1. No category

STROKOVNI PRISPEVKI
Avtor:
mag. Jože Katanec
Antibakterijska sredstva
1 Uvod
V modernem času smo vse bolj osveščeni o boleznih, ki jih povzročajo
bakterije in ki se lahko pojavijo zaradi neustrezne higiene in antibakterijske
zaščite. Bakterije postajajo vse bolj trdovratne, pojavljajo se nove,
odpornejše oblike. Poleg bakterij so še drugi mikrobi, kot so virusi, alge in
plesni, ki prav tako lahko negativno vplivajo na naše življenje.
Mag. Jože Katanec
Inovacijski center, Intelektualna
lastnina
Antibakterijska sredstva imajo
lahko poleg njihove koristnosti
pri zatiranju škodljivih bakterij
tudi precej negativen vpliv na
naravo in tudi na človeka
Na trgu je precej gospodinjskih aparatov z vgrajenimi antibakterijskimi
zaščitami (predvsem od vzhodnih proizvajalcev - korejskih, japonskih,
kitajskih in turških). Po drugi strani pa je prisoten vse močnejši glas
naravovarstvenikov, podkrepljenih z znanstvenimi raziskavami,
laboratorijskimi in kliničnimi testi, ki govorijo o tem, da lahko imajo
antibakterijska sredstva poleg njihove koristnosti pri zatiranju škodljivih
bakterij tudi precej negativen vpliv na naravo in tudi na človeka. Zato je
prav, da spoznamo različne možnosti antibakterijskih principov oziroma
sredstev.
2 Mikroorganizmi
V splošnem imajo
mikroorganizmi mnogo večji
pozitiven kot negativen vpliv na
človeško življenje
V splošnem imajo mikroorganizmi mnogo večji pozitiven kot negativen
vpliv na človeško življenje. Brez njih ne bi bilo metabolizma v našem
telesu, mnogih vrst hrane (kruha, mlečnih izdelkov, alkoholnih pijač, kisa,
čokolade, ...), nekaterih zdravil, uporabljamo jih v industriji itd. Poleg
tega lahko na nas vplivajo tudi negativno: povzročijo lahko pokvarljivost
hrane, pojav neželenih vonjav, estetske in konstrukcijske spremembe
gospodinjskih pripomočkov in aparatov, bolezni ali celo smrt.
Mikrobi se pojavljajo povsod, v zemlji, kamninah, vodi, zraku, rastlinah in
živalih. V našem telesu jih je na milijarde. Mikroorganizmi se lahko razvijajo
ali vegetirajo in čakajo na ugodnejše pogoje za razmnoževanje tudi v
okoljih, kjer ne preživi nobena druga vrsta življenja. Najdemo jih v solinah,
večnem ledu na Antarktiki, kamninah in vročih vodnih vrelcih, globoko v
morju, tudi pod pritiskom do 600 barov.
Za človeka so najpomembnejši mikroorganizmi, ki pripadajo skupini t.
i. mezofilov, ki najbolje uspevajo pri temperaturah od 10 do 50º C. Med
njimi so bakterije, ki se zelo pogosto pojavljajo v gospodinjstvu: delovnih
površinah, aparatih in v hrani ter največkrat povzročajo bolezni.
2.1 Odbijanje bakterij od površine
Najbolje je, če lahko zagotovimo za razvoj mikroorganizmov čim bolj
neprijazne pogoje. Poleg klimatskih pogojev (temperatura, vlaga) je to
lahko tudi kvaliteta površin.
Pri odbojnih površinah ne nastopa uničevanje bakterij, temveč gre za
preprečevanje vezanja oz. nalaganja le-teh na površino. Takšen učinek
dosežemo pri pogojih enakega elektrostatičnega naboja površine in
bakterije ali v primerih ultra hidrofobnih površin, kjer je kot omakanja večji
od 150º (to lahko npr. dosežemo z nanoprevlekami na osnovi TiO2). Še
posebej je takšna protimikrobna zaščita primerna v kombinaciji z rednim
čiščenjem površin.
4
LETNIK 21. ŠT. 7-9/2012
STROKOVNI PRISPEVKI
Slika 1: Odbijanje bakterij
od površin: zaradi enakega
elektrostatičnega naboja (a),
zaradi ultra hidrofobne površine
(b)
Slika 2: Primer ultra hidrofobne
površine v naravi: lotosov list
(Foto: J.Pan, 2007)
Antimikrobna sredstva lahko delujejo na več načinov, vendar najpogosteje
tako, da se sproščajo s površin. Lahko delujejo tudi na »daljavo« (npr.
ionizacija, UV-žarki, klorov dioksid).
