1. No category

Srce je popotnik …
Klubskim prijateljem predstavljam malce prirejen počitniški dnevnik o
potovanju iz matičnega pristanišča v Izoli,1 v srednjo Dalmacijo na jadrnici
Koka (EC 19, dolžina 5,83 metra, štiri ležišča, miza, mala omara za obleko,
umivalnik–koritce z ročno črpalko za vodo, plinski gorilnik na eno »rinko«,
kemično stranišče, izvenkrmni motor) leta 1980. Kapitan je (bil) France Mihelič
mlajši – Taci, posadka Darja Mihelič – (tudi ) Koka (r. Grafenauer), tedaj še
rosno mlada, Taci 28, Darja 30 let.
Slika 1: Jadrnica Koka
1
Zgodnjesrednjeveško mestece s privlačnim historičnim osrčjem med Koprom in Piranom.
1
10. julij 1980, Ljubljana
Sedim za svojo pisalno mizo, pijem pivo in premišljujem o najinem2
potovanju. Upam, da bo vremenska napoved držala in da bova jutri v miru
odplula na jug. Po enoletnem odmoru bo šla Koka na svoje drugo potovanje. Na
njej bo plula še ena Koka in jaz. Upam, da bo vse dobro,
kapitan (v obdobju, ko vlada samoupravljanje).
Slika 2: Kapitanov predpotovalni dnevniški zapis3
11. julij 1980, Izola, Istra
Dan se ni začel kaj prida obetavno. Kapitan in posadka sva bila zjutraj (še
v Ljubljani) utrujena, v glavah je vladal »mijau«. Z dvema punkljema hrane in
drugih potrebščin, ki jih na Koki še ni, sva se peš podala z doma na Murnikovi
(Mirje) na ljubljansko avtobusno postajo. Del prehrambenih sestavin sva uspela
pozabiti doma v hladilniku, a se zato nisva preveč sekirala.
2
3
Verjamem, da je kapitan Taci pri tem mislil name – na svojo ženo Darjo.
To je edini kapitanov dnevniški zapis, ostale je beležila posadka, beri: Darja.
2
Slika 3: Kapitan Taci
Slika 4: Posadka Darja
3
Avtobus, ki pelje na Primorsko po avtocesti, naj bi nama po voznem redu
že ušel; »veselila« sva se naslednjega lokalca čez pol ure, »kačjih rid« pred
Postojno in dolgotrajnega cijazenja do morja. – A glej »krompir«! Na peronu
postaje se gnete kup ljudi, ki čakajo pred avtobusom, ki naj bi (bil) odpeljal že
pred 10 minutami! Sprejeli so naju nanj, ostalih čakajočih pa ne – verjetno zato,
ker ima hitri avtobus postaji le v Postojni in Kopru, ostali potniki pa so bili
najbrž namenjeni na kakšno vmesnih lokacij.
V Izoli, kjer je najina barčica Koka privezana na boji v zalivu, sta naju
dva fantiča s čolnom, ki pripada marini, odpeljala do nje. Kokin izvenkrmni
motor je srečno vžgal; odpeljala sva se na glavni pomol – valobran in se tam
privezala. Sama sem se odpravila v trgovino po zadnjih nakupih, Taci pa se je
»zabaval« s predpripravami za odhod. Lastnik bližnje jadrnice ga je še na hitro
uporabil kot pomožno delovno silo pri postavljanju svojega jambora.
Pihal je zahodnik. Ob 10.30 sva odrinila na pot na motor; nisva namreč
želela izgubljati časa z Ronkom (rt med Izolo in Strunjanom), ki nama je –
odkar imava Koko (od leta 1978) – pripravil že mnogo hudih ur in sivih las
(pretiravam). Ko sva prepeljala piransko Punto (skrajni rt Pirana), sva dvignila
jadra – glavno (belo zadnje jadro na prečnem »deblu«, potegnjeno do vrha
jambora) in genovo (prvi flok – belo trikotno prednje jadro, vpeto na premcu –
sprednjem delu barke – in na vrhu jambora) in z bočnim vetrom hitela proti
Savudriji. Nad celino so se zbirali oblaki. Grmelo je in bala sva se nevihte. Za
Savudrijo se je veter obrnil v jugo (jugovzhodnik). Vključila sva motor in
nadaljevala pot proti jugu. Oblaki nad celino so se razšli, veter pa se je obrnil v
»zdrav« maestral (severozahodnik). Sprva z genovo, nato s špinakerjem
(balonsko sprednje jadro, ki po obliki in barvitosti spominja na padalo), nato
spet z genovo na»metuljčka« (flok in glavno jadro na različnih straneh) je Koka
pustila za seboj Novi grad, Poreč in Rovinj. Večerilo se je in pripravila sva se za
nočitev na Crvenem otoku4 pri Rovinju.
Lastniki jaht, privezanih za glavnim pomolom, nama niso dovolili, da bi
se vezala za njimi v drugo vrsto – to bi namreč pomenilo, da bi plezala na
kopno prek njihovih plovil. Usmerili so naju na sidrišče na bližnji plitvini. Bala
sva se, da bi Koka tam nasedla.5 Upravnik marine, ki je opazil najino zadrego,
je bil tako prijazen, da nama je dodelil primerno mesto na manjšem pomolu na
drugi strani zaliva, pri tem pa je odvezal vrv nemškega gliserja, ki je bil zavezan
prek pristajališča in zapiral dostop na pomol. Godrnjal je, da nekateri menijo,
»da je vse njihovo«, nato pa nama priveza niti ni zaračunal. Utrujena in
zadovoljna sva legla spat.
4
Na otočku je cerkvica sv. Andrije in moderen, arhitekrurno neprivlačen, a diskretno skrit hotel. Otok obdajajo
ploščate skale, privlačen je za nudiste.
5
Strah je bil povsem odveč, Koka je imela le 110 cm »greza«. Toliko je segla pod vodo s svojo »kobilico« podvodno plavutjo, ki s svojo težo (po načelu »cvilimožek«) služi uravnavanju barke in ji pomaga obdržati smer
vožnje.
