Zimzelen 4/2011 - Center starejših Zimzelen

Zimzelen
4
[ revija PV Centra starejših Zimzelen Topolšica, oktober 2011 ]
1]
prijetnost bivanja
kazalo
4 Poleg zdravil zdravijo pogovor,
dotik, prijazna beseda
8 Storitve želimo opravljati
kakovostno in razvijati zaupanje
10 Počitniško delo
12 Človeško telo je izjemen stroj
14 Če imaš dar, ga ne smeš zakopati
16 Da bi le še videla!
18 Prva poroka v Zimzelenu
20 65 let zakoncev Cokan
21 Razstava akvarelov Milke Erbežnik
22 Bili smo na Skoku čez kožo
23 Pa ga imamo – rusko kegljišče!
24 Poletna druženja na prostem
25 Njivski kvintet
26 Kako preživljamo svoj prosti čas?
27 Kinološka urica
28 Bralne čajanke
29 Sonce za vse nas
30 Med bučami in jesenskim cvetjem
32 Informativna stran
Časopis
PV Centra
starejših
Zimzelen
oktober 2011
številka 4
letnik 2
Naslovnica:
Izdelali smo
keramično
sonce
[2
Izdajatelj:
Uredništvo:
Naslov: Uredniški odbor:
Oblikovanje:
Tisk: Naklada:
PV Zimzelen
Glavna in odgovorna urednica: Diana Janežič
PV Center starejših Zimzelen, Topolšica 78 A,
3326 Topolšica, tel. 03/896-3711; el-pošta: [email protected]
Andreja Štefan Bukovič, predsednica
Diana Janežič, glavna in odgovorna urednica
članice: Marjana Kugonič, Janja Koželj, Veronika Balažic, Kristina Vah
Ivo Hans Avberšek, StudioHtz, HTZ Velenje
HTZ Velenje, I.P., d. o. o., Velenje
300 izvodov
Občasnik Zimzelen prejemajo zaposleni in stanovalci PV Centra starejših Zimzelen brezplačno. Davek na dodano vrednost po stopnji 8,5%.
[ moč besede ]
Treba je imeti voljo,
pogum, da narediš korak, …
… da pristopiš k človeku, ker želiš podariti svoj čas v zameno
za občutek, da si tu, ker je smisel v tem, da smo drug z drugim
mili.
Pred letošnjim poletjem me je po telefonu poklicala gospa Romana in povedala, da želijo člani Župnijskega sveta Šoštanj obiskovati naše stanovalce
– le zato, da bodo z njimi.
Po sestanku in uvodnem srečanju je sodelovanje steklo. Oblikovati se je začela skupina. Prostovoljke so prišle prvič. Zanimiva druščina: od najmlajših –
dveh osnovnošolcev, ki sta bila v spremstvu mame – pa študentka, nadalje
gospe, ki so še tako imenovana aktivna, delovna generacija, prišli sta tudi
upokojenki.
Ni šlo brez treme. »Kako bo?« smo se spraševali, eni po tiho, drugi na glas.
»Kako se bo odzvala stanovalka?«
»Kako bom sprejela obiskovalko?« so se spraševali stanovalci.
»Ali ne bomo koga razočarali, spravili v zadrego?« sva premlevali z Ano, koordinatorico prostovoljcev v PV Zimzelenu.
Prvi obisk je bil za nami in ta večer sem še dolgo razmišljala o naših »sodelavkah«, pred časom bi jim rekli tovarišice, koliko energije so vložile, da so
sprejele odločitev za plemenito dejanje, da so prišle, pristopile k nekomu, ki
so ga pravzaprav prvič srečale.
Tako lepa in čista misel je spremljala ta korak, da se je uspeh po reku »Kar
seješ, to žanješ« zasejal že na začetku. Bližina drugega je bila blagodejna za
dva.
Prostovoljec je lahko vsak, pa vendar ni tako preprosto ali pač – za vse tiste,
ki imajo širino duha.
Naj zaključek razmišljanja zveni kot vabilo: pristopimo k sosedu, sosedi in
raziščimo – vsaj njegove, njene oči.
Andreja Štefan Bukovič
3]
prijetnost bivanja
Poleg zdravil
zdravijo
pogovor,
dotik, prijazna
beseda
Področje zdravstvene nege in oskrbe (ZNO) je v
PV Zimzelenu obsežno in v njem je zaposlenih
največ sodelavcev. Je nepogrešljiv in zelo pomemben sestavni del vseh procesov v centru,
a prave rezultate lahko da le sodelovanje med
vsemi zaposlenimi.
O organizaciji in delu smo se pogovarjali z namestnico
direktorice za področje ZNO Marjano Kugonič, diplomirano medicinsko sestro, ki je nov delovni izziv sprejela ob ustanovitvi PV Zimzelena.
Izkušnje, ki jih predstavlja specifično delo v domu starejših, je pridobivala na različnih delovnih mestih. Pripravništvo je opravila v celjski bolnišnici, nato je devet
let delala v Bolnišnici Topolšica, kjer je pridobivala veščine dela z bolnimi, se udeleževala različnih izobraževanj in nadaljevala študij zdravstvene nege, specialna
znanja pa ji je ponudilo delovno mesto vodilne medicinske sestre v Zdravstvenem domu Celje.
Kljub dolgoletnim in raznolikim izkušnjam je novo
delovno mesto zanjo pomenilo precejšnjo spremembo. »V domu starejših ne živijo bolniki, temveč starejši
ljudje, ki so tukaj doma. To zahteva drugačen pristop,
sodelovanje z njihovimi svojci ter zdravstvenim in
drugim osebjem. Brez ustreznega sodelovanja z zdravstveno-negovalnim osebjem ter sodelavci pri socialni
oskrbi se ne da delati.
Velikokrat mi delovni dan zapolnijo pogovori s svojci, s
stanovalci, drugo delo pa mora počakati. Stanovalcem
veliko pomeni, da si zanje vzameš čas, se z njimi pogovoriš in jih poslušaš. Pomembni so tudi obiski zdravnika in ambulantne sestre,« je za uvod dejala Marjana
Kugonič.
Prva skrb je zadovoljstvo vseh strank
Zimzelen: »Koliko je zaposlenih v enoti ZNO in kakšnih profilov so?«
Kugonič: »V enoti ZNO je skupaj 26 zaposlenih. To so
3 diplomirane medicinske sestre, 8 zdravstvenih tehnikov, 11 bolničarjev, 2 zdravstveni strežnici, delovna
terapevtka ter fizioterapevt kot zunanji sodelavec.
[4
Namestnica direktorice za področje ZNO Marjana Kugonič želi, da sodelavci delujejo kot homogena skupina.
Veliko pozornosti namenjamo izobraževanju zaposlenih, vendar si zaradi racionalizacije stroškov prizadevamo organizirati čim več izobraževanj v naši hiši. Enkrat
do dvakrat na leto imamo izobraževanja s področja
razkuževanja, preprečevanja infekcij. Jeseni načrtujemo izobraževanje iz temeljnih postopkov oživljanja,
pravilnega nanašanja obližev in dvigovanja bremen.
Sodelavci, ki delajo na varovanem oddelku, se veliko
izobražujejo o boleznih demence in ravnanju z ljudmi
z demenco.«
Zimzelen: »Katere so vaše glavne naloge?«
Kugonič: »Prva skrb področja je zadovoljstvo vseh treh
strank, to je stanovalcev, svojcev in zaposlenih. Skrbimo, da je zdravstvena nega stanovalcev opravljena kakovostno, da stanovalec dobi ustrezno terapijo, da so
narejeni ustrezni medicinsko-tehnični postopki.
Poleg tega skupaj s sodelavkami v socialni oskrbi skrbimo, da se stanovalci čez dan vključujejo v različne ak-
[ Kdor hoče, mu ne manjka poti]
Vsaka izmena začne delo s predajo službe prejšnje izmene.
tivnosti. To pomeni, da jih ne spodbujamo zgolj k fizioterapiji ali delovni terapiji, temveč tudi k sodelovanju
v različnih organiziranih prireditvah oziroma k aktivnemu preživljanju prostega časa s pogovori, igranjem
družabnih iger, sprehodi in podobno.«
365 dni v letu, 24 ur
Zimzelen: »Skrb osebja za stanovalce traja vseh 24
ur v dnevu. Kako na splošno poteka dan?«
Kugonič: »Delo poteka v treh izmenah. Vsaka izmena
začne delo s predajo službe prejšnje izmene. Na teh
predajah sodelavci svojim »naslednikom« povedo, kaj
je bilo posebnega v prejšnjih osmih urah in to zapišejo
tudi v raportno knjigo. Dogovorimo se za načrt dela,
predstavimo posebnosti zdravstvenega stanja posameznih stanovalcev, se pogovorimo o predvidenih
preiskavah in podobno.
Jutranja ekipa začne delo ob sedmih z nego na posameznih bivalnih enotah. Negibljive stanovalce umijejo
in preoblečejo, nato pa skupaj z gospodinjami/strežnicami poskrbijo za razdelitev zajtrka. Za tem razdelijo
zdravila glede na predpisano terapijo. Tistim stanovalcem, ki jemljejo zdravila na tešče, ta razdeli nočna
ekipa.
Po zajtrku delno gibljive stanovalce premestijo na invalidske vozičke ali na sedeže v bivalni enoti, začnejo
pa se tudi različne dejavnosti. Nekateri stanovalci ima-
jo fizioterapijo, dejavni se vključijo v delovno terapijo,
telovadbo oziroma druge dejavnosti. Z negibljivimi
stanovalci fizioterapevt opravlja vaje v sobi.
Med temi dejavnostmi dipl. medicinska sestra poskrbi
za zdravstveno oskrbo – opravi medicinsko-tehnične
posege in ostale naloge po navodilu zdravnika. Zdravstveni tehniki obračajo negibljive stanovalce zaradi
preprečevanja preležanin, skrbijo za njihovo čistočo,
jih kopajo. Kopanje poteka po vrstnem redu in po posameznih bivalnih enotah.
Vsa ekipa z gospodinjami/strežnicami se znova vključi
med kosilom oziroma večerjo. Po kosilu se nekaj dejavnosti zdravstvene nege in oskrbe ponovi. Popoldne je
tudi čas za počitek, pogovor ter sprehod, če je mogoče
in potrebno.
Popoldanska ekipa po večerji opravi še večerno nego
ter pripravi stanovalce za nočni počitek. Ponoči sta v
službi zdravstveni tehnik in bolničar. Zdravstveni tehnik pripravi terapijo za prihodnji dan.
Oba sodelavca ponoči opravljata redne obhode po
vseh enotah, razdelita nočno zdravstveno terapijo in
jutranjo pred zajtrkom, se odzivata na nujne klice iz
sob, opravita tudi nujno nego.
Včasih so noči zelo pestre. Nekateri stanovalci imajo
težave, slabo spijo, nekateri potrebujejo le pogovor,
pomiritev.
5]
prijetnost bivanja
Delovno mesto ambulantne sestre je zelo pomembno; Katja Leskovšek pri merjenju krvnega tlaka.
Medicinska sestra Tanja Kavšak pri odmerjanju zdravil v lekarni.
Zelo pomembno je tudi delovno mesto ambulantne
sestre, ki skrbi za vso administracijo pri delu zdravnika
ter evidenco vseh opravil in postopkov po zdravnikovih navodilih.
V vsaki sobi imajo stanovalci lastno kopalnico, v vsaki
bivalni enoti pa je tudi negovalna kopalnica s sodobno
opremo – prevoznimi banjami, ambudvigali za dvigovanje in premestitev težjih oziroma negibljivih stanovalcev.