2.2 Uničevanje bakterij preko površin
Ločimo antimikrobne dodatke, ki ne migrirajo, in tiste, ki migrirajo iz
površinskih plasti.
Bioaktivni polimeri
Bioaktivni polimeri so antimikrobno aktivni brez migracije aktivne snovi
iz površine. Najpogosteje uporabljen je kitosan, ki je linearni polisaharid,
pridobljen z deacetiliranjem kitina. Njegove aminoskupine interferirajo z
negativno nabitimi celičnimi strukturami bakterije. Hkrati kitosan s kelatno
vezavo veže esencialne kovine (npr.cink), ki so potrebne za rast bakterij.
Nova skupina bioaktivnih snovi so t. i. SAM polimeri (Sustainable Active
Microbicidal Polymers), pri katerih načina delovanja še ne poznamo do
potankosti. Razlog bakteriocidnega delovanja naj bi bile aminokisline
na njihovi površini. Domneva se, da se zaradi le-teh lokalno poveča pH
vrednost in separacija naboja na površini bakterij
Bakteriocini
Bakteriocini so antibakterijski proteini, pridobljeni iz mikroorganizmov.
Primer je nisin. Celico mikroorganizma uničuje preko interakcije s
plazemsko membrano. S tem je oslabljena njena polprepustnost. To
povzroči nepravilno ionsko izmenjavo in spremembo pH vrednosti ter
končno razkroj celice.
Encimi
Encimi so navzoči povsod v naravi. Žive organizme varujejo pred
škodljivimi mikroorganizmi. Zelo znan in razširjen encim je lizocim, ki ga
lahko izoliramo iz jajčnega beljaka. Je preprost peptidni protein, ki razkroji
vezi med disaharidi celične stene oz. peptidoglikana.
5
LETNIK 21. ŠT. 7-9/2012
STROKOVNI PRISPEVKI
Organske kisline
Organske kisline lahko pridobimo iz rastlin. Tako lahko npr. antibakterijsko
zelo učinkovito sorbinsko kislino dobimo iz plodu jerebike. Organske
kisline lahko uničijo bakterijo s tem, da negativno vplivajo na njen celični
metabolizem, se vežejo na encime, reagirajo s celično steno in spremenijo
pH vrednost intracelične homeostaze.
Antimikrobni rastlinski izvlečki
Posamezni rastlinski izvlečki imajo dobro antimikrobno delovanje (npr.
pridobljeni iz cimeta, timijana, rožmarina, česna, gorčice, hrena). Ob
stiku bakterije s temi snovmi nastopi uničenje le-te zaradi kelatne vezave
ključnih kemikalij ali oksidativne razcepitve disulfidnih vezi. Zaradi vpliva
na celično membrano se porušijo presnovne poti. Za razliko od drugih
antimikrobnih snovi so zgoraj omenjeni rastlinski izvlečki malo toksični
za celice sesalcev. Da bi bili antibakterijsko dovolj učinkoviti, morajo biti
prisotni v velikih koncentracijah. To je v večini primerov problematično
zaradi njihovega močnega vonja in okusa. Antimikrobne rastlinske izvlečke
uporabljajo zlasti za antibakterijsko zaščito embalaže.
Kovine
Antimikrobna zaščita s pomočjo kovin, ki delujejo antibakterijsko, je
zaradi obstojnosti oziroma delovanja v različnih pogojih (temperaturna
in mehanska stabilnost) najbolj razširjena. Najbolj znani kovini z
antibakterijskim učinkom sta baker in srebro. Dolgo znan, razširjen ter
laboratorijsko in klinično preizkušen je antibakterijski učinek srebra.
Srebro
Laboratorijski in klinični testi so pokazali učinkovitost in dokaj varno uporabo
antimikrobnih aditivov na osnovi srebra. V Gorenju smo praktično preverili
antibakterijsko učinkovitost srebrovih ionov, ki se dodajajo zadnji vodi za
izpiranje pralnega stroja proizvajalca Samsung, znanega po tem, da je prvi
patentiral in komercialno uporabil antibakterijske zaščite na osnovi srebra. Ta
pralni stroj ima vgrajeno posebno enoto, opremljeno s srebrovimi ploščicami,
kjer se z elektrolizo v vodo izločajo srebrovi ioni. S strojem smo oprali testne
krpe pod enakimi (standardnimi) pogoji, le da je bil enkrat vključen sistem za
generiranje in dodajanje srebrovih ionov, drugič pa ne. Z meritvami na ICP
spektrometru smo izmerili koncentracije srebrovih ionov v vodi za izpiranje.
