RAČUNOVODSKO ANALIZIRANJE ZA PODJETNIKE VLOGA ANALIZE POSLOVANJA PRI OCENJEVANJU VREDNOSTI PODJETJA ANALIZA POSLOVANJA Z DAVČNEGA VIDIKA POSLOVNI TOKOVI KOT TEMELJNO ORODJE ANALIZE POSLOVANJA VLOGA ANALIZE POSREDNIH STROŠKOV PRI ODLOČANJU VLOGA INFORMACIJSKE TEHNOLOGIJE PRI ODLOČANJU V ZDRUŽBAH 1234 Letnik 6 • Številka 4 • Oktober 2013 • ISSN 1855 – 4032 • UDK 657 Poslovodno računovodstvo RAČUNOVODSKO POROČILO KOT PODLAGA POSLOVNE ODLOČITVE Poslovodno računovodstvo, revija o poslovodnem računovodstvu, št.4/2013, Letnik 6 Oktober 2013 Revija izhaja štirikrat letno Glavni in odgovorni urednik: doc.dr. Branko Mayr, pooblaščeni revizor, pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij; CPR; Abc revizija, d.o.o. Ljubljana in Visoka šola za računovodstvo, Ljubljana Uredniški svet: Predsednik: doc.dr. Živko Bergant, pooblaščeni revizor, CPR, Visoka šola za računovodstvo Ljubljana Člani: prof. ddr. Neven Borak, Univerza v Ljubljani dr. Vida Mayr, odvetniška pisarna Mayr & Pavlovič, d.o.o. Ptuj; odvetnica specialistka gospodarskega prava prof. dr. Marko Hočevar, Ekonomska fakulteta Ljubljana prof. dr. Gordana Ivankovič, Turistica - Fakulteta za turizem Portorož, Univerza na Primorskem Srdan Tovornik, Nova Gorica Aleš Hauc, NKBM d.d. Tibor Šimonka, Slovenska industrija jekla Ljubljana prof.dr. Hans Ferk, podjetniški svetovalec, München, Nemčija Ben Marr, Msc, CIMA, Buckinghamshire, Velika Britanija Izdajatelj: Visoka šola za računovodstvo, Stegne 21c, Ljubljana Založnik: ABC revizija, d.o.o. Dunajska 101, Ljubljana Oblikovanje in jezikovni pregled: Svetovanje in izobraževanje Mayr, d.o.o., Stegne, 21c Ljubljana Navodila piscem prispevkov 1. Prispevke pošljite v elektronski obliki (Word for Windows) na naslov [email protected] 2. Tehnični napotki:  na začetku vsakega prispevka mora biti zapisano ime in priimek avtorja, naslov prispevka, akademski in strokovni naziv avtorja, naziv njegovega delovnega mesta, naziv pravne osebe, pri kateri avtor dela, in njegov domači naslov;  obseg prispevka je omejen na eno avtorsko polo. Uporabi se Times New Roman, 10pt, Obojestransko, Razmik vrstic: Enojno, Presledek Pred: Samodejno, Po: Samodejno, Obravnava osamljenih vrstic, Slog: Hitri slogfont; velikost strani je B5. Naslovi se začno z– nivojem 2. Prispevku je obvezno dodati povzetek v slovenskem in tujem jeziku ter ključne besede v slovenskem in tujem jeziku. Seznam literature je urejen po abecednem redu priimkov avtorjev (če avtorja ni, se upošteva naslov dela) – citiranje po standardu APA (vzorec lahko dobite po e-pošti).  Pisec je odgovoren za svoje navedbe in vse morebitne kršitve avtorskih pravic.  Krajšave (izjema: str.) v besedilu niso dovoljene.  Uporaba narekovajev: dvojni narekovaji za dobesedne navedke, enojni narekovaji (') za različne poudarke.  Pri zapisu datumov je treba izpisovati mesec (4. april 1983) 3. Prispevki, uvrščeni v poglavje EMPIRIČNE RAZISKAVE, IN PRISPEVKI K RAZVOJU POSLOVODNEGA RAČUNOVODSTVA se strokovno recenzirajo. Uporablja se anonimni recenzentski postopek (brez navajanja recenzenta in institucije). Recenzent lahk o brez avtorjevega dovoljenja prispevek dopolni terminološko in stilistično. Vsebinske spremembe mora odobriti avtor. Pisec mora upoštevati recenzentove pripombe, preden ponovno odda besedilo. 4. Z besedilom je treba poslati tudi službeni ali zasebni naslov, telefonsko številko, elektronski naslov, številko transakcijske računa, naziv in naslov banke, davčno številko in EMŠO. 5. Prispevki se ne vračajo. RAČUNOVODSKO POROČILO KOT PODLAGA POSLOVNE ODLOČITVE RAČUNOVODSKO ANALIZIRANJE ZA PODJETNIKE VLOGA ANALIZE POSLOVANJA PRI OCENJEVANJU VREDNOSTI PODJETJA ANALIZA POSLOVANJA Z DAVČNEGA VIDIKA POSLOVNI TOKOVI KOT TEMELJNO ORODJE ANALIZE POSLOVANJA VLOGA ANALIZE POSREDNIH STROŠKOV PRI ODLOČANJU VLOGA INFORMACIJSKE TEHNOLOGIJE PRI ODLOČANJU V ZDRUŽBAH 1 Poslovodno računovodstvo 4/2013 Iz vsebine ZBORNIK REFERATOV KONFERENCA O ANALIZI POSLOVANJA Uredil: dr. Živko Bergant Organizatorja Odbor za pripravo konference: Ddr. Neven Borak (predsednik), Ana Gruden, dr. Živko Bergant Ljubljana, 24. 10.2013 2 DR. BRANKO MAYR RAČUNOVODSKO POROČILO KOT PODLAGA POSLOVNE ODLOČITVE ................................... 6 1 UVOD............................................................................................................................... 6 2 LETNO PROROČILO IN POSLOVANJE ................................................................................. 7 3 OBLIKOVANJE NEKATERIH POSLOVNIH ODLOČITEV NA PODLAGI POENOSTAVLJENE ANALIZE RAČUNOVODSKIH POROČIL ................................................................................. 19 4 SKLEP ............................................................................................................................. 26 TOMAŽ GLAŽAR, RAČUNOVODSKO ANALIZIRANJE ZA PODJETNIKE............................................................... 27 1 UVOD............................................................................................................................. 28 2 ZNAČILNOSTI PODJETNIKA ............................................................................................. 28 3 RAČUNOVODSKE INFORMACIJE, KI JIH POTREBUJE PODJETNIK ....................................... 31 4 KAKOVOST RAČUNOVODSKIH INFORMACIJ Z VIDIKA PODJETNIKA .................................. 36 5 SKLEP ............................................................................................................................. 38 IRENA VIHER, VLOGA ANALIZE POSLOVANJA PRI OCENJEVANJU VREDNOSTI PODJETJA ........................... 40 1 UVOD............................................................................................................................. 40 2 METODOLOŠKA IZHODIŠČA ............................................................................................ 41 3 PROCES OCENJEVANJA IN VLOGA ANALIZIRANJA ............................................................ 42 MAG. DEJAN PETKOVIČ, ANALIZA POSLOVANJA Z DAVČNEGA VIDIKA...................................................................... 52 1 UVOD............................................................................................................................. 53 2 ANALIZA IN DAVČNO POSLOVANJE PODJETJA ................................................................. 53 3 UMESTITEV DAVČNE FUNKCIJE V POSLOVNI SISTEM ....................................................... 54 4 POSLOVNA ANALIZA Z DAVČNEGA VIDIKA ..................................................................... 55 5 SKLEP ............................................................................................................................. 63 DR. ŽIVKO BERGANT, POSLOVNI TOKOVI KOT TEMELJNO ORODJE ANALIZE POSLOVANJA ................................... 65 1 UVOD............................................................................................................................. 66 2 TEORETIČNE OSNOVE RAČUNOVODSKO IZRAŽENIH POSLOVNIH TOKOV ......................... 68 3 3 POJASNJEVANJE POSLOVNIH TOKOV .............................................................................. 77 4 TIPOLOGIJA POSLOVNIH TOKOV ..................................................................................... 78 5 POMEN IN SLABOSTI POSLOVNIH TOKOV ....................................................................... 80 MAG. NATAŠA PUSTOTNIK, VLOGA ANALIZE POSREDNIH STROŠKOV PRI ODLOČANJU.................................................. 85 1 UVOD............................................................................................................................. 85 2 PROBLEMATIKA RAZPOREJANJA POSREDNIH STROŠKOV................................................. 86 3 ODLOČUJOČI STROŠKI ZA SPREJEMANJE ODLOČITEV ...................................................... 88 4 DODAJANJE ALI OPUŠČANJE PROIZVODNIH LINIJ IN ODDELKOV...................................... 91 5. ODLOČITEV O PROIZVODNJI ALI NAKUPU ...................................................................... 96 6. RAZPOREJANJE SKUPNIH PROIZVAJALNIH STROŠKOV (ODLOČITEV PRODATI ALI NADALJEVATI S PROIZVODNJO) ......................................................................................... 98 7. RAČUNOVODSTVO AKTIVNOSTI IN ODLOČUJOČI STROŠKI ............................................ 100 8 SKLEP ........................................................................................................................... 101 MAG. BORUT PUKLAVEC,103 VLOGA INFORMACIJSKE TEHNOLOGIJE PRI ODLOČANJU V ZDRUŽBAH ............................. 103 1 UVOD........................................................................................................................... 104 2 POSLOVNA INTELIGENCA ............................................................................................. 105 3 OPREDELITEV PREDNOSTI PIS NA PRAKTIČNIH PRIMERIH.............................................. 108 4 SKLEP ........................................................................................................................... 113 VISOKA ŠOLA ZA RAČUNOVODSTVO ................................................................................ 114 INŠTITUT ZA POSLOVODNO RAČUNOVODSTVO PRI VŠR .................................................. 116 ABECEDA SVETOVANJE ................................................................................................... 117 ABC REVIZIJA .................................................................................................................. 119 RAČUNOVODSKA HIŠA CONTALL ..................................................................................... 122 ABECEDA RAČUNOVODSTVO........................................................................................... 124 CERIFICIRANO ZNANJE: CERTIFICIRANI POSLOVODNI RAČUNOVODJA CPR ....................... 125 ZALOŽBA IPR ................................................................................................................... 136 4 UVODNIK SPOŠTOVANE KOLEGICE, KOLEGI Inštitut za poslovodno računovodstvo pri Visoki šoli za računovodstvo je povečal obseg svoje dejavnosti na področju analize poslovanja organizacij. Ena od oblik te dejavnosti je Konferenca o analizi poslovanja, ki jo bomo skupaj z Zvezo ekonomistov Slovenije, predvidoma organizirali vsako leto. Tej konferenci bomo posvetili eno od rednih številk revije Poslovodno računovodstvo, po možnosti pa posebno številko. S tem bomo, kot specializirani izobraževalni zavod na področju računovodstva, prispevali na eni strani k poglobljenem študiju in širjenju znanja študentov, po drugi strani pa bomo zainteresiranim uporabnikom poslovnih informacij ponudili tako teoretično, kot tudi praktično uporabno znanje in dobro prakso. Ker smo tretjo letošnjo številko revije že natisnili, pričujoča, letošnja številka revije prinaša zbornik referatov letošnje prve konference. Zaradi objektivnih težav v njej manjka referat prof. dr. Dejana Jelovca (Poslovna etika in analiza poslovanja), ki pa bo natisnjen v naslednji številki revije. Tako letošnja konferenca prinaša sedem tem, ki zajemajo različna področja analize poslovanja organizacije, ki pa že kažejo vso širino analize poslovanja kot stroke. Zato le-ta zasluži posebno mesto posebno v povezavi z računovodskim informacijskim sistemom. Pričakujem ploden odziv udeležencev konference in tudi bralcev revije, v smeri kritičnih pripomb, zlasti pa v obliki predlogov tem, ki bi jih lahko obravnavali na naslednjih konferencah. Želimo vam veliko novih idej ob branju zbornika in njegovo koristno uporabo. Živko Bergant 5 Dr. Branko Mayr1 Računovodsko poročilo kot podlaga poslovne odločitve Financial report as the basis for business decisions Povzetek: V kriznem času je oblikovanje predlogov poslovnih odločitev vedno bolj tvegano. Kakovostne odločevalne podlage, med njimi nedvomno tudi informacije iz računovodskih poročil so pomembne pri oblikovanju poslovnih odločitev. Informacijske podlage so praviloma skromne. Pri oblikovanju odločitve o poslovanju z nekim podjetjem praviloma razpolagamo le z javno objavljenimi informacijami za zunanje uporabnike. Uporaba teh informacij je tvegana, lahko pa prispeva k zmanjšanju tveganja. Ključne besede: računovodska poročila, oblikovanje odločitev, bilanca stanja, izkaz poslovnega izida, analiza. Abstract: Making the proposals for business decisions is more and more risky, especially in the crisis. Good basis for decision making is very important, but unfortunately the basic information is regularly poor. When we decide whether to do business with a new partner we have only public information regularly. Although the use of this information is risky, it can help by reducing the risk. Key words: financial reports, decision making process, balance sheet, profit and loss account, analysis. 1 UVOD Poslovodje med drugim sprejemajo odločitve o prodaji na odloženo plačilo, o nakupu z dobavo enkrat v prihodnosti ali kaj podobnega. V prvem primeru tvegajo, da ne dobijo plačano, v drugem primeru, da naročeno ne bo pravi čas dobavljeno itd. Tveganje se zmanjša z boljšim poznavanjem finančnega položaja poslovnega partnerja. Praviloma odločevalci ne razpolagajo z notranjimi informacijami o poslovanju poslovnega partnerja, zato se oprejo na informacije, razvidne v računovodskih poročilih za zunanje uporabnike. Najpogosteje so to statistična poročila, objavljena na spletnih straneh AJPES. Laž, velika laž, BILANCA! Ta misel v celoti razkriva razloge previdnosti pri uporabi računovodskih podatkov. Računovodska poročila prikazujejo neko stanje v skladu z uporabljenimi računovodskimi standardi in uporabljenimi računovodskimi usmeritvami. Zaradi tega prihaja do napak pri vrednosti premoženja (nepravilno 1 Dr. Branko Mayr je pooblaščeni revizor, pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij, državni notranji revizor, stalni sodni izvedenec, docent na Visoki šoli za računovodstvo, certificirani poslovodni računovodja, pridruženi član ACFE. 6 oblikovane amortizacijske stopnje, metode vrednotenja obratnih sredstev, spremembe tržnih cen v preteklosti pridobljenih prvin itd.). Druga slabost je, da sistem računovodstva ne vsebuje kategorij, ki bi merile vrednost posla (komercialne pogodbe, kvaliteta delavcev, razvojni dosežki itd.). Poznavanje teh slabosti pomaga pri pridobivanju manjkajočih informacij, ki so lahko skupaj z rezultati tradicionalne finančne analize dobra osnova za sprejem ustreznih poslovnih odločitev. Podrobna obravnava oblikovanja poslovnih odločitev na podlagi računovodskih poročil je zelo obsežna. Omejili se bomo na informacije, ki so razvidne v sintetičnih kategorijah bilance stanja in izkaza poslovnega izida. Izhajamo iz poenostavljene bilance stanja in poenostavljenega izkaza poslovnega izida. Na kratko predstavljamo njune sestavine in njihov vpliv na sprejemanje poslovnih odločitev. V nadaljevanju prikazujemo temeljna orodja, ki so potrebna za branje računovodskih izkazov in oblikovanje poslovnih odločitev. Za poslovodjo je pomembno znanje uporabe pridobljenih informacij pri oblikovanju poslovnih odločitev. V tem prispevku mu želimo pomagati na področjih odločitev o:  prodaji na odloženo plačilo,  nakupu na odloženi rok dobave,  naložbenju v vrednostne papirje drugih poslovnih subjektov. Uporabili bomo javno razpoložljiva računovodska poročila. 2 LETNO PROROČILO IN POSLOVANJE Letno poročilo je sestavljeno iz računovodskih izkazov, pojasnil, v katerih so vsebovana razkritja posameznih postavk računovodskih izkazov in poslovnega poročila. Ključna javno dosegljiva računovodska izkaza sta bilanca stanja in izkaz poslovnega izida. Njuna strukturiranost je odvisna od velikosti poročevalskega subjekta. Posamezne kategorije temeljijo na evidentiranih poslovnih dogodkih, ki nastajajo v poslovanju podjetja. Prvine poslovnega procesa (delovna sredstva, predmeti dela, delo in storitve) moramo obvladovati. Pri tem nam pomaga računovodstvo. V razvitih gospodarstvih pravijo, da je računovodstvo jezik poslovnežev2. Zato je sestavina podjetništva. V računovodstvu se obravnavajo vsi poslovni dogodki, ki vplivajo na velikost sredstev in njihovih virov, poslovni izid ali na denarni tok. O stanju in spremembah v kategorijah, ki jih spremlja računovodstvo, se oblikujejo računovodska poročila. Nesporno so ta poročila pomemben vir informacij. Zato so se razvila številna pravila računovodskega poročanja (poznana pod imenom računovodski standardi). Pri podjetjih, ki so zavezana reviziji, to jamstvo poda 2 To najbolje prikazuje slogan Visoke šole za računovodstvo, ki pravi: »Znam računovodstvo, torej sem«. 7 revizor, ko pravi, da računovodska poročila prikazujejo pošteno sliko poslovanja v skladu z uporabljenimi standardi. Težava pa so arbitrarne obravnave nekaterih ekonomskih kategorij. Zanje računovodski standardi določajo le okvir, ki se podrobneje opredeli v računovodskih usmeritvah, ki jih določa podjetje samo. Bilanca stanja Bilanca stanja prikazuje stanje sredstev in njihovih virov v obravnavanem trenutku. Sredstva so v različnih oblikah prikazana na sliki 1. Slika 1: Aktiva bilance stanja Neopredmetena sredstva in dolgoročne časovne razmejitve DS Opredmetena osnovna sredstva in naložbene nepremičnine DOLGOROČNA SREDSTVA Dolgoročne finančne naložbe in naložbene nepremičnine in druga dolgoročna sredstva Denar Terjatve Zaloge OBRATNA KS SREDSTVA S KRATKOROČNA Aktivne časovne razmejitve SREDSTVA Kratkoročne finančne naložbe Najpogostejši viri financiranja sredstev so prikazani na sliki 2: 8 SREDSTVA Slika 2: Pasiva bilance stanja VPOKLICANI OSNOVNI KAPITAL MINUS NEVPOKLICANI, MINUS LASTNE KAPITALSKE REZERVE DELNICE REZERVE REZERVE IZ DOBIČKA K KAPITAL REZULTAT POSLOVANJA TEKOČEGA LETA PRETEKLIH LET PREVREDNOTOVANJE DOLGOROČNE REZERVACIJE in PČR O OBVEZNOSTI DOLGOROČNE OBVEZNOSTI IZ POSLOVANJA KRATKOROČNE OBVEZNOSTI IZ FINANCIRANJA PASIVNE ČASOVNE RAZMEJITVE (PČR) Pomembno je, da so dolgoročna sredstva financirana z ustreznimi dolgoročnimi viri financiranja (kapital in dolgoročni dolgovi). Vsak bralec bilance se najprej vpraša, ali je bilanca poštena? Nesporna je trditev, da vsaka bilanca laže. To je posledica slabosti sistema vrednotenja (merjenja) v bilanci prikazanih kategorij (izpostavljamo tako imenovane arbitrarne kategorije). Slabosti je veliko. Značilne so predvsem za dolgoročna sredstva. Zgled: Prav lahko si omislimo primer, ko smo kupili neko zemljišče pred 20 leti po ceni 50 evrov/ m2. Današnja poštena vrednost tega zemljišča je 200 evrov. V bilanci izkazujemo zemljo po 50 evrov/m2. Vsak vidi, da bilanca ni poštena, saj razlika med pošteno vrednostjo zemljišča in njegovo nakupno vrednostjo predstavlja skrito rezervo (skriti dobiček). Računovodska stroka si prizadeva te slabosti omiliti s pomočjo načela poštene vrednosti. Po tem načelu se pomembne dolgoročne premoženjske postavke 9 vrednotijo (merijo) po pošteni vrednosti (v zgornjem zgledu bi zemljišče izkazovali po vrednosti 200 evrov/m2). Težava je oceniti poštene vrednosti za posameznosti na dan bilanciranja (dan bilance). Praviloma so ocene bolj ali manj natančne, torej je bilanca bolj ali manj poštena. Zelo nevarno je, če bi bile posamezne oblike premoženja prikazane po vrednostih, ki so višje od poštenih (prikazan je navidezen dobiček oziroma v bilanci je skrita izguba). Pravila računovodenja to prepovedujejo. Pri kratkoročnih postavkah praviloma ni večjih razlik med prikazano in pošteno vrednostjo. Izjema so zaloge nedokončane proizvodnje in gotovih izdelkov. Njihovo vrednost izračunavamo v skladu z računovodskimi standardi in na njihovi podlagi s pravili merjenja, ki so oblikovana v podjetju. Praviloma je izkazana vrednost zalog manjša od njihove iztržljive vrednosti. V tem primeru so v bilanci skriti dobički. Sredstva brez časovnih razmejitev Vrednost postavke, ki je izkazana v bilanci stanja, je njihova knjigovodska vrednost, merjena po modelu nabavnih vrednosti ali po modelu poštenih vrednosti. Pomembno je, da bralec bilance ve, kateri model merjenja je uporabljen. Načeloma velja, da model merjenja po nabavnih vrednostih omogoča skrite dobičke, model poštenih vrednosti pa ne. Pri presojanju vsebine bilančnih postavk si pomagamo s:  kazalniki investiranja (ugotavljamo udeležbo obravnavane kategorije v želeni celoti);  kazalniki vodoravnega finančnega ustroja - presojamo način financiranja sredstev (predvsem ali je financirano z ustreznimi viri);  kazalniki obračanja - presojamo vezavo v času;  kazalnikom odpisanosti, ki prikazuje knjigovodsko odpisanost sredstev;  kazalnikom letne stopnje odpisa, amortizacije – pri sredstvih, ki se amortizirajo. Glede na opredeljene slabosti računovodstva (ne meri tržnih vrednosti, ne meri dobrega ali slabega imena podjetja, sposobnosti kadrov, tržnega položaja itd.), je pri presojanju obravnavanih postavk pomembno spoznati:  Njihovo vsebinsko povezanost z obstoječo dejavnostjo podjetja. Tako so pogosti primeri, da so med sredstvi izkazovana sredstva, ki ne izpolnjujejo pogojev pripoznavanja, saj nekatera niso več uporabna, nekatera bodo le potencialno uporabna, uporaba posameznih je neuresničljiva in podobno. Take postavke bi morale obremenjevati stroške, odhodke podjetja.  Obdobje uporabe - uporabnosti kakega sredstva. Če to ni realno opredeljeno, prihaja do vrednostno napačnega izkazovanja sredstev v bilanci stanja. To velja predvsem za opredmetena osnovna sredstva, naložbene nepremičnine in neopredmetena sredstva ter dolgoročne aktivne časovne razmejitve.  Tržno vrednost obravnavane postavke.  Drugo, po oceni presojevalca. 10 Pomembna je primerjava opazovanih vrednosti s primerljivimi (načrtovanimi, uresničenimi, z drugimi podjetji in dejavnostmi). podatki Na osnovi opravljenih analitičnih postopkov, potrebnih za oblikovanje mnenja o obravnavani kategoriji smo ocenili kakovost ocenjevane postavke v bilanci stanja. Pri opredeljevanju vpliva smo se omejili le na vplive, vezane na tveganje poslovanja s podjetjem. Pri tem pa je treba opredeljene vplive obravnavati celovito. Možna stanja so:  bilančna postavka je previsoko izkazovana;  bilančna postavka je prenizko izkazovana;  bilančna postavka je pošteno izkazovana. Vplive nepoštenega prikazovanja sredstev na poslovno odločitev prikazujemo na sliki 3. Slika 3: Vplivi izkazovanja vrednosti sredstev na odločitev SREDSTVA IZKAZOVANA VREDNOST V BILANCI STANJA VPLIV NA IZKAZOVANE PRIHODKE ODHODKE REZULTAT VPLIV NA POSLOVNO ODLOČITEV tvegano / netvegano tvegano: skrita izguba: previsoka / prenizki previsok / previsoki prenizek prenizka nevarno, potrebno je ugotovi učinek prevrednotenja netvegano: skrita rezerva Ugotovljeno stanje v večji ali manjši meri vpliva na poslovno odločitev. Njen vpliv se opredeli z utežmi (na primer: velik vpliv ++ ali --; majhen vpliv + ali -; ni vpliva 0. Drugi primer tehtanja vpliva je lahko ocena npr. od -5 do +5, pri čemer ima ocena 0 nevtralno vrednost, ocena -5 prikazuje visoko tveganje, ocena +5 pa majhno tveganje). Za bralce bilanc je bistveno, da spozna vpliv odmikov med pošteno in izkazovano vrednostjo obravnavane kategorije na sprejemanje poslovne odločitve. Zato se pri ocenjevanju postavke osredotočijo na ugotovitev odklona med izkazovano in pošteno vrednostjo. 11 Kapital Kapital v računovodskem smislu je lastniška vloga v enoti računovodskega obravnavanja in s tem njena obveznost do lastnikov, ki se sestoji zlasti iz:  osnovnega kapitala,  vplačanega presežka kapitala,  rezerv,  prenesenega čistega dobička (manj izgube) prejšnjih let,  prehodno nerazdeljenega čistega dobička (manj izguba) tekočega poslovnega leta,  popravkov kapitala za lastne deleže, delnice. Vse oblike skupaj so celotni kapital družbe, ki izraža lastniško financiranje podjetja (družbe) in z vidika podjetja njegovo obveznost do lastnikov. Če v primeru stečaja vrednost premoženja ne zadošča za vračilo dolgov upnikom, se slednji poravnavajo le delno, kapitalu pa ne pripada nič. Slika 4: Odločitvena shema pri kapitalu KAPITAL IZKAZOVANA VREDNOST V BILANCI STANJA VPLIV NA IZKAZOVANE PRIHODKE ODHODKE REZULTAT VPLIV NA POSLOVNO ODLOČITEV tvegano / netvegano tvegano: previsoka previsoki prenizki previsok prevrednoteno premoženje ali podvrednotene obveznosti (skrita izguba): nevarno, potrebno je ugotovi učinke in možne posledice prenizka premajhni previsoki prenizek netvegano: skrita rezerva Ugotovljeno stanje v večji ali manjši meri vpliva na poslovno odločitev. Njen vpliv se opredeli z utežmi (na primer: velik vpliv ++ ali --; majhen vpliv + ali -; ni vpliva 0. Drugi primer tehtanja vpliva je lahko ocena npr. od -5 do +5, pri čemer ima ocena 0 nevtralno vrednost, ocena -5 prikazuje visoko tveganje, ocena +5 pa majhno tveganje). Poslovni izid (čisti dobiček ali izguba) vpliva na celotni kapital podjetja. Čisti dobiček povečuje kapital, čista izguba pa ga zmanjšuje. 12 Pri presojanju vsebine kapitala si pomagamo s:  kazalniki financiranja (ugotavljamo udeležbo obravnavane kategorije v želeni celoti);  kazalniki vodoravnega finančnega ustroja - presojamo način financiranja kategorije (v kakšnem delu je financirana s kapitalom) in na ta način sklepamo o primernosti oblikovanega kapitala;  kazalniki donosnosti (presojamo čisto donosnost kapitala) ipd. Tudi tu je pomembna primerjava opazovanih vrednosti s primerljivimi podatki. Za presojevalca je bistveno, da spozna vpliv odmikov med pošteno in izkazovano vrednostjo kapitala na sprejemanje poslovne odločitve. Pri opredeljevanju vpliva se omejimo le na vplive, vezane na tveganje poslovanja s podjetjem. Zato se pri ocenjevanju postavke osredotočimo na ugotovitev odklona med izkazovano in pošteno vrednostjo. To je načelno prikazano na sliki 4. Obveznosti V osnovi delimo obveznosti na dolgoročne in kratkoročne. Vedno morajo biti izkazovane samo z zneski, do katerih so upniki upravičeni. Če so prikazane v prevelikih vrednostih, bo ta presežek oblikoval prihodke. V primeru, da je obveznost prikazana v premajhnih zneskih, pa bo za razliko treba oblikovati odhodke. Tako preveliko kot prenizko izkazovanje bo vplivalo na poslovni izid. Pomembna je presoja ustreznosti upniških (dolžniških virov). Načeloma so ti viri cenejši kakor lastniški. Zato bi normalno pričakovali težnjo po čim večjem obsegu teh virov. Dolgove je treba plačati v točno določenih obdobjih. V primeru, da takrat družba ni sposobna poravnati svojih obveznosti, je to povezano s težavami. Ugled družbe je omajan. To vpliva na sposobnost pridobivanja upniških virov. Zahtevajo se dodatna jamstva. Vse skupaj vpliva na stroške poslovanja in s tem na poslovni izid. Zelo pomembno je spoznati stopnjo zadolženosti neke družbe in njeno odplačilno sposobnost. Cena dolgov se izraža v obrestih. Te so sestavina izkaza poslovnega izida. Pri obravnavi cene dolgov je pomembno spoznati razliko med donosnostjo angažiranih sredstev in ceno dolgov. Če je cena dolgov nižja (upoštevati je treba obresti po davkih) od donosnosti sredstev, razlika vpliva na večji poslovni izid in obratno. Pri tem pa ne smemo zanemariti odplačilne sposobnosti družbe. Pri presojanju vsebine obveznosti si pomagamo s:  kazalniki financiranja (ugotavljamo udeležbo obravnavane kategorije v želeni celoti);  kazalniki vodoravnega finančnega ustroja - presojamo način financiranja kategorije (kaj financiramo z dolgovi);  kazalniki donosnosti;  ipd. 13 Tudi tu je pomembna primerjava opazovanih vrednosti s primerljivimi podatki. Dodatno je treba presoditi kakovost dolgov. Pri tem analiziramo njihovo zapadlost (ročnost). V primeru, da veliki dolgovi zapadejo v istem obdobju, je pričakovati, da bo družba imela likvidnostne težave in obratno. Za bralca bilance je bistveno, da spozna vpliv odmikov med pošteno in izkazovano vrednostjo obveznosti na sprejemanje poslovne odločitve. Zato se pri ocenjevanju postavke osredotočijo na ugotovitev odklona med izkazovano in pošteno vrednostjo. Pomen odklona prikazujemo na sliki 5. Slika 5: Odločitvena shema pri obveznostih OBVEZNOSTI IZKAZOVANA VREDNOST V BILANCI STANJA VPLIV NA IZKAZOVANE PRIHODKE ODHODKE REZULTAT VPLIV NA POSLOVNO ODLOČITEV tvegano / netvegano tvegano: skrita izguba: prenizka / prenizki previsok nevarno, potrebno je ugotovi učinek prevrednotenja previsoka prenizki previsoki prenizek netvegano: skrita rezerva Ugotovljeno stanje v večji ali manjši meri vpliva na poslovno odločitev. Njen vpliv se opredeli z utežmi (na primer: velik vpliv ++ ali --; majhen vpliv + ali -; ni vpliva 0. Drugi primer tehtanja vpliva je lahko ocena npr. od -5 do +5, pri čemer ima ocena 0 nevtralno vrednost, ocena -5 prikazuje visoko tveganje, ocena +5 pa majhno tveganje). Časovne razmejitve (aktivne in pasivne) Ločimo aktivne3 in pasivne4 časovne razmejitve. Lahko so kratkoročne ali dolgoročne. Vrednost postavke, izkazana v bilanci stanja predstavlja knjigovodsko 3 4 Z aktivnimi časovnimi razmejitvami so zajeti odloženi stroški (odhodki) ali prehodno nezaračunani prihodki. S pasivnimi časovnimi razmejitvami so zajeti vnaprej vračunani stroški (odhodki) ali kratkoročno odloženi prihodki. 14 vrednost časovnih razmejitev. Po vsebini gre za prihodnje prihodke oziroma odhodke. Pri presojanju vsebine navedenih bilančnih postavk si pomagamo s:  kazalniki navpičnega finančnega ustroja s katerimi želimo ugotoviti delež kratkoročnih časovnih razmejitev v želeni celoti;  kazalniki vodoravnega finančnega ustroja - presojamo delež v želeni kategoriji ipd. Tudi tu je pomembna primerjava opazovanih vrednosti s primerljivimi podatki. Vpliv ugotovljenih razlik med pošteno in izkazovano vrednostjo časovnih razmejitev na odločitve prikazujemo na sliki 6. Slika 6: Odločitvena shema pri časovnih razmejitvah ČASOVNE RAZMEJITVE IZKAZOVANA VREDNOST V BILANCI STANJA prevelike pasivne časovne razmejitve VPLIV NA IZKAZOVANE PRIHODKE ODHODKE REZULTAT premajhni previsoki premajhen tvegano / netvegano netvegano: ali bilanca ima skrite rezerve premajhne aktivne časovne razmejitve prevelike aktivne časovne razmejitve VPLIV NA POSLOVNO ODLOČITEV tvegano: ali previsoki premajhni previsok v bilanci so skrite izgube premajhne pasivne časovne razmejitve lahko pride do težav v poslovanju Ugotovljeno stanje v večji ali manjši meri vpliva na poslovno odločitev. Njen vpliv se opredeli z utežmi (na primer: velik vpliv ++ ali --; majhen vpliv + ali -; ni vpliva 0. Drugi primer tehtanja vpliva je lahko ocena npr. od -5 do +5, pri čemer ima ocena 0 nevtralno vrednost, ocena -5 prikazuje visoko tveganje, ocena +5 pa majhno tveganje). 15 Izkaz poslovnega izida Izkaz poslovnega izida je vsebinsko gledano pojasnitev v bilanci stanja izkazane postavke letnega poslovnega izida. V njem se prikazujejo številne vrste prihodkov in odhodkov (pred tem tudi stroškov). Računska razlika med prihodki in odhodki je poslovni izid, dobiček ali izguba. Druge pomembnejše vrste poslovnega izida so prispevek za kritje, celotni kosmati dobiček, dobiček iz rednega delovanja in kosmati donos iz poslovanja. Poslovneži pogosto uporabljajo izraze EBIT (zaslužek pred obrestmi in davki), EBITDA (zaslužek pred amortizacijo, odpisi, obrestmi in davki), EBT (zaslužek pred davki) in E (zaslužek – pri nas čisti dobiček). Ti izrazi na preprost način izražajo vsebino ustvarjenega dobička. Tehniko izračuna nekaterih vrst poslovnega izida prikazujemo na sliki 7. Ločimo več vrst prihodkov in odhodkov. Razlike med posameznimi skupinami prihodkov in odhodkov se izkazujejo kot EBIT (poslovni prihodki, zmanjšani za poslovne odhodke), I (izid iz financiranja, ki ga izračunamo kot razliko med finančnimi prihodki in finančnimi odhodki) itd. Slika 7: Tehnika izračuna nekaterih kategorij poslovnega izida POSLOVANJE FINANCIRANJE DRUGO, IZREDNO SKUPAJ PRIHODKI Poslovni prihodki (PP) Finančni prihodki (FP) Izredni prihodki (IP) Celotni prihodki ODHODKI Spremenljivi odhodki (VS) Finančni odhodki (FO) Izredni odhodki (IO) = prispevek za kritje (Pk) Celotni odhodki Odpisi (amortizacija in drugi odpisi = DA) Ostali poslovni odhodki (POo) =IZID Izid iz celotnega poslovanja - (EBIT, OP …) Izid iz financiranja (obresti, interes…) - I IZID IZ ZUNAJREDNEGA DELOVANJA CELOTNI POSLOVNI IZID (EBT) IZID IZ REDNEGA DELOVANJA EBIT+DA=EBITDA DAVEK IZ CELOTNEGA POSLOVNEGA IZIDA ( T ) ČISTI DOBIČEK 16 (E) Potroški, stroški in odhodki Najpomembnejše sestavine izkaza poslovnega izida so prihodki in odhodki. Prvih in drugih je veliko vrst. V izkazu poslovnega izida jih združujemo po njihovi vsebini. Stroški so cenovno izraženi potroški prvin poslovnega procesa. Potroški so fizično porabljene količine. Pogosto želimo ugotoviti vsebino poslovnega izida. Zato zbiramo vsebinske prihodke in odhodke v različne skupine in kot razliko med njimi izračunavamo različne vrste poslovnega izida. Iz izkaza poslovnega izida lahko s primerjavo med posameznimi prikazovanimi kategorijami merimo učinkovitost poslovanja. Pri tem si pomagamo s:  kazalniki obračanja,  kazalniki gospodarnosti,  kazalniki proizvajalnosti,  kazalniki dobičkonosnosti. Slika 8: Odločitvena shema pri stroških materiala in storitev STROŠKI IN ODHODKI IZKAZOVANA VREDNOST V IZKAZU POSLOVNEGA IZIDA VPLIV NA IZKAZOVANO AKTIVO PASIVO VPLIV NA POSLOVNO ODLOČITEV tvegano / netvegano tvegano: skrita izguba: PREMAJHNA PREVISOKA - nevarno, potrebno je ugotovi učinek prevrednotenja netvegano: PREVISOKA PREMAJHNA - skrita rezerva Ugotovljeno stanje v večji ali manjši meri vpliva na poslovno odločitev. Njen vpliv se opredeli z utežmi (na primer: velik vpliv ++ ali --; majhen vpliv + ali -; ni vpliva 0. Drugi primer tehtanja vpliva je lahko ocena npr. od -5 do +5, pri čemer ima ocena 0 nevtralno vrednost, ocena -5 prikazuje visoko tveganje, ocena +5 pa majhno tveganje). 17 Prihodki Podjetja razčlenjujejo prihodke na prihodke od poslovanja, prihodke od financiranje in izredne prihodke. Vsoto prihodkov od poslovanja in prihodkov od financiranja opredeljujemo kot redne prihodke. V načelu so seštevek zmnožkov prodanih poslovnih učinkov z njihovimi cenami, z upoštevanjem vseh ustreznih popravkov. Pri opredeljevanju vpliva razlik med pošteno in izkazovano vrednostjo obravnavane kategorije na sprejemanje poslovne odločitve se omejimo le na vplive, vezane na tveganje poslovanja s podjetjem, katerega računovodske izkaze beremo. Prodajne cene so tiste, ki jih prodajalec proizvodov ali storitev kot poslovnih učinkov dosega na trgu oziroma pri njihovem prevzemniku. Če poslovni sistem daje kake popuste, je dosežena prodajna cena tista, ki je že znižana zanje. Slika 9 kaže zgled ocenjevanja vpliva vrednotenja prihodkov. Slika 9: Odločitvena shema pri prihodkih PRIHODKI IZKAZOVANA VREDNOST V IZKAZU POSLOVNEGA IZIDA VPLIV NA IZKAZOVANO AKTIVO PASIVO VPLIV NA POSLOVNO ODLOČITEV Tvegano / netvegano Tvegano: Skrita izguba: PREVISOKI PREVISOKA - Nevarno, potrebno je ugotovi učinek prevrednotenja Netvegano: PRENIZKI PREMAJHNA - Skrita rezerva Ugotovljeno stanje v večji ali manjši meri vpliva na poslovno odločitev. Njen vpliv se opredeli z utežmi (na primer: velik vpliv ++ ali --; majhen vpliv + ali -; ni vpliva 0. Drugi primer tehtanja vpliva je lahko ocena npr. od -5 do +5, pri čemer ima ocena 0 nevtralno vrednost, ocena -5 prikazuje visoko tveganje, ocena +5 pa majhno tveganje). 