V PV Zimzelenu skoraj ni stanovalca, ki ne bi prejemal
terapije. V skladu z najnovejšo doktrino in po zdravnikovih nasvetih se trudimo, da bi stanovalci jemali
čim manj zdravil. Zdravila so namreč koristna pri posameznih težavah oz. boleznih, a je treba biti pozoren
na stranske in kombinirane slabe učinke. Zato smo se
povezali s farmacevti Lekarne Velenje in o pravilnem
jemanju zdravil in njihovih navzkrižnih reakcijah za
zdravstveno osebje pripravili predavanje Nataše Ignjatov, farmacevtke iz Lekarne Šoštanj. Stanovalcem in
svojcem pa je o odgovornem jemanju zdravil predavala mag. Sabina Grm, direktorica Lekarne Velenje.«
Dobra oprema in sodelovanje
Zimzelen: »Kako ste opremljeni z medicinsko
opremo?«
Kugonič: »Glede na to, da je PV Zimzelen nov center,
se lahko pohvalimo, da imamo dobro opremo. Imamo
zelo dober EKG z defibrilatorjem, lastni koncentrator za
kisik, prenosne kisikove bombe, aspiratorje in saturatorje za merjenje kisika ter ostale pripomočke za kakovostno delo.
S sodobno računalniško opremo z ustreznimi programi
vodimo evidence nege in zdravstvene oskrbe. Sodobno je opremljena tudi ambulanta. Zdravila so spravljena v domski lekarni.
V sobah imamo dvižne postelje z možnostjo naklona
nog in vzglavja ter dviga postelje za olajšano opravljanje nege, protidekubitusne blazine za preprečevanje
preležanin. Posteljni vložki so zaščiteni s posebnimi
prevlekami. V primeru potrebe po izolaciji, na primer
pri okužbi z večkrat odpornimi mikroorganizmi, stanovalca namestimo v izolacijsko sobo.
[6
Poudariti moram, da nimamo le sodobne medicinske
opreme, ampak tudi, da stanovalce negujemo s kakovostnimi negovalnimi sredstvi.«
Zimzelen: »S kom vse sodelujete od zunanjih institucij in zdravnikov ter kako ste s tem sodelovanjem
zadovoljni?«
Kugonič: »Naši zunanji sodelavci so v Zdravstvenem
domu Velenje ter Zdravstvenih postajah Šoštanj in
Šmartno ob Paki, v Bolnišnici Topolšica, Reševalni postaji ZD Velenje in Lekarni Velenje. Z vsemi zelo dobro
sodelujemo.
Naš pogodbeni partner je ZD Velenje in zdravniki delajo za nas po normativih, ki jih določi ZZZS. »Naši«
splošni zdravniki so dr. Valter Pirtovšek, ki je nosilec
ambulante, dr. Jovan Stupar in dr. Verica Vrabič ter psihiatrinja dr. Anita Romih.
Z vsakim zdravnikom pride tudi ambulantna sestra ZD
Velenje, ki skrbi za računalniško evidenco obiskov stanovalcev po zahtevah ZD Velenje.
Nenujne zdravstvene prevoze naročamo v Reševalni
postaji ZD Velenje.
Zdravila nabavljamo v Lekarni Velenje, enota Trebuša.
Z njeno vodjo Sonjo Djordjevič in njenimi sodelavkami
odlično sodelujemo, saj nam velikokrat pomagajo pri
dilemah in nam ustrezno svetujejo.
Na skupnih sestankih z osebjem Bolnišnice Topolšica,
ki je nam najbližja, smo se dogovorili o načinu sodelovanja, za naše zaposlene pa so pripravili nekaj strokovnih predavanj.
Dobro je tudi naše sodelovanje z laboratorijema v Bol-
[ Kdor hoče, mu ne manjka poti]
Dr. Valter Pirtovšek, zdravnik splošne medicine: »Sodelovanje z zdravstvenim osebjem v PV
Zimzelenu je korektno, prijetno. Delo zdravnika
v domu za starejše se nekoliko razlikuje od dela v
ordinaciji zdravstvenega doma ali v bolnišnici. V
ordinacijo prihajajo bolniki vseh starosti, v domu
za starejše pa so to le starejši ljudje, ki zahtevajo
specifično obravnavo in specifično terapijo.
Dipl. medicinska sestra Milanda Kotnik in medicinska sestra Mojca
Virtič pri obračanju negibljive stanovalke.
nišnici Topolšica in ZP Šoštanj.«
Zimzelen: »Kako sodelujete s svojci oziroma skrbniki stanovalcev?«
Kugonič: »Za svojce imam uradne ure vsak dan med
10. in 11. uro. Lahko me pokličejo po telefonu ali se
oglasijo osebno. Na svojo željo se lahko naročijo tudi
na pogovor k zdravniku. S svojci rada sodelujem, saj
v pogovoru velikokrat najdemo rešitev za stanovalca
oziroma lažje ukrepamo, kar vsem nam prinese zadovoljstvo.
O vsakršni spremembi zdravstvenega stanja stanovalca obvestim svojce ali skrbnike po telefonu. Kadar sem
odsotna, to opravi odgovorna medicinska sestra oziroma zdravstveni tehnik, če je to v popoldanskem času.«
In za konec je Marjana Kugonič še poudarila: »Kolektiv
PV Zimzelena je mlad – tako po delovni dobi kot po
letih skupnega sodelovanja, saj je center sam star komaj dve leti. V tem času je delovni tim nastajal, se spreminjal, dopolnjeval. Kot odgovorna oseba za zdravstvo
se trudim, da res zaživimo in delamo kot homogena
skupina, ki deluje kot eno v želji po doseganju dobrih
rezultatov dela.
Nekatere sodelavke in sodelavci si morda v začetku
niso natančno predstavljali dela s starejšimi. Skozi pogovor, delovne izkušnje in prakso pa so spoznali, da je
delo s starejšimi nekaj posebnega. Da to niso bolniki,
za katere je treba odlično poskrbeti v strokovnem smislu, temveč starejši ljudje, ki tako kot vsi mi potrebujejo pozornost, pogovor, čas, poslušanje, socialni stik.
Zato mora tudi vsak zaposleni pri sebi preveriti, če je
za takšno delo primeren oziroma če se je pripravljen
prilagoditi.«
Diana Janežič
Dr. Valter Pirtovšek: »Delo zdravnika v domu za starejše se
nekoliko razlikuje od dela v ordinaciji zdravstvenega doma
ali v bolnišnici.«
Zanje je včasih še bolj kot sicer za vse bolnike
pomembnejša prijazna zdravnikova beseda kot
zdravstvena terapija. Velikokrat se zgodi, da se s
kom zagovoriva o marsičem in bolnik kar pozabi,
da je prišel po zdravila.
Zanimivo je, da imam tukaj skoraj tretjino bolnikov, ki sem jih zdravil že prej v splošni ambulanti
v Velenju oziroma Šoštanju. To pomeni, da se že
poznamo in lažje sodelujemo.
V tem času je aktualna tematika odgovorno jemanje zdravil. Tudi sam opažam, da nekateri ljudje jemljejo veliko zdravil, tudi polovico preveč.
Priporočeno je namreč jemanje največ do 7 vrst
zdravil, nekateri pa jih imajo tudi do 14. To je zelo
veliko. Takšna količina zdravil pomeni, da se zdravila med seboj »stepejo« in močno obremenjujejo organizem. Priporočeno je, da bi pri predpisovanju tesneje sodelovali zdravniki in farmakologi
ter farmacevti. To sodelovanje že teče.
Ozaveščati pa je treba tudi bolnike in njihove
svojce, da večja količina zdravil ne zagotavlja
tudi večjega zdravja oziroma da je treba večkrat
pregledati predpisana zdravila in kakšno tudi
umakniti s seznama.«
7]
prijetnost bivanja
Storitve želimo
opravljati
kakovostno
in razvijati
zaupanje
Na prireditvah sta direktorica centra Andreja Štefan
Bukovič in vodja kakovosti Diana Janežič predstavili model kakovosti in njegove koristi za zaposlene in
uporabnike storitev. Kulturni program so izvedli člani
pevskega zbora Zimzelen in otroci Podružnične osnovne šole Topolšica, ob obeh prireditvah pa smo razstavili
tudi izdelke, ki so jih ustvarili stanovalci v sodelovanju
z zaposlenimi.
Osnovna ideja modela E-Qalin je kakovost, tako izvajanja storitev in programov zaposlenih kot življenja
stanovalcev, vodenja ustanove, sodelovanja z okoljem,
doseganja zadovoljstva zaposlenih, stanovalcev in
svojcev.
Pot do kakovosti pa je vzajemno sodelovanje med
vsemi uporabniki – zaposlenimi, vodstvom, stanovalci, svojci, lokalno skupnostjo, poslovnimi partnerji …
Učinki modela kakovosti bodo boljša kakovost storitev
za uporabnike, večja motiviranost in zadovoljstvo zaposlenih ter pomoč vodstvu in zaposlenim v centru pri
V PV Zimzelen smo 22. septembra
pripravili dve slovesnosti ob začetku
uvajanja modela kakovosti za socialno-varstvene ustanove E-Qalin. Prva je
bila namenjena zaposlenim centra in
gostom, druga pa stanovalcem in njihovim svojcem.
zagotavljanju in izpopolnjevanju kakovostnih storitev.
Model kakovosti je izziv
Direktorica PV Zimzelena Andreja Štefan Bukovič je
poudarila, da je prav, da se je model kakovosti začel
uveljavljati tudi na področju socialnega varstva – na
tem zelo pomembnem področju dela s človeškimi viri,
kjer je treba postaviti in dosegati standarde ter razvijati
kulturo odnosov.
V nagovoru zaposlenim je dejala, da se je, odkar je center odprt, zgodilo zelo veliko. »V skoraj dveh letih smo
prepletli niti med sabo, spletli sodelovanje z lokalno
skupnostjo in to je temelj, na katerem bomo gradili
projekt kakovosti. Ta pomeni, da bomo naše storitve
opravljali odlično, dosegli takšno stopnjo zaupanja
pri stanovalcih in svojcih ter tudi v širšem okolju, da
se bodo počutili varne, se obračali na nas, ko nas bodo
potrebovali. To je naša vizija.
Danes smo že tako zrel kolektiv, da smo se pripravljeni
Slovesnosti so popestrili otroci Podružnične OŠ Topolšica ter pevke in pevci zbora Zimzelen.
[8
[ Kdor hoče, mu ne manjka poti]
Prireditvi sta bili priložnost, da smo zaposlenim, gostom, svojcem in stanovalcem pokazali izdelke stanovalcev in kulinarične dobrote
gospodinj/strežnic in kuharic, postrežene na izviren način.
spoprijeti z izzivom, ki ga pred nas postavlja model kakovosti E-Qalin,« je dejala Andreja Štefan Bukovič.
slovne rezultate in uživa ugled v premogovništvu ne le
doma, temveč tudi v Evropi in svetu.
V imenu Občine Šoštanj se je prireditve udeležil podžupan za družbene dejavnosti Vojko Krneža in med
drugim dejal: »Po manj kot dveh letih delovanja že lahko govorimo o kakovosti delovanja PV Centra starejših
Zimzelen. Postavili pa ste si še višje cilje in standarde.
Lokalna skupnost zelo ceni vaše delo in odprt odnos
do kraja. V Občini Šoštanj takšno sodelovanje spremljamo in podpiramo, saj smo v vašem strokovnem timu
našli prave sogovornike za skupno delo.«
Direktor se prireditve ni mogel udeležiti, a je zaposlenim PV Zimzelena pisno namenil nekaj spodbudnih
besed ob uvajanju kakovosti. Med drugim je zapisal,
da zaposleni predstavljajo za podjetje enega glavnih
virov konkurenčne prednosti in dolžnost vsakega podjetja je, da svoje zaposlene vodi.
Kakovost pridelajo vsi zaposleni
Na prireditev za zaposlene je bil povabljen tudi dr. Milan Medved, direktor Premogovnika Velenje, podjetja,
ki prav zaradi kakovostnega dela dosega dobre po-
»Še tako moderno opremljeno podjetje ne more povečati svoje kakovosti, če zaposleni ne verjamejo v njo.
Kakovost ne nastaja zgolj v službah, odgovornih za
kakovost. Celovito obvladovanje kakovosti je skupen
trud vseh posameznikov znotraj podjetja. Kakovost
pridelate vsi zaposleni tudi s pripadnostjo kolektivu,
medsebojno pomočjo in ste eden najpomembnejših
dejavnikov pri zagotavljanju uspešnosti podjetja.
