Naša občina Glasilo Občine Mislinja Številka 3 September 2014 Kazalo Trajnice za dva dni. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Pomembnejše investicije v občini Mislinja v letu 2014. . . . V Dovžah smo gostili prijatelje iz občine Središče ob Dravi.. Evropske noči nočnih metuljev v Mislinji. . . . . . . . . . . Pozitivni učinki sonca. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Bom dia Braziljero – Dober dan, Brazilija!. . . . . . . . . . . Veselim se vsakega dne!. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Boj v Završah 3. junija 1944. . . . . . . . . . . . . . . . . . Košnja pohorskih planj na stari način. . . . . . . . . . . . . Ko bom velik, bom kurjač. . . . . . . . . . . . . . . . . . . Pohorsko ljudstvo. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Cerkev sv. Ruperta v Završah. . . . . . . . . . . . . . . . . Shiatsu – čudežna moč dotika. . . . . . . . . . . . . . . . . Predstavitev društva diabetikov Slovenj Gradec. . . . . . . . Glasbena šola Gvido – Kulturno razgrajanje 2014. . . . . . . 20. Mala Tisnikarjeva kolonija. . . . . . . . . . . . . . . . . Kresna noč. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Živ plamen navadne svečke. . . . . . . . . . . . . . . . . . Plesna šola Devžej . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Pozdravi iz Andaluzije. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Ona piše. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Skupina ljubiteljskih fotografov sodelovala na občinskem prazniku. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Študijski krožek: Ohranjanje starih obrti – pletenje iz ličja.. Člani U3ŽO obiskali Mislinjo.. . . . . . . . . . . . . . . . . Člani DU Mislinja smo si ogledali del avstrijske Koroške . . . Planinarjenje po Dugem otoku …. . . . . . . . . . . . . . . … in Srbiji. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Gostovanje mislinjskih odbojkarjev in odbojkaric v Ameriki. . . . . . . . . . . . . . . . . . Oder in Marovt tretja na DP v odbojki na mivki. . . . . . . . Na domačem terenu nepremagljiv!. . . . . . . . . . . . . . Vloga trenerja pri vadbi karateja. . . . . . . . . . . . . . . . Kegljanje za pokal Občine Mislinja. . . . . . . . . . . . . . Čestitamo novorojencem in njihovim staršem!. . . . . . . . Prireditvenik september–december 2014. . . . . . . . . . . 3 4 5 6 8 9 11 13 14 16 17 20 22 23 24 25 26 27 28 30 32 33 34 35 36 37 37 40 42 43 44 46 46 48 Številka 3 leto: september 2014 Čofotanje v osvežilni Mislinji Foto: Jože Tasič Čofotanje v osvežilni Mislinji Foto: Jože Tasič Obvestilo uredniškega odbora Vsem, ki ste s prispevki sodelovali, se najlepše zahvaljujemo. Prispevke s fotografijami, z navedbo avtorja in telefonsko številko za glasilo Naša občina sprejemamo v elektronski obliki na email naslov [email protected]. Fotografije naj bodo priložene ločeno v formatu jpeg ali tiff. Rok za oddajo prispevkov za naslednjo številko glasila je 27. november 2014. Načeloma objavljamo samo avtorske prispevke, ki še niso bili objavljeni v kakšnem drugem mediju. Pozivamo vsa društva in organizacije, da sproti pripravite in posredujete prispevke o vaših aktivnostih. Organizatorje prireditev vabimo, da nam sporočite kraj in čas dogodka, da ga bomo lahko uvrstili v naš Prireditvenik. Bralce pa vabimo, da se nam oglasijo s svojimi prispevki in komentarji. Uredniški odbor si pridržuje pravico spremembe naslova, izbire in krajšanja člankov in fotografij. Glasilo Občine Mislinja izhaja 4 x letno in ga prejmejo brezplačno vsa gospodinjstva v občini. Telefon: (02) 88 57 342 Telefaks: (02) 88 57 340 E-pošta:[email protected] http://www.mislinja.si Izdajatelj: Občina Mislinja, Šolska cesta 34, 2382 Mislinja Naslov uredništva: Šolska cesta 34, 2382 Mislinja Elektronska pošta:[email protected] Odgovorna urednica: Saša Djura Jelenko Uredniški odbor: Aleksandra Čas, Marjana Gmajner Korošec, Aleš Rakovnik Jezikovni pregled: Maja Martinc Fotografije: avtorji člankov, arhiv Občine Mislinja, arhivi društev, arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja, Drago Krenker, Polonca Jakob Krejan, Jože Tasič, Zdravko Ivančič, Janko Ogriz, Foto Anka, Branko Finžgar Oblikovanje in prelom: Modriš Anton Hozjan s.p. Tisk: Eurograf d.o.o. Naklada: 1600 izvodov Glasilo je vpisano v razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije pod zaporedno številko 362. Za vsebino in točnost podatkov odgovarja avtor prispevka. Članki ne bodo honorirani in ne odražajo nujno mnenja in stališča članov uredniškega odbora. Pred objavo v glasilu so vsi članki lektorirani. 3 NAGOVOR Trajnice za dva dni Ob novici me je sprva popadel bes, po premisleku se mi je zdelo vse skupaj precej banalno, vmes sem na to že pozabila, pred kratkim pa mi je sodelavka dejala: Saša, a veš, da so naši mami tudi na grobu ukradli šopek. Kaaaaj?! Zgodba se je pričela odvijati na pomlad letošnjega leta, ko sva z možem v cvetličarni pri pokopališču izbirala rože, ki naj bi jih letos nasadili na družinski grob. Roza nageljčki so izgledali najlepše. Res je, bili so malenkost dražji, ampak cvetličarka je zagotovila, da so to vendarle trajnice in da bodo preverjeno preživele zimo. Dobro, 12 lončkov torej. Dva dni po uspešni ureditvi groba se je mož na poti iz trgovine ustavil na pokopališču z namenom, da zalije sveže posajene rože, ko je presenečen ugotovil, da je za polovico nageljčkov v zemlji ostal samo še negativ, beri luknja, rož pa ni bilo nikjer več. Tako je napol polno oz. prazno kanglo z vodo odnesel nazaj do korita, saj preprosto ni imel česa zaliti. Še vedno rahlo v šoku je srečal sestrično in ji na vprašanje, kako kaj gre, povedal zgodbo o izginulih rožah, zato sta si mesto, kjer se je zgodil »incident«, še enkrat skupaj ogledala. Doma sva bila potem oba kar nekoliko nejevoljna in kar dobrih 14 dni se nisva mogla odločiti, kaj naj zdaj storiva. Kupiva še enkrat nageljčke ali mogoče kakšno drugo – manj zanimivo sorto za neznanega »zbiralca« (tu sem uporabila moški spol, čeprav identiteta rožnega tatu do danes še ni bila ugotovljena)? Spraševala sva se, kaj pri bogu je storilec naredil z njimi – jih je nesel na drug grob in ponovno nasadil? Na istem pokopališču? Jih je mogoče naskrivaj odnesel k sebi domov in si jih je posadil okoli hiše? Jih je prodal naprej? Prav zamislila sem se nad moralno in še kakšno higieno nekaterih sodržavljanov in sodržavljank in prišla do zaključka, da je naša država – še s tega stališča – resnično v p… ali k…, kakor vam je ljubše – če krademo že mrtvim. Na grobu posajena roža ali prinesen šopek sta povezana z umrlim, sta del spomina nanj. Zato takšno dejanje ni nič kaj boljše od početja ruskih separatistov, ki so umrlim v letalski nesreči na ozemlju Ukrajine z najdenih bančnih kartic praznili račune in s tem še poglobili agonijo nemočnih svojcev. Že Rimljani so na grobove postavljali marmorne nagrobnike, v katere so vklesali pošastno Meduzo, eno izmed Gorgonovih sestra, ki je imela kače namesto las. Na grobu je skrbela za to, da bi tistega, ki se je namenil oropati pokojnika in katerega pogled je ujela, spremenila v kamen. In rimski grobovi so bili polni osebnih predmetov umrlega, tudi iz žlahtnih kovin. Dobro so znane tudi napete filmske zgodbice, povezane s starodavnimi izkopaninami in zagonetnimi nesrečami, ki so doletele skrunitelje. Ker se dobro povrne z dobrim in seveda obratno, si prilaščalec tujih rož ne dela prav dobre osebne karme. Na meni je torej le, da stvar spustim od sebe in nanjo pogledam drugače. V bistvu sem mu lahko hvaležna, pustil je šest nageljčkov, torej je bil po svoje prav velikodušen, saj bi sicer lahko pobral vse. Pustimo vnemar, da ga je mogoče nekdo zalotil med samo tatvino in dela ni uspel dokončati. Obstaja tudi scenarij, da mu najina nasaditev pač ni bila všeč in mu je delovala neizmerno dolgočasno (v smislu, fuj, kaj pa delajo tule sami nageljčki) in nama je hotel tako posredno sporočiti, naj damo vendarle na grob še kakšno drugo cvetlico, kar smo seveda v drugo upoštevali. Kaj pa, če ni imel denarja, da bi si kupil svoje (mar bi rekel ali prosil, vse se da dogovoriti), ali pa obratno, nam je hotel samo sporočiti, da so mu bili nageljčki od vseh rož na bivši Šuligojevi njivi najbolj všeč. Zato, res hvala za tako izvirno pohvalo! Pa toliko tokrat o »trajnicah«! P.S. Da ne pozabim omeniti, gre za šentiljsko pokopališče – naš britof! Saša Djura Jelenko Naša občina | 4 naša občina Pomembnejše investicije v občini Mislinja v letu 2014 Energetska sanacija OŠ Mislinja z ureditvijo kotlarne, parkirišča, dovozne poti in igrišča Osnovna šola je v Mislinji eden največjih objektov in do sedaj tudi eden največjih potrošnikov toplotne energije, zato smo se odločili, da stavbo energetsko saniramo in vzporedno, ob dejstvu, da je kurilno olje kot surovina za ogrevanje relativno drag energent, tudi kotlovnico saniramo oz. vgradimo sistem ogrevanja na obnovljivi vir energije – lesno biomaso. Prenovljena kotlarna Saniran ovoj stavbe OŠ Mislinja Za operacijo »Energetska sanacija OŠ Mislinja«, ki je predstavljala strošek nekaj manj kot 300.000 €, smo uspeli pridobiti sredstva iz Kohezijskega sklada EU, in sicer v višini 85 % javno upravičenih izdatkov. S tem projektom predvidevamo, da bomo prihranili več kot 200 MWh/leto. Sanacija kotlarne se je izvajala v času šolskih počitnic. Tudi za ta namen smo bili uspešni na javnem razpisu KNLB3, razvojnega programa Trajnostna raba energije, ki ga je objavilo Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo. Delež sofinanciranja s strani države in EU je 35 %. Vgradnja kotlovske naprave na lesno biomaso, natančneje pelete, predstavlja strošek okoli 200.000 €. Stara kotla z močjo 2 x 400 kW sta nadomestila sodobna 2 x 200 kW, ki bosta zadostovala za ogrevanje energetsko varčnega objekta. V mesecu avgustu smo do osnovne šole uredili tudi dovozno pot za dvosmerni promet z 2 m širokim pločnikom in parkirišče. Tako smo rešili problem mirujočega prometa in izboljšali prometno varnost pešcev, predvsem otrok. S hkratno preplastitvijo igrišča in ureditvijo tribun je celoten kompleks OŠ Mislinja dobil novo podobo in funkcijo. Cesta na Roglo (Tolsti Vrh–Kraguljišče) V letih 2013/14 se je realizirala pomembna pridobitev za občino, predvsem pa za celotno regijo, in sicer »preboj na Roglo«. Že takoj po dokončanju gradbenih del je bila omenjena gozdna prometnica zelo koriščena, kar je pozitiven kazalnik za razvoj turizma ter za medregijsko kohezijo. Ideja projekta sega že daleč v preteklost, v teh letih pa smo v sodelovanju z Zavodom za gozdove Slovenije in Naravovarstvenim zavodom uspeli umestiti traso ceste v območje Nature 2000, tako da moramo sedaj z avtomobilom do Rogle premagati le 16 km poti. Cesta Dovže–Razborca Zaskrbljujoče je stališče EU, ki v novi finančni perspektivi 2014–2020 ne predvideva oz. izključuje sofinanciranje vseh projektov, vezanih na gradnjo oz. rekonstrukcijo lokalnih cest in javnih poti. Vemo, da je za podeželje dobro vzdrževana oz. urejena cestna infrastruktura osnova za razvoj regije. Ravno v ta namen smo asfaltirali cestni odsek iz Dovž proti 5 SEPTEMBER 2014 Objekt »Center Kope« Ravno v teh septembrskih dneh se zaključuje gradnja večnamenskega objekta, po finančni plati največjega v občini v l. 2014, in sicer »Kulturno turistična infrastruktura Zahodnega Pohorja« ali krajše »Center Kope«. Objekt pretežno lesene izvedbe, katerega investicija je približno 1 milijon €, je sofinancirala EU. Podrobneje o tej pridobitvi pa v naslednji izdaji glasila. Boris Kamenik Cesta Dovže–Razborca Razborci v dolžini 1,2 km ter prestavili traso ceste pri kmetiji Pušel, kjer je pred posegom potekala skozi dvorišče omenjene domačije. Poleg zahtevne gradnje zaradi konfiguracije terena so nam pri tem projektu kot tudi nasploh v občini dodaten strošek povzročila neurja v poletnem času, ki gradnjo otežijo tako finančno kot časovno. Kljub temu smo skupaj s krajani te rekonstrukcije veseli in upamo, da bo cesta, kot pravimo, »dolgo držala«. Center Kope naša občina V Dovžah smo gostili prijatelje iz občine Središče ob Dravi V času občinskega praznika smo imeli vaščani Dovž priložnost predstaviti svoj kraj. Ne zgodi se ravno pogosto, da našo lepo vas obišče cel avtobus turistov. Odločili smo se, da v najboljši luči predstavimo občino, kraj in naredimo vse, da bi se gostje v naših Dovžah dobro počutili. Središčani so se v dopoldanskih urah udeležili svečane seje Občine Mislinja ob občinskem prazniku. Po pogostitvi v prostorih centra Lopan smo jih povabili v Dovže. Sprejeli smo jih s sladkimi dobrotami in kavo. Po sprejemu smo jih popeljali po Dovžah, jih povabili v cerkev sv. Urha, kjer jih je pričakala Miklavževa družina. Predstavili so staro ljudsko pesem, značilno za naše kraje. V pestro zgodovino kraja je Središčane popeljala naša sokrajanka arheologinja Saša Djura Jelenko. Kljub majhnosti naše vasi je tudi tukaj možno predstaviti zgodbo, ki je zanimiva za turizem. Premalo se zavedamo posebnosti tega kraja in ljudi, ki so živeli in živijo tukaj. Poleg cerkve sv. Urha in ostankov rimske dediščine je tukaj še domačija Stari Pušnik, ki pa žal propada. Zgodba domačega »dohtarja« Antona Pušnika (1835–1914), ki je živel v tej hiši in skrivaj zdravil domačine na podlagi ugotavljanja bolezni na osnovi urina, žal izginja skupaj s staro generacijo. Vaško središče Naša občina | 6 je obdano z lepimi kmetijami, ki so prav tako vredne pozornosti, vaščani pa s svojo odprtostjo zagotovo lepšajo našo vas. Po ogledu smo goste pogostili z bogračem, nato pa jih popeljali do Aerodroma Slovenj Gradec, kjer so si z letalskim preletom ogledali celotno Mislinjsko dolino. Spet gre zahvala našemu pilotu Alojzu Tretjaku, ki je poskrbel za to posebno in enkratno doživetje. Hkrati se zahvaljujem tudi drugim članom vaške skupnosti, ki so pomagali pri organizaciji tega dogodka. Še župan občine Središče ob Dravi je zbral pogum in se vkrcal v letalo. Ta dan je bilo na letališču veselo, saj je potekala prireditev »Hangar fest« z atraktivnim ansamblom Modrijani. Dan se je začel nagibati v topel poletni večer, enega redkih v tem poletju. Goste smo ponovno odpeljali v Dovže, kjer smo jih pred gasilskim domom pogostili z večerjo in zanje priredili vaško veselico z ansamblom Labodi. Ob prijetnem druženju s Središčani smo tako zaključili lep dan v našem kraju. Jaka Pušnik k naravi Evropske noči nočnih metuljev v Mislinji Mrak se je že pošteno zgostil, ko se je opazovalnemu šotoru približevala skupina obiskovalcev. Šele ko so bili povsem blizu, sem jih prepoznal. Bili so mislinjski taborniki, člani rodu Mrzli studenec, ki so bili gostje na letošnjih Evropskih nočeh nočnih metuljev na šolskem vrtu v Mislinji. Sledilo je prisrčno pozdravljanje in stiski rok. Bilo je kakih 15 tabornic in tabornikov ter 3 od njihovih starešin. Sledila so že prva vprašanja o metuljih in o opremi za njihovo opazovanje. Potem pa je sledilo vprašanje: kaj pa so to Evropske noči nočnih metuljev? Gostom sem na kratko pojasnil bistvene stvari v zvezi z organizacijo EMN, za podrobnosti pa ni bilo časa, ker so na opazovalne šotore že prileteli prvi nočni metulji. Za naše bralce pa lahko EMN predstavim v bolj pregledni obliki. Evropske noči nočnih metuljev, European Moth Nights (EMN), so evropski nevladni projekt, ki poteka od l. 2004. Organizirata ga Madžarsko lepidopterološko združenje in Entomološka zveza iz Luzerna v Švici. Projekt je usmerjen k dvema glavnima ciljema. Prvi je zbiranje strokovnih podatkov o trenutnem stanju nočnih metuljev Evrope, drugi pa je sodelovanje strokovnjakov in širše javnosti. S stališča ohranjanja narave je namreč izredno pomembno, da je o 7 SEPTEMBER 2014 stanju in ogroženosti narave seznanjena tudi javnost, ki lahko s svojimi prizadevanji pomembno prispeva k njenemu ohranjanju. Za koordinacijo projekta na evropski ravni skrbi Ladislaus Rezbanyai-Reser, v vsaki posamični državi pa ambasador EMN. V Sloveniji ima to nalogo Matjaž Jež, sodelujejo pa še Društvo za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije, Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija in Zavod RS za varstvo narave. Vsako leto se določi 5 zaporednih dni, v katerih poteka opazovanje nočnih metuljev, in ti datumi so obvezni za vse sodelujoče. Vsaka država sama določi lokacije in ostale podrobnosti sodelovanja. Tako lahko poteka opazovanje vseh 5 noči zaporedoma na eni lokaciji, lahko pa vsako noč drugje. V Sloveniji smo se odločili za drugo možnost, tako da organiziramo opazovanja na 10 do 12 lokacijah. Datumi so vedno izbrani tako, da se opazovanje prične v četrtek in zaključi v ponedeljek. Tako dobimo podaljšani vikend, da se lahko pridruži čim več udeležencev. Letošnje EMN so bile že 11. po vrsti in so potekale od 17. do 21. 