Bernarda Fink, mezzosopran
KOMORNI CIKEL, 4. abonmajski koncert 2010/2011 Dvorana Union, Maribor, 18. februar 2011, ob 19.30 Bernarda Fink, mezzosopran Anthony Spiri, klavir Koncert sta podprla Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Maribor. Spored Robert Schumann (1810–1856) Sedem pesmi na besedila Friedricha Rückerta Najdražji, tvoje besede op. 101/2 (iz cikla Ljubezenska igra) Iz vzhodnih vrtnic op. 25/25 (iz cikla Mirte) Jasminov grm op. 27/4 Pesem neveste I op. 25/11 (iz cikla Mirte) Pesem neveste II op. 25/12 (iz cikla Mirte) *** Gustav Mahler (1860–1911) Popotnikove pesmi Ko moja draga se možila bo Ko zjutraj šel sem prek poljan V prsih imam razbeljen nož Dvoje modrih oči Cvetlica vdanosti op. 83/2 Moja lepa zvezda op. 101/4 (iz cikla Ljubezenska igra) Lucijan Marija Škerjanc (1900–1973) Gustav Mahler (1860–1911) Pesmi iz poslednjega časa (na besedila Friedricha Rückerta) Dihal sem premili zrak Jesenska pesem Ne glej mi v pesmi Večerna impresija Če ljubiš zaradi lepote Pesem Opolnoči Izgubil sem se svetu Zorko Prelovec (1887–1939) Jesenska noč Josip Pavčič (1870–1949) Ciciban, cicifuj Anton Lajovic (1878–1960) Mesec v izbi Kaj bi le gledal »Leto samospevov« 1840 je bilo za Roberta Schumanna izredno pomembno: po dolgotrajnih bitkah za zvezo s Claro Wieck, ki ji je njen oče hudo nasprotoval, je od leipziških oblasti le dobil dovoljenje za poroko z njo. Kot poročno darilo ji je namenil Mirte, zbirko 26 samospevov – zvrsti, v kateri je našel svoj skladateljski glas in v kateri je lahko zadostil tako svojim glasbenim kot literarnim nagnjenjem. Besedila je izbral med pesniškimi mojstrovinami, ki naj bi jih glasba subtilno oživila v vsej raznolikosti pesniških podob, barv in razpoloženj. Mirte začenjajo in zaključujejo pesmi Friedricha Rückerta; v izbranih treh se zrcali skladateljev odnos do Clare, prepleten s tematiko pomladi, obenem pa so v glasbo empatično prelita tudi občutja mlade neveste. Rückertove pesmi najdemo še v drugih Schumannovih opusih, tako npr. v op. 27, zbirki samospevov na poezijo, pisano pretežno v ljudskem tonu. Jasminov grm poje o občutenju grma, ki sanja pomladne sanje dreves ter se snežnobel zbudi v nov dan. Leto 1849 je pomenilo prelomnico v Schumannovem ustvarjanju samospevov. V novi ustvarjalni fazi se Schum ann kaže kot zrela skladateljska osebnost, ki se je že preizkusila v simfonični glasbi in drugih zvrsteh. Nič več ni bil spontan lirik; samospev je zanj postal objektivna umetniška oblika, dramatična scena, ki jo je spretno oblikoval; skladbe stremijo po jasni obliki in težijo po zaobjetju vsega človeškega, ne le subjektivnega v njem. Tako je večina Schumannovih poznih samospevov zgodnjim enakovredna, čeprav od njih drugačna. Cvet vdanosti iz op. 83 (1850) – povsem drugače kakor Jasminov grm desetletje poprej – na pomlad, sonce in življenje le zasanjano upa. Iz cikla Ljubezenska igra, zaznamovanega z resignacijo in zadržanostjo, ki je leta 1849 nastal na besedila Rückertovega cikla Ljubezenska pomlad, sta izbrana samospeva, ki govorita o občutjih ranjenosti in nizkosti lirskega jaza; le-ta si želi, da bi ga k sebi povzdignili svetloba in lepota njegove izvoljenke, »lepe zvezde«. Lucijan Marija Škerjanc je bil eden osrednjih slovenskih skladateljev svoje generacije. Široko razgledani glasbenik se je šolal v Ljubljani, Pragi, na Dunaju, v Parizu in v Baslu. Deloval je kot skladatelj, pedagog, pianist, dirigent, glasbeni pisec in direktor Slovenske filharmonije. Skladateljsko se je preizkusil skoraj v vseh zvrsteh, slogovno pa izšel iz pozne romantike, čeprav so nanj vplivali tudi tokovi ekspresionizma in impresionizma. Njegova zrela in bogata umetniška osebnost se odraža že v mladostnih samospevih, za katere so značilne spevne melodične linije in bogata zvočnost, zaznamujejo pa jih pretežno temnejše barve. Besedila Škerjančevih samospevov kažejo, kako blizu so mu bila občutja jeseni, večera in umiranja, kot