[ revija PV Centra starejših Zimzelen Topolšica, april 2013 ]
Zimzelen 8 [ revija PV Centra starejših Zimzelen Topolšica, april 2013 ] 1] prijetnost bivanja kazalo 4 Hiša ti lahko nadomesti ves svet, ves svet pa ne tvoje hiše. 6 Sreča je, če se delo dobro opravi in če imaš nekoga rad. 7 Slišimo se lahko tudi brez besed. 8 Zadovoljstvo uporabnikov storitev PV Zimzelena je visoko 10 Izkušnje dajo pravo znanje 12 Vinca Minor je zimzelen 13 Ustvarjamo v krožkih Socvetje 14 Od prvega dne sem vesela, da sem v PV Zimzelenu 16 Pri nas so razstavljali 18 Zgodba gline in barv 22 Zimski klepet z Rudijem Rožičem 25 Na obisku pri topolških gasilcih 26 90-letnica rojstva Karla Destovnika Kajuha 27 Ko gre leto h koncu Časopis PV Centra starejših Zimzelen april 2013 številka 8 letnik 4 Naslovnica: Druženje s študentkami Pedagoške fakultete [2 Izdajatelj: Uredništvo: Naslov: Uredniški odbor: Oblikovanje: Tisk: Naklada: PV Zimzelen Glavna in odgovorna urednica: Diana Janežič PV Center starejših Zimzelen, Topolšica 78 A, 3326 Topolšica, tel. 03/896-3709; el-pošta: [email protected] Andreja Štefan Bukovič, predsednica Diana Janežič, glavna in odgovorna urednica članice: Marjana Kugonič, Janja Koželj, Veronika Balažic Ivo Hans Avberšek, StudioHtz, HTZ Velenje HTZ Velenje, I. P., d. o. o., Velenje 400 izvodov Občasnik Zimzelen prejemajo zaposleni in stanovalci PV Centra starejših Zimzelen brezplačno. Davek na dodano vrednost po stopnji 8,5%. 28 Pesem, skeča in razstava 29 Na obisku muzeja starin Tineta Volka 30 Zelene iskrice v Zimzelenu 32 Spletli smo nove vezi 33 Ljubezen je v zraku 34 Človek, nasmehni se! 35 Izmenjajmo si moč! 36 Velikonočno praznovanje 37 Obiskal nas je celjski škof Lipovšek [ moč besede ] Živi za danes! Na 24. strani te številke Zimzelena lahko preberete pesem slavnega španskega pesnika Pabla Nerude z naslovom Počasi umira. Takole se začne: »Počasi umira, kdor postane suženj navad, ki si vsak dan postavlja iste omejitve, kdor ne zamenja rutine, kdor si ne upa zamenjati barv, kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna …«. Celotna vsebina te številke Zimzelena dokazuje, da v naši hiši želimo živeti vsak dan posebej in ta trenutek, da vedno upamo in si upamo. Nenehno udejanjamo ideje – svoje in drugih ljudi. Veliko lepega, zanimivega, poučnega in novega smo doživeli v prvih štirih mesecih leta. Z veliko ljudmi smo se srečali, se družili in jih povabili, da so nam odprli nove poglede, predali svoje znanje in navdušenje, da smo z njimi zamenjali barve in marsikje odvrgli rutino. Med drugim smo zaokrožili večmesečno druženje z likovniki in kiparji, na naše prijateljstvo in sodelovanje pa nas bodo vedno spominjala njihova čudovita likovna in kiparska dela. Na drugi strani smo stanovalci in zaposleni gostili mlade ljudi – učence in študentke, ter starejše – upokojence. Odprli smo jim naše svetove in razmišljanja, drug drugemu smo pokazali bogastvo življenja. Bili smo učitelji, a tudi učenci in tako je lahko le, če si odprtega srca, če se ne bojiš preprostih misli in iskrenih besed. Če je še kje kdo, ki meni, da je življenje v domu starejših dolgočasno, pusto in rutinsko, naj pride med nas. Številni dobri ljudje, prostovoljci, k nam prinašajo življenje in nas, zaposlene, in stanovalce spodbujajo, da gremo naprej, da živimo. »Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen, kdor ne dovoli, da bi mu pomagali, kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo ali nad neprestanim dežjem …« nadaljuje Pablo Neruda. Življenje ni vedno lepo in lahko, tudi hudo je in težko, žalostno in nesrečno. A če hočeš videti mavrico, moraš sprejeti sonce in dež, vedrino in črne oblake. Vsi naši obiskovalci, občasni sodelavci, gostje so naše mavrice, da lahko živimo življenje danes. Diana Janežič 3] prijetnost bivanja Hiša ti lahko nadomesti ves svet, ves svet pa ne tvoje hiše Služba vzdrževanja pomeni za PV Zimzelen zelo pomembno funkcijo, zato za dva vzdrževalca nikoli ne zmanjka dela in je njuno delo odgovorno. Je zelo raznoliko in zajema celotno hišo in opremo v njej ter njeno zunanjost. Manjša vzdrževalna dela oz. odpravljanje manjših okvar opravljata vzdrževalca sama, za večje posege in popravila pa imamo sklenjene pogodbe z dobavitelji opreme in naprav oz. z ustreznimi servisi. V prvih letih delovanja PV Zimzelena je bila vsa oprema hiše še pod določili garancij in so napake, okvare izvajalci oz. dobavitelji odpravljali v skladu z garancijskimi pogoji. Varčujmo in preprečimo! Za nadzor nad napravami in za obvladovanje stroškov imamo v PV Zimzelenu vzpostavljene številne evidence delovanja, tako glede porabe električne energije, porabe in ustrezne temperature vode, porabe toplotne Martin Štruc poprime za vsako delo. [4 PV Zimzelen je star tri leta in pol. Je hiša, v kateri ima 70 zaposlenih svoja delovna mesta, in je dom 150 stanovalcem. Tako je na eni strani treba skrbeti, da bosta hiša in oprema v njej čim dlje in čim bolje služili svojim namenom, da oprema, stroji ter delovno okolje zaposlenih in življenjsko okolje stanovalcev ostajajo varni in zanesljivi. Prav tako pa je pomembno ustvariti in vzdrževati okolje, ki bo urejeno, prijazno, domače, toplo. energije, plina. Vodimo tudi evidence zbranih in odpeljanih različnih vrst odpadkov, pa tudi evidence drobnih popravil ter nabave in porabe drobnega tehničnega materiala zanje. Za zmanjšanje stroškov porabe energentov in odvoza odpadkov smo v treh letih delovanja sprejeli tudi nekaj ukrepov. Tako smo zamenjali klasične žarnice z varčnimi ter namestili senzorje za avtomatsko prižiganje in ugašanje svetil na pohodnih poteh. Ob grelna telesa, stikala in vodovodne pipe smo namestili nalepke z obvestili za varčno rabo, z ustreznimi plakati in ustno pa smo tudi stanovalce in zaposlene opozorili na pomen in učinke varčnega ravnanja s toplotno in električno energijo ter vodo. Izboljšali smo ločeno zbiranje odpadkov in zbiramo mešane odpadke, karton, papir, infektivne odpadke in kuhinjske odpadke. V garaži smo postavili stiskalnico za pločevinke in plastenke. Drago Pečečnik se zaveda, da je delo vzdrževalca v domu starejših posebno. [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] Za dva vzdrževalca je vedno dovolj dela v hiši in njeni okolici. Velik del nalog vzdrževalcev je namenjen preventivi. Zato skrbita za redne servisne preglede in vzdrževanje dvigal in drugih naprav, posebej v pralnici in kuhinji. Tudi prevozi s službenim vozilom so naloga vzdrževalcev. Službeno vozilo je največ namenjeno prevozom za potrebe zdravstva, za osebne prevoze stanovalcev, za prevoze umazanega in opranega perila za zunanje naročnike. Še eno področje je zelo pomembno – varnost in zdravje zaposlenih. Zato je naloga vzdrževalca urejanje dokumentacije za varstvo pri delu, sodelovanje pri organizaciji in izvedbi izobraževanj o varstvu pri delu in rednih obdobnih preverjanjih znanja iz varstva pri delu ter seznanjanje z varstvom pri delu zunanjih sodelavcev. Poleg tega vzdrževalec izvaja obdobne preglede delovne opreme. Vedno v stiku s stanovalci Vzdrževalca v PV Zimzelenu sta Drago Pečečnik in Martin Štruc. Drago je v PV Zimzelenu skoraj od začetka, Martin se je kolektivu priključil leta 2011 in občasno opravlja tudi dela receptorja. Eno od področij njunega dela je tudi urejanje in vzdrževanje sob stanovalcev, bivalnih enot ter ureditev sobe ob prihodu novega stanovalca. Pri tem seveda vzdrževalca še tesneje kot sicer prihajata v stik s stanovalci. Drago Pečečnik je o tem povedal: »Kljub svojim dolgoletnim delovnim izkušnjam sem kmalu ugotovil, da je delo vzdrževalca v domu starejših drugačno, posebno. Vsak dan sem v stiku s starejšimi ljudmi, tudi bolnimi in nemočnimi, in zato je moj odnos do njih zelo pomemben. Predvsem si je treba vzeti čas, saj se s stanovalcem, pri katerem odpravljam napako ali urejam sobo, hitro zapletem v pogovor, ne le o zadevi, zaradi katere sem prišel, ampak tudi o čem drugem. Včasih izrečejo še kakšne drugačne želje, in če je le v moji moči, jim poskušam pomagati.« Tudi Martin Štruc je veliko v stiku s stanovalci. Pri beljenju sten v sobah in na bivalnih enotah, urejanju sob, popravilih opreme in ne nazadnje kot receptor, katerega naloga pri nas je tudi strežba kosila in večerje v glavni jedilnici. »Ob vstopu v sobo stanovalca se vedno zavedam, da vstopam v njihov zasebni prostor. Potrkam, pozdravim in pojasnim, zakaj prihajam, kaj bom delal. Vedno me sprejmejo prijazno in so zadovoljni z mojim pristopom. Čas mojega dela v sobi izkoristimo za pogovor, večkrat se tudi pošalimo, nasmejimo. Ker me stanovalci dobro poznajo, me večkrat kar sami ogovorijo in poprosijo za kakšno uslugo, manjše popravilo ali pomoč v sobi. Precej drugačno pa je moje delo receptorja. K običajnim nalogam receptorja pri nas spadata še strežba v bifeju in strežba obrokov v jedilnici. Takrat se prelevim v natakarja. Tudi to mi gre dobro od rok, kajti v prostem času sem že vrsto let glasbenik in k temu spadajo tudi veselice, zabave, stiki z različnimi ljudmi in streženje njihovim željam in okusom,« je povedal Martin. Diana Janežič 5] prijetnost bivanja Sreča je, če se delo dobro opravi in če imaš nekoga rad. »Rada bi pohvalila našo čistilko gospo Marjanco …« se začne pismo, ki ga je napisala stanovalka. To ni bila edina pohvala, ki smo jo slišali od stanovalcev za Marjanco Uršnik. Pohvaljene pa so bile tudi njene sodelavke v skupini. »Tudi druge čistilke naredijo, če jih kaj prosiš, kar ne moreš narediti sam …« še piše. Tone Pavček Pohvala človeku vedno godi in Marjanca Uršnik je bila pohval stanovalcev o dobro opravljenem delu zelo vesela, pravzaprav je rekla, da je počaščena. Da ji moč za nove napore, kajti delo čistilke v tako veliki hiši je fizično naporno, biti mora tudi dobro organizirano. Moč pa si zna dati tudi sama: »Dodaten elan dobim, kadar vidim, da sem nekaj dobro naredila, in kadar sem z opravljenim zadovoljna. Pohvale stanovalcev in sodelavcev pa so še dodatna motivacija, potrditev, da delam prav, da je moj trud opažen.« Marjanca je po poklicu trgovka. Po osnovni šoli je končala dveletno šolo za trgovinskega manipulanta. Službo je dobila v trgovskem podjetju Merx. Njena izobrazba ni bila povsem ustrezna, a so jo zaposlili, ker je bila pridna, delovna. V istem podjetju, ki se je večkrat preoblikovalo in preimenovalo, je vztrajala 25 let. Vmes je leta 1995 končala triletno trgovsko šolo. Stregla je na vseh živilskih oddelkih in bila tudi blagajničarka. Sreča je, če se delo dobro opravi … A življenje prinese spremembe in po nekaj krajših zaposlitvah v različnih podjetjih se je prijavila na razpis za strežnico v novo odprtem PV Zimzelenu. »Kaže, da je življenje imelo z mano drugačne načrte; sprejeta sem bila za čistilko. Ker se nobenega dela nikoli nisem branila in ker je moje prepričanje, da je vsako delo potrebno in ga je treba spoštovati, posebej če je dobro opravljeno, je tudi tako prav. Čistilke smo kamenček v mozaiku vseh dejavnosti, ki potekajo v domu, in tudi naše delo mora biti opravljeno korektno, da je slika popolna. Svoje delo rada opravljam, ker je dinamično, saj sedeče delo ni zame. Pri čiščenju je treba biti natančen, skrben. Rada sem v stiku z ljudmi, zato prav rada poklepetam s stanovalcem, medtem ko čistim njegovo sobo. [6 Tudi s sodelavkami čistilkami se odlično razumemo, sodelujemo in smo dobra delovna skupina. Zaradi vsega tega sem zelo zadovoljna, « je povedala Marjanca, ki je kratek čas delala tudi v pralnici, a se je raje vrnila k čiščenju . … in če imaš nekoga rad. Marjanca je odločna, samozavestna in ponosna ženska. Tako jo je oblikovalo življenje. Osamosvojila se je pri 20 letih, si s kreditom opremila novo stanovanje in tako postavila »štalco«. Nato je našla odličnega moža in skupaj sta pletla gnezdo naprej. Najprej pri njegovih starših, nato sta šla na svoje, v Slatine pri Paški vasi. Danes so štiričlanska družina, v kateri sta še 20- in 23-letni fant. Marjanca doma ne čisti veliko, ker … »Ker me doma malo razvajajo. Mož in mlajši sin rada kuhata, tudi pospravita, starejši sin ima »čez« zunanjost hiše.