7. Otvoritveni večer že nekaj let zapored organiziramo na Ljubljanskem barju v osrčju istoimenskega krajinskega parka. Letos so sledili še naslednji kraji širom Slovenije: pri Podsredi v Kozjanskem parku, na Tolminskem na Tolminskih Ravnah, na Krasu pri Krajni vasi, pri eko-muzeju v KP Pivška presihajoča jezera, na Solčavskem v Matkovem kotu, Robanovem kotu in Logarski dolini, v Mislinji na vznožju Pohorja, v Slovenskih goricah v gozdu Dobrava pri Sveti Trojici in pri Dolencih v KP Goričko. Po dveh urah opazovanja se je nabralo večje število pikastih medvedkov (Callimorpha dominula Linnaeus, 1758), ki so bili s svojim pisanim vzorcem prave »zvezde večera«. Zdaj pa nazaj v Mislinjo. Tukaj se zbiramo na EMN od leta 2011, ko smo opazovali nočne metulje v Veliki Mislinji na 900 m nadmorske višine. Tam smo bili tudi naslednje leto, l. 2012. Potem pa se je pričelo v Mislinji nekaj prebujati okrog različnih sonaravnih aktivnosti; nastala je ideja o ekološkem šolskem vrtu in travniškem sadovnjaku. Takrat se mi je zdelo primerno, da EMN prenesemo v to pozitivno okolje in s tem prispevamo k pestrosti dogajanja v njem, hkrati pa omogočimo, da se opazovanja udeleži več ljubiteljev narave. Zato smo l. 2013 že imeli EMN na šolskem vrtu v Mislinji. Zdaj pa res k nočnim metuljem. Na opazovalnih šotorih se jih je že veliko nabralo in vprašanja radovednih obiskovalcev so kar deževala. »Kateri pa je ta? Ali so to vešče? Zakaj pa se temu reče pedic? Kako pa vidijo nočni metulji? Zakaj pa je ta tako pisan?« … Metulji so ena najštevilnejših skupin žuželk. V Sloveniji jih živi okrog 3.600. Od tega je 180 dnevnih metuljev, vsi ostali so nočni. Če želi kdo spoznati metulje, si naj zapomni, da se ta pravo prične šele ponoči. Pomen metuljev za človeka in naravo je v tem, da so poleg čebel najpomembnejši opraševalci cvetočih rastlin. To je posebej pomembno v sodobnem času, ko v celotnih pokrajinah čebele izginjajo zaradi zastrupljanja okolja ali bolezni. V teh okoliščinah so metulji nekakšna »rezerva narave« za zagotavljanje obstoja rastlinskih vrst in prehrane človeka. Drugi pomen metuljev so njihove indikatorske lastnosti: stanje metuljev nam namreč veliko pove o stanju celotne narave in o spremembah v okolju. Zato jih uporabljamo kot indikatorske vrste. Tak primer imamo tudi na mislinjskem Pohorju, kjer že nekaj let izvajamo monitoring borovničevega mnogooka, ki nam pove veliko tudi o stanju celotnih pohorskih planj. Nočni metulji pripadajo različnim družinam. Med najpomembnejšimi so sovke (Noctuidae), Naša občina | 8 pedici (Geometridae), medvedki (Arctiidae) in vešci (Sphingidae). Sovke, na primer, so razmeroma veliki nočni metulji, ki imajo dva para ozkih kril, ki jih strehasto zložijo preko zadka. Pedici imajo ime po lastnosti gosenic, ki se pednjaje premikajo. Imajo nežno telo in dva para širokih kril, ki jih zlagajo sploščeno ob telesu. Za medvedke so značilne gosto dlakave gosenice, ki spominjajo na »medvede«. Vešci so izredno dobri letalci in imajo temu prilagojena krila, ki po obliki spominjajo na krila hitrih reaktivnih letal. Veliko metuljev je zelo majhnih in imajo razpon kril manj kot 10 mm. Med njimi so tudi hišni molji. Največji nočni metulji v Sloveniji merijo do 18 cm. Med njimi sta veliki nočni pavlinček, ki ga v Mislinji še nismo videli, in jamamaj, ki je avgusta kar pogost obiskovalec nočnih svetilk. Zanimivo je tudi življenje metuljev. Imajo razvojni krog v štirih korakih: jajčece, gosenica, buba in odrasli metulj. Največkrat srečamo gosenice. So rastlinojede in pogosto zelo izbirčne, tako da se hranijo le z določenimi rastlinskimi vrstami. Tako so mnogi metulji dobili imena po svojih hranilnih rastlinah: slakov veščec, borov prelec, brezov pedic, črtasti medvedek in drugi. Dorasla gosenica se zabubi. Buba je mirujoča razvojna faza, v kateri se zgodi preobrazba gosenice v metulja. Razvijejo se vsi organi, ki so značilni za odrasle metulje, vključno s krili in spolnimi organi. Pri metuljih je pogost spolni dimorfizem, kar pomeni, da se samček in samička razlikujeta po velikosti, barvi, obliki tipalnic, obnašanju in še čem. Samičke so pogosto večje in manj gibljive, saj imajo zadke napolnjene z jajčeci, samčki pa imajo pogosto večje tipalnice, z bolje razvitimi vonjalnimi čutili, kar jim omogoča, da lažje najdejo samičke. Nočne metulje privlači svetloba svetilk, zlasti tistih z visokim deležem ultravijolične svetlobe. To lastnost smo metuljarji uporabili za njihovo proučevanje. Uporabljamo namreč središčno osvetljene opazovalne šotore, ki nam omogočajo, da metulje lahko opazujemo, po zaključku opazovanja, ki običajno poteka 3 ure, pa luči ugasnemo in metuljem omogočimo, da spet odletijo po svojih nočnih opravkih. In tako smo ob enih zjutraj tudi mi zaključili z letošnjim opazovanjem nočnih metuljev v okviru EMN 2014 na šolskem vrtu v Mislinji. Zbrali smo podatke o približno 120 vrstah (vse še niso določene), kar je za Mislinjo zelo veliko. S tem smo prispevali k poznavanju metuljev Evrope. Že zdaj pa vas vabim na 12. Evropske noči nočnih metuljev, ki bodo potekale od 1. do 5. 10. 2015. Na šolskem vrtu v Mislinji se dobimo v soboto, 3. 10., v poznem mraku – ob 19.30, v upanju, da bo tudi vreme sodelovalo. Mag. Matjaž Jež, prof. biol. ambasador EMN za Slovenijo k naravi Pozitivni učinki sonca Sonce je za človeka nekaj samoumevnega. Le kdo v življenju ni kdaj opazoval sončnega vzhoda, sončnega zahoda, ob sončnem mrku vsi radovedno pogledujemo v nebo. Pomena le-tega se zavedamo tudi letos, ko je prvo vprašanje vsakemu, ki se vrne s poletnega dopusta z morja, kakšno je bilo vreme. Je že tako, da je toplo in prijetno vreme za poletje samoumevno in medtem ko smo lani v juliju in avgustu iskali senco, da bi se izognili premočnemu soncu in temperaturam do 40 °C, smo letos izkoristili vsak trenutek, ko je vreme bilo sončno in suho. Tudi naši kmetje letos tarnajo, da je pravi čudež, če se krma spravi, ne da bi jo kdaj malo »zmočilo«. Sonce je torej zelo pomembno za naše življenje; kljub temu da nam včasih prinaša težave (suša, vročina, sončne opekline), pa ima tudi mnoge pozitivne učinke delovanja na človeka in na človekovo dušo. Pravzaprav bi bilo življenje na Zemlji nemogoče brez sonca, saj je pred izumom električne luči sonce zagotavljalo osnovno svetlobo in toploto. Če se osredotočimo najprej na pozitivne učinke na človeško telo, 9 SEPTEMBER 2014 ne moremo mimo tega, da sonce krepi kosti, saj se kostni vitamin D tvori v koži samo pod vplivom sončnih žarkov. Ob pomanjkanju tega vitamina nam grozi krhkost kosti, vitamin D pa krepi tudi obrambno sposobnost organizma in pozitivno vpliva na naše fizično počutje. Za nekaj minut na svetlobo, zrak in sonce – in naše razpoloženje se v trenutku izboljša, v nas torej spodbuja pozitivna čustva, ki nas vlečejo ven iz zaprtih prostorov in tudi na tak način skrbijo za naše zdravje – da smo na svežem zraku in v gibanju. Sonce omili nevrodermitis. Skupaj s slano vodo mnogi kožni bolniki pridno izkoriščajo to terapijo, predvsem ob Mrtvem morju, ki ima 27 % slanost. Sonce zavira depresije. Izpostavljenost soncu spodbuja tudi slo po ljubezni, saj sončno obsevanje občutno zviša količino testosterona, za kar menda zadostuje že 30 min sončenja na dan. Zato je sončne žarke potrebno izkoristiti. Predvsem tiste, ki posijejo zgodaj dopoldne, saj tisti zagotovo niso škodljivi. Če smo na soncu vsaj 1 uro na dan (ne samo v času, ko imamo dopust), nam bo telo neizmerno hvaležno. Vsekakor pa se je potrebno izogibati pretirani izpostavljenosti soncu opoldne oz. v času najvišjih temperatur, pred soncem pa nas lahko varujejo tudi zaščitne kreme, za katere pa se moramo prepričati, da so naravne (kokosovo, jojobino ali orehovo olje), vsebujejo naj tudi čim več mineralov. Verjetno zadnji nasveti glede zaščite pred soncem letos ne bodo več potrebni, lahko pa vam pridejo prav v naslednjem letu. V letošnjem letu pa je pomembno to, da izkoristimo vsak dan lepega vremena, se odpravimo v naravo in uživamo v njej v naši lepi deželi – v raju pod Triglavom. Aleš Rakovnik potujemo skupaj Bom dia Braziljero – Dober dan, Brazilija! V Riu de Janeiru je zelo veliko avtobusno postajališče, ki je tudi popolnoma zaprto. Od zunaj pa skozi »plot« razni trgovci in mešetarji ponujajo vse mogoče, poleti največ »kisle« vode, skozi ograjo postaje slišiš razne glasove kot npr. »aqua de mineralo« – mineralna voda, ki je v podobnih steklenicah kot naša radenska. Enkrat, ko sem na avtobusni postaji čakal na odhod avtobusa za državo Mina Garais, sta me povabili na kavo dve policistki, ki sta mi ponudili še pijačo. Bil sem zelo presenečen. Razgovorili sta se o njihovem delovanju. Obe sta si slekli zgornja dela uniforme in bili vljudni z mano. Povedal sem jima, da potujem v mesto Valandarec, ki je od Ria proti zahodu oddaljeno okoli 500 km. Ko je prišel avtobus, sem se od policistk lepo poslovil. Avtobus je imel dvojna vrata, ena zadaj za vstop, druga pa spredaj za izstop. Ob zadnjih vratih je bil sprevodnik, ki je vsakega potnika lepo sprejel ter mu odredil sedež v avtobusu. Med potjo je imel avtobus tudi precej postaj. Na teh postajah so bile razne točilnice, predvsem s sokovi. Suko de Akapači (abacaxi) je bil najdražji sok, tj. ananasov sok, medtem ko je bil kokosov najcenejši. V skoraj vseh mestih so na različnih Naša občina | 10 krajih in po ulicah prodajalci ponujali vedno sveže in zelo okusne sokove. V Valandaresu sem imel pri družini Velček rezervirano sobo – spalnico, ki je imela nad posteljo vgrajeno mrežo proti komarjem. Pri Velčku so bile zaposlene 3 mulatke, ki so pridno skrbele za higieno prebivalcev. Bil sem zelo presenečen, ko so mi slekle nogavice in spodnje perilo – vse so mi oprale, zlikale in položile na posteljo. Nisem hotel, da mi delajo usluge zastonj, zato sem vsaki dal v roko po 70 realov, nato me je Velček opozoril, da je to preveč denarja. Povedal mi je tudi, da prejmejo mesečno plačo okrog 300 realov, kar pa za naše razmere ni veliko. Čez nekaj dni me je Velčkov sin peljal v enega od rudnikov, kjer so kopali rdeče turmaline. V rudniku je bilo zelo, zelo vroče in smo komaj čakali, da smo prišli ven, kjer je bil vodovod z mrzlo vodo. Tako smo skoraj vsak dan hodili v razna nahajališča, kjer so »garimperiosi« kopali drage kamne. Čez nekaj dni nas je Velčkov sin odpeljal proti zahodu, v bližino Diamantine, kjer kopljejo diamante. Kakšnih 100 km naprej proti zahodu se nahaja edini rudnik v Braziliji, kjer kopljejo smaragde. Tam imajo tudi separacijo za drage kamne, zaposlenih pa je okoli 1.500 rudarjev – »garimpeiros«. Skoraj vsak rudar ima bambusovo hišo, kjer si vsak dan kuha hrano. Od lastnika rudnika dobi vsak rudar mesečno okoli 7 kg riža in 9 kg »fažuna« – fižola. Lastnika rudnika spremljata dva »pistoljera« in če kdo naredi neprimerno napako, ga kaznujeta. Mesečno si vsi delijo zaslužek v določenem razmerju, tako prejme lastnik rudnika okrog 40 %, lastnik zemljišča 10 %, 50 % pa zaslužijo rudarji. Plača je vedno takrat, ko prodajo surovino (smaragde) svojim kupcem. Ko dobijo rudarji plačo, rada pridejo na S prispevki so v tej številki Naše občine sodelovali avtorji, zaposleni v naslednjih inštitucijah: Koroški pokrajinski muzej: dr. Marjan Linasi OŠ Mislinja: Petra Fidler Podjetniški center Slovenj Gradec: Katarina Žagar obisk sladka dekleta, zato marsikje ostane rudarjeva družina brez sredstev. Glavno mesto v državi Mina Gerais je Nova Era, ki ima okrog 4 milijone prebivalcev. Okoli 200 km od tega mesta proti zahodu je rudarsko mesto Ouro Preto, po naše Črno zlato. V tem mestu je zgrajenih veliko cerkva in okoli 60 kapelic. V bližini tega kraja je tudi največje nahajališče železove rude – hematita, ki vsebuje okrog 75 % železa. Iz teh rudnikov zapelje v pristanišče vsak dan po 24 vlakov rude, ki jo kupujejo evropske države, Kitajska in Japonska. V bližini tega mesta je tudi rudnik Imperial Topaza, ki ga vodi Vlečkova hči. Vsa surovina gre v predelavo v ameriške države, zato nakita iz tega topaza v Evropi ne moremo kupiti. V bližini tega rudnika je v velikem skalovju zgrajena rudarska cerkev s spomenikom sv. Barbare, zaščitnice rudarjev. V bližini tega mesta je tudi zlatokop, kjer je zaposlenih okrog 100.000 ljudi. Globoko pod zemljo je v mestu Ouro Preto še kavarna, kjer igrajo glasbeniki. Tu je tudi velika kavarna, kjer imajo stalno glasbo, glasovi pa v tej dvorani odmevajo iz vseh mogočih daljav, kot v veliki cerkvi v Parizu. Franc Arbiter Dom Črneče 11 SEPTEMBER 2014 obrazi Veselim se vsakega dne! Ob župnijski cerkvi v hiši, ki ji pravimo kaplanija, že nekaj let po večerih gori luč. G. Ciril je doma. Skromno in tiho tečejo njegovi dnevi, ki jih med nami preživlja kot upokojeni duhovnik. A 29. junija tega leta so zvonovi zapeli veselo melodijo vsem krajanom naše občine. G. Ciril Vodišek je praznoval 50. obletnico mašniškega posvečenja. Spoštovani g. Ciril. Najprej Vam ob praznovanju zlate maše iskreno čestitam. Najlepša hvala. Hvala vsem, ki ste pomagali pri pripravi praznovanja in se udeležili slovesnosti zlate maše. Ob zaključku slovesnosti smo občutili, kako so se vam misli vrnile v preteklost, k otroštvu, staršem, domu … Bog me je poklical v življenje 5. 7. 1933 v župniji Sveti Lenart nad Laškim. Staršema Ani, gospodinji, in Karlu, rudarju, sem se rodil kot tretji od štirih otrok. Prva je bila sestra Barbka, drugi je ob porodu umrl. Micika se je 29. junija z mano veselila moje obletnice. Naš prvi dom smo že pred vojno zamenjali za Reko nad Laškim. Tukaj sem začel hoditi v šolo, ki je bila med vojno v nemškem jeziku. Po vojni sem osnovno šolo končal v Laškem. Že pred vojno je oče odšel v Nemčijo. Delal je v rudniku v Leobnu. Doma smo živeli skupaj s starim očetom. Z mamo smo očeta večkrat obiskali. Med vojno so ga nacisti premestili v današnje Kidričevo. Po vojni je ostal doma. Med očetovo odsotnostjo smo morali pomagati staremu očetu pri kmečkih opravilih. Pred zajtrkom sva s sestro s košem na ramah odhajala v gozd po drva. Mama je nato lahko pripravila zajtrk. Vsi napori so bili dobra priprava na kasnejše preizkušnje. Kako danes, ob častitljivih letih in petdesetih letih mašništva gledate na življenje? Zame je življenje Božji dar. Ob rojstvu sem bil slaboten in bolan. Do 2. leta starosti sem ves rahitičen nepremično ležal v zibelki. Sosedje so v narečju govorili: »Ceril bo umaru!« A starša sta se borila zame. Obljubila sta Bogu, da lahko postanem duhovnik, če me le ohrani pri življenju. Res sem čudežno ozdravel. In v mariborski stolnici ste po rokah škofa Maksimiljana Držečnika 29. 6. 