18 Poslovni izid Poslovni izid je v glavnem razlika med prihodki in odhodki v obračunskem obdobju. Poleg razlike med poslovnimi prihodki in poslovnimi odhodki pa poslovni izid sestavljajo tudi razlika med finančnimi prihodki in odhodki ter izrednimi prihodki in odhodki. Sklep Računovodska poročila je treba pred analiziranjem kritično pregledati in se popraviti posamezne postavke na realne vrednosti (za to je potreben obisk pri poslovnem partnerju, dobro poznavanje predmeta poslovanja, okolja v katerem posluje poslovni partner in vsebine računovodskih kategorij). 3 OBLIKOVANJE NEKATERIH POSLOVNIH ODLOČITEV NA PODLAGI POENOSTAVLJENE ANALIZE RAČUNOVODSKIH POROČIL Pri odločanju o prodaji na odloženo plačilo, o vlaganju v neko podjetje, ob nakupih v nekem podjetju in podobno se vprašamo ali bomo nameravano uresničili. Potem, ko smo preverili lastne sposobnosti, se srečamo s tveganji uresničitve s strani poslovnega partnerja. Tveganje zmanjšamo, če poslovnega partnerja poznamo. Med drugim si pri tem pomagamo z analizo računovodskih poročil. Cilj analize je ocena bonitete poslovnega partnerja. Kakšna naj bo ta analiza? Enoznačnega odgovora ni. Nekateri avtorji dajejo prednost tradicionalni finančni analizi, ki se opira na:  analizo absolutnih podatkov, tako, da jih primerja z načrtovanimi vrednostmi, ocenjuje jih v času, primerja jih z okoljem itd.;  kazalnike rasti;  ugotovljene strukturne deleže;  sodila vodoravnega finančnega ustroja;  druge finančne kazalnike. Njena slabost je, da ne upošteva pričakovanj. Temelji na preteklosti. S svojimi tehnikami in orodji obdeluje preteklost, zgodovino. To slabost odpravlja sodobna finančna analiza, ki temelji na pričakovanjih, ki izhajajo iz jasno postavljenega cilja poslovanja. Tej metodi daje prednost večina finančnih strokovnjakov, saj temelji na preračunavanju pričakovanih koristi na današnjo vrednost (diskontiranje). Seveda pa ne smemo spregledati njenega prispevka pri analizi strukture virov financiranja in njihovem prispevku k oblikovanju maksimalne vrednosti podjetja. Slabost sodobne finančne analize je, da terja od analitikov veliko finančnega znanja, ki bo omogočilo kvalitetno načrtovanje. Prav tako pa je redko uporabljana pri kratkoročnem finančnem načrtovanju. 19 Pri ocenjevanju bonitete poslovnih partnerjev običajno nimamo zadostnih podatkovnih osnov za uporabo orodij sodobne finančne analize. Zato uporabimo orodja tradicionalne finančne analize. Zaradi slabosti tradicionalne finančne analize moramo vse izsledke previdno obravnavati. Drugi razlog previdnosti so podatki na katerih temelji analiza. Najpogosteje razpolagamo z računovodskimi podatki, ki jih razberemo iz računovodskih poročil. Med razlogi odločitve za prodajo na odloženo plačilo bomo v nadaljevanju izpostavili sposobnost kupca, da poravna svojo obveznost v dogovorjenem roku. Med razlogi za nakup pri nekem poslovnem partnerju pa bomo izpostavili sposobnost prodajalca, da svojo obveznost izpolni v dogovorjenem roku. Z upoštevanjem zgolj predpostavljenih razlogov pa ne zmanjšujemo pomena ostalih. Pri oblikovanju odločitve ali bomo nekemu poslovnemu partnerju prodajali na odloženo plačilo, je treba preveriti plačilno sposobnost kupca, da prejeto tudi plača. Plačilno sposobnost kupca lahko ocenjujemo:  s koeficientom lastniškosti financiranja;  s koeficientom dolgoročnosti financiranja;  s koeficientom dolgoročnega financiranja stalnih sredstev;  s posredniškim položajem ( PosPj ), ki smo ga opredelili kot razmerje med časom plačevanja terjatev iz poslovanja in časom plačevanja obveznosti do dobaviteljev;  s sposobnostjo odplačevanja posojil. Posamezni kazalniki pomenijo: Koeficient lastniškosti financiranja Med viri financiranja podjetja so lastniški in upniški viri. Koeficient LF kaže delež lastniških virov financiranja (Kj) v vseh virih financiranja (Pj) v danem obdobju (j). Izračunamo ga s pomočjo enačbe 1: LFj  Kj (1) Pj Izračun se razlikuje od podjetja do podjetja. Za sprejem odločitve o odloženem plačilu je dobro, da je kapitala čim več. Koeficient dolgoročnosti financiranja Koeficient (DFj) pomeni udeležbo vseh dolgoročnih virov financiranja v vseh virih financiranja. Med dolgoročne vire financiranja štejemo lastniški kapital in druge dolgoročne obveznosti (Odj). Sodilo izračunamo s pomočjo enačbe 2: 20 DFj  K j  Od j (2) Pj Za oblikovanje odločitve o odloženem plačilu je dobro, da je dolgoročnih virov čim več. Koeficient dolgoročnega financiranja stalnih sredstev Normalno je, da se z dolgoročnimi viri financirajo predvsem dolgoročna sredstva (SSj). Kakovost financiranja lahko merimo s pomočjo koeficienta dolgoročnega financiranja dolgoročnih sredstev ( DPDS ), ki ga izračunamo s pomočjo enačbe 3: K j  Od j DPds j  SS j . (3) Posredniški položaj Pri oblikovanju poslovne odločitve je potrebno upoštevati tudi posredniški položaj poslovnega partnerja. Poenostavljeno obravnavamo le njegove vsebine, ki se nanašajo na roke plačevanja terjatev in obveznosti oziroma vpliv, ki ga imajo ti roki na obračanje kratkoročnih terjatev in obračanje kratkoročnih obveznosti. Omejitev so razpoložljivi podatki. V statističnih računovodskih poročilih nimamo vseh potrebnih podatkov za izračun koeficientov obračanja terjatev do kupcev in obveznosti do dobaviteljev. Zato vzamemo širše kategorije in izračunamo razmerje med koeficientom obračanja kratkoročnih terjatev in kratkoročnih obveznosti. Praviloma so v teh postavkah najpomembnejše postavke terjatev do kupcev in obveznosti do dobaviteljev. Prav tako pričakujemo, da je v poslovnem interesu prodajalca, da dobi svoje terjatve čim prej plačane in kupca, da svoje obveznost plača čim kasneje. Plačilni roki se odražajo v njegovem posredniškem položaju. S pomočjo prikazanega razmerja opredeljujemo vpliv posredniškega položaja na kakovost financiranja poslovanja. Prilagojeni izračun se izvede s pomočjo naslednjega izraza: PPj PosPj  Tek j (4) PO j Ok j pri čemer smo s PP razumeli prihodke od poslovanja, PO odhodke iz poslovanja, Tek so kratkoročne terjatve in Ok so kratkoročne obveznosti. 21 Sposobnost odplačevanja posojil (Odplpos): Odplpos j  EBITDA j ANUITETE j Izračunamo jo kot razmerje med zaslužkom pred obrestmi, davki, amortizacijo in odpisi (EBITDA) in anuitetami. Povsem se zavedamo slabosti predstavljenih sodil, ki so posledica slabih podatkovnih podlag, vendar v statističnih računovodskih poročilih ni boljših podatkov. Podatkovna podlaga oblikovanih odločitev so javno objavljene baze računovodskih poročil (statistična poročila). Njihova razčlenjenost je omejena. Orodje za ocenjevanje poslovnih partnerjev lahko oblikujemo v Excelu. Ključne kategorije bilance stanja, potrebne za presojo, prikazujeta sliki 1 in 2. Pri tem kategorije, kot so popravki kapitala zaradi nakupa lastnih delnic ipd., vnesemo v vsebinsko najbližje kategorije. Poleg prikazanih sintetičnih kategorij se dodatno opredeli podatek o številu zaposlenih v posameznih obdobjih (j). Na osnovi navedenih kategorij lahko izračunamo zlasti naslednje kazalnike: 1. KAZALNIKI DONOSNOSTI: EBIT/(AKTIVA-FIN.NAL) Primerjamo donos iz poslovanja (EBIT = izid pred davki in obrestmi)) s sredstvi, ki so bila potrebna za njegovo ustvaritev. Pove, koliko smo ustvarili z enoto uporabljenih sredstev. Vrednost naj bi bila višja od tržne obrestne mere. EBITDA/(AKTIVA-FIN.NAL) Primerjamo donos iz poslovanja (EBIT) povečan za amortizacijo in odpise (EBITDA) s sredstvi, ki so bila potrebna za njegovo ustvaritev. Pove, koliko smo ustvarili z enoto uporabljenih sredstev. Čim višja je vrednost, bolje je. 5 EBT/SREDSTVA Primerjamo donos iz poslovanja (EBT = izid pred davki) s sredstvi, ki so bila potrebna za njegovo ustvaritev. Pove, koliko smo ustvarili z enoto uporabljenih sredstev. Čim višja je vrednost, bolje je. E/KAPITAL (ROE) Primerjamo čisti dobiček (E) s kapitalom, ki je bil potreben za njegovo ustvaritev. Pazljivi moramo biti na obseg kapitala, saj velja, da je to sodilo višje pri podjetjih, ki imajo med svojimi viri malo kapitala. Vrednost kazalnika lahko na hitro primerjamo s ceno kapitala na trgu. 5 Več o EBITDA v Bergant (2011, 77). 22 E/SREDSTVA (ROA) Primerjamo čisti dobiček (E) s sredstvi, ki je bil potreben za njegovo ustvaritev. Čim višja je vrednost, bolje je. Pri tem moramo upoštevati različno strukturo financiranja, zato v števcu običajno prištejemo še obresti. 6 2. KAZALNIKI FINANCIRANJA: DD/KAPITAL Kazalnik kaže strukturo dolgoročnega financiranja. Pri tem je treba primerjati referenčne vrednosti, ki jih upoštevajo banke pri ocenjevanju kreditne sposobnosti. Visoke vrednosti kažejo visok delež dolgoročnih dolgov (DD) in obratno. FINANČNA NEODVISNOST Izračunamo jo kot razmerje med kapitalom in obveznostmi do virov sredstev. Višja, kot je vrednost, večji je delež kapitala v virih sredstev in obratno. Razlikuje pa se tudi po dejavnostih. Pomembno je njegovo spremljanje v času, saj kaže spremembe v kakovosti financiranja. Ta kazalnik se pogosto obravnava kot sodilo finančne varnosti. 3. KAZALNIKI VODORAVNEGA FINANČNEGA USTROJA: ZADOLŽENOST Izračunavamo jo kot razmerje med obratnimi sredstvi in obveznostmi do tujih virov. Nizke vrednosti povedo, da podjetje financira obratna sredstva pretežno z lastnimi viri in obratno. STOPNJA INVESTIRANJA Izračunamo ga kot razmerje med osnovnimi sredstvi in kapitalom. Njegova izraznost je podobna kot pri sodilu zadolženosti. Visoke vrednosti povedo, da imamo malo lastnih virov financiranja osnovnih sredstev in obratno. To je sodilo je pomembno pri ugotavljanju kreditne sposobnosti. Banke uporabljajo njegovo izpeljanko, tako, da primerjajo kapital z dolgoročnimi sredstvi povečanimi za zaloge (kapital / (dolgoročna sredstva + zaloge). Ta kazalnik je uporaben predvsem v dejavnosti proizvodnje in trgovine. Pogosto izračunavajo različico, ki primerja dolgoročne vire z dolgoročnimi sredstvi ((kapital+dolg. obveznosti)/(dolg. sredstva+dolg. terjatve)). ČISTA OBRATNA SREDSTVA Čista obratna sredstva se izračunajo kot razlika med kratkoročnimi sredstvi in kratkoročnimi obveznostmi. Izračun pove, koliko kratkoročnih sredstev je financiranih z dolgoročnimi viri. Kazalnik je pomemben sestavni del ocene kapitalske ustreznosti podjetja.7 6 7 Več v Bergant (2012, 102). Več o tem v Bergant (2012). 23 KAKOVOST ČISTIH OBRATNIH SREDSTEV To sodilo je povezano s prejšnjim. Izračunamo ga kot razmerje med dolgoročnimi obveznostmi in čistimi obratnimi sredstvi. Višja je vrednost kazalnika, večji je pritisk odplačevanja dolgoročnih dolgov na porabo dobička. HITRI KOEFICIENT8 Izračunamo ga kot razmerje med likvidnimi sredstvi in kratkoročnimi dolgovi. POSPEŠENI KOEFICIENT Kazalnik je razmerje med (likvidnimi sredstvi + kratkoročnimi terjatvami) in kratkoročnimi dolgovi. KRATKOROČNI KOEFICIENT Kazalnik prikazuje razmerje med kratkoročnimi sredstvi in kratkoročnimi dolgovi. 4. KAZALNIKI OBRAČANJA SREDSTEV: OBRAČANJE TERJATEV Kazalnik se izračuna kot razmerje med prihodki iz poslovanja in povprečnim stanjem terjatev. Rezultat je koeficient obračanja, ki pove, kolikokrat v časovnem obdobju se terjatve obrnejo. Višji kot je, hitreje se terjatve unovčujejo in obratno. Z njim je povezan izračun trajanja obračanja v dnevih. OBRAČANJE KRATKOROČNIH SREDSTEV Kazalnik se izračuna kot razmerje med (odhodki − amortizacija) in povprečnim stanjem kratkoročnih sredstev. Njegova izraznost je enaka navedenemu pri terjatvah. Tudi to sodilo se lahko izrazi v dnevih. OBRAČANJE KRATKOROČNIH OBVEZNOSTI Opazujemo obračanje kratkoročnih obveznosti. Izraznost sodila je enaka že obravnavanim sodilom obračanja. Posamezni kazalniki so prešibka osnova za zanesljivo oblikovanje odgovorov na ključna vprašanja. So pa dobra osnova za nadaljnja proučevanja. Pridobiti moramo čim več dodatnih informacij. Skupaj so dobra osnova za oblikovanje zlasti naslednjih odločitev: 1. Ali bomo nekemu podjetju prodajali na odloženo plačilo Pri odgovoru na to vprašanje je treba biti pozoren na sposobnost poslovnega partnerja, da nam prodano plača. Uporabili bi lahko:  sodila vodoravnega finančnega ustroja - če ugotovimo, da je podjetje slabo financirano, da ima likvidnostne težave bomo zahtevali ustrezna zavarovanja plačil;  kazalnike v zvezi z obratnim kapitalom. 8 Več o hitrem, pospešenem in kratkoročnem koeficientu v Bergant (2012, 72−103). 24 2. Ali bomo od nekega podjetja kupovali Pomembno je ugotoviti ali bo poslovni partner sposoben dobaviti naročeno v nekem prihodnjem času. Pri ocenjevanju sposobnosti nam lahko pomaga vrsta kazalcev in kazalnikov. Pomembna je vrsta dobička. Če podjetje ustvarja prihodke iz poslovanja sklepamo, da opravlja svojo dejavnost. Torej je načeloma sposobno dobaviti naročeno. Pomagamo si tudi s koeficienti obračanja, ki nam prikazujejo aktivnost podjetja. Ne smemo pa zanemariti presojo sposobnosti podjetja, da bo poslovalo tudi v prihodnje. 3. Ali bomo vlagali v kapital nekega podjetja V primeru vlaganja v kapital podjetja (smiselno podobno je razmišljanje pri nakupu podjetja) se kot finančni investitor vprašamo po donosu vloženega. Zato so pomembna sodila donosnosti. Obdobje obravnave naj bo prihodnost. S poslovnim načrtom moramo dokazati, da bo podjetje sposobno zagotoviti želeni donos. Nekaj možnih slik pri branju računovodskih poročil Bralec bo pogosto imel v rokah računovodska poročila. Prikazujemo nekaj možnih ugotovitev in primer njihovega komentarja. Podjetje prikaže pozitiven izid iz financiranja Ugotovili smo, da je podjetje ustvarilo pozitiven izid iz financiranja. Je to dobro? Večina podjetnikov meni da ne, saj niso bankirji. Pozitiven izid nastane takrat, ko so prihodki od financiranja večji od odhodkov iz financiranja. To pomeni, da ima podjetje preveč sredstev, ki jih nalaga v različne oblike finančnih naložb (Tukaj nimamo v mislih vlaganj, ki so posledica organiziranosti (holdingi, koncerni ipd.). Verjetno se vlagajo občasni ali celo trajni presežki likvidnih sredstev. Tudi ti nase vežejo vire financiranja. Zelo malo je verjetno je, da so ti cenejši od donosa, ki ga dajejo naložbe, zato je bolje razmišljati o njihovem vračilu financerjem. Podjetje je izkazalo neki prispevek za kritje fiksnih stroškov Podjetje je izkazalo neki prispevek za kritje fiksnih stroškov (Pk). Ta prispevek je koristen pri opredeljevanju uspešnosti podjetja. V točki, ko s prispevkom pokrijemo vse fiksne stroške je tako imenovana točka preloma. Ugotovimo jo lahko ali v masi ali pa v količini izdelkov, ki jih moramo narediti, da bo dobiček enak nič. Če so instalirane zmogljivosti in tržne možnosti večje od količine, ki jo je treba proizvesti (točka preloma) potem lahko enostavno ugotovimo znesek, ki nam bo ostal. Tega lahko uporabimo, če želimo, tudi za vračilo posojil. Torej lahko uporabimo prispevek za kritje tudi pri oceni kreditne sposobnosti. Ocena vrste dobička Bilanca pogosto ne prikazuje resnične slike poslovanja. To je lahko posledica napačno ocenjenih potroškov osnovnih sredstev (napačno oblikovane amortizacijske stopnje). Zato je izkazani poslovni izid napačen. To je še posebej problematično pri primerjavi uspešnosti poslovanja med leti ali med več podjetji. Rešitev je EBITDA. 25 Ta kategorija je nevtralna in izključuje nepravilnosti pri opredeljevanju amortizacijske stopnje. 4 SKLEP Prikazali smo samo nekatera pomembnejša analitična orodja, ki so primerna za oblikovanje informacij, ki zmanjšujejo tveganja pri sprejemu poslovne odločitve. Pri njihovi uporabi pa ne smemo pozabiti, da je računovodstvo tudi "umetnost" prikazovanja poslovanja v vsebini, kot si želimo. Te skrite vsebine je treba razkriti in ugotoviti čim bolj pošteno sliko poslovanja. LITERATURA Bergant, Živko (2011): Kaj je EBITDA? Poslovodno računovodstvo št. 3/2011, str. 77−86. Ljubljana: Visoka šola za računovodstvo. Bergant, Živko (2012): Kaj je ROA in ROI? Poslovodno računovodstvo št. 3/2012, str. 102−108. Ljubljana: Visoka šola za računovodstvo. Bergant, Živko (2012a): Plačilna sposobnost in kapitalska ustreznost podjetja. Ljubljana: IPR − Inštitut za poslovodno računovodstvo. Mayr, Branko (2007): Uvod v računovodstvo. Ljubljana: IPR − Inštitut za poslovodno računovodstvo. Mayr, Branko (2012): Finančno računovodstvo. Ljubljana: IPR − Inštitut za poslovodno računovodstvo. Mayr, Branko (2012a): Stroškovno računovodstvo z osnovami oblikovanja poslovnih odločitev. Ljubljana: IPR − Inštitut za poslovodno računovodstvo. O Hare, Jim (2013): Analysing Financial Statements for Non-Specialists, New York, Routledge. OGLAS 26 Tomaž Glažar,1 Računovodsko analiziranje za podjetnike Accounting analysis for entrepreneurs Povzetek: Vsak, ki ustanovi podjetje ni podjetnik. Značilnosti, ki določajo podjetnika, so, da kupuje po znani in prodaja po neznani ceni, da deluje v negotovih okoliščinah, da prevzema tveganje, reorganizira družbene in ekonomske potenciale, da je inovativen, da vztraja pri poslovni ideji in, da ceni neodvisnost. Treba je tudi ločevati med podjetjem in podjemom. Za pridobitev ustreznih računovodskih informacij za podjetnike je treba izdelati predračune, obračune in analize. Vse tri računovodske funkcije se morajo izvajati za potrebe spremljanja financiranja, investiranja in poslovanja. Računovodske informacije zmanjšujejo stopnjo tveganja. Kakovost informacij za podjetnike opredeljuje njihova dostopnost, točnost, pravočasnost, popolnost, zgoščenost in ustreznost ter razumljivost. Ključne besede: informacije, analiza, podjetnik, podjem, financiranje, investiranje. Abstract: Anyone who founds a company is not an entrepreneur yet. Entrepreneur buys and sells according to the known price, works in uncertain environment, takes risk, reorganizes social and economic potentials, is innovative, insists on business idea and respects independence. It is also necessary to distinguish between the company and the entrepreneurial undertaking. In order to obtain relevant accounting information for entrepreneurs is necessary to prepare estimates, calculations and analysis. All three accounting functions have to be implemented to monitor financing, investments and business. By using accounting information entrepreneur can reduce the risk. Quality of information for entrepreneurs is defined by availability, accuracy, timeliness, completeness, conciseness, relevance and comprehensibility. Key words: information, analysis, entrepreneur, entrepreneurial undertaking, financing, investment, business. 1 Univerzitetni diplomirani ekonomist, Specialist za poslovodenje malih podjetij, predavatelj na Visoki šoli za računovodstvo Ljubljana, svetovalec za organiziranje računovodstva proizvodnje, direktor Sotočja d.o.o., direktor Zdravstvenega doma Vrhnika, član Inštituta za poslovodno računovodstvo. 27 1 UVOD V Sloveniji prevladuje splošno mnenje, da je podjetnik vsak, ki ustanovi podjetje. Vendar to ni vedno točno. Čeprav je podjetništvo relativno mlada veda, ima že globoke korenine. Po tej vedi je jasno določeno, koga se lahko imenuje podjetnika. Ena od značilnosti podjetnika je ta, da preračunljivo prevzema nase tveganje. To pa pomeni, da se ne poda brezglavo v ustanovitev podjetja in v poslovanje brez jasnih ciljev in izdelave analiz. Ena od pomembnejših analiz je analiza predračunov financiranja investiranja in poslovanja v okviru podjema. Že na osnovi tega določila je jasno, da je pri nas malo podjetnikov. Med njimi je veliko uspešnih, ki so celo bolj priznani v tujini kot pri nas. Del svojega uspeha pripisujejo preglednemu spremljanju svojega finančnega poslovanja. Tudi po doseženem uspehu si ne znajo predstavljati poslovanja brez računovodskega analiziranja. Temeljni cilj računovodskega sistema je oblikovanje računovodskih informacij za podporo poslovnemu poročanju (Bergant, 2010, str. 82). Napačno je prepričanje, da je računovodstvo namenjeno potrebam države. Računovodske informacije so namenjene notranjim in zunanjim uporabnikom. Zunanji uporabniki so tisti, ki poslujejo s podjetjem, so njegovi investitorji ali pa kreditodajalci. Zunanji uporabnik računovodskih informacij je tudi davčna uprava in socialne ustanove, ki od podjetja prejemajo prispevke in davke. Notranji uporabniki pa so zaposleni, vodje oddelkov in uprava. Računovodsko analiziranje za podjetnika ima svoje posebnosti. Informacije, ki se pripravijo na osnovi analiziranja, morajo biti jasne, kratke in pregledne. Zato so za podjetnike neprimerna poročila, ki skupaj zajemajo področja financiranja, investiranja in poslovanja. Za vsako področje je treba pripraviti poročila posebej in jih omejiti samo za namen, za katerega jih podjetniki uporabljajo. Zaradi pravočasnosti in enostavnosti informacij niso potrebne obsežne analize. 2 ZNAČILNOSTI PODJETNIKA Cantillon v: Essai sur la nature de commerce (1734) pravi, da je podjetnik posameznik, ki vstopa v menjalna razmerja s profitnim namenom. Podjetniki kupujejo po znani ceni ter prodajajo po neznani ceni; razlika med obema je bodisi dobiček bodisi izguba. (Drnovšek at al.: 2006, 28). Še nekaj opredelitev podjetnika (Sisan, 2000, 5−8; Chell, Haworth, Brearley, 1994, 12−68.):  Podjetnik sodeluje v menjavah za dobiček in je nekdo, ki poslovno presoja v negotovih okoliščinah (Richard Cantillon, 1755);  Podjetnik je oseba, ki inovira in uporablja nove tehnike, da bi znižala stroške ter tako povečala dobiček (Baudeau, 1730-1792);  Podjetnik je oseba, ki kombinira proizvodne dejavnike v proizvodni organizem (Jean-Baptiste Say, 1767-1832); 28  Vloga podjetnika je enaka vlogi kapitalista; deluje marljivo in varno,      poslovno špekulativno in poslovno inovacijsko (Adam Smith, 17231790); Podjetnik je oseba, ki prevzema tveganje, upravlja posle in deluje kot poslovni človek - poslovodja (Alfred Marshall, 1842-1924); Podjetnik je človek, ki se česa loti; človek, ki kaj spravi v tek, razvije, odpre dostop do česa, kaj spremeni. Je človek, ki je ustvarjalen in revolucionaren (Joseph Schumpeter, 1883-1950); Podjetnik je nekdo, ki se specializira za koordiniranje redkih virov (Casson, 1982); Podjetnik je nekdo, ki prevzema odgovornost in presoja o stvareh, ki zadevajo lokacijo, obliko in uporabo dobrin, virov ali institucij (Hebert in Link, 1988); Podjetnik, soočen s tveganjem in negotovostjo, kombinira vire na nove in različne načine, da bi ustvaril vrednost; to pogosto izvede tako, da ustanovi novo podjetje in ga razvija (Zimmerer, Scarborough, 1996). Z ekonomskega vidika je podjetnik oseba, ki združuje delovno silo, materiale in druga sredstva tako, da z njimi poveča vrednost. Ob tem vpeljuje spremembe, inovacije in nov red. S psihološkega vidika ima podjetnik potrebo doseči in dobiti nekaj novega, eksperimentirati in zbežati avtoriteti drugih. (Antončič et al., 2002, 29). Iz zapisanih definicij so razvidne osnovne značilnosti podjetnika: Kupuje po znani ceni in prodajajo po neznani ceni To pomeni, da podjetnik kupuje sredstva, delo in storitve po cenah, ki so poznane vnaprej za izdelavo izdelka, izvedbo storitve ali prodajo blaga, za katere ni znano v naprej po kakšnih cenah jih bo prodal. Razlika med vsemi vložki v poslovni proces in vrednostjo prodaje je dobiček ali izguba, ki ju ustvari podjetnik. Deluje v negotovih okoliščinah Podjetnik ne ve zanesljivo vnaprej, ali bo dobil kupce, ki bodo pripravljeni kupiti rezultat podjetniškega procesa po višji vrednosti, kot je sam vložil v ta proces. Na poti od podjetniške ideje do ustvarjenega dobička je veliko preprek in neznank, ki jih podjetnik ne more upoštevati pri snovanju podjetniške ideje. Spremembe so danes del vsakdanjika. Edina stalnica je to, da se vse spreminja. Ta značilnost je bila izpostavljena že pred več kot 250 leti, toda v današnjih dneh je stopnja negotovosti znatno višja, kot je bila takrat, prav zaradi hitrih sprememb. Prevzema tveganje Podjetnik v negotovih okoliščinah ne ve, ali bo za vložen kapital, čas, kariero in drugo res prišel do želenega rezultata. To je tveganje, s katerim podjetnik vstopa v posel. Večje, kot je tveganje, manjše so možnosti, da podjetniku uspe in večji je dobiček, če mu uspe. Zato je dobiček običajno obratno sorazmeren s 29 tveganjem in možnost izgube sorazmerna s tveganjem. Podjetnik lahko na različne načine znižuje tveganje. Eden od najpomembnejših načinov zniževanja tveganja je pridobitev informacij o kupcih, dobaviteljih, okolju, v katerem deluje in, ne nazadnje, o svojem poslovanju. Od informacij so najpomembnejše računovodske informacije, saj ob njihovi pomoči podjetnik spoznava dobavitelje in kupce in predvsem svoj poslovni položaj. Računovodske informacije so za podjetnika tako pomembne kot luči pri avtu. Pri tem sposobnost voznika ne pomaga kaj dosti. Značilnost podjetniškega tveganja je v tem, da ga ni možno zavarovati. Reorganizira družbene in ekonomske potenciale V času krize in družbeno ekonomskih sprememb prihaja do odpuščanja delavcev iz večjih podjetij, ki se težko prilagajajo nastalim spremembam. To je v večini primerov glavna spodbuda, da podjetniki ustanovijo svoja podjetja in v njih zaposlijo bivše sodelavce. Podjetniški pristop k organizaciji dela, zaradi novih načinov, bolj ekonomično uporabi delo in sredstva v prizadevanju za izdelavo tržno zanimivih izdelkov ali storitev. Zaradi boljše izkoriščenosti potencialov se poveča dodana vrednost na zaposlenega, s tem pa tudi gospodarska uspešnost družbe. Podjetniki se dosti hitreje prilagajajo spremenjenim pogojem kot velika podjetja in zato lahko hitreje prehajajo iz manj uspešnega izkoriščanja lastnih potencialov v bolj uspešno. To sicer pomeni, da v obdobju krize propade tudi večje število podjetnikov, vendar jih nadomestijo novi, uspešnejši, brez hujših družbenih pretresov. Ustvarja nekaj novega - inovativnost Podjetnik stalno razmišlja, kako neko stvar izboljšati ali drugače izvesti, da bo prehitel konkurenco. Ustvarjanje novitet ni vezano le na nove izdelke ali storitve, ampak tudi nove načine organiziranja in nove trge. Inovativnost podjetniku pomaga prodreti na trge, ki jih drugi še niso odkrili. Prav tako so včasih zelo pomembni novi pristopi pri organiziranju izvajanja storitev, izdelavi izdelkov ali prodaji blaga. Značilnost podjetnikov pa ni samo v tem, da so inovativni, ampak, da znajo inovacije tudi izvesti in ponuditi trgu. V tem je bistvena razlika med izumitelji in podjetniki. Vztraja pri poslovni ideji Značilnost uspešnih podjetnikov je vztrajnost pri izpeljavi ideje do končne uporabe in realizaciji pričakovanega dobička. Podjetniški proces potrebuje čas, da se izpolni pričakovani rezultat. Kupci le v redkih primerih hitro in v zadostni meri reagirajo na storitve, izdelke ali druge rešitve, ki jih podjetnik ponudi na trg. Zato nekateri podjetniki hitro obupajo in iščejo nove ideje za realizacijo dobičkov. Skoki iz enega posla v drugega in občutek neuspeha, ekonomsko in psihično izčrpava podjetnika in ga prej ko slej odvrne od podjetniških aktivnosti. Tisti, ki vztrajajo pri izvedbi posla dlje časa, imajo bistveno več uspeha in možnosti, da pridejo do želenih rezultatov. Pri tem mora biti podjetnik pozoren na to, da ne izčrpa podjetja pri čakanju na ugoden rezultat. Računovodske informacije mu pri tem lahko zelo pomagajo, saj ga opozarjajo, kdaj mora spremeniti svojo poslovno pot, da ne bi ogrozil celotnega podjetja. 30 Ceni neodvisnost Za podjetnike velja, da pri odločanju o realizaciji podjetniške ideje delujejo neodvisno od drugih. Niso odvisni od odločitev nadrejenih in druge okolice. Ta neodvisnost po eni strani omogoča svobodo odločanja, po drugi strani pa nevarnost, da zaradi preozkega pogleda podjetnik zaide v težave. 3 RAČUNOVODSKE INFORMACIJE, KI JIH POTREBUJE PODJETNIK Podjetnik mora za realizacijo ideje organizirati podjetje in načrtovati izvedbo podjema. Med značilnostmi podjetnika je treba izpostaviti značilnost, da deluje v negotovih okoliščinah in prevzema tveganje. Podjetnik nujno potrebuje računovodske informacije zato, da lahko hitro reagira, ko se okoliščine spremenijo in, da na osnovi teh informacij lahko zmanjša tveganje. Potrebuje jih že v pripravi podjema, v obliki predračunov ob pripravi poslovnega načrta. Na osnovi računovodskih predračunov podjetnik predvidi, koliko kapitala mora zbrati, kako se mora zadolževati na začetku poslovanja in koliko mora zaslužiti v prvih letih, da bo uresničil idejo. Kasneje podjetnik z letnim računovodskim načrtovanjem dopolnjuje poslovni načrt. Pri spremljanju virov financiranja posla pa ne zadostujejo samo predračuni. Vire za obveznosti do sredstev in njihovo gibanje je treba tudi sproti spremljati in primerjati s predračuni. Podjetnik mora vedeti, kdaj je zaradi pomanjkanja ali nepravilne strukture virov njegovo poslovanje bolj ali manj ogroženo. Pomemben del računovodskega predračunavanja za podjetnika predstavljajo investicijski načrti ob nabavi sredstev. Še posebej pri investicijah v dolgoročna sredstva, ki obremenjujejo poslovanje skozi daljše obdobje, so predračuni pomembni. Na njihovi osnovi se podjetnik odloča, v katera sredstva bo vlagal in katerih se lahko odpove zaradi omejenih virov. Po izvedbi investicij mora podjetnik prejemati informacije o tem, ali je investicija donosna v planiranih okvirih, kdaj je treba sredstva nadomestiti z novimi investicijami in podobno. Investicije negativno vplivajo na denarni tok in likvidnost podjetja, zato so računovodske informacije, ki spremljajo investicije in porabo sredstev v delovnem procesu zelo pomembne. Ko podjetnik izvaja svojo dejavnost, porablja in preoblikuje sredstva, delo in storitve v nova sredstva in ustvarja dobiček ali izgubo. Za ohranjanje in razvoj podjetja je zelo pomembno, da se sproti preverja uresničevanje poslovnega načrta. Zato mora podjetnik neprestano spremljati informacije o tekočem poslovanju in jih primerjati s poslovnim načrtom. S pomočjo analize računovodskih podatkov podjetnik spoznava razloge za razlike glede na načrtovane vrednosti in odstopanja od poslovanja v preteklih letih ali konkurence. 31 Za uspešno poslovanje mora podjetnik obvladovati tri sklope aktivnosti, ki so medsebojno povezani in soodvisni. Ti sklopi so (Kimmel, 2008, 10):  financiranje,  investiranje,  izvajanje. Računovodski informacijski sistem mora slediti vsakemu sklopu posebej in omogočati podjetniku:  predračunske informacije,  sprotne informacije,  računovodske analize poslovanja. Financiranje Podjetnik mora za začetek poslovanja zbrati ustrezna finančna sredstva. Tudi kasneje mora za tekoče poslovanje in širitev posla priskrbeti vire, s katerimi bo financiral investicije in stroške, ki nastajajo s poslovanjem in zanje podjetje nima ustreznih denarnih sredstev. V okviru financiranja si podjetnik zagotavlja vire od vlagateljev v podjetje, bank oziroma kreditodajalcev, dobaviteljev in včasih tudi subvencij države. Financiranje se lahko izvede na osnovi lastniškega ali dolžniškega kapitala (Antončič, 2002, 303). Banke in dobavitelji zagotavljajo dolžniški kapital v obliki posojil ali dolgov z odloženimi plačili. Lastniški kapital zagotavljajo podjetnik in drugi vlagatelji. Skoraj obvezno je, da za financiranje prispeva lastna sredstva tudi podjetnik, saj s tem poveča zaupanje drugih vlagateljev in posojilodajalcev. Zaradi omejenih virov financiranja mora podjetnik dobro načrtovati potrebo po njih in porabo za investiranje in izvajanje poslovanja. Zelo pomembno je, da spremlja gibanje in izpolnjevanje obveznosti do virov sredstev, predvsem glede dolžniškega kapitala, sicer lahko podjetje propade zaradi neizpolnjevanja obveznosti. Za vrnitev dolžniškega kapitala podjetniki pogosto jamčijo z lastnim premoženjem. Podjetnik na Danskem je z lastniškim in dolžniškim kapitalom financiral turistično kmetijo za vzrejo in jahanje konj. Banka mu je posodila 1 milijon € dolžniškega kapitala. Ker posojila ni mogel vrniti, mu je banka pobrala 5 milijonov € premoženja od 6 milijonov €, kot je bilo vredno celo podjetje. Podjetniki zato potrebujejo več vrst računovodskih informacij, ki jih mora zagotavljati računovodski sistem. V okviru načrtovanja financiranja mora računovodstvo zagotoviti predračune o potrebnih finančnih sredstvih za investiranje in izvajanje poslovanja. Na osnovi pričakovanih možnosti morajo predračuni podati informacije o potrebnem obsegu in razmerju lastniškega in dolžniškega kapitala. Predračuni morajo podjetnika informirati tudi o načrtovanem zagotavljanju sredstev za vračilo dolžniškega kapitala in donosov na lastniški kapital. Na osnovi tovrstnih informacij se podjetnik lahko odloča, kakšen kapital bo izbral za financiranje podjetja in kakšen donos bo predvideno prejel od vloženih lastnih sredstev. Res je, da vsak podjetniški podvig nosi tveganje, da se ne bo pričakovano izpolnilo. Toda, če že predračuni pokažejo, da bo donos na vložena sredstva minimalen ali ga sploh ne bo, se racionalni podjetnik ne bo odločil za vložek lastnega kapitala in svojega časa v podjem. Na 32 osnovi računovodskega predračuna virov financiranja se lahko predvidi stopnja tveganja podjema. Če se podjem lahko financira predvsem iz dolžniškega kapitala, je stopnja tveganja višja, kot če se financira predvsem iz lastniškega kapitala. Finančni vzvod, ki v primeru uspešnega poslovanja poveča donosnost lastniškega kapitala, v primeru manj uspešnega od predvidenega, lahko povzroči propad podjetja, ki je pretežno financiran iz dolžniškega kapitala. Računovodstvo mora, s sprotnimi informacijami o preteklem poslovanju, podjetnika informirati o pridobivanju planiranih finančnih sredstev, ter poravnavanju obveznosti do virov financiranja. Sprotne informacije zajemajo podatke o prejetih sredstvih iz naslova financiranja, kot je nakazilo denarja iz banke za najeti kredit, nakazilo denarja vlagateljev in podobno. Podjetnik mora prejemati sprotne informacije o odplačilu dolga banki in pripadajočih obrestih ter informacije o neodplačanem dolgu. Kadar se lastniki kapitala odločijo za izplačilo dobička ali njegovega dela, mora podjetnik prejeti informacijo o izvedbi plačil. Z analiziranjem se ugotavlja možna odstopanja od načrta in opredeli vzroke za nastanek razlik in posledice, ki jih bodo ta odstopanja povzročila. Pri zbiranju finančnih sredstev iz lastniškega kapitala je treba analizirati posledice premalo zbranega in vplačanega kapitala. Prav tako je podjetnika potrebno informirati o posledicah izplačila dobička lastnikom kapitala in analizirati posledice za razvoj podjetja. Računovodsko analiziranje mora podjetniku zagotoviti informacije v primeru možnega odstopanja od predvidenih vračil dolžniškega kapitala in vzrokih, ki so povzročili, da se krediti in obresti ne morejo redno plačevati. S pravočasnimi informacijami o tem se lahko prepreči stečaj podjetja. Podjetnik se na osnovi analize plačevanja dolžniškega kapitala lahko odloči za dodatna sredstva iz naslova financiranja ali pa sklene dogovor z upniki o prestavitvi plačila obveznosti. Investiranje Investicija je znesek s katerim se nabavi dobrine, ki niso namenjene končni porabi, ampak uporabi za nadaljnjo predelavo (Investiranje, 2011). To pomeni, da so dobrine namenjene izdelavi izdelkov, opravljanju storitev ali prodaji. Podjetnik zbrana sredstva s financiranjem torej investira v dobrine, ki mu omogočijo izvedba posla. Vsaka investicija pomeni tveganje, da se vložena sredstva ne bodo povrnila ali, da investicija ne bo prinesla pričakovanih dobičkov. Zaradi teh značilnosti investiranja mora računovodstvo podjetniku ponujati ustrezne informacije pri pripravi investicijskega načrta, kakor tudi informacije, na osnovi katerih se spremlja donosnost investicije in druge pomembne kategorije, ki opredeljujejo vračanje investiranih sredstev. Informacije, ki jih mora posredovati računovodstvo v okviru priprave investicijskega načrta, spadajo v okvir računovodskega predračunavanja. Za investicijski načrt se, v okviru računovodskega sistema, izdela predračun vrednosti investicije, vire financiranja, doba vračanja in donosnost. 