GLAS O B Č I N E - Občina Križevci
GLASILO Letnik 13 / številka 1 / avgust 2013 OBČINE KRIŽEVCI GLAS OBČINE www.obcina-krizevci.si uvodnik Drage bralke in bralci, leto je naokrog in v vaših rokah se je spet znašlo občinsko glasilo Glas Občine Križevci. Odločila sem se, da ne bom izgubljala besed za pohvale vseh članov uredniškega odbora, ker vedo, da jim zaupam in verjamem, da smo najboljša ekipa, ki se iz leta v leto izboljšuje in res trudi dati več od sebe. Izpostavila bi le pohvale za vse tiste, ki so se samoiniciativno vključili s pisanjem prispevkov in posredovanjem fotografij, in tudi vse tiste, ki sem jih za to poprosila in nalog niso odklonili. Glede idej za prihodnje leto in kritik je škoda besed. Ko sem razmišljala, o čem naj pišem letos, sem obrnila zadnjo stran lanskega glasila, na kateri smo vam zaželeli uspešno leto. In mi je naredilo klik v glavi. Seveda, kaj ko bi vas poskusila spodbuditi, da bi bilo naslednje leto še uspešnejše. Če sama naredim bilanco za nazaj, ugotovim, da je bilo minulo leto nekaj posebnega. Toliko čudovitih in dih jemajočih trenutkov ne pomnim. Tudi ne tolikšnih življenjskih preobratov, novih dogodivščin, izzivov in sprememb. Ko imaš občutek, da se ti življenje obrne na glavo oziroma kar odvrti pred očmi, tako hitro se stvari spremenijo. Vam je to kaj znano? Če le močno verjameš, da se lahko zgodi. Če imaš velike želje in si upaš sanjati. Verjamem, da je takrat vse mogoče. Če počasi slediš svojim ciljem in delaš vse v smeri, da se le-ti začnejo uresničevati. Z vsako premagano oviro, novim pozitivnim preobratom bo tvoja samozavest večja, tvoje samozaupanje bo naraslo in cilji bodo postajali dosegljivejši, ker bo pot do njih znana. Z dobrim občutkom sem pregledala list papirja, na katerega sem zapisala želje in cilje lanskega leta. Nisem mogla verjeti, ko sem ugotovila, da se jih je več kot tri četrtine uresničilo. Pomislila sem, kakšna ironija. Poskusite. Vzemite list papirja in napišite svoje cilje, želje, sanje ali hotenja – lahko za teden dni vnaprej, mesec ali leto. O njih veliko premišljujte in seveda delajte vse v smeri, da jih boste uresničili. Četudi bodo prišle življenjske situacije, ki bodo preusmerile vaš fokus, bo vaša podzavest vedela, kaj mora narediti. In tako se bodo določene stvari počasi uresničevale same od sebe. V tem obdobju pospravite list, odmislite, kaj vse piše na njem in kaj vse morate narediti za to, da bi vse steklo. Le želeti si morate dovolj močno in verjeti, da si to zaslužite. Da to lahko naredite. In verjeli ali ne, stvari se bodo poklopile v celoto, kot posamezni kosi sestavljanke. Vaša slika podzavesti bo dobila novo obliko, vi sami boste zaživeli. Ob tem boste ugotovili še nekaj drugega. Ne le, da boste začeli bolj ceniti sebe in ljudi okoli vas, postali boste pozitivnejši, prijaznejši okolici in predvsem zahvalni za vse, kar imate. In tako boste dobili še več tega, kar si želite. Tako nekako deluje zakon privlačnosti in zavedanje moči naše podzavesti. A veste in verjamete, da če se odločimo, lahko nadzorujemo svoje misli in vedenje? Potrebno je le odstraniti moteče faktorje (negativne novice in ljudi) in delati na sebi. Že petnajst minut branja dobre knjige s pozitivno vsebino, ki te prisili še preostanek dneva razmišljati o prebranem, bo dovolj. Do naslednjega leta vam želim uresničitev zadanega. Naj bo torej leto, ki je pred vami še uspešnejše. Če se boste potrudili, verjemite, vam bo uspelo! Andreja Kurbos, odgovorna urednica Glasilo Občine Križevci GLAS OBČINE | izdajatelj: Občina Križevci, Križevci 11, 9242 Križevci pri Ljutomeru | T: 02 584 40 40 | F: 02 584 40 43 | E: [email protected] | W: www.obcina-krizevci.si | glavna in odgovorna urednica: Andreja Kurbos | uredniški odbor: Jasna Markovič-Jagodič, Nataša Vengust, Helena Krajnc, Irena Štuhec, Aleš Rajh | oblikovanje in prelom: Aleš Rajh | fotografija naslovnica: Matej Babič, fotografija zadnja stran: Vanesa Jaušovec | tisk: Tiskarna Dikplast | naklada: 1100 izvodov | vprašanja, predlogi in pripombe: [email protected] Iz vsebine: PGD Iljaševci – pisno priznanje občinskega sveta 5 Dani Šijanec – pisno priznanje Občinskega sveta 6 Marko Budja – prejemnik priznanja s plaketo 6 Franc Kolbl – pisno priznanje Občinskega sveta 7 Sprejem ultramaratonca Radovana Skubica Hilarija in projekt »211 lipovih listov za zeleno Slovenijo« 7 Odvoz kosovnih odpadkov v letu 2013 8 Obvestilo inšpektorata8 Pomoč družini na domu 9 Kmetija Slavič se predstavi 10 Domača tünka nekoč in danes 10 Zeleno zlato s pomurskih ravnic 11 Otvoritev vinotoča Ela 11 Aleš Kolmanič, dr. znanosti s področja kmetijstva 12 Ali jemljemo preveč zdravil? 15 Otroci in šport 16 Za preselitev v Veliko Britanijo je bilo potrebno veliko korajže17 Letos že pete tradicionalne mednarodne kasaške dirke18 120-letnica PGD Kokoriči 19 120-letnica PGD Lukavci 19 Anketa o zdravju 20 Tekmovanje Formula študent 24 Novorojenčki 26 Tudi mladi iz naše občine so del uspešne zgodbe 26 Sončne elektrarne26 Sprememba celostne podobe vasi Ključarovci 27 Nakup novega gasilskega avtomobila 27 V Logarovcih obnavljajo vaško kapelo 27 Hitra mokra vaja in prikaz gašenja z gasilnimi aparati27 DJ Mistina28 Judo je postal moj način življenja 29 Študentki na ERASMUS izmenjavi 30 Od računalničarja do komponista 32 Postavitev jaslic na prostem v Borecih 33 Moja vizija in pogled na prleški biser 34 Tudi letos smo pomagali dvoživkam čez cesto 35 Obnovljena kapela v Vučji vasi 35 Uresničitev skrite želje – nastop v oddaji Slovenija ima talent 36 Najstarejša občanka šteje sto let 37 Natečaj Na zdravje – razglednica Slovenije 38 Prleki gredo jadrat 40 Križevski folkloristi zaplesali v novih oblekah 41 10. srečanje motorističnega kluba Moliboga 41 Trideset let delovanja križevskih rogistov 42 GLAS OBČINE dobi vsako gospodinjstvo Občine Križevci brezplačno 2 GLAS OBČINE 2013 županova beseda Ekskurzija v Benetke 43 Smukarija43 Erazmovo vino prejelo posebno priznanje za izdelek tradicionalne slovenske obrti 44 Prlekija gostila italijanskega igralca Franca Nera 44 Društvo upokojencev se predstavi 45 60 let življenja v dvoje 45 Poezija – Stekleni biseri besed 46 13. Slavičev večer 46 »Po strugah k Sotočju« 47 Koncert opernih arij, šansonov in popevk 48 Komedija kot izziv? 48 Otroci iz vrtca obiskali boreške gasilce 49 V vrtcu ob zaključku šolskega leta 49 Predstavitev zborovskega petja na Osnovni šoli Križevci50 Šolski plesni festival 50 Dve zlati naenkrat 51 Turistični podmladek Osnovne šole Križevci zmagal s »provo prleško jüžino« 51 Vesela šola52 Tekmovanje za Zlato kuhalnico 52 Projekt Čutim Evropo 53 Otroški parlament 2013 53 »Za zdrave zobe in naše zdravje se bomo trudili vse življenje«54 Obisk Erike Fürst na OŠ Križevci 54 Medgeneracijsko druženje v okviru projekta Šport in špas 55 Zaključna prireditev OŠ Križevci ob dnevu državnosti 55 Petdeset let Športnega društva Križevci 56 Drugo kolesarjenje po Občini Križevci 56 Prleki premagovali blatne, mokre in adrenalinske ovire na Pokljuki 57 Ekipa JUNIOR SNV – prvaki že drugo leto zapored58 Tek z naravo 58 Med nagrajenimi športniki leta 2012 trije iz naše občine59 Evropsko prvenstvo v Amsterdamu 59 Rezultati športnih tekmovanj v letu 2012/13 60 Aljaska, pozabljena Rusija 66 Potovanje v Rio de Janeiro 68 Trekingi po narodnih parkih Kalifornije, Arizone, Utaha in Nevade 70 Nagradna križanka73 Foto natečaj – fotogalerija 74 Napovednik – prireditve v sklopu 15. občinskega praznika Občine Križevci 75 GLAS OBČINE 2013 Spoštovane občanke, spoštovani občani! Veseli me, da lahko po enem letu izkoristim priložnost za osvetlitev dogajanja v naši občini. Čas, ki ga živimo, zaznamuje vse preveč slabih novic, vse preveč krivic se zgodi preprostemu človeku, ki je voljan delati in biti pošten državljan. Zato upam, da niso daleč časi, ki bodo zagotovili gospodarsko vitalnost, pravičnost in socialno kohezijo, kajti od tega bo odvisen nadaljnji razvoj naše občine. Kljub slabemu stanju v državi in omejenim možnostim se v naši občini veliko dela. Dolžnost celotnega vodstva občine z županom na čelu je, da po svojih najboljših močeh ustvarjamo pogoje za uspešno delo in kvalitetno življenje občanov ter za uspešen razvoj in napredek občine. To pa vsekakor ne bi bilo možno brez enotnosti in zavzetosti Občinskega sveta, odličnega sodelovanja s podžupanom ter učinkovitosti in strokovnosti občinske uprave. Uspešni smo bili na vseh razpisih, na katere smo se prijavili. Zato moram omenjeno ekipo pohvaliti. Za realizacijo načrta razvojnih programov se Občina Križevci ne zadolžuje, ampak gospodarno in preudarno ravna z odhodki. Kljub vse večjim odhodkom za socialne transferje, ki so posledica gospodarskega stanja v državi, nam uspe, da gre dobrih oseminpetdeset odstotkov proračunskega denarja za investicije v občini. Trenutno so v teku investicije v skupni vrednosti okrog 1,7 milijona evrov. Vsak projekt, ki se ga lotevamo v naši občini, je usmerjen k enemu samemu cilju, povečati in izboljšati kakovost ter varnost življenja naših občank in občanov. Ko govorim o varni občini, v prvi vrsti pomislim na prometno varnost. Ta je bila v preteklosti dokaj pereča, vendar se izboljšuje. Tako smo v zadnjih letih predali svojemu namenu dve krožišči, prometno varnost povečujemo s sanacijo občinskih cest in izgradnjo hodnikov za pešce. Še zmerom ostaja trn v peti začetek gradnje regionalne državne ceste R2-439 oziroma Križevci–Jamna. Z namenom čimprejšnjega začetka gradnje, ki bo potekala po fazah oziroma po vaseh, smo pripravili in financirali vso projektno dokumentacijo, ki je že recenzirana. Trenutno se pripravlja sofinancerski sporazum z Direkcijo RS za ceste, pričeli bomo z odkupi zemljišč. Cesta je umeščena v državni proračun. Z nekaj več gospodarskega zagona v državi, izboljšanja ekonomske situacije, sestankov in še česa, bi lahko začeli z gradnjo jeseni naslednjega leta. Če ostajam pri varnosti naših občanov, pomislim tudi na socialno varnost. Morda ne veste, da v proračunu za socialo namenjamo 690000 evrov, pa nismo ali vsaj mislim, da občina ni socialna ustanova. V tem denarju je zajeta razlika v ceni za plačilo vrtca, oskrba v domovih, šolski prevozi, financiranje družinskega pomočnika, darilo ob rojstvu otroka, nagrade študentom, stroški za neposredno socialno oskrbo uporabnikov, enkratna socialna pomoč ogroženim, subvencioniranje najemnin, osnovno zdravstveno zavarovanje oseb in subvencioniranje šolske prehrane. Rdeči križ je že naslednja zgodba, v kateri sodelujemo. Še nekaj je pomembno zapisati – subvencioniranje cen storitev občanom za gospodarske javne službe (oskrba z vodo, zbiranje in odlaganje smeti, kanalizacija) v višini 230000 evrov. Tudi to je na nek način pomoč našim občanom. Strah pa me je prihodnjega leta, ko se bodo cene zaradi nove metodologije določanja le-te zelo dvignile. Kako bomo pomagali takrat in kako bodo reagirali naši občani, si v tej slabi ekonomski situaciji niti ne upam pomisliti. 3 županova beseda Varnost je pomembna tudi za naše najmlajše. Vrtec je dobil nekaj novih igral, posodabljali bomo igrišča, ki bodo služila tako šoli kot vrtcu. Po vrtcu morajo naše najmlajše pričakati tudi lepi šolski prostori. Občina Križevci je bila v letošnjem letu uspešna na razpisu za energetsko sanacijo Osnovne šole Križevci, kjer evropska sredstva (»Trajnostna raba energije«) pokrivajo sto odstotkov upravičenih stroškov investicije brez davka na dodano vrednost. Sanacija šole tako zajema zamenjavo stavbnega pohištva na telovadnici, izolacijo celotne fasade in strehe ter zamenjavo kurilnega energenta. Dosedanje kurilno olje bodo zamenjali sekanci. Pri tem velja omeniti dejstvo, da četrtino Občine Križevci s površino dobrih šestinštirideset km2 prekriva gozd. Skupna vrednost energetske sanacije znaša 759193 evrov, od tega je zagotovljenih 632661 evrov evropskih sredstev. Največja investicija v letošnjem letu je začetek gradnje fekalne kanalizacije v naseljih Iljaševci in Vučja vas. Pogodbena vrednost vseh del znaša 924017 evrov brez davka na dodano vrednost, od tega Evropski sklad za regionalni razvoj investicijo sofinancira v znesku 773117 evrov. Dela izvaja pomursko podjetje SGP Pomgrad d. d. s predvidenim rokom dokončanja v avgustu 2014. Zajeten del proračuna občine pa bo terjala obnova dotrajanih občinskih cest v obeh naseljih po izgradnji kanalizacijskega sistema. Nismo pozabili na sanacijo vodovodnih cevi, ureditev odvodnjavanja, podjetje Teleing bo ustvarilo pogoje za položitev optičnega kabla. Ko bomo zaključili v Iljaševcih in Vučji vasi, se izgradnja kanalizacijskega sistema seli v ščavniško dolino, kjer imamo pripravljene že nekaj projektne dokumentacije, vse pa je povezano s pričetkom gradnje regionalne ceste. Ker je poselitveni vzorec v tem delu občine zelo razpršen, bomo kanalizacijski sistem reševali tudi z manjšimi in individualnimi čistilnimi napravami. V letošnjem letu je predvidena izgradnja rastlinske čistilne naprave do deset populacijskih enot v naselju Kokoriči. Pri cestni infrastrukturi je poleg Iljaševcev potrebno omeniti rekonstrukcijo javne poti proti pokopališču z izgradnjo enostranskega hodnika za pešce in javno razsvetljavo, ki se sofinancira z naslova 23. člena Zakona o financiranju občin. Letos smo že predali namenu rekonstrukcijo priključka javne poti na regionalno cesto R2-439 v Lukavcih, kjer občina rešuje več problemov (problem lastništva ceste, 4 odvodnjavanja dela naselja na levi strani Lukavcev, problem varnosti, omogočili bomo pogoje za priklop na kanalizacijo z desne strani regionalne ceste vse do zaselka Gomile) in obenem ustvarja možnosti za nadaljnji razvoj na področju komunalne in cestne infrastrukture. Prav tako smo že dokončali cesto pri AMD Križevci. Če se dotaknem turizma v naši občini, ne morem biti zadovoljen. Na Gajševskem jezeru z okolico, ki je prioriteta, se še nič ne dogaja. Z dveh razpisov, na katera smo se prijavili, čakamo odgovore. Res je, da smo dali v operativni načrt regionalnih razvojnih programov 2014–2020 Pomurske regije za naslednjo programsko obdobje vse, kar je mogoče oziroma potrebno, se še zmerom ni zgodilo nič konkretnega. Je pa na tem področju tudi svetla točka. Skupaj z Občino Ljutomer in Občino Veržej smo uspešno kandidirali na razpisu LAS Prlekija z naslovom: Koordinacija, dvig kakovosti in vključevanje prireditev v turistično ponudbo prleškega podeželja pod akronimom PRLEKFEST. Cilji projekta so dvig kakovosti prireditev, vključevanje kulturne in etnološke dediščine ter lokalne kulinarike, izboljšanje trženja ter vključevanje v turistično ponudbo podeželja. Tako bomo prispevali k ohranjanju in razvoju kulturne in etnološke dediščine, povečanju prepoznavnosti in možnosti trženja produktov podeželja na območju LAS Prlekija. Del te zgodbe je nakup prireditvenega šotora, ki ga imamo skupaj z Občino Veržej. Predvsem se ga že veselijo naša društva. Uspešni smo bili kot del projekta Izgradnja murske kolesarske poti, v katerem sodeluje tudi naša občina. Ko sem že pri društvih, lahko pišem z leporečjem. Društva so ljudje, ki v našem kraju predstavljajo največje bogastvo – boljši kot so ljudje, boljša je občina. Le s skupnimi močmi, enotnostjo, razumevanjem in strpnostjo bomo dosegli želeni razvoj. Kaj bi brez gasilskih društev, športnih, kulturnih, raznih interesnih skupin, podjetnikov, kmetov, posameznikov? Brez njih ni vsega tega, kar sem zapisal. Ni dogajanj, ni življenja, ni investicij, ni razvoja, ni uspehov. Hvaležen sem vsem, ki so kakorkoli prispevali k dobremu razpoloženju, večji prepoznavnosti naše občine, k večjemu napredku in razvoju. Izpostaviti je potrebno letošnje nagrajence. V vašem delu je veliko predanosti, prostovoljstva in strokovnosti, ki ste jo posredovali drugim, in pomoči, ki ste jo nudili tistim, ki so jo potrebovali. Hvaležni in ponosni smo na vas in na vse, kar ste dobrega naredili za naše občanke in občane. V tem odstavku moram zapisati, da imamo že drugo leto zapored zlato maturantko. Tudi to je nekaj! Občina Križevci je že leta 2009 pristopila k izdelavi novega prostorskega načrta za celotno območje Občine Križevci. Zaradi dolgotrajnosti postopkov prostorski načrt občine še vedno ni sprejet. Trenutno je v zaključni fazi pridobivanje pozitivnega mnenja o ustreznosti okoljskega poročila za občinski prostorski načrt in sprejemljivosti vplivov izvedbe plana na okolje. Najbolj problematičen del prostorskega načrta so predvideni in že opredeljeni posegi na območju Nature 2000. Roki za izdajo mnenja s strani pristojnih soglasje dajalcev so že potekli. Po pridobitvi dokončnega mnenja se bo izvedla javna razgrnitev prostorskega načrta občine. Optimistično predvidevamo sprejetje prostorskega načrta za območje Občine Križevci spomladi leta 2014. Po naravi sem bolj optimističen, v vsaki stvari hitro iščem rešitve in priložnosti. Ta prihajajoči čas, kakršen koli že bo, moramo izkoristiti. Izkoristiti v najboljši možni meri in če znamo ta čas prebirati, nam bo morda uspelo v stvareh, ki se jih pred časom sploh ne bi lotevali – najti priložnost. Ko boste brali to županovo besedo, bomo vstopili v čas praznovanja naše občine. Tudi prazniki so priložnost za srečanja, druženje, pogovore, dogovore. Zato menim, da je prav, da tradicijo ohranjamo, da zaznamujemo posebne in pomembne dogodke, dosežke, da najdemo tudi razloge za veselje, za ponos, za praznovanje in to kljub nekaterim pomislekom, ali je praznovati v teh časih sploh primerno in tudi navkljub temu, da so prazniki zadnje čase žal postali skoraj nasprotno od svojega bistva in namena. Spoštovane dame in gospodje, občanke in občani, ob našem 15. občinskem prazniku vam izrekam iskrene čestitke. Vesel sem naših skupnih uspehov, veseli me, da Križevci vedno bolj postajajo občina ponosnih in dobrih ljudi z veliko stopnjo medsebojnega razumevanja. To se kaže tudi z naraščanjem prebivalstva ter z mnogimi gradnjami hiš mladih družin. Takšno okolje je v današnjem prostoru in času še posebej zaželeno, zato ga razvijajmo in čuvajmo še naprej. mag. Branko Belec, župan GLAS OBČINE 2013 PGD Iljaševci – pisno priznanje občinskega sveta 120 let prostovoljnega gasilstva v Iljaševcih, od 1893 do 2013 120 let delovanja Prostovoljnega gasilskega društva Iljaševci, ki je slovesnost obeležilo s slavnostno sejo 21. junija 2013 in 22. junija 2013 s spominsko proslavo, srečanjem in zabavnim druženjem pri gasilskem domu v Iljaševcih. Kako se je začelo? Viri navajajo, da je bila pobuda za ustanovitev prostovoljnega gasilstva požar, ki je uničil sedem gospodarstev. In 15. oktobra 1893 je bil ustanovni odbor Gasilskega društva Iljaševci pri posestniku Ivanu Kralju; ustanovitelji so bili: Ivan Kralj, Matija Slekovec, Matija Šantl, Jože Frakaš, Jernej Saboti, Jernej Farkaš, Jože Saboti, Janez Peršak, Franc Gajser, prvi načelnik je postal Matija Slekovec. Že naslednje leto je društvo kupilo moderno ročno brizgalno Kernreiter za 1200 goldinarjev, ta brizgalna je danes obnovljena in uporabna. Takratni gasilski dom, ki je danes porušen, je bil zgrajen leta 1895. Z večjimi težavami se je društvo srečevalo v času NOB na Slovenskem, potem nekaj časa deluje skupno društvo, ki združuje Križevce, Borece in Iljaševce. Društvo Iljaševci spet postane samostojno 1952, nabavi rabljeno prenosno brizgalno, prelomno leto je vsekakor 1974, ko zgradijo novi gasilski dom in kupijo novo motorno brizgalno. Zemljišče sta darovala posestnici Ana in Matilda Slekovec, delo in sredstva so vglavnem prispevali vaščani. Za to pridobitev se je nesebično angažiral takratni predsednik društva Anton Petovar. Stoletnico delovanja društva slavnostno obeležijo 1993, ko obnovijo notranjost in zunanjost gasilskega doma, odkrijejo GLAS OBČINE 2013 spominsko ploščo ustanoviteljem ter gasilski dom obogatijo s ploščadjo. Društvo takrat vodi Jožef Štuhec, mlajši. Društvo kupi prvi avto za takratnih 350 000 tolarjev, PGD Žalec mu podari avtocisterno, začne se medsebojno sodelovanje (2002). 2003, ko društvu predseduje Emil Štuhec, slavnostno obeležijo 110 let delovanja, naslednje leto s pomočjo Huberta Schumaherja postane društvo bogatejše za dve orodni vozili in veliko dodatne opreme. Letos Prostovoljno gasilsko društvo Iljaševci praznuje 120 letnico. Ob tej priložnosti so med drugim povedali, mag. Branko Belec, župan Občine Križevci: »Prostovoljna gasilska društva v naši občini imajo več kot 1600 članov, vsi čutimo pripadnost najbolj humani organizaciji ter smo pripravljeni pomagati kadarkoli in komurkoli, kajti vrednote, na katerih gradimo gasilci svoje delo, so samospoštovanje, ponos in solidarnost. Zavedamo se, da je velika prednost organizacije v tem, da lahko črpamo energijo za delo iz naše bogate tradicije in dobrih medsebojnih odnosov. Tako kot vse stvari, se je tudi gasilstvo skozi zgodovino spreminjalo in se prilagajalo različnim izzivom. S takimi izzivi se ste in se še boste srečevali. Prepričan sem, da boste uspešno nadaljevali tradicijo gasilstva v Iljaševcih.« Predsednik PGD Iljaševci Miran Dajčar, GČ II. stopnje, je prikazal kronološko delovanje društva, delovanje društva v sedanjosti: »Danes bomo dodali nov list v zgodovini PGD Iljaševci. Naj bo ta dan zapisan kot nekaj, kar bo dalo zagon tej generaciji gasilcev ter ostalim članom.« Bogato tradicijo prostovoljnega gasilstva v Iljaševcih in pestro ter delovno sedanjost je poudaril tudi poveljnik PGD Iljaševci Andrej Weis, GČ I. stopnje: »V zadnjih letih smo veliko truda vložili v nabavo opreme in usposabljanju operative. Dobro sodelujemo z občino, z Gasilsko zvezo Križevci, saj imamo vsi enake cilje: pomagati sočloveku v nesreči. Želje pa ostajajo velike in upam, da jih s pomočjo upravnega odbora, članov in vaščanov uresničimo.« Ob slovesnem praznovanju društva je bil bogat kulturno-humanistični program, zato se vam vodstvo PGD Iljaševci (predsednik: Miran Dajčar, namestnik predsednika: Miran Petek, poveljnik: Andrej Weis, za veterane: Zvonko Škrget, za mladino: Janez Farkaš, za članice: Damijan Žajdela, člani upravnega odbora: Peter Farkaš, Srečko Kolarič, Matej Kosi) zahvaljuje za podporo in pomoč. Bilten, ki ga je uredila Monika Dajčar, izdalo in založilo pa PGD Iljaševci dokazuje, da je prostovoljno gasilstvo v Iljaševcih še kako živo. Z urejenim gasilskim domom tudi vas zaokroža lastno podobo ... Irena Štuhec Foto: Brigita Vajs, Andrej Weis 5 iz občinske hiše Dani Šijanec – pisno priznanje Občinskega sveta Dani Šijanec je rojen 21. julija leta 1962 v Bučečovcih. Po končani osnovni šoli se je vpisal v poklicno šolo, kjer se je izučil za poklic avtomehanika. Kot avtomehanik dela še danes. Z gasilstvom se je pričel ukvarjati že v rani mladosti. Aktivno delo v gasilskem društvu je tradicija njegove družine. Kot gasilec je deloval v vseh kategorijah desetin ter se sproti izobraževal. Dosegel je čin gasilskega častnika in funkcijo poveljnika društva, ki jo neprekinjeno opravlja že skoraj 20 let. Veliko je pripomogel k dvigu in ohranjanju operativne sposobnosti in opremljenosti društva. Vsa leta je tudi sodeloval pri gradnji vaško-gasilskega doma in pri ostalih akcijah društva. Kot član vaškega odbora in upravitelj vaškega vodovoda je prav tako zmeraj aktivno sodeloval v vaškem doga- janju. Tudi na športnem področju sega njegova zagnanost že v rano mladost. Kot član nogometnega kluba in takratne mladinske organizacije v vasi je že v najstniških letih sodeloval pri ureditvi prvega vaškega nogometnega igrišča. Kot član upravnega odbora ŠD Kalinovjak je pomagal pri modernizaciji športnega parka, da je ta dobil res lepo in funkcionalno podobo in sedaj služi vsem društvom, vaščanom ter drugim. Še vedno je aktiven tudi na športnem tekmovalnem področju v namiznoteniški in pikado sekciji. Kot vnet krvodajalec pa je svoj pečat pustil tudi na humanitarnem področju. Helena Krajnc Foto: Marija Tivadar Marko Budja – prejemnik priznanja s plaketo Marko Budja je svojo bogato in ustvarjalno pot začel 24. aprila 1927 na Stari Cesti. Tam je obiskoval osnovno šolo, pozneje obrtno šolo za zidarja v Ljutomeru. Na Stari Cesti je sodeloval pri Rdečem križu in kot igralec v kulturnem društvu. Igral je v različnih predstavah in igrah, kot so Roža ob poti, Črni križ pri Hrastovcu, Celjski grofje, Pot do zločina, v komediji Zanikrna trojica, v češki igri Maruška, o čemer pričajo njegove črno-bele fotografije. Med drugo svetovno vojno je bil ranjen na ruski fronti. Poškodovano nogo so mu oskrbeli v Pragi. Od tam se je vrnil v Maribor, kjer je bil v ujetništvu od maja do oktobra leta 1945. Po vojni je moral ponovno opraviti teoretični in praktični del izpita za zidarja v Mariboru. Leta 1946 se je kot zidar zaposlil pri gospodu Prelogu v Noršincih. Devet let pozneje je začel delati na Elektru Maribor, obrat Gornja Radgona. Petnajst let je popisoval števce električne energije – merilnike. Leta 1969 je opravil računalniški tečaj in nato delal obračun tokovine v pisarni na tokovnem oddelku vse do leta 1987. V podjetju je bil predsednik delavskega sodišča in predsednik sindikata. 1. aprila istega leta se je upokojil. Leta 1962 se je z družino preselil v Ključarovce. Zna si vzeti čas za prijazen pogovor in deliti izkušnje s sogovornikom. Ob različnih druženjih razveseli in obogati družbo s svojimi življenjskimi pripovedmi iz otroštva, vojnih časov, službovanja in s področja prostovoljstva. Aktivno je sodeloval pri organizaciji Kmečkega bala in Prleškega gostüvaja. Z vsebino prireditev so poskušali obuditi in približati domačim ter tujim obiskovalcem prleške običaje. Razvedrita ga lepo zapeta pesem in odrska igra. Še vedno poje v cerkvenem zboru in v skupini Vaški fantje iz Ključarovcev. Marko je čutil in zaznal pomen delovanja posameznih društev v vasi. Posebno skrb in odgovornost je s svojim znanjem in organizacijskimi sposobnostmi usmeril v delovanje Rdečega 6 križa Ključarovci, ki mu je petnajst let uspešno predsedoval. Pomagal je pri gradnji in obnovi kapele, obnavljal je farno cerkev, župnišče z učilnicami, stopnice, poti in končna podoba je nastala s trudom njegovih rok. Sedaj je že petindvajset let upokojen, a je tudi v tem obdobju naredil veliko dobrega. Nikoli ni pozabil na človeka v stiski in je marsikatero delo opravil prostovoljno. Če dandanes v vasi povprašate po Marku Budju starejšem, ni osebe, ki ga ne bi poznala. Vaščani ga neizmerno cenimo in spoštujemo zaradi vseh njegovih dobrih dejanj, nesebične pomoči, predvsem pa pravega odnosa do sočloveka. Vedno nas spravi v dobro voljo s svojim humorjem in pozitivnim pogledom na življenje. Nataša Vengust GLAS OBČINE 2013 iz občinske hiše Franc Kolbl – pisno priznanje Občinskega sveta Franc Kolbl se je rodil leta 1953 v Drakovcih. Osnovno šolo je prva štiri leta obiskoval na Stari Gori, višje razrede pa v Svetem Juriju ob Ščavnici. Po končani šoli se je zaposlil v gradbenem podjetju v Mariboru, kjer je opravljal delo zidarja. Ob delu je hodil v poklicno šolo, kasneje se je izobrazil še za gradbenega tehnika. Leta 2009 se je zaradi stečaja podjetja, na podlagi potreb trga in svojega znanja ter izkušenj odločil odpreti lastno gradbeno podjetje. V teh letih je sezidal mnogo objektov, najbolj pa je ponosen na zgradbo podjetja BP BLISTER PACK iz Odrancev. Avgusta leta 1984 se je z družino preselil v novo hišo v Berkovce. Od takrat je vedno pomagal pri razvoju te vasi, sodeloval pri vseh pomembnejših dejavnostih v vasi, kot sta obnova gasilskega doma in izgradnja berkovskega nogometnega igri- šča. Aktivno pa se že mnogo let ukvarja tudi z gasilstvom. S tem je začel pri Mali Nedelji. Leta 1978 je postal gasilec na Stari Gori, kjer je opravljal funkcijo podpredsednika in predsednika. Kasneje je bil mnogo let član operative Gasilskega društva Berkovci, sedaj pa je že tretji mandat poveljnik društva. Kot poveljnik skrbi za tehnično izpopolnjevanje operative, koordinira izobraževanja ter nadzira delovanje pomočnikov poveljstva društva. Je tudi gasilski sodnik. Za svoje delo je prejel številna priznanja Gasilske zveze Gornja Radgona in Gasilske zveze Slovenije. Zmeraj je pripravljen nesebično pomagati, zato je cenjen in priljubljen tudi izven svojega kraja. S svojim delom in življenjem je za mnoge postal vzor. Helena Krajnc Foto: Marija Kolbl Sprejem ultramaratonca Radovana Skubica Hilarija in projekt »211 lipovih listov za zeleno Slovenijo« V sredo, 31. julija 2013, smo pred Občino Križevci sprejeli ultramaratonca Radovana Skubica Hilarija, ki je hkrati ambasador zelenega povezovanja. Ultramaratonec je na poti k novemu edinstvenemu podvigu, in sicer želi prekolesariti vse slovenske občine. Obiskal bo vsako občino in ji predal zeleno sporočilo v obliki lipovega lista. Ob tej priložnosti smo na zemljevid Slovenije prilepili lipov list v območje Občine Križevci. Radovan Skubic Hilarij želi s projektom »Iz srca Slovenije v vse slovenske občine« povezati celo državo ter simbolično utrditi povezanost ljudi ter njihovo spoštovanje do naravnih danosti domovine in človeških vrednot, ki so temelj vsake zdrave in napredne družbe. V Križevce je Hilarij prikolesaril deveti dan svojega potovanja, podvig pa želi končati v rodnem Zagorju ob Savi dvanajsti dan. Skupno bo v dvanajstih dneh prekolesaril 2136 kilometrov. Opis celotnega potovanja in pripetljajev, ki so ga spremljali na poti, si lahko preberete na blogu: http://www.fotka.si/blog.html. Lidija Domanjko Foto: Andreja Rajh GLAS OBČINE 2013 7 iz občinske hiše Odvoz kosovnih odpadkov v letu 2013 Na območju Občine Križevci izvaja gospodarsko javno službo zbiranja in prevoza odpadkov Komunalno-stanovanjsko podjetje Ljutomer d. o. o. (KSP). Naloga podjetja je, da zagotavlja: zbiranje in odvoz ostankov komunalnih odpadkov s smetarskim vozilom po gospodinjstvih, pravnih osebah in samostojnih podjetnikih, zbiranje in odvoz embalaže v rumenih zabojnikih s smetarskim vozilom po gospodinjstvih, pri pravnih osebah in samostojnih podjetnikih, zbiranje in odvoz odpadkov z zbiralnic ločenih frakcij (ekoloških otokih), zbiranje in odvoz nevarnih in posebnih odpadkov iz gospodinjstev, prevzemanje, začasno skladiščenje in odvoz odpadkov iz gospodinjstev na Zbirnem centru Ljutomer, upravljanje neaktivnega skupnega odlagališča v Ljutomeru, upravljanje Zbirnega centra Ljutomer, katerega solastnik je Občina Križevci, prevoz odpadkov v Center za ravnanje z odpadki Puconci, zbiranje in odvoz kosovnih odpadkov iz gospodinjstev. Velik premik k ozaveščanju občanov h gospodarnemu ravnanju z odpadki je bil storjen leta 2009, ko smo začeli uporabljati rumene vreče in tako ločevati odpadke že na izvoru. V letošnjem letu so rumene vreče zamenjali zabojniki z rumenim pokrovom, ki jih praznijo na štirinajst dni. Zbrane ločene frakcije komunalnih odpadkov se predajo kot sekundarne surovine (papir, steklo, kovine, plastika …) pooblaščenim zbiralcem, ki poskrbijo za ponovno uporabo surovin. Tako z ločenim zbiranjem odpadkov zmanjšujemo količino odpadkov, ki končajo na odlagališču in za katere je treba plačevati okoljsko takso, ki precej dviga ceno odlaganja odpadkov. V letošnjem letu je novost pri zbiranju kosovnih odpadkov, ki so se do sedaj zbirali preko organiziranih akcij zbiranja z določenim datumom za posamezno naselje. Kosovne odpadke so občani zbirali ob cesti pred hišami, kjer jih je prevzelo KSP. V tem času se je po naseljih močno povečal promet nepooblaščenih oseb, ki so odbirale kosovne odpadke ter jih odvažale. Dogajalo se je tudi, da so vrednejše Obvestilo inšpektorata Obveščamo vas, da so Občina Ljutomer, Občina Križevci, Občina Radenci, Občina Razkrižje in Občina Veržej ustanovile Medobčinski inšpektorat in redarstvo (MIR), kot organ skupne občinske uprave. Sedež medobčinskega inšpektorata je na Občini Ljutomer, Vrazova ulica 1, 9240 Ljutomer. Medobčinski inšpektorat in redarstvo opravlja za navedene občine inšpekcijske in redarske naloge, ki jih določajo zakonski predpisi, podzakonski predpisi in predpisi občin ustanoviteljic. Izmed vseh predpisov je potrebno izpostaviti Zakon o cestah, saj MIR prejema veliko pritožb občanov zaradi