V Skupini Premogovnik Velenje dajemo velik pomen
kakovostnemu delovanju. Vesel sem, da se izrednega
pomena kakovosti zavedate tudi v PV Zimzelenu. Z
vpeljavo načel celovitega obvladovanja kakovosti bo
prišlo do določenih sprememb procesov in prepričan
sem, da jih boste sprejeli z razumevanjem, predvsem
pa v dobro podjetja in vas samih,« je med drugim zaposlenim sporočil dr. Milan Medved.
Diana Janežič
Model kakovosti smo predstavili gostom in zaposlenim.
9]
prijetnost bivanja
Med šolskimi počitnicami smo v PV
Zimzelen gostili 13 dijakov in študentov na počitniškem delu. Vključeni so bili v nego in oskrbo stanovalcev, v delo gospodinj/strežnic na
bivalnih enotah ter pomagali v pralnici in kuhinji. Dva smo vprašali za
vtise, Tanja Lončar pa je sama napisala, kako se je počutila pri nas.
Počitniško delo
Nina Blazinšek je končala 3. letnik Srednje strokovne
šole, program ekonomski tehnik v Slovenj Gradcu. Za
počitniško delo v PV Zimzelen se je odločila, ker je rada
med starejšimi ljudmi. Lani je v okviru prostovoljnega
dela sodelovala v Domu starejših v Velenju. No, pri nas
pa se s stanovalci veliko ni ukvarjala. Zanjo namreč ni
bilo več prostega mesta za gospodinjsko delo, zato je
14 dni pomagala pri pripravi živil v kuhinji.
»Zelo zanimiva izkušnja,« je naprej rekla. »Presenetile
so me velike količine hrane, ki jo je bilo treba pripraviti in skuhati, sicer pa sem ugotovila, da v Zimzelenu
kuhate domačo hrano in zelo dobro. Spoznala sem zanimivo delovno enoto doma in se tudi nekaj naučila,«
je povedala Nina, ki tudi doma rada kuha in pri hrani ni
izbirčna.
gne harmoniko, sicer pa se je v glasbeni šoli učila igranja na bas kitaro in bariton. Drugo leto jo čaka matura,
potem pa bo od števila zbranih točk odvisno, kaj bo
študirala. Želje ima zelo različne: delovna terapija, grafično oblikovanje ali predšolska vzgoja. Kjer koli se bo
izšlo, Nina, srečno!
Andrej Tajnik je letos postal zdravstveni tehnik. Počitniško delo je drugo leto zapored opravljal v PV Zimzelen. »Pomagal sem pri negi in oskrbi stanovalcev, kar je
raznoliko in pestro delo.
V prostem času igra nogomet, za svojo dušo pa razte-
Rad sem v Zimzelenu. Ljudje so prijazni, prav tako zaposleni. Pri delu s starejšimi ljudmi se dobro znajdem;
treba je razumeti njihove težave in potrebe, pa gre,« je
v eni sapi povedal Andrej, ki namerava šolanje nadaljevati na Visoki zdravstveni šoli v Izoli. Vse druge poti
v prihodnosti pa prepušča toku življenja. V prostem
Nina Blazinšek
Andrej Tajnik
[ 10
[ Kdor hoče, mu ne manjka poti]
času najde čas za delo in za nedelo: igra nogomet, bere
knjige, posedi ob računalniku, rad pa tudi lenari in spi.
Vsega je treba zaužiti v pravi meri!
Diana Janežič
Moje počitniško delo
»Delam, delam, delam kot zamor’c,« pravi pesem. A jaz
pravim, da tudi delam, vendar ne kot zamor’c, temveč
le kot dijakinja velenjske gimnazije, ki sem svoje počitniško delo opravljala v PV Centru starejših Zimzelen v
enoti strežbe.
Moram priznati, da me je prvi dan opravljanja moje
»službe« kar malce skrbelo, kako me bodo stanovalci
sprejeli v vlogi strežnice, saj še nikoli poprej nisem bila
v takšnem stiku z njimi. Spoznavali smo se le takrat, ko
sem jim prišla polepšat večer z igranjem na citre in s
petjem, pri čemer so se mi z veseljem pridružili in bili
smo pravi Zimzeleni zborček.
Od prvega dne počitniškega dela naprej sem vsako
jutro z veseljem vstajala, saj sem vedela, da me bodo
pričakali veseli in nasmejani obrazi vseh zaposlenih, ki
rišejo nasmeh na obraz tudi stanovalcem, ki jih imajo
radi in brez katerih bi bila njihova služba nemogoča.
mljanje s stanovalci. V času mojega dela v PV Zimzelen
je bil en vroč poletni dan zapolnjen tudi s sladolednim
piknikom, preizkusila pa sem se tudi v popoldanski izmeni, ko sem poskrbela za postrežbo večerje.
Veseli me, da sem lahko opravljala počitniško delo v PV
Zimzelen in se preizkusila tudi v vlogi strežnice in ne
samo v vlogi citrarke.
Vsem zaposlenim se zahvaljujem za topel sprejem, najbolj pa me veseli to, da sem spoznala tako dobre stanovalce in ugotovila, kako malo je treba, da nekomu
polepšaš dan. Moje 14-dnevno počitniško delo mi bo
ostalo v lepem spominu.
Tanja Lončar
Čestitke!
V sklopu začetne predstavitve modela E-Qalin smo
pozornost namenili tudi sodelavkam, ki so v tem
letu ob delu pridobile višjo stopnjo izobrazbe.
Moj delovnik se je začenjal poln zagona in energije za
pripravljanje in razdeljevanje zajtrka, nato pospravljanje in čiščenje sob. Vmes sem si privoščila odlično malico, brez katere ne gre, saj smo vsi potrebovali gorivo
še za nekaj ur dela, ki smo jih porabili za pripravljanje
in razdeljevanje kosila, nato pa je bil končno čas za kra-
Pri Andragoškem zavodu Ljudska univerza Velenje so naziv socialna oskrbovalka na domu pridobile sodelavke: Silva Menih, Ema Goltnik,
Kornelija Zaveršnik in Jožica Potočnik, Barbara Pirnat pa je septembra uspešno zaključila šolanje na Srednji zdravstveni šoli Celje in pridobila
naziv tehnica zdravstvene nege.
Direktorica Andreja Štefan Bukovič jim je čestitala in ob tem dejala: »Dušo Zimzelena delamo
skupaj vsi sodelavci in sodelavke. V tem času ste
prispevali veliko idej, ustvarjalnosti, pokazali, da
znate težave reševati, ne ustvarjati. Pokazali ste
veliko mero samoiniciativnosti za izobraževanje
in se vključevali v različne izobraževalne programe, ob tem pa bili pripravljeni za to prispevati
tudi svoja lastna denarna sredstva.«
Tanja Lončar
11 ]
prijetnost bivanja
Človeško telo
je izjemen stroj
Kosti
Dojenček se rodi s 300 kostmi, odrasel človek pa jih
ima samo 206. To je zato, ker se nekatere med odraščanjem združijo. Zanimivo dejstvo je, da nogi nista
popolnoma enako dolgi. Vsak človek ima eno nogo
nekoliko krajšo kot drugo.
Najmočnejše kosti telesa so stegenske in prenesejo
tudi 2500 kilogramov teže. Najmanjša koščica človeškega telesa pa je stremence – dolgo je le pet milimetrov in se nahaja v srednjem ušesu. Vse kosti odraslega človeka tehtajo približno sedem kilogramov.
Pepel umrlega človeka tehta okoli 4 kilograme.
Voda
Človeško telo je v 75 odstotkih sestavljeno iz vode.
Človek lahko zdrži brez vode tri dni, brez hrane nekaj tednov, brez spanca pa le deset dni. V povprečju
človek v življenju popije 60.500 litrov vode.
Koža
Vsak kvadratni centimeter kože je dom približno
32 milijonom bakterij. Koža je tudi največji organ s
povprečno površino 2,5 kvadratnega metra. Od kože
odpade približno 600 tisoč delcev kože na uro, kar je
približno 0,7 kilograma na leto, v sedemdesetih letih
pa od človeka odpade 49 kilogramov odmrle kože.
Koža se popolnoma obnovi v 27 dneh, kar pomeni,
da človek zamenja svojo kožo približno tisočkrat v
življenju, kar nekako podre pregovor, da »človek ne
more iz svoje kože«. Večina prašnih delcev v hiši so
pravzaprav koščki odmrle kože. V človeškem telesu v
eni minuti odmre približno 300 milijonov celic.
Pljuča
Ko zakašljamo, pljuča iztisnejo zrak s hitrostjo 900
kilometrov na uro. Vdihnemo in izdihnemo 21 tisočkrat na dan, pljuča tako predelajo najmanj 10 tisoč
litrov zraka na dan, kar je dovolj, da bi napihnili 40
gumijastih čolnov za dve osebi.
[ 12
Zdi se skoraj neverjetno, da je lahko kaj takšnega sploh nastalo. Milijarde celic, ki so med seboj povezane v življenje, ki, kolikor vemo, ne
obstaja nikjer drugje v vesolju. In ker so naša
telesa precej krhka, nas že rahlo neravnovesje pahne v bolezensko stanje. So pa po drugi
strani naša telesa izjemno čvrsta, sposobna regeneracije in čudovitih načinov branjenja pred
raznimi poškodbami in tujki, ki nas želijo uničiti.
Odrasel človek potrebuje približno 40 kilogramov
kisika dnevno.
Človek v povprečju kihne s hitrostjo 150 kilometrov
na uro. Med kihanjem se za trenutek ustavijo vse življenjske funkcije. Tudi bitje srca. Načeloma ne moremo kihniti z odprtimi očmi.
Možgani
Možgane sestavlja 100 milijard celic. Predstavljajo
dva odstotka telesne mase, potrebujejo pa 20 odstotkov kisika, ki ga telo sprejme. Možganske celice
lahko hkrati predelajo več kot 200 tisoč impulzov in
jih posredujejo naprej s hitrostjo 290 kilometrov na
uro.
Po 35. letu povprečen človek na dan izgubi sedem
tisoč možganskih celic, ki se ne obnovijo.
Mali možgani opozorijo telo, da se želite požgečkati,
zato je nemogoče, da bi požgečkali sami sebe. Edini
del telesa, kjer je to mogoče, je ustno nebo. Živčni
impulzi potujejo s hitrostjo 275 kilometrov na uro.
Oko
Z očesom pomežiknemo 9300-krat na dan, tako je
zaradi mežikanja oko zaprto 23 minut. Oko ima 127
milijonov celic, na dan pa izloči mililiter solzne tekočine.
Zrklo tehta približno 28 gramov. Človeško oko razloči 500 odtenkov sive barve. Roženica je edino tkivo v
telesu, ki ne vsebuje krvi. Raziskave so pokazale, da
premočno zavezana kravata poveča možnost zelene
mrene.
Ljudje na splošno berejo 25 odstotkov počasneje na
elektronskem zaslonu kot na papirju. Moški naj bi
lažje brali manjši tisk kot ženske. Vsi dojenčki so ob
rojstvu barvno slepi in ne proizvajajo solz do približno osmega tedna. Razlog, da nam teče iz nosa, ko
jokamo, je ta, da solze tečejo v nosno votlino.
Okoli zenice je barvna mišica, imenovana iris, zaradi
[ Kdor hoče, mu ne manjka poti]
katere imamo ljudje različne barve oči. Glede na to,
kakšne barve je mišica, bo imel človek modre, rjave,
zelene, sive ali črne oči.
Razmnoževanje
V moških modih nastane približno 100 milijonov spermijev. Teoretično bi za obnovitev prebivalstva celega
sveta zadostovalo 60 moških. V ženskih jajčnikih nastane približno 20 tisoč jajčec, približno 450 pa jih je sposobnih za oploditev.
Mišice
Najhitrejše mišice telesa so očesne in potrebujejo eno
tisočinko sekunde, da se skrčijo. Telo ima 640 mišic, od
teh je 400 skeletnih. Samo pri mrščenju čela sodeluje
43 mišic. Mišica, ki premika ušesno stremence, je dolga
1,2 milimetra.
Kri
V telesu je približno 160 tisoč kilometrov žil in sedem
odstotkov telesne teže predstavlja kri. Povprečna življenjska doba rdeče krvničke je 120 dni. Če bi raztegnili vse rdeče krvničke v vrsto, bi z njo dvakrat obkrožili svet.