npr. v mladostnih samospevih Jesenska pesem (1918), Večerna impresija (1919) in Pesem (1917), v katerih se impresije jeseni in večera povezujejo s spominom na minulo ljubezen. Jesenska motivika je nagovorila tudi Zorka Prelovca, znanega po zborovskih skladbah in priredbah ljudskih pesmi. Jesenska noč iz leta 1911 je ena zgodnejših uglasbitev poezije Josipa Murna. Podobno kakor drugi Prelovčevi samospevi tudi ta uporablja nekatere nove kompozicijske prijeme, uvaja nove harmonske in ritmične domisleke ter si prizadeva za odmik od ustaljenih romantičnih poti, obenem pa se – kakor je ugotovil Pavle Merkù – ne more izogniti »puccinijevski melodiki« in harmoniji. Josip Pavčič je glasbo študiral na Dunaju, kot učitelj pa je služboval na osnovnih in glasbenih šolah v Ljubljani. Njegovi samospevi kljub formalni naslonitvi na vzore nemške romantike izražajo izvirnost občutja in posluh za slovenski jezik. V samospevih je bil Pavčič tako pri izboru pesnikov kot glasbenih sredstev eklektik v najboljšem pomenu besede, če že ne pomemben v evropskem, pa zagotovo v slovenskem merilu. Samo spev Ciciban, cicifuj odlikujeta izreden čut za melodično linijo ter dovršena klavirska spremljava, ki jima je Pavčič dodal tudi nekaj zanj tako značilnega humorja. Anton Lajovic je bil ena vodilnih osebnosti slovenske glasbe 20. stoletja, pomemben organizator glasbenega življenja na Slovenskem ter glasbeni kritik. Kot skladatelj je bil »pozni romantik z rahlim pogledom naprej«, z značilnim slogom, v katerem je veliko impresionističnih primesi in čustvenosti. Največ je k slovenski glasbi prispeval s svojimi zbori in samospevi. Lajovčevi samospevi pred prvo svetovno vojno so med najpomembnejšimi in najbolj priljubljenimi tovrstnimi deli v slovenski glasbi, odlikujejo pa jih tudi vse kvalitete sočasnega evropskega samospeva. V njih je skladatelj našel svoj individualni glasbeni jezik: skladbe so preproste, a oblikovno dovršene, s širokimi, spevnimi melodičnimi linijami in barvito harmonijo. S posluhom za besedilo je skladatelj vsakemu samospevu vlil poseben izpovedni izraz, ki se skladno z impulzi v tekstu nenehno spreminja. Lep primer sta pesem domotožja Mesec v izbi ter vedrejša pesem Kaj bi le gledal. Jedro ustvarjanja Gustava Mahlerja je samospev, prepleten s simfoničnim ustvarjanjem. Pri komponiranju samospevov je bilo za skladatelja zelo pomembno tudi ljudsko pesništvo. Še preden je poznal Dečkov čudežni rog, je v svojih mladostnih pesmih za glas in klavir oz. orkester že intuitivno zadel melodiko ljudske pesmi. Takšne so Popotnikove pesmi, stvaritve mladostnega genija iz obdobja med letoma 1883 in 1885, ki jih je navdihnila nesrečna ljubezen iz časa njegovega službovanja v Kasslu. Besedila je napisal Mahler sam. Samospevi, napisani z izrednim posluhom za ljudsko melodiko ter občutljivostjo za harmonske učinke in posamezne barve, govorijo o ljubezenskem begu in popotovanju. Toda tukaj, obrat no kot pri Schubertovem Zimskem popotovanju, nesrečnega zaljubljenca obkroža pomladna pokrajina, kontrastna dogajanju znotraj njega. V letih 1901 in 1902 se je Mahler lotil uglasbitev preproste, neposredne Rückertove lirike: »Po Dečkovem čudežnem rogu lahko delam le še Rückerta – […], vse ostalo je lirika iz druge roke.« Skladatelja je najbrž pritegnila tudi neverjetna zvočnost pesmi, ki je obenem vodila njegovo komponiranje. V oblikovanju melodičnih linij je izhajal iz temeljnega občutja, ki preveva posamezno pesem, ne pa iz pomena besed. Klavirski del je vokalu enakovreden in oblikovan izrazito »vokalno«; s to enovitostjo in prepletom je presežena toga kitična struktura. Dihal sem premili zrak je po Mahlerjevih besedah uglasbitev »zadržanega srečnega občutja, kot če se nekdo zadržuje v navzočnosti ljubljenega človeka […], ne da bi bila potrebna ena sama beseda med obema dušama«. Ljubezenska tematika preveva tudi kitični samospev Če ljubiš zaradi lepote. Samospev Ne glej mi v pesmi pa je