1964 prejeli mašniško posvečenje. Postati duhovnik je bila moja želja. Pot do tega dne je bila po vojni dolga in naporna. V šoli so se mi učitelji posmehovali in me odvračali od moje namere. Svetovali so mi, naj se raje odločim za učiteljišče. Ta služba bo (po takratnem prepričanju) zagotovljena, duhovniki pa ne bodo več potrebni. Poklicali so me celo na policijo in me zasliševali. Kljub temu sem vztrajal. Težko se je bilo vključiti v šolanje. Nekega dne je sestra doma povedala, da je redovnik – kapucin pri maši povabil fante v redovniško službo. Oče je šel z mano k župniku. Po posredovanju župnika sem se odločil za bogoslovni študij pri redovnikih – kapucinih. Kje ste se šolali in vzgajali za vaše poslanstvo? Redovniki so v Škofji Loki želeli imeti svojo šolo za vzgojo in izobraževanje kandidatov. Državne oblasti Naša občina | 12 so izvedele za njihove namere. Zasegle so samostan. Patri so se dogovorili s hrvaškimi sobrati za skupno semenišče hrvaških in slovenskih fantov. Tako sem namesto v Škofjo Loko v jeseni l. 1951 z vlakom odpotoval v Varaždin. Po letu dni so me poklicali na služenje vojaškega roka. Tam so z zvijačo pridobili moj podpis. Z njim so predstojnikom poslali obvestilo, da se ne bom več vrnil v semenišče. Redovniki so verjeli. Napisali so mi ostro pismo in sporočili, da me ne bodo več podpirali. To me je zelo prizadelo. Po odsluženem vojaškem roku sem nemočen ostal doma. Pregovor pravi: »Človek obrača, Bog obrne!« Nekega dne mi je mama povedala, da je zjutraj zunaj na steni videla kačo (ožnco). To sem dojel kot Božje znamenje, naj vztrajam na svoji poti. Zaprosil sem za nadaljevanje študija. Sprejeli so me in poslali v Osijek. Zadnji 2 leti sem obiskoval škofijsko gimnazijo v Zagrebu. Prav tako 1. letnik teologije. Sledil je študij v Ljubljani ter nova maša, katere 50. obletnico praznujem. Kakšna je bila Vaša duhovniška pot? Kapucini v Ljubljani niso imeli svoje hiše, zato smo že kot bogoslovci pomagali pri gradnji samostana v Štepanji vasi. Po novi maši sem kot duhovnik deloval v Mariboru (Studenci). V Črnečah pri Dravogradu sem bil odgovoren tudi za romarsko cerkev Svetega križa. Za lažji dostop do cerkve smo s farani uredili cesto. L. 1974 sem se po Božji previdnosti pridružil škofijskim duhovnikom in dobil službo župnijskega upravitelja v Zidanem Mostu. Ob ostalem delu sem tam zgradil novo župnišče. Po 2 letih sem sprejel župnijo Sveti Miklavž nad Laškim nato še Sveti Lenart … Mislim, da sem sedaj že na dvanajstem službenem mestu. Službenem? Službo razumem kot služenje Bogu in ljudem. Ta ne preneha z upokojitvijo. Še vedno delam in pomagam, kolikor zmorem. Mašujem, spovedujem. Sodelujem pri delu Kolpingove družine in v župnijski Karitas. Predvsem pa veliko molim za žive in mrtve krajane, potrebe Cerkve in za vse, ki se mi posebej priporočajo. Kdaj ste občutili zadovoljstvo, izpolnitev v svojem duhovniškem življenju? Ljudje duhovniku rečejo mašnik. Najbolj sem srečen, ko mašujem ali obhajam druge zakramente. To je srce mojega poklica. Druženje z ljudmi me je vedno razveseljevalo in napolnjevalo z zadovoljstvom. Nam zaupate svoj pogled na prehojeno pot. V petdesetih letih mojega duhovniškega poklica so se menjavali dobri in bridki trenutki. Že na začetku te poti sem se odločil, da bom v vseh okoliščinah šel za Jezusom. Ob novi maši od družic na blazini nisem prejel morda avtomobilskih ključev, bančne knjižice …, ampak trnjevo krono in križ. Tako sem sprejemal nasprotovanja, krivice, pasti tega sveta in tudi lastne slabosti kot potovanje z Njim, ki je šel preko Kalvarije velikega petka v zmagoslavje velikonočnega jutra. Vedno sem se rad priporočal nebeški Materi in svetemu Jožefu. Vztrajal sem. Bil sem srečen in sem srečen. Med nami ste od decembra 2002. Kako se počutite? Ljudje so me v večini lepo sprejeli. Škof me je v župnijo poslal kot pomočnika. V preteklih časih je bil pomočnik – kaplan mlajši od župnika, sedaj je to ravno nasprotno. Včasih imam občutek, da sem kot starejši že odveč. Ker ni duhovnikov, velikokrat po svojih močeh pomagam – tudi v sosednjih župnijah. Takrat čutim veselje in dobim novih moči za delo in življenje. Spoznal sem dobre sodelavce, v duhovnikih svoje sobrate, med krajani prijatelje. Še vedno ste odprti za novosti. Dobro uporabljate računalnik. Že v osnovni šoli sem pridobil diplomo za radioamaterja. Kot duhovnik sem to znanje uporabil 13 SEPTEMBER 2014 Zlatomašnik z župnikom Tinetom Tajnikom pri ozvočenju bogoslužnih prostorov in nameščanju drugih sodobnih tehničnih pripomočkov. Ko so na tem področju prihajale novosti, sem jim sledil. Uporabljam računalnik, internet, mobilni telefon. Pri tem mi pomagajo moji sodelavci in prijatelji. Medije razumem kot pomoč pri posredovanju evangelija sodobnemu svetu (nova evangelizacija), kakor naročata zadnja papeža. Zdravje Vam dobro služi? Hvala Bogu, pri svojih letih sem še toliko pri moči, da sam poskrbim zase in še kaj pomagam. Pred leti sem imel težave s kapjo. Imam zdravila, a sama ne zadoščajo. Človek mora poskrbeti sam zase, za dobro počutje. Rad si pripravim svoja domača zdravila. Po možnostih sam pridobivam zelišča. Iz njih delam tinkture, sirupe, mazila … Največ (imam 25 tovrstnih knjig) uporabljam recepte po knjigah Božja lekarna (Marija Treben) in patra Simona Ašiča. Čutim, da so ta zdravila učinkovita. Pomagajo mi premagovati bolezni in krepiti zdravje. Kaj si v prihodnosti še želite? Moja pot se bliža koncu. Vesel sem, da sem ostal zvest službi Cerkve v duhovniškem poklicu. Trudil sem se živeti in ohraniti vrednote, ki so mi jih v zibel položili moji starši. Pri tem želim vztrajati do zadnje ure. Veselim se vsakega dne, ki mi ga Bog podarja. G. Ciril! Hvala, ker ste dovolili, da vstopimo v skrite kotičke Vašega bogatega in zanimivega življenja. V dobrih 11 letih bivanja v Šentilju ste postali del naše skupnosti. Naj Vam Bog po svoji dobroti podari še veliko zdravih in zadovoljnih dni. Marija Krajnc mislinjske zgodbe Boj v Završah 3. junija 1944 Trije visoki partizanski funkcionarji ranjeni od iste mine V noči na 3. 6. 1944 je šel 3. bataljon Bračičeve brigade v napad na okupatorjevo postojanko na železniški postaji Paka, istočasno pa 2. bataljon v napad na postojanko pri železniški postaji Huda luknja. V vsaki je bilo okrog 20 vojakov. Napad na nobeno izmed njiju ni uspel, čeprav sta bataljona napadala do jutra, kajti nasprotnik je bil premočno utrjen, partizani pa brez razstreliva. Bračičeva brigada se je nato premaknila k cerkvi sv. Ruperta v Završah. Nočni napad pa je izzval okupacijske sile, da so začele brigado zasledovati. Ob 14. uri 3. 6. so napadli brigadno patruljo, 3. bataljon 13. udarne brigade M. Bračiča na Pohorju Naša občina | 14 kar je bilo za brigado znamenje, da se bliža nasprotnik in da mora zavzeti ustrezne položaje. 1. bataljon jih je zavzel pri cerkvi sv. Vida, 2. pri cerkvi sv. Ruperta. 3. bataljon je bil v rezervi. 2. bataljon pri sv. Rupertu so okrepili s težko strojnico, eno izmed čet pa poslali k sv. Vidu za hrbet nasprotnika, ki je prodiral v 3 kolonah, sestavljenih iz policistov in vermanov, ter brigado obstreljeval s strojnicami in minometi. Točko pri sv. Vidu je kmalu zavzel in od tod še bolj učinkovito obstreljeval 2. bataljon pri sv. Rupertu, kjer so se okrog cerkve nagnetli tudi pripadniki štabov brigade, 14. divizije in 4. operativne cone. Ravno tja so usmerili ogenj iz težkega minometa. Od drobcev nekaj izstreljenih min je bilo v kratkem času zadetih 12 funkcionarjev in partizanov, od teh sta bila 2 mrtva. Od iste mine so bili ranjeni kar 3 visoki funkcionarji, in sicer poveljnik 4. operativne cone Mile Kilibarda, po rodu Črnogorec, poveljnik 14. divizije Tone Vidmar Luka in poveljnik Bračičeve brigade Franc Bobnar - Gedžo. Zaradi tako hudih izgub in pomoči, ki jo je bilo treba nuditi 10 ranjencem, se je brigada umaknila proti Graški gori. Ranjence so poslali v Paučkove partizanske bolnišnice na zahodnem Pohorju. Izgube so zbudile pozornost glavnega štaba, ki je zahteval pisno pojasnilo in tudi kaznovanje krivcev, saj je menil, da je šlo za preslabo zavarovanje. Posledic ni bilo in tudi omenjeni 3 funkcionarji so kmalu ozdraveli ter ponovno prevzeli svoje dolžnosti. Dr. Marjan Linasi mislinjske zgodbe Košnja pohorskih planj na stari način 17. 8. je bil začuda lep nedeljski dan. Ob 7. uri smo odrinili proti Rogli: gospodar in gospodinja, kosci, grabljice, kuharja zajtrka in klepači kos. Bilo nas je skoraj 20. Pot je bila v svežem jutru kratka in slikovita, saj smo šli prvič po novi cesti čez Tolsti Vrh in smo jo tako tudi krstili. Ko so kosci dobili pušeljce in jutranje okrepčilo, so se mislinjski in zreški kosci in grabljice lotili dela. Fantje na vasi so s svojim ubranim petjem polepšali dan. 15 SEPTEMBER 2014 Folklorna skupina Majsterski je prikazala brušenje in pastirčka. Lani je potekala košnja na Rogli prvič, in sicer v okviru projekta ALPA. Na ta način so uresničili enega od ciljev projekta, to je trženje planj. Nosilka projekta je bila Občina Zreče, ki nas je povabila k sodelovanju. Vabilu smo se z veseljem odzvali. Izkazalo Predsednik je skrbel, da so bile igre (sestavljanje voza, grabelj in žaganje) pravilno ocenjene. se je, da so v Mislinjčanih še zelo živi spomini na prijetno poletno delo, to je košnja na planini. Z veseljem smo pristopili tudi letos, tako kosci in grabljice, kakor tudi kuharji, nastopajoči, gledalci in tekmovalci. Voz je bil prehitro naložen in potlačen. Za petje smo hitro stopile skupaj, za to se vedno najde čas. Danes se prijazno družimo, za časa Jurija Vodovnika pa ni bilo tako, saj je zapisal, mi pa smo zapele: »O kvaterni nedeli so olcarji privreli iz planine mislinjske do vesi skomarske. Višanom so pretili, da jih bojo nabili ino jih obravbali, s krvjo prefarbali. Skomarjani so se bali, so v strahu tepetali, bali so se teh ljudi, ki jih nič prida ni. So v roke vzeli kole, pištole in drgole vse tako je skupaj šlo, je groza videt blo. Enga so bli dobili, so ga bli več tal ubili, vlačili so ga po smeteh in meli z njega smeh. Še tak ga je obdelav, da v farof je odmeval, bil je revež ves krvav, pa še mu je beštja dal.« V veselem razpoloženju smo delo zaključili in šli na likof v šotor. Lansko leto so bili organizatorji s prireditvijo zadovoljni, zato smo jo ponovili. Izkazalo se je, da je tudi letos uspela. Veliko obiskovalcev, tudi tujih turistov, nas je opazovalo in spoznavalo našo dediščino. Marija Koprivnikar Naša občina | 16 mislinjske zgodbe Ko bom velik, bom kurjač Na dan pomembne otvoritve mora biti vse v najlepšem redu, zato so sredi avgusta krajani Doliča in člani raznih krajevnih društev pohiteli s pripravami na veliko prireditev Apnen'ca. Možje in fantje so vložili veliko svojega dela in dobre volje v pripravo apnen'ce, saj so naredili in pripeljali drva, nabrali kamenje in le-tega naložili tako, da bo to kamenje po tednu kurjenja postalo kakovostno apno. Veliko prostih ur so preživeli na prireditvenem prostoru in vsakdo, ki je prišel do apnen'ce, je pripomogel k tridnevni prireditvi. Napočil je dan otvoritve in okoli apnen'ce se je zvrstilo veliko obiskovalcev iz domačega kraja kot tudi od drugod. Kurjači so marljivo opravljali svoje delo, skrbno nalagali drva na ogenj. Med obiskovalci je bilo dosti otrok, ki so z zanimanjem opazovali delo kurjačev in ogenj, ki se je bohotil v kurišču. Plavolasi deček je pocukal mamo za rokav in jo prosil: »Mami, ali lahko tudi jaz naložim vejo na ogenj?« Mati je premišljevala, kako naj otroku izpolni željo. Vedela je, da je pri kurišču vroče, videla pa je, da je v otroških očeh velika želja po novem doživetju. Ponovno zasliši glasek sina: »Prosim, mami.« Mati je stopila do kurjača in mu zaupala sinovo željo. Kurjač je dečka povabil k sebi in za začetek mu je posodil velike delavske rokavice ter mu rekel: »Posodim ti rokavice, da si ne boš umazal rok in da boš močan, skupaj greva po vejo in nato jo previdno položi v ogenj.« Fantku so se zaiskrile oči, ker ni mogel verjeti, da je dobil rokavice od kurjača. Potrudil se je in vzel večje poleno ter ga s trudom in ponosom nesel h kurišču. Toplota ognja ga je prijetno grela in na obrazu se je prikazal velik nasmeh. Obrnil se je k materi in ji dejal: »Ko bom velik, bom kurjač.« Kurjač se je obrnil za njim in mu dejal: »Drugo leto boš zrastel in rokavice ti bodo že morda prav.« Zamislil se je in sam pri sebi dejal: »Tradicija ne bo propadla, saj je v kraju dosti mladih nadobudnežev.« Mati in sin sta se zahvalila kurjaču ter odšla proti domu. Doma je deček legel v posteljo in z željo, da se spet vrne k apnen'ci, zaspal. Majda Jančič 17 SEPTEMBER 2014 mislinjske zgodbe Pohorsko ljudstvo Kdorkoli se sprehodi po pohorskih pokopališčih, kolikor jih je še ostalo in kolikor jih novi časi niso »očistili«, se začudi nad raznolikostjo priimkov. Ne le da je na spomenikih veliko nemških, ampak se najdejo tudi priimki, ki niso niti nemški niti slovenski. Prav to me je pritegnilo k preučevanju pohorskega ljudstva, ki je očitno sestavljeno iz najrazličnejših prvin. Seveda je to povezano z dejavnostmi, ki so potekale na Pohorju, in najbrž sta bila glažutarstvo in gozdarjenje najpomembnejša. Prav zaradi njiju je prihajalo do priliva tujerodnega prebivalstva, čemur morda dosedanji preučevalci niso namenjali dovolj pozornosti, zlasti pa tega niso povezovali s širšimi dogajanji v bližnji in daljni okolici. Prvi, ki je bolj poglobljeno raziskoval in iskal poreklo posameznikov, ki so živeli v pohorskih glažutah, je bil mariborski farmacevt Minařik, sin češkega poslovodje zadnje pohorske glažute v Rušah. Pred njim so se zgodovinarji, npr. Puff in Mally, ukvarjali samo s številom in lego glažut in življenjem v njih. Veliko steklarskih rodov je s svojo kreativnostjo, delavnostjo in odrekanjem proslavilo Pohorje daleč v svetu. Svoje izdelke so izvažali po vsem Balkanu, v Italijo in celo v Egipt. Pohorje je postalo njihov dom. Nekdanji pragozd so izkrčili in ga napravili primernega za kmetovanje. Ko je steklarska dejavnost na Pohorju poniknila, je ostalo od glažut, ki so bile po večini lesene, le malo. A ostali so Hutterji izdelki. Ostali so tudi grobovi steklarjev, ki jih je smrt za vedno povezala s temi kraji. Ostalo je tudi jezikovno izročilo, velikokrat v obliki nazivov in imen. Neštete družine ali kmetije po Pohorju nosijo njihove priimke. Drvarji so naseljevali Pohorje prvi. Zelo verjetno je, da so medse sprejeli ljudi, ki so morali zapustiti Moravsko, novokrščence in habane, ter Glaserje, češke judovske steklarje. Pozneje so judovski lastniki glažut zaposlovali Čehe in Furlane in tako so na Pohorju nastale večnacionalne in večkulturne večjezične enklave. Drvarji, oglarji, Hütterji, Habani, hepani, Tauferji Zgodovinar Puff trdi, da so bili prvi prebivalci Pohorja drvarji, bili so domači in veliko jih je prišlo s Kranjske in Primorske, znali so delati v hribih, gradili so drče (riže) za transport lesa in predelovali les v oglje za potrebe glažut, fužin, kovačev in zvonarjev. Dobro so poznali gozd in za kope, v katerih se je »kuhalo« oglje, je bilo potrebno skrbeti tudi ponoči. O njih se je govorilo, da so bili neustrašni. Zanimivo je, da so drvarji pustili za seboj sledi tudi v pohorski kulinariki. Furlani (Cekuta ali Sekutej je bil eden od furlanskih priimkov) so naučili Pohorce kuhati polento s friko. Toda vpliv je šel še naprej. Zanimiv primer navaja Marjan Pungartnik: italijansko se plavžu ali žgalni pečici reče fornace, na Pohorju pa sušilnici za lan, ki je bila vkopana v zemljo in obložena s kamni, pravijo frjača. Pohorci so bili po Puffu gostoljubni in tudi do tujcev niso bili sovražni. Tako se je v globoke gozdove zateklo veliko beguncev, bivši divji lovci, tihotapci, veliko ljudi pa je zbežalo tja pred vojaško obveznostjo. Rekli so jim, da so sinovi svobodnih gozdov. Zanimivo Naša občina | 18 in značilno zanje je bilo, da niso poznali tatvin, ovaduštva ali izdaj. Gozdovi in pragozdovi so bili po vsej Evropi povezani s pravljicami, ki so si jih po drvarskih kočah, kjer so živeli, v zimskih večerih pripovedovali. Prepričana sem, da so na Pohorje prišli tudi izgnanci z Moravske po l. 1622, novokrščenci, ker je na Pohorju ostal