1. No category

http://koroskijeklarji.mojasola.si
JUNIJ 2012
JEKLENIČKE
GLASILO UČENCEV OŠ KOROKI JEKLARJI
Neja, 3. b
Ajna, 3
.b
Spoštovane učenke in učenci, učiteljice in učitelji ter vsi, ki boste
listali naše glasilo!
Vesela sem, da so Jekleničke tudi
ob zaključku šolskega leta
2011/2012 ugledale luč sveta. So
nekoliko drugačno pričevanje o
dogajanju pri nas. So dokaz, da
so mladi neusahljiv vir idej, da
je njihova domišljija neskončna.
Tako naj ostane. In dobro bi
bilo, da bi bila ta domišljija
nalezljiva. Učitelji in ostali odrasli jo namreč pri delu z mladimi
še kako potrebujemo.
Jekleničke, ki so pred vami, naj
bodo prijetno branje, nekoč, v
prihodnosti, pa tudi lep spomin
na osnovnošolska leta.
Urban, 3. b
Stran
2
JEKLENIČKE
Otroštvo. Čas brezskrbnosti, veselja. Čas igre. Čas, ko
smemo dati domišljiji prosto pot. In odpelje nas –
kamorkoli, s komerkoli in kadarkoli.
ČAROBNOST OTROŠTVA
Igrišče, čarobna dežela vseh otroških sanj,
kraj, kamor otrokov vsakdan je prikovan.
To svet je domišljije, kjer podivjajo otroške fantazije,
lesene hiške postanejo gradovi,
plezala pa obrambni zidovi.
Gugalnice kar naenkrat so letala,
na njih krilih v tople kraje sem se odpeljala,
jadrala po peščenih plažah peskovnika,
na vrh sveta po plezalni steni sem splezala.
Na vrtiljaku odplesala sem vse do zvezd,
dotikala neba na krošnjah se dreves,
ukradla zemljo svojemu sosedu,
zaplesala s punčko svojemu sem dedu.
Gradila mesta sem iz kock,
hiše dosegale vrtoglave so višine,
reke strmo tekle so v nižine.
Čajanke s punčkami na vrtu so bile razvada,
še ptički na vejah so čivkali,
kako jih imam rada.
S prijateljicami odhajale smo na kratke sprehode,
na njih srečale številne fantke, nerode,
igrali so se z avtomobilčki na robu ceste,
vsak hotel je biti velik in z njimi odpeljati nas do mesta.
Ko padel je mrak, sedeli smo v hišici na drevesu,
pili kakav, prepuščali kresničk se plesu,
dokler nas naše utrujene oči niso odpeljale tja,
tja v svet, kjer otroške sanje so doma.
Zjutraj zbudila sem se polna energije,
spet uresničevala sem vse svoje fantazije,
danes igrala gusarska ladja so bila,
z mano moja posadka in papiga Ara.
Ko pričel je padati dež, kar naenkrat bili smo žabe,
ki karale so njih jih mame.
Neko jutro, ko sem se zbudila,
zemljo bela odeja je pokrila.
Igrišče spet je oživelo,
na njem otroci kepali smo se veselo.
Nuša Erjavec, 9. b
Eva, 5. a
OTROŠTVO
NA IGRIŠČU
Na igrišču,
piha veter,
ziba hujčko
sem ter tja.
Vdana vetru,
se zaziba,
naprej nazaj,
ter sem ter tja.
Oguljen tobogan
stoji,
in čaka,
da naslednji se
po njem spusti.
Ga ne učaka
korenjaka,
da bi mu krajšal
dolge dni.
V peskovniku
leži lopatka.
Zraven nje pa
(prav nič sladka)
potička veličastna
ga krasi.
Stojim in gledam
to praznino
in spoznam,
da so že mimo
moje srečne ure
otroških dni.
Petra Štern , 9. b
Letnik 4, številka 1
Stran
IGRA OTROK
Igrišče, igrala, smeh otrok,
oh, kje so ti časi zdaj,
pogrešam jih zelo.
Pogrešam vse igre,
in vse vrste igrač,
pogrešam otroški smeh
in veter v laseh.
S prijatelji marsikaj smo doživeli,
in vedno lepo smo se imeli.
Vse vrste iger smo poznali
in se lepo igrali.
Prvo smo se na gugalnice usedli
in vsi do neba poleteli,
bilo nam je zelo lepo,
saj nismo vedeli, kam nas popeljejo.
Nato v peskovnik smo se preselili
in gradove naredili.
Bilo veliko različnih je,
zato močno zabavali smo se.
Laura, 5. a
Po umetninah na tobogan smo hiteli
in hitro navzdol drveli.
Nikoli dolgčas nam ni bilo.
Šli smo še do vrtiljaka,
kjer zabava bila je taka,
da vrteli smo se, kar je šlo,
zato na koncu slabo nam je bilo.
Ko zvečerilo se je,
smo domov odpravili se.
Žalostni nismo bili,
saj smo vedeli,
da nas čaka še veliko prijetnih, igrivih dni.
Tamara Josipović, 9. b
Tamara, 5. a
3
Stran
4
JEKLENIČKE
MLADOST
Sedmošolci so si vzeli čas za razmislek o tem,
kako je, ko si mlad. Svoje razmišljanje so zapisali.
Maja, 3. a
Julijanove misli:
Mladost je najlepši del človekovega življenja. Ko si mladenič, veš, da te v življenju čaka še veliko zanimivega.
Mladi hodimo v šolo in si mislimo, kako je bedno, a si bomo čez nekaj let mislili, kako lepo je bilo v letih, ko
smo gulili šolske klopi. V mladih letih si za nekatere stvari dovolj star, za nekatere premlad. Ne moreš na primer voziti avtomobila, lahko pa se igraš skrivalnice. Če bi se jih starejši, bi se jim vsi smejali. Moj nasvet: uživaj
v mladosti.
Julija:
Mladost pride in gre. Starši in stari starši pravijo, da je mladost
norost, a mlad si le enkrat in to je treba izkoristiti. Je pa res, da
je mladina danes vse bolj divja. Že mladoletniki kadijo, uživajo
alkoholne pijače in počnejo same neumnosti. Poskušajo tudi
stvari, za katere so premladi, zato pride do raznih nesreč. Tudi
jaz sem še mlada – premlada za nekatere stvari. Tega se zavedam. Upam, da se bo mladina sčasoma umirila in ne bo več
toliko težav.
Danilo, 3. a
Rebeka piše takole:
Mladost je obdobje, ko si poln energije. Rad se družiš z drugimi mladostniki, delaš, ustvarjaš … Imaš manj skrbi kot starejši, vendar nisi brez njih, kot mislijo nekateri ne ravno več mladinci. Ti ponavadi pozabijo, da so bili
tudi sami nekoč mladi. Tudi mi imamo torej skrbi – glede šole, prijateljev in še česa. Mislim, da si najbolj brezskrben v otroštvu, ko se samo igraš in zate skrbijo starši; takrat še nimaš mladostniških skrbi. Na splošno pa
velja, da so mlada leta najlepša v življenju. Če seveda imaš topel dom in skrbne starše. Take, ki jim lahko vse
zaupaš in se z njimi pogovarjaš o svojih težavah. Marsikatero breme je lažje nositi, če lahko komu malo potožiš
in te potolaži.
Andraž razmišlja:
Mladost je lep čas življenja, čeprav si za kakšno zanimivo in
privlačno dejavnost še premlad. Včasih se spomladi kakšen
mladenič zaljubi v mladenko in ta dva mladostnika lahko
dobita tudi »mladička«. Ta najmlajši član družine mora
potem, ko dopolni zadosti let, hoditi v šolo, kjer mu starejši
mladici nagajajo, ker je pač mlajši. Velikokrat so torej mladi
revčki, ki marsičesa ne smejo, ampak najmlajši imajo pa še
več težav. In – sreča – po, za nekatere dooooolgem, za druge pa prekratkem času, se mladost spremeni v starost … A
še vedno kot takrat si v srcu mlad.
