32
P OŽ I V I VA N A J I N Z A KO N
P OŽ I V I VA N A J I N Z A KO N
si). Zakonska skupina je namreč življenjska učilnica, v kateri zakonci drug drugega spodbujamo k
nenehnemu spremljanju razvoja (rasti ali stagniranja) zakonskega odnosa.
Zame si ti
najpomembnejša
oseba na svetu
vv Biti mož in biti žena je najzahtevnejši
poklic v človekovem življenju in dober
pogovor je za opravljanje tega poklica
nujno potreben. Kako se usposobiti
zanj? V naši družbi se namreč zelo veliko
pogovarjamo, a zdi se, da si kljub temu
povemo zelo malo osebnih stvari.
PP pogovarjala se je: Urša ČERNIVEC
[[email protected]]
Dani Siter, oče štirih otrok in dedek sedmih
vnukov (osmi je na poti), skupaj z ženo
Vilmo že več kot 12 let pomaga zakoncem
graditi odnose, za katere je vredno živeti,
ustanavlja zakonske skupine po Sloveniji
in organizira vikend seminarje z naslovom
Nepozabni trenutki za naju. Z nami je delil
svoja razmišljanja o zakonskem življenju.
vv Kako to, da besede zakonske obljube,
ki so bile izrečene iskreno in glasno,
z leti izgubijo svoj čar. Dogaja se celo
nasprotno od izrečenega: ni sprejemanja,
ampak zavračanje; ni ljubezni, ampak
pravo sovraštvo; ni spoštovanja, ampak
poniževanje in ‘špikanje’ v tisto točko,
ki je za drugega najbolj boleča?
Prepričan sem, da je, kljub mnogim naporom
Cerkve, da bi mlade dobro pripravila na poroko
oziroma na zakon, še vedno narejenega veliko premalo. Premalo je ozaveščanja, da je zakon zaveza
in ne le pogodba na papirju (papir vse prenese).
Zaveza pa je ‘trojna vrvica’ – je odnos, ki je prepleten in prepojen z Božjo prisotnostjo. Bog nas
je poklical v zavezo z njim in drugega z drugim,
zato je zaveza njegova stvar – je njegova pobuda in je njegova odgovornost. Zakonski odnos, še
posebej, če gre za krhek – le človeški – odnos, ki
nima trdnega temelja v zavezi z Bogom, večkrat
presega človeške moči in sposobnosti in morata
zakonca na pomoč povabiti Božjo ljubezen, Božje
sprejemanje, odpuščanje in spoštovanje. Kdo pa
danes to dela? Koliko zakoncev je pripravljeno
5
2013
Bogu dati prvo mesto – saj poznamo rek, ki pravi: »Kjer je Bog na prvem mestu, je vse drugo na
pravem mestu.« Iz vsega tega sledi, da so besede
zakonske obljube v večini primerov premalo podprte (prežete) z Božjim. vv Po statističnih podatkih zelo veliko
število zakonov razpade. Kje so po
tvojem mnenju vzroki za to?
Delno sem odgovoril že pri prejšnjem vprašanju – nezadostna priprava na zakon (priprava na
poročni dan je običajno odlična, manjka pa priprava na življenje v zakonu in na vso dinamiko, ki
jo le-to prinaša) in premajhno zavedanje, da je za
dober zakon potrebno trdo in vztrajno delo obeh.
Preveč je predpostavljanja in razmišljanja: »Ah, bo
že šlo. Če ne bo šlo, bova šla pa narazen.« Možje
bi se morali boriti za svoje žene in naprotno. Boriti
se, pa ni vedno lahko. Vojak se mora marsičemu
odpovedati, če se hoče dobro izuriti za boj. Tudi
možje in žene bi se morali redno ‘uriti’ - učiti se
drug drugega sprejemati, se spoštovati, ljubiti, si
pomagati … Tega pa ni, ker je to povezano z žrtvijo. Sodoben človek pa je razvajen – ne mara žrtev,
odpovedovanja, prizadevanja, vztrajnost …
vv Zakaj tako redko vidimo zakonske pare, ki si
izkazujejo ljubezen npr. z držanjem za roke,
z izkazovanjem nežnosti …? Kaj se zgodi z
dvorjenjem po poroki oz. kako ga ohraniti?