4
Vendar: rien n'est parfait (nič ni popolno, je vzdihnil lisjak v Malem
princu, ko je izvedel, da na prinčevem planetu ni lovcev – a tudi ne kokoši) – ob
enih zjutraj naju je zbudilo razbijanje po barki – nad nama pa je kričal trop
pijanih Nemcev. Sprva nisva razumela, kaj hočejo. Izkazalo se je, da so lastniki
sosednjega gliserja in da se jezijo zaradi vrvi, ki jim jo je odvezal upravnik
pristanišča – tega dejanja so krivili naju in zahtevali, da plavava po vrv in jo
priveževa nazaj. Debeli lastnik gliserja ter njegov starejši sodrug sta nama
začela »za kazen« odvezovati Koko in jo riniti s pomola, dve pijani ženski pa
sta ob tem spodbudno vzklikali »Na, so etwas!« Nisva se domislila, da bi jim
očitala, da se mornar pač ne veže tako, kot so se oni. Na srečo je bil med njimi
mlajši moški, ki je uvidel, da je ravnanje njegove družbe neprimerno; uspela sva
mu dopovedati, da jim čolna nisva odvezala midva in da nama je privez dodelil
upravnik pristanišča. S Tacijem sta privezala njihov čoln nazaj. V opravičilo za
vedènje svoje družbe je pojasnil, da je bila prejšnjo noč nevihta, ki je v
pristanišču naredila precej škode. – Družba se je odstranila, midva pa sva se
brez uspeha trudila, da bi zaspala nazaj.
12. julij 1980, Crveni otok, Istra
Iz Ljubljane sva prinesla budilko, da bi lahko zjutraj po tranzistorju redno
spremljala poročila o vremenu. No – to pot nama bujenje ni bilo potrebno. Slab
spanec – posledica nasilnega bujenja prejšnje noči – je storil svoje. Že ob štirih
sva se spraševala, koliko je ura, ob pol šestih sem sama že vstala.
Poročila so bila ugodna: veter severozahodne in zahodne smeri
(maestral). Pozajtrkovala sva, nato pa – prestrašena od nočnega rentačenja
nemške družbe – odvezala njihovo vrv, ki je zapirala vhod (in seveda tudi
izhod) s pomola, jo preplula in nato privezala nazaj. Po opravljenih manevrih
sva se ob osmih odpravila na pot. Proti Brionom sva najprej motorirala, nato pa
v lahnem severozahodniku dvignila glavno jadro in špinaker. Sprva sva
napredovala počasi, nato pa vse hitreje: veter se je namreč krepil. Na prvi flok
(genova) nama je sledila večja italijanska jadrnica (kakih 9 metrov). Naenkrat je
začela nenavadno hitro dohitevati Koko. Ugotovila sva, da ji to uspeva s
pomočjo motorja. Ko je bila vštric z nami, je njena posadka ugasnila motor in
začela pripravljati špinaker. Pri spuščanju prednjega jadra, dvigovanju
špinakerja in lovljenju vetra pa je zaostala. Trajalo je nekaj uric, da naju je
dohitela in tudi prehitela. Koko so posneli na film, verjamem, da je pod pisanim
špinakerjem zelo lepa.
Doživela sva tudi veselo presenečenje –zagledala sva majhno belo
jadrnico, ki nama je plula nasproti, in imela– kot Koka – na glavnem jadru znak
rakca. Z daljnogledom sem ugotovila, da je Kokina dvojčica, ki jadra proti
vetru.
5
Koka je doživela tudi lastni »lokalni pljusak« z jasnega neba, na katerem
je bil en sam samcat oblaček, iz njega pa je (prav) na nas deževalo. Kaj takega!
Gotovo je bilo to znamenje našega družinskega zavetnika sv. Antona!
S krmnim (hrbtnim) vetrom smo drveli mimo Brionov. Delo s
špinakerjem je bilo utrudljivo. Opazila sem, da je Taci zaskrbljen, pa tudi mene
je začelo stiskati pri srcu – kako bom v tem guganju (veter 4 in morje 4)6 snela
špinaker? Z veseljem sem se odzvala kapitanovemu ukazu, naj to storim – čim
prej, tem bolje! Brž ko sva jadro snela midva, ga je snela tudi najina večja
tekmica.
Z genovo sva nato mimo Verude – istrskega zaliva južno od Brionov –
odplula v Medulinski zaliv7 na jugu Istre. Bila sva prestrašena zaradi
tamkajšnjih plitvin, ki pa sva se jim s Kokino odlično vožnjo v veter – seveda
pod izvrstnim kapitanovim vodstvom in z ubogljivo posadko – uspešno ognila.
Okrog 14. ure sva se zasidrala za otočkom Pomerski školjič.
13. julij, Medulinski zaliv, Istra
Sicer sva vstala zgodaj, a sva šla še v kraj Medulin na črpalko po gorivo
za zunajkrmni motor. Odpeljala sva se ob 10.30 v vzhodniku, ki se je za najbolj
južnim rtom Istre obrnil v široko (južni veter). Usmerila sva se v bočno smer
prek Kvarnerskega zaliva8 proti Martinščici, prijaznemu kraju na zahodni strani
Cresa, nasproti otočka Zeča – najprej z genovo, nato s špinakerjem. Bilo je
razburljivo in strašljivo, saj naju je močnó nagibalo. Na vrhu visokega krmnega
vala (valov sicer ni bilo čutiti, saj jih je barka s svojo hitrostjo z lahkoto préčila)
pa je krmilo zagrabilo v prazno in v trenutku smo bili nagnjeni do roba barke in
križ na jamboru se je dotaknil gladine. Krmar–kapitan je odpel odvetrno9
škotino (vrv za uravnavanje napetosti) špinakerja: ta je veličastno zafrfotal v
zrak, Koka pa se je v hipu zravnala kot »cvilimožek«. Špinaker sva snela. Nato
sva z genovo (prvi flok) odjadrala v Martinščico in se tam privezala na glavi
stranskega pomola, ker drugje ni bilo prostora, nato pa sva se stisnila med druge
barke.
6
Po daljšem stažu jadranja se zdi taka moč vetra skoraj zanemarljiva …
Kraji v zalivu so Premantura, Medulin in Pomer. Premantura je privlačna turistična destinacija, v Pomerju je
nudistični kamp in marina, Medulin pa ima tudi ribolovno tradicijo. Na korenu njegovega pomola, kjer so
privezane ribiške barke, je gostilna Mižerija, kjer je možno pojesti sveže ribe, kvarnerske škampe in školjke po
človeku prijazni ceni.