nespoštovanja predpisov 8 s področja cest. Enako na terenu ugotavljajo redarji in inšpektorica. Izpostaviti je potrebno 5. člen Zakona o cestah, ki v 1. odstavku določa, da je prepovedano izvajati ali opustiti kakršnakoli dela na javni cesti, na zemljiščih ali na objektih ob javni cesti, ki bi lahko škodovala cesti ali ogrožala, ovirala ali zmanjšala varnost prometa na njej. V 2. odstavku Zakon o cestah med drugim določa: da je prepovedano na cestišče javne ceste nanašati blato ali ga kako drugače onesnaževati; da je prepovedano orati na razdalji manj kot 4 metre od roba cestnega sveta v pravokotni smeri na cesto kose demontirali, ostale pa odvrgli v kakšen jarek. Na občino pa smo dobili tudi kako upravičeno pritožbo občana, da so tuji ljudje v času akcije zbiranja kosovnih odpadkov hodili po njihovih dvoriščih. Tako smo na predlog KSP letos s Programom zbiranja in odvoza komunalnih odpadkov, potrjenega na šestnajsti redni seji Občinskega sveta Občine Križevci, sprejeli novost pri zbiranju in odvozu kosovnih odpadkov. Kosovne odpadke iz gospodinjstev bodo odvažali na »klic«. Vsa gospodinjstva v Občini Križevci so spomladi v sklopu koledarja odvoza odpadkov prejela obrazec naročila, ki ga lahko izpolnijo ter ga po pošti ali faksu pošljejo na sedež KSP Ljutomer. Naročilo je možno opraviti tudi preko spletne strani www.ksp-ljutomer.si. Naročnika v nekaj dneh po oddanem naročilu pokličejo zaposleni na KSP in se dogovorijo o terminu dostave zabojnika na njegovo dvorišče. Vsaka novost po sebi pri ljudeh – uporabnikih – povzroči določeni dvom, vendar lahko z gotovostjo potrdimo, da je bila odločitev o zbiranju kosovnih odpadkov na klic, tako kot pred leti uvedba rumenih vreč, dobra. To potrjujejo številke o zbranih količinah – tonah kosovnih odpadkov na območju Občine Križevci: v letu 2011 se je zbralo 32, 6 ton, v letu 2012 se je zbralo 42, 7 ton, v letošnjem letu do 30. junija pa se je preko klica zbralo že 18, 3 tone kosovnih odpadkov. Miran Ros ali na razdalji manj kot 1 meter od roba cestnega sveta; da je prepovedano na in v cestno telo javne ceste odvajati meteorno vodo, odplake in druge tekočine; da je na cestnem svetu javne ceste prepovedano postavljati ograje, zasaditi živo mejo, drevje, trto ali poljščine. Glede na to, da Zakon o cestah predvideva globo v višini 1000 evrov za kršitve prepovedi iz 5. člena, v izogib kaznovanju, apeliram na vašo zavest in vas prosim, da navedeno upoštevate in ne ravnate v nasprotju s prepovedmi ter ne onesnažujete cest, ne orjete do ceste, ne spuščate vode na cesto, redno porežete veje dreves, žive meje … GLAS OBČINE 2013 iz občinske hiše Istočasno vse občane naprošam, da kršitelje prijavijo Medobčinskemu inšpektoratu in redarstvu, ki opravlja nadzor in bo ukrepal v skladu s predpisi. Prijavo je mogoče poslati na obrazcu, ki ga najdete med obrazci na spletni strani blatne ceste posamezne občine ali ga dobite na posamezni občini ali po elektronski pošti na naslov: [email protected] in olga. [email protected] ali na telefon št. 584 90 69 in 584 90 62. Olga Lukman neporezane veje oranje odvajanje vode Pomoč družini na domu Občina Križevci je v drugi polovici leta 2011 pričela s postopkom razpisa koncesije za opravljanje storitve Pomoč družini na domu. Od 1. marca 2013 naprej storitev Pomoč družini na domu za občane Občine Križevci opravlja Olga Lupša s. p. iz Kokoričev. Socialno varstvena storitev je namenjena upravičencem, ki živijo doma in imajo zagotovljene bivalne pogoje, a se zaradi starosti ali invalidnosti ne morejo oskrbovati sami. Storitev jim omogoča, da z občasno organizirano pomočjo ohranjajo zadovoljivo duševno in telesno počutje in se jim za določen čas nadomesti potrebo po institucionalnem varstvu. Storitev Pomoč družini na domu obsega: pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih (pomoč pri oblačenju, slačenju, umivanju, hranjenju, opravljanju osnovnih življenjskih potreb, vzdrževanje in nega osebnih ortopedskih pripomočkov); gospodinjsko pomoč (prinašanje enega pripravljenega obroka ali nabava živil in priprava enega obroka hrane, pomivanje uporabljene posode, osnovno čiščenje bivalnega dela prostorov z odnašanjem smeti, postiljanje in osnovno vzdrževanje spalnega prostora); pomoč pri ohranjanju socialnih stikov (vzpostavljanje socialne mreže z okoljem, s prostovoljci in s sorodstvom, spremljanje upravičenca pri opravljanju nujnih obveznosti, informiranje ustanov o stanju in potrebah upravičenca ter priprava upravičenca na institucionalno varstvo). Upravičenec je upravičen do pomoči na domu, če potrebuje najmanj dve opravili iz dveh različnih sklopov opravil. Upravičenci so osebe, stare nad petinšestdeset let, osebe s statusom invalida, druge invalidne osebe, ki jim je priznana pravica do tuje pomoči in nega za opravljanje večine življenjskih funkcij. Olga Lupša je o izvajanju pomoči na domu začela intenzivneje razmišljati pred štirimi leti, saj že več kot deset let skrbi tudi za svojo nepokretno taščo, ki je danes popolnoma odvisna od tuje nege in pomoči. Skozi izkušnje, ki jih je pridobila z delom na terenu, opaža, da je z vsakim uporabnikom potrebno delati individualno in da ima vsak specifične potrebe. Ugotovila je, da vsi potrebujejo socialni stik – pogovor. V času, ki ga preživi pri uporabniku, skuša narediti čim več, prepoznati njegove potrebe in želje ter slediti opredeljenemu dogovoru. Za uporabnike je dosegljiva praktično štiriindvajset ur na dan, saj tudi dežura. Velikokrat jo pokličejo tudi zvečer. Trenutno ima zaposleni še dve negovalki, saj dejavnost opravlja izven mreže javne službe še v sosednjih občinah. Njen cilj je zadovoljen uporabnik, kar doseže s preseganjem zahtev uporabnikov. Vse to sem ob obisku GLAS OBČINE 2013 na terenu tudi sama doživela. Želi širiti dejavnost s koncesijo za izvajanje pomoči na domu še v kateri izmed sosednjih občin in opravljati delo odgovorno, povezano z moralno-etičnimi načeli, slediti zakonodaji, s svojimi vrednotami pa zadovoljiti nove uporabnike in še naprej graditi odprt in pošten odnos v lokalni skupnosti. V storitev Pomoč družini na domu je na območju Občine Križevci trenutno vključenih pet uporabnikov. Obisk pri uporabniku storitve Na domu sem obiskala Jožeta Duha iz Grab, ki je že dalj časa uporabnik storitve pomoč družini na domu. Jožetu pri jutranji osebni negi pomaga negovalka, saj je invalid že od rojstva. Od smrti matere živi sam in ob pomoči negovalke živi človeka dostojno življenje. V kolikor se pomoč na domu ne bi izvajala, bi bil primoran oditi v dom, česar pa si ne želi, saj ima svojo hišo, kjer živi že od otroštva. Negovalka mu poleg tega pomaga tudi pri pripravi hrane, čiščenju prostorov, nabavi živil, spremlja ga k zdravniku in po drugih potrebnih opravkih ter postori vse potrebno, kar zahteva dejanska situacija na terenu. Jože Duh je tudi član Društva paraplegikov Prekmurja in Prlekije. V okviru društva se udeležuje tekmovanj v metu kopja, diska, krogle, vožnje na sto metrov z invalidskim vozičkom. Včasih se odpeljejo tudi na izlet ali lovit ribe. Dolge zimske dni si krajša s pletenjem košar in poslušanjem radia, ki ga ima vključenega tudi ponoči. Pričakal nas je s sveže pečeno, še toplo kvasenico in kavo. Ob postreženem smo lahko vsi pritrdili, da je odličen kuhar. Takoj je povedal, da ga je teh spretnosti naučila mati in da z veseljem peče. Njegove specialitete so preizkusili že tudi številni občani, saj je kvasenice pekel za gasilce, športnike … Večkrat je poudaril, da je z izbrano koncesionarko zelo zadovoljen, obenem je poudaril, da ji je hvaležen za vso pomoč. Lidija Domanjko 9 kmetijstvo in gospodarstvo Kmetija Slavič se predstavi Kmetovanje družine Slavič iz Stare Nove vasi se je pričelo pred mnogimi leti, ko se je Jožefov oče pričel ukvarjati z dirkalnimi konji. Kmetija je takrat obsegala zgolj tri hektarje. Ves zaslužek so namenjali širjenju kmetije in kupovanju zemlje. Jožef je po zaključku šolanja ostal na kmetiji, kjer kmetuje še danes. V teh letih je postal vzgled mnogim kmetovalcem, s svojim razmišljanjem in s svojo vizijo je sebi in svoji družini ustvaril prijeten dom in napredno kmetijo. Družina Slavič sedaj obdeluje kar dvainpetdeset hektarjev zemlje in redi sto deset glav živine, od tega je štiriinpetdeset krav molznic, petindvajset brejih telic, ostalo so mlada teleta. Poglavitna dejavnost kmetije je prodaja mleka, zato obdržijo le teličke, mlade bikce pa prodajo. Kmetija se ne ukvarja z nobeno dopolnilno dejavnostjo, saj jim osnovna prinaša dovolj dela in dohodka. Pri delu na kmetiji sodelujejo vsi družinski člani, tudi sin Darijan s svojo družino, ki bo kmetijo prevzel. Za delo dobijo tudi mesečno plačo, saj je Jožef mnenja, da je to dobra motivacija, ki mlade prepriča, da ostanejo doma, na podeželju. Kmetijo so dodatno posodobili leta 2000, ko so začeli z veliko investicijo – v glavnem z lastnimi sredstvi so zgradili hlev za krave molznice na prosto rejo, kjer je molzišče šestkrat tandem, kar pomeni, da se molze šest krav naenkrat. Molža je tako kratkotrajna, saj traja le dobro uro. Na dan namolzejo tudi do 1250 litrov mleka, letna kvota za oddajo le-tega v mlekarno je 415000 litrov. Večkrat mesečno preverijo kakovost mleka. Kmetija je sodobno opremljena, računalniško krmiljena, z vsemi potrebnimi stroji za nemoteno obdelovanje zemeljskih površin. Vso krmo za živali družina pridela na domači zemlji, dodatno kupujejo le beljakovine in vitamine za krave. Višek poljščin prodajo. Težava, s katero se kmetija sooča, je prostorska stiska, saj je večina površine na kmetiji že pozidana, zato so dodatne dozidave skorajda nemogoče. Kmetija Slavič nudi dovolj dela in dohodka za lagodno življenje štirih generacij, ki se pridno vključujejo tudi v družbeno dogajanje občine. Žena Stanka je članica društva kmečkih žena, Jožef pa je član nadzornega sveta Pomurskih mlekarn, član upravnega odbora kmetijske zadruge ter govedorejskega društva. Očitno je, da je uspešno vodenje kmetije precej podobno vodenju manjšega podjetja, da je za uspeh in dobičkonosnost potrebno veliko znanja, truda in vztrajanja. Kmetija Slavič je dokaz, da je s sodobnimi pristopi in naprednim razmišljanjem tudi v kmetijstvu mogoča svetla prihodnost. Helena Krajnc Domača tünka nekoč in danes V preteklosti skorajda ni bilo hiše, kjer doma ne bi imeli lastne tünke. Danes je precej drugače. Manj je samooskrbe z lastnimi izdelki, ker je manj lastne vzreje prašičev in drugih živali. Kmetija Koroša iz Križevcev sodi med prašičerejske kmetije vse od leta 1982. Družina nadaljuje tradicijo svojih staršev in tako letno vzredijo približno dvesto do dvestopetdeset prašičev. Na kmetiji so se pred dvema letoma opogumili in pričeli s predelavo mesa. Zaradi slabe prodaje prašičev in nizke cene na tržišču, spleta okoliščin in predanosti temu delu je padla odločitev, da bodo svoje prašiče predelali v mesne izdelke. Najprej so izdelke izdelo- 10 vali za svoje lastne potrebe, dali za pokušino znancem in sorodnikom, navdušenje in pohvala le-teh je prispevala k temu, da so pričeli z dopolnilno dejavnostjo na kmetiji. Lastnik Marjan nam je povedal, da je v preteklosti prašiče klal stari oče, nato mesar, a so na koncu okoliščine nanesle tako, da se je tega priučil tudi sam. S ponosom je povedal, da je to družinska dejavnost, pri kateri mu pomagata žena Tea in sin Žan. Meni, da brez njune pomoči ne bi šlo. Izdelujejo razne salame, domačo tünko, sušene mesnine … Ponujajo dvaindvajset različnih domačih izdelkov. V prihodnje načrtujejo lastno sušilnico. Družina Koroša je dokaz, da v današnjih težkih časih lahko uspemo. Recept za to so trud, volja in marljivo delo. Nataša Vengust Foto: arhiv družine Koroša GLAS OBČINE 2013 kmetijstvo in gospodarstvo Zeleno zlato s pomurskih ravnic Oljarna Klas Splošne kmetijske zadruge Ljutomer Križevci je svoje nove prostore odprla v lanskem letu v Ključarovcih. Ob mojem obisku so mi prijazno razkazali prostore, kjer sušijo, skladiščijo, pražijo, stiskajo, polnijo in pakirajo olja. Pri njih lahko kupimo in degustiramo bučno seme in naslednje vrste olj: bučno, orehovo in konopljino. V ospredju jim je zagotavljanje kakovosti, ohranjanje naravne danosti olj in njene tradicije ter kulinarike. Slovenci pridelujemo bučno olje že vse od časa Marije Terezije oziroma že več kot dvesto let. Bučna semena in olja uporabljamo v prehrani, farmaciji in kozmetiki. Vsebujejo nenasičene maščobne kisline, vitamine, minerale in redke aminokisline. Imajo pomembne presnovno-zdravilne lastnosti. Oljarna Klas prideluje tudi hladno stiskana olja, ki so stoodstotna olja brez mletja in praženja. Hladno stiskajo bučna semena, orehe in konopljo. Vsa ta olja ohranjajo naravno danost in so namenjena predvsem za zdravilne namene. So bogat vir vitaminov, ugodno vplivajo na srce in ožilje, živčevje, prebavila, lase, kožo … Za skupine je možen organiziran ogled oljarne s pokušnjo olja. Pred oljarno je trgovina z vsemi izdelki, ki jih proizvajajo. Oljarna Klas SKZ Ljutomer Križevci je bogata pridobitev za našo Občino in širši družbeni prostor. Nataša Vengust Foto: Jasna Markovič Jagodič, Andreja Kurbos Otvoritev vinotoča Ela Lepo je videti, da se najdejo ljudje, ki si upajo v teh težkih časih investirati v svoje želje, ki verjamejo v svoje zamisli in sledijo svojim sanjam. Mednje spada tudi naš občan Marjan Kosi iz Kokoričev, lastnik vinogradništva in kletarstva Pivičan, ki je z zagnanostjo in trudom ter s pomočjo domačih in prijateljev dosegel svoje dolgoletne sanje – odprl je svoj vinotoč. Uradna otvoritev vinotoča Ela je potekala petega julija. Zbralo se je veliko povabljenih gostov, sovaščanov, prijateljev in sorodnikov. Otvoritev je spremljal pester program, ki ga je pričela Pihalna godba Mala Nedelja. Pozdravnemu govoru lastnika Marjana Kosija in njegove hčerke je sledila glasbena točka pevca Marka Rusa, ki je zapel pesem Sezidal sem si vinski hram. Predstavila se je tudi folklorna skupina iz Veržeja ob spremljavi harmonike in recitatorka Karmen. Ob slovesni otvoritvi sta prisotne pozdravila in čestitala lastniku poslanec Franc Jurša ter vinska kraljica Društva vinogradnikov in prijateljev vina Ljutomer, Martina Šestnajsta. Zbrane je ob dobri kapljici in hrani zabaval ansambel Prleški kvintet. Vinotoč Ela, ki se imenuje po hčerki Manujeli in jo bližnji kličejo Ela, se nahaja v kraju Drakovci v občini Mala Nedelja. Z odprtjem vinotoča je vinogradništvo in kletarstvo Pivičan bogatejše še za dodatne dejavnosti, kot so točenje pijač in strežba hrane, vodenje in ogled kmetije in kleti, možnost aktivnega vključevanja gostov pri delu na kmetiji, žganjekuha, peka peciva in pogač, v prihodnosti pa družina Kosi načrtuje še nudenje ležišč, s katerimi bodo zaokrožili svojo ponudbo. Helena Krajnc Foto: Andreja Kurbos GLAS OBČINE 2013 11 kmetijstvo in gospodarstvo Aleš Kolmanič, dr. znanosti s področja kmetijstva V letošnjem letu, natančneje 22. februarja 2013, je uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo naš občan Aleš Kolmanič iz Bučečovcev, ki ga večina pozna kot odličnega glasbenika in kot svetnika Občinskega sveta. Po zaključeni osnovni šoli je nadaljeval šolanje na srednji kmetijski šoli v Rakičanu, univerzitetni študij kmetijstva je končal na Fakulteti za kmetijstvo v Mariboru. Aleš, najprej me zanima, kdaj je padla odločitev za doktorski študij? Moram priznati, da tega sprva nisem načrtoval. Kot »svež« univerzitetni diplomirani inženir kmetijstva sem se hotel čim prej zaposliti. Sledilo je prvo srečanje z realnostjo, kajti na zavodu za zaposlovanje ni bilo nobenih prostih delovnih mest za mojo izobrazbo. Ponudili so mi sezonsko delo obiranje jabolk, ki sem ga tudi sprejel. Tam sem vozil traktor z dvema zaposlenima in naše delo je bilo, da smo takoj po obiranju pospravljali protitočne mreže in obrezovali drevje. Tako me je nekoč med delom v sadovnjaku poklical dodiplomski mentor, dr. Mario Lešnik, in vprašal, če sem kaj razmišljal o podiplomskem študiju. Dejal je tudi, da bi bil pripravljen postati moj mentor, v kolikor bi se odločil za študij. Takrat sem mu odgovoril, da bom premislil. Čez nekaj dni sem mu sporočil, da sem se odločil za študij. Če se na tem mestu dotakneva teme za doktorat – Obvladovanje pojava trihotecenskih mikotoksinov (deoksinivalenol in nivalenol) v neindrustrijski verigi pridelave in predelave krušnih žit. Kako si izbral temo? Tematiko, ki je v osnovi zelo preprosta – kako obvladovati pojave različnih mikotoksinov v nekaterih alternativnih procesih pridelave in predelave krušnih žit – sem imel nekaj časa pospravljeno v predalu, kjer je čakala na ustrezni čas. Obenem je izbrana tematika zelo aktualna, saj po eni strani narašča uporaba različnih alternativnih načinov pridelave poljščin in potrošnja produktov iz njih, obenem pa imamo v Sloveniji pomanjkanje raziskav na tem področju. So npr. potrošniki žit, pridelanih brez uporabe fungicidov, zaradi glivičnih bolezni in morebitnim nastankom mikotoksinov podvrženi večji stopnji tveganj za zdravje? Imajo morda katere sorte žit večjo tolerantnost na 12 okužbe s fuzarijskimi glivami in so tako bolj primerne za bolj ekološko pridelavo? Lahko procesi čiščenja in predelave zrnja na kmetijah in domačih pekarnah učinkovito zmanjšujejo končne vsebnosti mikotoksinov v proizvodih? In še več podobnih vprašanj bi se našlo. Mentor se je strinjal z izbrano temo in skupaj sva jo dodelala do končne verzije. Ko laik prebere naslov, se mu zdi vse skupaj precej zapleteno. Ali lahko razložiš »po domače« oziroma z drugimi besedami, o čem je govora v tvojem doktoratu, kaj si raziskoval, do katerih zaključkov si prišel? Pri prehranjevanju smo vsakodnevno izpostavljeni majhnim količinam izločkov mikroorganizmov, med katerimi so mikotoksini, ki jih vsebujejo izdelki iz žit, med najpogostejšimi. To je močno povezano z dejstvom, da so ti izdelki v današnjem času zelo pomemben segment našega jedilnika. V realnosti pa z običajnimi pridelovalnimi tehnikami žit pogosto ni mogoče v popolnosti preprečiti razvoja gliv, ki oblikujejo mikotoksine. Pri žitih posvečamo veliko pozornost glivam iz rodu Fusarium, ki oblikujejo veliko število mikotoksinov (trihoteceni, zearelenoni, fumonisini itd.), ki so zdravju ljudi in živali lahko različno škodljivi. Za zmanjševanje teh škodljivih toksinov so zato v pridelovalni in predelovalni verigi potrebni zelo sistematični pristopi, da vsebnosti mikotoksinov ne presežejo mejnih vrednosti, ki so določene s pravilniki o mejnih vrednostih kontaminantov v hrani in krmi. Skratka, poslužujemo se načina zmanjševanja »korak za korakom«. Včasih nam to odlično uspe, večkrat pa so vsebnosti tako visoke, da žita niso več primerna niti za predelavo v živilski industriji niti za krmo živalim. Med običajna priporočila glede zdrave prehrane spada povečano uživanje z vlakninami bogatih izdelkov iz polno- zrnate moke v kombinaciji z otrobi, kosmiči in müsliji. V literaturi pa izvemo, da je okoli šestindevetdeset odstotkov celotne vsebnosti toksinov prisotne v zunanjih delih zrnja, skratka v tistih delih, ki jih pri mletju v polnozrnato moko ne odstranjujemo. Veliko potrošnikov povprašuje po tovrstnih izdelkih, vendar si obenem želijo tradicionalne izdelke, ki niso bili proizvedeni iz konvencionalnega žita v industrijskih postopkih mletja in peke, kar zopet lahko dodatno vpliva na tveganje. Industrijski pekovski izdelki so obremenjeni z raznimi dodatki (konzervansi, belila, arome, barvila, vlažila, antioksidanti ipd.), kar ljudi odvrača od prepričanja, da so zdravju koristni. Takšno razmišljanje je seveda priložnost za pridelovalce žit in za manjše neindustrijske pekarne, da ponudijo izdelke pridobljene na tradicionalne načine in tako pridejo do dodatnega vira zaslužka. Industrijsko predelavo žit navadno spremljajo s številnimi analizami za dokazovanje mikrobiološke neoporečnosti in za zagotavljanje skladnosti s predpisi o varni hrani. Pri neindustrijskih postopkih priprave izdelkov iz žit na nivoju kmetij in na nivoju mini pekarn pa ni možno izvajati vseh aktivnosti za spremljanje skladnosti s predpisi o varni hrani (stroškovni vidik analiz). Postavlja se vprašanje, ali so potrošniki tradicionalnih prehranskih artiklov iz krušnih žit GLAS OBČINE 2013 kmetijstvo in gospodarstvo zaradi tega lahko izpostavljeni tveganjem, ki jih povzročajo fuzarijski mikotoksini. Posebej to velja za skupino potrošnikov, ki kupujejo pšenično zrnje in doma sami pripravljajo polnozrnato moko ter izdelke iz nje. Sistematičnih analiz tveganja za tovrstne potrošnike in tovrstne izdelke pri nas še nimamo. Za bolj natančne podrobnosti in rezultate pa vsekakor priporočam ogled disertacije. Koliko časa si porabil za pisanje doktorata? Za disertacijo kot celoto sem porabil dobra štiri leta, od tega okoli tri leta za poskuse, vrednotenje le-teh in pisanje znanstvenih člankov, ter dobro leto dni za pisanje in zagovor disertacije. Ker sem študiral ob delu, sem porabil malenkost več časa za dokončanje disertacije. Če bi bil zaposlen kot mladi raziskovalec, bi verjetno končal kako leto prej. Zanima me tvoje mnenje glede trenutnega stanja v kmetijstvu na ravni države in na ravni občine? Kakorkoli obračamo in gledamo, je opazen trend zmanjševanja v kmetijstvu. Tako števila kmetij, deleža aktivnega prebivalstva, ki se ukvarja s kmetovanjem, kot kmetijskih zemljišč v uporabi, skupnega števila živali … Opaziti pa je povečevanje povprečne velikosti kmetij in števila živali na živinorejskih kmetijah. Prav tako je zelo slaba izobrazbena in starostna struktura naših kmetovalcev. Dolgoročno pomembno vprašanje je, kaj je primernejše s stališča Slovenije, imeti npr. 3000 velikih, evropsko primerljivih kmetij, ali 70000 manjših kmetij, ki pa zagotavljajo obdelanost tudi manj primernih (hribovskih) površin, zagotavljajo kulturni izgled krajine, omogočajo poseljenost krajine, izvajajo razne nekmetijske dejavnosti … Trenutno smo v fazi aktivne izdelave in sprejemanja raznih programskih dokumentov za finančni okvir EU 2014–2020. Smernice razvoja kmetijstva bodo nakazane tudi v nekaterih dokumentih in kogar to zanima, si bo lahko ogledal, kaj so delovne skupine pripravile. Tu moram omeniti, da so na javni predstavitvi osnutka Programa razvoja podeželja in v razpravi po predstavitvi svoje vizije kmetijstva povedali svoje mnenje vsi, samo kmetje ne. Vsa mogoča društva in civilne iniciative bi rade usmerjale kmetijstvo, tisti, ki pa dejansko dela in živi od kmetijstva, pa je bil na tej razpravi bolj v ozadju. Spomnim se še ministra za kmetijstvo, ki je še pred nekaj leti nazaj trdil, da SloveGLAS OBČINE 2013 nija ne potrebuje svojega kmetijstva, kajti velika Evropska unija nam je sposobna vse ponuditi po nižji ceni, kot smo sposobni pridelati doma. No, časi so se menjali in pokazala se je tudi zmota takega mišljenja. Veseli me, da je trenutno na čelu Ministrstva za kmetijstvo in okolje sposoben človek, ki zna in dela za slovensko kmetijstvo. Kaj so prednosti in kaj pomanjkljivosti na področju kmetijstva v naši Občini? Na žalost ne poznam tako podrobno kmetijstva v Občini, da bi lahko na veliko razpravljal o prednostih in slabostih. To vprašanje je mogoče bolj primerno za kmetijsko svetovalno službo, ki deluje na tem področju. Če vseeno vsaj malo poskusim odgovoriti na zastavljeno vprašanje, kot prednost vidim že samo lokacijo. Nahajamo se v ravninskem delu Slovenije in obdelujemo kvalitetna ter bogata tla. Torej imamo že v sami osnovi dobre pogoje za kmetovanje. Imamo različne možnosti nabave ter prodaje v neposredni bližini, zadružna dejavnost je prav tako zelo močno zastopana. Naša občina sodi med najbolj razvite v Sloveniji, večina občine bo imela v kratkem urejeno kanalizacijo, začela se bodo dela na pomurskem vodo- prodajnih cen. Slabost je tudi v slabem povezovanju in nesodelovanju. Velika nevarnost se skriva tudi v postopnem zakisanju tal. Pomurska tla so ena izmed bolj kislih področij v Sloveniji in kot taka že limitirajoč dejavnik v pridelavi. Trenutno moderna besedna zveza so kratke lokalne verige. Na tem področju bomo morali več storiti tudi v občini. Velika nevarnost je tudi slabša finančna sposobnost večine kmetov, kar pa je rezultat vsesplošne krize v vseh sektorjih. Na to vprašanje bi gotovo boljše znali odgovoriti kmetijski svetovalci na tem področju. Na Občini se trudimo pomagati kmetijstvu, kolikor nam to zakonodaja in proračun dopuščata. Tako letos v Pomurju uvajamo novost, to je svetovanje in izobraževanje na področju gnojenja in analize tal za kmetovalce iz Občine Križevci. Uspelo nam je ohraniti sredstva za sofinanciranje zavarovalnih premij, prav tako spodbujamo društveno dejavnost, ki je ravno na področju kmetijstva najbolj zastopana in tudi najbolj uspešna. Za delovanje društev se bomo v bodoče potrudili povečati sredstva. Uspešno črpamo sredstva iz raznih evropskih skladov, ki so namenjena razvoju in zmanjševanju razlik. Pripravili smo novi pravilnik o kmetijstvu vodu oziroma sistemu C, imamo dostop do hitrih telekomunikacijskih omrežij ... Imamo dobro razvito društveno in kulturno dejavnost, imamo odlično osnovno šolo z vrtcem, kvaliteta življenja v občini je zelo visoka. Imamo uspešne kmetije, ki so pridobile evropska sredstva in postavile moderne objekte za proizvodnjo in ki dokazujejo, da se da pridobivati sredstva iz EU. Če se osredotočim bolj na primarno kmetijsko proizvodnjo, je slabost sezonska tržna odvisnost od odkupovalcev. Kmetje večinoma nimajo dovolj velikih skladiščnih prostorov in so odvisni od trenutnih in razvoju podeželja v Občini Križevci, ki ga bomo z majhnimi popravki lahko uporabili v novem finančnem okvirju 2014–2020. Veliko sredstev namenjamo čiščenju jarkov in gramoziranju poljskih ter gozdnih cest, kjer odlično sodelujemo z odborom za komunalo. Razmišljamo o sofinanciranju tečajev za ravnanje s fitofarmacevtskimi sredstvi, tečajev in izpitov za ravnanje z motorno žago itd. Župan ima med drugim tudi odlične načrte za biomasni center v naši občini. Pereč problem mi predstavlja zakisanje tal, kjer aktivno iščem rešitve, kako bi občine lahko pomagale kmetovalcem. Zakonodaja na 13 kmetijstvo in gospodarstvo tem področju je zelo stroga in tega ne omogoča, razen v postopku agromelioracij. Upam, da mi bo do konca trajanja svetniškega mandata uspelo pripraviti neka izhodišča tudi na tem področju in da bo moj naslednik poskušal nadaljevati delo na tem področju. Z dr. Rokom Miheličem iz Biotehnične fakultete v Ljubljani pripravljava tudi pilotni projekt s tega področja. Kljub zmanjševanju prihodkov na ravni občine nam je v odboru za kmetijstvo uspelo z dobrim načrtom dela celo povečati sredstva, ki jih Občina namenja za kmetijstvo. Na tem mestu se zahvaljujem županu, mag. Branku Belecu, za odlično sodelovanje. V množičnih medijih poslušamo in prebiramo o trenutno visoki stopnji brezposelnosti izobraženih mladih in begu možganov predvsem višje izobraženih mladih v tujino. Kaj meniš o trditvi, da bolj kot si izobražen, manj imaš možnosti za delo v Sloveniji? Odvisno od smeri, ki si jo študiral. Ponekod je pomanjkanje visoko šolanega kadra in je zaposljivost dobra. Na naši fakulteti smo bili v podiplomski študij vpisani samo trije, od tega sva ga zaključila dva in oba imava zaposlitev, kar pa še ne pomeni, da na tej smeri ni težav z zaposlitvijo. Verjetno pa je na drugih področjih (mogoče ekonomija ipd.) še težje pridobiti službo z višjo izobrazbo. Opazil sem, da večina ljudi, ki se odloči za tak študij, že ima zaposlitev (ali pa študirajo kot mladi raziskovalci), ker je ta študij plačljiv. Bolj kot v tujino sem opazil beg visoko šolanega kadra v Ljubljano, lahko pa se seveda motim. Priznam, da je tujina za mlade ljudi iz nekaterih vidikov privlačnejša kot Slovenija. Ne razumem države, ki razpisuje prosta mesta za študente in jih izobrazi, kljub temu da ve, da jim ne more zagotoviti delovnega mesta. Obenem pa ima programe, ki imajo pomanjkanje vpisa in je zaposljivost visoka. Evropska unija bo prav iz razloga zmanjševanja nezaposlenosti med mladimi s svojim programom dodala ciljni »Program zaposlovanja mladih« s proračunom okoli šest milijard evrov oziroma osem milijard s prerazporeditvijo, od katerih si Slovenija lahko obeta okoli deset milijonov evrov sredstev. V kolikor bomo znali ta sredstva koristno uporabiti, bomo lahko zadržali del teh ljudi doma. Si sam kdaj razmišljal o delu v tujini? Imel sem kar nekaj ponudb. Pri Evropski komisiji sem registriran v njihovi bazi ek- 14 spertov in vsake toliko časa dobim ponudbo za delo v tujini. Prav tako sem v prejšnji službi dobil ponudbo, da bi lahko šel v nekatere manj razvite države (Kazahstan, Nigerija …), kjer bi pomagali njihovim vladam in ministrstvom pri moderniza- ciji kmetijstva. Sedaj aktivno sodelujem z Ministrstvom za zunanje zadeve, kjer se ustanavlja koalicija potencialnih slovenskih ekspertov in podjetij, ki bi svoje znanje in storitve ponudili v MENA regiji (Bližnji vzhod in severna Afrika). Na voljo je veliko denarja iz različnih skladov za razvoj teh območij in zakaj ne bi tudi naša podjetja dobila delček tega. Osebno pa me tujina ne zanima. Sem jo (in jo še verjetno nekaj časa bom) z različnimi ansambli prehodil po dolgem in širokem in vam povem, da drugod tudi ni vse tako lepo kot se zdi na prvi pogled. V prihodnosti nameravam prevzeti kmetijo od staršev in nadaljevati njen razvoj. Kako dolgo delaš že na Inštitutu za ekološki inženiring v Mariboru? Kaj zajema tvoje delovno mesto? Na IEI sem zaposlen približno leto dni, pred to službo pa sem bil zaposlen na Kmetijsko gozdarskem zavodu Maribor kot svetovalec za poljedelstvo skupaj z Dragico Zadravec. Ker gre za zasebno podjetje, ki je večinoma financirano na tržišču, v njem ni take jasne delitve delovnih mest. V osnovi sem namestnik vodje raziskovalnega oddelka IEI, kjer koordiniram in nadziram delo raziskovalcev, sem tudi nosilec delovnega področja rabe tal. Moje delovno mesto je bolj statično in kot tako mogoče manj zanimivo za marsikoga, saj veliko časa preživim za računalnikom ob pisanju raznih poročil in analiz, spremljanju razpisov, novic, pisanju prijav na razpise, pisanju ponudb in raznih strategij ... Mnogo je tudi sestankov z raznimi skupinami in ljudmi z različnih področij, kjer iščemo nove ideje za prijavo projektov in medsebojno sodelovanje. V novi finančni perspektivi bomo s partnerji oddajali Evropski komisiji kar nekaj projektov in ti dokumenti so sedaj v fazah priprave. Med drugim sodelujem tudi v mednarodnem projektu MURMAN (teritorialno sodelovanje Slovenija–Avstrija), sem član uredniškega odboru revije Ekolist, ki jo izdaja naše podjetje, administrator znanstvenega združenja BIVOTA ... Za vse, ki še niso slišali za omenjeni inštitut, kako bi ga predstavil v nekaj stavkih? Podjetje IEI je eno izmed najbolj renomiranih in spoštovanih podjetij v tem delu Evrope na področjih načrtovanja, projektiranja in inženiringa oskrbe z vodo, čistilnih naprav, kanalizacijskih sistemov, ravnanja z odpadki ter hidrogeologije in rabe tal. Naše reference obsegajo vse večje projekte v Sloveniji na teh področjih v zadnjih letih. Med drugim smo med večjimi projekti na našem območju projektirali CEROP Puconci, Pomurski vodovodni sistem C, čistilne naprave v Ljutomeru, Gornji Radgoni, Murski Soboti, Mariboru itd. Med drugimi projekti smo pravkar od Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo prejeli pozitivno odločbo o izpeljavi projekta »Ureditev poplavne varnosti na območju zgornje in spodnje Drave«, kjer se še verjetno vsi spomnimo posledic lanskoletnih poplav. V zadnjem času se intenzivno posvečamo tudi raziskovalnemu delu in sodelovanju z različnimi raziskovalnimi zavodi, s katerimi skupaj prijavljamo raziskovalne projekte. Za vse dodatne podrobnosti in več informacij vas vabim, da obiščete spletno stran www.iei.si. Andreja Kurbos Foto: osebni arhiv GLAS OBČINE 2013 strokovni kotiček Ali jemljemo preveč zdravil? Kaj je klinična farmacija in kje je njeno mesto? V Sloveniji narašča poraba zdravil in prebivalstvo se stara. Ljudje jemljejo posledično vedno več zdravil. Vsakdo za svojo bolezen seveda zdravilo potrebuje, vendar zlasti pri preveliki količini zdravil prihaja do bolj pogostih neželenih učinkov in zapletov, ki so posledica interakcij med zdravili. Posledično je zavedanje ljudi o tej problematiki v zadnjih letih čedalje večje in vprašanje »Ali je moja kombinacija zdravil najbolj ustrezna zame?