skladatelj od vseh najmanj cenil, a ljudem naj bi se po njegovih besedah prav zato najhitreje priljubil. Samospev Opolnoči je zasnovan na preprosti, resni motiviki treh punktiranih tonov in lestvičnega postopa navzdol; prežemata ga občutje sakralnega ter pomirjenost z onostranstvom. Morda je skladatelj samega sebe prepoznal in svoj umetniški moto na nek način uglasbil v resigniranem, asketskoeleg ičnem samospevu Izgubil sem se svetu. Katarina Šter Bernarda Fink Bernarda Fink, hči slovenskih staršev, se je rodila v argentinskem Buenos Airesu, kjer je tudi pridobila svojo prvo pevsko in glasbeno izobrazbo (na »Instituto Superior de Arte del Teatro Colón«). Znana je po svoji glasbeni raznovrstnosti, saj izvaja širok repertoar skladb, od stare glasbe pa vse do sodobnih skladb. Redno nastopa z velikimi svetovnimi orkestri, kot so Dunajski filharmoniki, Berlinski filharmoniki, Kraljevi orkester Concertgebouw, Simfonični orkester Bavarskega radia, Londonski in Češki filharmoniki, Evropski komorni orkester, Državna kapela iz Dresdna, Orkester iz Clevelanda in Filadelfije. Med dirigenti, s katerimi je sodelovala, pa naj omenimo imena, kot so Sir Simon Rattle, Semjon Bičkov, Valerij Gergiev, Nikolaus Harnoncourt, René Jacobs, Mariss Jansons, Riccardo Muti, Sir John Eliot Gardiner, Sir Roger Norrington, Herbert Blomstedt, Sir Colin Davis, Trevor Pinnock, Georges Prêtre in Franz Welser-Möst. Na močne odmeve pri kritikih so naleteli njeni operni nastopi, tako v Argentini, kot v velikih evropskih opernih dvoranah. Med znamenitejšimi nastopi v zadnjem času izpostavimo vloge, kot so Cecilia v Mozartovi operi Lucio Silla v dunajskem Theater an der Wien pod vodstvom Nikolausa Harnoncourta, Idamanta v Mozartovi operi Idomeneo v novi produkciji znamenitega režiserja Luca Bondyja in dirigenta Jesusa Lopeza Cobosa v Kraljevem gledališču v Madridu in Irene v Händlovem oratoriju Theodora pod taktirko Ivora Boltona na Salzburškem festivalu. Pela je tudi vlogo Sesta v Mozartvi operi Titus in Idamanta v koncertni izvedbi pod vodstvom Renéja Jacobsa. Obe sta bili posneti in prejeli visoke nagrade. Bernarda Fink redno gostuje z recitali v Dunajskem glasbenem združenju in Dunajski koncertni hiši, na festivalu Schubertiade, v amsterdamskem Concertgebouwu, londonski dvorani Wigmore ter v rodnem Buenos Airesu, nastopa pa tudi v Kraljevem gledališču de la Monnaie v Bruslju, v gledališču Champs-Elysées v Parizu in dvorani Carnegie v New Yorku. V tej sezoni bo nastopila še v Londonu, Imoli, Kempnu in Stuttgartu, poleg tega pa načrtuje še nastope v Bilbau, Nijmegnu in Antwerpnu s Kvartetom Hugo Wolf, s katerim bo na evropski in severnoameriški turneji nastopala še s Sylvio Schwartz, Michaelom Schadeom in Thomasom Quasthoffom. Med vrhunce sedanje in prihajajoče sezone sodijo izvedbe Pergolesijeve kantate Stabat mater z Berlinskimi baročnimi solisti v Lucernu, Mendelssohnovega oratorija Elias z Danielom Hardingom v Lucernu, Bremnu in Stockholmu, Mahlerjeve Druge simfonije s Simfoničnim orkestrom Bavarskega radia, Bachove Maše v h-molu pod taktirko Nikolausa Harnoncourta na Dunaju in v Tokiu, Brahmsove Rapsodije za alt z Bamberškimi simfoniki in Bachovega Pasijona po Janezu z Orkestrom Concertgebouw. Diskografija Bernarde Fink obsega že skoraj 50 posnetkov, vključuje pa dela Monteverdija, Händla, Bacha, Rameauja, Hasseja, Haydna, Schuberta, Rossinija ter tudi Brucknerja in Schumanna. Za mnoge posnetke je prejela najpomembnejša svetovna kritiška in diskografska priznanja ter nagrade (med drugim tudi diapason d’or in grammy). Bernarda Fink je tesno povezana z založbo Harmonia Mundi, za katero je nazadnje posnela Schubertove samospeve s spremljavo Gerloda Huberja, Bachove kantate s Freiburškim baročnim orkestrom ter Schumannove samospeve s pianistom Anthonyjem Spirijem. Njena naslednja solistična zgoščenka, ki bo izšla marca letos, vsebuje samospeve slovenskih skladateljev. Februarja 2006 ji je