8
Prečenje Kvarnerskega zaliva pri jadralcih zbuja strahospoštovanje. Običajno destinacija na drugi strani (od
istrske strani Cres ali Lošinj, v obratni smeri Istra) ni vidna s prostim očesom. Tudi moč burje v zalivu včasih ne
dopušča prečkanja ali pa prežene jadralce, da se raje vrnejo nazaj.
9
Vešča posadka (kar Darja /tedaj!/ nisem bila) bi nagib in pritisk na jadru uravnala s popuščanjem privetrne
škotine špinakerja.
7
6
Srečala sva več Koprčanov (taka je bila registracija njihovih jadrnic): Ido
in Boštjana Kačiča z otrokoma Boštjanom in Natašo10 in Henrika in Marijo
Jereb11 s hčerko Tanjo. V Martinščici sva prvič plačala takso za privez. Upava,
da ponoči ne bo burje, saj naju bodo sicer sosednje barke zmastile, ker je privez
zelo tesen.
Dan še ni bil zaključen. Ob odhodu v mesto je posadka (beri: Darja)
zaklenila Koko (na žabico), ključe pa pozabila v (zaprti) kabini. Če ne bi bilo v
bližini prijaznih Slovencev, ki so nama posodili izvijač, ne vem, kako bi se
izmaknila besu kapitana. Tako pa sva kaj hitro ugotovila, kako preprosto se da
vdreti v najino Koko.
Sredi noči je zapihal bočni veter. Ker so naju sosednje barke stiskale, sva
se skušala prevezati. To je zbudilo sosednjega Slovenca, ki je popravil svoj vez
za pomolom, nato pa pomagal še nama, da sva se z barčico umaknila v drugo
vrsto za plovila, vezana neposredno na pomol.
14. julij, Martinščica, Cres
Ostala sva v Martinščici. Jedla sva skupaj s sosedi – Slovenci. Taci je
očistil Kokin podvodni del, da bo (še) hitrejša.
15. julij, Martinščica, Cres
Ta dan bo ostal zapisan v Kokini zgodovini kot dan njene prve regate.
Slovenski sosedje v Martinščici so govorili o odhodu (na motor) na Susak,
midva pa na jadra v »divji« zaliv Krivica (zahodna obala Lošinja). Startala sva
okrog osmih, a nasprotni veter in valovi so naju ustavljali in sosedje so
odmotorirali mimo. Po nekaj urah vožnje sva ugotovila, da ne bova zmogla
obpluti Osorščice, visokega hriba na severnem rtu Lošinja. Zavila sva v Ustrine,
neposeljen zalivček južno od Martinščice na zahodni strani Cresa, kjer so bili –
verjetno iz istega razloga kot midva – zasidrani najini slovenski znanci. Na vrvi
tam privezanega domačinskega čolna so našli goro školjk–pedočev.12 Na
ciganskem loncu – tignju (velika litoželezna ponev na treh nogah, pod katero se
zakuri ogenj) jih je Ida pripravila »na buzaro«13 za kosilo, ki sva ga bila deležna
tudi midva.
Potem smo se napotili v bližnji Biar14 pri Osorju. Sama sva najprej
dvignila, izpraznila in pospravila gumijast čoln »lahor«. Ko sva se uspela
10
Dejansko so stanovali v Dragomerju pri Vrhniki.
Doma iz Hrovatinov pri Ankaranu.
12
Školjke so užitne, če »rastejo« na lesu ali vrvi, tiste na železnih plovilih ali vodnih objektih pa so strupene.
13
Očiščene školjke stresemo na vroče oljčno olje, dodamo česen, peteršilj in poper. Ko se školjke odprejo, jih
potresemo z drobtinami in zalijemo z belim vinom ter počakamo, da to malce povre.
14
Priljubljeno šotorišče–kamping za številne Slovence; je senčen, nahaja se v gostem borovem gozdičku ob
morju in nudi varen privez za manjša plovila, čeprav je voda v njem dokaj globoka.
11
7
odpraviti, sta bili drugi dve jadrnici že daleč. Koka pa si ni dala vzeti poguma.
Opazovala sva, kako je Henrikova in Marijina mala betonska dvojambornica, ki
je proti vetru plula v izvrstnem kotu, prehitela Boštjanovo Ido. Mimo te sva tudi
midva kar »padla«. Kmalu zatem je Boštjan vključil motor. Malo dlje sva lovila
Henrika, potem pa tudi njega pustila za sabo. Take vožnje proti vetru Koka še ni
doživela! Marija nas je slikala.
Ko smo se ustavili v Biarju, so vsi občudovali najino Koko. Boštjan je
izjavil, da Koka drvi »kot svina« – seveda strogo pohvalno. Potem smo se
sprehodili do bližnjega Osorja, ki leži ob že v rimski dobi umetno skopanem
prelivu med Cresom in Lošinjem. Pot iz Biarja v mesto vodi mimo ruševin
zgodnjesrednjeveške bazilike, v mestu pa stoji katedrala iz 15. stoletja. Mesto s
svojo arhitekturo in drugimi ostalinami diha antično, srednjeveško in sodobno
kulturno dediščino.
Prek ozkega preliva med Cresom in Lošinjem vodi cesta po vrtljivem
mostu, ki ga odpirajo dvakrat dnevno. V Osorju gojijo poletne glasbene
prireditve, po trgih so razstavljene skulpture Ivana Meštrovića in drugih opaznih
hrvaških kiparjev, tu pa živi tudi karikaturist Oton Reisinger: že kar na trgu
srečamo vse »modele« za njegov navdih …
16. julij, Biar, Cres
Že ob pol šestih zjutraj – da ne bi imeli nasprotnega vetra – je naša družba
odplula na Susak, otok mivke s prebivalstvom, posebnim po svoji govorici in
noši. Njihovo narečje je težko razumljivo, žene pa – tudi starejše – nosijo pisana
kratka krila. Prebivalci Suska naj bi bili »posebni« tudi v glavi in, ker naj bi se v
preteklosti poročali v bližnjem sorodstvu. Govori se, da so med njimi dokaj
običajna istospolna razmerja. Na Susku počitnikuje mnogo prišlekov iz
Amerike: številni otočani so se namreč izselili tja »s trebuhom za kruhom«, zdaj
pa se njihovi potomci vračajo na Susak dopustovat.