Znašale so od 0,17 do 0,35 mg/l. Pralne programe smo izbrali glede na vrsto
materiala testnih krp. Izvedli smo po šest pranj za vsak tip testnih krp (bombaž,
poliester in poliamid). Po končanem pralnem ciklu in opravljenem sušenju smo
v švicarskem laboratoriju Sanitezed AG po standardu JIS L 1902 (uporabljena
bakterija Staphylococcus aureus) izmerili antibakterijsko učinkovitost. Rezultati
so pokazali zelo močno antibakterijsko delovanje, ne glede na material testnih
krp v primeru, ko so bile le-te med pranjem obdelane s srebrovimi ioni (v
povprečju 99,6 % prekinitev rasti bakterij glede na pogoje testa).
Slika 3: Shematski prikaz
pralnega stroja z generatorjem
srebrovih ionov
6
LETNIK 21. ŠT. 7-9/2012
STROKOVNI PRISPEVKI
Srebrovi ioni reagirajo z donorji elektronov, npr. s kemijskimi spojinami,
ki vsebujejo žveplo, kisik ali fosfor. To so lahko proteini v celični steni ali
membrani, encimi in DNK. Vezava srebra v celične strukture deaktivira
proteine, povzroči odcepitev ali razkroj celične stene, spremembo DNK in
končno destrukcijo celice.
Slika 4: Delovanje srebrovih
ionov na bakterijo
(Vir: prospekt Sanitized AG,
2004)
Glede na ugotovitve ameriškega inštituta Silver Institute prevladujejo
trije mehanizmi delovanja Ag+ : katalitična oksidacija, reakcija s celično
membrano in vezava na DNK.
Katalitična oksidacija
Srebro ima v ionski obliki zmožnost absorbcije kisika in deluje kot
katalizator pri oksidaciji. Atomi kisika, absorbirani v raztopini na površini
srebrovih ionov, zelo hitro reagirajo s sulfidrilnimi (-S-H) skupinami, ki
jih vsebujejo beljakovinske molekule, ki gradijo celične membrane. To
povzroči, da atomi žvepla tvorijo R-S-S-R vezi, kar blokira respiracijo
in povzroči celično smrt. Do smrti mikroorganizmov torej pride zaradi
katalitične redoks reakcije oziroma uničenja membranskih proteinov, ki
nastopi ob prisotnosti koloidnega srebra.
Reakcija s celično membrano bakterije
Dokazano je bilo, da se srebrovi ioni vežejo na proste radikale, ki so na
površini celične membrane. Tako se oslabi celični respiratorni sistem in
blokira sistem izmenjave energije. Ena od razlag temelji na lastnostih
zgradbe encimov: za biokemično aktivnost so potrebni specifični encimi.
Običajno je za delovanje encima potreben specifični kovinski atom, ki
je vgrajen v matrico njegove molekule. V encimih lahko kovine z večjim
številom valenčnih elektronov nadomestijo tiste z nižjim, kar onemogoči
normalno encimsko delovanje. Srebro, ki ima valenčno število +2, lahko
zamenja kovine z manjšo ali enako valenco.
Povezava z DNK
Študije s Pseudomonas aeruginosa, ki je zelo trdovratna in odporna
bakterija, so pokazale, da se več kot 12 % srebra veže na DNK. Čeprav je
ostalo nepojasnjeno, kako se lahko srebro veže na DNK, ne da bi uničilo
vodikove vezi, ki držijo strukturo skupaj, je bilo dokazano, da je preprečeno
odvijanje DNK verige, kar je bistvena stopnja pri delitvi (razmnoževanju)
celic. Zaradi delovanja na bakterijske encime imajo srebrovi ioni opazen
negativen vpliv na rast bakterij, v vakuolah in celični steni pa se kopičijo v
obliki granul (zrn). To ovira delitev celic ter uničuje celični ovoj in notranjo
zgradbo bakterijske celice. Sama velikost celice se zato poveča, nastopijo
anomalije citoplazme in njene membrane ter zunanjih celičnih struktur.