« postaja vedno bolj pomembno. Zaradi velike količine zdravil, ogromno novih zdravil na tržišču, širjenja znanja na tem področju in ekonomskega vidika zdravljenja je potreba po multidisciplinarnem pristopu do bolnika vedno bolj v ospredju. Na tem mestu ima svojo vlogo klinična farmacija, veja farmacije, ki zagotavlja varno in učinkovito uporabo in porabo zdravil pri bolnikih. Iz tega sledi, da je klinični farmacevt eden izmed zdravstvenih specialistov, ki ga zdravnik ali bolnik lahko konzultirata o težavah, ki so povezane z veliko količino zdravil (t. i. polifarmacijo). Smoter vseh vpletenih je seveda najbolj varno in učinkovito zdravljenje z zdravili bolnika, ki je z multidisciplinarnim pristopom in vključitvijo kliničnega farmacevta dosežena. Mesto kliničnega farmacevta je torej ob bolniku (gr. kline-postelja). V preteklosti ta veja farmacije ni bila zastopana v Sloveniji, je pa sunkovit razvoj dosegla v zadnjih desetih in predvsem v petih letih. V nekaterih državah (npr. ZDA in Velika Britanija) klinični farmacevti s posebno vejo specializacije lahko predpisujejo zdravila. V Sloveniji dolga stoletja deluje lekarniška farmacija, ki pa ni ob bolniku v ambulanti in na oddelku bolnišnic, kjer je mesto klinične farmacije. Klinični farmacevt vedno oceni sposobnost bolnika za jemanje zdravila in morebitne vplive prehrane, navad, okvar ledvic in jeter ter ostalega na delovanje zdravila in njegovo varnost. Pri bolnikih glede na indikacije in interakcije predlaga morebitno zamenjavo terapije zdravniku in/ali bolniku, zato je dobro sodelovanje med osebnim zdravnikom bolnika in kliničnim farmacevtom nujno potrebno za doseganje najbolj optimalne terapije z zdravili za bolnika. Zdravnik diagnosticira in predpiše zdravilo. Bolniki veliko dobivajo zdravila pri različnih specialistih. Me- GLAS OBČINE 2013 sto kliničnega farmacevta je najbolj pomembno v primerih, ko bolniki prejemajo ogromno zdravil od različnih specialistov. Drugo pomembno področje so stranski učinki zdravil, danes jih imenujemo neželeni učinki zdravil. Vsako zdravilo ima neželene učinke, ki se pri določenih bolnikih izrazijo, pri nekaterih pa ne. Bolnik praviloma dobi zdravilo za določeno bolezen in ob pojavu neželenih učinkov je zdravnik pred dilemo, ali zdravilo zamenjati. Na tem mestu je vloga kliničnega farmacevta, h kateremu zdravnik lahko napoti bolnika, da s poznavanjem obsežnih natančnih mehanizmov delovanja in študij oceni verjetnost povezave neželenega učinka z zdravilom ter predlaga morebitno alternativo. Na tem mestu je varnost bolnika povečana. Tretji pomemben del dela kliničnega farmacevta je stroškovno učinkovito zdravljenje. To je del klinične farmacije, ki raziskuje, kako z enako vsoto denarja bolj učinkovito zdraviti. To področje je čedalje bolj pomembno v Evropi in lahko pričakujemo podoben trend tudi v Sloveniji. V tem primeru bolnik ni nič na slabšem, ampak dobi zdravilo, ki je enako ali bolj učinkovito, a je cenejše. Če ni bolj stroškovno učinkovite alternative, se le-ta seveda ne predlaga. Zaradi čedalje manj denarja v zdravstvu lahko v bodoče pričakujemo še več aktivnosti na tem področju, saj vsi skupaj moramo strmeti k manjši porabi, če smo enako ali bolj učinkoviti. Ali so kombinacije zdravil in njihovo število problem? Pri bolnikih, ki jemljejo pet zdravil hkrati, se mogoče interakcije med zdravili izrazijo pri 50 % bolnikih, pri tistih, ki jemljejo osem zdravil hkrati, se potencialne interakcije pojavijo pri 100 % bolnikih. Klinično pomembne interakcije se pojavijo pri 20 % teh bolnikov in te so dejansko pomembne. Štiri od pet ljudi, starejših od 75 let, jemljejo zdravila, 36 % jih prejema štiri ali več zdravil hkrati. Približno 50 % zdravil ti bolniki ne jemljejo, kot jim je predpisano. Nekatera zdravila, ki se pogosto predpisujejo starostnikom, so problematična in prihaja do težav, povezanih z njimi, 5–17 % vseh hospitalizacij je zaradi neustreznega zdravljenja z zdravili. Kako izboljšati sodelovanje pri zdravljenju? Vsekakor je potrebno, da vsak bolnik pozna vsa svoja zdravila, tako po imenu zdravila kot ime učinkovine. Potrebno je svojega farmacevta in zdravnika natančno vprašati, kako se zdravilo jemlje, saj je to prvi pomemben del, ki lahko pelje k uspešni ali neuspešni terapiji z zdravili. Nujno je, da bolnik zaupa svojemu zdravniku, a tudi, da povpraša o svojih zdravilih in diagnozah, za katere je prejel zdravila. Še vedno se namreč dogaja, da bolniki, kljub desetletnemu jemanju, ne vedo, katera zdravila jemljejo vsakodnevno. Če so kakšne težave z zdravili ali veliko količino zdravil, je priporočljivo, da bolnik zaprosi svojega zdravnika za preglede pri kliničnem farmacevtu. Trenutno imajo klinični farmacevti ambulante v zdravstvenih domovih v Pomurju in možno je naročilo preko osebnega zdravnika, ki potem oceni izvid kliničnega farmacevta. Imamo zelo dobro sodelovanje na relaciji osebni zdravnik-bolnik-klinični farmacevt, ki zagotavlja varno in učinkovito zdravljenje z zdravili za bolnike. Matej Štuhec O avtorju Avtor je magister farmacije, doktorand klinične farmacije, s tega področja je v zadnjem letu objavil več kot deset znanstvenih člankov v svetovnih medicinskih revijah, med drugim dva znanstvena članka v priznani ameriški reviji General Hospital Psychiatry. Največ se ukvarja z neželenimi učinki zdravil, optimizacijo terapije z vključitvijo kliničnega farmacevta v proces zdravljenja z zdravili, stroškovno-učinkovitim zdravljenjem in bolniki, ki prejemajo veliko zdravil hkrati. V zadnjem letu je predaval o tej temi na zdravniških in farmacevtskih kongresih. Sodeluje pri predavanjih na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani, deluje pa tudi v bolnišnici in ambulanti kot klinični farmacevt. Andreja Kurbos 15 strokovni kotiček Otroci in šport Kako pripraviti otroke do gibanja? Odgovor na to vprašanje nam je podala naša nekdanja občanka Saša Vrbnjak, ki je že petnajst let zaposlena kot profesorica športne vzgoje na Gimnaziji Franca Miklošiča v Ljutomeru. Diplomirala je na Fakulteti za šport v Ljubljani, kjer je 1. marca 2012 uspešno zagovarjala doktorsko disertacijo na temo Analiza strategij reševanja konfliktnih situacij pri športni vzgoji ter njihova povezanost s stili vodenja in čustveno inteligentnostjo učitelja ter postala doktorica kinezioloških znanosti. Andreja Kurbos Šport v šoli je za večino otrok edina fizična aktivnost Ukvarjanje s športom je odlična naložba za zdrav in aktiven način življenja. Redna telesna dejavnost je za zdravje in kakovost življenja v vseh starostnih obdobjih neprecenljivega pomena. Ugodno vpliva tako na fizično kot tudi na duševno, čustveno, osebno, družbeno in duhovno zdravje. Redna telesna aktivnost se oblikuje pod vplivom izkušenj in življenjskih razmer od ranega otroštva dalje. Na oblikovanje življenjskega sloga pomembno vplivajo obnašanje staršev in ožje družinske razmere, pa tudi izobraževanje, zdravstveno varstvo ter drugi socialni in okoljski dejavniki. Življenjski slog je sicer odvisen od posameznika, vendar ga pomembno določa tudi okolje, v katerem posameznik živi. Zato je pomembno, da starši, učitelji, vzgojitelji, trenerji, zdravstveni delavci in drugi spodbujamo otroke ter mladostnike k raznovrstnim oblikam telesne dejavnosti, da bo le-ta postala del njihovega vsakdanjika. Žal današnji hiter in napreden tempo življenja narekuje ravno obratno pot. Čeprav se otroci, takoj ko shodijo, gibajo že zaradi same naravne potrebe po gibanju, tečejo, se podijo in igrajo do zadnjih atomov moči, moč televizije in računalnikov začne dokaj hitro kazati svoj vpliv in želja po fizični aktivnosti postopoma izginja. Raziskave kažejo, da se danes triletnik v razvitem svetu izpostavlja le tretjini napora, ki ga zdravniki priporočajo za njegovo starost. Po tem starostnem obdobju se 16 stanje samo še slabša. Toda, kako pripraviti otroka do tega, da se bo gibal sam v prostem času? Sodobno življenje gibanju otrok res ni najbolj naklonjeno. Komunikacija med otroki zunaj šolskih klopi je danes v veliki meri omejena na klepetanje preko spleta, igranje računalniških igric in gledanje televizije. Danes so se otroci prisiljeni gibati samo toliko, kolikor to od njih zahteva šola. Zato je šolska športna vzgoja za veliko otrok edina športna dejavnost. Učitelji športne vzgoje imamo tako pomembno vlogo v življenju otroka, saj mu poskušamo šport približati, mu ga predstaviti ter mu ga »vcepiti« v njegov vsakdanjik. Skozi športno vzgojo in šport nasploh se otroci igraje naučijo veliko stvari: razvijajo vztrajnost in potrpežljivost, naučijo se postavljanja ciljev, naučijo se zmagovati in prenašati poraze, pridobivajo določene vrednote, krepijo samopodobo, samozavest, postajajo socialno zrela bitja, skratka pridobivajo lastnosti, ki jim bodo v prihodnjem, tako v osebnem kot poklicnem življenju, še kako koristila. Današnji tempo življenja poleg znanja zahteva tudi človeka z dobro telesno pripravljenostjo, če želi uspeti in vzdržati vse napore in pritiske. Lahko bi rekli, da je naloga učitelja športne vzgoje pripraviti mladega človeka prav na kasnejše osebno življenje v prostem času, od katerega je odvisna uspešna poklicna pot. Seveda se vzgoja otrok v šport začne najprej v primarni družbeni skupini, v dru- žini. Starši so tisti, ki imajo največji vpliv na otroka. Od rojstva dalje mu privzgajajo vrednote, ki jih otrok ponotranji. Če so te vrednote povezane z veseljem do gibanja kot takega, je velika verjetnost, da se jih bo otrok oprijel in jim sledil tudi takrat, ko bo do konca razvil svojo samostojnost. Poleg staršev, vzgojiteljev, učiteljev odigrajo pomembno vlogo tudi vzorniki. Čas odraščanja je čas iskanja vzornikov. Športna igrišča, na katerih se odvijajo prave drame, z zmagovalci in poraženci, napetim dogajanjem in nenehnimi preobrati, so kot nalašč. Posebej dandanes, ko s pomočjo televizije zlahka spremljamo večino največjih športnih dogodkov, vključno z zakulisnim dogajanjem in osebnimi portreti sodelujočih. Športniki tako pogosto postanejo pravi vzorniki, posledično tako mnogi otroci začutijo željo po lastni udeležbi. Ne pozabimo torej, da zgledi »vlečejo«, pa najsi bodo to vrhunski športniki, starši, vzgojiteljica v vrtcu ali učitelj športne vzgoje. Gibanje je osnovna človekova potreba. Redno in zadostno gibanje posamezniku prinaša vrsto pozitivnih koristi skozi vsa starostna obdobja, med drugim varuje in krepi človekovo zdravje, tako telesno kot duševno. Saša Vrbnjak Foto: Boštjan Kalamar GLAS OBČINE 2013 iz naših vasi Za preselitev v Veliko Britanijo je bilo potrebno veliko korajže Andrej Farkaš iz Vučje vasi od julija 2011 živi in dela v Brightonu, v Veliki Britaniji, za katero meni, da je zelo odprta država, kar se tiče priseljevanja tujcev. Za ta korak se je odločil zaradi želje po izobraževanju, saj verjame, da zlato pravilo več znaš, več veljaš, še kako drži. Vpisal se je na tečaj angleškega jezika v Ljubljani. Dva- do triurni tedenski tečaj, ki ni poceni, mu ni kaj prida pripomogel pri njegovem sporazumevanju v angleškem jeziku. Rešitev je videl v preselitvi v tujino. Ko si enkrat tam, nimaš druge izbire, prisiljen si komunicirati v jeziku države, v kateri živiš. O selitvi, ki mu je v začetku predstavljala veliko uganko, je začel razmišljati ob vstopu v leto 2011, čeprav takrat še ni vedel, kdaj in kako jo bo dejansko izpeljal. Najprej je začel raziskovati in brskati po informacijah na internetu. Prve mesece je obiskoval British Study Centres, kjer si je pridobil določena znanja angleškega jezika, poiskal pa si je tudi službo. Njegova želja je bila opravljati poklic kuharja in natakarja, zato se je po osnovni šoli odločil nadaljevati šolanje na Srednji gostinski šoli v Radencih. Med šo- lanjem je obvezno prakso in počitniško delo preko študentskega servisa opravljal v Termah Banovci. Pri dvajsetih letih se je preselil v Ljubljano in se zaposlil kot natakar v restavraciji. Čez leta, ko si je pridobil zadostne izkušnje in nova znanja, je začel udejanjati tudi odločitev o preselitvi v tujino. Sedaj ima urejeno stalno prebivališče v Veliki Britaniji, kar si je uredil po končanem trimesečnem izobraževanju, saj mu je tako vse skupaj veliko lažje, a je še vedno državljan Republike Slovenije, čeprav ni več rezident le-te. V Brightonu, mestu ob morju na jugu Velike Britanije, živi preko dvaindvajset tisoč študentov. Vsako leto ga obišče okoli osem milijonov turistov, kar mestece uvr- GLAS OBČINE 2013 šča med deset najbolj obiskanih obmorskih mest v Veliki Britaniji, kjer je veliko različnih narodnosti – od Špancev, Italijanov, Slovakov, Čehov, Turkov, Kitajcev … Glede na raznolikost prebivalstva je tudi izbira hrane večja, a se ljudje prehranjujejo zelo nezdravo. Veliko je restavracij s hitro prehrano, tudi na policah supermarketov je večja izbira že pripravljene hrane. Ob tem se pošali, da izbira za poklic kuhar- ja niti ni bila tako slaba. Najbolj pogreša druženje ob kavici in domače, čeprav se slišijo oziroma so v kontaktu preko družbenih omrežij kot sta Skype in Facebook. Veseli se, da ga bosta letos obiskali sestra in nečakinja. Kako posameznik dobi delo v Veliki Britaniji? Andrej predlaga, da v kolikor ima posameznik možnost in želi delati tam, naj najprej začne pošiljati prošnje in CV (curriculum vitae) oziroma življenjepise kar preko e-pošte in se dogovarjati za razgovore, preden se preseli tja. Meni, da je naša država zelo majhna in neprepoznavna, kar je določena pomanjkljivost, zaradi česar nam je mogoče težje dobiti delo. Dodal je, da pri zaposlovanju ni imel posebnih težav, a je treba poudariti, da tudi njegova služba ni prišla sama od sebe. Po različnih podjetjih je razposlal okoli trideset prošenj, od katerih je dobil le en odgovor in povabilo na razgovor. Ta je bil uspešen in za isto podjetje dela zdaj že dve leti. V letošnjem letu so odprli nov lokal, kjer je zaposlen kot manager lokala. Delo, ki ga opravlja, mu veliko pomeni, glede plačila je zadovoljen. Zadošča mu za redne stroške, kot so stanovanje, hrana, obleka in tudi za dopust, ki si ga rad privošči. Poudari, da bi bilo v Londonu plačilo večje, a bi bili ostali stroški večji, kar je podobno kot pri nas, če primerjamo življenje v Ljubljani ali v Prlekiji. Vse ima svoje prednosti in slabosti. Poudaril je, da bi kot prednost štel to, da niti enega centa v tujini ni dobil plačanega na roke, saj je plačilna disciplina odlično urejena. Vsa plačila so bila izvedena preko bančnih računov, kar pa težko reče za Slovenijo. Tudi samo spoštovanje poklica kuhar oziroma natakar je v tujini večje. Za delo v tujini se odloči vse več mladih. Pozna veliko prijateljev iz različnih koncev Slovenije, ki so se preselili in delajo v Nemčiji, Švici, Kanadi in Avstraliji. Zaposleni so v gostinstvu, ekonomiji, farmaciji … Eden od razlogov je sigurno ta, da v Sloveniji niso dobili zaposlitve, druge razloge je mogoče iskati v želji in pridobivanju čim več različnih izkušenj, po potovanjih in boljšem načinu življenja. Andreja Kurbos Foto: Craig Butcher 17 iz naših vasi Letos že pete tradicionalne mednarodne kasaške dirke 18 V nedeljo, 14. julija 2013, so se na hipodromu za Gostilno Zorko že petič zapovrstjo odvile kasaške dirke. Nastopili so kasači iz Občine Križevci ter konji, ki imajo »stalno prebivališče« v Križevcih, a so vpisani v italijanski register. V prvi dirki so se številnemu občinstvu prvič v letošnjem letu predstavili naraščajniki, dveletni kasači. Slavil je Chili Hot I na vajetih izkušenega Andreja Antolina. V drugi dirki so se štiri dame pomerile v »kasu pod sedlom«. Na veselje mnogih navijačev sta dirko dobila Maja Vogrinec in štirinajstletni Inter iz hleva Dušana Zorka, drugi je bil Apofis z Darjo Antolin, tretja sta skozi cilj prikasala Davos MS in Nina Pirc, na četrto mesto pa sta se uvrstili italijanska kobila Nester Photo in zmagovalka letošnjega slovenskega šampionata Alenka Pirc. Zmaga Interja s prijetnim presenečenjem. Na štart sta se ob bok postavila dedek in vnuk: Danijel in Rok Heric. V napeti dirki, izenačeni do ciljne črte, je dvanajstletni fantič s kobilo Fortuno HD ugnal prekaljenega lisjaka hipodromskih stez ter s tem dosežkom neuradno postal najmlajši zmagovalec kasaških dirk. Letošnje dirke v Križevcih bomo kasaški zanesenjaki pomnili tudi kot dan, ko se je od kasaškega dogajanja poslovil Inter. Mirne duše mu lahko rečemo kar slovenska kasaška legenda. Štirinajstletnik, vzrejen v hlevu Mirka Šonaje iz Veržeja, enega najuspešnejših rejcev pri nas, je v svojih sto oseminštiridesetih štartih doma in v tujini nanizal sedeminštirideset zmag, petintrideset drugih ter sedemnajst tretjih mest. Do sedaj je edini konj, ki mu je uspelo zaslužiti več kot 62000 evrov, prav tako je tudi je bila obenem tudi njegova zadnja, saj se je s tem nastopom tudi uradno poslovil od kasaške kariere. V tretji dirki sta slavila štiriletni žrebec Lero B in Jernej Slavič, zmago v četrti dirki, ki je bila tudi najhitrejša, je odnesel Rambo z voznikom Branetom Seršenom ml. Tesno za petami sta mu sledila letošnji derbist Lucky Boy in Mario Moleh. V peti dirki je slavil Ares M, prav tako letošnji derbist, druga je bila Prenda, na tretje mesto pa se je uvrstila Perlina, ki je letos na slovenskih hipodromih slavila že trikrat. Šesta dirka, imenovana tudi dvoboj generacij, je postregla edini, ki je v svoji karieri kar trikrat odtekel derby, življenjsko dirko vsakega konja, in sicer v Ljutomeru, Ljubljani in Bratislavi. Inter se je poslovil v svojem značilnem slogu kot zmagovalec. Tako se ga bomo tudi spominjali. V kasaškem športu je postavil mejnike, ki jih bo njegovim naslednikom težko doseči in preseči. A prišel je čas za nove šampione. In če bo kanček sreče, se bo nova legenda začela ponovno pisati nekje na prostranih pašnikih križevske občine. Ana Šonaja GLAS OBČINE 2013 iz naših vasi 120-letnica PGD Kokoriči Prostovoljno gasilsko društvo Kokoriči je ob obnovljenem gasilskem domu v Kokoričih pripravilo svečano proslavo ob praznovanju 120-letnice delovanja društva. Daljnega leta 1893 so ustanovili društvo pod geslom »Kdor trpi, ne vprašamo, kje gori, pomagamo«. Od takrat naprej društvo deluje na tak način, zgledno in požrtvovalno. PGD Kokoriči združuje dve vasi: Kokoriče in Berkovske Preloge. Ti dve majhni vasi imata zgolj dvainpetdeset hišnih številk, toda ker je gasilstvo tu del vsake hiše, društvo šteje kar sto sedeminšestdeset članov. Proslava ob jubileju društva se je pričela s sprejemom gostov in gasilcev ter se zapela mlada glasbenica Anita Kralj, njej pa je sledil uvodni govor predsednice društva Jožefe Vrbančič. Zbrane so nagovorili tudi namestnik generalnega direktorja Uprave Republike Slovenije za nadaljevala z mimohodom gasilcev in praporščakov. V uradnem delu je himno zaščito in reševanje Branko Dervodel, častni predsednik Gasilske zveze Slovenije Ernest Eöry in župan mag. Branko Belec. Predsednica PGD Kokoriči je podelila priznanja in zahvale nagrajencem. PGD Maribor mesto je PGD Kokoriči podelilo priznanje ob obletnici. Prejeli so še priznanje Civilne zaščite Slovenije, Srebrno plaketo Gasilske zveze Slovenije in priznanje Gasilske zveze Križevci. Podelili so gasilska odlikovanja zaslužnim članom društva. Po končani uradni slovesnosti se je pričela zabava s srečelovom in z glasbo ansambla Svetlin. Helena Krajnc 120-letnica PGD Lukavci Prostovoljno gasilsko društvo Lukavci je praznovalo visoki jubilej, s svečano proslavo so zabeležili 120-letnico delovanja. V preteklosti je društvo zabeležilo veliko uspehov, danes so najbolj ponosni na prenovljeni vaško-gasilski dom, v katerega so vložili veliko truda in brez katerega si več ne morejo zamisliti uspešnega dela društva in družbenega dogajanja na vasi. Proslave ob jubileju so se med drugim udeležila pobratena društva iz Cezanjevcev, Šikol in Zbigovcev. Prisotnih je bilo več pomembnih gostov, med njimi tudi častni predsednik Gasilske zveze Sloveni- je Ernest Eöry, predsednik Gasilske zveze Križevci pri Ljutomeru Drago Rakuša, mag. Milan Lovrenčič, direktorica Doma Lukavci Stanka Vozlič ter župan mag. Branko Belec. Ti so nagovorili množico zbranih ter podelili številna priznanja zaslužnim gasilcem iz PGD Lukavci. Gasilska zveza Slovenije je PGD Lukavci ob jubileju podelila Srebrno plaketo, prejeli pa so tudi Zlati znak Civilne zaščite, plamenico od pobratenega PGD Cezanjevci ter priznanje Gasilske zveze Križevci. PGD Lukavci je plaketo podelilo podjetju Tondach d. o. o. ter PGD Cezanjevci za plodno in povezovalno sodelovanje. Za kulturni program so poskrbeli recitator Tim Nedeljko in Prleška godba na pihala veteranov Ljutomer. Kot se za tak dogodek spodobi, je kulturnemu programu sledil še zabavni del. Da se je zabavalo in plesalo še dolgo v noč, je poskrbel ansambel Sredenšek. Helena Krajnc GLAS OBČINE 2013 19 iz naših vasi Anketa o zdravju A vam je znan rek, če imaš zdravje imaš vse? Ko si bolan, ti vse materialne stvari postanejo nepomembne, želiš si le eno – biti zdrav. Koliko dejansko skrbimo za svoje zdravje in dobro počutje? Bi se strinjali, da velikokrat pozabimo nase oziroma se obnašamo precej nespoštljivo do svojega telesa? Za to lahko krivimo hiter življenjski tempo, stres, drugačen način življenja, kot so ga živele naše babice in dedki – večina naših izgovorov je, da nimamo časa jesti, nimamo časa za vadbo, sprostitev in uživanje. A je delo in vse naše obveznosti pomembnejše od nas samih? Imamo le eno življenje, eno telo, ki si zasluži, da lepo skrbimo zanj. Ministrstvo za zdravje je že leta 2001 naredilo raziskavo o zdravstvenem stanju Slovencev in podatki so že takrat bili zaskrbljujoči. Namreč povišani krvni tlak je že takrat imelo približno polovica odraslih, samo ena tretjina odraslih je imela holesterol v normalnih mejah, le polovica odraslih je imela krvni sladkor v normali, 54, 6% Slovencev je bilo pretežkih, da o razširjenosti raka ne bom izgubljala besed. Če bi imeli podatke za leto 2013, verjamem, da bi bila statistika še slabša. Če upoštevamo podatek, da smo Slovenci glede prekomerne teže na 13. mestu v svetu, se lahko zamislimo. A kaj, ko je navada železna srajca in slabe razvade je težko spremeniti. Glede na tematiko ankete sem za mnenje najprej povprašala zdravnico, ki dela v naši občini in zdravstveno osebje, farmacevtko v lekarni in nekaj občanov. Zanimal me je njihov pogled na zdravje, nadalje, ali imajo najpomembnejši obrok v dnevu – zajtrk, kako pomembna se jim zdi zdrava in uravnotežena prehrana (katere bolezni bi z njo lahko preprečili) in gibanje, kolikšen pomen, menijo, da imajo zdravniki pri tem, da pomagajo ljudem pri zdravem in uravnoteženem prehranjevanju, ali je lažje predpisati diete za katere vemo, da nam jih ponujajo na 1001 način in da nobena ne deluje, ali se strinjajo, da bi zdravstveno osebje moralo biti vzgled (kar se tiče zdravega načina življenja – veliko jih kadi in ima prekomerno telesno težo), v kolikšni meri ljudje uporabljajo prehranska dopolnila, katera in kdo jim svetuje pri njihovi uporabi, kolikšna je razširjenost uporabe zdravil, katera zdravila največ uporabljajo občani, ali so mnenja, da se pri nas izkorišča zdravstveni sistem, kakšen je njihov 20 pogled na razširjenost diabetesa tipa II … Jasminka Dukić, 52 let, Ljutomer, dr. medicine, specialistka splošne medicine Moj pogled na zdravje, menim, da se zelo razlikuje od pogleda večine ljudi. Ne glede na moj poklic sem zelo zgodaj imela pozitiven odnos do vsega, kar lahko dobro vpliva na um in telo in mi ni bilo težko tega vpeljati v vsakdan. Starši so mi povedali, da sta pri meni opažala sočutje do drugih, rada sem pomagala in negovala druge, posebej sem bila pazljiva na dajanje zdravil. V prvem razredu osnovne šole sem se odločila, da bom postala zdravnica in od takrat si nisem nikoli premislila ali bila v dvomih, da sem izbrala pravilno. Da lahko rečemo, da smo dobrega zdravja, je potrebno imeti harmonijo med telesnim in psihičnim počutjem. To je za vsako osebo drugače in ni univerzalnega „recepta“, kot bi si mi vsi želeli. Kar pomaga enemu, ne pomaga drugemu in zato so ljudje marsikdaj razočarani, ker jim ne pomaga tisto, kar je pomagalo sosedu, sorodniku. Če je posameznik motiviran, bo že sam, tudi brez zdravniškega nasveta, poiskal v dostopnih virih informacij, kako naj izboljša ali ohrani svoje dobro počutje in zdravje. Večinoma so to preverjene infor- nega stanja, ki privedeta do zadovoljstva, volje do dela, zmogljivosti planiranih obveznosti. Oseba se pri zdravi in uravnoteženi prehrani naj ne bi počutila lačno, utrujeno, nezadovoljno. Menim, da z zdravim prehranjevanjem lahko zmanjšamo dovzetnost za določene bolezni, predvsem bolezni presnove, a pomembna je tudi genska zasnova posameznika. Zajtrk je moj glavni dnevni obrok in zanj si vzamem čas. Zelo rada se ukvarjam s kuhanjem in mi ni težko sestaviti obrokov. Zajtrk res priporočam vsem osebam. Kar zadeva gibanje, verjamem, da je človek gibljivo bitje, zato telesna neaktivnost za njega ni naravno stanje, a je treba tudi pri telesni aktivnosti imeti mejo. Prava mera je, ko vas po opravljeni telesni dejavnosti ne bolijo ne mišice in ne sklepi, počutite se lahki, celo telo je prožno. Z ustreznim gibanjem se v telesu sprošča hormon, odgovoren za dobro počutje. Priporočam, da si vsak posameznik izbere obliko rekreacije, ki mu ponuja največ zadovoljstva. Zdravniki imamo lahko veliko vlogo pri motiviranju ljudi za drugačen, zdrav način življenja. Tudi v zdravstvu imamo predane ljudi z izrednimi osebnostnimi potezami, kot tudi povprečneže, ki si ne prizadevajo za več, kot je standard v poklicu. Občani macije in ne škodujejo ljudem. Vsebujejo nasvete za gibanje, telovadbo, prilagojeno starosti osebe, mediteransko prehrano, ki jo imamo za najbolj zdravo prehrano. Danes moramo vzeti v obzir tudi finančno plat, ki jo zahteva zdrav način življenja. Zdrava prehrana naj bi ugodno vplivala na ohranjanje telesne kondicije in psihič- se, koliko sem opazila, zelo radi poslužujejo prehranskih dopolnil. Priporočam jih pri deficitarni prehrani iz kakršnegakoli razloga, pri redni in raznoliki prehrani jih odsvetujem. Večina ljudi uživa prehranska dopolnila brez vednosti zdravnika. Vesela sem, če me pacienti glede uporabe le-teh povprašajo za nasvet. V dogovoru z ma- GLAS OBČINE 2013 iz naših vasi gistro Dobrilo Tomšič bova v naši lekarni uredili kotiček za svetovanje, ki naj bi z delom začel septembra. Na podlagi 28-letnih delovnih izkušenj sem prepričana, da pri nas ni izkoriščanja zdravstvenega sistema v negativnem smislu. Večina ljudi, dokler ne zboli, ne želi jemati zdravil. Bolj so motivirani za spremembo življenjskega sloga. Zato sem si zelo prizadevala pridobiti dodaten program, imenovan referenčna ambulanta, v preventivne namene v svoji ambulanti. Stekel je leta 2011. Namenjen je preprečevanju srčno-žilnih bolezni, sladkorne bolezni, bolezni prostate in kroničnih bolezni dihal. Izvaja ga zdravnik skupaj z diplomirano medicinsko sestro. Junija letos sem nabavila aparat za zgodnje odkrivanje žilnih bolezni, posebej pri najbolj ogroženih prebivalcih – sladkornih bolnikih in kadilcih. Sladkorna bolezen je gensko pogojena bolezen, kar pomeni, da ima posameznik v svojem genskem sestavu zapis za to bolezen že od rojstva. Ali jo bo razvil, je odvisno od zunanjih dejavnikov, ki smo jih že omenjali: nezdrava prehrana, premalo telesnega gibanja, stresno življenje, škodljive razvade (alkohol, kajenje). Pri mojih pacientih najbolj pogosto predpisujem zdravila proti zvišanemu krvnemu tlaku in sladkorni bolezni, kar je glede na starostno strukturo pričakovano. Tadeja Rožman, 25 let, Radomerje, tehnik zdravstvene nege Zdravje je največja vrednota vsakega posameznika. Dobro zdravje pomeni, da je posameznik v dobri psihični in fizični kondiciji, brez kakršne koli bolezni oziroma telesne okvare, ki bi vplivala na njegovo kvaliteto življenja. Posameznik lahko vpliva na dobro počutje in zdravje s pravilno uravnoteženo prehrana, redno telesno dejavnostjo (plavanjem, kolesarjenjem, hojo …), s preventivo, čim manj stresa, dobro voljo, druženjem in čim manj slabih razvad (alkohola, kajenja, drog). Zajtrkujem vsak dan. Zdrava in uravnotežena prehrana pomeni pravilno sestavljene obroke, uživanje veliko sadja, zelenjave, čim manj slabih maščob, sladkarij, bele moke, kave in alkohola. Z njo je mogoče preprečiti določene kardiovaskularne bolezni, sladkorno bolezen in bolezni gibalnega sistema. Zelo pomembno za naše zdravje je tudi gibanje. Tega je predvsem pri mladih premalo, posledica je lahko prekomerna debelost. Za dolgoročno zdravje je potrebno, da smo čim dlje aktivni. Zdravstveno osebje ima glede diet in zdravega prehranjevanja pri posaGLAS OBČINE 2013 meznikih zelo malo vpliva. Vsak se mora sam odločiti glede spremembe načina življenja, za kar je potrebno veliko volje in vztrajnosti. Drži, da bi moralo zdravstveno osebje biti vzor vsem, a če ima ta sam problem z zdravim načinom življenja, to ne more biti. Uporaba prehranskih dopolnil je do določene mere priporočljiva, v prevelikih količinah menim, da je škodljiva za zdravje in počutje. Preveč je reklam za prehranska dopolnila, ki niti ne izpolnjujejo standardov, vse več je ponaredkov. Zdravstveni sistem v Sloveniji je na robu preživetja. Največ zdravil se predpisuje za zdravljenje hipertenzije, vse več prebivalstva ima povišani krvni tlak, ne glede na starost. Po drugi strani pa za zavarovance v določenih situacijah niso dostopne storitve, ki bi jim bile potrebne za čimprejšnje okrevanje oziroma rehabilitacijo. Zaradi hitrega tempa smo ljudje pod neprestano napetostjo in obremenitvami, kar vodi v to, da se predpisuje veliko zdravil za holesterol, diabetes. Predvsem diabetes (bolezen iz hladilnika), kot jo imenujete, nastane zaradi pomanjkanja časa za pripravo hrane, nepravilno pripravljene hrane, nedostopnost zdrave prehrane (zaradi finančnega položaja), prenajedanja in premalo obrokov. Nataša Rojko, 26 let, Šalovci, dipl. medicinska sestra Zdravje je najpomembnejša vrednota. Če nisi zdrav, te tudi druge stvari v življenju ne osrečujejo, a se tega po navadi prepozno zavemo, ko zbolimo. Posameznik lahko za svoje zdravje in dobro počutje naredi največ z zdravim življenjskim slogom, gibanjem, (predvsem v naravi), ustrezno zdravo prehrano ter dobrimi medosebnimi odnosi. Zdrava in uravnotežena prehrana ima velik pomen na zdravje, pomeni uživanje vse hrane, vendar v normalnih količinah, čim več pa zelenjave in sadja, tudi kakšne slaščice občasno. Priznam, da le občasno zajtrkujem, ne vsak dan. Določene bolezni lahko preprečimo ali vsaj omilimo z ustrezno prehrano (npr. sladkorno bolezen in srčno-žilne bolezni), a ne vse. Res je tudi, da nobena dieta ne pomaga, če ne spremenimo celotnega načina prehranjevanja in pri tem vztrajamo, če dodamo še gibanje, pa še toliko bolje. Gibanje je bistvenega pomena za zdravje. Zdravstveni delavci imamo pri tem majhen vpliv, vsak posameznik se mora sam pri sebi odločiti za spremembo. Mogoče imajo večji vpliv zdravniki. Glede svojega načina življenja se vsak posameznik sam odloča. Nič nimam proti prehran- skim dopolnilom, ampak kot diplomirana medicinska sestra v referenčni ambulanti trdim, da je vseeno boljša zdrava hrana. Vem, da se kar nekaj ljudi poslužuje prehranskih dopolnil, ker s hrano ne zaužijejo dovolj vitaminov. Do sedaj nisem še nikomur priporočala nobenih prehranskih dopolnil. Izkušnje imam, da večina ljudi najprej poskusi z dieto in če se nič ne spremeni, sprejme zdravila. Nekateri pa ne morejo spremeniti prehranjevalnih navad in si raje pomagajo z zdravili. Res je, da zaradi slabega načina prehranjevanja dosti ljudi dobi