Zgodba z naslovne strani – In stoletje bo zardelo •2–3• Srečavanja •24–26• Zbirka Poteze – knjige z značajem •4–6• Za bistre glavice •28–29• Prednaročilo – Vinske bravure •10–11• Križem po svetu Modrijanovih knjig •31• Modrijanova knjigarna •16–17• APRIL•2011 {t. 10 Modrijan založba, d. o. o. Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana Brezplačni izvod Poštnina plačana pri pošti 1102 Ljubljana Zgodba o možu, ki je po lastnih besedah ostal brezpogojno zvest do konca, a si Ne spreglejte Večni koledar papežev (str. 8) V knjigi Alberta Christiana Sellnerja so zajeti vsi papeži in protipapeži, in to na »koledarski« način: po datumih nastopa papeževanja ali glede na mejne biografske datume, včasih pa tudi po datumih pomembnih dogodkov med njihovim delovanjem na papeškem položaju. Praznovanje pomladi in velike noči (str. 13) Ta izjemna monografija Damjana J. Ovsca je zdaj – a samo do velike sobote – na voljo po ugodnejši ceni. Podarite si jo za veliko noč! Prehrana 21. stoletja za ženske (str. 14) Kljubujte tegobam, ki jih prinaša življenjski ritem 21. stoletja, in to z najmanj bolečim, najpreprostejšim in najlažje dostopnim sredstvom – s hrano. Knjiga hrvaške prehranske strokovnjakinje Lejle Kažinić Kreho za sodobno žensko od najstništva do pozne starosti. Sedemdeset let Richarda Dawkinsa (str. 20) Britanski evolucijski biolog Richard Dawkins je 26. marca dopolnil 70 let, zato podrobneje predstavljamo njegovo delo in opozarjamo na njegove tri knjige, ki so izšle pri naši založbi. Knjiga pomladi: To noč sem jo videl (str. 21) Roman To noč sem jo videl je bil lani eno najodmevnejših pa tudi najbolje prodajanih del iz sodobne slovenske književnosti. Jančarja ponovno omenjajo kot zelo resnega kandidata za kresnika, obetajo se številni prevodi, zgodba pa je vznemirila tudi filmske ustvarjalce. Vse to je več kot dober razlog, da smo roman izbrali za »knjigo pomladi«. Zbirka Nostalgija (str. 22) Predstavljamo novo zbirko – zbirko NOSTALGIJA. Dve deli sta že izšli, tretje je pred izidom. Zadnjo besedo ima ... (str. 32) ... Suzana Tratnik, pisateljica, prevajalka in publicistka. N A JH IT DO REJE KNJI GE www.modrijan.si casopis-april-2011.indd 1 Edvard Kocbek (1904–1981) ni bal priznati, da ne zna razumeti svoje zvestobe ... O intelektualcu, ki se nikdar ni mogel »zadovoljiti z obstoječim stanjem«. O katoličanu, v katerem je bilo »vedno nekaj protestantskega«. O revolucionarju, ki je skupaj s komunisti podiral staro, a se ni znal »do kraja vključiti niti v novo družbo« (ki jo je pomagal postavljati sam). O enem najbolj zanimivih in senzibilnih slovenskih pesnikov ... In stoletje bo zardelo. Kocbek, življenje in delo. Knjiga Andreja Inkreta, o kateri se veliko govori in piše ... © Joco Žnidaršič SREČA V TEŽKIH ČASIH Knjigo s tem naslovom smo izdali februarja lani, v tej številki Modrijana pa jo boste zaman iskali. Izpadla je tako kot mnoge druge knjige, saj je novosti precej, 32 strani tega časopisnega formata pa je prehitro polnih, če naj Modrijan ostane svojevrstno naše in vaše knjižno razgledišče in ne samo nadomestek kataloga. Kolikor vem, Sreče v težkih časih urednica niti ni predvidela za tokratno objavo. Mogoče se ji je zdela prestara, mogoče pa je nanjo preprosto pozabila, saj s to knjigo nismo imeli sreče. Sreča za založnika je, če se knjiga proda. Še večja sreča pa je, če razproda še ponatis. Tu je očitna razlika med založnikom in, denimo, mizarjem. Mizar bo naredil mizo po naročilu, založniki pa ves čas ugibamo, ali bo knjiga bralcem všeč v tolikšni meri, da jo bodo pripravljeni kupiti in da se »bo račun izšel«. Bralci bi bili presenečeni, če bi vedeli, kolikokrat se založniki zmotimo. Dejansko zaslužimo s tistimi redkimi knjigami, ki gredo najbolj v prodajo. Pa še pri teh se radi motimo. Ni res, radi dvomimo, da se bo neka zgodba dobro prodajala. Prvega Harryja Potterja so se sprva menda otepali tako britanski kot slovenski založniki, nazadnje pa je prinesel milijone, tako avtorici kot založniku (britanskemu). A vrnimo se k Sreči, s katero nismo imeli sreče. Mogoče smo se knjige lotili na napačnih izhodiščih: a) avstralski avtor je bil na Slovenskem že znan in se je pred leti dobro prodajal; b) ves svet je v času, ko smo se odločali za prevod (še eno leto prej), govoril o krizi, o globalni krizi, in ni vrag, da se knjiga ne bo prodajala, saj govori o tem, kako še v tako težki situaciji najti rešitev (sicer precej po ameriško), kako najti vzvod, ki stvari obrne na boljše; c) zavestno smo preslišali politike, ki so nam sadili rožice, češ da so naše banke čvrste kot švabski bunker. Kriza bo. Knjiga je izšla, prave krize pa od nikoder. Prvi trije meseci prodaje so ključni. Če se knjiga »prime«, se bo prodajala. Takrat so se začele majati prve domine. Nihče ni slutil, kako globoko se bo zamajalo, kako bo zbledela zgodba o uspehu. Kaj posamične zgodbe o sreči v težkih časih, ko pa se maje cel sistem! Ni res, za prodajo smo naredili premalo. Mislili smo, da se bo Sreča prodajala sama od sebe. Srečo je treba narediti. Branimir Nešović Spomladanski nakup knjig je lahko cenejši. Modrijanova knjigarna – ugodje s knjigo Pričakujemo vas od 9. do 20. ure od ponedeljka do petka in od 9. do 14. ure ob sobotah. Dobrodošli v Modrijanovi knjigarni na Trubarjevi 27 v Ljubljani! www.modrijanovaknjigarna.si Ob nakupu predložite Modrijanov vrednostni bon za 5€ . Zadnji dan za unovčenje je 16. maj 2011. Več na strani 27. Deset najbolj iskanih iz novembrskega Modrijana: 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. TO NOČ SEM JO VIDEL VATIKAN, D. D. FILOZOFIJA ANDYJA WARHOLA IN STOLETJE BO ZARDELO (prednaročilo) NAJVEČJA PREDSTAVA NA ZEMLJI Richard Dawkins ŠOLSKE BRIDKOSTI Daniel Pennac Umberto Galimberti GROZLJIVI GOST: NIHILIZEM IN MLADI Bojan Arzenšek, Bogdan Tratnik, Božo Malovrh SLOVENSKI GOBARSKI VODNIK PREPOVEDANI KRUH Erica Johnson Debeljak AVTOBIOGRAFIJA Gandhi Drago Jančar Gianluigi Nuzzi Andy Warhol Andrej Inkret 27.3.2011 18:21:12 www.modrijan.si 2 Zgodba z naslovne strani Modrijan založba, d. o. o. Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana Kar se je zgodilo, se je po skritem nedoumljivem nareku zgodovine moralo zgoditi. Andrej Inkret In stoletje bo zardelo Kocbek, življenje in delo To je prva biografska knjiga o Edvardu Kocbeku. Andrej Inkret se je pri opisovanju Kocbekovega življenja striktno, natančno in nepristransko oprl na vso razpoložljivo dokumentacijo, na Kocbekove knjige, pesmi, novele, članke, avtorefleksije – predvsem na tisoče strani njegovih dnevniških zapiskov – kakor tudi seveda na dokumente in pričevanja o njegovem življenju in delu … Avtorjev namen je, kot pravi, »pripovedovati o tem, od kod je Kocbek prišel, kako je živel in kako umrl, v kaj je verjel in o čem dvomil, kako – zakaj, čemu – se je odločal, kakor se je, in sploh – kaj je storil v življenju in kako so se dogajale stvari, ki so bile močnejše od njega in ki so se zgodile proti njegovi volji« … V knjigi je objavljenih več kot sto fotografij. novo 640 strani 135 × 220 mm trda vezava s ščitnim ovitkom 49,10 € Kdo je ta človek – Edvard Kocbek? Detinstvo, mlada leta, leta zorenja Življenje na prleškem podeželju je bilo revno, skoraj idilično, starša sta obdelovala krpo zemlje, redila kravo in kozo in se prebijala iz dneva v dan s skromno očetovo plačo, kakor sta vedela in znala ... Živeli smo v majhni hiši in tolkli revščino. Tega nisem nikoli čutil, oba sta bila vesele čudi in nagnjena iz sebe. Živel sem lepo otroštvo sredi darežljive pokrajine, pol vinorodne, pol zemljedeljske, pastiroval, pomagal pri delu, rastel z odraslimi skozi ponavljujoče se letne čase, doživljal poslednje folklorne šege in elementarne dogodke, od porodov do smrti, od požarov do povodnji in prve svetovne Krivica, ki ga je prizadela, je bila vsekakor malenkostna, Kocbek je kasneje ni nikdar več omenjal ... vojne z begunci iz Galicije in s Krasa. Moja sublimacija se je začela s šolo, postal sem ministrant, zvonar in deklamator, očetu sem bil v pomoč pri cerkvenih opravilih, cerkev mi je bila domača kot rojstna hiša ali hiše sosedov ... [...] Pred koncem drugega letnika, v začetku junija 1927, pa je prišlo v mladem Kocbeku do nenadnega obrata – izstopil je iz bogoslovja ... [...] Razlog njegovega hitrega odhoda s teologije je ostal nejasen: nič natančnejšega ni znano o krivici, ki naj bi se bila dogodila v semenišču, kakor tudi ne, ali je bila krivica storjena njemu ali kateremu od sošolcev ... Kot je piscu te knjige pripovedoval prijatelj in semeniški so- Sredi tridesetih let se je Kocbek – iz vse bolj neznosne varaždinske razdalje – vključil v polemiko o križarskem gibanju in s svojimi stališči (nemara nehote?) izzivalno posegel v politično dogajanje v ljubljanskem katoliškem taboru ... Poezija I: Zemlja Z neznanim sošolcem v mariborskem semenišču šolec Anton Trstenjak, mu je Kocbek sam svoj izstop že takrat »poglobljeno« utemeljeval s prepričanjem, da se mu bo »kot laiku obseg apostolskega dela razširil, medtem ko bi mu bil duhovniški preozek« ... Pri tem ga je podpiral tudi njegov bogoslovni »spiritual«: »Kdor izstopi iz takšnega nagiba, napravi apostolsko dejanje.« Mati in oče s sinovoma Edvardom in Miroslavom pred domačo hišo casopis-april-2011.indd 2 Dejanje Kocbeka je poezija spremljala že od rosnih let, »čar prave pesmi« in z njim »nedopovedljivo slast ustvarjanja« mu je pri sedemnajstih odkril ptujski profesor slovenščine Anton Sovre ... »V peti, šesti šoli, kot se je to navadno dogajalo – to je bila po današnje tretja, četrta gimnazija – takrat sem napisal prvo pesem. Na Ptuju, vem, ob nekem čudnem šelestenju iglavcev spomladi. Pomlad je nekoč na ljudi kozmično zelo vplivala, bolj kot zdaj. Prve pesmice so bile zelo preproste in vse so bile izraz te želje po navezanosti na kozmično celoto. Narava je bila nekakš- Zemlja, 1934 na prva atmosfera in prva učiteljica.« [...] V letih 1932–33 se je Kocbekovo pesniško samoodkrivanje zaokrožilo in dopolnilo, njegova »kozmogonija« je prihajala do izraza v avtentični, samosvoji lirični govorici, med poznavalci je nesporno zaslovel kot eden najbolj obetavnih pesnikov svoje generacije ... [...] Oseba je torej izrazito stvariteljski človek, ki mu življenjske usode ne more predpisati noben socialnopolitični sistem, marveč mora nasprotno oseba biti njih načelno in dejansko izhodišče ... Pravo duhovno svobodo si mora osvojiti vsakdo sam, kajti pravo poklicanost in usodo najde oseba sama. Nobena druga oseba ali občestvo ali organizacija ji ne more te naloge odvzeti. To je treba imeti pred očmi posebno pri zarisu nove družbe. Predavatelj na drugem bohinjskem tednu (1939); desno od njega Joža Mahnič, levo Janez Gradišnik in Vlado Novak 27.3.2011 18:21:37 www.modrijan.si Na zasedanju AVNOJ, z leve: Tito, Vidmar, Kocbek, Rus in Moša Pijade Partizanska leta Vse od začetka okupacije je Kocbek vedel, da ne bo mogoče ostati pasiven in ravnodušen, okupacija je postavila na kocko kompleten slovenski družbeno-nacionalni ustroj in sleherno posamično življenje v njem ... [...] Bila je nedelja 18. maja 1942, ko ga je na Resljevi zjutraj dosegel Kidričev list s sporočilom, da je vse pripravljeno in da je treba oditi »še danes« ... Kurirka je odnesla prtljago, nekaj pred dogovorjeno uro je prišla še Zdravka z otrokom, Lučki je bilo nekaj manj kot štiri leta, zaradi konspiracije nista smeli v hišo, sprehajali sta se zunaj na ulici ... Posloviti se je moral na skrivaj, zamišljeno je oprezal izza zastrtega okna, ni mogel vedeti, da otroka več kot tri leta ne bo videl ... medijant ali največkrat kot mučeno bitje ...« In si je seveda nenehoma želel izstopa iz praznega administrativnega pogona: »Izpreči čim prej in čim lažje. Vrniti se moram v svoje delo, v svoje ponižne in pristne oblike življenja, dela ustvarjanja. Dobiti nazaj svoje veselje, cilje, svoje uspehe, svoje srce, svojo dušo ...« Vrnitev domov: blažena krivda in prvi partizanski dnevnik – Tovarišija Poleti 1946 se je Kocbek čutil čudno razpršenega, [...] načenjal je intenzivne, tudi polemične politične razprave z Minister v Beogradu Delo, ki ga je Kocbek opravljal kot minister, se mu je vse bolj odkrivalo kot »mehanično«, brez teže in tvornega smisla, kot prazna birokratska funkcija: »prebiranje listov, sprejemanje obiskov, čitanje biltenov, razgovori z uradniki« ... Videl je, da je izoliran pristal na stranskem tiru, odrinjen brez pravih informacij, ujet v brezplodno reprezentativno službo, brez vpliva na kakršnekoli vitalne odločitve, osamljen, odtrgan od dogajanja, razočaran in deprimiran ... [...] »Toliko je poezije v meni,« je ugotavljal, »jaz pa moram igrati ministra, političnega človeka, in pred samim seboj izpadem kot ko- Kongres OF 1951 v ljubljanskem Unionu sto – »levo in desno se od sleherne ozke gazi dvigajo visoke bele snežne stene« – ga je navdalo s tesnobo, zazdelo se mu je, kakor da mu je »narava hotela pripraviti pravo kuliserijo za razgovor, ki je začel enega najbolj usodnih procesov v mojem življenju« ... Vidmar mu je hladno priznal, da so stvari »šle svojo pot in v svoji konsekventnosti vodijo do zahteve, ki pravi, da boš moral odložiti svoje funkcije« in »politično stopiti v ozadje«: »Gre za to, da ti sam odstopiš, kajti s tem boš olajšal stvar sebi in nam.« [...] Za Kocbeka je bil to facit tistega vélikega dejanja, s katerim je pred dobrim desetletjem s tovarišijo vzdignil osvobodilni boj in/ali slovensko revolucijo ... Star je bil oseminštirideset let, življenje si je moral zastaviti na novo ... Desetletje pogreza Tovarišija, 1949 vodilnimi ljudmi, obenem pa čutil, da mu postaja tovarišija vse bolj tuja, celo sovražna ... Zlasti intenzivno in odprto je razpravljal npr. s Kidričem, pogosto sta govorila na štiri oči pri njem doma, prepričeval ga je – seveda zaman – da je treba prenehati z ekskluzivnim privilegiranjem komunistov in poniževanjem nepartijcev, da je partija dolžna – v skladu s svojimi medvojnimi zagotovili – uresničiti tisto »novo demokracijo«, kjer ne bo več »avtokratičnega in po privilegirancih izvajanega dirigiranja od zgoraj navzdol« ... [...] Na tovarišijo ga nista vezala le zanos in »sreča«, ampak tudi – sprva še nejasna, a nepremagljiva – zavest krivde ... [...] Vprašanje krivde je vznemirjalo Kocbekovo osebno – krščansko – vest nemara že vse od njegove prve odločitve za oborožen upor ... Izguba političnih položajev je Kocbeka kljub razočaranju nad krivično izgubljeno tovarišijo navdajala z olajšanjem, tolažil se je, da s tem v resnici največ izgubljajo njegovi izključevalci. [...] Reševal se je v pisanje: pasionirano je iz dneva v dan pisal dnevnik, zavzeto spremljal in si komentiral aktualno dogajanje, zapisoval pogovore z vse redkejšimi prijatelji ... Intenzivno se je začel posvečati poeziji, oblikoval je in skušal dognati stare lirične osnutke iz partizanskih let in snoval nove, vse bolj živa mu je postajala misel, da bi jih povezal v knjigo ... casopis-april-2011.indd 3 Tiste dni je v Ljubljani padlo za poldrugi meter snega ... Veličastno zasneženo me- Znova v javnosti: Poezija II in III – Groza, Poročilo ter drugi partizanski dnevnik – Listina Mislil sem si, mesečina, ko pa sem se zganil, sem vedel, tišina. Mislil sem si, tišina, ko pa sem odprl oči, sem vedel, temina. Mislil sem si, temina, ko pa sem jo pobožal, sem vedel, milina. Mislil sem si, milina, ko pa sem jo našel z usti, sem vedel, bolečina. Z Borisom Pahorjem v poznih petdesetih letih Kritik, esejist, raziskovalec in urednik Andrej Inkret se je rodil leta 1943 v Celju, kjer je leta 1962 maturiral. Po diplomi na dramaturškem oddelku Akademije za igralsko umetnost (zdaj AGRFT) je delal v Drami SNG. Že med študijem je bil član uredništva študentskega lista Tribuna, revij Perspektive in Problemi, pozneje pa je deset let delal v kulturnem uredništvu Dela. V začetku osemdesetih let je bil med pobudniki in ustanovitelji Nove revije. Leta 1980 je postal docent na AGRFT, pet let pozneje je doktoriral. Leta 1986 je postal izredni in leta 1991 redni, po upokojitvi leta 2006 tudi zaslužni profesor za dramaturgijo; v letih 1991–1999 je bil dekan. Član SAZU je od leta 2003. Leta 1968 je objavil prvo samostojno delo Esej o dramah Dominika Smoleta, nato pa nadaljeval delo kot urednik knjižnih izdaj, pisec spremnih besedil, esejev in literarnih kritik del svojih sodobnikov, kot so Edvard Kocbek, Dušan Pirjevec, Vitomil Zupan, Pavle Zidar, Marjan Rožanc, Rudi Šeligo, Dušan Jovanović, Drago Jančar, Lojze Kovačič, Ivo Svetina, Bojan Štih … Njegova bibliografija je obsežna zbirka strokovnih, poljudnih in znanstvenih člankov, recenzij, kritik ter strokovnih in znanstvenih monografij. Uredil in komentiral je vseh osem knjig Kocbekovega zbranega dela. Deset poslednjih let: tržaški intervju in poezija Služba državne varnosti (SDV) je v poznih šestdesetih letih ostala zagnana enako kot prej, nad Kocbekom je še okrepila tako imenovano prislušno, pisemsko in drugo kontrolo ... [...] Najbolj pa je Kocbeka tisto poletje 1974 vznemirjal facit njegovega ambivalentnega srečanja z »zgodovino«, zavedal se je, da je dolžan prej ali slej odkriti resnico o temni strani mesca – povedati zadnjo, neizprosno besedo o svoji partizanski utopiji in o ponesrečeni slovenski revoluciji ... [...] Okleval je in okleval, ni in ni zmogel besede – gotovo zato, ker je bil tako čudno, tako nedoumljivo zvest, čutil se je krivega; čeprav ni vedel za zločin, je bil zraven, mučila ga je zavest, da je kriv tudi sam ... [...] V začetku februarja 1975 je slovenska oddaja tržaškega radia naznanila, da bo v Zalivu izšel pogovor s Kocbekom in da je stvar »zgodovinskega pomena« ... Finis Usodna knjiga – Strah in pogum Minister za Slovenijo med pozdravnim govorom na balkonu ljubljanske Univerze, 10. maja 1945 3 Zgodba z naslovne strani Foto: Igor Modic brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: [email protected] Opoldne 3. novembra 1981 je s spremljevalcem še zmogel sprehod okrog doma in je kot običajno z drugimi povečerjal v jedilnici – potem pa ga je dvajset minut po osmi uri obšla slabost, začel je sunkovito dihati, po vsem telesu so ga stresali krči ... Negovalka, ki je bila z njim ves čas, je stopila v sosednjo sobo po pomoč, in ko se je vrnila, je lahko ugotovila samo še to, da je izdihnil ... Literarni večer 8. decembra 1963 v ljubljanski Drami. Z leve: Gregor Strniša, Janez Menart, Lojze Krakar, Tone Pavček, Alojz Gradnik, Matej Bor, Cene Vipotnik, Kocbek in Tone Seliškar [...] Kocbekove postumne knjige in ravno tako številne žive – tudi polemične – razprave o njegovem delu, kakor tudi pripovedi in drame, dokumentarni idr. filmi, posvečeni njegovemu imenu, pričajo, da se njegovo življenje na tej strani »severne stene« tisto mračno novembrsko jutro, ko so na Žalah njegovo krsto položili v grob, še zdaleč ni dokončalo ... Na Bokalcah z Viktorjem Blažičem in soprogo Zdravko (Iz knjige Andreja Inkreta In stoletje bo zardelo; © Modrijan založba, d. o. o., 2011; pripravila Špelca Mrvar) Povedali so ...* ■ In stoletje bo zardelo je knjiga, ki prinaša izredno dragoceno dokumentarno gradivo, obenem pa omogoča, da Kocbek v njej spregovori sam, in to z izredno pripovedno močjo in zelo sugestivno. Peter Vodopivec ■ In stoletje bo zardelo je odlična knjiga, postavljam jo ob bok trem, štirim podobnim knjigam, ki jih imamo kot najboljše na Slovenskem. Andrej Brvar ■ Ko premišljujem o »silakih« slovenske zgodovine, je Kocbek edina figura iz naše polpreteklosti, s katero se še kar naprej ukvarjamo. Andrej Inkret ■ Edino pri Kocbeku nimam dileme, komu bi na Slovenskem rekla intelektualec. Neda Pagon * Prisluhnili smo in si zapisali na predstavitvi knjige v Modrijanovi knjigarni 10. marca 2011. 27.3.2011 18:21:42 www.modrijan.si 4 Zbirka Poteze – knjige z zna~ajem Barvasta spirala v stekleni kroglici, tako vidim svoje življenje. Modrijan založba, d. o. o. Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana Oblikovanje zbirke: Branka Smodiš 135 × 220 mm trda vezava s ščitnim ovitkom označevalna vrvica Vladimir Nabokov Govori, spomin Premlajena avtobiografija Prevod in spremna beseda Breda Biščak Nabokov je svoje silno hrepenenje po minulem času, ruskih prostorjih, izginulih predmetih in preminulih osebah prekvasil v umetnost, tudi v avtobiografijo Govori, spomin, kjer mu je odvzel neposreden čustveni naboj oziroma ga je, mojstrsko posnemajoč sposobnost mimikrije njemu tako ljubih metuljev, skril v umetelno, spiralno zgradbo celotnega dela in filigransko izpisana posamična poglavja. Zdi se, da želi – tako kot žuželke, katerih »varovalni mehanizem je izpopolnjen do točke mimetične pretanjenosti, razkošnosti in potratnosti« – z bleščečo, dovršeno »površino« preslepiti bralca, da se pod njo ne skriva bolečina ob izgubi, da jo je pretvoril v igro – igro besed, spominov, barv, cerebralnih premetov. Govori, spomin velja za vrhunsko jezikovno in tematsko poslastico, ki zahtevnejšim bralcem nudi vpogled v rusko kulturno okolje z začetka 20. stoletja, v katerem je zorel in se oblikoval Nabokov, eden najbolj hermetičnih in na trenutke kontroverznih avtorjev 20. stoletja. Slovenska izdaja vsebuje tudi izredno redko objavljeno dodatno poglavje, ki je svojevrsten unikum v svetovni književnosti: avtorjevo psevdorecenzijo lastnega dela. 408 strani 135 × 220 mm trda vezava s ščitnim ovitkom 31,50 € VLADIMIR VLADIMIROVIČ NABOKOV, goreč proučevalec in najstrožji prevajalec ruskega jezika Neža Zajc Vladimir Vladimirovič Nabokov se je rodil 23. aprila 1899 v Sankt Peterburgu v premožni družini z bogato politično preteklostjo. Njegov oče Vladimir Dmitrijevič je bil znan pravnik in predstavnik konstitucionalne demokratske stranke. Ker je bil sam angloman, je v takšnem duhu vzgajal tudi malega Vladimirja, ki se je že zelo zgodaj ob pomoči tujih guvernant in domačih učiteljev naučil angleščine in francoščine. Zelo rad je risal in igral tenis, predvsem pa se je strastno zanimal za metulje, ki so ga privlačili do konca življenja ter tako, kot je znano, postali prispodoba njegove nenavadne občutljivosti za barvne in druge svetlobne pojave. Otroštvo Nabokova je bilo, kot je sam zapisal, »pravljično«, »popolno«, »srečno«. Zelo je bil navezan na mater Jeleno Ivanovno (roj. Rukavišnikovo). Hiša v Sankt Peterburgu in posestvo ob reki Oredež sta mu pomenila tisto zalogo neprecenljivih prvih vtisov, iz katere je črpal navdih za nekatere najintimnejše značilnosti svojih literarnih junakov. Navezanost na domače okolje se je nadaljevala tudi med šolanjem, ko se mladenič Vladimir nikakor ni mogel »udomačiti«. Leta 1911 je začel obiskovati znamenito Teniševsko učilišče, kjer se je na primer šolal tudi ruski pesnik Osip Mandelštam in kjer je predaval tenkočuten pesnik in literarni kritik Vladimir Gippius, ki je med drugim negativno ocenil prve literarne poskuse (pesmi) Nabokova. V gimnaziji se je izostrilo casopis-april-2011.indd 4 njegovo nagnjenje k privilegiranosti. Zaradi nekoliko vzvišenega značaja, navajenosti na razkošno in udobno življenje, pa tudi zaradi že otroškega strahu pred razblinjanjem v množici, ki je kasneje prerasel v načelno nasprotovanje kakršnemu koli združevanju (v šole, smeri, krožke, društva) pod krilaticami skupnih nazorov, je tudi kot pisatelj zavračal sleherni poskus primerjanja njegove literarne manire s kakim predhodnikom ali iskanja sledi morebitnih vplivov ter uvrščanja v literarne tokove. Osamelost njegovega literarnega položaja tako ni bila nesrečna, marveč je bila izraz ponosne drže, vzvišenosti nad banalno resničnostjo ter osebnostne samozadostnosti. Oktobrska revolucija je plemiško družino prisilila k nenadni preselitvi na Krim, kjer je pisateljev oče postal © Agence Opale pravosodni minister v krimski vladi. Takrat si je Vladimir že dopisoval s svojo prvo ljubeznijo, predhodnico Mašenke, naslovne junakinje prvega romana (1926) in Tamare iz avtobiografije Drugi bregovi. Po vdoru Rdeče armade v Jalto je družina emigrirala. Slovo od Rusije je v pisateljevi duši preraslo običajne razsežnosti, ki jih ni moč pojasniti s konvencionalnimi oznakami o izgubi domovine in družinskega premoženja. Domoljubno čustvo se je preobražalo v mučno nostalgijo, ta pa je z leti prešla v neprestano prisluškovanje za izginulo domačnostjo, ki ga ni ublažil niti študij slovanskih in romanskih jezikov na slavni Univerzi Trinity v Cambridgeu. Tam je bral ruske klasike, proučeval in se poglabljal v ruski jezik. Intenzivno je bral poezijo W. Shakespearja, E. A. Poeja, Keatsa, C. Bau- 27.3.2011 18:21:46 www.modrijan.si brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: [email protected] Zbirka Poteze – knjige z zna~ajem Prve objave njegovih literarnih besedil so bile deležne ostrih kritik, njegovo vztrajanje pri nekaterih realističnih (»nemodernih«) načelih pa je opazil celo tako tenkočuten in značilno »ruski« literat, kot je bil pisatelj in pesnik Ivan Bunin. Kakor Buninove lirične povesti je tudi zgodnja kratka proza Nabokova zaznamovana z neprozaičnostjo – tako sloga kot tudi notranjega razpoloženja pripovednega toka. V naslednjem desetletju je izdal romane: Lužinova obramba (1929–30), Camera obscura (1932–33), Obup (1934), Vabilo na usmrtitev (1935/36), Dar (1937). Sedemletni Vladimir Nabokov z očetom, Sankt Peterburg, 1906. delairja, A. Rimbauda ter prozo G. Flauberta. Že v Cambridgeu je začel tudi prevajati. Od leta 1921 je objavljal pod psevdonimom V. Sirin, vzetim iz pesmi prvega literarnega vzornika, ruskega simbolističnega pesnika Aleksandra Bloka (Sirin v staroruski mitologiji označuje blagozvočno ptico pevko z ženskim obrazom in prsmi). Nekaj mesecev pred koncem študija je Nabokova močno pretresla nenavadna smrt očeta, ki je paradoksalno »kot heroj« umrl pod streli reakcionarjev. Odtlej je bil finančno prepuščen samemu sebi. Preselil se je v Berlin, ki je v dvajsetih letih XX. stoletja postal kulturno pribežališče ruskih emigrantov. Preživljal se je kot domači učitelj tujih jezikov (poučeval je tudi ruščino), kot trener tenisa in plavanja, poziral pa je tudi v filmskih studiih. Po mnogih neuspelih ljubezenskih zvezah je spoznal Vero Slonim, s katero se je čez dve leti poročil. Dejavno sodelovanje z rusko emigrantsko, liberalno usmerjeno revijo Rul' (The rudder) mu je poleg kratkočasenja s sestavljanjem ruskih križank (»križnih rečenic«, kot jih je sam poimenoval), omogočalo tudi prve objave literarnih besedil, mnenj in recenzij. Zadnje so mu v berlinskih literarnih krogih kmalu prinesle sloves ostrega in žolčnega kritika aktualnih smeri takratne sodobne književnosti. Tudi med ruskimi emigranti je Nabokov ostal neprilagodljiv samohodec; preziral je banalnost in zagovarjal rahlo arhaičen, predvsem pa predmodernističen literaren okus minulega XIX. stoletja, časa svoje mladosti. Največ mu je pomenilo prijateljstvo s pesnikom Vladimirjem Hodasevičem, katerega osebnost in poezijo je vse življenje visoko cenil. Nabokov piše roman Lužinova obramba, hotel Établissement Thermal v Le Boulouju v vzhodnih Pirenejih, 27. februar 1929. casopis-april-2011.indd 5 Ker je bila njegova žena judovske krvi, sta se leta 1937 preselila v Pariz, od koder sta že kmalu emigrirala na ameriško celino. Tam je Nabokov začel predavati o ruski in svetovni književnosti na Univerzi Cornell, kjer je začel razvijati svoje ironične (ne pa cinične!) poglede na velikane svetovne in ruske književnosti, ki jih je podajal tudi kasneje v svojih predavanjih na univerzah v Franciji, Veliki Britaniji in Ameriki. Takrat je začel pisati romane v angleščini: Resnično življenje Sebastijana Najta (1941), Pod znamenjem nezakonito rojenih (1944), svojevrstno memoarno trilogijo Ključni dokazi (1952), angleško različico avtobiografije Drugi bregovi (1954), Govori, spomin (1966), razvpit roman Lolita (1955) – v obeh jezikih, Pnin (1957), Ado (1969). Leta 1960 se je Nabokov preselil v Švico, kjer je v hotelu Palace, ob ženevskem jezeru leta 1977 tudi umrl. V Ameriki je Nabokov predaval tudi o osnovah ruske gramatike. V angleščino je prevajal izjemna dela ruske klasične literature: Pesnitev o pohodu Igorjevem, roman v verzih Jevgenij Onjegin A. S. Puškina, Junak našega časa M. J. Lermontova. Prevajal je tudi pesmi obeh omenjenih ruskih romantikov ter še F. Tjutčeva. Nabokovu mnogi očitajo izrazito neruskost. V avtobiografiji Drugi bregovi, ki jo začenja z (izmišljeno?) genealogijo svojega imena, opisuje značilne ruske, celo tipično puškinovske razmere svoje vzgoje in odraščanja (»Moje hrepenenje po domovini je le posebna hipertrofija hrepenenja po izgubljenem otroštvu«). Rusija, kamor se takrat ni bilo več mogoče vrniti, se je preselila v kotičke pisateljeve duše, kjer je obstajala skupaj z ruskim jezikom. V Cambridgeu je bral ruske klasike (»Puškin in Tolstoj, Tjutčev in Gogolj so vstajali iz štirih kotov moje sobe«) in stare ruske časopise. Nekoč je na knjižni polici nekega antikvariata našel štiri knjige rusko-ruskega slovarja slovitega Vladimirja Dalja, ga kupil in vsak večer bral po nekaj strani, si označeval čudovite besede in izraze ter se učil na pamet popolnoma neznane in pozabljene ruske besede. »Strah, da bi pozabil ali nehote zavrgel edino, kar mi je uspelo iztrgati s precej močnimi nohti iz Rusije, je postal bolezenski.