V nadaljevanju so na kratko predstavljene bistvene ugotovitve študije
antibakterijskega učinka na Staphylococcus aureus in Escherichia coli, ki ga
imajo srebrovi ioni, generirani z elektrolizo.
7
LETNIK 21. ŠT. 7-9/2012
STROKOVNI PRISPEVKI
Analizirane so bile rast, morfologija in zgradba bakterijskih celic po njihovi
izpostavitvi srebrovim ionom. Antibakterijski učinek se je ugotavljal s
pomočjo običajnega štetja kolonij na plošči (plate count method) in
pretočne citometrije (flow cytometric analysis). Po izpostavljenosti tekočini
s srebrovimi ioni je bilo ugotovljeno zmanjšanje za več kot 5 log10 CFU/ml
tako pri S. aureus kot tudi pri E. coli bakterijah.
S presevnim elektronskim mikroskopom (TEM) so bile po delovanju
srebrovih ionov ugotovljene znatne spremembe celične membrane, kar
lahko povzroči celično smrt. Torej lahko s srebrovi ioni uničujemo nevarne
S. aureus in E. coli bakterije.
Obramba celice pred škodljivim delovanjem srebra je odvisna od
koncentracije srebra in individualne občutljivosti celice na srebrove ione.
Velja, da so gram-pozitivne bakterije manj občutljive na antibakterijska
sredstva zaradi tega, ker vsebujejo peptidoglikan, ki preprečuje vstop
srebrovih ionov.
Zunanji faktorji imajo velik vpliv na učinkovitost antibakterijskega
delovanja srebra. Aminokisline, zlasti tiste, ki vsebujejo tiolne skupine, se
vežejo na srebrove ione in s tem slabijo antimikrobno učinkovitost. Tudi
temperatura je zelo pomembna. Zaradi zmanjšanja kinetike se pri nižjih
temperaturah zmanjša izločanje srebra iz nosilcev.
Klorov dioksid
Antimikrobna zaščita s klorovim dioksidom (ClO2) temelji na osnovi
oksidacije življenjsko pomembnih komponent bakterijske celice. Ameriški
urad za zdravila FDA (Food and Drug Administration) je dovolil uporabo
klorovega dioksida za stik z živili. Vendar se kaže, da v nekaterih primerih
ClO2 ni primerno zaščitno sredstvo. Povzroči lahko spremembo barve
mesa (npr. piščančjega). Pri koncentracijah nad 10 ppm lahko že začutimo
njegov specifičen vonj. S posebnimi postopki se lahko ClO2 veže v dele
embalaže in se sprosti šele takrat, ko pridejo le-ti v stik z vlago.
Ultravijolična svetloba
Z UV-svetlobo lahko uničujemo mikroorganizme direktno (uporaba UVspektra v področju višjih energij fotonov: UV-C žarki) ali indirektno (UV-A
sevanje) s pomočjo fotokatalizatorjev. O slednjem smo pisali v prejšnji
številki GIB-a.
Uničevanje škodljivih organizmov z UV-svetlobo je že dolgo znano. Leta
1903 je bila za odkritje uničevanja povzročitelja tuberkoloze z UV-žarki
podeljena Nobelova nagrada. Kasneje so to antibakterijsko sredstvo
izpodrinila cenejša, zlasti kemična sredstva. V zadnjem času pa spet
dobiva na veljavi, ker ima ob pametni uporabi najmanj vpliva na okolje.
Dezinfekcijo zraka ali vode lahko izvršimo v komori z virom UV svetlobe in
ograjeno z zrcalnimi stenami.
Pod ultravijolično svetlobo prištevamo elektromagnetno valovanje
valovnih dolžin 10 do 400 nm, čemur ustreza energija fotonov od 3 do 124
Ev. Običajno delimo UV-svetlobo na UV-vakuumsko področje (valovne
dolžine do 200 nm, ta svetloba ni obstojna v zraku, ker jo takoj absorbirajo
kisikove molekule), UV-C (200-280 nm), UV-B (280-315 nm) in UV-A (315400 nm).