sladkorno bolezen, tudi mladih, nekateri jo tudi podedujejo. Največ zdravil se predpisuje za arterijsko hipertenzijo in sladkorno bolezen. Dobrila Tomšič, 61 let, Križevci pri Ljutomeru, mag. farmacije Če imaš urejeno zdravo prehrano (poješ zadosti zelenjave, sadja, žitaric, oreščkov, uporabljaš olivno in bučno olje, vse v zmernih količinah) absolutno prehranskih dodatkov ni potrebno uživati. Res je, da sta v današnjem času onesnažena že zemlja in zrak, a tisto, kar imaš na vrtu in opereš, to je sigurno najbolj zdravo. Lju- dje podlegajo reklamam, kar me zelo moti in žali, še posebej, ko jim želiš svetovati. Ne dojamejo, da reklama prodaja izdelek, za nasvet naj bi prišli v lekarno. Jemljejo razne vitamine, multivitaminske pripravke, čeprav velikokrat sploh ne vedo, po kaj so prišli. Pod zdravo prehrano razumem pet obrokov dnevno, dosti gibanja, minimalno pitje alkohola (le 1 dcl dobrega vina po kosilu), občasno uživanje sladkarij. Zdravstveno osebje bi moralo biti večji vzor. Kako naj bi svetovala nekomu, da mora shujšati, če bi imela petdeset kilogramov preveč? Nihče ne jemlje hrane kot 21 iz naših vasi odvisnost, a je hrana dejansko odvisnost, zaradi katere se ljudje redimo. Nasitimo se z manjšo količino, ne smemo jesti samo zato, ker nam je dobro. Smo na območju, kjer je dosti hipertonikov (občani jemljejo tablete za pritisk), dosti je uporabe protibolečinskih tablet. Mislim, da ljudje včasih neupravičeno in prehitro posegajo po zdravilih, saj bi določeni prag bolečine vsak lahko prenesel. Glede pritiska bi lahko sami naredili nekaj zase. Ne bi rekla, da to podzavestno izkoriščajo, verjamem, da se tega ne zavedajo, kot tudi ne dojamejo, da dieta ne deluje, da je potrebno zdravo prehranjevanje. Vloga zdravnikov je, da usmerjajo ljudi, vsak posameznik pa mora zase ugotoviti, kakšen način prehranjevanja mu najbolj ustreza. Ko mi nekdo reče, da ga boli želodec, mu svetujem, naj ne uživa tega, zaradi česar ga boli, a ne more opustiti slabih prehranjevalnih navad. Če ti nekaj škodi, to pomeni, da je to zate strup. To je ljudem težko razložiti. Diabetes bi lahko preprečili z zdravim načinom življenja, tudi holesterol, a veliko k temu prispeva tudi stres. Verjamem, da 1 % pacientov zaradi stresa ali dednosti ne more kaj veliko narediti. Najbolj pogosto zanemarjamo gibanje, včasih nam primanjkuje časa ali smo preprosto preutrujeni in se nam ne ljubi. A je še kako pomembno za naše psihično počutje, za lažje uravnavanje telesne teže in dobro počutje ter zdravje. Že vsakodnevni sprehodi s psom so dovolj. Moram povedati, da ne zajtrkujem vsak dan – vem, da je to grda navada. Dovolj je, če za zajtrk poješ kakšen jogurt, sadje, včasih kaj od naštetega pojem, spet drugič ne, a vem, da bi morala. Spijem kakšen kozarec vode. Matej Duh, 19 let, Lukavci, študent strojništva Za zdravje skrbim z zdravim načinom življenja (zdravo prehrano in gibanjem). Menim, da posameznik zase lahko naredi ogromno: opusti kajenje, zmanjša uživanje alkoholnih pijač, se začne ukvarjati s športom, a največ lahko pridobi pri prehrani, saj če se bo v svojem telesu počutil dobro, se mu bo izboljšalo tudi zdravje. Zdrava prehrana pomeni, da imam zajtrk, kot najpomembnejši obrok dneva (če ga kdo nima, verjamem, da nima energije za normalno delovanje in brez energije smo ljudje kot avto brez goriva), vsaj pet obrokov na dan, da zaužijem veliko sadja, zelenjave, beljakovin, omejim vnos ogljikovih hidratov in maščob in spijem 2-3 litra tekočine (voda, čaj). Če se ne prehranjujemo zdravo imamo več možnosti, 22 da zbolimo in postanemo debeli, kar nas potem ovira pri vsakodnevnih opravilih. Z ustrezno prehrano lahko preprečimo obilo bolezni, npr. holesterol, zvišani krvni tlak, bolezni srca in ožilja … Problem vidim v tem, da ljudje začnejo zdravo ži- veti, ko že zbolijo. Vsak se lahko navadi na zdravo življenje, o tem lahko preberemo že v vsaki reviji. Gibanje je poleg zdrave prehrane najpomembnejše za zdravo življenje in dobro počutje, z njim si utrdimo mišice, sklepe, okrepimo srčno-žilni sistem. Če se ne gibljemo, nimamo kondicije, nismo gibljivi, hitro se utrudimo pri vsakodnevni opravilih. Dandanes je vedno več ljudi debelih ravno zato, ker se ne gibljejo. Zdravstveno osebje bi nam pri tem moralo biti vzor. Čudno je, če ti nekdo govori, kako bi naj živel, sam pa se niti približno ne drži tega. Kar se tiče prehranskih dopolnil so določena dobra, druga ne, odvisno od proizvajalca. Ljudje velikokrat naročajo prehranska dopolnila kar preko internetnih strani, ne da bi poznali izvor in sestavine dopolnila. V večji meri jih uporabljajo športniki za povečanje mišične mase, izboljšanje športnih dosežkov, otroci mogoče vitaminske tablete, starejši razne omega 3, magnezij, kalcij ... Sam ne uporabljam nobenih zdravil. Ljudje v moji okolici uporabljajo protibolečinska zdravila kot so daleron, lekadol, nalgesin in zdravila za znižanje krvnega tlaka. Zdravstveni sistem se izkorišča, saj je pogosto pri zdravniku ogromno ljudi, ki zdravstvene pomoči sploh ne potrebuje, tisti, ki pa jo, pogosto obstanejo na čakalnih listah, medtem ko se njihovo zdravje iz dneva v dan slabša. Čeprav je v današnjem tempu življenja včasih težko zdravo živeti, menim, da so se tudi na tem področju začele stvari obračati na bolje. Glede diabetesa tipa II je povečini res, da ga ljudje dobijo s prenajedanjem. Delno krivdo vidim tudi v proizvajalcih živil, ki jedem dodajajo veliko sladkorja, da je živilo okusnejše in pri tem škodujejo ljudem. Inšpekcijske službe bi morale poostriti in omejiti uporabo sladil v hrani in pijači, kar bi vplivalo na zmanjšanje števila obolelih za diabetesom. Adrijana Djačkaj, 19 let, Stara Nova vas, študentka medicine Sami lahko poskrbimo za boljše počutje in dobro zdravje, tako da se dovolj gibljemo (kar pospeši prebavo, ves metabolizem, imamo več energije), jemo raznoliko prehrano – dovolj zaužitega sadja in zelenjave, zmerno uživanje mesa; ker večina ljudi uživa preveč mesa, zmernost pri zaužitih sladkarijah, popijemo dovolj vode in tekočin, se ne izpostavljamo slabemu vremenu brez ustreznih oblačil. Če pa zbolimo, moramo obiskati zdravnika. Dobro zdravje pomeni, da ga vzdržujemo na dolgi rok. Sama se poskušam držati naštetega, izogibam se uživanju šumečih in sladkih pijač, ko čutim, da sem me kaj loteva, vzamem stisnjenke ameriškega slamnika. Zavedam se, da ljudje nimajo veliko časa, a se vse da, če se hoče. Vsak lahko teče. To je najbolj poceni šport, tekaške copate, mislim, da imamo bolj ali manj vsi, tečeš lahko kjerkoli in kadarkoli. Pri mladih je vedno več debelosti, holesterola, pomembno je, da se ljudje izobražujejo o tem. Prehrana ni več to, kar je bila nekoč, vedno več je živil, ki so predelana, imajo dodatke, razna barvila, ki seveda vplivajo na našteto. Problem vidim pri kajenju, saj zdravstveni delavci dopuščajo tako vedenje. Če že morajo kaditi, bi moralo kajenje biti omejeno na domače okolje, nikaGLAS OBČINE 2013 iz naših vasi kor pa ne bi smelo biti dovoljeno v okolici zdravstvenih ustanov, ker s tem povzročajo pasivno kajenje za bolnike. Prekomerna telesna teža je manj problematična. Mogoče bi res morali pogledati na to, kako se sami prehranjujejo. Sama zajtrkujem vsak dan, prehranskih dopolnil ne jemljem, ker so predraga, in če želiš, da je učinek, jih moraš jemati redno in določeno obdobje. Glede informacij in uporabe prehranskih dopolnil mislim, da ljudje največ povprašujejo v lekarni ali se informirajo na spletu (predvsem mlajša generacija), starejši manj. Občasno vzamem domači sirup iz smrekovih vršičkov. Zdravila so tuja substanca, ki jo vnašamo v naše telo. Velikokrat so nujna in potrebna in se stoodstotno strinjam z njihovo uporabo, a je potrebno vedeti, da zdravila niso narejena zato, da se jih uporablja več hkrati – v tem primeru se je potrebno posvetovati s farmacevtom. Tudi vsakega prehlada ni treba »preganjati« z aspirini in nalgesini, če to ni potrebno in če zadoščajo le domači pripravki. Preveč je uporabe vsesplošnih antibiotikov, za katere nekateri menijo, da pozdravijo vse, s čimer si lahko naredijo več škode kot koristi. Načeloma zdravil ne uporabljam, ob glavobolu redko vzamem nalgesin, včasih tudi tableto proti vročini. Matej Babič, 36 let, Grabe, dipl. inž. elektrotehnike Zdravje je vse, če nimamo zdravja, ne funkcioniramo mi, ne družina. Poznamo dve vrsti zdravja: fizično in psihično. Za fizično zdravje lahko sami poskrbimo z ustrezno prehrano, dovolj gibanja, pitjem zadostnih količin vode, s počitkom, medtem ko je za psihično zdravje obvezno potrebno prebrati vsaj eno knjigo na mesec s pozitivno vsebino ali si pogledati film. Če hočeš imeti tako dobro fizično in psihično zdravje, moraš izključiti še medije, ki te dejansko včasih naredijo »bolnega«. Zelo velik pomen ima zdrava in uravnotežena prehrana. Če že samo pogledamo realno sliko v Sloveniji, v svetu ali le v naši okolici, vidimo, da je ogromno ljudi, bom kar direkten, predebelih in bolnih. Če pogledamo v njihove skrite predale, lahko vidimo, da imajo veliko zdravil, ki jih dobijo zato, ker imajo probleme, ki so nastali s samo prehrano, ki je trenutno trend: hitra, čim bolj predelana, mastna. Pozabili smo na naše babice in dedke, ki so živeli bolj zdravo, jedli več zelenjave, ogromno sadja in le enkrat na teden meso. Pod zdrava prehrana razumem, da posameznik uživa čim manj predelanih snovi, ocvrtih, konzerviranih izdelkov in čim več GLAS OBČINE 2013 naravnih, zdravih, surovih (sadje in zelenjava). Pozabili smo na beljakovine, preveč zaužijemo ogljikovih hidratov, ki nam tudi povzročajo večino teh problemov. Definitivno lahko preprečimo ali vsaj omilimo, npr. srčni infarkt in visoki krvni tlak, kar pomeni, od pet do šest obrokov na dan, manjše količine, bolj zdrave. Piti moramo dovolj vode. Še kako pomembno je gibanje. Primer: poslovnež srednjih let, vpet v svoje delo, nima časa za sebe. Ima družino, telefon mu zvoni v eno od jutra do večera. Ugotovil je, da če teče zjutraj, se psihično umiri, ne sme imeti telefona s sabo – to je pokazatelj, da vsi potrebujemo gibanje. Če poznamo formulo, da je 80 % našega počutja pogojenega z zdravo in uravnoteženo prehrano, ostalih 20 % je gibanje; in če želimo stoodstotno funkcionirati, moramo vključiti gibanje, ki pa naj traja vsaj trikrat na teden po trideset minut, lahko več. Ljudje smo pogosto v coni udobja, zato je za vsako spremembo, ki jo želimo narediti, težka odločitev, in marsikdo je ni pripravljen sprejeti, zanjo ni dovolj en teden ali dva. Sprememba, ki ti pride v kri, mora trajati vsaj tri mesece in tega marsikdo ni pripravljen narediti. Zdravilo ima takojšen učinek na boljše počutje, stranskih učinkov ne čutimo takoj in nas v začetku ne zanimajo. Če bi gledali dolgoročno in začeli z manjšimi koraki in pravilno, lahko imamo zelo lepo jesen življenja. Zdravniki so zelo verodostojne osebe, ki jih ljudje poslušajo in njihove nasvete tudi večinoma upoštevajo. A menim, da svetuje lahko tisti, ki sam živi tako. Ljudje smo vizualno usmerjeni in se učimo, z zgledi. Če se tukaj dotaknem pikrih izjem, npr. kolikor jaz vem, dosti zdravnikov kadi, hkrati pa pacientom priporočajo, naj ne kadijo, ker je to zdravju škodljivo. Njihovo mnenje bi se bolj upoštevalo, če bi tudi sami živeli tako. Dejstvo je, da bi morali zdravstveni delavci, ki pomagajo ljudem do boljšega počutja in boljšega zdravja, imeti bolj zdrav življenjski slog, normalno telesno težo, grde razvade (npr. kajenje) bi morali opustiti. Če bi to upoštevali, bi tudi znali ljudem svetovati, na kakšen način to doseči. Zdravnik, ki je prenehal kaditi, ima dosti večjo izkušnjo, kako to lahko uspe še komu, kot tisti, ki tega procesa ni dal skozi. Na žalost ima en zdravnik veliko pacientov, po drugi strani je veliko ljudi bolnih, zato zdravnik v svojem delavniku nima časa, da bi se vsakemu pacientu res posvetil in ugotovil, kje tiči vzrok, ampak zdravi le posledice, kar dolgoročno ni trajna rešitev. Tu je problem. Tudi farmacevtska industrija ima rešitev za zdravljenje posledic. Vsak dan imam idealni zajtrk. Zadnje čase sem bolj dovzeten za informacije glede prehranskih dopolnil. Menim, da jih je potrebno uživati, a moramo paziti, kakšnega izvora so. Pomembno je, da so naravna, ne sintetična. Zavedati se moramo, da ni vse, kar dobimo, tudi naravno in zdravo. Glede prehranskih dodatkov se posamezniki lahko informirajo na spletu, v drogerijah, specializiranih trgovinah, v lekarnah ali pri nekom, ki uživa prehranska dopolnila. Diabetes tipa II se je od starejših generacij preselil na osnovnošolce zaradi trenutne prehrane in načina življenja. Otroci nimajo dosti vpliva na to, kar jedo, njihov vzor so starši, ki zaradi hitrega tempa pogosto nimajo časa za pripravo zdravih obrokov. Tudi same šole nimajo ustreznih jedilnikov, saj je problem cena, ki mora biti nizka, zanjo pa vrhunske kvalitete ni mogoče dobiti. Na deželi je še vedno lažje, ker imamo vrtove, njive, več pridelamo doma; otroci se tudi več gibljejo, ker imajo doma kmetije in druge dejavnosti. Tega v mestu ni, ljudje živijo v stanovanjih, so zelo omejeni, zato je kljub vsemu bolj kvalitetno življenje na deželi. Sam ne uporabljam zdravil. Če pride do bolezni, so zdravila žal potrebna, a je nujno poiskati vzrok. Če bi upoštevali štiri »čudeže«: zdravo in uravnoteženo prehrano, pitje zadostnih količin vode, gibanje in dober spanec, verjemite, zdravil ne bi potrebovali. Andreja Kurbos Foto: Tina Vidonja, Andreja Kurbos 23 iz naših vasi Tekmovanje Formula študent Bojan Čontala, 22-letni študent Fakultete za strojništvo Univerze v Mariboru, je del ekipe Uni Maribor Grand Prix Engineering, ki se je letos že tretje leto zapored udeležila tekmovanj Formula Student, v kateri sodelujejo ekipe študentov iz celega sveta. Kakšne vrste tekmovanje je Formula študent? Formula Student je tekmovanje, kjer študentje izdelamo enosedežni dirkalnik s čim boljšimi voznimi lastnostmi, nato se udeležujemo tekmovanj po celem svetu. Sodelujejo lahko študentje z različnih fakultet Univerze v Mariboru. Prijave potekajo na podlagi razpisa, v ekipo izberemo tiste študente, ki poleg znanja pokažejo dovolj zanimanja in zagnanosti za delo. Koliko vas je v ekipi? Letošnjo ekipo sestavlja petindvajset študentov treh fakultet (fakultete za strojništvo, FERI-ja in ekonomske fakultete) in mentor prof. dr. Jože Flašker s fakultete za strojništvo. miziranje in izdelava posameznih delov za sestavo dirkalnika zahteva kar precej dodatnega znanja, volje in energije, saj je bilo potrebno preštudirati marsikatero tujo knjigo in ostalo literaturo, da sem lahko normalno začel z delom na svojem področju dirkalnika. Vsak študent ali skupinica študentov dela namreč na svojem področju; krmiljenje, aerodinamika, motor, kompoziti, sam pa se že od vsega začetka ukvarjam s senzorji in zajemom podatkov. V začetku sem imel še nekoliko manjšo vlogo pri samem dirkalniku, kajti bil sem šele bruc, medtem ko so bili ostali člani ekipe študentje višjih letnikov ali absolventi, tako so imeli več znanja in izkušenj, a ker me je delo zanimalo in sem kar veliko časa preživel v naši delavnici, sem bil naslednje leto že eden ključnih članov ekipe. Letos so me fantje predlagali za vodjo ekipe, kajti prejšnji je zaključeval študij. Vodja ekipe predstavlja zelo pomembno vlogo, saj mora natančno poznati celotni dirkalnik in skrbeti, da vse poteka po načrtu. Urejati mora večino formalnosti in biti v kontaktu s sponzorji. Koliko časa ste načrtovali, sestavljali in testirali formulo? Formulo načrtujemo od oktobra do januarja, nato si priskrbimo vse potrebne dele za izdelavo. Sestavljamo jo od sredine aprila do junija, potem sledi testiranje in udeležba na tekmovanjih (julij, avgust in september). Septembra potekajo različne promocijske vožnje za sponzorje, analiza in priprava na naslednjo sezono. Prostor za delavnico smo dobili v starih delavnicah srednje strojne šole v bližini fakultete in si ga sami s pomočjo sponzorskih sredstev ustrezno opremili ter uredili. Letos ste se udeležili tekmovanja v Angliji in Nemčiji. Kako je potekalo? Julija je potekalo tekmovanje v Silverstonu v Angliji, konec julija in v začetku avgusta smo tekmovali v Nemčiji v Hockenheim, konec avgusta gremo v Avstrijo v Redbull ring v Zeltweg. Tekmovanje je sestavljeno iz statičnih in dinamičnih dogodkov. Pri statičnih dogodkih je potrebno predstaviti analizo oziroma finančno poročilo celotnega dirkalnika po določenih standardnih tabelah, poslovni načrt prodaje izdelka ter zagovarjati celotno konstrukcijo in načrtovanje dirkalnika. Pri dinamičnih dogodkih je pomembno pospeševanje in testiranje avtomobila na dirkalni stezi. Prva dirka je pospeševanje na čas od nič do 75 metrov, druga je vožnja osmice, tretja je kvalifikacija za dirko, kot zadnja je vzdržljivostna dirka na dvaindvajset kilometrov. Pred samo vožnjo moramo opraviti tehnični in varnostni pregled. Vozijo štirje študentje. Oprema voznika je enaka kot za profesionalne voznike formule 1. Imeti morajo negorljivo majico, hlače, podkapo in čelado. Žal smo v Angliji imeli nekaj težav s samim dirkalnikom in smo zaradi tega odstopili na glavni vzdržljivostni dirki. Težave smo odpravili na testiranjih pred tekmovanjem v Nemčiji, kjer smo v zelo močni konkurenci dosegli nekaj odmevnih rezultatov. Glavno vzdržljivostno dirko smo končali na 13. mestu. Na njej smo imeli tudi zelo dober izkoristek goriva, saj smo se uvrstili na 5. mesto. Skupno smo dosegli 19. mesto. Kakšni so pogoji prijave za tekmovanje? Na podlagi česa so izbrane ekipe za sodelovanje na tekmovanju? Zakaj si se odločil za sodelovanje in kakšna je tvoja vloga v ekipi? Ekipi sem se priključil že v prvem letniku fakultete, približno dva meseca po tem, ko so nam takratni pobudniki za sestavo ekipe oziroma vodje ekipe predstavili projekt. S projektom so me takoj pritegnili, takšna zamisel mi je predstavljala velik izziv, dodatno izkušnjo in pa seveda priložnost, da teoretično znanje, ki mi ga da šola, začnem čim prej uporabljati v praksi. Hitro sem spoznal, da načrtovanje, opti- 24 GLAS OBČINE 2013 Vse ekipe moramo izpolnjevati pogoje pravilnika in rešiti kviz. Na podlagi tega se potem izberejo najboljši oziroma tisti, ki izpolnjujejo pogoje. Plačati je potrebno prijavnino, ki v Angliji znaša dva tisoč evrov, v Nemčiji sedemsto petdeset evrov in v Avstriji tisoč sto evrov. V Nemčiji je prijavnina najcenejša, ker večino sredstev prispevajo sponzorji. Vnaprej je potrebno poslati vso dokumentacijo o dirkalniku in video, s katerim dokazujemo, da je dirkalnik v voznem stanju. Komisija vse dokumente pregleda in v primeru izpolnjevanja vseh pogojev se nato lahko udeležimo tekmovanja. še boljši. Letos smo dirkalniku dodali tudi krila, tako da več ne zgleda kot nekakšen gokart, ampak kot prava formula. Kljub dodanim krilom nam je uspelo zmanjšati tudi njegovo maso na sto sedemdeset kilogramov. Navada je, da vse tekmovalne ekipe kampiramo in si sami kuhamo. Tako se med seboj družimo in izmenjujemo izkušnje. Pri našem delu je potrebno timsko delo. Spoznal sem veliko sponzorjev, različnih ljudi, kar je koristno za bodočo zaposlitev. Z rezultati, ki jih dosegamo, sem zadovoljen, saj smo primerljivi z ekipami, ki tekmujejo že petnajst let in imajo močnejše finančno zaledje kot mi. Koliko ekip je prijavljenih na tekmovanjih? V Angliji je bilo prijavljenih sto štirideset ekip, v Nemčiji nas je sto deset, v Avstriji pa petinštirideset najboljših. Kaj ti osebno pomeni sodelovanje v času razvoja formule in vse do konca tekmovanja? Kako si zadovoljen z rezultati, ki ste jih dosegli? Prvo leto sem se udeležil tekmovanja v Nemčiji. S prvo formulo smo imeli v Nemčiji nekaj tehničnih težav z elektroniko, veliko smo popravljali, a smo sčasoma zadeve tehnično izboljševali. Druga formula je bila za nas velik napredek, saj smo se v Avstriji uvrstili na deseto mesto izmed štirideset najboljših, v Angliji pa smo na žalost odstopili v zadnjem ovinku glavne dirke, tako da smo zgrešili še eno uvrstitev med top deset. Do tretjega dirkalnika se je spremenila sestava ekipe in upam trditi, da je ta dirkalnik tehnološko GLAS OBČINE 2013 Nekje sem prebrala, da ste dobili denarno podporo države zaradi uvrstitve na tekmovanje. Nam lahko poveš kaj več o tem? S strani države smo dobili denarna sredstva za potne stroške, prijavnine, za bivanje in za hrano do petnajst študentov. Ta sredstva so namenjena zgolj za tekmovanje, ne pa tudi za izdelavo formule. Po vsakem tekmovanju moramo zato tudi predložiti vse račune za predore, trajekte, gorivo, hrano, sicer ne dobimo denarja oziroma ga moramo vrniti. Testna vožnja na starem mostu – kako je prišlo do tega, kdaj je bila, kdo je sodeloval? Pobudo smo dali sami zaradi promocije naše ekipe širši javnosti in morebitne pridobitve novih sponzorjev in pa seveda tudi zato, da smo promovirali naše že obstoječe sponzorje. Testna vožnja je bila na starem mostu v Mariboru junija 2012. Med drugim smo povabili bivšega župana Franca Kanglerja in rektorja Univerze v Mariboru Danijela Rebolja. Letošnja predstavitev testne vožnje bo v mesecu septembru na parkirišču pri E. Leclercu v Mariboru, na katero ste vsi vljudno vabljeni. Družbo nam bosta delala Filip Flisar in pevec skupine Siddharta Tomi Meglič. Kako se financirate? Za udeležbo na tekmovanju in predvsem izdelavo formule iščemo sponzorje, ki nas podprejo finančno ali materialno z deli, kajti vseh delov ne moremo izdelati sami, saj nimamo primernih strojev. Prijavimo se tudi na razpise. Letošnji glavni sponzor je podjetje DEWE Soft iz Trbovelj, v lanskem letu je bilo to kovinarstvo Bučar, predlani Henkel. Podpirajo nas tudi AVL d. o. o., Impol in Roto d. o. o. Murska Sobota, prvi dve leti, ko še ni bilo takšne krize, sta nam pomagali tudi Univerza v Mariboru in Fakulteta za strojništvo. Nataša Vengust Foto: osebni arhiv 25 iz naših vasi Novorojenčki Občina Križevci od leta 2010 podeljuje enkratno denarno pomoč ob rojstvu otroka. Pravica do denarne pomoči je vezana na novorojenca, ki ima stalno prebivališče v Občini Križevci. Višina denarne pomoči znaša sto petdeset evrov, vlogo pa je potrebno vložiti najkasneje v treh mesecih po rojstvu otroka. V letu 2012 se je v Občini Križevci rodilo petintrideset otrok: Teodor Žnidarič, Maja Lipovec, Mark Vaupotič, Nejc Filipič, Anej Klemenčič, Neli Vundrl, Gal Sušelj Kosi, Luka Žitnik, Anže Čuk, Julija Lipič, Marsel Hriberšek, Luka Vajs, Nik Gomboc, Niki Klobasa, Danil Bohanec, Hana Vaupotič, Ajda Kovačič, Jan Mar- koja, Žan Halabarec, Žiga Lončar, Jakob Kolar, Aljaž Gašparič, Izak Činč, Klara Šteiner, Pascal Cof, Ajda Dolamič, Jaka Špindler, Jana Kosi, Nino Slavič, Lara Mihalič, Klemen Krajnc, Jaka Zelenko, Evelin Petovar, Ela Krebs in Neja Ritonja. V prvi polovici letošnjega leta pa se je rodilo štirinajst otrok: David Zmazek, Nuša Bohanec, Urban Toplak, Ana Rajh, Aljaž Slavinec Berden, Lara Ropoša, Julijan Virag, Jan Močnik, Hana Kramberger, Šanel Zamuda, Tai Smrekar, Maja Magdič, Jakob Kolar, Žiga Šumak in Lan Poredoš. Med navedenimi otroki so vsi tisti, katerih starši so do izdaje glasila podali vloge za pomoč ob rojstvu otroka na občini. Lidija Domanjko Staršem otrok želimo obilo lepih, prijetnih in srečnih trenutkov s svojimi malčki. Tudi mladi iz naše občine so del uspešne zgodbe Tina Belec, zlata maturantka 2013 Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer letos praznuje 50-letnico delovanja. Slavnostni dogodek bo med drugim zaznamovala s slavnostno akademijo 30. avgusta 2013 v športni dvorani ŠIC v Ljutomeru, 31. avgusta pa bo prav tako v dvorani ŠIC srečanje generacij. Del te uspešne zgodbe o znanju, dozorevanju, preseganju in videnju čez lastni okvir vsako leto postaja tudi več mladih iz naše občine. V letošnjem šolskem letu je Tini Belec uspelo še več, postala je zlata maturantka na splošni maturi, gimnazijski program. Tina Belec, ki je štiri leta nabirala življenjske izkušnje na gimnaziji, obogatila številne kulturne prireditve, nesebično sodelovala s prijatelji, sošolci in profesorji, je povedala: »Doseči mejo tridesetih točk na maturi je bil zame izjemni dosežek. Dobila sem možnost, da bom v življenju počela to, kar si želim. Živim v Lukavcih, v Križevcih pa sem obiskovala osnovno šolo. V prihodnosti se vidim kot zdravnica, saj bi v življenju rada pomagala drugim, zato sem se vpisala na študij medicine v Mariboru. Na maturo sem se pripravljala, kolikor je bilo mogoče; vendar tako dobrega rezultata ne bi dosegla brez pomoči profesorjev, podpori domačih in trdega dela. Dejstvo, da sem zlata maturantka, mi je dalo ogromno samozavesti, sedaj bolj zaupam in verjamem vase. Upam, da bom študij uspešno zaključila in v življenju počela to, kar si želim.« Irena Štuhec Foto: Branko Belec Sončne elektrarne V Kokoričih in Berkovskih Prelogih je lastnik Marko Kokolj iz Slovenskih Konjic odkupil zemljišče in na njem zgradil sončne elektrarne. Postavil je pet lesenih konstrukcij: štiri na 1400 kvadratnih metrov z močjo 200 KV in eno z močjo 50 KV na površini 350 kvadratnih metrov. Nada Maučec 26 GLAS OBČINE 2013 iz naših vasi Sprememba celostne podobe vasi Ključarovci V Logarovcih obnavljajo vaško kapelo Foto: Prlekija-on.net Po vseh zaključenih gradbenih in investicijskih delih je 1. septembra 2012 v Ključarovcih potekala slavnostna otvoritev prenovljene ceste. Otvoritev so potrdili s prerezom traku župan mag. Branko Belec, direktorica Komunalnega podjetja Ormož Pavla Majcen in predsednik vaške skupnosti Drago Kšela. Skozi vas so se zapeljali s starinskimi kolesi in starodobnimi motorji, avtomobili ter traktorji. Vas je dobila kanalizacijo, obnovljeno vodovodno omrežje, krožišče, pločnik z ulično razsvetljavo in rekonstrukcijo ceste. V projekte je bilo vloženih 1, 6 milijona evrov. Slavnostno prireditev je vodila Tjaša Kos. Nastopili so Vaški fantje iz Ključarovcev, križevska folklorna skupina in godba na pihala. V dobri družbi ni manjkalo slastne hrane in pijače, le vreme je malce ponagajalo, zato je prireditev potekala pod šotorom zraven Oljarne Klas, ki je svoj slavnostni krst doživela dan prej. Nataša Vengust Foto: Andreja Kurbos Nakup novega gasilskega avtomobila Prostovoljno gasilsko društvo Boreci kot osrednja enota v Občini Križevci, ki skrbi za požarno varnost občanov, je v letu 2012 s svojimi lastnimi sredstvi ter sredstvi za požarno varnost Občine Križevci kupilo novo moštveno gasilsko vozilo za gasilske intervencije in prevoz moštva. Nakup je bil v dolgoročnem planu gasilske zveze za nabavo gasilskih vozil. Vozilo je opremljeno po tipizaciji GVM-1, med drugim tudi z vrvno tehniko za reševanje ponesrečencev iz globin ter termo kamero, ki je ključna za hitro reševanje požarov v zaprtih prostorih. Za nakup vozila in opreme je bilo potrebno odšteti nekaj manj kot trideset tisoč evrov. Nakup vozila je bil dobra investicija, saj bo gasilcem omogočal lažje in hitrejše intervencije pri reševanju premoženja in večjo varnost naših občanov. Branko Slavinec GLAS OBČINE 2013 Hitra mokra vaja in prikaz gašenja z gasilnimi aparati V nedeljo, 2. septembra 2012, so gasilci PGD Stara Nova vas-Dobrava že peto leto zapored priredili gasilsko tekmovanje v hitri mokri vaji. Na tekmovanju je nastopilo devet ekip. Najprej so določene ekipe sodelovale v vaških igrah na temo gasilstva. Med posameznimi igrami so potekali prikazi gasilskih vozil. Ko so bile igre končane, je sledil prikaz gašenja požarov z gasilnimi aparati. Sledilo je tekmovanje v hidrantni hitri mokri vaji. Pri članih so prvo mesto v hitri mokri vaji osvojili PGD Žamenci, pri članicah pa PGD Stara Nova vas. Na vaških igrah pa je prvo mesto osvojila ekipa PGD Zlatoličje. Blažka Slavič 27 iz naših vasi DJ Mistina »Ženske smo v didžejstvu še vedno v manjšini, smo pa zaradi tega bolj opazne kot moški.« 26-letna Martina Šijanec prihaja iz Bučečovcev in je ena redkih v naši okolici, ki se ukvarja z didžejstvom, poleg tega je zaposlena v optiki Auer, zato ji ne preostane veliko prostega časa za druge hobije. Veseli se poletnih mesecev, ki jih izkoristi za izlete v naravo. Martina, od kdaj odločitev, da se začneš ukvarjati z didžejstvom? Kako so potekale prve priprave? Začetki segajo približno pet let nazaj, ko sem spoznala nekaj novih prijateljev, didžejev, ki so ravno takrat pripravljali šolo za nove kadre s tega področja. Ker me je glasba vedno zanimala in zelo privlačila, sem se predvsem zaradi nove izkušnje prijavila, čez čas pa mi je didžejstvo zlezlo pod kožo. Tako je padla odločitev, da se pričnem s tem ukvarjati profesionalno. Nadela sem si umetniško ime Mistina, ki izvira iz mojega imena. Prve priprave so potekale vsak dan nekaj ur z izposojeno opremo, večkrat pa smo si naredili tudi zasebno zabavo, da sem si lahko na ta način pridobila izkušnje nastopanja pred občinstvom. Je biti didžejka drag hobi? Kako je z nakupom opreme? Stroški so veliki, za nakup opreme sem potrebovala kar nekaj časa, da sem si lahko kupila točno to, kar sem si želela. Drugače pa je veliko odvisno od tega, koliko daš na opremo in zakaj jo uporabljaš. Če jo recimo potrebuješ samo za učenje osnov didžejstva, ni tako velik finančni zalogaj. Je pa sedaj, ko je tehnologija že 28 kar precej napredovala, veliko lažje priti do dobre opreme. Kolikor vem, so ženske na tem področju zelo redke. Kakšen je tvoj pogled na to? Si se v začetku morala veliko dokazovati, da si ravno tako dobra kot moški didžeji? Ženske smo res še vedno v manjšini, ampak glede na to, da nas je vedno več, za večino publike, ki dokaj redno obiskuje elektronske zabave, ni več nič nenavadnega, ko je za mešalno mizo ženska. Se pa mi zdi, da smo ženske vedno bolj opazne kot moški, kar je po eni strani dobro, saj lahko z dobrim delom hitreje dosegamo zastavljene cilje. Je pa res, da moramo pokazati veliko več zanimanja in znanja kot moški. Sama se spomnim, da sem se sprva morala kar precej dokazovati, če sem želela, da me jemljejo resno. Na ta račun sem imela kar nekaj neprijetnih situacij, ki so mi dale dodatno pozitivno moč. nastop v kulturnem centru Niesenberger v Gradcu letos maja. V Sloveniji je bilo več takih dogodkov, izpostavila bi nastop v Kamniški Bistrici na Kraljevem hribu in Secret garden v Makolah na gradu Štatenberg. Ta dva dogodka sta bila zelo drugačna zaradi lokacije, temu primerno Kdo je tvoj najljubši didžej in zakaj? Vzornikov imam več, v večini so to didžeji in producenti, ki se jim je iz Slovenije uspelo uspešno prebiti v tujino in so znani po izvrstni tehniki. Tukaj bi izpostavila dva, to sta Reaky in LXS. Kateri je bil največji dosežek v tvoji dosedanji karieri? V teh petih letih sem imela kar nekaj nastopov, na katere sem ponosna, izpostavila pa bi tekmovanje Support your local dj, ki je potekalo leta 2011 v diskoteki Inbox v Ljubljani. Na tem tekmovanju sem zmagala v kategoriji fusion. Seveda pa sem zelo ponosna tudi na svoj prvenec Get Down. Povej kaj več o prvencu Get Down? Get Down je moj prvi produkcijski izdelek, izdan je bil lani junija v brazilski založbi Tronic B7. Za ime Get Down (prevod: pridi dol) sem se odločila, ker se ta beseda v pesmi večkrat ponavlja. Za zdaj je to moj edini produkcijski izdelek. Nastopala si že na različnih dogodkih v Sloveniji in v Avstriji. Kateri ti je ostal še posebej v spominu? Res je, za mano je že kar nekaj nastopov in vsakega ohranjam v lepem spominu, saj je bil vsak dogodek nekaj posebnega. A če že moram katerega izpostaviti, je to je bilo tudi vzdušje. Zelo zanimivi so bili tudi drugi dogodki, K4 v Ljubljani, Midnight Resurrection v Štuku v Mariboru, Monokel v Ljubljani, Festival Lent v Mariboru, Eco festival v Novi Gorici, BUR bar v Gradcu, Lava Lounge v Radgoni … Začela si s komercialno zvrstjo, nato pa so te pričeli bolj privlačiti house in new school tech house ritmi. Od kje ta preobrat? Občinstvo in določeni dogodki zahtevajo svoje. Tvoj prvi uradni nastop je bil v Gornji Radgoni. Kako je domača publika sprejela to zvrst glasbe? V nasprotju z ostalimi kraji v Pomurju je v Gornji Radgoni širok krog ljudi, ki posluša elektronsko glasbo, zato mi jih ni bilo težko prepričati in napolniti lokala. V ostalem delu Pomurja pa elektronska glasba ni preveč razširjena, se pa z različ- GLAS OBČINE 2013 iz naših vasi nimi pristopi in dogodki trudimo, da bi to spremenili. Glede na to, da je obisk zelo nihal in ni bilo perspektive v Pomurju, so se ti dogodki preselili v večje kraje. Imaš določen krog oboževalcev? Kdo da je tvoj največji oboževalec, kje te ljudje že poznajo in tudi prepoznajo? Nekega točno določenega kroga oboževalcev nimam, glede na to, da veliko nastopam, pa me prepoznajo v skoraj vseh krajih, kjer nastopam. Kdo ti pomaga pri organizaciji nastopov? Vrtim glasbo, ki je meni najbolj pri srcu, saj če ne uživaš ob tem, kar delaš, ni pozitivnega učinka, zato za vse poskrbim sama. Za uspeh je potrebna tudi komunikacija s publiko. Kako se pripravljaš na svoje nastope? Na nastope se pripravljam skoraj vsak dan, tudi če nimam vnaprej napovedanih nastopov, na svetovnem spletu redno spremljam novo glasbo. Za nastope si vedno pripravim tisto, kar menim, da bi bilo za določeni dogodek najbolj primerno. Se pa večkrat zgodi, da svoj glasbeni program na dogodku čisto spremenim, saj se na kraju dogodka vidi, kaj je najbolj primerno v določeni situaciji. Tvojo spletno stran krasijo tudi čudovite fotografije. Kdo skrbi za to? Za promocijske fotografije je poskrbelo več fotografov, sama sem poiskala stik z njimi, oni so izbrali lokacijo fotografiranja, za zgodbo pa smo poskrbeli skupaj. Blažka Slavič Foto: osebni arhiv GLAS OBČINE 2013 Judo je postal moj način življenja »Vse se da, če se le hoče, zato vztrajaj pri tistem, kar si želiš, ne beži pred ovirami, ampak jih premagaj in uspel boš v življenju!