33 Omenjeni predračuni se delijo na tako imenovane gospodarske in finančne (Turk, 1998, 316). Predračuni, ki opredeljujejo gospodarske kategorije, obravnavajo dobiček na vložena sredstva. Kazalnik, ki opredeljuje te informacije, je Kazalnik dobičkonosnosti (Turk, 1998, 316). Za izbiro pri odločanju, katera od možnih investicij je primernejša, so pomembnejše informacije, ki jih opredeljujejo finančni predračuni. Pri finančnih predračunih sta za podjetnika pomembna predračun dobe vračanja naložb in predračun sedanje vrednosti investicije (Turk, 1998, 318). Običajno ima podjetnik na razpolago manj denarnih sredstev, kot je na razpolago želenih ali potrebnih investicij. Na osnovi finančnih predračunov se podjetnik odloči za najprimernejšo investicijo. Pogosto pa se mora podjetnik zaradi izpolnitve podjetniškega cilja, odločiti za manj donosno investicijo. V tem primeru mu finančni predračun pokaže, ali se bo investicija sploh povrnila. S tem se bistveno zniža tveganje podjema. Po sprejetju odločitve o investiranju, mora računovodstvo investicije spremljati na dveh področjih (Turk, 1998, 352):  ali se vrednost investicije giblje v planiranem obsegu;  ali bo investicija zaključena v predvidenem roku;  ali se dobiček in amortizacija gibljeta v skladu s predvidenim planom? Prvo področje pomeni izvedbo investicije. Podjetniku morajo biti na razpolago informacije o obsegu že vloženih sredstev in potrebnih do konca investicije ter možna odstopanja od predračunov. Vendar to ni dovolj. Podana mora biti tudi analiza, v kateri je pojasnjeno, zakaj prihaja do odstopanj in kakšne bodo posledice. V primeru velikih odstopanj mora računovodstvo izdelati nove predračune, ki pojasnjujejo, ali bo investicija še dovolj donosna. Pomembno je, da je investicija pravočasno zaključena in bo sredstvo dano v uporabo, kot je bilo načrtovano. Če izvedba investicije traja dlje časa, se iz računovodskih podatkov lahko razbere, kolikšen del sredstev, namenjenih investiciji, je porabljen. Iz te informacije se lahko približno ugotovi, ali bo investicija zaključena pravočasno. Približno zato, ker se poraba finančnih sredstev ne sklada vedno s časovno dinamiko. Vendar računovodske informacije lahko opozarjajo na odstopanja od predvidene dinamike. Pri tem je treba upoštevati tudi odstopanja od vrednosti investicije, sicer se iz računovodskih podatkov ne da ugotavljati možnosti zakasnitve izvedbe investicije. Obračunavanje gospodarskih in finančnih koristi investicije je bistveno bolj zahtevno. Dejansko se investira v posamezna sredstva, ki so med seboj povezana in le tako lahko vplivajo na uspešnost poslovanja. Investiranje v dolgoročna sredstva običajno povzroči tudi zahtevo po investiranju tudi v kratkoročna sredstva, kot so, na primer, zaloge. Zato je izračunavanje donosnosti ali dobe vračanja na posamezno sredstvo skoraj nemogoče. S podjetniškega vidika to niti ni potrebno. Za podjetnika je pomembno, da investicije skupaj prinašajo v kasnejših obdobjih ustrezne donose. Uspešnost investicij se, za potrebe 34 podjetnikovih informacij, računa glede na donosnost vloženih finančnih sredstev v investicije, torej njihovo donosnost. Zelo pomembno je, da so poročila o uspešnosti investicij metodično usklajena z predračuni (Turk, 1998, str. 353). S tem se obračuni lahko primerjajo s predračuni. Ker običajno računovodstvo pripravlja predračune in obračune, so že predračuni odgovorno in kakovostno pripravljeni, ker se s primerjavo zlahka odkrijejo tudi pomanjkljivosti predračunov. Primerjava uresničene uspešnosti investicije z načrtovano pripomore k ugotavljanju neželenih odklonov, ki jih je možno vsaj zavreti, če ne preprečiti. Računovodske informacije o uspešnosti investicije, poleg tega, usmerjajo odločitve podjetnika glede novih investicij (Turk, 1998, 353). Izvajanje Ko podjetnik zbere finančna sredstva in jih investira v sredstva, s katerimi lahko proizvaja izdelke, prodaja blago ali opravlja storitve, začne poslovati. V poslovnem procesu podjetnik porablja vhodne dobrine, da iz njih pridobi izdelke, opravi storitve ali izvaja trgovsko dejavnost. Cilj poslovanja je prodaja izdelkov, storitev ali blaga. V okviru računovodskega sistema je treba organizirati računovodsko predračunavanje, poročanje in analiziranje izvajanja poslovanja. Računovodske informacije morajo zajemati porabo sredstev preko stroškov, nastajanje odhodkov in prihodkov ter ustvarjanje poslovnega rezultata. Za razliko od računovodskih informacij o financiranju in investiranju, ki so povezane predvsem z bilanco stanja, so računovodske informacije o izvajanju povezane predvsem z izkazom poslovnega izida. Podjetniku je treba posredovati predračunske informacije o gibanju stroškov, odhodkov in prihodkov v določenem obdobju, glede na predviden poslovni načrt podjetja. Predračuni lahko zajemajo krajša obdobja, kot je mesec, četrtletje ali leto, lahko pa daljša obdobja od leta. Predračuni izkaza poslovnega izida, ki so daljši, kot pet let so že dokaj nezanesljivi, zato njihova priprava za daljše obdobje od tega ni smiselna. Računovodski predračuni morajo podjetniku zagotoviti ustrezne informacije, na osnovi katerih postavi prodajne cene izdelkov, blaga ali storitvam. Če podjetnik nima teh informacij, cene določa samo na osnovi primerjave s konkurenco. Podjetnik mora imeti na razpolago informacije o stroškovni ceni svojih izdelkov in storitev, sicer se lahko pripeti, da prodaja pod lastno ceno, kar privede do negativnega rezultata poslovanja in propada podjetja. Za potrebe sprotnega spremljanja poslovanja računovodstvo pripravlja obračune poslovnega izida, ki morajo biti narejeni z isto metodologijo, kot predračuni. Računovodska analiza poslovanja mora podjetniku posredovati informacije, na osnovi katerih se podjetnik lahko odloča o nadaljnjem poslovanju. Informacije o izvajanju poslovanja morajo biti tako pogoste, da zagotavljajo pravočasno 35 reagiranje podjetnika na možne negativne odklone, ki jih lahko povzročijo previsoki stroški, prenizki prihodki, večanje zalog ali druga odstopanja. Za izvajanje poslovanja pa niso pomembne samo računovodske informacije, povezane s poslovnim izidom. Izvajanje je lahko ogroženo, če podjetje nima dovolj likvidnih sredstev, da zagotovi nove nakupe zalog materiala, kritje terjatev, plačilo dela in storitev. Zato so za podjetnika pomembne tudi računovodske informacije, s pomočjo katerih spremlja denarni tok in plačilna sposobnost podjetja. Kot je bilo že povedano, prihodki ne povečujejo samo stanja denarja, ampak praviloma tudi terjatve, ki so manj likvidne, kot denar. Prav tako je treba sproti vračati dolžniški kapital, kar, ne glede na poslovni uspeh, niža obseg denarja. Brez ustreznih denarnih sredstev ni možno ponovno investirati v dolgoročna sredstva in zagotoviti ustrezne zaloge materiala za neprekinjeno izvajanje dejavnosti. Računovodstvo mora zagotavljati računovodske predračune, obračune in analize za gibanje denarja v prihodnosti in v preteklosti. Na osnovi kakovostnih računovodskih informacij o likvidnosti izvajanja poslovanja v prihodnosti, podjetnik lahko pravočasno reagira in si zagotovi nova denarna sredstva ali pa na drug način izboljša plačilno sposobnost podjetja. 4 KAKOVOST RAČUNOVODSKIH INFORMACIJ Z VIDIKA PODJETNIKA Značilnost računovodskih informacij je v tem, da so izražene v denarju. S tem se doseže primerljivost med posameznimi ekonomskimi kategorijami v podjetju in med podjetji. Računovodstvo podjetnikov je namenjeno predvsem notranjim uporabnikom, konkretno podjetnikom, ki običajno vodijo podjetje in hkrati izvajajo dejavnost. To pa pomeni, da je namenjeno zbiranju podatkov in oblikovanja informacij, ki jih potrebuje podjetnik pri odločanju o vodenju podjetja in izvedbi podjetniške ideje. Računovodski sistem, ki tega ne omogoča, ni podjetniški računovodski sistem. Kakovostne informacije imajo zlasti naslednje značilnosti (Gradišar, 1993, 47):  dostopnost,  točnost,  pravočasnost,  popolnost,  ustreznost,  razumljivost,  objektivnost. Dostopnost Uporabnikom mora biti omogočen hiter dostop do informacij. Danes si na osnovi, tako imenovanega e - poslovanja, uporabnik lahko sam postreže z 36 informacijo in za to ne potrebuje drugih posrednikov. Pomembno je tudi, da ima uporabnik enostaven dostop do pripravljenih informacij in podatkov. Najboljše rešitve omogočajo dostop do pripravljenih informacij celo brez posebne zahteve. Na primer, podjetnik prejme nekaj najpomembnejših dnevnih informacij takoj, ko si prižge računalnik. Točnost Točnost informacij je odvisna od stopnje zanesljivosti informacijske vsebine poročila. Netočno informacijo sicer lahko povzroči napaka pri delovanju računalniške opreme ali pri elektronskem prenosu informacije, vendar je v osnovi vir napake neznanje, napačna razlaga ali površnost oblikovalcev informacij ali programerjev programske opreme (Gradišar, 1993, 47). Zato je treba v informacijske rešitve vgraditi kontrolne mehanizme, ki omogočajo odkrivanje in popravljanje logičnih napak. Pravočasnost Prezgodnja ali prepozna informacija nima nobene vrednosti. Prezgodnji informaciji uporabnik ne verjame, na prepozno pa se ne more odzvati. Uporabnik mora informacijo prejeti takrat, ko jo potrebuje. Le tako lahko podjetnik pravočasno reagira na možne odklone od začrtanega poslovanja. Sodobne informacijske tehnologije omogočajo hitro odzivnost in s tem neposredno prispevajo k pravočasnosti dostave informacij (Gradišar, 1993, 48). Povečevanje odzivnosti je neposredno povezano z dostopnostjo do informacij. Popolnost Popolna informacija je tista informacija, ki daje uporabniku vse potrebne elemente za sprejem ustreznih odločitev (Gradišar, 1993, 48). Informacija mora imeti dovolj veliko izrazno moč, da bi bila ob primernem zanju in določitvi namena, uporabniku informacije osnova za odločitev. To pomeni, da je treba pridobiti čim boljša pojasnila za opredelitev določenega pojava. S pomočjo računalniških rešitev je možno dopolnjevati informacije z manjkajočimi podatki iz informacijskega sistema s pomočjo primernih programskih orodij, ki brskajo po bazah podatkov. Zgoščenost Nepotrebni podatki uporabnikom jemljejo dragoceni čas, ki ga porabijo za pregledovanje preglednic, obširnih poročil in iskanje koristnih informacij (Bergant, 2010, 374). Zato je treba informacije, glede na namen uporabe, pripraviti na način, da uporabnikom nudijo samo tiste podrobnosti, ki jih potrebujejo (Gradišar, 1993, 49). Sodobna programska orodja omogočajo, da uporabniki pridejo do popolnih informacij. Za obdelovanje manjših količin podatkov so primerna orodja za sprotno analitično obdelavo podatkov (On-Line Analytical Processing - OLAP). Za obdelovanje večjih količin podatkov so potrebna dražja orodja. Ta orodja omogočajo rudarjenje podatkov (Data Mining), ki je proces avtomatiziranega iskanja prej nepoznanih informacij, vzorcev, pravil in povezav v velikih količinah podatkov (Gradišar, 2005, 226). 37 Ustreznost in razumljivost Ustreznost informacij je neposredno povezana z namenom, s katerim se pridobiva informacija. Kadar je dosežen namen informacije, da v uporabniku vzbudi občutek priložnosti ali nevarnosti, v zvezi z določeno poslovno odločitvijo, gre za koristno informacijo (Bergant, 2010, 57). Namen je odvisen od uporabnika. Razumljivost informacij je odvisna predvsem od znanja uporabnika in načina podajanja informacij iz strani oblikovalca informacij. Zato je pri oblikovanju informacij treba upoštevati znanje podjetnikov in podajanje informacij prilagoditi njihovemu razumevanju. 5 SKLEP Računovodsko analiziranje, kot eden od delov računovodenja je nepogrešljivo za pridobivanje ustreznih informacij za podjetnika, na osnovi katerih se lahko odloča o zagonu podjema, njegovem financiranju, potrebnih investicijah in samem poslovanju. Brez ustreznih analiz ni možno priti do informacij, kako naj se financira podjem, s kapitalom ali dolgovi. Z analiziranjem investicij je treba zagotoviti informacije na osnovi katerih se bo podjetnik odločal kakšne investicije mu bodo prinesle največje učinke. Analiziranje poslovanja podjetja je usmerjeno v pridobivanje informacij o stroških, ki podjetniku omogočajo, da hitro reagira pri odstopanjih od predvidenih kategorij. Računovodje morajo analize izvesti ob precej skopih podatkih o poslovanju. Pri tem si morajo pomagati tudi z neračunovodskimi podatki. Računovodsko analiziranje za podjetnike ni poglobljeno, saj je običajno treba zelo na hitro priti do informacij. Informacije za podjetnika ne smejo biti obsežne, mu pa morajo dati jasno opozorilo ali usmeritev pri odločanju. LITERATURA Antončič, Boštjan et al (2002): Podjetništvo. Ljubljana: GV Založba, d.o.o. Bergant, Živko (2010): Organiziranje računovodstva v povezavi s finančno funkcijo. Ljubljana: ABECEDA Svetovanje. Chell, Elisabeth; Haworth, Jean; Brearley, Sally (1994): The Entrepreneurial Personality. London : Routledge. Drnovšek, Mateja et al. (2006): Podjetniška teorija: včeraj, danes, jutri. Učbenik. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. Gradišar, Miro; Resinovič, Gortan (1993): Osnove informatike. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 38 Gradišar, Miro; Jaklič, Jurij; Damij, Talib; Baloh, Peter (2005); Osnove poslovne informatike. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. Investiranje, [URL: http://en.wikipedia.org/wiki/Investment], (8.11.2011). Kimmel, Poul D.; Weygandt, Jerrj J.; Kieso, Donald E. (2008): Accounting, Toolsfor Bussines Decision Making, 2nd Edition. ZDA: John Wiley & Sons, Inc, Sisan, Ana (2008): Podjetniška kultura v Sloveniji. Magistrsko delo. Ljubljana : Ekonomska fakulteta. Turk, Ivan; Kavčič, Slavka; Kokotec-Novak, Majda (1998): Poslovodno računovodstvo. Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo. OGLAS 39 Irena Viher,2 Vloga analize poslovanja pri ocenjevanju vrednosti podjetja The analysis and business valuation Povzetek: Pri ocenjevanju vrednosti podjetja ima analiza poslovanja pomembno vlogo. Mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti podajajo okvirne napotke glede analiziranja poslovanja ocenjevanega podjetja, primerljivih podjetij in širšega okolja. Analiziranje je po vrsti in obsežnosti različno glede na metode ocenjevanja, ki jih lahko izbiramo. Le-te izhajajo iz različnih namenov ocenjevanja. Prispevek prikaže njihove prednosti in slabosti ter v nadaljevanju vlogo analiziranja ter posameznih kazalnikov v procesu ocenjevanja vrednosti podjetij. Analiziranje je še posebej pomembno pri ocenjevanju različnih vrst vrednosti podjetja. Ključne besede: analiza poslovanja, kazalniki, ocenjevanje vrednosti podjetij. Abstract: A business analysis has important role in assessing the company's value. The International Valuation Standards provide indicative guidance on the analysis of the assessed company, comparable companies and the wider environment. Analyzing the type and scale differently depend on the assessment methods that can be selected. They arise from the different purposes of assessment. The article shows their strengths and weaknesses and hereafter, the role of analyzing individual indicators in the process of business valuation. Analysis is especially important in the evaluation of different types of valuation. Key words: business analysis, indicators, business valuation. 1 UVOD Da bi lahko ocenili vrednost podjetja, moramo v postopku ocenjevanja opraviti analizo poslovanja. Analiziranje poslovanja za potrebe ocenjevanja vrednosti podjetja je usmerjeno tako v spoznavanje podjetja in njegovega poslovanja v preteklosti kakor tudi v analiziranje napovedi prihodnjega poslovanja. Namen članka je opozoriti bralca na vsa področja analiziranja poslovanja podjetja, ki so nujno potrebna, da ocenjevalec podjetje korektno oceni. 2 Univ. dipl. ekon., pooblaščena ocenjevalka vrednosti podjetij, certificirani poslovodni računovodja, direktorica Abeceda Svetovanje d.o.o., predavateljica na Visoki šoli za računovodstvo. 40 Bergant (2013, 15) analizo poslovanja opredeli kot temeljno informacijsko funkcijo, ki v procesu analiziranja podatkov o poslovanju poslovnega sistema oblikuje informacije kot strokovne podlage za odločanje, z namenom doseganja ciljev uporabnikov informacij. V nadaljevanju bom poskušala sistematično uvrstiti analiziranje v proces ocenjevanja vrednosti podjetij. 2 METODOLOŠKA IZHODIŠČA Z ocenjevanjem vrednosti podjetij se ukvarjajo strokovnjaki z znanjem poslovnih financ. V Sloveniji se z ocenjevanjem vrednosti podjetij ukvarjamo tudi pooblaščeni ocenjevalci vrednosti podjetij. Slovenski inštitut za revizijo (v nadaljevanju Inštitut) je določil hierarhijo pravil ocenjevanja vrednosti (Ur.l. RS št. 106/2010 in št. 91/2012). Hierarhija določa, da moramo pri svojem delu upoštevati določila naslednjih zakonov, standardov in ostalih strokovnih virov: 1. Prva raven:  Zakon o revidiranju;  Mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti;  Drugi zakoni, ki urejajo ocenjevanje vrednosti posameznih oblik premoženja, in predpisi, izdani na njihovi osnovi;  Slovenski poslovno finančni standardi za ocenjevanje vrednosti;  Kodeks etičnih načel za ocenjevalce vrednosti. 2. Druga raven:  Strokovna informativna gradiva Odbora za mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti;  Pojasnila Strokovnega sveta Inštituta;  Navodila Strokovnega sveta Inštituta;  Metodološka gradiva Inštituta in priročniki Inštituta. 3. Tretja raven:  Strokovna literatura in objavljeni strokovni prispevki (doma in v tujini);  Splošno sprejeta načela ocenjevanja vrednosti v tuji praksi. Bergant (2013, 21) navaja, da je namen analiziranja tisti, ki določa, kakšne podatke je treba za posamezno analizo zbrati (za kakšno časovno obdobje, kako podrobne ipd.). Določa torej obseg in globino analize. Mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti 2011, v poglavju MSOV 102 Izvajanje in poglavju MSOV 200 - Podjetja in poslovni deleži, določajo nekatere usmeritve glede analize poslovanja podjetja za namen ocenjevanja vrednosti. Poudarjajo pomen analiziranja zgodovine podjetja, gospodarskega razvoja in specifičnih trendov dejavnosti, preteklih in bodočih donosov, kazalnikov, enkratnih dogodkov…. 41 Da je v okviru ocenjevanja vrednosti podjetja potrebna temeljita analiza njegovega poslovanja, ki jo je treba vključiti tudi v pisno poročilo o ocenjevanju, je razvidno tudi iz Pojasnila 4 – Podrobnejša vsebina pisnega poročila o ocenjevanju vrednosti podjetja, ki ga je izdal Slovenski inštitut za revizijo marca leta 2003 in je bilo objavljeno v Uradnem listu RS. O pomenu analiziranja za potrebe ocenjevanja govori tudi Slovenski poslovnofinančni standard 1- Ocenjevanje vrednosti podjetij iz leta 1998, ki določa postopke in načela, ki jih je treba upoštevati pri ocenjevanju vrednosti, izdelovanju analiz in oblikovanju mnenj, pa tudi način predstavitve analiz in mnenj naročniku ocenjevanja. 3 PROCES OCENJEVANJA IN VLOGA ANALIZIRANJA Pred začetkom ocenjevanja vrednosti podjetja moramo določiti: • predmet ocenjevanja vrednosti, • velikost lastniškega deleža, ki se ocenjuje (večinski ali manjšinski delež), • namen ocenjevanja vrednosti (nakup, prodaja, prevzem, stvarni vložek…) • v skladu z namenom ocenjevanja vrednosti se določi ustrezna podlaga vrednosti (tržna, poštena…), • datum ocenjevanja vrednosti, • morebitne predpostavke in omejevalne okoliščine pri ocenjevanju. Od namena ocenjevanja vrednosti je odvisna izbira podlage vrednosti. Mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti (MSOV 2011) razlikujejo naslednje podlage vrednosti: • tržna vrednost, • vrednost za naložbenika, • poštena vrednost, • posebna vrednost in • sinergijska vrednost. Tržna vrednost je ocenjeni znesek, za katerega naj bi voljan kupec in voljan prodajalec zamenjala sredstvo na datum ocenjevanja vrednosti v poslu med nepovezanima in neodvisnima strankama po ustreznem trženju, pri katerem sta stranki delovali seznanjeno, preudarno in brez prisile. Vrednost za naložbenika je vrednost sredstva za lastnika ali možnega bodočega lastnika za posamezno naložbo ali poslovne cilje. Poštena vrednost je ocenjena cena za prenos sredstva ali obveznosti med prepoznanima dobro obveščenima in voljnima strankama, ki je odraz ustreznih interesov teh strank. Posebna vrednost je znesek, ki je odraz določenih lastnosti sredstva, ki imajo vrednost samo za posebnega kupca. 42 Sinergijska vrednost je dodatna sestavina vrednosti, ki jo ustvari kombinacija dveh ali več sredstev ali deležev, pri čemer je skupna vrednost večja od seštevka posameznih vrednosti. Če so sinergije na voljo le enemu posebnemu kupcu, je to primer posebne vrednosti. V naslednji tabeli je prikazano, kakšne podlage vrednosti se izberejo glede na različni namen ocenjevanja vrednosti. Tabela1: Nameni ocenjevanja in podlage vrednosti Namen ocenjevanja vrednosti Nakup ali prodaja (za neodvisnega kupca in prodajalca) Kupoprodaja za specifičnega kupca Davčni namen Prevzem podjetja ali menedžerski odkup Stvarni vložek Izstop družbenika Stečaj in likvidacija Iztisnitev delničarjev Določitev menjalnega razmerja (pri pripojitvi ali delitvi) Za potrebe računovodskega poročanja Podlaga vrednosti po MSOV Tržna vrednost Vrednost za naložbenika (na podlagi lastništva nad sredstvom) Tržna vrednost Tržna vrednost Tržna vrednost Tržna vrednost Tržna vrednost Poštena vrednost Poštena vrednost Tržna vrednost po MSOV oz. poštena vrednost po SRS in MRS Ocenjevalci glede na namen ocenjevanja, vrsto podjetja, ki se ocenjuje in glede na razpoložljive podatke, izbiramo med naslednjimi načini in metodami ocenjevanja: 1. na donosu zasnovan način ocenjevanja: - metoda diskontiranja, - metoda kapitalizacije, 2. na tržnih primerjavah zasnovan način ocenjevanja: - metoda primerljivih podjetij uvrščenih na borzi, - metoda primerljivih kupoprodaj podjetij, 3. na sredstvih zasnovan način ocenjevanja: - metoda čiste vrednosti sredstev, - metoda presežnih donosov. 43 V naslednjih tabelah so opisane glavne značilnosti posameznih metod. Tabela 2: Značilnosti metod ocenjevanja vrednosti podjetij METODA DISKONTIRANJA METODA KAPITALIZACIJE Temelji na predpostavki, da je vrednost naložbe enaka vsoti vseh prihodnjih donosov, ki jih naložba zagotavlja lastniku, pri čemer se vsak donos diskontira na sedanjo vrednost z diskontno mero, ki izraža časovno vrednost denarja in mero tveganja, povezano z možnostjo uresničitve pričakovanega donosa. Prednosti:  teoretično najbolj korektna,  množična uporaba,  naročniki jo sprejemajo kot temeljno metodo. Temelji na normaliziranem letnem donosu, ki bo naraščal ali padal po neki povprečni stopnji v teoretično neskončnost. Slabosti:  zahteva napoved poslovanja,  zahteva napoved diskontne mere,  za naročnika včasih težko razumljiva. Slabosti:  preveč poenostavlja metodo diskontiranja,  ves čas enak donos,  spornost donosa in mere donosa. Uporabnost:  primerna za ocenjevanje proizvodnih in storitvenih podjetij,  primerna za ocenjevanje obvladujočega in manjšinskega deleža. Uporabnost:  primerna za ocenjevanje proizvodnih in storitvenih podjetij,  primerna za ocenjevanje obvladujočega in manjšinskega deleža. Prednosti:  pogosta uporaba,  ne zahteva dolgoročnih napovedi,  je enostavna. 44 METODA PRIMERLJIVIH PODJETIJ, UVRŠČENIH NA BORZI Temelji na predpostavki, da dajejo kupoprodaje podobnih premoženj kot je ocenjevano, empirične dokaze o vrednosti ocenjevanega premoženja. Prednosti:  trg je najboljši razsodnik za določanje vrednosti,  cene delnic uvrščenih na borzi so na voljo za kateri koli datum ocenjevanja,  posebno primerna za ocenjevanje vrednosti manjšinskega deleža. Slabosti:  ni razpoložljivih podatkov za posamezne panoge,  težko najti resnično primerljiva podjetja,  sporna uporaba pribitka za obvladovanje. Uporabnost:  primerna za ocenjevanje obvladujočega in manjšinskega deleža. METODA PRIMELJIVIH KUPOPRODAJ PODJETIJ Ta metoda temelji na enakih osnovah kot metoda primerljivih, na borzi uvrščenih podjetij, vendar običajno obravnava kupoprodaje obvladujočih deležev. Prednosti:  primerna je za ocenjevanje vrednosti obvladujočega deleža, ker ni treba uporabiti pribitka za obvladovanje. Slabosti:  slaba razpoložljivost podatkov,  drugi čas transakcij,  sporen odbitek za obvladovanje,  ne poznajo se vsi pogoji kupoprodaje,  prisotnost sinergij. Uporabnost:  primerna za ocenjevanje obvladujočih deležev in za ocenjevanje vrednosti za naložbenika. METODA PRILAGOJENIH KNJIGOVODSKIH VREDNOSTI Temelji na načelu substitucije, po katerem kupec za določeno sredstvo ni pripravljen plačati več, kot bi bil strošek nadomestitve s sredstvom z enako uporabnostjo. Prednosti:  enostavna za razumevanje,  ustrezna za ocenjevanje vrednosti podjetij, katerih vrednost temelji na vrednosti sredstev oziroma naložb,  primerna za ocenjevanje likvidacijske vr. Slabosti:  delovno intenzivna,  lahko je sporna pri ocenitvi neopredmetenih sredstev in potencialnih obveznosti,  ni primerna za poslujoča podjetja, pri katerih njihova vrednost ni odvisna pretežno od materialnih sredstev. Uporabnost:  primerna za ocenjevanje holdingov ob predpostavki delujočega podjetja in za ocenjevanje proizvodnih in storitvenih podjetij ob predpostavki likvidacije,  običajno se uporablja za ocenjevanje vrednosti obvladujočih deležev. 45 METODA PRESEŽNIH DONOSOV Ocenimo tržno vrednost opredmetenih osnovnih sredstev in presežek donosov. Prednosti:  primerna za oceno majhnih družinskih podjetij. Slabosti:  kaj opredeliti kot donos, kaj kot sredstva,  ni statističnih osnov za določanje mere kapitalizacije presežnih donosov,  ne omogoča vključevanja pričakovane rasti,  redko se uporablja. Uporabnost:  običajno se uporablja za ocenjevanje vrednosti obvladujočih deležev. Pooblaščeni ocenjevalci najpogosteje uporabljamo:  metodo diskontiranja čistih denarnih tokov;  metodo primerljivih podjetij na borzi;  metodo čiste vrednosti sredstev ob predpostavki likvidacije podjetja, kot kontrolno metodo s katero preverimo, ali vrednost ob predpostavki likvidacije ne presega vrednosti ugotovljene z ostalimi metodami (metoda je primerna le v primeru, ko ocenjujemo nad 75-odstotni lastniški delež, ki po določilih ZGD-1 lahko odloča o morebitni likvidaciji podjetja). Obseg in vrste analiziranja poslovanja podjetja so odvisne od izbrane metode ocenjevanja in pa tudi od količine razpoložljivih podatkov. Kot razpoložljive podatke za ocenjevanje imamo lahko samo javno dostopne podatke, lahko pa imamo na razpolago vse potrebne podatke, ki jih pridobimo od ocenjevanega podjetja. V primeru, ko ocenjujemo manjšinski lastniški delež, nam lahko zadostujejo javno dostopni podatki (manjšinski lastniki namreč nimajo vpliva na bistveno spremembo uspešnosti poslovanja). V primeru ocenjevanja večinskega lastniškega deleža je običajno, da ima ocenjevalec kontakt s poslovodstvom ocenjevanega podjetja in tako pridobi čim več podatkov, ki lahko vplivajo na končno oceno vrednosti. Pri uporabi metode diskontiranja čistih denarnih tokov analiziramo: • preteklo poslovanje podjetja, • preteklo poslovanje primerljivih podjetij, • dejavnost v katero spada podjetje, • makroekonomsko okolje podjetja, • funkcije podjetja (program, prodaja, nabava, tehnologija, kadri), • napoved prihodnjega poslovanja podjetja. Analizo preteklega poslovanja ocenjevanega podjetja začnemo tako, da od ocenjevanega podjetja pridobimo letna poročila. Običajno je obdobje analiziranja preteklega poslovanja pet let. Tako dolgo obdobje obravnavamo zato, da ugotovimo trende v poslovanju. Iz računovodskega dela letnega poročila črpamo računovodske izkaze in pojasnila posameznih postavk v računovodskih izkazih, iz poslovnega dela letnega poročila pa razberemo vzroke za spremembe oz. izboljšanje ali poslabšanje poslovanja ocenjevanega podjetja. Prvi korak pri analiziranju je prilagoditev preteklih računovodskih izkazov ocenjevanega podjetja tako, da:  izločimo ali pojasnimo izjemne oz. enkratne kategorije (na primer učinki v izkazu poslovnega izida od prodaje poslovno nepotrebnih osnovnih sredstev, tožb, enkratnih subvencij…);  opravimo prilagoditve z vidika obvladovanja (morebitne potrebne prilagoditve stroškov dela, izločitev stroškov, ki niso neposredno potrebni za poslovanje podjetja…); 46  ugotovimo poslovno nepotrebno premoženje (ko gre za ocenitev z vidika večinskega lastništva in zato lahko predpostavimo, da se razumen večinski lastnik odloči, da bo poslovno nepotrebno premoženje prodal). Podatke o preteklem poslovanju ocenjevanega podjetja primerjamo s poslovanjem panoge kot celote in poslovanjem konkretnih primerljivih podjetij. Proučiti moramo razmere v širšem gospodarskem okolju in v panogi podjetja, ki vplivajo ali utegnejo vplivati na ocenjeno vrednost podjetja. Kot osnovo za primerjavo običajno uporabljamo:  v odstotkih prikazane računovodske izkaze (strukturo izkaza poslovnega izida in bilance stanja);  stopnje rasti posameznih kategorij v računovodskih izkazih;  računovodske kazalnike, ki nam omogočajo analiziranje premoženjsko– finančnega položaja ter poslovne in finančne uspešnosti. Praznik (2011, 120-121) navaja, da je pri ocenjevanju vrednosti podjetja pomembno analiziranje predvsem naslednjih računovodskih kazalnikov:  kazalniki učinkovitosti poslovanja podjetja,  kazalniki gospodarnosti,  kazalniki dobičkovnosti,  kazalniki stanja financiranja,  kazalniki plačilne sposobnosti,  drugi kazalniki. Bergant (2013, 174) ugotavlja, da je analiziranje razlik med primerjanimi kazalniki načeloma koristno na naslednjih področjih: 1. analiziranje sprememb kazalnikov v preteklosti. S tem želimo ugotoviti pretekla gibanja, njihove smeri, jakost, vzroke in značilnosti poslovne politike podjetja (analiziranje učinkovitosti v preteklosti); 2. analiziranje načrtovanih sprememb kazalnikov oziroma načrtovanih gibanj. Pri tem primerjamo trenutno stanje v razmerju do predvidenih oziroma načrtovanih stanj. S tem želimo ugotoviti učinkovitost in uspešnost načrtovanih poslovnih odločitev že v procesu načrtovanja, v sprejetem načrtu pa s kazalniki pokažemo pričakovane posledice načrtovanih poslovnih odločitev in s tem dodatno utemeljimo poslovni načrt; 3. analiziranje odmikov ostvarjenih kazalnikov od načrtovanih ali želenih stanj. S tem želimo ugotoviti vzroke odmikov od načrtovanega, in opredeliti področja nadaljnjih poslovnih ukrepov (analiziranje uspešnosti v preteklosti), 4. analiziranje razlik do primerljivih kazalnikov (benchmarking). S tem želimo pridobiti informacije o uspešnosti z vidika okolja, s katerimi lahko umestimo podjetje v razmerju do:  tekmecev,  stanja v dejavnosti (panogi),  širšega poslovnega okolja. 47 Pri ocenjevanju vrednosti podjetja z metodo diskontiranja čistih denarnih tokov se osredotočimo na analiziranje naslednjih kazalnikov: 1  EBIT marža, ki nam kaže dobičkovnost poslovnih prihodkov (primerjamo preteklo in planirano EBIT maržo ocenjevanega podjetja z EBIT maržami primerljivih podjetij);  kazalniki obračanja zalog, terjatev do kupcev, obveznosti do dobaviteljev in kazalnik obratni kapital v primerjavi s poslovnimi prihodki – analiziramo jih za potrebe napovedi potreb po obratnem kapitalu;  razmerje med finančnim dolgom in lastniškim kapitalom (debt to equity D/E), ki je je pomembno za določitev tehtanega povprečja stroškov kapitala;  ROE – dobičkonosnost lastniškega kapitala; 2  ROA – dobičkonosnost sredstev;  kazalniki plačilne sposobnosti podjetja. Pri uporabi na donosu zasnovanega načina vrednotenja nam analiziranje trendov in računovodskih kazalnikov ocenjevanega podjetja, panoge in primerljivih podjetij omogoča, da kritično ocenimo napoved denarnih tokov, ki jo dobimo od poslovodstva ocenjevanega podjetja. Ugotoviti moramo, ali je napoved, ki smo jo pridobili, realna. Poleg podatkov, ki jih pridobimo iz letnih poročil in drugih potrebnih analitičnih podatkov pa od podjetja pridobimo tudi podatke o:  tržišču proizvodov/storitev,  dobaviteljih,  kupcih,  zaposlenih,  planiranju,  investicijah,  dividendah,  tožbah, ki nam omogočijo kakovostnejšo analizo poslovanja zlasti v pogledu tveganj. Če uporabljamo na tržnih primerjavah zasnovan način ocenjevanja in razpolagamo z računovodskimi izkazi primerljivih podjetij, moramo analizirati ali je potrebno prilagajanje računovodskih izkazov, na primer zaradi uporabe različnih računovodskih standardov (Slovenski računovodski standardi, Mednarodni računovodski standardi, Mednarodni standardi računovodskega poročanja, Ameriški finančno računovodski standardi) ali enkratnih dogodkov, ki so vplivali na poslovanje ocenjevanega in primerljivih podjetij. Pri uporabi metode primerljivih podjetij na borzi moramo izbrati podjetja:  s primerljivimi značilnostmi glede stopnje tveganja,  s primerljivim trgom,  primerljivimi proizvodi ali storitvami, 1 2 Več o EBIT v Bergant (2013, 117). Več o ROA v Bergant (2012, 102). 48  na primerljivem geografskem območju delovanja,  primerljive velikosti,  s primerljivimi preteklimi podatki. Ko izberemo primerljiva podjetja, izračunamo mnogokratnike lastniškega kapitala in/ali mnogokratnike celotnega kapitala. Prikazani so v tabeli 3. Tabela 3: Mnogokratniki lastniškega in celotnega kapitala MNOGOKRATNIKI LASTNIŠKEGA KAPITALA Tržna cena delnice / Čisti dobiček na delnico Primeren za podjetja, ki imajo podoben način obračunavanja amortizacije in sestavo celotnega kapitala Tržna cena delnice / bruto denarni tok na delnico Primeren za podjetja, ki imajo velik delež amortizacije v stroških in primerljiva in ocenjevano podjetje uporabljajo različne načine obračunavanja amortizacije Tržna cena delnice / dobiček pred obdav. na delnico V primeru različnih davčnih stopenj Tržna cena delnice / prihodki od prodaje na delnico V primeru ocenjevanja storitvenih podjetij, katerih ključna značilnost je stalnost kupcev – revizijske družbe Tržna cena delnice / knjigovodska vrednost delnice Za ocenjevanje finančnih institucij in podjetij s področja trgovine na drobno MNOGOKRATNIKI CELOTNEGA KAPITALA Tržna vrednost celotnega kapitala / EBITDA3 Tržna vrednost celotnega kapitala / EBIT Tržna vrednost celotnega kapitala / knjigovodska vrednost celotnega kapitala PRI TEH MNOGOKRATNIKIH MORAMO NA KONCU ODŠTETI TRŽNO VREDNOST DOLGA Pri metodi primerljivih podjetij je pomembno, da:  pri izračunu mnogokratnikov upoštevamo enako časovno obdobje pri ocenjevanem podjetju in pri primerljivih podjetjih,  izkaze primerljivih podjetij je potrebno analizirati in jih po potrebi prilagoditi izkazom poslovanja ocenjevanega podjetja, 3 Več o kazalniku v Bergant (2011). 