avstrijski kancler podelil Avstrijsko častno medaljo za umet nost in znanost. Ob tej priložnosti Bernarda Fink prvič nastopa na pevskem recitalu v Mariboru. Anthony Spiri Anthony Spiri velja za enega najbolj vsestranskih in priljubljenih spremljevalcev samospeva na klavirju, ob tem pa je izjemen komorni glasbenik in koncertni solist. Rojen Američan je prejel štipendijo za študij v Evropi, kjer je (na salzburškem Mozarteumu) tudi diplomiral. Najvplivnejši med njegovimi učitelji so bili Erika Frieser, Hans Leygraf, Rudolf Firkusny, Erik Werba in Nikolaus Harnoncourt. Repertoar Anthonyja Spirija je zelo bogat, saj zajema glasbo od 17. do 21. stoletja ter vključuje mnogo manj znanih skladb. Med drugim je premierno izvedel dela sodobnih skladateljev, kot so Sofija Gubajdulina, Rainer Bishof, York Höller in Wolfgang Rihm. Kot solist je koncertiral z mnogimi priznanimi orkestri (Evropski komorni orkester, Komorni orkester iz Basla, Mlada nemška filharmonija, ansambel Wien Modern), redno spremlja mnoge ugledne pevce (Bernarda Fink, Marjana Lipovšek, Peter Schreier, Edith Mathis, Ernst Haefliger, Elisabeth von Magnus in Angelika Kirchschlager), velikokrat pa nastopa tudi z drugimi velikimi glasbeniki v komornih sestavih (ansambel Wien-Berlin, violinist Gidon Kremer ali Kvartet Hagen). Do danes je posnel več zgoščenk z deli Bacha, Regerja, Brahmsa, Mozarta, Gershwina, Milhauda in mnogih drugih, redno pa snema tudi za radijske hiše v Avstriji, Nemčiji in drugod po Evropi. Najodmevnejše so zagotovo njegove serije zgoščenk z deli družine Bach (Johanna Sebastiana, Johanna Christiana, Wilhelma Friedemanna in Carla Philipa Emanuela), kjer se njegova izkušenost druži z mojstrstvom igranja na starih glasbilih (čembalo, fortepiano in orgle). Izdal je študije o Alessandru Scarlattiju in sinovih J. S. Bacha, ob tem pa raziskuje tudi naravo starorimske glasbe in izvajalske prakse gregorijanskega korala. Med leti 1988 in 1993 je bil asistent Nikolausa Harnoncourta, od leta 2001 pa profesor komorne klavirske glasbe na Visoki šoli za glasbo v Kölnu. Robert Schumann Sedem pesmi na besedila Friedricha Rückerta Friedrich Rückert (Informativni prevod: Katarina Šter) Liebster, deine Worte, Op. 101/2 Najdražji, tvoje besede op. 101/2 Liebster, deine Worte stehlen Aus dem Busen mir das Herz. O wie kann ich dir verhehlen Meine Wonne, meinen Schmerz! Najdražji, tvoje besede mi iz prsi kradejo srce. O, kako naj ti prikrijem mojo radost, mojo bol! Liebster, deine Töne ziehen Aus mir selber mich empor, Laß uns von der Erde fliehen Zu der selgen Geister Chor! Najdražji, tvoji toni me vodijo iz mene same kvišku, poletiva stran od zemlje k zboru blaženih duhov. Liebster, deine Saiten tragen Durch die Himmel mich im Tanz, Laß um dich den Arm mich schlagen, Daß ich nicht versink im Glanz! Najdražji, tvoje strune me nosijo v plesu preko nebes, naj se privijem ob tvojo roko, da ne utonem v sijaju! Liebster, deine Lieder ranken Mir ein’ Strahlenkranz ums Haupt, O wie kann ich dir es danken, Wie du mich so reich umlaubt. Najdražji, tvoje pesmi okrog glave mi venec žarkov spletajo, o, le kako naj se ti zahvalim, da si tako bogato me odel. Aus den östlichen Rosen, Op. 25/25 Iz vzhodnih vrtnic op. 25/25 Ich Ich Ich Ich Pošiljam pozdrav, kot vonj vrtnic, pošiljam ga rožnatemu obrazu, pošiljam pozdrav, kot je pomladno ljubkovanje, pošiljam ga očesu, polnemu pomladanske luči. sende einen Gruß wie Duft der Rosen, send’ ihn an ein Rosenangesicht. sende einen Gruß wie Frühlingskosen, send’ ihn an ein Aug voll Frühlingslicht. Aus Schmerzensstürmen, die mein Herz durchtosen, Send’ ich den Hauch, dich unsanft rühr’ er nicht! Wenn du gedenkest an den Freudelosen, So wird der Himmel meiner Nächte licht. Iz neviht bolečine, ki hrumijo v mojem srcu, pošiljam sapico, ki se te ne bo dotaknila z grobostjo! Ko boš pomislila na neveselega, bo nebo mojih noči postalo svetlo. Jasminenstrauch, Op. 27/4 Jasminov grm op. 27/4 Grün ist der Jasminenstrauch Abends eingeschlafen, Als ihn mit des Morgens Hauch Sonnenlichter trafen, Ist er schneeweiß aufgewacht: „Wie geschah mir in der Nacht?