« Življenje prinaša marsikaj in to sem doživela tudi sama že v rani mladosti. Zaradi težav s hrbtenico sem se morala veliko gibati, kar je bil tudi glavni razlog, da sem se odločila in začela trenirati judo – borilni šport, kjer delaš s celim telesom. Judo predstavlja način, s pomočjo katerega lahko najbolj učinkovito uporabimo fizično in psihično moč. V poučevanju napada in obrambe judo krepi vaše telo in duha. Kot majhna sem bila zelo umirjena in nesamozavestna, zato me sorodniki in sovrstniki niso videli kot judoistko, a sem jim dokazala, da se tudi najbolj mila deklica lahko spremeni. Sedaj, po nekaj letih trdega dela, so se moje zdravstvene težave bistveno izboljšale, postala sem samozavestnejša, dosegati sem začela tudi odlične rezultate. Treniram pod budnim očesom Vlada Potočnika, ki me spodbuja, ko sem najbolj na tleh, pohvali, ko dosežem, kar sem si zadala, in okara, če sem na treningu z mislimi drugje. Treninge imam v ponedeljek, torek, sredo, petek in v soboto, če na koledarju ni tekmovanja. Udeležujemo se tudi turnirjev in priprav, kjer pridejo tudi judoisti iz drugih klubov. Priprave so zabavne in poučne, kajti tam nas naučijo novih metov, boriš se z judoisti različnih starosti in teže. Nazadnje smo se udeležili priprav na Rogli, ki jih je vodila Urška Žolnir, trenutna olimpijska prvakinja. Naučila nas je svojih prijemov za kimono in precej bolečih vzvodov. Na treningu vedno dajem vse od sebe, čeprav vedno ne gre, kot si želiš in potrebuješ nekoga, da te bodri. V tej vlogi se je odlično znašel moj trener, ki se mu lahko zahvalim za vse uspehe, medalje in pohvale. V letošnji sezoni sem tekmovala v kategoriji U14 do triinšestdeset kilogramov. Na poti do mojega uspeha na državnem prvenstvu me je spet ustavila bolezen, saj sem doživela epileptični napad. Po daljši prekinitvi sem komaj čakala, da se vrnem, saj se je moja volja do tega športa le še bolj utrdila. Vsak dan sem trenirala. Bila sem pripravljena in to sem dokazala na tatamijih (borbenih blazinah), saj sem zasedla tretje mesto. Naslednje leto bom postala mlajša kadetinja, in sicer v kategoriji U16 do triinšestdeset kilogramov, kjer bom tekmovala z eno leto starejšimi dekleti. Verjetno se bomo udeležili tudi turnirja v Nemčiji. S klubom se udeležimo vsakega tekmovanja in na vsaki tekmi dam vse od sebe, kar se vidi v moji zbirki medalj, ki je že kar velika. Za judoiste so počitnice le do avgusta, kajti takrat se spet začne garanje za naslednjo sezono. V času počitnic vseeno tečem, kolesarim in delam vaje za moč, saj pravi športnik nikoli ne počiva. Epilepsija mi ni vzela volje, le toliko bolj se trudim, saj imam najboljše starše, ker mi to omogočajo in me podpirajo, za kar sem jim še posebej hvaležna. Maša Štuhec Foto: Meta Štuhec 29 iz naših vasi Študentki na ERASMUS izmenjavi Manja Budja in Andreja Rajh sta naši občanki in študentki, ki sta del študija oziroma prakse opravili v tujini. Manja, študentka medicine, je prakso opravljala v sosednji Avstriji na kliniki v Gradcu, Andreja, ki študira gradbeništvo, pa je en semester preživela na Portugalskem v mestu Covilha. Spregovorili sta o tem, kako poteka študijska izmenjava. Dijaki velikokrat do zadnjega ne vedo, kaj bi šli študirat. A sta se tudi vidve spopadali z dvomi in neodločnostjo ali sta že od malega vedeli, kaj želita postati, ko odrasteta? Manja: Zanimanje za študij medicine je pri meni naraščalo že vse od sedmega ali osmega razreda osnovne šole, ko smo pričeli spoznavati zgradbo in funkcije človeškega telesa. Poglobljeno učenje smo nadaljevali v tretjem letniku gimnazije in takrat je padla dokončna odločitev. Pogosto sem bila v stiku z ljudmi z najrazličnejšimi zdravstvenimi težavami in vprašanji, zakaj je to tako ter kako lahko pomagam. Odločitev za poklic zdravnice tako ni bila težka in vem, da je to poklic, ki ga želim opravljati vse življenje, štiriindvajset ur na dan. Andreja: Za študij gradbeništva sem se odločila, ker so me v otroštvu navduševale lego kocke (šala). V resnici v osnovni šoli nisem imela neke vizije, kaj bi počela v življenju, a sem ugotovila, da me bolj zanimajo tehnični predmeti (matematika, fizika, tehnika …). Zato je že takrat padla odločitev, da grem v Maribor na srednjo gradbeno šolo. Takrat še nisem imela želje po študiju, ko pa sem proti koncu šolanja ugotovila, da so možnosti zaposlitve za žensko s tehnično šolo v gradbeništvu zelo majhne, sem se odločila nadaljevati študij na Tehniški fakulteti v Mariboru. Manja, a lahko poveš kaj več o samem študiju medicine, za katero področje se nameravaš specializirati? 30 V Sloveniji traja študij splošne medicine šest let. Po končanem študiju sledi šestmesečno pripravništvo, kar pomeni, da spoznavaš delo v bolnišnici na različnih oddelkih, sledi strokovni izpit in nato specializacija, ki traja od štiri do šest let. Sama sem se odločila za družinsko medicino, za katero sem po tretjem letniku ugotovila, da mi je pisana na kožo, ko sem med počitnicami prostovoljno delala v splošni ambulanti zdravnice Suzane Makoter. Delo zdravnika družinske medicine je raznoliko: je prvi, ki se sreča z bolnikom in njegovimi zdravstvenimi težavami, bolnika obravnava celostno, tako glede telesnih bolezni, kot stisk, ki jih doživlja. Pacienta dobro pozna, odnos temelji na zaupanju, saj je bolnik stalni gost v ambulanti. Kot zdravnik družinske medicine opravljaš tudi delo v ambulanti nujne medicinske pomoči, kar pomeni, da v nujnih primerih greš tudi na teren, kar ti dvigne adrenalin. Andreja, kakšno je razmerje moških in žensk na študiju gradbeništva? Razmerje med moškimi in ženskami je približno enako, kar je velika razlika glede na srednjo gradbeno šolo, kjer sva bili v razredu samo dve dekleti. Če se sedaj osredotočimo na samo ERASMUS izmenjavo študentov. Povejta mi prosim, kje in kako dolgo sta bili na izmenjavi in kakšen je vajin pogled na to možnost študija oziroma opravljanja prakse v tujini? Manja: Za izmenjavo, v mojem primeru opravljanje trimesečne prakse iz kirurgije v Gradcu, sem se odločila v zadnjem letniku študija v sklopu programa ERASMUS, ki te kot študenta v tujini tudi finančno podpre. Andreja: Sama živim po načelu »zagrabi priložnost, ko ti jo življenje ponuja«, kar je razlog, zakaj sem se odločila oditi na izmenjavo v tujino. Ne spomnim se več, kje sem zasledila podatek o izmenjavi študentov ter o programu ERASMUS, a mi od takrat ta podatek ni šel iz glave. Dolgo sem razmišljala in se odločala, ali naj grem ali ne, začela sem zbirati informacije pri koordinatorjih za izmenjave, pri študentih, ki so že bili na izmenjavi, na spletu, preden sem se odločila, da grem. Ideja, da bi del študijskih obveznosti opravila v tujini, me je zanimala tudi zato, ker rada potujem, spoznavam nove kraje, arhitekturo in ljudi ter njihovo kulturo. Izmenjava mi je pomenila priložnost, da izpopolnim znanje angleškega jezika, se naučim še enega tujega jezika, spoznam drugačen način življenja, študija, spoznam nove sošolce in prijatelje. Nazadnje se je izkazalo, da mi je ta izkušnja dala popolnoma novi pogled na svet in me tudi osebno izpopolnila. Kako to, da sta izbrali prav Avstrijo in Portugalsko? Manja: Za Avstrijo sem se odločila, da izpopolnim znanje nemškega jezika tudi na medicinskem področju, spoznam ureditev in delo njihovega zdravstvenega sistema, si pridobim nove izkušnje, po drugi strani pa je Avstrija blizu in mi v prihodnosti lahko predstavlja tudi možnost zaposlitve. Andreja: Za Portugalsko sem se odločila, ker sem imela največ informacij iz prve roke. V istem mestu je eno leto študiral prijatelj s fakultete, zato mi je povedal veliko o načinu študija, predmetih in profesorjih. Drugi razlog je bil, da sva se s kolegico s strojne fakultete odločili skupaj iti na izmenjavo in Portugalska je bila edina skupna destinacija, kjer sva obe imeli fakulteto z najino smerjo študija in ki je bila tudi finančno dostopna. V načrtu je bila tudi Finska, ki pa je bila predraga. Kako je na izmenjavi poskrbljeno za študente iz tujine (namestitev, štipendija, obštudijske aktivnosti)? Manja: Za tuje študente medicine je v Gradcu dobro poskrbljeno. Kosilo je na kliniki cenejše kot v Sloveniji, sobe v študentskem domu oziroma stanovanja ni težko dobiti, vendar je najemnina bistveno višja kot pri nas. Kot tuji študent medicine si prijavljen na njihovi fakulteti in imaš tako tudi vse možnosti izobraževanja ob praksi, tudi za obštudijske dejavnosti je dobro poskrbljeno med letom in med počitnicami. GLAS OBČINE 2013 iz naših vasi Andreja: Za tuje študente je tudi na Portugalskem lepo poskrbljeno. Sobo v študentskem domu sva dobili že ob samem vpisu oziroma poslani prošnji za izmenjavo. Ob prihodu nama je koordinator dal vsa potrebna navodila, dobili sva sim kartico s portugalsko številko in brezplačne klice med študenti ter študentsko izkaznico, s katero sva imeli določene ugodnosti. Kosila so bila v kantini na fakulteti po ugodni ceni. Tudi športnih in družabnih dejavnosti ni manjkalo. Manja, kako je potekala tvoja praksa na kliniki? Prakso iz kirurgije sem opravljala v največji kliniki v Gradcu (LKH Graz). Prva dva meseca sem bila razporejena na žilni kirurgiji, travmatologiji, urologiji in na splošni kirurgiji. Zadnji mesec pa sem si zaradi zanimanja, kako poteka delo v drugih vejah medicine, uredila, da sem bila lahko prisotna na oddelku za interno medicino – nefrologija – ter v ambulanti zdravnika družinske medicine. Moje delo je potekalo tako, da smo zjutraj pol osmih pričeli z razgovorom o zanimivih pacientih, sledila je vizita, delo na oddelku, v ambulanti in asistiranje pri operacijah, ki se je lahko zavleklo tudi do poznih popoldanskih ur. Izkusila sem tudi dežurstvo. Kakšna je razlika med študijem v Sloveniji in v tujini glede predavanj, predavateljev, sošolcev in celotnega študijskega sistema? Manja: V samem sistemu študija in prakse bi izpostavila prednost avstrijskih študentov medicine, da v času študija ne pišejo pri vsakem predmetu seminarjev, kot je to moda pri nas. Sami si izbirajo, kdaj med letom bodo opravljali vaje in na koncu vaj zapisujejo primere pacientov, iz česar se bistveno več naučijo. V Avstriji se delo zdravnika bistveno ne razlikuje od dela pri nas, le da vsak poseg v telo mora opraviti zdravnik, tudi jemanje krvi in nastavljanje kanil, kar pri nas opravljajo medicinske sestre. Glede izkušenj, ki sem si jih pridobila pri opravljanju prakse v Avstriji, lahko rečem, da je tam drugačen odnos med profesorjem in študentom, saj si kot študent veliko bolj cenjen kot pri nas. Med tujci in njihovimi študenti ne delajo razlik, so pa veseli, če obvladaš nemški jezik, da se jim ni potrebno truditi in razlagati v angleščini. Tudi sam odnos zdravnikov do ostalega osebja (do medicinskih sester, negovalcev in čistilk) je enakovreden. Prvi dan me je presenetilo to, da se v GLAS OBČINE 2013 ogromni kliniki vsi pozdravljajo, čeprav se sploh ne poznajo, tako pogosto kot dober dan je bilo slišati besedo oprosti. Izpostavila bi tudi poseben odnos med zdravnikom in pacientom, stisk roke ob srečanju, obrazložitev, možnost vprašanj …Vse to v Sloveniji manjka. Izmenjava oziroma praksa na kliniki v Gradcu je bila nepozabna izkušnja, ki mi bo na nadaljnji poklicni poti izjemno koristila, saj je prispevala k moji osebni rasti, izobraženosti in praktični usposobljenosti. Andreja: Razlika med študijem v Sloveniji in na Portugalskem je zelo velika. Že sam pristop in odnos profesorjev do študentov in obratno je popolnoma drugačen. Pri nas je študent prepuščen sam sebi. Tam je učenje organizirano v skupinah, literaturo priskrbijo profesorji, ki se zelo posvečajo študentom, da bi laže razumeli snov. Predavanja so bolj podobna debatnim krožkom, veliko se pogovarjajo med sabo, skupaj iščejo rešitve. Tako študent pride do možnosti, da razmišlja s svojo glavo ter se že v času študija sooča z realnimi problemi in situacijami. Tamkajšnji študentje morajo ob vpisu na univerzo plačati tisoč evrov šolnine. Velja za vse univerze, za vse študente, plačajo pa samo v prvem letniku oziroma ob prvem vpisu. Študirajo praktično skoraj vsi. Tam je to način življenja, saj mlajši že v osnovni šoli sanjajo o študiju. Študij jemljejo zelo resno in jim je v veliko čast. Najstarejši študentje nosijo akademske uniforme in se tako ločijo od nižjih letnikov. Oktobra, ko se začne akademsko leto, se obenem začne tudi brucovanje prvih letnikov. To traja en mesec in takrat so pedagoške dejavnosti bolj redke. Vso mesto diha samo za brucovanje. Ves mesec se odvijajo različne prireditve. Podnevi starejši študentje vodijo bruce po mestu in jim dajejo različne zabavne naloge. Vsaka fakulteta mora na temo svojega študija izdelati avtomobil oziroma neko skulpturo iz kartona, ki jo potem dajo na paleto in ji pritrdijo kolesa. Konec meseca, ko brucovanje gre h koncu, vsako leto priredijo parado, ki se imenuje latada, ko gredo namaskirani s temi skulpturami po ulicah in pojejo. To traja ves dan, zvečer pa so koncerti v centru mesta. Latade se udeležijo vsi meščani in je eden največjih dogodkov pri njih. Andreja, se način življenja na Portugalskem razlikuje od našega? Način življenja je tam čisto drugačen kot pri nas. Ljudje so bolj odprti, družabni in prijazni drug do drugega. Družine veliko časa preživijo skupaj. Prehranjujejo se v restavracijah, ne doma. Zvečer gredo starši skupaj z otroki ven, odrasli na kavico, otroci pa se igrajo v parku, včasih tudi do dveh zjutraj. Vajeni so nočnega življenja, ker so temperature podnevi zelo visoke. Pred deveto uro zjutraj ni življenja, restavracije, uradi, šole so zaprte, ljudje še spijo. Po deveti uri se mesto začne počasi prebujati, po dvanajsti uri pa spet vse zaprejo in znova odprejo popoldan ter delajo do pozne noči. Tempo je počasnejši in umirjen. Nikomur se nikamor ne mudi, delavnikov in točnih ur se ne držijo. Včasih smo morali kje v fotokopirnici ali pošti čakati tudi do eno uro – zamujanje je običajno. Za pogovor si vzamejo veliko časa, pogovarjajo se vsepovsod, na ulicah, trgovinah, uradih in nikamor se jim ne mudi, tako da smo včasih morali čakati tudi zaradi tega. Kakšni so vajini cilji? Manja: V avgustu malo počitnic v tujini, nato pa trdo delo, da do konca leta zaključim s študijem medicine. Andreja: V teh časih je malo težko razmišljati o prihodnosti, ker nikoli ne veš, kaj bo prinesel jutrišnji dan, vsekakor pa imam namen najprej končati študij ter se zaposliti. Rada bi delala v gradbeništvu v smeri ekološke gradnje in gradenj z naravnimi materiali ali se ukvarjati s kakšnimi inovacijami in novimi tehnologijami v gradbeništvu. Helena Krajnc Foto: osebna arhiva 31 iz naših vasi Od računalničarja do komponista »Glasba bo vedno del mojega življenja.« Evgen Bibianko, sovaščan, ki sem ga »poznala kot tihega fanta s konca vasi«, me je prijetno presenetil pred leti, ko sem ga prvič videla in slišala peti v naši cerkvi na koncertu Komornega zbora Orfej. Ko sem pred mesecem na družabnem omrežju zasledila še fotografijo, na kateri dirigira ženski vokalni skupini, sem bila navdušena in hkrati osupla. Jasno mi je bilo, da mu glasba veliko pomeni in da predstavlja pomemben del njegovega prostega časa, a vseeno sem želela izvedeti več. Vedela sem, da je dokončal nižjo glasbeno šolo, in sicer pozavno, več mi o njegovi glasbeni izobrazbi in glasbenem udejstvovanju ni bilo znano. Kljub temu da je bil v času najinega pogovora v časovni stiski, sem najinega srečanja vesela, tako da lahko predstavim mladega umetnika, za katerega verjamem, da si je uspešno začel tlakovati pot glasbenega ustvarjanja. Med pogovorom je bilo zaznati, da mu glasba ogromno pomeni, ga sprošča, mu daje energijo, motivacijo in smisel v življenju, neizmerno uživa v petju in v komponiranju. Povedal mi je, da je končal tudi štiri leta nižje glasbene šole, smer petje. Letos je poleg četrtega letnika študija računalništva uspešno zaključil še drugi letnik srednje glasbene šole oziroma Konservatorija za glasbo in balet v Mariboru. Na fakulteti je imel to leto status kulturnika, zaradi česar je lažje usklajeval študijske obveznosti z obveznostmi na srednji glasbeni šoli. Petje v zboru, v oktetu in vodenje vokalne skupine mu poleg študija 32 vzamejo veliko časa, a z njimi pridobi po drugi strani ogromno energije. Prizna, da je včasih težko delati oziroma se posvetiti eni stvari, medtem ko premišljuješ o drugi, se odločiti, čemu dati prednost, a mu je v praksi uspelo določiti mejo, kdaj je čas, da se posveti študiju in kdaj glasbi in petju. Prve korake komponiranja je naredil lani. Pri predmetu solffegio morajo vsako leto za nalogo napisati šestnajst taktov ali svojo skladbo. H kreiranju jih spodbuja izvrstna mentorica Alenka Bervar, ki si po mnenju Evgena res vzame čas za vsakega posameznika in jih uči samoiniciativnosti. Prvo skladbo z naslovom Zrejlo je žito je napisal za moški zbor, do sedaj so jo izvajali trikrat z Oktetom Arion. Letos je napisal drugo skladbo Vihar, ki so jo marca z žensko vokalno skupino Illumina izvajali na vsakoletnem koncertu komponistov konservatorija za glasbo in balet v Kazinski dvorani SNG Maribor. Evgen se je takrat prvič preizkusil tudi v dirigiranju, ki se ga je naučil večinoma sam in ob pomoči mentorice. A vse se je po mnenju Evgena vendarle začelo leta 2005, ko se je pridružil Komornemu zboru Orfej. Všeč mu je petje in druženje članov po vajah, še posebej je hvaležen zborovodkinji Romani Rek, da je dosegel vse, kar počne in je povezano tako s petjem kot s samo glasbo. Pel je tudi v Komornem zboru Carus v Mariboru, pred tem še v Ljutomerskem oktetu. Leta 2009 je začel s petjem v Oktetu Arion, ki so ga ustanovili skupaj z namenom, da bi se seznanili z moško literaturo in peli sproščen program. Opazil je, da se je po ustanovitvi okteta začela močno spreminjati in predvsem prevladovati barva moškega glasu v Orfeju, zato se je pojavila želja (s strani ženske sekcije Orfeja) po vzpostavitvi ravnotežja v zboru in ustanovitvi ženske vokalne skupine. Prvi pogovori so potekali lani junija, z vajami so resno začeli konec avgusta. V skupini trenutno poje devet žensk. Ime skupine so izbrali z glasovanjem, na koncu je zmagalo ime Illumina, ki pomeni razsvetliti. Evgen verjame, da s petjem v vokalni skupini posameznik postane bolj glasovno samostojen, saj se velikokrat zgodi, da sam poješ določeni glas, kar pripomore k samozavesti in predvsem k postavljanju tvojega glasu, vse to dodatno izboljša zvok zbora. Odločitev za vodenje vokalne skupine Illumina mu predstavlja hkrati dragoceno izkušnjo, ki jo je v času šolanja moral izkoristiti kot tudi izziv. Njihov repertoar zajema petnajst skladb, za sabo imajo nekaj nastopov. Trenutno se želijo naučiti ljudskih pesmi iz cele Slovenije, iz vsake pokrajine Slovenije bodo izbrali in se naučili eno ljudsko pesem. Pri uresničevanju te ideje so združili moči s skupino Pole poje iz Razkrižja. V načrtu imajo, da se vsaka od skupin nauči po šest pesmi, dve se naučijo skupno, nato septembra organizirajo koncert. V mesecu oktobru bi se želeli publiki predstaviti samostojno, a bo mogoče vse skupaj vendarle časovno težko uskladiti, saj isti mesec z Orfejem odhajajo na tekmovanje v Belgijo. Po letošnjem koncertu je Evgen dobil povabilo mentorice, da se udeleži letošnjega 20. Mednarodnega poletnega glasbenega tabora, ki je potekal od 12.7. do 20.7. v Murski Soboti. Tabor je organizirala Glasbena mladina Slovenije, v sodelovanju z Zavodom za kulturo, turizem in šport Murska Sobota. Udeleženci so se obiskovalcem predstavili na večernih koncertih na grajskem dvorišču. Prvi GLAS OBČINE 2013 iz naših vasi glasbeni tabor je bil na domačiji slikarja Lojzeta Veberiča v Seliščih že leta 1976, naslednji so potekali v Vidmu pri Ščavnici, Velenju, Kopru, Dolenjskih Toplicah, Gorenju nad Zrečami in v Izoli, udeležilo se jih je več kot tisoč mladih glasbenikov in organizatorjev iz Slovenije in drugod po svetu. Bistvo vsakega tabora je, da izberejo skupine instrumentov, za katere potem napišejo skladbe, povabijo mentorje (profesorje z akademije) ali glasbenike brez akademskih nazivov. Letos so izbrali harmonike in godala. Na taboru komponistov je bilo osem, prvo nalogo (od sobote do torka) je opravljalo le šest izmed njih. Evgen je na taboru napisal skladbo za godalni kvartet (dve violini, violo in kontrabas) z naslovom Preobrazba bitov. Ideja za nastanek skladbe je nastala Posvečeno oktetu Arion Zrejlo je žito (prekmurska ljudska) Moški zbor Prir. Evgen Bibianko Tenor I ° b4 & b b4 ‹ Tenor II Bariton Largo ∑ ∑ ∑ ∑ b4 & b b4 ‹ ∑ ∑ ∑ ∑ ? bb 44 b ∑ mp espress. ?b4 ¢ b b4 w p Bas Zrej ° b &b b ‹ ∑ b &b b ‹ ∑ 7 so sodelovali tudi mladi komponisti, med katerimi je bil tudi Evgen. Imeli so dva mentorja – Nenada Firšta, predsednika Društva slovenskih skladateljev in Dušana Bavdeka, profesorja na akademiji za glasbo za predmet solffegio in harmonijo. V času tabora so se instrumentalisti naučili določeni program, s katerim so se potem predstavili na večernih koncertih, medtem ko so komponisti morali napisati dve skladbi, najprej za harmonike ali godala, nato za klavir in violino. Vseh ˙ nœ œ ˙ nœ œ ˙ - ˙ w ˙ Zrej - lo je, zrej - lo je - - rit. ∑ ∑ ži ˙ ˙ ˙ - lo ži ˙ mf œ œ ˙ ∑ ∑ ? bb œ ˙ b žu - ta ∑ œ ˙ ˙ w je - ma, sla ? b ˙ nœ œ œ b˙ ¢ bb žu - ta je sla œ w - ma, ∑ w œ ˙ œ - to, žu - ta je, w ˙ - to, žu œ œ ˙ ža - lo - stna, ža - lo -stna ∑ de >˙ nœ œ b>˙ nœ bœ ˙ mf ža - lo - stna, ža - lo mf >˙ œ œ >˙ ∑ - ˙ w - kla, ˙ w ta je, stna de - kla, œ œ ˙ ža - lo - stna, ža - lo - nœ œ - stna mf ˙ w de - kla, ˙ nœ œ ˙ nœ œ ˙ ˙ ˙ ža - lo - stna, ža - lo -stna - kla, de ˙ zaradi želje, kako združiti oziroma narediti povezavo med računalništvom in glasbo. Ker so biti v računalništvu ničle in enke, je naredil v začetku atonalno melodijo, ki je prešla v lepo melodijo, ko je ničlam in enkam dodal dodatno vrednost – to je bilo tudi glavno sporočilo skladbe. Komorni godalni orkester Mladi ljubljan- ski solisti, ki jih sestavljajo diplomanti in študentje glasbenih akademij v Ljubljani, Salzburgu, Dunaju in Gradcu, so v sredo pred koncertom imeli dvajset minut časa za vajo, nato so skladbe predstavili poslušalcem. S sodelovanjem in udeležitvijo na taboru je Evgen pridobil ogromno izkušnjo in veliko znanja, hkrati je ugotovil, da bi se želel popolnoma posvetiti glasbi, čeprav vendarle vidi svet realno, zato razmišlja o tem, kako najti skupno točko oziroma pot, kjer bi preko računalništva lahko bil povezan z glasbo. Na vprašanje profesorja, ali se vidi v komponiranju, mu je dejal, da je po taboru prepričan, da bi se želel ukvarjati s tem. Njegova končna želja ni le pisati in pustiti določene sledi v zborovski glasbi, ampak se v računalniškem smislu še naprej izobraževati v smeri, kako in kakšne računalniške programe ponuditi mladim komponistom. Zdi se mu škoda, če ne bi izkoristil in združil obeh potencialov. Verjame, da mu s trdim delom to lahko uspe. Premišljuje tudi o tem, da bi se po končani srednji šoli odločil za sprejemne izpite na akademiji za glasbo – smer petje in kompozicija. Niti malo ne dvomim, da mu začrtano ne bo uspelo. Andreja Kurbos Foto: osebni arhiv, Andreja Kurbos Postavitev jaslic na prostem v Borecih Namen prazničnega časa je, da se ustavimo in vsaj za trenutek počnemo to, kar bi morali v osnovi početi skozi vse leto – zaživeti življenje s srcem. Svet se za hip ustavi in ljudje postanemo nekoliko bolj topli in prijazni. Svojo ljubezen izkazujemo z objemi, toplimi besedami, spodbudami, pozornostjo. S kreativnostjo, pozitivnim pristopom, medsebojnim povezovanjem in družabnostjo smo v Borecih pred tremi leti začeli s postavitvijo adventnega venca ob vaški kapeli. Ob večerih smo se sestajali, zbirali ideje, materiale in izdelovali vse potrebno za postavitev venca, katerega namen je bil pričarati čarobno vzdušje adventa in prihajajočih praznikov našim vaščanom in drugim ljudem, ki gredo skozi našo vas. Ob prvem blagoslovu adventnega venca smo dobili potrditev našega dela z veliGLAS OBČINE 2013 ko udeležbo in zbranimi prostovoljnimi prispevki. Tako smo se drugo leto oktobra spet začeli sestajati in uspelo nam je še izboljšati ter dovršiti izgled adventnega venca. Kakor adventnemu času sledi božič in z njim jaslice pod božično drevo, smo tudi mi prišli do zamisli, da bi na božični večer postavili jaslice ob kapeli. Tudi to smo realizirali s pomočjo moralne in finančne podpore širše okolice in tako nadgradi- li projekt z jaslicami na prostem. Tako smo lani na božični večer postavili jaslice s prekrasnimi figurami na kar petnajstih kvadratnih metrih. V torek, 25. decembra 2012, smo s kulturnim programom ob toplih napitkih, prigrizku in božični glasbi obeležili prvo postavitev jaslic na prostem ob kapeli v Borecih. Jaslice so pritegnile veliko število ljudi, ki so se množično ustavljali in se fotografirali ob njih. Upamo, da smo s postavitvijo adventnega venca in jaslic na prostem vsem mimoidočim prižgali dodatno iskrico v prazničnem času. Za prihodnje imamo že nove zamisli, zato se veselimo nadaljnjega ustvarjanja, povezovanja z vaščani in negovanja dobrih sosedskih odnosov. Maja Zorko Foto: Luka Ploj 33 iz naših vasi Moja vizija in pogled na prleški biser Čarobnost Gajševskega jezera ti napolni dušo Jutranji poletni pogled skozi okno se ustavi na Gajševskemu jezeru. Prvi sončni žarki ga obarvajo v rdeče. Iz vode se dviga bela meglica. Ptički prepevajo jutranje pesmi. Ribiči si sproščajo misli, tekači nabirajo kondicijo. Vrli domačini ob tem prizoru dobijo dodatno energijo za delo na poljih in v hlevih. Pogled je veličasten. Enostavno ga je treba doživeti. Včasih se takšnih posebnih prizorov sploh ne zavedamo. Ponavadi so izgovori povezani s hitrim tempom življenja, zato si ne vzamemo časa za tako preproste, čarobne trenutke. Jezero je umetnega izvora, narejeno na reki Ščavnici, zgolj za akumuliranje viška vode v reki in za obrambo okoliškega prebivalstva pred poplavami. Najverjetneje je to tudi eden izmed razlogov, da imamo do jezera tako umetni odnos. Z morjem ali reko se ljudje bolj poistovetijo in živijo v pravem sožitju. Medsebojno spoštovanje je dosti večje in pristnejše. Jezero je neizkoriščeni turistični potencial v Občini Križevci. Treba bi ga bilo uporabno izkoristiti in hkrati ohraniti naravnega, nedotaknjenega. Menim, da je potrebno izvesti minimalne posege v naravo, ki bi imeli zelo ugoden vpliv na dvig kvalitete turistične ponudbe. Gozdiček ob jezeru nudi odličen ambient za poletna druženja, piknike ali športna doživetja. Zaenkrat ga izkoristijo le motoristi za letna srečanja. Hkrati je to edina večja in odmevnejša prireditev, ki ob lepem vremenu privabi ogromno obiskovalcev. Manjša so tekmovanja v športnem ribolovu, ki jih organizira lokalna ribiška družina. S tem se aktivnosti končajo. Veliko vi- 34 zijo jezera vidim predvsem za rekreativce na kopnem in na vodi. Jutranji ali večerni tek okrog jezera je drugačna, posebna rekreacija. Ljudje imamo radi vodo, saj nas pomirja, sprosti in napolni z novo energijo. Sploh se ne zavedamo, kakšno izvrstno priložnost imamo, samo izkoristiti jo je treba. Ni nam potrebno zapustiti prleške ravnice v lovu za vodo in tovrstno sprostitev. Zaradi zelo ugodnih vetrovnih razmer so jezero opazili deskarji. Zadnja leta opažamo, da sploh ni pomembno kateri letni čas je, deskarji so tukaj. Razvoj njihove opreme je tako napredoval, da jih je mogoče opaziti tudi v decembrskih dneh ob mili zimi. Populacija deskarjev prihaja iz celotne Slovenije in tujine. Po registrskih tablicah avtomobilov vidimo, da prihajajo iz sosednje Avstrije, Madžarske in Hrvaške. V poletnem času je na vodi tudi do trideset deskarjev. Mi pa za njih nimamo nobene ponudbe. Žalostno. Morali bi se organizirati in ponuditi, npr. prleške dobrote. Glede na veliko število deskarjev se mi je celo porodila ideja, da bi naredili festival deskanja, kjer bi se vse dogajalo na temo deskanja in ostalih športov na vodi. Del tega festivala bi lahko bile regate, ki so se v preteklosti že zgodile, veslanje na vodi … Smo se kdaj vprašali, zakaj ne bi imeli Prleki veslača z olimpijsko medaljo? Jezero nam zagotavlja izvrstne pogoje za dosego tega cilja. Triatlon – plavanje, kolesarjenje in tek, je šport, ki je v porastu. Bodimo del rasti. Nobenih megalomanskih objektov ne rabimo, le idejo, navdušenje in zagnane posameznike. Lokalna društva so nekoč ob jezeru organizirala vaške igre, katerih glavni namen je bilo medsosedsko druženje. V današnjih časih pa tarnamo, da se nič ne dogaja, ni druženja, smo odtujeni. Dajmo nekaj narediti, da se bomo zopet povezali, se družili. Otok na sredini jezera bo treba čimprej sanirati, da nam ga erozija vode popolnoma ne »izbriše«. Ob ustrezni ureditvi, kjer bomo ohranili prvinskost, ga lahko zelo dobro vključimo v promocijo jezera. Vzemimo si vzgled po našem gorenjskem biseru. Mi ga lahko imenujmo prleški biser na jezeru. Del moje mladosti je ostal na jezeru. Čas letnih in zimskih počitnic sem preživel tam. V poletju je bilo jezero bolj obiskano kot bližnja kopališča. Vse popoldneve in večere smo se družili. Kopanje, skakanje v vodo, plavanje na otok in deskanje – vse to je krepilo naša prijateljstva. V zimskem času smo se smučali in drsali. Drsanje? Danes je v to praktično nemogoče verjeti. Ampak smo se res. V mrzli in dolgi zimi je gladina jezera zamrznila. Sončni zahodi ob jezeru so za vsakega čudoviti, najbolj oboževani pa so sigurno od zaljubljenih in romantičnih duš. Sam sem jih doživel že veliko. Letni čas sploh ni važen. Pomembno je samo, da si vzameš čas in tisti trenutek res uživaš. Pomislite, kako lepo se je prebuditi in dan začeti s sončnim vzhodom. Naj nas premakne v razmišljanjih in dejanjih. Včasih smo se množično na dopust odpravljali v oddaljene kraje, danes ni več tako. Sprostiti in spočiti se moramo. Tukaj je izredna priložnost, da se ustvari prijeten, domač in cenovno ugoden ambient za preživljanje dopusta. Vsak od nas lahko prispeva svoj delež k temu. Predvsem naj bo to spodbuda za vaško skupnost. Ne smemo čakati na druge. Pomembno je ohraniti ta prleški biser v naši lasti. Ne potrebujemo tujcev z velikimi interesi. Sami imamo dovolj znanja, entuziazma in volje. Zdaj se je potrebno povezati in pozabiti na morebitne zamere iz preteklosti. Vse to nam bo potem prineslo veliko zadovoljstvo in večjo