49  kadar vrednotimo obvladujoči delež je bolje izbrati med mnogokratniki celotnega kapitala, prav tako, če vrednotimo manjšinski delež in je sestava kapitala različna,  ker dobimo vrednost za popolnoma tržljivi manjšinski delež je potrebno, če vrednotimo lastniško zaprto podjetje, uporabiti še odbitek za pomanjkanje tržljivosti. Ocenjeno vrednost podjetja s to metodo dobimo tako, da posamezni mnogokratnik, ki smo ga izračunali za primerljiva podjetja, ki kotirajo na borzi, pomnožimo s finančno spremenljivko ocenjevanega podjetja na podlagi katere smo izračunavali mnogokratnik. Če ugotavljamo tržno vrednost podjetja z metodo čiste vrednosti sredstev ob predpostavki likvidacije podjetja, analiziramo, kakšna je tržna vrednost posameznih sredstev in obveznosti podjetja in v kakšnem času bi bilo možno sredstva prodati in poplačati dolgove. Analizirati je treba, ali so v podjetju prisotna tudi kakšna neopredmetena sredstva, ki niso zavedena v knjigah in bi jih bilo v postopku likvidacije podjetja možno prodati (na primer blagovne znamke). Pri ocenjevanju vrednosti podjetja je zelo pomembno, kako velik lastniški delež ocenjujemo, saj so z velikostjo povezani odbitki za pomanjkanje obvladovanja in tržljivosti. Ravni vrednosti pri ocenjevanju so prikazane v tabeli 4. Tabela 4: Ravni vrednosti pri ocenjevanju STRATEŠKA ALI SINERGIJSKA VREDNOST - sinergije VREDNOST ZA OBVLADUJOČEGA LASTNIKA - odbitek za pomanjkanje obvladovanja VREDNOST ZA MANJŠINSKEGA LASTNIKA OB PREDPOSTAVKI POPOLNE TRŽLJIVOSTI - odbitek za pomanjkanje tržljivosti VREDNOST ZA MANŠINSKEGA LASTNIKA OB OMEJENI TRŽLJIVOSTI Zgoraj naštete ravni vrednosti, razen prve, veljajo za tržno vrednost ob predpostavki poslujočega podjetja. Strateška ali sinergijska vrednost pa se nanaša na vrednost za naložbenika. Le 100 % lastnik v celoti obvladuje podjetje in pri oceni le tega ni potreben odbitek za pomanjkanje obvladovanja. Pri ocenjevanju vrednosti podjetij obstajajo naslednje meje za določitev odbitka za obvladovanje: 50 nad 75-odstotni lastnik ne more samostojno odločati o zadevah, ki zahtevajo 90 % glasov (iztisnitev delničarjev), • nad 50-odstotni lastnik ne more samostojno odločati o zadevah, ki zahtevajo 75 % glasov (statutarne spremembe, likvidacija podjetja…), • pod 50-odstotni lastnik ne more samostojno odločati o zadevah za katere je potrebna navadna večina (delitev dobička), • nad 25-odstotni lastnik lahko onemogoči odločitve, ki zahtevajo 75 % glasov. • Po različnih raziskavah je odbitek za obvladovanje do 25 % oziroma pribitek za obvladovanje do 35 %. Pri določitvi odbitka za obvladovanje so pomembne tudi določbe v statutu oziroma družbeni pogodbi, ki jih je treba podrobno analizirati. Odbitek za pomanjkanje tržljivosti se določi, ker so deleži v lastniško zaprtih družbah manj tržljivi in ker zanje ni trga, na katerem bi jih bilo možno takoj in brez dodatnih stroškov prodajati in kupovati. Na odbitek za pomanjkanje tržljivosti vpliva velikost deleža. Za manjšinske deleže so odbitki do 45 % (nanje vpliva izplačevanje dividend, možni kupci, velikost deleža, možnost uvrstitve na borzo, dostopnost do informacij, statutarna določila). Za večinske deleže so odbitki manjši, in sicer od 3 do 33 % (gre za možnost neunovčljivosti in stroške pri prodaji). LITERATURA IN VIRI BERGANT, Ž. (2013): Analiza poslovanja od teorije do prakse (računovodski in finančni vidik). Inštitut za poslovodno računovodstvo. Ljubljana. BERGANT, Ž. (2012): Kaj je ROA in ROI?. Poslovodno računovodstvo, št. 3/2012, str. 102−107. BERGANT, Ž. (2011). Kaj je EBITDA? Poslovodno računovodstvo, št. 3/2011, str. 70−77. MSOV − Mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti (2011). 2011. International Standards Committee. London. Prevod: Slovenski inštitut za revizijo PRAZNIK, B. (2011): Priročnik za ocenjevanje vrednosti podjetij (dopolnjena izdaja). Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo. SRS-Slovenski poslovnofinančni standardi (2001): Ur. list RS št. 56/2001. Pojasnilo 4 (2003): Podrobnejša vsebina pisnega poročila o ocenjevanju vrednosti podjetja. Ur. list RS št. 40/2003. 51 Mag. Dejan Petkovič,1 Analiza poslovanja z davčnega vidika Business analysis from tax point of view Povzetek: Obdavčitev je pomemben dejavnik razvoja podjetja in davčno analitske informacije so pomemben dejavnik pri upravljanju subjektov. Davčno računovodstvo naj bo del računovodske funkcije. Za kakovostno vzpostavitev sistema davčnega računovodstva je nujno razumeti tudi poslovni vidik podjetniške obdavčitve. Tudi davčne obremenitve moramo obravnavati na podlagi analize poslovnih izidov na ravni posameznih poslovnoizidnih enot, prodajnih programov, investicij, proizvodov in storitev. Poslovanje podjetja prinaša tudi poslovna in davčna tveganja, s katerimi mora biti podjetje seznanjeno. Davčno načrtovanje je usmerjeno k iskanju rešitev, ki omogočajo optimalne davčne obremenitve ob hkratnem upoštevanju poslovne sprejemljivosti odločitve. Z vedno večjo globalizacijo je postalo tudi davčno načrtovanje in optimiziranje pomembno področje, s katerimi se danes ukvarjajo vsa, zlasti pa mednarodna podjetja in v smislu nadziranja tudi davčne oblasti. Analizirati moramo tveganje napačnega davčnega načrtovanja. Ključne besede: davčna analiza, davčno svetovanje, davčno načrtovanje, upravljanje davčnih tveganj Abstract: Taxation is important issue and tax analysis information are important part of corporate development. Tax accounting should be a part of accounting function. To establish a quality tax accounting system, it is necessary to know and understand a business aspect of taxation. Tax obligations have to be discussed on the base of analyses of operating results of specific business, such as production and selling units, investments, products and services. Business performance of a company always involves some degree of business and tax risk and companies have to be cautious when defining and announcing their results. Tax planning is turned towards achieving the best results from the tax point of view and towards optimum business results as well. In the growing globalization environment, tax planning and tax optimizing have become one of the main issues of concern for both multinational enterprises and tax authorities. We have to analyse risk of false tax planning. Key words: tax analysis, tax consulting, tax planning, tax risk management. 1 Abeceda Svetovanje d.o.o. Magister ekonomskih znanosti, specialist za javne finance in davčno svetovanje, davčni svetovalec Zbornice DSS, certificirani poslovodni računovodja, višji predavatelj na Visoki šoli za računovodstvo, direktor Inštituta za poslovodno računovodstvo. 52 1 UVOD Starejša literatura opredeljuje analizo v prvotnem pomenu besede. Pri analizi gre za razstavljanje celote (snovnega predmeta) na njene dele, da bi določili strukturo in pomembnost posamičnega dela za celoto. Ugotovitev notranjega sestava celote ne pove veliko, če ni podana v neki zvezi s celoto. Zato povezujemo analizo s sintezo, torej na osnovi spoznanja lastnosti delov sklepamo o značilnosti celote. Analiziramo torej z namenom, da bi prišli do sklepov o sestavi celote in o razmerjih med njenimi deli (Jurejevčič, 1981, 1). Avtor Viel (v delu Jurejevčičeve, 1981, 2) pravi, da je analiza poslovanja raziskava in ocean dogajanj in pojavov na področju gospodarjenja podjetja s pomočjo statistično analitičnih metod. Gospodarjenje podjetja je hkrati empirični predmet in področje analize. Avtor Schnettler (v delu Jurejevčičeve, 1981, 3) meni, da mora analiza poslovanja razsvetliti podjetje in dati podlago za boljše in racionalnejše tekoče vodenje podjetja ter za važne poslovno – politične odločitve, katerih posledice so večje finančne, personalne in strukturne spremembe. Končni izdelek analiziranja poslovanja je torej informacija (Bergant, 2013, 16). Analiziranje poslovanja z izložkom (to je informacija) pomeni končno fazo informacijskega procesa v poslovnem sistemu, v vmesnih fazah pa daje del podatkov tudi za predračunavanje. Analiziranje se torej pojavi pred vsako poslovno odločitvijo (Bergant, 2013, 16). 2 ANALIZA IN DAVČNO POSLOVANJE PODJETJA Davčno poslovanje na mikro ravni ima pomembnejše posledice, kot si morda predstavljamo. Neposredno je povezano s podjetniškimi izdatki in hkrati s proračunskimi dohodki držav. Evropska unija (če se omejimo le na to skupnost držav, čeprav je proračunski problem pereč tudi izven EU) se sooča z velikimi izpadi proračunskih dohodkov tudi zaradi davčnih zatajitev, sive ekonomije ter posledično nezakonitega pridobivanja premoženja. Pustimo ob strani dejstvo, da so zakonito izogibanje davkom omogočile prav države z lastno zakonodajo in različnimi konvencijami. Že pet držav EU je bilo prisiljenih zaprositi za mednarodno pomoč, določene razloge gre iskati tudi v povečanem obsegu davčno-kriminalnih dejanj v teh državah ter tudi nezadostni skrbi davčnih oblasti pri sankcioniranju teh (nezakonitih) pojavov. Ocene gredo že tako daleč, da je bilo v evropskem parlamentu slišati podatek, po katerem oblasti v EU danes zasežejo manj kot en odstotek nezakonito pridobljenega premoženja (Princl, 2013 b, 13−16). A davčnega načrtovanja in davčnega analiziranja (kot del proučevanja pred sprejemanjem poslovnih odločitev z davčnimi učinki) nikakor ne gre enačiti z nezakonito dejavnostjo in davčnim utajevanjem. Takšno razumevanje bi bilo 53 škodljivo. Davčno načrtovanje in analiziranje opredeljujemo kot zakonito dejanje davčnega zavezanca v smeri zmanjšanja davčnih obveznosti. Znane mednarodne korporacije imajo prav zaradi učinkovitega mednarodnega davčnega načrtovanja pomembne prihranke, saj dosegajo globalno obdavčitev po zelo nizki stopnji. Vendar se je dojemanje tovrstnih dejanj v obdobju po letu 2012 zelo spremenilo. Zakonito izogibanje davka, ki je bilo doslej sprejeto kot nekaj povsem sprejemljivega, je postalo v zadnjem času sporno z moralnega vidika. Dobili smo celo nov (uvedle so ga davčne oblasti) in po mojem mnenju neustrezen pojem – to je "agresivno davčno načrtovanje". Spomnimo se na negodovanja širše javnosti v Veliki Britaniji nad dejanji multinacionalk Amazon, Google in Starbuck. Celo predstavniki omenjenih podjetij so morali pričati pred parlamentom. Poudarjamo, da je nastal politični problem, ne glede na to, da doslej pri teh podjetjih niso bile ugotovljene nobene nezakonitosti. Podjetja so le izkoriščala praznine v davčni zakonodaji Velike Britanije in v povezavi z izdelanimi davčnimi strukturami v tujini (Luksemburg, Nizozemska, Bermudi, Irska) plačevale nižje davke. Kljub temu se izpostavlja vprašanje spornosti neplačevanja davka v državi, kjer se dejansko ustvarjajo milijardni dobički (Princl, 2013a, 16−19). 3 UMESTITEV DAVČNE FUNKCIJE V POSLOVNI SISTEM Davčna funkcija je usmerjena tako na davčno predračunavanje, kot tudi na obračunavanje. Zaradi finančnega pomena za podjetje skrb za davčno upravljanje (kamor lahko uvrstimo tudi analiziranje za davčne potrebe) uvrščamo med finančne naloge. Pri davčnem analiziranju (informacijah) gre za oblikovanje informacij o preteklih, sedanjih in prihodnjih izdatkih, torej nujnih informacijah pri odločanju o finančnem vodenju podjetja (Petkovič, 2010, 69). Pri tem gre tudi za tesno povezavo z računovodsko funkcijo in z bilančno politiko podjetja. Od bilančne politike podjetja so odvisne predvsem davčne obveznosti za davek od dobička (korporacisjki davki), poročanje ter učinki v tej povezavi. Bilančna politika naj zasleduje naslednje cilje (Fraberger, 1996, 81): - finančno – politične cilje, - informacijske cilje. Predlagatelj bilančne politike (kot skupka vsebine računovodskih usmeritev) je vodja finančne funkcije, v manjših podjetjih pa vodja računovodstva, vendar o tem načeloma ne bi smel sam odločati. Odločanje o bilančni politiki je naloga, ki pripada poslovodstvu podjetja, ki je odgovorno za celotno poslovno politiko podjetja. Kdo so dejansko uporabniki davčnih analitskih informacij? Sorodno kot uporabnike računovodskih informacij, lahko razvrstimo tudi uporabnike davčnoanalitskih informacij. Uporabniki davčnih informacij so: 54 - upravni (davčni) organi (kjer so lahko pomembne informacije na področjih tveganj – v Sloveniji denimo vezano na projekt horizontalnega monitoringa); poslovodstvo podjetja; nižje ravni odločanja v podjetju. Pri vodenju podjetij se srečujemo z dvema nasprotujočima se ciljema. Poslovodstva stremijo k visokemu poslovnemu izidu, kar prinaša tudi višjo obremenitev z davkom. Hkrati pa bi poslovodstva želela tudi čim nižje davčne obremenitve. Podjetje sicer izkazuje visok poslovni izid, z višjimi izdatki za davke pa slabi plačilno sposobnost. Zato je tudi pravilna opredelitev, da davčni strokovnjaki (ki so lahko ali specializirani le za to področje ali so to računovodje) v podjetjih s svojimi informacijami (svetovanji) ne stremijo k nižanju davčne obremenitve, temveč je njihova svetovalna naloga v maksimiranju donosa po davkih (čistega dobička). Zato se davčno svetovanje dejansko večkrat premika v sklop celovitega podjetniškega svetovanja (Petkovič, 2009, 45). Davčni elementi so vključeni v številne računovodske kazalnike in modele, ki izhajajo iz računovodskih podatkov. Omenimo samo nekatere tovrstne kazalnike in računovodske modele: - E (čisti dobiček), - EBIT (čisti dobiček pred obrestmi in davki), - WACC (model tehtane povprečne cena kapitala), - AFTER TAX CASH FLOW TO THE FIRM (denarni tok po davkih; Damodaran 1997, 144 in 668). - pomembne so davčne analize v primerih prevzemov in statusnih preoblikovanj podjetij (M&A, Takeovers). 4 POSLOVNA ANALIZA Z DAVČNEGA VIDIKA 4.1 Davki v podjetniški analizi Že v uvodu je bilo poudarjeno, da mora podjetniška analiza razstaviti celoto (podjetje) na posamezne dele, zato da bi iz tega lahko ugotovila zakonitosti delovanja celote. Tako tudi davčnih obremenitev ni mogoče obravnavati samo na ravni podjetja, temveč je izvor davčnega bremena treba ugotoviti po posameznih delih (povzročiteljih). Gre za analizo davčnih obremenitev po poslovnoizidnih enotah ali drugih ravneh (izdelkih, procesih). Tako so lahko davčno odločilna dejstva vezana na podjetje kot celoto ali pa na posamično dejavnost, naložbo ali proizvodni program. Zato je v tej povezavi treba spremljati in analizirati davčne informacije. Neupoštevanje davčnih informacij na nižjih ravneh (poslovne enote, produkti), ne daje kakovostnih podlag za odločanje. 55 4.2 Analiza davčnih tveganj Podjetja se pri sprejemanju odločitev soočajo z negotovostmi in poslovnim tveganjem. Nekatere tovrstne negotovosti so povezane tudi z upravljanjem z davki. Upravljanje z davčnimi tveganji v organizaciji zato ne sme biti ločeno od upravljanja z drugimi tveganji, temveč je del skupne politike (Hauptman, 2011, 64−65). Zato veliko poslovodij zahteva od računovodij informiranje o potencialnih davčnih obveznostih v povezavi s preteklimi poslovnimi odločitvami. Poslovodje torej večkrat izražajo pomisleke o morebitnih dodatnih davčnih obveznostih v podjetju. Praviloma računovodja težko sam poda takšno informacijo, temveč je nujen zunanji davčni skrbni pregled neodvisnega strokovnjaka. Menimo namreč, da računovodja, ki operativno izvaja davčna opravila v podjetju, ne more zaznavati tudi obstoječih davčnih tveganj, temveč praviloma le zunanji sodelavec. Davčni svetovalec lahko diagnosticira davčna in tudi druga tveganja, odločitev poslovodstva pa je, kako bo informacije o morebitnih premalo izkazanih davčnih obveznostih in davčnih tveganjih obravnavalo. Tovrstne analize in informacije so za poslovodstvo nujne in naloga poslovodstva je, da vzpostavi zadosten kontrolni mehanizem, ki bo nevarnosti zaznal. Davčna tveganja se pojavljajo pri davčnih zavezancih (družbah, podjetnikih), kakor tudi pri davčnih organih. Avtorji pogosto poudarjajo, da je davčno tveganje v poslovnem okolju osrednje poslovno tveganje. Posledice davčnih nepravičnosti (realiziranih tveganj) so različne kazni, neustrezne ocene davčne osnove, dodatne davčne obveznosti, škodovanje ugledu organizacije, izgubljene priložnosti ter večja izpostavljenost finančnim posledicam (zaradi višjih davčnih izdatkov). Upravljanje z davčnimi tveganji pomeni razumevanje, kje davčna tveganja nastajajo (analiza davčnih tveganj) ter sprejemanje ocen, kako naj davčna tveganja obvladamo. Davčne negotovosti so lahko povezane z uporabo davčne zakonodaje in davčne prakse ter negotovosti, ki izhaja iz delovanja sistema s pomočjo katerega želimo poslovnih aktivnosti in pri izvajanju dejavnosti doseči želen davčni rezultat. Analizo davčnih tveganj lahko razdelimo takole: - Analiza splošnih davčnih tveganj: o analiza dejanske točnosti davčno relevantnih podatkov; o analiza ustreznosti/upravičenosti davčnih izdatkov, analiza strukture davčnih obveznosti; o analiza formalne pravilnosti davčnih ravnanj v okviru davčne funkcije, pravočasna oddaja napovedi in podobno; o analiza izvedbe davčnega načrtovanja, tudi analiza "agresivnosti" davčnega načrtovanja, analiza realizacije davčnega načrtovanja. - Analiza davčnih tveganj glede na vpliv: 56 o analiza notranjih davčnih tveganj: le ta lahko nastanejo zaradi nevarnosti, ki so posledica sprejemanja poslovnih odločitev, tudi na podlagi napačnega razumevanja davčne zakonodaje; o analiza zunanjih davčnih tveganj, ki lahko nastanejo zaradi izpostavljenosti okolju na katere podjetje ne more vplivati (predvsem gre za zakonodajne spremembe, zaradi katerih ustrezno davčno načrtovanje podjetja več ne bo možno). - Analiza davčnih tveganj glede na organizacijsko raven: o analiza davčnih tveganj na najvišji ravni podjetja (tovrstna tveganja so širše narave, vplivajo na celotno organizacijo ter zajemajo strateški in makroekonomski vidik; davčno tveganje na ravni podjetja se lahko nanaša predvsem na politiko transfernih cen v sistemih povezanih oseb; o analiza davčnih tveganj na taktični ravni (raven procesa), tovrstna tveganja so povezana z delovanji znotraj procesa; pojavijo se v primerih ko odgovorni posamezniki nimajo možnosti pravočasnega dostopa do podatkov ali pridobitve ustreznih informacij. 4.3 Analiza davčnih tveganj glede na organizacijsko raven Zaradi velikega pomena za podjetja, ki imajo povezane osebe v tujini in tudi v Sloveniji (lastniško povezani subjekti), posebej poudarjamo pomen analitskega pristopa pri pojasnjevanju višine transakcij med povezanimi osebami. Gre za posamične analize, ki sicer niso klasično davčne oziroma računovodske, a so izjemno davčno relevantne in zato pomembne za obstoj in razvoj gospodarskega subjekta. Pri pojmu povezane osebe v tem prispevku mislimo na določila in opredelitve, ki se v posameznih državah uporabljajo v materialnih davčnih zakonodajah (v Sloveniji npr.: v Zakonu o dohodnini in Zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb). Problematika cen med povezanimi osebami je pomembna v vsaki davčno samostojno državi (trenutno v EU še govorimo o celotni davčni avtonomiji držav), saj nespoštovanje tržnega principa pomeni prelivanje dobičkov v davčno bolj ugodna območja. V tem prispevku ne obravnavamo, kako se morajo pojasnjevati tržne cene. Opozorili bomo le na nujen davčno analitski pristop, ki ga pri tem nujno uporabiti. Gre za nujno uporabo analize primerljivosti s katero si pomagamo pri davčno tako pomembnem dejstvu, kot je dokazovanje spoštovanja tržnega principa pri zaračunavanju med povezanimi osebami. Neupoštevanje pomeni davčne posledice v obliki previsoko izkazanih davčnih odhodkov ali prenizko izkazanih davčnih prihodkov. Pri ugotavljanju primerljivih tržnih cen se mora primerjati pogoje iz povezane oziroma povezanih transakcij s pogoji v enakih ali primerljivih transakcijah med nepovezanimi osebami. Šteje se, da so povezane in nepovezane transakcije primerljive, če nobena od razlik med transakcijami ne more bistveno vplivati na dejavnik, ki se proučuje (npr. cena, čisti dobiček), ali če je mogoče bistvene vplive teh razlik odpraviti z ustreznimi prilagoditvami. Primerljivost transakcij 57 se presoja na način, kot ravnajo nepovezane osebe, ki primerjajo možne transakcije z razpoložljivimi alternativami in se za transakcijo odločijo le, če nimajo na voljo drugih, boljših alternativ. Stopnja primerljivosti, vključno s potrebnimi prilagoditvami, s katerimi se vzpostavijo pogoji, kot bi veljali med nepovezanimi osebami, se ugotovi na podlagi primerjave značilnosti transakcij ali oseb, ki bi lahko vplivale na pogoje v transakcijah med nepovezanimi osebami. Pri ugotavljanju primerljivosti je treba opraviti primerjalno analizo dejavnikov, ki določajo primerljivost transakcij. Le-ta obsega:  značilnosti prenesenih sredstev oziroma storitev;  funkcije, ki jih izvajajo povezane in nepovezane osebe (ob upoštevanju porabljenih sredstev in prevzetih tveganj);  pogodbene pogoje;  gospodarske okoliščine;  poslovne strategije. Analiza značilnosti prenesenih sredstev in storitev Razlike v posebnih značilnostih sredstev ali storitev so pogosto deloma razlog za razlike v njihovi ceni na trgu. Podobnost značilnosti prenesenih sredstev ali storitev je najpomembnejša pri primerjavi cen povezanih in nepovezanih transakcij, manj pomembna pa pri primerjavi stopenj dobička. Značilnosti prenesenih sredstev in storitev so zlasti:  pri transakcijah s sredstvi, ki niso neopredmetena sredstva: njihove fizične in tehnične značilnosti, kakovost, trpežnost, zanesljivost, dostopnost in obseg dobave, možnost izvedbe popravil, dana jamstva, standardizacijo, embalažo, oblikovanje, celostno grafično podobo;  pri transakcijah s storitvami: njihova vrsta in obseg, razpoložljivost, dana jamstva, usposobljenost izvajalcev, zanesljivost, tveganja, dodatne in servisne storitve;  pri transakcijah z neopredmetenimi sredstvi: oblika transakcij glede na način izkoriščanja neopredmetenega sredstva (prodaja oziroma nakup celotnih pravic iz neopredmetenega sredstva, nakup oziroma prodajo licence za pravico do uporabe neopredmetenega sredstva), vrsta neopredmetenih sredstev, dolžina trajanja in stopnja zaščite, pričakovane koristi od uporabe teh sredstev. Analiza pristojnosti V transakcijah med nepovezanimi osebami velja, da je višina plačila navadno odvisna od nalog, ki jih je izvedla ena od oseb, vključenih v transakcije, ob upoštevanju porabljenih sredstev in prevzetih tveganj. Zato je treba pri ugotavljanju, ali so povezane in nepovezane transakcije ali osebe, ki jih izvajajo, primerljive, primerjati naloge, ki jih prevzemajo ali jih bodo prevzele nepovezane in povezane osebe. Zato je treba proučiti tudi sestavo in 58 organiziranost povezanih oseb (skupine) ter pravni položaj osebe, ki izvaja naloge. Pri analizi pristojnosti je treba ugotoviti glavne naloge, ki jih izvaja oseba, pri kateri se proučujejo povezane transakcije, in izvesti prilagoditve za vse pomembne razlike glede na naloge, ki jih prevzemajo v enakih ali primerljivih okoliščinah nepovezane osebe, s katerimi se primerja oseba, pri kateri se proučujejo povezane transakcije. Pri tem je ključna ekonomska pomembnost nalog, ki je odvisna od njihove pogostosti, narave in vrednosti za osebi, ki sodelujeta v transakciji. Analiza porabljenih sredstev Analiza porabljenih sredstev vključuje: - analizo vrste sredstev, kot so zlasti proizvajalna in druga oprema, objekti, zemljišča, neopredmetena in druga sredstva; - analizo značilnosti sredstev, kot so zlasti lastništvo, starost, tržna vrednost, kraj razpolaganja, varovanje premoženjskih pravic in druge značilnosti. Analiza prevzetih tveganj Pri poslovanju med povezanimi osebami morajo ustvarjeni donosi ustrezati porazdelitvi tveganj med pogodbenimi strankami, ki veljajo pri poslovanju med nepovezanimi osebami v enakih ali primerljivih okoliščinah. Analiza prevzetih tveganj (ki imajo vpliv tudi na določanje davčno relevantnih cen) vključuje zlasti: - tržna tveganja; - tveganja izgub, ki bi lahko nastale v povezavi z vlaganjem in uporabo sredstev; - tveganja uspešnosti ali neuspešnosti vlaganja v raziskave in razvoj; - finančna tveganja. Analiza pogodbenih pogojev Pri analizi pogodbenih pogojev je nujno ugotoviti, kako se dogovorjeni pogodbeni pogoji v povezani transakciji razlikujejo od pogojev v primerljivi nepovezani transakciji. V pogodbenih pogojih je navadno natančno opredeljeno ali nakazano, kako se med strankami delijo odgovornosti, tveganja in koristi. Pogoji transakcije (na primer porazdelitev tveganj, odgovornosti in koristi med udeležence transakcije) se ugotovijo na podlagi dejanskega ravnanja pogodbenih strank, na podlagi pogodb in druge dokumentacije, ki dokazuje pogoje transakcije. 59 Analiza gospodarskih okoliščin V tem okviru so pomembne zlasti: - analiza poslovnih strategij povezanih oseb; - analiza zemljepisne lega in velikost trgov, stopnje konkurence na trgih ter relativni konkurenčni položaji kupcev in prodajalcev; - analiza ravni ponudbe in povpraševanja na trgu kot celoti in na posameznih delnih trgih, analize kupne moči potrošnikov; - vrsta in stopnja urejanja trga s strani države. 4.4 Davčne informacije pri podjetniškem odločanju Opažamo, da so davčne informacije prepogosto spregledane pri sprejemanju odločitev v podjetju. Podobno je zapostavljena tudi analiza davčno relevantnih dejstev pri celoviti analizi poslovanja podjetja. Davčna zakonodaja in davčne omejitve morajo vplivati tudi na odločanje. V nadaljevanju podajamo razmišljanja in primere, kjer moramo v celovito podjetniško analizo vključiti tudi davčne elemente. 1. Analiza načrtovanih in že sprejetih zakonskih sprememb na področju podjetniških obdavčitev. Pogoste davčne spremembe škodijo razvoju podjetništva, a vendar so v EU stalnica. Brez pravočasnih informacij o prihajajočih davčnih spremembah, poslovne odločitve ne bodo dovolj kakovostne. Ena od značilnosti dobrega davčnega sistema naj bi bila stalnost z le nujnimi spremembami. Tudi zaradi izražene proračunske krize in krize povpraševanja temu cilju države več ne morejo slediti. 2. Analiza začasnih razlik med računovodskimi in davčnimi kategorijami v računovodskih izkazih – kot posledica specifičnosti določil v davčni zakonodaji in računovodskih standardih. Poznamo veliko primerov le začasno davčno nepriznanih odhodkov, ki bodo ob izpolnitvi nekaterih pogojev v prihodnosti pomenili tudi davčno ugodnost (zmanjšanje davčne osnove). Ker imamo torej že danes terjatev do države (za prihodnje zmanjšanje davčne osnove) lahko oblikujemo terjatve za odložene davke. Govorimo o davčnih in ločeno o knjigovodskih vrednostih sredstev. Oblikovane terjatve za odložene davke krepijo sestavine kapitala, v konkretnih primerih povečujejo tudi razpoložljivi bilančni dobiček. V tej fazi je pri dividendni politiki tudi nujna realna presoja ali je smiselno razdeliti med lastnike tudi tisti del bilančnega dobička, ki izhaja iz terjatev za odložene davke. 3. Analiza davčnih učinkov poslovnih odločitev ter pravočasne informacije o davčnih prejemkih in izdatkih. Od računovodij in davčnih svetovalcev ter drugih, ki so vpeti v davčno funkcijo, je nemogoče pričakovati analizo davčnih učinkov poslovnih odločitev, če s temi odločitvami niso seznanjeni že v procesu sprejemanja odločitev. 4. Analiza virov financiranja in investiranja (lastni viri, tuji viri; tudi problem tanke kapitalizacije, uporaba poslovnega in/ali finančnega najema). Pri odločanju o investiranju je treba upoštevati najprej vidik 60 5. 6. 7. 8. 9. donosnosti sredstev (ROA), pri kategoriji donosa pa je potrebno upoštevati seveda tudi (nižje) davčne obveznosti, vezano tudi na kategorijo davčnega ščita. Analiza politike cen med povezanimi osebami (poslovanje rezidenčnih in nerezidenčnih podjetij in poslovanje rezidenčnih podjetij). Analiza uspešnosti podjetja po poslovno - izidnih enotah (v odvisnosti od organiziranosti tudi po oddelkih, obratih, dejavnostih..) Nujno je vključiti tudi natančno razdelitev davčnega bremena v poslovnoizidnih enotah. Za natančne informacije je torej treba izdelati tudi področne davčne obračune. Analiza poslovnega okolja. Lokacija podjetja (davčna jurisdikcija), ki je odvisna od ponujenih davčnih ugodnosti (gre za zahteven vidik mednarodne obdavčitve, davčne konkurence med državami, včasih pa tudi znotraj posamezne države, kjer z davčnimi ugodnostmi poskušajo privabiti naložbenike). Analiza povezanih oseb ter politike podružnic. Pomembna je odločitev, kje locirati sedež podjetja in kje poslovne enote, ali v tujini organizirati le podružnico ali kar hčerinsko podjetje. Ta odločitev je odvisna od domače in konkretne tuje davčne zakonodaje, sistema uporabe transfernih cen, sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčenja, stopenj davka od dobička, možnosti uporabe različnih metod bilanciranja v davčnih izkazih, obdavčitve kapitalskih dobičkov, sistema davka na dodano vrednost in njegove usklajenosti v državah, kjer podjetje posluje. Davčno načrtovanje in analiziranje je veliko bolj učinkovito v mednarodnih korporacijah, ki delujejo v več državah, kjer je mogoče uporabiti različne opcije in migracije proizvodnje, zaposlenih, kapitala. Analiza davčnih učinkov pri različnih statusno pravnih spremembah (združitve, pripojitve, oddelitve). 4.5 Analiza ustreznosti davčnega načrtovanja Pri poslovnih davčnih tveganjih smo omenili tudi tveganje (ne)pravilnega davčnega načrtovanja družbe. Analizi tovrstnih tveganj je treba posvetiti posebno pozornost v družbi. Neustrezno davčno načrtovanje lahko povzroči tudi nezakonito izmikanje davčnim obveznostim in tveganje še višjih izdatkov (globe, kazni, morda tudi prepoved nadaljnjega delovanja). Davčno načrtovanje se je uveljavilo kot pomembna poslovna funkcija. Predvsem to velja v velikih podjetjih ter podjetjih, ki imajo svoje hčere (in ostale povezane osebe) in/ali podružnice v več različnih državah. Aktivnosti davčnega načrtovanja so usmerjene k iskanju rešitev, ki omogočajo najboljši rezultat z vidika davčnih obremenitev, ob istočasnem upoštevanju poslovne sprejemljivosti rešitve. Opaziti pa je, da davčno načrtovanje postaja tudi del notranjega načrtovanja podjetij, ki ga izvajajo strokovnjaki v podjetju. Naraščajoči obseg in raznolikost poslovanja, raznolikost pravnih podlag, raznolikost in zapletenost davčnih 61 sistemov in s tem povezano administriranje (na nivoju države in mednarodnem okolju) terja stalno načrtovanje, spremljanje, analiziranje in na tej podlagi spremljanje odločitev, povezanih z obdavčenjem. Pri tem neenotnost obdavčitve posameznih dejavnosti, proizvodov, investicij, znotraj proučevanih odsekov, vlaganja kapitala v druge države, opravljanje dejavnosti v drugih državah terja od podjetij več kot samo davčno načrtovanje na ravni podjetja (Jerman, 2005, 115). Davčno načrtovanje je proces, ki interaktivno združuje dve funkciji:  odločanje s ciljem davčnega optimiranja v prihodnosti, ki je sestavni del poslovodne funkcije načrtovanja;  davčno predračunavanje s ciljem oblikovanja informacij za potrebe odločanja o davčnem optimiranju, ki je sestavni del informacijske funkcije računovodskega predračunavanja v poslovodnem računovodstvu. Pri oblikovanju informacij lahko sodelujejo tudi zunanji strokovnjaki. Davčno predračunavanje je po vsebini povratna informacija za potrebe poslovodstev na vseh ravneh odločanja. Davčno načrtovanje je usmerjeno k doseganju najboljšega rezultata z vidika davčne obremenitve. Pri tem je najboljši rezultat potrebno obravnavati kot najmanjšo možno davčno obveznost, ki vključuje tudi prednosti povezane z denarnim tokom, ki je pri davčnih obremenitvah mnogokrat izjemnega pomena. Postopek davčnega načrtovanja obsega (Jerman 2005, 116−117):  opredelitev specifičnega problema, ki terja sprejem odločitve;  opredelitev vseh davčno relevantnih dejavnikov v danih okoliščinah oz. pri določenem dejanskem stanju;  upoštevanje in uporaba vseh davčno relevantnih predpisov in druge zakonodaje, neposredno ali posredno povezane z dejanskim stanjem;  vrednotenje različnih možnih rešitev, ki so ciljno usmerjene k najnižji davčni obveznosti;  upoštevanje vseh ostalih pravnih, poslovnih in finančnih vplivov ob predpostavki najboljšega davčnega rezultata. V model (varnega) davčnega načrtovanja je potrebno vključiti tudi možnost prihodnjih sprememb davčne zakonodaje. V EU je bilo v preteklosti zaznati trend zakonskega zmanjševanja davčnih stopenj davka od dohodka (dobička). Vendar, ali zmanjšanje davčne stopnje nujno res pomeni tudi zmanjšanje davčnega bremena? Velikokrat ne, saj je bistveno vprašanje v načinu ugotavljanja davčne osnove in predhodno tudi v bilančni politiki. Tudi na to vprašanje mora odgovoriti davčna analiza. Enostavna primerjava davčnih stopenj držav ne more dati odgovora na vprašanje o ugodnosti davčnega sistema in s tem privlačnosti za vlagatelje (Petkovič, 2004, 10). 62 5 SKLEP V prispevku smo poudarili pomen vključitve davčne analize v celovito analizo poslovanja podjetja. Gre za splet davčno analitskih aktivnosti v smeri preprečitve davčnih tveganj ter iskanja in načrtovanja prihodnjih poslovnih aktivnosti, ki bodo prinesle najnižje davčne izdatke za gospodarski subjekt. Ugotovili smo, da učinkovita davčna analiza pomeni del obvladovanja prisotnih davčnih tveganj v podjetju ter tudi iskanje morebiti novo nastalih davčnih tveganj ter hkratno analizo optimalno izkazanih davčnih obveznosti. Seveda vse na osnovi predhodnega kakovostnega davčnega načrtovanja. Pri tem je pomemben tudi zasuk v pojmovanju davčnega načrtovanja po letu 2012. Davčno načrtovanje je velikokrat napačno pojmovano kot le iskanje neobdavčenih poslovnih rešitev. Pomembna je podjetniška usmeritev, da v davčno načrtovanje vključujemo le poslovno sprejemljive rešitve in kar je še pomembneje - pri tem zasledujemo načelo zakonitosti. Naloga davčne analize je tudi, da ugotovi odstopanja od teh usmeritev. LITERATURA Bergant, Ž. (2013): Analiza poslovanja od teorije do prakse (računovodski in finančni vidik). Ljubljana: Visoka šola za računovodstvo Ljubljana. Damodaran, A.