Pristanišče v Susku ima neroden vhod, ker so ob njem ruševine glave
pomola, ki se je pred časom podrla, popravijo je pa ne. Odprto je za severne in
severovzhodne vetrove (severnik – tramontana, severovzhodnik – burja).
Popoldan se je šla vsa slovenska ekipa skupaj kopat. Sama sva se
odločila, da odpotujeva naslednji dan zgodaj zjutraj. Kako bova izplula, ne
veva, saj je nama in vsej vrsti plovil, vezanih za glavni pomol, temno moder
lesen čoln s piransko registracijo – na pramcu je imel morskega konjička –
prekrižal sidra. Kapitani na plovilih so se razburjali, gospa na krovu pa je
mislila, da ji vzklikajo v pozdrav, z eno roko v bok je veličastno stala na premcu
čolna in nam veselo mahala. Italijan za pomolom je »mojstra« kapitana
imenoval »marinaio di tondra«.
8
17. julij, Susak
Najina četrta obletnica poroke se je začela »obetavno«. Ob treh zjutraj me
je zbudil značilen žvižg v Kokinih zajlicah (kovinske pripone, ki držijo jambor)
in divje drhtenje njenega trupa. Zapihala je burja 6 do 7 vozlov (morskih milj na
uro).15 Koka je visela postrani med dvema večjima barkama. Obe sta imeli
bokobrane, a s Tacijem sva od skrbi ostali del noči prebedela. Seveda je bilo
najino nadaljnje potovanje odloženo. Z grozo sva opazovala nekaj jadrnic, ki so
visele na sidrih na razburkanem morju zunaj valobrana. Lastnika jadrnice, ki je
bila zasidrana tam in je uspel priti na obalo, so njegovi nemški znanci
spraševali, če je njegova barka tako poskočna, ker na njej seksajo …
Z Boštjanovimi in Henrikovimi smo si privoščili imenitno kosilo na
tignju. Drugi dogodki: sprehod na svetilnik in do cerkvice, ki je povsem
asketska, ima pa čudovito leseno razpelo s srednjeveškim Kristusom. Srečala
sem gimnazijskega sošolca Marka Potočnika, ki je priplul na Susak z motornim
čolnom, s Tacijem sva nabavila dve steklenici neužitnega sladkega vina, ki sva
ga nato odstopila Boštjanu. Bili smo tudi v trgovini, kjer pa so bile police
»izropane«. Kruh in ostale življenjske potrebščine na Susak dostavlja ladja, ki
pa ob burji ne more pristati. Zanimivo je, da v buffetih strežejo odlično pivo
znamke tuborg in ne domačega hrvaškega karlovačkega piva.
18. julij, Susak
Okrog desetih smo krenili na pot. Naša prva postaja naj bi bil Sv. Ante,
zalivček na zahodni strani Silbe s kapelico, posvečeno sv. Antonu ali Anteju, ki
je zavetnik mornarjev in popotnikov: zato po dalmatinskih otočkih mrgoli
»njegovih« zalivov, cerkvic in kapelic.16
Kapitanu je bilo neprijetno zaostajati za Boštjanovo in Henrikovo barko,
ki sta motorirali. Tudi sam jima je želel slediti na motor, a mu je posadka
nasprotovala; prišlo je skoraj do prepira, a zmagala je posadka. Dvignila sva
glavno jadro in genovo. Veter se je vrtel »kot kuzla v kuhinji« (pravi Taci) in
pojenjaval. Kapitan je vžgal motor, ta pa je zatajil in delal samo s polnim
plinom, zato ga je ugasnil in spet zapovedal dvig jader. Končno se je dvignil
severozahodnik (maestral) in pot sva nadaljevala pod špinakerjem vzdolž
Ilovika. Verjela sva, da nekaj ur zaostajava za drugima barkama – pa naju je
končno prehitela le Boštjanova Ida. Ustavila sva se, poslušala poročila,
sojadralci pa so odpluli mimo Silbe proti Istu in Molatu. Kasneje sva jih
dohitela.
Henrikova Marija je želela v Ist na Ist; šli smo tja. Za pomolom pa ni bilo
prostora. Skrajno neugoden opis sidrišča v Istu – pesek in kamen, sidro tam
15
Burja je na Susku pogosta, piha močno, plovilom za glavnim pomolom pa se upira v bok, kar ni prijetno.
Kako visoko ga cenijo, dokazuje tudi čerkvica v kraju Silba na otoku Silba; v njej je napis: To je crkva svete
bogorodice, u kojoj se naročito štuje sv. Ante.
16
9
slabo drži – me je spodbudil, da sem predlagala kapitanu (po podatkih v
peljarju) zanesljivo sidrišče ali pomol v Zapuntelu (preliv med Istom in
Molatom). Na sidrišču je Boštjan z Ido dvakrat nasedel, pokvaril se mu je
motor, izgubil je sidro, nato pa še vedrico.
19. julij, Zapuntel, Ist – Molat
Ob štirih zjutraj nas je za pomolom (Molat) zbudil domačin, ki nam je
povedal, da se moramo prevezati, ker tam pristaja ladja. Prepeljali smo se na
drugo stran Zapuntela (Ist). Tam je Taci izpraznil najino kemično stranišče, pri
čemer mu je padlo v morje tesnilo. Ker se ni hotel vreči za njim v najino
greznico, sva bila prisiljena izrezati novo tesnilo iz približno ustrezne gume, a
nisva bila preveč uspešna.
Po zajtrku sva objadrala zahodno stran Molata in mimo Bonastra (rt
Molata) zavila vzdolž Dugega otoka proti Brbinju (vasica na vzhodni strani
Dugega otoka). Najina lastovka je pod špinakerjem prehitela obe barki
slovenskih sojadralcev. Poseben manever je bil, da sva ob polni hitrosti ujela
klobuk, ki je padel Mariji v vodo.