izraz haban, hepan in priimek Taufer, in da so jih prvotni prebivalci sprejeli. Kdo so bili ti ljudje? Novokrščenci, anabaptisti, so bili pripadniki gibanja, ki je nastalo med Zwinglijevimi učenci, kolektivno so bili povezani z neuspelim kmečkim uporom v Nemčiji. Ljudstvo, ki je prejelo krst (Taufen) šele ob polnoletnosti, zato so se imenovali novokrščenci, Tauferji in po l. 1525 so bili izgnani iz Švice, Nemčije in Avstrije. Njihovo verovanje je bilo radikalno, božje kraljestvo na zemlji in osebni odnos do Boga brez cerkvenih institucij. Povezal jih je Tirolec Jakob Hutter. Živeli so v stavbah – »dvorih«. Skupaj so kupovali nova premoženja in so živeli ločeno od ostalega sveta. Skupno so delali, skupno so vzgajali otroke, ki so bili samo do 2. leta pri materah, potem so prehajali v vrtcem podobno skupnost. Otroci so šli potem v šolo, v kateri so se učili brati in računati, tako dečki kot deklice. Skupnost je bila torej za razliko od okoliškega prebivalstva v 16. st. pismena. Za švicarskimi in nemško govorečimi Hutterji so prišle tudi francosko in holandsko govoreče družine. Preganjali so jih, zasledovali in ubijali. Bili so trn v peti jezuitom. Jacoba Hutterja so zažgali na grmadi. Moravsko plemstvo, predvsem Lichtensteini, jih je sprejelo in ščitilo in z njimi so Jacob Hutter (1500–1536) dobili izvrstne rokodelce, ki so iz Holandije prinesli umetnost izdelave keramike s tehniko fajanse. Na Češkem in Moravskem so se imenovali Habani. Njihova keramika je bila prva in edina dekorativna keramika tega časa. Zaradi zaščite so Habani Moravsko poimenovali za obljubljeno deželo. Obstaja nekaj teorij o njihovem imenu: da Haban izhaja iz besede Haushaben, dvor, ali iz hebrejskega Ha-banim (sin), sami so sebe namreč imenovali božji otroci; da se Hutterji ne imenujejo po utemeljitelju sekte J. Hutterju, ampak po klobukih (Hut), ki so jih nosili. Ob koncu 16. st. je na Moravskem obstajalo okoli sto habanskih skupnosti. V sto letih so Habanska keramika spremenili Moravsko v vrt Evrope. S seboj so prinesli vinsko trto, jo gojili in se ukvarjali s prodajo vina. Za razliko od kmečkih vasi so bile njihove skupnosti bogatejše, ker so svoje izdelke prodajale. Po bitki na Beli gori l. 1620 z zmago Habsburgov in tridesetletno vojno je bil konec z obljubljeno deželo. Ob izgonu z Moravske so Habani, ki so jih oropale tuje vojske, odhajali golih rok. Odšli so na Slovaško, potem na področje današnje Madžarske in Romunije in dalje v Ukrajino. Po l. 1874 so se množično izseljevali v Kanado in Ameriko. Danes so znani kot Amiši, najbolj miroljubno ljudstvo. Nekaj jih je ostalo na Moravskem, nekaj družin pa se je ločilo od glavne skupine in mislim, da so prišli tudi na Pohorje. To sklepam po priimkih Toufar (na Češkem), Taufer (nemško zapisano v Sloveniji). Pri priimkih steklarjev in oglarjev se pojavlja tudi priimek Hutter ali Hütter (z razlago, da gre za izdelovalce lesnega oglja). Na to sklepam tudi iz naziva haban ali hepan, kar na Pohorju pomeni človeka z nenavadnim izgledom. Morda so se kot rokodelci pridružili večnacionalnim skupnostim pohorskih steklarn in so izdelovali, izrezovali hrastove kalupe za steklene izdelke. Da je šlo za različne vere, kaže tudi to, da so se čez steklarje pritoževali tamkajšnji župniki. Glaserji, glažutarji, judje Minařik navaja, da so prve pohorske steklarne nastale po vzoru čeških v 18. st., in zgodovinar Baš, da je okoli srede tega st. zaradi prusko avstrijskih vojn veliko čeških steklarjev iskalo delo v mirnejšem okolju. A v njunem času še ni bilo raziskav o čeških Judih, zato je v njunih zapisih nekaj 19 SEPTEMBER 2014 Eksodus Habanov, prizor iz madžarskega filma nenatančnosti, ki se jih da razjasniti z dejstvi iz novih raziskav. V 18. in 19. st. je bila na Češkem največja koncentracija glažut v vsej Evropi in to v pragozdu Šumava na meji s Pfalsko in Češka se je po svetu proslavila s steklarskimi izdelki. Steklarji so od plemstva najemali sicer večinoma brezkoristne gozdove. Od 14. st. naprej je bilo steklo ekskluziven izdelek in kupovali so ga samo zelo bogati – plemstvo in duhovščina. Izjema so bile le okrogle okenske ploščice. Posebej pomembno je odkritje v Janouškovi glažuti, kjer so iznašli kremenu podobno steklo, ki se je dalo brusiti, nato pa še odkritje rubinovega stekla, okrašenega z zlatom, in ahatovega stekla. S tem so češki steklarji zasenčili Murano. Posledica je bilo nezaslišano opustošenje čeških gozdov. Z odkritji so bili povezani predvsem Judje, ki so se preživljali s steklarstvom. Lehmann, ki je bil najprej brusilec dragih kamnov na dvoru Rudolfa II., in Friedrich Egermann. Veliko judovskih družin se je preživljalo s steklarstvom, velikokrat pa so se obrti priučili na Poljskem, kjer cehi niso bili tako močni, ali na plemiških dvorih, kamor moč mestnih cehov ni toliko segala. Nešteto Migracija Hutterjev v Evropi judovskih družin je nosilo priimek Glaser. Ustanovitev pohorskih steklarn se ujema s časom, ko je bil l. 1726 sprejet familiarni zakon, ki je omejeval število judovskih družin na Češkem (8.541) in na Moravskem (5.016). Po njem se je lahko poročil le najstarejši sin, ki je podedoval t. i. inkolat, državljansko pripadnost. Zanj je moral plačati od 300 do 500 zlatnikov in dokazati poznavanje nemškega jezika. Če so drugi sinovi želeli ustanoviti družino, so se morali izseliti. Zakon je veljal do l. 1849. Jude je iz Češke izgnala tudi Marija Terezija (l. 1744 po prusko-avstrijski vojni). Ni čudno, da so Anabaptisti danes, Amerika si poiskali svoje domovanje drugod, v zanje manj sovražnem okolju. Pogosto so konvertirali, mnogi v evangeličansko vero, ki je imela na Pohorju nekaj cerkva. Tako so nastale glažute: l. 1750 Lovrenc, l. 1760 Ruše, l. 1760 Rakovec, l. 1790 Pockova glažuta, l. 1794 Mislinjska grapa. Prav judovski priimki dokazujejo, da so se Judje zatekli na Pohorje nekajkrat kot lastniki glažut in kot steklarji. Domnevam, da so judovski priimki lastnikov pohorskih steklarn Langer, Eissner, Roth, Koch, Mayr, Hartnagel, Zemljička. Za Vivat (Vivod, Vivoda ali češko Vejvoda, kar je prevod Herzoga), Pock (Bock) se ne da z gotovostjo Naša občina | 20 trditi. Domnevam, da so judovski tudi priimki steklarjev kot Foit (Voit), Wolf, Langeker, Rath in Seidel, Rathsinger, Grossmann (Grosmon). Zelo zanimivo je tudi, da so judovske družine imele vzdevke, ki so se prenesli na posest in postale tradicionalno ime. Tako najdemo hišna imena kot Gril, Keber, Jeznik, Jakl, Kresnik, Urban, Garbus, Popjel in podobno, če jih naštejem samo nekaj. Minařik govori o posebni glažutarski nemščini, ki je nemško govoreči niso razumeli. Piše, da so glažutarji govorili saški dialekt. Zanj je značilno, da zamenjuje ch (h) s sch (š). To pa je zelo podobno jidišu, ki ga Nemci niso razumeli. Puff piše, da so se župniki višjim inštancam tožili, da otroci steklarjev ne hodijo k verouku in steklarji k maši. Steklarji so se branili, da so umetniki, svobodnega poklica, da morajo vse dneve delati, ker peč gori 24 ur, in da jih ne morejo izenačevati s kmeti. V matrikah na Pohorju so steklarji zapisani kot »ars nobilis« in titulirani z »dominus« – gospod in »domina« – gospa, do česar so od l. 1623 imeli na Slovenskem Glažuta v Jožefovi dolini na Češkem pravico samo baroni. Minařik navaja, da je v matrikah celo zapisano: »Magister artis vitriariae«. Če so bili med njimi tudi Judje, predstavlja to emancipacijo, za katero so bili drugod prikrajšani. Sklep Dotaknili smo se teme, ki je izrazito medkulturna. V njej se prepletajo verska, politična, kulturna zgodovina, ki pa so pred nami zakrite zaradi različnih razlogov. Najprej je za to zaslužen pojem naroda, ki skriva razlike v poreklu, da bi opravičil svoj obstoj. Veliko pa se je zgodilo, preden je ta narod nastal. Zlasti sta za to zaslužni burni 16. in 17. st. Današnja predstava o posameznikih je zelo statična – da prihaja iz tega in tega kraja in da je tam bil od vekomaj. To je posledica uradniškega gledanja. Vendar z dejstvom, da so ljudje sprejeli narodnost, še niso zabrisali svoje posebne zgodovine. Narodnost je samo del njihove identitete. S tem je povezano tudi vprašanje priimkov. Dostikrat priimki jasno govorijo o tem, kar naj bi človek bil, a ko se spustimo v njihovo preučevanje, ugotovimo, da se za priimkom več skriva, kakor odkriva. Prav to odkrivanje je veliko bolj zanimivo in tudi negotovo. Govori o tem, da sta evropska kultura in Evropa kot celota nasploh nastajali skozi valove konfliktov, ki so pustili sledi na njenem slehernem delčku. Bolj kot je nepomemben, majhen, bolj zanimiv je za preučevanje. Pohorje je nekaj takšnega. Nekaj o njem je raziskanega, a najbolj zanimive stvari še čakajo na razkritje. Eva Dvorakova oltarji pripovedujejo Cerkev sv. Ruperta v Završah Zanimivo je, da sta v Završah zrasli kar dve cerkvi, obe na zelo razglednih točkah, starejša cerkev sv. Vida in preprostejša cerkev sv. Ruperta. Slednja je iz 15. st., a so jo v 19. st. zgradili skoraj povsem na novo. Posvečena je sv. Rupertu, zavetniku dežele in nadškofije Salzburg in Koroške, velja tudi za zavetnika rudarjev v solnih rudnikih, priporočajo se mu kot zavetniku zoper šen in otroške krče. Glavni oltar v c. sv. Ruperta je preprost. V oltarni niši se nahaja kip sv. Ruperta v škofovski opravi. V desni roki drži palico, v levi pa vedro za sol. Na njegovi desni strani na loku stoji sv. Martin, ki ga prepoznamo po škofovski opravi in gosi ob nogah. Na nasprotni strani se kot protiutež nahaja kip sv. Antona Puščavnika v meniškem oblačilu s knjigo ter palico z zvoncem, ob nogah je še zelo značilen Antonov 21 SEPTEMBER 2014 prašiček. V zgornjem delu oltarja, atiki, vidimo Janeza Krstnika, ki krsti Jezusa. Ime sv. Ruperta je bilo znano in čaščeno v slovenskih deželah severno od Drave, ki so od l. 811 spadale pod cerkveno oblast Salzburga. Od tod so širili krščansko vero v slovenski Karantaniji že od srede 8. st. Južno od Drave se je čaščenje tega svetnika začelo širiti pod vplivom sv. Eme, ki je rada dajala cerkvam, ki jih je ustanovila, za zavetnika sv. Ruperta. Sv. Rupert je bil frankovskega rodu, učenec irskih misijonarjev in je že pred prihodom v Salzburg opravljal škofovsko službo v Wormsu. Z vsem srcem se je zavzemal za otroško ponižno evangeljsko preprostost, spokornost in osebno uboštvo, hkrati pa poglobljeno versko znanje. Bavarski vojvoda Teodor ga je povabil v svojo deželo utrjevat krščanstvo, saj je bilo ljudstvo še v veliki meri pogansko. Z veliko častjo ga je sprejel l. 697 v Regensburgu in mu dovolil, naj si sam izbere kraj zase in za tovariše. Rupert si je izbral kraj blizu razvalin rimskega mesta Juvanuma, današnjega Salzburga. Najprej je iztrebil z gozdovi zarasli kraj ter sezidal samostan in cerkev v čast sv. Petru. Tako je sčasoma nastalo novo mesto in ker je v okolici obnovil tudi solne rudnike, je mesto dobilo ime Salzburg. Mesto je hitro raslo in se razvijalo, tudi s pomočjo vojvod in drugih velikašev, ki jih je sv. Rupert pritegnil k razvoju. Tako se je sam lahko posvetil zgolj verskim nalogam. Ker mu je manjkalo pomočnikov, je odšel v svojo domovino ob Renu in si izbral novih 12 zglednih mož za samostan; ti so nato vodili še druge samostane. Na jugu je ustanovil še samostan v Bischofshofnu (Pongau) in cerkev sv. Maksimilijana. Menihi so obiskovali vse kraje, kjer je bilo treba ljudem duhovno in gmotno pomagati. Da ni zunanja prizadevnost prešla v prevelike človeške napore, je sv. Rupert tu in tam odšel v samoto in si tam poživil duha v molitvi in telesni pokori. Ohranilo se je izročilo, da je bil v težko dostopni duplini najbolj blažen in se je čutil zares v božji bližini. Sv. Rupert je učakal visoko starost. Rodil se je okoli l. 620 in umrl 27. 3. l. 718, tako je dočakal le nekaj manj kot sto let. Za svetnika so ga imeli že za življenja, njegov škofovski naslednik Virgil pa je njemu na čast sezidal stolnico v Salzburgu in vanjo prenesel svetnikov grob. To se je zgodilo 24. 9., ko je bil nekaj let v Sloveniji njegov liturgični godovni dan, po Slomškovi beatifikaciji pa so ga prestavili na 27. 3. Marjana Gmajner Korošec Vira • Leto svetnikov 3, julij–september, Mohorjeva družba, Celje 2000. • V. Schauber, H. M. Schindler, Svetniki in godovni zavetniki za vsak dan v letu, Ljubljana 1995. Naša občina | 22 skrb zase Shiatsu – čudežna moč dotika Mnogi negativni vplivi sodobnega načina življenja, kot so nezdrava prehrana, premalo gibanja, predvsem pa različne oblike stresa, veliko ljudem povzročajo vrsto težav. V kolikor ne spremenimo naših navad in včasih tudi načina življenja, se lahko to odrazi v različnih boleznih. Zato je najbolje, če ukrepamo preventivno in pravočasno poskrbimo za svoje zdravje. Večinoma si lahko pomagamo sami, včasih pa lahko poiščemo tudi pomoč oz. različne metode, ki nam pomagajo izboljšati naše počutje in ponovno vzpostaviti ravnovesje v našem telesu in življenju nasploh. Eden izmed takšnih pristopov je shiatsu, ki je pri nas še premalo poznan, zato je prav, da o njem v nadaljevanju povemo nekaj več. Kaj je shiatsu? Shiatsu je tradicionalna japonska zdravilna veda, ki je v sodobnem času nadgrajena s spoznanji o potrebah sodobnega človeka. Beseda shiatsu je v japonščini sestavljena iz dveh besed in v prevodu pomeni pritiskanje s prsti. Osnovni princip shiatsuja je življenjska energija, ki jo Japonci imenujejo »ki« in ki teče skozi celotno telo v med seboj povezanih kanalih, imenovanih meridiani. Bolezni so posledica neravnovesja oz. zastojev življenjske energije. Shiatsu zelo pozitivno deluje na sproščanje celotnega telesa. Hkrati pa se preko omrežja meridianov in energije »ki« v njih osredinja na odpravo blokad in tudi različnih psihofizičnih težav. Shiatsu terapija prinaša izboljšanje počutja in na prejemnika pozitivno vpliva na vseh nivojih – fizičnem, čustvenem, psihološkem in duhovnem. Shiatsu praktik na podlagi simptomov in glede na splošno energetsko raven prejemnika izvaja različne tehnike in s tem vpliva na izboljšanje telesnega počutja in splošnega stanja. Tehnike izvaja tako, da z nežnimi prijemi, rotiranjem in raztezanjem udov ter težo telesa pritiska s prsti, členki, dlanmi, komolci, koleni in tudi stopali na meridiane in akupresurne točke, s čimer vpliva na pretok energije. Prejemnik običajno leži na posebni blazini na tleh, lahko pa tudi na stolu, če se ne more uleči. Ves čas terapije je oblečen – najbolje v lahka, ohlapna in udobna oblačila. Rečemo lahko, da je dotik bistvo shiatsuja, saj je čudovit način komunikacije in posredovanja ljubezni in sočutja do sočloveka na zelo neposreden način. Vsa živa bitja se odzivajo na dotik in shiatsu pomaga zadovoljiti potrebo po njem. Pri katerih težavah shiatsu pomaga Shiatsu terapijo lahko izvajamo za sprostitev in odpravo stresa ali kot terapijo za izboljšanje specifičnih težav in stanj, v obeh primerih pa lahko prejemnik dobi občutek sproščenosti in izboljšane vitalnosti. Shiatsu terapija je namreč za večino prejemnikov globoka sprostitvena izkušnja, v primeru težav pa lahko redni obiski pri shiatsu praktiku pomagajo odpravljati in preprečevati različne zdravstvene težave. Shiatsu zelo učinkovito preprečuje in odpravlja stres, simptome astme, težave ob menopavzi, menstrualne težave, prebavne motnje, nespečnost, glavobol, migreno, tesnobo in depresijo, bolečine v hrbtu, bolečine in zmanjšano gibljivosti sklepov, otrdelost in bolečine v vratu. Poleg tega telesu pomaga pri izločanju strupenih snovi, pospešuje krvni obtok, obtok limfnih tekočin ter povečuje vitalnost, življenjsko moč in energijo. Posebnost shiatsuja je tudi v tem, da kombinira diagnozo in terapijo ter odkriva energijsko neravnovesje in zastoje energije še preden se pojavijo simptomi. Na ta način je lahko čudovita preventivna terapija. Kako shiatsu deluje? Z vidika zahodne medicine shiatsu deluje s stimuliranjem parasimpatičnega živčnega sistema