(1997): Corporate Finance, theory and practice. New York: John Wiley&Sons. Fraberger, F. (1996): Bilanzpolitik in theorie und in der praxis. Zbornik referatov 11. Posvetovanja DRFD Maribor. Str. 81–88. Maribor: DRFD. Hauptman, L. (2011): Davčni management in upravljanje z davčnimi tveganji. Zbornik referatov 26. posvetovanja DRFR Maribor. Str. 62–81. Maribor: DRFD. Jerman, S. (2005): Davčno načrtovanje z zornega kota optimiranja izidov. Zbornik 37. Simpozija o sodobnih metodah v računovodstvu, financah in reviziji, str. 115−135. Portorož: DRFR Slovenije Jurejevčič, T. (1981): Kompleksna analiza poslovanja. Maribor: Ekonomskoposlovna fakulteta UM. Petkovič, D. (2004). Davčna stopnja pri obdavčitvi pravnih oseb in ugodnost davčnega sistema. Davčno finančna praksa. Letnik V, št. 10/2004, str. 10−12. Petkovič, D. (2009): Obdavčitev podjetij. Ljubljana: Abeceda Svetovanje d.o.o. in IPR. 63 Petkovič, D. (2010). Pomen davčnih informacij v podjetju. Poslovodno računovodstvo. Letnik 3, številka 2/2010, str. 65−75. Princl, B. (2013a). Prihodnost čezmejnega davčnega načrtovanja in prelivanja dobičkov. Davčno finančna praksa. Letnik XIV, številka 4/2013, str. 16−19. Princl, B. (2013b). Izogibanje plačilu davka na primeru Googlove davčne strukture. Davčno finančna praksa. Letnik XIV, številka 5/2013, str. 13−16. OGLAS 64 Dr. Živko Bergant,1 Poslovni tokovi kot temeljno orodje analize poslovanja Business flows as basic tool of business analysis Povzetek: S prispevkom želimo umestiti in ovrednotiti poslovne tokove v okviru analize poslovanja. V najširšem smislu jih opredelimo kot vsako spremembo kazalcev stanja. Nekateri računovodsko izraženi tokovi so standardizirani, še več pa jih je nestandardiziranih. Njihova izrazna moč za potrebe poslovnega odločanja še ni dovolj proučena. Prispevek daje osnovna izhodišča tako za oblikovanje poslovnih tokov kot tudi za njihovo urejanje. Posebej so podana izhodišča za njihovo pojasnjevanje. Prikazan je model tipologije poslovnih tokov kot sistematični pregled njihovih tipičnih pojavnih oblik z navedbo njihovih značilnosti. Posebej so obravnavane slabosti in prednosti poslovnih tokov kot informacij za odločanje. Ključne besede: analiza poslovanja, poslovni tok, denarni tok, standardizacija, tipologija, izrazna moč. Abstract: The article deals with the role and evaluation business flows in the context of the analysis of the business. In the broadest sense every business flow is defined as a change in the status of the indicators which are expressed in absolute values. Only some financial flows are standardized. Their information power for the purposes of business decision-making is not yet sufficiently examined. The author gives the basic starting points for the formulation of business flows as well as for their editing and processing. In particular, a platform for their interpretation is offered. A model of the typology of business flows as a systematic review of their typical forms indicating their characteristics is showed. Weaknesses and advantages of business flows are discussed as well. Key words: business analysis, business flow, cash flow, standardization, typology. 1 Doktor poslovno organizacijskih znanosti, preizkušeni finančnik, certificirani poslovodni računovodja, dolgoletni pooblaščeni revizor, veščak Zveze ekonomistov Slovenije, pridruženi član ACFE, predsednik sveta Inštituta za poslovodno računovodstvo, docent na Visoki šoli za računovodstvo v Ljubljani. 65 1 UVOD Kodeks poslovnofinančnih načel opredeljuje poslovni tok kot »vsako spremembo bilančnih ali zunajbilančnih sredstev in/ali obveznosti do virov sredstev« (Kodeks PFN, točka 0.3). Z vidika celotne analize poslovanja je taka opredelitev preozka, saj lahko na primer spremembo v višini danih ali sprejetih ponudb tudi obravnavamo kot tok oziroma gibanje. Zato lahko za potrebe analize poslovanja opredelimo poslovni tok kot vsako spremembo kazalcev stanja. Glede na to kako so izražena posamezna stanja, lahko razlikujemo naslednje poslovne tokove: 1. vrednostno izražene; 2. številčno (količinsko) izražene (z imenovanimi števili); 3. opisno izražene (povečanje, zmanjšanje, izboljšanje, poslabšanje, krčenje, razširjanje itd.). Nekatere poslovne tokove lahko opišemo na vse tri načine (npr. povečanje prodaje), nekatere samo na dva (npr. povečanje števila delavcev), druge pa le na en način (npr. poslabšanje organizacijske kulture). Temeljni namen poslovnih tokov kot informacij je dopolnitev izrazne moči kazalcev stanja. Na ta način analiza poslovanja pridobi izrazno moč glede možnosti celovitejšega spoznavanja poslovanja. V nadaljevanju bomo zaradi pomembnosti obravnavali predvsem računovodske informacije o poslovnih tokovih. Nekateri računovodsko izraženi poslovni tokovi so celo standardizirani (SRS 25, SRS 26 in SRS 27). To so izkaz poslovnega izida (v njegovem okviru poslovni izid iz prodaje, iz celotnega poslovanja, iz rednega delovanja, celotni poslovni izid, čisti poslovni izid), izkaz denarnih tokov (v njegovem okviru denarni izid iz prodaje, iz celotnega poslovanja, iz naložbenja iz financiranja, celotni denarni izid) ter izkaz gibanja kapitala. Številne vrste poslovnih tokov v SRS niso posebej opredeljene, so pa rezultat različnih možnosti oblikovanja (izvedeni tokovi). Za potrebe analiziranja poslovnega izida za poslovodstvo bi lahko na primer opredelili dobiček iz tekočega poslovanja kot poslovni izid, opredeljen z dvema pogojema:  je izid tekočega obdobja;  je posledica samo osnovne dejavnosti podjetja. Zato za analizo izkaza poslovnega izida tekočega poslovanja oblikujemo naslednji načelni obrazec: 1. Računovodsko izkazan celotni dobiček 2. Prihodki iz preteklih let 66 3. Odhodki iz preteklih let 4. Celotni dobiček tekočega obdobja (1 – 2 + 3) 5. Prihodki zunaj rednega (osnovnega) poslovanja 6. Odhodki zunaj rednega (osnovnega) poslovanja 7. Celotni dobiček tekočega poslovanja (4 – 5 + 6) 8. Pozitivni vpliv inflacije 9. Negativni vpliv inflacije 10. Celotni dobiček tekočega poslovanja, če ne bi bilo inflacije (7 – 8 + 9). V tem modelu je dovoljena velika svoboda presoje analitika, kaj bo zajeto v posamezni postavki prihodkov in odhodkov zunaj osnovnega poslovanja. Zato pa rezultat pokaže najbolj oster pogled v ogledalo, ki je lahko tudi neprijeten. Kritičen in nevtralen prijem analitika je torej izredno pomemben. Nedvomno lahko na zgornji način bistveno izboljšamo primerljivost dobička med več obdobji, hkrati pa dobimo tudi boljšo osnovo za njegovo načrtovanje. Izvedene tokove pri analiziranju denarnega izida lahko oblikujemo na primer glede na: 1. izhodišče (denarna sredstva, čista monetarna sredstva, obratni kapital, vsa sredstva, čista sredstva), 2. pobotanost podatkov (kosmati ali čisti izkaz), 3. skupinjenje (po različnih dejavnostih), 4. obdobje (krajše od enega leta, eno leto, več kot eno leto), 5. organizacijsko enoto ali področje, 6. časovni vidik (preteklo obdobje, prihodnje obdobje). Očitno se lahko prikazane izvedbene možnosti med seboj tudi združujejo, kar načelno privede do skoraj neomejenega števila mogočih konkretizacij (Heath, 1978, 98) in v praksi se številne različice dejansko pojavljajo. 2 Zato je smotrnost njihove uporabe odvisna od različnih potreb uporabnikov (npr. Seed, 1984, 30) po eni strani in različne izrazne moči teh različic po drugi strani. S tem smo nakazali široko področje, ki pa še ni dovolj proučeno. Strokovna literatura o poslovnih tokovih je sicer razmeroma obširna, vendar sta teorija in praksa na tem področju še vedno nedorečena.3 2 Nekaj podmodelov je prikazanih v Turk, (1986, 37) in Kokotec–Novak, (1991, 398−404). 3 Več o tem v Bergant (2013, 70). 67 2 TEORETIČNE OSNOVE RAČUNOVODSKO IZRAŽENIH POSLOVNIH TOKOV 2.1 Izhodišča Temeljno izhodišče celovitega obravnavanja poslovnih tokov z računovodskega vidika je bilanca stanja, saj je računovodski izkaz vseh sprememb v podjetju in s tem računovodski prikaz poslovanja podjetja kot celote. Če ne opazujemo sprememb poslovnega sistema kot celote, ga lahko proučujemo z različnih drugih vidikov (kot delne sisteme). En od teh je vidik rasti (spreminjanja) čistega premoženja podjetja kot rezultata poslovanja, saj je le-ta neposredno povezan s cilji poslovanja podjetja. Tako pridemo do tokov prihodkov in odhodkov in njihove razlike, to je poslovnega izida ter s tem do izkaza le-tega. Drugi je vidik rasti (spreminjanja) stanja denarnih sredstev podjetja kot rezultata poslovanja s finančnega vidika. Tako pridemo do tokov prejemkov in izdatkov in njihove razlike ter s tem do izkaza denarnega izida. Razmerje obeh tokov z bilanco stanja je prikazano na sliki 1. Slika 1: Povezanost temeljnih računovodskih izkazov BILANCA DENARNEGA IZIDA PREJEMKI IZDATKI 1.400 1.300 BILANCA STANJA AKTIVA PASIVA 2.400 BILANCA POSLOVNEGA IZIDA ODHODKI PRIHODKI 2.300 800 1.000 DOBIČEK 200 DENARNA SREDSTVA 100 S slike 1 je razvidno, da so denarna sredstva postavka, ki je skupna bilanci poslovnega izida in bilanci stanja. Z njo sta obe bilanci povezani kot "siamska dvojčka". Podobno je dobiček skupna postavka bilance poslovnega izida in bilance stanja in ju s tem tudi povezuje. Dva temeljna poslovna toka, izkaz denarnega izida in izkaz poslovnega izida (v obliki bilanc), sta samo analitični, dopolnilni informaciji, ki razlagata vsaka samo eno postavko v bilanci stanja. 68 Bilanca denarnega izida je usmerjena v razlago sprememb denarnega dela premoženja (denarnih sredstev), torej aktivne strani bilance stanja. Bilanca poslovnega izida pa je usmerjena v razlago sprememb kapitala iz poslovanja (zaradi dobička ali izgube), torej pasivne strani bilance stanja. Tokovi prejemkov in izdatkov so denarni tokovi, medtem ko so prihodki in odhodki poslovnoizidni tokovi. Med njimi ni neposredne zveze, saj ima lahko podjetje dobiček in kljub temu prazen žiro račun. Povezanost poslovnega izida s finančnim izidom je torej posredna in jo je mogoče analizirati samo s pomočjo drugih poslovnih tokov. Statičnost bilance stanja na sliki 1 nekoliko omilimo, če od posameznih postavk končne bilance stanja odštejemo začetno stanje teh postavk. Tako dobimo novo bilanco, in sicer bilanco poslovnih tokov (BPT). Pri tem upoštevamo naslednji algoritem:  priskrba sredstev: vsako povečanje pasivne postavke (Financiranje: +P) in vsako zmanjšanje aktivne postavke (Dezinvestiranje: –A);  poraba sredstev: vsako zmanjšanje pasivne postavke (Definanciranje: –P) in vsako povečanje aktivne postavke (Investiranje: +A). Na podlagi tega algoritma dobimo torej tokove iz dveh ali več bilanc stanja. Tokove priskrbe in porabe imenujemo tokovi gibanja sredstev (Kodeks PFN, točka 0.16). V čisti bilanci poslovnih tokov je mogoče zamenjati znesek denarnega izida z vsemi zneski prejemkov in izdatkov tega obdobja (torej z izkazom denarnega izida), tako da le-ti ustrezno označujejo priskrbo in porabo. Prav tako lahko zamenjamo znesek poslovnega izida z vsemi prihodki in odhodki tega obdobja (torej z izkazom poslovnega izida). Tako pridemo do kosmate bilance poslovnih tokov, ki jo v starejši literaturi običajno najdemo kot kosmato bilanco finančnih tokov oziroma kosmati izkaz finančnih tokov. Kosmata bilanca poslovnih tokov (če jo podrobno razčlenimo po njenih posameznih postavkah) predstavlja bazen (skladišče podatkov) vseh poslovnih tokov v podjetju, ki jih lahko vrednostno izrazimo. S tem bilanca poslovnih tokov prevzema izhodiščno vlogo za proučevanje in analiziranje vseh drugih računovodsko izraženih poslovnih tokov. Tako zbirko (bazo) podatkov je možno za potrebe analiziranja računovodskih podatkov koristno vzpostaviti zlasti z računalniško podporo. Na zgornji način se slika 1 spremeni, kar je prikazano na sliki 2. 69 Slika 2: Prikaz temeljnih poslovnih tokov Spremembe kategorij delnega poslovnega sistema z vidika: Spremembe kategorij celotnega poslovnega sistema: Čistega premoženja podjetja Denarnih sredstev podjetja DENARNI IZID Spremembe kategorij delnega poslovnega sistema z vidika: KONČNA BIL. POSLOVNI IZID STANJA – = PREJEMKI = ZAČETNA BIL. PRIHODKI STANJA – − = IZDATKI ČISTA BILANCA POSLOV. TOKOV Poraba Priskrba KOSMATA BILANCA POSLOVNIH TOKOV 70 ODHODKI Načeloma so mogoče tri osnovne različice kosmate bilance poslovnih tokov: 1. čista bilanca poslovnih tokov, razširjena s prihodki in z odhodki; 2. čista bilanca poslovnih tokov, razširjena s prejemki in z izdatki; 3. čista bilanca poslovnih tokov, razširjena s prihodki in z odhodki ter s prejemki in z izdatki. Zgornje različice (z nekoliko združenimi bilančnimi postavkami zaradi preglednosti) kaže slika 3. Slika 3: Kosmata bilanca poslovnih tokov PORABA Izdatki  pri poslovni dejavnosti  pri naložbeni dejavnosti  pri dejavnosti financiranja PRISKRBA Prejemki  pri poslovni dejavnosti  pri naložbeni dejavnosti  pri dejavnosti financiranja Bilanca denarnega izida Denarni izid Povečanje denarnih sredstev Zmanjšanje denarnih sredstev Povečanje kratkoročnih terjatev Zmanjšanje kratk. obveznosti Povečanje zalog Povečanje obratnega kapitala Povečanje neodpisane vrednosti osnovnih sredstev Zmanjšanje dolgoročnih dolgov Zmanjšanje kapitala zunaj izkaza poslovnega izida Zmanjšanje kratkoročnih terjatev Povečanje kratk. obveznosti Zmanjšanje zalog Zmanjšanje obratnega kapitala Zmanjšanje neodpisane vrednosti osnovnih sredstev Povečanje dolgoročnih dolgov Povečanje kapitala zunaj izkaza poslovnega izida Čista bilanca poslovnih tokov Poslovni izid Čisti dobiček Čista izguba Odhodki  iz poslovne dejavnosti  iz dejavnosti financiranja  iz izredne dejavnosti Prihodki  iz poslovne dejavnosti  iz dejavnosti financiranja  iz izredne dejavnosti Bilanca poslovnega izida Vidimo, da kosmata bilanca poslovnih tokov vsebuje vse poslovne tokove v procesu poslovanja podjetja, zlasti, če si jih predstavljamo kot vsako posamezno spremembo (vknjižbo). S tem bilanca poslovnih tokov (kot zbirka vseh osnovnih podatkov o tokovih) prevzema izhodiščno vlogo za proučevanje in analiziranje vseh drugih poslovnih tokov. Zato spada med temeljne poslovne tokove. Po drugi strani pa ima slabost, da vsebuje veliko število poslovnih tokov (ki je v 71 praksi odvisno od števila analitičnih kontov podjetja) in zato je lahko nepregledna. Seveda je v razmerah računalniške podpore tako zbirko podatkov za potrebe analiziranja računovodskih podatkov kljub temu mogoče in koristno vzpostaviti. Izrazna moč bilance poslovnih tokov je zlasti v naslednjem: 1 1. kaže nam vpliv okolja na strukturo financiranja; 2. kaže podrobnejše vzroke in posledice sprememb finančnoposredniškega položaja; 3. kaže na možnost skritih izgub ali skritih dobičkov (npr. spremembe zalog, časovnih razmejitev, rezervacij, neopredmetenih dolgoročnih sredstev); 4. kaže na podrobnejše vzroke in posledice sprememb strukture dolgoročnega financiranja; 5. pomeni izhodišče za podrobnejšo analizo posameznih kategorij (gre za analizo večjih sprememb); 6. je neodvisna od časovnega obdobja (seštevamo bilance poslovnih tokov različno dolgih obdobij, le predhodne je treba revalorizirati z ustreznim indeksom inflacije); 7. pomemben je presek bilance finančnih tokov po ročnosti, ki kaže spremembo dolgoročnih virov kratkoročnih naložb (analiziramo ga tako z dolgoročnega vidika – vzroki, kot tudi s kratkoročnega vidika – udejanjenje). Kaže spremembo obratnega kapitala podjetja, ki ga bomo še obravnavali; 8. je osnova za oblikovanje vseh drugih poslovnih (finančnih, denarnih, poslovnoizidnih in mešanih) tokov. Proučevanje poslovnih tokov pravzaprav pomeni proučevanje celotnega poslovnega procesa podjetja v njegovi dinamiki, seveda z računovodskega vidika. Ta ugotovitev daje tokovom in njihovemu proučevanju posebno težo in s tem ustrezno mesto tako v računovodski analizi kot disciplini kot tudi v vsakem procesu analiziranja poslovanja. 2.2 Urejanje poslovnih tokov Osnovna opredelitev poslovnih tokov vsebuje številne možnosti, kar lahko pomeni tudi določeno nepreglednost, zato jih je treba sistematično obravnavati in ustrezno razvrstiti. To bomo na kratko storili v nadaljevanju. Pri tem bomo izhajali iz računovodsko opredeljenih kategorij, kar omogoča uporabiti poslovne tokove kot pomembno orodje računovodske analize poslovanja podjetja. V urejevanje poslovnih tokov lahko štejemo zlasti njihovo:  standardiziranje,  združevanje,  razdruževanje,  preoblikovanje, 1 Več o izrazni moči bilance poslovnih tokov v Bergant (2003, 76−80). 72  prikazovanje,  razvrščanje. Splošni namen standardiziranja je »povečati učinkovitost določenega procesa in njegovih rezultatov« (Turk, 1983, 407). Standardiziranje poslovnih tokov je pomembno zlasti zaradi:  vzpostavljanja enotnega in preglednega sistema poročanja;  enostavnejšega prikazovanja in posredovanja informacij o poslovnih tokovih;  možnosti učinkovitejšega in računalniškega obravnavanja poslovnih tokov;  večje možnosti primerjanja poslovnih tokov v času in prostoru;  večje možnosti združevanja poslovnih tokov na višjih ravneh poročanja;  lažjega usposabljanja za pojasnjevanje posameznih poslovnih tokov. Standardiziranje pa lahko ima tudi nekatere negativne posledice, na primer: 2  samodejno oblikovanje splošne standardne informacije, brez upoštevanja posebnosti posameznih primerov, kar zmanjšuje njeno izrazno moč;  oblikovanje standardnih informacij brez poglobljenega pojasnjevanja za uporabnika, ki morda ni usposobljen za njihovo celotno razumevanje;  (pre)hitro zadovoljstvo uporabnika zaradi površnega razumevanja informacij, ki ga ne motivira k zahtevam po dodatnih pojasnilih ali po novih informacijah;  površno obravnavanje informacij, ki ne motivira oblikovalca k njihovemu nadaljnjemu razvijanju in večji kakovosti. Če se zavedamo naštetih nevarnosti in se jim uspešno izognemo, vodi standardizacija informacij nedvomno k njihovi večji učinkovitosti in kakovosti. Za informacijske potrebe je nujno združevanje poslovnih tokov. Tokove lahko združujemo predvsem na dva osnovna načina, in sicer:  v skupine, glede na skupno osnovno lastnost; tako na primer seštevamo vse prihodke določenega obdobja ali prihodke posameznih organizacijskih enot oziroma podjetij;  glede na namen združevanja; tokove lahko medsebojno prištevamo ali odštevamo ali celo množimo z določenimi faktorji oziroma količniki. Tako združeni tokovi pogosto dobijo svoja posebna imena (npr. izkaz poslovnega izida, izkaz denarnega izida). Tudi seštevek ali razlika dveh tokov je torej tok. Razdruževanje tokov je načeloma možno na dva načina: 1. s presekom bilance tokov glede na določeno sodilo, če je tok podan v bilančni obliki (imenujemo ga presečni tok); 2. z izvzemanjem posameznih vrst tokov iz skupin oziroma združenih tokov glede na določeno sodilo (imenujemo ga izvzeti tok). 2 Navedene slabosti veljajo za standardiziranje vseh vrst informacij, ne samo poslovnih tokov. 73 Razdruževanje tokov je očitno pomembna analitična metoda v procesu analiziranja tokov, saj na ta način nastajajo novo oblikovani tokovi in s tem nove informacije. Preoblikovanje poslovnih tokov je namenjeno zlasti zagotovitvi njihove primerljivosti s preteklimi obdobji.3 Prikazovanje poslovnih tokov je namenjeno k večji kakovosti analiziranja oziroma predstavitve ugotovitev. Možnosti so zlasti grafične, tabelarične, bilančne, in matematične. 2.3 Razvrščanje poslovnih tokov Vse poslovne tokove, ki so združeni za različne namene, lahko razvrščamo glede na različne načine. 4 Med njimi so pomembna zlasti naslednja sodila:  smer poslovnega toka,  vsebina združevanja,  ročnost,  izrazna moč (vidik pojasnjevanja). Z vidika smeri poslovnega toka ločimo priskrbo in porabo (primer bilance poslovnih tokov). Po vsebini združevanja poznamo: 1. poslovnoizidne tokove, ki jih sestavljajo posamezni prihodki in odhodki ter njihove skupine (Kodeks PFN, točka 0.14); 2. finančne tokove, to so vsi drugi poslovni tokovi (pritoki in odtoki), ki niso poslovnoizidni (Kodeks PFN, točka 0.13), razen nedenarnih tokov; 3. mešane tokove, sestavljene deloma iz finančnih in deloma iz poslovnoizidnih tokov. Kodeks poslovnofinančnih načel loči samo poslovnoizidne in finančne tokove, vendar se pojavlja tudi tretja pomembna vrsta združenih tokov, ki jo je treba poimenovati. Poleg tega predlagani naziv "mešani tokovi" kaže tudi na eno od njihovih značilnosti (ki je pomembna pri analiziranju in pojasnjevanju), to je povezava obeh zgornjih vrst tokov. Denarni tokovi (prejemki in izdatki) so na primer lahko:  poslovnoizidni (npr. prejemek v blagajni za prodano blago ali izdatek iz blagajne za izplačilo potnih stroškov);  finančni (npr. prejemek posojila ali vračilo posojila);  mešani (npr. čisti denarni tok iz poslovanja). 3 4 Več o preoblikovanju poslovnih tokov v Bergant (2013, 117−122). Bergant (2013, 83−95) obravnava 17 različnih sodil za razvrščanje poslovnih tokov. 74 Denarni tokovi se bistveno razlikujejo od finančnih tokov (kljub visoki medsebojni povezanosti) ravno zaradi možnosti vsebovanja poslovnoizidnih tokov. Z vidika ročnosti ločimo kratkoročne in dolgoročne poslovne tokove, ki opisujejo spremembe kratkoročnih oziroma dolgoročnih kategorij. Sodilo ročnosti je lahko knjigovodsko (eno leto) ali pa uporabimo finančno logiko (vezava sredstev oziroma zapadlost obveznosti s finančnega vidika). V zgornjem okviru predpostavljamo, da imajo poslovnoizidni tokovi (prihodki in odhodki) dolgoročen značaj. Z vidika pojasnjevanja (izrazne moči) poslovnih tokov ločimo: 1. vzročno posledične tokove, ki kažejo funkcijsko odvisnost enega toka od drugega oziroma od drugih tokov. Posebno so pomembni zato, ker jasno ločijo, katere kategorije pomenijo vzroke, katere pa posledice nekih sprememb. S tem so jasno podana tudi področja mogočih poslovnih ukrepov; 2. izvedbene tokove, ki niso vzročno-posledično povezani, vendar kažejo na izvedbo neke spremembe; 3. analitične tokove, ki kažejo mogočo (ali potrebno) spremembo neke neodvisne spremenljivke v razmerju do želene odvisne spremenljivke; 4. računske tokove, ki kažejo samo določene računske povezave zaradi lažje predstavljivosti oziroma izračunljivosti. Zgled vzročno-posledičnega toka Ta vrsta tokov odgovarja na vprašanje, zakaj se je nekaj spremenilo oziroma od česa (od katerih sprememb) je neka sprememba sploh odvisna. Tako je na primer sprememba obratnega kapitala podjetja (OBK) v nekem obdobju odvisna izključno od sprememb trajnega kapitala (TK), sprememb dolgoročnih terjatev (DT), sprememb dolgoročnih dolgov (DD) in sprememb osnovnih sredstev (OS): OBK = TK + DD  DT  OS. (1) Enačba 1 kaže funkcijsko odvisnost. Na levi strani je odvisna spremenljivka, na desni strani enačbe pa so neodvisne spremenljivke. Obratnega kapitala podjetja torej ne moremo spreminjati drugače kot s spremembami na navedenih štirih področjih, kar natančno opredeljuje manevrski prostor mogočih ukrepov poslovne politike podjetja. 75 Zgled izvedbenega toka Ta vrsta tokov odgovarja na vprašanje, katere kategorije so se spremenile kot posledica nekih vzrokov oziroma kako se je podjetje odzvalo na te vzroke. Odziv na neke vzroke je namreč lahko najrazličnejši. OBK = KN  KO. (2) Enačba 2 ne kaže funkcijske odvisnosti, temveč možnost, da lahko podjetje spremembo obratnega kapitala udejanji samo s spremembo kratkoročnih naložb (KN) in/ali s spremembo kratkoročnih obveznosti (KO). Zgled analitičnega toka Matematično gledano, so analitični tokovi inverzne funkcije vzročnoposledičnih tokov. Ta vrsta tokov omogoča analitične razlage, za koliko se mora neka kategorija (neodvisna spremenljivka) spremeniti, če želimo doseči točno določeno spremembo neke druge kategorije (odvisne spremenljivke). Če vzamemo za izhodišče enačbo 1, lahko (ob predpostavki nespremenjenega obratnega kapitala) zapišemo naslednji analitični tok: DD = TK − OS  DT. (3) Očitno enačba 3 ne kaže funkcijskega razmerja. Kaže pa, za koliko se moramo dolgoročno zadolžiti, če želimo ohraniti obseg obratnega kapitala pri predvidenih spremembah trajnega kapitala, osnovnih sredstev in dolgoročnih terjatev. Podobno lahko v enačbi 3 izpostavimo TK za oceno, koliko je treba povečati trajni kapital ob spremembah ostalih treh kategorij pri pogoju nespremenjenega obratnega kapitala. Zgled računskega toka Ta vrsta tokov nekaj kaže, čeprav brez mogočega vsebinskega pojasnjevanja kot pri zgornjih zgledih. Če vzamemo za izhodišče enačbo 2, lahko zapišemo: KN = OBK + KO. (4) Tako je sprememba kratkoročnih naložb enaka spremembam obratnega kapitala in spremembam kratkoročnih obveznosti. Očitno je enačba 4 ohranila samo eno lastnost, to je računsko točnost. Vendar je lahko tudi taka lastnost tokov v procesu analiziranja koristna, bodisi pri izračunavanju manjkajočih podatkov pri analiziranju, bodisi pri izkazovanju določenih struktur sprememb za nadaljnje analiziranje. 76 3 POJASNJEVANJE POSLOVNIH TOKOV S pojasnjevanjem poslovnih tokov že oblikujemo informacije. Temu primerno je treba upoštevati nekatera načela, da bi lahko zagotovili ustrezno kakovost informacij oziroma, da bi se izognili nekaterim pastem pri pojasnjevanju tokov. Pomembno je upoštevati splošne in vsebinske lastnosti tokov. V nadaljevanju bomo obravnavali računovodsko izražene poslovne tokove. Splošne lastnosti takih poslovnih tokov so zlasti: 1. smer gibanja toka je lahko samo priskrba ali poraba, skladno z algoritmom bilance poslovnih tokov; 2. jakost poslovnega toka izraža denarni znesek, ki kaže obseg spremembe neke kategorije; 3. obdobje, na katerega se tok nanaša (preteklo, tekoče, prihodnje); 4. namen oblikovanja poslovnega toka kot informacije opredeljuje tako njegovo oblikovanje (ustrezno obravnavanje podatkov) kot tudi njegovo pojasnjevanje in podajanje informacije. Z vsebinskega vidika pojasnjevanje poslovnih tokov temelji na: 1. temeljnih značilnostih toka, ki smo jih pojasnili že v poglavju o razvrščanju tokov:  priskrba ali poraba (najpomembnejša značilnost toka je njegov vpliv na stanje oziroma strukturo sredstev in obveznosti do virov podjetja), ki omogoča logično slediti gibanju sredstev in obveznosti do virov sredstev podjetja;  vzročno-posledični, izvedbeni, analitični ali računski tok (vsaka od teh značilnosti je ključnega pomena za oblikovanje informacije kot podlage za poslovno odločanje);  tok dejanske ali želene kategorije oziroma tok odmikov od želene kategorije (temeljni pogoj za oblikovanje informacije je analiza, ki vsebuje ustrezna sodila, kar zagotavlja dobro podlago za uspešno odločanje);  ročnost toka, ki je skladen z namenom odločanja. 2. drugih značilnostih toka, ki omogočajo podrobnejšo usmeritev in vsebino informacije (npr. področja poslovanja, naložbenja, financiranja, učinkovitosti, uspešnosti, plačilne sposobnosti). Pomembno je opozoriti, da ima vsaka sprememba svoje pozitivne in negativne strani v odvisnosti od sodila, še posebej, če ločimo njene kratkoročne in dolgoročne posledice. Tako ima lahko najem kratkoročnega posojila ugoden učinek na dobičkonosnost podjetja, saj je cenejši od dolgoročnega posojila, obenem pa lahko poslabšuje kapitalsko ustreznost podjetja. Temu primerno je treba pojasnjevati posledice vsakega poslovnega toka. Pri vsakem poslovnem toku (in tudi pri vsaki poslovni odločitvi) imamo namreč praviloma opraviti z dvema nasprotno usmerjenima procesoma, ki v podjetju stalno potekata.5 5 Več o tem v Bergant (2013, 124). 77 4 TIPOLOGIJA POSLOVNIH TOKOV Tipologija poslovnih tokov pomeni sistematični pregled tipičnih pojavnih oblik tokov in pomembno prispeva k njihovi standardizaciji. Pomembnost takega pristopa je v opredeljevanju temeljnih značilnosti in izrazni moči tipičnih poslovnih tokov, kar prispeva k njihovi pravilni in učinkoviti uporabi pri analiziranju in oblikovanju ustreznih informacij. Tipologija vsebuje temeljne značilnosti poslovnih tokov: 6 1. Namen poslovnega toka kot informacije. Vsak poslovni tok ima kot informacija praviloma največjo izrazno moč samo za določen namen odločanja. 2. Analitična značilnost poslovnega toka. Vsebuje opredelitev temeljnih informacij, ki jih poslovni tok vsebuje, in njihov pomen (težo). 3. Vrsta poslovnega toka z vidika pojasnjevanja izrazne moči. 4. Izvor podatkov za izračun poslovnega toka. Ta značilnost poslovnega toka je pomembna z vidika zagotavljanja podatkov za njegov izračun. 5. Načelo izračuna in analiziranja poslovnega toka. V tem okviru je podano osnovno načelo z načinom oziroma algoritmom za izračun poslovnega toka. 6. Posebne lastnosti in omejitve izrazne moči poslovnega toka. 7. Osnovne izvedene informacije v povezavi s poslovnim tokom. V tem okviru je pomembno pokazati na povezanost posameznega poslovnega toka z različnimi vrstami pomembnejših informacij ali kazalnikov in iz njih izvedenih informacij. Povezanost poslovnih tokov grafično prikazuje slika 4, ki je nadaljevanje slike 2, saj ima izhodišče v treh, na njej prikazanih, temeljnih tokovih: bilanci poslovnih tokov in v njenih dveh delnih sistemih, toku denarnega izida in toku poslovnega izida. Na sliki 4 so prikazani izvedeni tokovi, ki smo jih obravnavali v prejšnjih poglavjih in njihove povezave s temeljnimi tokovi. Povezave so posledica izvzemanja, združevanja ali razdruževanja posameznih tokov in so ponazorjene z ustreznimi puščicami. 6 Razvrstitev 21 najpomembnejših vrst poslovnih tokov v skladu s to tipologijo je prikazana v Bergant (2013, 128−138). 78 Slika 4: Povezanost temeljnih in izvedenih poslovnih tokov 79 Ločitev temeljnih od izvedenih tokov kaže vodoravna lomljena črtkana črta. Kosmati tokovi so izvedeni iz kosmate bilance poslovnih tokov, zato vsebujejo tudi poslovnoizidne in/ali denarne tokove. Čisti poslovni tokovi so izvedeni samo iz čiste bilance poslovnih tokov. Posebej velja opozoriti, da je mogoče iz toka poslovnega izida pridobiti tudi grobo oceno toka ekonomske dodane vrednosti (EVA), kar je razvidno iz povezave na sliki 19. Ekonomska dodana vrednost je pravzaprav ocena investicijskega denarnega toka (investment cash flow), le z nekoliko drugačnih izhodišč (Stewart, 1990, 3). Zato je pokazana tudi črtkana povezava toka ekonomske dodane vrednosti s čistim denarnim tokom. Zadnji je pravzaprav posebna oblika toka finančnega izida in od tod je tudi črtkana povezava. 5 POMEN IN SLABOSTI POSLOVNIH TOKOV Iz naštetih in obravnavanih poslovnih tokov in njihovih vrst je vidna velika vloga poslovnih tokov kot orodja analize, čeprav smo se deloma omejili na tokove v zvezi s finančnim položajem podjetja. Pomen poslovnih tokov kot orodja analize računovodskih podatkov je zlasti v naslednjem: 1. Že zgodaj so spoznali, da ima statična bilančna teorija številne slabosti, zato so nastajale dinamična in potem še organska teorija, a s tem novih zamisli na tem področju še ni konec.1 Ne glede na take poskuse dajejo poslovni tokovi analiziranju računovodskih podatkov povsem novo razsežnost – gibanje in zato bistveno prispevajo k izboljšanju računovodskih informacij. 2. Osnovni cilj analiziranja poslovnih tokov je ugotoviti zlasti:  smer gibanja finančnega položaja podjetja kot celote,  posamezne ugodne smeri gibanja,  posamezne neugodne smeri gibanja,  temeljne vzroke gibanj,  temeljne značilnosti poslovne politike podjetja,  vpliv gibanj na učinkovitost podjetja,  vpliv gibanj na tveganje plačilno sposobnostjo podjetja. 3. Tokovi so pravzaprav nosilci informacij o (ne)ugodnosti gibanj v poslovanju podjetja. Pri tem sta v analiziranju računovodskih podatkov načelno mogoči dve osnovni sodili ugodnosti, in sicer plačilna sposobnost ter učinkovitost poslovanja podjetja. 4. Na podlagi teh gibanj je možno (v povezavi z drugimi informacijami) oceniti sedanje denarne tokove in možnosti njihovega prihodnjega gibanja (Chasteen et al., 1995, 1104). 1 Več o različnih bilančnih teorijah v: Koletnik, Kokotec-Novak, (1994, 212−225). 80 5. Poslovni tokovi so medsebojno povezani z bilanco poslovnih tokov, kar daje možnost dodatnega analiziranja in izkoriščanja sinergije sklopa informacij, ki temelji na poslovnih tokovih. 6. Poslovne tokove lahko medsebojno združujemo ali razdružujemo in dobimo nove tokove ter nove informacije. 7. Poslovni tokovi so neodvisni od časovnega obdobja, saj jih lahko primerjamo in združujemo tudi med različnimi časovnimi obdobji, odvisno od osnovnih razpoložljivih računovodskih podatkov. Pri tem so zelo pomembna medletna računovodska poročila. 8. Analiziranje poslovnih tokov na zgornj način daje bistveno več kot klasična oblika analize gibanj (trend analysis2) določenih postavk v časovno zaporednih računovodskih izkazih, saj pokaže tudi vzroke in načine izvedbe sprememb, ne le smeri gibanj. 9. Poslovni tokovi so medsebojno povezani, kar omogoča izračun iste kategorije na različne načine. Med njimi je najpomembnejša vzročno posledična povezava, ki omogoča opredeliti področja možnih poslovnih ukrepov. 10. Nekateri poslovni tokovi (npr. čisti denarni tok) niso oziroma so manj občutljivi na različne metode bilanciranja, kar omogoča večjo objektivnost informacij. V okviru uporabe tokov kot orodja pri analiziranju računovodskih podatkov je treba opozoriti na nekatere nevarnosti pri njihovem pojasnjevanju: 1. Z združevanjem poslovnih tokov lahko za neki namen napačno združimo tudi vsebinsko neustrezne tokove, zlasti če ne poznamo dobro računovodskih usmeritev oziroma nimamo na razpolago pojasnil k računovodskim izkazom. 2. Napačno (ali pa sploh ne) ocenimo poslovni tok z vidika njegove notranje vzročno-posledične povezave in izrazne moči na tej osnovi. Pogosto, zlasti v podjetjih, neki izvedbeni ali samo analitični tok pojasnjujejo, kot da je vzročno-posledični. Za primer Heath navaja čisti denarni tok, ki ga izračunamo tako, da dobičku prištejemo amortizacijo. Pogosto se to pojasnjuje, kot da amortizacija povečuje denarna sredstva podjetja, kar je seveda popoln nesmisel (Heath, 1978, 127). Povsem podobna napaka je razumeti dobiček kot izvor denarnih sredstev. Dobiček je res izražen vrednostno, vendar ni sredstvo (Heath, ibid.). Dodamo lahko tudi razmeroma pogosto napako, da spremembo obratnega kapitala pojasnjujemo s spremembami kratkoročnih sredstev in/ali kratkoročnih obveznosti (Bergant, 2007). 3. Pri pojasnjevanju tokov je treba upoštevati njihove morebiti kakovostno različne sestavine. Napačno lahko na primer razumemo in pojasnjujemo čisti denarni tok iz poslovanja, če ne ločimo dveh njegovih temeljnih sestavin. 2 Trend analysis običajno obravnava samo spremljanje sprememb z indeksnimi števili (npr. Newton, 1996, 44 ali Petty et al., 1993, 450). 81 Prvi del vpliva na spremembo dejanskega obratnega kapitala, drugi pa kaže spremembo potrebe po obratnem kapitalu. 4. Posebej je pomembno ustrezno ločiti kratkoročne obveznosti podjetja na:  pogodbene obveznosti (obveznosti iz financiranja),  spontane oziroma samodejno nastale obveznosti (poslovne obveznosti). 5. Prav tako je pomembno ločiti kratkoročne terjatve podjetja na:  pogodbene terjatve (terjatve iz financiranja),  spontane oziroma samodejno nastale terjatve (poslovne terjatve). Samodejne obveznosti in samodejne terjatve so neposredno povezane s spremembami obsega poslovanja (npr. obveznosti do dobaviteljev ali terjatve do kupcev), kar je pomembno pri oblikovanju informacij o plačilni sposobnosti podjetja.3 Pogosto o teh nimamo dovolj natančnih podatkov (ni pa tudi vedno preprosto ugotoviti, kakšne vrste je neka obveznost), kar zmanjšuje izrazno moč informacij. Slabosti poslovnih tokov z vidika njihove izrazne moči so zlasti naslednje: 1. Pri združevanju tokov lahko izgubimo nekatere značilnosti posameznih tokov, kar je treba upoštevati pri oblikovanju informacij na njihovi osnovi. 