“ Seht, so geht es Bäumen, Die im Frühling träumen. Zelen še je jasminov grm zvečer zaspal. Ko so ga z jutranjo sapico zadeli sončni žarki. se je zbudil snežnobel: »Kako se mi je to ponoči zgodilo?« Poglejte, tako je z drevesi, ki v pomladi sanjajo. Lied der Braut I, Op. 25/11 Pesem neveste I op. 25/11 Mutter, Mutter glaube nicht, weil ich ihn lieb’ all so sehr, daß nun Liebe mir gebricht, dich zu lieben, wie vorher. Mati, mati, ne verjemi, da – ker ljubim ga tako zelo –, zdaj ljubezni zate manjka, da te ne ljubim kot poprej. Mutter, Mutter! seit ich ihn liebe lieb’ ich erst dich sehr. Laß mich an mein Herz dich zieh’n, und dich küssen, wie mich er! Mati, mati! Odkar ga ljubim, tebe šele ljubim bolj. Naj te pritisnem na srce, poljubim te, kot mene on! Mutter, Mutter! seit ich ihn liebe, lieb’ ich erst dich ganz, daß du mir das Sein verlieh’n, das mir ward zu solchem Glanz. Mati, mati! Odkar ga ljubim, šele tebe ljubim vso, da si dala mi življenje, ki mi je v tolikšen sijaj. Lied der Braut II, Op. 25/12 Pesem neveste II op. 25/12 Laß mich ihm am Busen hangen, Mutter, Mutter! laß das Bangen. Frage nicht: wie soll sich’s wenden? Frage nicht: wie soll das enden? Enden? Enden soll sich’s nie, wenden? noch nicht weiß ich, wie! Laß mich ihm am Busen hangen, laß mich! Naj mu na prsih slonim, mati, mati! Ne trepetaj. Ne vprašuj: kako se bo obrnilo? Ne vprašuj: kako se bo končalo? Končalo? Končati nikdar se ne sme. Obrnilo? Jaz sama še ne vem, kako! Pusti, naj na prsih mu slonim, pusti me! Die Blume der Ergebung, Op. 83/2 Cvetlica vdanosti op. 83/2 Ich bin die Blum’ im Garten, Und muß in Stille warten, Wann und in welcher Weise Du trittst in meine Kreise. Cvetlica sem v vrtu in moram čakati v tišini, kdaj in na kakšen način boš stopil v moj krog. Kommst du, ein Strahl der Sonne, So werd’ ich deiner Wonne Den Busen still entfalten Und deinen Blick behalten. Če prideš, ti sončni žarek, mi v tvoji radosti prsi tiho zacvetijo in tvoj pogled zadržijo. Kommst du als Tau und Regen, So werd’ ich deinen Segen In Liebesschalen fassen, Ihn nicht versiegen lassen. Če prideš kot rosa in dež, bom tvoj blagoslov zajela v posode ljubezni, ne bom pustila, da usahne. Und fährtest du gelinde Hin über mich im Winde, So werd’ ich dir mich neigen, Sprechend: Ich bin dein eigen. In če boš čez mene milo pihljal v vetru, se bom k tebi nagnila in rekla: »Vsa sem tvoja.« Mein schöner Stern, Op. 101/4 Moja lepa zvezda op. 101/4 Mein schöner Stern! Ich bitte dich, O lasse du Dein heitres Licht Nicht trüben durch Den Dampf in mir, Vielmehr den Dampf In mir zu Licht, Mein schöner Stern, Verklären hilf! Moja lepa zvezda! Prosim te, pusti, da se tvoja vedra luč ne skali zaradi sopare v meni; raje mi pomagaj, da mrakoba v meni postane luč, moja lepa zvezda! Mein schöner Stern! Ich bitte dich, Nicht senk’ herab Zur Erde dich, Weil du mich noch Hier unten siehst, Heb’ auf vielmehr Zum Himmel mich, Mein schöner Stern, Wo du schon bist! Moja lepa zvezda! Prosim te, ne spusti se do zemlje, ker mene še tu spodaj vidiš, raje me povzdigni v nebo, moja lepa zvezda, tja, kjer si ti! Lucijan Marija Škerjanc Jesenska pesem Pesem (Li Tai Po – Otto Hauser – Ferdo Kozak) (Pavel Karlin) Tak tiho vetrič gre, tak svetlo je polje … Gavrana goni strah med znane hiše, med velim listjem polnoč daljna vzdiše … O kje si zdaj, o kje? Te li še kdaj uzró oči? Ah, v dan prostran v to dolgo noč bol mojih želj ihtil. Od visokih, vitkih brez pali so poslednji listi, Mrtvi srčki … Večerna impresija Zdaj v jesenskih smo nočeh. Zvezde v megli so utonile, Črno noč so nam pustile Čez in čez … Mrtvi srčki z vitkih brez … (Igo Gruden) V trudnih barvah se smehljajo parki … Veter komaj zgiblje jih v vejevju in boječe, že visoko v drevju, trepetajo zadnji sončni žarki … Vse po stezah v teh tihotnih gajih Znane, v pesek dahnjene stopinje. Tiho grem po teh samotnih krajih, in ves blažen nate moj spomin je. Zorko Prelovec Jesenska noč (Josip Murn – Aleksandrov) Prišla je jesenska noč, proč je moje spanje. Jaz sem topol samujoč, ki ne seje in ne žanje! Josip Pavčič Anton Lajovic Ciciban, cicifuj Mesec v izbi Ciciban teče v zeleni dan; ptičica znanka v goščavi vsak dan lepó ga pozdravi: »Ciciban, Ciciban, Ciciban, Ciciban, dober dan!