Veronika 3. a
Letnik 4, številka 1
Stran
5
DROBTINICEZNAŠEŠOLE...
Ob svetovnem dnevu prve pomoči so v našem
kraju pripravili 1. skupinsko izobraževanje
učencev obeh osnovnih šol, ki je v potekalo v
telovadnici OŠ Prežihovega Voranca. Učenci
so se tudi praktično preizkusili v temeljnih
postopkih oživljanja (TPO) z uporabo avtomatskega defibrilatroja (AED).
V oktobru smo imeli vajo evakuacije. Akcijo smo organizirali,
kolikor je bilo to mogoče, v tajnosti. Uspelo nam je pripraviti
presenečenje. Da je vse izgledalo še bolj zares, smo poskrbeli
za prave dimne bombe. Zagorelo je na dveh mestih, v kletnih prostorih ter pri kuhinji.
Kljub velikemu presenečenju je akcija potekala usklajeno in
brez panike ter drugih zapletov. Le nekaj minut po obvestilu
o nevarnosti so bili vsi učenci in zaposleni na dogovorjenem
mestu, prav tako pa so se na prizorišču že pojavili prvi
gasilci. Pridružili so se tudi policisti ter kinologi iz Maribora, ki so pripeljali posebej izurjene pse. Demonstrirali so iskanje pogrešane osebe v zakajenih prostorih.
Po zaključenem "gašenju" in reševanju je potekala
predstavitev vseh enot in učenci so vse udeležene z
zanimanjem spraševali ter še bolj poglobljeno spoznavali pomembnost njihovega dela. Enako presenečenje smo pripravili tudi vsem na podružnici Kotlje, kjer
smo vajo ponovili na enak način.
Dan reformacije je za Slovence pomemben praznik, zato smo ga počastili tudi na naši šoli . Učenci
izbirnega predmeta so skupaj z mentoricama pripravili radijsko oddajo v živo, v avli šole pa smo
pripravili razstavo risbic učencev razredne stopnje, ki so nastale pod geslom S knjigo v svet.
Učenci razredne stopnje so poslušali pravljico
Mojiceje Podgoršek O mlinarju, ki je za knjigo
mlin prodal. Spoznali so lahko, zakaj smo Slovenci ponosni na Primoža Trubarja. Učenci predmetne stopnje pa so spoznali življenje in delo Primoža Trubarja, pomembnost reformacije za Slovence
in delo Jurija Dalmatina ter Adama Bohoriča.
Obe oddaji smo popestrili z renesančno glasbo,
učenci pa so bili oblečeni v renesančne kostume.
Stran
6
JEKLENIČKE
V torek, 22. 11. 2011, je delo v šoli
potekalo v različnih božičnonovoletnih delavnicah. Izdelovali smo
različne izdelke za božično-novoletni
bazar. Učenci so se sami odločili, v
katerih delavnicah bodo ustvarjali.
Nastali izdelki so bili na bazarju 1. 12.
2011 razprodani v nekaj več kot eni
uri. To nas je navdalo z zadovoljstvom in nam vliva energijo za naprej
– naslednje leto bomo še bolj pridni
in ustvarjalni. K sodelovanju pa si
želimo privabiti tudi starše.
In kako so bili učenci zadovoljni z
delom v delavnicah, kjer so nastajali
okraski, voščilnice, lovilci sanj, svečniki, venčki in še kaj?
»Delo je bilo zelo zabavno. Dobil sem nekaj novih idej za izdelavo voščilnic. Imeli smo se lepo.« Aljaž, 7. b
»Delavnica, kjer smo ulivali sveče, je bila zelo
zanimiva in če bi bila priložnost, bi jo obiskala
še enkrat.« Dominika, 7. a
»Izdelovanje okraskov – snežakov, je bilo
zabavno.« Dana, 7. a
»Peka piškotov je bila super. Zraven smo poslušali glasbo. Delavnice bi morale ostati takšne,
kot so bile te.« Viktorija, 7. b
»Izdelovala sem lovilce sanj. Delavnica mi je
bila zelo všeč, saj smo se imeli super in nastali
so zelo lepi izdelki.« Julija, 7. b
Svoje misli o božično-novoletnem bazarju je zapisala osmošolka Zala Mlakar.
»Kot vsi že zelo dobro veste, je v četrtek, 1. 12. 2011, pred šolo na Javorniku potekal zimsko-novoletni
bazar, kjer ste lahko kupili v šoli narejene izdelke in si ogledali program, ki so ga pripravili učitelji in učenci
naše šole. V vlogi novinarke sem se podala skozi množico ljudi in moja naloga je bila, da jim postavim različna vprašanja na temo bazarja. Eni so pogumno in odločno odgovorili, drugi pa so bili malo bolj sramežljivi
in so se umaknili. Nič ne de, saj bodo še druge priložnosti, nikoli ni prepozno. Postavljala sem najrazličnejša
vprašanja o tem, kako je ljudem bazar všeč, kakšni se jim zdijo izdelki, ali so precenjeni, kakšna je njihova
kakovost, kako so zadovoljni s programom in podobno. Zanimalo me je tudi, ali bi se tovrstnih prireditev
udeleževali tudi v bodoče.
Večini je bil bazar všeč, primeren za zimski čas, in čas, ki se približuje, čas obdarovanj. Tudi izdelki so bili po
odgovorih sodeč, kvalitetni, lepo izdelani, glede cene pa sem bila kar presenečena, saj se je marsikomu zdela
prenizka, no, večina pa je vendarle menila, da je primerna. Pod vtisom odgovorov lahko povzamem, da bi na
naši šoli moralo biti več takšnih prireditev.
Namen bazarja je bil zbrati manjkajoča sredstva za nakup garderobnih omaric … Bili smo uspešni in omarice že krasijo naše hodnike.«
Letnik 4, številka 1
Stran
7
Po uspešni šolski predstavi pravljične
igre Žarka Petana Pet Pepelk, s katero
so nas razveselili v prazničnem
decembru, so se učenke in učenci
izbirnega predmeta gledališki klub
odločili, da jo preselijo na malo večji
oder, na oder Kulturnega doma Ravne,
in jo predstavijo širšemu občinstvu.
Publika je predstavo dobro sprejela. V
mesecu marcu so se udeležili
občinskega srečanja otroških gledaliških
skupin in zasedli prvo mesto. Na
zaključnem srečanju koroških
osnovnošolskih gledaliških skupin v
Kulturnem domu v Slovenj Gradcu so
se predstavili še enkrat. Andraž Pustoslemšek je tam prejel priznanje za najboljšo fantovsko vlogo. Zaupal
nam je nekaj o sebi kot igralcu.:
»Igralec sem zato, ker rad nastopam in na odru
uživam. Pravzaprav je težko odgovoriti na to
vprašanje. Tak pač sem, da mi je to všeč. Rad imam
komične vloge, te so mi bolj pisane na kožo. Všeč mi
je, da se lahko delam neumnega, še posebej pa je lepo
slišati, ko se ljudje ob mojih neumnostih smejejo. Pred
nastopom vso pozornost usmerim na to, kar me čaka.