Jetra v enem dnevu očistijo dva tisoč litrov krvi in izločijo 700 mililitrov žolča. So organ, ki se najhitreje obnavlja. Če jih polovico odstranijo, se popolnoma obnovijo
v štirih tednih. Jetra v desetih urah razkrojijo liter rdečega vina.
Srce
Žensko srce bije hitreje od moškega. Povprečno srce
tehta malo manj kot pol kilograma. Največ srčnih napadov se zgodi med osmo in deveto uro zjutraj.
V sedemdesetih letih življenja naredi srce povprečno
tri milijarde utripov. Ko mirujemo, pošlje po žilah pet
litrov krvi na minuto, pri vrhunskih športnikih pa do 30
litrov. V povprečni življenjski dobi je to približno 180
tisoč litrov krvi.
Srce utripne približno 37 milijon krat na leto, 100 tisočkrat na dan. Normalen utrip srca je približno 70-krat na
minuto. Srce ustvari dovolj pritiska, da lahko brizgne
kri približno deset metrov daleč.
Lasje in dlake
V povprečju porabi moški v svojem življenju za britje
pet mesecev. Poleg kostnega mozga so lasje najhitreje
rastoče tkivo v človeškem telesu.
Povprečen človeški skalp ima 100 tisoč las, imamo pa
tudi približno enako mešičkov po telesu kot šimpanz.
Lasje sivijo zaradi odmiranja celic pigmenta v mešičkih.
To odmiranje povzroča nastanek melanina, ki obarva
dlake v srebrno, in čeprav na prvi pogled ni videti tako,
so lasje in nohti narejeni iz iste snovi, keratina.
V povprečju človek na dan izgubi 100 las. To pomeni
36.500 na leto.
V vranici, ki leži v trebušni votlini, se vsak dan razgradi
sto milijard rdečih krvnih celic. Če prišijejo delček vranice v trebušno votlino, traja približno štiri tedne, da iz
njega zraste nova vranica.
Poti, po katerih obe ledvici čistita kri, so dolge 50 kilometrov. Ledvice je prečistijo 1514 litrov na dan. Približno 300-krat na dan potuje vsa kri – od pet do šest
litrov – skozi vse čistilne postaje. Vsako minuto steče iz
ledvic prek sečevodov v mehur pet kapljic urina, mehur pa ga lahko sprejme do liter in pol.
13 ]
prijetnost bivanja
Če imaš dar,
ga ne smeš
zakopati
Tako kot piše v naslovu, je dejala Veronika
Svetina, slikarka iz Velenja. V prvih mesecih
po odprtju PV Zimzelena nam je podarila veliko svojih slik, ker »so bile stene doma tako
prazne, puste,« je dejala. Pogovarjali sva se
pri njej doma na Kardeljevi ploščadi, obkroženi z njenimi umetniškimi deli, pili čaj iz zelišč,
ki jih je sama nabrala, sladkan s primorskim
medom. In klepetali o vsem mogočem.
Veronika Svetina ob sliki našega, žal pokojnega, stanovalca Ferdinanda Smole Feryja. Spoznala ga je, ko je v Zimzelenu obiskovala svojo
dolgoletno prijateljico Veroniko Balažič, in Fery je nanjo naredil močan vtis. »Morala sem ga naslikati,« je rekla.
Prava vsebina pogovora je bila,
seveda, Veronika sama in njeno življenje. Razkrivala se je s pripovedovanjem svoje ljubezni do narave,
hribov, do pozitivnih ljudi, do občutkov, ki jih vse to vzbuja v človeku in jih ona zna prenesti na platno.
Razkrila je veliko o sebi, morda tudi
kaj, česar ne bi želela.
In tudi priznala, da ima dvojno naturo: »Kot dekle sem bila živahna,
jezična in pogumna, na drugi strani
pa boječa. Kako je človek lahko takšen!«
[ 14
Veronika – hči
Najprej je spregovorila o mami.
»Moja mama mi je bila vzor. Do
konca življenja je bila vesela, duhovita, polna energije. Bila je mila ženska, ki so jo vsi imeli radi. Nikoli je
nisem imela za staro. Umrla je stara
83 let. Mama me je vedno pričakala pri ograji ali pa je šla do ograje z
mano, ko sem odhajala. Okoli hiše
je bilo vedno veliko rož,« je nežno
pripovedovala Veronika.
In oče? »Moj oče je bil slikar samouk, moj mentor. Nosila sem mu svo-
je slike v oceno. Vedno me je spodbujal, naj slikam v naravi, v živo.
Dejal je, da ob tem motiv doživljaš,
dobiš navdih in v sliko daš čustva,
ljubezen.
Oče je bil rojen v Leobnu v Nemčiji in je bolj obvladal nemščino kot
slovenščino. Zaradi tega je na sprejemnem izpitu za študij slikarstva
padel pri slovenskem jeziku. Tako se
je potem učil za črkoslikarja in nazadnje delal pri odličnih mojstrih, ki
so slikali v cerkvah. Bil je poseben
človek, moder, umetnik. Veliko se je
[ Kdor hoče, mu ne manjka poti]
izobraževal iz slikarstva, imel je veliko knjig o tem,« je tekla naslednja
nežna Veronikina pripoved.
Še ena oseba je v Veroniki pustila
globoko sled – stara mama, očetova mama. »Zelo rada sem jo imela.
Kupila mi je prve barvice. V tistem
času starši in stari starši otrok niso
objemali, poljubljali; naklonjenost,
ljubezen so izkazovali drugače –
morda le z rahlim dotikom, darilom,
s pogovorom.
Še danes verjamem, da se otroci
pomehkužijo, če jih preveč razvajaš, jim preveč daješ. Z nobeno rečjo ni treba pretiravati. Ljubezen
naj bo zmerna; otroka pobožaš,
poljubiš, če je bolan, če ga kaj boli,
zvečer, preden gre spat, da se umiri. Ni pa potrebe, da ga crkljaš kar
tako, zaradi svojih potreb,« je prepričana Veronika, ki je svoje tri otroke – dva sina in hčerko – kot mlada
mati neizmerno ljubila, a se je bala
biti mama, ki bi se preveč navezala
na otroke. »Dva otroka sta mi umrla, prvorojenec in še ena hčerka.
Na nič se ne smeš preveč navezati.
Zato sem vedno uporabljala tudi
razum, ne le čustva.«
Veronika – učiteljica
Veroniki v zibel ni bil položen le slikarski talent, temveč tudi glasbena,
gledališka, pisateljska ustvarjalnost.
Vse te talente razvija. Njen poklic
pa je učiteljica. Zakaj ne slikarka?
»V nižji gimnaziji mi niso dali veliko
likovnega znanja, pa tudi jaz sem
mislila, da kot slikarjeva hči znam
slikati. O, kakšen napuh! Pri likovnem pouku nisem veliko sodelovala, menila sem, da meni ni treba.
Lahko bi me učitelji bolj spodbujali
in več naučili.
Kasneje sem ugotovila, da je slikarski talent sicer zelo pomemben,
da pa se moraš kljub temu stalno
učiti. Lahko bi mi kakšen profesor
povedal, da sem preveč domišljava, in me spodbudil k učenju. Delo
te dela, rabiš vaje in znanje,« je kritična.
Šolanje je nadaljevala na učiteljišču in ga leta 1953 končala. »Neu-
mnost,« trdi. »Ko sem bila majhna,
sem vedno razmišljala, da se bom
vpisala na slikarsko akademijo in
tudi oče me je k temu nagovarjal.
Ko je prišel čas za vpis, pa nisem
bila dovolj pogumna, da bi te sanje
uresničila.
V šoli smo gledali ruski film Vaška
učiteljica; menim, da so nam ga prikazali namenoma, saj je takrat primanjkovalo učiteljev. Z bratom sva
bila v istem razredu in sva se oba
odločila za poklic učitelja. Na učiteljišču sem hodila slikat v naravo
in se tam učila. Pri pouku pa nisem
rada risala, še najraje portrete. Imeli
smo slabe pedagoge.«
Prvo službo je komaj 18-letna dobila v Prekmurju. Bila je idealistka,
predvsem pa premlada, da bi učila druge. A to ji je bilo gotovo namenjeno, saj se ji Prekmurje stalno
vrača v spomin, v slike. »Tista širina
obzorja, ravnina, Mura. Tam sem
preživela svojih najlepših pet let
mladosti. Srečala sem tudi pisatelja
Miška Kranjca in on je naredil name
zelo močan vtis. Še danes rada berem njegova dela. Tako je vse za nekaj dobro,« konča.
Leta 1967 je diplomirala na Pedagoški akademiji v Ljubljani in kasneje učila še v Vitanju, Zavodnju,
Pesju in Velenju.
Veronika – slikarka
Veronika pri slikanju uporablja več
tehnik – vode riše v akvarelu, včasih so ji bližje pasteli, v katerih je
več svetlobe, največkrat pa slika v
olju. »Intenzivno sem začela slikati,
ko sem delala in živela v Prekmurju.
Najboljši navdih so mi dali ljudje.
Vesela sem bila, če sem srečala dobre ljudi, ki pustijo sled v tebi.«
Veronika svoje slike prodaja, podarja, veliko razstavlja. Udeležuje
se slikarskih kolonij, ki so ji všeč – v
Prekmurju, na Krasu, ob morju. Je
dobitnica več nagrad in priznanj,
od leta 1979 je imela že več kot 20
samostojnih in skupinskih razstav.
Ko je zapustila Prekmurje, je nastopil ustvarjalni premor, nov zagon
pa ji je dalo življenje v Zavodnju.
Tja se je preselila z možem Jožetom
Svetino, tudi slikarjem.
»Ko sem postala mama, sem manj
slikala, ker sem se posvečala družini. Potem pa nas je v Zavodnje
prišel obiskat slikar Tone Svetina.
Začutila sem sorodno dušo, ki mi
je dala energijo. Spodbudil me je,
v meni se je podrl jez in spet sem
veliko slikala.
Vesela sem, da sva se srečala z možem Jožetom. V Zavodnju smo preživeli lepe čase. Imeli smo lepo družino. Naslikala sem vse svoje otroke.
To so bili ustvarjalni časi, saj sva bila
z možem zelo dejavna. Imeli smo
amatersko gledališče. Igre sem režirala, izbirala igralce, tudi igrala. Mož
je dobil rekvizite iz gledališča in mi
zelo pomagal – delal je maske, kulise. Nastopali smo po okoliških krajih, a bili premalo pogumni, da bi šli
še kam dlje. Bilo je zelo naporno,«
popiše novo obdobje življenja Veronika.
Veronika ljubi svobodo, odprtost,
prostost. Tako živi zdaj. Z mislimi na
svoje otroke, ki živijo svoja pestra
življenja, včasih obdana z vnuki. Če
se ji zahoče, pa s prijatelji, slikarskimi tovariši v kolonijah, na potepu po visokogorju, uživanju darov
narave … Če se ji zahoče, pa sama
ob igranju na pianino, slikanju v
svojem malem ateljeju, zvečer ob
pisanju zgodb.
In vsak dan ji mineva v skladu s
prepričanjem: »Če imaš dar, ga ne
smeš zakopati. Z ustvarjalnim delom se uresničuješ, bolj se zavedaš
vrednosti življenja, narave. Pridejo različna obdobja in srečaš ljudi,
ki te poženejo naprej. Rada imam
pozitivne, dobre misli, veselim se
življenja in lepega, nočem misliti,
da bi bila bolna, da bi se zgodilo kaj
slabega.
Veselim se, da imam možnost, da
se razvijam, da imam prijatelje, ki
me spodbujajo. Veselim se tudi za
druge, da so uspešni, da so dobro.
Ljudi spoštujem in jih sprejemam,
kot so. Zavedati se je treba, da je življenje lepo.«
Diana Janežič
15 ]
prijetnost bivanja
Rozalija Sirc, Rozi, ni imela načeloma nič proti, ko sem ji predlagala, da njeno življenjsko
zgodbo predstavim v Zimzelenu. Skrbelo jo
je le, ali jo bo znala povedati, ali se bo vsega
spomnila. Pa sva z vprašanji počasi krenili na
pot njenega spomina. Res so se mnoga imena
krajev, kjer je živela, in letnice izgubili, a to ni
pokvarilo zgodbe. Nasprotno, povedalo je, da
je Rozi živela razgibano in težko življenje.
