1. No category

Antropologija erosa
Nekaj premislekov o poroki, poročenih in neporočenih ali razporočenih i
Skica k civilnopravnemu, sociološkemu, ekonomskemu, psihološkemu pogledu na
zakonce in družino…
Vladimir Gajšek
Vladimir Gajšek: Spoprijem z njeno podobo, 2015
Ali preobrnitev človeka iz prvobitne nedolžnosti in neželjčnosti v greh ali spoznanje, ki je tudi
spolno, predstavlja nedvomno odgovor na vprašanje kdo sem ali si – človek, namreč človek
kot oseba v svoji osami in osamelosti, v svojem samospoznanju in spoznanju drugega oz.
druge, v svojem sebstvu in prigodnosti. Tako se med izkustvom telesa in spoznanjem
telesnosti nedvomno izkaže pomen zbliževanja, ki je zbliževanje najprej moškega z žensko
kot njegovo pomočnico in rodnico, nadalje pa kot živo izkustvo, spreobrnjeno v neposredno
spoznanje človeka, da se dokaže v svoji razodeti resnici – ta resnica teološko pomeni, da je
resnica človeka božja in po božji podobi ustvarjena kot izhodišče za samospoznavo v telesu in
1
po razlagi vse dosedanje zgodovine. Eros ostaja večno svež v življenjskih okoliščinah
združevanja, tudi kot spolna, čeprav prikrita ljubezen.
Ko je človek sam, je sam prvoten, torej v času, ki se nanaša tudi na sebilasten odnos med
seboj in drugo – to je žensko, vendar v lastni človeškosti, saj je moški, še preden je spoznal
žensko, po svoji naravi pravzaprav sam; toda ker je človek na zemlji različen od vseh drugih
bitij in podoben Bogu, išče nedvomno tudi okoliščine, da si razloži pomen samote, svoje
osebe ali svojo dušo. Človek stoji pred seboj vedno v svoji razodeti istovetnosti, ki se nanaša
tudi na telesno spoznanje, torej je osamljen le zato, ker si priznava, da ni le gonsko bitje ali
kot so vsa druga živa bitja, torej v samospoznanju spoznava svet kot takšen, se odreja v
samoodločitvi za svojo podlago kot osebo, obenem pa iz svoje osamljenosti odkriva, da je
lahko njegova izvornost v Bogu, toda le da kot v edinstvenem človeškem, izključnem,
spoznavnem odnosu. Ko je človek prišel do samozavesti ali zavedanja svoje izvorne
postavitve v svetu, se je ovedel tudi svojega telesa, telesa kot vidnega stvarstva, šele po
izvirnem grehu pa spoznal tudi željo, torej gon, ki ga je poživljal smrtno.
Osamelost ali edinost telesa – kajti človek ima samo in le eno telo - ni samota duše, saj se
človek vnaprej vključuje v čas, je dela zmožen, nato družaben in zgodovinski, najdeva
odgovornost med smrtjo in večnostjo, skratka svojo utemeljeno prigodnost. Ko je človek
odkril pomen telesa, je doumel tudi, da ni sam kot spol, ampak da je dvospolno bitje, ki deluje
iz osamljenosti za odnos, zapisan na primer v zakonu o zakonski zvezi in družinskih
razmerjih, to je da se lahko poročita moški in ženska, ne pa le dve človeški osebi; skupna
človeška pot v človeškem stvarjenju kaže na moške in ženske vloge iz njune posebne
osamljenosti, toda to je pot, ki pelje v edinost ali v družino, ob vprašanju, kdo sem in kdo si,
torej ob vprašanju antropološke samozavesti, obenem pa tudi spolnosti. Spolnost je tako lahko
izhod iz tiste osamljenosti, ki združuje moškega in žensko v skupnost, v skupnost osebnosti in
oseb, da je moški v svoji polnosti oseba za žensko osebo, oba pa sta določena kot skupnost
med enim in drugo. Celovita človeškost pojasnjuje, da sta moški in ženska ne le sebi podobna,
ampak da se tudi razodevata človeško samemu sebi ali sama sebi ter tako prideta do
samozavesti lastnega telesa, hkrati pa k izvorni medsebojni združitvi kot obogatitvi. Šele tako
postaneta moški in ženska v partnerstvu »ena duša in eno telo«, namreč po izvorni odločitvi
izbire, kajti šele medsebojno predajanje oseb druge drugi se vrača v prvobitno stvarjenje, ki je
seveda skrivnost, toda skrivnost zaznavne izvorne osamljenosti v združevanju in združitvi.
Zato je treba odgovoriti, kdo je človek v svoji spolnosti ali izven spolnosti, kdo je človek kot
podoba Boga, ki se učlovečuje v odgovorih, kako se izvorno samouresničuje. V telesu so
skrite tiste bistvene prvine, ki sicer ne dopuščajo sramu zaradi kakorkoli rajske prvotne
golote, v brezčasje, ki se je utrnilo v izvirni greh in je postala golota vzrok za zasramovanje in
osramje – prvotna nedolžnost se tako po izvirnem grehu združi sicer v skupno enotnost med
moškim in žensko, ko naposled ostajata oba ustvarjena po božji podobi in sta tik pod angeli.
V svoji deviškosti je ženska odvisna od milosti, da je v pomoč moškemu skozi stvarstvo, in
tako spolno v vzajemnem odnosu življenjskega darovanja, ki se spremeni v vzajemni odnos in
nesebičnost. V tem je skrivnost sleherne zaroke in poroke, slehernega svatbenega obreda kot
prvotnega srečanja v sreči telesnosti, ki vztraja do konca, to se pravi – v svoji lastni družinski
2
in osebni zgodovinski samouresničitvi. Zveza med možem in ženo naj bi bila izraz prav te
prve nedolžnosti, ki se navezuje na stanje zgodovinske samouresničitve in stanje, ki se obrača
k odrešenju: nedolžnost sama izhaja v ljubezni telesne golote moškega in ženske, ki se
združujeta brez strahu, in kar je posebej zanimivo, v raju nista poznala željčnosti ali sramu
drugega pred drugim, celo več, ljubezen je bila v raju samoumevna in brez kakršnekoli
željčnosti, rodovitna za večnost in oplojevalna za večni zdaj. Šele greh, ki je izvor smrtnega
ali umrljivega telesa, je pogojeval nedvomno vrline in kreposti nasproti zgolj spolnosti in
spolnemu poželenju, tako da je nepokorščina po kači pravzaprav izdala božjo ljubezen ter jo
nadomestila z življenjem spolnosti, zato tudi s smrtnostjo. Ko menimo, da žena lahko hrepeni
po možu, ki da bi celo gospodoval nad njo, tudi menimo, da bo žena zanosila in rojevala
otroke v bolečinah, kot pravi Sveto Pismo, sicer pa se spolnost itak uresničuje po izvirnem
grehu ne zaradi užitka v orgazmih, ampak z bolečino in neznano smrtjo sámo. Tako se spol v
spolnosti navezuje na smrt, ker je življenje postalo zgolj naravno, človek sam pa je podredil
svojo osebo čustvom in gonom, spoznanju in doživljajskosti, zato je bil vržen v svobodo
obenem razumno in milostno, da bi se prvotna nesebično rajska spoznava lahko spet vrnila v
voljo po Božjem; kjer pa je spolnost samo pre-moč moža nad ženo in narobe, največkrat tako,
da se izraža moč moškega nad žensko, se oseba v spolnosti lahko opredmeti kot ponižanje,
primeroma v javnih hišah ali v nakupovanju nevest… in vendar ostaja tudi v takih primerih
sama prvotna nedolžnost svetla in svatbena, ko naj bi imela spolnost vrednost druženja, zato
naj bi pokazala moč spolnosti tudi na razpoložljivost telesnega darovanja, ko je oseba osebi
samo še dar, etični dar in podlaga ljubezni, zato oseba v vzajemnosti drugega z drugim. Telo
je zato pravzaprav prvobitno samodarovanje, ko postaneta moški in ženska v tem darovanju
sicer spolno različna, pa vendar eno, kot razodetje ljubezni in življenja, česar sta oba
medčloveško deležna.
Večkrat se lahko človek vprašuje, kako je z odrekanjem prvobitnega medsebojega darovanja,
ko se ženska izneveri globljemu pomenu spoznanja, čeprav še vedno morda hrepeni po
zakonskem ali partnerskem trajnejšem skupnem življenju. Obenem se večkrat vprašujemo,
kako da se lahko ženska odtuji moškemu, da ne bi z njim oblikovala ne materinstva ne
očetovstva in da bi svoje telo skratka odtujila odkritju svoje osebe. Iz nedolžnosti se ne
porojeva dedna grešnost ali izvirni greh, temveč v spoznanju da lahko mož ljubi svojo ženo,
da ta spočne otroke, zaznamovana pa sta oba, kljub različnosti, tudi z bolečino, trpljenjem in
smrtjo – neverjetno v postmoderni dobi se zdi, da se je samodtujitev uresničila v razvezi bolj
kot v nepretrgani zvezi, da se je trajnost zvestobe opredelila kot začasna rešitev
neizoblikovanega na primer zakonskega stanu… - tako je tudi neverjetno, da so šele socialne
razlike med žensko in moškim tiste, ki določajo status partnerstva in zakonske zveze, ne pa
morebiti kakorkoli ljubezen, saj gre v tem primeru za civilno pravno pogodbo. A kljub temu
človekova prvinska in prvotna nedolžnost ostaja zapisana v srcu zaznamovanosti, kajti žena si
lahko pridobi moža v svoji človeškosti tako, da jo on sprejme in spozna ter da živita v
srečanju nenehnega partnerstva. Ali je spolno vsak človek že rojen grešen, saj izhaja po-rojen
iz moškega in ženske ter je človek v svoji subjektni istovetnosti, torej izvorno že oseba,
ustvarjen kot Božja podoba – človek se potrjuje od rojstva do naravne smrti kot spolno bitje v
svojem začetku, ustvarjen za življenje. Gotovo je človekova spolnost zategadelj izpeljava
izgona iz raja, toda le tako, da je človek ne le telesno, gonsko, čustveno, zaznavno,
3
spoznavno, mišljenjsko, predstavno, a tudi socialno bitje, temveč si zasluži, da živi in umre –
v partnerstvu ali sam.