in umirjanjem ter sproščanjem telesa. S tem vpliva na zmanjšanje bolečin in sproščanje različnih 23 SEPTEMBER 2014 napetosti. Posledično se sproščajo mišična tkiva, dihanje postane globlje, bolj umirjeno in enakomerno. Hkrati izboljšuje cirkulacijo in prekrvavljenost telesa, predvsem pa vzpodbuja naravne samoozdravitvene sposobnosti našega telesa. Prejemniki shiatsuja se po terapiji, ki običajno traja od 45 min. do 1 ure, počutijo bolje, lažje, imajo bolj zbrane in urejene misli, čutijo se močnejše in imajo več volje. Nekateri lahko čutijo tudi lažjo utrujenost in željo po spanju oz. počitku, druge pa preveva občutek obilja energije in želja po aktivnosti. V posameznih primerih lahko prejemniki po terapiji zaradi sproščanja in izločanja različnih toksinov iz telesa čutijo tudi rahlo slabost oz. podobne simptome, ki pa običajno čez kakšen dan ali dva izginejo. Izobraževanje shiatsu terapevtov Sodoben shiatsu je tudi v zahodnih državah postal cenjen komplementarni pristop in je marsikje na voljo tudi v bolnišnicah kot dopolnilna terapija za zdravljenje in preprečevanje številnih tegob. Hkrati je to zelo varna in učinkovita terapevtska metoda. Shiatsu je tudi eden redkih alternativnih pristopov, ki je v nekaterih državah vključen tudi v sistem zdravstvenega zavarovanja (v Švici, Avstriji in na Nizozemskem). V lanskem letu smo kot prva generacija študentov začeli s šolanjem za shiatsu terapevte, ki ga v Sloveniji organizira Shiatsu šola Panacea (www.panacea.si), poteka pa pod okriljem in v sodelovanju z British School of Shiatsu Do, ki je vodilna shiatsu šola v Veliki Britaniji. Šolanje v obsegu 500 ur študija traja 3 leta. Na koncu vsakega letnika je zaključni izpit. Po končanem 3-letnem šolanju študent pridobi diplomo za shiatsu terapevta, ki ustreza standardom EU. Vinko Jelenko skrb zase Predstavitev društva diabetikov Slovenj Gradec Na pobudo zdravnikov SB Slovenj Gradec so zaradi povečanja števila bolnikov s sladkorno boleznijo v začetku l. 1958 ustanovili Društvo diabetikov Slovenj Gradec. Vendar so bili začetki delovanja društva dokaj skromni, društvo ni imelo svojih prostorov, tako da je svoje poslanstvo opravljalo v najetih prostorih v Slovenj Gradcu. Z razvojem bolezni se je večalo število bolnikov in s tem tudi število članov društva. Ker je bila potreba po primernem prostoru za srečanja članov zmeraj večja, smo l. 1978 pridobili prostor v SB Slovenj Gradec, kjer je sedež društva še danes. Društvo v l. 2014 šteje 556 aktivnih članov in 160 neaktivnih. Cilj društva je povečati število članstva in njegovo izobraževanje preko raznih predavanj naših zdravnikov in medicinskih sester ter tudi zunanjih sodelavcev. Društvo svojim članom in drugim občanom nudi številne rekreacijske dejavnosti, kot so: vsakotedenski pohodi v okolici Slovenj Gradca, enkrat tedensko rekreativno kegljanje, rekreativni pohodi v sredogorje s planinskimi vodniki. Posebno pozornost društvo daje izobraževalnim oddihom svojih članov dvakrat letno v naravnih zdraviliščih in dvakrat ob morju. Naša občina | 24 Da bilo sodelovanje še boljše, organiziramo spomladanski in jesenski izlet z obiskom kulturnih ustanov in pri tem izkoristimo srečanja za še trdnejše vezi med društvi v Sloveniji. Posebno pozornost dajemo sodelovanju s sosednjimi občinami in občani, in lahko trdimo, da je sodelovanje na visokem, prijateljskem nivoju. To poteka na zelo pomembnih področjih, kot so strokovna Društvo diabetikov Slovenj Gradec Gosposvetska 1 2380 Slovenj Gradec Tel., faks: (02) 88 41 064, GSM: 040 742 342 Poslovni račun: 0247 0008 9197 250 Davčna št.: 12378542, Matična št.: 5276349 E-mail: [email protected] www/diabetikisg.si predavanja ter meritve KS in krvnega tlaka pri naših občanih; brezplačno ob dnevu drugačnosti v SG in ob svetovnem dnevu diabetesa. Želja IO društva je povečati rekreativne dejavnosti, strokovna predavanja in izobraževanja naših članov in občanov. Ivan Gašper predsednik Društva diabetikov SG kult-ura Glasbena šola Gvido – Kulturno razgrajanje 2014 Zadnji dan preteklega šolskega leta (v torek, 24. 6.) smo v Mislinji doživeli pravo presenečenje – Glasbena šola Gvido nam je v dvorani Lopan pripravila enodnevni otroški festival, ki ga je hudomušno poimenovala Kulturno razgrajanje. Zadnje tedne junija so otroci po navadi že nekoliko nestrpni – šolsko leto je bilo dolgo in pričakovanje počitnic je vedno vznemirljivo, zato so se, preden so pospravili torbe v kot, sprostili ter nekoliko razbremenili tudi starše. Dvorana Lopan se je izkazala za odlično lokacijo, ki nudi vse potrebno za izvedbo takega dogodka. Poleg tega je bil projekt varen tudi pred vremenskimi neprilikami, ki jim letos kar ni videti konca. Že dan prej, ponedeljek, 23. 6., se je v dvorani Lopan za vse malčke Vrtca Mislinja predstavila glasbena zasedba Karton Banda, ki je nastala iz čistega navdušenja in ljubezni do risank. Člane zasedbe, ki jo sestavljajo učitelji GŠ Gvido, torej družijo junaki, kot so Bacek Jon, Pink Panther, Čebelica Maja, Adams Family, A je to … in še mnogi drugi animirani liki. In ker so po duši pravi rokerji, so se odločili izvajati skladbe iz risank tudi na tak način – torej malo bolj po rokersko. Vsekakor nekaj novega za malčke, ki so bili navdušeni 25 SEPTEMBER 2014 nad predstavitvijo inštrumentov. Zasedbi se je v 2. delu pridružila še učenka solo petja Neli Voglar iz Šmartnega ob Paki. Kulturno razgrajanje je naslednji dan v dopoldanskem delu poskrbelo za različne ustvarjalne delavnice, na katerih se je risalo in kiparilo, izdelovalo glasbila iz različnih materialov (za recikliranje), najbolj popularne pa so bile poslikave na obraz ter izdelovanje potiskanih majic. Otroke sta obiskala tudi smešna in zabavna klovna Tom in Jerry, medtem ko je popoldne s svojim nastopom navdušila naša odlična pevka Eva Boto s programom za otroke. Občina Mislinja je tako poskrbela za dejavnosti za otroke, ki jih v Mislinji ni veliko. Prav zaradi pomanjkanja tovrstnih aktivnosti za otroke in posledično zanimanja se je rodila ideja, da bi tudi v Mislinji z novim šolskim letom zaživele Glasbene urice. Gre za nov program GŠ Gvido, primerljiv z glasbeno pripravnico za predšolske otroke (3–7 let), kjer se otroci že v zgodnjem obdobju spoznavajo z glasbo, glasbeno teorijo in inštrumenti. Program Glasbenih uric ima strokovno podlago in na sodoben način skrbi za glasbeno vzgojo otrok. Kulturno razgrajanje je torej doseglo svoj učinek, zato se že veselimo novih projektov in idej, ki nam jih bodo njihovi sodelavci s pozitivno energijo vsekakor kmalu zopet pripravili. Tomaž Pačnik Gvido Dodatne informacije: 031 34 36 30, [email protected] www.gvido.si kult-ura 20. Mala Tisnikarjeva kolonija OŠ Mislinja in KD Jože Tisnikar Mislinja sta 4. 6. organizirala jubilejno 20. Malo Tisnikarjevo kolonijo in jo zaključila z odprtjem razstave, ki je bila v nedeljo, 22. 6., v prostorih Tisnikarjeve rojstne hiše v Mislinji. Letošnji naslov dogodka je bil Svet skozi oči slikarja Jožeta Tisnikarja. Kolonija je potekala pod strokovnim vodstvom mentorjev, likovnih pedagogov Milana Bajžlja, Leonide Mesojedec Palir in Maruše Aberšek. Pred 20 leti se je Jože Tisnikar skupaj s takratnim vodstvom Naša občina | 26 šole dogovoril, da bodo z enodnevno delavnico pričeli spodbujati likovno ustvarjalnost otrok. Poimenovali so jo Mala Tisnikarjeva kolonija. Od takrat dalje je slikar zvesto spremljal mlade umetnike na enodnevnih ustvarjanjih, ki so postala tradicionalna. Danes je ta dogodek posvečen spominu na slikarja. Letošnje leto sta se poleg domače OŠ kolonije udeležili še šoli iz pobratene občine Središče ob Dravi in iz Gorišnice ter 10 gostujočih angleških otrok iz šole v Lidneyu. Tako je bila to leto prvič »mednarodna« kolonija, v kateri je ustvarjalo 40 mladih umetnikov. Dan so preživeli na kmetiji Adam, kjer jim zanimivih motivov za slikanje ni zmanjkalo. Oba dogodka sta potekala v času občinskega praznika, hkrati pa tudi v času vseslovenskega tedna ljubiteljske kulture, ki ga je organiziral JSKD Slovenije. Ob odprtju razstave so spregovorili župan Franc Šilak, predsednik KD Jože Tisnikar Zoran Ogrinc, likovni pedagog OŠ Mislinja Milan Bajželj in galerist Niko R. Kolar. Simpatično nedeljsko druženje je popestrila mlada glasbenica Žuža z zanimivim programom na harmoniki. Ob tej priložnosti se zahvaljujemo vsem za sodelovanje, prav posebej pa družini Bajželj in gostiteljici kolonije – kmetiji Adam. Doroteja Stoporko KD Jože Tisnikar kult-ura Kresna noč »Na kresno noč, poletni solsticij, dan, ko je svetli del dneva najdaljši in noč najkrajša in potem se začne počasno slovo, dan potihoma odhaja v temo … Na drugi strani pa vse raste, življenje se dogaja s še večjo intenzivnostjo … Dogaja se naravni ciklus, energija se hrani in vlaga predvsem v rast. In nenazadnje rastemo tudi mi, z vsako pesmijo nas ni manj, ampak več … Ker kresna noč ima prav posebno moč prav skozi poezijo in ljubezen.« Tako se je pričel uvodni del kresne noči, ki ga je prebrala Darja. A narava se včasih malo poigra z našimi pričakovanji in tisti večer je lilo kot iz škafa, bliskalo in grmelo je in naliv je bil vedno hujši. Ampak ta mokrota ni nikogar motila, saj se je pod šotorom odvijal res čaroben večer, ki smo ga pripravili skupaj s TD Mislinja, knjižnico in osnovno šolo. Na prizorišču, kjer so na štorih sedele »kresničke« in »kresnički« ter glasbena gosta, smo skupaj z gozdarji naredili skrivnostno vzdušje. Ženski del ekipe turističnega društva z zeliščarico Faniko Jeromel pa je poskrbel za scensko zasnovo. Veliko je bilo nežnega bluesa in pesmi o ljubezni, ki so se dotaknile tudi tistih, ki za nič na svetu ne bi spregovorili o tem čustvu. V ta posebni večer so nas popeljali – Ženski pevski zbor Mislinja, enkratni duo Stand Art Blues Band s kitaristom Mirom Kovačičem in akademskim glasbenikom orgličarjem Robijem Ivačičem, poezijo pa so brali učenci 6., 8. in 9. razreda OŠ Mislinja. Lepo je bilo poslušati tudi, kako so nekoč v poganskih časih verovali v kresno noč in o polbogu Kresniku, ki je bil zlatolasi in zlatoroki sin ognjenega boga, podedoval je sonce, svetlobo … Bil je sončno božanstvo. Obdobje kresne noči se vrti okoli vraž, pravljičnih bitij, upanja, moči svetlobe, radodarnosti 27 SEPTEMBER 2014 narave, hrepenenja, ljubezni, moči magičnih rastlin in zeli, ki nam lajšajo in lepšajo življenje tudi danes. Na koncu pa še prijazen namig letošnjega kresnega večera: »Naj bo letošnja kresna noč nežno opozorilo na to, kako globoko so naša življenja odvisna predvsem od rastlinskega sveta, prepletenost tega in onega bi morala biti skladna in delovati v smislu spoštovanja do vsega, kar nam daje mati narava. Če bi ujeli praprotno seme, za kar je seveda potrebna čista duša ali naivno in nepokvarjeno otroško srce, bi nam bilo kaj hitro jasno, do kam seže naše spoštovanje.« Vsekakor je bilo vredno videti, slišati in občutiti ta kresni večer! Doroteja Stoporko kult-ura Živ plamen navadne svečke Večkrat mi na misel pride ravnanje moževe stare tete Angele. Ko je postala vdova, je pogosto odhajala na pokopališče. Takrat so se dobile za prst debele dolge sveče. Te je razrezala na štiri dele in kadar je odšla na pokopališče, je na grobu prižgala svečko. Usedla se je na klopco ter počakala, da je svečka pogorela. Nato je pomirjena odšla domov. Kaj se je spremenilo v nekaj desetletjih? Praktično vse. Potrošniška miselnost je zajela tudi nas, ki smo jo mogoče nevede in nehote sprejeli. Vrinila se je v vse pore našega življenja, tudi v naš odnos do umrlih. To se najbolj kaže v pretirani rabi sveč. Tržišče so že pred leti preplavile plastične sveče in izdelovalci se radi pohvalijo, koliko ur oz. dni katera gori. Da ne govorim o utripajočih električnih plastičnih svečah, ki utripajo več mesecev! Smo ob tem kar pozabili, kaj je bistvo sveče, ki jo prižgemo na grobu najdražjih? Ali naj sveča gori za mimoidoče, da bodo videli, kako zelo skrbimo za grob? Ali niso vse te sveče nadomestek za naš izpraznjen odnos? Kot da je najpomembnejše, da smo kupili čim večjo svečo, pohiteli na grob, jo prižgali in spet odhiteli. Teta Angela je ravnala povsem nasprotno. Dokler je svečka gorela, je bila tam, v mislih s pokojnim. Ali ni bistvo v tem, da prižgemo eno samo preprosto svečko in se ustavimo ob grobu z lepo mislijo na rajne ali molitvijo? Na ekološki problem, ki ga ustvarjamo s svečami, nas že nekaj let opozarjajo posamezne institucije in nekateri mediji, pa tudi ugledni posamezniki, a se mi zdi, da bistvenega preobrata na pokopališčih še ni zaznati. Sprememba se mora zgoditi najprej v naših glavah, zato mi zgodba tete Angele postaja vse bolj dragocena in pomenljiva. Marjana Gmajner Korošec Naša občina | 28 podjetniške izkušnje Plesna šola Devžej Začetki plesanja na Koroškem segajo v l. 1983, ko sem se kot srednješolec začel aktivno ukvarjati s plesom. Po 5 letih tekmovalnega plesa sem na fakulteti za šport opravil izpite za plesnega vaditelja, čez 2 leti pa končal šolanje za učitelja plesa. Tako se je v 90-ih prvič pričelo delo z mlajšimi tudi v osnovnih šolah na Koroškem, najprej v Mislinjski dolini in Velenju. L. 1991 smo ustanovili plesni klub Karmen s sedežem v Slovenj Gradcu. Ker je število navdušencev za ples iz leta v leto naraščalo, sem si poiskal nekaj mlajših sodelavcev iz Velenja in skupaj smo pričeli z načrtnim delom z najmlajšimi. L. 1993 smo ustanovili Plesno šolo Devžej s sedežem v Mislinji, to ime pa je prevzel tudi plesni klub. Trdo delo se je hitro obrestovalo. Perspektivne plesalce iz plesne šole smo povabili v plesni klub. Sprva je bilo 11 plesnih parov. Trenirali smo po osnovnih šolah, v gasilskem domu v Slovenj Gradcu, nato pa v dvorani kulturnega doma v Starem trgu. Dejavnost plesne šole smo razširili v Dravsko in Mežiško dolino, Slovenske Konjice, Šaleško in Savinjsko dolino in odprli podružnico v Murski Soboti za Prekmurje, ki jo vodi plesni učitelj Ambrož Pušnik. Z razširitvijo plesne šole se je povečalo tudi število plesnih parov in l. 1995 in 1996 je bil to najmlajši in najmnožičnejši klub v Sloveniji. S pomočjo trenerjev Franja Kozarja (starosto slovenskega plesa), Mateja Na šolskem plesnem festivalu Sagmeistra (priznanega plesnega strokovnjaka v Tokiu) in Urše Gestrin (plesne strokovnjakinje v Londonu) so prišli tudi uspehi. 