Globok vdih in izdih pred odhodom na oder mi
preženeta tremo. V igri Pet pepelk sem imel vlogo
ministra. Najprej se je bilo treba naučiti besedilo, nato
smo začeli igrati. Igrati brez besedila v rokah je še
posebej zanimivo, ker se takrat začne improvizirati. S
pravimi kostumi in primerno sceno smo igro postavili
na oder. Naš trud je bil nagrajen, ko so našo predstavo izbrali za najboljšo na tekmovanju osnovnošolskih
gledaliških skupin, sam pa sem nato dobil še priznanje za najboljšo glavno fantovsko vlogo. Čeprav rad
nastopam, se v prihodnosti ne vidim na odru katerega od profesionalnih gledališč. Opravljal bom delo, za
katerega se bom odločil in izšolal, igralec pa bom ljubilteljsko.«
V počastitev kulturnega praznika so učenke in
učenci gledališkega krožka v sodelovanju s
pevskim zborom v avli šole pripravili kratko
prireditev o življenju in delu našega največjega
pesnika, Franceta Prešerna. Zrecitirali so nekaj
njegovih pesmi, pevski zbor pa je zapel Od
železne ceste in slovensko himno, Zdravljico
Dan pred slovenskim kulturnim praznikom so
nas obiskali malčki iz bližnjega vrtca. Veseli
smo bili njihovega obiska in tudi oni so se pri
nas dobro počutili.
Stran
8
JEKLENIČKE
Konec marca smo se pridružili vseslovenski akciji
čiščenja okolja. Vsi oddelki podaljšanega bivanja od 1.
do 5. razreda ter večina članov EKO krožka so pridno
ter zavzeto čistili okolico šole. Pridružili sta se tudi dve
s k u p i ni u č e n c e v n a r a v o s l o v n i h i z b i r n i h
predmetov. Lotili so se tudi čiščenja pogosto
uporabljene poti do Kotule. V kratkem času se je
nabralo kar nekaj vreč odpadkov.
V okviru projekta PASAVČEK, v katerega so vključeni vsi
učenci 1. triade matične ter 2. razreda podružnične šole
Kotlje, smo izvedli delavnice ob pomoči poklicnih gasilcev, policista, reševalcev in dipl. med. sestre Saše Horvat.
V aprilu se je nekaj učencev napotilo na obisk k
varovancem Centra za usposabljanje, delo in varstvo v Črno na Koroškem. Zala Mlakar je svoje
občutke strnila v tale zapis.
»Člani šolske skupnosti, parlamenta, predsedniki
razredov ter tisti učenci, ki nameravajo obiskovati Zala, 2. a
srednjo zdravstveno šolo, smo se odpravili na
obisk k varovancem Centra za usposabljanje, delo in varstvo v Črno na Koroškem. Zakaj smo se odpravili tja?
OŠ koroških jeklarjev že vrsto let sodeluje s CUDV-jem in »prijateljujemo« tako, da se večkrat obiščemo. Tam
živijo ljudje, ki so drugačni od nas, na nek način posebni. So ljudje s posebnimi potrebami, ki potrebujejo napotke za življenje kot tako. Ne, naj vas ti podatki ne prestrašijo. Ti ljudje se te svoje drugačnosti ne zavedajo, na
vso srečo. Nekateri smo se morali psihično pripraviti na ogled, voden skozi takšna in drugačna vrata sob, v
katerih prebivajo varovanci. Ob prihodu smo se čudili zelo lepo urejenemu domu, skozi katerega smo se podali
vse do zbornice, kjer smo odložili svoje stvari. Razdelili smo se v dve skupini, nato pa smo se odpravili na kratek ogled delavnic, učilnic, sobe za relaksacijo, telovadnice z bazenom in še vrste drugih prostorov. Najbolj
iskrena stvar, nasmeh, ki so nam ga podarili varovanci, je bil za nas res nekaj posebnega. Bili so nas veseli,
mahali so nam, nam povedali takšne in drugačne stvari, nam pokazali svoje ročne spretnosti, ki so se nam zdele
kar neverjetne. Včasih se sploh ne zavedamo, kaj so ti ljudje sposobni narediti. Pokazali so nam sobe, kjer prebivajo, in tudi dnevne prostore, ki so lepo urejeni. Presenetilo nas je, kako izjemni športniki so nekateri kljub
vsem tegobam, ki jih pestijo. Nekateri imajo že skoraj toliko pokalov, medalj in priznanj, da zanje že zmanjkuje
prostora. In ne govorim o kakršnih koli tekmovanjih. Govorim o olimpijskih igrah, ki se jih vrsto let udeležujejo varovanci iz Centra za usposabljanje, delo in varstvo iz Črne na Koroškem. Veliko ljudi se žal še vedno norčuje iz tistih, ki so drugačni, ki imajo posebne potrebe. To ni dobro, saj nikoli ne veš, kaj te v življenju čaka.«
Letnik 4, številka 1
Stran
9
Otroci se kaj hitro soočijo z obveznostmi, ki jih prinaša življenje – ena prvih je šola. Šestošolci Blaž,
Matevž, Grega, Anaja in Azemine so razmišljali o slabih in dobrih straneh šole. Kaj so ugotovili?
Slabo je, da je za pri malici in kosilu toliko zelenjave, da učenci med poukom ne smejo žvečiti žvečilnih gumijev, da ni več ur športne vzgoje na teden, da morajo učenci pri pouku toliko pisati, da so pod mizami nalepljeni žvečilni gumiji, da je v razredih in wc-jih le mrzla voda, da nekateri učenci uničujejo garderobne omarice in
na omarice drugih lepijo nalepke, da se nekateri učenci norčujejo iz drugih, da so odmori tako kratki in da je
toliko matematike. Dobra stran šole pa so dobre učiteljice in učitelji, zdrave malice in kosila, lepe učilnice,
dobre možnosti za učenje ter dobri sošolci in sošolke, ki radi pomagajo.
Ali se z njimi strinjate ali ne, presodite sami. In če se najdete med slabostmi, se popravite, če med
dobrimi rečmi, ostanite takšni.
ŠOLANI/JEŠALA
Na pomenek smo povabili učiteljico, ki ji je šola verjetno že dodobra zlezla pod kožo, saj pri nas
vztraja že kar dosti let.
Gospa Arnold, zakaj ste učiteljica?
Že kot učenka nižjih razredov osnovne šole sem sanjarila o tem, da bom nekoč učiteljica. Videla sem se,
kako stojim pred razredom, kako razlagam snov, kako sprašujem … Ko sem končala gimnazijo, sem se
odločila za študij zgodovine in zemljepisa ter s tem naredila prvi korak k uresničitvi svojih otroških in mladostnih sanj.
Kako so se otroci spremenili od zgodnjih let vašega poučevanja do danes?
Otroci so zmeraj le otroci, čas in razmere, v katerih živijo, pa so tisti, ki krojijo njihove usode. Danes imajo
veliko več materialnih dobrin, kot so jih imeli včasih, zaradi strahotnega tempa in negotovosti, v kateri se je
znašla naša družba, pa so prikrajšani za marsikaj. Pogosto so osamljeni, potrebni razumevanja, pomoči in
vsakodnevnih spodbud, da bi bilo vse tako, kot bi naj bilo.
Je bila zgodovina vaš najljubši osnovno- in srednješolski predmet?
Da, zgodovina me je vedno privlačila, saj z razumevanjem preteklosti lažje razumemo dogajanje v sedanjosti
in predvidevamo, kakšna bo prihodnost.
Ali bi, če bi bili spet pred to odločitvijo, znova postali učiteljica?
Nikoli mi ni bilo žal, da sem učiteljica. Ponosna sem na svoje delo in na to, da sem se s svojimi učenci dobro
razumela, da sem bila z njimi, kadar je šlo vse gladko, in tudi tedaj, ko ni bilo vse lepo in prav. Dejstvo, da
sem mladim pomagala, kadar so mojo pomoč potrebovali, da sem jih vzgajala v dobre in poštene ljudi, da
sem jim z veseljem razlagala zgodovino, utrjuje moje prepričanje, da bi še enkrat postala to, kar sem.