Ko je človek narojen v Božji podobi, kar zadeva sebilastno podobnost, namreč v teološkem
smislu, pa ustreza ta predstava vendarle kot vrh stvarstva, ko človek gospodari naravi, vsem
živim bitjem, a tudi producira neživo naravo: s tem sta podani spolno različni prvini moških
del in ženskih opravil, objektno moško delo in ženska materinska in družinska skrb… kljub
temu, da je postmoderna doba robotizirala, kar se splača ali ne splača v moških in ženskih
delih, saj je strojna civilizacija omogočila ženskam ne le izobrazbo, ampak tudi politični
položaj, pa vendar sama človeška spolnost ostaja primerna za raznovrstna opažanja, ki niso le
statistika in analiza, ampak vseprej sinteza v družini – družina je tista skupna oseba, ki uteleša
tudi v spolni funkciji državo, utemeljuje človekovo dostojanstvo in človekove pravice,
družbenost in osebnost, kar vse je bilo in ostaja nasprotje nedemokratičnim režimom. S tem
smo se že dotaknili v naravnem okolju in družbi tudi načela socialnega nauka kot
subsidiarnosti in solidarnosti, obenem pa tudi – slovenske – družinske politike, s čimer pa se
že srečamo z zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, socialnega dela, sodstva,
davčne politike, stanovanjskih razmer, razmer mladih zakoncev, razmer številčnejših družin,
vprašanja materinstva in očetovstva, delovnega časa, vse do pomena vzgoje in izobraževanja
v celotni šolski politiki… šele tako se tvori nedvomno po spolu tudi državljanska kultura in
domoljubje. Med moškim in žensko torej obstaja tista temeljna razsežnost delovnih menjav,
ki se nanaša na lastno porazlikovanost med moškim in žensko, toda le tako, da sta oba
učlovečena prav kot moški in ženska. Posameznik v družini in družbi uresničuje tudi značaj
človeškosti, zato izraža pomen človečnosti ali odgovor, kaj pomeni biti človek. Kdor
pričakuje, da bi moral biti sleherni posamičnik nenehno »človek«, se odreka temeljni razliki
med moškim in žensko v njunem prigodnem mejnem pomenu in v njunih skupnih možnostih
in zmožnostih.
Ali še v postmoderni dobi potrebuje spolni človek za svojo samouresničitev drugega – moški
žensko in ženska moškega? Kolikor človek lahko preseže samega sebe, tako da se odpre v
metafizični odprti prostor drugega, lahko tudi dejansko živi kot – jaz. Šele samozavestni in
odgovorni človek v družinskih odnosih zato pomeni tudi naravno spolno samouresničitev.
Sociološko bi to pomenilo v družinskih razmerah, da sta partnerja kot oče in mati tudi z otroki
vključena v sosesko, v kraje srečevanja, v četrtni skupnosti, v mestnem ali vaškem okolju, v
cerkvenosti, kulturi ali športu…, da v družinskem krogu rastejo področja družbenih stikov. V
družbenih stikih se menjujejo časovno zgodovinske in družinske tudi temeljne pravice, ki ne
smejo posameznika ali družbe zavreči, jo osamiti in prestaviti kamorkoli na rob – prav tukaj
se pokažejo državljanske in rodbinske osnove v pripoznavi skupne in družinske identitete,
namreč v načinih, kako ljudje sobivajo drug z drugim in so v skupnosti. Psihologija družine in
partnerstva potrjuje pravzaprav svoje vsakdanje življenje, obenem pa tudi dostojanstvo kot
osnovo življenjskih pravic, čeprav zakonska zveza nikjer pravno ne pojasnjuje, da je nastala iz
ljubezni ali da je namenjena idealnemu družinskemu življenju kot takemu. Brez družine ne bi
bilo vzorčenja človeških družb, in v tem se človeštvo razlikuje od jat, krdel, brlogov… v
družbenem menjavanju organskega razvoja človeštva se odpira tudi vprašanje družinske
suverenosti – ne glede na socialni položaj družine in spolno razliko med moškim in žensko,
4
kar velja za sleherno družino in sleherno partnerstvo, pa naj si gre za cesarja ali berače, za
meščane ali vaščane, za intelektualce ali obrtnike, za elito ali srednje socialne sloje. Socialni
značaj družine torej ni policijski ali vojaški, ni bančniški ne birokratski, saj izvorno ne izhaja
iz državnega izkustva, celo ne iz poklica in civilnosti, temveč iz temeljnih medsebojnih
odnosov, ki se uresničujejo v vmesnih razmerjih med spoloma, in takšno vmesno razmerje je
najprej in povsod družina. Družina je osnovni subjekt družbe, ki se vzpenja na način spolnosti
nad državno službenost in uradnost, da lahko preživi tudi državo – tako se izkaže starševska
dolžnost pogoj materinske in očetovske kot najvišje stopnje samo/požrtvovalne ljubezni. ii.
Vladimir Gajšek: Spoprijem z lastno podobo, 2015
Človek kot kulturno bitje se izraža spolno v bistvenih razmerah človeškega rodu, ki je
poenoten človeško, saj v vseh družbah in plemenih in narodih obstaja spolna različnost tudi
kot kulturni izraz. Zato ni vseeno, ali gre za monogamijo ali velike narodne skupnosti in
države, ko se etnije v svojih družinah pokažejo v vsej svoji izvorni kulturni napetosti –
dandanes prav begunci in e-migranti predstavljajo družinsko na primer drugačne kulturne
vzorce kot v Evropi, saj se izraža ta raznoterost čezmejno po muslimanstvu v nasprotstvu s
krščanstvom: in vendar imajo begunske in emigrantske družine celo v neprimernih razmerah
ohranjene svoje trdno jedro, ki spominja že na metafizične nagonske zahteve, namreč v
sopriznanju človeškosti – zato je zaničevanje takih družin tudi pri evropskem človeku
nedopustno, čeprav je drugačno kot pri afriških, azijskih, ameriških družinskih razmerah in
skupnostih, saj se še vedno temeljno pokaže zahteva, kako je mogoče biti in ostati človek,
človek v človeški družini. V tem kulturnem pogledu je monogamen zakon tudi nerazvezen in
ustreza svoji lastni človečnosti, ne glede na položaj ženske in moškega, kjer se ravnajo v
kulturi družine in partnerstva ali zakona prav po merilu »zvestobe do groba« in v upoštevanju
5
same prvotne antropološke zasnove. Med evropskim zgodovinskim človekom in idealom tega
človeka se vedno pokaže konkretnost, ki zahteva svojo sebilastno antropološko danost: tudi
tukaj je spol z družino vred, ne glede na pereče razmere v svetu, dokaz bistvene enotnosti
vsega človeškega rodu, namreč v svoji celovitosti kulture in izrazu družinskega sožitja. Tako
ne morejo biti getoizirane družine kot kakšne etnične skupine, kljub raznoterosti življenja,
prehrane, vere, vloge ženske… brez svojih sebilastnih konstitutivnih zahtev človečnosti: v
vsakem primeru ostaja človek kot tak učlovečen.
- … ko nekateri menijo, da je spolno naravni človek pognal iz nič, se vržejo v redistribucijo
neomejenih manipulacij, kjer je človek samo »materija«, ki se kaže v svojih tehnično
znanstvenih, ekonomskih, pridelovalnih, produkcijskih, kapitalskih, bančnih, pravnih,
prometnih, izobrazbenih, rasnih, religijskih dognanih in statistično ugotovljivih merilih –
ampak od kod potem pozaba že iz ene generacije v drugo? Kjer je človek skrčen na vnaprej
potrjeno zgolj, čeprav videzno socialno enakost, se prikriva tudi oblast človeka nad človekom,
umik demokracije in zavrtje osebnega dostojanstva človeškega bitja, kjer je človek brez svoje
osebe in duše, torej kot objekt na milost ali nemilost prepuščen tako administraciji kot
omrežjem sociale, tako pravnim odločitvam kot ekonomskim in političnim priložnostim,
skratka je lahko docela zmanipuliran, čeprav na koncu koncev vsakdo mora umreti – toda
kako umirajo pravični? Pred smrtjo obvaruje poročna dolžnost zvestobe.
**
Poročenost ali tako imenovana zakonska zveza – kako da zakonska? kaj pomeni »zakonec«? kot partnerstvo ali življenjska skupnostna zveza med moškim in žensko, ki je družbeno ali
državno priznana, se izraža stanovanjsko ali bivalno, b spolni zrelosti v skupnih pravicah in
obveznostih, z namenom, da mož oplodi ženo in da žena rodi otroka in otroke, ko živita
skratka zakonska partnerja v skupnem gospodinjstv, ko se ve, da sam obstoj pravic ni odvisen
od volje poročenih partnerjev ali parov. Bistvena je še vedno tudi določitev stalnega bivališča,
dom, kjer mož oče in mati žena redita in vzgajata svojega otroka ali otroke. Poznamo tudi
zunajzakonsko skupnost moža in žene, ki to pred matičarjem in ne pred oltarjem nista.