Menim, da smo danes tudi zakonci (tako kot vsi,
ki nas na vsakem koraku bombardirajo mnogotere
ponudbe sveta) tarče sodobnih kulturnih trendov,
ki so vrednote, kot je: zvestoba, družina, poštenost, solidarnost, pripravljenost na odpoved in pomoč bližnjemu …, izločili iz svojih miselnih okvirov
(vzorcev). Ostaja in bohoti se le še ‘jaz-moj-mene-meni-zame’ ... Posledica je mišljenje: ’Kako bom
33
dvoril, ko pa od nje ne dobim, kar potrebujem in za
kar imam pravico? Naj najprej ona pokaže, da ji nekaj pomenim, pa ji bom (morda) vrnil!“ To je DAJ –
DAM kultura. Če hočem biti pozoren do svoje žene
(ji dvoriti), se moram najprej odpovedati samemu
sebi, pozabiti nase, se učiti poslušati s srcem, opazovati in zaznavati njeno govorico telesa, oči, rok,
tona glasu … To je pa težko in terja napor, saj je
individualizem, ki spodbuja sebičnost (‘jaz-moj-mene-meni-zame’), na vsakem koraku poln idej in
ga nenehno hranijo glasniki požrešne potrošniške
kulture – smerokazi pohlepa in hedonizma.
vv Če želimo, da med možem in ženo raste
odnos zaupanja, ljubezni, medsebojne
predanosti in edinosti, moramo zato
skrbeti in odnos negovati. Kako si naj za to
prizadevata mlada starša, ki sta vpeta v delo,
gospodinjstvo in skrb za majhne otroke?
Res je, da smo vpeti v tisoč in eno aktivnost, da
nam zmanjkuje časa od spredaj in od zadaj … Pa
vendar se, če dobro premislimo, vse v trenutku
postavi v pravilen vrstni red, ko se nam zgodi nesreča, ko kdo od naših bližnjih hudo zboli. Prej ni
časa, potem pa naenkrat je. Prej nam je pomembno to in ono (televizija, internet, obleka, hobi, zabava, hrana, avto …), potem je pomembna samo
oseba (otrok, žena/mož …). Mož in žena, ki se odločita, da bosta delala za rast njunega odnosa, morata najprej vsak pri sebi razčistiti: »Si tega zares
želim? Se zavedam, da je to največ, kar lahko dam
sebi, svojemu sozakoncu in svojim otrokom? Sem
pripravljen na žrtev?« Sicer sem pa trdno prepričan, da je največ, kar lahko storita zakonca (mlada
ali niti ne več tako mlada) zase in za svojo družino,
da se vključita v obstoječo zakonsko skupino oziroma pomagata ustanoviti novo (več na www.diz.
Dober pogovor je umetnost (veščina), ki se je
moramo učiti. Za dober pogovor je potreben čas,
prostor in zaupanje, sicer pa moramo naučiti obvladati dva temeljna dejavnika pogovora: poslušanje in jasno govorjenje. Če želimo svojemu sozakoncu prisluhniti, je najpomembneje, da:
oo
v srcu sklenemo, da nočemo biti ‘napadalni’
(moj sozakonec ni moj sovražnik in kar bo povedal, ni napad name),
oo
‘izpraznimo’ sebe tako, da ozavestimo dejstvo,
da bo lahko to, kar bomo slišali, v nasprotju z
našim mnenjem in prepričanjem,
oo
sozakonca gledamo v oči (po možnosti ga držimo za roko) in pozorno poslušamo,
oo
če česa ne razumemo, se potrudimo, da zastavimo jasna in pozorna vprašanja,
oo
na koncu povedano s svojimi besedami ponovimo: »Si mi želel to povedati? Te prav
razumem?«
Drugi dejavnik dobrega pogovora je jasno govorjenje. Vedeti moram, kaj želim povedati, kako
želim povedati in kdaj je najbolj primeren trenutek. Pomembno je tudi, da se naučim izražati
svoje misli, pripovedovati o svojih občutkih in potrebah in uporabljati ‘jaz’ stavke: “Počutil sem se
žalostnega, ko si rekla …” Ponovno trdim, da je za
učenje umetnosti komunikacije zakonska skupina
najboljše okolje.
vv Poročiti se je lahko, ostati skupaj je
težje, biti srečno poročen pa je prava
umetnost. Bi lahko razkril skrivnost
te umetnosti življenja v zakonu?
Trajno srečen odnos ni nekaj samo po sebi
umevnega. Če se zanj oba nenehno ne trudiva
in ne izpopolnjujeva, lahko pričakujeva polom ali
vsaj izsušenost najinega odnosa. Zakonca sva povabljena, da svoj odnos postaviva v središče najinega življenja, kar z drugimi besedami pomeni:
“Zame si ti najpomembnejša oseba na svetu in s
teboj hočem graditi, obnavljati in vzdrževati najin
odnos (ko o tem premišljujem, pomislim, kako naporno je bilo, ko smo gradili hišo, kako naporno je
bilo, ko smo kaj obnavljali oziroma ko vzdržujemo
primerno stanje). Vem, da to od mene terja zrelost in vztrajnost in vem, da ni vedno lahko. Pa sem
kljub temu na to pripravljen – saj me veže poročna
obljuba (zaveza)”.
v
5
2013