Da bi le še
videla!
Ob šivanju Rozaliji Sirc minevajo ure; želi si le, da je vid ne bi zapustil.
Rodila se je tik pred drugo svetovno
vojno pri Škocjanu na Dolenjskem.
Zato spominov na vojno nima veliko, spomni pa se, da je bila kmetija
požgana in so se morali seliti. »Nekam na Štajersko,« še ve povedati.
Rozi je imela polsestre, mamine hčere, ki niso živele z njimi, ter tri brate.
Živeli in delali so na kmetiji, oče pa
je bil kot rudar zaposlen v Trbovljah
in Zagorju. »Na 14 dni je prihajal
domov. Daleč je bil od doma. Že do
vlaka je bilo tri ure hoda, nato pa še
vožnja.«
[ 16
Osnovnošolsko znanje je nabirala v
treh šolah: na Raki, v Bučki in na Studencih. Potem pa je bilo treba zaslužiti. Soseda je Rozi uredila službo na
kmetiji daleč od doma, na Gorenjskem. »Bila sem dekla. Delala sem
v hlevu, molzla krave, pomagala na
poljih. Vse, česar se spomnim, je, da
je bilo to zelo težko delo, da so me
vedno zelo bolele roke. Vsak večer
sem jokala. Nasploh sem v mladosti veliko jokala, tako veliko, da zdaj
sploh ne jočem več,« pripoveduje
Rozi.
Če ima tu in tam luknje v spominu,
pa se dobro spomni, da je na kmetiji
poleg hrane in stanovanja dobivala
tudi 2000 dinarjev plačila. To je bilo
zelo malo; za primerjavo pove, da je
kasneje, ko je delala v Tekstilni tovarni v Kranju, dobivala 6000 dinarjev
plače. In da si je za prvo plačo kupila
črne salonarje, ki jih je potem dolgo
nosila.
Delo in malo razvedrila
Celo življenje je Rozi spremljalo
predvsem delo. V kranjski predilnici
kot služba, popoldne pa na kmetiji
v Podbrezjah, kjer je dobila stanova-
[ Dokler živiš – živi! ]
nje in hrano. Potem je dolgo delala v
Železarni na Jesenicah. »Delala sem
v delavnici, kjer smo pakirali železne
izdelke, žagali profile za cestne ograje, oljili različne izdelke, pospravljali
…«
A bili so tudi lepi trenutki, izleti. Pri
16 letih je prvič videla morje. S tremi
prijateljicami in mamo ene od njih
so uživale v kopanju v morju, vožnji
s čolnom.
Rada je bila lepo oblečena in za to se
je morala znajti na različne načine.
Takrat konfekcije še ni bilo veliko in
je bila predraga, zato so ženske dale
obleke šivati, veliko pa se jih je naučilo šivati oblačila zase in za družino.
Rada je hodila na plese, v hribe, s
prijatelji je navijala za jeseniške hokejiste.
Tako je prišel čas tudi za družino.
Andrej Sirc je leta 1959 postal njen
mož. Z njim se je v družino priselil
alkohol, Rozi trpko pove in doda,
da tega sploh ni jemala kot nekaj
posebnega. »Takrat se je veliko pilo,
skoraj v vsaki družini je bilo enako.
Meni se je zdelo povsem običajno,
da mož pije.«
Rodila se jima je hči Erika in v bloku
na Koroški Beli je teklo dokaj običaj-
no življenje delavske družine. Lepo
je bilo, ko so odšli na dopust na
morje, v počitniške hišice jeseniške
železarne. Leta 1974 je Rozi postala
vdova in se s hčerko sama prebijala
naprej. Potem je hudo zbolela in je
veliko časa preživela v bolnišnicah.
Šiva prtičke, blazine in druge okrasne izdelke. S tem zapolni večino
prostega časa. Žal pa ji pešajo oči.
Zdaj je njena največja želja, da bi dočakala operacijo levega očesa, kjer
ima sivo mreno. Na desnem očesu je
bila operirana že pred leti.
Ko se je hči poročila, so zaživeli skupaj v novi družini, pridružila se jim je
vnukinja. A Rozini hčerki je bilo namenjenih le 50 let življenja. Po hudi
bolezni je leta 2009 umrla, vnukinja
je medtem odrasla, Rozi in njen zet
pa nista več mogla živeti skupaj.
Želi si tudi, da bi lahko še dolgo hodila; pomaga si s hojico, a to je ne
ovira, da je ne bi srečevali na vseh
domskih prireditvah in vsak dan na
prostem.
Mir v PV Zimzelen
Tako se je Rozi odločila, da se preseli v dom za starejše. Na Gorenjskem
ni nikjer našla prostega mesta in iskanje jo je pripeljalo v PV Zimzelen.
»O, dobro mi je tukaj,« odločno zatrdi. »Mir je, hrana je dobra, imam
svoj ritem življenja, z nikomer se ne
kregam. Zjutraj grem k telovadbi,
se uredim, pomolim, potem pa se
odpravim na krajši sprehod. Če se
le da, grem vsak dan ven. Rada tudi
gledam kakšen lep ljubezenski film
na televiziji ali pa šport.«
V Zimzelenu je poznana po svoji
ročni spretnosti, ki se jo je naučila v
letih, ko je bila veliko v bolnišnicah.
Želi si tudi, da bi bila vnukinja srečna
in da bi v dobrega fanta zrasel zdaj
sedemletni pravnuk.
Med pogovorom se je Rozi nekajkrat zvonko zasmejala, ko se je spomnila veselih dogodkov. Iz torbice,
ki jo vedno nosi s seboj, je potegnila
majhen album. Z njene poročne fotografije me je gledalo lepo dekle
bujnih črnih las. Fotografije kažejo
družinske člane, Rozi na izletu, v domači kuhinji, pri hčerki v bolnišnici,
nasmejano vnukinjo. To so spomini,
ki žive v Rozi, ljudje, ki so ji veliko
pomenili in jo nekateri še spremljajo
skozi življenje. To se je zdaj umirilo in
Rozi nudi zadovoljstvo.
Diana Janežič
Trgovina je prišla k nam
Stanovalci PV Zimzelena so večkrat
izražali potrebo po trgovini ali kiosku, kjer bi lahko kupili sadje, sladke
priboljške, pijačo, kavo, kozmetiko
in podobno. Trgovina, ki je v Topolšici, je za nekatere preveč oddaljena, za večino preslabo založena.
Pa smo šli v akcijo. Danes ni več nemogoče, da skoraj vsaka storitev
pride na dom. Tako je tudi pred PV
Zimzelen v avgustu prvič pripeljal
kombi podjetja Miš-maš iz Mozirja.
Zdaj je trgovina na dvorišču vsak
torek med 10.15 in 10.45 in kupcev
je ravno dovolj.
dj
17 ]
prijetnost bivanja
Prva poroka v
Zimzelenu
V juliju smo v PV Zimzelen praznovali prvo poroko med stanovalcema. Prvo, da, a želimo si,
da ne bi ostalo le pri njej. Poročila sta se Tone
Močilnik in Julija Kričej iz Velenja, ki se poznata
že dolgo vrsto let. Oba sta ovdovela in sta nekaj let pred prihodom v PV Zimzelen tesneje
prijateljevala.
Drug drugega sta obiskovala doma, skupaj sta igrala
karte … Potem pa je obema začelo nagajati zdravje.
Julija je stanovala v četrtem nadstropju v bloku in stopnice sta oba težje premagovala. Ko se je Tone odločil,
da se preseli v dom za starejše, je s sabo povabil tudi
Julijo. Tukaj se je njuno prijateljstvo še poglobilo. »Ko
je človek starejši, se še bolj zaveda, koliko je vredno, da
imaš ob sebi človeka, s katerim se lahko pogovoriš, ki
je sopotnik za družbo, za pomoč, za veselje in žalost,«
je prepričan Tone. Tako se je odločil njuno prijateljstvo
kronati s poroko. Kot pravi gospod je Julijo zaprosil za
roko in ona je po krajšem premisleku privolila.
Cerkveno sta se poročila 23. julija letos v Šoštanju, civilno pa v Velenju. Za sorodnike in prijatelje sta pripravila
ohcet, hkrati pa ugotovila, da sta z bivanjem v PV Zimzelenu dobila tudi v njem veliko novih prijateljev in
znancev, ki so se njune poroke iskreno veselili. Zato sta
tudi zanje pripravila slovesnost; prišli so domala vsi, ki
so lahko, in večnamenska dvorana je pokala od veselja,
dobrih želja, smeha in pesmi.
V imenu zaposlenih ju je nagovorila in jima čestitala
namestnica direktorice za področje ZNO Marjana Kugonič in med drugim dejala: »Danes je konec začetka.
Vaja je končana. Mimo so priprave na resnično predstavo. Naučila sta se učiti. Naučila sta se ljubiti. Zdaj sta se
pripravila na resnično pustolovščino. Vendar ne pozabita: življenjska sreča je sestavljena iz trenutkov, majhnih, hitro pozabljenih, kot so poljub in nasmeh, pogled
ali iskren poklon.
Draga Julija in Tone, veliko sreče in ljubezni na vajini
skupni življenjski poti vama želim v imenu vseh zaposlenih in v svojem imenu!«
Diana Janežič
Moj očka so mi d‘jali, oženi se moj sin.
Poročila sva se 23. julija in se odločila, kako naj poteka
poročna slovesnost. Najprej sva želela pogostiti najine
najožje sorodnike in prijatelje. Pogostila pa sva tudi
vse stanovalce in zaposlene v našem domu. Za »žurko« sva se odločila po dogovoru z direkotrico doma. Z
veliko razumevanja in odobravanjem je sprejela najino
[ 18
Julija in Anton sta za svoje prijatelje v PV Zimzelen razrezala
poročno torto.
ponudbo, da pri organizaciji pogostitve sodelujejo zaposleni. Za glasbo je poskrbela naša gospodinja Nada,
lepo in dobro poročno torto je spekla Ema, celotna
organizacija pa je bila v rokah naše prisrčne trenerke
telovadbe Janje in namestnice direktorice Marjane. Njima posebna hvala.
Vsem, ki so sodelovali pri organizaciji in izvedbi pogostitve, se globoko zahvaljujeva! Najin prispevek pri
slavnosti je bil, da sva priskrbela izbrano domače drobno pecivo, več vrst potic ter žlahtno kapljico in sok.
Za začetek slovesnosti sva izbrala pesem Moj očka so
mi d‘jali, oženi se moj sin, ki je objavljena v zbirki Tristo
narodnih pesmi. Delno sva pesem prikrojila v spomin
centru Zimzelen. Vsebina je zdaj hudomušna in se glasi
takole:
[ Dokler živiš – živi! ]
Pesem za srečo in veselje: Marija Kričaj, Julija Močilnik, Marjana Kugonič, Anton Močilnik in Jožefa Obu (z leve)
Moj očka so mi d‘jali,
oženi se moj sin.
Moj očka so mi d‘jali,
oženi se moj sin,
tam v Zimzelenem centru,
oženi se moj sin,
tam v Zimzelenem centru,
oženi se moj sin.
Če eno suho vzamem,
objemal bom kosti.
Če eno suho vzamem,
objemal bom kosti,
tam v Zimzelenem centru
objemal bom kosti,
tam v Zimzelenem centru
objemal bom kosti.
Kako se bom oženil,
nobene ne poznam.
Kako se bom oženil,
nobene ne poznam,
tam v Zimzelenem centru
nobene ne poznam,
tam v Zimzelenem centru
nobene ne poznam.
Če eno majhno vzamem,
se v post‘li mi zgubi.
Če eno majhno vzamem,
se v post‘li mi zgubi,
tam v Zimzelenem centru
se v post‘li mi zgubi,
tam v Zimzelenem centru
se v post‘li mi zgubi.
Če eno vel‘ko vzamem,
me s hiše napodi.
Če eno vel‘ko vzamem,
me s hiše napodi,
tam v Zimzelenem centru
me s hiše napodi,
tam v Zimzelenem centru
me s hiše napodi.