Slika 5: Območje UV svetlobe
in krivulja porazdelitev
antibakterijske učinkovitosti po
valovnih dolžinah
8
LETNIK 21. ŠT. 7-9/2012
STROKOVNI PRISPEVKI
Za protimikrobno delovanje je
najoptimalnejša uporaba UVsvetlobe v področju valovnih
dolžin 245-285 nm
Ultravijolična svetloba uničuje celice zaradi absorbcije fotonov v
proteinih in nukleidnih kislinah. Za direktno protimikrobno delovanje je
najoptimalnejša uporaba UV-svetlobe v področju valovnih dolžin 245285 nm. Najboljša absorbcija je pri valovni dolžini 254 nm. To povzroči
tako velike mutacije DNK, da posledično nastopi smrt celice. Stopnja
uničenja mikroorganizmov je odvisna od količine doziranja UV-svetlobe.
Le-ta je zmnožek med intenziteto sevanja ( mW/cm2) in časom doziranja
(s). Raziskave so pokazale, da je pri enaki količini doziranja približno
enak protimikrobni učinek ne glede na to, ali je bila intenzivnost večja
pri krajšem času ali pa je manj intenzivno doziranje potekalo v daljšem
časovnem obdobju.
Slika 6: Mutacija DNK celice
zaradi absorbcije fotonov UV
svetlobe (vir: www.bersonuv.
com)
Dezinfekcija z UV-C svetlobo je primerna za embalažni material in nekatere
površine, ki so v stiku s hrano, prav tako pa tudi za dezinfekcijo zraka in
vode. Znana je tudi uporaba UV-svetlobe za površinsko dezinfekcijo sadja
in zelenjave ter dezinfekcijo pitne vode in sira med skladiščenjem. Vendar
lahko UV-svetloba zelo kvarno vpliva na plastične materiale (pospešeno
staranje) kot tudi na kvaliteto živil (razbarvanje, žarkost, uničenje
vitaminov).
Za eventualno uporabo pri gospodinjskih aparatih moramo vedeti, da
morajo biti mikroorganizmi direktno osvetljeni, oziroma priti v področje
svetlobe. Vsak zaslon med njimi in virom svetlobnega žarka pomeni
njihovo zaščito.
Ionizacija in ozon
Zrak je mešanica plinov (dušika, kisika, ogljikovega dioksida, vodne pare
in v sledeh prisotnih drugih plinov). Molekule le-teh lahko z oddajanjem
ali sprejemanjem elektronov postanejo ioni. To je lahko povzročeno zaradi
razkroja radioaktivnih elementov v sledeh, ob naravnih pojavih, kot so
padanje vode ob slapovih, pri nevihtah zaradi strel ipd.) Praktično so
ioni v zraku vedno prisotni. Običajno je v naravi za dvajset odstotkov več
negativnih kot pozitivnih ionov.
Bistveno večje gostote ionov v zraku lahko proizvedemo umetno. Za
produkcijo ionov je zelo razširjena uporaba t. i. korona ionizatorja zraka.
Le-ta uporablja električno polje velike gostote, ki je ustvarjeno tako, da je
priključena visoka napetost na zelo majhno površino (npr. ogljeno konico),
ki je v stiku z zrakom. Ker je v zraku vedno prisotnih tudi nekaj prostih
elektronov, le-ti z veliko hitrostjo potujejo proti pozitivno nabiti konici.
Med potjo trčijo ob molekule zraka in iz njih izbijajo še več elektronov. Tako
postajajo molekule pozitivni ioni, ki zaradi električnega naboja potujejo
stran od konice. V primeru, da je na konici negativen pol, teče električni tok
skozi zrak v obratni smeri. Nevtralne molekule lahko sprejmejo elektrone
in postajajo negativni ioni. O ionih malih dimenzij v zraku govorimo
v primeru, ko se okoli ionizirane molekule nabere okoli 10 nevtralnih
molekul zraka in potuje skupaj z njo. Le-te lahko naletijo na večje delce oz.
skupke molekul v zraku (npr. nečistoč, dima ipd.), ki se lahko šibko vežejo
nanje in nastanejo ioni večjih dimenzij, ki potujejo proti in se zaostajajo na
površinah z drugačnim električnim nabojem.
9
LETNIK 21. ŠT. 7-9/2012
STROKOVNI PRISPEVKI
Slika 7: Princip delovanja korona
ionizatorja zraka (vir:www.grin.
com)
Največji antibakterijski učinek
ima ozon, manjši učinek imajo
negativni, še manjši pa pozitivni
ioni
Ozon (O3) je kisikov alotrop, ki je veliko manj stabilen od dvoatomnega
kisika. Zelo majhna začetna reakcijska energija je potrebna, da se razcepi
na dvoatomni kisik in kisikov atom, ki je izredno močan oksidant. Čeprav
se ozon v industriji, medicini in ostalih okoljih, ki omogočajo nadzorovano
uporabo, precej uporablja kot kemijski reagent, dezinfekcijsko sredstvo in
celo za zdravljenje, je uporaba v gospodinjstvu oz. gospodinjskih aparatih
omejena. Je namreč zelo strupen plin, ki lahko že v manjših količinah
povzroči pri ljudeh težave z dihali.