kvaliteto življenja. Kdor je pripravljen vsaj nekaj vložiti v to, bo tudi nagrajen. A ne smemo razmišljati o nagradi v denarju, saj nas drugačno poplačilo lahko veliko bolj in za dlje časa osreči. Zato apliciram na vse, da si odgovorite na naslednja štiri vprašanja: Zakaj? Zakaj ne? Zakaj ne jaz? Zakaj ne zdaj? Matej Babič GLAS OBČINE 2013 iz naših vasi Tudi letos smo pomagali dvoživkam čez cesto Že v prvi polovici marca smo se vrnili na kraj množičnih povozov in ponovili akcijo prenašanja žabic čez cesto skozi gozd med Boreci in Logarovci. Tokrat smo k zanimivemu, a tudi ne povsem nenevarnemu početju poskusili privabiti več delovnih rok, kar nam je le deloma uspelo. Glede na razgibano vreme, vmes smo doživeli ohladitev s snegom, ko so tudi dvoživke obmirovale, smo jih do konca aprila prenesli vsega kakih 10000. Naj se ta številka nikar ne zdi visoka, saj so domačini znali povedati, kako množične selitve so se dogajale pred asfaltiranjem te ceste, ko se večini ljudi ni ljubilo po počasni makadamski bližnjici in tudi gradbinci takrat še niso zasuli nekaterih jam iz boreških ni uspelo rešiti, saj ni mogoče reševanje na tako dolgem odseku ceste celo noč z le nekaj prostovoljci, niti ni mogoče vsega predvideti. Tudi ob dopoldnevih smo v kritičnih dneh srečevali kar precej krastač. Pomembno se mi zdi, da so ljudje sporočali še druge bližnje lokacije, kjer so opazili povoze, kar nam lahko daje misliti, da gre za velik problem. Nekaj dni je gospod Škof kar sam hodil v Gajševce, če smo bili v Borecih na terenu vsaj dva ali trije prostovoljci. Želimo si, da bi pristojni vendarle že dojeli, kako koristna bi bila vsaj postavitev začasnih sezonskih, kvalitetnih preprek, izpeljana z največjo mero upoštevanja dobrih praks ob strokovni pomoči biologov, če že ne izgradnja podhodov za Prostovoljci bi se posebej želeli zahvaliti županu, da je ugasnil luči javne razsvetljave v Borecih. Ta odločitev je resnično dobra tako za ljudi, ki imajo zaradi tega boljši spanec, kot za nočne živali. Predstavlja znak zdravega razuma, saj vsi potrebujemo temno nebo toliko, kot čisto pitno vodo in zrak. V tem ga podpirajo tudi mnogi vaščani. Vesna Kitthiya Obnovljena kapela v Vučji vasi Vaški odbor, ki ga je vodila Milica Hamler, sicer dejavna tudi v župnijskem pastoralnem svetu župnije Križevci pri Ljutomeru, se je odločil za obnovo kapele, v kar jih je vodilo tudi dejstvo, da je streha na kapeli začela zamakati. glinokopov. Kljub temu si zlahka predstavljamo neprecenljivo vrednost tega živega bogastva, ki bi očaralo vsakega resničnega ljubitelja narave in sprehodov. Bila bi resnična škoda, če jih ne bi bilo, saj bi potem imeli precej več mrčesa in lazarjev, trošiti bi morali še več pesticidov in naše okolje bi bilo toliko bolj zastrupljeno. Veseli nas, da velika večina ljudi odobrava in podpira akcijo in da vidijo v tem nekaj pozitivnega. Na krajšem odseku smo sami začasno potegnili nekaj folije, ki je tam opazno zmanjšala prehode, saj smo žabe prestregli na obeh koncih, kar nam je lajšalo delo. Med akcijo smo se vsak dan srečevali. Enkrat nas je bilo v enem večeru tudi do deset ljudi na akciji, a največkrat trije ali štirje. Z vedri smo oprezali za tistimi žabami, ki so pravkar prilezle iz gozda in lezle na drugo stran ceste. V času največjega prehoda smo skoraj do polnoči vztrajali v deževnem nalivu, da bi jih le čim več uspelo preživeti. Kot nalašč je bilo takrat na cesti še več avtomobilov. Takrat smo bili precej utrujeni in izmučeni in veliko žabic nam GLAS OBČINE 2013 dvoživke. Nenazadnje smo tu srečali tudi precej redko zeleno krastačo, strokovnjakinja pa je identificirala celo plavčke. Prenašanja žabic se je udeležil tudi župan. Obljube so bile dane, tako da upamo, da se kmalu nadejamo svetlejše žabje prihodnosti. Zaščitene ali ne, tragičen je pogled na morje mrtvih živali, ki jim narava ni podarila najlepšega videza. Vse dotlej pa vsi prijazno vabljeni na naslednje akcije v pomladnih mesecih prihodnje leto. Dogajanje lahko spremljate tudi na strani www.pomagajmo-zabicam.si, saj so na zemljevidu objavljene konkretne lokacije in urniki ter pomembne informacije v zvezi s tem, kako se primerno pripraviti. Prenašanje žabic je prijetno in koristno druženje z ljubitelji narave ob poslušanju ptičjih in žabjih operet, je skrb za razgibavanje z dobrim namenom, za katerega edino garantirano plačilo je zavest, da si storil nekaj dobrega in da prispevaš k pozitivni spremembi. Občutek, do katerega ne pomaga še tako dobra meditacija ali še tako popoln facebook profil. Za vernike Vučje vasi je bil to lep cerkveni dogodek, ko je domači župnik župnije Križevci pri Ljutomeru Štefan Vinkovič na vaškem žegnanju opravil blagoslov obnovljene kapele in pohvalil vernike Vučje vasi, da so se odločili za obnovo kapele. V kapeli je več nabožnih fresk. Vir: Prlekija-on.net 35 iz naših vasi Uresničitev skrite želje – nastop v oddaji Slovenija ima talent Glasno občinstvo, velik oder, žarometi … Že kot punčka v vrtcu in pozneje v šoli sem zelo rada nastopala. Moja skrita želja je bila nastopati na velikih odrih. Tako je napočil dan, ko se mi je želja uresničila. Dobila sem priložnost okusiti svet odrskih žarometov in zakulisja. Plešem že od malih nog. Z modernimi tekmovalnimi plesi, natančneje z disco- dancom, ki je resnično postal del mojega vsakdana, se ukvarjam šele dobra tri leta. V tem času sem osvojila že kar nekaj naslovov državne prvakinje v parih, formacijah in malih skupinah, veliko odličnih mest na svetovnih pokalih ter na evropskih in svetovnih prvenstvih. Ples me je popeljal v najrazličnejše države, od Hrvaške, Bosne, Madžarske, vse do Poljske, Češke, Ukrajine in Švedske. Vse je postalo še bolj resno letos na treningu, ko je trener prišel do nas in nas vprašal, ali bi rade plesale v mali skupini v šovu Slovenija ima talent. Vse smo bile navdušene. Tako so postali treningi posledično bolj naporni, daljši in pogostejši. Poleg šolskih obveznosti sem trenirala v torek in četrtek uro in pol formacije, v petek pare ali solo, v soboto in marsikatero nedeljo od devetih do kosila, ko ni bilo kvalifikacij za pokalni turnir in državno prvenstvo, pa sem trenirala za malo skupino. Stvar je bilo potrebno vzeti resno v roke, saj smo oziroma so starši morali podpisati več pogodb s POP TV. Hitro je napočil čas predizbora, ki se je odvijal v Murski 36 Soboti. Vse skupaj smo vzele bolj kot zabavo, saj se še nismo zavedale, kaj pomeni sodelovati v takem šovu. Čez slab mesec je trener dobil odgovor, da smo se uvrstile na avdicijo. Takoj smo se morali dogovoriti, kakšna bo nova koreografija, saj z eno točko lahko nastopiš samo enkrat. To je pomenilo tudi nove plesne kostume in še marsikaj, s čimer so se morali ukvarjati naši starši in trener. Trenirale smo kot nore, saj je bila avdicija v ljubljanski operi in nismo hotele, da se nam nastop ne izide po naših pričakovanjih. Končno je napočil čas avdicije. Ko smo prišle v zasneženo Ljubljano, so nas pred vrati že čakali spremljevalci in dva varnostnika. Peljali so nas v garderobe za nastopajoče, saj smo tam morale opraviti tri intervjuje, se obleči v plesne kostume, naličiti, sfrizirati in še ogreti za nastop. Pomagala nam je moja mama, ki ima z našim ličenjem že izkušnje, saj nas skoraj vedno spremlja na tekmovanjih. Bile smo prve na vrsti. Napetost je naraščala, kamere in mikrofoni so nas ves čas spremljali. Po nas je prišla spremljevalka in nas popeljala do dvigala. Vsak naš korak so spremljale kamere in nikamor nismo šle brez varnostnikov. Trenutek resnice je napočil in že smo bile na odru. Tega občutka ne morem opisati. Prevzema te navdušenje, napetost, pre- ocene. Nikoli še nisem doživela takega občutka! Občinstvo dejansko čutiš in prevzame te velik val energije. Odplesale smo in tako je bil en del končan. Zdaj so sledile še kritike. Ana je bila navdušena, izrekla nam je pozitivno mnenje, kar nam je zelo veliko pomenilo. Branko je bil zadovoljen, Damjan pa je imel solzico v očeh in je dejal, da je dobil svojo plesno skupino. V zraku se je pred razglasitvijo žirije čutila plavi te adrenalin. Najprej nas je žirantka Ana vprašala nekaj o plesu, saj je tudi sama plesalka. Vse smo se bale Anine vse to so vedele samo naše družine in ožji sorodniki. V polfinalu se sicer nismo uvrstile naprej, a nam je bilo takrat najpo- napetost množice gledalcev. Odločitev je padla, bilo je trikrat DA, kar je pomenilo, da smo izbrane med trideset najboljših v Sloveniji. Spet so sledili intervjuji in starši so nas že nestrpno čakali. Zaradi uvrstitve v polfinale smo morale spremeniti koreografijo, kostume … Trikrat smo šle v Ljubljano, da so odgovorni za oddajo videli, kako napredujemo, kakšna je nova scena, rekviziti … Ampak tega vsega nismo smele deliti z zunanjim svetom. Za GLAS OBČINE 2013 iz naših vasi membnejše, da odplešemo svojo zgodbo, kot jo najboljše zmoremo, da zadovoljimo Anino ostro oko, ki je videlo vsako najmanjšo podrobnost pri tehniki plesa. S sodelovanjem na tem šovu sem pridobila nove izkušnje, ki jih ne bom nikoli pozabila. Spoznala sem nove prijatelje, okusila ceno »zvezdništva«. Bilo je naporno. Vsi ti treningi pa so bili zelo koristni, saj smo en teden po šovu zmagale na državnem prvenstvu v Novem mestu in si tako pri- služile udeležbo na evropskem prvenstvu na Švedskem v Örebru. Tam sem imela priložnost spoznati najboljše plesalce sveta. Spet še ena nepozabna izkušnja. Švedska me je navdušila, ne samo zaradi plesa, ampak tudi zaradi svoje drugačnosti. Ples se v Sloveniji šele razvija in še zdaleč ni tako razvit kot na skrajnem severu Evrope, kjer je mnogo najboljših plesalcev v tej disciplini. Nam še veliko manjka, da jim bomo konkurirali, ker tudi nimamo takih možnosti, saj je ples zelo drag šport. Za vse, kar ob plesu doživljam, se moram zahvaliti svojim staršem, ki mi vse to omogočajo, trenerju Dejanu Zečeviću, ki je v meni prepoznal plesni potencial, donatorjem in križevski občini za podporo mladim, ki svoj prosti čas vlagamo v športne dejavnosti. Meta Štuhec Foto: Milena Štuhec Najstarejša občanka šteje sto let Redki so posamezniki, ki dočakajo visoko starost. Ko sem izvedela, da je med nami občanka, ki je praznovala tak jubilej, sem začela premišljevati, koliko izkušenj premore, preživetih dogodkov in spominov. Dejstvo, da Zefika Kovačič ne sliši in da se bom bolj težko pogovorila z njo, me ni odvrnilo od tega, da poskušam komunicirati z njo na drugačen način. Dobila sem kar nekaj informacij, še več mi jih je posredovala njena nečakinja Barbara Kovačič, ki ji je teta med njunimi številnimi pogovori posredovala del svoje modrosti. Zefika Kovačič iz Logarovcev je v krogu sorodnikov doživela praznovanje stoletja. Na svet je prijokala 12. februarja 2013 v Terbegovcih v občini Sv. Jurij ob Ščavnici kot tretji otrok v družini. Imela je tri brate (Frančeka, Jožeka in Ferdinanda) in dve sestri (Frančiko in Mimiko). Na čas otroštva ima lepe spomine, pove, da je bilo življenje takrat veliko bolj preprosto. Kot otrok ni imela veliko igrač, otroci so se takrat ves čas igrali na travnikih, skakali bosi naokrog, pasli krave in uživali. Dandanes živimo v prehitrem tempu, ljudje imamo premalo časa zase, meni. Spomni se neljubega dogodka iz osnovne šole, ko so pisali test. Sedela je ob oknu, ki je bilo odprto, ko je naenkrat njen test odneslo ven. Učitelj jo je takoj poslal ponj, a ga seveda ni našla. Za kazen je dobila po prstih, kar jo je zelo bolelo. V mladih letih se je učila pletilstva, tri leta je opravljala poklic gospodinjske pomočnice v Beogradu, kjer je stregla oficirjem. Zatem se je preselila v Maribor. Tam je delala kot tkalka v tovarni Svila vse do upokojitve leta 1963. Na to obdobje ima lepe spomine, čeprav je zaradi glasnih strojev oglušela. Vse od takrat živi v domačem kraju, v Logarovcih. V stotih letih doživi človek marsikaj, tako tudi njej ni bilo vedno postlano z rožicami. V času druge svetovne vojne je doživela veliko težkih trenutkov. Spomni se, da je bilo hudo, ker niso imeli hrane. Živ je spomin na partizane in nemške vojake, ki so se zatekali v hiše, se tam najedli in umili, preden so šli naprej. Grozljiv je prizor mrtvih gospodarjev na Žalikovi domačiji, kjer so ju z bratom ugrabili Kozaki in ju odpeljali v Ljutomer, od koder bi šla v koncentracijsko taborišče, kjer bi ju ubili, a ju je rešil nek gospod iz Gajševcev, ki je posredoval in pojasnil, da nista imela nobenih stikov s partizani. Barbara se spominja, da je teta zelo rada kuhala in pekla. Njene specialitete so bile res okusne, videlo se je, da jih pripravlja z ljubeznijo in največjim veseljem. Še zdaj ne more pozabiti njenih palačink, tankih kot list papirja, ki so se kar topile v ustih. Pripoveduje, kako sta se v njeni mladosti veliko igrali, predvsem človek ne jezi se, kartali sta šnops, teta pa jo je že kot otroka poučevala o GLAS OBČINE 2013 življenju. Rada je prebirala nemški časopis Neue post, v katerem lahko posameznik prebere o dogajanjih v kraljevih družinah. Vedno je živela sama s psičkom ali mačko. Živali ima rada. Pogosto opazuje naravo. Razveseli se sonca in ptičkov, majhnih stvari, ki jih mi niti ne opazimo. Vedno je dobre volje, še zdaj si najraje prepeva pesmico Ko sem še majhen bil in Star sem 20 let, moram it po svet … Ob pogledu nanjo se pogosto zamisli, da človek res ne potrebuje velikih stvari za srečo. Od nje bi se marsikdo lahko kaj naučil. Teta ji je super vzornica, ima jo zelo rada in nanjo gleda kot na babico. Tudi mene je ob obisku pričakala vesela, presenetila me je njena pozitivna naravnanost in volja do življenja. Kljub gluhoti in kapi, ki jo je doživela pred časom in ki jo je omejila na uporabo vozička, je bila Zefika dobro razpoložena, glasno se je nasmejala, ko je prebrala, da želim napisati prispevek o njej. Za konec se je pošalila, da ji je večkrat kdo dejal, da tako dolgo živi zato, ker se ni nikoli poročila, na kar je vedno imela pripravljeni odgovor, da je z moškimi le delo. Andreja Kurbos 37 iz naših vasi Natečaj Na zdravje – razglednica Slovenije Ansambel Prleški kvintet, ki letos praznuje že deseto obletnico obstoja, je naš najbolj prepoznaven ansambel in s svojo glasbo osrečuje vse več ljudi tudi izven občinskih meja. Letos se je širni Sloveniji predstavil na natečaju Na zdravje – razglednica Slovenije, ki je potekal v sklopu oddaje Na zdravje. Kaj vse se je dogajalo v zaodrju oddaje, kakšne so bile priprave, snemanja in občutki članov, sem vprašala člane ansambla. Kako ste izvedeli za natečaj in zakaj ste se odločili sodelovati? Kot vsi ljubitelji narodno-zabavne glasbe smo tudi sami spremljali oddajo Na zdravje! Potihem smo, kot absolutni zmagovalci Števerjanskega festivala 2012, povabilo na snemanje pričakovali že lani, kar pa se ni zgodilo. Jeseni smo po elektronski pošti poslali pobudo za sodelovanje v oddaji. Takrat se je snemanje nenadoma prekinilo in nekaj časa se ni vedelo, kaj se bo zgodilo z oddajo. Pozimi 2013 so s snemanjem nadaljevali in takrat smo na pobudo Petra Turina, očeta našega klarinetista Lovra iz Limbuša, ponovno poslali podrobni opis delovanja našega ansambla in nekaj skladb. Že naslednji dan smo prejeli telefonski klic Jožeta Krajnca, ki nam je ponudil sodelovanje v natečaju. Seveda smo bili takoj za to. V oddaji ste predstavljali našo občino. Zapeli ste pesem Mursko polje. Je bila odločitev o pesmi, s katero ste se predstavili, skupna, ali ste imeli pripravljenih več pesmi? Zakaj ste izbrali ravno to skladbo? Jože Krajnc nas je vprašal, če imamo morda kakšno skladbo, ki bi predstavljala kraje, od koder prihajamo. V našem naboru je bila primerna edino skladba Mursko polje. Odločitev je bila torej zelo lahka. V naslednjem tednu nas je čakalo kar precej dela, saj smo morali navezati stik z gosti, ki bi predstavili občino Križevci. Kot glavni govornici smo povabili Silvo Vrbnjak in Majdo Markovič. Z nami so bili še folkloristi iz Križevcev, ki so se zavrteli na odru, članice Aktiva kmečkih žena Križevci – Veržej s svojimi dobrotami, sodar Franc Marin ter naši najzvestejši navijači. V posebno čast in spodbudo nam je bila družba našega župana Branka Beleca, ki se je v vleki vrvi skupaj z drugimi moškimi pomeril z ekipo oddaje. Različne okra- 38 sne izdelke je za dekoracijo odra posodila Olga Antič. Fotografije Križevcev in okolice, ki smo jih poslali v režijo, je posnel in brezplačno dovolil uporabo Ciril Ambrož iz Velike Nedelje. Vsem skupaj se še enkrat zahvaljujemo za sodelovanje in podporo. V polfinalni oddaji ste se za mesto v finalu borili skupaj s šestimi ansambli. V finale ste prišli vi in ansambla Zarja in Kdo pa so to iz Mengša. So bili to vaši favoriti za nastop v finalu? Ali so vas rezultati presenetili? Sami nismo imeli favoritov. Glasbene zasedbe, ki smo se predstavile v polfinalni oddaji, smo bile po glasbeni plati različne – različni inštrumenti, različne glasbene oblike, različne glasbene zgodbe. Težko je bilo vnaprej napovedati, kaj bo gledalcem všeč. Stopiš na oder in se poskusiš predstaviti v najboljši luči. Potem pa bo, kar bo. Nič ni več odvisno od tebe samega. Zato tudi nismo pričakovali uvrstitve v finale. Ko smo na ekranu zagledali napis Prleški kvintet, smo bili presrečni. V finalni oddaji se je odvil zaključek natečaja Na zdravje – razglednica Slovenije. Za veliki pokal natečaja se je potegovalo petnajst skupin iz vse Slovenije. Prireditev si je ogledalo veliko ljudi. Kako je bilo nastopati pred tako veliko množico? Nastop v živo pod reflektorji in pred kamerami je bil za nas posebno doživetje in velika čast. Letno gledališče Studenec se nahaja v čudovitem okolju, prizorišče je odlično urejeno, infrastruktura je dodelana. Vsem priporočamo, da si ogledate kakšno izmed številnih predstav na prostem na Studencu. Ljudje so prišli iz cele Slovenije. Bili smo v družbi številnih znanih glasbenikov. Vzdušje je bilo enkratno kljub mrazu, ki je lezel v kosti. Pred snemanjem smo imeli dve vaji na odru, tako da pretirane treme ni bilo. Ste bili razočarani, da niste zmagali? Ko si enkrat uvrščen v finale, pomisliš na to, kako bi bilo, če bi zmagal. A v finalu je sodelovalo kar petnajst zasedb in je bilo težko zmagati. Kdo si je po vašem mnenju najbolj zaslužil zmago, kdo je bil vaš zmagovalec? Teden dni pred snemanjem smo po pošti prejeli zgoščenko z vsemi finalnimi skladbami, ki so bile vsaka po svoje lepe in polne ljubezni do krajev, ki jih opisujejo. Zanimiva glasbena predstavitev Slovenije. Lahko bi rekli, da smo bili pravzaprav zmagovalci vsi, ki se nam je uspelo uvrstiti v finale. Zanima me tudi vaše mnenje o samem poteku natečaja, organizacije in izvedbe? V oddaji Na zdravje smo nastopali v zaključni sezoni. V medijih se je o oddaji kritično govorilo že pred in med snemanjem ter po snemanju. Kar se tiče natečaja – nikjer ni bil posebej predstavljen, nikjer niso bili zapisani pogoji sodelovanja, GLAS OBČINE 2013 iz naših vasi pogoji oblike skladbe, potek natečaja in podobno. Ko smo bili uradno razglašeni za finalista, je nenadoma prišlo do sprememb. Organizatorji so ugotovili, da nas bo v finalu preveč in bo oddaja predolga. Na TV Slovenija niso odobrili podaljšanja oddaje, zato so producenti želeli izvesti še vmesna izločanja ansamblov. V mislih so V našem repertoarju je veliko lepih skladb, ki bi jih želeli predstaviti Sloveniji. A bi kot glasbeno razglednico Križevcev spet zaigrali in zapeli Mursko polje. Za nas je nekaj posebnega. Je prva skladba, ki smo jo posneli. Naš prvi glasbeni otrok. Besedilo smo »podedovali« od bivšega ansambla Škorci, ki jim ga je podaril Marko *** MURSKO POLJE Ozri se, popotnik, ki hodiš tod mimo: preproge koruze in žita povsod. Mar čutiš ljubezen, katero delimo? Na Mursko te polje zanesla je pot. Na severu božajo polja gozdove. Gozdove sanjavih molčečih mrtvic. Mrtvic, ki jim Mura je našla bregove. Bregove s čemažem in s pesmijo ptic. imeli nekakšen super finale, v katerem bi nastopilo le šest zasedb. S to idejo se nismo strinjali, zato smo morali vsi skrajšati skladbe na dve minuti. Po drugi strani pa moramo pohvaliti celotno ekipo. Scenarij oddaje, v kateri smo predstavljali občino Križevci, smo sooblikovali skupaj. Veliko je bilo telefonskih pogovorov in razprav, kako naj bi oddaja potekala. Nekaj dni pred tem smo dobili celoten scenarij v vpogled in še vedno smo lahko izrazili naše želje in ideje. Tudi na samem prizorišču se je videlo, da celotna ekipa živi in diha za oddajo. Jože Potrebuješ je pred vsako oddajo stopil na prizorišče in skupaj s poštarjem Peško animiral ljudi, da so bili na posnetkih nasmejani in dobre volje. Se vam zdi, da se je vaš krog oboževalcev še povečal po nastopu na tem natečaju? Ko smo pozneje nastopali na številnih prireditvah po Prlekiji, so k nam pristopali ljudje in pripovedovali, da so gledali oddajo, glasovali, se veselili in tudi jezili. Ponovno so želeli slišati Mursko polje. Ne vemo, če se je s tem naš krog oboževalcev razširil, zagotovo pa lahko rečemo, da je postala naša najbolj prepoznavna skladba prav Mursko polje. Če bi lahko vse to ponovili, bi kaj spremenili? Bi se morda predstavili z drugo pesmijo? GLAS OBČINE 2013 Kočar. Navdušeni smo bili nad podobami, ki jih je ujel z besedami – Mura z mrtvicami in čemažem, zvonik Sveti Križ, polja z žitom in koruzo, griči z vinogradi, sonce v grozdnih jagodah in prijazni prleški ljudje. Zapisane besede pa je v glasbo mojstrsko oblekel Igor Podpečan. Dodali smo še naše inštrumente in glasove – tako je nastala hvalnica deželi okrog križevskega zvonika. Vam je znano, koliko ljudi je glasovalo za vas? Koliko glasov vam je zmanjkalo do zmage? Natančnega števila glasov se ne spomnimo več. Zmagovalci so jih prejeli približno tisoč več. Zelo ste zaposleni z nastopi. Kakšne načrte imate za naprej. Ali načrtujete udeležbo še na kakem natečaju ali tekmovanju? Kitajci pravijo: »Samo živa riba lahko plava proti toku.« Nenehno je potrebno biti v gibanju. Čutimo, da nas izzivi, ki si jih postavljamo, bogatijo, dajejo nam občutek rasti in nas vodijo naprej. Na festivalu, na katerega smo se želeli prijaviti letos, zaradi drugih obveznosti ne moremo sodelovati. Tako v našem arhivu že čakajo skladbe za nova tekmovanja ali natečaje. Kjerkoli med našimi polji stojiš, pozdravlja te naš zvonik Sveti Križ! Pozdravlja zvonik te v imenu ljudi, ka prleški s tobojguči! Ozri se, popotnik, ki hodiš tod mimo: preproge koruze in žita povsod. Mar čutiš ljubezen, katero delimo? Na Mursko te polje zanesla je pot. Na jugu poljubljajo polja valove. Valove igrivih Slovenskih goric. Goric, kjer se sonce preliva v plodove. Plodove drugačnih usod in resnic. Kjerkoli med našimi polji stojiš, Pozdravlja te naš zvonik Sveti Križ. Pozdravlja zvonik te v imenu ljudi, ka prleški s tobojguči. Pozdravlja zvonik te v imenu ljudi, ki bodo in ki jih več ni. Marko Kočar *** Helena Krajnc Foto: arhiv RTV Slovenija 39 iz naših vasi Prleki gredo jadrat Jadranje je vodni šport, kjer se mora posameznik združiti z ekipo, ki z njim jadra in sobiva na jadrnici. To je šport in obenem način aktivnega preživljanja prostega časa, kjer lahko opazimo nešteto lepih razgledov, naravnih lepot, sončnih vzhodov in zahodov, rajskih zalivov in kjer lahko vsak posameznik utrudi in razmiga svoje telo do skrajnosti. Večina ljudi meni, da je jadranje prestiž. A dandanes ni več tako, kot je bilo včasih, saj je tovrsten dopust dostopen praktično vsem. Zanimiva potepanja med otoki, brezskrbno uživanje na morju, prijetna odisejada, veter v laseh in vonj po morju, kopanje v najbolj skritih kotičkih in aktivne počitnice, vse to ponuja sodobno jadranje. Iz naše zbrane ekipe sta bila doslej na jadranju le dva od devetčlanske posadke in vsi smo že z navdušenjem pričakovali to avanturo in osrednjo dejavnost našega dopusta. Pred pričetkom jadranja nas je skipper oziroma krmar na zanimiv način podučil o jadralnih veščinah (osnovnih pravil jadranja, vezanja vozlov, krmarjenja) in iz nas v kratkem času že naredil »jadralce«. Na položajih smo se menjavali tako, da je ekipa usklajeno delovala. Nič nam ni bilo pretežko, zdelo se nam je celo prav zabavno in tudi poučno. Od posameznika je bilo odvisno, koliko je sodeloval pri samem jadranju, lahko je pa le užival v plovbi med valovi. Šele ko jadrnica pridobi dovolj vetra in hitrosti, se občutijo pravi jadralski užitki in adrenalin, v primeru manj vetra pa se prižge motor in te popelje do bližnjega sidrišča. Jadransko morje je že dalj časa znano kot eno najprimernejših za najem jadrnice in omogoča bodisi športno jadranje na regatah ali brezskrbno počitniško potepanje med otoki. Z več kot tisoč otoki je hrvaški Jadran idealno mesto za brezskrbno poči- tniško potepanje, odkrivanje novih krajev in prekrasnih samotnih zalivov. Otoki in zelo razčlenjena obala nudita varno zavetje pred valovi. Naša ekipa se je osredotočila na raziskovanje narodnega parka Kornati in okoliša, ki je eden najlepših biserov Jadrana. Mali otočki so večinoma porasli le s travo, so skoraj povsem nenaseljeni in brez vode. Tam se res čuti pristen stik z naravo. Poseben čar je tudi obisk kakšne idilične vasice, kjer življenje še vedno teče počasi in se najde čas za prijeten pogovor. Življenje na jadrnici je nekaj posebnega in nepozabnega, saj se nenehno nekaj dogaja, lahko pa enostavno odklopiš vsakdanje skrbi in ves čas uživaš svobodo gibanja v naravi. Omogoča zabavo in vsak dan postanek na drugi lokaciji (v marinah, lagunah, otokih, skritih kotičkih) ter različne aktivnosti in priljubljene vodne športe od kopanja, pla- vanja, potapljanja ali snorkljanja. Prav hitro, enostavno in prijetno se je privaditi na ritem življenja na jadrnici ter pravilom, ki tam veljajo, tako da jadrnica v nekaj dneh postane tvoj dom in ena sama velika družina, kjer praktično vsi delajo, sodelujejo, se družijo in združujejo moči. Jadranje je velik izziv za vsakega, ki prvič doživi tako avanturo. Združuje spozna- vanje naravnih lepot, skritih kotičkov in spoznavanje osnovnih mornarskih veščin, kot so vozli, osnove vodenja jadrnice in orientacije na morju. Kdor je vsaj enkrat jadral, se je zaljubil v morje za celo življenje, saj je drsenje po morju poseben »gušt« (užitek), ki ga spremlja tišina, ki jo moti le šumenje vetra v jadrih, nežen topot vrvi ob jambore in prijetno kramljanje s posadko. Vsekakor je jadranje ena izmed alternativ, kako aktivno preživeti dopust in z njega prinesti čim več lepih vtisov, užitkov ter nekaj osnovnega znanja o jadranju. Aleš Rajh 40 GLAS OBČINE 2013 društveni utrip Križevski folkloristi zaplesali v novih oblekah Folklorna skupina pod vodstvom Marte Zmazek se je v soboto 1. junija 2013 na odru dvorane kulturnega doma v Križevcih domačinom in širši javnosti predstavila v novih folklornih oblekah. Predloge zanje je izdelala priznana etnologinja dr. Marija Makarovič na osnovi raziskave na terenu in arhivskega gradiva v Pokrajinskem arhivu Maribor in Pokrajinskem skupini Društva upokojencev Križevci in Kulturnega društva Anton Krempl iz Male Nedelje. Pevke Kulturnega društva Janez Čuk iz Vučje vasi in Sosede – pevke Kulturnega društva Mala Nedelja so zapele nekaj ljudskih pesmi. Na harmoniko sta zaigrala Tilen Marinič in Tadej Murkovič. Micika (Mišel Sušnik) in Franček (Niki Zmazek) sta obujala spomine muzeju Murska Sobota. Sešila jih je Terezija Lisec v Murski Soboti. Plesalci so obuli tudi nove čevlje, izdelane v čevljarski delavnici Franca Gradišnika iz Lenarta. Na prireditvi so se poleg plesalcev predstavili mali plesalci vrtca in Osnovne šole Križevci, ki z veseljem ohranjajo tovrstno tradicijo in ljudsko izročilo, folklorni o tem, kako so potekale folklorne vaje nekoč, še posebej o bolj skritih zadevah po vajah. Od gostov so se predstavile še Dečve, pevke FD Sava iz Kranja. Pred koncem prireditve so nastopajoči in vsi, ki so kakorkoli pomagali pri izvedbi prireditve in projekta pridobitve novih folklornih oblek, prejeli priznanja in za- hvale. Večer se je zaključil z druženjem ob bogati pogostitvi, za katero so poskrbele članice Društva kmečkih žena. Branko Košti 10. srečanje motorističnega kluba Moliboga Prvi vikend v avgustu je v Lukavcih potekal že 10. moto zbor motorističnega kluba Moliboga. V petek so nastopili Resonanca in Mama rekla, v soboto Drugo dugme in Hellcats, ni manjkal niti striptiz. Čez dan so člani priredili motoristične igre, na katerih je sodelovalo šestnajst klubov. Nagrade so bili doma izdelani pokali, za glavno nagrado so podelili tridnevni vikend paket na Pagu. Zapeljali so se tudi na panoramsko vožnjo. Zbora motoristov se je udeležilo oseminpetdeset klubov iz Slovenije, nekaj je neformalno obstajal že kakšno leto prej. Ustanoviteljev je bilo šest, pobudnik je bil Marjan Makovec. Trenutno je v klubu šestnajst članov in članic, podpornih članov je okoli petindvajset. Predsednik kluba je Aleš Lipič. V desetih letih svojega delovanja so najbolj ponosni na postavitev brunarice oziroma klubske hišice v Lukavcih. Vsako leto tradicionalno prirejajo zbor motoristov, organizirajo klubske izlete (bili so na Pagu, v Beogradu, na Bledu, v Tolminu …), udeležujejo se srečanj v tujini (Avstriji, Srbiji, Hrvaški, Bosni in Hercegovini). Pobrateni so s srbskim motorističnim klubom Road Angels. Helena Krajnc Foto: Matej Babič bilo motoristov iz Srbije in Madžarske, eden celo iz Avstralije. Moliboga so uradno ustanovili leta 2003, čeprav je klub GLAS OBČINE 2013 41 društveni utrip Trideset let delovanja križevskih rogistov 42 Križevski rogisti delujejo od leta 1982. Takrat je na pobudo starešine Jožeta Kosa Lovska družina Križevci ustanovila skupino lovskih rogistov. Z vpisom v register kulturnih društev v letu 2001 smo naprej delovali kot Kulturno društvo Rogisti lovske družine Križevci. V letu 2013 pa je prišlo do spremembe naziva društva, in sicer v Kulturno društvo Križevski rogisti. Rogisti smo v svojem obstoju doživljali določene vzpone in padce. Ustanovni člani smo bili štirje: Jože Dunaj, Drago lovci, naj omenim, da je v okoli dvajsetih skupinah lovskih rogistov po grobi oceni vsaj polovica nelovcev in prav ti člani tudi znatno prispevajo, da lovska glasba v Sloveniji živi in ima tako visoko raven. V skupini trenutno deluje devet članov: Jože Dunaj, Mirko Heric in Milan Lebar (člani LD) ter Joško Nemec, Adolf Županec, Andrej Rebernik, Franc Kosi, Franc Torič in Marjan Vaupotič, ki niso člani LD. Imamo pa tudi častnega člana Jožeta Kosa. Predsednik je Milan Lebar, Hanžekovič, Mirko Heric in Miran Vaupotič, vsi člani Lovske družine Križevci. Število članov se je znatno povečalo v letu 1995, ko so se nam priključili tudi naši prijatelji – vsi godbeniki, ki niso člani lovskih družin. Če mogoče kdo meni, da bi v lovski kulturi morali sodelovati samo za repertoar pa skrbiva z Andrejem Rebernikom. Delujemo na lovskem in kulturnem prostoru Slovenije in tujine. Z izvedbo lovske glasbe domačih in tujih avtorjev se trudimo predstaviti delovanje lovcev tudi na kulturno-glasbenem področju. Redno se udeležujemo vsakoletnih srečanj lovskih pevskih zborov in rogistov Slovenije. V Domu Lukavci in Domu ostarelih občanov v Ljutomeru tradicionalno vsako leto izvajamo posebej pripravljen program. Smo organizatorji območnih srečanj lovskih rogistov v Občini Križevci ter sodelujemo z lovskimi rogisti Slovenije in Avstrije ter ostalimi kulturnimi skupinami bližnjega in daljnega okoliša. Ob tem si želimo, da bi z vsemi kulturnimi društvi v Občini Križevci in širše še tesneje sodelovali. Vedno se odzovemo vabilom lovskih družin za sodelovanje, če je to njihov interes, ter igramo melodije, prirejene za lovske – Hubertove maše. Letno imamo okrog dvajset nastopov. Udeležujemo se tudi mednarodnih tekmovanj lovskih rogistov, kjer dosegamo vidne rezultate. Prejeli smo številna lovska, občinska in republiška priznanja. Na tekmovanjih smo prejeli tri zlate znake in posamezno enega zlatega in enega srebrnega. Mirko Heric Foto: arhiv rogistov GLAS OBČINE 2013 društveni utrip Ekskurzija v Benetke Društvo kmetic Križevci – Veržej je prostovoljno, neprofitno združenje kmetic in ostalih žena s podeželja na območju Občin Križevci in Veržej. Društvo skrbi za večjo povezanost kmetic in za skupna, enotna nastopanja v javnosti. Prav tako je poskrbljeno za izobraževanje članic (tečaji, predavanja, strokovne ekskurzije, delavnice) ter za razvedrilo (izleti in srečanja). Članice društva pogosto sodelujejo na raznih sejmih, razstavah, ocenjevanjih prehranskih izdelkov in drugih prireditvah v domači občini in po Sloveniji. Letos je društvo v torek, 4. junija, organiziralo ekskurzijo v Benetke. Ker je bila pot do Benetk kar dolga, so se zgodaj odpravili na pot. Sledili so vmesni postanki za jutranjo kavico in okrepčilo. Kot se za rano do središča Benetk. Ogledale so si Markov trg, ki je najbolj obiskan trg na svetu. Tukaj se nahajajo bazilika sv. Marka z bizantinskimi kupolami, Doževa palača, kjer je nekoč prebival vojvoda, zvonik, ki je najvišja stavba v mestu, stolp z uro, nekdanji uradi uprave, številne trgovine in gostilnice, kjer je ob zvokih žive glasbe mogoče popiti pregrešno drag kapučino za 20 evrov. V ozkih ulicah so butiki svetovnih blagovnih znamk oblačil, obutve, torbic, nakita in seveda muranskega stekla. Zanimiv je tudi most Rialto v tr- govskem in geografskem središču mesta. Preostanek dneva je vsak lahko izkoristil za individualen ogled mestnih znamenitosti, za kavico, sladoled ali nakup kakšnega spominka, npr. beneške maske, ki so se na številnih stojnicah kar ponujale. Udeleženke izleta so se domov vrnile polne lepih vtisov in dobre volje, med potjo pa so že snovale načrte za prihodnja srečanja. V okviru lanskega praznika Občine je Kulturno in izobraževalno društvo Kelih organiziralo Smukarijo – festival za druži- vodstvom prijaznih in inovativnih mentorjev, ki imajo izkušnje z delom z otroki. Ob ustvarjanju in igranju smo ponudili vala staršem. Pravljična blazina je privabila najmlajše in spretnostne igre malce starejše otroke. Ker se zavzemamo za prijazen odnos do okolja s čim manj odpadki, so bile nekatere delavnice zasnovane tako, da so zajemale odpadni material in so bile zaradi tega še posebej zanimive. Nastalo je precej zanimivih zapestnic in torbic iz blaga, ki so ga udeleženci sami poslikali. Tudi pri postrežbi hrane tako nismo uporabili plastičnih krožnikov in plastičnega jedilnega pribora. ne in mladino. Ponudili smo širši spekter delavnic, ki so potekale pod strokovnim tudi svetovalni kotiček, kjer je strokovna sodelavka s pedagoškega področja sveto- kmečke ženske spodobi, na avtobusu ni manjkalo dobrot, od sladkih pregreh do prave malice, ki so udeleženkam ekskurzije dale energijo za nepozabno potovanje. Ob prihodu na beneško letališče Marco Polo je sledilo vkrcanje na vaporeto (vodni avtobus) in plovba mimo otoka Mu- Lidija Domanjko, Andreja Rajh Foto: Lidija Domanjko Smukarija GLAS OBČINE 2013 Tjaša Kos 43 društveni utrip Erazmovo vino prejelo posebno priznanje za izdelek tradicionalne slovenske obrti Lani septembra smo se udeležili Mednarodnega sejma obrti in podjetnosti (MOS). Poleg promocije in pospeševanja prodaje vidimo odlično priložnost tudi v povezovanju vinskih kleti, zato pod okriljem Vinskega inštituta že tri leta razstavljamo z vinsko kletjo Zajc iz Dolenjske. Skupni sejemski nastop obeh kleti seveda veča že tako pestro in zelo kvalitetno ponudbo vin, ki jih premoreta obe kleti. Poleg številnih ocenjevanj, ki se vsako leto zvrstijo po Sloveniji in tujini, je bil letošnji sejem novi izziv za tekmovanje. Mestna občina Celje je zopet poslala povabilo razstavljavcem, naj prijavijo izdelek tradicionalne slovenske obrti. Kosovi smo se letos odzvali in prijavili Erazmovo vino, šipon, suhi jagodni izbor 2006. Komisija je na dan otvoritve imela dosti dela, saj je bilo prijavljenih 42 izdelkov z različnih področij. V tako mešani konkurenci nismo imeli posebnih pričakovanj, zato smo bili popoldanskega obiska komisije zelo veseli. To je pomenilo, da smo se uvrstili v ožji izbor. Šele v petek v popoldanskih urah so z Mestne občine Celje sporočili, da so se soglasno odločili, da naše vino prejme posebno priznanje za izdelek tradicionalne slovenske obrti. Po podelitvi na prireditvenem prostoru na sejmu smo za prejeto nagrado seveda nazdravili. Tradicionalna trgatev za Erazmovo vino je vsako leto 22. januarja, ko Erazem praznuje rojstni dan. Stopnja predikata ni tako pomembna, glavno je, da je trgatev vedno na ta datum. Pri zadnji trgatvi posameznega letnika nam vedno pomagajo tisti, ki so že jeseni vriskali v naših vinogradih, in prijatelji, ki so držali pesti za dobro letino. Med njimi je tudi prvi predsednik države Milan Kučan in prav njega se Erazem na trgatvi najbolj razveseli. Erazmovo vino šipon, suhi jagodni izbor, letnik 2006, je posebnež že zaradi sorte in kakovostne stopnje, pa tudi zato, ker nismo podlegli vremenu in trgali en dan prehitro, kajti v nedeljo pred trgatvijo je bilo lepo sončno vreme, na dan trgatve je deževalo. V družini smo se znašli in grozdje, ki smo že predhodno zaščitili z mrežo, pokrili še s folijo. Tako smo obdržali kakovost in trgali 22. januarja 2007. Da je vino izjemno kakovostno, dokazujejo najprej barva, zatem bogate vonjave, ko pa spijemo požirek nas dokončno prepriča. To je resnično največ, kar lahko trta in vino ponudita ljubitelju žlahtne kapljice. Tako bogato, ekstraktno polno in harmonično vino priporočamo, da ga popijete samostojno, brez spremljave hrane. Tjaša Kos Prlekija gostila italijanskega igralca Franca Nera Kulturno in izobraževalno društvo Kelih aktivno sodeluje tudi z ustvarjalci Grossmanna, festivala fantastičnega filma in vina. Soorganizacija vinskega dela fe- stivala je zanimiv projekt, saj vsako leto spoznamo izjemno zanimive ljudi, ki so gostje festivala. 44 Letošnjega festivala se je kot častni gost udeležil legendarni italijanski igralec Franco Nero, ki je prejel nagrado za življenjsko delo. Je eden najbolj prepoznavnih evropskih igralcev, ki je v svoji bogati karieri odigral več kot sto petdeset nepozabnih filmskih vlog tako v Evropi kot v ZDA, v visokoproračunskih kot neodvisnih filmih, od vesternov, kriminalk in komedij do zgodovinskih spektaklov, dram in celo musicala. Poleg ikoničnih vlog naslovnih junakov v vesternih Django in Keoma, sira Lancelota v musicalu Camelot, za vlogo Horacija, negativca v akcijskem blockbusterju Die Hard 2 ter belega ninje v Enter the Ninja je gledalcem na področju bivše Jugoslavije ostal v spominu po vlogah v filmih Bitka na Neretvi in Banović Strahinja. Ena izmed zanimivih nagrad je vinski šampion Hudi maček. Zbirajo ga festivalski gostje, ki po vodeni degustaciji izpolnijo vprašalnik. Letos je tekmovalo kar devet vin, poskusil pa jih je tudi Franco Nero. Seveda je njihovo kakovost zelo pohvalil, na zaključni prireditvi pa ni skoparil s pohvalami organizatorjem Grossmanna. Tjaša Kos GLAS OBČINE 2013 društveni utrip Društvo upokojencev se predstavi V križevski občini aktivno deluje Društvo upokojencev, ki je bilo ustanovljeno pred enainšestdesetimi leti, ko se je odcepilo od Društva upokojencev Ljutomer. Od začetka je bilo potrebno veliko dobre volje in odločnosti za nemoteno delovanje, saj društvo ni imelo svojih prostorov, zato so se zbirali v gostinskih lokalih, kjer so imeli sestanke. Članstvo je iz leta v leto naraščalo, včlanjevali so se vsi, ki so se upokojili v takratnih krajevnih skupnostih Križevci, Logarovci-Berkovci in Krištanci, Šalinci, Grlava. Nastala je potreba po lastnih klubskih prostorih in kupili so prostore starega vrtca, ki je bil potreben celovite obnove. Vse do danes izvajamo najnujnejše stvari, vendar bo potrebno v čim krajšem času obnoviti še zidove. Računamo na pomoč občine, saj sami tega ne bomo zmogli. Že od vsega začetka, kakor še tudi danes, je društvo sledilo potrebam svojih članov, zato smo organizirali razna druženja in izlete, tudi za kakšna dobra predavanja poskrbimo. Že od leta 1997 je na povabilo takratnega upravnega odbora društva Viktor Slavinec začel voditi folklorno skupino, ki je že takrat nastopala s svojimi plesi na raznih upokojenskih in tudi drugih prireditvah. Ko smo Slovenci dobili svojo državo in so se ustanavljale stranke, je takratno vodstvo, upravni odbor in člani sklenilo, da bo podpiralo programe, ki jih je predstavila stranka DeSUS. Tudi danes je tako, saj imamo upokojenci dva svetnika v ob- činskem svetu. Ob praznovanju 50-letnice društva, 8. 9. 2002, je društvo dobilo novi društveni prapor, ki ga je na slavnostni proslavi razvil takratni župan Feliks Mavrič, proslava ob tej priložnosti je bila izredno bogata in dobro obiskana. V letu 2003 se je zamenjalo vodstvo društva in tudi nekaj članov upravnega in nadzornega odbora. Predsednik je postal Viktor Slavinec, ustanovili smo sekcije za kulturo, šport in rekreacijo, prireditve in srečanja in komisijo za socialne zadeve. Vse sekcije so zelo aktivne. Folkloristi radi sodelujejo na folklornih revijah, na raznih prireditvah in s svojimi plesi razveselijo varovance po domovih. Pevke iz Logarovcev so izdale celo zgoščenko z lepimi starimi pesmimi. Veliko dobrih uspehov imamo tudi v športu, predvsem v šahiranju, kartanju in ribištvu. Za veselje in druženje pa poskrbimo ob dnevu žena, martinovanju s krstom mošta in leto zaključimo s silvestrovanjem. Tudi kakšen krajši izlet si privoščimo. Komisija za socialne zadeve pri društvu vsako leto organizira, da v decembru 60 let življenja v dvoje 60. obletnico skupnega življenja sta 18. junija praznovala Ana in Janez Cof iz Ključarovcev. Ana je bila rojena 4. februarja 1931 in prihaja iz Bolehnečicev. Obiskovala je gimnazijo v Ljutomeru, nato je vsa leta gospodinjila na njunem skupnem domu v Ključarovcih. Janez je bil rojen 18. junija 1928 v Ključarovcih. Obiskoval je srednjo strojno kmetijsko šolo v VinGLAS OBČINE 2013 kovcih na Hrvaškem. Zaposlen je bil kot obratovodja na Tehnostroju v Ljutomeru. Poročila sta se leta 1953 v Mariboru. V zakonu so se jima rodili trije otroci: Janko, Anka in Andrej. Imata sedem vnukov in štiri pravnuke. Doma sta imela kmetijo z veliko obdelovalnih površin in živino, predvsem krave in prašiče. Kmetijo je prevzel najstarejši sin Janko, ki pridno nadaljuje njuno delo. Odgovor, kaj je recept za njuno dolgo skupno življenje, nam je zaupal sin, ki je dejal, da je to pravi čudež in umetnost medsebojnih odnosov. Ob jubileju so imeli slavje v družinskem krogu, kamor so povabili tudi svoje sosede. Na vprašanje, kakšno je njuno zdravje, pa sta slavljenca dejala, da je bolj polovičarsko, a starosti primerno. obiščemo bolne in naše starejše člane, ki jih skromno obdarimo. Ta komisija tudi spremlja življenje starejših ljudi v naši občini, zato smo leta 2006 po sklepu upravnega odbora društva pristopili k izvajanju programa v projektu Starejši za starejše. Projekt zajema celotno Slovenijo in se izvaja v okviru Evropske zveze. Vodi ga koordinator, v njem sodeluje še trinajst prostovoljcev-anketarjev. Namen projekta je ugotoviti stanje in življenje ljudi v občini, ki so stari več kot šestinšestdeset let. Sodelujemo z našo občino in s Centrom za socialno delo Ljutomer. Mnogim smo že izboljšali njihov položaj, z materialnimi dobrinami ali pa smo komu že pomagali, da živi v domu za ostarele. Ugotavljamo, da je socialni položaj starejših vedno slabši. Upokojenci smo zaskrbljeni nad sedanjostjo in prihodnostjo. Velikokrat imamo občutek, da smo mlajšim generacijam v breme, čeprav je mnogo kje prav obratno. Prostovoljci se zavedamo, da kdor pomaga drugim, pomaga sebi. Da bomo svoje težave lažje reševali, prijazno vabimo vse, ki bi želeli sodelovati z nami, da se nam pridružijo. V našem društvu se trudimo, da članom nudimo čim več skupnega druženja, izletov … Za vse to z vestnim delom skrbijo predsednik društva in poverjeniki po vaseh. Upokojenci si želimo jesen življenja preživeti dostojno in človeka vredno. Frančka Rakuša 60 let skupnega življenja letos praznujejo: Dragica in Metod Horvat iz Križevcev, Ana in Janez Cof iz Ključarovcev. 50 let skupnega življenja letos praznujejo: Ljudmila in Matija Kovačič iz Vučje vasi, Jožefa in Franc Rajh iz Stare Nove vasi, Rozalija in Jožef Bratina iz Križevcev, Olga in Feliks Mavrič iz Križevcev, Jožefa in Jožef Vidnar iz Logarovcev, Sonja in Janez Bukovec iz Stare Nove vasi. Vsem iskreno čestitamo! Podatki so bili pridobljeni na župnijskem uradu pri gospodu župniku Štefanu Vinkoviču. Župnijski urad ne razpolaga s podatki oseb, ki so se poročili v drugih župnijah, a tudi vsem tistim ob obletnici ravno tako čestitamo. Nataša Vengust 45 kulturni utrinki Poezija – Stekleni biseri besed Zgodilo se je. Prijazno vabilo, ki ga ne gre prezreti. 31. maj 2013, predstavitev pesniške zbirke Stekleni biseri, naše občanke, domačinke iz Lukavcev Brede Jelen Sobočan, dr. medicine, specialistke psihiatrije, ki živi, ustvarja in dela v Ljubljani. Pesniška zbirka je izšla lani decembra v zbirki Poetikove lire pri založbi Društvo Hiša poezije, urednik Ivan Dobnik jo je pospremil z besedami: »Stekleni biseri besed so pretresljivo lepa zbirka dovršeno napisanih pesmi, ki zajemajo širok razpon lirskega izrekanja, od prvinskega cikla z naslovom Zemlja, skozi osrednja predela Ogenj in Voda, do Zraka. V sodobni slovenski poeziji je lirika preganjana žival, saj govori o intimni, skrajno osebni, občutljivi in ranljivi notranjosti posameznika na način univerzalnih tem in predstavlja izrazito nasprotje trendu urbane poezije – proze banalnega vsakdana, skozi lahkotno bralcu všečno kramljanje.« Predstavitev je s sodelujočimi organizirala slovenistka Manja Mikl, ki je prireditev tudi odlično modelirala, tako da je avtorica jasno predstavila zbrane pesmi, ki so se nizale od začetnega sklopa Zemlja, kjer se nam prikazuje domača pokrajina, Boreci so vas, ki vedno znova opozarjajo, z naravo, z liki, ki ne bodo nikoli umrli, še več, pred nami se prikazujejo živo in veličastno, lik matere, očeta, babice, deda, otroka; domača pokrajina vedno ostaja del nas. Cikel Ogenj v nas prebudi strast, ljubezen, erotično doživljanje, pričakovanje – Zastri zvezde, Oprezam za oknom, Tvoj objem – lepa ljubezenska pesem. Pisanje postaja vedno bolj subtilno skozi cikel Voda, ki nas oživi in pomiri do zadnjega cikla oziroma elementa Zrak, ki nas sprosti, napove novo videnje in iskanje – »lahko sem vse in lahko sem nič. Sem v poletu brez meja ali na robu večnega prepada.« iz križevske osnovne šole in ljutomerske gimnazije, občanov naše občine, ki uživajo na takih dogodkih. Veseli me, da je vedno več takih, ki uživajo v drugačnosti, v samosvojosti, v lepoti slovenske besede. Predstavitev pesniškega prvenca, saj av- Večer je bil preplet interpretacij Jelice Jelen, Vere Slavič, Jasne Markovič Jagodič, Olge Antič, Irene Štuhec, glasbe Mihe Lubija (harmonika), Timoteja Jagodiča (violina), vokala Matilde Slavič, pogovora in interpretiranja Brede Jelen Sobočan ter voditeljice Manje Mikl. Lepo prenovljena in akustična dvorana bivšega Klasa in občine pa ne bi bila popolna in estetsko dovršena brez izvrstne publike, ki je bila izrazito pestra – domačini, domači, sošolci torica Breda Jelen Sobočan svoje poezije prej ni objavljala, je pa njena poezija zorela, se klesala in se tudi »pronicljivo, dovršeno« izklesala, ni minila brez zanimivega druženja po predstavitvi, ko je pogovor tekel ob pogostitvi družine Jelen. Sotočja spominov vedno znova živijo in oživijo, oživljajmo jih skupaj. Irena Štuhec Foto: Timotej Jagodič 13. Slavičev večer Ob praznovanju 14. občinskega praznika Občine Križevci je v petek, 14. septembra 2012, ob 18. uri v župnijskem razstavnem prostoru in ob 19. uri v kulturnem domu v Križevcih potekal tradicionalni 13. Slavičev večer. Osrednja tema večera je bila Prleško nekoč in danes. V župnijskem razstavnem prostoru so nam posamezniki predstavili okoliške vasi. Jaka Godec je predstavil Križevce, Adrijana Horvat Iljaševce, Zvonko Šijanec Bučečovce in Nina Mikl Staro Novo vas. Predstavitev je vodila in povezovala Olga Antič. V kulturnem domu je večer vodila gostja, profesorica doktorica Zinka Zorko, ki je diplomirala iz slovenščine in ruščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bila je predstojnica mariborske slavistike, prodekanka in prorektorica ter članica Sveta za visoko šolstvo. Zapisuje govore koroške, štajerske in panonske narečne skupine na glasoslovni, oblikoslovni, skladenjski in besedilni ravni. Prejela je srebrno in zlato plaketo Univerze v Mariboru za znanstvenoraziskovalno delo. Od leta 2009 je redna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Zelo nazorno nam je v sliki in besedi predstavila narečja, še posebej je izpostavila prleščino. 46 GLAS OBČINE 2013 kulturni utrinki Maja Seršen in Marko Pascal Rožman sta vokalno in instrumentalno popestrila večer. Župan mag. Branko Belec je v svojem govoru poudaril pomembnost Prlekije in zavedanje, od kod prihajamo. Sam si prizadeva in želi, da bi bili ponosni na svoj izvor, na svojo prleščino in svoj obstoj zaradi svojih prednikov in še bolj pomembno zaradi svojih naslednikov. Program so obogatili še prleški umetniki: Olga Antič, Marko Kočar in Vlado Žabot. Marko Kočar je napisal štiri zbirke pesmi v prle- škem narečju in je član Društva pesnikov slovenske zabavne glasbe. Olga Antič je domačinka, ki jo vsi dobro poznamo, saj piše verze od mladih let, se udeležuje literarnih srečanj, izdala je pesmi v dveh zbirkah in slovar prleščine. Vlado Žabot je osrednja osebnost sodobne slovenske literature. Poznan je po svojih romanih, novelah in povestih. Diplomiral je iz primerjalne književnosti in slovenščine. Je samostojni književnik v Ljubljani in je močno povezan z domačo pokrajino, kar se odraža v njegovih delih. Prejel je nagrado za najboljši roman z naslovom Volčje noči. Njegova literatura, naj je v samosvojem narečju ali v knjižni izreki, nas nikoli ne razočara, je vez bogate preteklosti in nevsakdanjega danes, vodi nas k hrepeneči prihodnosti. Program je povezovala voditeljica Tadeja Majcen. Nataša Vengust »Po strugah k Sotočju« Prireditev »Po strugah Sotočja« je bila uvrščena med dogodke lanskoletnega praznovanja občinskega praznika. Idejna zasnova in organiziranje te prireditve je bila delo dotedanje vodje literarno-likovne sekcije pri KuD Križevci Olge Antič, vsebino je vodila osnovna misel, da se vsaka po svoje, predstavijo naše vasi. Prireditev se je odvijala na dan Slavičevega večera in je bila zasnovana kot daljši literarno likovni projekt, v katerem bi se v nekaj letih zvrstile predstavitve vseh vasi naše občine, ki jih je na ozemlju naše občine kar šestnajst. Vse spadajo v križevsko faro že od najstarejših časov. Arheoloških ostankov na našem območju je res malo. Ve pa se, da je bil ta prostor obljuden že od paleolitika. Kar je zelo starega, skriva grič Gradišče, ki ga danes obiskujemo kot dom umrlih. Prastari del Križevcev, ki je zrasel ob cerkvi Sv. Križa na ilovnati terasi nekdanjega Panonskega morja, se je kot večina prvobitnih naselij razvijal in širil na delno zamočvirjenem zemljišču, ki so ga obkrožali večji in manjši vodotoki. Otok pa je bil z vodami naravno zavarovan. Za cerkvijo, kjer je bil najvišji del tega otoka, je še v šestnajstem stoletju tekla Mura. Sotočje z ostalimi vodotoki je bilo niže na mestu, kjer je danes rekreacijski center, imenovan ''vaško jedro.'' Cerkev Sv. Križa je bila sprva romarska, večina mašnih in trgovskih poti je potekala kar ob vodotokih. Številna ledinska imena spominjajo na davne čase. Da bi spoznali značilnosti ostalih naselbin, ki so se navezovale na ''križevsko sotočje'' – farno cerkev, smo k sodelovanju najprej povabili zgornji, više ležeči konec občine. Tako so se na prvi prireditvi predstavili Bučečovci, s posebnim pomenom kot rojstni kraj Matije Slaviča. Spoznali smo še Staro Novo vas in Iljaševce, skozi katere je GLAS OBČINE 2013 vodila pot do cerkve, in kot osrednje sotočje tudi Križevce. Vas Bučečovci je zanimivo opisal domačin Zvonko Šijanec, ki je o svojem kraju in ljudeh pripovedoval v pristni domači prleščini, kar je posebej pohvalila osrednja gostja Slavičevega večera, dialektologinja prof. dr. Zinka Zorko. Značilnosti Stare Nove vasi, vključujoč številna ledinska vaška poimenovanja, je zbrala in uredila tam rojena Angela Novak, sicer nekdanja učiteljica in dobra poznavalka svojega kraja. Na prireditvi pa je vas predstavila Nina Mikl. O Iljaševcih, kraju, kjer so še danes vidni struga in bregovi Mure, je spregovorila mlada Iljaševčanka Adriana Horvat, učenka tukajšnje osnovne šole. Gradivo za nastop je pripravila Olga Antič. Nastanek in razvoj Križevcev nam je slikovito predstavil učenec Jaka Godec, ki s pogledom skozi okno domače hiše vsakodnevno opazuje ravnico naplavljenega Murskega polja. Predahe med predstavitvami je zapolnil glas harmonike izpod prstov mladega kri- ževskega godbenika Aleša Lubija. Med cilji te prireditve je tudi ta, da vključimo k sodelovanju mlade ustvarjalce, ki bodo prej ko slej glavna gonilna sila v naši občini. Projekt je bil zamišljen kot vsakoletno predstavljanje še drugih vasi naše občine iz ust domačinov, nizanje njihovih znanj in spoznanj o preteklosti in sedanjosti svojega kraja. Ob koncu predstavitve vseh vasi bi prispevke zbrali in uredili v zborniku, opremljenem še s fotografijami posebnosti teh krajev in ljudi. S tem bi iztrgali iz pozabe tudi tista ledinska imena, navade in običaje, ki jih pomnijo le še najstarejši domačini. Z zasnovo in namenom tega projekta je bil seznanjen župan mag. Branko Belec, ki si je prireditev z zanimanjem ogledal. Zamisel so med drugim pohvalile tudi prisotne profesorice Mariborske univerze, predvsem dr. Mihaela Koletnik in akad. prof. dr. Zinka Zorko. Številnim domačim obiskovalcem, ki so napolnili dvorano, se je ta način predstavljanja krajev zdel zanimiv in privlačen. Kot že mnoge prireditve doslej je bila tudi ta v večnamenski dvorani ob križevskem župnišču, kjer so bile stene opremljene s slikami domačih amaterskih slikarjev: Marije Heric, Tončka Cimermana in Olge Antič. Za velikodušno sodelovanje gre zahvala župniku Štefanu Vinkoviču in vsem sodelujočim soustvarjalcem. V vseh potezah se nakazujejo širše ali ožje struge, pomembne ali manj pomembne, a vse vodijo k skupnemu sotočju – dobremu sožitju v naši prelepi križevski občini. Erika Likar, Olga Antič Foto: Olga Antič 47 kulturni utrinki Koncert opernih arij, šansonov in popevk Glasbena naveza Maja Seršen in Marko Rožman sta skupaj z operno pevko iz Pariza Šeherezado 31. avgusta lansko leto organizirala pravi glasbeni spektakel, ko je vsem zbranim glasba spregovorila skozi oči ljubezni. V Kulturnem domu v Križevcih so se zaslišale operne arije znanih oper Puccinija, Boita in Bellinija. Šeherezada je popestrila večer s svojim neverjetnim glasom tudi ob petju šansonov Edit Piaf. Uigrani tandem Maja Seršen in Marko Pascal Rožman sta obujala spomine na zlate čase slovenske popevke, večer sta izvrstno zaokrožila z avtorskimi deli. Ob koncu koncerta so se glasbeniki predstavili s skladbo Ti si moja ljubezen, Maja Seršen pa je ob koncu vse poslušalce pozvala, da so skupaj zapeli Dan ljubezni. Ljudje so navdušeni zapustili dvorano in se po koncertu družili ob uživanju dobrot, ki so jih pripravile pridne roke gospodinj in sponzorjev Gostilna Zorko, Picerija Oxygen ter Vinogradništvo družina Kos. Andreja Kurbos Komedija kot izziv? Gledališče kot tradicija, gledališče kot del bogate ljubiteljske dejavnosti v križevski občini, ki nas je tudi tokrat očaralo. KuD Križevci je na oder postavilo situacijsko komedijo Iščem moža avtorja Mira Ga- vrana, režiser je Srečko Centrih, v gledaliških vlogah so nastopili: Vera Slavič – gospa Anka, Silvo Moleh – sosed Brane, Samo Tuš – prijatelj Zvone. Pisec Miro Gavran in režiser Srečko Centrih si igro predstavljata kot »igro, ki 48 se na duhovit način poigrava z odnosom med moškim in žensko. Osrednji lik je vdova gospa Zdenka, ki si s pomočjo kart in oglasa v časopisu želi poiskati moža, zadovoljiti pa bi seveda moral skoraj nerealnim kriterijem. Da lahko pride do zapleta, sta potrebna dva, tudi Brane, sicer neporočen a čudaški sosed, ki se je prav tako naenkrat odločil, da se poroči. Želi si osvojiti Zdenko, k sodelovanju povabi prijatelja iz otroštva in odličnega amaterskega igralca Zvoneta. Odigrati mora nekaj kandidatov v najslabši luči. Tu se začne tisto, kar večina pričakuje, nizanje smešnih situacij, kar pa vzbuja smeh.« Domače občinstvo je premierno predstavo doživelo 18. januarja tega leta, potem so se predstave kar vrstile (Gornja Radgona, Lenart, Radenci, Cankova, Razkrižje …). Igra prikazuje niz komičnih situacij, vendar nas avtor opozarja na željo treh osamljenih posameznikov, da si najdejo ljubezen svojih sanj. Vendar če se ozremo v antično Grčijo, kjer so moški v pouličnih pohodih oblečeni v kozlovske kože plesali in častili boga Dioniza, med drugim tudi boga plodnosti, potem komedija ni samo igra, ki služi smehu in zabavi, je tudi igra, ki nas vedno znova usmerja k prvinskosti, človeškosti in samozavedanju. Če pa igra Iščem moža doživi bučen aplavz, potem so snovalci naredili dovršeno predstavo. Miro Gavran, Srečko Centrih, Vera Slavič, Silvo Moleh, Samo Tuš, igralsko dovršeno, jezikovno estetsko, režijsko sveže, iskrene čestitke! Irena Štuhec Foto: arhiv KuD Križevci GLAS OBČINE 2013 vrtec in šola Otroci iz vrtca obiskali boreške gasilce V jeseni so bili v križevskem vrtcu na obisku gasilci iz PGD Boreci. Takrat so se dogovorili, da bodo otroci obisk vrnili, kar se je zgodilo 23. maja 2013, ko so prišli prijazni gasilci po otroke z dvema gasilskima avtomobiloma in jih odpeljali do gasilskega doma. To je bilo za otroke posebno doživetje. Med vožnjo so prižgali gasilske luči in vklopili sireno, kar je bilo še posebej všeč fantom, ki se v vsakdanji igri pretvarjajo, da so gasilci in rešujejo različne težave, s katerimi se soočajo pravi gasilci. A tudi deklice niso skrivale navdušenja, pogumno so si nadele čelade in prijele za gasilske cevi. Med obiskom si je skupina Pikapolonice (2–4 leta stari otroci) ogle- dala še gasilsko opremo in prostore gasilskega doma. Otroci so z veseljem čofotali po peni in vodi, se okrepčali in posladkali, naredili še gasilsko fotografijo in čas je bil, da so se polni novih vtisov vrnili v vrtec. Alenka Novak, Katja Mertuk Foto: arhiv vrtca Križevci V vrtcu ob zaključku šolskega leta Vlak se pelje, vlak je tu … Pelje hitro in počasi … Naš vlak se pelje, ko sije sonce ali pada dež, ko sneži in zunaj brije mraz. Pelje, pelje in drvi, tudi ko zunaj piha rahla sapica pomladnega vetriča. Naš vlak se pelje in v vrtec hiti. S temi besedam se je pričela zaključna prireditev enote vrtca pri Osnovni šoli Križevci. V uvodnem nagovoru ravnateljice šole in vrtca Lidije Koroša ter pedagoške in organizacijske vodje Ines Domadenik je bilo izraženo zadovoljstvo o delu v preteklem šolskem letu. Poudarili sta pomen vzajemnega partnerstva pri vzgoji in učenju otrok, ki sta temelj dobrega in učinkovitega medsebojnega sodelovanja s starši, kar vsem skupaj omogoča lažje zaznavanje otrokovih potreb, želja in občutenj. Na našem vlaku je vedno lepo. Kako prijetno se počutimo na tem popotovanju skozi šolsko leto. Pojemo, se igramo, plešemo, smejemo se iz srca. Vsak dan, vse leto. Tako je v našem vrtcu. Veselo, igrivo GLAS OBČINE 2013 in nasmejano. V nizu najrazličnejših dejavnosti so otroci tisti, ki najbolj na naraven in pristen način izražajo svoja čustva in počutje. Učijo se z dotiki, dejanji, domišljijo in občutki. Razumejo in dojemajo besede in pojme za vse tiste pojave in stvari, ki jih vidijo, slišijo in se z njimi igrajo. Naš vlak je v četrtek, 6. junija, pripeljal na zadnjo postajo letošnjega šolskega leta. To pa seveda ne pomeni, da smo izstopili, pač pa smo se na simboličen in igriv način poslovili od šolskega leta ter se že veselili naslednjega. Ta dan je bil naš in poseben, tako otrokom kot njihovim staršem ter delavcem vrtca. Začutili smo prihajajoče poletje, pa čeprav je bilo za nekatere otroke to slovo. Življenje in delo sta se v našem vrtcu odvijala po zastavljenem načrtu in skupaj smo preživeli prečudovite trenutke, od katerih smo se vsi učili. Spomini bodo tisti, ki bodo ostali in nas pospremili v varno in toplo zavetje občutkov in novih izkušenj. V programu so se predstavili otroci vseh oddelkov vrtca. Peli in plesali so v veselje prisotnih in s tem pokazali, katera opravila so jim najljubša. Prireditev je v drugem delu z glasbeno animacijsko predstavo popestrila priznana glasbenica in animatorka Alenka Kolman ter s tem na naš vlak natovorila prtljago, polno novih vsebin, izzivov in izkušenj. Ines Domadenik 49 vrtec in šola Predstavitev zborovskega petja na Osnovni šoli Križevci Zborovska dejavnost na Osnovni šoli Križevci pri Ljutomeru je izredno razvita in ima bogato tradicijo. V šolske zbore je vključeno veliko število učencev in do leta 2011 so na šoli delovali kar trije pevski zbori ter komorna pevska skupina. Vsa leta delovanja sodelujejo zbori na šolskih in občinskih prireditvah ter pripravljajo različne pevske koncerte. Vsako leto se predstavijo na območnem srečanju pevskih zborov v Ljutomeru, udeleževali pa so se tudi medobmočnih srečanj najuspešnejših zborov Pomurja. Otroški pevski zbor DO-MI-SO sestavljajo otroci od šestega do enajstega leta. Pod mojim vodstvom deluje že od leta 1990. Zbor je tisti, ki povezuje tradicijo z novim. Je dejavnost, ki se je otroci skrbno in redno udeležujejo. Pevci so izredno pridni in marljivi. V času vaj se iz učilnice za glasbo sliši neprekinjeno petje. Na vajah se družijo, veselijo, predvsem pa uživajo v petju. Najrajši pa nastopajo in se predstavljajo poslušalcem. Čeprav je petje pred prijatelji vznemirljivo, pa imajo poseben čar za mlade pevce različne revije in tekmovanja. Na slednjih je zbor prejel pohvalne in spodbudne besede ter številna priznanja. Regijska tekmovanja zborov potekajo vsaki dve leti. Na to tekmovanje se lahko prijavijo zbori, ki jih izbere strokovna svetovalka za zborovodstvo na podlagi primerno izbranega pesemskega repertoarja in izvedbe programa na območni reviji. Zbori, ki so izbrani, se lahko prijavijo na regijsko tekmovanje. Posnetke zbora je potrebno poslati v Ljubljano. Komisija za zboro- vsko petje med prijavljenimi zbori izbere najboljše za tekmovanje. Na letošnji območni reviji pevskih zborov v Ljutomeru sta bila oba zbora izbrana za tekmovanje: otroški pevski zbor DO-MI-SO in mladinski pevski zbor LA-TI-DO. Ker je za tekmovanje potrebnih veliko vaj, sem prijavila na tekmovanje le zbor DO-MI-SO. Naš zbor je se na regijskem tekmovanju Štajerske in Pomurja letos predstavil tretjič. Leta 2007 in 2011 smo prejeli srebrno priznanje. Letos je bilo organizirano peto regijsko tekmovanje. Potekalo je 18. maja 2013 na Ptuju. Zapelo je sedemnajst zborov. Prejeli smo zlato priznanje, na kar smo še posebej ponosni. V oceni zbora so ocenjevalci zapisali: Dobro ste pripovedovali zgodbo pri posameznih skladbah. Zelo dober nastop, ki je izzvenel simpatično. Zelo ubrano, muzikalno petje, dobra dikcija (izgovorjava). Višina lepa, dvoglasje razgibano. Čestitke zboru in posebej zborovod- kinji. Ciljajte višje. Dodala bi le: Zahvala vsem mojim pevcem, njihovim staršem in vsem tistim, ki nas radi in vedno znova pridete poslušat. Renata Mikl, zborovodkinja Foto: arhiv OŠ Križevci Šolski plesni festival V Žirovnici se je 31. maja 2013 odvijalo državno tekmovanje v plesu. Med plesnimi pari so tekmovali Anja Copot in Tomaž Kapun ter Sinem Novak in Ines Vičar iz devetega razreda. Anja in Tomaž sta si priplesala enajsto mesto v državi v standardnih plesih (angleški valček, tango in foxstrot) ter triindvajseto mesto v latinskoameriških plesih (samba, cha-cha-cha in boogie woogie). Sinem in Ines sta se uvrstili na štirinajsto mesto v latinsko-ameriških plesih. Slavica Kolbl 50 GLAS OBČINE 2013 vrtec in šola Dve zlati naenkrat Sem Jaka Godec. Star sem štirinajst let in sem v šolskem letu 2012/13 obiskoval 8. b razred Osnovne šole Križevci pri Ljutomeru. V tem šolskem letu sem osvojil dve zlati priznanji – Vegovo pri matematiki in Cankarjevo pri slovenščini – ter pet srebrnih priznanj, in sicer pri fiziki, kemiji, logiki, matematiki in slovenščini. Na vsa tekmovanja sem se pripravljal z mentorji. Za Cankarjevo tekmovanje sem se z mentorico Boženo Kurbos pripravljal tako, da sem pisal razlagalne spise, kakršne smo pisali pozneje na tekmovanju. Spisi so se navezovali na teme določenih knjig, na mladinski roman Dese Muck Nebo v očesu lipicanca ter avtobiografske črtice Moje življenje Ivana Cankarja. Na področnem tekmovanju sem s štiriinštiridesetimi točkami od petdesetih osvojil prvo, nato pa na državnem tekmovanju z dvainštiridesetimi točkami od petdesetih drugo mesto v državi. Pred tekmovanjem za Vegovo priznanje smo se z mentorico Renato Kovačič pripravljali skoraj vsak dan po uro ali več, tudi med poukom, tako da smo reševali naloge s preteklih tekmovanj. Vse skupaj se je obrestovalo, ko sem na državnem tekmovanju na vsa vprašanja odgovoril pravilno, vendar dobil le petintrideset točk zaradi slabega opisa postopka. Kljub vsemu pa je to zadostovalo za zlato priznanje. Kljub številnim dosežkom pa mi vseeno ostaja še nekaj prostega časa, ki ga rad izkoristim za igranje košarke ali poslušanje glasbe. Jaka Godec, 8. b Turistični podmladek Osnovne šole Križevci zmagal s »provo prleško jüžino« Učenci turističnega podmladka Osnovne šole Križevci smo se v torek, 16. aprila 2013, podali v Maribor na sedemindvajseti državni festival Turizmu pomaga lastna glava, kjer smo sodelovali na turistični tržnici. Dogodek se je odvijal v Mercator centru v Mariboru, kjer je dobila vsaka skupina svojo stojnico, na kateri je predstavila izbrane domače jedi. Naša skupina je predstavljala »provo prleško jüžino«, in sicer prleško tünko ter postržjačo. Obiskovalci nakupovalnega centra so pokušali naše jedi, se pogovarjali z nami in se zanimali o naši jüžini, mi pa smo skušali privabiti čim več ljudi k naši stojnici, saj je prav to namen tega tekmovanja. Med množico ljudi pa so bili tudi člani žirije, ki so bili pomešani med ostalimi obiskovalci, tako da jih nismo mogli prepoznati. Komisija je ocenjevala troje: seminarsko nalogo, predstavitev na stojnici in izgled stojnice. Po dveh urah našega trženja smo imeli še kviz o narečnih besedah in čas, da si ogledamo, kaj so pripravile druge sku- GLAS OBČINE 2013 pine. Sledila je razglasitev rezultatov. Začeli so podeljevati bronasta priznanja. Vsi smo trepetali in upali, da nas čim pozneje pokličejo, saj bi to pomenilo uvrstitev na državno tekmovanje. Bronasta in srebrna priznanja so bila podeljena, a nas še niso poklicali. To je pomenilo, da imamo v rokah zlato priznanje. In ne samo eno. Dobili smo kar dve in s tem popotnico za državno tekmovanje, ki je bilo v torek, 23. aprila 2013, prav tako v Mariboru v Mercator centru. Uvrstili smo se zelo visoko, saj smo dobili tretjo nagrado in s tem splavarjenje po reki Dravi. Klara Dragović, 7. a Foto: Božena Kurbos 51 vrtec in šola Vesela šola V veseli šoli je letos sodelovalo petinštirideset učencev od četrtega do devetega razreda. Teme veselošolskega tekmovanja so bile: 1. Gibljive slike – postani režiser 2. Stara Kitajska 3. Skrivnost svetlobe 4. Družina skozi čas 5. Svet žuželk 6. Voda je življenje 7. Fotografija nekoč in danes Poleg vprašanj iz zgoraj omenjenih tem je za tekmovanja prišlo v poštev še sedem člankov iz revije Pil ali revije Pil plus, prav tako pa je bilo potrebno rešiti še logično nalogo iz matematike, nalogo iz slovenščine in tujega jezika. Kljub raznolikosti področij znanja so bili naši učenci zelo uspešni tudi letos. Pia Zupančič iz 4. b, Marko Sagaj iz 5. a, Klara Dragović in Nuša Pučko iz 7. b so dosegli srebrno priznanje. Med dva odstotka najboljših tek- movalcev v Sloveniji pa se je uspelo uvrstiti Viti Jani Bohanec in Kaji Zupančič iz 7. b, ki sta osvojili zlato priznanje in naziv državnih prvakinj v veseli šoli. S svojima družinama sta se 1. junija 2013 udeležili zaključne prireditve, ki je potekala v festivalni dvorani v Ljubljani. Marjeta Blagovič, mentorica Sem Kaja Zupančič, stara trinajst let. Tudi letos sem se za sodelovanje pri veseli šoli z veseljem odločila, saj se vsako leto skozi priprave na tekmovanje naučim veliko novega. Zanimivo je, ko se pri pouku učimo novo snov, jaz pa sem se z njo že seznanila pri veseli šoli. Letos sva se na tekmovanje prvič skupaj pripravljali s sestro Pio, čeprav je ona še na lažjem nivoju. Obe sva bili zelo uspešni. Pri učenju naju je podpirala celotna družina. V prostem času rada berem, ne maram pa računalniških igric. Upam, da bom lahko ponovila tak uspeh tudi v prihodnjih letih. Kaja Zupančič Moje ime je Vita Jana Bohanec. Pri veseli šoli sodelujem že od četrtega razreda. Moja najljubša tema letos je bila Družina nekoč in danes. Zgodovina me tudi drugače zelo zanima, zato z velikim veseljem prebiram knjige na to tematiko, tako poučne kot leposlovne. Pri veseli šoli je sodeloval tudi brat Krištof, ki je dosegel bronasto priznanje. Za tekmovanje sem vedno vlagala veliko truda, zato je moja želja, da mi bo tudi drugo leto uspelo ponoviti ta uspeh. Vita Jana Bohanec Tekmovanje za Zlato kuhalnico V Radencih je 8. maja 2013 potekalo regijsko tekmovanje v kuhanju. Sodelovale so tudi učenke iz osmega razreda Osnovne šole Križevci: Klara Korotaj, Aneja Štuhec in Manja Slavinec. Predstavile so se s kuhanjem testenin z omako in pečenimi nadevanimi jabolki in si prislužile zlato priznanje. Slavica Kolbl 52 GLAS OBČINE 2013 vrtec in šola Projekt Čutim Evropo Osnovna šola Križevci je bila letošnje šolsko leto izbrana za sodelovanje pri projektu Čutim Evropo: učenje evropskih vsebin v podeželskem okolju. Izvedba tega projekta je potekala v okviru Centra za politološke raziskave na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, v sodelovanju s Pedagoškim inštitutom. Namen tega projekta je bil, da bi se na zanimiv in inovativen način seznanili z Evropsko unijo in svoje znanje potem približati tudi domačemu okolju. Tako smo učenci vse leto pri različnih predmetih na različne načine spoznavali Evropsko unijo. Naredili smo smerokaz, ki nam prikazuje oddaljenost naše občine od ostalih glavnih mest držav članic Evropske unije, predstavitve držav članic, kviz o poznavanju Evropske unije in še bi lahko naštevali. Vse skupaj smo potem združili in na rojstni dan Evrope, to je 9. maja, pripravili zaključno prireditev, kjer smo malo za šalo izvedli tudi intervju z napako z našim strokovnim sodelavcem s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, Damijanom Lajhom. Na prireditvi pa seveda nista manjkali evropska in slovenska himna, ki jo je zapel naš šolski pevski zbor pod vodstvom Renate Mikl.Ob vsem tem smo se zelo zabavali. Naše mentorice so imele kar težko delo, saj so med vsemi sodelujočimi morale izbrati štiri, ki smo se 3. junija odpravili v Ljubljano na zaključno ekskurzijo v okviru tega projekta. Na dan izleta smo morali vstati zelo zgodaj, saj je avtobus odpeljal že ob petih zjutraj. A nič za to, tako ali tako smo lahko potem še spali na avtobusu. Ko smo končno prispeli v Ljubljano, smo si najprej ogledali Hišo Evropske unije in prisluhnili evropski poslanki. Po malici je sledila spoznavna igra, kjer smo se spoznali s preostalimi učenci šol, ki so sodelovale v projektu. Sprehodili smo se do Tromostovja in parlamenta, ki smo si ga tudi ogledali. Tu nas je nagovoril eden od poslancev. Po kosilu v Emonski kleti je sledila vo- žnja z ladjico po Ljubljanici. Bilo je zelo zanimivo, saj smo videli Ljubljano še z druge perspektive. Sledil je dolg sprehod na Ljubljanski grad. Po ogledu le-tega pa smo dobili prosto in čas izkoristili za sprehod po mestu. Ob sedemnajsti uri smo se zbrali pri avtobusu in se odpeljali domov. Nekateri smo se na avtobusu pridno učili, drugi so spali ali se pogovarjali. Ta dan smo spoznali nove prijatelje in se marsikaj naučili skupaj z našo spremljevalko učiteljico Metko Štuhec. Kaja Zupančič, 7. b Foto: Manica Karba, Metka Štuhec Otroški parlament 2013 Učenci na Osnovni šoli Križevci smo sklicali kar nekaj sestankov otroškega parlamenta, na katerih smo razpravljali o odraščanju. Vključili smo učence od prvega do devetega razreda. O odraščanju smo veliko debatirali z našo mentorico Jasno Markovič Jagodič. Naše poglede in sklepe smo prenesli vsak v svoj razred, kjer smo se o tem ponovno pogovarjali. Na sestanku smo izdelali tudi plakate in jih izobesili na šolskem hodniku, tako da so bili vsem na očeh. Na šolskem parlamentu smo soglasno izbrali dva parlamentarca, ki sta se udeležila Medobčinskega otroškega parlamenta (MOP). To sva bila Tim Štuhec in Anja Copot. Na MOP smo se v sejni sobi Občine Ljutomer zbrali predstavniki sedmih šol. V kratkih poročilih smo predstavili aktivnosti, ki so potekale po posameznih šolah. Ob koncu smo demokratično izvolili dva predstavnika, ki sta se udeležila Nacionalnega otroškega parlamenta (NOP) v GLAS OBČINE 2013 Ljubljani. Največ glasov sva dobila Anja Copot in Jakob Škrobar iz Osnovne šole Ivana Cankarja Ljutomer. V sejni sobi Občine Lendava je potekal regijski otroški parlament. Predstavniki pomurskih parlamentarcev smo imeli predstavitve medobčinskih srečanj. Potrdili smo delegate, ki so zastopali Pomurje na NOP. Bilo nas je osem. Na zasedanju NOP v Državnem zboru Republike Slovenije smo v štirih skupinah razpravljali o temah, ki smo jih izbrali na pripravljalnem srečanju. To so bile: medsebojni odnosi, ljubezen in spolnost, samopodoba in vpliv družbe nanjo, prihodnost. O tem smo pozneje vsi skupaj razpravljali na plenarnem delu zasedanja. Anja Copot 53 vrtec in šola »Za zdrave zobe in naše zdravje se bomo trudili vse življenje« »Za zdrave zobe in naše zdravje se bomo trudili vse življenje« Učenci 1. b razreda Osnovne šole Križevci so se kot regijski zmagovalci projekta »Za čiste zobe ob zdravi prehrani« udeležili zaključne prireditve, ki je potekala v Ljubljani 30. maja 2013 v dvorani na Kodeljevem. Sodelovanje v tem projektu se je začelo že jeseni, ko so otroci začeli pridno poslušati navodila strokovne sodelavke iz zobozdravstvene ambulante Zdravstvenega doma Ljutomer in jih nato tudi praktično izvajali. Tako doma kot v šoli smo ščetkali, čistili in negovali zobke po njenih navodilih. Zraven smo se veliko pogovarjali o zdravi prehrani, okušali različne jedi, si pripravili tudi kakšen zdrav obrok (namaz, sadno solato). Tudi naš projekt Shema šolskega sadja, v katerega je vključena naša šola, je bil še dodatek k našemu zdravemu prehranjevanju. Zaključna prireditev je bila že trideseta po vrsti. Dvorana na Kodeljevem se je do zadnjega kotička napolnila z udeleženci – učenci in njihovimi mentorji. Organizatorji so podelili nagrade regijskim zma- govalcem in jih spodbudili, da se začeto delo za čiste zobe ob zdravi prehrani nadaljuje. Vse prisotne je nagovoril predsednik države Borut Pahor, na veselem delu pa so se vsi zavrteli ob zvokih Čukov, ki so tako polepšali zabavni del prireditve. Naši učenci so resnično uživali. Polni lepih vtisov smo se tako v poznih popoldanskih urah vrnili domov z obljubo, da to naše sodelovanje ni bila muha enoletnica, temveč se bomo za naše zobe in zdravje trudili še naprej. Nada Vajs Vidnar, Jelka Vinkovič Foto: Jelka Vinkovič Obisk Erike Fürst na OŠ Križevci Osnovno šolo Križevci je obiskala Erika Fürst, ena zadnjih še živečih Slovencev, ki so preživeli holokavst. V petek, 12. 4. 2013, nas je obiskala Erika Fürst, ena zadnjih še živečih Slovencev, ki so preživeli holokavst in grozote koncentracijskega taborišča Birkenau-Auschwitz. Erika Fürst, med drugim tudi prejemnica Zlatega reda za zasluge Republike Slovenije, je bila kot trinajstletno dekle skupaj s svojo mamo in sestro deportirana v koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer je izgubila svojo mladost in mladostniške sanje. Ob tej priložnosti so učenci devetih razredov pod mentorstvom učiteljice Kristine Kocuvan pripravili manjšo razstavo na temo Holokavst in Auschwitz. Pred začetkom njenega ganljivega pričevanja so učenci pripravili krajši uvod, v katerem so na kratko predstavili našo gostjo. Učence in ostale navzoče, med drugim tudi ravnateljico Lidijo Koroša, je njena zgodba 54 ganila do dna srca in pri vseh vzbudila močna čustva. Verjamemo, da bodo naši učenci sedaj drugače gledali na življenje kot vrednoto. Ob koncu druženja z našo sogovornico smo se vsi nemo spogledali in se spraševali: »Zakaj se je to sploh zgodilo? Zakaj smo to dopustili?« Večina nas je ostala brez besed in s solzami v očeh. Kot je poudarila naša gostja, je pomembno, da na ta grozodejstva, to zlo, nikoli ne pozabimo in da nanje ohranjamo spomin, saj bomo le tako lahko preprečili, da bi se kaj podobnega spet zgodilo. Vir: Prlekija-on.net GLAS OBČINE 2013 vrtec in šola Medgeneracijsko druženje v okviru projekta Šport in špas Ob sedenju na toplem soncu in pitju mrzle limonade mi skozi glavo nenadoma šine spomin na preteklo šolsko leto. Ko tako potujem skozi vse navadne šolske dneve, začinjene z obilico šolske snovi, se ustavim pri prav posebni šolski soboti, 11. maja 2013, ko je Osnovna šola Križevci izjemoma odprla svoja vrata. Za učence je bil to obvezen delovni dan, s katerim smo morali nadomestiti dan, ko smo ostali doma. Učenci smo tako športni dan izpeljali s pomočjo projekta Šport in špas, katerega glavna tema je bila medgeneracijsko druženje. Odpravili smo se na pohod, še prej smo se malce ogreli in opravili jutranjo telovadbo pod vodstvom Slavice Kolbl. Čeprav je padlo nekaj kapljic dežja, nas to ni motilo. Opremljeni smo bili z dežniki, dežnimi plašči in obilico dobre volje. Cilj našega pohoda je bil lovski dom v Remizi. Tam smo se okrepčali s sendviči, poklepetali in se spočili. Pot do prvega postanka smo opravili vsi osnovnošolci skupaj. Mlajši učenci so nato pot do šole prepešačili po najkrajši poti, starejši učenci pa smo nadaljevali svojo pot proti Grlavi in se v šolo vrnili kasneje. Na celotnem pohodu smo starejši osnovnošolci prehodili osem kilometrov. Ker smo pred kratkim v naši občini pridobili defibrilator, ki rešuje življenja, smo imeli učenci od petega do sedmega razreda predstavitev delovanja in uporabe te naprave. Učenci drugega razreda so izdelovali plakate na temo hoja, nekateri so se udeležili aerobike pod vodstvom Laure Kolbl in se zelo zabavali. Obiskali so nas tudi domačini Čebelarskega društva Križevci, družina Slavič z bio pridelki in člani Rdečega križa, ki so staršem in učiteljem izmerili krvni tlak pred in po pohodu. Pozneje sem pri pouku obdelave podatkov izračunala razliko vrednosti meritev in podatke uredila. Nagrado za najštevilčnejšo družino je prejela družina Bohanec, ki šteje kar šest članov in prav vsi so se udeležili pohoda. Najmlajša udeleženka prireditve je bila Fiona Ristič, najstarejša pa Vida Jagarinec. Posebno priznanje za trud je prejela Barbara Renee Čepe, ki je sama prehodila celotno pot. Sledila je podelitev priznanj najaktivnej- šim pohodnikom in zaključek programa. Nato so se učenci z nasmehom na obrazu odpravili z avtobusi proti domu. Še med počitnicami se učenci radi spominjamo tega dneva, saj je bil poseben in edinstven. V naslednjem šolskem letu si vsekakor želimo še več takih dogodkov in medsebojnih druženj. Klara Dragović, 7. b Foto: arhiv OŠ Križevci Zaključna prireditev OŠ Križevci ob dnevu državnosti V ponedeljek, 24. Junija 2013, ob 19. uri je v kulturni dvorani v Križevcih potekala zaključna prireditev posvečena koncu pouka in prazniku dnevu državnosti. V uvodnem delu smo poslušali slovensko himno. Nastopali so: otroški pevski zbor DO-MI-SO, mladinski pevski zbor LA-TI-DO, mešani pevski zbor (združena zbora), pevke devetošolke in šolski bend. Pevski zbori so nastopali pod vodstvom zborovodkinje Renate Mikl in korepetitorke Katje Žibrat. Gost večera je bil Marko Pascal Rožman, ki je 19. novembra 2011 izvedel dobrodelni koncert za nakup odrske klaviature (stage piana) za potrebe učencev OŠ Križevci. Samo Budna in Renata Mikl sta spremljala devetošolke ob pesmi Forever young. Župan mag. Branko Belec je v svojem nagovoru izpostavil praznik neodvisnosti Slovenije, ko smo postali samostojna država. Sam opaža, da smo Slovenci premalo domoljubni in pripadni svoji državi. Manjka nam samozavesti in zato bomo GLAS OBČINE 2013 morali v tej smeri še kaj več narediti. Vesel je, da je konec pouka in s tem manj skrbi otrok in staršev. V petek, 22. junija 2013, je sprejel najboljše učence osnovne šole. Čestital jim je za njihove dosežke, jih pogostil in jim zaželel prijetne počitnice. Pohvalil je osnovno šolo, da je na tako svečan način istočasno obeležila ta praznik in zaključek šole. Ravnateljica Lidija Koroša je v svojem nagovoru pohvalila vse učence z zlatimi priznanji in posebnimi dosežki ter njihove mentorje. Vsem devetošolcem je zaželela, da bi vseživljenjsko znanje ponesli naprej v srednje šole in ga s pridom izkoristili. Dan državnosti je rojstni dan domovine in želi si, da bi vse vrednote vtkali v naše vsakdanje ravnanje, tako da bi živeli bolje. Ob tej priložnosti je izrekla zahvalo Marku Pascalu Rožmanu za dobrodelni koncert. V zaključnem delu se nam je Marko Pascal Rožman predstavil z dvema pesmima: Mnogo je ljudi in Iskrenost. Pesem Mnogo je ljudi govori o tem, da v življenju ni nič samoumevno, zato bi naj bili za vse hvaležni, čeprav je mnogokrat tudi hudo. Navdih za pesem Iskrenost je našel v otrocih, saj verjame, da se od njih lahko veliko naučimo. Poudarja, da vrednote izginjajo, vse več je zavisti. Bodimo torej otrokom vzgled, da svet ne bo več v pogubo ujet. Program je povezovala Anja Copot. Nataša Vengust 55 šport Petdeset let Športnega društva Križevci ekipa je bila daleč najuspešnejša na regijskem in republiškem nivoju. Danes delujejo v društvu naslednje panoge: namizni tenis, pikado, mali nogomet trojk na odboj, nogomet na travi (člani), nogomet na travi (veterani) in odbojka na mivki. Kot rekreacija je v društvu prisotno balinanje, kegljanje, pohodništvo, kolesarjenje in druženje članov v Športno rekreacijskem Športno društvo Križevci, ki se je na začetku imenovalo Telovadno društvo Križevci, je bilo ustanovljeno leta 1962. S svojim petdesetletnim delovanjem in obstojem je najstarejše športno društvo v Občini Križevci. Iz ohranjenih zapisov je razvidno, da je na začetku v društvu prevladovala gimnastika. Trenirali so v Logarovcih. V letih od 1946 do 1956 je prevladovala odbojka, kjer so bili doseženi lepi rezultati na medobčinskem in republiškem nivoju. Leta 1970 so ustanovili sekcijo malega nogometa, ki je še danes motor športnega društva. Nogometna centru. V društvu smo ponosni na športni center, za katerega skrbimo in ga urejamo z veliko prostovoljnimi urami naših članov. V društvu je trenutno sto štiriindvajset članov od blizu in daleč. Pohvalimo se lahko še z novim nazivom – letos smo bili izbrani za naj športno društvo Športne zveze Križevci. Andrej Weis Foto: arhiv ŠD Križevci Drugo kolesarjenje po Občini Križevci Občinska organizacija Socialnih demokratov (SD) Križevci je organizirala drugo kolesarjenje po naši občini v nedeljo, 23. junija, s pričetkom ob 10. uri v Športno-rekreacijskem centru Križevci. Letos se je dogodka udeležilo petintrideset kolesarjev. Pred začetkom naše poti nas je prišel pozdravit poslanec Branko Smodiš. Na kolesarjenju se nam je v Lukavcih pridružil župan mag. Branko Belec. Prvo postojanko smo imeli v Logarovcih na kmečkem turizmu Kolar, kjer smo se okrepčali in za trenutek spočili od prvih kilometrov. Pot smo nadaljevali po začrtani trasi z naslednjim postankom v Bučečovcih. Malo po 12. uri smo se pripeljali nazaj v ŠRC Križevci, kjer so nas za kosilo čakale dobrote z žara. Sledilo je druženje ob prijetni glasbi, nekateri udeleženci so se preizkusili tudi v balinanju. Prireditev so omogočili Občina Križevci, Radenska, Franjo Karlovčec in vinarstvo Škrget. Celotno pot nas je spremljalo servisno vozilo za morebitne težave in okvare na poti, vendar hujših na srečo ni bilo. Letošnje prireditve se je udeležilo več kolesarjev kot lani, a si vsi želimo, da bi ta prireditev v prihodnjih letih zaživela v pravem pomenu in s še več udeleženci. Nataša Vengust Foto: Melani Vengust 56 GLAS OBČINE 2013 šport Prleki premagovali blatne, mokre in adrenalinske ovire na Pokljuki Oviratlon ni (le) tekmovanje Zadnjo junijsko soboto se je z devet kilometrov dolgo progo med več kot 1400 udeleženih soočila tudi skupina prleških in prekmurskih tekmovalcev. Z izzivi oviratlona na Pokljuki, na katerem je bilo sedemnajst ovir, je z vztrajnostjo, pogumom, dobro voljo in solidarnostjo uspelo progo ter samega sebe premagati trinajst prleških tekmovalcev, in sicer: Žan Koroša, Dejan Heric, Žanet Novak, Sandra Heric, Dejan Hofman, Tonček Ivančič, Sara Horvat, Boris Rižnar, Aleš Smodiš, Patrik Korošec, Rok Hunjadi, Primož Lebarič in Nejc Marič, pridružila sta se jim tudi dva Prekmurca, Tadej in Jernej Buzeti. Poleg tega, da so premagali osebni izziv, ki mu v Sloveniji ni para, so pri premagovanju ovir, tako kot se za oviratlonce spodobi, pomagali drug drugemu in s skupnimi močmi prispeli do cilja. Že na začetku jih go podal že v prvem valu, malo za njim je oviratlonce s premagovanjem ovir, kot se zanj spodobi, v smeh spravljal fitnes inštruktor Srđan Mišić. V ekipi Fitzone je startal eden naših najboljših motokrosistov Klemen Gerčar. Rado Mulej je udeležence pozdravljal ob prihodu v cilj, na podelitvi sta raperske barve zastopala Trkaj in Challe Salle, za vzdušje na Pokljuki pa sta skrbela tudi judoist Sašo Je- interaktivno tablo v bolnišnični šoli URI – Soča. je ob pozitivnem vzdušju ogreval kondicijski trener Matej Cankar, navduševali pa so jih tudi številni znani obrazi. Smučarski skakalec Robert Kranjec se je na pro- reb in raper ter WFC borec Denis Porčič Chorchyp. Piko na i dogodku je dodala podelitev čeka v vrednosti 1480 evrov, ki je bil namenjen za nakup projektorja za O oviratlonu Oviratlon je preizkušnja samega sebe na osem do deset kilometrov dolgi poti z različnimi ovirami. Ovire so narejene po vzoru preizkusa in treninga pripadnikov modernih specialnih enot s celega sveta. Nekatere od njih je treba preplezati, skozi druge se je potrebno splaziti, pri tretjih potrebujete kanček poguma ... Tadej Buzeti Foto: www.facebook.com/Oviratlon.Obstacle.Challenge GLAS OBČINE 2013 57 šport Ekipa JUNIOR SNV – prvaki že drugo leto zapored V soboto, 15. junija 2013, je na Športno-rekreacijskem centru Grabe potekal zaključni turnir medobčinske lige malega nogometa na travi za sezono 2012/2013. Po vseh odigranih tekmah je sledila razglasitev rezultatov enajste sezone MLMN na travi. Letos so ponovno prvaki JUNIOR SNV. V kolikor jim to uspe ponoviti tudi drugo leto, ostane prehodni pokal pri njih. Med dobitniki priznanj je bil tudi vratar JUNIOR SNV Kristian Vrbnjak. Ekipa v isti sestavi pod vodstvom trenerja Mirka Rožmana igra že tri leta. Blažka Slavič Foto: Albin Šalamun, Mario Skuhala Tek z naravo Športno društvo Stara Nova vas je že osmič priredilo Tek z naravo, ki je potekal 15. septembra 2012. Za pomurski pokal se je pomerilo kar dvesto sedemdeset tekačev. Tudi letos so se udeležili teka učenci Osnovne šole Križevci. Tekli so v različnih kategorijah, od baby teka na dvesto metrov, pa vse do razdalje tisoč petdeset metrov. Sledil je tek za člane, ki so tekli na 3, 5 km in na 7, 5-kilometrski progi. Med tekači smo opazili tudi našega župana, mag. Branka Beleca. Na baby teku je bil med dečki najhitrejši Nejc Žnidarko, drugi Žiga Sintič, pri deklicah je slavila Lara Weiss, druga je bila Pija Ukmar. Na hoby teku je prvi pritekel v cilj Aljaž Novak, drugi Žan Koroša in tretji Denis Hofman. Na najdaljši progi pa je bil najhitrejši Danilo Magdič iz AK Ormož, sledila sta Dejan Priendl in Matej Gider. Med ženskami je bila najhitrejša Sonja Neger pred Katarino Sočič in tretjeuvrščeno Marjeto Gomilšak. Najstarejši udeleženec teka je bil Polde Dolenc, ki je tudi sicer reden tekmovalec v pomurskem pokalu. Kljub temu da šteje že enainosemdeset let, je pretekel najdaljšo razdaljo v manj kot eni uri. Blažka Slavič Foto: arhiv ŠD Stara Nova vas 58 GLAS OBČINE 2013 šport Med nagrajenimi športniki leta 2012 trije iz naše občine V četrtek, 18. januarja 2013, je Športna zveza Ljutomer v Biotermah podelila priznanja za najboljšega športnika, športnico leta 2012, perspektivnega mladega športnika in športnico, športno društvo in šolsko športno društvo. Izbor je bil izveden na osnovi Pravilnika o dodeljevanju priznaj v športu. Za izbrane kandidate so lahko glasovala športna društva Športne zveze, poslušalci lokalnega radia, športni novinarji in člani predsedstva Športne zveze Ljutomer. Med našimi občankami si je Tanja Vrbnjak prislužila prvo mesto in naziv športnice leta 2012. Tanja je članica karate sekcije pri TVD Partizan Ljutomer. Od lanskega avgusta do sedaj je osvojila naslednje lovorike: državna prvakinja za leto 2012, prvo mesto v Žalcu, prvo mesto v Postojni, prvo mesto na Euro Cup Avstrija, tretje mesto na mladinskem evropskem prvenstvu, tretje mesto v Budimpešti in prvo mesto v Štrigovi na Hrvaškem. Od občanov je tretje mesto športnika leta 2012 pripadlo Jožetu Sagaju ml., ki je član Kasaškega kluba Ljutomer. Dosegel je štiriintrideset zmag, od tega enaindvajset v Sloveniji, deset na Madžarskem, dve v Avstriji in eno v Nemčiji. Nagrado za perspektivno športnico 2012 je prejela judoistka Maša Štuhec, saj je bila v letu 2012 državna podprvakinja v kategoriji U13 do sedeminpetdeset kilogramov. Andreja Kurbos Foto: Meta Štuhec Evropsko prvenstvo v Amsterdamu Od 13. do 16. junija je v Amsterdamu potekalo evropsko prvenstvo v hip hopu, breakdancu in electric boogiu. Sodelovalo je okoli dva tisoč petsto tekmovalcev iz petindvajsetih držav. Plesni klub Zeko je na evropsko prvenstvo potoval s šestimi plesalci. Najbolje se je odrezal Aleš Ivanuša, ki je med breakdance solisti osvojil četrto mesto, David Cimerman pa v isti kategoriji osemnajsto mesto. Članska breakdance ekipa je osvojila četrto mesto (Dejan Zečević, David Cimerman, Brin Matko Juvančič, Aleš Ivanuša, Dejan Gregl in Kevin Mekicar). Žal mi je, da nista bila Aleš in Filip v zadnjem boju za napredovanje stoodstotna, ker sta si oba poškodovala mišico. Hip hoperji smo naredili velik korak naprej, kar me zelo veseli, smo na pravi poti, da se čim hitreje približamo najboljšim. Kot vodja slovenske reprezentance, bilo nas je petsto trinajst, sem zelo zadovoljen, ni bilo posebnih težav in rezultati ostalih reprezentantov so bili odlični. Dejan Zečevič Foto: arhiv plesna šola Zeko GLAS OBČINE 2013 59 šport ŠPORTNA ZVEZA KRIŽEVCI Rezultati športnih tekmovanj v letu 2012/13 MEDOBČINSKA LIGA MALEGA NOGOMETA NA TRAVI KRIŽEVCI (vodja tekmovanja: Pavel Zorko) m. ekipa k z r p gol razlika točke 1. Junior Stara Nova vas 22 18 2 2 118:55 56 2. Križevci 22 16 0 6 114:72 48 3. ŠD Ključarovci 22 13 3 6 105:58 42 4. ŠD LO-KO Logarovci Kokoriči 22 13 2 7 100:65 41 5. MRD 22 13 1 8 117:80 40 6. Habitus Lukavci 22 11 1 10 72:75 34 7. ŠD Bunčani 22 10 2 10 81:93 32 8. ŠD Berkovci 22 9 1 12 78:88 28 9. Kalinovjak Bučečovci 22 7 2 13 71:82 23 10. Slaptinci 22 7 1 14 83:104 22 11. MDC Zetor Vučja vas 22 4 0 18 55:140 12 12. ŠD Grabe 22 3 1 18 61:143 10 Naj strelci: goli Zaključni turnir (ŠC Grabe 15. 6. 2013): igralec m ekipa 61 Kolbl (MRD) 1. ŠD Grabe 38 Žajdela (ŠD Križevci) 2. Kalinovjak Bučečovci 32 Puhar (ŠD Bunčani) 3. ŠD LO-KO 25 Skuhala ( Junior SNV) 4. MDC Zetor Vučja vas 23 Kotnik L. (ŠD LO-KO), Stanjko R. (MRD) 21 Panič (Luk.), Kapun M. (Berk.), Rajh (Slap.) 19 Brumen ( Junior SNV) Fair play: MDC Zetor Vučja vas Junior Stara Nova vas 60 GLAS OBČINE 2013 šport Križevci veterani MEDOBČINSKA LIGA MALEGA NOGOMETA NA TRAVI ZA VETERANE (vodja tekmovanja: Pavel Zorko) m. ekipa k z r p gol razlika točke 1. Križevci 18 16 1 1 105:43 49 2. Podgrad 18 15 0 3 85:51 45 3. Lomanoši 18 11 2 5 54:52 35 4. Bulls 18 10 2 6 70:52 32 5. Swing 18 8 2 8 69:67 26 6. Berkovci 18 7 1 10 69:66 22 7. Texas bar Videm 18 6 3 9 68:71 21 8. ŠD LO-KO veterani 18 5 1 11 61:76 18 9. Frizerstvo Milena Stara Nova vas 18 3 2 13 42:76 10 10. Negova 18 1 0 17 33:102 1 Zaključni turnir (ŠC Stara Nova vas 14. 6. 2013): GLAS OBČINE 2013 m ekipa 1. Frizerstvo Milena Stara Nova vas 2. Texas bar Videm 3. Križevci 4. Berkovci 61 šport ZIMSKA OBČINSKA LIGA MALEGA NOGOMETA TROJK NA ODBOJ (vodja tekmovanja: Andrej Weis) PRVA LIGA DRUGA LIGA 1. Top Finedika 7 5 2 0 38:16 17 1. MRD Coctail bar 6 4 2 0 25:17 14 2. 100+ 7 5 0 2 39:12 15 2. Black energy 6 3 2 1 29:21 11 3. Flor mont 7 4 2 1 27:13 14 3. Slaptinci 6 3 1 2 26:18 10 4. Picerija MBM 7 3 2 2 22:24 11 4. ŠD Bunčani 6 3 0 3 21:23 9 5. Berkovci 7 2 1 4 22:25 7 5. Vald Bučečovci 6 2 1 3 20:18 7 6. Aries-IT 7 2 1 4 23:30 7 6. Med. prevozi Nedeljko 6 2 0 4 11:9 6 7. Montaža Vrbnjak 7 2 1 4 20:34 7 7. Bar Baza veterani 6 1 0 5 17:24 3 8. Vaška mafija 7 0 1 6 1 10:4 Naj strelci prve lige: goli Naj strelci druge lige: goli igralec igralec 18 Žajdela (Top Finedika) 13 Kutoš (Slaptinci) 17 Hodnik (100+) 11 Vok (Slaptinci), Juterša (Vald Bučečovci) 11 Petek (100 +) 10 Majcen M. (Black Energy) Naj trojka prve lige: Naj trojka druge lige: Naj trojka-mladi Boštjan Žajdela (Top Finedika) Štefan Kutoš (Slaptinci) Uroš Pihler (Bunčani) Tomaž Hodnik (100+) Tadej Čuk (Black Energy) Luka Pihler (Bunčani) Aleš Petek (100+) Rok Stajnko (MRD Coctail bar) Matej Vok (Slaptinci) Zaključni turnir (10. 2. 2013, OŠ Križevci): m ekipa 1. Top Finedika 2. Flor Mont 3. Vald Bučečovci Naj strelec: Boštjan Žajdela (11 zadetkov) Top Finedika 62 Ključarovci veterani GLAS OBČINE 2013 šport OBČINSKA LIGA V NAMIZNEM TENISU (vodja tekmovanja: Aleš Čuk) m. ekipa k z r p razlika točke 1. Ključarovci veterani 14 12 2 0 82:36 26 2. International Jelen Lukavci 14 12 1 1 81:34 25 3. MDC Zetor-Bučečovci 14 9 1 4 75:45 19 4. Križevci 1 14 8 0 6 62:53 16 5. ŠD LO-KO 14 6 2 6 60:54 14 6. ŠD Berkovci 14 4 0 10 45:70 8 7. Suhogradnja Baumont Ključarovci 14 1 0 13 25:80 2 8. Križevci 2 14 1 0 13 24:82 2 m. naj igralci z p % 1. David Novak 37 0 100, 0 International Jelen Lukavci 2. Bojan Jagodič 30 4 88, 2 Ključarovci veterani 3. Danijel Cvetko 33 5 86, 8 MDC Zetor-Bučečovci 4. Marjan Koroša 29 11 72, 5 Križevci 1 5. Sašo Ropoša 23 11 67, 6 MDC Zetor-Bučečovci 6. Slavko Dunaj 22 11 66, 6 International Jelen Lukavci 7. Drago Kozar 24 12 66, 6 Ključarovci veterani 8. Matej Kapun 27 14 65, 8 ŠD Berkovci 9. Franc Šafarič 13 8 61, 9 ŠD LO-KO 10. Milan Majcen 21 13 61, 7 ŠD LO-KO ekipa Zaključni turnir – OŠ Križevci 2. 3. 2013: Posamično: Pari: 1. Sašo Ropoša (MDC Zetor Bučečovci) 1. Slavek Dunaj, David Novak (Internat. Jelen Lukavci) 2. David Novak ((International Jelen Lukavci) 2. Srečko Horvat, Marjan Koroša (Križevci 1) 3. Matej Kapun (ŠD Berkovci) 3. Marko Kreft, Matej Kapun (ŠD Berkovci) Prehodni pokal Šport plus Ljutomer: International Jelen Lukavci (Slavek Dunaj, David Novak) OBČINSKO PRVENSTVO OBČINE KRIŽEVCI V NAMIZNEM TENISU – 20. 1. 2013, OŠ KRIŽEVCI (vodja tekmovanja: Aleš Čuk) Mladinci – posamezno: Mladinci – pari: 1. Matej Kapun (Berkovci) 1. Simon Kapun, Matej Kapun (Berkovci, Berkovci) 2. Jaka Slavič (Križevci) 2. Kristjan Vrbnjak, Timotej Jagodič (Ključarovci, Ključarovci) 3. Kristjan Sagaj (Ključarovci) Člani – posamično: Člani – pari: 1. David Novak (Lukavci) 1. Jože Slavič, Jaka Slavič (Križevci, Križevci) 2. Franc Šafarič (Berkovci) 2. Marjan Koroša, Miroslav Kolbl (Križevci, Križevci) 3. Sašo Ropoša (Bučečovci) 3. Drago Kozar, Bojan Jagodič (Ključarovci, Ključarovci) GLAS OBČINE 2013 63 šport OBČINSKO PRVENSTVO OBČINE KRIŽEVCI V TENISU – 8. 9. 2012, BANOVCI (vodja tekmovanja: Dejan Heric) Člani – posamično: Člani – pari: 1. Bojan Vidnar (Logarovci) 1. Bojan Vidnar, Dejan Hofman (Logarovci, Bučečovci) 2. Milan Majcen (Logarovci) 2. Dejan Heric, Denis Hofman (Boreci, Bučečovci) 3. Dejan Heric (Boreci) 3. Zoran Špindler, Milan Majcen (Iljaševci, Logarovci) OBČINSKA LIGA V ELEKTRONSKEM PIKADU (301 D.O.) (vodja tekmovanja: Milan Majcen) 1-LIGA m. ekipa k z r p razlika točke 1. