Kriza narekuje tudi analiziranje bilanc Veliko je gospodarskih primerov, ko je bilo podjetje še včeraj optimalno, danes pa je že zrelo za stečaj. V takih razmerah je nujno poznati in izvajati temeljne prijeme analiziranja bilanc opazovanega podjetja. Analiziranje poslovanja poslovnih partnerjev, dolžnikov in naših naložb je eno od osnovnih prijemov poslovanja. Poznavanje analiziranje pa ni le domena računovodskih delavcev, temveč tudi menedžmenta, nadzornega odbora in lastnikov. Če smo v preteklih letih govorili, da je analiziranje poslovanja le interna zadeva in nuja, ki jo zahtevajo predpisi, pa je v današnjih kriznih razmerah postalo analiziranje del preverjanja vsakega poslovnega partnerja. Z računovodskega vidika analiziranje opredeljuje slovenski računovodski standard SRS 29 Računovodsko proučevanje, po katerem je analiziranje poslovanja računovodsko proučevanje kot del proučevanja poslovanja celotnega podjetja – torej z vidika računovodskega in finančnega proučevanja poslovanja. Pri finančnem proučevanju gre namreč za proučevanje denarnih tokov (prejemkov in izdatkov) oziroma procesov in stanj, ki so povezani z vlaganjem (financiranjem) in naložbenjem (investiranjem). Računovodsko proučevanje temelji na računovodskih kazalnikih. Le-to so relativna števila, ki se nanašajo na gospodarske kategorije, o katerih obstajajo računovodski podatki. Lahko so koeficienti, stopnje udeležbe ali indeksi. Računovodske kazalnike za notranje potrebe izbere podjetje sámo glede na posebnosti svojega poslovanja in objektivne možnosti merjenja. Računovodske kazalnike v zvezi s pripravo letnega računovodskega poročila obravnava v celoti SRS 29, minimalni nabor kazalnikov, ki morajo biti zajeti v letnem poročilu pa računovodski standard SRS 30 - Računovodsko informiranje, v členu 30.28. Pri analiziranju je pomembno vedeti, da so kazalniki relativna števila, ki omogočajo primerjavo med različnimi podjetji. Pri tem je potrebno upoštevati tudi posebnosti dejavnosti v kateri je podjetje. Nemalokateri podatek pa je nemogoče dobiti le iz računovodskih izkazov, temveč je potreben vpogled tudi v kadrovske evidence, evidence proizvodnje, ipd.. SRS 30 določa temeljne kazalnike, ki morajo biti vključeni v analizo poslovanja podjetja v skladu s 70. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) v letnem poročilu. Pri tem pa velja omeniti, da je takšen nabor kazalnikov pričakovan pri vsaki analizi in ne le pri analizi v letnem poročilu. Pri razmejevanju kazalnikov velja izpostaviti, da SRS 30 uporablja strokovno terminologijo, ki se v pogovornem jeziku uporablja omejeno, vsebina kazalnikov pa je podobna, kot smo jo že leta vajeni. V posamezni skupini kazalnikov velja izpostaviti predvsem tiste kazalnike, ki imajo veliko izrazno moč v času finančne krize in so v ekonomski stroki še posebej pogosto uporabljeni: 1. med temeljnimi kazalniki stanja financiranja (vlaganja) se pogosto uporablja kazalec: • Stopnja dolžniškosti financiranja = dolgovi /obveznosti do virov. Višji kot je, bolj je podjetje zadolženo. Po starem ekonomskem pravilu naj dolgovi ne bi predstavljali več kot 50% pasive. Drugo tako pravilo je usklajenost kratkoročnih in dolgoročnih virov. To pomeni, da naj bi bile dolgoročne obveznosti financirane z dolgoročnimi sredstvi in kratkoročne obveznosti s kratkoročnimi sredstvi. Ker se podjetja med seboj razlikujejo, je pri analiziranju poslovanja podjetja potrebno spremljati ta kazalec vrsto let in glede na trend ugotoviti ali se stanje izboljšuje ali ne. 2. med temeljnimi kazalniki stanja investiranja (naložbenja) ima veliko izrazno moč kazalec • Stopnja osnovnosti investiranja = (osnovna sredstva po knjigovodski vrednosti / vsa sredstva) Delež osnovnih sredstev v aktivi (vsemi sredstvi) je podlaga za dobro poslovanje, saj predstavlja »kapital« s katerim podjetje razpolaga. Pri tem zopet velja opozoriti, da optimalnega deleža ni oz. se ta delež spreminja glede na dejavnost podjetja, kot tudi glede na druge posebnosti poslovanja podjetja. V času krize lahko prevelik delež osnovnih sredstev s svojimi fiksnimi stroški dodatno duši poslovanje podjetja (amortizacija, vzdrževanje, ogrevanje, elektrika, ipd.). Zato je potrebno ta kazalnik redno spremljati in upoštevati vsa dejstva, ki se odražajo v poslovanju podjetja. 3. med temeljnimi kazalniki vodoravnega finančnega ustroja so pogosto uporabljeni vsi kazalniki likvidnosti, v času plačilne nediscipline pa tudi: • Koeficient komercialnega terjatveno- obveznostnega razmerja = terjatev do kupcev / obveznosti do dobaviteljev. Kot vemo, so terjatve in obveznosti usklajene, če je koeficient ena. Če je koeficient večji od ena, ima ponavadi podjetje težave z izterjavo, kar ob težkem pridobivanju likvidnih sredstev lahko vodi v dodatno zadolževanje. Če pa je koeficient pod ena, pa to pomeni, da drugi kreditirajo nas, kar lahko vodi v težko sklepanje nadaljnjih poslov s poslovnimi partnerji. Gibanje omenjenega koeficienta je dober pokazatelj uravnavanja solventnosti v podjetju, primerjava s konkurenco pa lahko vodi do ustreznih zaključkov. 4. med koeficienti obračanja velja omeniti • koeficient obračanja zalog materiala = porabljen material v letu dni/ povprečna zaloga materiala • koeficient obračanja zalog proizvodov = prodani proizvodi v letu dni/ povprečna zaloga proizvodov. Eno izmed temeljnih nalog poslovodstva je spremljanje zalog, saj zaloge povzročajo tudi številne stroške (skladiščenje, evidentiranje, elektrika, zavarovanje, kadri). Pri tem se mora poslovodstvo zavzemati za optimalno gibanje zalog, ki na eni strani zahteva dobre odnose z dobavitelji in naš hiter odziv na potrebe kupcev oz. povpraševanje ter na drugi strani zahteva odlično urejen plačilni promet tako do dobaviteljev, kot tudi kupcev do nas. Pri analiziranju poslovanja podjetij je potrebno spremljati tudi gibanje teh kazalcev v preteklosti, kot tudi spremljanje konkurence. 5. med temeljnimi kazalniki gospodarnosti je obvezen in tudi najpogosteje uporabljen kazalnik • koeficient gospodarnosti poslovanja = poslovni prihodki / poslovni odhodki Znak dobrega poslovanja je nedvomno vrednost višja od ena, še bolj pa je zaželeno, da se vrednost koeficienta zvišuje in sicer iz naslova višanja prihodkov od prodaje in ne iz naslova drugih kategorij, ki tudi lahko vplivajo na gibanje koeficienta (prevrednotenje zalog, nižanje stroškov, časovno razmejevanje prihodkov, ipd.) 6. med temeljnimi kazalniki dobičkonosnosti se najpogosteje uporablja: • koeficient čiste dobičkonosnosti kapitala = čisti dobiček / (povprečni kapital - čisti poslovni izid) Pri opredeljevanju uspešnosti poslovanja je še posebej pri tem kazalniku potrebna primerjava s konkurenco, gibanjem v preteklosti, pa tudi primerjava z bančno obrestno mero, ki lastnikom omogoči primerjavo donosnosti glede na potencialni vložek v bančne depozite. Posledica gibanja tega kazalnika lahko vodi v selitev kapitala. V primeru, da lahko podjetje dobi cenejše dolgove, kot je cena kapitala, je lahko višina tega kazalnika zavajajoča, kar pomeni, da je potrebna poglobljena analiza poslovanja podjetja pred sprejemom kakršnegakoli zaključka. Vir: Fin Info, avtor: mag. Mojca Kunšek