Če eno mlado vzamem,
kedaj pa bodem spal.
Če eno mlado vzamem,
kedaj pa bodem spal,
tam v Zimzelenem centru
kedaj pa bodem spal,
tam v Zimzelenem centru
kedaj pa bodem spal.
Če eno debelo vzamem,
na sonc‘ se mi stopi.
Če eno debelo vzamem,
na sonc‘ se mi stopi,
tam v Zimzelenem centru
na sonc‘ se mi stopi,
tam v Zimzelenem centru
na sonc‘ se mi stopi.
Podnevi jo bom ljubil,
ponoč‘ se z njo igral.
Podnevi jo bom ljubil,
ponoč‘ se z njo igral,
tam v Zimzelenem centru
ponoč‘ se z njo igral,
tam v Zimzelenem centru
ponoč‘ se z njo igral.
Anton in Julija Močilnik
Srečanje s Tonetom Močilnikom in Julijo Kričej
27. julija smo se stanovalci in nekaj zaposlenih v domu
Zimzelen zbrali v večnamenski dvorani, da počastimo
slavljenca. To je bilo nepričakovano, a zelo lepo slavje.
Tone in Julija sta se namreč 23. julija poročila in nato
pripravila za vse stanovalce in zaposlene zakusko. Tudi
ansambel Žarek je igral za ples in petje je donelo po
sobi. Predstavil se je Tone in popisal svoje preteklo življenje. Kot v reviji Zimzelen številka 3 je razgrnil celo
življenje: od učenja, službovanja in upokojitve.
Tone je naš sosed, prijatelj in svetovalec ter sotovariš.
Njegov prejšnji dom v Velenju je po smrti žene ostal
prazen. Leta mu tudi niso prizanašala. Saj leta tečejo
in na jesen življenja prihajajo razne težave, tudi zdravstvene. Z ženo Julijo bosta složno delila vse težave.
Toplo sonce vaju bo grelo in resnična ljubezen bo postala vrednota. In to vrednoto zaklenita v srce in vajino
življenje bo srečno – vredno ga bo živeti.
Mi, stanovalci Zimzelena, smo bili prijetno presenečeni, da sta se Julija in Tone poročila. Velika želja, ljubezen
in korajža so ju združile. Za nas je bilo nekaj posebnega. Čestitali smo jima na poti v novo življenje. Morda se
bodo odločili še novi pari … Saj potrebuješ veliko volje
in ljubezni za takšen korak. Hvala vama tudi za vajin korak. Hvala za skupno srečanje in pogostitev.
Minatti je zapisal: »Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav
trave, reko, drevo ali kamen,« predvsem pa človeka.
Draga Julija in Tone: veliko sreče na vajini skupni življenjski poti vama iskreno želijo vsi stanovalci in osebje Zimzelena.
Kristina Vah
19 ]
prijetnost bivanja
65 let
zakoncev
Cokan
10. avgusta sta Ivana in Andrej Cokan proslavila 65 let skupnega življenja. Hkrati sta zabeležila okroglo leto bivanja v PV Zimzelen. Hči
Andreja jima je prišla čestitat s torto in šopkom
rdečih vrtnic, bila pa je to tudi priložnost za fotografijo in kratek pogovor.
Zaleznikova Ivana se je rodila leta 1920 v Šoštanju in je
bila Kajuhova sošolka. Njen oče je bil Vinko Friškovec,
znan Šoštanjčan, občinski odbornik, sodni porotnik in
varuh otrokovih pravic. Andrej je bil rojen leta 1921 v
Šempetru v Savinjski dolini. Oba sta bila po poklicu moška krojača in delala pri zasebnikih v Šoštanju. Andreju
je Ivana padla v oči, ko je svojemu očetu med delom v
usnjarni prinesla kosilo, on pa je s skupino fantov sedel
na klopi pri tovarni. »Fejst punca je bila, bolj velika in
polna, take so bile meni všeč,« obudi spomine Andrej.
Bila sta si všeč, a preden sta se odločila za skupno življenje, je morala miniti še vojna, v kateri je Andrej moral v
nemško vojsko. Vse do Moskve so ga odnesli boji, kjer
je bil ranjen, a se je le srečno vrnil domov.
10. avgusta 1946 sta se poročila. Zaživela sta v Šempetru. Leto kasneje se jima je rodila hči Andreja, kasneje
še hči Sandra. Danes imata štiri vnuke in štiri pravnuke.
65 let zakona je veliko. »Ali je res?« vprašam gospoda
Andreja. »Je veliko. Je daleč nazaj, odkar sva se poročila. Recept za uspešen zakon? Zvest moraš biti, ne pijanec in spoštovati moraš partnerja. Vedno sva se dobro
razumela,« prepričano potrdi in nežno poboža ženo po
roki.
Ivana posluša in vpraša, kaj je, zato tudi njo vprašam,
če je 65 let zakona veliko. »Ni dolgo,« reče. »Ja, dobro
se razumeva,« še doda.
[ 20
Hči Andreja je staršema za 65. obletnico zakona čestitala s torto in
šopkom vrtnic.
Življenje v domu
V PV Zimzelen sta se Cokana preselila iz Novih Jarš v
Ljubljani. Dolgo sta skrbela sama zase, potem pa je Ivana zaradi starosti in bolezni obležala in Andrej je skrbel
zanjo. Pred letom je hči Andreja poskrbela, da sta se
preselila v dom za starejše, v PV Zimzelen. Andrej je s
to odločitvijo zelo zadovoljen in hvaležen hčerki, da je
tako dobro izbrala.
»Z vsem sem zadovoljen, vsi so prijazni, z vsemi se razumem, tako z osebjem kot s sostanovalci. Hrana je dobra, dogaja se veliko stvari, veliko se pogovarjamo, zapojemo. Zjutraj hodim k telovadbi in kolikor me noge
še nesejo, hodim na krajše sprehode okoli doma. Sicer
pa delam družbo ženi, ki je nepokretna. Enkrat smo jo
že posadili v invalidski voziček in peljali na sprehod, kar
je dobro prenesla; upam, da jo bomo še kdaj.«
Svoja starša redno obiskuje hči Andreja. Prinaša jima
domače dobrote in sveže cvetje z domačega vrta. Tega
vedno radodarno razdeli tudi drugim stanovalcem in
v vaze v dnevnem prostoru, pa tudi v vaze v pisarnah
uprave. Njen obisk, njene rože in prijazna beseda tudi
nam vedno polepšajo dan.
Diana Janežič
[Pri nas se dogaja ]
Razstava
akvarelov
Milke Erbežnik
V jedilnici PV Zimzelena so bili do konca septembra na ogled akvareli Emilije Milke Erbežnik iz Dragomerja. Prvič smo jo spoznali kot
pevko terceta iz Dragomerja, v katerem poje s
svojim bratom Jožetom Jesenovcem, sicer vodjo moškega pevskega zbora Grafika iz Ljubljane, ter Liljano Stepic. Tercet je pri nas gostoval
na prireditvi Za metulji na potep in z zborom
Društva upokojencev Vrhnika.
Milka Erbežnik ima več hobijev – poleg petja slika v
olju, akvarelu in akrilu, uči se kaligrafije (oblikovanja pisave), piše pesmi, učila se je igranja na citre.
Slikanje je njena strast posebej po upokojitvi. Je odlična poznavalka in ljubiteljica narave, zato so na njenih
slikah tihožitja, pokrajine, živali, detajli iz narave. Slika
tudi portrete.
Njeni mentorji pri šolanju slikarstva so bili akademski
slikarji, na Extemporih pa so ji člani strokovnih žirij –
umetnostni zgodovinarji – do zdaj podelili 17 nagrad.
Od leta 1983 se je predstavila na več kot 200 skupinskih razstavah.
Ustvarja v naravi, doma pa ima lepo urejen atelje, kjer
njena dela dobijo končno podobo. Pravzaprav za čisto
končno poskrbi Milkin mož Lado, ki slike uokvirja in
ženi pomaga pri postavitvah razstav.
Ker je Milka vsestranska ustvarjalka, je s svojim bratom
in prijateljico Liljano poskrbela tudi za kulturni program ob odprtju razstave. Tercet iz Dragomerja nam je
znova zapel nekaj zelo lepih starih narodnih pesmi, ki
so bile primerna spremljava za ogled mehkih, nežnih
akvarelov Milke Erbežnik.
Diana Janežič
Slikarka in pevka Milka Erbežnik – levo; ob njej prijateljica Liljana
in brat Jože
Da v našem Centru starejših Zimzelen skrbijo
tudi za prijetno bivanje v estetskem pogledu, je
opaziti na vsakem sprehodu po domu. Povsod
je polno cvetočih in zelenečih rož. Še lepšajo pa
nam okolje slike, ki jih je res veliko, nas bogatijo
in nam misli vrnejo tja, kamor zdaj poredko lahko gremo – na razstave. Mi jih imamo kar pri nas.
7. julija so odprli razstavo akvarelov Milke Erbežnik v naši jedilnici. V glavnem so tihožitja, cvetje, živali – lepo. Ob odprtju razstave je nastopil
tudi tercet iz Dragomerja s prav prisrčnim programom. Še mi, gledalci in obiskovalci, smo pomagali s svojimi glasovi.
Pa to ni bila edina tovrstna prireditev pri nas.
Stalno razstavlja svoja podarjena dela slikar Jože
Svetina v pritličju. V prvem nadstropju pa nam
krasijo stene in poživljajo naše okolje dela slikarke Veronike Svetina, ki je velikodušno podarila
del sebe s svojimi slikami za olepšanje naših dni.
In še marsikaj bi lahko prišteli zraven v želji vseh,
da bi bilo pri nas še lepše.
Veronika Balažic
21 ]
prijetnost bivanja
Bili smo na
Skoku čez kožo
Tudi v PV Zimzelen smo letos praznovali
3. julij, dan rudarjev. Naše stanovalce smo
povabili na 51. Skok čez kožo, ki je bil v
petek, 1. julija, in kar 18 se jih je povabilu
odzvalo. Na mestni stadion v Velenje smo
se iz Topolšice odpeljali ob 17. uri z malim
avtobusom. Prispeli smo, ko so se na stadion že zlivale množice ljudi. Mi smo, k sreči,
imeli rezervirane sedeže.
Letos smo na tribunah stadiona sedeli tudi stanovalci iz Zimzelena.
Ob 18. uri so na stadion prikorakali rudarji v svečani
paradi. Bilo jih je več kot 400, pred njimi je koračnice
igrala rudarska godba, za njimi pa so šli novinci – 41
jih je bilo letos. Ko so posedli po že prej skoraj polnih
tribunah, se je prireditev začela.
nas ni trajalo dolgo. Vreme se je namreč pripravljalo k
nevihti, zato smo se še pred koncem prireditve odpravili do našega avtobusa. Zadnji trenutek smo se vkrcali
in odpeljali, kajti dež se je začel zlivati z neba. Domov
smo prišli suhi, saj nas je šofer zapeljal v garažo.
Najprej so bili na vrsti govori gostov in direktorja Premogovnika Velenje dr. Milana Medveda, potem pa so
razglasili najboljše sodelavke in sodelavce ter skupine
v Skupini Premogovnik Velenje.
Preživeli smo zanimiv in prijeten petkov popoldan, ki
se ga bomo radi spominjali.
Zastopan je bil tudi PV Zimzelen. Priznanje za najboljšo sodelavko je prejela računovodkinja Majda Ovčjak,
priznanje za najboljšo delovno skupino pa naše gospodinje/strežnice. S ponosom smo spremljali podelitev in
srčno smo jim zaploskali. Iskrene čestitke vsem!
Skok čez kožo se je nato nadaljeval s častnim skokom
in skokom novincev. Bilo je zabavno in zanimivo, a za
[ 22
Diana Janežič
[Pri nas se dogaja]
Pa ga imamo –
rusko kegljišče!
Iz vrst naših stanovalcev je že spomladi prišla
želja, da bi na dvorišču Zimzelena postavili rusko kegljišče. To se nam ni zdela pretežka naloga, dokler se je nismo lotili. Menili smo pač,
da na internetu vpišemo »rusko kegljišče« in
se nam bo pokazal niz zadetkov, kjer lahko kupimo sestavne dele kegljišča ali celo najdemo
zasebnika, ki nam ga bo, seveda za primerno
nizko ceno, postavil. A ne, v tem primeru je bil
internet tiho.