Antibakterijski učinek ionizacije temelji na kombiniranem učinku ozona
in aktivnih (pozitivnih in negativnih) ionov, ki nastanejo z ionizacijo zraka.
To povzroči oksidacijo vitalnih komponent bakterijske celice. S poskusi so
dokazali, da ima največji antibakterijski učinek ozon, ki običajno nastane
pri ionizaciji kot stranski produkt, manjši učinek imajo negativni, še manjši
pa pozitivni ioni. Na rast nekaterih vrst bakterij negativno vpliva tudi samo
elektromagnetno polje, ki je prisotno v napravi za ionizacijo zraka in njeni
bližnji okolici. Glede na preizkuse, ki so jih opravili na univerzi v Padovi z
ionizatorji zraka in primerjalne preizkuse za Gorenje (sušilnik perila) na
Biotehnični fakulteti v Ljubljani, lahko sklepamo, da mora biti ionizator
zraka, ki proizvaja pretežno negativne ione iz zraka, moči vsaj nekaj wattov,
da bi bil antibakterijsko učinkovit.
3 Zaključek
Ker prijaznost gospodinjskih
aparatov do okolja praviloma
pomeni tudi ugodnejši habitat
za pojav mikrobov, postaja
učinkovita antibakterijsko
zaščita vse pomembnejša
10
Poleg zahtev po nižanju proizvodnih stroškov, estetskih, ergonomskih
in funkcionalnih inovacijah imajo v zadnjem obdobju vedno večji, če že
ne prevladujoč vpliv na razvoj gospodinjskih aparatov zahteve po čim
manjši obremenitvi okolja v celotnem življenjskem ciklu proizvodov. Te
vodijo razvoj v smeri zmanjšane porabe vode in energije, uporabi ekološko
sprejemljivih, po možnosti biološko razgradljivih gradnikov in sredstev
za obratovanje. Pri hladilnikih je to lahko zmanjšanje porabe energije
na osnovi boljše izolativnosti in manjših temperaturnih gradientov v
predelkih, pri pralnih strojih uporaba učinkovitih nizkotemperaturnih
pralnih programov in biološko hitro razgradljivih pralnih sredstev, pri
sušilnikih uporaba toplotne črpalke (nižje temperature procesnega zraka)
…
Prijaznost gospodinjskih aparatov do okolja praviloma pomeni tudi
ugodnejši habitat za pojav mikrobov, ki postajajo vse odpornejši. Zato
postaja učinkovita antibakterijsko zaščita vse pomembnejša. Poleg
učinkovitosti bo morala izpolnjevati pogoj, da bo imela tekom uporabe
gospodinjskega aparata, pri njegovi proizvodnji in končni razgradnji
LETNIK 21. ŠT. 7-9/2012
STROKOVNI PRISPEVKI
čim manjši negativni vpliv na mikroorganizme v okolju. Še posebej pa je
potrebno nameniti pozornost pri iskanju kompromisa med antibakterijsko
zaščito in vplivom teh sredstev na človeka. Iskati moramo takšne načine,
ki preprečujejo ugodne pogoje za rast mikroorganizmov (klimatski
pogoji, kvaliteta površin, geometrija, abrazija, …) ali pa jih uničujejo v
omejenih področjih (npr. tok onesnaženega zraka skozi komore, kjer deluje
antibakterijsko sredstvo). V Gorenju smo prvi način uveljavili z uvedbo t.i.
samočistilnega programa v pralnih strojih.
Pomembno je uveljaviti selektivni pristop uporabe, še bolj pa propagiranja
posameznih antibakterijskih zaščit glede na specifičnosti posameznih
trgov. Če je po eni strani zanimanje za takšne izdelke v nekaterih področjih
vse večje, je v deželah z visoko stopnjo ekološke osveščenosti poudarjanje
uporabe antibakterijskih zaščit - zlasti kemičnih, npr. na osnovi nanodelcev,
ioniziranega zraka ali ozona- lahko kontraproduktivno.
11
LETNIK 21. ŠT. 7-9/2012