« Radi se imajo, držijo skupaj, si zaupajo, pomagajo. »Na svojo družino in na vse tri svoje moške sem zelo ponosna. Stojimo si ob strani, v dobrem in v slabem,« iskreno pove Marjanca. Diana Janežič [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] Slišimo se lahko tudi brez besed Kako pomemben je sluh za človeka, se zavemo šele, ko slabše slišimo ali oglušimo, ko je naša komunikacija z drugim človekom zaradi njegovih težav s sluhom ovirana. Gluhi in naglušni ljudje za svoje sporazumevanje uporabljajo znakovni jezik. Z njim smo povezani tudi sodelavci v PV Zimzelenu. Simona Golub (levo) in Jelka Florjančič se pogovarjata brez besed. Naša sodelavka v pralnici Simona Golub je gluhonema. Vodja pralnice Jelka Florjančič pa je sodelavka, ki jo zanima komunikacija, posebej neverbalna, kamor spada tudi slovenski znakovni jezik gluhih. Zato se je lani jeseni prijavila na razpis Medobčinskega društva gluhih in naglušnih Velenje za tečaj tega jezika. Jeseni je obiskovala in uspešno zaključila začetni tečaj, zdaj zaključuje nadaljevalnega. To izobraževanje ji omogoča tudi PV Zimzelen. Slovenski znakovni jezik vsebuje več kot 3.500 znakov in zavedam se, da sem se naučila šele osnovnih znakov. Ta jezik pozna kretnje za črke abecede, za nekatere besede, na primer imena krajev, in za posamezne pojme ali skupine pojmov. Nekatere pojme lahko pokažemo z naravnimi kretnjami, na primer da smo zaspani, za druge pojme so določene kretnje, ki se jih je treba naučiti. Jezik se razvija in posebej pri mladih že poznamo sleng kot pri običajnem jeziku. Kretamo – govorimo z rokami Udeleženci tečaja smo zelo različni. Zanimivo je, da med nami skoraj ni ljudi, ki bi znanje znakovnega jezika potrebovali iz osebnih razlogov, da bi torej doma imeli gluhonemo osebo. Večina jih tečaj obiskuje zaradi delovnega mesta, na katerem lahko pridejo v stik s tako osebo. Jelka tečaj zelo rada obiskuje, njenega novo pridobljenega znanja pa je vesela tudi Simona. Ona je bila tudi dodatna spodbuda, da se je Jelka odločila za tečaj, saj pravi: »S Simono sva si do zdaj pisali sporočila na listke, odslej pa komunicirava z znakovno govorico oz. s kretanjem, kot se to komuniciranje imenuje, in se tako bolje razumeva. Pri tem sporazumevanju gre za kretanje, branje z ustnic, tolmačenje in odgledovanje med sobesednikoma. Tudi pri tem učenju vaja dela mojstra in zame je pogovarjanje s Simono dobra priložnost, da vsak dan vadim, se učim in izboljšujem.« Diana Janežič 7] prijetnost bivanja Zadovoljstvo uporabnikov storitev PV Zimzelena je visoko V sklopu projekta kakovosti E-Qalin smo v PV Zimzelenu konec leta 2012 drugo leto zapored anketirali zaposlene, stanovalce in svojce o zadovoljstvu z dejavnostjo in storitvami centra. Anketo pripravi in analizira odgovore zunanja institucija, to je Skupina Fabrika. Stanovalci so partnerji pri snovanju skupnega bivanja. Na fotografiji sestanek vodje prehrane in socialne delavke s stanovalci glede oblikovanja jedilnikov. Splošna ocena je, da so uporabniki naših storitev – stanovalci in svojci – zelo zadovoljni s storitvami, ki so jih deležni, in z zaposlenimi, ki jih izvajajo. Njihova stopnja zadovoljstva se je v primerjavi z letom prej zvišala. To zadovoljstvo je vsekakor treba zadržati oz. še izboljšati. Posebno pozornost bomo posvetili področjem, ki so ocenjena nižje, oziroma področjem, za katera smo dobili pripombe in predloge v odprtem delu vprašalnika. Na drugi strani je stopnja zadovoljstva zaposlenih nižja kot leto prej. Zaposleni izražajo izrazito nezadovoljstvo z nagrajevanjem, kar je tudi posledica sistemske ureditve nagrajevanja v javnem sektorju oz. zamrznitve napredovanj ter izvajanja določil Zakona o urejanju javnih financ. Stanovalci in svojci zelo zadovoljni V letu 2012 znaša ocena zadovoljstva stanovalcev [8 4,62, kar je več kot v letu 2011. V PV Zimzelenu je 95 % zelo zadovoljnih in zadovoljnih stanovalcev. Splošna ocena zadovoljstva je pri vseh merjenih kazalnikih nad 4 na lestvici do 5, najvišja pa je 4,85 pri oceni zadovoljstva z zasebnostjo. Trend pri vseh kazalnikih kaže, da je stopnja zadovoljstva v primerjavi z letom 2011 narastla. Rezultati tudi kažejo, da stanovalci pripisujejo vsem področjem v anketi veliko pomembnost, saj so pri vseh ocene pomembnosti višje od ocen zadovoljstva. Najpomembnejše zanje so urejene bivalne razmere, čistoča, avtonomija pri dnevnih aktivnostih, zasebnost in varstvo osebne integritete. Povprečna ocena zadovoljstva svojcev je 4,26 in se je prav tako glede na leto prej nekoliko zvišala. 91 % anketiranih svojcev je zelo zadovoljnih in zadovoljnih. [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] Svojci so vse kazalnike ocenili z ocenami več kot 3,5. Z največjo stopnjo zadovoljstva so ocenili videz doma, bivalne razmere ter zagotavljanje ugodja in udobja stanovalcev. Pri večini kazalnikov trend kaže na višjo oceno zadovoljstva v primerjavi z letom 2011. Ocena zadovoljstva zaposlenih je v letu 2012 nekoliko nižja kot leto prej in znaša 3,52. Polovica zaposlenih je zelo zadovoljnih in zadovoljnih. Razkorak med pomembnostjo posameznega kazalnika in stopnjo zadovoljstva z njim je pri zaposlenih bistveno večji kot pri stanovalcih in svojcih. Izredno nizko stopnjo zadovoljstva so zaposleni izkazali s kazalnikom načini nagrajevanja – le 1,83 in je nižja, kot je bila v letu 2011. Najvišjo oceno so zaposleni dali zadovoljstvu s sprejetostjo v delovni skupini in pomoči v osebnem življenju. Predlogi za izboljšanje Vprašalnik je ponujal tudi možnost za pohvale, predloge in kritike anketirancev. Stanovalci so največ pohvalnih besed namenili celotnemu osebju glede prijaznosti, dostopnosti ter zadovoljstvu s celotnim bivanjem. Želijo pa si še več aktivnosti. Svojci so pohvalili osebje v celoti in posameznike za zavzetost, prijaznost, odprtost, dobrovoljnost. Pohvalili so čistočo, umirjenost, domačnost doma. Pripombe pa se nanašajo na ceno oskrbe, predlagajo več sodelovanja prostovoljcev. Zaposleni so pohvalili posamezne sodelavce, organizacijske enote in vodstvo. Njihove pripombe in predlogi se nanašajo predvsem na nezadovoljstvo z nagrajevanjem. Primerjalna analiza med domovi Vzporedno je bila narejena tudi primerjalna analiza rezultatov med sodelujočimi domovi za starejše med letoma 2011 in 2012. Ta kaže, da smo v PV Zimzelenu v letu 2012 dosegli pozitiven trend indeksa zadovoljstva stanovalcev in svojcev pri vseh kazalnikih in se med 35 domovi uvrstili med 10 najbolje ocenjenih. Elementi, ki pri stanovalcih pomembno odstopajo od povprečja vseh domov, so med drugim bivalne razmere, avtonomija pri dnevnih aktivnostih, zasebnost, odnos osebja in varstvo osebne integritete. Elementi, ki so jih bolje od povprečja vseh domov ocenili svojci, pa so posluh osebja za težave in možnost pogovora z zaposlenimi, zagotavljanje ugodja in udobja stanovalcev ter zunanja podoba doma. Diana Janežič V PV Zimzelenu stanovalce spodbujamo, da prinesejo v dom manjše predmete, s katerimi si naredijo svojo sobo ali bivalno enoto še bolj domačo. Tako so na stenah njihove slike, gobelini, na bivalnih enotah različni dekorativni in uporabni predmeti, na okenskih policah rože in še kaj. Stanovalka Jožica Obu je na steni svoje bivalne enote Sivka razstavila del bogate zbirke starih stenskih ur, ki jih je zbiral njen mož. 9] prijetnost bivanja Izkušnje dajo pravo znanje »Srečanje s študentkami je bilo nevsakdanje, bil je poseben dan. Zelo mi je bilo všeč. Pogovarjali smo se, telovadili, pekli pecivo, na koncu tudi peli. Pri vsem sem sodeloval in na koncu sem tudi sam zaigral na orglice. Zelo me je veselilo, da sem lahko popestril dan,« je navdušeno povedal Robi Vizjak po treh dneh aktivnega druženja s študentkami. Študentke so s sabo prinesle veliko mladostne energije, navdušenja in novih idej. Študentje specialne in rehabilitacijske pedagogike Pedagoške fakultete UNI Ljubljana so si za tridnevni praktični pouk izbrali PV Zimzelen že lani in po zelo dobrih izkušnjah so nas za sodelovanje prosili tudi letos. Med 5. in 7. aprilom je bilo v PV Zimzelenu 39 študentk 3. letnika in s sabo so prinesle veliko mladostne energije, navdušenja in novih idej. Skupaj z njihovim profesorjem Rajkom Vutejem so sodelavke PV Zimzelena pripravile program aktivnosti. Ta je prvi in drugi dan zajemal skupno telovadbo, individualno druženje s stanovalci na bivalnih enotah ob pogovoru in družabnih igrah, drugi dan še plavanje v Termah Topolšica oz. peko peciva na bivalnih enotah, tretji dan pa skupinsko telovadbo in družabne igre v večnamenski dvorani. Zaradi slabega vremena ni bilo mogoče stanovalcev peljati na sprehod, a je bilo zato toliko živahneje v hiši in v dejavnostih je sodelovalo veliko stanovalcev. mi in ta paleta je zelo široka. Gre za osebe z motnjami v duševnem razvoju, s primanjkljaji na posameznih področjih, učenje gibalno oviranih oseb, dolgotrajno bolnih in zajema vse starostne skupine, od otrok do najstarejših. V okviru predmeta Terapevtska rekreacija za starejše smo en konec tedna preživele v PV Zimzelenu in menim, da smo si vse nabrale zelo veliko izkušenj. Praksa je povsem drugačno doživetje od predavanj. Ob takem delu šele osmisliš teoretični del. V pogovorih sem spoznala različne ljudi, njihove življenjske poti, ki so vse bogate, zanimive. Šele ko tako spoznaš človeka, začneš ceniti njegove izkušnje in pot, ki jo je prehodil. Šele ko daš sebi in sogovorniku priložnost, ko vzpostaviš odnos, lahko to začneš ceniti.« Praksa osmisli teorijo Navdušena je bila tudi Polona. »Med stanovalci smo bili lepo sprejeti. Dobili smo veliko izkušenj. Vsak stanovalec je poseben, k vsakemu je treba pristopiti in mu prisluhniti drugače. Študijski program je predstavila študentka Maja. »Usmerjen je v delo z osebami s posebnimi potreba- Po taki izkušnji bo lažje poslušati predavanja in študirati naprej. Do zdaj sem razmišljala le, da se bom po [ 10 [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] Masaža mladih rok je stanovalkam zelo prijala. končanem študiju usmerila v delo z otroki, nikoli nisem pomislila na delo s starejšimi ljudmi. Zdaj pa sem spoznala tudi to možnost.« Tudi Katarina odhaja iz PV Zimzelena bogatejša. »Nihče ti ne more dati takega znanja, ki smo ga pridobile v treh dneh. Na fakulteti se lahko pogovarjamo o metodah dela, strategijah, pristopih, čustvih, motoriki … Ko pa stopiš v stik s človekom, moraš dati na stran vse teorije, zavore. Spoznati moraš človeka in delati z njim kot z edinstvenim, spoznati njegove potrebe, kot jih ima vsak od nas. Nekdo rad prepeva ljudske pesmi, nekdo še vedno rad gleda risanke, nekdo obvlada računalnik, drug rad bere knjige … To je bogastvo življenja.