« Svetlo pred posteljo, glej, mesec sije, kot kadar sneg blesteči vso zemljo pokrije. Obrnem glavo navzgor … Glej, mesec čist in tih. (Oton Župančič) Ciciban, kaj pa je danes, čuj! Kaj ti to ptička prepeva? Po vsej dobravi odmeva: »Cicifuj, Cicifuj, Cicifuj, Cicifuj, fej in fuj!« Ciciban misli: »Zakaj Cicifuj?« Takrat si rôke zagleda, pa se domisli: »Seveda, danes se nisem umil še, fej, fuj, danes sem res Cicifuj!« Bister potoček se vije čez plan, preko kremenov se lije; Ciciban v njem se umije, ptička zapoje spet: »Ciciban, Ciciban, dober dan!« (Li Tai Po – Otto Julius Bierbaum – Oton Župančič) Spet nagnem glavo … in k tebi v daljavo, tja k tebi, moj daljni dom, vas, mi splava tožen vzdih! Kaj bi le gledal (Richard Burns – Oton Župančič) Kaj bi le gledal, kaj bi le gledal! Če bi zaprosil me, bi mu odrekla? O saj najrajši kar k njemu bi stekla! Če bi poljubil me, je li to grenko? Naj le pove, da rad bi me za ženko! Kaj bi le gledal, kaj bi le gledal! Če bi me rad imel, naj bi povedal! Gustav Mahler Lieder eines fahrenden Gesellen Popotnikove pesmi Gustav Mahler (Prevod: Peter Bedjanič) Wenn mein Schatz Hochzeit macht Ko moja draga se možila bo Wenn mein Schatz Hochzeit macht, Fröhliche Hochzeit macht, Hab’ ich meinen traurigen Tag! Geh’ ich in mein Kämmerlein, Dunkles Kämmerlein, Weine, wein’ um meinen Schatz, Um meinen lieben Schatz! Blümlein blau! Verdorre nicht! Vöglein süß! Du singst auf grüner Heide. Ach, wie ist die Welt so schön! Ziküth! Ziküth! Singet nicht! Blühet nicht! Lenz ist ja vorbei! Alles Singen ist nun aus! Des Abends, wenn ich schlafen geh’, Denk’ich an mein Leide! An mein Leide! Ko moja draga se možila bo, veselo bo, moj dan pa žalosten! Pojdem v svojo kamrico, temno kamrico in jočem za svojo drago, za svojo ljubo drago! Rožica modra, ne posuši se! Mila ptičica! Ti poješ na zeleni livadi. Kako lep je svet! Cikit! Cikit! Ne pojte, ne cvetite! Pomlad je mimo! Petja zdaj ni več! Zvečer, ko grem spat, Mislim na svojo bol! Na svojo bol! Ging heut’ morgen übers Feld Ko zjutraj šel sem prek poljan Ging heut morgen übers Feld, Tau noch auf den Gräsern hing; Sprach zu mir der lust’ge Fink: „Ei du! Gelt? Guten Morgen! Ei gelt? Du! Wird’s nicht eine schöne Welt? Zink! Zink! Schön und flink! Ko zjutraj šel sem prek poljan, še rosa travo je krasila, mi ščinkavec veselo zažgoli: »Ej ti, pa dobro jutro! Lep dan nas čaka! Cink, cink, lepo in hitro, Wie mir doch die Welt gefällt!“ Auch die Glockenblum’ am Feld Hat mir lustig, guter Ding’, Mit den Glöckchen, klinge, kling, Ihren Morgengruß geschellt: „Wird’s nicht eine schöne Welt? Kling, kling! Schönes Ding! Wie mir doch die Welt gefällt! Heia!“ Und da fing im Sonnenschein Gleich die Welt zu funkeln an; Alles Ton und Farbe gewann Im Sonnenschein! Blum’ und Vogel, groß und Klein! „Guten Tag, ist’s nicht eine schöne Welt? Ei du, gelt? Schöne Welt!“ Nun fängt auch mein Glück wohl an? Nein, nein, das ich mein’, Mir nimmer blühen kann! kako všeč mi je ta svet!« Tudi zvončica na polju mi je radostna z zvončki jutranjico zazvonila. »Lep dan nas čaka! Kling, kling! Lepa stvar! Kako všeč mi je ta svet, heja!« In v jarkih sončnih žarkih Ves svet se zablesti, barve zažarijo v sončnem lesku! Cvetice in ptički, veliki in majhni! »Dober dan, ali ni lep ta svet? Ej ti, lepi svet!