Zakaj se je vredno potruditi za dosego zastavljenih ciljev?
Ko pride človek do cilja, začuti posebno veselje, zadovoljstvo in moč, njegova samopodoba postane veliko
lepša in ves trud, ki ga je v dosego cilja vložil, je stokrat poplačan. Če hočete kdaj okusiti slast uspeha, si
smelo zastavite svoje cilje, nato pa se kljub takšnim in drugačnim oviram potrudite, da jih boste dosegli.
Še kakšen nasvet našim (in vašim) učencem?
Človeško življenje je razdeljeno na obdobja, priložnosti vsakega obdobja pa je treba dobro izkoristiti., če
hočemo živeti polno in kvalitetno. Zdaj ste v obdobju učenja vseh vrst, zato vsrkavajte vse, kar je novega,
učite se z veseljem in sproti. Tako boste zagotovo uspešni, ostalo pa vam bo tudi precej prostega časa.
Stran
10
JEKLENIČKE
In ko so prvi koraki narejeni, ko se mladi
navadijo, da je šola pač del njihovega
vsakdana, ko začnejo razmišljati o vsem
mogočem – resnem in neresnem, se v njihovih glavicah rojevajo raznorazna razmišljanja o dogodkih, ki so jim priča.
VŠOLI
Anaja in Azemine iz 6. b sta se sprehodili še po šoli
iz domišljije …
Kar tako, nekega dne, so otroci zjutraj prišli v
prenovljeno šolo, v takšno, kot so si jo vedno želeli.
Pisano. Vsaka učilnica je bila drugačna od ostalih. V eni
je bila črna luknja, v drugi je bil led, v tretji sladkarije …
V jedilnici so bili leteči stoli, leteče mize … tudi hrana je
bila leteča. V telovadnici so od vsepovsod visele liane. Iz
enega v drugo nadstropje so se lahko peljali z dvigalom,
ki je imelo vgrajen trampolin. In v knjižnici so bile
knjige, katerih zgodbe so se odvijale kar tam, v živo. In
v šoli je bil tudi živalski vrt, v katerem so otroci noro
uživali. V glasbeni učilnici pa so instrumenti igrali kar
sami. Učitelji – ja, učitelji pa so bili Marsovci, ki so bili
do otrok nadvse prijazni. Svoje leteče krožnike so
parkirali kar na šolskih stenah. Pred vsako učilnico so
bile štiri čarovnice, ki so učence začarale, da so bili vsi
dobre volje. In ta šola je bila vedno takšna. Še danes je.
Metulji so skupinsko delo učencev 1. b
NARAVNE IN DRUGE NESREČE V MOJI
OKOLICI
Bilo je poletje. Zunaj je bil močan naliv. Voda je drla
in bilo mi je neprijetno. Pihal je močan veter, ki nam
je odnesel rastlinjak. Bili smo zelo žalostni. Pogledali
smo k sosedu in videli, da tudi on nima več rastlinjaka. Še naprej je pihalo in nalivalo. Bili smo v hiši ter
gledali skozi okna. Strele so bliskale. Kar naenkrat je
zmanjkalo elektrike. Bilo je zelo temno. Ker ni bilo
elektrike, smo prižgali sveče. Takrat nam je bilo
malo lažje. Naslednji dan smo naredili nov rastlinjak.
Upam, da se taka nevihta ne bo več ponovila.
Kaj Glinšek, 4. a
Letnik 4, številka 1
Stran
11
OSMOŠOLCI V FIESI
Osmošolci smo v tem šolskem letu bivali v CŠOD, in sicer nekje drugje kot po navadi. Pot nas je vodila na
Primorsko, v Fieso. Po dolgi vožnji smo prispeli v DOM BREŽENKA, kjer so nas toplo sprejeli. Kar hitro
smo začeli živeti čisto po primorsko, saj smo že prvi dan dobili čisto primorsko kosilo, ki seveda marsikateremu učencu ni dišalo. Preden smo začeli s popoldanskimi dejavnostmi, so nas razdelili v skupine, v katerih smo
čez teden tekmovali.
Če mislite, da smo bili v CŠOD samo
za zabavo, se motite, kajti že prvi dan
smo začeli z morsko biologijo, ki —
tako kot kosilo — marsikomu ni bila
preveč všeč. Vendar pa se nismo samo
učili – preizkušali smo se v najrazličnejših športih, v lokostrelstvu, kanuizmu in še čem. Ob koncu prvega dne
pa nas je čakal še pohod v Piran. Od
tam smo se vrnili utrujeni in v postelje
po vseh dnevnih aktivnostih popadali
kar malo izmučeni.
Naslednji dan nas je po obilnem zajtrku čakalo pospravljanje sob, kajti tudi
to se je ocenjevalo. Prvi dan ocenjevanja sob za nikogar ni bil uspešen, kajti »tečna« čistilka (tako jo je imenovali tudi upravnik) ni spregledala prav ničesar, zato smo se pa naslednje dni potrudili toliko bolj.
Tako so minevali dnevi, čez dan je bil program, zato smo imeli malo prostega časa. Nekateri dnevi so bili bolj
sončni, nekateri bolj deževni. Čas je hitro mineval, kmalu je prišel zadnji večer. Tega smo se vsi najbolj veselili,
kajti pripravili so nam disko, vendar nismo smeli plesati preveč dolgo – le do devetih zvečer.
Zadnji dan je bil, tudi kot dnevi prej, zanimiv. Po zajtrku smo odšli v Piran, kjer smo lahko kupili še zadnje
spominke. Od tam pa nas je ladja popeljala v Sečoveljske soline, kjer smo se naučili veliko novega. Ob vrnitvi
nas je čakalo še zadnje kosilo. Po kosilu nam je upravnik CŠOD razdelil priznanja za najbolje pospravljene
sobe in najbolj marljive in
pametne skupine.
Zadnji petek v oktobru
smo z lepimi ali malo manj
lepimi spomini zaključili
naše zadnje skupinsko bivanje v CŠOD, ki ga zagotovo ne bomo kmalu pozabili.
Anže Šumah, 8. b
Stran
12
JEKLENIČKE
Kdo si ne želi življenja kot v pravljici? Vedno zmagata
dobrota in poštenost … Ko bi le bilo tako tudi sicer.
LEPO ŽIVLJENJE (pravljica)
Živela je deklica z imenom Tamara, ki ni imela ne očeta ne matere. Živela je sama, v stari hiši. Ko je nekega
dne šla na sprehod v gozd, je srečala deklico, ki je bila na smrt prestrašena. Tamara jo je vprašala, kaj počne v
tem temnem gozdu, in deklica ji je odgovorila: »Lačna sem, nimam matere ne očeta, sama sem. Oče in mati sta
izgubila boj z boleznijo, prosim, vzemi me k sebi.« In Tamara je rekla: »Seveda te vzamem, skrbela bom zate!«
Odšli sta domov in poiskali nekaj cunj za ubogo deklico. Ta je bila zelo srečna, saj nikoli ni bila navajena toliko
razkošja. Postala je razvajena in sovražna do Tamare, ampak se je hitro umirila. Dobila je ime po materi – Anabella. Čez nekaj časa sta se odločili prenoviti hišo. Ko sta jo prenovili, je bila takšna, kot jo je imela Tamara v
otroštvu. Obe sta odrasli v
čudoviti ženski. Poročili sta se in
se preselili vsaka k svojemu
možu, imeli sta tudi otroke. Še
vedno sta radi hodili v hišo, ki
sta jo prenovili. Kar hitro so
minevala leta in postajali sta vedno starejši. Tistega dne, ko sta
dopolnili 89 let, sta šli v hišo in
tam tudi umrli. Njuni otroci so
bili srečni, ker so imeli tako dobri materi.