« Bil je poseben dan V druženju s študentkami so veliko pridobili tudi stanovalci, ki so bili ob koncu zelo zadovoljni. V treh dneh so sprejeli energijo in živahnost študentk, se pogovarjali in razgibali. Zofka Gorogranc je ob zaključku druženja zaigrala na kitaro in vsi so zapeli z njo. Njeni vtisi? »Zelo mi je bilo všeč. Tako srečanje je bilo dobro za nas, stanovalce in tudi za študente, da spoznajo, kako je v našem domu lepo in da smo kdaj tudi dobre volje. Veliko se je dogajalo tri dni, en dan smo pekli pecivo in so nas vse lepo postregli. Lepo je bilo biti med mladimi ljudmi.« Stanovalke so študentke naučile peči kekse. Dodana vrednost PV Zimzelen sodeluje z različnimi izobraževalnimi ustanovami, njihovi dijaki oz. študentje prihajajo v center na prakso ali opravljajo pripravništvo. »Vse oblike sodelovanja z mladimi pomenijo za stanovalce dodano vrednost bivanja v domu starejših. Mladi ljudje prinesejo mladostno energijo, nove ideje, živahnost in spremembo vsakodnevne rutine. Izkušnje in modrost starejših pa tudi mladim ponudijo drugačen pogled na svet,« je dejala socialna delavka PV Zimzelena Tanja Ramšak. Diana Janežič 11 ] prijetnost bivanja Vinca Minor je zimzelen Ob 3. rojstnem dnevu PV Zimzelena, v oktobru 2012, se je prvič predstavil pevski zbor zaposlenih. Požel je navdušenje, kar je članice in člana zbora spodbudilo, da s petjem nadaljujemo in širimo svoj pevski repertoar. Zahtevnejši je bil naš drugi nastop 20. decembra ob slovesnem prazničnem srečanju stanovalcev in njihovih svojcev. Na prireditvi Šola poje - Šoštanj poje je pevski zbor zaposlenih prvič nastopil izven PV Zimzelena. Zdaj gre zares! Komaj pa smo zakorakali v novo leto, že je prišlo prvo vabilo na nastop izven naše hiše. Poslala nam ga je Osnovna šola Karla Destovnika Kajuha Šoštanj, in sicer za šesto pevsko srečanje Šola poje – Šoštanj poje. Nanj vsako leto povabi pevske skupine iz celotne občine. Nismo oklevali, ampak smo takoj rekli: »Gremo!« Naša pevovodja Mojca Šabec nas je prijavila in izbrala dve novi pesmi. Ljudska Imel sem ptičico nam je hitro sedla v ušesa, s kanonom Bidipdua pa smo imeli sprva nekoliko težav. Ne, nismo jih imeli zares, bila je za nas izziv, ki smo ga zmogli. Kaj pa ime in oblačilo? Pojavile so se druge težave. Za nastop smo morali izbrati ime zbora in poskrbeti za primerna oblačila. Vse [ 12 smo rešili! V skladu s celostno podobo naše hiše smo izbrali ime »zimzelen«, a ker takšno ime že nosi pevski zbor stanovalcev, smo pomoč poiskali v latinščini. Zimzelenu se po latinsko reče Vinca Minor. No, pa smo dobili ime pevskega zbora zaposlenih. Obleke? Tudi tukaj po nasvete nismo šli daleč – kar znotraj Skupine Premogovnik Velenje smo prosili oblikovalko v Studiu HTZ Velenje, naj nam predlaga nekaj modelov. Izbrali smo črne tunike, posejane z listi iz našega logotipa. Tako, še nekaj vaj in lahko gremo na oder. Prebili led Na prireditvi Šola poje – Šoštanj poje je nastopilo 12 pevskih sestavov – odraslih in otrok, oktetov in zborov. Malo živčnosti in treme je krožilo med nami, medtem ko smo v učilnici čakali na nastop. Potem pa smo lepo zapeli in pri tem tudi uživali in ves naš trud je bil poplačan. [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] In gremo naprej! 25. marca, ob materinskem dnevu, smo nastopili v kinodvorani v Topolšici, 25. maja pa smo prijavljeni na revijo pevskih zborov zaposlenih v socialnem varstvu, ki bo letos v Domžalah. Vmes seveda pridno vadimo in uživamo v petju. Zdaj nas je v zboru 15 – 14 sodelavk in sodelavec, vadimo vsakih 14 dni, pred nastopi pa pogosteje. proti desni): Alenka Kladnik, Natalija Prikržnik, Marjana Kugonič, Suzana Menhart, Sabina Koren, Đurđa Albreht, Jelka Florjančič, Milanda Kotnik, Diana Janežič, Urška Napotnik, Nada Ravljen, Janja Koželj, Ana Šimenc in Martin Štruc. Diana Janežič Člani zbora Vinca Minor spomladi 2013 smo (od leve Ustvarjamo v krožkih Socvetje Naravna kozmetika V januarju smo se družili z Dragico Kauzer ob izdelovanju kozmetike iz naravnih olj, čebeljega voska in drugih dodatkov, ki so prijazni koži. Udeleženke smo izdelale balzam za ustnice, kremo za roke, masažno blazinico in dišečo kopalno sol. Pri tem smo izvedele še marsikaj o načinih uporabe posameznih sestavin in učinkih na dobro počutje. Mokro polstenje Ana Sedar in Ana Šimec sta nas naučili narediti si unikatne copate, saj smo sami izbirali barve volne in vzorce, ki jih krasijo. Potem pa seveda naporno mencali mokro volno, da je dobila obliko želenih copat. A trud se je izplačal, saj smo bili nad izdelki navdušeni. Zeliščarstvo Gostili smo Zvonka Skrta, predsednika Društva zeliščarjev Velenje, ki nam je predstavil zelišča in njihove učinkovine ter čaje, ki si jih lahko pripravimo iz njih za različne priložnosti oz. težave. Poudaril je, da zelišča v čajih in prehrani lepšajo dan in izboljšujejo razpoloženje, zdravje pa uravnavamo s pravilno prehrano in aktivnim življenjem. Peka kruha Gospodinja Nada Ravljen je udeleženkam predstavila, kako pripravimo testo za kruh, kakšne sestavine lahko dodajamo in povedala še nekaj drobnih skrivnosti dobrih pekov. »Izdelki« so dišali in bili so zelo okusni! Nakit iz vitraža Alenka Lever nas je vpeljala v svet izdelave okrasnih in uporabnih predmetov z vitražno tehniko Tiffany. Naš cilj je bil izdelava nakita. Najprej smo si izbrale raznobarvna stekla in dodatke, nato smo stekla obdelale, oblepile s samolepilnim bakrom in nato spajkale. Ustvarjalnost je dodala različno oblikovana žica. Nad svojimi izdelki smo bile navdušene. 13 ] prijetnost bivanja Od prvega dne sem vesela, da sem v PV Zimzelenu 14. decembra 2009 se je Božena Holešek preselila v PV Zimzelen. En mesec je bila edina v drugem nadstropju zahod, zdaj bivalna enota Meta. Potem so začeli prihajati sostanovalci. »Najbolj sem pogrešala naš park, Sončni park, ki sem ga imela v Velenju čez cesto naše hiše, tukaj pa okolica še ni bila urejena. Ampak kmalu sem se navadila in danes ne pogrešam ničesar,« je povedala. Božena Holešek ne obžaluje odločitve za preselitev v dom starejših. Božena se je za preselitev v dom starejših odločila, preden je bil zgrajen PV Zimzelen. Starostne in zdravstvene težave so jo napeljale na misel, da bi se preselila. Sprejela jo je in tudi njeni domači. Vnukinja jo je seznanila, da so v Topolšici odprli nov dom, ji uredila vse papirje in Božena je bila med prvimi stanovalci. Mladostna leta v Trbovljah Čibejeva Božena se je rodila 28. 8. 1926 v Trbovljah. Imela je še sestro, oče je bil računovodja v trboveljskem rudniku, mama je skrbela za dom in družino. Stanovali so v bloku, v naselju, ki mu še danes pravijo Za cesto. Ko se je začela vojna, je bila v najlepših letih, najstniških. Ni bilo lepo in lahko, a Božena je bila zaljubljena v mladega fanta, Lojzeta Holeška, ki je kasneje postal njen [ 14 mož. Končala je dveletno gospodinjsko šolo, prvo službo pa si je za sedem let našla v obratni pisarni rudnika. Božena in Lojze sta se poročila 1947. leta. Istega leta se jima je rodil sin Iztok, leta 1950 pa še Savo. Preselitev v Velenje Mož je bil rudarski tehnik in je leta 1950 dobil dekret, da je premeščen v Rudnik lignita Velenje, danes Premogovnik Velenje. Eno leto je sam živel v Velenju, potem pa je za njim prišla tudi družina. Stanovanje so dobili v bloku v zgornjem Velenju. Božena se spominja: »V Velenje smo se preselili decembra 1951. Na tistem območju je stalo le nekaj hiš, vse naokoli so bila polja in travniki. Ko je bilo deževje, je bilo vse blatno in obvezni so bili gumijasti škornji. [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] Nobene trgovine ni bilo. Nikogar nisem poznala. Ko sem se malo znašla, sem šla prosit na kmetijo pri Gorjanu (v današnji Stari vasi se po njej še vedno imenuje Gorjanov klanec; op. p.), da bi dobivala mleko. Tja sem potem hodila vsak dan po dva litra mleka. Kasneje smo ga kupovali pri kmetu na Konovem. Tudi kruha nisi mogel kupiti. V trgovini Pri Blatniku sem kupila moko in kvas, zamesila testo in vzhajanega v skledi nesla v pekarno v Starem Velenju. Popoldne pa sem šla po kruh. Meso smo kupovali v mesnici pri Kolodvorski restavraciji, kjer zdaj stoji trgovina Tuš. Seveda smo na meso čakali v vrsti in kupili, kar so imeli. Zelenjavo smo pridelali na vrtu, ki smo ga uredili takoj, ko smo se preselili v hišo.« Nov dom ob Sončnem parku Leta 1960 so se Holeškovi preselili v eno od enostanovanjskih hiš ob Sončnem parku, ki jih je za svoje zaposlene zgradil Premogovnik Velenje. S hišo je Božena dobila dodatno delo pri hiši in na vrtu, a je najraje pletla. Veliko pletla. »Saj sem kuhala, pospravljala, čistila, prala perilo, ampak ob vsem delu sem vedno našla čas za pletenje. Veliko oblačil sem spletla in nogavic, tudi za druge. Pa šivati je bilo treba, saj smo včasih moške nogavice, strgane hlače in še kaj krpali na roke. Tudi šivalni stroj sem imela, a le za kakšne ravne šive pri posteljnini ali prtu; česa drugega nisem šivala. Nekoč smo oblačila ponosili do konca in jih večkrat pošili. Kajti denarja ni bilo na pretek, pa tudi kupiti se oblačil in obutve ni dalo, ker ni bilo veliko trgovin. Oblačila so nam šivali pri Blagotinšku, gospod je bil krojač, gospa šivilja. Blago sem šla kupit v Celje in vedno sem si ob tem kupila tudi volno.« Božena v Velenju prva leta ni hodila v službo, ker sta bila sinova majhna in ni bilo varstva zanju. Kasneje se je za tri leta zaposlila v zdravstvenem domu, nato pa v Rudarskem šolskem centru, kjer je kot knjigovodkinja delala do upokojitve. Sredi petdesetih let so se začele udarniške akcije za gradnjo novega Velenja. Cela družina je sodelovala pri tem. Božena se najbolj spominja urejanja parka in gradnje ceste v Šentilj. Od vseh pridobitev se je najbolj razveselila napeljave centralne kurjave v hišo, saj odslej ni bilo več težkega dela s prenašanjem kurjave, kurjenjem lončenih peči in odnašanjem pepela. Dan žena je Božena praznovala na balkonu. Božena med prvimi stanovalci. »Decembra 2009 sem se vselila in en mesec sem bila sama v drugem nadstropju. Najbolj sem pogrešala naš park, ki sem ga imela čez cesto, tukaj pa okolica doma še ni bila urejena. Ampak kmalu sem se navadila in danes ne pogrešam ničesar. Doma so mojo odločitev sprejeli in mi uredili vse dokumente za preselitev v dom.« Ji je bilo kdaj žal za to odločitev? »Kje pa, sploh ne. Od prvega dne nisem obžalovala te odločitve. Še vedno rada pletem, pojem v pevskem zboru, križanke rešujem, vsako jutro grem na telovadbo. Če me ne bi bolela noga oz. kolk, bi šla večkrat na sprehod. Rabila bi nekoga za oporo. Ko je lepo vreme, rada posedim na balkonu. Ogledam si kakšno prireditev v domu. Če se mi da, se družim s stanovalci na bivalni enoti, če želim biti zase, sem v svoji sobi. Med tolikimi ljudmi je treba biti strpen, kdaj tudi utihniti ali pa se umakniti v svoj prostor. Pa ni s tem nič narobe. Domači me pogosto obiščejo; imam vnukinjo in dva vnuka ter pravnukinjo in dva pravnuka. Za vse sem stara mama. Božena je 19 let vdova. V domači hiši je živela skupaj z družino mlajšega sina, a je s starostjo in ob zdravstvenih težavah začela razmišljati o preselitvi v dom starejših. Ničesar ne pogrešam, zelo sem zadovoljna. Ko sem se preselila iz hiše v dom, se mi je zdelo, da imam na razpolago malo prostora – le eno sobo in kopalnico. Potem sem nekajkrat šla nazaj domov za teden ali več dni in sem ugotovila, da se precej utrudim pri hoji iz enega prostora v drugega. In sem bila zelo vesela ob vrnitvi v dom, da imam posteljo in kopalnico blizu skupaj, da je vse na razdalji nekaj korakov. Več ne potrebujem.