V Brbinju smo se zasidrali takoj za svetilnikom in se privezali še na obalo
v prekrasnem borovem gozdičku drug ob drugem kot tri kokoške. Peš smo se
odpravili v naselje. Prijazni prodajalec je posebej za nas prišel v prodajalno –
tipična zadruga ali skladišče »socialističnega« tipa v notranjosti zaliva. Bili smo
žejni in pripravljeni piti celo toplo pivo, potem pa nas je prodajalec presenetil z
vprašanjem: »Može li iz hladnjaka?« (pivo namreč) – Vprašanje je naletelo na
huronsko pritrjevanje. Čudovito smo kosili in večerjali – tiganj je zlata vreden!
20. julij, Brbinj, Dugi otok
Pot nas je vodila v Veli Iž na vzhodni strani otoka Iž. Križarila sva proti
jugozahodnemu vetru. Cilj smo dosegli pred poldnem. Veli Iž na Ižu je zelo
varna lučica, vročina pa je tam vselej huda; le enkrat sva po dežju tam doživela
kanček svežine. Ljudje so prijazni, imajo mesarja in pekarno kruha, možno je
kupiti sveže ribe. Nabavila sva gorivo, svež kruh in dopolnila zalogo pijač. V
naselju je znana lončarska obrt: na tradicionalen način oblikujejo in pečejo
lonce za kuho ribjih čorb in brodeta. Tu dopustuje in je tudi poročenih mnogo
Slovencev. Severno od Velega Iža je na isti strani otoka prijazna vasica Drage,
južno pa nekaj vasic, ki jih za potrebe jadralcev preprosto označuje ime Mali Iž.
Na bregu je ostalina srednjeveške cerkvice iz 11. stoletja in stolpa iz 14.
Zvečer smo se najedli rib, ki jih je Boštjan kupil od ribičev.
10
21. julij, Veli Iž, Iž
Ponoči se je dvignil močan jugo. Taci je vso noč premeščal bokobrane.
Danes ostanemo v Velem Ižu. Henrik in midva se bomo nato odpravili proti
Kornatom, Boštjan pa v Zadar.
22. julij, Veli Iž, Iž
Dan slovesa: sama greva na jug, Henrik pa z Boštjanom v Zadar. S
Tacijem sva malce preplašena: več glav več ve, pa je prijetneje potovati v
družbi. Zjutraj sta kolega Taciju dala še nekaj koristnih napotkov glede motorja.
Ob devetih smo se odpravili. Znance sva videla do preliva Ždrelac med
Pašmanom in Ugljanom, koder od Iža vodi najkrajša pot proti Zadru. Potem sva
špinakerirala ob Dolgem otoku na jug do otoka Lavdara. Tam sva dvignila
genovo. V prehodu Proversa Vela med otokom Katina južno od Dugega otoka
in Kornatom sva skoraj naletela na čeri, ki so na zemljevidu napačno označene
kot otok, ne kot čer (hrid), zato jih nisva opazila. Nekaj neugodnih minut sva
ugotavljala, kje sva: kapitan je očitajoče gledal svojo navigatorico (beri: mene).
Veter v prehodu je bil zelo zelo neenakomeren. Odločila sva se za pot na jug ob
zahodni strani otoka Kornat.
Treba se je bilo odločiti, kje bova prenočila. Levrnaka, varen zaliv na
istoimenem otoku v Kornatih nama ni ugajala zaradi velike globine (20 metrov),
zato sva se odločila za tri druge možnosti, vse na Kornatu: Prva: Kravljačica
Taciju ni bila povšeči. Drugi Modri bok, mu ni ugajal, ker je precej odprt. Kljub
temu sva se v njem zasidrala in se nameravala v primeru slabe vremenske
napovedi preseliti na tretjo pozicijo v sosednje Vrulje. Tesnobno sva opazovala
dve jadrnici, ki sta bili v istem zalivu, a sta ga zvečer zapustili. V čudovitem
zalivu sva ostala sama. S premcem sva bila obrnjena navzven in zasidrana, s
krmo pa sva se privezala na obalo za primer burje. Povzpela sva se na vrh
otoka, s katerega se nudi fantastičen razgled na razvejano kornatsko otočje.
Koka je bila osamljena v velikem zalivu videti manjša od kavinega zrna.
23. julij, Modri bok, Kornat
Noč sva prebila nemirno. V neznosni tišini zaliva sva spremljala vsak
drhtljajček Kokinega trupelca. Neznani – v tihoti – čudno glasni zvoki ob
drsanju lopatk za kuho, obešenih na steno ob malem kuhinjskem kotičku, in
najrahlejše zvenčanjenje jambornih pripon so naju stalno budili. Skrb pa je bila
povsem odveč: zaliv sva dobro izbrala.17
Na pot sva se odpravila ob devetih. Zapihal je severozahodnik (maestral)
in dvignila sva genovo. Cilja poti si nisva zadala vnaprej. Spotoma sva
ugotovila, da otok Žirje, ki bi ga Taci rad obiskal, nima varnega sidrišča.
17
»Nikoli več ne bi šel prenočevat tja, preveč je odprto« pravi moj kapitan danes …
11
Spotoma sva prebirala peljar in navtični vodič po Jadranu. Usmerila sva se na
otok Murter, ki je z mostom povezan s kopnim. Veter je jačíl, nenadoma pa se
je genova (belo trikotno prednje jadro) sesedla: odvezal se je vozel dvižnice
(vrv, s katero se jadro dvigne) in ostal na vrhu jambora. Kako ga bova uspela
sneti, ni jasno. Samo na glavno jadro naju je močno odnašalo iz smeri. Genovo
sva vnovič dvignila na dvižnico špinakerja, vendar je Taci želel, da jo spet
snameva, ker »ga v tako močnem vetru ne smeva srat«. Nekje pred nama je bila
plitvina 1,8 metra.18 S kartami in pripomočki sva si izračunala, da sva v njeni
neposredni bližini. Srečno sva jo obšla. Za orientacijo sva našla dve točki na
poti – svetlečo bojo in čer s svetilnikom, med katera sva zavila. V močan
nasprotni veter, a k sreči brez valov, sva okrog južnega rta Murtra zavila proti
kraju Jezera. Ob pristajanju nama je zatajil motor. Jezera so prijetna vasica, kjer
domujejo ribiči, ki se zvečer vračajo z ribolova, tako da je možno kupiti sveže
ribe in škampe.