2. Običajno niso poznani datumi zapadlosti posameznih terjatev in obveznosti, kar bi nedvomno izboljšalo ustrezne informacije. 3. Pogosto je težka ali neznana pravilna opredelitev tako ročnosti posamezne kategorije kot tudi njenega tveganja, še posebej to velja v primerih različnih hibridnih finančnih instrumentov, o katerih ni dovolj informacij v pojasnilih k računovodskim izkazom. 4. Tokovi iz različnih časovnih obdobij so podvrženi inflacijskim vplivom, česar z revaloriziranjem ne moremo v celoti odpraviti. 5. Nekateri tokovi (npr. tok denarnega izida) z daljšanjem obdobja izgubljajo izrazno moč, saj je vedno več tokov med seboj pobotanih, učinek gibanja (spremenljivost) se zmanjšuje. 6. Zaradi posebnosti računovodskega izkazovanja nekaterih kategorij jih je za potrebe analiziranja računovodskih podatkov v določenih primerih (ne pa vseh) treba popraviti. To velja na primer za popravke (zmanjšanje) vrednosti terjatev zaradi tveganja njihove unovčljivosti. 7. Zaradi določenih vplivov so nekateri tokovi časovno manj primerljivi. V takih primerih je treba moteče vplive na ustrezen način izločiti. Po drugi strani na ta način dobimo nove informacije (kot razliko med prejšnjimi in novimi – popravljenimi kategorijami), in sicer o teži (pomembnosti) izločenih vplivov v obravnavanem obdobju. 8. Nekaterih tokov ne moremo ugotavljati (ali pa jih lahko samo ocenjujemo), ker za to ni razvite ustrezne računovodske evidence, kot je na primer računovodstvo denarnih tokov ali evidenca o poslovnoizidnih in finančnih tokovih za posamezno naložbo (Kokotec-Novak, 1989, 115). 3 Več o samodejnih terjatvah in obveznostih v Bergant (2012, 123−124). 82 Seveda pa se na poslovne tokove prenašajo tudi nekatere slabosti, ki so posledica konkretnih računovodskih usmeritev ali sistema računovodenja kot takega. LITERATURA Bergant, Živko (2007): Nekaj stranpoti teorije in prakse analiziranja plačilne sposobnosti podjetja. Economic and Business Review for Central and SouthEastern Europe, december, 2007. Posebna številka, str. 409−429. Bergant, Živko (2012): Plačilna sposobnost in kapitalska ustreznost podjetja. Ljubljana: IPR − Inštitut za poslovodno računovodstvo. Bergant, Živko (2013): Analiza poslovanja od teorije do prakse. Ljubljana: Visoka šola za računovodstvo. Chasteen, G. Lanny in Flaherty, E. Richard in O'Connor, C. Melvin (1995): Intermediate Accounting. 5. izdaja. New York: McGraw-Hill. Heath, C. Loyd (1978): Financial Reporting and the Evaluation of Solvency. New York: American Institute of Certified Public Accountants. Kodeks PFN − Kodeks poslovnofinančnih načel. Slovenski inštitut za revizijo. Ljubljana, 1998. http://www.si-revizija.si/financniki/dokumenti/kodeks_posfin_nacel-celotno.pdf. Kokotec-Novak, Majda (1989): Finančni tokovi v naložbenih elaboratih, njihova analiza in nadzor uresničevanja. Zbornik 21. simpozija o sodobnih metodah v računovodstvu in poslovnih financah. Portorož: Zveza ekonomistov Slovenije in Zveza društev računovodskih in finančnih delavcev Slovenije, str. 107−116. Kokotec-Novak, Majda (1991): Bilanca finančnih tokov in uporaba njenih informacij za odločanje o financiranju. Naše gospodarstvo. Maribor, št. 3−4/1991, str. 393−405. Koletnik, Franc in Kokotec-Novak Majda (1994): Bilanciranje in bilančna politika. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. Newton, W. Grant (1996): Bankruptcy and Insolvency Accounting. 5. izdaja. New York: John Wiley&Sons. Petty, J. William et al. (1993): Basis Financial Management. 6. izdaja. London: Prentice Hall. Seed, H. Allen III (1984): The Funds Statement, Structure and Use. New Jersey: Financial Executives Research Foundation. SRS − Slovenski računovodski standardi. Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo, 2005 (Ur. list RS št 118/2005, 27. 12. 2005). http://www.sirevizija.si/publikacije/index.php. Stewart, G. Bennet III (1990): The Quest for Value. New York: HarperBusiness. 83 Turk, Ivan (1983): Teoretske osnove standardiziranja v informacijskem sistemu. Organizacija in kadri, št. 6/1983, str. 407−414. Turk, Ivan (1986): Međunarodni način sastavljanja iskaza kretanja sredstava. Beograd: Knjigovodstvo, št. 1/1986, str. 36−51. OGLAS 84 Mag. Nataša Pustotnik,1 Vloga analize posrednih stroškov pri odločanju Analyzing indirect costs for decision making Povzetek: Sprejemanje poslovnih odločitev pomeni izbirati med vsaj dvema alternativama, za sprejem odločitve pa moramo stroške in koristi ene alternative primerjati s stroški in koristmi druge. Stroške, ki se med alternativama razlikujejo, imenujemo odločujoči stroški. Da bi bili pri svojih odločitvah uspešni, mora biti poslovodstvo sposobno razlikovati med odločujočimi in neodločujočimi podatki, pri analiziranju alternativ pa uporabiti le odločujoče. Namen članka je prikazati uporabo odločujočih stroškov pri sprejemanju nekaterih poslovnih odločitev. Ključne besede: posredni stroški, odločujoči stroški, izogibni stroški, nepovratni stroški, prispevek za kritje, odločanje. Abstract: Every decision involves choosing from among at least two alternatives. In making a decision, the costs and benefits of one alternative must be compared to the costs and benefits of other alternatives. Costs that differ between alternatives are called relevant costs. To be successful in decision making, managers must be able to tell the difference between relevant and irrelevant data and must be able to correctly use the relevant data in analyzing alternatives. The purpose of this article is to develop these skills by illustrating their use in some decision-making situations. Key words: indirect costs, relevant costs, avoidable costs, sunk costs, contribution margin, decision making. 1 UVOD V podjetju povzročeni stroški so vedno povezani z nekim namenom, ki mu pravimo stroškovni objekt. Strošek nastaja zaradi ustvarjanja proizvoda ali storitve, uresničevanja notranjega ali zunanjega projekta, dejavnosti v nekem oddelku podjetja, zadovoljitve kupčevih potreb in podobno. Za obvladovanje stroškov moramo vedeti, katere stroški ti stroškovni objekti povzročajo. To pa 1 Magistrica znanosti, univerzitetna diplomirana ekonomistka, certificirana poslovodna računovodkinja, direktorica svetovalnega podjetja Palma in drugi d.n.o., predavateljica na Visoki šoli za računovodstvo, Fakulteti za podjetništvo in Gea College – Centru višjih šol. 85 pomeni, da moramo evidentirati neposredne in posredne stroške za vsak objekt posebej, če želimo ugotoviti njihovo gospodarnost in morda še uspešnost. Za neposredne stroške je značilno, da jih že ob njihovem nastanku razvrstimo po stroškovnih objektih, zato je njihovo razporejanje enostavno. Več težav je pri razporejanju posrednih stroškov, saj so skupni dvema ali več stroškovnim objektom in jih zato ne moremo neposredno razporediti na stroškovne objekte. Če želimo na objektu spoznati zgolj stroškovno vrednost, njegovo gospodarnost in morda še uspešnost, ne da bi nas zanimala odgovornost, govorimo o stroškovnem objektu kot o stroškovnem mestu, če pa želimo ugotavljati tudi odgovornost za povzročene stroške na stroškovnem objektu, pa govorimo o stroškovnih mestih odgovornosti (Koletnik 2007, 186). Stroškovni nosilec je računovodski pojem za posamezne vrste ali skupine proizvodov, torej za poslovne učinke, zaradi katerih se pojavljajo stroški ter jih je potrebno z njimi tudi povezovati. Kadar ustvarjamo proizvode ali storitve, ki še niso namenjeni tržišču, govorimo o začasnih stroškovnih nosilcih, sicer pa o končnih. Stroške pripisujemo stroškovnim mestom in stroškovnim nosilcem zaradi različnih razlogov: za določanje stroškovnih in prodajnih cen, za izdelavo poročil, ki ugotavljajo dobiček posameznih delov podjetja ali posameznih proizvodov, za potrebe kontrolinga, za potrebe vrednotenja zalog in tako naprej. 2 PROBLEMATIKA RAZPOREJANJA POSREDNIH STROŠKOV Posredni stroški (indirect costs) so tisti stroški, ki se nanašajo na več stroškovnih nosilcev in jih ob njihovem nastanku ne moremo neposredno pripisati stroškovnim nosilcem. Za potrebe obračunov in za ustrezno razdelitev teh stroškov po stroškovnih mestih in stroškovnih nosilcih moramo uporabiti različne razdelilnike oziroma koeficiente dodatka. Splošen obrazec za razdelitev posrednih stroškov je: Izbrana osnova naj bi bila kar najbolj v smiselni povezavi s stroški, ki jih je treba deliti, saj lahko napačno izbrana osnova pripelje do napačnih obračunov stroškov po stroškovnih mestih in/ali stroškovnih nosilcih. Najbolj tradicionalne osnove, ki se uporabljajo za delitev posrednih stroškov, so na primer neposredni stroški (dela, materiala ali skupni neposredni stroški), delovne ali strojne ure, količine proizvedenih proizvodov ter prihodki (predvsem pri ocenjevanju dobička posameznih delov podjetja se pogosto dogaja, da enote, ki imajo več prihodkov, pokrivajo večji delež posrednih stroškov uprave). Slabost teh tradicionalnih osnov je, da velikokrat ne odražajo prave vzročno-posledične povezave med stroški, ki jih je treba deliti, in izbrano osnovo, kar lahko privede do nevarnosti, da učinkom pripišemo netočne stroške, posledično pa to lahko pomeni tudi sprejemanje napačnih poslovnih odločitev. Metoda, ki to slabost skuša odpraviti, 86 je metoda z razporejanjem stroškov na podlagi aktivnosti (ABC metoda), o kateri je nekaj povedanega na koncu tega prispevka. V splošnem obstajata dve vrsti posrednih stroškov: (1) stroški, ki so v celoti neodvisni od obsega dejavnosti podjetja (npr. stroški uprave podjetja) in (2) potrebne prvine oziroma zmogljivosti in z njimi povezani stroški, ki so v določeni meri odvisni od obsega dejavnosti podjetja (npr. stroški vodenja posameznega oddelka podjetja). Prvih ne pripisujemo direktno na stroškovne nosilce, saj so skupni celotnemu podjetju in neodvisni od spremembe obsega poslovanja podjetja. Drugi pa so potrebni za npr. delovanje nekega oddelka v podjetju in se lahko z obsegom poslovanja tudi spreminjajo. Če poznamo obseg poslovanja v enotah proizvodov ali storitev, lahko izračunamo višino teh stroškov na posamezen proizvod ali storitev (Kaplan & Atkinson 1998, 22). Ni vedno ustrezno, da želimo razdeliti prav vse stroške na stroškovne nosilce. Običajno to naredimo, kadar nas zanima polna lastna cena nekega izdelka za potrebe poslovodskih odločitev glede dolgoročne ustreznosti našega proizvodno/prodajnega asortimaja (na dolgi rok moramo s prihodki pokriti vse stroške); skladno z izbrano metodo vrednotenja učinkov je razporejanje posrednih stroškov na stroškovna mesta in stroškovne nosilce potrebno za pravilno vrednotenje zalog (torej za potrebe finančnega računovodstva). Pri določenih odločitvah pa se z razporejanjem posrednih stroškov na podlagi tradicionalno izbranih osnov oblikujejo neustrezne ali celo zavajajoče informacije. To zamegli presojo odločevalcev in vodi do napačnih odločitev, ki lahko pomembno vplivajo na trenutni poslovni izid in na nadaljnje poslovanje podjetja. Tako Kaplan in Atkinson (1998, 64) opozarjata, da morajo biti za potrebe nadzora nad stroški in ocenjevanja uspešnosti delov podjetja merila za razporejanje stroškov (npr. stroškov storitvenih oddelkov podjetja na proizvodne oddelke) izbrana zelo skrbno in v tesni povezavi s porabljenimi prvinami (npr. ločeni števci za merjenje porabljene električne energije). Ocene in razporeditev teh stroškov, ko vzamemo recimo povprečno porabo električne energije v vseh oddelkih2 (glede na število ugotovljenih strojnih ur po oddelkih), so lahko uporabne za potrebe vrednotenja zalog in kalkuliranja stroškovnih cen, niso pa ustrezne, kadar želi poslovodstvo skrbno spremljati proizvodnjo in uporabo produkcijskih tvorcev. Za potrebe sprejemanja odločitev pa stroške razvrščamo še na druge načine, ne le na neposredne in posredne, kar si bomo pogledali tudi v nadaljevanju. Stroški, povezani z odločanjem, so pričakovane "žrtve", ki bodo posledica določenih aktivnosti, medtem ko so stroški za potrebe nadzora (kot je bilo predstavljeno zgoraj) pretekli stroški, ki izvirajo iz glavnih dejavnosti oziroma aktivnosti 2 Avtorja navajata primer bowling centra, kjer bi računalniško lahko merili le vse podrte keglje v eni uri, ne bi pa znali šteti podrtih kegljev na posamezni stezi. Če bi potem izračunali, da je en igralec v povprečju podrl 278 kegljev v eni uri, seveda ne bi dobili nobene informacije o uspešnosti posameznega igralca. 87 podjetja. Bistvo sprejemanja odločitev je v prikazu stroškov in koristi posameznih alternativ. V članku želimo poudariti pomen ustrezne obravnave posrednih stroškov v združbah, ko mora poslovodstvo razmišljati o situacijah, kot so:  ukinjanje organizacijske enote ali oddelka v združbi,  ukinjanje proizvoda ali storitve iz prodajnega sortimenta združbe,  odločitev o lastnem proizvajanju ali nakupu pri dobavitelju,  odločitev o prodaji (pol)proizvodov ali nadaljnji proizvodnji le-teh. Pri tem se poslovodstvo srečuje z različnimi vrstami poročil, v katerih so lahko stroški prikazani na različne načine. Za razumevanje teh poročil in za sprejemanje optimalnih odločitev za podjetje, je pomembno ločevati med različnimi koncepti stroškov in z njimi povezanimi pojmi. 3 ODLOČUJOČI STROŠKI ZA SPREJEMANJE ODLOČITEV Poslovodstvo se pogosto srečuje z odločitvami, ki so lahko za podjetje strateškega pomena: katere proizvode proizvajati in prodajati, ali bodo sestavne dele proizvajali sami ali jih bodo raje kupovali na trgu, katere distribucijske kanale bodo uporabili, ali naj sprejmejo posebno naročilo po posebni (običajno nižji) ceni in tako naprej. Sprejemanje takih odločitev je pogosto zahtevno, saj se poleg različnih alternativ, ki jih je treba proučiti, poslovodstvo sooča tudi z veliko količino podatkov, ki pa niso vsi tudi relevantni za sprejem odločitve. Vsaka končna odločitev je rezultat tehtanja vsaj dveh alternativ, med katerima moramo primerjati koristi in stroške vsake od njih; stroški, ki se med alternativama razlikujejo, so tako imenovani odločujoči stroški.3 Razlikovanje med odločujočimi in neodločujočimi stroški je pomembno vsaj iz dveh razlogov: (1) nerelevantne podatke lahko zanemarimo – kar odločevalcem prihrani veliko časa in napora; (2) napačne odločitve so pogosto posledica napačno vključenih stroškov in koristi, ko tehtamo posamezne alternative. Da bi bili uspešni pri sprejemanju odločitev, mora biti poslovodstvo sposobno razlikovati med relevantnimi in nerelevantnimi podatki, hkrati pa mora znati relevantne podatke uporabiti pri ocenjevanju različnih alternativ. Če se podjetje odloča, ali bo zaposlilo računovodjo ali pa bo raje najelo zunanji računovodski servis, je povsem nepomembno, kakšna je mesečna najemnina za najem poslovnih prostorov podjetja. Strošek mesečne najemnine je v primeru te odločitve za podjetje neodločujoč strošek in hkrati neizogibni strošek. Podjetje se izogne strošku plače računovodje, če se odloči za najem računovodskega servisa, oziroma se izogne strošku računovodskih storitev, če se odloči za zaposlitev računovodje, zato te stroške imenujemo izogibni4 stroški, ki so pri sprejemanju odločitev torej tudi odločujoči stroški. 3 Ang. relevant costs; v naši literaturi srečamo izraz »odločujoči stroški«, večkrat se uporablja tudi izraz relevantni stroški. 4 Ang. avoidable costs 88 Pri sprejemanju odločitev se srečamo še z dvema širšima kategorijama stroškov, ki so vedno neodločujoči in jih moramo zato pri odločanju o alternativah zanemariti:  Nepovratni5 stroški; so stroški, ki so že nastali in se jim ne da izogniti, ne glede na trenutne ali nadaljnje odločitve poslovodstva. Že nastali stroški, povezani z razvojem in raziskavami, so nepovratni stroški, ko se poslovodstvo odloča, ali nadaljevati s proizvodnjo in trženjem novega izdelka, zato so za to odločitev neodločujoči. Ko pa se poslovodstvo šele odloča o vpeljavi novega proizvoda, ki zahteva tudi vlaganje v raziskave in razvoj (in z razvojem še ni začelo), pa je strošek R&R odločujoč strošek te odločitve. 6  Prihodnji stroški, ki se med alternativami ne razlikujejo; če se vrnemo na primer odločanja o zaposlitvi računovodje: če smo se odločili, da bomo potem kupili tudi neki računalniški program, ki bo v pomoč odločanju poslovodstvu (direktorski informacijski sistem) je to popolnoma neodločujoč strošek za odločitev v zvezi z zaposlitvijo računovodje oziroma izbiro računovodskega servisa. To ne more biti nepovratni strošek, ker se še ni zgodil, je pa popolnoma neodločujoč za opisano odločitev, saj bo v obeh primerih enak. Stalni stroški niso nujno nepovratni stroški: podjetje lahko spremeni prihodnje plače poslovodstva, ki jih sicer obravnavamo kot stalne stroške, zato za potrebe investicijskih odločitev to niso nepovratni stroški. Podobno tudi nepovratni in/ali prihodnji stroški, ki niso odločujoči, niso nujno stalni stroški: ko se npr. poslovodstvo odloča o nakupu ali najemu proizvodnih prostorov, to na spremenljive stroške električne energije ne bo vplivalo, zato so to neodločujoči prihodnji stroški te odločitve. S tem pravzaprav pridemo do pomembne ugotovitve, da je v okviru poslovodnega računovodstva treba razumeti koncept "različni stroški za različne potrebe": v primeru neke odločitve je odločujoč neki sklop stroškov, za primer druge odločitve pa je odločujoč povsem drug sklop stroškov. To pomembno zlasti pri pripravi različnih poročil, na podlagi katerih sprejemamo odločitve, kjer se stroški preračunavajo na enoto (na primer na prevožen kilometer v logističnih podjetjih, ali na enoto proizvoda v proizvajalnih podjetjih) saj se ob vključevanju neodločujočih stroškov lahko zamegli presoja in posledično sprejme napačne odločitve. Priporočljivo je, da se pri pripravi poročil osredotočimo le na odločujoče stroške in koristi, kar pa v praksi naših podjetij ni vedno običajno. Zelo pogosto se poročila pripravljajo na enak način, kot smo vajeni priprave izkaza poslovnega izida za potrebe finančnega računovodstva – lahko, da smo sicer vključili informacije za oddelke, a oblika izkaza je enaka. Veliko bolj priporočljiv je 5 6 Ang. sunk costs Ang. future costs 89 prikaz stroškov za odločanje v obliki izkaza poslovnega izida na osnovi prispevka za kritje7. Poglejmo vse skupaj na primeru. Pohištveno podjetje razmišlja o najemu novega stroja za 3.000 € letno, ki bo pomenil prihranek pri stroških dela. Stroj bodo uporabili v rezalnem oddelku podjetja. Podatki o letni prodaji in o stroških rezalnega oddelka brez ali z novim strojem so prikazani v tabeli 1. Tabela 1: Podatki o poslovanju rezalnega oddelka Število proizvedenih in prodanih enot Prodajna cena na enoto Neposredni stroški materiala na enoto Neposredni stroški dela na enoto Spremenljivi posredni stroški na enoto Stalni stroški (ostali) Stalni stroški (najemnina stroja) Sedanje stanje 5.000 40 14 8 2 62.000 - Stanje z novim strojem 5.000 40 14 5 2 62.000 3.000 Po prikazanih podatkih lahko pripravimo izkaz poslovnega izida na osnovi prispevka za kritje, kot je to prikazano v tabeli 2. Ugotovimo, da je razlika v dobičku iz poslovanja 12.000 € v prid alternativi z najemom novega stroja. Vse ničle v stolpcu označujejo stroške ali koristi, ki na izbor alternative nimajo vpliva, zato bi vse te kategorije pri odločanju med obema alternativama lahko zanemarili in pripravili primerjavo zgolj na podlagi dveh kategorij. Tabela 2: Alternativi, prikazani z uporabo prispevka za kritje Sedanje stanje Prihodki od prodaje Spremenljivi stroški: Neposredni stroški materiala Neposredni stroški dela Spremenljivi posredni stroški Skupaj spremenljivi stroški Prispevek za kritje Stalni stroški 7 200.000 Stanje z novim strojem 200.000 Razlika v stroških ali koristi 0 70.000 40.000 10.000 120.000 80.000 70.000 25.000 10.000 105.000 95.000 0 15.000 0 Ang. contribution margin; izračuna se kot razlika med prihodki in spremenljivimi stroški; predstavlja razpoložljivi del prihodka, ki je namenjen za pokrivanje stalnih stroškov in dobička; je ključni podatek za večino odločitev, povezanih z analizo stroškov, obsega in dobička (ang. Cost-Volume-Profit Analysis). 90 Drugi Najem stroja Skupaj stalni stroški Dobiček iz poslovanja 62.000 0 62.000 18.000 62.000 3.000 65.000 30.000 0 -3.000 12.000 Ta primerjava je prikazana v tabeli 3. Tabela 3: Prednost alternative z najemom novega stroja Zmanjšanje neposrednih stroškov dela (5.000 enot s prihrankom 3 €/enoto) Porast stalnih stroškov Neto letni prihranek pri stroških, če se odločimo za najem stroja 15.000 -3.000 12.000 Zakaj je koristno, da znamo uporabiti prikazani način analize v tabeli 3? Če si predstavljamo veliko podjetje, ki je močno decentralizirano in ima razvejan prodajni asortima, bomo za potrebe odločanja zelo težko prišli do vseh podatkov, ki jih potrebujemo za pripravo delnega izkaza poslovnega izida v povezavi z izborom neke alternative, odločitev pa je včasih treba hitro sprejeti. Če znamo izpostaviti le relevantne stroške in koristi, je odločitev lažja, poleg tega pa za uporabnika poročila tudi bolj pregledna, saj mu ni treba proučevati poročila z vsemi navedenimi podatki (za katere velikokrat niti ne ve, da pri odločitvi niso pomembni). Uporabo analize odločujočih stroškov v kombinaciji s prikazom poslovnega izida na osnovi prispevka za kritje si bomo v nadaljevanju pogledali pri nekaterih strateških poslovnih odločitvah, s katerimi se srečuje poslovodstvo podjetij. 4 DODAJANJE ALI OPUŠČANJE PROIZVODNIH LINIJ IN ODDELKOV Tovrstne odločitve so za poslovodstvo ene najtežjih, saj je poleg vrednostno izraženih dejavnikov treba upoštevati tudi kvalitativne. Končna odločitev pa je praviloma vendarle odvisna od vpliva tovrstne odločitve na poslovni izid podjetja. Za oceno tega vpliva je treba skrbno analizirati stroške. V teh odločitvah pride do izraza poznavanje obnašanja posrednih stroškov, ki lahko nastopajo kot odločujoči ali neodločujoči stroški, kot nepovratni ali prihodnji stroški, kot izogibni ali neizogibni stroški, kot stalni ali spremenljivi stroški.Rekli smo že, da je pri pripravi poročil o stroških priporočljivo uporabljati shemo poslovnega izida na osnovi prispevka za kritje, vendar le-ta še ne zadošča za sprejemanje odločitev, kar si bomo ogledali na naslednjem zgledu. Podjetje, ki proizvaja zdravila, kozmetiko in čistila za gospodinjstva, za pretekli mesec izkazuje naslednje rezultate poslovanja po posameznih oddelkih: 91 Tabela 4: Prikaz poslovnega izida po proizvodnih linijah Prihodki od prodaje Spremenljivi stroški Prispevek za kritje Stalni stroški Plače Oglaševanje Obratovalni stroški Amortizacija opreme Najemnina Zavarovanje Splošna administracija Skupaj stalni stroški Dobiček (izguba) iz poslovanja Skupaj 250.000 105.000 145.000 50.000 15.000 2.000 5.000 20.000 3.000 30.000 125.000 20.000 Proizvodna linija Zdravila Kozmetika Čistila 125.000 75.000 50.000 50.000 25.000 30.000 75.000 50.000 20.000 29.500 1.000 500 1.000 10.000 2.000 15.000 59.000 16.000 12.500 7.500 500 2.000 6.000 500 9.000 38.000 12.000 8.000 6.500 1.000 2.000 4.000 500 6.000 28.000 -8.000 Hitri pogled na tabelo razkrije, da bi ukinitev linije "Čistila" povečala dobiček iz poslovanja podjetja za 8.000 €. Toda to bi bila napačna odločitev, saj zgornja tabela ne razlikuje med izogibnimi stalnimi stroški, ki z ukinitvijo oddelka odpadejo, in neizogibnimi stalnimi stroški, ki so skupni celotnemu podjetju in so bili med oddelke razdeljeni po nekem dogovorjenem ključu. Taki stroški seveda ostanejo tudi po ukinitvi enega oddelka, le da jih porazdelimo na druge oddelke v podjetju. V zgornjem primeru sta alternativi torej dve: ohraniti ali ukiniti proizvodno linijo "Čistila", pri čemer so pomembni le tisti stroški, ki se med alternativama razlikujejo – zanimajo nas torej izogibni stroški, ki jih ne bo več, če to linijo ukinemo. Vprašati se moramo, katerim stalnim stroškom se izognemo, če ukinemo linijo (npr. plače in oglaševanje) in znesek primerjati s prispevkom za kritje, ki ga izgubimo. Če je prihranek pri stroških večji od izgubljenega prispevka za kritje, se odločimo za ukinitev linije, sicer ne, saj bi se zmanjšal dobiček celotnega podjetja. Predpostavimo, da so v zgornjem primeru v podjetju po analizi stroškov ugotovili, da so izogibni stroški plače na oddelku, oglaševanje in stroški zavarovanja (gre za zavarovanje zalog). Obratovalni stroški, najemnina in splošni administrativni stroški so stroški celotnega podjetja in so bili na linijo razdeljeni po prej dogovorjenih ključih. Stroški amortizacije opreme ostanejo, saj je bila oprema narejena po naročilu in nima nobene prodajne vrednosti, če ustavimo proizvodnjo. S pomočjo teh informacij lahko poročilo pripravimo na način v tabeli 5. 92 Tabela 5: Prikaz poslovnega izida z izogibnimi in neizogibnimi stroški Prihodki od prodaje Spremenljivi stroški Prispevek za kritje stalnih stroškov Izogibni stalni stroški Plače Oglaševanje Zavarovanje Skupaj izogibni stalni stroški Prispevek za kritje neizogibnih stalnih stroškov Neizogibni8 stalni stroški Obratovalni stroški Amortizacija opreme Najemnina Splošna administracija Skupaj neizogibni stalni stroški Dobiček (izguba) iz poslovanja Skupaj 250.000 105.000 145.000 Proizvodna linija Zdravila Kozmetika Čistila 125.000 75.000 50.000 50.000 25.000 30.000 75.000 50.000 20.000 50.000 15.000 3.000 68.000 29.500 1.000 2.000 32.500 12.500 7.500 500 20.500 8.000 6.500 500 15.000 77.000 42.500 29.500 5.000 2.000 5.000 20.000 30.000 57.000 500 1.000 10.000 15.000 26.500 500 2.000 6.000 9.000 17.500 1.000 2.000 4.000 6.000 13.000 20.000 16.000 12.000 -8.000 Iz zgornje tabele je zdaj lepo razvidno, da bi se v primeru opustitve proizvodne linije "Čistila" dobiček iz poslovanja podjetja znižal za 5.000 €, torej za toliko, kot s to linijo ustvarijo prispevka za kritje neizogibnih stalnih stroškov. Ostalih 13.000 €, ki predstavljajo neizogibne stroške podjetja, in so bili razporejeni na linijo "Čistila", bi morali prerazporediti na liniji "Zdravil" in "Kozmetike". Z enostavnejšo tabelo to lahko prikažemo tudi takole: Tabela 6: Učinek ukinitve linije "Čistila" Izgubljeni prispevek za kritje ob ukinitvi linije Stalni stroški, ki se jim izognemo, če opustimo linijo Zmanjšanje izida iz poslovanja celotnega podjetja v obdobju 8 -20.000 15.000 -5.000 Ti stroški predstavljajo ali nepovratne stroške ali prihodnje stroške, ki se ne bodo spremenili, ne glede na izbrano alternativo. 93 Pregledna primerjava koristi in stroškov obeh alternativ (t.i. inkrementalna analiza 9) je prikazana v tabeli 7: Tabela 7: Primerjava dveh alternativ za linijo »Čistila« Prihodki od prodaje Spremenljivi stroški Prispevek za kritje Stalni stroški Plače Oglaševanje Obratovalni stroški Amortizacija opreme Najemnina Zavarovanje Splošna administracija Skupaj stalni stroški Dobiček (izguba) iz poslovanja Obdržimo linijo 50.000 30.000 20.000 8.000 6.500 1.000 2.000 4.000 500 6.000 28.000 -8.000 Ukinemo linijo 0 0 0 Razlika v dobičku -50.000 30.000 -20.000 0 0 1.000 2.000 4.000 0 6.000 13.000 -13.000 8.000 6.500 0 0 0 500 0 15.000 -5.000 Na prvi pogled se zdi, da prihaja do neskladnosti pri poročanju. Iz tabele 4 izhaja, da linija nedonosna, iz tabel 6 in 7 pa je videti, da bomo ob ukinitvi te linije znižali dobiček podjetja. Zakaj bi obdržali nedonosno linijo? Razlaga za to navidezno nelogičnost leži v stalnih stroških, ki smo jih razporejali med posamezne produktne linije. Še vedno se namreč pri pripravi poročil v podjetjih pogosto uporablja način, prikazan v tabeli 4, ki pod črto prikaže slabšo uspešnost posameznih oddelkov, kot je le-ta v resnici (to smo prikazali tudi v našem primeru). Če bi torej poslovodstvo sprejelo odločitev o ukinitvi linije "Čistila", bi prišlo do zmanjšanja poslovnega izida celotnega podjetja. Temu se lahko izognemo, kar kaže zgled v tabeli 8. 9 Ang. incremental analysis: postopek, ki ga uporabimo za identifikacijo finančnih podatkov (stroškov in/ali prihodkov), ki se spremenijo pri proučevanju različnih alternativ; imenujemo ga lahko tudi "differential analysis", ker obravnava razlike. 94 Tabela 8: Prikaz poslovnega izida s segmentno maržo Prihodki od prodaje Spremenljivi stroški Prispevek za kritje Neposredni10 stalni stroški: Plače Oglaševanje Amortizacija opreme Zavarovanje Skupaj neposredni stalni stroški Segmentna marža produktne linije11 Skupni stalni stroški: Obratovalni stroški Najemnina Splošna administracija Skupaj skupni stalni stroški Dobiček (izguba) iz poslovanja Skupaj 250.000 105.000 145.000 Proizvodna linija Zdravila Kozmetika Čistila 125.000 75.000 50.000 50.000 25.000 30.000 75.000 50.000 20.000 50.000 15.000 5.000 3.000 73.000 29.500 1.000 1.000 2.000 33.500 12.500 7.500 2.000 500 22.500 8.000 6.500 2.000 500 17.000 72.000 41.500 27.500 3.000 2.000 20.000 30.000 52.000 20.000 Iz tabele 8 je razvidno, da linija »Čistila« pokriva vse svoje stroške, ustvarja pa tudi dobiček za pokrivanje skupnih stroškov podjetja. Poročilo torej oblikujemo tako, da posebej prikažemo stalne stroške, ki jih povzroča delovanje nekega oddelka in da tistih stalnih stroškov, ki so skupni celotnemu podjetju (najpogosteje so to stroški uprave in podobni), ne razporejamo na oddelke. S tem dobimo bolj jasno sliko, kateri oddelki oz. proizvodne linije so dobičkonosne in katere ne. 10 11 Izraz »neposredni« v tem primeru morda ni najboljši, v tuji literaturi (npr. Garrison et al.) najdemo izraz »traceabale fixed expenses«, kar bi lahko prevedli tudi kot "sledljivi stalni stroški", vendar menimo, da smo tudi z izrazom "neposredni stalni stroški" zadeli bistvo: gre za tiste stalne stroške, ki jih lahko neposredno pripišemo oddelku oz. proizvodni liniji, torej jih na oddelke nismo razporejali s pomočjo razdelilnikov oz. ključev. Ang. product-line segment margin: izračuna se kot prihodki minus spremenljivi in neposredni stalni stroški; je dolgoročna mera dobičkonosnosti mesta odgovornosti. Sestoji se iz prihodkov in stroškov, ki jih ne bo več, če bomo segment opustili (Meigs & Meigs 1999, 1123). 95 Segmentna marža linije "Čistila" je 3.000 €, amortizacija opreme na tej liniji pa je 2.000 €, tako da bi ukinitev te linije zmanjšala dobiček podjetja za 5.000 €, vsaj kratkoročno. Seveda se poslovodstvo lahko odloči, da namesto te linije začne z neko drugo, bolj dobičkonosno proizvodnjo ali pa razširi liniji "Zdravila" ali "Kozmetika". Vendar so to odločitve, ki bodo rezultat prinesle kasneje in jih je treba temeljito pripraviti, raziskati tržne možnosti in razmisliti o njihovih učinkih, vse do takrat pa nam v konkretnem primeru linija "Čistila" vsak mesec prispeva 3.000 € za pokrivanje skupnih stalnih stroškov in sama po sebi torej ne ustvarja izgube. Stalnim stroškom se z odločitvami na kratek rok ne moremo izogniti, zato je kratkoročni učinek poslovnih odločitev enak spremembi v prispevku za kritje. Dolgoročno pa sprejete odločitve vplivajo tudi na stalne stroške segmentov (v našem primeru proizvodnih linij), zato se učinek sprejetih poslovnih odločitev lahko meri s segmentno maržo. Pri sprejemanju kratkoročnih odločitev naj bi veljalo, da se pospešuje prodaja tistih segmentov, ki ustvarjajo največji prispevek za kritje. Pri ocenjevanju segmentov kot dolgoročnih naložb pa naj bi poslovodstvo upoštevalo sposobnost segmenta, da pokriva svoje stalne stroške, da se torej več pozornosti posveča segmentom, ki ustvarjajo največjo segmentno maržo12 oziroma največjo stopnjo segmentne marže. 5. ODLOČITEV O PROIZVODNJI ALI NAKUPU Vse aktivnosti, ki so potrebne za izdelavo enega proizvoda, lahko povežemo v "verigo vrednosti". Nekatera podjetja nadzorujejo vse aktivnosti v verigi vrednosti, vse od proizvajanja ustreznega materiala do proizvodnje in distribucije končnega izdelka, vključno z opravljanjem poprodajnih aktivnosti. Bolj pogosta pa je vertikalna integracija, ko podjetje nadzoruje le nekaj posameznih faz znotraj verige vrednosti in se raje odločajo za nakup materiala, sestavnih delov in določenih storitev. Odločitev poslovodstva, da bo podjetje eno od faz raje izvajalo znotraj podjetja, kot pa kupovalo pri dobaviteljih, se imenuje odločitev o proizvodnji ali nakupu. Te odločitve so pogosto povezane z izdelavo nekaterih sestavnih delov, potrebnih za proizvodnjo svojih izdelkov, pa tudi z odločanjem o tem, ali naj razvoj, poprodajne in druge storitve prepustimo zunanjim izvajalcem, ali jih bomo raje izvajali sami. Večja vertikalna integracija (obvladovanje več faz) je lahko za podjetje prednost v primerih, ko si s tem zmanjša preveliko odvisnost od posameznih dobaviteljev 12 Gre tudi za mero, ki jo uporabljamo pri ocenjevanju uspešnosti naložbenih centrov odgovornosti, kjer kot merilo uspešnosti upoštevamo razmerje med segmentno maržo (obvladljivim dobičkom) in uporabljenimi sredstvi proučevanega segmenta. 96 in zagotovi nemoten pretok materiala in sestavnih delov, potrebnih za proizvodnjo, poleg tega je lahko tudi nadzor njihove kakovosti boljši. Prednost nabav pri dobaviteljih pa je predvsem ta, da lahko le-ti zaradi večje ekonomije obsega dosegajo večjo kakovost in nižje stroške, kot bi jih imelo podjetje z lastno proizvodnjo. Vsekakor je treba vse te faktorje skrbno pretehtati, ko se odločamo med lastno proizvodnjo ali nakupom pri dobavitelju. Poglejmo zgled podjetja Kozorog, proizvajalca gorskih koles, ki proizvaja tudi zadnje menjalnike za njihovo najbolj popularno linijo gorskih koles. Za letno proizvodnjo 8.000 menjalnikov so znani naslednji stroški: Tabela 9: Stroški proizvajanja zadnjih menjalnikov za gorska kolesa Na enoto Neposredni stroški materiala Neposredni stroški dela Spremenljivi posredni stroški Plača nadzornika Amortizacija specialne opreme Razporejeni posredni stroški uprave Skupaj stroški Za 8.000 enot 6 4 1 3 2 5 48.000 32.000 8.000 24.000 16.000 40.000 21 168.000 Zunanji dobavitelj je podjetju Kozorog ponudil dobavo menjalnikov po ceni le 19 € na kos. Naj se podjetje Kozorog odloči za nabavo pri dobavitelju, ali naj nadaljuje z lastno proizvodnjo menjalnikov? Kot smo opozorili že v prejšnjem delu prispevka, se je tudi tu treba nasloniti na odločujoče stroške, torej tiste, ki se med alternativama razlikujejo. To so v tem primeru tisti stroški, ki se jim v podjetju lahko izognemo, če se odločimo za nakup pri dobavitelju; če so ti stroški nižji od 19 €, potem naj podjetje Kozorog nadaljuje z lastno proizvodnjo menjalnikov. Amortizacija specialne opreme sodi med nepovratne stroške, saj je oprema kupljena v preteklosti in ne vpliva na sedanjo odločitev. Če bi opremo lahko uporabili za proizvodnjo nekega drugega izdelka, bi morali to pri odločitvi upoštevati, prav tako, če bi imela oprema kakšno prodajno vrednost. Predpostavili bomo, da oprema nima nobene prodajne vrednosti in da je ni mogoče uporabiti za neko drugo proizvodnjo. Pomembno velik strošek so posredni stroški uprave, ki jih je treba analizirati in ugotoviti, če bi se lahko delu teh stroškov izognili ob odločitvi za nakup od dobavitelj. To bi bilo treba pri odločitvi upoštevati. Zelo verjetno pa je, da vsi ti posredni stroški uprave ostanejo tudi v primeru, če se odločimo za nakup pri dobavitelju in to bomo predvidevali tudi v tem zgledu. Odločujoči stroški so vsekakor vsi spremenljivi stroški (material, delo in posredni stroški), zelo verjetno pa tudi plača nadzornika. Analizo odločujočih stroškov med obema alternativama prikazujemo v tabeli 10. 