*
Vladimir in Jelena gresta k poroki - Gajšek
6
Poroka sama je svatbeno svečani dar sveta, je odgovor na smisel človeškega pre/bivanja,
obenem pa je tubitna možnost rodovnega nadaljevanja, z odgovorom na vprašanje, kdo je
človek, namreč kdo je človek v strukturno prepletenih državnih in družbenih odnosih, na
začetku z erosom in spolno ljubeznijo – zakonska zveza je zveza namreč v postelji, pri mizi,
pri delu, kar je prepoznano v vseh človeških skupnostih kot zapoved ali pripoznani odnos med
dušo in telesom, med objektnostjo moškega in subjektnostjo ženske, med delavcem in
domom, med posamičnikom in družbenostjo. Zato spolnost po svoji vlogi že gonsko kaže na
soodnosnost bistvene zveze človeške narave po svoji različnosti, s čimer se uveljavlja
zakonska vzajemnost ali poročna »skrivnost« vendarle tako, da se moški spol ne izogne
ženski, temveč da potrdi svojo lastno, bi se reklo, zrcalno sliko kot v svoji živi človeškosti,
zato v svojem skupnem – kot zakonskem – jazu. Vzajemnost zaroke in poroke pomeni
prvinski pojav doživetja drugega, da se človeška spolnost uresniči v svoji javni pojasnitvi in
funkciji. Kar je sicer človeško gonsko in prvinsko, se odpira v izkustvo tako, da se izkaže
spolno »spoznanje« v skupni vzajemnosti kot dopolnitvi, torej v zakonski ljubezni; zato bi
bilo preveč popreprosteno ugotavljati androgine enote nad estrogenimi hormoni, ko bi bila
poroka samo trenutna svatbena gostija in združitev le dveh s/polov kot v enem, a še to v
vključenem kot tavanju izbire partnerja ali v najdenju sestavine užitka: oba, mož in žena, sta
namreč umrljiva in zato v vzajemnosti izražata pluralnost vsega človeštva kot očetovstvo in
materinstvo, nato otroštvo, sorodstvena zveza in rodovna skupnost – slednje ne moremo
vedno upoštevati drugače kot le geneaološko. Zato tudi poroka ni gola dopolnitev ene osebe z
drugo, moža z ženo in žene z možem, marveč se par vzajemno strne v znotraj skupno
enotnost, nadalje torej v družino. Človeško izkustvo spola pokaže na konstitutivno območje
odnosov med moškim in žensko, kjer v paru zakonca nista vsaksebi, ampak se dopolnjujeta v
svoji spolnosti kot spolni razliki. Psihologija zakoncev pokaže, od poroke naprej in tja v
jubileje, da je poročeni par označen s skupnimi navadami in da se mož zrcali v ženi, kolikor
se žena tudi zanaša na moža – oba pa izražata skupnost, družino, ne pa kakorkoli le spolno
razdvojenost. Človek kot že sebi različno bitje išče sočloveka tudi po re-kreaciji v spolnem
užitku, obenem pa tudi omogoča preživetje človečnosti in človeštva prav po oploditvi in
rojevanju, kjer se odigrajo različne drame skupnega jaza. Šele v tubitni skupnosti moža in
žene pa se pokaže nedvomno tudi, bi se reklo filozofsko, ontološka razlika, ki spada v
fenomenologijo duhovnega izkustva in spoznanja obenem – po izkustvu z doživetji, v
spoznanju po odraslosti. Dejstvo je, da je z darovanjem samega sebe zaznamovano spolno
človeško bitje tako, da si prizadeva uresničevati odsev omenjene ontološke razlike po pojavu
same zakonske zveze in v bistveni razsežnosti svojega sebilastnega ontološkega nosilca, ki je
subjekt zakonske zveze. Človek kot ekstatično bitje, torej kot preživetveno smrtno bitje je
hkrati usmerjen v enotnost svojih razlik po spolu, obenem pa je tudi koeksistenca vsega
vrhunsko bivajočega: zato je poroka tudi zaveza, življenjska zaveza. iii
*
Ničkoliko razprav obstaja v strokovni literaturi o zgodovini družine, o antropologiji svatbenih
obredov, o pravnih vidikih nekdanjih družb, o etnoloških in drugih, zlasti iniciativnih posegih
v odraslo sposobnost »sklenitve zakonske zveze« pri divjakih, o sociologiji družine, o
7
družinski psihologiji, o psihopatologiji vsakodnevja v gospodinjstvih, o enakopravnosti žene z
možem v zakonski zvezi ipd., vse manj pa je, kljub internetizaciji in globalizaciji, dejanskih
podatkov, razvrščenih v teorijo spolne ljubezni, o ekonomiji zakonskega in družinskega
življenja, o pomenu osebne ljubezni in čustvene trajnosti v navezi, kolikor tudi se kažejo
prenekateri spisi o pomenu postmodernega otroštva in starševstva, posebej glede na
permisivno vzgojo, na vzgojnoizobraževalni sistem, na služenje morebitnega vojaškega roka
deklet in fantov, naposled tudi o športu in poklicni usmerjenosti. A prav vse to je najbolj
pomembno za bodočnost človeštva, ne glede na oplojevalno revščino v nerazvitih državah
nerazvitih celin v tehnološkem in industrijsko ali kmetovalno produkcijskem vsakovrstnem
bodočem razvoju – prav tukaj se pojavlja povrhu pomen bioeitke kot etike človeškega
življenja, kar se ne navezuje na medicinske ali le akademske teoreme in hipoteze, ampak
dejansko na vsako bodočo genealogijo kakovostnega človeškega življenja in na pomen
genskih sprememb in DNK, kar kaže tudi na drugačne, postmoderne, potrošniške, vedenjske,
ne le družinske vzorce, ampak tudi na načelo same osebne različnosti in pomena individualne
človeške narave, ki se razlikuje od vsake druge živalske ali rastlinske vrste. Pomen
intelektualnih multikulturnih ali pluralističnih družbenih posegov v zakonsko zvezo in
družino, med starše in otroke pomeni izziv razumu in svobodi, da se ne bi zgodil prenos ne le
po socialnem ključu, ampak celo gensko – kot da bi se naj človeštvo razvilo v gensko razvite,
futuristične transvestite, kar je tudi vprašanje slovenskega referenduma o družini in zakonski
zvezi, kjer naj je pravno določeno, da se ne poročita moški in ženska, ampak le dva spola,
kakor da smo ljudje polži ali vsaj glavonožci; zakonska zveza ne more biti relativirana
enakost kakršnegakoli družbenega sožitja, ampak dejansko svobodna opredelitev za skupno
življenje moža in žene, za družino z otrokom ali otroki, kar vse sicer korenini že v zgodovini,
a zavrženih preteklih zakonskozveznih vzorcih in vedenjskih odnosih, kot da se nadaljuje tudi
za bodočnost le večni zdaj. Prav zato je potrebno premisliti o etiki, o čemer so pisali
humanistično usmerjeni filozofi, psihologi, pravniki, sociologi…: ob takem bioetičnem
vprašanju družinskega in zakonskega zdravega življenjskega sloga se pojavlja tudi
problematika postmodernih bolezni odvisnosti, zlasti primeroma slovenskega kriznega
alkoholizma, karierizma, mamilarstva… šele ko so družine razrvane ali ko je konec zakonskih
odnosov ob preštevilnih razporokah, se začno sklicevati tudi sami partnerji na sebiodtujeno
odgovornost in se soočajo dejansko z bioetičnimi vprašanji, ki so bila osnovana na biološko
insitinktivnih kot socialnih podlagah, ko se soočijo s sabo kot osebo in posamičnikom v
lastnem življenju, ko iščejo, četudi izpraznjeni, lastno identiteto, da bi bili podarjeni drugemu
in se prvinsko vprašujejo, kje je razdalja bistva med seboj in partnerjem oz. partnerko, kje je
svetloba ljubezenskega zakonsko uresničenega deja, naposled pa, kar je najvažnejše, kako se
ne morejo odreči lastnemu starševstvu, očetovski ali materinski najvišji ljubezni. Brez dvojne
enotnosti moža in žene namreč tudi ne bi bilo več bioetične zavezanosti k človeški celovitosti.
Tako se lahko soočimo s težnjami postmodernih družb, zlasti tehnološko in materialno
oskrbljenih držav, ki človeško izkustva zakonske in družinske skupnosti pravzaprav družbeno
preprodajajo v dokaz, da zmaguje razum nad čustvom, a tudi nad čustvom nagon, ki je
prvinski in usmerjen zgolj v užitek ter življenje brez problemov. Prav tukaj se pa vendar
pokaže, kako je s samo poroko, kako je z zavezo doživljenjske zvestobe monogamnega
zakona, kako je z bistvom ne le spolnega odnosa do ljubezni, ampak ravno narobe, katero je
bistvo ljubezenskega odnosa do spolnosti in spola. Že sama svatba kot obred potrjuje
8
naklonjenost ne le ženina in neveste, ki se ljubita v pravem pomenu besede tudi duhovno –
spolno, ampak kako se ljubezenski tak pojav širi na tasta in taščo, na svaka in svakinjo…, tudi
morda na stare starše, kar vse pretresa etično povezanost družin in rodbin vnazaj in zanaprej.
Svatba po obredu poroke je tudi zategadelj čustveno izkustvo, ki se udejanja na globljih
ravneh skupnosti, rodbine, rodu in naroda, naposled pa tudi vključno z državo, kajti
vključevanje poročenega para v nadaljnje izvajanje ni samo njuna poročna noč, ampak je
predvsem delo in skrb za celovito narodno družbo, tudi za državo, za uresničenje dinamike
ljubezenske konstitucije, določene kot skrivnost prav s spolnostjo, pri čemer pa obstaja spolna
razlika kot bistveno – moški je vojak in ploditelj, ženska je skrbnica in rodnica. Ta razlika se
umešča v samo svatovsko gostovanje, kar je znano na primer že od prvega Jezusovega čudeža
naprej, ko je vodo spremenil v vino – voda namreč izvira, vino je treba pridelati.
Kako pa se v naklonjenosti poraja ljubezen kot subjektivni odziv med moški in žensko, med
žensko in moškim, pa ni le izraz kakšne željčnosti, ni le in samo strast, čeprav je ljubezenska
strast med drugimi osebno življenjskimi gonskimi zahtevami še najbolj posebna, prvinska,
ljubezenska. Kako se strast približuje ljubezni, da je ne izrabi ali zlorabi kot telesne
predmetnosti, je razvidno v darovanju drugega drugemu, ne da bi strast postala sumljiva.
Strast kot prvina v naravi ljubezni izhaja iz ljubezni same, iz dobrega teka sebe k drugemu,
koder se to drugo razlikuje po sami razliki in predstavlja zato razliko ljubezni same. Naravne
reči so prebavljive šele v darovanju sebe za drugega, saj sledijo privlačnosti, toda ne zaradi
potrebe ali proste volje, temveč zaradi čutnosti kot »mesa«. Človek je tako krajevni medij, ki
teži k naravni ljubezni, kar velja za načelno prvotni nagib do končne zadovoljitve. Torej se
ljubezen čutnosti v njenem teku odkriva v čutnosti sami, medtem ko bi duhovna ljubezen
ustrezala privlačnosti duha – toda treba je vedeti, da se v spolnosti in ljubezni privlačno
združujejo nasprotja ali razlike: moški si poželi žensko, ženska pričakuje moškega, česar ni
treba posebej spoštovati, saj gre za naposled po svoje »iracionalno« združevanje, to se pravi
da ljubezen ni utemeljena na razumu in le razumni privlačnosti, ampak na čustvenem
naravnem poželenju, ki vodi v spoznanje želje same po sebi. V človeku samem obstajajo
instinktivni nagibi, afekti, čustvene napetosti, nagnjenja in poželjivost, ki ne izhajajo iz
razuma, da bi si pridobil po razumu zaželjeno, ampak iz same narave osebe kot take, ki
hrepeni, ki si želi, namreč iz same sebe kot osebe, da bi človek spoznal sočloveka, mož ženo
in žena moža, ker sta oba kakor ustvarjena za naravno porajanje in stvariteljstvo. Prav v tem
se kaže čutna zaznava drugega, se volja sprevrže v igro in družbenost. Če pa gre samo za
poželenje, ki hoče hotno spoznanje željčnosti, vidimo, da v taki željčnosti in poželenju ni
svobodne presoje, je le gonska čutnost in poželenje, kakor ga srečamo pri živalih; ko se
sprožijo goni v spolnosti, pa tudi zaželena strast izzove osebo, toda v človeku le tako, da se
pokaže nujnost bivanjske usode. Tako se značilno poželenje udeležuje vsega življenja vseh
živih bitij, toda v človeku le z voljo do svobode, saj se človek ne predaja čutni željčnosti divje
in živalsko, ampak mora ubogati razum, to se pravi ima voljo, da se daruje šele kot »poskus«.