« Se začne zdaj tudi moja sreča? Ne, ne, ta na katero mislim, nikoli zacvetela ne bo! Ich hab’ ein glühend Messer V prsih imam razbeljen nož Ich hab’ein glühend Messer, Ein Messer in meiner Brust, O weh! Das schneid’t so tief in jede Freud’ und jede Lust. Ach, was ist das für ein böser Gast! Nimmer hält er Ruh’, nimmer hält er Rast, Nicht bei Tag, noch bei Nacht, wenn ich schlief! O weh! Wenn ich den Himmel seh’, Seh’ich zwei blaue Augen stehn! O weh! Wenn ich im gelben Felde geh’, Seh’ich von fern das blonde Haar V prsih imam razbeljen nož, nož v mojih prsih, o gorje, je tako globoko zasajen v vsako radost in veselje. Kako zloben gost je to! Nikoli ni pri miru, nikoli ne počiva, ne podnevi, ne ponoči, kadar spim. Gorje! Če se zazrem v nebo, vidim dvoje modrih oči! Gorje, če hodim čez rumeno polje, vidim od daleč plave lase Im Winde weh’n! O weh! Wenn ich aus dem Traum auffahr’ Und höre klingen ihr silbern Lachen, O weh! Ich wollt’, ich läg auf der Schwarzen Bahr’, Könnt’ nimmer die Augen aufmachen! plapolati v vetru! Gorje! Ko se ponoči prebudim iz sanj in čujem njej srebrni smeh, Gorje! Zaželim si, da ležal bi na črnih parah, da nikoli več ne bi mogel odpreti oči! Die zwei blauen Augen von meinem Schatz Dvoje modrih oči Die zwei blauen Augen von meinem Schatz, Die haben mich in die weite Welt geschickt. Da mußt ich Abschied nehmen vom allerliebsten Platz! O Augen blau, warum habt ihr mich angeblickt? Nun hab’ ich ewig Leid und Grämen! Ich bin ausgegangen in stiller Nacht wohl über die dunkle Heide. Hat mir niemand Ade gesagt Ade! Mein Gesell’ war Lieb und Leide! Auf der Straße stand ein Lindenbaum, Da hab’ ich zum ersten Mal im Schlaf geruht! Unter dem Lindenbaum, Der hat seine Blüten über mich geschneit. Da wußt’ ich nicht, wie das Leben tut, War alles, alles wieder gut! Alles! Alles, Lieb und Leid Und Welt und Traum! Dvoje modrih oči moje drage me poslalo je v daljni svet. Posloviti sem se moral od vsega, kar mi je drago! O modre oči, Zakaj ste me pogledale? Ostaneta mi le gorje in žalost Odšel sem v tihi noči prek temnih poljan. Nihče ni rekel zbogom, zbogom! Ostala sta mi ljubezen in trpljenje! Ob cesti je stala lipa, pod njo sem prvič počival! Nad menoj razsipala svoje je cvetje. Zavedal se nisem, toda vse je bilo spet dobro. Vse, vse, ljubezen in trpljenje in svet in sanje! Gustav Mahler Sieben Lieder aus letzter Zeit Pesmi iz poslednjega časa Friedrich Rückert (Informativni prevod: Katarina Šter) lch atmet’einen linden Duft Dihal sem premili zrak Ich atmet’ einen linden Duft! Im Zimmer stand ein Zweig der Linde, ein Angebinde von lieber Hand. Wie lieblich war der Lindenduft! Dihal sem premili zrak! V sobi je stala veja lipe, vez do ljube roke. Kako ljubek je bil lipe vonj! Wie lieblich ist der Lindenduft! Das Lindenreis brachst du gelinde! lch atme leis im Duft der Linde der Liebe linden Duft. Kako je ljubek lipe vonj! Brstičje lipe prinaša blágo! Tiho diham v vonju lipe ljubezni mili zrak. Blicke mir nicht in die Lieder Ne glej mi v pesmi Blicke mir nicht in die Lieder! Meine Augen schlag’ ich nieder, wie ertappt auf böser Tat. Selber darf ich nicht getrauen, ihrem Wachsen zuzuschauen. Deine Neugier ist Verrat! Ne glej mi v moje pesmi! Oči povešam, kakor zasačen v zlem dejanju. Sam ne smem si drzniti gledati njihove rasti. Tvoja radovednost je izdaja! Bienen, wenn sie Zellen bauen, lassen auch nicht zu sich schauen, schauen selber auch nicht zu. Wenn die reichen Honigwaben sie zu Tag gefördert haben, dann vor allen nasche du! Čebele, ki gradijo celice, tudi ne pustijo gledati in same ne gledajo. Ko pa medu bogato satje na svetlo denejo, sladkaj od vseh se najprej ti! Liebst du um Schönheit Če ljubiš zaradi lepote Liebst du um Schönheit, o nicht mich liebe! Liebe die Sonne, sie trägt ein gold’nes Haar! Če ljubiš zaradi lepote, o, ne ljubi mene! Ljubi sonce z zlatimi lasmi! Liebst du um Jugend, o nicht mich liebe! Liebe den Frühling, der jung ist jedes Jahr! Če ljubiš zaradi mladosti, o, ne ljubi mene! Ljubi pomlad, vsako leto mlado! Liebst du um Schätze, o nicht mich liebe. Liebe die Meerfrau, sie hat viel Perlen klar. Če