97 Tabela 10: Prikaz alternativ nabava ali lastna proizvodnja Odločujoči stroški za 8.000 enot Proizvodnja Nabava 48.000 32.000 8.000 24.000 152.000 112.000 152.000 40.000 Neposredni stroški materiala Neposredni stroški dela Spremenljivi posredni stroški Plača nadzornika Nabavna vrednost pri dobavitelju Skupaj stroški Razlika v korist lastne proizvodnje Zaradi 40.000 € nižjih stroškov v primeru lastne proizvodnje se bo poslovodstvo podjetja odločilo za zavrnitev ponudbe dobavitelja in še naprej samo proizvajalo menjalnike. Pred sprejetjem končne odločitve pa bo morda želelo proučiti še oportunitetne stroške prostora in opreme, ki se zdaj uporablja za proizvodnjo menjalnikov. Oportunitetni stroški bi bili v tem primeru enaki dobičku, ki bi ga v sedanjih prostorih, kjer se proizvajajo menjalniki, lahko ustvarili z neko drugo dejavnostjo. Vzemimo, da bi podjetje Kozorog lahko namesto menjalnikov proizvajalo novo treking kolo, ta proizvodna linija pa bi letno prinesla 60.000 € dobička. V tem primeru bi bilo smotrno sprejeti ponudbo dobavitelja za nakup menjalnikov in se lotiti proizvodnje novega treking kolesa, saj bi bili skupni stroški odločitve za lastno proizvodnjo menjalnikov 172.000 € in bi bili bistveno višji od stroškov nabave pri dobavitelju v višini 152.000 €. Vidimo, da je oportunitetne stroške koristno upoštevati pri sprejemanju strateških odločitev. 6. RAZPOREJANJE SKUPNIH PROIZVAJALNIH STROŠKOV (ODLOČITEV PRODATI ALI NADALJEVATI S PROIZVODNJO) V nekaterih dejavnostih podjetja iz ene surovine izdelajo več različnih končnih proizvodov (npr. v naftni industriji). V procesu proizvodnje tako pridemo do faze, ko iz ene surovine začne nastajati več polizdelkov, ki so že v taki obliki, da se lahko odločamo, ali jih bomo prodali na tej stopnji ali dali v nadaljnji proces obdelave s pričakovanjem, da jih bomo kasneje prodali po višji ceni. Poimenujmo to točko kot "točko razdelitve13". Do te faze so v proizvodnji nastajali stroški, ki jim lahko rečemo tudi skupni proizvajalni 14 stroški, običajno 13 Ang. Split-off point (glej Garrison et al., 598): je točka v proizvodnem procesu, v kateri iz prej skupnega proizvoda lahko prepoznamo več posamičnih (pol)izdelkov. 14 Skupni proizvajalni stroški so tako vsi stroški, ki so nastali, preden se je v proizvodnem procesu dosegla točka razdelitve. 98 je večji del teh stroškov strošek materiala. Ker je stroškovno nesmiselno (in včasih praktično težko izvedljivo), da se ti stroški že v zelo začetnih fazah predelave ugotavljajo kot neposredni stroški stroškovnih nosilcev, jih običajno šele v točki razdelitve s pomočjo izbranega koeficienta dodatka razporedimo med nastale proizvode. Velikokrat se kot ključ za razdelitev uporabi relativna prodajna vrednost končnih proizvodov. Ta razdelitev stroškov je sicer potrebna zaradi pravilnega vrednotenja zalog, je pa izredno nevarna za sprejemanje vsakovrstnih odločitev. Poglejmo zgled. Podjetje s sedežem v Mehiškem zalivu proizvaja izdelke iz mila. Njegovih šest glavnih proizvodnih linij izhaja iz skupne surovine, zato skupne proizvajalne stroške, ki jih ugotavljajo do točke razdelitve, razdelijo na posamezne proizvodne linije na podlagi relativne prodajne vrednosti proizvodov, ugotovljenih na točki razdelitve. V proizvodnji nastajajo tudi odpadki, ki so jih doslej odlagali v morje. V razvojnem oddelku so ugotovili, da bi odpadke z nekaj nadaljnje predelave lahko prodali za gnojila. Stroški nadaljnje predelave bi znašali 175.000 €, na trgu pa bi za odpadke dosegli prodajno vrednost 300.000 €. V oddelku računovodstva, ki je odgovorno za razporejanje skupnih proizvajalnih stroškov, so prodajno vrednost odpadkov vključili kot dodaten proizvod (poleg že prej znanih šestih proizvodov) in tudi na njih razporedili del skupnih proizvajalnih stroškov, skladno z načrtovano prodajno vrednostjo odpadkov. Tako so na odpadke razporedili za 150.000 € skupnih proizvajalnih stroškov in pripravili poročilo za poslovodstvo, kot je prikazano v tabeli 11. Tabela 11: Prikaz učinka odpadkov kot novega proizvoda Prodajna vrednost odpadkov po fazi nadaljnje predelave Stroški nadaljnje predelave Del razporejenih skupnih proizvajalnih stroškov Neto izguba 300.000 175.000 150.000 -25.000 Po tej analizi, ki je prikazovala navidezno izgubo od prodaje odpadkov, se je poslovodstvo odločilo, da se predelava odpadkov ustavi in da se odpadki ponovno odlagajo v morje. Skupni proizvajalni stroški, ki so nastali do točke razdelitve, niso relevantni pri odločitvah, kaj bomo z izdelki počeli od točke razdelitve dalje (ali jih prodamo ali jih obdržimo v procesu nadaljnje proizvodnje), saj so ti stroški že nastali in ne moremo storiti ničesar več, da se jim izognemo. Tudi če se odrečemo nadaljnji proizvodnji katerega od izdelkov, moramo plačati vse stroške, ki so nastali v skupnem proizvajalnem procesu. Skupni proizvajalni stroški so skupni vsem vmesnim (začasnim) in končnim izdelkom in jih na njih ne bi smeli razporejati z namenom sprejemanja odločitev o posamičnem izdelku. Celo če zanemarimo okoljevarstveni vidik odlaganja odpadkov v morje, bi moralo poročilo biti pripravljeno na naslednji način (brez razporejenih skupnih stroškov): 99 Tabela 12: Prikaz alternativ za ravnanje z odpadki Prodajna vrednost odpadkov po fazi nadaljnje predelave Stroški nadaljnje predelave Prispevek za kritje Razlika v korist nadaljnje predelave Odlaganje v morje 0 Nadaljnja predelava 300.000 0 0 175.000 125.000 125.000 Tovrstne odločitve so znane kot "prodati ali nadaljevati s proizvodnjo". Podjetju se po doseženi točki razdelitve, ko iz skupne surovine dobimo ločene proizvode, splača dati proizvode v nadaljnjo obdelavo, kadar dodatni prihodki od načrtovane prodaje teh proizvodov presegajo dodatne stroške, ki so potrebni za proces nadaljnje obdelave. Stroškov, ki so nastali pred točko razdelitve, pri tem ne upoštevamo. 7. RAČUNOVODSTVO AKTIVNOSTI IN ODLOČUJOČI STROŠKI Med zelo priporočljive metode pri razporejanju posrednih stroškov na stroškovne nosilce uvrščamo ABC metodo, 15 ki stroške razporeja na podlagi aktivnosti, povezanih npr. z izdelavo nekega izdelka. CIMA16 opredeljuje ABC metodo kot pristop ugotavljanja in spremljanja stroškov po aktivnostih, ki vključuje spremljanje porabe prvin in ugotavljanje končnih stroškov proizvodov. Stroški se pripisujejo aktivnostim, aktivnosti pa končnim stroškovnim nosilcem, in sicer s pomočjo razporejanja stroškov na podlagi ocenjene porabe povzročiteljev stroškov. S pomočjo ABC metode lahko podjetje razmeroma natančno določi stroške posameznih aktivnosti, potrebnih za proizvodnjo nekega proizvoda ali opravljanja storitve in tako pomaga pri naslednjih odločitvah poslovodstva:  Opredeliti in opustiti tiste proizvode in storitve, ki so nedobičkonosni in zmanjšati cene tistim, ki so precenjen (namen določanja ali optimiziranja portfelja proizvodov in storitev)  Opredeliti in opustiti proizvodne ali storitvene procese, ki se izkažejo za neučinkovite in spremeniti proizvodne koncepte v smeri, da bomo z istim proizvodom ali storitvijo dosegali večje donose (namen reinženiringa procesov). 15 "Activity Based Costing" se pri nas prevaja tudi kot kalkuliranje stroškov na podlagi sestavin dejavnosti (glej Turk et al., 2006). 16 CIMA (Chartered Institute of Management Accountants). 100 S pomočjo ABC metode razporedimo stroške podjetja na proizvode in storitve, ki jih prodajamo kupcem in jo zato uporabljamo kot orodje za razumevanje stroškov enote proizvoda, stroškov posameznega kupca in dobičkonosnosti proizvodnih ali storitvenih procesov. Zato se ABC metoda prvenstveno uporablja pri strateških odločitvah, kot so določanje cen, zunanje opravljanje dejavnosti (outsourcung), ter identifikacija in ocenjevanje predlaganih procesov izboljšav. Za razliko od tradicionalnih računovodskih metod, ki za osnovo pri razporejanju posrednih stroškov uporabljajo neposredne stroške, delovne ali strojne ure, prodajno vrednost ali količino proizvedenih enot, je bistvo ABC metode, da ugotovimo vse potrebne aktivnosti v delovnem procesu in stroške povežemo s temi aktivnostmi. Nato jih razdelimo na proizvode ali storitve (ki so le porabniki teh aktivnosti, ne povzročitelji stroškov), skladno z dejanskim obsegom teh aktivnosti. V primerjavi s tradicionalnim kalkuliranjem, ABC metoda omogoča več posrednih stroškov pripisati stroškovnim nosilcem v obliki neposrednih stroškov, s tem pa je končna informacija o stroških proizvoda ali storitve precej bolj točna. Pri tem je treba opozoriti, da s tem, ko smo stroške uspeli pripisati kot neposredne (ali sledljive) stroške stroškovnega mesta ali stroškovnega nosilca, to še ne pomeni, da gre tudi za izogibne stroške, ki so pri odločanju edini odločujoči (v tabeli 8 smo pokazali, da so med neposrednimi stroški linije »Čistila« tudi stroški amortizacije opreme, ki pa niso izogibni stroški, če poslovodstvo sprejme odločitev o ukinitvi te linije). Dobra analiza stroškov z ABC metodo torej pomeni, da smo šele opredelili vse potencialno odločujoče stroške, ki pa jih mora poslovodstvo pred sprejemom odločitve še natančno proučiti in ugotoviti, kateri od njih so dejansko izogibni in samo te pri analiziranju alternativ tudi upoštevati. 8 SKLEP Kot ključno ugotovitev lahko izpostavimo naslednje: ni toliko pomembno, katero metodo uporabimo za razporejanje posrednih stroškov na stroškovna mesta in stroškovne nosilce, saj metoda sama po sebi ne spremeni narave nekega stroška. Nepovratni strošek amortizacije neke stare opreme bo še vedno nepovratni strošek, ne glede na to, ali smo ga na neko produktno linijo ali na neki proizvod razporedili s pomočjo strojnih ur, neposrednih stroškov ali uporabili neko drugo metodo. Načela, ki smo jih obravnavali v tem članku, moramo uporabiti za določitev izogibnih stroškov pri sprejemanju vsakovrstnih strateških odločitev v podjetju. Še enkrat opozorimo na ugotovitve, da je določen strošek lahko odločujoč v neki odločitvi, v drugi pa nastopa kot neodločujoč. Na kratek rok se bo dobiček celotnega podjetja povečal, če bodo dodatni prihodki od izbrane alternative večji od dodatnih stroškov, povezanih z njo. Pri tem pa seveda velja, da pri 101 sprejemanju strateških odločitev niso pomembni le kvantitativni izračuni, temveč je treba temeljito pretehtati tudi druge, kvalitativne dejavnike, ki so z odločitvijo povezani. LITERATURA CIMA Official Terminology, Activity Based Costing (2005); http://www.cimaglobal.com/Documents/ImportedDocuments/cid_tg_activity_bas ed_costing_nov08.pdf.pdf, (pridobljeno 20.9.2013). Drury C. (2000): Management & Cost Accounting. Peta izdaja. London: Thomson. Garrison, R.H.; Noreen, E.W.; Brewer, P.C. (2010): Managerial Accounitng. Trinajsta izdaja. New York: McGraw-Hill/Irwin. Kaplan, R.S.; Atkinson, A.A. (1998): Advanced Management Accounting. Tretja izdaja. New Jersey: Prentice Hall. Koletnik, F. (2007): Računovodstvo za notranje uporabnike informacij. Ljubljana: Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije. Meigs, R.F.; Meigs, W.B. (1999): Računovodstvo: Temelj poslovnog odlučivanja. Deveto izdanje. Zagreb: Mate. Turk, I.; Kavčič, S.; Kokotec-Novak, M. (2006): Poslovodno računovodstvo. Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo. Weil, R.L.; Maher, M.W. (2005): Hanbook of Cost Management. Druga izdaja. New Jersey: John Wiley & Sons. Weygandt, J.J.; Kieso, D.E.; Kimmel, P.D. (2002): Managerial Accounitng: Tools for Business Decision Making. Druga izdaja. New York: John Wiley & Sons. 102 Mag. Borut Puklavec,1 Vloga informacijske tehnologije pri odločanju v združbah The role of information technology in organizations Povzetek: S prispevkom želimo umestiti in ovrednotiti informacijsko tehnologijo kot pomemben del sodobne poslovne inteligence ter navedeno podpreti s praktičnimi primeri. Sam nakup programske opreme še ni rešitev, ki bo združbi prinesla koristi. Potrebne so tudi ostale komponente poslovne inteligence, kot je izobražen uporabnik, kvalitetni podatki itd. Praktični primeri kažejo, da se je ciljem kvalitetnega odločanja mogoče približati z uporabo poslovnointeligenčnih sistemov, ki izkazujejo lastnosti, kot so zmožnost napredne grafične predstavitve, zmožnost hitre obravnave večjih količin podatkov, prilagodljivost, enostavnost uporabe in zmožnost različne obravnave različnih uporabnikov. Ključne besede: poslovna inteligenca, informacijska tehnologija, odločanje. poslovno-inteligenčni sistemi, Abstract: This paper defines and evaluates information technology as an important part of today's business intelligence, supported with practical examples. Just purchasing the proper software is not enough to bring benefits to an organization; other components of business intelligence are required as well, including trained users and quality data. Real-life cases show that good decisionmaking is attainable through the use of business intelligence systems with features like advanced graphical representations, fast processing of large quantities of data, ease of use, configurability and per-user customizability. Key words: business intelligence, business intelligence systems, information technology, decision making. 1 Magister znanosti informacijsko-upravljalskih ved; študent doktorskega programa informacijsko upravljalskih ved na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Produktni vodja za poslovno inteligenco v Datalab Tehnologije d.d.; član usmerjevalnega odbora podsekcije Poslovne informatike Alumni kluba Ekonomske fakultete. 103 1 UVOD S prispevkom želimo umestiti in ovrednotiti informacijsko tehnologijo, kot pomemben del sodobne poslovne inteligence ter navedeno podpreti s praktičnimi primeri. Za doseganje poslanstva prispevka je najprej treba opredeliti pojem poslovno-inteligenčnih sistemov (PIS), ki predstavljajo informacijsko tehnologijo (IT) v smislu poslovnega odločanja. Poleg PIS bomo opredelili še druge pojme, ki nas bodo spremljali skozi prispevek. V pomoč pri doseganju poslanstva prispevka nam bo primer celovite informacijske rešitve (CIR) Pantheon, podjetja Datalab. Pregled literature nam nudi bogat izbor definicij PIS, za potrebe prispevka pa se osredotočimo na naslednjo: kvalitetne informacije v dobro zasnovani shrambi podatkov, združene z uporabniškimi aplikacijami, ki uporabnikom omogočajo pravočasen dostop, učinkovito analizo in intuitivno predstavitev pravih informacij, kar jim omogoča ustrezno ukrepanje ali pravilne odločitve (Popovič et al., 2012). Informacijska tehnologija in znotraj nje informacijski sistemi predstavljajo pomemben del investicij podjetij, investicij, za katere upajo, da bodo prinesle doprinos na področjih, kot sta učinkovitost in učinkovitejše vodenje (Agarwal & Prasad, 1998). Tehnološke inovacije so pogosto zaznane kot glavno gonilo produktivnosti podjetij. Zato je razumevanje pomena PIS, kot vrste IS v smislu vloge pri poslovnemu odločanju, zelo pomembno. V smislu podpore odločanju so se poslovno-inteligenčni sistemi (PIS) pojavili kot tehnološka rešitev, ki ponuja podatkovno integracijo in analitične sposobnosti za oskrbo deležnikov na različnih organizacijskih nivojih s koristnimi informacijami za namene odločanja (Turban, Sharda & Delen, 2010). Raziskave s področja IS že dalj časa poudarjajo pozitiven učinek informacij, ki izvirajo iz uporabe PIS, na poslovno odločanje, še posebno v primerih, ko podjetje deluje v visoko konkurenčnem okolju (Popovič et al., 2012). Obstoječe znanstvene raziskave kažejo na razlike med PIS in drugimi IS v več pogledih (Popovič et al., 2012). Ključne razlike lahko združimo v naslednje glavne točke. Kot prvo je uporaba PIS v osnovi prostovoljna, koristi PIS pa so v primerjavi z operativnimi IS izražene bolj posredno in dolgoročno. Kot drugo so uporabniki tipično intelektualni delavci na višjih organizacijskih ravneh. Nadalje: zbrane informacije so bolj agregirane skozi celotno organizacijo in več je souporabe teh informacij. Kot naslednje lahko navedemo strukturiranost uporabniških potreb in procesov, v katerih so IS uporabljani, ki je v primeru PIS precej nižja. Prav tako pa je nižja tudi strukturiranost navodil za uporabo PIS, saj je uporaba praviloma orientirana bolj raziskovalno in inovativno. Ne nazadnje je PIS usmerjen bolj proti potrebnim podatkom in njihovi ustreznosti in ne toliko proti tehnološki rešitvi. Prav tako podatki v kontekstu PIS prihajajo tudi iz zunanjih virov, ne samo iz samega procesa. 104 2 POSLOVNA INTELIGENCA Pozornemu bralcu zgornja opredelitev PIS hitro razkrije, da so za doseganje ciljev poleg samega PIS potrebne še druge komponente, neizogibne za odločanje. V prvi vrsti je tu sam odločevalec oz. drugi uporabnik PIS, kar bomo natančneje opredelili v nadaljevanju prispevka. Samo orodje je seveda neuporabna mrtva naložba, če nima uporabnikov. Pa tudi IS in uporabnik še ne tvorita zadovoljive celote. Če PIS primerjamo z orodjem, uporabnika pa z osebo, ki orodje upravlja, nam po isti analogiji manjka še material, oz. v smislu poslovnega odločanja vhodni podatki, ki jih bomo "predelali" v izhodne podatke in/ali informacije, kakor material predelamo v izdelek. Ko torej združimo te tri komponente (PIS, uporabnika in podatke) se približamo širšemu pojmu, kot ga predstavlja sam PIS, in sicer poslovni inteligenci (PI), ki je v praksi velikokrat neupravičeno uporabljana namesto pojma PIS. Slika 1 nazorno prikazuje, da je pojem poslovna inteligenca širši pojem od pojma PIS in poudarja sodelovanje uporabnikov in podatkov v procesu tehnološko podprtega odločanja, kjer so prisotne tudi komponente metodologije, teorije, arhitekture (Business intelligence, 2013), ki pa jih za potrebe tega prispevka ne bomo podrobneje obravnavali. Slika 1: Poslovna inteligenca in njene komponente Poslovna inteligenca uporabnik metodologije PIS teorije podatki arhitekture 105 procesi 2.1 Uporabnik kot del poslovne inteligence V svojih začetkih je bila poslovna inteligenca predvsem v uporabi odločevalcev višjih ravni organizacijskih struktur združb. Skozi razvoj pa se je vse bolj uveljavljalo mnenje, da je treba prednosti poslovne inteligence izrabiti tudi na operativni ravni in tako izboljšati poslovne procese (Levinson, 2006). Tako v smislu uporabe poslovne inteligence v sodobnem podjetju več ne moremo govoriti o poslovodstvu kot izključnemu uporabniku PIS in je uporaba pojma "uporabnik" primernejša. Tipičen primer liberalizacije PI je uvedba PIS v poslovni proces vodenja zalog s strani skladiščnika. Pri učinkovitem upravljanju zalog je namreč zelo pomembno, da ima skladiščnik pri svojem delu vedno pravočasne in točne podatke o zalogah, ki so tudi nazorno prikazani, da je ukrepanje pri odstopanjih, predvsem pa načrtovanje izdaje optimalno. Tudi vse tri ključne komponente PI seveda še niso dovolj za končni uspeh namena PI. Sama prisotnost uporabnika v procesu namreč ni zadostna. Uporabnik mora posedovati tudi ustrezno poznavanje tematike, sistema, narave podatkov, kakor tudi znanje glede ustrezne uporabe PIS. Le-to dodatno znanje v povezavi z ostalimi komponentami PI, bo končno prispevalo neposredne koristi za združbo, kot so na primer nižji stroški. 2.2 Podatki Podatki, kot tretja komponenta poslovne inteligence, se v samem procesu tehnološko podprtega odločanja pojavljajo na različne načine. Delimo jih lahko na vhodne in izhodne, planske in realizirane, notranje in zunanje itd. V vseh primerih morajo podatki podlegati sodilom, kot so: - verodostojnost, - ustreznost, - pravilnost, - zanesljivost. Predvsem pri izhodnih podatkih pa sta pomembni še sodili: - pravočasnost, - nazornost. Analiza podatkov se lahko odvija na različnih ravneh glede na namen uporabe, saj lahko analiziramo: 1. vhodne podatke in sicer v smislu ustreznosti, pravilnosti, kakovosti itd., kar obravnavamo kot nadziranje; 2. podatke iz preteklosti (realizirane podatke), kjer nas zanimajo kazalniki, ocene učinkovitosti itd.; 3. načrtovane podatke, kjer verificiramo načrtovane podatke skozi podobne postopke, kot pri analizi preteklosti, z namenom da dobimo informacije, 106 kam nas bo bodoče poslovanje pripeljalo ob predpostavki, da bo plan izpolnjen; 4. uspešnost z vidika doseganja ciljev, kjer primerjamo realizirane in načrtovane podatke. 2.3 Poslovno-informacijski sistemi Informacijska tehnologija oziroma natančneje poslovno-informacijski sistemi imajo v procesu poslovnega odločanja vlogo orodja. Kot takšni logično podlegajo zahtevi po pomoči in koristnosti pri opravljanju človeškega dela. Da bi PIS to zahtevo upravičili, morajo neposredno ali posredno prispevati k različnim koristim, kot so: - povečana nazornost informacij, - zagotavljanje dodatnih informacij, - prihranek časa, - lažje nadziranje, - zniževanje stroškov ipd. Da bi sledili zgornjim zahtevam, morajo PIS imeti značilnosti, kot so: - zmožnost napredne grafične predstavitve, - zmožnost hitre obravnave večjih količin podatkov, - prilagodljivost, - enostavnost uporabe, - zmožnost različne obravnave različnih uporabnikov ipd. 2.4 Obseg PIS Poslovno-informacijske sisteme sestavljajo različna informacijsko-tehnološka orodja, ki izpolnjujejo parcialne naloge tovrstnih sistemov. V praksi največkrat govorimo o orodjih za: - poročanje, - analiziranje, - načrtovanje, - nadziranje. Že sama poimenovanja orodij PIS v veliki meri pričajo o njihovi uporabi. Orodja za poročanje so v prvi vrsti namenjena izdelavi poročil, bodisi za notranje uporabnike, kot za zunanje deležnike, ki jim je potrebno poročati (država, banke…). Orodja za analiziranje so prvotno namenjena izdelavi analiz, ki nam dajejo napredne informacije, to je informacije, ki neposredno iz podatkov niso razvidne. Sem vsekakor sodijo izračuni kazalnikov, analize odstopanj, predvidevanja prihodnega stanja itd. Orodja za načrtovanje so tista, ki pomagajo pri postavitvi smernic poslovanja. S pomočjo tovrstnih orodij sestavimo načrte, ki jih kasneje v poslovanju spremljamo in se tako gibljemo proti zastavljenemu cilju. Posebna orodja so tista, ki pomagajo pri nadziranju. Največkrat so to tako imenovane nadzorne plošče (dashboards), katerih prva značilnost je nazornost in časovna ažurnost. 107 Na sliki 2 je predstavljen primer iz prakse, in sicer poslovno-inteligenčni sistem ZEUS, ki je integriran v celovito informacijsko rešitev (CIR) za podjetja Pantheon. Kot je moč razbrati s slike, obsega PIS ZEUS štiri glavne skupine orodij PIS: nadzorno ploščo kot orodje, ki je primarno namenjeno nadzoru poslovanja, podsistem za poročanje, ki je primarno namenjen sestavljanju in distribuiranju poročil, orodja za analiziranje ter orodja za izdelavo planov in spremljanje le-tega v primerjavi z realizacijo. Slika 2: Primeri posameznih IT orodij v CIR Pantheon 3 OPREDELITEV PREDNOSTI PIS NA PRAKTIČNIH PRIMERIH Kot je bilo predhodno opisano, mora PIS prinašati koristi, ki uporabniku pomagajo v procesu odločanja. Za doseganje koristnosti pa mora PIS izkazovati različne lastnosti. Nekatere od njih v nadaljevanju opisujemo na praktičnih primerih. 108 V CIR Pantheon je prisotna nadzorna plošča na sliki 3, ki na zemljevidu grafično prikazuje poslovna potovanja zaposlenih v poljubnem obdobju. Obravnavana nadzorna plošča je dober primer nazornosti prikaza podatkov, obenem pa nam nudi dodatne informacije, ki jih iz nanizanih številčnih podatkov ne moremo, ali jih le stežka razberemo. Primer uporabe take nadzorne plošče lahko prikažemo z analizo »sorodnih« poti, ki jih je določeni zaposleni naredil v dovolj majhnem časovnem razponu, da lahko razmišljamo o možnosti njihove združitve v skupno pot. Posledično bi to seveda znižalo potne stroške združbe. Slika 3: Nadzorna plošča Kam potujejo zaposleni Podobno lahko rešujemo tudi druge podobne logistične probleme. Tudi naslednji primer na sliki 4 izkazuje nazornost. Gre za naložen ploščinski graf obveznosti do virov sredstev v zadnjih 52 tednih, ki je v CIR Pantheon prisoten, kot del tedenskega poročila, ki se avtomatsko izdeluje in pošilja na želene e-poštne naslove. Kot je razvidno s slike 4, predstavljajo eno izmed kategorij obveznosti do države. 109 Slika 4: Graf obveznosti do virov sredstev Če se na primer povečuje ploščina dela grafa, ki predstavlja te obveznosti na desni (se razpira), to pomeni, da združba povečuje dolg do države (ne plačuje redno obveznosti), kar jo lahko pripelje v težak položaj. Pravočasna informacija te vrste je lahko zelo pomembna, celo v smislu preživetja združbe. Glede na to, da je tak graf v okviru poročila mogoče dobivati periodično in avtomatično (brez posredovanja uporabnika), pa lahko govorimo tudi o prihranku časa. Poročila v CIR Pantheon so tudi dober primer prilagodljivosti. Poleg že prednastavljenih poročil ima uporabnik možnost oblikovanja poročil po svojih željah. Preprosto orodje za oblikovanje poročil je zasnovano tako, da je mogoče v poročilo dodajati podatke iz različnih področij in v različnih predstavitvenih oblikah (grafikoni, tabele, števci, zemljevidi…). Poleg tega je k vsakemu podatku mogoče dodati komentar ter tako dodatno razložiti prikazane podatke. Kot smo predhodno že omenili, je pomembna lastnost PIS tudi enostavnost uporabe. Orodje kot tako ne sme zahtevati previsokih naporov za uporabo, ki zmanjšajo uporabnost, prihranek časa itd. Enostavnost in intuitivnost uporabe PIS je torej treba zagotoviti. 110 Kot primer vzemimo nadzorne plošče v CIR Pantheon. Za uporabo nadzorne plošče, kot je prikazana na sliki 5, PIS od uporabnika ne sme zahtevati več kot osnovnega znanja uporabe IT. Slika 5: Nadzorna plošča Aktivnost poslovanja V smislu prilagodljivosti je zelo pomembno, da lahko uporabnik nadzorno ploščo izdela ali priredi po svojih željah in potrebah. Enostavnost uporabe je v tem primeru prav tako pomembna. Kot primer navedimo postopek izdelave "po meri" nadzorne plošče, kot ga opisujejo Navodila za uporabo CIR Pantheon (Pantheon navodila, 2013): 1. Kliknemo gumb za nadzorne plošče in izberemo "Nova nadzorna plošča". 2. Določimo ime nadzorne plošče. 3. S pritiski na gumba prazno ploščino nadzorne plošče delimo horizontalno in vertikalno na poljubno število razdelkov. 4. V nastalih razdelkih iz seznama izbiramo poljubne prednastavljene gradnike (kazalnike, grafe, tabele…). Rezultat zgornjega, relativno enostavnega, postopka je izdelana poljubna in poljubno nastavljiva nadzorna plošča, kot na primer nadzorna plošča s slike 5, ki prikazuje kazalnike obračanja sredstev, obračanja zalog, obračanja in dneve 111 vezave terjatev, dneve vezave zalog in dobaviteljevega »kreditiranja« ter obračanje sredstev, zalog in terjatev po mesecih (slednje v obliki grafikonov). Kot naslednji primer vloge IT pri odločanju navedimo še primer spremljanja realiziranih podatkov v primerjavi z načrtovanimi. Ko primerjamo podatke, kot je na primer načrtovan in udejanjen izkaz uspeha, gre za veliko količino podatkov, ki jih je treba preračunati. Že v primeru, da imamo v združbi politiko spremljanja enotnega izkaza uspeha samo za celotno združbo, gre navzgor po hierarhiji izkaza za veliko preračunavanja. Če pa dodamo še razsežnost, na primer, oddelkov, torej izkazov uspeha po posameznih oddelkih, je izdelava take primerjave brez IT praktično nemogoča. V tem primeru spet lahko govorimo o pomembnih prihrankih časa, pa tudi nazornosti prikaza, posebno ko se osredotočimo na urejenost parcialnih oddelčnih izkazov uspeha, urejenih po zavihkih, ali barvno nazorni izpostavljenosti indeksov, kot kaže slika 6. Slika 6: Orodje za planiranje ter primerjavo realiziranega s planiranim V poglavju o uporabnikih kot delu poslovne inteligence smo poudarili, da se uporaba PIS izvaja na različnih ravneh odločanja in posledično organizacijske strukture združbe. Da bi vsakemu uporabniku zagotovili tiste podatke, ki jih potrebuje in mu preprečili nepooblaščen dostop do podatkov, ki niso v njegovi pristojnosti, mora biti v PIS vgrajen mehanizem avtorizacij, s katerimi dosežemo 112 zmožnost različne obravnave različnih uporabnikov. Tudi v tem pogledu lahko govorimo o prednostih IT, saj je več nivojska zaščita elektronskih podatkov nedvomno superiorna fizični različici podobne zaščite. 4 SKLEP Poslovno-informacijski sistemi v sodobnem poslovnem okolju predstavljajo praktično neizogibni del odločevalskega procesa. Prednosti, ki jih tovrstni informacijski sistemi predstavljajo, soustvarjajo dodano vrednost celotne poslovne inteligence, v katero poleg ostalih komponent sodi tudi izobražen uporabnik ter kakovostni podatki. Orodja, ki jih poslovno-informacijski sistemi obsegajo, so lahko različna, mednje pa vsekakor lahko prištevamo orodja za analizo, orodja za poročanje, orodja za nadziranje ter orodja za načrtovanje in primerjanje realiziranega z načrtovanim. Na koncu je treba poudariti, da so opisani primeri le del vsebine sodobne PI in jih je kot take potrebno obravnavati kot delni in ne celovit oris PI. LITERATURA Agarwal, R., & Prasad, J. (1998): The antecedents and consequents of user perceptions in information technology adoption. Decision Support Systems, 22(1), 15-29. Business intelligence. Wikipedia: The Free Encyclopedia. http://en.wikipedia.org/wiki/Business_intelligence], 20.09.2013. [URL: Interna gradiva podjetja Datalab Tehnologije d.d. Ljubljana, 2013. Levinson, M. (2006): Business Intelligence - Not Just for Bosses Anymore. [URL: http://www.cio.com/article/16544/Business_Intelligence_Not_Just_for_Bosses_ Anymore], 15.1.2006. Pantheon navodila, PANTHEON U-SITE Informacijsko središče uporabnikov PANTHEON-a, [https://usersite.datalab.eu/Wiki/tabid/178/language/slSI/Default.aspx], 20.09.2013. Popovič, A.; Hackney, R.; Coelho, P. S. & Jaklič, J. (2012): Towards business intelligence systems success: Effects of maturity and culture on analytical decision making. Decision Support Systems, In Press. Turban, E.; Sharda, R. & Delen, D. (2010): Decision Support and Business Intelligence Systems (9th ed.): Upper Saddle River, NJ: Prentice Hall Press . 113 PREDSTAVITVE VISOKA ŠOLA ZA RAČUNOVODSTVO Naše temeljno poslanstvo je podajati profesionalna znanja in prakse, ki gradijo računovodske in finančne strokovnjake, delujoče znotraj informacijske in finančne funkcije poslovnega sistema. Želimo postati ena vodilnih računovodsko-finančnih šol ameriško-evropskega tipa v centralni in vzhodni Evropi. Prispevati želimo k višji ravni računovodskega in finančnega znanja ter praktičnih izkušenj med različnimi ciljnimi skupinami že uveljavljenih in prihodnjih podjetnikov, direktorjev, finančnikov, računovodij ter drugih, ki se neposredno ali posredno vključujejo tako na domače kot tudi na mednarodne trge. Prepričani smo, da je to prava pot za še večjo uporabnost in prispevek računovodstva v procesu poslovnega odločanja. Namen visokošolskega programa računovodstvo Po svoji vsebini je program računovodstva zelo širok in zajema celotno poslovanje. V relativno širokem naboru pridobljenih znanj je posebej poudarjeno poslovodno računovodstvo in finance (poslovne finance in davki). Namen visokošolskega programa računovodstvo je študentom omogočiti pridobitev strokovnega znanja in usposobljenost za reševanje zahtevnih strokovnih in delovnih problemov, razvijanje zmožnosti za sporazumevanje v stroki in med strokami, strokovne kritičnosti in odgovornosti, iniciativnosti in samostojnosti pri odločanju in vodenju. Študenti bodo svoja znanja nadgradili s praktičnim izobraževanjem v delovnem okolju. Diplomanti bodo torej:     usposobljeni s poslovodstvom sodelovati in mu z zanesljivimi in pravočasnimi informacijami pomagati pri sprejemanju čim boljših poslovnih odločitev; usposobljeni poročati o poslovanju poslovnega sistema na način, da bodo prikazana računovodska poročila izražala resnično in pošteno sliko poslovanja poslovnega sistema; znali organizirati in voditi računovodstvo kot osrednjo informacijsko dejavnost v poslovnem sistemu. Podrobnosti: www.vsr.si ali po telefonu 059 090 960 114 O Visoki šoli za računovodstvo so povedale naše študentke: Klavdija Plestenjak Zaposlena je v Komunalnem podjetju Vrhnika, Delovno mesto: Vodja finančno računovodskega sektorja V današnji »učeči se družbi« res ni več veliko dvomov o smiselnosti naložb v pridobivanje novih znanj. A vendar uspešnost tovrstnih podvigov ni nujno sama po sebi zagotovljena. Ob pestri ponudbi različnih programov in izvajalcev je namreč izbira pravega kar zahtevna naloga. Meni je to uspelo! Šolanje na VŠR mi je v relativno kratkem času omogočilo pridobiti celo vrsto novih znanj in mi privzgojilo sodobnejši, celovitejši, bolj sistematičen pogled na računovodstvo. Vse to je bistveno pripomoglo k moji tako strokovni kot osebnostni rasti, kar se je (z nekaj sreče, seveda :) ) zelo hitro odrazilo tudi v napredovanju na delovnem mestu. Uspešno se namreč lahko spopadam z izzivi vodenja finančno računovodskega sektorja v vrhniškem komunalnem podjetju, ki ima približno 90 zaposlenih in prek 20.000 uporabnikov. Sabina Hren Voglar Zaposlena je v podjetju Eureka d.o.o., Delovno mesto: Direktorica in lastnica računovodske hiše Eureka Kot lastnica računovodske hiše Eureka d.o.o., Žalec sem pri svojem delu spoznala, da je potrebno kontinuirano izobraževanje za potrebe zadovoljitve svojih strank ter zunanjih uporabnikov računovodskih informacij. Zato sem se leta 2010 odločila, da svoje znanje nadgradim na Visoki šoli za računovodstvo. Glavni razlog za izbiro šole je bil pester nabor predmetov, ki smiselno zaokrožijo vse potrebe po poslovanju v podjetjih. Opozorim naj, da predavatelji na VŠR izobražujejo bodoče računovodje kot «pomočnike« vodstvenemu kadru, zato je največji poudarek celotnega študija na poslovnem računovodstvu in financah. Študij sem leta 2013 uspešno zaključila z diplomsko nalogo po lastni izbiri, seveda ob pomoči in usmerjanju s strani mentorja. 