Prvo uradno kroglo so med keglje poslali direktorica Andreja Štefan Bukovič, stanovalka Julija Močilnik in predstavnik DU Šentilj Alojz Leskovšek.
Pa smo se morali znajti drugače. Kajti ne more biti velika umetnost postaviti rusko kegljišče, če pa ga lahko
vidimo v vsaki krajevni skupnosti, pri društvih upokojencev, pri gostiščih. Kje pa so ga oni dobili, kako so ga
postavili?
Če skrajšam zgodbo, našli smo iznajdljive in prijazne
ljudi pri Društvu upokojencev (DU) Šentilj pri Velenju,
ki so nam bili pripravljeni pomagati. Gonilna sila akcije
je bil Drago Kolar iz Šentilja. Z njihovo pomočjo smo
kupili keglje in kroglo ter dali izdelati ploščo, material
sta prispevali podjetji RGP in HTZ Velenje.
Uradno odprtje kegljišča smo opravili 5. septembra.
Prvo kroglo so med keglje poslali direktorica Andreja
Štefan Bukovič, stanovalka Julija Močilnik in predstavnik DU Šentilj Alojz Leskovšek. Nato sta se v kegljanju
pomerili ekipi PV Zimzelena in DU Šentilj. Za PV Zimzelen so kegljali Julija in Tone Močilnik, Andreja Štefan
Bukovič, Andrej Škulj, Jakob Zorko in Tone Ramšak.
Skupno so podrli 146 kegljev. Šentiljska ekipa je štela
štiri člane, podrli pa so 105 kegljev.
Direktorica in Drago Kolar sta vsem zaželela razgibane
urice pri kegljanju, bodisi pri podiranju ali pobiranju
kegljev, ter veselja pri druženju in navijanju za svoje
prijatelje. Stanovalci so zadovoljstvo z novo športno
pridobitvijo dokazali takoj po uradnem delu, saj so se
na kegljišču zadržali še kar nekaj časa, skoraj vsi pa so
tudi poskusili podreti čim več kegljev.
Diana Janežič
23 ]
prijetnost bivanja
Poletna
druženja na
prostem
5. julija smo pred centrom PV Zimzelen pripravili piknik. Kuhar Matjaž je prižgal žar in kmalu
je zadišalo po pečenem mesu in zelenjavi. Veselo razpoloženje sta ustvarjala harmonikar
Nejc Menih in basist Aljaž Goličnik.
Od 11. ure dalje so stanovalci iskali svoje mesto za mizami, postavljenimi v senčne kotičke. Zaradi sončnega vremena smo nekaj miz
postavili tudi v garažo, prijetno senco pa je nudila tudi senčnica ob
potoku.
Oglasila se je pesem, omizja so razigrano klepetala. Stanovalcem so
se ob mizah pridružile tudi gospodinje in medicinsko osebje.
Okusne jedi z žara so na svežem zraku še posebej teknile. In ko smo
pojedli, je bil znova čas za pesem in ples. Tako na pikniku tudi mora
biti.
10. avgusta smo si privoščili sladko popoldne. Sadje, sladoled, smetana, čokoladni preliv – mmm, pa smo počastili poletje. »Večina je
v skupinah modrovala o vsem mogočem, še posebej o tem, da nam
v Zimzelenu poskušajo življenje v zrelem obdobju tudi na tak način
olepšati in popestriti. Prav je tako in naj še večkrat vznikne kakšna
podobna ideja,« je bil komentar stanovalke Veronike.
[ 24
[ Pri nas se dogaja ]
Njivski kvintet Citrarski
popoldan
V sredo, 7. julija, so nas razveselili in sprostili
člani Njivskega kvinteta iz Podkraja pri Velenju,
ki jih vodi, usmerja in drži skupaj Zlatka Kompan Lampret. Ona je naš pogost gost, saj igra
in poje ob mesečnih rojstnih dnevih domovcev.
Vedno je dobro sprejeta, z njo zapojejo in tudi
zaplešejo, se posladkajo s torto.
Zakaj Njivski kvintet? Igrajo na glasbila, ki zrastejo na
njivi – buče in drugo. Igrajo in pojejo svoje pesmi in
priredbe drugih pesmi, v glavnem vse v vedrem, veselem tonu, da prav nas starejše, včasih že zelo utrujene,
razvedrijo, prikličejo kak nasmeh na obraz in vedrino
v srce.
Kar veliko se nas vedno zbere na prireditvah, ki pa jih
pri nas res ni malo – hvala za tako popestritev naših
zrelih, pogosto že otožnih dni. Te sprostitve nam nudijo veliko popestritev in zavest, da še niste čisto pozabili
na nas tudi še s čim za našo dušo in vsaj malo sreče.
Hvala.
Veronika Balažic
(Po)misli
Leta niso garancija za zrelost.
Časa ne moreš zadržati, lahko pa ga izkoristiš.
Saj ni res – pa vendarle je. Za nas – Slovence,
Šalečane, Topolčane – je naša pesem najlepša.
Velikokrat jo poslušamo, tudi dostikrat zapojemo.
A ni vedno enako. Nekaj zares posebnega je bil 17. avgust proti večeru, ko smo počasi začeli kapljati v jedilnico. Kaj nas je potegnilo tja, pa prav pred večerjo? Saj
smo poznali obe – hčerko Tanjo in njeno mamo Branko
Lončar. Zares sta bili nekaj posebnega. Že sprejeli sta
nas z vedrino, nasmehom, optimizmom, z zavestjo, da
sta nam, »zelo zrelim« ljudem, prinesli nekaj lepega.
Pa res! Tanja nas je vse povabila, da z njima zapojemo
vse pesmi, saj sta pripravili izbor samih domačih, vedrih pesmi. In res, oglasile so se citre, nas pobožale v
dušo in smo skupaj zapeli. Tudi sestavljena Gradišnikova citrarska pesem je vžgala. Mama in hči sta res lepo
zapeli in rekli sta, da smo peli kot dober zbor. In pri duši
nam je bilo res lepo.
Narobe je bilo le to, da je zelo, zelo hitro minilo. Žal mi
je bilo za vse tiste, ki so zaradi tega ali onega razloga
zamudili veliko lepega. Le še pridita, razveselita nas!
Veronika Balažic
Zaradi neviht hrasti poženejo globlje korenine.
Mladost živi od upanja. Starost od spominov.
Slaba novica je, da čas leti. Dobra novica pa je, da
ste vi pilot.
25 ]
prijetnost bivanja
Kako preživljamo svoj prosti čas?
Kako živimo, želim predstaviti le za našo »družino« v prvem nadstropju vzhod. Že kar na začetku ob najinem prihodu v dom, sva s takrat
še prijateljico, danes pa mojo ženo, ob pitju kavice po 10. uri dopoldan pričela prepevati naše
narodne pesmi. Julči ima briljanten alt, jaz pa
sem se bolj v stanju uglasiti z njo v duetu.
V začetku sva bila pri petju sama, ko pa so prihajali novi
stanovalci, se nam je večina pridružila. Tako pri kavici
kakor tudi pri petju. V zadnjem letu se je število pevcev
naše družine ustalilo okoli števila sedem. Včasih pride prepevat tudi kakšen ljubitelj petja iz druge enote
doma.
Drugo leto bivanja v domu smo razširili naše veselo druženje še s čitanjem dnevnih novic in raznih šal,
[ 26
anekdot. Poleg časopisnih novic listamo tudi po revijah. Na glas jih prebira naša Julija. Radi in z zanimanjem
jo poslušamo.
Posebnost pri našem druženju so rojstni dnevi. Kadar
praznuje kateri od stanovalcev v naši enoti rojstni dan,
je za nas pravi veseli praznik. Vsakemu skupinsko damo
darilo. To je ena lepa, izbrana lončnica in ob tem zapojemo »Vse najboljše za te«. Obdarovanci lončnice večinoma pustijo na oknih za okras našega »salona«.
Prehitro nam mine dopoldanski čas, saj nas naše pridne gospodinje že priganjajo h kosilu.
Popoldanski čas pa izkoristimo za počitek, različne dejavnosti in sprehode.
Tone in Julija Močilnik
Kinološka urica
21. septembra popoldne smo se srečali v večnamenski dvorani in preživeli prijetno urico v
družbi psičkov, vaditelja Kugoniča in njegovih
pomočnic.
[ Pri nas se dogaja ]
Lahko pozabiš številke, datume, formule, vse, kar
si se naučil.
Ne moreš pa pozabiti lepih spominov, lepih
trenutkov sreče, pa četudi bi jih rad pozabil.
Kajti tisto lepo ni zapisano v spominu, ampak je
za vselej spravljeno v tebi, tam, kamor se ne da
poseči – v duši.
Vsem stanovalcem, ki ste rojstne dneve praznovali v juliju, avgustu in septembru, iskreno čestitamo in želimo obilo zdravja.
Prvi je nastopil volčjak, tri leta star lepotec. Pomočnica
ga je predstavila po imenu Roj. On pa nas je pozdravil s
hov-hov in pomahal z repom. Njegove temno rjave oči
so zvedavo gledale nas in njegovo gospodarico. Znal
je mirno hoditi ob roki, lajati na znak, lahko si ga celo
pobožal. Dal je tačko in vaditelje je celo poljubil. Tak je
bil Roj! Podobna kot Roj, a manjša, je bila Rubi. Snežno
bela in z rahlo nakodrano dlako se je vsem priljubila.
Tudi Rubi je izvajala akrobacije in se z lajanjem pogovarjala z volčjakom. Sprehodila se je po prostoru, nas
opazovala in se pustila božati. Njen bel kožušček se je
vsem zdel prelep. Skoraj vsi smo jo trepljali, dala nam je
tačko. Res ljubka je bila!
Najmanjša od kužkov je bila Bela. Drobna, bela, ljubka, skodrana psička. Tudi ona je znala izvajati različne
točke, znala se je dobrikati, še posebej če je dobila prigrizek. V sklopu kinološke urice nas je zabaval čarodej
Franci. Ta visok, eleganten, črn mož s cilindrom je prišel
čarat. Zamahnil je po zraku in prikazala se je čarobna
palica – in izginila. Po črni mizi je razporedil različne
pripomočke. Zamahnil je s palico in iz nič so se začeli
pojavljati razni predmeti. Nato je privzdignil cilinder in
pojavila se je lepa, bela vrtnica. Pa je zamahnil s palico
in, čudo, prikazale so se nove in nove vrtnice – ena, dve,
tri, še več raznobarvnih vrtnic.
Ob vseh trikih je čas hitel. Gledalci smo pozorno spremljali dogajanje, vse nas je zanimalo: kako, kaj, zakaj,
smo vzklikali. Vmes pa ploskali, se smejali in čudili. Za
konec smo čarodeja nagradili z močnim ploskanjem in
ga prosili, naj še pride!
Julijsko praznovanje
Avgustovska torta za Ljudmilo Vidmar in druge slavljence
Torta za okroglih 90 let Štefanije Rožman (levo) in še štiri več
Hilde Krajnc (desno)
Kristina Vah
27 ]
prijetnost bivanja
Bralne
čajanke
Srečanje z gospo Bernardo na bralni čajanki je
vedno dober dogodek. S sabo vedno prinaša
kaj novega, svežega, vedrega. Misli o dobroti.
Dobrota je stroj, ki proizvaja nehvaležneže
(M. Zamacois). Samo človek ni hvaležen za
dobroto, ki mu jo storiš (Etiopski pregovor).
Užitek je srečati pogled človeka, ki si mu pred
kratkim storil kaj dobrega (La Bruyere).
Pravljice
Prav tako je tudi z nami, ko čakamo na srečanja s prijetno gospo in njenimi knjigami, ki nam jih z veseljem
predstavlja. V sredo, 7. julija, nam je predstavila knjigo,
ki jo je uredila Anja Štefan – pravljičarka z novimi, svežimi pravljicami.