« Občutje nerazumljenosti se je krepilo med angleškimi vrstniki (»Ne glede na duhovno razgledanost so začeli pleteničiti in govoriti neumnosti, kadar se je pogovor dotaknil Rusije«). Naslednje vrstice iz avtobiografije Drugi bregovi govorijo o posebni duševni nezadoščenosti – v sopostavitvi ruskega jezikovnega prostranstva ter območja drugih jezikov: »Prostori, kjer sem bival, so me pretresli s svojo revščino v primerjavi z domovanji mojega ruskega otroštva /.../ Resnična zgodovina mojega bivanja na angleški univerzi je zgodovina mojih naprezanj zadržati Rusijo. /.../ Pod težo te ljubezni sem ure in ure sedel pred kaminom in solze so silile v oči od obilice čustev, od razvodenele banalnosti tlečih polen, osamljenosti, oddaljenih kurantov – in mučila me je misel na to, kaj vse sem zapustil v Rusiji, kako bi lahko napolnil vse skrite kotičke svoje duše in vse tisto odpeljal s seboj, če bi predvidel slovo.« Njegov odnos do ruskega jezika je določal tudi njegovo razmerje do ruske literarne tradicije. Svoje razumevanje neprevedljivosti in bogatosti ruskih besed je izrazil takole: »V ruščini z eno neusmiljeno besedo lahko izraziš srž široko razširjene hibe, za katero trije evropski jeziki, ki jih znam, nimajo posebnega izraza.« O enem od tipično ruskih izrazov je zapisal: »Raznoliki odtenki pojava, ki ga Rusi označujejo z ›banalnost/ povprečnost‹, so raztreseni v vrsti angleških besed in 5 ne sestavljajo določene celote.« A za Nabokova je bila »dolgočasna povprečnost« drugo ime za buržoaznost, ki v umetnosti pomeni osiromašenje oblike, z drugo besedo, banalnost, ki jo od ustvarjalnega posameznika vedno terja samo totalitaristična oblast. Zato je priznaval književnost le kot umetnost jezika: »Če bi [prevajalci] prevajali v maniri ›popolne dobesednosti‹, Prva izdaja romana bi se kmalu pokazale neLolita, 1955. predvidene luknje v njihovi izobrazbi.« Nabokov, ki je bil eden redkih zagovornikov dobesednega prevajanja, prepričan, da se pri zgolj »podajanju pisateljevega duha« izgubi mnogo čarobnosti besede, če ne celo vsa, je namreč prevedel roman v verzih Jevgenij Onjegin A. S. Puškina ne v verzih, ampak v prozi in prozaično – to pomeni dobesedno, prevod pa zato opremil z obširnimi komentarji. V svojem razvpitem romanu Lolita, ki ga je napisal v angleščini in prevedel v ruščino, je na koncu dodal spisek »prevodov tujih terminov«, med katerimi je navedel predvsem prevode francoskih besed, angleških in nemških pa ni pojasnil kot neprevedljive, temveč jih je pustil v izvirniku (kot bi bile razumljive, zato prevoda nepotrebne). Že v prvem romanu Mašenka je zapisal: »Obstajajo takšni trenutki, ko vse postane pretirano čudno in čudodelno, brez dna globoko, ko se zdi živeti strašljivo, a še strašneje umreti.« Zato lahko Nabokov, ki do smrti ni odstopil od osebne ideologije jezika, velja za enega najzvestejših »besednih slikarjev« človeških čustev. Če razumemo naslednji opis čustvenega stanja iz romana Lolita (v avtorjevem prevodu v ruščino) kot izraz pisateljeve notranjosti, pa se zdi, da se je sam tako svoje osebnostne »hibe« kot izrazne sposobnosti tudi v celoti zavedal: »Ko je moja mati, v premočeni obleki, osvetljena z nevihtnim bliskom sredi meglice naraščajočega naliva (tako sem si predstavljal v domišljiji njeno smrt), težko zasopla, začela teči in se ustavila šele na vrhu gore Morinetto, kjer jo je pokončala strela, sem bil mladenič, in mi zato ni uspelo v zadnjem hipu prisiliti se v nikakršno splošno sprejeto tesnobo osirotelosti, kakor bi divje zahtevali od mene psihoterapevti v nekakšnem poznem stadiju depresije. Vendar priznam, da se človek s tako živo domišljijo, kot je moja, ne more sklicevati na nepoznavanje občečloveških emocij«. Globoko nezadoščenost duše ter ekscentrično preobčutljivost je Nabokov tešil samo z rusko poezijo – čemur pa se je tudi posmehoval: »Resnična umetnost, katere cilj leži nasproti njenemu izvoru, tj. v krajih vzvišenih in neobljudenih, ne pa na gosto naseljenih območij duševnih izlivov, se je pri nas izrodila v zdravilno liriko. In čeprav je razumljivo, da osebni obup nehote išče skupne poti ublažitve, se to ne tiče več bistva poezije.« A ravno v »utešnosti neutešljivega« leži smisel nesmiselnosti človekovega obstoja. Nabokov je vse svoje življenje pisal pesmi v ruskem jeziku. Leta 1939 je napisal pesem z naslovom Pesniki: Zdaj prestopamo prag sveta V tisti kraj ... imenuj ga, kakor želiš: Ali puščava, smrt, od besede odpad Ali, morda, preprosteje: ljubezni molčanje. Molčanje kolovoza oddaljenega, Kjer v meglici cvetov ni videti poti, Molčanje domovine – ljubezni brezupne – Molčanje oddaljenega bliska, semena molčanje. 27.3.2011 18:21:49 www.modrijan.si 6 Zbirka Poteze – knjige z zna~ajem Modrijan založba, d. o. o. Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana Treba je torej misliti na nič. Iskalec resnice mora biti ponižnejši od prahu. Andy Warhol Mohandas K. Gandhi Filozofija Andyja Warhola Avtobiografija Od A do B in spet nazaj Zgodba o mojih eksperimentih z resnico prevod Lili Potpara, spremna beseda Lev Kreft | 256 strani | 135 × 220 mm | trda vezava s ščitnim ovitkom | 27,20 € prevod Uroš Kalčič, spremna beseda Andrej Ule | 664 strani | 135 × 220 mm | trda vezava s ščitnim ovitkom | 44,90 € Andy Warhol (1928–1987), rojen kot Andy Warhola, ni bil le slikar in grafični umetnik, temveč je ustvaril tudi vrsto filmov, med njimi je najbolj znan npr. Chelsea Girls. Vrhunec slave je doživel v poznih šestdesetih in v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, in sicer kot stalni gost svoje Tovarne (The Factory), kamor so zahajali številni slavni umetniki tistega časa. Njegova Filozofija je, seveda, filozofija malo drugače. Ne le, ker gre za enega najbolj opaznih umetnikov prejšnjega stoletja, temveč tudi in predvsem zato, ker gre za morda najbolj ekscentričnega. Takšna so tudi Andyjeva razmišljanja o ljubezni, spolnosti, lepoti, slavi, delu, denarju, New Yorku, Ameriki in samem sebi, pa čeprav je njihova odštekanost najbolj v tem, da so hkrati čisto preprosta. Ne poskušajo biti prevzetna, globokoumna in nerazumljiva. Razkrivajo umetnikovo življenje, njegovo »nenavadnost navad« in so obenem dokument časa, ki bi mu lahko rekli neoavantgarda, pa čeprav je pri Warholu tudi ta koncipiran malce drugače. »Poskušam se domisliti, kaj je čas, pa se ne morem spomniti drugega kot ... ›Čas je čas, ki je bil.‹« V Gandhijevi avtobiografiji so opisani otroštvo, mladost in začetki »eksperimentov«, od razvoja konceptov satjagrahe (nenasilni upor) in ahimse (nenasilje) do prehranjevalnih praks in spolne vzdržnosti. Pripoved je dragocen dokument časa, pregled začetnih temeljev njegovega političnega delovanja, ki je dobilo svetovne razsežnosti in ima velik vpliv še danes. Pripovedovanje, ki seže do leta 1920, se konča z besedami: »Moje življenje je bilo poslej tako zelo na očeh javnosti, da je komaj še kaj takšnega, česar ljudje ne bi vedeli.« Resničnost teh besed potrjuje dejstvo, da je Gandhi ena najvidnejših oseb odlomek na preberite www.modrijan.si 20. stoletja. Indija mu je podelila častni naziv »oče naroda«, njegov rojstni datum so razglasili za indijski nacionalni praznik, obenem je to svetovni dan nenasilja. Toda vprašanje, zakaj Gandhi ni dobil Nobelove nagrade za mir, ostaja uganka. Gandhijevo vrhovno načelo je resnica, zato je knjiga eno najiskrenejših pričevanj v leposlovju: »Naj premine sto takšnih, kot sem jaz – poglavitno je, da ostane resnica.« Prva izdaja avtobiografije je izšla v dveh zvezkih (1. zv. 1927, 2. zv. 1929). Izvirnik v gudžaratščini je bil petkrat natisnjen, prodanih je bilo skoraj 50.000 izvodov. Besedilo je v angleščino prevedel Gandhijev prijatelj Mahadev Desaj. V slovenski izdaji so zgodovinske fotografije, reproducirane v Gandhijevem nacionalnem muzeju v Indiji. Navdihujoče, pretresljivo, tragično, nepozabno ... resnično. Preberite več na www.modrijan.si. Ingmar Bergman Ryszard Kapuściński George Orwell Viktor Jerofejev Reinaldo Arenas Daša Drndić Laterna magica Potovanja s Herodotom Poklon Kataloniji Dobri Stalin Preden se znoči Sonnenschein prevod Uroš Kalčič, spremna beseda Peter Vodopivec | 248 strani | 31,20 € prevod Lijana Dejak, spremna beseda Miha Javornik | 336 strani | 32,10 € prevod in spremna beseda Barbara Pregelj | 376 strani | 35,30 € prevod in spremna beseda Ðurđa Strsoglavec | 416 strani | 32,20 € Dihal sem zrak enakosti ... Stalin je ustvarjalec magičnega totalitarizma. Kričim, torej sem. Toda ta drža me je drago stala. Za vsakim imenom se skriva zgodba. prevod Lea Kozman, spremna beseda Jurij Meden | 288 strani | 25,30 € Bil sem človek moči, ki se ni naučil uživati v moči. prevod in spremna beseda Nikolaj Jež | 256 strani | 25,30 € Prvi, ki se je zavedel mnogoterosti sveta kot njegovega bistva, je bil Herodot. Svetlana Aleksijevič Ernest Renan Černobilska molitev Jezusovo življenje Kronika prihodnosti prevod in spremna beseda Veronika Sorokin | 328 strani | 34,20 € 26. april leta 1986, ob enih, 23 minut in 58 sekund Fritz Zorn Mars prevod Saša Jerele, spremna beseda Katarina Marinčič | 352 strani | 31,00 € Kdor je iz resnice, posluša moj glas. (Jn 18, 27) Pretrgano življenje Dnevnik Etty Hillesum Pisma iz Westerborka prevod Marko Trobevšek, spremna beseda Vesna Kondrič Horvat | 224 strani | 30,80 € Če moram zdaj umreti, moja smrt ne bo naključna, ampak skrajno tipična, ker sem zbolel za tistim, za čimer v naši današnji družbi bolj ali manj boleha vsakdo. casopis-april-2011.indd 6 prevod in spremna beseda Martina Soldo | 280 strani | 31,00 € Morali bi postati obliž za neštete rane. Zbirka poteze Zbirka Poteze je Modrijanova najprestižnejša literarna zbirka. V njej objavljamo biografije, avtobiografije, spomine, dnevnike, dokumentarne romane ... Skoraj vsi avtorji so literati: Svetlana Aleksijevič, Reinaldo Arenas, Daša Drndić, Viktor Jerofejev, Ryszard Kapuściński, Vladimir Nabokov, George Orwell, Ernest Renan. Če ne veljajo za literate, so umetniki: Ingmar Bergman, Andy Warhol. In če niso ne prvo ne drugo, so vélike osebnosti, katerih delo ima vse, kar potrebuje, da dobi prostor v zbirki Poteze. In kaj bo sledilo štirinajsti knjigi v zbirki, biografiji Edvarda Kocbeka In stoletje bo zardelo (str. 2–3)? Tik pred izidom je Ljubezen in izgnanstvo, avtobiografija nobelovca Isaaca Bashevisa Singerja. Pripravljamo knjigo Mulca pač, avtobiografijo glasbenice Patti Smith, in Kolimske zgodbe, enega najbolj znanih literarnih ciklusov o sovjetskih taboriščih; napisal ga je Varlam Tihonovič Šalamov (1907–1982), ruski pesnik in prozaist, disident, ki je 17 let preživel v gulagu. Prvič bomo v slovenščini brali ameriškega pisatelja T. C. Boyla, in to Ženske, biografski roman o znamenitem arhitektu Franku Lloydu Wrightu. Knjige v zbirki Poteze so knjige z značajem. V odličnih prevodih. Letos jih za vas pripravljajo Primož Trobevšek, Jure Potokar, Lijana Dejak in Aleksandra Rekar. Spremljajte zbirko Poteze na www.modrijan.si. pred izidom 27.3.2011 18:21:50 www.modrijan.si brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: [email protected] 7 @ivljenjske zgodbe 208 strani Paddy Doyle Božji odred novo 160 × 235 mm mehka vezava z zavihi 27,90 € Prevod Uroš Kalčič Paddy Doyle se je rodil leta 1951 v Wexfordu na Irskem in zdaj živi v Dublinu. Je poročen in ima tri odrasle sinove. Velja za vodilnega med irskimi aktivisti, ki se zavzemajo za pravice invalidov, in je član vladne komisije za urejanje statusa invalidnih oseb. Piše za televizijo, radio in tisk, in sicer o vseh mogočih temah, od vloge Cerkve pri skrbi za otroke do uzakonjenja rabe marihuane v medicinske namene. Trenutno je vodja Nacionalnega predstavniškega sveta, namenjenega zagotavljanju pravic invalidnim osebam. Veliko potuje po Evropi in Združenih državah ter predava na konferencah o problematiki invalidnosti in spolne zlorabe otrok. Paddyju Doylu je mati umrla za rakom. Nekaj tednov pozneje si je življenje vzel oče. In tako je bil deček obsojen na enajst let življenja v vzgojnem zavodu. Takrat je bil star štiri leta. Pričujoča nagrajena uspešnica je ganljivo, srhljivo pričevanje o tem, kakšno je bilo še ne pred petdesetimi leti življenje v irskih vzgojnih ustanovah, gledano skozi zbegane otroške oči. Za zidovi sirotišnice je moral Paddy prenašati nepredstavljivo duševno, telesno in spolno trpinčenje »nadomestnih mater«, redovnic, ki naj bi skrbele zanj, in nič čudnega, da so te grozljive izkušnje z leti načele njegovo telesno zdravje. Tako so ga nekega večera tebi nič meni nič odpeljali v bolnišnico – in takrat je tudi zadnjič videl svoje uradne skrbnice. Potem so si ga zdravniki samo še podajali iz rok v roke. To obdobje njegovega življenja, v katerem je vsakodnevno pričeval smrti, je doživelo vrhunec z neuspešno operacijo možganov pri desetih letih. Takrat so zdravniki tudi dokončno dvignili roke od njega in ga prepustili invalidnosti. To je osupljiva in resnična zgodba moža, ki ga je usoda tepla tako rekoč na vsakem koraku – a je vseeno napisana nenavadno blagohotno, vedro, brez sledu zagrenjenosti ali gneva. Paddy Doyle je bil leta 1984 prvi dobitnik nagrade Christyja Browna za književnost, in sicer za televizijsko igro z naslovom Zakaj mi je mar. Božji odred je kmalu po prvem natisu postal uspešnica tako na Irskem kot v Angliji. Dobil je tudi nagrado Sunday Tribuna za književnost. Leta 1993 je irsko združenje Rehab Group Paddyja Doyla razglasilo za osebnost leta. John Tschinkel Shlomo Venezia Zvonovi so umolknili Sonderkommando prevod Maja Kraigher in Nataša Peternel, predgovor Peter Foulkes | 496 strani | 160 × 235 mm | trda vezava | 49,30 € V peklu plinskih celic John Tschinkel se je rodil leta 1931 v Grčaricah očetu kočevskemu Nemcu in mami Slovenki. Leta 1945 je zapustil Jugoslavijo in odšel najprej v Avstrijo, leta 1950 pa emigriral v ZDA. Od leta 1953 je ameriški državljan. Med korejsko vojno je bil vojak v ameriški vojski. Diplomiral in magistriral je na Politehnični univerzi v Brooklynu. Zaposlen je bil na vodstvenih položajih v industriji polprevodnikov; je imetnik treh patentov. Nazadnje je bil tehnični direktor mednarodne korporacije za polprevodnike, od leta 1999 je v pokoju. V knjigi se spominja svojih otroških let pred drugo svetovno vojno v Grčaricah, idilični kočevarski vasici, in obenem skuša na podlagi virov in literature zajeti šest stoletij dolgo zgodovino nemške manjšine, ki je do zadnjega stoletja živela složno s slovensko večino. Piše o rodovih obeh vej svoje družine, slovenske po materi in nemške po očetu. Podrobno opisuje dogodke, ki so prepričali prebivalce vasi in celotne kočevarske skupnosti, da so zapustili svoje domove in posestva, obrnili hrbet zemlji, ki jim je omogočala skromno, a spodobno življenje, in se preselili v drug kraj v bliž- casopis-april-2011.indd 7 nji, vendar tuji deželi. Razloži tudi, kako so pred vojno in med njo njihovi voditelji pridobili Kočevarje za vrnitev »domov v rajh«. skrbi, tesnobe in groze, o koncu celotne skupnosti spomladi 1945 in o vseh travmatičnih dogodkih, v katerih je bil udeležen in jih zgolj po naključju preživel. prevod Anuša Trunkelj | 200 strani | 160 × 235 mm | mehka vezava z zavihi | 25,30 € V drugem delu knjige govori o treh letih in pol po prisilni preselitvi leta 1941 v Veliko Mraševo blizu Brežic, od koder so bili slovenski domačini pred tem izgnani. Pripoveduje o življenju, polnem Shlomo Venezia (1923) je v Solunu rojen italijanski Jud. Njegov priimek, Venezia, nas vrača v čas, ko je njegove prednike, po množičnem izgonu Judov iz Španije leta 1492, pot najprej zanesla v Italijo ter nato v Solun, »balkanski Jeruzalem«, kjer le desetina tam živeče judovske skupnosti ni bila žrtev iztrebljanja. Aprila 1944 je bil deportiran v taborišče Auschwitz-Birkenau, kjer je bil dodeljen v enoto Sonderkommando. Je eden redkih preživelih sonderkommandov, mož, katerih naloga je bila skrajno grozljiva: na smrt obsojenim deportirancem so morali pomagati pri slačenju, jih odpeljati do plinske celice, nato pa iz nje izvleči trupla in jih prenesti do krematorijskih peči. Skoraj vsi sonderkom- mandi, ki so, proti svoji volji, postali pomagači lastnih krvnikov, so umrli na enak način kot tisti, ki so jih pred tem sami pospremili v smrt. Izpovedna moč tega pričevanja izhaja iz neizpodbitne iskrenosti pripovedovalca, ki govori le o tistem, čemur je bil priča, ter pri tem ne izpušča niti najgrozljivejših podrobnosti. Tako, na primer, spregovori o skrajni krutosti vodje krematorija, o hitrih eksekucijah ter o neprekinjenem obratovanju plinskih celic in krematorijskih peči. Dotakne se tudi tistega, kar, vsaj na prvi pogled, meče manj grozljivo luč na strahote, ki so se dogajale okoli njega. Spregovori namreč o prizanesljivosti nizozemskega esesovskega oficirja ter o nekoliko ugodnejših pogojih za preživetje, ki so jih bili, v primerjavi z ostalimi ujetniki, deležni možje iz vrst sonderkommandov, ki so bili ves čas v službi nemškega morilskega stroja. Njegovo pričevanje je edinstveno tudi zato, ker v pogovoru z Béatrice Prasquier izpostavi najsrhljivejše plati svojega »dela« v vrstah sonderkommandov ter v njem naniza grozljive podrobnosti, ki gnusni zločin nacistov razkrivajo v vsej njegovi razsežnosti. Knjiga vsebuje dva zgodovinska dodatka in slikovno prilogo. Pričevanje spremljajo ilustracije Davida Olèra, francoskega slikarja in grafika, ki je bil v Auschwitz-Birkenau deportiran marca 1943 in je prav tako delal v vrstah sonderkommandov. 27.3.2011 18:22:27 www.modrijan.si 8 Zgodovina – glasnica davnine Albert Christian Sellner novo Večni koledar papežev Prevod Aleš Učakar Večni koledar papežev je neke vrste čitanka iz zgodovine papeštva, sestavljena pa v obliki koledarja: za vsak dan v letu nam postreže s po eno pripovedjo iz bogate, dvatisočletne zgodovine papežev in protipapežev, od sv. Petra do Benedikta XVI. Njihovo delovanje je vsakokrat umeščeno v zgodovinsko logiko sočasnih tokov (pretežno) svetovnega političnega dogajanja, ki je oziroma kolikor je bilo zgoščeno na večno mesto Rim in italijanski polotok z okolico. Nekateri papeži so bili dobri in pobožni možje, veliki mirovniki, genialni državniki, zaščitniki revežev, podporniki znanosti, pesniki in misleci. Toda na Petrovem prestolu so sedeli tudi morilci in sadisti, podleži in perverzneži, spletkarji, slaboumneži, paranoiki in zlohotni starci. Modrijan založba, d. o. o. Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana Zgodbe o velikih in malih duhovih te prastare, a še vedno vitalne institucije sem skušal popisati brez sovražne nastrojenosti in brez želje po obrambi. Pri nabiranju gradiva sem se pogosto zahvaljeval svoji usodi, da mi je prihranila življenje v temačnih obdobjih, ko so pisce zaradi njihovega dela pošiljali na grmado. Cerkev je z inkvizicijo, križarskimi vojnami in sežiganjem čarovnic za vse večne čase izgubila svojo moralno-institucionalno nedolžnost; vendar pa so jo vsi njeni svetovnonazorski nasprotniki sčasoma dohiteli po negativnosti ali jo – denimo nacionalsocializem in komunizem – po grozodejstvih številčno celo presegli. A. C. Sellner Zgodbe vseh uradnih papežev in protipapežev so predstavljene brez sovražne nastrojenosti ali želja po obrambi. Vse te pripovedi prežema določena mera občudovanja papeštva kot vitalne institucije, ki je sicer že predavno izgubila svojo moralno nedolžnost, ne pa tudi sposobnosti, da najde izhod iz vsake, še tako nesrečne zagate – in se včasih celo povzpne v položaj priznanega korektiva nečloveških stranpoti človeštva. Večni koledar papežev je posebej za slovenske bralce obogaten s številnimi biografskimi in drugimi podatki, ki bodo dobrodošla pomoč pri razumevanju včasih kar zapletenih dogajanj tudi v najbolj zastrtih kotičkih zgodovine dveh tisočletij evropskih ljudstev. 536 strani, 150 × 225 mm, trda vezava s ščitnim ovitkom 47,50 € Katoliško učiteljstvo mora »braniti vero preprostih ljudi pred močjo intelektualcev«, je zahteval, ko je bil kardinal ter nadškof Münchna in Freisinga. Kot vrhovni casopis-april-2011.indd 8 © Franco Origlia/Getty Images Joseph Alois Ratzinger (Benedikt XVI) se je rodil očetu policistu in materi kuharici v zgornjebavarskem Marktlu, ki je kmalu po njegovi izvolitvi za papeža postal prava turistična atrakcija, čeprav je malček tam preživel samo prvi dve leti življenja. Že pri 16 letih je bilo takratnemu gimnazijcu in pomočniku v protiletalskem topništvu (poslan je bil v varovanje BMW-jeve tovarne pri Münchnu) jasno, da bo postal duhovnik. Z 31 leti je postal profesor dogmatike in fundamentalne teologije. Pred spopadi z levo usmerjenimi študenti se je zatekel na Univerzo v Regensburgu, trčenje s študentskim gibanjem leta 1968 pa je prej liberalnega svetovalca in pisca govorov kölnskega kardinala Fringsa spremenilo v konservativnega kardinala in poznejšega prefekta Kongregacije za nauk vere. čuvar vere se je Ratzinger bojeval proti latinoameriški ›teologiji osvoboditve‹, proti porokam duhovnikov, proti ordinaciji žensk, proti istospolnemu partnerstvu in proti umetni kontracepciji. Za papeža Janeza Pavla II. je leta 2000 spisal encikliko Dominus Jesus; v njej je o evangeličanskih cerkvah zapisal, da sploh niso »cerkve v pravem pomenu besede«. Albert Christian Sellner, avtor knjige Večni koledar papežev Razpravi o fašizmu in nacionalsocializmu znanstvenikov iz držav, kjer sta se ti gibanji začeli Emilio Gentile Fašizem Zgodovina in interpretacije prevod Irena Trenc - Frelih | 296 strani | 160 × 235 mm | trda vezava | 25,10 € 25,10 € + 35,75 € = 50 € Hans-Ulrich Thamer Nacionalsocializem prevod Nataša Peternel | 320 strani | 160 × 235 cm | trda vezava | 35,75 € Italijanski znanstvenik Emilio Gentile je fašizem obdelal prav z vseh vidikov. V prvem delu, uvodu v zgodovino in tolmačenje fašizma, je orisal zgodovinski profil italijanskega fašizma v letih 1919–1945, obenem pa sintetično osvetlil glavne interpretacije fašističnega pojava, izdelane v 20. stoletju. V esejih v drugem delu knjige je utemeljil svojo interpretacijo fašizma. Obdelal je teme, pomembne za določanje narave in pomena fašizma: fašistično ideologijo, revolucionarnost fašizma, Mussolinijev mit ter odnose med dučejem in fašizmom, med stranko in režimom, organizacijske in institucionalne vidike režima, fašistično religijo in mit o »novem človeku«, ki je imel osrednjo vlogo v totalitarni politiki, ter fašizem kot politični modernizem. Nemški zgodovinar Hans-Ulrich Thamer je v prvem delu svoje knjige orisal zgodovinske okoliščine nacionalsocialističnega prevzema oblasti, pri čemer se je podrobneje posvetil Hitlerju in vzponu nacionalsocialističnega gibanja ter množičnemu nacionalsocialističnemu gibanju in razpadu weimarske republike. Sledi opis obdobja, v katerem se je vzpostavila diktatura in si je Hitler utrdil oblast, nato pa oris »države vodje« (vzpon, preganjanje Judov itd.). Zelo zanimivo je poglavje o takratnem gospodarstvu in družbi: govori o oboroževanju, delavstvu, kmetijstvu, ženskah, mladini in vzgoji. Sledita poglavje o nacionalsocialistični zunanji politiki in poti v vojno ter poglavje o drugi svetovni vojni. V drugem delu monografije je avtor mdr. spregovoril o nacionalsocialistični politiki uničevanja – o vojni in holokavstu, na koncu pa je predstavil primerjavo različnih diktatur: nacionalsocializma, fašizma, totalitarizma. Ob nakupu kompleta več kot 10 € prihranka! 27.3.2011 18:22:34 www.modrijan.si brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: [email protected] Zgodovina – glasnica davnine 9 Zdenko Rot Leta izgubljene mladosti V zbirki so avtobiografski in spominski zapisi ljudi, ki se javnega življenja niso aktivneje udeleževali ali so jih v vrtinec velikih zgodovinskih dogodkov bolj ali manj nasilno potegnili prelomni politični, družbeni in vojni pretresi. V ospredju so njihove družinske in življenjske razmere in okolje, njihova osebna stremljenja, pričakovanja in razočaranja in njihov vsakdanjik. Anton Pirc Mojih prvih osemnajst let 728 strani | 130 × 200 mm | trda vezava | 29,90 € Anton Pirc je začel spomine pripravljati za objavo šele po letu 1991, ko se je upokojil kot zobozdravnik v Kočevju, Rogaški Slatini in nazadnje v Domžalah. Rodil se je leta 1928 v vasi Podrečje pri Domžalah. Pet razredov osnovne šole v Dobu je obiskoval v letih 1935–1940. Do začetka vojne je hodil v prvi razred klasične gimnazije v Ljubljani, ki pa ga kasneje okupator ni priznal, saj se je pouk zaradi nemškega napada končal v začetku aprila 1941. Jeseni istega leta se je vpisal na nemško meščansko šolo v Domžalah in do poletja 1944 dokončal tri razrede. V tem času je začel sodelovati s partizani in postal član Skoja, čeprav je bil do KP vedno nezaupljiv. Ko je opazil, da na partizanski strani izgublja zaupanje, se je, iz strahu pred posledicami in da bi odvrnil sum o nelojalnosti, 18. avgusta 1944 priključil Šlandrovi brigadi, v kateri je bil že njegov starejši brat. Po nekaj tednih je bil z veliko skupino borcev premeščen v III. brigado VDV in še z nekaterimi poslan na Pohorje, a je od tam že po nekaj dnevih pobegnil in se srečno vrnil na svoj dom. Skoraj pol leta Dnevnik 1942–1948 spremna beseda Peter Rot | 280 strani | 130 × 200 mm | trda vezava | 21,50 € Zdenko Rot se je rodil leta 1925 v vasi Rakitna. Zaznamovala sta ga tradicionalno kmečko okolje in velika družina, na katero je bil zelo navezan. Druga svetovna vojna in italijanska okupacija sta globoko zarezali v vaške razmere. Julija 1942 je začel pisati dnevnik, končal pa ga je na božični večer leta 1948. Spomladi 1943 se je pridružil vaškim stražarjem, decembra istega leta pa domobrancem. Dnevniški zapisi so na začetku faktografski; vojaške pohode, boje na Dolenjskem s partizani in najrazličnejše okoliščine je morda zapisoval le zase. Marca 1945 se je priključil policijskemu vodu primorskih domobrancev v Postojni. Z njimi se je pomikal proti Italiji, okusil različna vojaška taborišča, kjer je obiskoval gimnazijo. V civilnem taborišču v Rimu je preživel več kot leto dni, večinoma v službi pri angleški vojski. Sredi leta 1947 se je z drugimi Slovenci vkrcal na ladjo, ki jih je odpeljala v Argentino. Tu je prišel v stik z rojaki, dobil službo v steklarni, kjer je delal do upokojitve. Dnevniški zapisi so v zadnjih letih daljši, kritični do komunizma, polni vdanosti Cerkvi, družini in slovenstvu, predvsem pa hrepenenja po domu in domovini. Janko Mlinarič Klopotci niso utihnili predgovor Metka Košir | 240 strani | 130 × 200 mm | trda vezava | 19,00 € je bil skrit na podstrešju domače hiše, nato pa se je zaradi nenavadnih okoliščin 22. februarja 1945 prijavil domžalskim domobrancem ... Zgodovina ozemlja, na katerem prebivamo, neprekinjeno od njegovih prvih prebivalcev naprej Peter Štih in Vasko Simoniti Na stičišču svetov Slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja 376 strani | 160 × 235 mm | trda vezava | 25,80 € Janko Mlinarič (1913–1996) se je rodil v Hermancih pri Ljutomeru, kasneje pa se je viničarska družina Mlinarič preselila v bližnje naselje Kajžar. Janko, v družini najstarejši od petih otrok, se je po šolanju v miklavški osnovni šoli in kasneje v meščanski šoli v Ljutomeru po nekaj neuspelih poskusih, da bi si zagotovil finančno podporo za študij, zaposlil kot občinski uslužbenec v domačem Miklavžu pri Ormožu. V svojih spominih je orisal preteklost domačega kraja in Prlekije v obdobju pred drugo svetovno vojno in v času vojne. Pisal je o težkem položaju malih kmetov in viničarjev, ki so bili zaradi nerešene agrarne reforme, prevlade nemškega kapitala in nerazvitosti industrije, ki bi nudila možnost zaposlovanja, na robu preživetja, izmed dogodkov v drugi svetovni vojni pa je izpostavil tiste, ki so mu bili blizu – lokalne dogodke, politično delo, akcije, vsakdanje življenje – in jih zapisal tako, kot jih je doživljal in ocenjeval sam. Tako je razkril številne nove podatke o odporniškem gibanju na področju vzhodne Štajerske. Ivan Kralj 25,80 € + 37,50 € = 50 € Zaznamovalo me je življenje v mlinu spremna beseda Peter Vodopivec | 272 strani | 130 × 200 mm | trda vezava | 19,00 € Peter Vodopivec Od Pohlinove slovnice do samostojne države Slovenska zgodovina od konca 18. do konca 20. stoletja 560 strani | 160 × 235 mm | trda vezava | 37,50 € Delo uglednih slovenskih zgodovinarjev – dr. Peter Štih raziskuje srednjeveško zgodovino med severnim Jadranom in vzhodnimi Alpami, dr. Vasko Simoniti pa se je ukvarjal predvsem z zgodovino zgodnjega novega veka na Slovenskem – obravnava zgodovino na sedanjem slovenskem ozemlju od prazgodovine do konca 18. stoletja. Knjiga dr. Petra Vodopivca pa v novi, oblikovno prenovljeni izdaji prinaša pregled dvestoletnega slovenskega kulturnega, družbenega, gospodarskega in političnega dozorevanja od začetkov narodnega gibanja do osamosvojitve. Ivan Kralj (1925) je začel v mlinu delati pri komaj štirinajstih letih. Komaj osemnajstleten je bil vpoklican v nemško vojsko in poslan na rusko fronto. Iz nemške vojske je dezertiral, vendar so ga zmagovalci po končani vojni mobilizirali v jugoslovansko vojsko. Tako se je lahko šele v drugi polovici 40. in v začetku 50. let znova posvetil domači kmetiji in mlinu, ki ga je kljub ozkosrčni povojni politiki in razmeram z veliko iznajdljivosti posodabljal in obnavljal vse do »starostne umiritve« v 90. letih preteklega stoletja. Čeprav se je njegovo življenje v marsičem vrtelo okoli mlina, pa je imelo še drugi središčni točki: družino, v kateri je pred vojno odraščal, in družino, ki si jo je po vojni ustvaril. V svoji avtobiografski pripovedi je obširno spregovoril o obeh, hkrati pa slikovito popisal posamezna obdobja svojega življenja ter vsakokratne življenjske razmere in njihov utrip. Ob nakupu kompleta več kot 13 € prihranka! casopis-april-2011.indd 9 27.3.2011 18:22:41 www.modrijan.si 10 Na zdravje! Modrijan založba, d. o. o. Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana prednaročilo Vodnik po zemljevidu vinske kulture v Sloveniji in po svetu Drago Medved 480 strani 205 x 265 mm trda vezava Vinske bravure O podobi vina ter njegovih snovnih in duhovnih poteh skozi našo zavest Fotografije Drago Medved, Tomo Jeseničnik Drago Medved v svoji osmi knjigi o vinski kulturi nadgrajuje svoj dosedanji pogled na nastanek in razvoj vinske trte, na rojstvo vina in na njegove zgodovinske, verske, gospodarske in druge socialne funkcije skozi čas. Predstavlja Slovenijo z vsemi tremi vinorodnimi deželami in vinarji, pa tudi ves preostali svet, ki je bil dolgo na vinskem zemljevidu manj prisoten, denimo tudi države, ki doslej niso slovele kot pridelovalke vina. Zelo pomemben je zgodovinski prerez socialnih funkcij vina skozi čas – od pijače opoja do zdravila in statusnega simbola; v knjigi je zajeto vse, kar je vino spremljalo v njegovi pojavni obliki in kar je vino spodbujalo v druženju s človekom. Predstavljene so številne osebnosti iz sveta vinske kulture, pa tudi neznani, a pomembni ljudje, ki so in še sooblikujejo podobo vina doma in v svetu. Avtor odstira psihološke in duhovne razsežnosti v povezavah med vinom in človekom, pogled na hedonistične pojave v zvezi z vinom ter etični in moralni vidik človeka v odnosu do vina. Zelo dragocene so informacije o slovenskih vinorodnih deželah, knjigo boste odprli, ko boste potrebovali pojasnilo izrazov, ki opisujejo vina in instrumentarij, s katerim vino postrežemo, in prav vam utegnejo priti opozorila na zlorabe v promoviranju vina in na neprimerne načine pitja tega žlahtnega daru narave. Vinske bravure so nekakšen kodeks odnosov med vinsko kulturo in ljudmi, ki živijo z njo ali v njeni bližini, so eden od kamnov v mozaiku prizadevanj, da bi ljudje v življenju spoznali čim več koristnega za telo, lepega za dušo in dobrega za srce. Vse to je namreč v vinu, če ga le hočemo spoznati kot takega. Zakaj naročiti Vinske bravure? Da boste v njih odkrivali nov odnos do vina in vinske kulture kot sestavnega dela splošne kulture; širili in utrjevali boste svojo razgledanost o vinski kulturi in jo prepoznali kot pozornosti vreden sestavni del kakovostnega življenjskega sloga sodobnega človeka. Da boste spoznavali nove vsebine, ki spreminjajo nekatere dosedanje ustaljene predstave o vinu; knjiga odkriva stanja in odzive družbe do vinske kulture, hkrati pa se vino prvič pojavlja v vlogi subjekta, ki pričakuje od človeka enakopraven in enakovreden dialog. Da boste odkrivali nove vinske svetove in znotraj njih države, ki jih doslej pri nas nismo imeli za vinorodne. Srečali boste mnoge zgodovinske osebnosti pa tudi ljudi iz neprivilegiranih slojev, ki so pomembno prispevali k razvoju vinske kulture. Da boste imeli vedno pri roki koristne informacije o tem, kako živeti z vinom, ga spoznavati, v njem uživati, se od njega učiti modrosti. Tudi o bontonu je beseda, a ne le tista, ki uči, kako držati kozarec, temveč tudi tista, ki pove, da ni prav, če človek za svojo nekulturo, neznanje in neumnost krivdo zvrača na vino. Knjiga izide okoli 2. novembra 2011. Ob naročilu pred izidom prihranite skoraj 12 € in prejmete praktično darilo. Foto: Peter Marinšek Drago Medved (1947) je po prvotnem poklicu črkostavec, za kar se je izučil v Celjskem tisku in Šoli tiska in papirja v Ljubljani. Diplomiral je leta 1987 na Višji upravni šoli v Ljubljani. Novinarstvo je študiral ob delu ter se ukvarjal z literarnim in likovnim ustvarjanjem ter pisanjem domoznanske tematike. Med drugim je bil novinar pri Novem tedniku (1978–82; odgovorni casopis-april-2011.indd 10 urednik) in Delu (1989–92). Od leta 1993 je v svobodnem poklicu. Že dvajset let se ukvarja s kulturo pitja in kulinarike ter predava o vinski kulturi. Je vitez slovenske viteške dvanajstije reda sv. Fortunata in vitez vina v Ordo equestris vini Europae. Doslej je napisal več kot 20 knjig, nekatere so tudi prevedene; v sedmih se ukvarja z vinsko kulturo: Trta živ- ljenja (1992), Najlepše trte na Slovenskem (1995), Vinski brevir (1997, tudi angleška izdaja), Šampanjec, sreča sveta (1999), Sto resnic o vinu (2001), Refošk, resnična pravljica o rdečem kralju (2008, soavtor), Istenič penine, življenjska zgodba družine Istenič (2009). V Naši ženi je deset let urejal prilogo Dediščina, je avtor idejne zasnove in scenarist televizijske serije Resnice o vinu (1998, 1999). Piše prozo in poezijo ter je bil več let urednik literarne revije Obrazi, sedaj pa je sodelavec in član uredniškega odbora revije Znamenje. Od leta 2002 se ponovno intenzivneje ukvarja s slikarstvom, doslej pa je imel okoli dvajset samostojnih in prav toliko skupinskih razstav doma in na tujem. Sodeloval je tudi na desetih domačih ter mednarodnih likovnih kolonijah in simpozijih. Ob nakupu po prednaročniški ceni prejmete odpirač in zamašek za buteljko v lični darilni škatlici. Na zdravje! Cena za prednaročnike: 64 €* Cena za zamudnike: 75,90 € Kot prednaročnik prihranite skoraj 12 €, poleg tega pa prejmete praktično darilo. Ne zamudite: zadnji dan za prednaročilo je 2. november, knjigo pa boste lahko brali in občudovali še pred martinovanjem. * Knjigo lahko plačate v največ štirih obrokih. 27.3.2011 18:22:49 www.modrijan.si 11 Na zdravje! brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: [email protected] Vino je pijača za doživetja dr. Julij Nemanič, enolog Vinska trta in vino imata veliko simbolično moč: navežeta ljudi in postaneta del njihovega življenja. Ta ljubezenska navezanost je zelo opazna med vinogradnikom in trtami. Kako lepo je obrezovati trto na pomlad in razmišljati o ta pravem številu očes in mladik za tekoči letnik. Brstenje očes že vliva upanje za dobro letino. Prvi zeleni poganjki, cvetenje kabrnikov, grozdiči, debeljenje jagod in končno dozorevanje. V dobrih stotih dnevih se trta iz zimske zaspanosti razvije v košato rastlino, okrašeno z grozdjem različnih barv in okusov. Od letine bo odvisno blagostanje vinogradnikove družine. Letina ni nikoli enaka niti prejšnji niti naslednji. Veselje ob dobri trgatvi je nepopisno in daje občutek poštenega plačila za marljivo delo. Slabo letino sicer spremlja razočaranje, toda vinogradnik nikoli ne krivi trte. Po vsaki naravni ujmi se zopet loti reševanja vinograda z vso skrbjo in občutljivostjo, kakor da rešuje svojo najdražjo osebo. Brez te obojestranske navezanosti bi bilo v Sloveniji manj vinogradov, ti pa ne bi bili tako skrbno obdelani. Razvoj kakovosti vin v Sloveniji in svetu potrebuje nadgradnjo vinske kulture, da bi bila kakovost vin opažena in pravilno doživeta. In to je bil klic avtorju dragocene knjige Vinski brevir – Kako razumeti vino (1997), naj jo nadgradi in izda novo knjigo. Nastale so Vinske bravure. In Drago Medved ponovno dokazuje, da lahko tudi človek, ki ni vinogradnik, vendar začuti vlogo trte in vina v življenju ljudi, doda biser v civilizacijski mozaik vinske trte. Medved je to naredil v obliki knjige, ki bo obogatila in popestrila naše čtivo o vinu ter ozaveščala ljubitelje in poznavalce vin. Vse stare civilizacije, Egipčani, stari Grki in Rimljani, so si prizadevale dodati svoj prispevek na oltar ugleda vin. Tudi v naši dobi ima vino izjemno vlogo in je tako rekoč nepogrešljivo v človekovem življenju. Drago Medved tako nudi bralcu možnost, da primerja današnje stanje vinogradništva in vina v Sloveniji s stanjem v drugih deželah in pri drugih narodih. Popelje nas več sto in celo več tisoč let v preteklost ter opiše dogodke in legende o vlogi vinske trte in vina v različnih civilizacijah. Knjiga je zabavno, a hkrati nevsiljivo poučno berljiva. Veliko je vinskih zgodb, ki O martinovanju na Slovenskem Večkrat se spomnim besed prijatelja Toneta Pavčka, poeta in vinogradnika: »Z veseljem jej svoj kruh in veselega srca pij svoje vino!« Martinovo, ko 11. novembra praznujemo dozorelost mošta v vino, je postal ljudski praznik. Nekaj časa je bil v zraku celo predlog, da bi ga imenovali za državni praznik. Osebno sicer nisem mnenja, da bi to bilo potrebno, toda nekoč mi je dr. Julij Nemanič, ki ga zelo cenim predvsem zaradi njegove preudarnosti in ne le enciklopedičnega znanja o vinu in vinski kulturi, dejal, da ne bi bilo slabo, če bi martinovanje postalo državni praznik, saj bi bil to eden redkih praznikov na tako visoki ravni, ki ga ljudje res veselo, iz srca in zelo spontano proslavljajo. Pri tem ni mislil na tiste, ki se vsakodnevno spozabljajo nad vinom in seboj ter spravljajo v nesrečo sebe in druge. Mislil je na to, da so ljudje, ko nazdravljajo letini, spontano in iskreno veseli in da so tudi martinovanja družabni in kulturni dogodki, ne le priložnost za opijanje. V tistih evropskih državah in krajih, kjer častijo sv. Martina kot vinskega zavetnika, že tradicionalno poznajo casopis-april-2011.indd 11 nas vlečejo, da požiramo strani ter tako bogatimo znanje in domišljijo. Kako zanimiva je zgodovina penečih vin, vin posebne kakovosti. Kako raznolika in samosvoja je slovenska vinska ponudba, a žal premalo prepoznavna. Kako bogata je svetovna vinska košarica. Zvemo o državah, za katere še pomislili nismo, da imajo svoje vino. Če bomo prebrali Vinske bravure, bomo lahko zanimiv sogovornik v vsaki vinski družbi, ki z mero in ljubeznijo uživa žlahtno vino. Vinske bravure so prava mala enciklopedija o vinu in vinski kulturi, in to v poljudni slovenski besedi. Dejstvo je namreč, da celo najboljše vino ne pride do pravega izraza, če ni zraven ustrezne kulture. In ravno znanje o pozitivnih in negativnih plateh vina bo pomagalo, da bomo vina uživali bolj zdravo, ozaveščeno in po pameti. Vino ni običajna pijača za odžejanje. Je veliko več, je pijača za doživetja. Vinska trta in vino sta pomemben sestavni del naše narodne identitete, prepoznavnosti Slovenije. In da bo vino, ki je predvsem dopolnilo k prehrani, izpolnjevalo svoje poslanstvo, je treba neprenehoma širiti med ljudmi vinsko kulturo, in sicer tako vztrajno kot vinogradnik obdeluje vinograd in neguje vino. Pozoren bralec Vinskih bravur se bo gotovo zdrznil, če vina ne pije pravilno ali ne pozna vse vinske raznolikosti, ki jo imamo pred nosom. Koliko užitkov gre mimo nas, če se ne zavedamo, katero vino uživamo in kako ga doživljamo. Vsak požirek vina, ki ga zaužijemo zavestno, zbrano, nam pripoveduje samosvojo zgodbo. Če te edinstvene pijače ne »doživljamo« in jo pijemo samo iz fizioloških potreb, zapravljamo čas. Pravilno zaužito vino prinaša užitke za telo in dušo. In pri dobrem vinu je duša nagrajena v večji meri kot telo. Dandanes je to zelo pomembno za optimizem lju- zelo razvejane oblike praznovanj nove letine, te pa so vpete v celostno podobo okolja, kjer z njimi živijo. Radi bi spomnili na neznan običaj, ki se je odvijal v netipičnem vinogradniškem in vinskem kraju, a veliko pove o tem, kako so ljudje spoštovali tisto malo, kar so imeli, spoštovali so simbolni pomen, sporočilo vsebine, ne pa njeno finančno vrednost. Le malokdo pozna kraj Žablje, zahodno od ceste Banjšice–Kal nad Kanalom. Tja se je leta 1953 odpravil Pavel Medvešček, da bi zapisal kaj o Martinovi bratniji, na katero ga je opozoril Justin Baudaž, doma iz Mešnjaka pri Levpi, ki je takrat živel na Gorenjem Polju. V Žabljah mu je Anton Žabar, »Bajtarjev«, rojen 1895, ki je živel v hiši št. 22, povedal, da je ideja o bratniji prišla iz Vipavske doline, kamor je nek domačin tedaj hodil okopavat vinograd. Snovalci bratnije so se večkrat sestali, vse pa so delali pritajeno in skrivnostno. Zato niso nikoli nič zapisali, vse so dali na besedo. Takrat so martinovanju rekli novina. Bratnijo so ustanovili 11. novembra leta 1906 v Žabljah. Ni znano, kdo vse je bil med ustanovitelji, niti v kateri hiši se je to zgodilo. Znano je le to, da di, saj je lahko pravilno izbrano vino k jedi ali k dogodku kot »sončni žarek v sivem vsakdanu«. Drago Medved priznava, da ga v mladosti vino ni posebej zanimalo. Bilo je pijača kot vse druge. Pomislim, kakšna sreča, da se ga je kasneje vino »dotaknilo« in ga osvojilo! Njegov dar pripovedovanja bo premamil mnoge, ki vinu zdaj ne posvečajo posebne pozornosti, in jim pomagal do bolj kakovostnega življenja. Avtor namreč razlaga, da je treba kulturne pivce začeti vzgajati pravočasno. Preproste, a objektivne informacije o vinu so gotovo primerna in potrebna popotnica že za otroke in mladostnike. Le tako jih bomo obvarovali pred nezdravim pitjem in jih naučili razlikovati vino od drugih alkoholnih pijač. Če se bo mladi rod vsaj na kratko seznanil s tradicijo vina, ki je sooblikovalo civilizacijske kulture, ter z vlogo vina v zdravilstvu, v običajih, umetnosti, poeziji, religiji, bo do- vzetnejši tudi za nasvete o zdravem pitju. Pogosto slišimo o naravnih lepotah in kultivirani krajini Slovenije. Beremo, kako nepogrešljivi so naši vinogradi. Vinogradi v vseh letnih časih krasijo vinorodna območja in so slikovita privlačnost za izlete, so nepogrešljivi del arhitekturne krajine. Spoznati dušo vinogradnika je tudi doživetje za ljudi iz urbanih okolij. Resničnost pregovora »Kjer trta raste, živijo dobri in gostoljubni ljudje« potrjujejo mnogi, ki so imeli priložnost spoznati vinogradniške družine. Vinske bravure so zgodovinski pričevalec o dosežkih in ljudeh, ki so v zadnjih nekaj desetletjih delovali v panogi in so povezani z vinsko ponudbo tega časa. Pravi užitek za bralca so poglavja, ki opisujejo dogodke od prvega vinogradnika Noeta do ljudi, ki se z vinom trudijo danes. »Gorje deželi, ki ne bo svojem u vinu imena ohranila!« pravi Matija Vertovec v svoji knjigi Vinoreja za Slovence (1844). je bratnijo ustanovilo devet udov. Najstarejši je predlagal enega, ki so ga izvolili za staroda. Ta je moral opraviti prdušnco – prisego. Sedel je na brentunik (lesena posoda, mernik ali brenta), nakar mu je najstarejši položil na glavo žajdl (neke vrste krono). Potem je moral na glas izreči: »Zvesto bom služil Martinu in spoštoval regule bratnije.« Šele nato mu je dal v roke Martinovo palico in na levo ramo obstran, nekakšno lento iz platna, ter v roke ganč – vrč z vinom, ki ga je dvignil rekoč: »Naj živi Martinova bratnija!« In ga je izpraznil. (Iz poglavja Spontana prazničnost martinovanja in kako so Japonci postali martinci) Sv. Martin in berač, El Greco (1597/99) 27.3.2011 18:22:54 www.modrijan.si 12 Pri{la je pomlad! Končno pomlad! Vse toplejši in vse daljši dnevi nas predramijo iz zimske otopelosti, za nabiranje kondicije pa bo kot naročen krajši pobeg v naravo, ne predaleč ... Morda v kak lep kotiček Slovenije ali malce čez mejo, ki je navdihnil Željka Kozinca ... Modrijan založba, d. o. o. Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana Bojan Arzenšek, Bogdan Tratnik, Božo Malovrh Slovenski gobarski vodnik Odkrivajte Slovenijo skozi oči enega najspretnejših in najbolj priljubljenih slovenskih popotniških piscev! 364 strani | 125 × 195 mm | mehka vezava | 23,10 € Željko Kozinc Okrog Ljubljane 61 izletov 160 strani | 150 × 210 mm | poltrda vezava | 22,90 € Thomas Schauer Izletniški vodnik po 61 točkah v bližnji okolici Ljubljane, ki ima pred večino drugih evropskih prestolnic enkratno prednost: že na pragu njenih predmestij se začno širiti vabljiva naravna okolja in razgibana, lepo oblikovana kulturna pokrajina. Pešpoti se ponekod začenjajo že za zadnjo avtobusno postajo mestnega avtobusa, samotna narava pa je dosegljiva po le nekaj kilometrih vožnje z osebnim avtomobilom. Tako se lahko Ljubljančani na kateregakoli od teh izletov podate konec tedna, tudi če radi malo dlje poležite, ali pa celo popoldne po službi. Rastlinski vodnik Preprosto in zanesljivo določevanje rastlin po barvi cvetov prevod Valerija Babij | 496 strani | 120 × 190 mm | mehka vezava z zavihi | 29,00 € Moje najljubše poti Lep dan kliče – 10 let 464 strani | 185 × 265 mm | trda vezava | 39,80 € V knjigi so zbrane 104 poti po Sloveniji in zamejstvu – za vsak konec tedna po dve. Osemdeset izletov, ki so že bili predstavljeni v štirih knjigah Lep dan kliče je Željko Kozinc bodisi v duhu bodisi zares še enkrat prehodil in jih osvežil z novimi podobami, novimi pogledi in razgledi, nato pa dodal še štiriindvajset novih izletov. Knjiga je čudovito darilo zlasti za starejše bralce. Je večjega formata, črke so velike in zato prijaznejše za branje. Priložena je priročna avtokarta Slovenije z označenimi izleti iz knjige, ki smo jo pripravili skupaj z Avto moto zvezo Slovenije. Še vedno so na voljo tudi štiri knjige Lep dan kliče, bodisi posamič, po 29,00 €, ali v kompletu za 99,00 €. Ob nakupu vseh štirih knjig tako prihranite kar 17,00 €. casopis-april-2011.indd 12 Prednost za uporabnike interneta: preden greste zdoma, si lahko izbrani izlet preprosto natisnete. Obiščite www.modrijan.si/slv/Knjizni-program/ Knjizni-program/Knjige/turistika/Moje-najljubse-poti. Odlična knjiga za izletnike je tudi naš Rastlinski vodnik. Z njim v roki je določevanje rastlinskih vrst tudi za botanične začetnike »mala malica«. Rastline so namreč razvrščene po zlahka prepoznavnih znakih, postopek prepoznave pa je takle: poiščemo strani, katerih levi rob je obarvan enako kot cvet »naše« rastline (belo, rumeno, rdeče, modro, zeleno), izberemo ustrezno zgradbo cveta, si pozorno ogledamo ilustracije na desni strani in poiščemo ustrezen opis na levi. Skupine rastlin, pri katerih barva cvetov ni ključen znak (trave in travam podobne rastline, iglavci, listavci in nazadnje pritlikavi grmi), so obravnavane v zadnji četrtini knjige. © Bigstock Željko Kozinc Če vas na izletu korak zanese skozi gozd ali čez travnik, boste rdečeglavega lepotca, ki krasi naslovnico Slovenskega gobarskega vodnika, bržkone prepoznali, če vam prekriža pot. Toda slovenski gozdovi skozi vse leto skrivajo še vrsto drugih gobjih lepotic, ki jih boste morda želeli zgolj občudovati. Številne so opisane v tem odličnem priročniku za gobarje, katerega velika prednost je, da so ga napisali slovenski poznavalci. To so izkušeni gobarji in fotografi, ki se z gobarstvom ne ukvarjajo le ljubiteljsko, temveč so aktivni člani gobarskih društev, sodelujejo na gobarskih razstavah, se udeležujejo mednarodnih mikoloških srečanj, predavajo in pišejo. V priročniku pa ne pišejo le o posameznih užitnih gobah, zaradi katerih se navsezadnje podajamo v gozd. Izvemo tudi, kaj gobe (glive) sploh so, kako se razmnožujejo, kako se prehranjujejo, kako jih delimo in poimenujemo, kako ravnamo, če zaužijemo strupeno gobo, kako pravilno nabiramo gobe in kakšne so nevarnosti pri nabiranju. Zelo pomembna so poglavja o varstvu narave in gob, o zaščitenih gobah, o razširjenosti gob po posameznih pokrajinah Slovenije in o zgodovini gobarjenja na naših tleh (takšnih poglavij ne pričakujte od drugih gobarskih priročnikov, ki so zgolj prevedeni iz drugih jezikov). Vodnik je primeren tako za gobarja začetnika kakor za odličnega poznavalca gob; je zanesljiv in varen pripomoček za vse, ki se po slovenskih gozdovih in travnikih potikajo ne samo kot nabiralci gob, temveč tudi kot njihovi občudovalci. 27.3.2011 18:22:57 www.modrijan.si 13 Pri{la je pomlad! brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: [email protected] Do velike sobote, 23. aprila, boste za to knjigo odšteli samo 59 €! Damjan J. Ovsec Praznovanje pomladi in velike noči knjigo na prelistajte www.modrijan.si na Slovenskem in po svetu 416 strani | 230 × 300 mm | trda vezava | 85,70 € Na Slovenskem je bila velika noč – podobno kot drugod – vedno tudi ljudski, pomladni praznik. Z njo so bili tesno povezani ljudsko verovanje, šege in stare navade, ki so se ohranili do današnjih dni. Preučevanju praznovanj in praznikov ter s tem pove- zanih šeg in navad se še posebej predano posveča slovenski etnolog, kulturni in umetnostni zgodovinar ter publicist Damjan J. Ovsec. Obravnava jih tudi v tej imenitni knjigi, katere rdeča nit sta v pomlad in pomladanski ekvinokcij umeščena cerkveno-litur- gično in ljudsko tradicionalno praznovanje velikonočne dobe in časa ter pripadajočih praznikov. Ta pomembni vsekrščanski praznik predstavlja z etnološke, mitološke, (kulturno)zgodovinske, pa z astrološke, filozofske, teološke in psihološke strani. Foto: Goran Stoisavljević Vsi potrebujemo pomladno prerojenje, da bi nam pognalo zastalo življenje in nas izpeljalo iz mrtve točke Meta Kušar (ob izidu knjige aprila 2010) Damjana J. Ovsca poznamo kot proučevalca meščanstva, še posebej ljubljanskega, raziskovalca praznovanj in praznikov, šeg, navad, vraž, mitov in simbolov. Slovensko kulturo je obogatil z desetimi knjigami, ki obravnavajo omenjena poglavja, in vsaka od njih je orala ledino na področju, ki ga je avtor obravnaval. Po tridesetih letih ukvarjanja s prazniki in pisanja o njih je napisal knjigo Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu. To ni le knjiga, ki nas poučuje o praznovanju in simbolih, ampak ponuja etnološki vpogled v arhaična dogajanja, ki jih doživljamo zdaj. Praznovanje pomladi nas uvaja v obnavljanje zunanjega življenja, ker gre za letni čas zmernega podnebnega pasu, kakor tudi v duhovno prenovo, ki se ji človek bliža, ko se pripravlja na veliko noč. Vstajenje Kristusa je možnost za duhovno, transcendentno pomlad. V času, ko se ne zavedamo, kako pomembna je kultura za obstoj človeštva, čeprav je v Prešerna skočila iskra ognjena prav v velikonočnih dneh, ostaja primitivni duh globoko nezaveden in še vedno pripravljen, da se v napetem trenutku, ko se zavesti zgodi kaj usodnega, dvigne iz naše globine. Ta knjiga o pomladi in veliki noči nas uči spoštljivosti do moči tega duha, kot tudi do krščanskega arhetipa, ki je nenadomestljiv kulturni podvig. Še več! Ta knjiga, ki je polna podatkov, ni prav nič dolgočasna, saj odpira vrata domišljije prav vsakemu človeku. Prvo poglavje je o praznovanju pomladi, o bogovih prerajanja. Sledi datiranje praznika, ki je vedno na prvo nedeljo po prvi pomladanski polni luni, zgodba o koledarjih, pa časovni okvir praznikov, prek pepelnice, s katero se začne obdobje velikega posta, in Barbara Lenarčič Voščilo je najlepše darilo 96 strani | 120 × 200 mm | trda vezava | 15,70 € Knjižica je zbirka voščil za najrazličnejše priložnosti: za Božič, novo leto in veliko noč; za god in rojstni dan; za krst, prvo obhajilo, birmo, poroko, novo mašo, redovne zaobljube ter obletnice mašniškega posvečenja in redovnih obljub; za dosežke in prelomnice (konec šolanja, služba, napre- casopis-april-2011.indd 13 dovanje, pohvala, nagrada, priznanje, nov dom, zaroka, poroka, rojstvo, obletnica poroke, upokojitev) ... Na koncu so še izrazi sožalja, prošnje, zahvale, opravičila, pozdravi z dopusta ter dobre želje za vsak dan. Knjižici je priloženih šest prisrčnih voščilnic. cvetne nedelje, pri kateri obravnava zanimivosti o butarah vseh vrst pri nas in v številnih evropskih deželah. Poglavje o pasijonu obravnava nastanek in razvoj procesij. Vse téme velikega tedna so natančno obdelane, v petindvajsetih poglavjih se seznanimo s teologijo, obredi, navadami, šegami, vražami doma in v Evropi. V poglavju o božjem grobu zvemo veliko o starojudovskih grobovih in Kristusovem grobu. Najdemo veliko podatkov o velikonočnih jedeh v slovenskih pokrajinah in tudi v Evropi. Posebno poglavje je posvečeno praznovanju v Ljubljani: od procesij do tradicionalne slanikove pojedine, od ljubljanske bu- tare do obdarovanja. Dragoceno je poglavje o velikonočnih voščilnicah. Takšne knjige nima še noben narod v Evropi. Če bi jo prevedli v vsaj tri velike jezike, bi iztržili več, kot smo s predsedovanjem Evropski uniji. Posebno dragoceno je, da avtor prazničnim dnevom, ki jih vsi poznamo in mnogi praznujemo, dodaja skrivnostno ozadje pomladi in arhetipe velike noči, kar povezuje vsakoletni praznik z večnostjo. Praznik je naredil prosojen za skrivnost. Sodobna psihološka znanost ve, da vera ni opij za ljudstvo, kot so nekoč trdili, ker je v vsakem človeku ob nagonu po samoohranitvi tudi nagon Veličastno obredje in navade, ki pogosto naredijo močan vtis celo na neverne, prebujanje narave, skrivnost trpljenja in življenja po smrti, greh in odrešenje, vse to nas nagovarja in je gradivo za velikonočna voščila. Bolj globoko človek skuša doživeti praznike, več možnosti se mu odpira tudi pri pisanju voščil. Barbara Lenarčič Foto: Igor Modic po transcendenci. Odnos s transcendentnim je za človeka zdravilen, zato je človekov individiualni odnos do Boga zaščita pred pogubnimi vplivi različnih masovnih akcij. Ovščeva knjiga Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu prihaja v času, ko bi nam kakšen vstajenjski zagovor prišel zelo prav. Vsi potrebujemo pomladno prerojenje, da bi nam pognalo zastalo življenje in nas izpeljalo iz mrtve točke. Če novo knjigo o praznovanju pomladi in veliki noči samo listamo in pasemo oči na številnih ilustracijah, oživljamo mitološke podobe v nas. Obujamo občutek, da se naša zavest in nezavedno nenehno sporazumevata. Naše zdravje je odvisno prav od tega sporazumevanja. S pomočjo te knjige bomo obnavljali čustva, ki nam sporočajo, da lahko živimo naprej, čeprav se nam je že zdelo, da se bomo zlomili in odnehali. Ne zamudite enkratne priložnosti za ugodnejši nakup! Če naročite knjigo do velike sobote, 23. aprila, boste zanjo odšteli samo 59 €. Izpolnite našo naročilnico ali obiščite www.modrijan.si, knjiga pa čaka na vas tudi v boljših slovenskih knjigarnah, kjer jo boste lahko prelistali in se sami prepričali, zakaj je bila lani Modrijanov spomladanski hit. Nagradno e-vprašanje Kako se imenuje igra s pirhi, ki jo prikazuje slika?* a) turčanje b) sukanje c) valinčanje Odgovor pošljite po e-pošti na naslov [email protected], in sicer do ponedeljka, 18. aprila 2011. Izžrebali bomo tri pošiljatelje pravilnega odgovora: prvoizžrebani prejme knjigo Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu, naslednja dva pa knjižico Barbare Lenarčič Voščilo je najlepše darilo. Izid žrebanja bo objavljen v sredo, 20. aprila, na www.modrijan.si. Vabljeni k sodelovanju! (* Odgovor najdete v knjigi Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu, str. 363) 27.3.2011 18:23:07 www.modrijan.si 14 Za zdravo `ivljenje Lejla Kažinić Kreho Modrijan založba, d. o. o. Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana Naročite do 16. maja in pridobite praktično darilo! Prehrana 21. stoletja za ženske Prevod Petra Novak Dr. Lejla Kažinič Kreho, zdravnica in nutricionistka, je ena najbolj znanih hrvaških prehranskih strokovnjakinj. Šolala se je v Veliki Britaniji na uglednem londonskem King's Cellegeu (Department of Biomedical and Health Sciences), kjer je magistrirala iz klinične prehrane. Je članica Britanskega nutricionističnega združenja. Od leta 2003 živi in dela v Zagrebu, kjer vodi prehransko dietetsko posvetovalnico Nutrimen, s pisanjem za vodilne hrvaške dnevnike in revije ter s predavanji pa si prizadeva prispevati k ozaveščanju o vplivu prehrane na človekovo zdravje. Prehrana 21. stoletja za ženske je le ena izmed njenih knjižnih uspešnic. Namenjena je vsem ženskam, od najstnic do tistih v »zlatih« letih. Njen moto je: »Če današnji zdravniki jutri ne bodo postali nutricionisti, bodo današnji nutricionisti jutri postali zdravniki,« in kot avtorica poudarja v uvodu, želi moderni ženski pomagati, da bi bila kos življenjskemu ritmu, ki ga terja 21. stoletje, in to z najmanj bolečim, najpreprostejšim in najlažje dostopnim sredstvom – s hrano. V dvanajstih poglavjih in več kot 100 receptih prinaša nasvete, kako z vsakdanjimi živili ohranjati želeno težo, kako osvežiti spolno življenje, v kuhinji pripraviti naravni prozac, kako se pripraviti na nosečnost in dojenje ali pa z obraza izbrisati nekaj let, kako si pomagati pri najpogostejših ženskih zdravstvenih težavah v posameznem življenjskem obdobju, od motenj hranjenja v najstniških letih, prek neplodnosti in endometrioze, vse do osteoporoze in raka na dojkah. Recepti ne prinašajo eksotičnih živil iz daljnih dežel, ampak vsakdanja, dostopna, po možnosti ekološko pridelana živila, brez pesticidov, dodatkov in umetnih barvil, tudi nekatera taka, ki smo jih prenehali jesti, ker veljajo za starinska, za taka, ki se ne prilegajo modernemu načinu življenja. Avtorica je sistematično, obenem pa preprosto in zanimivo pokazala, da se dandanes vse bolj potrjuje starodavno prepričanje o zdravilnosti hrane. Prehrana 21. stoletja za ženske ni zbirka pravljic in bralki ne obljublja, da bo imela čez mesec dni idealen pritisk, telo supermodela in za deset let mlajši obraz. Pravi prijatelji si ne lažejo in zdi se, da bi ta knjiga lahko postala prav to: prijateljica, ki bo vedno z vami in vam bo pomagala najti najboljšo pot do zdravja, forme in dobrega počutja. Knjiga Prehrana 21. stoletja za ženske izide vsak čas. Če jo naročite z našo naročilnico do 16. maja, boste ob takojšnjem plačilu prejeli Statusov sekljalnik začimb in zelišč, s pomočjo katerega boste svojo hrano obogatili tako z okusom kakor aromo, seveda pa ne gre pozabiti na obilo dragocenih vitaminov in mineralov. Tudi če naročite samo to knjigo, bo za vas cenejša za 5 €, kolikor je vreden Modrijanov darilni bon (str. 27). Knjigo prejmete takoj po izidu. casopis-april-2011.indd 14 novo 216 strani 200 × 240 mm mehka vezava z zavihi 34,90 € Odlična knjiga. Kot coach in svetovalka za učinkovito hujšanje opažam, da je najpogostejše vprašanje, ki mi ga zastavljajo tako ženske, ki želijo shujšati, kot tudi tiste, ki bi bile »zgolj« rade zdrave in vitalne ali pa bi rade obdržale novo nižjo težo – vprašanje: Kaj naj jem? In odgovor na to temeljno vprašanje je ravno v knjigi Prehrana 21. stoletja za ženske. Življenje je namreč postalo sila zapleteno in tudi svojega jedilnika se moramo lotevati oboroženi z dobrimi podatki ter nasveti ter kot ozaveščeni potrošniki. Ni namreč vse zlato, kar se sveti, in ni vse zdravo, kar je zeleno. Knjiga je dobrodošel priročnik, ki ne sme manjkati na nobeni nočni omarici in v nobeni kuhinji, od vnukinje do prababice. Vida Petrovčič, novinarka, NLP mojster praktik, coach V medicini se zavedamo pomena zdrave in raznolike prehrane v primarni preventivi ter bolezenskim stanjem prilagojene prehrane v sekundarni preventivi. Knjiga dr. Lejle Kažinić Kreho, zdravnice in nutricionistke, je pravi zdravstveni vodnik, v katerem je hrana zdravilo. Izredno kredibilna knjiga temelji na znanstveno utemeljenih dejstvih. Ženske vseh starosti bodo ob prebiranju knjige lažje razumele delovanje svojega telesa, tako v zdravju kot v bolezni. V njej bodo našle tudi veliko zelo zanimivih kuharskih receptov in nasvetov za nego kože. Knjiga res sodi v roke vsake sodobne ženske. mag. Renata Rajapakse, dr. med., specialistka družinske medicine Da je hrana zdravilo, že dolgo vemo. A koliko to upoštevamo v vsakdanjem življenju? Vsekakor premalo. Znanje naših prababic, ki so poznale čudežno moč živil, začimb in zelišč ter z njimi premagale marsikatero bolezen, je utonilo v pozabo, in že pri nedolžnem glavobolu največkrat sežemo po tabletki. Zato je lahko ta knjiga odličen kompas, ki sodobno žensko vodi po vseh postajah njenega življenja – od najstnice do starostnice – ter ji na preprost in učinkovit način razkrije zdravilen vpliv hrane na morebitne tegobe, s katerimi se bo srečevala. V knjigi niso zbrani le nasveti, ampak tudi konkretni in preprosti recepti, ki jih na hitro pripravimo za domačim štedilnikom ter si tako prihranimo marsikateri obisk pri zdravniku. In ker ne gre skozi želodec le zdravje, ampak tudi ljubezen, je avtorica začinila knjigo še z nasveti za krepitev spolne moči vse do pozne starosti. Kako? S hrano, seveda! Marjana Ogorevc Žgalin, glavna in odgovorna urednica Anje 27.3.2011 18:23:14 www.modrijan.si Za zdravo `ivljenje brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: [email protected] Koristno je, da to in ono o raku vemo, ko smo še zdravi, in da je védenje o raku del splošne izobrazbe. Gorazd Gavez Premagani sovražnik 248 strani | 200 × 260 mm | trda vezava | 35,70 € • Kaj je rak? • Kaj lahko oboleli sam naredi za svojo ozdravitev? • Zakaj vseh, ki so zboleli za rakom, ni mogoče ozdraviti? svete o prehrani, h katerim se ob začetku bolezni zateče večina obolelih. V priročniku so opisane pogoste rakave bolezni, predstavljeni so splošno veljavni in najpogostejši klasični načini ter dopolnilni načini zdravljenja raka. Biološke terapije v širokem pomenu besede ne »napadajo« rakavih celic neposredno. Pogosto – a to ni pravilo – jih tudi ne uničijo, temveč aktivira- Karen R. Koenig Pravila, kako »normalno« jesti Zdravorazumski pristop za vse, ki so kar naprej na dietah, se prenajedajo, si odrekajo hrano, jedo iz čustvenih vzgibov, in tudi tiste, ki so nekje vmes! Biološko zdravljenje raka Odgovore na taka in podobna vprašanja boste našli v tej knjigi, ki je napisana tako za zdrave ljudi kakor za bolne: zdravi se bodo naučili, kako pravi čas prepoznati bolezenske znake in kako ravnati, ko obolijo; bolnim in njihovim svojcem pa bo knjiga pomagala soočiti se z boleznijo ter jih poučila o možnostih zdravljenja. Knjiga namreč vsebuje mnogo več kot le na- 15 prevod Lili Potpara | 208 strani | 160 × 235 mm | mehka vezava z zavihi | 24,70 € jo obrambne celice, po drugi strani zavirajo rast malignih celic, blažijo škodljive učinke rakave bolezni, aktivirajo in podprejo zdravo tkivo okolice in telesu lastne mehanizme v smeri samoozdravljenja. Kritično so predstavljeni tudi novi, manj znani postopki zdravljenja, izjemno dragoceni pa so številni nasveti bolniku na poti do zdravja. • Naučite se pravil, ki se jih »normalni« jedci samodejno držijo. • Spremenite negativno razmišljanje in nezdrave navade. • Naučite se ravnati s težavnimi čustvi, ne pa da jih stradate ali bašete s hrano. • Počutite se zdravo in »normalno« v bližini hrane. • Ustvarite resnično izpolnjujoče življenje. Avtorica humorno, sočutno in z zdravo pametjo opisuje uravnovešene drže in vzorce, ki bodo koristili vsakovrstnim jedcem. Christof Jänicke, dr. Jörg Grünwald Alternativna medicina Praktični in strokovni priročnik Vida Petrovčič priredba in ureditev Aleš Učakar, strokovni pregled dr. Gorazd Gavez, prevod Herta Orešič in Marusja Uhernik | 736 strani | 180 × 240 mm | trda vezava | 79,00 € 70 najboljših receptov za hujšanje • • • • 160 strani | 215 × 230 mm | trda vezava | 24,90 € V knjigi boste našli 70 najbolj priljubljenih jedi s tako imenovanim »nizkim glikemičnim indeksom«, torej jedi in obrokov, s katerimi bomo z lahkoto shujšali in obdržali nizko težo. Izbrani recepti so enostavni za pripravo in cenovno dosegljivi, sestavine so povsem domače. Poleg receptov prinaša knjiga tudi nasvete, navodila in namige, ki koristijo pri hujšanju. Na koncu knjige je tabela glikemičnih indeksov živil, ki jo lahko tudi sami dopolnjujete. Louann Brizendine Ženski možgani prevod Lili Potpara | 256 strani | 160 × 235 mm | mehka vezava z zavihi | 25,00 € odlomek na preberite www.modrijan.si Louann Brizendine Moški možgani prevod Lili Potpara | 248 strani | 160 × 235 mm | mehka vezava z zavihi | 25,10 € vem in sproščenem jeziku razkrili številne skrivnosti razmišljanja in čustvovanja žensk in moških. Spoznajte drug drugega skozi perspektivo možganov. Ob nakupu kompleta več kot 10 € prihranka! casopis-april-2011.indd 15 Poiščite odgovore v tem uporabnem priročniku priznanih nemških strokovnjakov! Naročila sprejemamo: 1. po pošti z naročilnico; 2. po telefonu: 080 23 64; 3. po faksu: (01) 236 46 01; 4. po e-pošti: [email protected]; 5. prek interneta: www.modrijan.si (cena posamezne knjige je za 5 % nižja – modra cena) Plačilo z gotovino po povzetju: Celotno kupnino plačate ob prevzemu pošiljke. Plačilo na več obrokov: Lahko se odločite za nakup do 6 obrokov brez obresti. Prvi obrok plačate ob prevzemu pošiljke. Najmanjša vrednost obroka je 15 €. Plačilo s kartico: Sprejemamo kartice MasterCard, Visa, Karanta, Diners, American Expres, Activa. Ob oddaji naročila nam posredujete številko kartice in datum veljavnosti. Vse cene vključujejo DDV. Dostava po pošti: Naročeno boste prejeli najpozneje v 8 dneh od naročila. Stroški dostave se obračunavajo po veljavnem ceniku Pošte Slovenije. Osebni prevzem: Naročeno lahko vsak delovnik od 8.30 do 15.00 prevzamete tudi na sedežu Založbe, Poljanska cesta 15, Ljubljana. O prevzemu nas obvestite na telefonsko številko (01) 236 46 00. Garancija: Če z naročeno knjigo ne boste zadovoljni, jo lahko brez obveznosti (nepoškodovano) vrnete v 8 dneh od prejema. Zamenjali vam jo bomo za katerokoli drugo knjigo ali vam povrnili kupnino. Če želite naročeno vrniti, pokličite (01) 236 46 00 in razložili vam bomo način vračila. Splošni pogoji naročanja: S podpisom na naročilnici potrjujete, da ste seznanjeni s prodajno-plačilnimi pogoji, in dovoljujete, da Modrijan založba, d. o. o., pri neposrednem trženju uporablja vaše podatke. Njihovo uporabo lahko kadarkoli prekličete. 25,00 € + 25,10 € = 40 € Knjigi ameriške nevropsihiatrinje dr. Louann Brizendine vam bosta v razumlji- Kako delujejo oblike alternativnega zdravljenja? Pri katerih težavah nam lahko pomagajo? Kako najdemo primernega terapevta? Katere oblike zdravljenja nam lahko pomagajo pri zdravstvenih težavah? Kaj lahko storimo sami? Pomembni e-naslovi: [email protected] [email protected] (vodja trženja) [email protected] (marketing) [email protected] (dogodki) [email protected] (klicni center) NAJHITREJE DO KNJIGE 27.3.2011 18:23:22 M O D R I J A N O VA KNJIGARNA Foto: Aleksander Lilik UGODJE S KNJIGO FEJSBUK JE FEJST! Modrijanova knjigarna na Trubarjevi cesti 27 v Ljubljani je naša edina knjigarna in bržkone tudi edina v Sloveniji, v kateri je mogoče kupiti prav vse knjige založbe Modrijan. Kot splošna knjigarna seveda nudi knjige iz programa večine slovenskih založb, in tem je namenjen skoraj ves prodajni prostor. Topel in prijazen, pa vendar zračen interier skrbi za dobro počutje obiskovalcev, celo počitek – v knjigarni je dovolj sedišč za vse, ki želijo knjigo pred nakupom tudi prelistati; umaknejo se lahko na galerijo ali pa počijejo na eni od udobnih zof v središču knjigarne. Otroci se lahko »zaposlijo« v igralno-bralnem kotičku, ki je varno umaknjen od vhoda, kar staršem omogoča popoln nadzor nad gibanjem otroka. Zelo veseli smo obiska šolarjev in mladih bralcev. Modrijanova knjigarna je tudi na Facebooku. Kliknite »Všeč mi je« in bodite obveščeni o dogodkih, novostih in prodajnih akcijah v Modrijanovi knjigarni. Preko Facebooka lahko sodelujete tudi v nagradnih igrah in si ogledujete fotografije z naših literarnih večerov. Pridružite se nam! Foto: Igor Modic V knjigarni so na voljo tudi šolske knjige. Učbenike in delovne zvezke ter dodatna gradiva je mogoče kupovati vse leto, pred nakupom pa jih lahko tudi prelistate. Če se pri izbiri kaj zatakne, lahko pri priči uporabite naš računalnik in se »posvetujete« z internetom. Seveda pa vam bodo vedno priskočili na pomoč naši knjigarji. Nove knjige, ki jih lahko kupite v knjigarni, dišijo popolnoma drugače od tistih rabljenih in ničkolikokrat prelistanih iz knjižnice, zato vabljeni k nakupu v Modrijanovo knjigarno! Foto: Aleksander Lilik DOBIMO SE V MODRIJANOVI KNJIGARNI Modrijanova knjigarna ni le prodajalna knjig, temveč tudi prostor, namenjen kulturnim prireditvam, kot so literarni večeri, okrogle mize, glasbeni nastopi, tiskovne konference ... Dogodke prirejamo v podaljšku osrednjega prostora, kjer lahko udobno sedi od 30 do 50 obiskovalcev, osrednji prostor pa sprejme tudi več kot 100 obiskovalcev, saj je mogoče dogajanje spremljati tudi z galerije. Skozi leto se v Modrijanovi knjigarni zvrstijo številni dogodki, namenjeni zelo različnih profilom obiskovalcev. Vsak tretji četrtek se v knjigarni srečajo člani in prijatelji Zgodovinskega društva Ljubljana ter prisluhnejo predavanjem, ki so večinoma povezana z zgodovino Ljubljane – ta lahko zadeva arhitekturo, industrijo, modo, medicino, otroštvo ... V prvih mesecih šolskega leta gostimo dijake in učitelje izbranih ljubljanskih srednjih šol na IZbranjih. Dijaki aktivno sodelujejo pri pogovoru, sami pripravljajo branje odlomkov in dogodke večinoma tudi moderirajo, učitelji pa nastopajo kot mentorji. Zadnja IZbranja so bila januarja, dijaki gimnazij Ledina in Bežigrad pa so se pogovarjali s pisateljema Dragom Jančarjem in Katarino Marinčič. Modrijanovo kartico ugodnosti »BRALEC kupuje ceneje« pridobite zelo preprosto. Obiščite Modrijanovo knjigarno in izpolnite pristopno izjavo. Kartico dobite in uporabite takoj, velja pa v Modrijanovi knjigarni (za vse izdelke v ponudbi) in na sedežu založbe Modrijan (samo za knjige založbe Modrijan). Vsak nakup vam prinese dobroimetje v znesku 5 odstotkov vrednosti nakupa. Kartica je lahko tudi darilo: če bi radi komu podarili knjigo, pa se ne morete odločiti, katero, lahko vzamete kartico in nanjo naložite poljuben znesek. Obdarovanec bo lahko ob unovčenju svojo darilno kartico spremenil v običajno in jo odtlej uporabljal pri kupovanju v knjigarni. od je sk njig ku pu R OD I J A NO M VA KN IG je o cen eje J Zelo dobro obiskan in odmeven je bil nastop priljubljenega hrvaškega pisatelja Renata Baretića, avtorja romana Hotel Grand (glej stran 24) in pred nekaj leti objavljene velike uspešnice Osmi poverjenik. Srečanje, ki ga je zasnovala in večidel izpeljala Ðurđa Strsoglavec, prevajalka in docentka na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete UL (študijska smer Južnoslovanski študiji), je popestrilo »Enkratno senčno gledališče« – študentke Lara Mihovilović, Ana Šetina, Maja Šarlah, Rosana Crvelin, Vesna Djurić, Anja Bračič in Ana Beltran (na sliki od leve proti desni; z njimi sta Renato Baretić in Ðurđa Strsoglavec) so odlomke iz romana Hotel Grand predstavile z branjem in igro za posebej pripravljeno ponjavo na galeriji. Če ste zamudili, vam je lahko žal, kajti »enkratno« pomeni, da ponovitve ne bo. BRALEC KUPUJE CENEJE ARNA Vabljeni na dogodke v Modrijanovi knjigarni! Projekte bralne kulture v Modrijanovi knjigarni finančno podpira Foto: Igor Modic casopis-april-2011.indd 16 27.3.2011 18:23:31 M O D R I J A N O VA KNJIGARNA predšolski otroci kakor šolarji, zabavno bo, naj je otrok sam, v dvoje ali v družbi. CALAFANT so varne in trpežne igrače, nimajo ne ostrih robov ne koničastih delov, ki bi lahko poškodovali otroka. Ker jih sestavimo brez lepila, jih zlahka spet razstavimo in shranimo. Ko jih otroci prerastejo ali se jih naveličajo, jih odložimo za star papir. Pridite po CALAFANT v Modrijanovo knjigarno! WWW.MODRIJANOVAKNJIGARNA.SI Obiščite www.modrijanovaknjigarna.si! CALAFANT so visoko kakovostne igrače iz kartona, ki jih je zasnoval nemški risar Boris Schimanski. Na voljo so najrazličnejši modeli, od malih in preprostih, kot so avtomobil, letalo, hišica, ladja, dinozaver ..., do velikih in najbolj kompleksnih, kot so utrdba z divjega zahoda, grad morske deklice in indijanska vas. Naj poudarimo: akcija je dobrodelna, knjige pa so namenjene ljudem in ustanovam, ki za nakup knjig nimajo denarja. Eden poglavitnih ciljev pa je spodbujanje h kupovanju knjig. Zato prevetrite svoje knjižne police, knjige, ki jih ne potrebujete, prinesite k nam in si spotoma kupite kakšno knjižno novost. In zakaj so te igrače nekaj posebnega? Ker jih mora otrok sam sestaviti ter jih pobarvati in okrasiti po lastni želji. Za to pa ne potrebuje ne škarij ne lepila, saj so vsi deli že vnaprej izrezani in preluknjani in jih je mogoče sestaviti zgolj s pregibanjem in zatikanjem v reže. Vsaki igrači so priložena ilustrirana navodila, nekateri modeli pa imajo priložene tudi flomastre za barvanje. V igri bodo uživali tako Foto: © Dreamstime Zbirka Euroman je uradno izšla 23. aprila 2008, na svetovni dan knjige in avtorskih pravic, v obdobju predsedovanja Slovenije Svetu EU. Je najobsežnejša zbirka, kar jih je kdaj pri nas izšlo v enem dnevu, saj je v njej kar 27 proznih besedil (roman, kratka proza, kratke zgodbe) 27 literatov iz 27 držav članic EU. Knjige so razvrščene po abecednem redu slovenskih imen držav; Slovenija z romanom Drevo brez imena Draga Jančarja je postavljena na čelo, sledijo vse preostale od Avstrije do Velike Britanije. rska ces ta ca u l ic a u li c a Kom va u ens ke g š ko va u lica a ulic Modrijanovih oblikovalcev, Davorja Grgičevića, Branke Smodiš in Vesne Vidmar. Knjige so tehnično uredili Goran Čurčič, Dušan Obštetar in Kazimir Rapoša, ki je poskrbel tudi za grafično podobo. Knjige je natisnila tiskarna Gorenjski tisk. lica a Ilirs ka ulic a Po lj a n sk a 15 ta rg a ces dov t ca Meto e v a u li C ir il - m a y e rj Tromostovje ce st a Pe tk o v š kov Zm aj sk i m o na os t b re žje Po lja ns ki n a s ip uli S tr o ss Prešernov trg Tr ub ar je va Kopitarjeva ulica Tru bar jev a 27 ška ca Zbirka Euroman je bila predstavljena 22. aprila 2008 v Unionski dvorani v Ljubljani. Glavna govornika sta bila Drago Jančar in Branimir Nešović, direktor založbe Modrijan. Vrhunec večera, ki ga je povezovala Tajda Lekše, je bil glasbeni nastop klavirskega dueta Milko Lazar in Bojan Gorišek – eno od skladb, ki sta jih zaigrala, je posebej za ta večer zložil skladatelj Aldo Kumar. Slom arje Ko t n i kova u l i c a ova Ču f M e te l kova u l i c a Kolodvo a t in a Resljeva cesta D a lm r je v eva cest a Ta v č a Rozmanova ulica a u li kova ce sta eli casopis-april-2011.indd 17 a kov Str Pridite in si dopolnite zbirko Euroman! Masary Praž n i t rg Praznujte z nami tudi vi, dragi bralci. Tri leta po izidu zbirke Euroman vam nudimo knjige samo po 4,99 €. Kupovali jih boste lahko od sobote, 2. aprila 2011. A ta ugodnost bo na voljo samo v Modrijanovi knjigarni v Ljubljani ter na naši stojnici v času 16. slovenskih dnevov knjige. www.modrijanovaknjigarna.si Miklošič Bliža se svetovni dan knjige in avtorskih pravic, z njim pa prihajajo 16. slovenski dnevi knjige, tradicionalni knjižni sejem v središču Ljubljane. V tem času se bo Ljubljana poslovi- Zbirki 27 knjig je priložena predstavitvena brošura Zgodla od naslova svetovne prestolnice knjige ter be s pogledom. Celostna podoba zbirke je skupni projekt treh stalnih ga predala Argentincem – Buenos Airesu. ODPRTO od ponedeljka do petka od . do . ob sobotah od . do . ova Pri nastajanju zbirke je, če ne štejemo 26 avtorjev izvirnih del in pisatelja Draga Jančarja, neposredno sodelovalo 46 knjižnih ustvarjalcev. Zbirko sta koncipirali in uredili Bronislava Aubelj in Saša Jerele, posamezne knjige so uredili še Tatjana Jamnik, Marta Kocjan - Barle, Mija Longyka, Maja Novak, Aleš Učakar in Julija Uršič. Prevajalo je 21 prevajalk in pet prevajalcev, ki so večinoma prispevali tudi krajše spremno besedilo. Tri dela, estonsko, finsko in latvijsko, so prevedena posredno iz angleščine oziroma francoščine, saj zanje ni bilo mogoče pridobiti prevajalcev. Sodelovalo je še šest piscev spremnih besedil. Mest Foto: Jani Peternelj T F E [email protected] Cigalet Skupni obseg zbirke je malo manj kot 5400 strani (okoli 340 tiskarskih pol), v povprečju imajo knjige po 200 strani. Dela v zbirki, vključno s slovenskim, so bila napisana v 21 uradnih jezikih EU (izmed 23). MODRIJANOVA KNJIGARNA Trubarjeva cesta Ljubljana s ke g Modrijanova knjigarna vam predstavlja ustvarjalne igrače CALAFANT. Izjemno priljubljene so v Nemčiji in ZDA, kjer so bile že večkrat nagrajene. V sodelovanju z Nedeljskim dnevnikom v Modrijanovi knjigarni že od njenega odprtja uspešno poteka akcija »Poiščimo vašim knjigam nov dom«. Knjig so se doslej razveselili v številnih društvih in zavodih, obdarili smo tudi posameznike in tako nov dom našli za več kot 5800 knjig. Po zadnjem, decembrskem pozivu smo zbrali okoli 400 knjig ter jih podarili knjižnici doma upokojencev Center (enota Poljane), knjižnici bolnišnice Golnik, KUD Alme Karlin iz Celja in bralkama, ki sta si zaželeli zlasti ljubezenske in zgodovinske romane. Manj uspešni smo bili pri zbiranju knjig za otroke in mladino. Kaže, da se otroci neradi ločijo od svojih knjig ali pa jih tako »obdelajo«, da niso več primerne za oddajo. Če bi torej radi podarili kakšno knjigo za študentske družine in bolnišnično šolo, lahko v naši knjigarni poiščete knjigo, ki je na voljo s popustom, in jo odložite na označeno mesto. Otroci, katerih starši si knjig ne morejo privoščiti, bodo novih in še nedotaknjenih knjig še posebej veseli, toliko bolj pa tisti, ki del otroštva preživljajo v bolnišnici. Zrinj SESTAVI, POBARVAJ IN SE IGRAJ! Spletna stran Modrijanove knjigarne ni prava e-knjigarna, saj spletnim kupcem omogoča zgolj nakup šolskih knjig. Je pa pomemben informacijski portal, prek katerega obveščamo javnost in zlasti obiskovalce o dogodkih v knjigarni ter izbranih knjižnih novostih. Mnogo je tudi novic, s katerimi skušamo popularizirati kupovanje knjig in spodbujati bralno kulturo. POIŠČIMO VAŠIM KNJIGAM NOV DOM 27.3.2011 18:23:43 www.modrijan.si 18 Od gesla do gesla Modrijan založba, d. o. o. Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana Najobsežnejša in najpopolnejša knjiga za vse jedce in pivce! Bogdan Novak in Simon Lenarčič Kuharska enciklopedija Svet gastronomije od A do Ž 1440 strani, dve knjigi | 230 × 270 mm | trda vezava | 159,30 € Modrijanova Kuharska enciklopedija, ki sta jo napisala Bogdan Novak in Simon Lenarčič, je knjiga z več kot 14.000 gesli in podgesli, več kot 750 recepti, več kot 90 preglednicami ter več kot 2800 fotografijami. • domače in tuje jedi ter njihove sestavine • alkoholne in brezalkoholne pijače • domače in tuje sadje • zelenjava, dišavnice in začimbnice • gobe in užitne divje rastline • rejne in divje živali • živilski izdelki, zlasti siri, mesnine in testenine • zdravstveni vidiki prehrane • kuharski aparati, pripomočki in postopki • tehnologija velikih in malih kuhinj • kuharske knjige in priročniki • zgodovina kulinarike in gastronomije • znameniti kuharji in gastronomi • s prehrano povezani običaji pri nas in na tujem • kuharski nasveti iz prve roke ter mnoge anekdote in zanimivosti pirhi (narečno pisanice, pisanke) Pobarvana in drugače krašena trdo kuhana jajca, ki jih pripravljajo za veliko noč. Kuhajo jih 25 minut. Prvotno so bili pirhi samo rdeče barve, saj simbolizirajo kaplje Kristusove krvi. Pozneje so jih začeli porisovati z voskom, suho jedkati z iglo, kuhati z odtisi listov in barvati z drugimi barvami. Sprva so jih barvali z naravnimi barvami. Rdečo je dala zavrelica pražiljke, rumeno žafran in češminova korenina, črno jelševo ali hrastovo lubje, temno rjavo listje rdeče čebule in svetlo rjavo listje rumene čebule. Zdaj jih večinoma barvajo s posebnimi jedilnimi barvami. Pobarvane namažejo z mastjo ali špehovo kožo, da se lepše svetijo. Pri nas so na pirhe radi pisali poleg običajnih voščil napise, podobne tistim na lectovih srcih. S tem so si zaljubljenci povedali, česar se sicer niso upali. Napisi so bili npr.: Pisanka rdeča, ljubezen goreča. Če sem dekle za te, pa ozri se na me. Bili so tudi šaljivi: Moj fantič me gleda kak zajec medveda, je jezen na me, ker za eno drugo spet ve. Danes se da kupiti tudi »pirhe« iz čokolade, zavite v okrasni staniol papir. Zgodovina/zanimivosti: Barvana jajca so poznali že stari Kitajci in Egipčani, prav tako Perzijci. Pobarvane jajčne lupine so našli v prazgodovinskih grobovih in tudi stari Rimljani so dajali svojim pokojnikom v grob poslikana gosja jajca. Slovenski pirhi so med najlepšimi v Evropi. V Škofji Loki so pirhe delali tudi iz medenega testa in jih spekli. Gnjat je v mnogih jedeh kot začimba, npr. v omakah, zvitkih, mesnih in zelenjavnih mešanicah za nadeve, zrezkih cordon bleu. Kuhana ali v testu pečena prekajena gnjat je tudi sestavni del velikonočnega jedilnika ( velika noč). velika noč Krščanski praznik Kristusovega vstajenja. V vseh deželah so simbol velike noči jajca. Barvanje pirhov sega najmanj v 15. stoletje. Najprej so jih barvali samo rdeče, ker casopis-april-2011.indd 18 Obiščite www.modrijan.si in www.kuharska-enciklopedija.si! so prispodoba Jezusove krvi. Zraven jedo ovčje ali svinjsko stegno (pečeno, dušeno ali kuhano prekajeno), ki predstavlja Kristusovo meso, marsikje jedo hren, simbol žebljev, s katerimi je bil Kristus pribit na križ. Poleg tega spečejo razne slaščice in pecivo: v Rusiji kulič in pasho, v Franciji razne ponvičnike, ocvrtke in kolače, v Angliji rozinov kolač. Pri nas sodijo med velikonočna jedila najprej jajca, ki so indoevropski simbol pomladi. Že leta 1393 omenjajo v listini nekdanjega samostana dominikank iz Radelj ob Dravi (tedaj Marenberg), da so na velikonočno soboto vse redovnice obdarili z jajci. Gospodinje so nekdaj na velikonočno soboto zakurile nov ogenj, ali pa so vanj dale blagoslovljeno lesno gobo, kajti velikonočne jedi se je smelo kuhati samo na blagoslovljenem ognju. V soboto opoldne so jedli alelujo. Popoldne so gospodinje nesle jedila k blagoslovu hrane. Velikonočni kolač je lahko bil tudi presnec ali potica. Na Gorenjskem in Dolenjskem so jedli kose jagnjetine ali mrzlo telečjo pečenko. Belokranjska posebnost, ki ob prekajeni klobasi, potici, pogačah, pisanicah in treh hrenovih koreninah ni smela manjkati v velikonočnem žegnu, je pečen šinjek v testu. Prekmurci so čislali slanino z mesom poleg gnjati, potice in vrtanka. Na Štajerskem so jedli poleg običajnih jedi še bosman, povitico, kračo, klobase (ki simbolizirajo vrvi, s katerimi so zvezali Jezusa), pečenko v mrežici. Na Koroškem so jedli nadevan želodec, šarkelj, klobase, v Rožu še prajtelj. Za Jurjevo so šentjurjevski koledniki pripravili gostijo šentjurjevec . Dan po jurjevanju so si izbrali hišo v vasi, jo trikrat obkrožili, nato vstopili s košaro nabranega regrata. Iz po hišah nabranih jajc med jurjevanjem in iz zaseke jim je gospodinja pripravila cvrtje, iz regrata pa solato s slanino ali z ocvirki. Pri Kostanjevici ob Krki so si v nedeljo po Jurjevem fantje izbrali gostilno, v kateri so jim iz nabranih darov pripravili gostijo: cvrtje iz masla, moke in jajc z regratom in drugimi pomladnimi zelišči. 27.3.2011 18:23:55 www.modrijan.si 19 V sredi{~u brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: [email protected] Patrick Carnes, David L. Delmonico, Elizabeth Griffin novo v sodelovanju z Josephom M. Moriarityjem V senci interneta Kako se osvoboditi kompulzivnega seksualnega vedenja na internetu prevod Domen Cukjati, spremna beseda Peter Topić | 160 × 235 mm | 280 strani | mehka vezava z zavihi | 27,40 € Internet ne predstavlja samo radosti in napredka. Obstaja tudi njegova senčna stran, ki obvladuje mnogo preveč ljudi, jim spodkopava kariere in sprevrača odnose. Od približno 320 milijonov aktivnih uporabnikov interneta jih približno 40 milijonov priznava, da redno obiskujejo pornografske spletne strani. Ocenjujejo, da približno 4,2 milijona pornografskih strani letno proizvede več kot 2,5 milijarde dolarjev. Kompulzivno seksualno vedenje na internetu je realen in naraščajoč problem. Vendar obstaja upanje. Ti- stim, ki opažajo znake resnih internetnih problemov v svojem življenju ali v življenju ljubljenih oseb, prinaša posodobljena druga izdaja knjige V senci interneta odgovore, razumevanje in pripomočke za zdravljenje. Z najbolj svežimi statistikami, razpravami o najsodobnejših tehnologijah, novim razumevanjem razvoja zdravega odnosa do interneta in razumevanjem preprečevanja vračanja v problematično vedenje predstavlja ta knjiga dragoceno strokovno pomoč pri zdravljenju in pri doseganju trajnih in zdravih življenjskih sprememb. Glavni avtor knjige dr. Patrick Carnes je svetovno znan predavatelj in priznana avtoriteta na področju zasvojenosti ter njenega zdravljenja. Velja za začetnika hospitaliziranega zdravljenja seksualne zasvojenosti in trenutno dela kot izvršni direktor programa Gentle Path Program v zdravstvenem centru Pine Grove Behavioral Health Center v Hattiesburgu, Misisipi, ZDA. Ustanovil je medicinsko revijo s področja zdravljenja seksualne zasvojenosti »Sexual Addiction and Compulsivity: The Journal of Treatment and Prevention«. Prejel je nagra- do za življenjsko delo združenja Society for the Advancement of Sexual Health (SASH). Ker je bil vodilni pri razvoju na naloge usmerjenega pristopa k zdravljenju, je njegovo raziskovanje osnova za program certificiranja terapevtov za seksualno zasvojenost (Certified Sex Addiction Therapist), ki se izvaja na International Institute for Trauma and Addiction Professionals (IITAP). Patrick Carnes je avtor petnajstih uspešnic, med katerimi so tudi vodilne knjige področja seksualne zasvojenosti, med njimi Don’t Call It Love (slov. prev. Ne recite temu ljubezen). Šele ko se nečesa zaveš, lahko to spremeniš Knjigo V senci interneta smo predstavili v torek, 15. februarja 2011, v Modrijanovi knjigarni, kjer se je med sogovorniki, psihoterapevtko Sanjo Rozman, psihiatrom Slavkom Ziherlom, Petrom Topićem in psihiatrom Andrejem Kastelicem, razvila živahna razprava, ki jo je povezovala Jelena Jančič Bobbera, novinarka internetnega izobraževalnega portala Studio 12. Studio 12 je dogodek neposredno prenašal prek interneta. Sanja Rozman je pojasnila, da internetna zasvojenost lahko pomeni »zasvojenost s spletnimi igrami na srečo in drugimi igrami, povezanimi z denarjem, zasvojenost z oblikovanjem profilov na družabnih medijih, predvsem pa zasvojenost z internetno seksualnostjo«. Knjiga V senci interneta govori o slednji, in zanjo obstaja posebej visoka nevarnost, kajti problem, kot je povedal Peter Topić, je »v veliki dostopnosti in priložnostih, ki jih ponuja internet; kdor je zasvojen z internetno seksualnostjo, dosega tako visok nivo vzburjenja v možganih, da temu ne more več konkurirati nič realnega, živega«. Slavko Ziherl je problem te zasvojenosti razložil v povezavi s partnerstvom in družinskim življenjem. Povedal je, da se zasvojenci oddaljijo od realnega sveta in odnosov, se izmaknejo iz družinskega življenja, pri čemer trpijo tudi otroci. Po njegovih izkušnjah partnerka, ki jo mož zapostavlja zaradi internetne spolnosti, najprej pomisli, da jo mož vara z drugo. Andrej Kastelic, ki se ukvarja predvsem z mladimi, ki so odvisni od nedovoljenih drog, pa je med drugim izpostavil, da je pri mladih zasvojenost z internetom »podobna kot pri kemičnih odvisnostih, saj gre za iskanje ugodja; na ta način lažje shajajo s svojimi stanji drugačnosti, samote, osamljenosti; to so namreč me- casopis-april-2011.indd 19 hanizmi, ki otroka vlečejo za računalnik«. Opozoril je še, da mladi izgubljajo svojo intimnost, saj »vsako sekundo svojega življenja objavijo na internetu«. Peter Topić, tudi avtor spremne besede v knjigi V senci interneta, je postregel s številnimi zanimivimi podatki in številkami, ob katerih bi se zlasti staršem gotovo naježili lasje. Nekoč se je bilo treba po revijo s pornografskimi vsebinami potruditi vsaj do najbližje trafike, danes pa preprosto prižgeš računalnik in odpreš internet. Ameriške statistike denimo kažejo, da pornografske strani listajo že desetletniki in mlajši in da je imel leta 2006 že vsak šesti zaposleni Američan z internetnim dostopom težave z internetnim seksom. »To so visoke številke in čaka nas resen problem, kaj bo v prihodnosti,« je še dodal. Strokovnjaki so spregovorili tudi o zdravljenju različnih odvisnosti, o programih za pomoč odvisnikom, o preventivi in zaščiti mladih. V razpravo so se vključili tudi gostje spletne klepetalnice in zastavili nekaj vprašanj. Posnetek pogovora si lahko ogledate na spletnih straneh Studia 12. Besedilo smo pripravili v sodelovanju s Studiem 12 in Andrejo Cepuš. Poudarili so: Vse bolezni zasvojenosti so ozdravljive. Danes imamo različne programe, treba se je le vključiti vanje in v treh do štirih letih se življenje spremeni na boljše. To je dober zgled tudi za naše otroke. Kar se ljubezni tiče – ljubezen je nekaj, kar nas naredi človeške. Takšna je tudi spolnost in zato naj ostane v kontekstu ljubezni. Sanja Rozman Ljubezen je vezivo, ki povezuje ljudi in jih ubrani pred nevarnostmi tega življenja. Ljubezen je lahko tudi pri zasvojenosti z internetno spolnostjo v vlogi najboljše preventive. Tako pri odraslih kot pri otrocih. Slavko Ziherl Zasvojeni niso slabi ljudje. Gre za ljudi, odrasle ali otroke, ki so nekje na poti v svojem življenju našli način, da jih ne boli. Ta mehanizem pa ne bo deloval v neskončnost in lahko ga izklopimo. Življenje je lahko potem bistveno kvalitetnejše. Peter Topić V knjigi V senci interneta lahko najdete dobre primere in hkrati tudi nekaj varoval, kar lahko komu že takoj pomaga. Ker gre za širšo tematiko odvisnosti, lahko pridobimo vpogled tudi v druge odvisnosti, prepoznavanje mehanizmov zanje ter preprečevanje teh odvisnosti, kar pomaga na poti ven. Šele ko se nečesa zaveš, lahko to spremeniš. Andrej Kastelic Foto: Igor Modic 27.3.2011 18:24:00 www.modrijan.si 20 Znanost v knjigi Modrijan založba, d. o. o. Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana Sedemdeset let Richarda Dawkinsa Aleš Učakar Britanski evolucijski biolog Clinton Richard Dawkins, ki je pred kratkim praznoval okrogel jubilej – 26. marca je dopolnil 70 let – je star znanec zainteresiranih slovenskih bralcev. Založba Modrijan je v zadnjih nekaj letih izdala prevode treh njegovih knjig: Bog kot zabloda (2007), Razpletanje mavrice (2009) in Največja predstava na Zemlji (2010). Ker je znanstveni pisec, ki polarizira, ima tudi pri nas zveste zagovornike in nepopustljive nasprotnike. Največ nasprotnikov je med tistimi, ki ga ne berejo oziroma se njihovo seznanjanje z Dawkinsom začne in konča pri naslovnici. Tisti, ki se poglobijo v njegove razlage, pa to načeloma počno zelo radi, kar nikakor ne preseneča: Dawkins je spreten pripovedovalec, bralca zna mojstrsko držati v napetosti, do konca poglavij in knjig pa mu razodene tako izvirne poglede na sicer zahtevnejše (znanstvene) probleme, da zadovolji še tako zahtevne iskalce znanja. In to je pravzaprav edino, za kar si Dawkins z vsem svojim delovanjem prizadeva. Po študiju biologije pri nizozemskem etologu Nikolaasu Tinbergnu na Univerzi v Oxfordu in opravljenem doktoratu iz zoologije leta 1966 je Dawkins dobri dve leti predaval zoologijo na Kalifornijski univerzi v Berkeleyju, nato pa bil kar 25 let (1970–1995) docent na Novem kolidžu Univerze v Oxfordu. V tem času je že zaslovel s svojimi prodornimi poljudno-strokovnimi knjigami Sebični gen (1976), Razširjeni fenotip (1982), Slepi urar (1986) in Reka iz raja (1995). Druženje z madžarsko-ameriškim računalniškim programerjem, izumiteljem, dvakratnim vesoljskim turistom, filantropom in milijarderjem Charlesom Simonyijem sta nadgradila s tem, da je slednji leta 1995 oxfordski univerzi podaril 1,5 milijona funtov za ustanovitev Katedre za javno razumevanje znanosti, Dawkins pa je postal njen prvi predstojnik. To delo je zavzeto opravljal do konca leta 2008 ter v tem obdobju objavil naslednje pomembnejše knjige: Vzpon na goro Neverjetno (1996), Razpletanje mavrice (1998), Hudičev kaplan (2003), Prednikova zgodba (2004) in Bog kot zabloda (2006). Svojo profesuro je sklenil med pisanjem knjige Največja predstava na Zemlji (2009), ki je z dokazi o evoluciji zaokrožila osnovno temo njegovega pisanja ter izšla ob 200. obletnici rojstva tvorca teorije evolucije Charlesa Darwina in 150. obletnici prvega izida njegove epohalne študije O nastanku vrst. Richard Dawkins se je rodil leta 1941 v Nairobiju (v Keniji), kamor je bil njegov oče iz Malavija (kjer je deloval kot strokovnjak za poljedelstvo) vpoklican v zavezniško vojsko. Tudi mali Richard se je zapisal naravoslovju, in po vrnitvi v Anglijo leta 1949 je polagoma stopil na pot, po kateri je (mnogo kasneje) postal ›najvplivnejši sodobni biolog‹ (Der Spiegel), ›poleg Noama Chomskega ter Umberta Eca tretji najpomembnejši živeči intelektualec‹ (Prospect) in ›eden od stotih najvplivnejših ljudi na svetu‹ (Time). Po uspešni akademski karieri in upokojitvi je – kot član (Fellow) britanskih Kraljeve družbe in Kraljeve družbe za književnost – še naprej dobrodošel predavatelj na mnogih univerzah in znanstvenih inštitutih po vsem svetu. Seveda je Richard Dawkins doma v svetu naravoslovja, biologije, toda širša izobražena javnost, tudi slovenska, ga morda še celo bolje pozna po njegovih svetovnonazorskih stališčih in idejah, ki jih je nazadnje nadrobno pojasnil v svetovni uspešnici Bog kot zabloda. In naposled ga je posvojila tudi popkultura. Poleg tega, da je množica Dawkinsovih idej zaživela že v literaturi njegovega prijatelja Douglasa Adamsa, je sam – prek svoje tretje žene Lalle Ward – zašel med drugim na televizijske ekrane v znanstvenofantastični nanizanki Doctor Who, nekoliko ›spremenjen‹ pa je nastopil tudi v animirani seriji South Park. Največja predstava na Zemlji Bog kot zabloda Dokazi o evoluciji prevod Maja Novak | 416 strani | mehka vezava z zavihi | 34,90 € prevod Urška Pajer | 472 strani | 160 × 235 mm | trda vezava s ščitnim ovitkom | 27,10 € V svoji zadnji knjigi Dawkins prinaša odgovore na mnoga vprašanja, ki so ostajala odprta v prejšnjih monografijah, posvečenih biologiji oz. evoluciji. Da bi prispeval odločilne dokaze o delovanju evolucije, v knjigi naniza veliko novih, celo zelo svežih spoznanj raziskovalcev z vsega sveta (tudi npr. z Jadrana). Posreden namen knjige je izpodbijanje trdi- tev privržencev kreacionizma, ki se trudijo zmanjševati pomen in veljavo nauka o evoluciji. Osupljiv podatek, da celo slovenska javnost glede tega ni prav daleč od ameriške, navaja Dawkins v dodatku knjige, v katerem biča priljubljeni trend zanikanja realnosti in namesto tega vztrajanja v neznanju. Kar je vzporedna tema, ki se kot rdeča nit vleče skozi vso knjigo – utrjevanje znanstvenega pogleda na svet ter boj proti neznanju in ideološkim dogmam. Razpletanje mavrice casopis-april-2011.indd 20 reč bolj ali manj »operejo možgane« vernikov, zlasti otrok, od katerih zahtevajo nekritično sprejemanje takih ali drugačnih dogem. Knjigi Bog kot zabloda in Razpletanje mavrice sta izšli v zbirki Intermundia. V njej objavljamo poljudnoznanstvene knjige, za katere je značilen ambiciozen, poljudno-strokoven pristop, saj obravnavajo probleme, ki so kompleksni, zahtevajo globlji vpogled in tudi spodbujajo k razmišljanju ob prebranem. Kljub temu so napisane in pripravljene za ›laike‹, želijo doseči čim večji krog bralcev in jim pojasniti spoznanja, ki se sicer porajajo v brezštevilnih laboratorijih po svetu, do širše javnosti pa prispejo bolj redko. prevod Alojz Kodre | 280 strani | mehka vezava z zavihi | 30,90 € ra vrata domišljiji, brez katere je vsako spozna(va) nje nemogoče. Ni dobrega znanstvenika, ki ne bi bil tudi »pesnik«. Zapiranje v zgolj pesniško fantazijo pa nam ne razodene nobenih skrivnosti, vodi kvečjemu v »slabo poetično znanost«. Da bi spoznali naravo, potrebujemo veliko domišljije in neizmeren apetit po čudenju; da bi prodrli v globine njenih mehanizmov, se moramo krepko potruditi, vendar nas na dnu vsega prizadevanja znava, da božjega obstoja ni mogoče dokončno ovreči, z znanstvenimi postopki dokaže, da je verjetnost zanj zelo majhna. Njegov odnos do vere, ki ga sam označuje kot sovražnega, izvira predvsem iz nasprotja med zagovorniki evolucijske teorije in religioznimi kreacionisti, ki dandanašnji zlasti v Združenih državah Amerike močno krojijo dogajanje v šolstvu in v javnem dojemanju znanosti. Vse religije nam- Zbirka Intermundia Znanost, praznoverje in moč domišljije Dawkins duhovito, argumentirano in v imenitnem stilu jemlje pod drobnogled nekatere pomembne teme moderne znanosti, od astronomije in genetike do jezika, umetne inteligence in navidezne resničnosti. Pred nami se tako splete enkratna inventura vsega tega, kar znanost je – in tistega, kar prav gotovo ni. Pripoved o znanosti spremlja veliko literarnih vložkov, po katerih Dawkins na sosednji tir spušča umetnost in z njo na stežaj odpi- Richard Dawkins v tej knjigi strastno in neprizanesljivo zavrača religije vseh vrst. Ponuja tezo, da so religije odvečne in celo škodljive, ter si prizadeva pokazati, da religioznost pri posameznikih temelji na zmotah oziroma zablodah. Najprej prikaže nevzdržnost teističnih stališč o nastanku sveta, vesolja in življenja, nato pregleda zgodovinske »dokaze« o božjem obstoju in jih vse po vrsti ovrže. Čeprav pri- čaka tudi neprecenljiva nagrada – užitek v lepoti in mojstrski ubranosti sveta. Ta sreča je globlja od vsakršne fantastičnosti, ki obdaja skrivnostnosti »slepega urarja«. Lani jeseni je v zbirki izšla že osma knjiga, Jezikovni nagon kanadskega eksperimentalnega psihologa in kognitivista Stevena Pinkerja, letos pa bomo objavili tri: Bogastvo znanstvenega izkustva Carla Sagana, Čuteča narava Andreasa Webra in Spisi Noama Chomskega. Spremljajte zbirko Intermundia na www.modrijan.si. 27.3.2011 18:24:11 www.modrijan.si Knjiga pomladi brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: [email protected] 21 Pisatelj Drago Jančar ima za seboj razgibano in zelo uspešno obdobje. Malo pred izidom devetega romana To noč sem jo videl so v Ukrajini, na Hrvaškem in v Nemčiji izšli prevodi romana Drevo brez imena, njegovega osmega, prav tako objavljenega pri Modrijanu. Izidu novega romana in prevodov – poleg omenjenih so na Poljskem prevedli roman Katarina, pav in jezuit, v Srbiji pa Posmehljivo poželenje – so seveda sledili številni literarni večeri ter branja in gostovanja doma in v tujini. Počitka pa si še nekaj časa ne bo privoščil. Pravkar sta bila namreč objavljena ruski prevod romana Katarina, pav in jezuit ter madžarski prevod Drevesa brez imena, ki ga bo pisatelj sredi aprila predstavil na mednarodnem knjižnem sejmu v Budimpešti. Roman To noč sem jo videl je bil lani eno najodmevnejših pa tudi najbolje prodajanih del iz sodobne slovenske književnosti. Jančarja ponovno omenjajo kot zelo resnega kandidata za kresnika, obetajo se številni prevodi, že prihodnje leto nemški in hrvaški, zgodba pa je vznemirila tudi filmske ustvarjalce. Foto: Igor Modic Literarne zgodbe pač rastejo iz jezika spomina, iz nekih davnih, pozabljenih in danes nikomur več razumljivih podob, rojevajo se v tisti tajinstveni, zmuzljivi in malce strašljivi uri okrog štirih zjutraj, ko se za hip srečata tema in svetloba, ko zanihamo nekje vmes, med dnevom in nočjo, med sanjami in budnostjo, ko se iz tiste vmesne svetlobe med temnimi oblaki in črnikastim gorskim grebenom pokaže pot do vsega, da potem lahko besedni tihotapec na gozdnem obronku v svoje podobe ujame vzhajajoče sonce na jutranjem nebu in zadnji krajec lune na njegovem še mračnem narobnem polu obenem. Jaroslav Skrušný, Modrijan, november 2010 Drago Jančar Drevo brez imena spremna beseda Katarina Marinčič | 288 strani | 130 × 200 mm | trda vezava s ščitnim ovitkom | 23,00 € Arhivar Janez Lipnik nekega dne naleti na spomine serijskega ljubimca, čigar mednarodna donjuanska kariera se je začela med drugo svetovno vojno v Sloveniji. Lipnikovo sicer razumljivo zanimanje se kmalu razraste čez običajne meje. Zaradi erotičnih memoarov začne iskati: najprej po arhivu, nato po svojem spominu. Najde strašne stvari in pusti se zmesti. Bere o vojnih strahotah in erotičnih dogodivščinah. Ker je zgodovinar, zapolnjuje vrzeli v arhivskem gradivu; ker je moški z domišljijo, nadgrajuje erotične prizore; ker je informiran, zna potegniti vzporednico med drugo svetovno vojno in vojno na Hrvaškem pol stoletja pozneje. A nikoli ga čisto zares ne zapusti spomin na lepo bluzo, duh brezpogoj- casopis-april-2011.indd 21 ne, smrtno resne deške zaljubljenosti. Zgodbe, ki se luščijo iz romana, niso le pretresljive, so tudi ganljive – kar je seveda manj in obenem več. Redkokateri bralec bo ostal nedotaknjen od detajlov v tej knjigi, redkokateri se ne bo zavedel njene psihološke globine. Vse to je več kot dober razlog, da smo roman izbrali za »knjigo pomladi«. Ponovno pa izpostavljamo tudi roman Drevo brez imena, prvo in najpomembnejšo knjigo v veliki evropski zbirki Euroman. Drago Jančar To noč sem jo videl 192 strani | 135 × 220 mm | trda vezava s ščitnim ovitkom | 17,30 € To je roman o nekaj letih življenja in skrivnostnem izginotju Veronike Zarnik, mlade ženske iz ljubljanske meščanske družbe, ki jo je vase potegnil vrtinec nemirne zgodovine. Pet oseb pripoveduje o njej, pa vsaka od njih tudi o sebi in razburkanem slovenskem času pred drugo svetovno vojno in med njo. O času, ki je kot moloh goltal ne samo tako ali drugače prepričane udeležence zgodovinskih dogodkov, ampak tudi ljudi, ki so živeli na robu burnega dogajanja, ki ga niso niti dobro razumeli – hoteli so samo živeti. Toda »samo« živeti je bila iluzija, bil je čas, ko se tudi v na videz varnem in idiličnem zavetju neke graščine na Gorenjskem ni bilo mo- goče izogniti drvečemu vlaku nasilja. O Veroniki pripoveduje njen nekdanji ljubimec, oficir jugoslovanske kraljeve vojske, ki se je leta petinštirideset znašel v ujetniškem taborišču v Palmanovi; zgodbo nadaljuje njena mati, ki isto leto čaka na vrnitev hčere v ljubljanskem predmestnem stanovanju, potopljena v spomine in blodna od negotovega upanja; o njej govorita zdravnik nemške okupacijske vojske in družinska gospodinja; nazadnje nekdanji partizan, ki je iz nejasnega osebnega nagiba, polnega nesporazumov, sprožil vlak, ki je zdrvel čez nočno pokrajino in njene ljudi. Iz recenzij po izidu nemškega prevoda romana Drevo brez imena ›Zgodovinska obdelava‹ v tem romanu ni zgolj miselni imperativ za politično moralo, temveč podlaga eksistence. Toda kdor se zares poglobi vanjo – in v to knjigo –, sme pričakovati, da bo ob tem izgubil tla pod nogami. Jörg Magenau, Deutschlandradio Najpozneje od Katarine, pava in jezuita vemo, da zna Drago Jančar ustvarjati velike zgodovinske slike, polne motečih detajlov, da zna ubesediti upe in strahove posameznika, toda pri tem ne izgublja pregleda nad celotno panoramo. V svojem novem ›romanu stoletja‹ preigra ves register svoje pripovedne umetnosti, ne da bi se z njo postavljal ali jo uporabljal kot namenjeno le samo sebi. Cornelius Hell, Die Presse Avtorju je uspela tako virtuozna kompozicija romana, temu pa uspe to, kar legenda pripisuje tistemu pohorskemu drevesu: kdor ga bere, se še isti trenutek znajde v nekem drugem času, nekem drugem kraju. […] Jančar je napisal nič manj kot epohalen evropski roman, ki je formalno popoln, tematsko pa neizprosno prinaša svoj prispevek k temu, da bo Evropa nekega dne morda le prišla do svojega skupnega spomina. Karl-Markus Gauß, Süddeutsche Zeitung 27.3.2011 18:24:16 www.modrijan.si 22 Nostalgija – po~utite se doma Modrijan založba, d. o. o. Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana Zakaj NOSTALGIJA? Verjetno ste že kdaj pomislili, da so ob imenih, kot so Jane Austin, Balzac, Flaubert, Hemingway, Pasternak, Tolstoj, Moravia, Andrić, Sienkiewicz, Henry James …, obstajali še mnogi drugi pomembni avtorji tega časa, ki jih niste brali. Da so pisali dobre knjige, ki se jih še vedno obsedeno bere, le da ne veste zanje. Pri Modrijanu smo tik pred koncem minulega leta zasnovali novo zbirko. Poimenovali smo jo NOSTALGIJA, v njej smo predstavili že dve knjigi, tretja pa je tik pred izidom. Oblikovanje zbirke: Vesna Vidmar 150 × 220 mm mehka vezava s ščitnim ovitkom Ayn Rand novo Mi, živi prevod in spremna beseda Katarina Mahnič | 592 strani | 33,70 € Zbirka NOSTALGIJA bo poiskala nekatere med njimi in jih pripeljala k nam. Izbirala bo med tistimi pisatelji in pisateljicami 19. in 20. stoletja, pri katerih se splošne teme berejo osebno – in obratno. Med tistimi magi pripovedovanja, ki izvabljajo zamaknjenost, presunjenost, trepetanje, nespečnost, odvisnost … NOSTALGIJO. Živa besedila iz preteklosti bodo v prav takšnem jeziku, kot so bila napisana, nagovarjala današnje bralce. V sodobnem jeziku. Zmes sodobnega v preteklem ter visokega in nizkega – v enem se vedno skriva tudi drugo – daje naši NOSTALGIJI svojstven pečat. Pečat, ki se odraža tudi v njeni likovni podobi. Knjigo boste v rokah držali v finem bakrenem ovitku, ki pod svojo preobleko skriva domačno preprostost osnovnega materiala, kartona. Da, prav to je NOSTALGIJA: topla domačnost, ki jo vedno znova iščemo pod povrhnjico. Pa naj bo ta objem strasti, varnost ljubezni ali vrhunci naših lastnih izgubljenih časov. Počutite se doma. Berite NOSTALGIJO. Ameriška pisateljica Ayn Rand (1905–1982) se je kot Alisa Zinovjevna Rosenbaum rodila v meščanski židovski družini v Sankt Peterburgu, se v Rusiji šolala in leta 1926 emigrirala v ZDA. Hotela je postati scenaristka, zato je odšla v Hollywood, kjer je delala kot statistka in pomožna scenaristka ter se poročila z igralcem Frankom O'Connorjem. V štiridesetih letih se je približala ameriški republikanski stranki, se navdušila za kapitalistični koncept pro- Mário de Sá-Carneiro Lucijeva izpoved novo stega trga, agitirala proti komunizmu in pričela razvijati svojo izvirno filozofsko misel. Na začetku petdesetih let se je iz Los Angelesa preselila v New York, kjer je s tesno skupino somišljenikov postavila temelje objektivizmu in se zapletla v dolgoletno zvezo z enim od članov. Svoje misli je strnila v številnih filozofskih delih. Objektivizem ji je služil tudi kot izhodišče za zadnji roman Atlasov skomig (1957), ki je obveljal za njen opus magnum, čeprav ji je sve- tovno slavo že leta 1943 prinesel roman Izvir (slovenski prevod 2009). Mi, živi je njen romaneskni prvenec in njeno najbolj avtobiografsko delo. Posebne simpatije kritikov je požel prav zato, ker je najmanj tezen od vseh njenih literarnih del. Pripoveduje o mladi Kiri, ženski iz razlaščene meščanske družine, ki skuša v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, v sovražnih okoliščinah sovjetske Rusije, obdržati svoje vrednote in rešiti moškega, ki ga ljubi. Zaradi tega se zaplete v zvezo z idealističnim komunistom, ki pa ne prinese rešitve, nasprotno: ljubezenski trikotnik vse vpletene dokončno potegne v usodni vrtinec. Mi, živi je predvsem knjiga o diktaturi, katerikoli diktaturi kjerkoli in kadarkoli, ter zgodba o Človeku proti Državi. In o ljubezni, ki je po svoji naravi prevratna, saj deluje mimo norm in pravil, pa četudi objektivizem – filozofija Ayn Rand – ne goji nikakršnih sentimentalnosti. odlomek na preberite www.modrijan.si prevod in spremna beseda Barbara Juršič | 152 strani | 13,70 € Portugalski pisatelj Mário de Sá-Carneiro (1890– 1916) je otroštvo preživel v Lizboni, kjer se je tudi rodil, študiral je v Coimbri, nato pa je študij opustil in se preselil v Pariz, kjer se je vpisal na Sorbono, a tudi tu študija ni končal. Pesniti je začel že dvanajstleten, pri petnajstih je že prevajal dela Victorja Hugoja, pri sedemnajstih pa Goetheja in Shillerja. S prijateljema Fernandom Pessoo in Al- mado Negreirosom je pod vplivom kozmopolitizma in evropske avantgarde začel izdajati revijo Orfej, ki je zaradi spogledovanja s futurističnim idealizmom na Portugalskem povzročila pravi škandal. Mário je živel bohemsko življenje, v sebi pa je bil razdrobljen in preobčutljiv. Ob bližajoči se prvi svetovni vojni, gmotnih problemih in ubadanju z vedno močnejšimi depresivnimi in om i i d e z p Shiralee r d melanholičnimi razpoloženji si je leta 1916 vzel življenje. Za seboj je pustil precej nenavadno delo, v katerem se obsesivno ukvarja z vprašanji identitete, človeškega bivanja, lepote in umetniškega ustvarjanja. V Lucijevi izpovedi so jasno vidne modernistične poteze. Pripoved se dogaja v findesieclovskem Parizu in Lizboni, obdobje dekadence pa v njej kaže jasne značilnosti. Prvoosebni pri- povedovalec Lúcio, ki v romanu izpoveduje svojo samoto, strasti in obsedenosti, je mladi pisatelj v Parizu leta 1895, ki nekega dne spozna pesnika Ricarda de Louriera. Prijateljstvo med mladima umetnikoma preraste v iskanje identitete skozi ljubezen, njeno ozadje pa je izrazito nadrealistično vzdušje. Preobrat nastane, ko Ricardo, nezmožen kakršnegakoli ustaljenega življenja v dvo- je, Luciju nepričakovano in povsem iznenada predstavi svojo soprogo Marto. Od tod naprej dogodki v romanu in dejstva, ki jih Lúcio opisuje, postajajo vedno bolj nelogični, občutek, da stvari niso, kot naj bi bile, pa vedno bolj preveva tudi samega Lucija in ga potegne v vrtinec nikoli pojasnjenih vprašanj. Lucijev poskus, da bi stvarem prišel do dna, ima tragične posledice. je prejel veliko nagrad, številne pa so vključene tako v avstralske kot svetovne izbore kratke proze. Toda največjo priljubljenost in slavo mu je prinesel njegov knjižni prvenec Shiralee (1955). Shiralee je zgodba o potujočem delavcu Macauleyju in njegovi štiriletni hčerki Buster. Pisatelj mojstrsko razvija značaj in osebnost moža, ki svojo prešuštniško ženo kaznuje s tem, da ji vzame njunega otroka, štiriletno Buster. Na peša- čenju od ene do druge zaposlitve, od enega do drugega kraja puste in prazne avstralske notranjosti, se srečujeta s klateži in posestniki, prodajalci in gonjači, s kopalci opalov, s suroveži in z dobrimi dušami. Sčasoma se Macauley naveže na otroka, ki mu je bil na začetku samo v napoto, šele huda nesreča pa ga strezni, da se zave, kaj je v življenju pomembno in česa si res želi. Roman je prežet s pregovornim avstralskim tovarištvom iz časov, ko so ljudje še hodili peš in so se še zanimali drug za drugega, posebno atmosfero pa mu daje tudi kruta, neskončna, na trenutke nezemska pokrajina Avstralije. Shiralee se je vpisala med avstralsko klasiko in je še danes najbolj priljubljeno Nilandovo delo. Po njej je leta 1957 nastal film s Petrom Finchem v glavni vlogi, trideset let kasneje pa je v istoimenski televizijski seriji Macauleyja odigral Brian Brown. D'Arcy Niland prevod in spremna beseda Katarina Mahnič | 248 strani | 24,20 € Avstralski pisatelj D’Arcy Niland (1919–1967) se je rodil v Glen Innesu v Novem Južnem Walesu. Odraščal je v številni irski družini, pri štirinajstih letih zapustil šolo in se pridružil očetu, ki je v iskanju kruha hodil naokrog. V tridesetih letih prejšnjega stoletja, v času velike krize, se je družina preselila v Sidney, toda Niland je ostal brez sredstev za preživljanje in casopis-april-2011.indd 22 je spet vzel pot pod noge. Živel je precej pustolovsko, celo romantično življenje, potoval po Avstraliji in Pacifiku, opravljal različna dela – kopal je opale, postavljal ograde, pomagal v strižnih lopah, v pristanišču, v cirkusu, obiral je sadje ... Čeprav je napisal šest romanov, mu je najbolj ležalo pisanje kratkih zgodb, in to največkrat o ljudeh, ki se z golimi rokami borijo za preživetje. Izšle so v štirih zbirkah, vseh skupaj pa je objavil okrog petsto. Zanje 27.3.2011 18:24:22 www.modrijan.si brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: [email protected] [e ve~ vznemirljivega branja novo Svetislav Basara Alan Lightman Vzpon in padec Parkinsonove novo bolezni Einsteinove sanje prevod Anuša Trunkelj | 112 strani | 120 × 190 mm | mehka vezava z zavihi | 9,90 € prevod in spremna beseda Ðurđa Strsoglavec | 200 strani | 135 × 220 mm | trda vezava s ščitnim ovitkom | 21,20 € Roman skozi različne diskurze tematizira pojav, meteorski vzpon in boleč padec bolezni (življenja) Demjana Lavrentjeviča Parkinsona oziroma vzroke zanjo ter njene posledice, ki iz Rusije, domovine D. L. Parkinsona, segajo v različne smeri in v različna zgodovinska obdobja. Čeprav gre za na trenutke groteskno zgodbo o nenehnem boju med boleznijo, ki je resnična, in zdravjem, ki je navidezno (kot skuša prepričati D. L. Parkinson), skozi katero se sprehajajo ruski klasični realisti, nemški filozofi, sumljivi alkimisti in sumničavi kagebejevci, pomembni državniki in nepomembni aparatčiki, Basari uspe stkati ironično sliko sveta, v katerem zgodovino nenehno preverjamo in vrednotimo glede na resnico tistega, ki jo (trenutno) piše. V romanu je vsemu pripisana resničnost, zato vse deluje kot resničnost, ne sprašujemo se o »resničnosti« letnic rojstev ali smrti (npr. Dostojevskega, ki ni umrl leta 1882, temveč leta 1881), ob celi vrsti trditev (npr. da je Parkinson izumitelj avtoštopa, da je prvi opravil operacijo na odprtem srcu, da so parkinsonisti sprožili prvo svetovno vojno, da evet v turščini pomeni ne ...) se nasmehnemo, vendar jim znotraj pripovednega sveta verjamemo. Srbski pisatelj Svetislav Basara je za roman leta 2006 prejel Ninovo nagrado. Ta drobceni roman iz leta 1993, ki je bil kmalu po izidu preveden v vse druge večje svetovne jezike – velja danes za tako rekoč kultno delo, berejo ga v šolah, ga postavljajo na oder, spet in spet ga citirajo. Prav z njim si je ameriški znanstvenik in pisatelj Alan Lightman (roj. 1948), čigar bibliografija obsega številne znanstvene razprave ter knjige s področja fizike in ki je za svoje znanstveno delo prejel več nagrad in priznanj ter častnih doktoratov, pridobil svetovni sloves. Dogajanje romana je postavljeno v Bern, v čas od pozne pomladi do zgodnjega poletja leta 1905. Takrat je bil Albert Einstein zaposlen na patentnem uradu in se je ukvarjal z raziskovanjem časa. To ga je pozneje pripeljalo do revolucionar- Koen Peeters Ta zgodba Véliki evropski roman prevod Maja Novak, spremna beseda Veronika Simoniti | 288 strani | 135 × 220 mm | trda vezava | 25,80 € prevod Mateja Seliškar Kenda | 246 strani | 135 × 220 mm | trda vezava s ščitnim ovitkom | 23,20 € hleva naredi prvo mehanično delavnico v Piemontu. Sprva životari, ko pa vanjo nekega dne po naključju zaide grof D'Ambrosio, ki je ostal brez bencina, se lahko posel začne ... Bariccu je s To zgodbo bralca spet uspelo očarati in mu s povsem klasičnimi romanesknimi prvinami (ljubezen, sovraštvo, vojna, smrt ...) ustvariti sveže, vendar morda v njegovem opusu najbolj zrelo besedilo, ki izstopa tudi iz morja prevladujočega, na mestu stopicajočega opisovanja brezizhodne sedanjosti izpod peres njegovih pisa- teljskih kolegov. Je eden osamljenih glasov, s katerim lahko spet sanjamo. Ostaja genialen v svojih »barikizmih« in užitku pripovedovanja. »Kadar nimaš imena, da bi nekaj opisal, pripoveduješ zgodbe,« je zapisal v uvodu v Svilo. »Tako to gre. Že stoletja.« In on to zna. Véliki evropski roman v 36 poglavjih – vsako nosi ime ene od evropskih prestolnic, tudi Ljubljana je med njimi – splete pripoved o mladem poslovnežu Robinu, ki mora po naročilu šefa in prijatelja Thea sestaviti obsežno poročilo o trgovskih in marketinških pristopih v deželah današnje Evrope. Theo upa, da bo z razumevanjem sprememb na sodobnem trgu rešil svoje podjetje iz finančne stiske. Bolj kot opis evropske zgodovine ali stare arhitekture pa v Robinovem poročilu prihajajo v ospredje sodobna kongresna središča, hoteli, postaje, letališča, kjer se zadržujejo mladi poslovneži. Namesto klasičnih stranskih likov se pisec omejuje zgolj na kratka srečanja z ljudmi, ki v teh mestih živijo, na njihov jezik, dele vsakdanjih pogovorov, skupna kosila, poslovna poročila. Véliki evropski roman je knjiga o uradniškem, ambicioznem popotniku sodobne Evro- Akif Pirinçci Prepovedani kruh Felidae Spomini prevod Ana Jasmina Oseban | 288 strani | 120 × 190 mm | mehka vezava | 21,20 € Newyorška avantura ameriške bančnice z eksotičnim slovenskim pesnikom se konča s skokom v zakon in selitvijo v daljne kraje divjega, nemirnega Balkana. Kjer se vse, začenši s primerjavo razsežnosti New Yorka, kjer je dotlej živela, in Ljubljane, ki je postala njen novi dom, v hipu obrne skoraj na glavo. Sveže zaljubljeni tujki novo življenje prinese obilico prijetnih in vsaj toliko neprijetnih presenečenj. Iz- casopis-april-2011.indd 23 risani so s perspektive, ki so jo omogočila dolga leta spoznavanja dotlej neznanega sveta: izostreno pa tudi s humorjem, ki bo ponekod še posebej nasmejal slovenskega bralca. Nikoli sicer ne bom povsem pristna Slovenka, ker nimam tukajšnjega otroštva in tukajšnje zgodovine. Če pa se po drugi strani ozrem na svoje ameriško otroštvo, je tako daleč! Ko pišem prozo, včasih ne vem več, ali naj enostavno pišem slovenske zgodbe, kajti naveličana sem perspektive tujke, »ki gleda noter«. Erica Johnson Debeljak, Modrijan, november 2010 pe, ki se nikjer ne počuti doma in je obsojen na samoto na svojem popotovanju po deželah, ki imajo enotnemu bruseljskemu aparatu navkljub skupnega zelo malo. Koen Peeters maja gostuje v Ljubljani. Pokličite nas za informacije ali spremljajte novice na www.modrijan.si! Erica Johnson Debeljak prevod Andrej E. Skubic | 272 strani | 130 × 200 mm | mehka vezava, zavihi | 15,30 € nega odkritja: relativnostne teorije. Knjiga je razdeljena na kratka poglavja, drobne in do potankosti izdelane podobe sanj, ki jih mladi znanstvenik sanja o času. Salman Rushdie je Einsteinove sanje primerjal s kultnimi Nevidnimi mesti Itala Calvina (1972). »Kar je za naše preprosto ljudstvo Alkimist, je za izobražence in znanstvenike vsega sveta roman Einsteinove sanje,« je zapisala neka literarna kritičarka ob izidu hrvaškega prevoda leta 2000. Michiko Kakutani, ena vodilnih ameriških literarnih kritičark, je za New York Times med drugim zapisala, da »če bi bile Einsteinove sanje slika, bi bil njihov slikar Magritte«. Alessandro Baricco Ta zgodba je polifoničen roman v sedmih delih, z metaforo življenja, prikazano s pomenljivo strukturo krožne, sklenjene proge s težko prevoznimi ovinki – digresijami – kot dirkalna steza, ki jo hoče speljati Ultimo Parri. Roman uvede Uvertura, napisana skozi kratke prizore, ki si sledijo kot filmski kadri, v vratolomni hitrosti prve avtomobilske dirke leta 1903 v Franciji. Potem stopimo v svet družine malega Ultima Parrija, fanta z »zlato senco«. Ultimov oče Libero uresniči svojo fiksno idejo, ko iz 23 Akif Pirinçci (1959) se je rodil v Instanbulu in se desetleten s starši preselil v Nemčijo. Prvi roman je objavil pri enaindvajsetih, že njegov drugi roman, Felidae (1989), pa je postal mednarodna uspešnica: med bralci je sprožil pravi val navdušenja, preveden je v približno 20 jezikov, kmalu po izidu pa je bil po njem posnet risani film. Francis, mehkošapi pametnjakovič, je nov v revirju. S skrbnikom Gustavom sta se preselila v hišo, kjer ne- navadne vonjave in znamenja že kar takoj dajo slutiti, da stvari niso takšne, kot se na prvi pogled zdijo. Ko Francis med svojim prvim raziskovanjem okolice naleti na grozljivo razmesarjeno truplo vrstnika, mu postane jasno, da primer zahteva vso bistrost in prekanjenost njegovega detektivskega uma. Z mačjo hitrostjo se začne odvijati napeta zgodba o seriji umorov in verskih sektah, o breznajočih se mačkah in skrivnostnem svetu raču- nalnikov, o blodnjah in fantazijah o izbrani vrsti – in se razplete v furioznem finalu. Prvemu romanu serije o mačjem detektivu Francisu jih je sledilo še šest, zadnji je izšel leta 2010. 27.3.2011 18:24:25 www.modrijan.si Letos založba Modrijan gosti več evropskih literatov, katerih dela so pred kratkim izšla pri naši založbi. 2. marca je Ljubljano obiskal hrvaški pisatelj Renato Baretić, čigar roman Hotel Grand je izšel v zbirki Bralec. 7. aprila bo naš gost ruski pisatelj Andrej Gelasimov, avtor romana Leto prevar (Bralec), 20. aprila pride v Ljubljano mlada Hrvatica Ivana Simić Bodrožić, ki bo predstavila svoj romaneskni prvenec Hotel Zagorje (Bralec). 10. maja, dan po prazniku Evrope, pa bo pri nas gostoval belgijski pisatelj Koen Peeters, čigar Véliki evropski roman (na prejšnji strani) smo objavili lani. »Ej, a si res živel v javni hiši?« (o romanu Hotel Grand Renata Baretića) Đurđa Strsoglavec Hotel Grand pravi: Hotel Grand Renata Baretića je zgodba v zgodbi (v zgodbi). Prva zgodba govori o odraščanju v družini, ki se med vojno po razpadu Jugoslavije nekje v Dalmaciji preživlja z vodenjem javne hiše. O tem s petnajstletno distanco pripoveduje nekdo, ki se z imenom Condoleezo periodično oglaša na literarnem blogu, ki ga piše Julio. Condoleezo si želi komentarjev glede obrtniške izvedbe, ker pa gre za blog, dobi tudi vse kaj drugega (kot je na internetnih forumih pač v navadi), kar tvori drugo zgodbo, znotraj katere pa se izoblikuje še nekaj drugih zgodb. Takšna struktura romana Baretiću med drugim omogoči bolj ali manj prepričljive rešitve, ki so sproti razčlenjene in sprejete kot dobre ali ovržene kot slabe v komentarjih na blogu, jezikovno raznolikost (jezikovna mimetičnost je stalnica Baretićeve proze; tudi poezije), metabesedilnost in premišljevanja o statusu (virtualnega) literarnega besedila in književnosti na sploh, poleg tega pa v avtoreferenčnih delih samoironično tematizira recepcijo svojega prvenca (uspešnice Osmi poverjenik) in sprejemanje vsakega naslednjega besedila skozi prizmo njegovega uspeha. Osmi poverjenik pravi: Baretićev prvi roman je izšel leta 2003. Dogaja se na najbolj oddaljenem hrvaškem otoku Trećiću, kjer je vse, ampak res čisto vse, drugače – ljudje živijo drugače, funkcionirajo drugače, razmišljajo drugače in, seveda, govorijo drugače. V to in takšno drugačnost pride po ka- casopis-april-2011.indd 24 zenski dolžnosti obetaven mlad hrvaški politik, da bi vzpostavil zakonito lokalno samoupravo. Poleg svojevrstnih otočanov mu štrene mešajo avstralski Aborigini, pornozvezda v izgnanstvu, italijanski švercarji, bosanski svetovljan, z matematiko obsedeni svetilničar … in njihove govorice (zato že osmi po vrsti poverjenik hrvaške vlade na hrvaškem otoku nujno potrebuje prevajalca!). Roman o Trećiću, »majhnem otoku za velike zgodbe«, je dobil pet prestižnih hrvaških literarnih nagrad (kar se je zgodilo prvič v hrvaški literarni zgodovini) in njegovega avtorja za dolgo časa postavil na prvo mesto hrvaške lestvice najbolj branih knjig. nekdo na forumu pravi:* Osmi poverjenik je bil več kot prima. Kaj pa ta knjiga? Priporočate? nekdo na forumu pravi: Meni se je zdela kar ok, a daleč od Osmega poverjenika. Hotel Grand pravi: Hotel Grand je gosta mreža tem, literarnih oseb, diskurzov in govoric, ki jo vzdržuje pripoved o desetletnem Filipu, sinu bosanskih ubežnikov, ki pred vojno pobegnejo na dalmatinsko obalo, kjer vodijo javno hišo v hotelu Grand. »Roman« o življenju med predvsem ukrajinskimi prostitutkami in njihovimi strankami ter telesnimi čuvaji je zgodba o temačni povezanosti kriminalnega podzemlja in politike, zgodba o razmerjih (ne)moči in interesov kapitala, kjer ni prostora za človečnost, po drugi strani pa zgodba o nenavadnem družinskem podjetju, v kate* Navedki pod nekdo na forumu pravi: so povzeti s slovenskega foruma Knjižni molji. Sre~avanja Renato Baretić Novinar, kolumnist, scenarist, sestavljavec vprašanj za televizijske kvize, pesnik, pisatelj in asimilirani Dalmatinec je na hrvaški literarni sceni debitiral z zbirko Besede iz žepov (1998), vsesplošno znan, bran in priljubljen pa je postal po objavi romana Osmi poverjenik (2003), ki je bil v istem letu nagrajen s petimi prestižnimi literarnimi nagradami (kar se je zgodilo prvič v hrvaški literarni zgodovini). Baretić je bil dolgo sodelavec legendarnega splitskega tednika Feral Tribune, od leta 2008 pa je kolumnist in komentator tednika Nacional. Je selektor festivala pripovedovanja zgodb Pričigin, ki od leta 2007 poteka v Splitu. Poleg dveh romanov je v slovenščino preveden tudi izbor iz njegove poezije, in sicer v literarni reviji Rp./Lirikon21, št. 19/20 (prev. Đurđa Strsoglavec). V Sloveniji je Baretič gostoval že trikrat. Leta 2006 rem se mama Ivona trudi organizirati kar se da normalno življenje, oče Dominik pa na svoje zaposlene gleda kot na družinske člane. Svojim prostitutkam celo dovoli obiske družinskih članov (ko pa Oksano obiščeta hčerka Halja in sestra Oleksandra, to povzroči cel kup težav in se precej tragično konča). konkretne »obrtniške« teme in načelna razpredanja, seveda pa ne gre brez neumestnih pripomb in vsakršnih drugih off-topicov. Načelo hiperteksta je dosledno izpeljano, ko sodelujoči na blogu dejansko dopišejo Condoleezovo zgodbo, torej ponudijo svoj konec in svoje rešitve razpleta. Na koncu pa – na koncu pa se zgodi nekaj, na kar ni nihče računal. Oziroma lahko smo računali, saj so bili indici večkrat eksplicitno in implicitno navedeni. blog pravi: Ob marsikateri Dominikovi (pa ne samo njegovi) odločitvi ali dejanju bralec presenečeno povzdigne obrvi. Poleg toplega odnosa do prostitutk je poudarjen tudi hladen odnos do sina in oboje je precejkrat komentirano v odzivih bralcev literarnega bloga, kamor Condoleezo pošilja odlomke »romana«. Videti je, da so nekatere pomanjkljivosti v pripovednem delu Hotela Grand namerne, da se potem lahko o njih razpravlja na blogu (najopaznejša je na primer Condoleezova opomba sredi pripovedi, da mora znova vpeljati literarno osebo, ki je kar nenadoma poniknila: »SEM NEKAM BI BILO FINO DAT ZELETA, PREDOLGO GA NI.«). Razpravlja se na primer o problematičnosti izbire infantilnega pripovedovalca, ko gre za prostitucijo, o pripovedni perspektivi, o govoricah literarnih oseb (predvsem o Oksanini ukrajinščini, Alini angleščini in Dominikovi bosanščini), o preobilju dialogov in narekovajev, karakterizaciji literarnih oseb, šibkih mestih pripovedi, tematiziranju ženskega telesa in o avtobiografskosti. Sodelujoče na blogu namreč zelo zanima, ali gre za avtobiografijo in ali je Condoleezo Filip. In ali se (je) zgodba dogaja(la) v Splitu. Ob vprašanju, kdo je avtor, in s tem posledično tudi ob vprašanju, ali je zgodba resnična, se na blogu krešejo mnenja, ki usmerjajo in dinamizirajo pripovedni del romana, hkrati pa prinašajo še dodatne informacije o literarnih osebah (ko se na primer na blogu oglasi Halja, ki zdaj v Ukrajini študira slavistiko, »z akcjentom na hrvasko knjizevnost in jezik«). Tako se v »blogerski šoli kreativnega pisanja« prepletajo Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana Foto: Igor Modic 24 Modrijan založba, d. o. o. je bil gost in predavatelj na prireditvi »Sosed tvojega brega«, ki jo je organiziral Javni sklad za kulturne dejavnosti RS, decembra 2008 je navdušil polno dvorano Društva slovenskih književnih prevajalcev na prireditvi »Avtor in njegov prevajalec: Osmega z osmim«, marca 2011 pa je napolnil Modrijanovo knjigarno ob predstavitvi romana Hotel Grand. Hotel Grand Prevod Đurđa Strsoglavec novo 280 strani 19,90 € Preveč dialogov? pravi: Eden od očitkov lastnika bloga Julia Condoleezovemu pisanju je »preveč dialogov za moj okus. Na celi strani, strani pa pol, imaš samo dialog.« V Hotelu Grand je res veliko dialogov, poleg tega so jezikovno mimetični, kar seveda takoj spomni na jezikovne plasti v Osmem poverjeniku, ob kar se spotaknejo drugi komentatorji. V teh delih Baretić v roman lucidno vtke avtopoetične in avtoreferenčne dele, poleg tega pa se dotakne tudi recepcije svoje proze, ki se nikakor ne more otresti primerjanja s prvim romanom in vrednotenja skozi prizmo njegove branosti in nagrajevanosti. Mimetični so tudi komentarji na blogu, ki posnemajo »forumščino« z vsemi njenimi diskurznimi značilnostmi in zatipki. meta- & med- pravi: kritika pravi: Tudi hrvaška literarna kritika se ob Hotelu Grand spomni Osmega poverjenika in se rada obregne ob »ponavljajoče se vaje v slogu«, kar je v romanu anticipirano v komentarjih na blogu, predvsem v delih, kjer se razpravlja o jeziku (»s to karikirano transkripcijo bosanščine in slabe angleščine si pa prozoren, da se skoz vidi! A mogoče ciljaš na kake nagrade? Ej, menda ti je ja jasno, da je ta štos plesal samo eno poletje, in da je do amena neumno, pa tudi škodljivo za samega sebe, zdaj igrati na to karto«) in o temah, ki so že »porabljene« (»A se ne sme nihče drug ukvarjat z, na primer, profesorsko pedofilijo samo zato, ker je Ferić o tem napisal oldlično knjigo?!«). Kaj imajo skupnega v Hotelu Grand eksplicitno imenovani na primer Zoran Ferić, Boris Dežulović, Emir Imamović Pirke, Ante Tomić, Miljenko Jergović in implicitno prisotni na primer Miroslav Krleža (Filipova vrnitev na »kraj zločina«) in Antun Gustav Matoš (Dominikovo parafraziranje njegove pesmi Tolažba las), če navedem samo nekaj omenjenih avtorjev? S pomenskimi polji, ki jih prikličejo omembe njihovih imen, dopisujejo metabesedilne in medbesedilne sloje Baretićevega romana. Teh je logično največ v blogerskem delu Hotela Grand in z njimi (lahko) ima bralec veliko veselja. Pravzaprav je kljub zapletenim in težkim temam v Hotelu Grand kar veselo, saj zna Baretić pripovedovati na vi- dez preprosto, hkrati pa intrigantno in humorno. Poleg tega se ne končajo vse zgodbe tragično ali nesrečno. Unproforjev polkovnik Jimenez na primer najde ljubezen svojega življenja (pomenljivo pa je, da se srečno konča zgodba tistega, ki mu tudi sicer v življenju ni hudega). namesto konca pravi: Ta zapis o Hotelu Grand je povedal vse in ni povedal nič. O vsebini ravno toliko, da je še vse odprto, o načinu upovedovanja pa toliko, da je – no, da je tudi še vse odprto. Za lastno dopisovanje in komentiranje, kot je pri hipertekstu v navadi. nekdo na forumu pravi: Meni je Grand bolj všeč kot Osmi poverjenik. Priporočam! 28.3.2011 9:20:00 www.modrijan.si Sre~avanja brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: [email protected] 25 Leto prevar novo Prevod Lijana Dejak 288 strani 16,40 € Andrej Gelasimov Andrej Valerijevič Gelasimov se je rodil leta 1965 v Irkutsku v Sibiriji. Po izobrazbi je filolog in gledališki režiser. V letih 1996–1997 je delal kot pripravnik na britanski univerzi Hall, v letih 1988–1998 je bil docent na katedri za angleško jezikoslovje Jakutske univerze, predaval je stilistiko angleškega jezika in analizo leposlovnega besedila. Od leta 2002 živi v Moskvi. V Rusiji je čez noč postal literarna zvezda: njegova črtica Rosna leta, ki jo je leta 2001 objavil na spletu, je bila izbrana za najboljšo kratko zgodbo leta. Najbolj pa je zaslovel z romanom Leto prevar, ki je izšel leta 2003 in bil kmalu preveden v več drugih jezikov. Druga pomembnejša dela so: noveli Fox Mulder je podoben prašiču in Žeja ter romana Hiša na Ozjorni in najnovejši roman za otroke Prstan belega volka. Roman Stepski bogovi mu je leta 2009 prinesel nagrado Nacionalni bestseller. Za pisavo Gelasimova so značilni kratki stavki, zgoščena pripoved, pogovorni jezik. Njegovi junaki so pogosto mladostniki na bolečem prehodu iz otroštva v odraslost. Njihovi značaji se jasno izrišejo v situacijah in dialogih. Zaradi vsega tega Gelasimovu pravijo tudi ›ruski Salinger‹. Kot svoje literarne vzornike Gelasimov navaja Williama Faulknerja, Josipa Brodskega in Ernesta Hemingwaya. Njegova dela so prevedena v angleščino, nemščino, francoščino, španščino, kitajščino, srbščino, estonščino, latvijščino, katalonščino, madžarščino, češčino, švedščino in hebrejščino. Posebno cenjen je v Franciji; francoska revija Lire ga je vključila v seznam petdesetih mladih Potem sem začel tuhtati, od koga bi si lahko za kak teden sposodil. Izkazalo se je, da od nikogar. Ko so me vzeli v to firmo, so mi vsi prav radi posojali. Solidno podjetje. Partnerji v Združenih državah in po vsej Evropi, opedenana pisarna, šef z lastnim letalom. Kdo pa si je mislil, da je na vidiku racionalizacija? Kako naj zdaj vrnem dolgove? Brcnili so me v rit kakor cucka, zdaj pa naj sedim na cesti, sredi te plundraste žlobodre, in si navijam smrkelj na pest. Prišla je pomlad, fak, odpri vrata! * Po kosilu sem posedel na Gogoljevem bulvarju, nato blizu cerkve Kristusa Odrešenika, pa še ob spomeniku Dostojevskemu na stopnicah knjižnice, in ko sem bil že čisto premražen, sem se preselil v Aleksandrov park. Tu so bile najbolj udobne klopce. Mehke kakor puh in celo nekako tople. Do takrat je moja zadnjica že brez težav razlikovala klopco na Tverskem bulvarju od tiste pri kremeljskih vratih. To ni rit, ampak profesor. Samo škoda, da takih ne jemljejo na moskovsko univerzo. Sicer pa imajo itak mizerno plačo, ti profesorji. »Imate mogoče vžigalnik?« Kdove od kod se je vzela damica. Kakor da bi zrastla iz tal. Le kako, da je nisem opazil? Očitno je tudi njo zamikala klopca. »Izvolite.« Frajersko sem tlesknil s svojim zippom. Rad imam prave stvari. Ni kazalo, da bi jo nagnali iz službe. Videti je bila srečna, zrihtana u nulo – kakšna Nina Ricci ali kaj? Zadnje čase nekam ne spremljam. Tako da ni bilo jasno, zakaj se mota po klopcah. S pogledom sem iskal njene gorile. Okoli take srečnice se gotovo mota kakšen šofer. Ampak ta je bila sama. »Koliko?« se je sklonila k meni in prešinilo me je, da mora njen parfum stati kakih dvesto baksov. »Sto,« sem rekel brez pomisleka. Kar tako sem rekel. Pošalil sem se. Saj sploh nisem vedel, kaj sprašuje. Ona pa odpre torbico in vzame iz nje dva po petdeset. Dolarjev. Čisto kot v filmu. Porine mi jih v roko. casopis-april-2011.indd 25 obetavnih avtorjev, ki bodo definirali svetovno književnost 21. stoletja. Lani je bil eden njegovih romanov nominiran za nagrado Médicis za tuji roman. Dogajanje romana Leto prevar je postavljeno v leto 1998, ko so v Rusiji prišle na dan finančne in gospodarske prevare prejšnjih let, večina bank je propadla, inflacija je bila astronomska, država je bila na robu bankrota. V tem splošnem ozračju laži in prevar tudi junaki romana ves čas vlečejo drug drugega za nos. Leto prevar pripoveduje o enem letu v življenju najstnika Sergeja (Serjože) in ima štiri dele: Pomlad, Poletje, Jesen in Zima. Serjožev oče, novopečen ruski bogataš, najame mladega fičfiriča Mihaila (Mišo), da bi Serjožo odtrgal od računalnika in ga, kot povzame Miša, ›naučil piti, tepsti se, kurbati se, skratka, da bi iz njega naredil človeka‹. Za Mišo je to sanjska služba, vendar se kmalu izkaže, da ima tudi manj prijetne strani: Serjožo je treba nadzirati, saj ima oče zanj svoje načrte – poročil naj bi se s hčerjo njegovega italijanskega poslovnega partnerja. A Serjoža že ima dekle, Marino, ki je podobna njegovemu idolu, igralki Audrey Hepburn. Vendar tudi Miša že prav kmalu podleže njenim čarom in ta ljubezenski trikotnik sproži presenetljive zaplete, v katerih ne manjka niti gangsterjev, orožja in divjih voženj po Moskvi. Bralec si sam sproti sestavlja zgodbo, ki jo izve predvsem iz dveh ne povsem nepristranskih in verodostojnih virov – iz Miševega pripovedovanja in Serjoževih dnevnikov. Pravim: »Za kaj pa?« Ona odvrne: »Saj veš.« Malo jo pogledam in rečem: »Neee, nočem.« Ona pravi: »Je premalo, kaj? Ná še petdeset.« Jaz pravim: »Nočem, ni treba petdeset.« Ona pa reče: »No, pa daj za dvesto.« In mi porine v roko še enega zelenca. Šit, pomislim, zdaj pa imam. Nora je! Ob tem jo ves čas odrivam. Na lepem spregovori: »Pa ne da si se po naključju usedel na to klopco?« »Aha,« pravim. »Rit mi je zmrznila od sedenja na kamnu.« Zasmeje se: »No, potem mi pa še eno prižgi.« To pravi že z normalnim glasom. Spet sem tlesknil z zippom, potegnila je dim in nekaj časa sva molče sedela. V smislu, sedla sva na klopco in počivava. Kaj to koga briga? Mimo so se sprehajali turisti. Zadnje čase jih je na Manežnem veliko, odkar so pod zemljo zgradili tisto traparijo. Vodnjakci, zverinice – froci imajo to radi. Na lepem se je tiho zasmejala: »Zakaj si pa vseeno odklonil?« Skomignil sem: »Ne vem … Za denar mi je nekam čudno.« »In mojo roko si tako resno odrival.« Prasnila je v smeh. »Ti je bilo nerodno, kaj? Kar prebledel si.« »Ne nisem,« sem ugovarjal. »Samo na začetku mi ni potegnilo, za kaj gre.« »Si čisto zares sedel sem po naključju?« »Pa kaj, a se ne sme kar tako malo posedet?« Še globlje je povlekla dim: »No, to je pač poseben kraj.« Izdajo in avtorjevo gostovanje je omogočila Mestna občina Ljubljana v okviru programa Ljubljana – svetovna prestolnica knjige. »Sem že skontal.« »Si pa brihten.« Obmolknila je in me, mežikajoč od dima, še vedno opazovala. »Mogoče ti pa nisem všeč? Sem zate malo prestara?« Na videz jih je imela kakih trideset. Seveda bi bilo bolje dobiti kakšno malo mlajšo, ampak tudi ta ni bila slaba. V redu. Simpatična, ni kaj. Starost tu ni ovira. »Ne, ne,« sem odkimal. »Ne gre za starost. Samo ne morem za denar.« »No, kakor veš.« Nekoliko se je nagnila nazaj in položila roko na naslonjalo klopce. »Glej si no, pomlad je že tu,« je rekla in globoko zavzdihnila. »Je s tabo vse v redu?« »Ja, ja, vse je kul. Pa z vami?« »Zakaj pa potem sam posedaš tukaj? Saj si že ves moder od mraza.« »Ah, to ni nič. Imam pač veliko časa.« »Tisti, ki imajo veliko časa, ob takem vremenu ne posedajo po klopcah.« »Kje pa posedajo?« »Na raznih dobrih krajih.« »Za take kraje pa rabiš spodoben keš.« Odvrgla je cigareto in se nasmehnila: »No, zdaj veš, kje ga lahko dobiš.« »V bistvu, seveda …« sem začel. »Skratka, če se boš odločil, pokliči.« Vstala je in mi pomolila vizitko: »Luštkan si, samo ves moder. Pojdi domov, sicer boš čisto prezebel. Kako ti je ime?« »Miša.« Držal sem vizitko in premišljeval, da bi bil pravzaprav moral privoliti. To je bil prav tisti keš, o katerem sem premišljeval že od jutra. Ampak kaj naj zdaj – tečem za njo? V smislu – ›počakajte, pogovoriva se še?‹ Fak, zmeraj je tako. Nikoli ne poštekaš ob pravem času. Kolikokrat sem že zamočil. © Modrijan založba, d. o. o., 2011 27.3.2011 18:24:34 www.modrijan.si 26 Sre~avanja Ivana Simić Bodrožić Ivana Simić Bodrožić se je rodila leta 1982 v Vukovarju. Literarno pot je začela s poezijo: objavila je zbirko pesmi Prvi korak v temo in zanjo leta 2005 prejela nagrado Goran za mlade pesnike ter nagrado Kvirin za najboljšo pesniško zbirko avtorjev do 35. leta. Poezijo objavlja v različnih literarnih revijah (Vijenac, Quorum, Poezija), kot najmlajša pesnica pa je uvrščena tudi v antologijo sodobne hrvaške poezije Uteha kaosa (2006). Za prozni prvenec Hotel Zagorje (2010) je prejela nagrado Kiklop v kategoriji prozno delo leta. Roman je že vse od izida na Hrvaškem prodajna uspešnica in ena najbolje prodajanih knjig leta 2010. Prinesla ji je še književno nagrado Josipa in Ivana Kozarca ter srbsko literarno nagrado Koćičevo pero za izjemne dosežke v sodobni književnosti. Modrijan založba, d. o. o. Roman Hotel Zagorje je prvoosebna pripoved odraščajočega dekleta iz Vukovarja, ki po padcu mesta v vojni leta 1991 otroštvo in najstniška leta preživlja z mamo in starejšim bratom (oče je pogrešan) kot izgnanka v devet kvadratnih metrov veliki sobici v bivši politični šoli v Kumrovcu. Opis vojne in povojne kalvarije, ki je slovenskemu bralcu blizu tako v prostoru kot v času, odlikujeta zlasti dva elementa. Posredi je mladinski roman, ki s svojimi splošnimi mesti, kot so odraščanje, prva ljubezen, uporništvo, iskanje lastne identitete ipd., omogoča mlademu bralcu maksimalno identifikacijo z glavno junakinjo ter tako nevsiljivo pripravi teren za posredovanje svojega humanitarnega sporočila. Hkrati pa kljub strahotnosti dogodkov v vojni na tleh bivše Jugoslavije avtorica ne zapada v pa- Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana novo Hotel Zagorje Prevod Maja Novak 160 strani 17,10 € Foto: Vladimira Spindler tetiko niti s prstom ne kaže na takega ali drugačnega krivca, temveč knjigo prežemajo blag humor, vitalnost in iskreno spoštovanje do slehernega, na videz še tako nepomembnega človeškega življenja. »Svet, v katerem smo takrat živeli, je razpadel od znotraj« Odlomek iz intervjuja z Ivano Simić Bodrožić Po izidu romana Hotel Zagorje so vas gotovo že neštetokrat vprašali, v kolikšni meri je ta knjiga avtobiografska, zato tokrat ne bi o tem. Pa vendar: ker imajo zdaj slovenski bralci prvič priložnost srečati se z vami, vas prosim, da nam poveste – kdo je Ivana Simić Bodrožić? Priznam, da je to najtežje vprašanje do zdaj, tudi sama si vsak dan prizadevam, da bi odgovorila nanj. Če naj ostanem pri biografskih podatkih, boste vse, kar vas zanima, našli v knjigi, ki jo držite v rokah. Podatki iz moje biografije in biografski podatki junakinje romana se ujemajo skoraj v vsem, zgodba gre le v nekaterih delih korak dlje, vstopa v fikcijo in iz življenja jemlje to, kar potrebuje. Skratka, Ivana je rojena Vukovarčanka; ko izbruhne vojna, odpotuje na počitnice, ki se spremenijo v izgnanstvo. Del otroštva preživi v domu za izgnance v nekdanji politični šoli v Kumrovcu, v teh nenaravnih razmerah poskuša odrasti in v letih, ko se oblikuje človekova osebnost, odgovoriti na vprašanje: »Kdo sem?« Danes živi nedaleč od Zagreba, je absolventka filozofije in kroatistike, mati dveh otrok, ukvarja se s književnostjo in še vedno poskuša odgovoriti na to vprašanje. Ko v Hotelu Zagorje opisujete svoje šolske dni in »spise za vsako priložnost«, pravite: »Sijajno sem obvladala prefinjeno patetiko in večzložne besede, vedela pa sem tudi, kaj pričakujejo od mene.« Kljub boleči tematiki vašega romana v njem ni sledu o patetiki (tudi večzložnih besed ni veliko), zato pa lahko tu in tam najdemo tudi prefinjen humor. Ali to pomeni, da je vaš roman zorel dalj časa, da ste ga pisali dolgo in pazljivo? Kdaj in kako je sploh prišlo do odločitve, da ga napišete, in kako se spominjate njegovega nastajanja? Res je, roman je zorel dolgo, danes se mi zdi, da več let, že odkar sem začela pisati svojo prvo pesniško zbirko. Vendar ni zorel zavestno; ko sem pred štirimi leti prvič sedla za računalnik, da bi pisala prozo, nisem zagotovo vedela, da ga bom napisala, niti kaj bom napisala. Zgodilo se je casopis-april-2011.indd 26 nedolgo zatem, ko sem rodila hčer in razmišljala o tem, kako opisati svoje življenje nekomu, ki ti je blizu, ne da bi ga pri tem obremenila in deformirala s svojo travmo. Poleg tega sem se večkrat spominjala tistega netipičnega življenja, približno stotih ljudi, ki so ga delili z mano, in njihovih usod, in pomislila sem, da bi bilo škoda, če bi vse to utonilo v pozabo. Tako sem začela pisati. Vse tisto, kar je bilo dolgo shranjeno globoko v meni, je začelo vreti na dan kot že dokončana zgodba. Romana nisem pisala dolgo, približno dve leti, če upoštevamo, da sem ob tem skrbela za enega majhnega in enega malo večjega otroka; pisala sem, kadarkoli sem si lahko utrgala čas za to, roman je bil relativno kmalu končan, nato pa sem ga še malo pilila. Dvoje knjig (pesniška zbirka in Hotel Zagorje), troje pomembnih književnih nagrad. Mar to pomeni, da je vaša življenjska pot že začrtana in da se boste v prihodnje posvetili izključno literaturi? Ali že nastaja kaj novega in katerih tem bi se še želeli lotiti na svoji pisateljski poti? za film, posnet po romanu Hotel Zagorje, ki ga pišem v sodelovanju z bosansko-hercegovsko režiserko Jasmilo Žbanić, čudovito, nadarjeno osebo in umetnico. Kar se tiče tem, ki me okupirajo, sem spoznala, da mora biti posredi nekaj, kar je name naredilo močan vtis in me preželo, nekaj, o čemer znam zares pripovedovati in o čemer lahko govorim. Kulise so seveda lahko vedno izmišljene, a občutek je tisti, ki mora biti avtentičen. (Intervju je zapisala Maja Novak, v celoti pa ga lahko preberete v knjigi Hotel Zagorje.) Film Hotel Zagorje bo posnela Jasmila Žbanić. Njen film Grbavica je prejel »zlatega medveda« na berlinskem filmskem festivalu leta 2006. Želela bi si, da to postane moja življenjska pot, saj je zame pisanje najlepša »služba« na svetu. Dokaj dobro vem, kaj bi rada počela v prihodnje, kar je v naših razmerah in na tako majhnem trgu, kot je naš, problematično, pa je vprašanje, kako vsak mesec zapreti finančno konstrukcijo samo s pisanjem. Lotila sem se nekaterih novih zgodb, trenutno pa se zelo veselim dela na scenariju 27.3.2011 18:24:37 www.modrijan.si brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: [email protected] 27 Bralec – preberite na du{ek Oblikovanje zbirke: Vesna Vidmar Birgit Vanderbeke 130 × 200 mm Denar ali novo življenje mehka vezava z zavihi prevod Marko Trobevšek | 96 strani | 13,40 € Kratki roman Denar ali življenje (Gold oder Leben, 2003) je nekakšna zgoščena literarna avtobiografija. Pripovedovalka podaja težke izkušnje in trpka spoznanja večinoma na zabaven način, pogosto karikirano, a prodorno zaznava osebne, družinske, socialne, duhovne in druge probleme, ki so zadnja desetletja zaznamovali življenje v Evropi – bodisi ljudi nasploh ali posebej izseljencev. Birgit Vanderbeke izkorišča stališče poudarjeno naivne opazovalke za razgaljanje vsakovrstnih anomalij, pri čemer so v ozadju ves čas prisotna splošna bivanjska vprašanja. Zgodba je včasih podložena z liričnimi toni, sega pa od selitve na zahod do razpada družine in pripo- vedovalkine osamosvojitve; konča se vendarle spodbudno. Birgit Vanderbeke se je rodila (1956) v Dahmeju v Vzhodni Nemčiji, leta 1961 pa se je njena družina preselila v Zahodno Nemčijo. Od sredine devetdesetih pisateljica živi v Franciji, v Provansi, in novi domovini je posvetila knjigo Navodila za uporabo južne Francije (2002). Na splošno njena dela humoristično, a trpko prikazujejo malomeščanski svet, z romanom Denar ali življenje pa se je bolj izrecno priključila številnim vidnim evropskim in svetovnim izseljenskim avtorjem sodobnega časa, ki v delih predelujejo izkušnjo dveh (ali več) domovin. Je dobitnica številnih literarnih nagrad, med drugim nagrade Ingeborg Bachmann (1990). Ta roman bodo morali prebrali dijaki, ki bodo drugo leto opravljali maturitetni izpit iz nemščine. Seveda ga bodo brali v izvirniku, a prevod gotovo ne bo odveč. Priskrbite si ga pravočasno! Veljko Barbieri Epitaf cesarskega sladokusca novo prevod Iztok Ilich | 112 strani | 13,70 € Samotarski pripovedovalec romana je v zasebnem življenju sladokusec, ki si preganja samoto in dela veselje s pripravljanjem najrazličnejših specialitet. To pa v državi, ki (uradno) preganja vse vrste razsipnosti, ne ostane skrito ovaduhom iz Ministrstva za javni red in moralo. Zalezujejo ga in mu onemogočajo kupovanje bolj nenavadnih živil in začimb, čez čas pa ga celo zaprejo in postavijo pred sodišče. Na grotesknem procesu ga obsodijo na prepoved kupovanja hrane ter obiskovanja lokalov, kjer bi lahko jedel. Torej na počasno smrt s stradanjem. Če roman do tod ponekod spominja na Kafkov Proces, se usoda preganjanega uradnika, potem ko ga po obsodbi izpustijo na prostost, izteče drugače. Ko porabi vse zaloge, v knjižnici naleti na knjigo receptov, pripisano legendarnemu rimskemu hedonistu Apiciju ... Veljko Barbieri (1950) sodi med najuspešnejše hrvaške pisatelje. Največ priljubljenosti so mu prinesli svojevrstni kuharski priročniki, v katerih se kulinarični napotki prepletajo s kulturno-zgodovinskimi temami in literaturo. Prejel je več priznanj, na primer za roman-kroniko Dioklecijan leta 2006 nagrado za književnost Augusta Šenoa. Kljub temu je Barbierijevo najodmevnejše delo roman Epitaf cesarskega sladokusca. Ko so bralci »odkrili« to samosvojo izpoved uradnika, ki ga je uživanje v hrani stalo življenje, so ga izdajale različne založbe in je na Hrvaškem dosegel rekordno skupno naklado več kot 200.000 izvodov! Zvrstili so se številni prevodi – od nemškega (1986 in ponatisi ter bibliofilska izdaja pri Wieserju v Ce- lovcu) do bolgarskega (2010). V Nemčiji so po romanu posneli film. Modrijanovo darilo zvestim bralcem 5,00 € Bon lahko unovčite ob nakupu Modrijanovih knjig* v vrednosti nad 25,00 €, in sicer: – prek priložene naročilnice po pošti – v Modrijanovi knjigarni (Trubarjeva cesta 27, Ljubljana) – na sedežu založbe Modrijan (Poljanska cesta 15, Ljubljana) – v času 16. slovenskih dnevov knjige (od 18. do 22. aprila 2011) v Ljubljani Zadnji dan za unovčenje je 16. maj 2011. Za en nakup lahko uporabite le en bon. Boni se ne seštevajo. Bon je prenosljiv. Bona ni mogoče zamenjati za gotovino. Vse knjige na www.modrijan.si casopis-april-2011.indd 27 * Velja za vse knjige v programu Založbe; ne velja za nakup knjig v prednaročilu, knjig z rednim ali promocijskim popustom ter knjig v kompletu. Bona ni mogoče unovčiti ob nakupu prek spleta. 28.3.2011 9:20:05 www.modrijan.si 28 Za bistre glavice Modrijan založba, d. o. o. Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana oci, knjige, kot je tale, še niste imeli! r t O 32 strani 228 × 305 mm trda vezava 15,70 € Steve Jenkins Žive barve Prevod Uroš Kalčič © Bigstock Rdeče žabe, modri pajki, rumene kače, zelene ptice, oranžne ribe, vijoličasti polži, rožnati pasavci – živali so lahko prav osupljivo barvite. Kakor vsa živa bitja, bolj ali manj obdarjena z razumom, tudi te živali skušajo preživeti v svetu, ki je včasih poln težav in nevarnosti. Izrazito barvita koža, luske ali perje živalim na različne načine pomagajo, da ostanejo žive. V tej knjigi si bomo ogledali, kakšne barve premore živalski svet in kako jih domiselno uporablja. Na zadnjih straneh knjige lahko preberete več o živalskih barvah in najdete dodatne informacije o predstavljenih živalih – kako velike so, kje živijo, kaj jedo in še več. To je najbolj strupena riba na svetu. Živi v plitvinah tropskih morij in je, kadar mirno ždi na dnu, še najbolj podobna kamniti grudi ali kepi koral. Na hrbtu ima trinajst ostrih strupenih bodic, ki jo varujejo pred plenilci. Nepreviden plavalec, ki stopi na tako ribo in se nabode nanjo, lahko brez zdravniške pomoči tudi umre. Preizkusite svoje znanje in rešite kviz, ki ga je za vas sestavila biologinja in urednica knjige Katarina Štilec! Kako se imenuje najbolj strupena riba na svetu? 1. Katera ptica ima perje rdeče barve zaradi oklepov rakcev, rakovic in žuželk s katerimi se hrani? A kapičasti tjulenj V rdeči srpač Š krokar 2. Po čem je dobil ime kuščar modrojezični skink? M po modrih vekah R po modrem repu E po modrem jeziku 3. Rumena rakovica je kopenska žival rumene barve. Kje bi jo plenilec najtežje opazil? Š med suhimi listi in ovelim rastlinjem E med zelenimi listi rastlin P na sivih kamnih morske obale 4. Zakaj ima troprsti lenivec zelenkast kožuh? K Z barvo opozarja plenilce, da je strupen. I Ker mu je všeč zelena barva. Č V njegovi dlaki živi posebna vrsta zelene alge. casopis-april-2011.indd 28 5. Globokomorski morski zmaj je plenilska riba. Na koncu dolgega brka, ki mu raste z brade, mu sveti vijoličasta lučka. Za kaj jo uporablja? B Z njo sveti drugim ribam, da vedo, Rešitev pošljite na e-naslov [email protected] s pripisom ŽIVE BARVE ali pa jo napišite na dopisnico in pošljite na naš naslov. Pripišite ime in priimek ter poštni naslov. kod naj plavajo. E Z njo privablja plen. J Ima jo za okras. 6. Zakaj je človeška ribica rožnate barve? U V koži ima roza barvilo. C V koži nima barvila. Rožnata je zaradi žilic, Z žrebom bomo razdelili deset privlačnih nagrad. Prvi trije nagrajenci prejmejo knjigo Žive barve Steva Jenkinsa, preostali pa se bodo razveselili domiselne igre CALAFANT (o igrači glej stran 17), ki jo podarja Modrijanova knjigarna. ki presevajo skozi njeno presojno kožo. A Pod belo kožo ima rdeče barvilo. Odgovore pričakujemo do ponedeljka, 18. aprila 2011, izid žrebanja pa bomo objavili v sredo, 20. aprila, na www.modrijan.si. Rešitev: 1 2 3 4 5 6 27.3.2011 18:24:57 www.modrijan.si brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: [email protected] Za bistre glavice 29 novo Mala siva miška Ana Koritnik Ilustracije Maja Šubic Glavna junakinja zgodbice je radovedna in trmasta miška Tinka. Nekega dne se odpravi na pot v vas, in to kljub svarilom Sonca, naj nikar ne hodi k ljudem, kajti tam preži nanjo veliko nevarnosti. In res jo že v prvi hiši, kamor se prikrade, napade velik tigrast maček. Vsa prestrašena in s polnimi žepi hrane se mu le izmuzne, potem pa sreča starega mišona, ki ji z zvijačo pobere vso hrano in jo za povrh prepusti tropu mačk ... 32 strani 210 × 270 mm trda vezava 15,10 € Franjo Frančič O princu, ki mu je počilo srce ilustracije Adriano Janežič, spremna beseda Mojca Ramšak | 24 strani | 240 × 210 mm | trda vezava | 17,10 € Colin Dann Živali iz Gmajnice ilustracije Jacqueline Tettmar, prevod Uroš Kalčič | 288 strani | 165 × 226 mm | trda vezava | 32,30 € Živali iz Gmajnice so v nevarnosti. Ljudje s svojimi rušilnimi stroji krčijo njihov bivalni prostor. Ko je uničen zadnji vodni vir, se znajdejo pred težko odločitvijo, da zapustijo svoje domove. A kako naj Jazbec, Lisjak, Sova, Krastača, Krt, Jež, Fazan, Podlasica, Zajec, Gad, Postovka in drugi zapustijo Gmajnico, in še pomembneje – kam naj gredo? Po nasvetu Krastače se odločijo za potovanje v Park belega jelena, naravni rezervat, v katerem je »vse rezervirano za naravo« in kjer za varnost živali skrbi »posebna pasma ljudi, ki se imenuje naravovarstvenik«. Skličejo gozdno zborovanje, na katerem obnovijo starodavno gozdno prisego, jo poimenujejo Zaobljuba o medsebojni zaščiti, z njo pa se obvežejo, da si bodo na poti stali ob strani, brez nasilja in brez strahu ... Tako povezani naredijo načrt za sila nevarno in težavno potovanje in se odpravijo na veliko dogodivščino v nov, neurejen svet, poln težkih preizkušenj ... casopis-april-2011.indd 29 Princ kmalu po rojstvu postane sirota – mati kraljica umre, oče kralj, ki se poroči z drugo žensko, nima časa zanj, mačehi pa je otrok odveč, saj ogroža njen položaj. Tako princ, ki odrašča v odtujenem okolju, brez človeške topline, brez ljubezni, s siceršnjim materialnim blagostanjem, zraste v ledenega, čustveno pohabljenega in krutega človeka. Skrbijo ga le njegove lastne potrebe, ki morajo biti v hipu zadovoljene. Franjo Frančič je za zgodbo prejel prvo nagrado na mednarodnem natečaju za najboljšo otroško in mladinsko knjigo mestne občine Schwanenstadt v Gornji Avstriji leta 2009. Justin Richardson, Peter Parnell In s Tango smo trije ilustracije Henry Cole, prevod Matej Krajnc | 32 strani | 280 × 215 mm | trda vezava | 15,50 € Otroci bodo prisrčno zgodbico o pingvinjem paru in njuni mladički Tango, ki je v ZDA tako razburila javnost, gotovo radi prebirali, saj so pingvini ena najnenavadnejših, a tudi ena najbolj ljubkih živalskih vrst na svetu. 27.3.2011 18:25:06 www.modrijan.si N O V I C E Iz knjige na film – Voda za slone tudi v naših kinematografih Se spominjate ljubke slonice Rozi z naslovnice enega prvih romanov v zbirki Bralec? Roman je seveda Voda za slone, velika ameriška in kanadska uspešnica pisateljice Sare Gruen, predane ljubiteljice in zaščitnice živali. Kdor je knjigo prebral, se mu je film kar sam odvrtel v mislih, saj so opisi tako polni in doživeti, da bi bilo naravnost neverjetno, če po knjigi ne bi nastal tudi film. Film je zdaj posnet in pripravljen za predvajanje, in prav fantastična se zdi novica, da bomo med gledalci tudi Slovenci. V naših kinematografih ga bomo videli 9. junija, za predvajanje pa je poskrbel distributer Blitz Film. Pod režijo filma Voda za slone se je podpisal Francis Lawrence (Jaz, legenda, 2007), pod scenarij pa Richard LaGravenese. Igralska zasedba je res imenitna, saj bomo v glavnih vlogah občudovali kar dva oskarjevca: Marlena je Reese Witherspoon (oskar za film Hoja po robu), August pa Christoph Waltz (Neslavne barabe); ta se je zato, da bi lahko zaigral v Vodi za slone, odpovedal vlogi Sigmunda Freuda v filmu Davida Cronenberga (vlogo je potem prevzel Viggo Mortensen). Mladega Jacoba igra Robert Pattinson, sicer zvezdnik v filmu Somrak, enem najslabših filmov minulega leta (nominiran je bil kar za devet »zlatih malin«), ostarelega Jacoba pa upodablja Hal Holbrook. Ampak knjiga je vendarle knjiga! Užitek ob gledanju filma redkokdaj prekaša tistega ob branju romana. Ali bo ustvarjalcem tega filma uspelo v kinematografe privabiti toliko gledalcev, kolikor je bilo navdušenih bralcev romana? Počakajmo na film! Roman Voda za slone je prevedla Lili Potpara in bralcem Dijaki slovenskih srednjih šol, ki bodo maturirali drugo leto, bodo morali za esej na maturi pri slovenščini prebrati več dram, ki jih je v začetku februarja izbrala Državna predmetna komisija za slovenščino. Ena od njih so Stebri družbe znamenitega norveškega dramatika Henrika Ibsena. smo ga ponudili že spomladi 2008, ne dolgo po izidu izvirnika. Kmalu bo ta prisrčni roman zasijal še v novi preobleki, v večjem formatu ter z naslovnico s filmskim motivom, hkrati pa izide tudi Opičja hiša, ki jo je Sara Gruen objavila lani. Knjigi boste lahko v knjigarnah kupili že sredi aprila, junija pa brž v kino! NaBERITE si knjig! – od 18. do 22. aprila 2011 Trije znameniti književniki, Miguel de Cervantes (na sliki), William Shakespeare in Garcilaso de la Vega, so umrli istega dne – 23. aprila 1616. 23. aprila so se rodili nekateri drugi znani književniki, na primer Halldór Kiljan Laxness (1902), Vladimir Nabokov (1899) in Manuel Mejía Vallejo (1923). V počastitev teh in vseh književnikov sveta je UNESCO razglasil 23. april za svetovni dan knjige in avtorskih pravic. Tega dne si podarjamo knjige in vrtnice – simbola kulture in ljubezni. Društvo slovenskih pisateljev letos prireja že 16. slovenske dneve knjige, ki so posvečeni temu prazniku. Glavno dogajanje in prodaja knjig bosta v Ljubljani na Mestnem trgu in Stritarjevi ulici, in to ves teden od 9.30 do 19.30. Poiščite Modrijanovo stojnico in si naberite knjige za prihajajoče spomladanske in poletne dni. Knjige bodo na voljo po ugodnih, znižanih cenah, kar je še razlog več za nakup. Posebej privlačna bo ponudba knjig iz zbirke EUROMAN – tri leta po izidu bo Josip Vidmar: Moj obraz Dan upora proti okupatorju, 27. april, ki je državni praznik in zato dela prost dan, smo pred leti praznovali kot dan Osvobodilne fronte ali dan OF. Na ta dan leta 41 – tega je torej 70 let – je bila v Ljubljani ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda, ta prelomna odločitev za prihodnost Slovencev pa je bila sprejeta v stanovanju književnika Josipa Vidmarja. Josip Vidmar se je rodil 14. oktobra 1895 in umrl 11. aprila 1992 – drugo leto ob temle času bo torej minilo 20 let od njegove smrti. Pri založbi Modrijan pa je že v pripravi knjiga Vidmarjeve casopis-april-2011.indd 30 hčerke Žive Vidmar – Josip Vidmar: Moj obraz. V bistvu gre za avtobiografijo – Živa v predgovoru zapiše: »Nič nisem napisala sama, samo izbrala sem pripoved, ki jo je o svojem življenju zapisal v svojih delih Josip Vidmar sam.« Na koncu knjige je podrobna kronologija Vidmarjevega življenja in dela. Knjigo, ki izide malo pred 27. aprilom, bomo podrobneje predstavili v novembrskem Modrijanu. Ibsenovi Stebri družbe v novem prevodu za maturante mogoče knjige kupovati po 4,99 €, kar je izvrstna priložnost, da si dopolnite zbirko, kakršne na slovenskem knjižnem trgu najbrž ne bo nikdar več. ki bo pri naši založbi izšel pred začetkom šolskega leta 2011/12. Na sliki je Henrik Ibsen na upodobitvi slikarja Eilifa Peterssena. Prevod v slovenščino sicer že obstaja – leta 1966 ga je objavil Janko Moder – seveda pa bodo dijaki raje posegali po novem, sodobnem prevodu odlične prevajalke iz norveščine Marije Zlatnar Moe, Ecov Vrtinec seznamov jeseni tudi v slovenskih knjigarnah Italijanski literarni kritik, romanopisec in semiotik Umberto Eco, ki bo 5. januarja prihodnje leto dopolnil 80 let, je dobitnik številnih literarnih nagrad in nosilec več kot 20 častnih doktoratov (leta 2007 je prejel tudi častni doktorat ljubljanske univerze). Mednarodni sloves dolguje predvsem romanu Ime rože (1980). V slovenskem prevodu lahko beremo tudi več njegovih stvarnih del, a se po uspehu nobeno ne more meriti z Zgodovino lepote in Zgodovino grdega. Nanju se tematsko, vsebinsko in tudi vizualno navezuje nova bogato slikovno opremljena monografija Vrtinec seznamov, ki izide jeseni pri Modrijanu (prevod: Maja Novak). V knjigi se Eco posveča tistim območjem v umetnosti, ki jih zaznamujejo naštevanje, seštevanje, dodajanje, zbiranje in kopičenje elementov. Gre za vrsto znanih in pogosto rabljenih stilskih (retoričnih) pripomočkov, po katerih posegajo zlasti besedni, nič manj radi pa tudi likovni umetniki. Za izhodišče jemlje Ahilov ščit (na katerem Hefajst upodablja ›vse, kar ve‹, a je kljub temu jasno, da čisto vse le ni šlo gor) ter Homerjev popis ahajskih ladij in vojščakov (a bržkone niti celotna Iliada ne bi zadoščala za popoln imenik!), nato pa z antologijskimi odlomki prekrižari mnoga obdobja, avtorje in dela svetovne literarne zgodovine. To literarno ilustracijo avtorjevih teoretskih razlag delovanja seznamov, spiskov, katalogov, popisov, ime- nikov, razvidov … spremljajo smiselno izbrane likovne reprodukcije, ki tudi po svoje prispevajo k mozaiku ›velikih‹ zgodb življenja – vanj lahko le bežno pokukamo, lahko le odstiramo tančice z njega, vendar pa nas v vseh smislih presega, je brez konca, tako kot so neskončni pravi umetniški seznami. Dobrodošli! Založbo Modrijan od marca 2011 najdete tudi na Facebooku! www.modrijan.si modro, rdeče in zeleno na naših straneh se je nemogoče »izgubiti« Kliknite »Všeč mi je« in izberite dobro knjigo. Komentirajte, pohvalite ali pograjajte. Pogovarjajte se o knjigah in avtorjih, o učbenikih in gradivih za učitelje ter sklepajte nova poznanstva. Sodelujte v nagradnih igrah in si ogledujte fotografije z naših dogodkov. ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ 5 % nižje cene že prvi dan izida (modra cena) preprost in varen postopek nakupa vsak dan kaj novega odlomki iz knjig in številne zanimivosti novice, priporočila, vabila, odmevi skoraj sto domačih in tujih ter mednarodnih nagrad nakup učbenikov in delovnih zvezkov 27.3.2011 18:25:21 www.modrijan.si 31 Nagradna kri`anka brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: [email protected] Križem po sv etu Modri janovih knjig VRSTA ORODJA NAJVEČJI KRŠČANSKI PRAZNIK PLEMIŠKI NAZIV IZMAELITOV MEDNAROD. ORGANIZ. DELA TIBETANSKI MENIH SVETOVNA ŠAHOVSKA ZVEZA PISATELJ SARAJLIĆ KNJIGA ROBERTA CALASSA ALEKSANDAR 20 URADNA POTRDITEV 1 ... AMATORIA PISATELJICA SMITH PO MODI (FR.) ČAST STAROGRŠKI PEVEC POZDRAV PRI ODHODU BEOTIJEC POLOŽAJ, DRŽA SRBSKI REŽISER (JOVAN) GRŠKA ČRKA KRAJ PRI OPATIJI AM. PISEC (JOHN) IZTAKANJE ZADNJI DEL LADJE BARVA MEDALJE ZEVSOVA MATI 21 17 OBDOLŽENA ŽENSKA SMEŠNICA PALEC, COLA VRSTA POLIAMID. VLAKNA 3 EGIPTOVSKO MESTO (TELL EL) JOHN NAPIER TURŠKI POVELJNIK VRSTA DIVJE MAČKE (JAGUARUNDI) PREŽIVNINA ZA OTROKE 14 EDVIN ALDRIN KOLUMB. KNJIŽEVNIK MUTIS IME VEČ PAPEŽEV DOMAČA ŽIVAL 9 NEZNANI LETEČI STARORIMSKI PREDMET PESNIK 13 ŠIBKOST, SLABOTNOST 10 SL. IGRALEC (MATEJ) NEM. FILOZ. (GEORG) DEL SARAJEVA NADINE BISMUTH KOLIDŽ PRI LONDONU SOLI ALI ESTRI SOLITRNE KISLINE POŽIREK 22 4 5 6 NAGLASNO ZNAMENJE OLIVER CROMWELL 7 8 2 SL. IGRALEC (ŽELJKO) JED 3 KAREL DESTOVNIK PLOŠČINSKA MERA SADNA PIJAČA MEDMET SMOLAR EMIL NOLDE 9 10 11 VOJAŠKI SODNIK 12 LATA KAČJI UGRIZ GRŠKA POKRAJINA 15 STENSKA OBLOGA VRSTA 16 JUDOVSKI FILOZOF (URIEL) JEZIKOVNI PREGLED SPOLNO POŽELENJE SPISEK NAPAK OTOŠKA DRŽAVA V TIHEM OCEANU TANTAL 2 ULIČNA PRODAJALNA PREDLOG ARABSKA DINASTIJA IZRAELSKI GLASBENIK OFARIM LETOVIŠČE OB ČRNEM MORJU 1 19 TOKOVNI POSREDNIK KARADŽIĆ IGRALKA KRAJNC 11 IT. MOTOCIKLIST (VALENTINO) JOHN OSBORNE VRH V ČRNI GORI ŠUMENJE PAPIRJA 6 ZNAMENJE HRV. FILMSKI IN GLEDALIŠKI IGRALEC JUŽNOAM. GORSTVO NIKOLA TESLA DRŽAVNI ZBOR PRISTAŠ MAOIZMA IGRALKA JANKOVIČ LIGNIT ZLITINA ZA ZOBNE ZALIVKE LJUDSTVO OB NILU OTON ŽUPANČIČ ZAČETNIK PRI DELU 7 FRANCOSKI PLES MARTIN AMIS KEMIJSKI ELEMENT LAKSATIV KAZALNI ZAIMEK NEMŠKI FILMSKI REŽISER (WIM) SIMBOL NAPUŠČ LASTNOST ZAMRAČENEGA ZABAVNA ODDAJA PONAVLJANJE OSEBNI ZAIMEK DRUGO IME ZA NOVO GVINEJO 18 FR. KNJIŽEVNIK (BORIS) VRSTA JADRNICE OSREDNJI DEL NEČESA GLAVNO MESTO LIBIJE 5 MEDMREŽJE MESTO V KAMERUNU JEZIKOSLOVKA JEREB BERILIJ 8 ZUNANJI DEL STROJA LESEN POD GL. MESTO BRITANSKIH DEVIŠKIH OTOKOV SOLMIZACIJSKI ZLOG MAZILO, KREMA 4 BODEČA RASTLINA REINALDO ARENAS 23 OZNAKA V SLOVARJU AVTOR: MILAN ČERNJAK PREBIV. NASELJA NAD DRAVOGRADOM BAKHOVA PALICA 12 13 14 ŠP. PESNIK (BLAS DE) UPODOBITEV GOLEGA TELESA 15 SIVORJAV PTIČ 16 Geslo križanke vpišite na naročilnico in jo pošljite na naš naslov najpozneje do 16. 5. 2011. Izžrebali bomo 10 nagrajencev, ki bodo prejeli knjižno nagrado – eno od prevodnih novosti naše založbe. Žrebanje bo 18. 5. 2011 v prostorih založbe Modrijan. Seznam nagrajencev bomo objavili na naših spletnih straneh www.modrijan.si. Geslo nagradne križanke iz 9. številke Modrijana (november 2010): POIŠČIMO VAŠIM KNJIGAM NOV DOM. Imena nagrajencev so bila objavljena na www.modrijan.si, knjige pa smo poslali po pošti. 17 18 19 20 21 22 23 Nagrade: 1. Albert Christian Sellner, Večni koledar papežev 2. Lejla Kažinić Kreho, Prehrana 21. stoletja za ženske 3.–10. Alan Lightman, Einsteinove sanje Najbolje prodajana Modrijanova knjiga leta 2010 Vatikan, d. d. Iz skrivnega arhiva. Resnica o finančnih in političnih škandalih Cerkve prevod Matej Venier, spremna beseda Mojca Širok | 272 strani | 160 × 235 mm | mehka vezava, zavihi | 29,10 € Gianluigi Nuzzi (1969) je raziskovalni novinar pri italijanskem časopisu Panorama, pred tem ja pisal za casopis-april-2011.indd 31 dnevnika Corriere de la Sera in Il giornale. Od leta 1994 spremlja italijanske politične in finančne škandale. Foto: Igor Modic Gianluigi Nuzzi Leta 2008 je pričel raziskovati dejavnosti Vatikanske banke in skrivni arhiv monsinjorja Renata Dardozzija (1922–2003), ene najpomembnejših osebnosti v vodstvu cerkvenih financ, ki je v oporoko zapisal svojo poslednjo voljo: »Sezna- nite javnost s temi listinami, da bodo vsi izvedeli, kako je bilo.« Njegov arhiv obsega več kot štiri tisoč listin (bančnih izpiskov, pisem, zaupnih poročil, zapisnikov sej upravnih organov, skrivnih bilanc, plačilnih nalogov in kartotek šifriranih računov), ki jih je zbral med dvajsetletnim delom v Vatikanu. Nastala je knjiga Vatikan, d. d., ki jo je Nuzzi objavil sredi leta 2009. V Italiji je bilo kljub ignoran- ci medijev že v prvem letu po izidu prodanih več kot 200.000 izvodov. Knjiga je v slovenskem prevodu izšla sredi leta 2010, Nuzzi je takrat pripotoval v Slovenijo in jo predstavil v Modrijanovi knjigarni. Pred kratkim je Nuzzi v sodelovanju s Claudiem Antonellijem izdal knjigo Metastaza, v kateri obravnava razraščanje kalabrijske mafijske združbe 'Ndrangheta v severni Italiji. Prevod je že v pripravi. 27.3.2011 18:25:28 www.modrijan.si 32 Zadnja beseda Branje kar tako Kratko obdobje povsem neobremenjenega branja najbrž sega v moje zgodnje otroštvo. Ko sem se naučila brati, sem to počela najraje od vsega, pri tem užitku pa me sprva ni oviralo nič razen spanja. To se je spremenilo z vstopom v šolo, ko se je bilo treba posvečati tudi učenju, branje leposlovja pa je bilo vse bolj odloženo oziroma omejeno na tako imenovani prosti čas. A še potem, ko sta učenec ali učenka izpolnila učne obveznosti, naj bi se po prepričanju odraslih raje razvedrila z igro ali si prezračila možgane v naravi. Skratka, pojavilo se je vprašanje »koristnosti« branja knjig zaradi branja samega. Čeprav skorajda nisem poznala ljudi, ki bi veliko brali ali redno kupovali knjige, je bilo precej razširjeno skorajda mitsko prepričanje o škodljivosti pretiranega ždenja za knjigami. Še danes težko presodim, čemu je bila takšna previdnost sploh namenjena. Slišala pa sem zgodbice o ljudeh, ki so menda preveč brali, zaradi česar so postali nekoristni, slabovidni, duševno nestabilni, leni in nedružabni. Nekaterim se je bojda celo zmešalo, še zlasti tistim, ki so brali stripe, kajti sličice v kombinaciji z besedami so veljale za še posebej zahrbten izdelek, ki svojim bralcem, pa tudi bralkam sčasoma lahko omrači um. Sicer pa je oznaka biti »prepameten«, torej preveč načitan in tako odtujen od svoje okolice, pomenila, da je posledica pretiranega nagnjenja do branja lahko tudi ta, da ne ločiš več realnosti od fikcije. Čeprav seveda ni nobenih dokazov za to, da bi tisti, ki se le redko podajajo v tako imenovane fiktivne umetniške svetove, zelo dobro zaznavali vsakdanjo realnost. Seveda mi ta neoprijemljiva opozorila niso mogla priskutiti branja, sčasoma pa sem zaradi branja kar tako, ki torej nima neposredne koristi, le razvila neko čudaško slabo vest, ki se je še dandanes nisem znebila, in občutek, da si za branje leposlovja pravzaprav moraš ukrasti čas. A prav zaradi te kraje sem še raje brala, še posebej v času študija, ko sem komajda utegnila sproti požirati vso strokovno literaturo. Kot tatica sem tudi med duhamornimi predavanji pod zvezkom skrivala knjigo ali pa sem se nekaj dni pred izpitom lotila branja romana, ki ga ni bilo mogoče odložiti. Prisegla sem si, da potem, ko bom končala študij, ne bo tako in da bom brala več leposlovja, predvsem pa neobremenjeno. A življenje ni nikoli postalo eno samo branje, četudi se ukvarjam prvenstveno s pisanjem in prevajanjem. Prekomerno branje, torej brez predaha za Foto: Barbara Berce Suzana Tratnik prevetritev možganov, pa si lahko privoščim na vlaku, letalu, v čakalnici, na plaži in takrat, ko zbolim. Pa še zdaleč nisem edina. Pogosto slišim tudi od drugih, kako jih jezi, ker imajo slabo vest, če berejo knjigo za svoj užitek, namesto da bi počeli kaj bolj koristnega, torej delali za denar, pospravljali, telovadili ali se družili. Knjiga seveda velja za omiko z neko dodano vrednostjo, katere učinki naj bi bili razgledanost, visoka pismenost in še marsikaj. Zato pa se velikokrat poudarja tudi velika količina knjig, ki jih je nekdo prebral. Nekateri tudi močno razvijejo veščino diagonalnega branja in menda brez težav izluščijo bistvo nekega dela in hitro presodijo, koliko je vredno. A od površinskega, instantnega branja se ti gotovo ne more zmešati, tako kot se je nekaterim iz zgodbic v mojem otroštvu. V diagonalnem branju pač ni mogoče doživljati posebnega ugodja. Takšnega, kot ga pozna Laura Brown v romanu Ure ameriškega avtorja Michaela Cunninghama, ki se pred svojo družino in vsemi drugimi za nekaj ur umakne v hotel, sicer z namenom, da bi naredila samomor, a najprej naredi še nekaj bolj pregrešnega. Ker ima v hotelski sobi popolno zasebnost, si ukrade čas in bere roman Gospa Dalloway Virginie Woolf. Modrijan založba, d. o. o. Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana Pisana tržnica besed, tega osnovnega gradnika medčloveških odnosov, ki svoje spremljevalce kdaj pustijo na cedilu in jih drugič zapeljejo v tragičen konec. Ki se včasih razpletajo v neuresničena pričakovanja in naslednjič v vedra upanja. Roman Rozina novo Šumijo besede domače 144 strani | 120 × 190 mm | mehka vezava z zavihi | 13,80 € Besede v Rozinovi zbirki kratkih zgodb šumijo, se kot gumijaste žogice odbijajo od naslovnikov ali pa se ukrivljajo v nove pomene in napačna razumevanja. Nastopajoči se skozi zmedo sporočil, ki jih oblikujejo besede, prebijajo vsak po svoje. Pisatelj v uvodni zgodbi, postavljen v vlogo slavnostnega govornika, se po tem, ko so njegove besede že desetič zavrnjene, v tragičnem zaključku sam sooči z njimi. Tudi postarana pripovedovalka v zadnji zgodbi ugotavlja podobno – nikogar ne zanima, kar še želi povedati, in preslišano je bilo tisto, kar je že povedala; zato se odloči preseliti v svet tišine, v nemost in gluhost. Pripovedovalec druge zgodbe strastno mrcvari besede in jih zlaga v nesmiselne skupine, naslednji pa z njimi oblaga prvotno sporočilo, da bi ga hkrati zakril pred množico in jasno razprl pred osebo svojega poželenja. Publicistu iz četrte zgodbe uspeva iz kakršnihkoli že besed sestaviti ljudi in dogodke, ki imajo videz prepričljive resničnosti, šegavi dedek pa z lahkotno igrivostjo iz mnoštva besed lušči osupljajoče skrivnostna sporočila. Včasih pa besede zavladajo nastopajočim in jih kot marionete vodijo po prizorišču zgodb ... Ko sem nedavno pisala neko drugo kolumno, je moj pogled pritegnil kup knjig, nabranih z zadnje tiskovke Škuc-Lambde. Vzela sem roman Valencia mlajše ameriške avtorice Michelle Tea in ga začela brati. Pa saj nihče ne ve, sem si rekla, da sredi delovnega dne ležim in berem o dogajanju na živahni lezbični sceni v San Franciscu, kjer so tudi literarni večeri del nočnega življenja in kjer nikogar ne moti oznaka lezbične literature. Te dni si med popravljanjem prevoda romana Moja strgana nit radikalnega ameriškega avtorja Dennisa Cooperja, ki sem ga s samim prevajanjem prebrala večkrat, kradem čas in vmes prebiram Večno vojno stanje, kratke zgodbe Urške Sterle, in Molji živijo v prahu, roman Nataše Sukič. Svojo vest mirim tako, da to moje branje ni samo užitkarsko, ampak tudi »koristno«, ker bom vodila literarni večer z avtoricama ali pa kaj napisala o prebranih knjigah, čeprav tega ne počnem redno. Na mizi imam tudi kratkoprozno zbirko Kino Lika hrvaškega avtorja Damira Karakaša. Tisti, ki mi jo je podaril, je rekel, da je zelo zanimiva, zato si zanjo moram ukrasti čas. Tudi to je poseben način moje kraje časa za branje, da namreč rada posežem po knjigah, ki niso nujno deležne niti promocije niti kritiških ocen. NaBERITE si knjig – na 16. slovenskih dnevih knjige od 18. do 22. aprila 2011 v Ljubljani! Uredila: Bronislava Aubelj Sodelovali so: Milan Černjak, Meta Kušar, Igor Modic, Julij Nemanič, Maja Novak, Aljana Primožič, Đurđa Strsoglavec, Katarina Štilec, Suzana Tratnik, Aleš Učakar, Neža Zajc Oblikovanje: Branka Smodiš, Goran Čurčič in Vilma Zupan Prelom: Vilma Zupan, Dušan Obštetar (križanka) Izdala in založila: Modrijan založba, d. o. o. Direktor: Branimir Nešović Tisk: DELO, d. d. Tiskarsko središče, Dunajska 5, Ljubljana Naklada: 92.500 izvodov Ljubljana, april 2011 Naslednja številka izide novembra 2011. Modrijan založba, d. o. o. Poljanska cesta 15 p. p. 2004, 1001 Ljubljana telefon: (01) 236 46 00 faks: (01) 236 46 01 e-pošta: [email protected] V časopisu so novosti založbe in druge knjige, ki so bile že predstavljene v kateri od prejšnjih številk. Podatki o sofinancerjih posameznih knjig so objavljeni na www.modrijan.si. Bralce vabimo k obisku naših spletnih strani, kjer bodo našli še preostale knjige založbe Modrijan. casopis-april-2011.indd 32 27.3.2011 18:25:36
© Copyright 2024