišečim čajem in zakuhanim vinom. 35 ] prijetnost bivanja Glasbeno voščilo Pravijo, da za dobre želje ni nikoli prepozno in prav gotovo 16. januarja še ni bilo prepozno, da si voščimo lepo, zdravo, prijazno novo leto. Tega so nam prišle s pesmijo voščiti članice ženskega pevskega zbora Društva upokojencev Velenje z zborovodkinjo Manjo Gošnik Vovk. Z njimi sta bila še dva gosta, ki sta poskrbela za glasbeno spremljavo, in sicer Vesna Pirečnik na klaviaturah in Dušan Krajnc na harmoniki. Venček božično-novoletnih pesmi nas je vrnil slab mesec nazaj, ko smo pričakovali božič in novo leto. Nato so zazvenele dobro poznane in priljubljene melodije pa narodne pesmi, ki imajo za spremljavo glas harmonike. Tudi mi smo povzeli pesem. Članica zbora Irena Stiplovšek je med glasbenimi sklopi recitirala pesmi, lepe misli. Vse so se nas dotaknile, predvsem tista, da je lepo, če človek ni sam, če se ljudje drug na drugega naslonimo, si pomagamo. Tudi to je bilo sporočilo nastopa pevk. Skupaj smo preživeli lepo dopoldansko uro, po nastopu poklepetali, saj je bilo med poslušalci in pevkami veliko znanih obrazov. Diana Janežič Nosiš svoje težave domov? Nekoč sem najel mojstra, da bi mi pomagal pri prenovi stare kmetije. Težek prvi dan je bil za njim. Najprej mu je zjutraj na poti počila guma, zaradi česar je izgubil eno uro dela, nato se mu je pokvarila električna žaga, za nameček pa mu je na koncu zatajil še njegov kombi. Odpeljal sem ga domov in med vožnjo je bil povsem tiho. Ko sva prispela, me je povabil, da spoznam njegovo družino. Napotila sva se proti vhodnim vratom in mimogrede se je na kratko ustavil še pri majhnem drevesu ter se z obema rokama nekajkrat dotaknil vej. Nato sva vstopila v hišo in začuda je bil naenkrat povsem drugačen. Njegov potemnjen obraz se je sprostil, smejal se je, objel svoja majhna otroka ter poljubil ženo. Kasneje, ko me je pospremil do avtomobila, me je ob drevesu vendarle premagala radovednost in vprašal sem ga, zakaj se je prej najprej ustavil pri drevesu in se dotaknil njegovih vej. »Ah, to. To je moje drevo težav,« je odgovoril. »Vem, da v službi ne gre povsem brez težav, toda dobro tudi vem, da te težave ne sodijo k moji družini. Zato jih pač vsakič obesim na veje, preden vstopim v hišo. Zjutraj pa jih spet poberem.« Ostal sem tiho in razmišljal o tem, kar je pravkar povedal, ter zakaj bi si sploh želel zjutraj spet pobrati težave z drevesa. »Veš, kaj je pri tem najzanimiveje?« je nadaljeval in se nasmehnil. »Ko jih hočem zjutraj spet pobrati, jih ni več niti približno toliko, kot pa sem jih dan prej obesil ...« [ 36 [ Dokler živiš – živi! ] SLOVENIJA Slovenija prelepa je dežela z gorami in hribi obdarjena z mesti in vasmi in z dobrimi ljudmi. V deželi tej sem se rodil, materi Slovenki bil sem sin, v Slovenca me vzgojila je, izražam hvala ji za vse. Sedaj odrasel in ponosen postal sem zdrav slovenski fant, življenje gori v meni in Slovenec bom ostal. foto: Hans Fanika Novak TISOČ PESMI Pesmi tisoč sem spisala, ker si to želela sem. Pišem tukaj, kjer prebivam, v domu Zimzelen. Ustvarjanje je del življenja, ki ga tukaj preživim, to je v mirni tej dolini, kjer zdaj živim. Z upanjem in srečo, ki jo zdaj imam, da dobro se razumem z vsemi v domu Zimzelen. Mi vsi dajo energijo, ki je nisem imela nikdar, tej dobroti se zahvalim, želim vsem srečo vekomaj. Še želim ustvarjati te pesmice slovenske, dokler bo življenje v meni, bodo pesmi za Slovence. OGLEDALO Pogledaš se v ogledalo in sebe vidiš v njem, precej si že v letih in obraz ti je razbrazdan. V mladosti nisi gledal prelepi svoj obraz, samevalo je ogledalo in iskalo tvoj obraz. Zdaj fant premišljuješ, da nisi delal prav, zdaj gledaš v ogledalo, ko ves si zguban in pa star. Le zapomni si za vedno, da v ogledalu ni lepota vsa, da ogledalo ti ne pokaže lepote tvojega srca. KRALJI Nekoč so bili kralji, ki so šli na pot. Njim zvezda je pokazala, kje se rodil je gospod. Je nad štalico obstala, jih napotila je, naj pogledajo in vidijo, to božje je detece. Se dete je rodilo je bil sam božji sin, na slam‘co položeno, začetnik vseh družin. So kralji pristopili, da se mu poklonijo, so darove mu prinesli, temu kralju božjemu. Se Jožef in Marija njim zahvalita, se kralji poslovijo od sina božjega. Slovenija, domovina moja tu vsa je lepota tvoja, Triglav in Pohorje pa tudi sinje morje. Naj vedno ostane to za našo lepo Slovenijo, za mir v njej in svobodo zato iskreno prosimo. Stanislav Zajec VELENJE Velenje, lepo mesto si, nad tabo veličasten grad stoji, že stoletja tukaj je, mladi rod obnavlja te. Velenje rudarsko mesto je, nad mestom sinje je nebo, globoko pod zemljo pa črno je zlato. Rudar ga koplje vsaki dan, trak odnaša ga na dan, da grel se bo rudar, meščan. ŠALEK V Šaleški dolini vasice so tri, Šalek med vsemi najlepši si ti. Tu jaz prebivam, tu je moj dom, zato te nikdar zapustil ne bom. Tu teče potoček prelep, spomladi v zelenje odet, lapuh se bohotno šopiri, tu se človek umiri. Tu je gostilna domača, pod gradom ob mostu stoječa, tu je vse za dobit‘, odlično bo stregel vino ta birt. 37 ] prijetnost bivanja ŠTEVILA IN ČRKE Pred vami je igra, ki zahteva nekaj zbranosti in pozornosti. Pazljivo preberite navodila in vpišite pravilno rešitev. Spodnja števila so razporejena po določenem zaporedju. Ugotovite, katero število nadomešča simbol. Manjkajoče število ustreza črki slovenske abecede. Manjkajoča števila oz. črke vpišite k ustreznemu simbolu in dobili boste geslo nagradne igre. Stanislav Zajec RUDAR NAJ ŽIVI Danes mlad rudarski rod stopa na junaško pot, da bil bi zdrav in ga kopal in tudi poštenjak ostal. Že od nekdaj je ta rod imel med vsemi najtežjo pot, da danes prebrodi vse poti, naj rudarski stan živi. Med najhumanejšimi si ti, zate prostega časa ni, da bil bi spoštovan od družbe in najdražjih vsaki dan. To želje kamerada so, ki bil nekoč je pod zemljo, še danes ima rad ta rod, rudar naj živi vsepovsod. ZAJEC Čez strmi breg en zaj‘c beži, za njim pa beli pes hiti, ozre se zajček kar vmes, pa vidi, da gre vse zares. Videl zaj‘c, da pes je bel, med potjo suknjič si je snel, če hočeš pes bit meni kos, moraš imeti boljši nos. Že dolgo ga okrog podil, a zajček je v gozd zavil. Tam zmešal mu je sled, pozdravljen, pes, pa drugič spet. [ 38 12 10 8 6 4 ▲ 0 2 4 8 ● 32 64 128 30 25 20 15 ■ 5 0 0 ? 26 39 52 65 78 ▲ ■ ? ● ▲ ■ ? UGANKE 1. 2. 3. 4. V kateri lonec ne moreš vode doliti? Kdo ima očeta in mater, pa ni sin? Kaj lahko damo in hkrati obdržimo? Kdor me dela, me noče, kdor me nosi, me ne obdrži, kdor me kupi, me ne potrebuje, in kdor me ima, ne ve za to. 5. Kaj teče brez nog? 6. Jaz nosim svojega gospodarja, gospodar pa mene? Kaj je to? 7. Mož je bil umorjen v nedeljo zjutraj. Njegova žena je takoj poklicala policijo. Policija je spraševala ženo in osebje, ki so imeli naslednje alibije: - žena pravi, da je spala, - kuhar je pripravljal zajtrk, - vrtnar je nabiral zelenjavo, - služkinja je pobirala pošto, - služabnik je čistil shrambo. Policija je nemudoma zadržala morilca. Kdo je bil in kako so vedeli? 8. Kakšna čudesa! Kdor pozna prave številke, lahko podaljša svoja ušesa in daleč prestavi svoje glasilke. 9. Glejte! Tale hišica eno okno le ima, vendar skozenj gledamo sliko daljnega sveta. 10. Letalo s 280 potniki se zruši točno na meji med Italijo in Avstrijo. V kateri državi bodo pokopali preživele? [ Dokler živiš – živi! ] KRIŽANKA Rešitve vpisujemo vodoravno in navpično. Črke z označenih polj prenesite v kvadratke pod križanko in sestavite geslo. Vodoravno: 1. grški bog; 2. znese ga kokoš; 3. najvišji hrib v Topolšici; 4. kisel sadež; 5. oksidirano železo Navpično: 1. tableta proti glavobolu; 2. vzdevek skakalca Petra Prevca/ tudi vrsta tkiva; 3. kapljice na čelu ob naporu, vročini 1 5 1 1 Rešitev: 2 7 3 4 2 3 2 3 1 4 2 3 7 3 8 9 7 10 2 5 4 6 4 2 10 3 1 6 8 5 9 ISKANJE NAPAK Pri tej igri je treba hitro najti napako in si zapomniti število napak. Spodaj vidite po dva para črk tesno skupaj; večinoma sta enaka. Poiščite tiste pare, ki so različni, in si zapomnite, koliko jih je. Poskusite igro končati v 2 minutah; zapišite si porabljen čas in število najdenih napak. VE VS RT RT ZU ZU IO IP AS AS DF CF GH GH IK IK CV CU BN DN MK NK OL OL KJ KJ HG HC FS FS VS VC ED FD RF RF TG TB REŠITVE UGANK AA AA Namen vaje: • Delate bolj natančno in zbrano in napravite manj napak zaradi površnosti. • Oči se vam pri branju manj utrudijo. • Hitreje reagirate. • Delate bolj natančno. • Lahko se bolje zberete. 1. V polnega – 2. hči – 3. obljuba – 4. krsta- 5. voda, čas, reke – 6. čevelj – 7. ob nedeljah ni pošte – 8. telefon – 9. televizor – 10. preživelih ne bodo pokopali. Zapis vaj: Vadite to igro en mesec vsak dan. Na poseben list si zapišite porabljen čas in najdene napake. V igri je deset napak. Če boste igre vadili vedno znova, uspeh ne bo izostal. 39 ] prijetnost bivanja Življenje je en velik krog 28. novembra 2013 je Jana Kovič v zimskem klepetu gostila Marjana Karlóvčeca – Kara, aktivnega krajana na različnih področjih, zelo predanega planinca. Kljub temu da je bil v sklopu zimskih klepetov najmlajši sogovornik do zdaj, je prav tako povedal veliko zanimivega o svoji družini in odraščanju v Topolšici. Marjan je za uvod pojasnil svoj priimek. Njegov oče izvira iz Medjimurja, Hrvaška, mama pa je iz Topolšice. Z njenimi predniki, za katere imajo podatke do leta 1850, se je pripoved nadaljevala … Družinsko drevo 1905. leta se je Jožetu in Mariji Drev rodil Marjanov stari oče. Družina je prihajala iz Mozirja. V družini stare mame, Jesenkove iz Topolšice, pa je bilo pestro. Njeni starši so imeli pet sinov in vsi so se izučili za tako imenovane izprašane zidarje v takratni Avstro-Ogrski. Bili so zelo brihtni in imeli zanimive življenjske zgodbe. Najstarejši je bil Martin, ki je prevzel domačijo. Drugi, Andrej, je bil doma na Drejčevem ovinku; njegov sin je postal jezuit v Rimu. Bil je zelo pameten in šolan, naredil je tri doktorate in govoril sedem tujih jezikov. Tretji je bil Franc, ki je odpotoval v Ameriko. Doma je pustil ženo in sina. V enem letu je kupil hotel, poslal domov denar in družina je odšla za njim. V Millwakeju je postal župnik. 1965. leta je prišel na obisk; Marjanu je prinesel dolar, ki ga je prevrtal in nosil kot obesek na verižici. Četrti sin je bil Anton, ki je imel Zagoški grunt in je imel šest otrok. V družini je bil tudi stric Jože, invalid, ker so mu na ruski fronti zmrznili prsti na nogah in je imel samo pete. Ker je želel preživljati družino, je začel izdelovati rože iz papirja. Bil je zelo načitan, pameten, zato ga je k sebi povabil župnik in ga zaposlil kot pisarja. Brez da bi imel končano kakšno šolo, so ga potem povabili, da je vodil hranilnico in [ 40 Marjan Karlovčec – Kara ali Zeplnov Marjan je zvest naslednik svojega rodu. posojilnico v Šoštanju. Stara mama Terezija in stari oče Anza sta podedovala Jesenkov grunt; tam je zdaj doma Marjan – rečejo mu Zeplov hrib. Med 2. svetovno vojno je bil stari ata v Šercerjevi brigadi in ko je šel domov na dopust, so ga ujeli Nemci, ga poslali v zapor v Brežice, od tam v Maribor, nato pa v Dachau. Ko so Angleži osvobodili taborišče, so Slovence pripeljali do Maribora. Od tam je stari oče prišel peš domov, saj ni nikomur zaupal. Doma so bili zelo presenečeni, kajti nič niso vedeli o njem, bili pa so veseli, da je živ. Težak je bil le 38 kg. Marjanova družina V Jesenkovi koči sta se stari mami in staremu atu rodili dve hčerki – Marjanova mama Vida in njegova teta Pavla. »Mama je leta 1955 spoznala čednega, postavnega mladeniča, ki je prišel iz Medjimurja gradit termoelektrarno v Šoštanj. Kot gradbinec se je seveda odločil, da bo postavil novo hišo, stara pa je postala hlev. Spomladi 1956. leta so začeli hišo graditi, jeseni so se selili vanjo, decembra so v novi hiši povili mene,« je pripovedoval Marjan. Leta 1957 je oče odšel na služenje vojaščine, z mamo pa sta se poročila šele, ko je bil Marjan star 3 leta. Zanimivo je, da ob tem Marjana nista prepisala na nov priimek in se je 18 let pisal Drev, pa tega ni vedel. Bil je ljubljenček starega očeta, ki je bil lovec, mesar, tesar, ključavničar, delal je v bolnišnici v Topolšici. Ker so se lovci pred odhodom na lov zbirali pri njih, je tudi Marjan kmalu znal marsikatero potegavščino, spretnost, lumparijo. Kadar se je pri kom kaj pokvarilo, so rekli: »Nesi k Zeplovemu Anzu!« Znal je popraviti ure, lonce, puške, delal je patrone … »Sicer je pa znal biti kar hud. Ničesar se ni bal, bil je trdoživ in grob – to mu je pustilo taborišče. Če so [ Pri nas se dogaja] se v Lomu pri kakšni hiši hudo sprli, stepli, niso klicali policije, ampak spet Zeplovega Anza. Samo da se je pojavil na vratih, že so se strasti pomirile,« je povedal Marjan. Vodovod »Na Zeplovem hribu je bilo v šestdesetih letih precej manj hiš kot danes – pet velikih kmetij: Pirnat, Pušnek, Jesenek, Koren, Razbonk,« se spominja Marjan. Na Ocepkovem hribu, kjer je danes apartmajsko naselje Term, je imela bolnišnica svinjake. Ni bilo vodovoda, hiše so imele svoja zajetja ali pa so ponjo hodili k studencu v graben. Za živino so zbirali deževnico. Za cesto je služila vlaka – pot, po kateri so z voli vlačili hlode. Marjanov oče je po bregovih iskal studence in našel je primernega na nasprotnem bregu. Ko je povedal, da bo napeljal vodo do hiše, ljudje niso razumeli, kako bo voda tekla s sosednjega brega v dolino in navzgor v drugi breg. Ko pa so videli, kako to gre, so si vodo v hišo napeljali tudi sosedje. Marjan pa je bil med glavnimi akterji kasneje, ko so v hiše dobili pravi vodovod. Ko so z glavnega rezervoarja za Šaleško dolino delali vodovod za Šoštanj, je šla trasa čez kmetijska zemljišča. Kmetje so ugotovili, da bi to traso lahko uporabili tudi za vodovod do svojih hiš. Rečeno – storjeno. Dogovorili so se z županom, dobili dovoljenja, kupili cevi in drugi material, delo pa opravili udarniško. Spomini in anekdote »Spominjam se potovanj v Medjimurje, na očetov dom. Ker nismo imeli ne motorja, kaj šele avtomobil, smo potovali do železniške postaje v Šoštanju s kolesom. Oče je gonil, jaz sem sedel v stolčku spredaj, mama je sedela na prtljažniku zadaj ter z eno roko vlekla za seboj lesen voziček s sestrico Zoro in prtljago!« To bi bila zanimiva fotografija, če bi jo kdo posnel. Vlak je peljal do Mur- skega Središča, tam so na enak način na kolesu potovali prek Hotize do Martina na Muri. Oče Franc si je kasneje kupil motor in potem so se vsi štirje peljali z motorjem – v Medjimurje. Leta 1963 je šel v 1. razred – učila ga je Ivanka Menih, županova mama. V šoli je bil priden, znal je lepo risati, oblikovati, zanimali so ga različni športi. Oče mu je kupil čisto pravo, usnjeno žogo, prave smuči … Fantje so na travniku najraje nabijali žogo, lovili ribe in rake v potoku, pozimi so si naredili hokejske palice in na zaledenelem potoku igrali hokej. »Spominjam se, da sem bil v petem razredu osnovne šole, ko smo kupili prvi avtomobil, televizor in sem bil prvič na morju. ‚Toliko vode, čisto ravna je, kam teče,‘ se mi je podilo po glavi ob prvem pogledu na morje na Črnem kalu. V peti razred je prišel v šolo v Šoštanj. Priljubljenost mu je takoj zrastla, saj je na nogometni tekmi kot vratar ubranil pet enajstmetrovk. Družil se je s fanti, ki so marsikatero ušpičili – tako je nekega dne na železniško progo nastavil patrone, ki jih je delal stari ata, in ko jih je vlak povozil, je bilo, kot da se v Šoštanju spet streljajo. Seveda jih je dobil, in to od pomočnika ravnatelja. Marjan je bil hiter in nasmejal nas je z anekdoto, ki to odlično potrjuje. Na kraju, kjer zdaj stoji Zimzelen, je bilo nogometno igrišče. Na dan tekme je Marjan pomagal očetu zidati neko hišo v Šoštanju. Namešal mu je več veder betona, skočil s hiše, stekel v Topolšico, odigral tekmo brez prejetega zadetka, stekel nazaj na gradbišče in oče v tem času še ni vsega betona porabil. Sploh ni vedel, da vmes Marjana nekaj časa ni bilo z njim … Pa verjemite, če hočete. In tako je svojo energijo kot šolar in kasneje nasploh v življenju vlagal v šport – nogomet, rokomet, smučanje, planinstvo, namizni tenis, tenis. Njegova družba pri nogometu in na veselicah so bili: Dobnikov Jani, Pergovnikov Edi, Šegula Miran, Jani, Grajfonerjev Ivč, Bobo, Mile … Potem so bili še judoisti: Verč, Petrovičev Ivo, Ovčjakovi pobi. Z Zagarjevim Stančijem zdaj veliko hodi v hribe, uredila sta poti po Topolšici oz. Lomu ter tablo, ki jih označuje. Skupaj sta delala in še delata smučarsko tekaško progo. Planine za zdravje 1968 leta se je Marjan vpisal v Planinsko društvo Šoštanj. Sprva ni bil strasten planinec, saj je imel veliko drugih športov. A pri njih je staknil poškodbe, tudi trajne in jih je počasi opuščal. Hodil pa je še vedno lahko in to mu je prijalo. Leta 1993 je bila ustanovljena Planinska sekcija Topolšica, Marjan pa je leta 1998 pričel šolanje za planinskega vodnika. Je tudi vodnik za turno smuko. Je v upravnem odboru PD Velenje, vodi pohodniško skupino Gre-gre. V hribe hodi predvsem zaradi zdravja. Ima namreč redko obolenje, da ima v telesu velike količine holesterola, ne sme pa jesti zdravil proti temu. »Tako si holesterol uravnavam s pravilno prehrano, z gibanjem, dobro voljo in dobro mislijo. V hribe hodim po zdravje.« In za konec je Marjan sklenil krog. Povedal je, da ga je leta 1979 zadela Amorjeva puščica, spoznal je bodočo ženo – in to v Medjimurju. Leta 1981 se jima je rodil sin Sandi, leta 1989 še hči Kaja. Imata dve leti staro vnukinjo Evo, ki je Marjanova ljubica. Pravi, da bi rad bil takšen njen dedi, kot je bil njegov stari oče do njega. Marjan je od leta 2011 invalidsko upokojen. Skrbi za svoje zdravje, se druži s prijatelji in kdaj komu tudi priskoči na pomoč pri različnih domačih opravilih. Je dober naslednik svojih prednikov. Če so Topolšičani včasih rekli: »Kar k Zeplnovemu Anzu nesi …«, zdaj rečejo: »To pa kar k Zeplnovemu Marjanu nesi, on ti bo popravil!« Diana Janežič 41 ] prijetnost bivanja Angeli med nami V dolgih zimskih nočeh, ko ne morete spati, ko vas skrbi in žalost tare vaše misli, se spomnite, da med nami bivajo Angeli. To so ljubeča bitja, ki ne glede na vero ali prepričanje bdijo nad nami. Zanje je vsak človek enkratna osebnost. Čeravno ima vsak od nas druge navade in druge značilnosti. Zanje je naše bitje kakor prstni odtis. Tako na videz podoben je v resnici še kako drugačen. So svetloba kakor mi ljudje in njihov sij prinaša v naša srca veliko radost. Obkrožajo nas kot planeti, ki lebdijo okoli zvezd. Dovolj je že misel nanje in že so nam pripravljeni služiti. To ne pomeni, da so mučeniki ali predpražniki. Še zdaleč ne! Razdajajo se, vendar ne nujno v materialnem smislu. Služijo tudi takrat, ko nahranijo lačnega ali se nasmehnejo osamljenemu. To jih nadvse osrečuje. Če bi vas prosila, da mi jih narišete, bi jih zagotovo upodobili s krili. Ta krila so v resnici energija, s katero nas objamejo, kadar smo v stiski ali v življenjski nevarnosti. Ne le Angeli, tudi mi imamo vsak trenutek življenja priložnost, da služimo, torej priložnost, da smo srečni. Vsak trenutek naj bi človek preživel tako, da bi komu zanetil iskrice v očeh in mu ogrel srce. Izkoristi naj moč v sebi, da potolaži človeka v stiski. Ko bomo življenje odprli svetlobi, nam bo srce razširil nov pogum. Zaupati srcu je svojevrsten izziv. Za Angele smo vsi ljudje ljubljeni otroci, ki so vredni neskončne ljubezni. Ko se naše srce razpre v žaru svetlobe, vabimo Angele k sebi. Dajejo nam občutek varnosti in sreče, kar daje življenju globlji pomen. So trenutki, ko se počutimo nemočni. Če trpečega pomilujemo, mu s tem še povečamo trpljenje. Če pa izražamo pozitivno sočutje in ljubezen, s tem trpljenje končamo, kajti človeka ne vidimo v vlogi žrtve. Veliko bolje je, da v ljudeh spodbujamo njihovo notranjo moč kot njihovo nemoč. Če vidite, da je nekdo v stiski, ga primite za roko. Spomnite ga na njegovo notranjo moč, dobroto in modrost. Najbrž ste že ugotovili, da želim videti angelsko dobroto v vaših srcih, v srcih vaših najdražjih in bližnjih. Tudi mi, ki vsakodnevno vstopamo v vaš dom, si želimo, da nam Angeli stojijo ob strani ob lajšanju vaših tegob. Naj bodo z nami tudi v prijetnih trenutkih naših druženj. Naj vam novo leto prinese obilo angelskega veselja. Milanda Kotnik Srečanja mladosti in starosti V decembru 2013 se je na nas obrnila gospa Darja Katanec, profesorica na Srednji zdravstveni šoli v Slovenj Gradcu, ter izrazila željo srednješolk, da bi bile družabnice našim stanovalcem. Z veseljem smo se odzvali na njihovo pobudo in pripravili prvo srečanje 12. decembra na bivalni enoti Sivka, 26. decembra pa so dijakinje v sodelovanju z Šaleško folklorno skupino Koleda in svojimi prijatelji pripravile glasbeno-plesni nastop za stanovalce. Dijakinje bodo do konca pomladi pod mentorstvom Darje Katanec prihajale v našo hišo vsak četrtek ob 17. uri. Srečanja, pogovori s stanovalci bodo vsakokrat na drugi bivalni enoti. S V decembru so dijakinje stanovalce pogostile s pecivom, ki so ga same spekle, in čajem. temi srečanji bomo krepili vezi med mladimi in starejšimi, to bo medgeneracijska vez, kjer povezavo z mladimi ter ohranijo vedrino in medsebojno mladi pridobijo strpnost in solidarnost v odnosih s razumevanje. starejšo generacijo. Starejši pa tako ohranjajo stik in Ana Šimenc, koordinatorka prostovoljcev [ 42 [Pri nas se dogaja] INFORMATIVNA STRAN ČAS OBISKOV V poletnem času je Zimzelen odprt od 7. do 21. ure. V zimskem času je odprt od 8. do 20. ure. Tisti, ki stori kaj dobrega, naj molči. Komur je dobro storjeno, naj govori. ČAS OBROKOV Veliko ljudi stori veliko dobrega v naši hiši. Med njimi je tudi Stane Poličnik iz Zgornje Savinjske doline, ki je za bivalno enoto Kapucinka izdelal več knjižnih polic, mizic in oglasno desko. S temi njegovimi izdelki smo polepšali prostor, ga naredili funkcionalnejšega in prijaznega stanovalcem. Zajtrk med 8.00 in 8.30, kosilo med 12. in 13. uro, večerja med 18. in 19. uro. Kuhinja nudi kosila tudi zunanjim uporabnikom. FRIZER Ponedeljek, sreda in petek od 12.30 do 19.00, torek in četrtek od 8.00 do 12.30. Ob sobotah po naročilu. PEDIKER Za pedikuro in masažo se je treba dogovoriti na recepciji. ZDRAVNIK Ob ponedeljkih od 7. do 13. ure, ob sredah od 10. do 14. ure, ob četrtkih od 7. do 12. ure. PRANJE PERILA Sprejem nečistega perila je vsak ponedeljek. PRAZNOVANJE ROJSTNIH DNI Skupno praznovanje rojstnih dni je praviloma zadnjo sredo v mesecu. SVETE MAŠE Gospodu Poličniku se za prijazno gesto lepo zahvaljujemo. Svete maše so vsak drugi in četrti torek v kapelici Zimzelena. Obiski duhovnika v sobah so na željo stanovalca ali svojca. Stanovalci in zaposleni BE Kapucinka BIFE V poletnem času je odprt od 7. do 21. ure, v zimskem času pa od 8. do 20. ure. KNJIŽNICA Knjižnica je odprta ob torkih in četrtkih od 10.30 do 11.00. INTERNETNO-BRALNI KOTIČEK V pritličju je urejen kotiček z možnostjo uporabe računalnika, za branje so na voljo različni časopisi in revije. ČLANI SVETA STANOVALCEV Julija Močilnik, Jože Koren, Amalija Šilih, Irena Prašnikar, Franc Klančnik TELEFONSKI IMENIK Zimzelen (recepcija) 03-896-3700 Zimzelen (fax) 03-896-3730 Tajništvo 03-896-3702 Direktorica 03-896-3701 Socialna delavka 03-896-3703 Vodja zdravstvene nege in oskrbe 03-896-3704 Dežurna služba zdravstvene nege in