24. julij Jezera, Murter
Tacijev kolega iz vojske Mario, doma v Jezerih, in njegov znanec Boris
sta nama včeraj rešila težavo z dvižnico genove. Z dvema spojenima pol–
mornarjema (čakla, palica, ki ima na eni strani kavelj) sta jo zbezala z vrha
jambora. Nato smo šli na pijačo. Nič čudnega, da sva bila danes zmačkana – pa
še vročina je bila neznosna.
Ker sva se dogovorila z Mariom – ki ga nisva dočakala – sva odlašala z
odhodom. Potujeva nazaj na sever. Morje je bilo ob najinem izplutju iz Jezer
dokaj razburkano, nasprotni severovzhodnik pa precej močan. Morala sva
križariti proti vetru. Sprva sva nameravala na otok Pašman, nato je kapitan
razmišljal, da bi plula samo na sever otoka Murtra, končno pa se je vendar
odločil za Pašman. Ko sva se bližala otočku Vrgada južno od Pašmana, je bil
veter že tako močan, da je na Koki, ki je zaradi nagiba v vožnji proti vetru
stalno kazala del trebuščka, že vse škripalo. Genovo sva zamenjala za drugi flok
(manjše belo trikotno prednje jadro). Jadrala sva med Vrgado in kopnim v dobri
veri, da bo tam manj valov. Koka je treskala po valovih in jih razbijala; bala
sem se, da jo bo razneslo. Od zavetja in ublažitve valov ni bilo ne duha ne
sluha. Valovi so pljuskali prek palube in bila sva vsa premočena. Prečila sva
Pašmanski kanal v smeri proti Pakoštanom. Znašla sva se sredi regate malih
jadrničk. Če ne bi prišlo do tega, dvomim, da bi se ob razjarjenem vetru in
morju odločila na vnovično prečenje kanala v obratni smeri. Končno sva se
približala najjužnejšemu zaklonišču na Pašmanu: Trem lukam. Ni bilo
možnosti, da bi pristala na motor. Zajadrala sva v veter, snela flok, potem pa se
zasidrala, medtem ko sva se bočno z glavnim jadrom bližala plitvini. Še nekaj
18
Preteklik je odveč: plitvina je še vedno na svojem mestu.
12
neprijetnih trenutkov, ko je jadro zajelo krmni veter, ki naju je odnesel proti
obali, potem pa ga je Taci snel.
Oba trda od groze (posadki je šlo od histerije na jok, česar kapitan ni
opazil) sva pojedla kosilo in se okopala. Ob pol šestih sva izplula na motor v
Soline – zaliv nekaj milj severneje na zahodni strani Pašmana, varen pred
morjem in vetrom. Morje, nebo in vetrič so bili kot nirvana. Valov ni bilo več,
veter je le še pohlevno pihal. Dober nauk: če je potrebno jadrati proti maestralu,
je pametno pot med 12. in 17. uro prekiniti!
25. julij, Soline, Pašman – Žut – Soline Pašman
V Solinah sva odlično spala. Okrog 10. ure sva se odločila odjadrati v
zaliv Žut na otok Žut. Morje je bilo mirno, veter pa se še ni razvil do polne
moči. Ob pol dvanajstih sva bila na cilju. Spotoma sva občudovala jato majhnih
račk, ki so do vratu potopljene plavale v Sitskem kanalu.
Na Žutu sva bila razočarana nad množico bark v zalivu. Zaradi velike
globine sva se morala dvakrat sidrati, a nisva bila med najbolj nerodnimi – to so
bili Mariborčani z gliserjem, ki so kaki dve uri prenašali vrvi s kopna na barko
in nazaj.19
Kakšno je morje zunaj zaliva, nama je dala slutiti jadrnica, ki je pridrvela
v tihi (če ne štejemo človeškega živžava) zaliv z viharnim flokom (najmanjše
belo trikotno prednje jadro, imenovano tudi viharnik ali tormentin). Pozno
popoldan se je veter unesel. Malo pred 18. uro – spet z bočnim vetrom in ob le
malo nakodranem morju sva odjadrala nazaj proti Solinam. Krmilila je posadka
(beri: Darja).
Iz Solin sva zjutraj izplula in se tudi zvečer vrnila z manevriranjem na
jadra brez vklapljanja motorja. Sčasoma se bova še česa naučila!
26. julij, Soline, Pašman
Spala sva slabo – Taci je imel nočne more o nasedanju in zaletavanju
bark v zalivu, kar je tudi posadki preprečilo miren sen.
S Pašmana sva se vnovič odpravila v Veli Iž na otok Iž. Tam je bilo
neznosno vroče, ponoči je bila v polnem zamahu iška fešta (27. julij je v
Dalmaciji dan D), zato sva se presidrala, a s spanjem ni bilo nič. Namenila sva
se ostati še en dan, da bi nabavila gorivo in kruh.
19
Na Žutu je zdaj ACY marina, tako da s pristajanjem ni več težav.
13
27. julij, Veli Iž, Iž
Gorivo imava, kruha pa nisva dobila, ker je pek bolan – najbrž ima
mačka.
28. julij, Veli Iž, Iž
Na pot sva se odpravila zgodaj. Napovedan je bil severozahodnik moči 2
do 4. Do pol dvanajstih je bil vetrček skoraj prešibak. Bližala sva se otoku
Sestrunju, ko se je veter hitro okrepil. Storila sva isto napako kot ob plovbi z
Murtra na Pašman: proti vetru sva jadrala tedaj, ko je bil najmočnejši. Iz
Srednjega sva skušala jadrati na sever skozi Tunski kanal. Tam pa ni zaklonišč.
Veter je dosegel moč 5, ob otokih pa še več.20 Močno naju je nagibalo. Bilo me
je strah, najraje bi zapustila barko in odplavala na obalo. Prvi flok (genovo) sva
zamenjala za drugega (manjše, a ne najmanjše belo trikotno prednje jadro).
Prehitela sva veliko leseno jadrnico, nato pa ugotovila, da bo najbolje poiskati
začasno zatočišče. To sva storila pred Božavo turističnim krajem s hotelom na
vzhodni strani Dugega otoka. Počakala sva, da se je veter unesel, nato pa znova
zakrižarila proti severu. Najin cilj je bil Brguljski zaliv na jugu Molata. Ker se
je izkazalo, da za dne na jadra ne bova prispela do tja, sva pot nadaljevala na
motor.
Del Brguljskega zaliva upravlja vojska. Tako se nama je dogodilo, da sva
v temi v grozi mislila, da sva izgubila orientacijo, saj se je pred nama dvigala iz
morja siva čer; ko sva se ji približala, sva ugotovila, da je podmornica JLA,
sidrana sredi zaliva pod otočkom – na motor sva jo ucvrla proč na bližnje
sidrišče!
29. julij, Brguljski zaliv, Molat
V Brguljskem zalivu je mrgolelo meduz, pa sva ga kar hitro zapustila –
najprej na jug okrog rta Bonaster, nato na sever. Nekajkrat sva dvignila jadra, pa
je veter ponehal, ko pa sva vključila motor, se je vnovič dvignil. Tako sva
obplula Molat in Ist. Skozi preliv Škardska vrata med otokoma Škarda in Ist sva
najprej s krmnim vetrom jadrala na »metuljčka« (flok in glavno jadro na
različnih straneh), nato pa dvignila špinaker, a ne za dolgo, ker je veter
spremenil smer in nama zapihal nasproti. S prvim flokom (genovo) in motorjem
sva dosegla zaliv Sv. Ante na Silbi.
Nisva se mogla privezati na skrajni sever zaliva, kot sva želela, po radiu
pa sva slišala napoved južnega vetra, za katerega je zaliv odprt. »Spet eno noč
ne bom spal«, je izjavil kapitan. To pa pomeni, da tudi jaz ne bom spala, saj bo
kapitan vso noč hodil po krovu in pritegoval ter popuščal vrvi. Njegovi nočni
podvigi kar odtehtajo mojo zastrašenost pred morjem in vetrom čez dan!
20
Bila sva neuka: porast vetra ob otoku ali rtu je stalnica.
14
30. julij, Sv. Ante, Silba
S spanjem po predvidevanjih ni bilo nič. Pač pa sva v Sv. Anteju srečala
Slovenca na gliserju, ki naju je vprašal, v katerem zalivu je in se potem
pozanimal, če je to na Silbi: potoval je namreč na pamet brez zemljevidov in
navtičnih pripomočkov!
S polkrmnim vetrom sva odplula, pa se je že pred koncem Silbe obrnil v
zahodnik, ki nama je pihal z boka. Hitro sva napredovala do otoka Ilovik.
Kapitan je želel pripluti v preliv med Ilovikom in otokom Sv. Petar na jadra, a
sva se zaradi spremenljive smeri vetra pol ure trudila skoraj brez uspeha, tako
da sva odnehala in vključila motor. V Iloviku sva se zasidrala in šla na kosilo,
trgovino pa so nama pred nosom zaprli. Že dva dni se prehranjujeva kot
brodolomska mornarja le s prepečencem in prilogami. Tudi kava nama je pošla.
Po kosilu sva odplula ob zahodni strani Lošinja v dolgih valovih ob slabem
vetru.21 Odločila sva se za motor. Tako sva prehitela malo belo jadrnico tipa
meteor, ki je prej – v nasprotju z nama – uspešno prekrižarila preliv med
Ilovikom in Sv. Petrom, pa tudi v valovih se ni vdala, ampak je jadrala. Priplula
sva v čudovit majhen zaliv Krivica na zahodni strani juga Lošinja. Tudi tu sva
srečala Slovence iz Kopra, ki sploh niso spremljali vremenskih napovedi!
31. julij, Krivica, Lošinj
Za kapitana malega meteorja se je izkazalo, da je Slovenec in član
ljubljanskega jadralnega kluba.22 Zjutraj se je povabil k nama na obisk, potem
pa smo popoldan šli skupaj z njegovo ženo peš »na sprehod« v Veli Lošinj,
slikovito mestece z zdravo klimo za bolezni dihal na drugi strani Lošinja. Bilo
je zelo naporno. Po zaraščenih škarpah se je bilo treba povzpeti čez vrh Sv. Ivan
(243 m) s staro cerkvico iz suhega kamna, na drugi strani pa spustiti nazaj do
morja po pešpoti, ki nosi značilno ime Kalvarija. V Velem Lošinju smo nabavili
nekaj špecerije, popili pivo, potem pa se otovorjeni znova zagrizli v hrib in se
nato po kamniti stezi spustili nazaj navzdol v Krivico. Po vrnitvi smo bili
uničeni. Jutri bo treba zgodaj na pot.
1. avgust, Krivica, Lošinj
Odplula sva ob 7.15 in to na jadra – meteorček pa je bil še zgodnejši. Ob
ustju zaliva je vetra zmanjkalo. Pol ure sva se gugala, potem zvlekla na palubo
najin gumijasti čolnič. Vklopila sva motor, a čez nekaj minut se je dvignil veter.
Izključila sva motor, nato pa v burinu (nočni in zgodnji jutranji severovzhodni
veter) prijadrala do otočka s svetilnikom pred Malim Lošinjem. V eni uri sva
21
Take razmere so popoldan ob zahodni strani Lošinja stalnica.
To je bil jadralec Stane Logar, sicer pa po poklicu urar. Kasneje naju je tudi nagovoril, da sva se začela
udeleževati regat.
22
15
prevozila polšesto miljo, kar je za Koko lep dosežek. Veter je potem pojenjal,
midva pa sva se obotavljala vključiti motor ; čim sva ga, se je dvignil lahen
zahodnik. Napredovala sva počasi, bilo pa je tudi zelo vroče. Proti drugi uri je
veter vnovič upadel. Za kosilo sva se zasidrala v zalivčku Tomožina na zahodni
strani Lošinja, se okopala in po kaki uri nadaljevala pot. Ob Osorščici naju je
skoraj dohitela večja jadrnica, zato sva dvignila špinaker in z njim odplula do
otočka Visoki. Ker je veter spet upadel, sva špinaker snela in spet vključila
motor. Tudi ponovni piš vetra naju ni pripravil do tega, da bi ponovno dvignila
jadra. Utrujena sva prispela v Martinščico na Cresu. Tam sva se privezala in
odšla ven na večerjo.
2. avgust, Martinščica, Cres
Zbudila sem se vsa polomljena. Zadnja dva dneva sta bila prehuda. Z
odprtimi rokami sem sprejela kapitanovo ponudbo, da bova en dan prebila v
Martinščici. Šla sva telefonirat domov, potem pa sva v Martinščici skušala najti
znance – družino zdravnika Ričkota,23 a zaman. Uspešnejša sva bila popoldan.
Povabili so naju na obed. Domača hčerka Andi je pripravila čudovitega
grancievola (morski pajek) na solato in kuhano ražo.
Prihaja feragosto: vse je zamrgolelo od Italijanov in se napolnilo z
njihovim vikom in krikom. Ti pa res iz vsake fige ustvarjajo senzacijo!
3. avgust, Martinščica, Cres
Noč je bila mirna. Ob pol šestih sva krenila na »transversato Atlantico«
prek Kvarnerja. Nad morjem je vladal mrč. Vidljivost je bila pod 8 kilometrov.
Vetra ni bilo, morje pa je bilo tako mirno, da sva v njem kot v zrcalu videla
odsev redkih oblačkov na nebu. Morala sva motorirati. Pred istrsko obalo sva
videla nekaj tropov giric, ki so se metale iz vode na begu pred večjo ribo
roparico.
Ob pol desetih sva bila v Medulinskem zalivu. Sidrala sva južno od
Pomerskega školjiča, prav sredi preliva, da bi bila čim bliže obali. Napihnila sva
čolniček in odveslala na obalo ter šla na črpalko po gorivo. Zvečer sva se
presidrala v zalivček vzhodno od Pomerskega školjiča.
4. avgust, Medulinski zaliv, Istra
Zbujava se vse bolj utrujena. Stisnila sva čoln in malo pred sedmo
odplula na motor v popolnem brezvetrju, iz katerega pa se je zunaj
Medulinskega zaliva izcimil močan južni veter. Prestrašeno sva preplula
plitvino med plitvino Fenoliga in obalo. Tega manevra ne bi želela več
23
Zdravnik Rihard Lavrič, znanec in prijatelj Tacijevega strica, arhitekta Milana Miheliča.
16
ponavljati, ker je skrajnje neprijeten.24 Dvignila sva jadra in nekaj časa jadrala.
Veter je začel upadati, kapitana pa se je začela lotevati slabost. Nagovarjala sem
ga, da bi dvignila špinaker, pa je priznal, da se počuti tako slabo, da ne more več
jadrati. Snela sva jadra in naprej motorirala. Kapitan je najprej želel v Crveni
otok pri Rovinju, ki pa se je meni na poti na jug priskutil. Zato sva zavila v
Rovinj. 25 Po navodilih Mirka Bogića26 sva se zasidrala z dvojno vrvico, da bi
laže dvignila sidro: na dnu zaliva je namreč veliko verig, odvrženih sider in
podobne železne krame, tako da se sidro kaj rado zatakne. Prostor za privez ob
obali sva našla ob še eni Koki. Njena prebivalca (mlajši italijanski par) sta naju
živahno pozdravila in nama bila pripravljena pomagati pri privezu. Srečno sva
se zavezala, nato pa odšla v mesto. V restavraciji, kjer sva se najprej ustavila, so
naju razočarali, zato sva odšla v drugo.
Taci ima drisko in bruha. Vrnila sva se na Koko in razpela cerado
(platneno streho za zaščito pred soncem), tedaj pa je prišel upravitelj privezov
in nas opozoril, da smo na tujih, rezerviranih mestih. Italijani in Nemci so se
hiteli presidravati, verige na sidrih pa so bile vsevprek prekrižane. Najprej sva si
šla ogledat obalo, potem pa se deset metrov vstran brez težav – vzlic
prekrižanemu sidru s sosedo – uspešno prevezala v drugo vrsto. Več težav sta
imela lastnika Kokine dvojčice. Skoraj pol ure sta visela na sidru in ga zaman
skušala dvigniti izpod verige težke barkače. Pri plezanju na barko se je
gospodarica skoraj prekucnila na hrbet. Temu paru se Rovinj gotovo ni priljubil.
No, nama pa tudi ne: vznemirjala so naju zapletena sidra in guganje, ki so ga
povzročali turistični izletniški čolni, ki so s polno hitrostjo pluli po zalivu.
Moteči so bili sprehajalci, ki so rogovilili ob pomolu – tu je namreč »korzo«
(sprehajališče).
Šla sva na večerjo. Če izvzamemo, da je natakarju padla na mojo glavo
vilica in da je kapitan ob povratku skoraj telebnil v umazano pristaniško vodo,
pa je bil to kar prijazen večer.
5. avgust, Rovinj, Istra
Nenaspana od guganja na privezu sva že malo po šesti zjutraj pobrala šila
in kopita in odmotorirala. Pri Novem gradu sva opazovala hišo, ki jo ima v
najemu Tacijev stric, arhitekt Milan Mihelič, in preverjala, ali je na počitnicah.
Pri hiši nisva videla nikogar, zato se nisva ustavljala, ampak sva v lahnem
zahodniku dvignila jadra. Nekaj časa sva plula na jadra in motor, pri Lovrečici
24
Prvotni strah je bil odveč – prehod prek plitvine pri Fenoligi je postal tako rekoč stalnica, zahteva pa pozorno
spremljanje globine morja.
25
Prelepo srednjeveško mesto s tradicijo iz antike.
26
Starosta slovenskih in dalmatinskih jadralcev.
17
južno od Umaga pa sva motor ugasnila. Na rtu Savudrija sva dvignila špinaker,
ki naju je prinesel prav do Izole.
Slika 5: Zemljevid opravljene poti
18
Pakiranje nama je vzelo le kakih 15 minut. Pred pol peto popoldan sva že
ujela direktni avtobus za Ljubljano, ki je imel postajo le še v Kopru in Postojni.
Tako se je srečno zaključila najina in Kokina 25 dnevna odisejada po
vodah in otokih srednjega Jadrana. Krvavo sva potrebna počitka …
19