Pa naj še kdo reče, da nismo starejši, zrelejši po duši in
mislih podobni, sorodni otrokom. To smo dokazali na
tem srečanju, saj nam je gospa Bernarda predstavila
nekaj sodobnih pravljic. Poslušali in prikimavali smo z
občutkom, da pogosto govorijo o nas samih. Saj zgodbe niso bile čisto nove, a prikrojene prav nam v razmišljanju, bile so sprehod v mladost, v pravljični svet, v
lepoto in trpljenje deklic, hudiča, mačeh, revščine in
bogastva, ljubezni in sovraštva – vsega, kar je nudilo in
še zdaj nudi življenje.
Zgodb ne bom opisovala, saj si jih je res vredno prebrati iz knjige Pravljice. Naj ne bo nikomur žal časa za
sprehod po življenjski poti, da je ne bomo preveč zgrešili v dobrem.
Ženici
Prvič sem si izposodila in prebrala knjigo pisateljice
Velme Wallis z naslovom Ženici pred nekaj leti. Zelo me
je pritegnila in notranje vznemirila zgodba. Dogaja se
na Aljaski v času, ko je povsod pomanjkanje hrane in
vsega drugega za življenje. Razširjene družine (štele
so tudi po petdeset članov) so živele skupaj v velikih
skupinah in kot nomadi potovale po zelo mrzlih krajih.
Moški so lovili divjad za prehrano cele skupine. Ženske
so opravljale težaška dela in skrbele za otroke.
Na zgodbo sem potem pozabila. 31. avgusta pa sem jo
znova podoživljala na naši bralni čajanki, ko jo je poslušalcem prebirala gospa Bernarda.
Zgodba pripoveduje o dveh starkah, ki so ju zaradi pomanjkanja hrane za vso skupino sklenili pustiti sredi
mraza in onemogli od lakote. Hčerka ene od ženic je
mami v slovo dala usnjene trakove, izdelane iz živalskih
kož, vnuk pa je svojo sekiro zapičil v deblo drevesa.
Skupina je odšla naprej iskat hrano, ženici pa so prepustili gotovi smrti, saj si stari in onemogli ne bosta mogli sami iskati življenjskih potrebščin, da bi preživeli. A
sta najprej poskrbeli, da ogenj ne bi ugasnil in ne bi
zmrznili. Lakota ju je prisilila, da sta iz usnjenih trakov
[ 28
Jesen je prišla tudi v našo hišo. Gospodinje/strežnice so prinesle
jesenske pridelke, različne materiale in pripomočke ter vsako
nadstropje okrasile drugače. Na vhodu obiskovalce in stanovalce pričaka pravo razstavišče. Na eni strani buče vseh velikosti,
oblik in barv, pomešane med slamo, cvetje in položene v košare.
zvezali zanke in začeli loviti. Ulovili sta veverico, nato
zajčka. Meso sta spekli na žerjavici, iz kožic pa delali
oblačila. Siti sta bili močnejši. Lov se je začel. Vsega nalovljenega mesa nista mogli pojesti, zato sta ga sušili,
iz kož sta delali oblačila. Ob delu sta se dobro počutili.
Nastanili sta se v opuščenem skupinskem taboru, medtem pa se je skupina vrnila v njihov stari tabor. S slabo
vestjo, da so zapustili starki, so ju šli iskat. Našli so ju
žive, krepke, zadovoljne. Še več: lačni in prezebli skupini sta podarili hrano in oblačila in jo s tem rešili. Posamezni člani skupine so ju obiskovali v taboru. Zadnja
ju je obiskala hčerka ene od stark. Ta ji je odpustila krutost, da jo je prepustila divji naravi in smrti.
Zgodba je zelo poučna, polna optimizma o življenju,
[ Pri nas se dogaja]
napisana z veliko topline in poznavanja narave. Pouči
pa nas, da z nabranimi leti ni vedno konec življenja, da
lahko stari ljudje mlajšim še veliko pomenijo. Z leti smo
lahko še vedno koristni in vredni živeti polno življenje,
saj lahko še marsikaj damo iz svojih izkušenj, doživetij
in znanja.
Res pa je, da imamo tudi sami mnogo težav in bridkosti, a le še živimo. Ne smemo se vdati malodušju in le
čakati smrt. Zgodbo se res izplača prebrati v celoti, saj
je polna vedrine in človeške topline.
Na drugi strani nostalgija starih časov. Šivalni stroj, skrinja, polna prtov, miza s suhim cvetjem, kolovrat in konci nepredene
volne. Tako je bilo včasih.
Sonce za vse nas
Ko smo se odločili, da bomo uredili bralno-računalniški kotiček za naše stanovalce, smo se tudi
spraševali, kako bi prostor uredili in okrasili. Porodila se je ideja, da bi prostor poživili z velikim
glinenim soncem, ki bi vsem dajal energijo.
In tako smo šli v akcijo. V Gorenje keramika so
bili tako prijazni in nam podarili glinene ploščice,
za kar smo jim neizmerno hvaležni. Skupaj s stanovalci smo narisali sonce, nato pa smo ploščice
pobarvali. Samo barvanje nam ni vzelo preveč
časa, več smo ga porabili za lakiranje, saj smo
morali počakati, da se lak posuši.
Radeče, moj drugi dom
7. septembra smo se najbolj vneti poslušalci gospe
Bernarde zbrali na novi bralni čajanki. To pot je bilo na
vrsti branje knjige učitelja tehničnega pouka in fizike
Hermana Novaka »Radeče, moj drugi dom, ali učitelj
s šestimi razredi osnovne šole«, ki je v radeškem prevzgojnem domu bival v letih 1961/62.
To je novejša zgodba življenja revnega mestnega fanta, ki se je le s težavo prebil do šestega razreda osnovne
šole, saj se niti sam ni imel za bistrega, pa tudi za učenje
ni imel pravih možnosti in razmer. Bil je reven, bosopet
fantič iz zadnje klopi, kjer se v tedanji šoli ni nihče kdove kaj brigal zanj. Po končanem šestem razredu se je
zaposlil pri slabših, težjih delih, zašel je v družbo fantov,
ki so hodili po robu, zato je tudi sam pristal v prevzgojnem domu.
Radeče so postale njegov drugi dom. Šele tu je spoznal, da je z njegovo glavo vse v redu, lotil se je izobraževanja in končno postal učitelj, kar si je tudi želel.
Svoje delo je rad opravljal, njegovi učenci pa so mu pri
delu pridno sledili. To pa je največ, kar lahko človek v
poklicu doseže – da opravlja delo, ki ga osrečuje.
Ko je bilo sonce končano in je čakalo samo še
na to, da v bralno-računalniškem kotičku zasije
v vsej svoji lepoti, smo prosili našega Martina, da
ploščice položi na steno. Ker smo vsi nestrpno
čakali, kakšen bo končni izdelek, smo mu pri tem
delu z veseljem pomagali ali vsaj delali družbo.
Delo je minilo v prijetnem vzdušju, naše sonce
pa je zasijalo za nas in vas v bralno-računalniškem kotičku.
Janja Koželj
Veronika Balažic
29 ]
prijetnost bivanja
Med bučami
in jesenskim
cvetjem
Letošnji topel in sončen september je kar
vabil, da se še kam odpravimo na izlet, preden
bodo dnevi kratki, hladni in deževni. In obisk
Mozirskega gaja se je ponujal kot odlična
priložnost, da preživimo lep in zanimiv
dopoldan s sprehodom med jesenskim cvetjem
in bučami.
Cvetlični obok kar kliče, da se fotografiramo pod njim.
29. septembra smo že nekaj čez deveto uro uživali v
pogledu na Golte, na cvetoče gredice in polja sončnic
v Mozirju. V Mozirskem gaju so se na travi in cvetovih
še lesketale rosne kapljice. Počasi smo ubirali smer po
peščenih potkah, komentirali razstavljene aranžmaje iz
buč, različne figure iz protja ter slamnate možice, ženice in čarovnice. Mnogo cvetja je že vzelo slovo, nekaj
gredic pa je še bilo odetih v žive barve. V zeliščnem kotičku smo povonjali dišavnice in se preizkusili, koliko jih
prepoznamo po vonju.
Gospodinja Ema nam je pripravila pravo predavanje o
svojem poznavanju različnih vrst buč in čudili smo se,
koliko imen pozna, ve, kakšnega okusa so posamezne
vrste in kako jih pripraviti v kuhinji. No, nekateri so bili
bolj zadovoljni, da so bolj goreči ljubitelji buč od nas
prašički. Najbolj začudili smo se ob bučah velikankah,
ki so jih v gaju izbirali na posebnem tekmovanju. Zmagala je buča s težo 475,4 kg – če je ne vidiš, si skoraj ne
moreš predstavljati takega pridelka.
Buče – velike, male, zelene, oranžne, rumene, bele …
Naredili smo nekaj čudovitih fotografij za spomin, prijeten četrtkov dopoldan pa nam bo nasploh ostal v lepem spominu.
Diana Janežič
[ 30
[ Informativna stran]
INFORMATIVNA STRAN
ČAS OBISKOV
TELEFONSKI IMENIK
V poletnem času je PV Zimzelen odprt od 7. do 21. ure.
V zimskem času je odprt od 8. do 20. ure.
PV Zimzelen (recepcija) 03-896-3700
PV Zimzelen (fax) 03-896-3730
Tajništvo 03-896-3702
Direktorica 03-896-3701
Socialna delavka 03-896-3703
Vodja zdravstvene nege in oskrbe 03-896-3704
Dežurna služba zdravstvene nege in oskrbe
03-891-7122
Ambulanta 03-896-3712
Pralnica 03-896-3707
Kuhinja 03-896-3706
Računovodstvo 03-896-3710
ČAS OBROKOV
Zajtrk med 8.00 in 8.30, kosilo med 12. in 13. uro, večerja med 18. in 19. uro. Kuhinja PV Zimzelena nudi kosila
tudi zunanjim uporabnikom.
FRIZER
Ponedeljek, sreda in petek od 12.30 do 19.00, torek
in četrtek od 8.00 do 12.30. Ob sobotah po naročilu.
PEDIKER
Za pedikuro in masažo se je treba dogovoriti z vpisom
na recepciji.
Spletna stran: www.cs-zimzelen.si
Elektronska pošta: [email protected]
ZDRAVNIK
Ob ponedeljkih od 7. do 13. ure, ob sredah od 10. do
14. ure, ob četrtkih od 7. do 12. ure.
PRANJE PERILA
Sprejem nečistega perila je vsak ponedeljek.
PRAZNOVANJE ROJSTNIH DNI
Skupno praznovanje rojstnih dni je praviloma zadnjo
sredo v mesecu.
SVETE MAŠE
Svete maše so vsak drugi in četrti torek v kapelici PV
Zimzelena. Obiski duhovnika v sobah so na željo stanovalca ali svojca.
Zahvala
Ob izgubi dragega moža, očeta in dedija
Rudija Ramšaka
BIFE
20. 10. 1933–6. 6. 2011
V poletnem času je odprt od 7. do 21. ure, v zimskem
času pa od 8. do 20. ure.
se zahvaljujemo vsem, ki ste nam v času bolečine in slovesa stali ob strani. Iskrena hvala Pihalnemu orkestru Premogovnika Velenje, častni
straži, praporščakom Premogovnika Velenje ter
ZB NOV Staro Velenje. Hvala pevcem s Frankolovega, župniku za opravljen obred ter Dragu
Kolarju za ganljive besede ob slovesu. Hvala
vsem sosedom, sodelavcem, sorodnikom in prijateljem, ki ste nam v težkih trenutkih lajšali bolečino in ga v tako velikem številu pospremili k
zadnjemu počitku na pokopališče v Vitanju.
KNJIŽNICA
Knjižnica je odprta ob torkih in četrtkih od 10.30 do
11.00.
INTERNETNO-BRALNI KOTIČEK
V pritličju je urejen kotiček z možnostjo uporabe računalnika, za branje so na voljo različni časopisi in revije.
ČLANI SVETA STANOVALCEV
Julija Močilnik, Jože Koren, Amalija Šilih, Irena Prašnikar, Franc Klančnik
Žena Marija, sin Rudi in
hčerka Mojca Virtič z družinama
31 ]
prijetnost bivanja
[ 32
[ Pri nas se dogaja]