oskrbe 03-891-7122 Ambulanta 03-896-3712 Pralnica 03-896-3707 Kuhinja 03-896-3706 Računovodstvo 03-896-3710 Spletna stran: www.cs-zimzelen.si Elektronska pošta: [email protected] Tulipani Fanika Novak Ko tulipani cvetijo, to je dih pomladi. Ko zori pšenica, poletje je pred vrati. Za poletjem je jesen, ki strumno prikoraka in prinaša kmetu bogastvo s polno kaščo. Se potem že bliža zima, ki otrokom mrzlo kima, otroci, vzemite sani, saj zunaj že sneži. Še Silvester se pridruži, ki zadnji dan odpira duri, se staro leto poslovi in srečno novo leto nam želi. Se novo leto bo začelo, bog daj, da bi nam uspelo, da bi z dobro voljo zdravi bili, čeprav se bomo spet postarali. 43 ] prijetnost bivanja [ 44 [ Pri nas se dogaja] prijetnost bivanja 45 ] [ 46 prijetnost bivanja 47 ] [ Informativna stran] INFORMATIVNA STRAN ČAS OBISKOV TELEFONSKI IMENIK V poletnem času je PV Zimzelen odprt od 7. do 21. ure. V zimskem času je odprt od 8. do 20. ure. PV Zimzelen (recepcija) 03-896-3700 PV Zimzelen (fax) 03-896-3730 Tajništvo 03-896-3702 Direktorica 03-896-3701 Socialna delavka 03-896-3703 Vodja zdravstvene nege in oskrbe 03-896-3704 Dežurna služba zdravstvene nege in oskrbe 03-891-7122 Ambulanta 03-896-3712 Pralnica 03-896-3707 Kuhinja 03-896-3706 Računovodstvo 03-896-3710 ČAS OBROKOV Zajtrk med 8.00 in 8.30, kosilo med 12. in 13. uro, večerja med 18. in 19. uro. Kuhinja PV Zimzelena nudi kosila tudi zunanjim uporabnikom. FRIZER Ponedeljek, sreda in petek od 12.30 do 19.00, torek in četrtek od 8.00 do 12.30. Ob sobotah po naročilu. PEDIKER Za pedikuro in masažo se je treba dogovoriti z vpisom na recepciji. ZDRAVNIK Ob ponedeljkih od 7. do 13. ure, ob sredah od 10. do 14. ure, ob četrtkih od 7. do 12. ure. PRANJE PERILA Sprejem nečistega perila je vsak ponedeljek. PRAZNOVANJE ROJSTNIH DNI Skupno praznovanje rojstnih dni je praviloma zadnjo sredo v mesecu. Spletna stran: www.cs-zimzelen.si Elektronska pošta: [email protected] Voščilo Staro leto že odhaja, novo pa prihaja. Da bili bi zdravi, srečni vsi, tako si vsak od nas želi. V novem letu naj bi bilo medsebojnega miru, uspehov, zdravja, sreče, naj življenje mirno teče. SVETE MAŠE Svete maše so vsak drugi in četrti torek v kapelici PV Zimzelena. Obiski duhovnika v sobah so na željo stanovalca ali svojca. BIFE V poletnem času je odprt od 7. do 21. ure, v zimskem času pa od 8. do 20. ure. KNJIŽNICA Knjižnica je odprta ob torkih in četrtkih od 10.30 do 11.00. INTERNETNO-BRALNI KOTIČEK V pritličju je urejen kotiček z možnostjo uporabe računalnika, za branje so na voljo različni časopisi in revije. ČLANI SVETA STANOVALCEV Julija Močilnik, Jože Koren, Amalija Šilih, Irena Prašnikar, Franc Klančnik [ 48 Je to osebna naša želja, tukaj v domu na dan veselja. Naj mnogo let ta dom stoji in sprejema starejše ljudi. Zaposleni za nas skrbijo in vse dobro nam želijo. Dajejo nam upanje za življenje naše še. To voščilo naj jih greje in daje nove jim moči, da bodo v Zimzelenu veseli z nami vsi. Fanika Novak
![[ revija PV Centra starejših Zimzelen Topolšica, april 2013 ]](http://cdn3.abcdocz.com/store/data/002680333_1-02e690db06f051bdeb9f8c561f9a5607-250x500.png)
![[ revija PV Centra starejših Zimzelen Topolšica, julij 2013 ]](http://cdn3.abcdocz.com/store/data/002687084_1-5430c60de33b6696d6d9d3d38c1cd928-250x500.png)
© Copyright 2024