3 pari so postali člani državne reprezentance. Tomaž Vratar – Vesna Šošter pri članih, Aleš Cokan – Daša Kotnik pri starejših mladincih in Alja Cverlin Pušnik – Marko Soderžnik pri mladincih. Tomaž Vratar in Vesna Šošter sta na svetovnem prvenstvu starejših mladincev l. 1997 osvojila 5. mesto. Takoj naslednje leto sta med člani v kombinaciji 10 plesov na domačem prestolu nasledila takrat že trikratna svetovna prvaka v kombinaciji Andreja Škufco in Katarino Venturini, ki sta se odločila plesat samo latinskoameriške plese. Na svetovnem prvenstvu za člane sta v Tokiu zastopala Slovenijo in ji v standardnih plesih priplesala 32. mesto. Prav tako sta v različnih starostnih kategorijah Slovenijo na svetovnih prvenstvih večkrat zastopala Alja Cverlin Pušnik in Marko Soderžnik, ki sta se redno uvrščala vsaj v polfinale. Ob odhodu Vesne Šošter na študij v Ljubljano se je tekmovalna kariera tega mislinjskega para zaključila. Tomaž je na fakulteti za šport uspešno opravil šolanje za plesnega učitelja in je danes zaposlen v PŠ Devžej. Kot trener pa svoje plesno znanje prenaša na mlajše plesalce v plesnem klubu. V l. 2003 je plesna šola končno prišla do svojih prostorov v poslovno trgovskem centru Katica v Slovenj Gradcu. Pogoji za delo so se bistveno izboljšali, to pa je privabilo v plesno šolo še več mladine, predvsem pa odraslih, ki vidijo v plesu tudi možnost rekreacije in družabnosti, plesna šola pa je s prostori v Slovenj Gradcu postala nekakšen plesni center Koroške. Tu plešejo vsi koroški maturanti, 1. petek v mesecu se odvijajo plesni večeri za odrasle, kar nekaj osnovnih šol ima v naši dvorani tudi valete. In ob vseh teh dejavnostih že spet primanjkuje 29 SEPTEMBER 2014 Plesna rekreacija prostora za vsakodnevne treninge športnih plesnih parov. Kasneje sta postala člana reprezentance še Nastja Vodenik – Mitja Grudnik pri starejših mladincih. Kot mlajša mladinca pa na vrata mladinske reprezentance že trkata Marcel Vodenik in Sara Rednak iz Mislinje. Sledi jima še kopica mlajših perspektivnih plesnih parov, tako iz Šaleške doline kot s Koroške. V kolektivu plesne šole so danes zaposleni 4 plesni učitelji, ki delajo na različnih koncih Slovenije. Plešemo že v vrtcih. Šolsko mladino razdelimo v starostne skupine. V več kot 40 osnovnih šolah naučimo devetošolce Prvošolci so zaplesali že 1. dan. osnov družabnega plesa, s katerimi se predstavijo na valetah. To znanje nadgradijo čez 4 leta kot maturanti in zaplešejo na maturantskih plesih v Prekmurju, na Koroškem in v Velenju. Uspešno sodelujemo z osnovnimi šolami v projektu Ministrstva za šolstvo in šport na šolskem plesnem festivalu. Letos je v tem projektu sodelovalo 164 osnovnih šol in bilo vključenih preko 6.000 otrok. Vsi ti učitelji PŠ Devžej so bili vzgojeni doma, nekoč plesalci v tem klubu, na kar smo ponosni. V teh 20 letih dela smo stopili ob bok največjim plesnim centrom. Je pa res, da kot plesna šola in klub na periferiji nikoli ne bomo Pasti za kolesarje! Na prenovljeni in delno novo izgrajeni cesti od pokopališča v Šentilju pod Turjakom do Časa so odtoki za meteorno vodo narejeni tako, da gre v ta odtok tretjina kolesa. Če se želimo izogniti kolesarju ali avtomobilu, je ta odtok past, ki lahko povzroči padec oz. nesrečo. Drago Felle imeli močnega tekmovalnega članskega plesanja, saj po končani srednji šoli plesalci praviloma odidejo na študij v Ljubljano ali Maribor in tam nadaljujejo svojo plesno pot. Morda pa se bodo nekoč vrnili in svoje plesno znanje prenašali na naslednje generacije. Smo pa veseli, da se zadnja leta zelo veliko ljudi odloča za plesne tečaje družabnih plesov, ki kasneje prerastejo v plesno rekreacijo in neko stalno obliko druženja, kar v današnjem času ob tem tempu življenja pogrešamo. Aleš Pušnik Naša občina | 30 mlad.si Pozdravi iz Andaluzije 13 sodelujočih v Comeniusovem projektu V sožitju – z naravo in drug z drugim, predstavnica Občine Mislinja, ravnateljica in računovodkinja OŠ Mislinja, 6 učiteljic, vzgojiteljica, predstavnik Zavoda za gozdove Primož Areh, zeliščarica Fanika Jeromel in ekolog Matjaž Jež, smo zadnji teden meseca maja obiskali naše mednarodne partnerje v južni Španiji v mestu Lucena. Prvi dan smo iz Benetk odleteli do Malage, nato smo se z avtobusom odpravili do Lucene. Popoldan smo bili deležni gostoljubnega sprejema prijaznih in zgovornih Špancev pri njihovi koordinatorici Araceli Antrás García. Naslednji dan pa nas je v mestni hiši svečano sprejel župan José Cantizani Bulance. Dogodek so popestrili odlični pevci glasbene šole pod vodstvom simpatične učiteljice. Naš prihod je snemala tudi njihova televizijska postaja, tako da so v tem predelu Španije slišali za Mislinjo in videli njene predstavnike. V naslednjih dnevih smo obiskali 3 osnovne šole, glasbeno šolo, ekološki vrt, lončarsko obrt, knjižnico, muzej, ekološki vrt Subbetica v Cabri, botanični vrt v Malagi ter si ogledali mesta Lucena, Sevilla in Malaga. V šolah smo spoznali, kako učitelji vključujejo projekt v življenje in delo šole. Posebej zanimiv je bil prikaz muslimanske kulture, saj v Luceni še zmeraj živijo v sožitju 3 kulture – krščanska, muslimanska in židovska – prevladuje krščanska. Vse šole imajo lepo urejene Comeniusove kotičke, kjer si je bilo z veseljem ogledovati fotografije slovenskih znamenitosti. Učenci so takšni kot pri nas, vedoželjni, radoživi in simpatični. Vse šole so za nas pripravile kulturni program. Obiskali smo jih tudi pri pouku. Za nas in našo šolo so izdelali simpatična darilca – odtise rok, pisemca, bralna kazala, plakate, ekološka mila, piškote. Še posebej zanimiv je bil prikaz izdelave ekološkega mila, ki so ga izvedli učenci višjih razredov. Sodelovali smo v lončarski, plesni in glasbeni delavnici. Nekaterim je uspelo narediti preprost lončarski izdelek. Poleg tega smo se skušali naučiti flamenko, kar nam je povzročalo kar nekaj težav. Ples je videti preprost, vendar že osnovni plesni koraki začetniku povzročajo težave. Najuspešnejši smo bili v glasbeni delavnici. 31 SEPTEMBER 2014 Vsak dan obiska smo spoznavali tudi njihovo bogato kulturno dediščino. Ogledali smo si bogato okrašene cerkve, zanimive muzejske zbirke in druge znamenitosti. Poslušali smo njihovo tradicionalno glasbo in jedli okusno hrano, ki vsebuje veliko oljčnega olja, rib in tudi mesa. Oljčno olje jedo že pri zajtrku. Zanimivi so prigrizki raznolikih okusov – tapasi. Pripravljati znajo tudi odlične sladice. Specialiteta so menda okusni polži, ki pa jih nihče od nas ni upal poskusiti. Število 13 je prineslo srečo mislinjski delegaciji sodelujočih v Comeniusovim projektu V sožitju – z naravo in drug z drugim. Kajti vseh 13 udeležencev se je z lepimi spomini, za izkušnjo bogatejših, srečno vrnilo domov. Španijo si bomo zapomnili po prijaznih, sproščenih in temperamentnih ljudeh, bogati zgodovinski in kulturni dediščini, zanimivi glasbi, sožitju različnih kultur, barviti keramiki na fasadah hiš, okusni raznoliki hrani, lepo opremljenih šolah, zanimivih izdelkih na hodnikih šol in seveda po gostoljubnosti ter dobri organizaciji našega obiska. Petra Fidler koordinatorica projekta Naša občina | 32 kolumna Ona piše Julija je svet najlepši ob 6.00 zjutraj; ker je zunaj še premrzlo za gole noge in ker študentje še, hvala bogu, spijo. V odvisnosti od orografskih razmer in vlage v zraku, pogojuje študentska klima opravljanje (ali neopravljanje) izpitov v poletnih mesecih: kronično prokrastinirani bruci puščajo izpite za september, avgusta pa se ujemajo v zadnje sončne žarke in puf! Tu so solze, ko pride do vpisa, ker profesor ne razpiše več roka, mi pa smo naenkrat samo še številka in, še huje, se tega zavedamo. A česar se ne zavedamo, so naši težko nadstandardni privilegiji, ko pride do šolanja. Ko mi glavo, utrujeno od štirih (!) ur predavanj zajame ogenj in se razširi vse do skrite etaže, kjer počiva 5 skurjenih sivih celic, zaradi opazke slovensko (ne)govorečega voznika avtobusa, je kaj hitro lahko pozabiti, da študiram praktično zastonj. Da 20 € šolnine ni nič proti davku fakultet, ki ga odplačujejo zahodno še na stara leta in v naslednji generaciji. Da zaradi študentskih subvencioniranih bonov jem po minimalni ceni in da je postalo vse tako hitro dostopno, da sem lahko vsak vikend doma. Kje je torej razlog, da povprečje znanja in koristnosti mladih ljudi pada ne le proti ničli, temveč v minus? Problem je v pridihu samoumevnosti. Oznako »za đabe« je dobilo vse, razen koncertnih vstopnic (katerih cene, očitno, naraščajo) in tako v večini študij ni več privilegij, temveč logičen korak po srednji šoli. Lenoba ni več problem posameznika, temveč zdravniško opravičljiv razlog za (tako fizično kot mentalno) odsotnost in motnje koncentracije so na dosegu klika računalniške miške. In po drugi strani je tu vedno več samoorganiziranih študentov in študentskih gibanj, ki se trenutnega problema zavedajo. Jasno nam je, da je služb premalo, družboslovcev pa preveč. Jasno nam je, da lahko koristimo bonus samo še nekaj let in jasno nam je, da niti bonus ni več bonus. Jasno nam je, da v svetu danes preživi tisti, ki se znajde, in povsem jasno nam je, da niti naš evro ni več naš evro. A bruci si ne bodo nehali puščati izpitov za september. Lačni Breaking bad fani ne bodo nehali naročati pic ob enih zjutraj, ko niso več na bon (in sanjati, da »če faks ne rata, je tud tole kuhanje perspektivno«). Diplomanti ne bodo čudežno vsi kar naenkrat dobili služb. Nihče ne bo nehal sebično koristiti slehernega privilegija, ki mu je podarjen med plenice, in ki tako nehvaležno terja svoj davek čez leta. Mati podari in Mati vzame, Mati narava, Mati država … samo, da je tu nekdo, ki ga še ganemo. Neža Oder Moja jesen Dozorelo je življenje v jesen. Utrujena leta so odela se v pozabo, sreča izgubila se v času je življenja, a jesen še polna tihega je hrepenenja. Včasih mrak pustote se prikrade v dan, čas vleče se v prazno tišino noči, v gnezdu pozabe zajoče osamljena ptica – besede neslišne so nje govorica. Pa svetel žarek sonca vedno najde pot skozi veje mojega življenja, razprši meglice, prežene vse oblake – čas prehitre dela zdaj korake. Vsako jutro posejem radost svojih let, vzamem dan v svoje dlani, z lepoto jeseni nahranim dušo, s sanjami napojim življenja sušo. Iva Zaveršnik - Kalteneker 33 SEPTEMBER 2014 ustvarjalne delavnice Skupina ljubiteljskih fotografov sodelovala na občinskem prazniku Veseli smo bili, da smo se lahko z našo razstavo dejavno vključili v praznovanje občinskega praznika. Motivi naših fotografij so sledili osnovni temi praznika, saj smo jih naslovili s skupnim naslovom Gozd v letnih časih. K razstavi so pripomogli TD Mislinja in DU Mislinja ter seveda Občina Mislinja, ki se jim vsem najlepše zahvaljujemo. Sicer pa smo v 1. letu druženja dvakrat na mesec ob gledanju fotografij kolegic in kolegov ne samo uživali ob moči fotografske izpovedi, ampak dobili tudi nekaj dodatnega znanja z izmenjavo izkušenj in idej za motive. V skupini nas je bilo največ upokojencev: Marica, Marija, Majda, Silva, Dani, Rudi in Milan. Za medgeneracijsko druženje pa je zaslužen Jože. Tudi v prihajajočem »šolskem letu« bomo nadaljevali z druženjem, saj želimo še naprej uživati ob občudovanju ujetih trenutkov s fotoaparati. Poskrbeli bomo, da bomo naš pogled na naravo predstavili še na kakšni razstavi ali predstavitvi in tako delili naše veselje še z vami, ki vas fotografija zanima in pritegne. Marica Rošker Naša občina | 34 ustvarjalne delavnice Študijski krožek: Ohranjanje starih obrti – pletenje iz ličja Tudi v letu 2014 smo v Podjetniškem centru Slovenj Gradec izvajali študijski krožek v Mislinji, v okviru katerega je 12 udeleženk, ki so tudi članice ročnodelske skupine Sončnice, spoznavalo staro rokodelsko obrt – pletenje iz ličja. Čeprav termin izvajanja krožka ni bil ravno najprimernejši, saj je ličje najlažje dobiti jeseni, smo ga s skupnimi močmi uspeli najti dovolj za učenje. Skupaj z zunanjima sodelavkama, Ano Kašnik iz Pameč in Antonijo Sečnjak iz Podgorja, smo spoznavale material, možnosti obdelave in pridobivale veščine, znanja in spretnosti te, nekdaj tudi v naših krajih kar razvite obrti. Vsaka je izdelala rožo in figuro iz ličja, pleten podstavek iz kitk, pletenih iz ličja, ter podstavek ali skledo, šivano iz ličja s pomočjo igle. Izdelke smo razstavile na razstavi v centru Lopan ob občinskem prazniku konec junija. Udeležile smo se tudi Likofa na Taberhi, etnološkega dneva v Muzeju na prostem v Rogatcu, kjer smo spoznavale mojstrice s Kozjanskega in Obsotelja pri pletenju torb in copat iz ličja. Katarina Žagar 35 SEPTEMBER 2014 društveno dejavni Člani U3ŽO obiskali Mislinjo U3ŽO je Univerza za tretje življenjsko obdobje, ki je odprla svoja vrata v Slovenj Gradcu prvič v šolskem l. 2013/2014 v okviru Mocisa. Vanjo so včlanjeni ne samo občanke in občani Slovenj Gradca, ampak tudi iz večine koroških občin (Dravograd, Mislinja, Ravne na Koroškem, Radlje od Dravi, Muta, Vuzenica, Prevalje). Univerza ponuja zelo zanimive programe za izobraževanje upokojenk in upokojencev. Posamezni člani so lahko izbirali med številnimi programi glede na svoje interese: astronomija, ustvarjajmo, raziskovanje lastnega izraza, odkrijmo lepote naše domovine, filozofirajmo skupaj, angleščina, nemščina, francoščina, računalništvo, joga, zumba. Članica skupine »Odkrijmo lepote naše domovine« sem tudi avtorica tega prispevka. V 1. letu smo v tej skupini spoznavali del Koroške. Najprej Slovenj Gradec z njegovimi muzejskimi zbirkami, z umetniško in zgodovinsko znanimi cerkvami in srednjeveškim obzidjem. Ste vedeli, da so ob gradnji gimnazije našli ob obzidju veliko zanimivih predmetov, ki so jih takratni prebivalci odmetavali kar čez zid v obrambni jarek? Odpravili smo se tudi v Dravograd v Bukovje in v gestapovske zapore. V Bukovju nas je med drugim presenetilo originalno pohištvo, ki je bilo last družine Tuđman. Na vseh teh lokacijah nas je strokovno vodil kustos Koroškega pokrajinskega muzeja Marjan Kos. V Libeličah nam je kraj in njegove bogate zbirke zelo zavzeto predstavila domačinka, ki je aktivna na več področjih. Natančneje smo si ogledali cerkev v Šentjanžu z romanskimi in gotskimi elementi ter dvostolpno cerkev sv. Petra na Kronski gori s slikami J. A. Straussa. O posebnostih teh 2 cerkva nam je zanimivo pripovedovala naša mentorica Mira Časar. Člane naše skupine je zanimala tudi Mislinja in z veseljem sem pripravila program spoznavanja znamenitosti naše občine. Ker namenimo vsakemu srečanju približno 3–4 ure, sem morala skrčiti program ogledov. Najprej smo si ogledali cerkev sv. Ahaca. Kolegi so bili navdušeni nad ohranjenostjo cerkvice, njeno lepo notranjostjo s starimi poslikavami in gotskimi elementi, pa tudi nad njeno zunanjo podobo. Nato smo se zapeljali v naš park, za katerega je ureditev zelo verjetno zasnoval brat Žiga Zoisa, saj je bil ta lastnik železarne. V parku nam je podpredsednica TD Mislinja Minka Koprivnikar zelo nazorno predstavila industrijsko zgodovino našega kraja: od glažute preko železarstva do lesne industrije. Peš smo se napotili k Tisni karjevi domačiji. Po poti smo si ogledali še nekaj ostankov in lokacij stare industrije ter pravljični Blažev studenec. V Tisnikarjevi hiši nas je ljubeznivo sprejela Dora Stoporko, ki nas je seznanila z življenjem in delom našega umetnika ter z vsemi aktivnostmi, ki jih vodi Društvo Jože Tisnikar. Ogledali smo si razstavljena dela in pokukali v »tabernakelj«. Nazadnje smo se ustavili v našem Vagonu, saj ima ta res zanimivo opremo. Hitro so se nam prebudili spomini na osnovnošolske izlete z vlakom. Ker nismo imeli časa za ogled Hude luknje in vzidanih nagrobnikov iz rimskih časov, sem jim o tem kratko povedala in jim priporočila ogled Naša občina | 36 spletne strani TD Mislinja, vključno s pripovedkami. Seveda nismo mogli mimo dogovora o nadaljnjih nalogah. Dogovarjali smo se o gradivu sakralne dediščine v občini Slovenj Gradec z glavnimi umetnostnozgodovinskimi značilnostmi, ki ga bomo izdali kot naš izdelek leta. Opredelili smo tudi končni program za zaključni izlet univerze, katerega organizator smo. Ob slovesu so mi kolegi povedali, da so bili presenečeni nad zgodovino našega kraja in navdušeni nad vsem, kar smo jim pokazali. Če vas zanima sodelovanje v naši skupini oz. kakršenkoli drug program U3ŽO, vas bomo z veseljem sprejeli medse ob vpisu v septembru. V načrtu je še razširitev programov z šahom, bridžem, fotografijo, glasbeno zakladnico, kinom ob kavi … Univerza oz. Mocis ima svoje prostore v zgradbi ZD Slovenj Gradec. Iz lastnih izkušenj lahko rečem, da mi članstvo in aktivno sodelovanje v U3ŽO prinaša nove izzive, nova znanja, zanimiva druženja in nove kolege. Ob tem pa se z veseljem udeležujem več aktivnosti tudi v naši občini, saj je izbira zelo pestra. Zaradi vsega tega je moje tretje življenjsko obdobje zanimivo in pestro. Marica Rošker društveno dejavni Člani DU Mislinja smo si ogledali del avstrijske Koroške Prvo soboto v juliju smo se s polno zasedenim avtobusom odpravili proti Celovcu. Med potjo nas je z zanimivimi informaciji o krajih ob levem bregu Drave, mimo katerih smo se vozili, seznanjal naš predsednik Konrad. Prvi cilj je bil 67 m visok razgledni stolp nad Vrbskim jezerom, ki lahko sprejme naenkrat 500 obiskovalcev. Glavne podatke o gradnji in gradbenih materialih nam je podal njegov arhitekt. Navdušil nas je čudovit razgled na res veliko Vrbsko jezero, ki se je v