Ali se lahko odloči oseba v svoji želji po spoznanju drugega s svobodno presojo ali celo
naklepno, torej po svoji volji, ni vprašanje, še zlasti kadar gre za plemiške poroke ali poroke
socialnih slojev, za poroke iz koristi in udobja ter političnega položaja – značilno za to voljo
je, da na primer cesarice rojevajo sinove za bodoče kralje in hčere za bodoče kraljice…, in v
vseh teh primerih se nihče javno ali državno ne sprašuje po osebnem nagnjenju ljubezni –
9
poroka v takih primerih je kvečjemu pogodbeni akt in dejanje volje do moči. Kljub temu pa
obstaja tudi v takih primerih sonaravna sprožena želja po izbiri s strani osebe, ki se uravnava
po naravni želji in nagonu. Kolikor je izbira samo na ravni čutne ljubezni in po volji, ustreza
prvinam izbire, ko sta partnerja drug drugemu poželenja vredna subjekta, ki pa sta usmerjena
ne k sebi, ampak v dobro, blaginjo, ugodje, položaj, tako da se poželenje usmeri prav v
položaj, blaginjo in ugodje, celo v državno moč oblasti in primogeniture.
**
Toliko sprenevedavih gostobesedičenj in zavrnjeno zavrtih pomenov, ko gre za redno
možnost poročenega moža z ženo, ki mu kuha in pere, nato pa skrbita za otroka in otroke,
kakor v gobezdaštvu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ter o »razlogih« za poroko, kot
jih sprenevedavo v nekakšni uradni čiribirščini najdevamo prav na to temtiko, lahko najdemo
v uradniških jezikanjih in »protokolih«, ko pa gre za dejanske interese in njihovo uveljavitev,
zlasti denarno ali premoženjsko, pa se brž začne celo pravnost izražati umno in razumno
jasno… Poleg tega, da taki spisi ali knjige opisujejo na veliko in z bogatim slikovnim
gradivom opremljene obrede ne le iniciacije, ampak »sklenitve zakonske zveze«, od preteklih
dob in divjakov do različnih spolnih praks ali perverzij, pa se brž pokaže za katerikoli npr.
slovenski par zaročenec – zaročenka, da morata opraviti najprej občinski tečaj za poroko, če
pa želita stopiti pred oltar, morata v župniji ali škofiji prav tako opraviti hitrostni tečaj, da
potrdita svojo deviško čistost in pripravljenost na doživljenjsko zvestobo, podano s spolnim
občevanjem ali po konsumiranem »zakonu« - zakaj je namreč zakonska zveza pred
matičarjem ali duhovnikom sploh: zakon? Tega ne zna pojasniti niti slengovsko nihče, kaj
šele družboslovno ali teološko; v pravu namreč pomeni zakon = lex, zakonska zveza pa =
connubium.
In ko gre za poročne ali zarotniške hudobije in hudodelstva, obstaja spet ničkoliko
sprenevedanj, ki da blažijo to tematiko, od krvoskrunstva, spolnih zlorab, tudi otrok, vse do
prilastitve premoženj… - države bi morale najstrožje kaznovati moške in ženske, ki delujejo
zločinsko in nasilno, da bi se odpravila zlikovska ne le samovolja, ampak tudi zločini sami,
prav tako že poskusi. – V 21.stoletju, kjer so poroke v svojih svečanostih relativirane znotraj
razvitih družb blaginje, je lahko ženska vzvišena frigidnost celo karierno vodilna, sama –
mednarodno pogojena - prostitucija goljufiva, kolikor ni legalizirana, moški pa so potem
prepuščeni samozadovoljevanju in fantaziranju, kar ženske tudi prav dobro izsiljevalno vedo.
Kako se znebiš moža ali žene, doženeš ali dosežeš naglo in uspešno ločitev – civilno ali
cerkveno? – o tem obstaja tudi vrsta vednih spoznanj in uspešnih rešitev, največ z odvetniško
pomočjo. Ko bereš, da »ljudje stopajo v zakonsko zvezo iz različnih razlogov, med katerimi
so najpogostejši socialni, čustveni, ekonomski, duhovni in religiozni,« ugotoviš, da tako
godljanje brez razloga ne ve, da si moški, ko se poroči, zagotovi redno spolno občevanje, ne
pa socialnih, čustvenih, ekonomskih, duhovnih in religioznih razlogov nekonsumiran zakon
pač nič ne velja. Spolno občevanje v partnerstvu je »zakon« in edino določa možnost družine
med partnerjem in partnerico, med možem in ženo. Tukaj ne teče govor o prešuštvu žene ali o
moškem ali moževem skoku čez plot – ta skok je bil še v srednjem veku nuja, ko je bil
10
primeroma mož neploden in je ženo poslal z mošnjičkom na semenj, da se je vdala kakemu
zdravemu mladcu, sicer pa je »skok čez plot« plačal sosedu, da je dobil naslednika,
prvorojenca!
*
V letu 2015 je oblastem državno sicer vseeno, kako je ali bo z družinami, ki so dvospolne v
parih in živijo skupno v skupnem gospodinjstvu v stanovanjih ali hišah ali stanovanjskih
blokih…, prav zato je bila pobuda nekaterih civilnih skupnih interesov, imenovana: Za otroke
gre, že naravnost državno smešna, češ da otrok ni stvar starševske pravice, ampak da je itak
naravni dar – otrok kot odvisno bitje pa, kot se ve, potrebuje starševsko ljubezen in skrb, in
poslej naj so starši pač lezbijke in homoseksualci… - podelitev priznanj LGTB: lezbijk, gejev,
transseksualcev in biseksualcev je javno priznano; in se nihče pravzaprav ne boji, da bi šole,
vrtci in socialno delo s policijo začeli odvzemati otroke v bivalne skupno-državne prostore, ki
jih vodijo teoretiki in teoretičarke spola, starševstvo pa je zato nično. Verjetno se bodo starši
le uprli, če bo Država začela z »odtujitvijo« kot odvzemom otrok staršem, da potem morda
slovenske otroke odproda vendarle tujim staršem? – slovenski pravniki in pravnice pa bodo
ponudili vladno zakone, po katerih bo uresničitev odvzema slovenskih otrok staršem češ
uresničenje oblasti ljudstva! In da je interes otrok – odraščati brez lastnih staršev kot očeta in
matere, kar da podpre celotni vzgojno-izobraževalni sistem tudi šolsko, socialni sistem z
ministrico, pristojno za družino in enake možnosti ter z občinskimi centri za socialno delo,
nadalje ZPIZ, DURS… - s takim zakonom tudi matere z nedoletnimi otroki zaradi bolezni
otrok ne bi mogle usekati nobene bolniške, saj bi bile ali bodo tudi otroški dispanzerji in
celotna pediatrija po teoriji spola podržavljene enote. In ker ženske ne bodo več privlačne
moškim, bodo karierno lahko iz splošno ljudskih razlogov stopale v istospolne zakonske
zveze, enako obvelja za homoseksualce. Otroci lahko torej po novem zakonu ostajajo kot
odvisna bitja prepuščeni državni, ne pa starševski skrbi – ker so spolno nezreli, se jih šteje za
istospolne osebe. Nič več ne bo jeznih brezposelnih očetov in mater, ki se izogibajo lakoti in
težki preskrbi, ker se staršem itak odvzame otroke po teoriji spola, tudi ne bo več materinskih
otroških pesmiiv, medtem ko bodo ljubezenske – erotične pesmi naravnane na usti spol
ljubljenja…, vsa dosedanja umetnost, od glasbe, literature, likovnin, filma – pa bo proglašena
kvečjemu za reakcionarno in zato nedopustno, saj ne bo več niti narodnega blaga, primeroma
narodnih noš ne pesmi…; če je namreč tako imenovana »zakonska« zveza naposled le in zgolj
pravno »zveza dveh državljanov«, ki da z »medsebojnim spoštovanjem, oblikovanjem
družinskim razmerij, vzajemno čustveno navezanostjo in združenim delom« organizirata po
državljansko pravni dolžnosti svoj vzajemni odnos, tudi »oblikujeta bolj učinkovito družbeno
celico tako za potrošništvo kot za uveljavljanje v družbi«, ko je po samem takem zgolj in le
»pravu vse premoženje pridobljeno z delom med zakoncema šteje za skupno premoženje« in
sta »zakonca« tako rekoč »enakovredna, enakopravna in v marsičem družbenika,« zato tvorita
prej skupno gospodinjski prihodek ekonomsko, ne pa medsebojno živo spolno, sicer
porazlikovano, navezavo in vračanje vsakodnevno domov. Pravo se ukloni po teoriji spola v
potemtakem ekonomskim zakonitostim, urejenim le državno. Takšna je znanstvenodružbena
fantastika ali utopija zakonsko raz/vezne družnosti!?
11
*
Ko gre za poželenje, ki je gonsko spolno in doživljajsko ter spoznavno, lahko govorimo o
naravi, izhajajoči iz osebe moža ali žene same, da bi se poželjivost spremenila v prosto
odločitev in presojo ali v odgovornost za drugega, saj je takšno čutno življenje, sicer lastno
živalim, del človeškega družbenega življenja, kolikor ga sproža sam subjektivni hotni poseg v
prosto presojo in odgovornost za drugega. Kljub temu, da svobodna odločitev zakonsko za
drugega vsaj pravno javno pomeni očitno laž, ker da nihče ne sme posedovati nikogar, pa še
nismo srečali žene, ki ne bi predstavila moža, da je »moj mož«, ali moža, ki bi predstavil
svojo družico, da ni – »moja žena«, kar pomeni, da »moj mož« ali »moja žena« postaneta živa
posest drug drugega, in to docela prostovoljno in v razumni obliki sopripadnosti; »moja žena«
torej ne more pripadati nikomur drugemu kot meni, tako kot »moj mož« ne more pripadati
nikomur drugemu spet kot meni, ko gre za moža ali ženo in bi bil vsak poskus, da bi se mož
odrekel ženi ali žena možu, samo in le odtujeni objekt poželenja. Celo več, žena je ponosna na
»svojega moža«, kakor je mož častno dvorno ponosen na »svojo ženo«, oba pa sta s tem
obrnjena drug k drugemu kot h skupnemu dobremu. Enako sta lahko starša, zlasti matere,
ponosne na svojega otroka in svoje otroke, znan je rimski primer, ko je mati bratov Grakh bila
pri neki bogati imenitnici, ki ji je kazala svoje bisere in nakit, da bi jo ponižala, a ji je mati
bratov Grakh odgovorila, da je ponosna na sovja dva bisera, ko se vrneta iz šole…
Takoj ko je zakonska zveza sklenjena, ko sta ženin in nevesta poročena, velja zanju drugačna
pravno državna sistemska odločba in razmerje, kakor velja za samske ljudi: v primeru
povojnih političnih izselitev se je dogajalo, da so mladi pari stopili pred oltar, s čimer so lahko
stanovali skupaj, si delili hrano, in čeprav so delali celo ločeno vsak na svojem področju, so se
lahko po delu vračali domov, tako v sezonskih delih ločeno kot ločeno v drugih opravilih –
moška dela šoferjev, rudarjev, fizičnih delavcev – težakov, kovinarjev, zidarjev… pa spet
ženska dela kot šivilije, strojepiske, tajnice, medicinske sestre, babice, kuharice, negovalke,
vzgojiteljice…; v 21. stoletju, ko je izobrazba postala dostopna domala vsem slojem in
ženstvu, ko imamo političarke na najvišjih državnih položajih, ministrice ali premierke,
policistke in vojakinje ter oficirke… je zaradi avtomatizirane in robotizirane produkcije v
visokih tehnologijah postala tudi osnova ekonomskih resursov za poroko stvar enakih
možnosti, saj so ženske izenačene in enakopravne z moškimi. Dosedanja tradicija v spolnih,
socialnih, kulturnih, ekonomskih, pravnih, religijskih… razmerah je presežena, vendar tako,
da tudi feminizem ne more s svojimi aktivističnimi politikami odvzeti ženski ženskost ali
moškega spremeniti v objekt, ki naj služi denar in ga mesečno dohodkovno prinaša gospodinji
in materi. Celo več, mnogi moški so dandanes celo odvisni kdaj od svojih žena, kar tematiko
moški-ženska ali zakon-zakonska zveza-družina spreminja v neko novo perspektivo
družbenosti. Koristi človeške skupnosti v zahodnih družbah bi morale izražati tudi sočutje, saj
obstaja v resnici tudi mnogo še zmerom dovolj ubožnih družin, ki se kljub potrošništvu komaj
prebijajo skozi življenje, pri čemer jim ne pomaga za rast rodbina, ampak so ponavadi
prepuščene družine samim sebi, zlasti družine samohranilk in samohranilcev.
(se nadaljuje)
12
Opombe:
i
K naslovu je treba pripisati prigodnosti same spolne javne tematike, ki se nanaša na
referendum o enakih starševskih in drugih pravicah istospolnih zakoncev, čemur mnogi v
Sloveniji oporekajo.
Referendum o poroki istospolnih
Ljubezen je bila, ljubezen še bo… - ampak katera ljubezen neki? Čezsmrtno? Neka oseba brez
penisa je uspela objaviti:"Mene ne skrbi, kako bom hčerki razložila, zakaj ima njena sošolka
dva očka, in kako to, da po sošolca v šolo prihajata dve mamici. Bolj me skrbi, kako ji bom
razložila, da ne sme lagati in krasti, če pa to dokazano počnejo politiki, pa se jim nič ne zgodi.
Skrbi me, kako ji bom razložila, da mora za svoje napačno ravnanje prevzeti posledice, na
najvišji ravni države pa to ne drži. In kako ji bom pojasnila, da se dobra dejanja izplačajo, če
pa v medijih nonstop trobezljamo samo o barabah, na pridne pa pozabljamo. In to bi moralo
skrbeti vse nas." Če bi šlo le za spolno občevanje med moškim in žensko, in to brez kondoma
in kontracepcijskih sredstev in za oralno in analno spolnoobčevalno prakso, nas ne bi skrbelo,
da bodo že mladi ljudje veliko umirali gayevsko za aidsom... Že iz zdravstvenih razlogov
usranih spolovil ni prav, da bi gayi imeli starševske odnose z otroki in narobe. Poleg tega za
gejevski penis ženske niso več ne privlačne ne zanimive, prav tako ne za lezbijke da bi bil
vabljiv še tako trd penis in da bi bil kdo potreben ljubljenja kot stari pes šusa... - še najbolje je,
da nas kastrirajo z "zdravili" ali tako sterilizirajo, potem pa bomo lahko otroke uvažali iz
revnih držav, kjer je še preveč lačnih otrok! Organizacije LGTB: lezbijk, gejev,
transseksualcev in biseksualcev so v ozadju javnosti vsebolj navzoče prav v javnostih, kjer naj
prevladajo »enake možnosti«, češ da se naj oseba odloči za istospolno ali raznospolno zvezo
in prav take prakse spolnega občevanja, čeprav z nespolnimi razlogi. Seksologi zatrjujejo, da
naj bi tudi heteroseksualec ljubil svojo partnerko v vse njene »odprtine«, torej tudi analno in
oralno.
Administrativizmi, ki nas določajo, so stroga uradna pozicija tudi plačanosti za bivanjski sam
položaj, za preživetje, kajti le to velja, kar je uradno, in kar je uradno, je vseobvladljiva,
13
čeprav tudi najbolj shinavčena oziroma farizejska moč, kot nenehna preobrazba, torej kot
sebilastna propaganda. - Sicer pa, oblastniki ob podrhaljeni sodrgi ustrahovalcev z nami lahko
počnejo itak administrativno, kar se jim pač "po zakonu" zahoče: če bo zakon o gejevski
oblasti družinsko sprejet, bodo legalizirali vsaj aids... Res pa je, da so cerkvene oblasti, kljub
nekaterim izjavam, v svoji prikriti strukturi docela na strani zakona ZA gejevske odnose
istospolnih odločitev, ker so te strukture vasezaprte, posebej pokazno z nuncijem ali
ljubljanskim nadškofom in s sebisvojimi ukrepi... - tako pravijo sicer nekako, naj bi glasovali
verni katoliki češ proti, pri čemer prav vedo, da cerkvena oblast hoče, naj se uresniči, kar
zahteva prav državna oblast? Eno je pravo, drugo je praksa izza cerkvenih vrat.
Državne oblasti delujejo nd ljudmi, tudi nad družinami, češ da upoštevajo vse in vsakogar, kar
je kajpak gola, a pripravna laž za nadaljevanje represivnosti, slednja pa je lahko sodno
anonimna ali policijsko izterjevalna in kaznovalna. Glasovanje 20. decembra 2015 pomeni
usodo tega malega slovenskega naroda, pri čemer zmaguje gejevstvo že vsaj teden dni pred
referendumom. Socialna oblast zahteva, kar zahteva - to je, spremembo zakona o zakonski
zvezi in družinskih razmerjih, pridružuje pa se tej zahteva vsa državna oblast! in se pridružuje
posebej še Davčna uprava Republike Slovenije/ DURS, prav tako Zavod za pokojninsko in
invalidsko zavarovanje/ZPIZ, vse ljubljanske mestne knjižnice kot mestna knjižnica mestne
občine Ljubljana, Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana, vsi centri za socialno
delo in naposled, o čemer ne poročajo, tudi policija in vojska, sodstvo in pošta, kaj šele vse
šole in vrtci, posebej pa vse slovenske univerze! tako so nasprotniki sprememb v omenjenem
zakonu že vnaprej le manjšina... - otroke bo potem mogoče vse v večjem številu dodeljevati
homičem in lezbijkam! zato - z enakimi možnostmi med samimi geji in lezbijkami...
Otrok, pravijo, ni človekova pravica, ampak je naravni ali božji dar, dar starševskim skrbem
in odgovornosti.
*
2
Ločevanje duhov v prašanju seksualnostije doseglo svoje vrelišče tudi v mrzli zimi 2015.
"Pravnica in direktorica Mirovnega inštituta dr. Neža Kogovšek Šalamon odgovarja, o čem se
bomo volivci na referendumu 20. decembra dejansko odločali" - namreč o njenih otrokih ali
možu, če jih ima. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, kot že samo ime pove,
govori o sklenitvi zakonske zveze - poroke med moškim in žensko, z namenom, da si
ustvarita družino kot starša, in starševska ljubezen je zaenkrat še vedno najmočnejša, čeprav
celo z detomorilkami in očetomorilci itd. - dr. Neži Kogovšek Šalamon je treba miroljubno
čestitati, da je iz zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih izbrisala najprej zakonca,
nato pa še družino - in kar je ostalo, je družina brez otrok in poroka brez ženina in neveste, a
tudi brez poročnih nujnih prič.
Ampak če te lahko zavrže ljubica kar tako, ob podpori svojih staršev ali frendic, to že pomeni,
da si dejansko zavržen in zanjo brezpravno še komaj kaj vredno, čeprav živo, pa vendar
14
ljubeče bitje – lahko se po/norčuje iz tvoje nesreče ali življenjske usode, saj se ji ni treba
žrtvovati za nič, razen za lastni ego, kar počne nadvse uspešno. Nihče dandanes ne zahteva za
spolni stik morda Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ampak sposobnost
občevanja in moško nabreklino v erekciji. Po drugi strani se pokaže prav tukaj donjuanstvo ali
celo mačizem, na drugi strani pa »afežejevski« feminizem ali tercijalstvo – kot eno samo
populistično moraliziranje.
Domnevna zafrkljivost, ki si umišlja, da se med moškim in žensko mora »zgoditi kemija« ali
da mora »preskočiti iskrica« in kar je še podobnih fraz, govori v prid ženski zasuknjenosti in
vabljivi ženski prevari kot izgovor, da se lahko tudi po mili volji goni naokoli, a ljubečega
izigra, kar so vedeli že primeroma grški in rimski liriki – in svetovni liriki… Mnoge ženske
tudi uživaško vedo, da so moški prisiljeni v samozadovoljevanje. In mnogi moški prav tako
vedo, da so kot goljufivi nadvse uspešni za uveljavitev svoje ljubezenske taktike. V Sloveniji,
ki se je sebi nekam samoveličavno odtujila posebej telesno, obstaja priznano ljudomrzno
čistunstvo, obenem pa beg, zlasti moških, v alkoholizem. V primerih, ko je bilo javno v
rumenem tisku razkrito svingerstvo nekega politika, so stvar brž potisnili pod preprogo, ker
pač tako svingerstvo obstaja le v svingerskih klubih v sosednjih državah, Slovenija pa ne sme
premoči niti enega samega bordela, niti pollegalno, ko so dekleta na klic s svojimi zvodnicami
in zvodniki tudi nekam vzvišene, ki kljub vnaprejšnjemu plačilu izigrajo moško stranko – ta
pa se ne more pritožiti nikomur…
Odnosi so v slovenskih družbenih razmerah dovolj sprijeni, že zaradi zlorabe uradnih
položajev in prekoračitve pristojnosti s samovoljo ali zaradi uničevanja po sebi, da je
referendumska pobuda vnaprej že kakor sprejeta. Kajti za to oblast je le državno pomembno:
zmagati, in vse kar ne ustreza tej zmagi, je prepuščeno spet samovolji pisarnic in uradov in
neskončnemu sprenevedanju. Tako je istospolnost uzakonjena po sili, ne pa naravno. Če naj
bi bila premagana tudi cerkvena pobuda, da bi še lahko naprej obstajala prvenstveno poroka
med moškim in žensko pred matičarjem, nato šele priznano pred oltarjem, gre za, žižkovsko
rečeno, za sublimno potlačitev, ta pa je po svojem izrazu kvečjemu »normalno« stalinska ali
vsaj jugoboljševiška kot v brezrazredni družbi, kjer je tudi družina z državo vred odmrla,
bivajo pa lahko samo še svobodni ljudje v svoji brezrazredni in brezspolni ne/opredeljenosti
brezzgodovine. Kajti v tem primeru bi vse ženske še zmerom pripadale vsem moškim, otroci
pa bi bili skupni.
*
3
Ljubezen? Koliko načinov izkazovanja polne in spolne naklonjenosti ali nagnjenj gonsko?
Geji in lezbijke – aktualna tematika v državi, glede na družinsko pravo posebej. Javna
sredstva obveščanja, posebej časopisi se že kar dnevno predreferendumsko trudijo v navezi z
drugimi vejami oblasti prikazati moč gejevstva kot delikatesno izključno. Če ne bo otrok, pač
ne bo problemov z otroki. LGTB: lezbijk, gejev, transseksualcev in biseksualcev se združuje
javno in zahteva svojo javno uveljavitev.
15
Abnornmnost od včeraj je kakor norma vedenjskih obrazcev danes. Zunajzakonska skupnost
gejev m. in ž. spola je enakopravna s poročenimi! Nekako pa je res, da je vse več babic in
dedkov in mamic in očkov zadnje čase naokoli v javnosti... - morda jih je že malo strah, da
jim bodo otroci "odtujeni". Gre za jugoboljševiški Lebensborn, v čemer ima jezni občan čisto
prav: ne bo več o manjšini odločala večina, ampak prav narobe! orda se referenduma iz strahu
starši dosedanjih otrok ne bodo udeležili, tako da bo zmagala - manjšina nad večino!
Drugačnost je istospolna, raznospona pa je enakost naravne ljubezni. Karieristke pa že
zmagujejo, centri za socialno delo zmagujejo, politična usmeritev aidsa zmaguje, enako kot
sluzavost pristaštva in samolaži...
Oblast je oblast in se spreminja tako rekoč iz tedna v teden s svojimi »evropskimi« posegi. Ali
se bodo slovenski starši morali odpovedati očetovstvu in materinstvu, pa je oblastem itak
vseeno - le da se potrdi moč oblasti zase. Zato pač lahko podpremo geje in lezbijke že danes,
ker so manjšina in javna žrtev spolnih predsodkov! Ljudstvo bo, kot vselej, glasovalo, kot vse
kaže - ZA!
*
4
Svojčas je prijatelj pritrdil pesniku-duhovniku, danes že pokojniku, da je duhovnik občudoval,
s kmetov doma, svojo mamiko, a je oba zavrnila nesramno in zviška, sicer vernica, kakšna pa
je "mamika", ki ne skrbi dobro za svoje otroke... - očitno ni brala o tem niti dr. Antona
Trstenjaka, ki piše o prizadevno urejeni kmečki mami z urejenimi otroki, ki ji pomagajo, na
drugi strani pa o zanemarjeni kmetici, kjer otroci največ razgrajajo in niso marljivi. Oba,
duhovnik in pesnik, sta za hip pomolčala, vedela pa sta, da ta sicer kakor slonica nesramna
kulturnica, nima ne moža ne otrok in ji je lahko presojati in obsojati vsakogar, ki ima rad,
čeprav kmečki človek, svojo "mamiko"... - oba sta bila zanjo kvečjemu "konservativca",
pripravna za prevzgojo...
Že zato vse kaže, da bo referendum potrdil novi zakon o zakonski zvezi in družinskih
razmerjih - kajti "mamika" ne "ata" ne veljata nič več!
*
5
Golota in ekstravaganca – spolnost in predajanje užitkom, potem pa: animal post coitum
triste. Nekoč sem podprl kolega, ki je bil gej in ga je premlatila ljudska milica v priporu in je
zaradi tega, ker je bil homoseksualec, celo izgubil službo, ko sem mu, nesrečniku, tudi
pomagal - pa so bili vsi, danes tudi zagovorniki enakih možnosti, sprenevedavo egoistični.
16
A homoseksualnost v samoupravnem socializmu je bila docela civilno zasebna reč… Zdaj pa
je sumljiv vsakdo kot »homofob«, ki meni, da spolnosti istospolnih ni treba pretirano javno
izkazovati ne nagrajevati… In še: Michelangelo Buonarotti ali da Vinci – sta bila kot
unoverzalna človeka nadvse ustvarjalne renesanse pod papeži homoseksualca, da Vinci
povrhu še levičar (seveda ne v političnem pomenu!)… Treba je razlikovati od istospolne
nagnjenosti, ki se pojavi že v dobi adolescence in v prijateljsko najprej platonski nagnjenosti
med fanti, kar se potem razvije v spolno odvisnost do moških, in prisilno homoseksualnostjo,
na primer v samostanih in zaporih, ki pa je le zaradi samega na/gona in zadovoljitve začasna,
v medsebojnem onaniranju in orali…, pa tudi s penetracijo v zadnjik. Kakšna je sicer razlika,
kadar moški ljubi žensko analno in med homoseksualnostjo, je znano: v odnosu do ženske v
občevanju ostaja moški le moški, medtem ko v homoseksualnosti privzame »drugi« moški
vlogo partnerke ali ženske, in ta govori kot moški na primer o svojem »možu«.
Javne parade ponosa v 21.stoletju so obenem javno razgaljena spolna propaganda za
istospolno razbrzdanost in goloto. Homoerotika kot spolna privlačnost med pripadnikoma
istega spola in istospolna praksa predstavlja v ožjem pomenu spolno zvez0 med moškima, in
v zvezo me odraslim in mladostnikom kot ugodnikom govorimo 0 pederastija, sicer pa
sapfična ljubezen med ženskama kot imenovana lezbična ljubezen ali tribadizem predstavlja
tudi v postmodernih družbah po svoje »teorijo spola« kot enakih istospolnih možnosti s
heteoseksualnimi pari. Sklicevanje na pojav istospolnosti, ki je razširjena med mnogimi tudi
naravnimi in civiliziranimi ljudstvi, zato ni socialni, ampak gonsko čutni in čustveni pojav, ki
ga je mogoče občasno opaziti tudi pri živalih.
Ščegetljiva tematika istospolnosti se je v 21.stoletju preselila iz šušljanja v javno odmevnost.
Čeprav prevladuje ponekodišnje prepričanje, a le prepričanje, da kakor prehod med
homoseksualnostjo in heteroseksualnostjo češ niti ni tako oster ali razviden, kot se sicer kaže
v za/sebnosti, je treba reči, da ponujajo moški tudi z ženskami oralno in analno prakso
občevanja, seksualni strokovnjaki pa zatrjujejo celo, da naj bi moški z udom zapolnjeval vse
ženske odprtine, kar da je v spolni ljubezni naravno in za izpolnitev ljubezenskega sebstva v
strasteh zaželjeno in priporočljivo. Tako je ljubezenska nagnjenost k nasprotnemu spolu
celovito občevanje ali celostna zasebno osebna komunikacija.
Erotična poduhovljenost nasprotuje surovi seksualnosti – a kaj bi bilo še zanimivega v
ljubezni, če se ne bi ljubezen izpolnjevala v darovanju ljubljenja? Če poskušajo opredeljevati
vzroke za homoseksualnost v bioloških in psiholoških dejavnikih, npr. pri homoseksualcih
zlasti navezanost na mater, je treba diagnosticirati prej ta pojav kot spolno perverzijo vendarle
kot človeško dopusten in v določnih primerih celo kot nujo. Zato je veljala v preteklosti v
mnogih državah homoseksualnost za kaznivo dejanje, etično nesprejemljiva in nedopustna,
čeprav se ve, da je v antíki veljala ljubezen med ponudnikom in ugodnikom kot splošno
priznana in celo »platonsko« cenjena, čeprav je, česar ne smemo nikakor prezreti, bila veljvna
poroka le med možem in ženo. V katolištvu ali krščanstvu pa je bila spolnost priznana, zato
dovoljena le v okviru zakona in poroke.
17
Koitiranje je sicer prikrito, razen v seksi risbah, slikah, kipih, v prikazu spolnih praks, kot v
kamasutri in shindaisutri itd., v grški erotični umetnosti in poeziji, sicer največ le v silhuetah
ali simbolno, vse do moderne likovne ali literarne umetnosti, posebej pa filmsko, na primer v
pornografski tiskovni in filmsko množični industriji, da bi se potešila sama spolna lakota –
tako se pojavi tudi problem moške ali fantovske prostitucije.
*
ii
Neverjetna je ljubezen staršev do svojih otrok, ki jih ščiti celo v življenjskih nevarnostih, v
boleznih odvisnosti ali v vedenjsko motenih razmerah odraščanja itd. Celo kadar otroci
narkomani okradejo svoje starše, tega starši ne prijavijo policiji, ampak poiščejo pomoč prej
pri psihiatru, če pa to ne zadošča, take otroke pošljejo v norišnico ali poboljševalnico… ali so
taki starši prizadeti, ker ne učinkujejo dovolj strogo, ker ne poiščejo pomoči takoj v zdravstvu
in v poboljševalnem zavodu, ni vprašanje, ampak odgovor na starševsko ljubezen.
iii
Konkretna posrednost v pravni praksi narekuje tudi razumetje nekaterih postavk zakona o
zakonski zvezi in družinskih razmerjih:
1
V čiribirščini nekakšnega zavajanja po jezikanju o poroki lahko samo doženemo, ne glede na
kanonsko pravo, v Republiki Sloveniji, ko gre za ženina in nevesto pre matičarjem ali
matičarko:
Zakonska zveza temelji
na svobodni odločitvi skleniti zakonsko zvezo,
na obojestranski čustveni navezanosti,
vzajemnem spoštovanju,
razumevanju,
zaupanju in
medsebojni pomoči.
V zakonski zvezi sta zakonca enakopravna.
Država s sistemom
vzgoje in izobraževanja,
zdravstva in
socialnega varstva
omogoča ljudem, da se vsestransko pripravijo na skladno družinsko življenje in jim
pomaga v njihovih
18
medsebojnih razmerjih in pri izvrševanju roditeljske pravice.
Pogoji za sklenitev in veljavnost zakonske zveze
Za sklenitev zakonske zveze je potrebno, da dve osebi različnega spola izjavita pred
pristojnim državnim organom na način, določen z zakonom, svoje soglasje, da skleneta
zakonsko zvezo. - Zakonska zveza ni veljavna brez svobodne privolitve bodočih zakoncev;
svobodne privolitve ni, če je bila privolitev izsiljena ali dana v zmoti.
Privolitev je izsiljena, če je zakonec privolil v sklenitev zakonske zveze iz strahu,
povzročenega z resno grožnjo.
Privolitev je dana v zmoti glede osebe zakonca, če je zakonec mislil, da sklepa zakonsko
zvezo s pravo osebo, pa je sklenil zakonsko zvezo z drugo, ali je sklenil zakonsko zvezo z
določeno osebo, ki pa ni tista, za katero se je izdajala.
Privolitev je dana v zmoti o bistvenih lastnostih zakonca, če bi drugega zakonca odvrnile od
sklenitve zakonske zveze, če bi bil zanje vedel, in ki delajo skupno življenje nevzdržno.
Zakonske zveze ne more skleniti oseba, ki še ni stara osemnajst let.
Zakonske zveze ne more skleniti oseba, ki je težje duševno prizadeta ali nerazsodna.
Nihče ne more skleniti nove zakonske zveze, dokler njegova prej sklenjena zakonska zveza ne
preneha ali ni razveljavljena.
Zakonske zveze ne morejo skleniti med seboj sorodniki
v ravni črti,
ne brat s sestro,
polbrat s polsestro,
stric z nečakinjo,
teta z nečakom in tudi
ne otroci bratov in sester,
polbratov in polsester med seboj.
To ne velja za razmerja, ki nastanejo pri posvojitvi, razen za posvojitelja in posvojenca.
Zakonske zveze ne moreta med seboj skleniti skrbnik in njegov varovanec, dokler traja
skrbništvo.
19
Center za socialno delo sme, če so za to utemeljeni razlogi, dovoliti sklenitev zakonske zveze
med otroci bratov in sester, med otroci polbratov in polsester, med skrbnikom in varovancem
ter osebi, ki še ni stara osemnajst let.
Preden center za socialno delo dovoli sklenitev zakonske zveze po 23. členu tega zakona
mladoletniku, mora zaslišati njega, osebo, s katero namerava skleniti zakonsko zvezo ter
njegove starše oziroma skrbnika.
Oblika sklenitve zakonske zveze
Osebi, ki nameravata skleniti zakonsko zvezo, se prijavita matičarju, ki vodi poročno matično
knjigo za naselje, kjer želita skleniti zakonsko zvezo.
V prijavi izjavita osebi, ki nameravata skleniti zakonsko zvezo, da svobodno sklepata
zakonsko zvezo in da so izpolnjeni pogoji za veljavnost zakonske zveze.
Prijavi priložita izpiska iz rojstne matične knjige in obvestili o državljanstvu, če teh podatkov
ni mogoče ugotoviti na podlagi uradnih evidenc.
Če je bila zakonska zveza dovoljena po 23. členu tega zakona, priložita prijavi odločbo centra
za socialno delo.
Kdor je že bil poročen, mora predložiti dokaz, da je prejšnja zakonska zveza prenehala ali bila
razveljavljena.
Matičar opozori osebi, ki nameravata skleniti zakonsko zvezo, na pogoje za veljavnost
zakonske zveze in se prepriča o tem, ali so ti pogoji izpolnjeni.
Če se ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji za veljavnost zakonske zveze po tem zakonu, upravna
enota, ki skrbi za vodstvo matične knjige, z odločbo zavrne sklenitev zakonske zveze.
Zakonska zveza se sklene pred načelnikom upravne enote ali od njega pooblaščene osebe ob
navzočnosti matičarja.
Zakonska zveza se sklepa javno in slovesno v posebej določenih uradnih prostorih, ki jih
določi upravna enota po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za upravo.
Zakonska zveza se sme skleniti tudi na drugem mestu, če to zahtevata bodoča zakonca in
navedeta za to pomembne razloge.
Sredstva za izvajanje postopka sklenitve zakonske zveze iz prejšnjega člena se zagotavljajo v
proračunu Republike Slovenije.
20
Minister ali ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pa v soglasju z
ministrom, pristojnim za upravo, predpiše pogoje, ki jih mora izpolnjevati pooblaščena oseba
iz prvega odstavka prejšnjega člena, minimalne standarde za uradne prostore in njihovo
opremljenost, način in postopek javnega in slovesnega sklepanja zakonske zveze, višino in
način plačila za pooblaščeno osebo in matičarja ter druga vprašanja v zvezi s sklenitvijo
zakonske zveze.
Za sklenitev zakonske zveze je potrebna navzočnost obeh bodočih zakoncev, dveh prič,
načelnika upravne enote ali od njega pooblaščene osebe in matičarja.
Priča pri sklepanju zakonske zveze je lahko vsaka oseba, ki ima poslovno sposobnost.
V posebno utemeljenih primerih sme upravna enota, ki skrbi za vodstvo matične knjige za
naselje, kjer se sklepa zakonska zveza, dovoliti, da se sklene zakonska zveza po
pooblaščencu.
Pri sklepanju zakonske zveze sme biti samo eden od bodočih zakoncev zastopan po
pooblaščencu.
Pooblaščenec mora imeti pooblastilo, izdano v obliki javne listine; v njem mora biti natančno
navedena oseba, s katero namerava pooblastitelj skleniti zakonsko zvezo. Zakonska zveza po
pooblaščencu se sme skleniti v treh mesecih od izdaje pooblastila.
Načelnik upravne enote ali od njega pooblaščena oseba se na podlagi listin in izjav prič ter
bodočih zakoncev prepriča, da sta to osebi, ki sta prijavili nameravano sklenitev zakonske
zveze.
Načelnik upravne enote ali od njega pooblaščena oseba prebere nato določbo 14. člena in
določbe 44. do 50. člena tega zakona o pravicah in dolžnostih zakoncev, potem pa vpraša
vsakega bodočega zakonca posebej, ali hoče z drugim skleniti zakonsko zvezo.
Če oba bodoča zakonca odgovorita pritrdilno, razglasi načelnik upravne enote ali od njega
pooblaščena oseba, da je zakonska zveza med njima sklenjena.
Neveljavnost zakonske zveze
Zakonska zveza, ki je sklenjena v nasprotju z določbami tega zakona, je neveljavna.
Zakonska zveza je veljavno sklenjena, če gre samo za nebistveno kršitev obličnosti pri
sklepanju zakonske zveze.
Neveljavna je zakonska zveza, pri katere sklenitvi nista bila navzoča oba zakonca ali en
zakonec in pooblaščenec drugega.
21
Neveljavna je zakonska zveza, ki ni bila sklenjena z namenom skupnega življenja zakoncev.
Pravica tožbe za razveljavitev zakonske zveze, sklenjene v nasprotju z določbami zakona,
pripada zakoncema in vsem tistim, ki imajo neposredno pravno korist od tega, da se zakonska
zveza razveljavi.
V primerih, ko je bila zakonska zveza sklenjena v nasprotju z določbami člena tega zakona,
sme vložiti tožbo za razveljavitev zakonske zveze tudi državni tožilec.
Po prenehanju težje duševne prizadetosti ali nerazsodnosti sme tožbo za razveljavitev
zakonske zveze, sklenjene ob času, ko je trajala težja duševna prizadetost ali nerazsodnost
katerega izmed zakoncev, vložiti samo eden ali drugi zakonec.
Tožba za razveljavitev zakonske zveze iz vzrokov, omenjenih v prvem odstavku tega člena, se
sme vložiti tudi po prenehanju zakonske zveze.
Pravica tožbe za razveljavitev zakonske zveze v primerih iz prvega, drugega in tretjega
odstavka tega člena ne zastara.
Nova zakonska zveza, sklenjena ob času, ko je še trajala prejšnja zakonska zveza katerega
izmed zakoncev, se ne razveljavi, če je prejšnja zakonska zveza prenehala, ali če se prejšnja
zakonska zveza razveljavi.
Zakonska zveza, sklenjena med sorodniki, med katerimi je zakonska zveza dopustna samo z
dovoljenjem centra za socialno delo, ostane v veljavi, če sodišče, pri katerem teče postopek za
razveljavitev zakonske zveze, ugotovi, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi se lahko dalo
dovoljenje za sklenitev zakonske zveze.
Razveljavitev zakonske zveze, ki je bila prisiljena ali sklenjena v zmoti, sme zahtevati samo
zakonec, ki je bil prisiljen ali je v zmoti privolil v zakonsko zvezo.
Razveljavitve zakonske zveze ni mogoče zahtevati, če je poteklo eno leto od dne, ko je sila
minila ali je bila zmota spoznana, zakonca pa sta ta čas živela skupaj.
Po tožbi staršev oziroma skrbnika sme sodišče, ko pretrese vse okoliščine, razveljaviti
zakonsko zvezo, ki jo je brez dovoljenja centra za socialno delo sklenila oseba, ki še ni stara
osemnajst let.
Pravica tožbe za razveljavitev zakonske zveze ne preide na dediče, dediči tožnika pa smejo
nadaljevati že začeti postopek.
Če se zakonska zveza razveljavi, preneha učinek zakonske zveze z dnem, ko je bila
razveljavljena.
22
V izreku sodbe, s katero se zakonska zveza razveljavi, ugotovi sodišče, ali je kateri od
zakoncev vedel za vzrok, zaradi katerega zakonska zveza ni bila veljavna.
Glede premoženjskih razmerij in daril med zakoncema veljajo pri razveljavitvi zakonske
zveze iste določbe kot pri razvezi zakonske zveze.
Pravice in dolžnosti zakoncev
Zakonca sta se dolžna vzajemno spoštovati, si zaupati in si medsebojno pomagati.
Zakonca svobodno odločata o rojstvu otrok. Do otrok imata enake pravice in dolžnosti.
Vsak zakonec si prosto izbira poklic in delo.
Kraj skupnega bivališča določata zakonca sporazumno.
O skupnih zadevah odločata zakonca sporazumno.
Za preživljanje družine prispevata zakonca v sorazmerju s svojimi zmožnostmi.
Zakonec, ki nima sredstev za življenje, pa brez svoje krivde ni zaposlen, ima pravico, da ga
drugi zakonec preživlja, kolikor je to v njegovi moči.
Za preživninska razmerja med zakoncema v času trajanja zakonske zveze in za preživninska
razmerja med zakoncema po prenehanju življenjske skupnosti zakoncev, se smiselno
uporabljajo določbe o preživljanju zakoncev po razvezi zakonske zveze.
Premoženjska razmerja med zakonci
Premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, ostane njegova last in z njim
samostojno razpolaga.
Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno
premoženje.
Skupno premoženje zakonca upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno.
Zakonca se lahko dogovorita, da le eden izmed njiju upravlja to premoženje ali njegov del ali
da ga upravlja in z njim tudi razpolaga, upoštevaje koristi drugega zakonca.
23
Od takega dogovora lahko vsak zakonec vsak čas odstopi, ne sme pa tega storiti ob
neugodnem času.
Če ni dogovorjeno drugače, lahko zakonec, ki mu je poverjena uprava, v okviru redne uprave
tudi razpolaga s skupnim premoženjem ali njegovim delom.
Zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju s
pravnimi posli med živimi, zlasti ga ne more odsvojiti ali obremeniti.
Pravice na nepremičninah, ki so skupno premoženje zakoncev, se vpišejo v zemljiško knjigo
na ime obeh zakoncev kot njuno skupno premoženje po nedoločenih deležih.
Za svoje obveznosti, ki jih je imel zakonec pred sklenitvijo zakonske zveze, in za obveznosti,
ki jih prevzame po sklenitvi zakonske zveze, odgovarja s svojim posebnim premoženjem in s
svojim deležem na skupnem premoženju.
Za obveznosti, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca, za obveznosti, nastale v
zvezi s skupnim premoženjem, in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče
potrebe družine, odgovarjata zakonca nerazdelno tako s skupnim kakor tudi s svojim
posebnim premoženjem.
Zakonec ima pravico terjati od drugega zakonca povračilo tega, kar je ob poravnavi dolga, ki
bremeni oba zakonca, plačal več, kot znaša njegov del dolga.
Upnik lahko na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na
skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež.
Če je v izvršilnem postopku dovoljena prodaja deleža, ki ga ima zakonec na skupnem
premoženju, ima drugi zakonec pred vsemi drugimi kupci pravico, da kupi ta delež po ceni, ki
se določi po predpisih o izvršbi.
Skupno premoženje se razdeli, če zakonska zveza preneha ali se razveljavi.
V času trajanja zakonske zveze se skupno premoženje lahko razdeli po sporazumu ali na
zahtevo enega ali drugega zakonca.
Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju
enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem
razmerju.
V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče
ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo
zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za
24
ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in
povečanju skupnega premoženja.
Zakonca se lahko sama sporazumeta o višini deležev na skupnem premoženju ali pa
zahtevata, da določi sodišče ta delež. Po ugotovitvi deležev na skupnem premoženju, se to na
predlog zakoncev razdeli po pravilih, ki veljajo za delitev solastnine.
Pred ugotavljanjem deleža vsakega zakonca na skupnem premoženju se ugotovijo dolgovi in
terjatve zakoncev do tega premoženja.
Ob delitvi skupnega premoženja se zakoncu na njegovo zahtevo na račun njegovega deleža
dodele predvsem tisti predmeti, ki so namenjeni za opravljanje njegove obrti ali poklica in mu
omogočajo pridobivanje osebnega dohodka ter predmeti, namenjeni izključno njegovi osebni
rabi.
Zakonca lahko sklepata med seboj vse pravne posle, ki bi jih lahko sklepala tudi z drugimi
osebami, in na tej podlagi ustanavljata pravice in obveznosti.
Prenehanje zakonske zveze
Zakonska zveza preneha s smrtjo enega zakonca, z razglasitvijo enega zakonca za mrtvega in
z razvezo zakonske zveze.
Sodišče razveže zakonsko zvezo na podlagi sporazuma zakoncev, če sta se sporazumela o
varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s staršema v skladu z
določbami tega zakona in če sta predložila v obliki izvršljivega notarskega zapisa sklenjen
sporazum o delitvi skupnega premoženja o tem, kdo od njiju ostane ali postane najemnik
stanovanja in o preživljanju zakonca, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni
zaposlen.
Preden sodišče razveže zakonsko zvezo, mora ugotoviti ali je s sporazumom zakoncev
poskrbljeno za varstvo, vzgojo in preživljanje skupnih otrok ter za stike med otroki in
staršema v skladu s koristjo otrok ter pridobiti o tem mnenje centra za socialno delo. Sodišče
upošteva tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam
izbral in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice.
Če je zakonska zveza iz kateregakoli vzroka nevzdržna, sme vsak zakonec zahtevati razvezo
zakonske zveze.
Sodišče po prejemu predloga za sporazumno razvezo ali tožbe za razvezo zakonske zveze
pred njeno vročitvijo toženi stranki, pošlje predlog oziroma tožbo centru za socialno delo, da
ta opravi svetovalni razgovor.
25
Svetovalnega razgovora se udeležita zakonca osebno brez pooblaščencev.
O opravljenem svetovalnem razgovoru poroča center za socialno delo sodišču.
Podrobnejše predpise o postopku in vsebini izvajanja svetovalnega razgovora izda minister,
pristojen za družino.
Če sta zakonca sporazumno predlagala razvezo zakonske zveze, pa nista prišla na svetovalni
razgovor, se šteje, da je predlog za sporazumno razvezo umaknjen. Prav tako se šteje, da je
tožba za razvezo umaknjena, če tožnik ni prišel na svetovalni razgovor.
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko sodišče iz utemeljenih razlogov izjemoma
nadaljuje postopek za razvezo zakonske zveze.
Kadar sodišče razveže zakonsko zvezo na podlagi 65. člena tega zakona,
odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s starši v
skladu s tem zakonom.
Preden sodišče odloči po prejšnjem odstavku, mora ugotoviti, kako bodo otrokove koristi
najbolje zagotovljene. O tem mora pridobiti mnenje centra za socialno delo. Sodišče upošteva
tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in
če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice.
Za razmerja med starši in otroci veljajo v primeru razveljavitve zakonske zveze iste določbe
kot pri razvezi zakonske zveze.
Razmerja med razvezanima zakoncema po razvezi zakonske zveze
Zakonec, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen, ima pravico od
drugega zakonca zahtevati preživnino.
Nepreskrbljeni zakonec sme zahtevati preživnino v postopku za razvezo zakonske zveze,
lahko pa tudi s posebno tožbo, ki jo mora vložiti v enem letu, odkar je bila zakonska zveza
pravnomočno razvezana.
S tožbo iz prejšnjega odstavka sme zakonec po koncu postopka za razvezo zakonske zveze
zahtevati preživnino le, če so pogoji za preživljanje obstajali že v času razveze in obstajajo
tudi, ko zakonec zahteva preživnino.
Sodišče lahko zahtevek za preživnino zavrne, če bi bilo plačilo preživnine upravičencu glede
na vzroke, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, krivično do zavezanca ali če je
upravičenec pred ali med postopkom za razvezo zakonske zveze oziroma po razvezi zakonske
zveze storil kaznivo dejanje zoper zavezanca, otroka ali starše zavezanca.
26
Zakonca lahko skleneta sporazum o preživnini v primeru razveze zakonske zveze v obliki
izvršljivega notarskega zapisa.
Sporazum iz prejšnjega odstavka, zlasti sporazum o odpovedi pravice do preživljanja, ne sme
ogroziti koristi otrok.
Preživnina se sme priznati tudi za določen čas, da se razvezani zakonec vživi v nov položaj in
da si uredi razmere.
Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca.
Preživnina se določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od trenutka, ko je
bila vložena tožba za preživnino.
Izjemoma se preživnina lahko določi v enkratnem znesku ali na drug način, če to opravičujejo
posebni razlogi.
Preživnina, določena v obliki iz prejšnjega odstavka, ne sme bistveno poslabšati položaja
upravičenca, ki bi ga imel, če bi prejemal preživnino vnaprej v obliki mesečnih zneskov, niti
ne sme pomeniti prehudega bremena za zavezanca.
Zakonec ni dolžan preživljati drugega zakonca, če bi bilo s tem ogroženo njegovo lastno
preživljanje ali preživljanje mladoletnih otrok, ki jih je po tem zakonu dolžan preživljati.
Sodišče lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim
naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti
zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena ali če je upravičenec storil kaznivo
dejanje zoper zavezanca, otroka ali starše zavezanca.
Z izvršilnim naslovom določena preživnina se uskladi enkrat letno z indeksom rasti cen
življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji.
Uskladitev se opravi v mesecu marcu, pri čemer se upošteva kumulativna rast cen življenjskih
potrebščin od meseca, od katerega je bila preživnina nazadnje določena oziroma usklajena.
Količnik uskladitve preživnin objavi minister, pristojen za družino, v Uradnem listu
Republike Slovenije.
Sodno poravnavo, pravnomočno sodno odločbo oziroma izvršljivi notarski zapis je sodišče
oziroma notar dolžan poslati pristojnemu centru za socialno delo, če ni bil dogovorjen
drugačen način usklajevanja.
27
Center za socialno delo pisno obvesti upravičenca in zavezanca o vsakokratni uskladitvi in
novem znesku preživnine. Obvestilo centra za socialno delo je skupaj s sodno poravnavo,
pravnomočno sodno odločbo oziroma izvršljivim notarskim zapisom izvršilni naslov.
Pravica do preživnine preneha, če razvezani zakonec, ki jo je prejemal, pridobi premoženje ali
svoje dohodke, s katerimi se lahko preživlja, če sklene novo zakonsko zvezo ali če živi v
zunajzakonski skupnosti.
Običajnih daril, ki sta si jih zakonca dala drug drugemu pred sklenitvijo zakonske zveze ali
med zakonsko zvezo, ni treba vračati.
Druga darila, zlasti taka, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, se morajo
vrniti, in sicer v tistem stanju, v katerem so bila v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo.
Namesto odsvojenih daril se vrne vrednost ali stvar, prejeta zanje.
Pravica tožbe za razvezo ne preide na dediče, tožnikovi dediči pa smejo nadaljevati že začeti
postopek, da bi dokazali utemeljenost tožbe.
Darila, ki jih je preživeli zakonec dobil od svojega bivšega zakonca,
kakor tudi darila, ki mu jih je sam dal,
se vračajo po pravilih, ki veljajo glede daril po razvezi zakonske zveze.
iv
Mamica je kakor zarja,
zjutraj se smehlja,
ko se v postelji še dete
s sanjami igra.
In zato nikdar
mamice ne dam,
eno le na svetu širnem
mamico imam.
Mamica je kakor sonček,
srček njen je zlat
kakor žarek, ki posije
od nebeških vrat.
In zato nikdar...
Mamica je kakor luna,
dolge bdi noči,
da počiva njeno dete
mirno brez skrbi.
28
v
Veliki zagovornik enakih možnosti in človekovih pravic, župan najlepšega mesta na svetu kot glavnega mesta
Slovenije - vabi v mestno hišo Ljubljane na podelitev priznanj LGTB: lezbijk, gejev, transseksualcev in
biseksualcev: "Mestna občina Ljubljana je za aktivnosti na področju LGBT kot edina občina v Sloveniji prejela
nagrado najboljših praks na lokalnem nivoju, ki jo v okviru »Evropske nagrade za javni sektor« /EPSA 2015
podeljuje Evropski inštitut za javno upravo. 17. 12. 2015, vas ob 13. uri vabimo v Rdečo dvorano Mestne hiše,
kjer bomo predstavili omenjeno evropsko nagrado in podelili certifikate LGBT prijazno zavodom in podjetjem,
ki so uspešno končali izobraževanje. Certifikate LGBT prijazno bo podelil župan Zoran Janković. Vabljeni in lep
pozdrav" Ljubljana pozdravlja človeškost priznanj vsaj v javni upravi in zdravstveno.
*
29