Nika Miklavc, 6. a
LEPO ŽIVLJENJE (pravljica)
Anica je bila najmlajša med tremi sestrami. Starejši dve sta si
hitro našli ženina, ona pa ni in
Fjolla, 5. a
ni hotela od doma. Tam, za
devetini gorami in sedmimi jezeri je bilo tako lepo. Mati in oče pa bi jo zagotovo pogrešala. Najprijaznejša človeka na svetu sta. Anica se je odločila ostati z njima in jima delati družbo, ko bosta starejša. Pa tudi pomagati
jima bo treba, saj vsega ne bosta več zmogla sama. »Lepo življenje bo to,« tako si je velikokrat rekla. Pa nekoč
zmoti njihov mir živahen mladenič na oslu. Ker je vihrav kot večina mladih, se je v ovinku pri sedmem jezeru
prehitro odločil in zašel. Kar pa niti ni bilo slabo, kot se je kasneje izkazalo. Mladenič, Tonček mu je bilo ime,
se je torej na vsem lepem namesto pred svojo kočo znašel pred hišo, kjer je živela Anica s svojimi starši. V trenutku, ko mu je deklica odprla vrata, se je zagledal vanjo in ves čas ni umaknil oči z nje. Povsem ga je očarala.
Tudi njej je bil Tonček všeč, ni vedela, zakaj, samo čutila je tako. In fant sploh ni bil tako neiznajdljiv, kot je
sprva kazalo. Hitro je prišel z besedo na dan. Kar ponudil se je, če bi ga slučajno potrebovali za kakšno delo,
samo da bi ostal ob Anici. Pa je oče pomislil in rekel, da bi se že kaj našlo, če si želi ostati, ampak da mu kaj
dosti plačila ne morejo dati, jedel in spal pa bo lahko pri njih. Tonček je od veselja zavriskal. Anici so se usta
razlezla v prešeren nasmeh. Tako se je začela nova pravljica v njenem življenju. No, bila je še ista, ampak vanjo
je vstopil nekdo, ki ji je bil zelo všeč. Kako se že zaključi? Aha: srečno so živeli do konca svojih dni. Pa poroka
je tudi bila, okoli hišice za devetimi gorami in sedmimi jezeri pa se je slišal tudi smeh otrok.
NN, 7. b
Letnik 4, številka 1
Stran
13
Družina … Veliko nam pomeni, zlasti
otroku. Babice in dedki pa so jim še posebej ljubi. Saj veste, starši so za red in
delo, stari starši pa za razvajanje ...
LITERARNI PORTRET MOJE BABICE
Nek petek popoldne sem šla k babici in dedku.
Babica je imela naslednji dan rojstni dan, zato sem
ji pripravila majhno presenečenje. Ko sem se zjutraj zbudila, je bilo vse tiho in mirno. Ptice so ravno
začele prepevati in na koncu travnika sem zagledala srno in njenega mladiča. Izza gozda pa je že Hana, 4. b
začelo kukati sonce. Takrat je v kuhinjo vstopila
babica. Iz skrivališča
sem vzela rožo. Majhno, preprosto, a vendar mogočno. Sonce je posijalo skozi okno, žarki pa so bili usmerjeni
v babico. Ko sem ji podarila rožo, je ostala brez besed, v očeh so se ji zalesketale solze sreče in njen nasmeh je
povedal več kot tisoč besed. Babica je bila zelo ganjena in ni mogla verjeti svojim očem. Od takrat vem, da ni
pomembno, kaj komu podarimo, temveč naša gesta.
Marija Štriker, 7. a
MOJA BABICA
Nekega ponedeljka očeta in mame ni bilo doma, zato sem po končanem pouku odšla k babici. Imela je polne
roke dela – skuhati je morala kosilo, pripraviti mizo in postoriti še vse ostale gospodinjske stvari. Medtem pa
sem jaz reševala matematično domačo nalogo. Pri sedmi nalogi sem se ustavila, ker nisem vedela, kako bi nadaljevala. Razmišljala sem in razmišljala, a še vedno nisem prišla do pravilne rešitve. Ker dedka ni bilo doma, sem
kljub babičini zaposlenosti vprašala njo. Kljub delu in polnemu urniku mi je priskočila na pomoč in skupaj sva
z lahkoto rešili nalogo in se še malo pogovorili. Šele zdaj sem opazila, kako polne roke dela ima in kako je ljubezniva, saj si ob vsem naporu še
vedno vzame čas za druge.
Lana Svečko, 7. a
Rinesa, 4. b
Stran
14
Poigravanje s Prešernom (ob njegovem Sonetnem vencu) je v marsikom prebudilo umetniško žilico.
Campino - hiter kakor veter, velik kakor skala.
Ampak tukaj je problem, njegova Vita mu ne dopusti norčij,
Mama moja ga ne obvlada, zato sem glavna jaz,
Prosi za korenček, a dobi ga, ko ne dela lumparij.
In tukaj je še oči, ki pametnega dela se, a se ga boji,
Nihče drug mu nič ne more, jaz edina imam to moč.
Uh, kako ga rada ima, on pa to že ves čas ve.
Vita, 6. b
Ana, 9. c
JEKLENIČKE
Moji materi sem to posvetil,
Ah, ona mi je osvetlila glavo.
Mati me je vzgojila
In me spremenila.
David, 6. b
Letnik 4, številka 1
Stran
15
Mamo najraje imam, nikomur je ne dam.
Oj, mamica moja mi vedno ob strani stoji, pa naj se karkoli zgodi.
Je res, da pridejo dnevi, ko z njo se tudi sprem, a mi je žal za vsak trenutek, ko se ji uprem.
Ah, mamica mi želje vedno uresničuje in se iz mene nikdar ne norčuje.
Malo včasih jo razjezim, na koncu vedno popustim,
A vedno me podpre in razume me.
Mami s svojimi me šalami vedno nasmeji,
Ah, ja, še vedno jo najraje imam in res nikomur je nikdar ne dam.
NN, 6. b
Majhen je, droben in vesel,
Ah, ko bil bi malo bolj debel.
Le babica resnično si želi tako,
Evo, reči je pa treba, da priden je zelo.
Mu pa gre včasih tudi kaj po zlu.
Utihne hitro, ne reče ne ma ne mu.
Živahen res je tale Žan.
A sploh kdaj ni prešerno nasmejan?
Nikoli ni bolan,
Utrujen in zaspan.
Andraž, 7. b
De
lo u
Katja, 5. a
Velika, postavna
In zelo zabavna.
Kot njen kužek Piki,
Iskrico ima v ritki.
Nika, 6. b
čen
c
ev
liko
vne
ga
kro
žka
Bobenček v glavi mu igra kar naprej in vedno znova,
Rad kitaro igra in poje lalala.
A malo je naiven, precej razigran,
Tam po gozdu skače rad, vselej nasmejan.
»Uh,« pravi, »spomladi je res lep vsak dan.«
Mama večkrat huda je,
A on na to ne ozira se,
Tam še vedno kolovrati in skače rad.
Evo ga na glavi, mama pravi:
»Joj, poškodbo imaš.«
Ujet v past je zdaj fantič, a to ne moti ga prav nič.