115 INŠTITUT ZA POSLOVODNO RAČUNOVODSTVO PRI VŠR VIZIJA: Postati osrednja strokovna specializirana institucija v Republiki Sloveniji za področje poslovodnega računovodstva. Na spletni strani www.poslovodnoracunovodstvo.si spremljajte: - objavo brezplačnih e-knjig - najave seminarjev - knjižnico strokovne literature - strokovne članke - in druge zanimive vsebine 116 ABECEDA SVETOVANJE Naša vizija je preprosta. Biti v svojem delu najboljši in prvi v vrsti. Največje zadovoljstvo nam prinašajo uspehi naših strank. Z nami boste lažje obvladovali davčna tveganja in sprejemali pravilne poslovne odločitve. Praktične izkušnje našega kadra vam zagotavljajo dobro izvedbo storitev: Irena Viher, pooblaščena ocenjevalka vrednosti podjetij, certificirana poslovodna računovodkinja, predavateljica Visoke šole za računovodstvo in Visoke poslovne šole ERUDIO, z delovnimi izkušnjami na področju vodenja kontrolinga, ocenjevanja vrednosti podjetij, revidiranja, poslovnega in finančnega svetovanja. mag. Dejan Petkovič, davčni svetovalec z licenco, certificirani poslovodni računovodja, član upravnega odbora Zbornice davčnih svetovalcev Slovenije, z delovnimi izkušnjami s področja računovodstva, financ in davkov. Je predavatelj Visoke šole za računovodstvo, direktor Inštituta za poslovodno računovodstvo ter avtor knjige Obdavčitev podjetij. Simona Valenko, pooblaščena ocenjevalka vrednosti podjetij z delovnimi izkušnjami v računovodstvu, reviziji in ocenjevanju vrednosti podjetij. Paleta naših storitev je široka: DAVČNO SVETOVANJE       svetovanje v davčnem postopku, preventivni davčni pregledi, izbira optimalnih davčnih rešitev, davčna pojasnila strankam, izdelava pravilnika o transfernih cenah, davčno svetovanje pri pripravi internih aktov. POSLOVNO IN FINANČNO SVETOVANJE           izdelava skrbnega finančnega in pravnega pregleda podjetja, priprava ekonomskega dela pripojitvenega ali združitvenega elaborata, sanacijski programi, izdelava dolgoročnega strateškega načrta podjetja, izdelava letnega poslovnega načrta podjetja, priprava investicijskih programov, podrobna analiza računovodskih izkazov podjetja, izdelava delitvenega načrta, načrt finančne reorganizacije, uvajanje računovodskih sistemov oz. podsistemov, 117     izdelava pravilnika o računovodenju, ocenjevanje vrednosti sredstev pri uporabi, izdelava poročil finančnega svetovalca pri zadolževanju občin in fakultet, izdelava izvedeniških mnenj. OCENJEVANJE VREDNOSTI      ocenjevanje vrednosti podjetij, ocenjevanje vrednosti nepremičnin, ocenjevanje vrednosti strojev in opreme in ocenjevanje vrednosti intelektualne lastnine (blagovnih znamk, patentov….), mnenje pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij v zvezi s 146. členom ZFPPIPP, kot obvezne sestavine vloge za prisilno poravnavo. Verjamemo, da je poleg dela treba skrbeti tudi za razvoj zaposlenih, tako na osebnem kot profesionalnem nivoju. Zato podpiramo izobraževanje zaposlenih, hkrati pa tudi sami izobražujemo preko Inštituta za poslovodno računovodstvo in tako svoje izkušnje iz prakse prenašamo na druge. ABECEDA SVETOVANJE d.o.o. Stegne 21c 1000 LJUBLJANA Telefon:00386 (0)2 74 92 650 Fax:: 00386 (0)2 74 92 680 e-mail: [email protected] http://www.abeceda-svetovanje.si Poslovna enota MARIBOR Cankarjeva ulica 24 2000 MARIBOR Poslovna enota PTUJ Osojnikova c. 3 2250 PTUJ Telefon:: 00386 (0)2 22 98 082 Fax: 00386 (0)2 22 98 084 Telefon: 00386 (0)2 74 92 650 Fax: 00386 (0)2 74 92 680 118 ABC REVIZIJA Smo revizijska družba, ki deluje na različnih področjih revidiranja. V register revizijskih družb smo vpisani vse od začetka delovanja revizijske stroke v Sloveniji. ABC revizija je svoje poslovanje začela leta 1989 kot revizijska družba Abeceda Ptuj. Kasneje se je prek združevanj z revizijskimi družbami ITEO revizija, Valuta in Simam revizija preoblikovala v zdajšnjo revizijsko družbo ABC revizija. Že od leta 2000 smo člani enega najuglednejših svetovnih združenj računovodskih in revizijskih družb JPA International, s čemer smo razširili prepoznavnost na vse celine sveta razen Avstralije. V letu 2006 smo poglobili svoje sodelovanje z JPA (Jacques Potdevin &Associés). Dogovorili smo se, da predstavljamo interese JPA tudi na drugih trgih nekdanje Jugoslavije. Tako imamo v Beogradu lastno družbo, prek katere opravljamo enake storitve kot v Sloveniji (revizija, ocenjevanje vrednosti, davčno svetovanje, računovodenje in druga svetovanja). JPA International predstavlja mrežo (pretežno) srednje velikih neodvisnih revizijskih in svetovalnih družb. Sedež ima v Parizu in je nastala leta 1988, ko se je vanjo včlanilo sedem družb iz štirih držav. Do danes je število članic mreže naraslo na sto trideset družb, ki delujejo v štiridesetih državah. Predsednik in 'gonilna sila' JPA International je g. Jacques Potdevin, ki je izredno aktiven v francoskih in svetovnih strokovnih združenjih ter organih; tako je bil v letu 2008 predsednik v Zvezi evropskih revizorjev in računovodij (Fédération des Experts Comptable Européens – FEE44) s sedežem v Bruslju, največjem združenju predstavnikov nacionalnih računovodskih in revizijskih strokovnjakov (skupno okrog 500.000 članov), trenutno pa je član predsedstva IFAC45. Razvejanost mreže JPA International je zelo velika, saj najdemo njene članice – poleg Evrope – na vseh celinah (razen v Avstraliji). JPA International je polnopravna članica najuglednejšega FORUM OF FIRMS pri IFAC 46. Člani JPA International mreže se redno dobivamo na strokovnih srečanjih, ki jih organiziramo v različnih državah članicah. Bilo nam je v veliko čast, da smo od 11. do 14. junija 2009 takšno srečanje organizirali tudi v Sloveniji. Naše storitve so najrazličnejše oblike REVIDIRANJA in vse, kar je povezano z revidiranjem. 44 FEE je zlasti na računovodskem, revizijskem in davčnem področju svetovalka Evropske komisije. 45 IFAC je globalna računovodska organizacija. Ima 159 članov iz 124 držav, ki združujejo interese 2.5 milijona računovodij. 46 Polnopravni člani so: Baker Tilly International Limited, BDO International, Constantin Associates Network, Crowe Horwath International, Deloitte Touche Tohmatsu, Ernst & Young Global Limited, Grant Thornton International Ltd, HLB International, IEC, INPACT Audit Limited, JHI, JPA International, KPMG International, Mazars, Moore Stephens International , Limited, PKF International Limited, PricewaterhouseCoopers International, RSM International Limited, Russell Bedford International, SMS Latinoamérica, Talal Abu Ghazaleh & Co. International, UHY International Limited. 119 Kot smo zapisali v uvodu, dajemo strokovnosti velik poudarek. Naše vodilo so najvišji standardi kvalitete opravljanja revizijskih storitev. Pri svojem delu spoštujemo smernice kvalitete, ki jih določa Certifikat AFAQ Service Covenant audit statutaire Premium, ki predstavlja standard najvišje kvalitete opravljanja revizijskih storitev. Te smernice so: - zagotavljanje strokovne podpore zunanjih specialistov za specifična področja; ponujanje storitev na mednarodni ravni; zagotavljanje neodvisnosti delovnih timov brez konflikta interesov; ponujanje visoko kvalificiranih delovnih timov/kadrov; razvijanje utečenih skupin/timov, ki so prilagojene strankam; ponujanje optimalne odzivnosti na vaša vprašanja, želje in potrebe; metodika dela, prilagojena vašemu načinu dela; angažiranje (zavzemanje) za dodano vrednost sorevizijskih storitev s pomočjo zunanjih strokovnjakov; ponujanje kvalitetne revizijske ali druge podpore strankam; utrjevanje obstoječih odnosov in vezi s starimi strankami; ponujanje, zagotavljanje kakovostnega revizijskega pregleda pred izdajo poročila; spremljanje zadovoljstva in spoštevanje predlogov strank. Zelo radi se pohvalimo tudi s ključnimi kadri v podjetju, ki predstavljajo gonilno silo naše družbe in so naša glavna konkurenčna prednost. Ti so: Pooblaščeni revizorji v delovnem razmerju: Mag. Darinka Kamenšek, pooblaščena revizorka, državna notranja revizorka, certificirana poslovodna računovodkinja, visokošolska učiteljica; Dr. Branko Mayr, pooblaščeni revizor, pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij, certificirani poslovodni računovodja, državni notranji revizor, pridruženi član ameriškega združenja forenzičnih računovodij, stalni sodni izvedenec, visokošolski učitelj izvoljen v naziv docent; Natalija Pestiček Bohorc, pooblaščena revizorka, državna notranja revizorka, visokošolska učiteljica; Vid Plohl, pooblaščeni revizor, notranji revizor in revizorji v delovnem razmerju: Albina Hojski Ilijevec, Simona Valenko in Darinka Meško. Vabimo vas, da nas podrobneje spoznate na naših spletnih straneh www.abcrevizija.si ali nam pišete na e-mail: [email protected]. Veseli bomo, če nas boste povabili k sodelovanju, in vas pričakujemo na sedežu družbe, ki je v Ljubljani, Dunajska 101, 1113 Ljubljana (Tel: +386 1 59 091 400, Fax: +386 1 59 091 401). Dejavnost opravljamo po vsej Sloveniji, zato smo oblikovali poslovno enoto v MARIBOR-u in na PTUJ-u. 120 121 RAČUNOVODSKA HIŠA CONTALL Računovodstvo Celovite računovodske storitve za vse statusne oblike gospodarskih subjektov, kakovostna računovodska poročila za zunanje deležnike in poslovodstva - krojene po potrebi naročnika. Finančno svetovanje in kontroling Ocena finančne stabilnosti podjetja, spremljanje in analiza finančnih kazalnikov, izdelava finančnih načrtov, nadzor in analiza finančnega in nefinančnega poslovanja, skrbni finančni pregledi. Davčno svetovanje Celovito davčno svetovanje, načrtovanje, spremljanje in obveščanje, priprava elaboratov o uporabi transfernih cen, davčna optimizacija, preventivni davčni pregledi, zastopanje v davčnih postopkih. Pravno svetovanje Svetovanje na področju civilnega oz. obligacijskega, gospodarskega, korporacijskega in delovnega prava, sestava različnih vrst pogodb, izvršb, poizvedb, internih aktov, sklepov direktorjev in družbenikov, aktov o ustanovitvi, družbenih pogodb in drugih dokumentov. Razpisi in poslovni načrti Priprava razpisne dokumentacije, pomoč pri izbiri ustreznega sklada EU in drugih virov financiranja, priprava vlog in poslovnih načrtov. Krizno upravljanje in sodelovanje v stečajnih postopkih Preventivni pregledi in analiza in ocena finančnega stanja, predlogi za finančno reorganizacijo ter sodelovanje v postopkih prisilne poravnave in stečajev. Izobraževanje in usposabljanje Organizacija seminarjev, predavanj in delavnic s področja računovodstva, davkov in financ. 122 IPR Ljubljana, PE Nova Gorica Erjavčeva 2, 5000 Nova Gorica Contall svetovanje d.o.o. PE Nova Gorica Ul. Jožeta Jame 14, Šentvid 1210 Ljubljana Družba Contall je pristopila med ustanovitelje Inštituta za poslovodno računovodstvo in na svojem sedežu registrirala tudi njegovo poslovno enoto. Vizija inštituta je postati osrednja strokovna specializirana institucija v Republiki Sloveniji, za področje poslovodnega računovodstva. Vljudno vas vabimo na seminarje Inštituta, ki jih bomo v večini organizirali tudi na PE Nova Gorica. V sodelovanju s partnersko družbo Datarevi s.r.l., priznano računovodsko hišo iz Italije, svetujemo na vseh področjih poslovanja družbe v Sloveniji, predvsem nerezidentom. Družba ima odslej svojo podružnico tudi v Ljubljani. Contall svetovanje d.o.o. Erjavčeva 2 5000 Nova Gorica 123 ABECEDA RAČUNOVODSTVO Poslanstvo družbe je pomagati tistim, ki računovodijo ali po SRS ali po MSRP. Prizadevamo si biti koristni. Naš slogan je: Računovodenje ni strošek, je prispevek k uspešnosti poslovanja. Svoje poslanstvo in vizijo uresničujemo z naslednjimi storitvami: - Vodenje poslovnih knjig. Vodenje posameznih analitičnih evidenc. Pomoč tistim, ki sami knjižijo, potrebujejo pa pomoč pri sestavi posameznih poročil (letna poročila, obdobna poročila, enkratna poročila itd.). Oblikovanje poslovodnih informacij in sodelovanje z upravami pri oblikovanju poslovnih odločitev. Izdelava najrazličnejših vlog, elaboratov itd. Davčno svetovanje. Notranje revizije. Pregledi računovodstva in ocena njegovega delovanja. Vzpostavitev sistema notranjih kontrol. Preveritev delovanja notranjih kontrol. Izvedba preiskovalnih revizij (forenzične revizije). Uvedba celovitega kontrolinga ali področnih kontrolingov. In še veliko drugega. Pri izvajanju storitev sodelujejo učitelji Visoke šole za računovodstvo, delavci revizijske družbe ABC revizija, d.o.o. in člani Inštituta za poslovodno računovodstvo pri VŠR. Informacije:    na sedežu VŠR, v družbi ABC REVIZIJA, D.O.O., na INŠTITUTU ZA POSLOVODNO RAČUNOVODSTVO ali po telefonu 059 091 400 ali 031 338 149. 124 CERIFICIRANO ZNANJE: Certificirani poslovodni računovodja CPR NE SPREGLEJTE – ZAČNEMO NOVEMBRA 2013 Poslovodenje, uspešnost poslovanja, poslovanje v pogojih krize, potrebe po kriznem vodenju in tako naprej narekujejo znanja, ki jih nudi tudi CIMA. Za tiste, ki ne potrebujejo mednarodno uveljavljenega certifikata, smo pripravili izobraževanje za pridobitev naziva Certificirani poslovni računovodja. Znanja, ki jih daje CPR: CPR zagotavlja poslovna znanja, ki so potrebna za oblikovanje predlogov poslovnih odločitev, in znanja, potrebna za oblikovanje najrazličnejših finančnih analiz. Izobraževanje je usmerjeno v prakso, kar pomeni, da se znanja pridobivajo z obravnavo praktičnih primerov in njihove povezave s teorijo. Uspeh je zagotovljen z izborom predavateljev, ki so praktiki z ustreznimi strokovnimi in teoretičnimi znanji. Veliko od njih je nosilcev najrazličnejših strokovnih certifikatov (pooblaščeni revizor, pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij, preizkušeni davčnik, certificirani poslovodni računovodja itd.). Poklici, kjer potrebujete znanja, ki jih daje CPR. Poklicna pričakovanja nosilcev certifikata CPR so bogata. Izpostavljamo le najrazličnejše vodstvene položaje v financah, računovodstvu in poslovodstvu poslovnih subjektov. Kaj in zakaj? Certificiranje poslovnih znanj je po svetu že uveljavljeno. Certifikati so jamstvo, da zna nosilec certifikata v praksi uresničiti pridobljena znanja. Prav zaradi tega je poudarek izobraževanja na praksi. To izobraževanje se izrazito razlikuje od izobraževanja na fakultetah, kjer je poudarek na teoretičnem usposabljanju. Inštitut za poslovodno računovodstvo pri Visoki šoli za računovodstvo je začel jeseni 2010 usposabljanje za pridobitev Certifikata poslovodnega računovodje - CPR. Pridobljene sposobnosti: Nosilci certifikata CPR so usposobljeni za praktično uporabo znanj s področja: - poznavanja in razumevanja podjetja, poznavanja in razumevanja poslovnega procesa, poznavanja in razumevanja poslovanja; razumevanje profesionalnih dolžnosti izvajanja različnih nalog na področju računovodstva in poslovnih financ; sposobnost reševanja najzahtevnejših problemov na področju poslovodnega računovodstva, poslovnih financ in poročanja; sposobnost oblikovanja predlogov poslovnih odločitev; sposobnost oblikovanja najrazličnejših poslovnih poročil; 125 - sposobnost komuniciranja z odločevalnimi ravnmi v podjetju. Kako poteka študij? Študij je kombinacija individualnega dela in pogovora o obravnavanih vsebinah (kontaktne ure po programu). Vsebina predmetov je na razpolago na Visoki šoli za računovodstvo. Celotna obremenitev slušatelja je 450 ur, od tega 125 kontaktnih ur (ostalo je individualno delo slušatelja). Na prvem srečanju se oblikuje podroben program študija. Nadaljnja kontaktna srečanja so namenjena razpravi v zvezi s študijem, obravnavi praktičnih nalog in reševanju problemov. Program se od novembra do junija v prostorih Visoke šole za računovodstvo v Stegnah 21 c, Ljubljana. Lahko priključite le pri posameznih predmetih (pridobite delne certifikate). Delni certifikat predstavlja potrdilo o znanju vsebine predmeta, na katerega se nanaša. Pogoj za pridobitev certifikata CPR so pridobljeni delni certifikati iz vseh predmetov programa CPR. Tabela: Datumi izvajanj CPR-ja 2013/2014 URA DATUM PREDMET OD DO št.ur. torek, 12. nov 15:30 19:45 5 Podjetje in poslovanje torek, 19. nov 15:30 19:45 5 Podjetje in poslovanje torek, 26. nov 15:30 19:45 5 Podjetje in poslovanje torek, 10. dec 15:30 19:45 5 Načrtovanje torek, 17. dec 15:30 19:45 5 Analiza poslovanja torek, 7. jan 15:30 19:45 5 Analiza poslovanja torek, 14. jan 15:30 19:45 5 Analiza poslovanja torek, 21. jan 15:30 19:45 5 Analiza poslovanja torek, 28. jan 15:30 19:45 5 Računovodstvo torek, 4. feb 15:30 19:45 5 Računovodstvo torek, 11. feb 15:30 19:45 5 Računovodstvo 126 torek, 11. mar 15:30 19:45 5 Poslovne finance CPR URA DATUM PREDMET OD DO št.ur. torek, 18. mar 15:30 19:45 5 Poslovne finance CPR torek, 25. mar 15:30 19:45 5 Poslovne finance CPR torek, 1. apr 15:30 19:45 5 Poslovne finance CPR torek, 8. apr 15:30 19:45 5 Proces oblikovanja odločitev torek, 15. apr 15:30 19:45 5 Proces oblikovanja odločitev torek, 22. apr 15:30 19:45 5 Proces oblikovanja odločitev torek, 6. maj 15:30 19:45 5 Proces oblikovanja odločitev torek, 13. maj 15:30 19:45 5 Proces oblikovanja odločitev torek, 20. maj 15:30 19:45 5 Proces oblikovanja odločitev torek, 27. maj 15:30 19:45 5 Načrtovanje torek, 3. jun 15:30 19:45 5 Gospodarsko pravo in poslovna etika torek, 10. jun 15:30 19:45 5 Gospodarsko pravo in poslovna etika torek, 17. jun 15:30 19:45 5 Načrtovanje Certifikat CPR podeljuje Inštitut za poslovodno računovodstvo pri Visoki šoli za računovodstvo iz Ljubljane. Več informacij o vsebinah, poteku študija, pogoji pa je na razpolago na: www.poslovodno-racunovodstvo.si, www.vsr.si Vsebine izvaja: 127 REGISTER CERTIFICIRANIH POSLOVODNIH RAČUNOVODIJ (CPR) V register certificiranih poslovodnih računovodij pri Inštitutu za poslovodno računovodstvo pri Visoki šoli za računovodstvo so bili ob izdaji te revije vpisani: Številka vpisa Številka vpisa Naziv, ime in priimek Naziv, ime in priimek 1. doc.dr. Živko Bergant 11. Gregor Jus 2. doc.dr. Branko Mayr 12. Mag. Bernarda Grahek Ličer 3. mag. Darinka Kamenšek 13. Terezija Kvas 4. mag. Dejan Petkovič 14. prof.dr. Bojan Tičar 5. mag. Nataša Pustotnik 15. Irena Viher 6. mag. Vladimir Bukvič 16. Klavdija Urek 7. prof.dr. Marko Hočevar 17. Olga Strmole prof.dr. Gordana Ivankovič 18. Matjaž Logar 9. prof.dr. Franko Milost 19. Mirko Jenko 8. 10. Vili Perner 128 CERTIFICIRAN POSLOVODNI RAČINOVODJA (CIMA) Skupaj z londonskim inštitutom za poslovodno računovodstvo (CIMA) omogočamo pridobitev svetovno enega najuglednejših certifikatov, to je certifikat certificiranega poslovodnega računovodje (CIMA). Izobraževanje poteka v angleškem jeziku. Omogočeno je tudi individualno usposabljanje za izpit. Gonilna sila pridobitve CIMA v Sloveniji je Ben Marr, MBA (Edin), (CIMA trained). Benovo predstavitev CIMA prikazujemo v izvirniku. Njegove besede so: ESSENTIAL COMPANY FINANCE: A WORLD IN EVOLUTION The need for “finance transformation” within companies has been recognized for over a decade. This is a journey toward a situation where the efficiency of finance operations has been maximized, management information is insightful and actionable and finance is seen less as a necessary overhead and more as an important management discipline that enables value creation. The recession has intensified companies’ critical examination of their finance functions in recent years to determine how best to align them with changing business needs. Technological improvements in communications means that commodity finance transactions, such as invoicing, payroll, historical reporting, can be outsourced to specialist service providers, whether in Iceland or India. For those who want to remain pivotal within their company’s finance function in this global finance evolution, a classic finance qualification may no longer be enough. When everyday accountancy queries can now be effectively outsourced and are increasingly, globally, becoming so, finance positions are increasingly reserved for finance staff who provide a great deal more than in a traditional finance function. Finance departments must increasingly operate as “business partners”, adding significant value by improving the quality of decisions and ensuring that the chosen business option delivers the highest financial value at an acceptable level of risk. This is not about delivering highly technical or complicated analysis but more a matter of supporting business decisions with the right analysis, insights and judgements so that better decisions are made. Driving the evolution of the finance business partner is the global phenomenon of management accounting. For those outside the accounting profession, it is common to refer to finance staff as if they were all one type. A distinction has to be made here between the classic model of financial accounting and the evolutionary animal, the management accountant. Louise Ross, former Senior Auditor at the National Audit Office UK and CIMA technical specialist, explains: “The difference between them is one of emphasis. Financial accountants prepare information ultimately for external reporting purposes, to record transactions which have taken place and report the financial performance of the organisation. Consistency of the financial statements is vitally important, so there is a 129 regime of standards which govern how transactions are recorded and financial reports are produced. Financial accountants are expected to master these standards and justify occasional deviations from a reporting standard in order to present a truer and fairer account. “Management accountants, on the other hand, prepare information to support management decisions. They have to be skilled in understanding manager’s needs and providing data on which managers can make decisions. Management accountants have to be future orientated: which means that they have to be comfortable handling uncertain, qualitative or probabilistic information, not merely historic numerical data. Overall, the top tools most likely to be introduced were: Balanced scorecard Customer profitability analysis Rolling forecasts Activity based management Environmental management accounting Product/service profitability analysis Activity based costing Post-completion audits Business process re-engineering CIMA strategic scorecard They have to use their professional judgment about which measurement or evaluation techniques to use according to the decision being made. The responsibility for the best possible management information available to the company becomes exactly the responsibility of the management accountant.” Speaking in the Slovenian context, Dr. Branko Mayr, senior Slovenian auditor at ABC Revizija and Dean of the Visoka Sola za Racunovodstvo in Ljubljana, explains: “In Slovenia to date, the focus has been for preparing students interested in finance for the profession of financial accountant. The highly regarded Slovenian xxx syllabus mirrors the American CPA in many respects and is an excellent grounding for financial reporting. What we are seeing, however, is an extraordinary demand from leading Slovenian and international companies for a new type of finance animal within the finance department, one who is expected to master financial reporting but additionally to move far beyond the scope of the financial accountant’s role. “The term commonly used in industry is “business partner” – a finance person who provides the necessary financial analysis which allows management to accurately predict the company’s future. The finance business partner is by no means a financial astrologer. She is the equivalent of a trusted and innovative scientist, predicting outcomes based on sound testing of empirical financial data.” In teaching the traditional Slovenian accounting syllabus, the focus is heavily on financial reporting standards. What governs the syllabus for management accounting in the absence of management accounting standards? The answer is best practice. In addition to understanding standards, the management accountant acquires a variety of tools and techniques which they learn about during their professional qualification and subsequent continuing professional development. Mayr & Marr, d.o.o. is actively pioneering the qualification offered by the Chartered Institute of Management Accountants. Said Managing Director of Mayr & Marr Ben Marr, “We found that study after study on management practices and 130 organisational performance show that companies which used widely accepted management techniques that feature on the CIMA syllabus and in part in the curricula of the good business schools do consistently outperform their competitors. These studies invariably conclude that better management practices (the right techniques, properly implemented) were significantly associated with higher productivity, profitability, rate of sales growth and survival rates. Rather than just studying how an organization has performed in the past, students of the CIMA management accountancy programme are geared to analyzing performance, assessing business possibilities, grasping opportunities and shaping the future. “Staff qualified as management accountants, with their business focused skills, have much to offer a company. Besides adding value to the business finance staff will also benefit from performing broader roles that offer them more professional satisfaction and an opportunity to apply their skills on a wider business canvas. Shell, CISCO, Tesco, BPO, Deloitte Consulting form just a few examples of global companies currently partnered with CIMA to train their staff.” Mayr & Marr expect a healthy interest in this new offering on the Slovenian scene. “Slovenian finance is quick to adapt to global business demands. There has been a global explosion of interest in CIMA from persons already in industry finance positions, who may already hold other accounting qualifications or MBAs. There is also strong demand worldwide from high achieving finance or business students interested in a career in business finance or management. We expect this trend to continue in Slovenia.” INFORMACIJE O IZOBRAŽEVANJU ZA NAZIV CIMA Za podrobnejše informacije kontaktirajte z referatom VŠR – www.vsr.si ali pokličite na telefonsko številko 05 90 90 960. 131 CERTIFIKATI IN DIPLOME IAB Vodilna svetovna izobraževalna organizacija na različnih strokovnih področjih računovodenja je našemu Inštitutu podelila akreditacijo za usposabljanje za pridobitev certifikata IAB: 132 Informacije o vpisu www.vsr.si ali pokličite na telefonsko številko 05 90 90 960. INFORMACIJE O IZOBRAŽEVANJU ZA NAZIVE IAB Za podrobnejše informacije kontaktirajte z referatom VŠR – www.vsr.si ali pokličite na telefonsko številko 05 90 90 960. Certifikati in diplome IAB, ki jih lahko pridobite v Sloveniji IAB Level 1 CERTIFIKAT Certifikat 1. Stopnje iz knjigovodstva (Certificate Boook-keeping) IAB Level 2 – CERTIFIKAT certifikat 2. stopnje iz knjigovodstva (Certificate in Book – keeping) IAB Level 3 DIPLOMA diploma 3. stopnje iz zahtevnih področij finančnega računovodstva in knjigovodstva (Diploma in Acc. & Adv. Book – keeping ) IAB Level 4 - DIPLOMA diploma 4. stopnje iz računovodenja v skladu z Mednarodnimi računovodskimi standardi (Diploma in Accounting to International Standards ) IAB Level 3 – DIPLOMA diploma 3. stopnje iz stroškovnega in poslovodnega računovodstva (Diploma in Cost & Management Accounting ) IAB Level 3 - CERTIFIKAT certifikat 3. stopnje iz financ za nefinančnike (Certificate in Finance for non-Financial Managers) IAB JE MEDNARODNO PRIZNAN CERTIFIKAT! 133 STROKOVNI SEMINARJI Na Inštitutu za poslovodno računovodstvo pripravljamo različne strokovne seminarje, krajše strokovne šole in delavnice s področja računovodstva, davkov, financ in aktualnih vsebin. Vrhunsko kakovost izvedbe in predavateljev dokazujejo izvedbe naših seminarjev pri različnih izvajalcih izobraževalne dejavnosti (Contall Nova Gorica, GV Planet, Združenje delodajalcev Slovenije, Educa Nova Gorica, Nebra Ljubljana, Ambicij in drugi). Koledar strokovnih seminarjev je objavljen na spletni strani www.poslovodnoracunovodstvo.si, kjer si lahko preberete tudi podrobnejše vsebine seminarjev. Po vaši želji izvedemo dogovorjene oblike izobraževanja v vašem podjetju. Vsebina teh srečanj je prilagojena vašim potrebam. Vsebine programov, ki jih izvajamo, so povzete iz programov CIMA, CPR, IAB in VŠR. Popusti na kotizacijo:    za člane Inštituta za poslovodno računovodstvo: 30 % popusta, za študente Visoke šole za računovodstvo: 30 % popusta, člani Zbornice računovodskih servisov: 10 % popusta. 134 SVETOVANJA Inštitut za poslovodno računovodstvo izvaja s svojimi sodelavci različna strokovna svetovanja. Cena svetovanja je odvisna od zahtevnosti in ocene potrebnega časa. Na podlagi vaših potreb oblikujemo ponudbo, v kateri določimo predmet, roke, izvajalce in ceno storitve. Svetovalna področja in nosilci svetovalne dejavnosti znotraj njih so: Svetovalno področje: Nosilec svetovalne dejavnosti: kontroling, analiza, vrednotenje, organizacija poslovanja Dr. Branko Mayr, pooblaščeni revizor, pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij, državni notranji revizor, certificiran poslovodni računovodja, stalni sodni izvedenec za ekonomska področja, docent na VŠR; Dr. Živko Bergant, pooblaščeni revizor, preizkušeni poslovni finančnik, veščak Zveze ekonomistov Slovenije, certificirani poslovodni računovodja, docent na VŠR; Irena Viher, univ.dipl.oec., pooblaščena ocenjevalka vrednosti podjetij, predavateljica na VŠR. knjigovodstvo in revizija Mag. Darinka Kamenšek, pooblaščena revizorka, državna notranja revizorka, certificirana poslovodna računovodkinja, višja predavateljica na VŠR; Katarina Kolarič, univ.dipl.oec., pooblaščena revizorka, državna notranja revizorka, predavateljica na VŠR. gospodarsko pravo Dr. Vida Mayr, odvetnica specialistka gospodarskega prava, višja predavateljica na VŠR. davki Mag. Dejan Petkovič, davčni svetovalec, certificirani poslovodni računovodja, višji predavatelj na VŠR. delovno pravo Zdenka Pavlovič, odvetnica Poleg navedenega svetovanja partnerska podjetja za IPR nudijo posamezne storitve, razvidne iz spletnih strani družb. 135 ZALOŽBA IPR Založniška dejavnost IPR je usmerjena v strokovno literaturo s področja delovanja Inštituta. Kakovost edicij Inštituta zagotavlja založniška politika, ki jo vodi uredniški svet. Vse izdaje so strokovno recenzirane. S tem je zagotovljena visoka kakovost edicij IPR. Izdane edicije so najboljša podlaga za osvojitev znanj, ki jih nudijo diplome VŠR in certifikati IPR-ja. Novo na spletni strani www.poslovodno-racunovodstvo.si: Dr. Živko Bergant Pooblaščeni revizor, preizkušeni poslovni finančnik, veščak Zveze ekonomistov Slovenije, certificirani poslovodni računovodja, docent na VŠR Je tudi avtor knjig: Plačilna sposobnost in kapitalska ustreznost podjetja (računovodska analiza) Analiza poslovanja od teorije do prakse (računovodski in finančni vidiki) Organiziranje računovodstva v povezavi s finančno funkcijo 136 Osnove analize poslovanja Mag. Dejan Petkovič mag Dejan Petkovič, davčni svetovalec, Abeceda Svetovanje d.o.o. in Inštitut za poslovodno računovodstvo (IPR), član upravnega odbora Zbornice davčnih svetovalcev Slovenije in avtor knjige Obdavčitev podjetij Dr. Branko Mayr pooblaščeni revizor, pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij, državni notranji revizor, certificiran poslovodni računovodja, stalni sodni izvedenec za ekonomska področja, docent na VŠR. In avtor knjig: Uvod v računovodstvo, 5 ponatis. Stroškovno računovodstvo 137 Finančno računovodstvo Dr. Branko Mayr in Mag. Darinka Kamenšek NAPOVEDUJETA DVE NOVI KNJIGI RAČUNOVODSTVO Celovit prikaz računovodskih vsebin s področja finančnega računovodstva, stroškovnega računovodstva in poslovodnega računovodstva. V knjigi bo zajeto: Podjetje in njegov pojem, ekonomske kategorije, kot jih obravnava finančno računovodstvo (opredelitev iz Slovenskih računovodskih standardov in Mednarodnih standardov računovodskega poročanja), stroški, odhodki, prihodki itd. kot podlaga stroškovnega računovodstva, oblikovanje poslovnih odločitev (metode in tehnike kot jih obravnava poslovodno računovodstvo), osnovna pravila financiranja poslovanja (statični in dinamični princip), koliko je vredno podjetje (metode in tehnike), analitična orodja in njihova uporaba pri odločanju (temeljna in tehnična analiza), knjiženje in tehnike knjigovodenja, računovodska poročila za zunanje in notranje uporabnike. Sestavina prikazov je strokovna obravnava in praktični primeri.Priloga knjige je CD, na katerem so vaje in njihove rešitve ter pripomočki s pomočjo katerih se izračunavajo (različne metode amortiziranja osnovnih sredstev, vrednotenja zalog, analitični pripomočki za izračunavanje najrazličnejših kazalnikov, orodje za analiziranje poslovanja podjetja, orodje za oceno bonitetnega položaja podjetja, orodja za izračunavanje podlag za oblikovanje poslovnih odločitev itd. Predviden obseg knjige je okoli 1000 strani. BILANCA KOT PODLAGA OBLIKOVANJA POSLOVNIH ODLOČITEV (BRANJE BILANCE ZA NEEKONOMISTE) Knjiga je namenjena tistim, ki se ne srečujejo vsak dan z bilancami in računovodskimi vsebinami. V knjigi avtorja, ki imata bogate izkušnje pri prenosu znanj računovodstva in poslovnih financ na neračunovodje, obravnavata najpomembnejše ekonomske kategorije računovodskih poročil (bilanc). Prikaz je poenostavljen, prilagojen pravnikom, tehničnim kadrom, zdravnikom, direktorjem in drugim, ki se pri svojem delu srečujejo z bilancami. Izhaja iz Mayrjeve opredelitve bilance, ki je »laž, velika laž, bilanca«. V knjigi so utemeljene te trditve in tveganja, ki jim je izpostavljen uporabnik bilance. Odločevalci v podjetjih sprejemajo vrsto poslovnih odločitev, ki temeljijo na bilancah. Odločajo ali lahko nekemu podjetju prodajo na odloženo plačilo (tveganje je, da ne dobijo plačano), ali smejo pri nekom naročiti blago, material ali storitev z rokom dobave v prihodnosti (tveganje je, da naročenega ne bodo prejeli) ali odločitev o nakupu nekega podjetja, delnice (pomembna je donosnost). V knjigi bo bralec našel pripomočke, ki mu pomagajo oblikovati odgovore na postavljena vprašanja. Priložen je CD, na katerem so uporabni pripomočki za branje bilanc, ocenjevanje bonitete podjetja, obrestni izračuni, finančno načrtovanje in podobno. 138 Cenik knjig Cena z DDV v € Naslov dela Uvod v računovodstvo 40 Osnovno analize poslovanja 35 Obdavčitev podjetij 40 Organiziranje računovodstva 50 Plačilna sposobnost in kapitalska ustreznost podjetja (računovodska analiza) 45 Analiza poslovanja od teorije do prakse (računovodski in finančni vidik) 35 Stroškovno računovodstvo s temelji oblikovanja odločitev – elektroska izdaja Cena na CD-ju 15 € Finančno računovodstvo – elektroska izdaja Cena na CD-ju 20 € Knjige v prednaročilu Računovodstvo (v pripravi) 50 Bilanca kot podlaga za oblikovanje poslovnih odločitev (v pripravi) 35 POPUSTI: Cena z DDV v € Člani IPR in Študenti visoke šole za računovodstvo 20 % Člani Zbornice računovodskih servisov 10 % KNJIGE V PREDPRODAJI Za prednaročila za člane IPR in študente 25 % Za vse druge 15 % Knjige lahko naročite preko elekronskega obrazca na spletni strani www.poslovodno-racunovodstvo.si. 139 Postanite člani IPR! - Prejemal bom izvod revije Poslovno računovodstvo. Uveljavljal bom ugodnosti pri nakupu strokovnih publikacij Inštituta. Uveljavljal bom ugodnosti pri obisku predavanj, šol in delavnic, ki jih organizira Inštitut. Uveljavljal bom ugodnosti pri šolnini VŠR za člane Inštituta. Prijavnica na www.poslovodno-racunovodstvo.si 140 Pridobite si naziv: Diplomirani ekonomist/ekonomistka (VS) smer: RAČUNOVODSTVO Temeljni cilj je izobraziti študenta v lik, ki bo znal organizirati, voditi in izvajati različne naloge s področja računovodstva v gospodarskih družbah, javnih podjetjih, zavodih, državnih organih in pri drugih zavezancih za vodenje računovodstva. Kontakt: Visoka šola za računovodstvo, Stegne 21c, II/nadstropje, Ljubljana Telefon: 00386 (0) 59 090 960 Faks: 00386 (0) 059 090 962 Elektronska pošta: [email protected]