svoji dolžini slabih 20 km razprostiralo pod nami. Med gorami pa smo občudovali tudi naš Triglav. Naslednji cilj sta bili cerkvici na polotoku jezera. Ogled zanimivih cerkvic z enkratno okolico je bil naključno dopolnjen s čudovitim solo petjem Ave Marije. Dobro hladno kosilo iz prtljažnika avtobusa smo si privoščili kar pri slovenskem knežjem prestolu, saj je lepo urejen park ob njem s prijetno senco nudil dovolj prostora. Ob pogledu na prestol smo se spominjali vsega, kar smo slišali in prebrali o naših knezih in obredu ustoličenja. Z močno in aktivno slovensko skupnostjo v Celovcu so nas seznanili v Slovenskem klubu. Življenje in organiziranost sta nam predstavila Dorjan, predsednik Kluba slovenskih študentk in študentov v Celovcu, in Peter, mladi slovenski obrtnik v Celovcu. Nato sta nas še prijazno vodila po ulicah centra Celovca in nam pokazala glavne znamenitosti. Vloge so se torej tokrat obrnile: vodila sta nas prijetna mladeniča, mi manj mladi pa smo ju z zanimanjem poslušali in jima sledili. Polni prijetnih vtisov smo se ne preveč utrujeni odpeljali proti domu po prelepi dolini Podjune. Izlet je naš predsednik s sodelavci organiziral tako dobro, da smo veliko videli in novega izvedeli, vendar smo imeli tudi dovolj časa za druženje in prijeten klepet s sovrstniki. Zato z veseljem pričakujemo naslednji izlet. Marica Rošker 37 SEPTEMBER 2014 društveno dejavni Planinarjenje po Dugem otoku … Planinci Planinske sekcije Pilates Dolič poleg izletov v domače hribe radi obiščemo tudi manj znane, neraziskane in bolj oddaljene kraje. V družbi članov PD Mislinja smo se konec maja pod vodstvom vodnika Miha, ki je vse skrbno pripravil in organiziral, odpravili na štiridnevno potepanje po Dugem otoku in Kornatih. Vožnja do Zadra, kamor smo prispeli v dopoldanskih urah, je hitro minila. Čas do odhoda trajekta smo izkoristili za ogled znamenitosti Zadra. Prava paša za oči je bil sprehod po njihovi tržnici. Ob obilici sadja in zelenjave ne gre brez olivnega olja, travarice, suhih fig in sira. Na promenadi ob obali smo prisluhnili morskim orglam, ki dajejo neverjetne melodije, ko se voda preliva skozi njihove piščali. Ogledali smo si tudi ploščad, na kateri je »pozdrav soncu«, ki je posvečen planetom našega osončja. Dugi otok je čudovita oaza miru, kjer se sprostita duh in telo. V pomladnem času, ko je vse razcveteno in zeleno, ko še ni poletne vročine, je odkrivanje njegovih lepot en sam užitek. Zaradi njegove raznolikosti ga imenujejo tudi otok nasprotij. Znan je po gozdovih črnega hrasta in bora. Po velikosti je na 7. mestu med hrvaškimi otoki. Dolg je 45 km in širok od 1 do 4 km. Najvišji vrh je Vela straža s 338 m n. v. Na otoku je 12 naselij, v katerih živi okrog 1.500 prebivalcev. Naseljen je bil že zelo zgodaj, o čemer pričajo arheološka najdišča iz stare in srednje kamene dobe. Otok je prepreden s kraškimi kanali in jamami. Na otoku je najlepša peščena plaža na Jadranu (menda tudi na svetu) – Sakarun, kjer so odsevi čudovitih odtenkov turkizne barve. Že v popoldanskem času smo se sprehodili po njihovih starih oljčnih nasadih – maslinjakih. Občudovali smo stara oljčna drevesa – najstarejše je staro ok. 700 let, zdravilne rastline in ostalo rastje ter lokve – to so s kamenjem obzidani zbiralniki vode. Naslednji dan smo obiskali naravni park Telaščica, ki se nahaja na JV delu otoka. Zaliv z istim imenom je ena največjih, najvarnejših in najlepših naravnih luk na Jadranu, ki obsega kar 69 km razčlenjene obale. Po sprehodu skozi gozd smo prišli do velikega slanega jezera Mir z zdravilnim muljem. V prijetno topli vodi smo se okopali. Pot smo nadaljevali ob obali jezera do kamnite obale, kjer smo množici skulptur iz zloženega kamenja dodali še svojo. Med makijo in kamni smo se povzpeli nad mogočne klife, ki se dvigujejo tudi do 200 m nad morje. Njihove navpične stene pa padajo še do 90 m pod morsko gladino. Odpirajo se pogledi na mogočne stene klifov, ki jemljejo dih, morje se blešči v soju sončnih žarkov. Nekaterim je bilo dano videti tudi beloglavega jastreba, ki ima tam svoje gnezdišče. V zraku je lebdel vonj Naša občina | 38 eteričnih olj borovcev in raznih zdravilnih zelišč. Vsenaokrog je rastlo polno tavžentrože, šentjanževke, mirte, smilja, mete, rožmarina, žajblja, brinja, materine dušice in še drugih zelišč. Otok je raj za zeliščarje. Na otoku je 7 označenih stez zdravilnih zelišč, dolgih več kilometrov. Zvečer smo si v mestu ogledali sejem zdravilnih zelišč in izdelkov. Domačini so ga popestrili z nastopom dekliške klape in zvoki iz preprostih instrumentov njihove »tovareče mužike«, kjer skupina mladih fantov trobi na kravje rogove, stresa stare likalnike na oglje in igra na bobne in činele. Vse to v spomin na stare čase, ko so s temi zvoki v gosti megli usmerjali ribiče, da so lahko zapluli v luko. Nazadnje so nas pogostili še s slastnimi sardelicami z žara. Z ladjo smo se popeljali po delu Narodnega parka Kornati, ki obsega 89 otokov in otočkov. Ime so dobili po največjem otoku Kornatu. Z morja smo pogledovali proti mogočnim klifom in Telaščici, v daljavi videli svetilnik na Sestrici, zapluli mimo otoka Mane, na katerem so zgradili kamnite kulise za snemanje filma Pobesnelo morje. Na otoku Kornatu smo si ogledali Marijino cerkvico in se povzpeli na vrh, kjer so še ostanki nekdanjega samostana. Ustavili smo se še na otoku Levrnaka, kjer so se bolj pogumni okopali v hladnem morju, nekateri pa povzpeli na bližnji hrib, od koder je čudovit razgled na celo otočje in še dlje. Na ladji smo se okrepčali z okusnim ribjim kosilom. Vožnja nazaj je kar prehitro minila. Zvečer pa nam je vodnik pripravil še presenečenje izleta, ki je bilo res nepozabno doživetje. Z najvišjega dela klifov, ob trdnjavi iz 1. svetovne vojne, smo ob šampanjcu in pesmi pričakali sončni zahod. Nazadnje smo se po Dugem otoku in Kornatih razgledali še z Orljaka (drugi najvišji vrh otoka), ki je skoraj do vrha porasel z borovci in brinjem, vmes pa raste še veliko zdravilnih zelišč. Zapeljali smo se še na Veli rat in se sprehodili okrog svetilnika Punta Bjanka, ki je s svojimi 42 metri najvišji svetilnik na Jadranu. V luki Brbinj nas je že čakal trajekt, s katerim smo se vrnili v Zadar, od tam pa krenili nazaj in v poznih večernih urah prispeli domov. … in Srbiji V mesecu juliju pa smo odšli na 8-dnevno potepanje po Srbiji. Kar 2 avtobusa planincev sta krenila na pot proti Beogradu, kjer so nas pričakali srbski turistični vodniki, ki so nas spremljali in bdeli nad nami vse dni našega potepanja. Že z ogledom Beograda so nas presenetili. Pokazali so nam podzemlje Beograda, sprehodili smo se skozi številne tunele, sobane, kleti in bunkerje pod Kalemegdanom. Razkazali so nam rimsko dvorano z vodovodom in vodnjakom. Novost za turiste je tudi Titov bunker iz časov informbiroja. Pot smo nadaljevali proti Oplencu, kjer smo se ustavili ob spominskem kompleksu družine Karadžordževićev, še bolj pa nas je navdušila cerkev sv. Džordže z bogatimi grobnicami pod njo. Na večer smo prispeli v mestece Knjaževac ob vznožju Stare gore na jugu Timoške krajine. Tam so nas namestili v manjši hotel, poln presenečenj, s spoznavnim večerom ob glasbi in dobri hrani. Naslednji dan smo se po obilnem zajtrku napotili proti osrčju Stare planine s ciljem povzpeti se na Midžor (2.169 m), neporaščen starogorski svet, po katerem poteka meja z Bolgarijo. Kamor se vam obrne oko, vidite le bujno cvetje in zelenje. Človeka prime, da bi legel v ta cvetoči raj in se za nekaj časa prepustil mislim, da se napasejo te lepote, nadihajo dišečih vonjav vseh zdravilnih zelišč in cvetlic, tišine, ki jo zmoti samo klepet obiskovalcev. Navdušenja nad lepoto te cvetoče planine se skoraj ne da opisati, potrebno ga je doživeti. Po vrnitvi v hotel se je ponovilo prijetno vzdušje z glasbo, dokler nas ni presenetil »električni mrk«, ki nam je priklical spomine na bivšo Jugoslavijo s pogostimi redukcijami. Ko smo končno legli k počitku in zaprli oči, smo se vrnili na cvetoče planjave, ki so nas pospremile v prijeten spanec. Pot smo nadaljevali do Niša, kjer smo si najprej ogledali znamenito Čele kula – stolp iz lobanj iz časa turškega vladanja. Po krajšem ogledu centra mesta smo nadaljevali pot proti planini Radan, kjer smo obiskali Džavoljo Varoš. Ob vznožju smo zagledali več izvirov rdeče barve, ko pa smo se povzpeli malo više, se nam je odprl 39 SEPTEMBER 2014 pogled na številne zemeljske stolpe s kamnitimi kapami. Nastali so z erozijo skozi tisočletja. Džavoljo Varoš je tako s svojo izjemno lepoto kandidat Srbije za izbor največjih sedmih čudes sveta. Nadaljevali smo pot proti Kopaoniku in se nastanili v planinskem domu Rtanj, kjer smo preživeli prijeten večer ob toploti kamina. Po deževni noči smo bili prijetno presenečeni nad jasnim jutrom, ki nas je popeljalo na potepanje po Kopaoniku z ogledom mednarodno poznanega zimsko turističnega centra. Vožnjo smo nadaljevali skozi Novi Pazar – srbski Istanbul, kjer smo začutili utrip tržnice – »pijace« in centra mesta. Od tam pa smo se povzpeli na Golijo z najvišjim vrhom Jankov kamen (1.833 m). Naslednji dan smo pot nadaljevali do Uvačkega jezera in se z ladjico odpeljali v osrčje tega naravnega rezervata. Sredi te neokrnjene narave leži tudi Ledena jama, pravi podzemni biser narave. Sprehodili smo se po Zlatiboru, proti večeru pa smo dosegli planino Tara, kjer smo prenočili. Od tam smo se povzpeli na Mokro goro in se popeljali z muzejskim vlakom po ozkotirni železnici. Obiskali smo Drveno selo Emira Kusturice in se zazibali z barko po reki Drini v poznih popoldanskih urah s pesmijo na ustih. V soboto zjutraj se nismo mogli načuditi, da nam je teh 8 dni minilo tako hitro in da že zapuščamo našo bivšo bratsko državo. Ob vsem prijetnem druženju resnično kar pozabiš, da so nam politiki zakuhali današnje meje, saj v druženju z domačini začutiš, da smo ljudje med seboj še vedno povezani in enako prijazni, družabni in ustrežljivi kot nekoč. Upravičeno lahko rečemo, da je organizatorjem uspelo izpolniti pričakovanja izleta, imenovanega »Čudovita Srbija«, saj so poleg vsega s svojimi zvezami »tam zgoraj« poskrbeli tudi za ugodno vreme. Vsako potovanje, naj bo kratko ali daljše, prehitro mine. Domov smo se vračali polni lepih občutkov in novih doživetij. Ostaja pa še veliko neodkritih lepot, ki vabijo k ogledu. Zagotovo se bomo v te kraje še vračali. Janja Jelenko, Majda Ogriz, Silva Zupanc VABILO Turistično društvo Mislinja Šolska 34, 2382 MISLINJA www.td-mislinja.si [email protected] Pozdrav jeseni 2014 na Foltanovi kmetiji 21. 9. 2014 Program letošnje prireditve: • razstava naj pridelkov in aranžmajev, • priprava in degustacija jedi na osnovi korenja, peciva, namazov …, • prodaja bučnega olja, domačih suhomesnih izdelkov, prečiščenega masla, zeliščnih likerjev, kruha …, • kulturni del: nastop pevske vokalne skupine Rute s Prevalj, nastop folklorne skupine Valdek iz Završ, • športna tekmovanja: streljanje z zračno puško, streljanje z lokom, hoja A-drog …, • druge aktivnosti: jahanje konj, košnja trave, grabljenje trave, polstenje in izdelava izdelkov iz volne, plezanje po mreži ali vrvi, postavljanje šotora, prikaz opreme za markiranje planinskih poti in opreme za varno hojo v gore. K aktivnosti in sodelovanju vabim občane in vsa društva v občini Mislinja, saj lahko s sodelovanjem na prireditvi promovirajo svojo dejavnost in jo predstavijo vsem obiskovalcem. Posebej ste vabljeni k pripravi jedi iz korenja! Drago Pogorevc predsednik TD Mislinja Naša občina | 40 športni utrip Gostovanje mislinjskih odbojkarjev in odbojkaric v Ameriki Za vse odbojkarice in odbojkarje iz Mislinje je bila zanimiva izkušnja bivanje v Ameriki, natančneje na Floridi v St. Augustinu. 10 dni smo uživali na različnih plažah, prijateljskih tekmah, druženju, izletih ter skoraj vsak dan na kosilu ali večerji pri drugi zanimivi ameriški družini … Naše potovanje se je začelo v četrtek, 12. 6., v zgodnjih jutranjih urah, ko smo se člani odbojkarskega kluba (fantje in dekleta s trenerji) odpravili na avtobus do Benetk, od koder smo odleteli preko »luže«. Kmalu po vzletu, ko smo pogledali že vse filme in slišali že vse popevke, nas je večino začel premagovati spanec. Po spancu je prišel dolgčas, ki ga nismo imeli časa dolgo prenašati, saj je celo letalo zajel val vznemirjenja, ko smo po velikem, širnem Atlantiku zagledali kopno. Amerika, končno! Na Florido smo prispeli v poznih večernih urah. Na letališču nas je pričakala gostiteljica, CJ Sherman in z dvema kombijema smo se odpeljali do St. Augustina, kjer smo spoznali tudi naše gostitelje. Razdelili so nas k različnim družinam in tako so se začele naše sijajne športno obarvane počitnice »čez lužo«. Naši gostitelji so bili: Macy (Neža S., Teja, Lovro M.), Sydney (Neža K., Nina, Luka, Tilen Š.), Molly (Bine, Tilen P., Sašo, Miha), Denver (Lucija, Sara, Mark, Jan). Zaradi napornega dne in časovnega razmika (- 6 ur) smo kar »padli« v postelje. Prvi in drugi dan smo se navajali na okusne in obilne zajtrke. Kot na primer palačinke s čokolado, slanino, jajca, vaflje, toast z arašidovim maslom … posebno všeč so bili našim puncam. Takšen zajtrk nas je čakal skoraj vsako jutro. Popoldne pa smo lenarili na peščenih plažah, uživali v divjih valovih, se sončili na plaži (kar je imelo potem na nekaterih rdeče posledice) in zaman iskali senco. Gostitelji so nam nudili vse, kar smo si zaželeli. V petek smo imeli skupni trening in nato večerjo z igralkami iz kolidža Nesse, v soboto pa smo imeli prvo tekmo in zmagali, tako fantje kot dekleta, potem pa je sledil »barbecue« oz. »roštiljada« pri enem izmed trenerjev kluba Venezuelcu Carlosu Enricu. Bilo je fantastično. V ponedeljek smo si zajtrk privoščili kar v restavraciji golf kluba in šli na ogled najstarejšega ameriškega mesta St. Augustin, ki je čudovito. Obiskali smo tudi najbolj znan objekt v mestu, to je zelo visok svetilnik, s katerega se vidi daleč na Atlantik. Ogledali smo si trdnjavo in se sprehajali po ulicah, polnih trgovin s spominki. Bili smo priča poroki, kjer smo tudi pomagali peti ameriško himno. Lakoto smo potešili v piceriji – Gordon and Power's families, kjer smo bili posebni gosti (lastniki so bili starši ene od igralk). Torek. Dopoldan smo imeli skupni trening z našimi gostitelji, popoldan pa smo igrali odbojko na mivki na plaži, ki se razprostira kilometre daleč. Večer smo preživeli pri doktorju Batesu, očetu ene od igralk in našemu gostitelju. Hiša je poleg nas, bilo nas je 26, gostila še preko 20 staršev in trenerjev ameriške ekipe. Kljub temu smo imeli dovolj prostora. Fantje in dekleta smo se družili v velikem bazenu. Starši in trenerji pa so skrbeli, da ni zmanjkalo hrane in pijače. Večer je bil čudovit in nepozaben. V sredo smo šli na ogled kolidža FFCJ, katerega direktorica je hkrati tudi predsednica kluba, ki nas je gostil. Kolidž je impresiven in ni je stvari, ki je ne bi imel. Potem smo šli na ogled stadiona in vadbenega centra Jaksonvill Jaguarsov, ki sprejme 77.000 gledalcev. V četrtek smo šli z 2 kombijema v NASA Kennedy Space Center. Spremljale so nas 3 igralke. Sam center je impresiven in ponuja obilico zanimivosti in 41 SEPTEMBER 2014 razvedrila. Neverjetno, ampak od ene do druge ogledniške točke smo tudi fantje in dekleta postajali bolj in bolj zainteresirani za zgodbe, ki so se in se še dogajajo v zvezi z osvajanjem vesolja. Celih 8 ur je trajal izlet in vsi smo bili navdušeni, ko smo se vračali v St. Augustin. Zvečer smo spet preživeli na večerji pri Moni, eni izmed gostiteljic, ki ima dve odbojkarici (oče je pilot ameriške vojske). Pripravili so nam hrane v izobilju in različne osvežilne pijače. Zopet smo se kopali v bazenu in igrali namizni nogomet. Petek. Zgodaj zjutraj smo se po zajtrku odpravili nakupovat v Town Center, kjer smo obiskali veliko trgovin npr.: Apple store, Eagle, Dick's … Lahko