« Ko je bil zgrajen PV Zimzelen, je bila, kot že zapisano, Diana Janežič Odločitev za selitev v dom starejših 15 ] prijetnost bivanja Pri nas so razstavljali Med januarjem in marcem sta svoja likovna dela razstavljala člana Društva šaleških likovnikov Franci Klanfer in Oton Gantar, aprila pa smo si ogledovali lesene križe Andreja Jevšenaka. Splet glasbe, plesa in likovne umetnosti Franci Klanfer se je z barvami in čopiči srečal že v otroških letih kot pomočnik svojega očeta, ki je pisal in risal na transparente in plakate. Njegova prva ljubezen je bila sicer glasba, igral je trobento, ko pa je igranje zaradi zdravstvenih težav moral opustiti, se je posvetil slikanju. Slikarsko znanje je nabiral v različnih kolonijah in na drugih slikarskih srečanjih. Slika pokrajino, tihožitja, privlačijo ga stavbe, arhitektura. Rad ima domači kraj, zato so Šoštanj in njegovi kotički pogosto motivi njegovih slik. Ljubezen do glasbe Franci Klanfer še vedno ohranja kot član pihalnega orkestra Zarja Šoštanj; med drugim je njegov kronist. Medjimurska kultura Kulturni program ob odprtju razstave 29. januarja so pripravili Klanferjevi prijatelji iz Kulturnega društva Medjimurje Velenje. Tamburaška in folklorna skupina sta v povsem polni večnamenski dvorani PV Zimzelena navdušili stanovalce in druge obiskovalce s predstavi- tvijo melodij, plesov in narodne noše Medjimurja. Društvo je predstavil njegov predsednik Matija Blagus, ki je povedal, da je društvo lani praznovalo 15. obletnico delovanja, zdaj pa je v njem okoli 350 članov. Prirejajo srečanja ob praznikih, folklorna in tamburaška skupina pa vsako leto veliko nastopata po celi Sloveniji in na Hrvaškem. Kulturni program ob odprtju razstave 29. januarja so pripravili Klanferjevi prijatelji iz Kulturnega društva Medjimurje Velenje. [ 16 [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] Vedoželjnost v sliki njem: trpljenje, moč, iznakaženost, vztrajnost in večnost. V publikaciji je likovna kritičarka Marlen Premšak o slikarski poti Ota Gantarja, pred nekaj leti zapisala: Vse skupaj daje z domišljijo posebno lepoto tem kosom lesa, ki ga pri mizarskem delu ne moremo uporabiti – so pa zanimivi kot umetnost narave. »Pogosto ljudje, vpeti v delovni vsakdan in obremenjeni s poklicnimi obveznostmi, dolga desetletja ne prestopijo na ono stran: na stran prikritih želja in ustvarjalnih interesov. Podobno se je zgodilo tudi Otu Gantarju, ki so mu v rani mladosti pripisovali veščo roko in risarski smisel, a kasneje so ti namigi tonili v pozabo. Konec tisočletja se je njegovo življenje povsem spremenilo: rodil se je nov, drugačen Oto Gantar, ki svojih talentov ni hotel več potiskati na stran, nasprotno, želel je preseči njihovo latentnost, si pridobiti znanja in poznavanje medijev, hotel se je izučiti. V njem je vzbudilo željo po ustvarjanju, po slikanju in po izražanju v grafičnih jezikih. Leta 1998 se je včlanil v Društvo šaleških likovnikov in v likovni krožek pri Univerzi za III. življenjsko obdobje. Odprla so se mu nova likovna obzorja, v svoj krog so ga sprejeli slikarji in grafiki, tudi odlični mentorji. Oto Gantar je prepričan, da slikarska znanja nikomur niso dana kar tako, sama po sebi. Cilj dosežeš le z vztrajnim delom, študijem, izobraževanji, ki mu jih nikoli ni dovolj. Privlači ga čopič in privlačijo ga možnosti, ki jih v odzivanju na naravo, okolico, mikavne vedute, izginjajoče etnografske značilnosti domače Slovenije, s poudarjenim domačijskim razpoloženjem, ponuja koloristični razpon. Njegovo slikanje vodi vedoželjnost in z njo ko- Narava nam vsak dan ponuja svoje umetnine, če si za to le vzamemo čas in jih vidimo. Uživajte ob ogledu!« Takšno povabilo k ogledu svoje razstave križev in angelov v lesu je zapisal Andrej Jevšenak, ki na Selu v Velenju nadaljuje družinsko tradicijo mizarstva, sodarstva in kolarstva. V pogovoru z njim smo izvedeli, da je z obrtjo začel stari oče Alojz v Šoštanju, pred 30 leti pa so se preselili v Velenje. Andrej je v obrti nasledil svojega očeta. S kolarstvom se skoraj ne ukvarjajo več, tu in tam še popravijo kakšno kočijo ali voz, pa tudi izdelovanja sodov je danes veliko manj kot nekoč. Andrej Jevšenak je povedal: »Pravi vinarji se še odločijo za naročilo hrastovega soda, saj vedo, da v njem vino najbolje dozori. Lesen sod je tudi najbolj primeren za domači kis. Prav tako je kislo zelje najboljše skisano v lesenem čebru. Moja dejavnost je tudi splošno mizarstvo. Tako gre skozi moje roke veliko lesa. Pri tem naletim na kose, ki vsebujejo tujke, grče, so razklani in hrapavi in za izdelke niso primerni, če pa jih pogledamo z drugimi očmi, z malo domišljije pa so lahko umetnine narave. V nekaterih kosih vidimo angela … Vsak kos ima svojo zgodbo, kje smo ga našli, kako obdelali, iz katerega lesa je.« »Spoštovani, pred vami so različno oblikovani deli lesa iz oreha, hrasta, slive, češnje, javorja, bukve … Razstavo križev smo pospremili z zanimivim pogovorom s stanovalci o veliki noči in običajih v tem času, ki se jih spominjajo iz svoje mladosti – o izdelovanju snopov, barvanju jajc, strogem postu, pripravi hrane za žegen in njenem simbolnem pomenu, obiskovanju verskih obredov, obdarovanju otrok s pisankami, igrah, kurjenju kresilnih gob … Te oblike so povezane z osnovo križa in z dogodki na Diana Janežič rak za korakom odločno hodi po poti, ki mu v zrelosti daje toliko notranjega zadovoljstva.« Razstava lesenih križev 17 ] prijetnost bivanja Zgodba gline in barv »Človek mora imeti krila v sebi, če se hoče povzpeti vsaj za pedenj nad vsakdanje dolžnosti,« je misel slovenske pisateljice Berte Golob. Dobre ideje za takšen polet se rodijo spontano, v sproščenem, prijateljskem okolju. Ko so realizirane, se sprašujemo: »Kako se je sploh začelo?« Tako spontano je nastalo sodelovanje PV Zimzelena z Društvom šaleških likovnikov (DŠL) in kiparsko skupino Gambatte. V letu 2012 so v razstavišču PV Zimzelena svoja dela razstavljali štirje njihovi člani: Oskar Sovinc, Veronika Svetina, Štefka Kordeš in Jožica Klanfer, v začetku leta 2013 pa še Franc Klanfer in Oton Gantar. Razstavljanje likovnih del smo nadgradili s povabilom likovnikom, naj v sklopu projekta Medgeneracijsko sodelovanje v PV Zimzelen – delavnice zeliščarstva naslikajo likovna dela na temo zelišč. Devet članov društva – Salih Biščić, Oskar Sovinc, Oton Gantar, Ivan Kolar, Irena Pevnik, Irena Kočevar, Jožica Klanfer, Franc Klanfer in Mojca Korošec so pod mentorskim vodstvom slikarja Stojana Kneževića ustvarili vsak po eno likovno delo velikega formata. Dela označujejo vhode na bivalne enote, poimenovane po zeliščih. V sklopu DŠL deluje tudi kiparska skupina Gambatte, ki je PV Zimzelenu ponudila ustvarjanje velikih form. Viktorija Meh, Vera Benda, Valentina Čoklc, Milica Tičič, Marija Štiglic, Vlado Cencel, Marjana Lemež, Magda Posedel in Barbara Začelo se je z ustvarjanjem keramičnih skulptur − Marija Štiglic ob deklici s knjigo. tat dobrega sodelovanja med DŠL in PV Zimzelenom, ki se je začelo z razstavljanjem slik naših članov v razstavišču centra. Naš mentor je bil Stojan Knežević, ki nam je dal osnovna navodila in nas usmerjal med delom.« Predsednik DŠL Salih Biščić je med nastajanjem slik v Vili Rožle povedal: »Občutki ob tem ustvarjanju so čudoviti. Priznati moramo, da smo se nekateri tega izziva bali, a smo k delu pristopili z veseljem in odgovornostjo. Med slikanjem smo se med seboj veliko pogovarjali, si svetovali. Slednje je potrdil tudi mentor. »Bistveno je bilo ustvariti slike, na katerih bodo zelišča prepoznavna. Vsi avtorji so suvereni v svojem likovnem izražanju in jih v tem smislu nisem korigiral. Dobili so le formalne likovne napotke. Moji prispevki pri tem ustvarjanju so bili predvsem nadzor kakovosti in kakšen dober nasvet. Zelo sem zadovoljen. Všeč mi je raznolikost ustvarjenih del,« je povedal slikar Stojan Knežević. Ustvarjena likovna dela so lep rezul- Takšen je bil tudi odziv stanovalcev in Telič so izdelali več figur ter jih podarili centru. Zahteven slikarski izziv [ 18 zaposlenih v PV Zimzelenu: navdušenje nad raznolikostjo, prepoznavnostjo motiva in barvitostjo. Naj se zgodi najboljše! Gambatte je ime keramičarske skupine, ki deluje v okviru DŠL, izraz pa pomeni tudi Naj se zgodi najboljše. Člani in članice skupine so z različnimi projekti že večkrat dokazali svojo drznost v idejah, ustvarjalnost in pogum in na razstavah poželi občudovanje svojih izdelkov. V nekaj letih ustvarjanja so si pridobili veliko znanja o različnih glinah in možnostih oblikovanja in zdaj je zanje omejitev le še domišljija. Glavna ideja, s katero so ponudili sodelovanje PV Zimzelenu, je bila narediti velike forme po motivih iz vsakdanjega življenja in zgodb, ki so [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] Nadaljevalo se je s slikanjem − Irena Kočevar z mentorjem Stojanom Kneževićem. vsem blizu. Ljudje pri različnih opravilih, Rdeča kapica, pes čuvaj, cvetlični lončki, ptičje napajališče … Izdelki, razpostavljeni po hiši in pred njo, v ljudeh zbujajo prijetna, pozitivna občutja. Viktorija Meh, ki skupino vodi, je poudarila, da je bilo sodelovanje s PV Zimzelenom posebna in neprecenljiva izkušnja, saj »so nam, ko smo ustvarjali izdelke, družbo delali stanovalci centra, nas opazovali, kaj vprašali in z nami delili svoje spomine. V PV Zimzelenu smo pripravili tudi dve delavnici, v katerih smo skupaj s stanovalci izdelovali male keramične izdelke, in to nas je še bolj povezalo. Zelo zadovoljni bomo, če je naše druženje popestrilo in polepšalo dan stanovalcem. Nam je zagotovo prineslo iskreno in toplo izkušnjo sodelovanja,« je sklenila Mehova in se v imenu vseh članic in člana skupine Gambatte zahvalila vodstvu in zaposlenim PV Zimzelena za odlične delovne razmere, prijazen sprejem in čudovite medsebojne odnose, ki so se spletli v času sodelovanja. Ta zgodba nas je obogatila Zgodbo gline in barv smo javnosti predstavili 20. marca. Glasbeno so jo obogatili učenke flavtistke Glasbene šole Fran Korun Koželjski, enota Šoštanj, Ajda Dobnik, Nika Nahtigal in Neja Dobelšek ter solist Gregor Vrbuč. Na prireditvi je direktorica PV Zimzelena Andreja Štefan Bukovič poudarila, da je to zgodba, ki nas vse bogati. »Pravijo, da v življenju ni naključij in da se vse zgodi s pozitivnim namenom. Naša zgodba se je spletla in vanjo smo ujeli ustvarjalnost, navdih in voljo, ki jih je čutiti v slikarskih in kiparskih delih. Ustvarjalci so s svojimi deli oplemenitili ta svet.« Na prireditvi sta projekt pohvalila in se zahvalila ustvarjalcem tudi župan Občine Šoštanj Darko Menih ter članica uprave Premogovnika Velenje in članica Nadzornega sveta PV Zimzelena Sonja Kugonič. Darko Menih je poudaril vpetost PV Zimzelena v okolje in vključenost prebivalcev Topolšice v različne de- javnosti. »To je zelo pozitivno in za to gre zasluga vsem zaposlenim, ki za stanovalce in krajane pripravljajo številne aktivnosti.