ljubiš zaradi zakladov, o, ne ljubi mene! Ljubi morsko deklico s svetlimi biseri. Liebst du um Liebe, o ja, mich liebe! Liebe mich immer, dich lieb‘ ich immerdar. Če ljubiš zaradi ljubezni, o, da, ljubi mene! Ljubi me vedno, saj jaz za večno ljubim te. Um Mitternacht Opolnoči Um Mitternacht Hab’ ich gewacht Und aufgeblickt zum Himmel; Kein Stern vom Sterngewimmel Hat mir gelacht Um Mitternacht. Opolnoči sem se zbudil in pogledal v nebo; iz vrveža zvezd nobena zvezda se mi ni smehljala opolnoči. Um Mitternacht Hab’ ich gedacht Hinaus in dunkle Schranken. Es hat kein Lichtgedanken Mir Trost gebracht Um Mitternacht. Opolnoči sem mislil tja preko temnih pregrad. Nobena svetla misel mi ni prinesla tolažbe opolnoči. Um Mitternacht Nahm ich in acht Die Schläge meines Herzens; Ein einz’ger Puls des Schmerzes War angefacht Um Mitternacht. Opolnoči sem postal pozoren na bitje svojega srca; en sam utrip bolečine pognal je kri opolnoči. Um Mitternacht Kämpft’ ich die Schlacht, O Menschheit, deiner Leiden; Nicht konnt’ ich sie entscheiden Mit meiner Macht Um Mitternacht. Opolnoči sem bitko bil tvojega trpljenja, o človeštvo; nisem je mogel odločiti s svojo močjo opolnoči. Um Mitternacht Hab’ ich die Macht In deine Hand gegeben! Herr! über Tod und Leben Du hältst die Wacht Um Mitternacht! Opolnoči sem svojo moč položil v tvoje roke! Gospod! Nad smrtjo in življenjem ti bediš opolnoči. Ich bin der Welt abhanden gekommen Izgubil sem se svetu Ich bin der Welt abhanden gekommen, mit der ich sonst viele Zeit verdorben, sie hat so lange nichts von mir vernommen, sie mag wohl glauben, ich sei gestorben! Jaz sem se svetu izgubil, s katerim sem sicer veliko časa potratíl, tako že dolgo ni o meni slišal in misli, da več najbrž nisem živ. Es ist mir auch gar nichts daran gelegen, ob sie mich für gestorben hält, ich kann auch gar nichts sagen dagegen, denn wirklich bin ich gestorben der Welt. Meni pa tudi nič zato ni, če svet me ves za mrtvega ima, tudi ne morem nič proti temu reči, kajti zares umrl sem za svet. Ich bin gestorben dem Weltgetümmel, und ruh’ in einem stillen Gebiet! Ich leb’ allein in meinem Himmel, in meinem Lieben, in meinem Lied. Umrl sem sveta hrumenju in v tihem kraju zdaj počivam! Sam živim v nebesih mojih, v ljubezni moji, v moji pesmi. Napovedujemo ••• DVORANA UNION 4. abonmajski koncert Orkestrskega cikla sreda, 2. 3. 2011, ob 19.30 PRAŠKI SIMFONIČNI ORKESTER Dirigent: Jiří Kout Spored: B. Smetana, A. Dvořák ••• DVORANA UNION 5. abonmajski koncert Orkestrskega cikla četrtek, 17. 3. 2011, ob 19.30 MOSKOVSKI SOLISTI Jurij Bašmet, viola in vodja Spored: B. Bartók, W. A. Mozart, M. Bruch, P. I. Čajkovski ••• DVORANA UNION 5. abonmajski koncert Komornega cikla sreda, 23. 3. 2011, ob 19.30 PIHALNI ANSAMBEL SERENADE Spored: R. Strauss, W. A. Mozart, A. Dvořák ••• Informacije ••• in prodaja vstopnic MALI ODER NARODNEGA DOMA Jazz v Narodnem domu torek, 22. 2. 2011, ob 20.30 ERIK FRIEDLANDER: »TAKING TRIPS TO AMERICA« (ZDA) Erik Friedlander, violončelo; Lee in Maria Friedlander, slike; Bill Morrison, film ••• DVORANA UNION Cikel za mlade četrtek, 10. 3. 2011, ob 14.00 - red PIZZICATO 1, Kulturni dnevnik red ZELENI I in izven SPOZNAVAJMO INSTRUMENTE: ROG – OD LOVA DO ZVEZD Boštjan Lipovšek, rog Ansambel HorRORn Avtor in vodja: Boštjan Lipovšek Spored: G. Rossini, W. A. Mozart, C. M. von Weber, R. Wagner, N. N. Čerepnin Kulturni dnevnik - delavnica: Vesoljska ladja ••• VELIKA DVORANA NARODNEGA DOMA Abonma Komedija in izven 25., 26., 27., 28. in 29. 3. 2011 Peter Quilter: DUETI Slovensko stalno gledališče Trst Igrata: Maja Blagovič, Vladimir Jurc Režija: Matjaž Latin ••• Narodni dom Maribor Ulica kneza Koclja 9 2000 Maribor vsak delavnik od 10.00 do 17.00, v soboto od 9.00 do 12.00 ter uro pred koncertom v Dvorani Union v Mariboru. Tel.: 02 229 40 11 02 229 40 50 040 744 122 031 479 000 E-pošta: [email protected] Obiščite nas na http://www.nd-mb.si/
© Copyright 2024