pa smo si privoščili tudi ledeno kavo iz Starbucksa, nasitili pa smo se v azijski restavraciji in »frozen yoghortu«. Popoldan pa smo se družili s svojimi gostiteljicami. Ta dan so bili 3 naši igralci: Matevž Pušnik, Lovro Jakopec in Lovro Vovk gostje na lokalni televizijski postaji, saj je bil njihov gostitelj lastnik le-te. Sobota. Ker smo si vsi ponovno zaželeli malo nakupovanja, so nas gostitelji peljali v »1stPlacevolleyball« store, kjer smo lahko kupili stvari za odbojko. Veliko stvari smo našli tudi v »Outlet mall-u« v St. Augustinu. Popoldan pa smo imeli fantje in dekleta tekmo, ki je bila izjemno napeta. Kljub drugačni igri, mehkejšim žogam, prav tako pa tudi drugačni telovadnici, kot smo je vajeni v Sloveniji, je obema ekipama igra dobro stekla. Na koncu smo bili vsi zadovoljni. V nedeljo smo se vsi skupaj odpeljali v Salt Springs, kjer je jezero, v katerem smo se tudi kopali. Za lakoto smo si pripravili »lunch pakete«, saj v bližini ni bilo restavracije. Na žalost pa je našo zabavo Pred nekaj meseci so temeljito obnovili gozdno učno pot Lopan. Med drugimi posegi so na začetku poti nad osnovno šolo v bližini šolskega vrta in čebelnjaka v gozdičku namestili masivno mizo s klopmi in leseno hiško. Žal je ta prostor tudi shajališče vandalov, ki ob mizi puščajo odpadke, prevrnili pa so tudi hiško. Ni mogoče opravičevati takšnega dejanja, ki žal kaže na to, da nekateri občani svoje probleme rešujejo na povsem neprimeren način. prekinila nevihta, zaradi katere smo se morali umakniti na suho, saj je kopanje med nevihto lahko tudi smrtno nevarno, zato smo se vrnili prej, kot smo načrtovali. In že nas je čakal zaključni večer in zahvala vsem prijaznim ameriškim gostiteljem. V ponedeljek smo se dokončno poslovili in se v spremstvu Billa in Rika odpravili na letališče v Orlando. Leta nazaj mi verjetno ni treba posebej omenjati, rekla bom samo to, da je bil zaspan, dolg in vroč. Vse troje še posebej velja za vožnjo z avtobusom iz Benetk do Mislinje, ko smo se neznansko zahvaljevali obstoju sladoleda in hladne pijače. Amerika pa – eno posebno doživetje. Nina Kotnik Naša občina | 42 športni utrip Oder in Marovt tretja na DP v odbojki na mivki Mislinjski odbojkar Bine Oder in Šempetrčan Nejc Marovt sta uspešno nastopala na DP v odbojki na mivki v kategoriji do 17. leta starosti, ki je potekalo na igriščih športnega parka Jama pri Brezovici. Skupaj sta igrala že na Challenge Cup tekmovanju v Ljubljani, zato odločitev, da zaigrata v paru tudi na DP. Ker sta oba predvsem igralca dvoranske odbojke, sta celo poletje pridno trenirala in se navajala na pravila odbojke na mivki. Da sta bila pri tem uspešna, je dokaz osvojeno 3. mesto, ki sta si ga priborila po dveh dneh napetih bojev v konkurenci 19 ekip iz cele Slovenije. V predtekmovanju sta premagala 4 ekipe z maksimalnim rezultatom 2 : 0, v polfinalu pa sta po vodstvu v setih z 1 : 0 popustila in izgubila z 2 : 1 proti dvojici Kumer / Tepič iz ekipe ACH-ja, kasnejšima zmagovalcema, ki bosta tako letos zastopala Slovenijo na evropskem prvenstvu. Kljub razočaranju in dejstvu, da sta zamudila veliko priložnost, sta v boju za 3. mesto gladko premagala svoja nasprotnika in osvojila bronasto medaljo. Urban Oder Vpis v Odbojkarsko šolo Mislinja Novo šolsko leto prinaša otrokom nove izzive in nova pričakovanja. Morda jih zamika igranje odbojke, zato je tu povabilo OK Mislinja, ki se lahko v dolgoletni tradiciji pohvali z izjemnimi športnimi rezultati. V letošnjem šolskem letu vas vabimo k vpisu v Odbojkarsko šolo Mislinja, kamor se lahko vpišejo dečki in deklice od 2. do 9. razreda osnovne šole. Otroke lahko k vadbi odbojke vpišete vsak ponedeljek med 16. in 17. uro. Vsak novinec oz. novinka pri vpisu prejme tudi odbojkarsko žogo znamke Mikasa. Vabljeni v Odbojkarsko šolo Mislinja! 43 SEPTEMBER 2014 športni utrip Na domačem terenu nepremagljiv! Dan in noč pred 31. 8. letošnjega leta nista obetala prijaznega jutra in dne. Dež in veter, ki sta bila stalnica preteklih dni, sta zlovešče napovedovala svoj pohod tudi v prihajajoče jutro. Četudi smo se že navadili na takšne turobne in deževne dneve, nam to pot ni bilo vseeno, kajti zadnjo nedeljo v mesecu avgustu smo si v Smučarsko skakalnem klubu Mislinja želeli, da nam bi bilo vreme naklonjeno in da bi bil Eol, bog vetrov, na naši strani. No, nismo se zbudilo ravno v suho jutro, je pa zorenje dneva napovedovalo, da so bogovi na naši strani. Že zarana, nekaj čez 8 uro, je vznožje skakalnega centra Mislinje oživelo. Številna mladež, večinoma najstniki, je med napotki starejših spremljevalcev, trenerjev, disciplinirano pripravljala sebe in opremo na skorajšnje dogajanje na skakalnici, »Mislinjčanka« imenovani. Tega nedeljskega jutra je SKK Mislinja organiziral, pa koliko truda je bilo potrebno, državno pokalno tekmovanje v smučarskih skokih v kategorijah člani, članice, mladinci do 20 let, mladinci do 18 in mladinci do 16 let. V enakih kategorijah naj bi tekmovali tudi kombinatorci. Ob napovedani uri so se po zaletišču največje mislinjske skakalnice spustili prvi skakalci, da v poizkusni seriji preizkusijo skakalno napravo. 92 se jih je gnetlo na vrhu zaletišča. Žal se je ta poizkusna serija kaj kmalu končala, saj je skakalec Skakalnega kluba Triglav nesrečno padel in povzročil zamudo, ki ni dovoljevala izvedbo dveh serij v konkurenci. Po hitri zdravniški oskrbi ponesrečenega skakalca in prevozu v slovenjgraško bolnišnico (skakalcu želimo kar se da hitro vrnitev v skakalne smučine), so nadaljevanje poizkusne serije končali še preostali na vrhu naleta čakajoči skakalci. V SKK Mislinja smo še s posebej nestrpno pričakovali nastop skakalcev v kategoriji mladinci do 20 let, saj smo v tej kategoriji imeli svojega aduta – Žaka Šiliha. In res se nam ni izneveril. Čeprav v le eni sami seriji je z najdaljšim skokom dneva, 90,5 m, prepričljivo slavil zmago in iz rok župana Franca Šilaka prejel pokal organizatorja. Znova je dokazal, da mu domača skakalnica »leži«, kot v žargonu to rečejo trenerji, je pa tudi izvedel enega svojih najboljših skokov na tej napravi. Bravo in čestitke v imenu kluba in privržencev tega lepega športa! Izidi: Člani: 1.Gašper Bartol, SSK Sam Ihan 2.Matej Likar, SSK Logatec 3.Jaka Kosec, SSK Velenje Članice: 1.Urša Bogataj, SSK Ilirija 2.Špela Rogelj, SSK Ilirija 3.Anita Seretinek, SSK Ilirija Mladinci do 20 let: 1.Žak Šilih, SSK Mislinja 2.Anže Lautižar, ND Rateče Planina 3.Andrej Homec, SSK Alpina Žiri Mladinci do 18 let: 1.Žiga Jelar, SK Triglav 2.Jan Kus, SSK Ilirija 3.Tine Bogataj, SSK Ilirija Rok Toman, Rateče Mladinci do 16 let: 1.Timi Zajc, SD Vizore 2.Domen Prevc, SK Triglav 3.Kristjan Lesnik, SK Triglav V nordijski kombinaciji, čeprav so bili prijavljeni tekmovalci v kategorijah od mladincev do 16 let do članov, so tekmo začeli in končali le v dveh kategorijah, in sicer: V kategoriji članov: 1.Jože Kamenik, SSK Šmartno na Poh. 2.Borut Mauc, SSK Ljubno BTC 3.Luka Oblak, SSK Alpina Žiri V kategoriji mladinci do 16 let: 1.Vid Vrhovnik, SSK Velenje 2.Gašper Brecl, SSK Velenje 3.Matevž Malovrh, NSK Tržič Naša občina | 44 Slab teden po tekmi v Mislinji, v soboto, 6. 9., so se najmlajši člani SSK Mislinja udeležili tekmovanja za pokal Cockta v Kranju in zabeležili solidne uvrstitve. V kategoriji dečki do 12 let je najboljšo uvrstitev s 6. mestom dosegel Žak Lubej, Žan Hriberšek se je uvrstil na 13., Urh Rošar pa na 17. mesto. Med dobitnike točk se je s 26. mestom vpisal tudi Maj Fele Bombek. Solidno uvrstitev si je v kategoriji dečki do 15 let priskakal tudi Sven Zagomilšek, saj je med 29 nastopajočimi zasedel 11. mesto. Bravo in čestitke! Ne glede na majhen kolektiv dosega SSK Mislinja v državnem merilu vse boljše rezultate, zato še enkrat več v tem individualnem športu prihaja do izraza rek: »Ni pomembna kvantiteta, ampak kvaliteta.« Smučarsko skakalni klub vabi v svoje vrste cicibanke in cicibane, dečke in deklice vse tja do starosti 12 let, da se nam pridružijo, seveda, če jih ni strah leteti, leteti. Viktor Robnik predsednik SSK Mislinja športni utrip Vloga trenerja pri vadbi karateja Karate so v preteklosti trenirali samo kot borilno veščino, zato je bil zaradi napornih treningov začetek treniranja v starosti okoli 15 let. Z leti je karate postal bolj športno usmerjen, zato se je starostna meja znižala. Tako sedaj začnejo otroci trenirati karate že, ko so stari 6 ali 7 let. Ta sprememba zahteva prilagoditev vadbe tej starostni dobi, kar je včasih kar hudo ali tudi nemogoče. Največkrat je tako delo pogojevano s prostorom, saj morajo vadeče skupine mlajših vaditi ločeno od naprednejših skupin. Vzrok za to je drugačen način dela z mlajšimi in njihova koncentracija. Spodaj predstavljena navodila so plod dela skozi daljše obdobje. Vloga trenerja je zelo odgovorna družbena funkcija, saj trener ne vpliva samo na razvoj telesnih sposobnosti in rezultate športa, temveč tudi na učenčevo splošno in duševno obnašanje. Trener mora imeti do vseh vadečih enako prijazen in enakopraven odnos, predvsem do otrok. Slednji zelo hitro opazijo, kdo je trenerju bolj pri srcu in kdo zapostavljen. Zaradi tega je potrebno delati čim bolj nevtralno, brez pristranskosti. Naloge trenerja pred treningom Brez administracije tudi v športu ne gre, zato mora trener skrbeti za primerno vodenje le-te: pisanje priprav, preverjanje prisotnosti itd. Pripravo za trening je potrebno napisati doma, si zanjo vzeti čas in dobro razmisliti o njeni vsebini. Priprava mora biti v skladu s sprejetim programom dela za skupino. Trener mora biti na treningu zmeraj pravočasno, zaželeno je, da je na treningu prvi. Če trener zaradi kakšnega vzroka ne more prispeti 45 SEPTEMBER 2014 pravočasno ali sploh ne more voditi treninga, mora to obvezno sporočiti vaditelju ali enemu izmed vadečih, za katerega meni, da je sposoben voditi trening namesto njega. Lahko pa tudi obvesti vadeče, da trening zaradi utemeljenih vzrokov odpade. Pred treningom mora trener preveriti stanje prostorov in vadečih, da se med vadbo ne zgodi kaj nepredvidenega. Trener mora od svojega prihoda do odhoda po treningu (prostor vadbe zapusti zadnji) nadzirati vse dogodke v vadbenem prostoru. Enaka komunikacija (umirjena in strokovna) mora potekati tudi na relaciji trener–starši. Trener mora s starši deliti izkušnje in jim nuditi podatke o njihovih otrocih, da lahko starši soodločajo pri določenih dogodkih. Naloge trenerja med treningom Trenerjeva naloga je, da ima ves čas treninga pregled nad dogajanjem v vadbenem prostoru. Lahko se pred treningom posvetuje s pomočniki in razloži potek treninga vadbene enote. Načrtovana dejavnost je lahko med treningom zaradi raznih vzrokov spremenjena, da jo vadeči lažje in bolje razumejo in dojamejo. Trenerjevo delo ni prenašanje in postavljanje rekvizitov in pripomočkov, za to delo ima vadbeni prostor, poln vadečih. Seveda pa mora nadzirati tudi prenašanje rekvizitov, saj se nemalokrat ravno tu pojavijo poškodbe in nezgode. Trener mora imeti vse vadeče v vsakem trenutku vadbe v vidnem polju, nadzirati mora dogodke okoli štrlečih, ostrih in drugih predmetov, ki so lahko vzrok poškodbe. Po napornejših treningih poskrbi, da se vadeči sprostijo in jim obenem opiše oz. analizira potek treninga. Po svoji presoj lahko obvesti vadeče o dogodkih v klubu. Največkrat so to rezultati tekmovanj ali napovedi le-teh. Trener naj otroke oz. vadeče zmeraj opomni na naslednji trening in na njihove predmete v garderobi. Naloge trenerja po treningu Po končanem treningu se trener z vaditelji na kratko pogovori o poteku vadbe, morebitnih težavah in tudi o napredku vadeče skupine. Pregledati mora vadbeni prostor in v primeru poškodovanja le-tega obvestiti odgovorne o škodi. Pregledati mora tudi garderobo in v primeru pozabljenih stvari le-te pobrati in jih shraniti do naslednjega treninga. Vredno si je zapomniti Dokazano je, da je pohvala večji motiv kot graja. Temu sledijo tudi rezultati dela in napredovanje. Kazenske naloge odstranite iz nabora nalog, ki jih morajo opraviti vadeči. Ljudje, predvsem otroci, smo čustvena bitja, zato vsak želi biti opažen. Vsak naj bo opažen pri vadbi, pohvala tudi ob napaki je vredna več kot vse sklece na svetu. Nikakor pa si trener ne sme privoščiti besednih ali fizičnih izpadov! Bogdan Simerl Povzeto iz revije Slovenski karate. Dara župa V petek, 8. 8. 2014, je bilo v Podvelki tekmovanje v kuhanju gobove juhe in ajdovih žgancev. Tekmovanja za naj »Daro župo« se je udeležilo 17 ekip iz vse Slovenije. Kuharici Ana Jeromel in Hedvika Lužnik iz Društva kmetic Mislinjske doline sta skuhali »naj župo« in tako pometli z močno konkurenco. Iskrene čestitke! Naša občina | 46 športni utrip Kegljanje za pokal Občine Mislinja Kegljači Društva upokojencev Mislinja so v okviru praznovanja občinskega praznika 2014 priredili tekmovanje v kegljanju za pokal Občine Mislinja. Starostna struktura tekmovalcev je bila raznolika, tekmovali so tako mladi kakor starejši, kar kaže na to, da kegljanje že dolgo ni več le šport starejših, pač pa vključuje vse starostne kategorije. Na tekmovanju, ki smo ga izvedli na kegljišču v Slovenj Gradcu, je bil v moški kategoriji najboljši Anton Oder, ki je podrl kar 586 kegljev, Igor Duh 580 kegljev, Jakob Cedula pa 568 kegljev. Najboljša kegljačica je bila Ana Oder, ki je podrla 535 kegljev, 2. mesto je zasedla Marina Duh s 519 keglji, 3. mesto pa Nadja Skarlovnik s 431 keglji. Kegljači DU Mislinja vabimo vse, ki vam je kegljaški šport blizu, da se nam pridružite. Danijel Založnik Najboljši, absolutni prvak v kegljanju, Anton Oder Ana Oder je premagala vse kegljačice in podrla kar 535 kegljev. Čestitamo novorojencem in njihovim staršem! Novorojenci 2014 Maks Potočnik Zarja Gros Tia Skutnik Mlakar Gašper Rutnik Nina Vidmar Nik Tovšak Anej Repas Janez Jošar Nace Urbancl Eva Tretjak Jan Založnik Andraž Ramšak Zarja Zemljič Tea Urbancl Nace Jehart Župan občinska uprava Mislinja uredniški odbor NO MISLINJA Naši učenci vedno znova »razturajo« s svojim znanjem na tekmovanjih Kaj veš o prometu, kar se jasno vidi na vseh nivojih tekmovanj. Fajn pa si znamo pri nas narediti tudi z raznimi kulturnimi prireditvami. Ko pa še kdo praznuje obletnico, je pa še toliko bolj fajn. Da pa naši gozdovi niso vedno bili le gozdovi ter še o marsičem je Milan Tretjak zbral v zanimivi knjižici. Ste že slišali za frontne brigade? Jaz pred tem še ne. Zanimivo branje! Sedaj vem, kakšen je zadovoljen kuhar! Smeji se ob praznem kotlu, potem ko mu prvemu zmanjka bučnega golaža med vsemi. Ljudje v Središču pa siti! Občinski SPV na terenskem ogledu možnosti prometnih rešitev pred osnovno šolo. Utrinke pripravlja Jože Tasič Gozdni tek je med tekači izjemno priljubljen zaradi edinstvenega okolja, ki ga jim Mislinja ponuja za tovrstne aktivnosti. In zopet smo na zemljevidu bolj prepoznavni. nasaobcina MISLINJA 8 Vendar je pri vsakem tekmovanju skupin druženje glavno. »Sam da je fajn!« Kakor se Mislinjčani udeležujemo raznih tekmovanj v širšem okolju, tudi drugi k nam radi prihajajo. Tudi po »prva« mesta. Prireditvenik september–december 2014 September 2014 30. oktober Tisnikarjeva rojstna hiša 18.00 otvoritev razstave likovnih del, 21. september kmetija Foltan Pozdrav jeseni TD Mislinja nastalih na 4. mednarodnem likovnem srečanju Oktober 2014 December 2014 3. oktober poročna dvorana Lopan 17.00 predavanje o demenci Predavateljica Leonarda Lunder, dr. med. specialist psihiatrije. Vstop prost. DI Mislinja. 8.–11.Center Kope 4. Mednarodno likovno srečanje oktober KD Jože Tisnikar 11. december velika dvorana Lopan 18.00 proslava ob svetovnem dnevu invalidov DI Mislinja V primeru nepopolnih oz. spremenjenih podatkov prireditev bodo le-te sprotno podane na spletni strani Občine Mislinja. Podatke prireditev za naslednjo številko zbiramo do 27. novembra 2014 na e-naslov [email protected].
© Copyright 2024