« Zahvalil se je Društvu šaleških likovnikov, ki so tudi v Šoštanju pustili močan pečat svoje ustvarjalnosti. Sonja Kugonič je povedala, da je bila tudi izgradnja PV Centra starejših Zimzelen pred štirimi leti dokaz, da Premogovniku Velenje ni vseeno za okolje, v katerem živi in deluje. »Živimo v časih, ki niso najbolj prijazni, zato je še toliko pomembnejše odpiranje novih delovnih mest in skrb za svoje zaposlene. Najbolj nas motivira, izpolnjuje in polni z energijo spoznanje, da je to, kar delamo, pomembno in smiselno, predvsem za blaginjo lokalne skupnosti. Prave vrednote, ki nas bodo vodile tudi v prihodnje, so jasne. Solidarnost in podjetnost pri tem zasedata pomembni mesti. Solidarnost zahteva, da vselej mislimo na skupnost, na našo skupno prihodnost,« je še dejala Sonja Kugonič. Diana Janežič 19 ] prijetnost bivanja Meta, Oton Gantar Hermelika, Franci Klanfer Kapucinka, Jožica Klanfer Bazilika, Mojca Korošec Baldrijan, Irena Pevnik [ 20Salih Biščić Kamilica, Angelika, Oskar Sovinc Žajbelj, Ivo Kolar Sivka, Irena Kočevar Neja Dobelšek Skupina Gambatte; od leve Marija Štiglic, Milica Tičič, Valentina Čoklc, Marjana Lemež, Barbara Telič, Magda Posedel, Viktorija Meh, Vera Benda in Vlado Cencel. 21 ] prijetnost bivanja Zimski klepet z Rudijem Rožičem »Rudi Rožič je povsod tam, kjer se kaj dogaja, vsako družbo zna dobro zabavati, za vsako stvar najde šalo in z njo razvedri prisotne.« Tako je gosta januarskega zimskega klepeta Rudija Rožiča predstavila predsednica TD Topolšica Jana Kovič. Svoj sloves je upravičil, saj je povedal veliko zanimivih zgodb in obilno nasmejal več kot petdeset poslušalcev. »Topolšica je takšna, kot je, tudi zaradi tebe, Rudi!« je še dejala Jana Kovič. In seznam funkcij, ki jih je Rudi Rožič doslej opravljal ali jih še, je res dolg in raznolik. Prepričajte se sami! Začel je v mladinski organizaciji. Leta 1977 je bil predsednik gradbenega odbora za gradnjo šole in telovadnice. Med letoma 1978 in 1982 je bil predsednik krajevne skupnosti. Predsednik odbojkarskega kluba je bil 4 leta, Društva prijateljev mladine pa 8 let. 22 let je bil član sveta KS. Bil je član sveta staršev v šoli. Leta 1983 je bil predsednik iniciativnega odbora za ustanovitev turističnega društva. 16 let je bil podpredsednik Pihalnega orkestra Zarja, član orkestra je od 22. decembra 1959, pet let pa tudi član veteranske godbe pri Univerzi za 3. življenjsko obdobje Velenje. Za uspešno vodenje številnih delovnih akcij in delovanje v kraju je leta 2012 dobil priznanje Občine Šoštanj. Rudijev komentar? Skromen: »Vse smo delali prostovoljno, brez plačila. Ko je bila delovna akcija, so prišli ljudje z orodjem in vsi poprijeli za delo. Danes jih pa še na otvoritev ni,« je sklenil z grenkobo v glasu. In njegov spisek dejavnosti, ki jih vodi ali se jih udeležuje s prijatelji, še ni zaključen. Je član potovalne skupine, s katero so »prepotovali celo Evropo in malo Severne Afrike«, plesne skupine Abraham, s katero »od leta 1995 praznujemo skupaj rojstne dneve«, pustne skupine, ki je »pobratena s podobno skupino Italijanov iz Padove in s katero že 29 let hodimo na pustovanja«, pa še [ 22 Rudi Rožič z družinskim drevesom član planinske sekcije, piknik partije, ob primernem času pa se prelevi še v Miklavža, Božička, dedka Mraza in škofa za krstitev vina … Kar slabo vest smo imeli vsi, ki zmoremo vsak dan le v službo in nazaj ter postoriti še kaj malega v hiši ali okoli nje. Rodbina Rožič Po vsem povedanem nas ne preseneti podatek, da je Rudi izdelal družinsko drevo, in sicer nazaj do leta 1751, ko je bil pri Preglnu, na Preglnovi domačiji, rojen Antonius Rožič. Med predniki velja omeniti Mihaela Rožiča, rojenega 1839, ki je bil pravi kerlc. »V rodbini je bil najbolj udarjen na ženske, bil je trikrat poročen in imel 19 otrok. Osmi od teh otrok je bil moj stari ata Jakob Rožič, rojen leta 1878. Imel je 13 otrok, jaz pa sem imel 47 bratrancev in sestričen. Leta 1909 je bil rojen moj oče Rudolf. 2009 smo našteli okoli 350 članov rodbine, ki pa seveda niso več vsi živi,« je očetovo rodbino na kratko povzel Rudi. Po mamini strani je bil v Rudijevem življenju zelo pomemben stari ata Gašper Kotnik, rojen 1872 v Zavodnju. [ Dokler živiš – živi! ] Rudi pove: »Poročil se je z Marijo in na Zafrškem hribu v Topolšici kupil domačijo, že takrat staro hišo, ki je bila zgodovinsko zaščitena. Stari ata Gašper je imel štiri otroke, dve dekleti in dva fanta, ena teta Lizika še zdaj živi in je stara 92 let. S svojo družino, možem Silvom in sinovoma, je prav tako živela v tej hiši. V njej nas je živelo 11. Vseh šest otrok nas je spalo skupaj v kamri. Živeli smo skromno, složno. Do svojega 24. leta, kolikor sem živel v tej hiši, se ne spominjam, da bi se kdaj skregali ali si bili v jezi.« Gašperja se marsikdo od Topolšičanov še spomni; bil je med drugim tudi župan Občine Topolšica. Ja, Topolšica je bila med letoma 1898 in 1946 občina. In Rudi je povedal anekdoto. »V kraju je bila gostilna, v kateri je zasedal občinski svet in med drugim je obravnaval tudi tale primer: ‚Gostilničar je imel razmerje s kelnarco in v tem razmerju se je rodil sin. Občinski svet je o tem razpravljal in sprejel sklep, da se v poduk vsem drugim oba izženeta iz Topolšice.‘ Tako hitro in odločno so včasih reševali občinske težave. Pa tudi takole! Rudi ima shranjen načrt za železobetonski most čez Toplico za Občino Topolšico s predračunom, napisanem na enem listu. Ta most je stal do leta 2011, ko so naredili novo cesto od Šoštanja do Topolšice. Na drugi strani pa se je življenje odvijalo veliko počasneje. »Spominjam se, da je k staremu atu prišel na obisk Števljev ata. Na mizo sta dala liter vina in sta ga cel dan počasi pila, se pogovarjala o avstro-ogrski vojski in o sedeminšestdesetem regimentu. Vmes sta večkrat pogledala kozarec in pripomnila: »Mmm, ta je pa dober!« Gašper je bil zelo razgledan, načitan, zanimiv človek, ki si ni delal skrbi. Od leta 1945 je imel naročen Slovenski poročevalec, potem pa druge časopise. Ko je prišla pošta, je sedel za mizo in vse prebral. Četudi je med- Krajani in stanovalci so Rudiju zbrano prisluhnili. tem zunaj dež močil seno … Na podstrešju je imel zložene vse časopise od 1. januarja do 31. decembra in prav tako številne knjige. Takole je večkrat pravil: »Ljudje so včasih rekli, da bodo nekoč naredili takšen voz, da bo brez konjev peljal po cesti. Pa da bodo ljudje po zraku letali. Take aparate bodo naredili, da ko bo papež v Rimu kihnil, se bo to pri nas slišalo. No, zdaj sem pa vse to doživel.« Umrl je leta 1963. Rudijeva oče in mati »Moja starša sta bila zelo v redu. Nanju imam zelo lepe spomine. Materialno nam otrokom nista mogla dati veliko, ker nismo imeli denarja. Ko sem gradil hišo, sta mi povedala, da denarja ne moreta dati, da pa bosta dala za malico zidarjem, les za ostrešje in podobno,« je o svojih starših preprosto, iskreno povedal Rudi. Oče je imel kmetijsko šolo, veliko je znal in je bil vaški »živinozdravnik«, mesar. K vsaki hiši so ga poklicali, če so potrebovali njegovo pomoč, nasvet. Mama je skrbela za gospodinjstvo, otroke. »Bila je zlata mama. Kdor koli je prišel k hiši, je dobil, če ne drugega, kruh in mošt. Enkrat je prišel mimo oddaljen kmet, Slamovnik smo mu rekli, in mu je dala hlebec in nož. Vprašal jo je: »Gelčka, kje si ga pa lahko odrežem?« Mama je rekla: »Ja, kjer hočeš.« In je odgovoril: »No, potem si ga bom pa v Pirnatovi goši,« in je dal hlebec pod pazduho in odšel. Ne hodi k vodi! Ja, včasih so bili drugačni časi. In včasih so imeli tudi žene drugače naučene, ve povedati Rudi. »Prišla sta k staremu atu na obisk Pirnat in Zagošnek in so igrali karte v petek, soboto, nedeljo … V nedeljo je šel Pirnat domov v hlev gledat, če je živina nahranjena. Pa ga ni žena nič vprašala: »Kod pa hodiš?« To so bili zlati časi. Tega ne bo več,« nas je nasmejal. Življenje je bilo lepo, se spominja Rudi. Zafrški hrib je bil zbirališče za topolške otroke. Igrali so se ravbarje in žandarje, vojsko, kavbojce in indijance. Na gmajni so pasli živino, lovili ribe v Toplici in teh v potoku nikoli ni zmanjkalo. Dokler niso prišli »raubšici« iz Šoštanja ali Velenja in so jih lovili cele vrečke. »Potem smo jim pa gume na avtomobilih prerezali in je bilo spet dovolj rib,« sklene Rudi. 23 ] prijetnost bivanja Pa še se spomni: »Otroci smo veliko bili za vodo, iz velikih kosov lubja smo si naredili indijanske kanuje in se vozili po Toplici. Otroci smo bili svobodni, rastli smo na prostem, v naravi. Danes pa gre majhen otrok proti vodi in že vsi vpijejo za njim: »Ne hodit k vodi!« Tri ure iz šole V Topolšici je še danes štiriletna osnovna šola. Rudi je imel do nje le kakšnih 500 metrov, a s prijatelji je domov hodil tri ure. »Vse poti smo vmes obrali – za vodo, v gozdu. Oče je rekel: »Ko boš šel v Šoštanj v šolo, boš šele drugi dan domov prišel.« No, potem smo pa že bili večji in smo se iz Šoštanja pravočasno vračali domov. Čeprav smo morali domov peš, včasih pa nas je pobral kakšen tovornjak ali pa smo se med vožnjo obesili nanj, da šofer sploh ni vedel za nas.« Po osemletki so se Rudi in še nekaj sošolcev vpisali v Industrijsko-rudarsko šolo v Velenju. Tri leta so v šolo kolesarili v vsakem vremenu. »Pozimi smo na kolesa montirali ježevke, gume z žebljički, da smo se lahko peljali po snegu in ledu. Pouk se je začel ob 7. uri, praksa pa ob 6. uri. Ob petkih je bil pouk od 7. do 12. ure in od 15. do 20. ure. Iz Velenja smo se peljali domov na kosilo, pa spet nazaj v šolo.« Kaj današnji otroci in starši porečejo na to? Milena Ko je Rudi končal poklicno šolo, je spoznal Mileno, svojo bodočo ženo. Potem ni bilo več časa za vragolije s prijatelji, ampak je veliko časa porabil za ljubezen. Skrivoma sta se Milena in Rudi shajala v leseni baraki. Le domači otroci so vedeli za njuno skrivališče in jima včasih hoteli nagajati. »Saj ni bilo nič takega,« pove Rudi, »saj niti vedel nisem, kaj bi počel!« Milenin oče je bil strog in mladega zaljubljenca ni kar tako spustil blizu. Sporočila sta si zato z Mileno puščala v stebričku na vrtu. Dajala sta si tudi zvočne signale. Ker, seveda, še ni bilo mobitelov. Oče je bil zaščitniški, Rudi pa uporniški in vztrajen. Nasmejal nas je z zgodbo, kako je čepel v jablani in čakal na »svež zrak«, pod njim pa je Milenin oče, lovec, med Rudijeve noge usmerjeno puško polnil s strelivom pred odhodom na lov. Ali tisto, ko je oče nenapovedano prišel iz službe domov po nek material, Rudi vasovalec pa se je pred njim skril na podstrešje, prav za dimnik, ob katerem je bil iskani material. Ko je Rudi v Zaječaru v Srbiji in na Ohridu v Makedoniji odslužil vojaščino, je šolanje nadaljeval v srednji šoli, potem pa sta se z Mileno 31. januarja 1970 poročila. Zaživela sta pri ženinih starših in dobila prva dva sinova – Damjana in Mateja. Vmes sta zgradila svojo hišo, v katero so se selili leta 1977. Rodil se je še tretji sin - Boštjan. Rudi je bil zaposlen v Šolskem centru Velenje in kasneje končal [ 24 še višjo Pedagoško šolo. Vsi trije sinovi imajo univerzitetne diplome: Damjan s fakultete za gozdarstvo, Matej iz strojništva, Boštjan je zdravnik. Dva sinova imata po tri otroke, najmlajši sin z družino stanuje doma in Rudi in Milena imata s šestimi vnuki veliko veselja. Pri njih je vedno veselo, nikoli dolgočasno, polno prijateljev in zabavnih dogodkov. Ja, ko smo slišali Rudijevo zgodbo, smo lahko pritrdili: »Topolšica je takšna, kot je, tudi zaradi Rožičev.