NN, 6. b
Stran
16
JEKLENIČKE
Človek … Najvišje razvito bitje … Res? Bitje, ki ga je ravno to dejstvo privedlo do tega, da počasi uničuje samega sebe. Obremenjen s težo razvoja … Treba je v korak s časom. Ne glede na ceno. Treba je
celo prehiteti čas. Človek, ustavi se! Prehitevati čas pomeni gibati se v smeri svojega konca hitreje, kot
ti je namenila narava.
VSREDIŠČU
Današnja tehnologija je pohodila naravo. Svet je pust in temačen.
Včasih so ljudje hodili ven, spoznavali so nove prijatelje, danes
pa se – v virtualnem svetu – spoznavamo na klik … »Dodaj prijatelja« - in že imamo novega prijatelja. Prijatelja? Svet mladih se
vrti le še okoli računalnika in temu podobnih naprav. Sam sem
eden izmed ljudi, ki jih je to prevzelo. Veliko ur na dan preživim
ob računalniku, vpet v svetovni splet, a nisem eden tistih, ki nima
pravih prijateljev. Veliko teh je že v šoli. Zavedam se, da lahko
ima nekdo na Facebooku 1000 prijateljev, pa
bo v resničnem svetu osamljen. Ljudje ne
znamo ničesar več ceniti, niti tistega, kar
smo težko pridobili. In preveč je v današnjem svetu materialistov.
Klemen Žerjav, 7. b
Svet se nam danes zdi dosti manjši, kot v resnici je. Pred razmahom interneta svet ni bil povezan in ljudje pač niso vedeli dosti o
tem, kar se dogaja po svetu. Zdaj lahko na svetovnem spletu preberemo, kako živijo ljudje v najbolj oddaljenem koncu sveta. Postali smo odvisni od računalnika, televizije, telefonov … Brez teh
reči ne bi znali živeti. Danes je skorajda vse odvisno od električne
energije. Ta nam koristi, obenem pa uničuje naš planet in nenazadnje nas – ljudi. Če bi videli mreže, ki jih »tvorijo« telefoni in
računalniki pa še kaj, kar je teh naprav, se ne bi mogli niti premikati. Na srečo so nevidne.
Rebeka Koler, 7. b
Letnik 4, številka 1
Aljaž Banko, Današnji svet
Stran
17
Stran
18
JEKLENIČKE
Poznate Urško, o kateri je pisal France Prešern v Povodnem možu? Prevzetno lepotico, ki se za fante
ni menila? In pride eden ter jo užene … Pa ni to navaden mož, zapelje jo POVODNI MOŽ. Odplešeta v divje valove in tam, nekje v podvodnem kraljestvu, se začenja njuna pravljica. Za vas so jo pričarali šestošolci.
Urška in Povodni mož sta
odplesala pod vodo. Na začetku
ji to ni bilo prav nič všeč, a ko
je zagledala palače, je pomislila,
da bi par dni kar rada ostala
tam. Pred vrati so stali stražarji
– veliki raki v uniformah. Ko so
odprli vrata, je Urška videla
samo zlato, lepe slike in marmornata tla. Ob vsej lepoti je
pomislila, da bi nekaj tednov
kar rada ostala tam. Povodni
mož jo je popeljal po vsej palači
in Urška ni zmogla drugega kot
samo gledati ves ta zlati nakit.
Prišla sta do njene sobe. Na
voljo jih je bilo 35, tako da sta
imela dovolj izbire. Urška si je
izbrala najlepšo.
Tjaša, 7. b
Še isti večer jo je njen gostitelj odpeljal v restavracijo v palači. Nikakor se ni mogla
odločiti, kaj bi jedla, na koncu je naročila raka z rižem. Prinesli so ji krožnik z rižem, raka ni videla, zato se je
razjezila. Povodni mož ji je rekel, naj počaka in kar naenkrat je prilezel velik rak ter skočil na Urškin krožnik.
Ko sta se najedla, je kuhar prinesel kozarec z vrtnico. Povodni mož jo je vzel, vstal in tega, kar je storil, ni
mogel nihče verjeti. Prosil jo je za roko. Urška je rekla ja in srečno sta živela.
Anaja Urek, 6. b
Urška je v podvodnem kraljestvu zagledala prelepo palačo. Povodni mož je živel v njej. Deklica je imela spalnico z mehko in mokro posteljo, v dnevni sobi pa je bila velika televizija, ki jo je lahko gledala z velikega kavča. Povodni mož je imel svoje služabnike in viteze. Vitezi so bili velike in močne ribe z oklepi in sabljami,
raki pa so bili služabniki. Povodni mož je Urško povabil na večerjo v sosednjo restavracijo. Večerjala sta
ocvrtega morskega psa in na koščke narezano morsko solato.
Umirjeno so minevali dnevi in tedni in neko jutro Urška spozna, da je noseča. Ker se je počutila slabo, je
zajtrk in kavo dobila kar v posteljo. In po mesecu poležavanja rodi šest otrok – tri deklice in tri fantke. Prve
so bile na las podobne očetu, drugi pa mamici. Ko so bili otroci stari eno leto, sta se njihova oče in mati
poročila. Tako so bili še srečnejši in bolj veseli. Kupili so si tri pse in tri morske konjičke. Nekega dne so se
služabniki odločili oditi na počitnice, zato so si morali kuhati sami. V kuhinji iz stekla in kovine so prvi dan
pripravili krompirjev pire, solato in ribje cmoke. Tako se je ponavljalo in ponavljalo, saj se služabniki niso
nikoli več vrnili. Pa vseeno so Urška in njeni živeli srečno. Do konca svojih dni.
Ana Kladnik, 6. b
Letnik 4, številka 1
Stran
19
Ko sta se znašla pod vodo, Urški
ni bilo najbolj všeč. Ko pa sta s
Povodnim možem prišla do glavne
palače, ni več hotela od tam. Palačo so stražili gospodje raki. Glavna
kuharica je bila gospa sipa, ki je
svojemu gospodarju vedno očitala
in ga spraševala, zakaj zamuja na
kosilo. Ko vstopita v palačo, Urška
na mizi zagleda školjke, lignje in
vodne rastline. Zelo je bila izbirčna, ker je tam, kjer je živela prej,
imela veliko izbire, a Povodni mož
je imel to hrano zelo rad. Še pred
kosilom je deklica hotela videti
prostore v palači. Ta je imela 18
sob. Urška je hotela največjo in jo
je tudi dobila. A vse sobe so bile iz
ribjih kosti, česar ona ne mara,
Aleksej, 7. b
zato povodni mož pokliče služabnico in ji naroči, naj to uredi.
Ko se dekle naje, ji postane dolgčas, zato gre na sprehod. Sreča veliko bolj ali manj znanih bitij, tudi žabona
Leopolda, a on se zanjo ne zmeni. Jezna odide nazaj v palačo. Tam ob mizi najde Povodnega moža. Pripravil ji
je romantičen posladek v obliki srca in na njem je bila škatlica s prstanom. Urška sploh nič ne pomišlja in privoli v poroko. Po poroki pa se jima nasmehne sreča in kmalu zibata tri prečudovite otroke.
Irena Grnjak, 6. b
b
Nika, 7.
Stran
20
JEKLENIČKE
Prešernov Povodni mož je kar pravšnji za razpredanje o medčloveških odnosih. Na takšen ali drugačen način.
Deklica
Deklica zala
plesala je rada,
pa fantiča ni 'mela.
da bi se z njim zavrtela.
Je za mizo sedela,
le grdo strmela
v fantiča na desni.
In zbere pogum.
Ga je vprašala,
a to ni bla šala,
sta se vrtela,
pa nič prot' ni 'mela.
Klara Kotnik, 6. a
Tim, 2. a
Veste, kdo sta Naočnik in Očalnik, prebrisana detektiva, ki v detektivkah Leopolda Suhodolčana razpleteta še tako zapleteno reč? Mi smo ju spoznali in ju poslali novi dogodivščini naproti. Približujejo se
jima čudna bitja …
Mojstra detektiva Naočnik in Očalnik sta gledala skozi okno in videla, kako se jima približujejo čudna bitja z
zelenimi obrazi. Za temi čudnimi bitji, nekoliko oddaljena, je bila velika vesoljska ladja in iz nje je stopilo še
deset njim podobnih. Začela sta se spraševati, kdo vendar so ta bitja. Podobna so Marsovcem, a ni mogoče, da
bi ti prišli na Zemljo. Ko so bili že čisto pri njiju, so začeli govoriti o kavi. Vprašali, so, ali imata kavo, onadva
sta potrdila ter jih povabila v hišo, da se bolj spoznajo. Posedli so se okoli mize in se pogovarjali o vsakdanjih
stvareh. Detektiva sta jih vprašala, kje živijo in zakaj so prišli na Zemljo. Povedali so, da so z Marsa in da so k
nam prišli na počitnice. Ko je prišel čas odhoda, so mojstra detektiva povabili na enotedenske počitnice na
Mars. Oklevala sta, a na koncu sta se le odločila, saj ni greh spoznavati novih ljudi in sveta., v katerem živijo.
Vzela sta kovčke in čez točno 4 ure, tri minute in 29 sekund so bili na Marsu. Ko sta poskušala stopiti iz vesoljske ladje sta bila presenečena. Kar nosilo ju je po zraku, sploh nista rabila nog. Skupaj so se odpravili do hiše
Marsovca Mateja, ki je bil na tem planetu glavni. Pokazal jima je sobe, kjer bosta spala, nato pa so ju peljali na
ogled. Detektiva sta bila presenečena nad njihovo kulturo in v tednu, ki sta ga preživela tam, jima je postal Mars
prav všeč. Prišel je dan, ko sta morala domov. Poslovila sta se od vseh prijetnih Marsovcev in čer 4 ure, tri
minute in 29 sekund sta pristala na Zemlji, točno pred svojo kočo. S svojimi gostitelji sta se dogovorila, da
bodo naslednje leto imeli čisto take počitnice kot tokrat. Ko sta o svoji dogodivščini pripovedovala drugim, so
jima verjeli le redki.
Katja Šapek, 6. b
Letnik 4, številka 1
Stran
21
Detektiva sta pogledala skozi okno. Zunaj sta opazila nekakšne repatce, ki jih nista videla še nikoli prej. Povabili so ju v
svojo deželo. Sprejela sta in se odpeljala z njimi v vozilu,
podobnem gobi. Naočnik in Očalnik sta se, ko so prispeli v
domovino repatcev, čudila, saj so imeli otroci veliko igrač, njihovim staršem pa sploh ni bilo treba hoditi v službo. Repatci,
s katerimi sta pripotovala, so imeli čuden dom. Imel je obliko
… race. Ko sta to videla, sta se prestrašila, zatem pa še zasmejala. Povabili so ju naprej, začela se je čajanka in začel se je
pogovor. Na mizi so bile same sladkarije, ker pa sta vedela, da
niso zdrave, sta jih zavrnila. Repatci so začeli jokati, zato sta
poskusila. Ko pa sta jih poskusila, sta ugotovila, da to sploh
niso sladkarije, ampak so samo tako videti. Repatci so jima
povedali imena – največji, tisti rjave barve, je bil Mihec. Manjši
od njega in črne barve je bil Tonček. Najmanjši pa je bil sive
barve, ime pa mu je bilo Čriček. Razložili so jima, da sta v
deželi Raz in da je ta na planetu Pluton. Na Zemljo so si želeli
zato, da bi videli, kako je v drugi deželi. Po dooooolgem
pogovoru sta morala detektiva nazaj na Zemljo.
Lara Svetec, 6. b
Vita, 6. b
Lara, 6. b
Leteča pikica je bila vse večja in večja. In naenkrat je veliko plovilo pristalo na obali jezera.
Vrata plovila so se odprla, izstopila so majhna bitja, ki so imela žalostne oči in bila velika kot
zvezek formata A4. Naočnik in Očalnik sta se spogledala in se hitro odpravila proti jezeru.
Tam sta vesoljčka sedela na veliki skali in gledala v nebo. Detektiva sta se jima tiho približevala. Ker je Naočnik bolj neroden, je kihnil in vesoljčka sta ju opazila. Bila sta prestrašena, pa ju je kihavec pomiril. Pogovarjali so se bolj z rokami kot
izmenjavali besede. Vesoljčka sta bila puhasta, majhna, ljubka. Prišla sta iz druge galaksije, imenovane
Kurje jajce, bolj natančno – s planeta Kakadu.
Povedala sta, da pri njih jedo beton, opeko in malto, pijejo pa smolo ali travno kislino. Pri njih si deli
dneva sledijo v čisto drugačnem zaporedju kot na
Zemlji, in sicer dan, dan, noč, dan, noč, noč. Naočnik in Očalnik sta bila ob vsem slišanem zelo presenečena, sploh nista opazila, koliko časa že teče njihov pogovor. Posloviti so se morali. Vesoljčka pa
sta bila spet žalostna. Naočnik ju je vprašal, zakaj je
tako, pa sta povedala, da sta strmoglavila na Zemljo in da nimata dovolj žvečilnih gumijev, da
bi predrla atmosfero. Detektiva sta se odločila pomagati. V trgovini sta nabavila toliko žvečilnih, da jih skoraj nista mogla vseh odnesti. In ljubka bitja so se lahko vrnila domov.
Vita, 6. b
Stran
22
JEKLENIČKE
Sedmošolci so spoznavali
kralja Matjaža. Izvedeli so,
da je bilo življenje v času
njegovega vladanja lepo za
vse. Zdaj kralj spi in ko se
mu bo brada sedemkrat ovila okoli kamnite mize, kjer
počiva njegova glava, se bo
prebudil in svet bo spet lep
… Čarobna juha bo pomagala, da mu bo brada hitreje
rasla. Preberite nekaj receptov.
in
šek dlake
a
r
p
o
ni
agič a dodamo. Po
m
j
o
se
n
dam e kuhan tekoči ice in v
o
a
d
v
,
l
g
ra
o
ur
no
Prip zavrem Po pol magič bne kro nato o.
in
ut
o
l.
ro
ho
Vod ično so e brade amo ča uti. Ju ti 1 min e, mu
n
ašmag atjažev ah dod dve mi imo sta te juh se bo.
r
p
a
e
o
t
iz M minu mo še in pust odelic zbudil
avin
čneg
a
h
k
a
s
Sest ki magi
e
h
j
dv aj ku z ogn opije mizo in
eč
r
v
2
skup avimo atjaž p t ovila
i
l
t
o
s
ka ode
ods oj, ko M demkra
ne čine
č
i
g
v
a
5 l čki m e teko
Tak rada se
i
e
n
l
2 ž magič glice e brad
a
bo b
o
l
r, 7.
e
k
2 d bne kr atjažev
i
r
Št
čaro ki iz M
Eva
a
2 dl
Sest
a
1 žl vine
ica s
4 ja
ladk
j
orj a
1/5 ca
l
2 l v olja
ščep ode
1 za ec orig
a
1 l v jčja nog na
i
a
n
(za
a
0,5
sreč
l
o)
1 pt zajčje
krvi
i
č
j
a
4 pt
nog
mat ičja per a
e
e
slad rina du sa
kor
šica
P ri p
r
V v ava
elik
bi m
lone
elek o z lupi c vlijem
mal tričnim no vred o vod
o
o
Po t sladko mešaln in vse in olje
i
s
r
k
r
e
oku h ura ja. Vs om. D kupaj . Jajca z
e
z
s
ime pa še h dodam skupa odamo mešam drola h
mal
j
pa M itrej
o m o zajč pustim origan o z
š
dod atjažu i učine aterine jo nogo o vreti o in
barv amo pt ne bi z k, doda dušice. in kri, 3 ure.
m
za
D
o ju ičjo n rasli
hi p
ogo noht o ptičja a bo ju
r
ha
in
ilijem bre
p
Julij
o vi z krem amesto eresa, d
aK
očet
no.
a
b
plje
, 7.
v. Z rade,
b
a lep
o
. Vanjo
, da zavre vodi
o
Priprava
m
a
k
a
č
tavimo in
e. V vreli
Vodo pris iz Matjaževe brad je repe. PenaSestavine
e
an
amo dlak
k in podg ešamo zlatnid
e
š
e
a
d
r
e
o
p
d
v
i
a
l
r
ln
b
1
ra
im
Matjaževe
stepemo p jemo v vodo in pr mo ščepec
3 dlake iz repov
li
da
v
o
s
jih
sto zme
t prevre, d revremo in
a
r
tk
e
p
5 podgan
a
h
ke. Ko ju raška. Še enkrat p
a pri4 zlatniki ga praška
ap
rah je juh krag
u
e
h
n
e
ič
v
g
d
e
a
o
ln
m
8 dag pra kov
z ognja. P asimo jo z žabjimi
o
im
v
ta
s
ra
od
anje. Okr
iv
5 žabjih k ičnega praška
ž
u
a
z
a
n
ag
mer
ščepec m
ki.
e r, 7 . a
Neža Ren
Letnik 4, številka 1
Stran
23
Tudi pesniki so med nami …
Nosu gre v nos
PESMI O VEČERU so ustvarjali učenci 3. a
Nosu gre v nos,
če se kuha juha
in notri pade
debela muha.
Nato se nosek malo zaviha,
če je juha vroča, jo malo popiha.
In nosu gre v nos,
če juha je rdeča,
ker njena barva je malo kričeča.
Dejan Proje, 6. a
Ko bo sonce ugasnilo,
se na nas bo noč spustila.
Muce spat bodo odšle.
Ko bodo zapredle svoje sanje,
nastala bo tema.
Lenart Zabev
Otroci že spijo – veter pihlja.
Trave že spijo – veter pihlja.
Rože že spijo – veter pihlja.
Noč je.
Enej Paškvan
Grmi že spijo, veter pa ne.
Morje je mirno, veter pa ne, ne, ne.
Pihal bo celo noč.
Janina Kališnik
Lunica je šla že spat.
Počivajo že vse živali, razen sova.
Hrano išče.
Zvezdice se lesketajo
in nam z neba govorijo
»lahko noč«.
Maja Kresnik
Moj vrt
Delo učencev likovnega krožka
Moj vrt je majhen vrt.
Ta vrt ima ograjo. Malo ograjo.
Na vrtu rastejo rože.
Velike in male rože.
Te rože so pisanih barv.
Vseh barv. Ob vrtu je potok.
Majhen potok.
Ob vrtu se vije stezica.
Kratka stezica.
Ta stezica vodi v moj vrt.
Samo moj vrt!
Lea Gros, 5. a
c
učen
o
l
e
D
o
ga kr
e
n
v
o
ev lik
žka
Stran
24
Listi
JEKLENIČKE
Pomladno prebujanje v 5. a ...
Za listom je še en list.
Za listom je še en list. Ves popisan.
Za popisanim listom je še en list. Ves raztrgan.
Za raztrganim listom pa je platnica. Lepa barvna platnica.
Na barvni platnici pa je VELIK napis, ki se glasi takole:
Za mojo mamico prijazno.
Vrt
Tadej Podjaveršek
Tamara Ramšak
Vrt je majhen in ni velik.
Vrt je lep in sploh ni grd.
Vrt samo zate cveti
in je lep tako kot ti.
List
V knjigi je manjša knjiga.
V manjši knjigi je še manjša knjiga.
V še manjši knjigi je najmanjša knjiga.
V najmanjši knjigi je knjižica.
V knjižici je deteljica. Ena sama, posušena.
Ta deteljica je zate. Najlepša – tebi v spomin.
Matej Jehart
Listi
Za listom je še en list.
Za še enim listom je še en list – ves popisan.
Za še enim listom je še en list – še bolj popisan.
Za njim je še en list – ta je prazen.
In tam je zato, da mu dodaš vsebino – edinstveno.
Živa Vita
Listi
Za listom je še en list.
Za še enim listom je še en list. Ves popisan.
Za popisanim je še en list. Majhen in ves počečkan.
Za počečkanim in majhnim listom je listek.
Za listkom pa je platnica.
Na platnici piše: KONEC.
Alekseja Gorenšek
Anja Jehart
Cvet
V velikem cvetu je še en cvet.
V še enem cvetu je še en cvet. Manjši.
V še manjšem cvetu je še en cvet. Ta je najmanjši.
V najmanjšem cvetu pa je zlat cvet. Eden in edini.
Ta cvet je za mojo mamo.
Lea
Živa Vita Vertačnik
Letnik 4, številka 1
Stran
25
ZIMSKA PESEM
Zapadel je prvi sneg,
otroci so stekli na breg.
S sankami vozijo se,
belo je vse.
Snežake delajo,
se zraven kregajo.
Beli so vsi,
ker v snegu so se valjali.
Očetje se jezijo,
ker na cesti v snegu obstojijo.
Otroci šolo zamudijo
in se zelo veselijo.
Sneg se topiti je začel,
snežak ni bil prav nič vesel.
Mokro bilo je vse,
otroci jezijo se.
Tako zima odšla je stran,
travnik bil je zoran.
Koruza cvetela bo,
vodo porabila vso.
Klara Kotnik, 6. a
Janina, 3. b
ZIMA
Zima je prišla, poletje je odšlo.
Naokrog snežinke plesale so bele.
Napočil pa je dan, ko ni bilo več sanj.
Pokukala je tam in tam, zelena trava nam.
Ko zjutraj smo zbudili se, nas je snežna odeja objela.
Snežaki pa smejijo se, dokler zima ne bo pobegnila.
Laura Viderman, 6. a
Stran
26
JEKLENIČKE
4. a se z rimami igra ...
Včasih je kakšen dan zaspan,
drugič pa lahko je razigran.
Vedno pa, ko se pojavi,
prebudi te iz čudnih ali lepih sanj.
Adrijana Pranjković
Sreča je rdeča,
včasih tudi opoteča.
Sreče nikoli ne izdamo,
le včasih z njo se malo poigramo.
Kaj Glinšek
Skupinsko delo učencev 4. b
Marjetice so rumene,
z belimi listki ograjene.
Na travniku v soncu valovijo
v vetriču tiho žlobudrajo in se igrajo.
Neža Švajger
Šola ni šala …
No, pravzaprav je lahko mala šala,
ali pa velika skala.
Spanje ti lahko pokvari,
sanj pa nikdar ne ustavi.
Marjetica simbol je moje šole,
lepa rožica, ki mi veselje da.
Svit Oder
Ajna, 3. b
Letnik 4, številka 1
Stran
27
Izdala
Osnovna šola koroških jeklarjev Ravne na Koroškem
Prispevke zbrala
Jasmina Pečovnik
Fotografije
Arhiv OŠ koroških jeklarjev
Oblikovanje
Aljaž Banko, Jasmina Pečovnik
Ravne na Koroškem, junij 2012
Prispevki učencev zaradi ohranitve posebnosti njihovega izražanja niso lektorirani v celoti.