« Diana Janežič Pablo Neruda POČASI UMIRA prevod: Jože Udovič Počasi umira, kdor postane suženj navad, ki si vsak dan postavlja iste omejitve, kdor ne zamenja rutine, kdor si ne upa zamenjati barv, kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna… Počasi umira, kdor beži pred strastmi in njihovimi močnimi emocijami, zaradi katerih se zasvetijo oči in znova oživijo osamljena srca… Počasi umira, kdor ne zamenja življenja, ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo, kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči, kdor ne sledi svojim sanjam, kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju ubežati pametnim nasvetom… Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere, kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi; Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen, kdor ne dovoli, da bi mu pomagali, kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo ali nad neprestanim dežjem… Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti, kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve, kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve… Ne dovoli si počasnega umiranja! Tvegaj in uresniči želje še danes! Živi za danes! [ Dokler živiš – živi! ] Na obisku pri topolških gasilcih PV Zimzelen sodeluje s številnimi društvi v Topolšici in širše. Člani društev so pri nas nastopajoči ali skupaj z njimi organiziramo različne prireditve, posebej pa smo veseli dobrih odnosov s Prostovoljnim gasilskim društvom Topolšica. Za okrasitev gasilskega doma so stanovalke v okviru delovne terapije posadile cvetje, zato nas je vodstvo PGD povabilo na ogled doma. Po prijetnem sprehodu od PV Zimzelena do Doma krajanov sta nas sprejela prijazna Slavko Drev, referent za saniteto, in Tatjana Lihteneker, tajnica društva. Popeljala sta nas med gasilskimi vozili, opremo in oblačili v novem gasilskem domu. Odprli so ga v letu 2011, ko je PGD praznovalo 80-letnico društva. Društvo danes šteje 127 članov, 55 mladih gasilcev in tudi precej še vedno aktivnih veteranov. Izvedeli smo veliko podatkov o opremi gasilskih vozil in drugi gasilski opremi, ki je v veliki garaži gasilskega doma vzorno zložena in seveda pripravljena na uporabo v vsakem trenutku. V PGD Topolšica se pohvalijo, da imajo štiri vozila, in sicer dve večji vozili, orodno vozilo in vozilo za prevoz moštva. Ponosni so na nov Dom krajanov, v katerem je del namenjen gasilcem, v njem pa so tudi drugi prostori za delovanje društev in večnamenska dvorana. Pred gasilskim domom stoji velik spomenik sv. Florijana, pri katerem je zavetnik gasilcev upodobljen pri gašenju replike starega gasilskega doma v Topolšici. Zanesljivi, usposobljeni, predani Med zaposlenimi v PV Zimzelenu jih je šest članov različnih gasilskih društev v Šaleški dolini. To so Sabina Koren, Ana Sedar, Urška Napotnik, Zdenka Koren ter Ema Goltnik in Gašper Šmon, ki sta člana PGD Topolšica. Gašper Šmon, zaposlen kot bolničar, je član društva 13 let, pridružil se mu je kot osnovnošolec. Prite- Slavko Drev, levo, je stanovalcem pokazal gasilsko opremo. gnila ga je tradicija gasilstva v kraju, danes sta njegovi motivaciji tudi druženje in pomoč soljudem. »Gasilci sodelujemo pri organizaciji skoraj vseh prireditev v kraju, ljudem pomagamo ob naravnih nesrečah, v požarih. Naše naloge so še iskanje pogrešanih ljudi, požarne straže, na pomoč pristopimo tudi drugim društvom v okolici in še kaj. Seveda se za svoje delo usposabljamo; pri 18. letih sem opravil izpit za izprašanega gasilca. Svoje znanje preverjamo na različnih tekmovanjih, kar je pomembno tudi za stike z drugimi gasilci in društvi.« Ob našem obisku 18. aprila so nas topolški gasilci prijazno pogostili s kavo in sokom, poslovili pa smo se z obljubo, da se bomo srečevali kot prijatelji in čim manjkrat ob nesrečnih dogodkih. Če pa že, so dejali, se lahko vedno zanesemo nanje. Gašper Šmon je gasilec 13 let. Diana Janežič 25 ] prijetnost bivanja 90-letnica rojstva Karla Destovnika Kajuha 19. decembra 2012 bi slovenski pesnik Karel Destovnik Kajuh praznoval 90. rojstni dan. Žal je praznoval le 21 rojstnih dni; 22. februarja 1944 je namreč padel v nemškem napadu na kmetijo Žlebnik. Z recitacijami Kajuhovih pesmi smo obeležili 90-letnico pesnikovega rojstva. Spomin na Kajuha vsako leto obudimo tudi v PV Zimzelenu. V prvem letu svojega delovanja, v letu 2010, smo imeli zimski klepet z našo stanovalko Jožico Skornšek, Plazerjevo Pepco, iz Šoštanja, ki ga je dobro poznala, saj je bil njen brat Kajuhov dober prijatelj. Leta 2011 je Kajuhu v spomin njegove pesmi bral Darko Nikolovski, ambasador leta prostovoljstva in velik ljubiteljski zbiralec vsega gradiva o Kajuhu. Ob 90-letnici rojstva pesnika pa smo povabili učence Osnovne šole Karla Destovnika Kajuha v Šoštanju, ki so pripravili krajši recitacijski program. Oblečeni v partizanske uniforme so ponazorili dejavnost kulturniške skupine 14. divizije. Z njo je Kajuh kot kulturnik potoval med partizani, recitiral svoje pesmi in pesmi drugih pesnikov. Bili so to bogati kulturni programi, ki so bodrili in opogumljali borce v najtežjih dneh bojev. Po prireditvi je stanovalka Veronika Balažic zapisala: »Le redko se zgodi, da se me kakšna proslava ali prire- [ 26 ditev tako dotakne, kot se me je danes. Že sama slika našega večnamenskega prostora je bila nekaj posebnega, lepega: na eni strani so sedeli slovesno oblečeni naši stanovalci pevci. Na drugi strani so bili učenci POŠ Topolšica s tovarišicami. Pa še »partizani« z OŠ Karla Destovnika Kajuha Šoštanj. Nas pa se je zbralo veliko, da se spomnimo velikega človeka, našega rojaka Karla Destovnika Kajuha. Spomnili smo se ga na poseben način. Odlično nam ga je oživila Diana Janežič, saj ga nekateri naši stanovalci kar premalo poznajo. Nikakor pa ne sme v pozabo, saj nam je kljub svojemu komaj šestletnemu pesniškemu ustvarjanju in delovanju v kulturniški skupini 14. divizije zapustil čudovite pesmi. Zelo lepo so ga predstavili učenci. Deklamirali so njegove najlepše pesmi, kar je naredilo poseben vtis.« Diana Janežič [ Dokler živiš – živi! ] Ko gre leto h koncu Božič bi moral biti čas velike radosti, opojnega vonja po cimetu in vinu, prijetnega kramljanja, lepih spominov in oživljene vdanosti. Toda če bo zmanjkalo vsega – bo zadostovala ljubezen. Veseli smo bili vseh obiskovalcev, sorodnikov in prijateljev naših stanovalcev, ki so se nam 20. decembra pridružili na svečani večerji ob koncu leta 2012. V celem našem življenju sta samo dva dneva, ko ne moremo ničesar narediti ali spremeniti. Eden je „včeraj“ in drugi je „jutri“. Vsak danes je tisti naš dan, ki ga lahko napolnimo kot čašo vina ali pelina. Zato smo si tega dne zaželeli, da bi bil še posebno lep, svečan, dober in prijazen. Za svečano glasbeno spremljavo našega druženja so poskrbeli dijaki Glasbene šole Frana Koruna Koželjskega iz Velenja Slavko Lesnik, Vito Selič in Nejc Zajc z igranjem na klavirsko harmoniko, Podkrajska dekleta, oktet Svit in pevski zbor zaposlenih, stanovalce pa je zelo razveselil in presenetil tudi obisk Božička. Večer je minil za svečano pogrnjenimi mizami, z lepo glasbo in pesmimi, v prijaznih pogovorih in ob najlepših željah za vse dobro v novem letu. Odhajali smo polnih src, zadovoljni, pomirjeni, veseli. Hvala vsem – sodelavkam in sodelavcem, stanovalkam in stanovalcem, gostom, glasbenim gostom in drugim, ki so se potrudili in vsak po svoje prispevali, da smo se imeli zelo lepo. Diana Janežič 27 ] prijetnost bivanja Pesem, skeča in razstava Poučna razstava Člani Kulturno-turističnega društva Kulturnica iz Gaberk so bili v začetku leta znova med nami. V januarju so nastopili s pesmijo in skečema, v marcu pa so v avlo postavili še razstavo mizarskega orodja. Stari mojstri so lahko prepoznali vsak kos orodja, mlajši pa jih mogoče poznajo samo po imenih – in še to v nemških popačenkah. Zato so postavljavci razstave skrbno napisali imena orodij in lističe postavili ob orodje. Tako je bila razstava tudi poučna. Vsekakor pa zanimiv pogled v nekdanje čase, ko so moški na vasi znali marsikateri pripomoček, izdelek narediti sami in vsako stvar popraviti. Ana Šimenc, animatorka Z vidnim navdušenjem in bučnim smehom smo prisluhnili dvema komičnima zgodbama. Prva je govorila o družinskem življenju, druga pa nas je spomnila na guljenje šolskih klopi. Izvrstno so odigrali. Na vhodu v PV Zimzelen je bilo v marcu na ogled najrazličnejše mizarsko orodje, leseni izdelki in drugi predmeti, ki so nepogrešljivi v mizarski delavnici. Koline, koline, koline so pri nas … V torek, 12. marca 2013, smo tretjič gostili člane KUD Konovo. Dvakrat so nastopili s skeči, in zato so se že pred začetkom prireditve stanovalci spraševali, le kaj so nam Konovčani pripravili tokrat. Na koncu so nam pevke ob spremljavi harmonike zapele lepe domače napeve in z veseljem so pritegnili z njimi tudi stanovalci. Ker smo vsi želeli čim prej izvedeti, smo jim z veseljem prepustili oder. Prikazali so nam, kako so včasih potekale koline in kaj vse so si sosedje med kolinami ušpičili. Vse to so prikazali na zelo humoren način in smeh se je med gledalci razlezel po celi dvorani. V prijetnem vzdušju je tako minil še en popoldan, ki ga zaposleni in stanovalci kar ne bomo pozabili. Takšni dogodki nas vedno razvedrijo ter napolnijo hišo z dobro voljo in optimizmom. Rek, da je smeh pol zdravja, pri nas zagotovo drži. Ker so člani KUD Konovo zelo družabni, so na koncu s stanovalci zapeli še venček narodnih in tako poskrbeli, da smo imeli lep in nasmejan popoldan. Na koncu smo se jim zahvalili in si zaželeli, da se naslednje leto zopet vidimo. Janja Koželj [ 28 [ Pri nas se dogaja] Na ogledu muzeja starin Tineta Volka Čudovito topel in sončen je bil zadnji letošnji januar in kot naročen, da vsaj uro ali dve preživimo na prostem. Kako prav nam je prišlo, da smo si ta dan izbrali za kratek izlet do našega znanca Tineta Volka iz Topolšice, ki v PV Zimzelenu vsako leto postavi velike jaslice. Pri Tinetu Volku (čepi spredaj) smo videli veliko starih predmetov. Tine Volk ima veliko hobijev. Med drugim je zadnjih pet let zbiral starine in v svoji hiši in ob njej postavil muzej starin. V njem so na ogled pohištvo, različno orodje, posodje, slike, aparati in različni drugi uporabni predmeti, kar bi sicer ob podiranju ali preurejanju starih hiš romalo na odpad. Nekatere predmete je kupil, mnogo jih je dobil podarjenih, pravzaprav so bili ljudje veseli, da so se jih znebili. Tine je mnoge predmete popravil, obnovil in zaščitil pred propadanjem, danes pa so zanimiva zbirka stvari, ki smo jih imeli in uporabljali doma. Za mlajše obiskovalce je ogled muzeja učna ura, s čim vse so naši predniki delali na zemlji, v gozdu ali pri hiši. V delu garaže Tine vsako leto postavi tudi velike jaslice. Vse to smo si ogledali, ob tem pa se okrepčali s pecivom, čajem in zakuhanim vinom, kar nam je prijazno postregla Tinetova žena Anica. Veseli smo bili, da smo Tineta spoznali tudi na njegovem domu in ob njegovem bogastvu preteklosti. Diana Janežič 29 ] prijetnost bivanja Zelene iskrice v Zimzelenu Že dolgo sem si želel obiskati PV Center starejših Zimzelen. Nekega dne, ne vem, kdaj natančno je bilo, je moja mami prinesla domov časopis Zimzelen. Takoj mi je bil všeč in želel sem, da bi lahko zanj napisal kakšen članek. Želel sem si tudi, da bi moji sošolci nastopili v Centru Zimzelen. In tako se je zgodilo. Učenci in učitelji CVIU so nam s pesmijo zaželeli čim več veselih dni in da se imamo lepo celo leto. V začetku februarja – v ponedeljek, 4. februarja – smo se z dvema kombijema odpeljali proti Topolšici, na obisk v Zimzelen. Mojih sošolcev ni pred nastopom dajala nobena trema. Moram se pohvaliti, ker sem sedel spredaj, zraven ravnatelja naše šole – Center za vzgojo, izobraževanje in usposabljanje Velenje – Aleksandra Vališerja zaradi moje pobude za obisk Zimzelena. Prijazno vodstvo Zimzelena nas je z največjim veseljem spustilo naprej po širokem hodniku in v četrtem nadstropju nas je pričakala glavna urednica časopisa Zimzelen gospa Diana. Začel se je naš nastop, prva točka je bila igrica Lakota, ki smo jo odlično odigrali. Potem je bila na vrsti ljudska pravljica Hvaležni medved, v kateri je medved (naš Urban) prinesel gospodinji pehar suhih rumenih hrušk. Bravo, Urban! Krasno so zaplesale naše seksi orientalke s trebušnim plesom. Naše punce so še zapele ob kitari, s katero jih je spremljal učitelj Samo Pučnik. Zapele so Zbudi se, dobri princ, Hvala za vijolice in Silvestrski poljub, pri katerem se jim je pridružil naš gospod ravnatelj. Zaradi bližnjega kulturnega praznika sem ob spremlja- [ 30 vi kitare recitiral pesem našega največjega pesnika Franceta Prešerna Ukazi. Takole gre: »Da ne smem, si ukazala …« Zaplesali smo še četvorko in ob njej uživali tako mi kot naši gledalci. Kar nekaj solzic sreče jim je napolnilo oči. Želeli so, da vsi zapojemo v zborčku Malo drugače, zato smo zapeli Sivo pot in za bližnje valentinovo Dan ljubezni. Tako smo jim zaželeli čim več veselih dni, in da se imajo lepo celo leto. Zelo sem vesel, da je bil ustanovljen Center starejših Zimzelen v prelepem (k)raju, kjer je vedno zeleno. Prijazno so nas povabili na zakusko in tudi obdarili so nas. Hoteli smo jim polepšati dan, pa so ga tudi oni zelo polepšali nam. Zahvala gre direktorici Andreji in urednici Diani, ki sta nas sprejeli na obisk, ter drugim, ki zmorejo skrbeti za starejše ljudi, jim pripravljajo razvedrilni in rekreacijski program, prelepe koncerte in razne prireditve. Hvala tudi naši učiteljici Jelki Horvat, ki nas je pripravila za nastop in nas spremljala na obisk v Zimzelen. Zimzelen naj bo vedno zelen, nasmejan in vesel! Zapisal Vid Marinšek [ Pri nas se dogaja] 4. februarja so nas resnično presenetili učenci Centra za vzgojo, izobraževanje in usposabljanje iz Velenja. Kar dvajset jih je prišlo, spremljali pa so jih štirje učitelji in tudi ravnatelj centra. Precej posebno je bilo to srečanje z njimi, saj so jim kar žareli obrazi od veselja, da bodo lahko nastopili. Hoteli so pokazati, kaj so se naučili, kaj zmorejo. Pa res veliko zmorejo: pojejo, plešejo, igrajo skeče, recitirajo Prešernove pesmi … Tako zelo so se potrudili, da so nam kar solze priklicali v oči. Veliko, zelo veliko truda in ljubezni je potrebno, da so skupaj z učiteljicami vadili, si zapomnili vsa besedila in za nas tako dobro odigrali. Bili so zelo disciplinirani, prisrčni. Kot je povedala gospa Diana, je bil pobudnik za nastop učenec Vid in v zahvalo, da so pri nas lahko nastopali, jo je kar objel. To je vsega posnemanja vredna gesta. Res, čisto drugače smo spremljali program teh mladih ljudi, ki bodo težko popolnoma odrasli in v celoti skrbeli zase. Zato pa jim omogočimo čim več takšnih srečanj, saj so potrebna za rast njihove samozavesti in s tem sreče. Naj bodo srečni in naj jih na njihovi poti spremljajo potrpežljivi in ljubeči ljudje. Veronika Balažic V ponedeljek, 4. februarja 2013, smo z učenci Centra VIU nastopili v PV Zimzelenu v Topolšici. Stanovalcem smo se predstavili z igrico, dramatizacijo, plesom, pesmijo in recitacijo. Med nastopom smo se zazrli tudi nazaj – v čarobni december. S pesmijo Silvestrski poljub smo želeli stanovalce popeljati v pretekli praznični čas. Res je, da je ves januar že za nami. Pa vendar – leto je zgolj za spoznanje odprlo svoje duri. Precej stvari je še zastrtih. Ko jih boste odstirali, dragi naši gostitelji, naj vas spremljata zdravje in sreča. V pričakovanju dveh praznikov pa smo stopili tudi korak naprej – rahlo smo se ju dotaknili z recitacijo in pesmijo. Bližajočemu slovenskemu kulturnemu prazniku smo se poklonili z recitacijo Prešernove pesmi Ukazi. Svoje izvajanje smo sklenili z mislijo na valentinovo – ljubezen smo počastili s pesmijo Dan ljubezni, ki smo jo družno zapeli vsi navzoči. Prijetno nas je presenetila pogostitev, ki ste nam jo postregli po nastopu. Pritegnili so nas tudi vaši izdelki. Veseli smo bili, da smo jih smeli odnesti domov. Morda ni treba posebej izpostaviti, pa vendar – saj ste videli, da so učenci uživali; dan je bil drugačen tudi za nas, delavce. Čas od 7.30 do 11.30 je bil v znamenju gostovanja v vaši ustanovi: generalka, oblačenje, pripravljanje in pospravljanje rekvizitov ipd. Minilo je, kot bi trenil. In čisto zaupno vam povem, da smo zjutraj tako hiteli na kombi, da smo na koncu na šoli pozabili darilce, ki smo vam ga namenili. Verjamem, da se bo našla priložnost, da ga izročimo naknadno. Gospe Diani in vsem stanovalcem Centra se zahvaljujemo za prijaznost ob sprejemu in ves čas našega gostovanja. Skupaj smo preživeli res zgolj eno urico. Ampak – prav zaradi nje je bil ves dan lep. Nastopajoči s CVIU Velenje 31 ] prijetnost bivanja Spletli smo nove vezi Zapela nam je Nada Vukadinović Beslić Dramska skupina Marčevka se je predstavila z veseloigro Namišljeni bolnik, ob kateri smo se dobro nasmejali. Na srečanju z gospo Nado Vukadinović Beslić v našem domu smo se prvič zbrali že junija 2012. V PV Zimzelenu gostimo številne skupine, 14. februarja pa smo bili še posebej veseli obiska kolegov iz Doma dr. Jožeta Potrča v Poljčanah. K nam so prišli kot člani dramske skupine Marčevka in pevskega zbora zaposlenih ter s prostovoljkami, ki tudi njihovim stanovalcem popestrijo mnoge ure. Zelo prijetno in veselo srečanje smo sklenili s pogovorom. Goste je v jedilnici PV Zimzelena pozdravila direktorica Andreja Štefan Bukovič, jim predstavila naš dom in aktualne podatke o njem, v pogovoru pa smo nato izmenjali izkušnje pri delu. In se dogovorili, da obisk vrnemo. Dramska skupina Marčevka se je predstavila z veseloigro Namišljeni bolnik, ob kateri smo se dobro nasmejali. Spremljali smo simpatične zaplete ob namišljenem prehladu, ko si mož zaželi le malo počitka in skrivni sestanek z ljubico, pa je deležen neželene in »pretirane« pozornosti žene, čistilke, prijatelja in zdravnice. Dom dr. Jožeta Potrča je lani praznoval 60 let delovanja. Ime nosi po zdravniku Jožetu Potrču, ki pa je deloval tudi na področju politike, sociologije, etike in pedagogike. V domu je 295 postelj in spada med večje slovenske domove za starejše. Leži v naravnem okolju pod Bočem in z lepo urejenim parkom omogoča stanovalcem prijetno, umirjeno bivanje. Zmenili smo se, jo ponovno povabili in letos 25. januarja doživeli še eno prelepo glasbeno doživetje. Veliko se nas je zbralo v večnamenski dvorani. Gospo Nado sta tokrat spremljala prijateljica in prijatelj, oba glasbenika. Zapeli so nekatere najlepše slovenske popevke – Orion, Vozi me vlak v daljave … Nasmejali sta nas tudi prijateljici, ki sta se po dolgem času srečali in razpletali vsaka o svojih izkušnjah z moškimi in možmi. Diana Janežič Prisluhnili smo še recitacijam nekaj pesmi, za glasbeni del pa so poskrbeli pevci pevskega zbora zaposlenih. [ 32 Prav ogreli so nas vsi trije glasbeniki s svojimi prelepimi izšolanimi glasovi kot solisti, v duetu ali vsi trije. Bilo je božanje naših najlepših čustev. Še posebno smo oživeli, ko so zazvenele lepe koroške pesmi. Kar ploskali smo v zahvalo za res lepo doživetje, ki nam je zelo dobrodošlo v turobnih januarskih dneh. Zato smo si za konec zaželeli slišati še pesem Prišla bo pomlad. Upamo, da smo jo priklicali. Veronika Balažic [ Pri nas se dogaja] Ljubezen je v zraku Naslov je privabil in obetal. Nagovorila nas je gospa Aca Poles, članica krožka kitaristov pri Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Velenju. Povedala je, da imajo glasbo radi kot mi, da se učijo igranja na kitaro različno dolgo ter da jih vodi Franjo Jurovič. Člani kitarskega krožka so z glasbo k nam prinesli vonj po ljubezni. »Čas je napovedal zimi slovo. Bliža se gregorjevo, ko se ptički ženijo, zato ima naš nastop naslov Ljubezen je v zraku. Čustva ljubezni, glasbe in poezije naj nas spremljajo še dolgo,« je napovedala gospa Aca. Pa so zaigrali in zapeli. V pesmi Sreča na vrvici so razigrano otroštvo, prijateljstvo, že tudi ljubezni in prvi poljub. O ljubezni so pisali pesmi Niko Grafenauer, pa Feri Lainšček, Mila Kačič, Fani German, Neža Maurer – pesmi je recitirala Irena Zalar. »Pride čas zaljubljanja, prvi zmenki, poljubi in poseganje po zvezdah.« Ta lepa doživetja so nam predstavili v pesmih Ne čakaj na maj in Ko boš prišla na Bled. Ognjeviti tango je na klavirsko harmoniko zaigral Ciril Zdovc, kitaristi so nas popeljali v Velo Luko, Aca Poles je solo zapela Sepetovo Poj, kitara mojega srca. Azra Alihodžić je na violino zaigrala Šifrerjevo Uspavanko za Evo in Lastovko – čudovito. Slakova Mama, prihajam domov nam je orosila oči. Ljubezen se zgodi Ta čudež – ljubezen – je sreča, nemir, materina in očetova ljubezen. Pa saj so besede premalo, kako je to čustvo lahko močno in nas naredi srečne! Mnogi pa ne vedo zanjo, je nikoli ne doživijo. Take ljudi je življenje obšlo, jih naredilo revnejše in jih oropalo za najmočnejša doživetja. Ljubezen je treba negovati, gojiti, da prehitro ne zvodeni in ostaneš sam. Tudi ko ljubljena oseba odide, ostanejo spomini, ki jih ne smemo zavreči, saj nam lahko polepšajo marsikatero uro. Ljubezen se zgodi, pride, nas poboža, polepša. Ja, ljubljeni smo lepši, ker smo srečni in vidimo življenje v barvah. »Življenja se je treba veseliti, če ga bomo imeli radi, bo tudi življenje imelo rado nas,« je z besedami sklenila gospa Aca, potem pa smo skupaj zapeli Šifrerjevo pesem Za prijatelje, ki nas vodi k temu, da bomo boljši. Veronika Balažic 33 ] prijetnost bivanja Človek, nasmehni se! Maškarada Na pustni torek smo si nadeli pustno opravo tudi mi in se zbrali v večnamenski dvorani. Polno nas je bilo, vsi v maskah, takšnih in drugačnih. Tudi veliko zaposlenih je bilo zelo lepo maskiranih. Vsi smo bili dobro razpoloženi. Obiskali so nas otroci s Podružnične OŠ Topolšica, ki so do nas prišli kljub zasneženi cesti. Bili so lepo urejeni, pisani, veseli, sproščeni. Zapeli so in zaplesali, nekateri od starejših so zaplesali z njimi. Tudi pustni čas ni minil brez nas, prebivalcev Zimzelena. Kar kmalu smo se začeli pripravljati nanj in ga pričakovati. stnih priboljškov, smo že v ponedeljek napekli kvašene in krhke flancate in se nato gostili in bili dobre volje. Na vseh enotah smo se dogovorili, kaj bomo njeni stanovalci predstavljali. Sadje, igra človek ne jezi se, ptice, cvetlice, ločila s šaljivimi napisi … Izdelali smo maske, seveda skrivoma, da bo presenečenje na pustni torek čim večje. V soboto smo pozdravili prave kurente kot s Ptujskega polja. Bili so člani Društva Kurent 2000 Velenje. Bili so zelo lepi, pravi. S sabo so imeli tudi podmladek in kar smilili so se mi mali koranti v težkih oblačilih in vsej obvezni opravi. Bili pa so dobre volje, čeprav je bilo najbrž naporno zvoniti s težkimi zvonci. Ker za pusta ne gre tudi brez pu- [ 34 V sobah so obiskali tudi stanovalce, ki se nam niso mogli pridružiti. Zapeli so jim nekaj pesmi ter jih vprašali, kako so se maskirali v svojih mladih letih. Nekateri so povedali, da se niso maskirali, drugi, da so se kot otroci oblekli v stara ponošena oblačila, uporabili slamo ali koruznico za dodatke ali so izdelali maske iz papirja. Popoldne sta nas obiskali še dve sijajno napravljeni trebušni plesalki, ki sta nam prikazali veščine tega plesa. Veronika Balažic in Diana Janežič [ Pri nas se dogaja] Izmenjajmo si moč! Za dan žena so voščili pevci moškega pevskega zbora Društva upokojencev Velenje. Ob letošnjem 8. marcu, dnevu žensk, smo že dan prej, 7. marca, v goste povabili moške, zbrane v moškem pevskem zboru Društva upokojencev Velenje. Pripravili so nam nepozabno uro petja, ki je zadonelo po celi hiši. Vmes so se prepletale misli o ženskah in misli žensk. Moški so ženskam čestitali s pesmijo, čestitko ob dnevu žensk v besedi pa je uvodoma povedala direktorica Andreja Štefan Bukovič. Takole je dejala: »Čestitam vam ob dnevu žena in vam želim blagostanje duha, besede spoštovanja, zavedanje vaše veličine in sledenje vašim hotenjem. Sposodila si bom besede Alenke Rebula, slovenske pesnice in pisateljice, ki je zapisala: »Zacveteli bomo, če bomo znali prav narahlo sipati s sebe težo snega, ne da bi si polomili nežne veje. Naj se polagoma vse, kar nas teži in mrazi, topi in vrača na zemljo. Tam bo postalo pomladna voda, žuborenje ... in se bo pognalo v svežo rast. Cveteli bomo, če si sežemo v roke in Cvet in stisk roke sta dovolj za nasmeh. si izmenjamo moč, kajti ali cveti cela dežela ali pa pomladi ni. Sprejmimo preboj iz korenin, ki nas meče iz sna v novem jutru. Dajmo vse od sebe, da nas pomladni val najde pripravljene. Pustimo sijaju, da nam plane po žilah in nas spet še enkrat spomni, kako mogočno je življenje in koliko smo ga žejni!« 8. marca smo sodelavke in stanovalke dobile cvet. Drobno pozornost, ki smo je bile zelo vesele. In oddolžile smo se našim »mučenikom« – v nedeljo, 10. marca, so prejeli čokoladice, da si posladkajo življenje. Diana Janežič 35 ] prijetnost bivanja Velikonočno praznovanje Da se bliža velika noč, je napovedala delavnica izdelovanja snopov ali butaric, ki smo jo skupaj s krajani Topolšice pripravili 18. marca. Krajani so prinesli vse potrebne sestavine za pravo butarico, to je predvsem več vrst zelenja. To ni bilo ravno preprosto, saj je letošnja dolga zima, ki z vztrajnim sneženjem traja tudi v pomlad, oteževala nabiranje različnih vej. Vendar smo z dobro voljo naredili tudi letos zelo lepe snope, jih okrasili s papirnatimi rožami in trakovi. Teden dni kasneje so gospodinje in stanovalke na mize bivalnih enot in drugje po hiši postavile velikonočne aranžmaje. Ob letošnji veliki noči smo v jedilnico in avlo postavili tudi zanimivo razstavo lesenih križev, ki jih je izdelal mizar Andrej Jevšenak. Z njim smo se ob odprtju razstave pogovarjali o njegovih izdelkih, s stanovalci pa o običajih ob veliki noči, kot se jih spominjajo iz svoje mladosti. 28. marca smo se znova srečali v večnamenski dvorani na delavnici barvanja velikonočnih jajc. Iz umetnih mas smo izdelovali marmorirana jajca, porisana z različnimi barvami, polepljena s prahom, nekaj pravih jajc pa smo skuhali v čebulnih olupkih. Pri barvanju so se nam pridružili krajani in člani Društva šaleških likovnikov. V nedeljo, 31. marca, smo stanovalce pogostili z velikonočnim zajtrkom, precej pa jih je veliko noč preživelo doma, med svojimi sorodniki. Diana Janežič [ 36 [ Pri nas se dogaja] Obiskal nas je celjski škof Lipovšek Pride kak dan, ko res ne veš, kaj bi z njim, saj je ves meglen, hladen in neprijazen. To pa se vleče že kar nekaj dni te pomladi, ki ni čisto nič pomladanska. A zgodi se, da se sonce le pregrize skozi oblake in nas ogreje s svojo nežno toploto. Kar oživimo in tudi bolj zdrave se počutimo. In tak dan je bil danes zjutraj: pusto, megleno, nato pa se je le prismejalo sonce. Kar vzcveteli smo, po telovadbi odšli na vrt in se nastavljali soncu. Srečanje s škofom A današnji dan, 11. april, ni bil lep le zaradi sonca. Pričakali smo obisk celjskega škofa msgr. dr Stanislava Lipovška, z njim pa našega župnika Jožeta Pribožiča in župana Darka Meniha. Bili so dobre volje, nam povedali marsikaj o delovanju župnij in župnikov ter o naših cerkvah in običajih. Direktorica Andreja Štefan Bukovič je škofu predstavila skrb za duhovno življenje in dobro počutje stanovalcev. Pri tem je predstavila skupino prostovoljk Veronik, ki jih je zdaj 19 in prihajajo kot družabnice k stanovalcem na pogovor ali skupni sprehod. Škof je njihovo dejavnost pohvalil in se pri tem navezal na način delovanja novega papeža Frančiška, ki poudarja skromnost, dobrodelnost in skrb za ranljive skupine ljudi. Po pogovoru smo goste peljali v kapelico, kjer so se nam pridružili tudi člani pevskega zbora KUD France Prešeren iz Vojnika, ki se dobro poznajo s škofom Lipovškom. Srečanje je bilo prisrčno in škof je bil vesel, da so pevci lepo zapeli. Skupaj smo tudi molili. Pa da bi znal, bi vam zapel. Ob 17. uri se je začel koncert pod naslovom Pa da bi znal, bi vam zapel. Pevci so dokazali, da znajo zelo lepo peti. 36-članski zbor vodi Emilija Kladnik Sorčan, ki je povedala, da imajo zelo obsežen in pester pevski repertoar, najraje pa pojejo slovenske narodne pesmi in uglasbene pesmi slovenskih pesnikov. Celjski škof msgr. dr. Stanislav Lipovšek je nagovoril stanovalce. Moški pevski zbor KUD Vojnik vodi Emilija Kladnik Sorčan. Za nastop v PV Zimzelenu so med drugim izbrali pesmi bratov Ipavec, Josipa Murna, Otona Župančiča, Josipa Stritarja, Srečka Kosovela in koroške narodne pesmi. Prav moški pevski zbor je bil začetnik danes zelo dejavnega kulturnega društva v Vojniku, ki deluje od leta 1936. V njem je več sekcij, med drugim ženska vokalna skupina, dramska skupina, harmonikarski orkester. Prirejajo srečanja pevskih skupin, gledališke predstave, vse skupine tudi veliko nastopajo. Čudovit nastop so sklenili s prepevanjem pesmi na bivalnih enotah, kjer so se jim pridružili tudi nekateri stanovalci. Veronika Balažic 37 ] prijetnost bivanja Svetovni dan zdravja Letošnji svetovni dan zdravja, 7. april, je bil posvečen problematiki zvišanega krvnega tlaka. Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja RS (IVZ) ima zvišan krvni tlak vsak tretji prebivalec Slovenije, Svetovna zdravstvena organizacija pa opozarja, da veliko ljudi ne ve, da je njihov krvni tlak nad normalno vrednostjo. Zvišan krvni tlak je po podatkih IVZ eden najpomembnejših dejavnikov tveganja za obolevnost za kroničnimi nenalezljivimi boleznimi, ki so v Sloveniji in v svetu vodilni vzrok smrti. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije visok krvni tlak prispeva k več kot devetim milijonom smrti na leto. Svetovni dan zdravja smo 8. aprila zaznamovali tudi v PV Zimzelenu. Po vsakodnevni jutranji telovadbi stanovalcev so dipl. med. sestri Milanda Kotnik in Mirnesa Čeliković ter fizioterapevtka Suzana Menhart stanovalcem izmerile krvni sladkor, krvni tlak in saturacijo kisika v krvi. Sodelavke so medtem stanovalcem povedale nekaj podatkov o pomenu vode za človeški organizem in jim postregle z vodo. Mirnesa Čeliković pri merjenju krvnega tlaka Mariji Kričej. [ 38 Nazdravimo na praznik naš! Starka zima še kar kima, morala bi vzet‘ slovo. Nobenega več reda nima, pa smo hudi zdaj na njo! Vsem že dosti je snega in teh mrzlih dni. Naj pomlad se pripelja, da se otopli. Sonček za oblaki skrit rad bi nam pomagal, a ne more skoznje prit, da bi nas odtajal. Kaj pa ti, pomlad zelena? Kje zdaj ti tičiš? Letos zdiš se hudo lena, da ne prihitiš! No, nam le ni tako hudo, kot se vsi jezimo. V srcih nam je vsem toplo, saj se skupaj veselimo. Nazdravimo na praznik naš, pa naj bo zima al‘ pomlad, ni važen leta in starosti čas, važno je, da si v srcu mlad! Zlatka Lampret Jožica Knez je zarezala v torto februarskih slavljencev. [Pri nas se dogaja] INFORMATIVNA STRAN ČAS OBISKOV V poletnem času je PV Zimzelen odprt od 7. do 21. ure. V zimskem času je odprt od 8. do 20. ure. ČAS OBROKOV Zajtrk med 8.00 in 8.30, kosilo med 12. in 13. uro, večerja med 18. in 19. uro. Kuhinja nudi kosila tudi zunanjim uporabnikom. FRIZER Ponedeljek, sreda in petek od 12.30 do 19.00, torek in četrtek od 8.00 do 12.30. Ob sobotah po naročilu. PEDIKER Za pedikuro in masažo se je treba dogovoriti na recepciji. ZDRAVNIK Ob ponedeljkih od 7. do 13. ure, ob sredah od 10. do 14. ure, ob četrtkih od 7. do 12. ure. PRANJE PERILA Sprejem nečistega perila je vsak ponedeljek. PRAZNOVANJE ROJSTNIH DNI Skupno praznovanje rojstnih dni je praviloma zadnjo sredo v mesecu. SVETE MAŠE Svete maše so vsak drugi in četrti torek v kapelici PV Zimzelena. Obiski duhovnika v sobah so na željo stanovalca ali svojca. BIFE V poletnem času je odprt od 7. do 21. ure, v zimskem času pa od 8. do 20. ure. KNJIŽNICA Knjižnica je odprta ob torkih in četrtkih od 10.30 do 11.00. INTERNETNO-BRALNI KOTIČEK V pritličju je urejen kotiček z možnostjo uporabe računalnika, za branje so na voljo različni časopisi in revije. ČLANI SVETA STANOVALCEV Julija Močilnik, Jože Koren, Amalija Šilih, Irena Prašnikar, Franc Klančnik Babičina pesem Kot cvet v solzah, ki po otroštvu diši in kot vetrc pod nebom, ki po mladosti dehti. Tako tvoj nasmeh pravi mi. Ko tvoja ostarela dlan v moji počiva, zazrem v tvoje mile se oči in sinjina prevzame nemiren dotik. Srce je trepetalo tiste noči, vem, pravila si mi. Grenkoba je srcu dušila dih in tista neznosna bolečina, ki odpira oči. Življenje je reka, po kateri hrepenenje podobo kali, je val in je usoden vihar, je bičanje hladnih vetrov z vseh strani in je sen, ki se v trenutku razprši. Kljub vsemu srce na koncu še vedno tiho hrepeni. In kot ti praviš mi, so solze sreče in je goreč poljub, je radost in je ljubezni up, je globina, ki prevzema, in je tišina, ki sonce posnema. So sanje in je pesem prečudovita, ki vodi vse do jutranjega svita. Vsa ta zmešnjava je življenje, ki hiti, praviš zamišljena v spominih, ko dlan stisneš mi. Tadeja Lukanc, dijakinja Šole za storitvene dejavnosti ŠCV na praksi TELEFONSKI IMENIK PV Zimzelen (recepcija) 03-896-3700 PV Zimzelen (fax) 03-896-3730 Tajništvo 03-896-3702 Direktorica 03-896-3701 Socialna delavka 03-896-3703 Vodja zdravstvene nege in oskrbe 03-896-3704 Dežurna služba zdravstvene nege in oskrbe 03-891-7122 Ambulanta 03-896-3712 Pralnica 03-896-3707 Kuhinja 03-896-3706 Računovodstvo 03-896-3710 Spletna stran: www.cs-zimzelen.si Elektronska pošta: [email protected] 39 ] prijetnost bivanja [ 40 [ Pri nas se dogaja]
![[ revija PV Centra starejših Zimzelen Topolšica, julij 2013 ]](http://cdn3.abcdocz.com/store/data/002687084_1-5430c60de33b6696d6d9d3d38c1cd928-250x500.png)
![[ revija Centra starejših Zimzelen Topolšica, januar 2014 ]](http://cdn3.abcdocz.com/store/data/002674076_1-cc4c2879f5f929af7a5321d622a159db-250x500.png)
© Copyright 2024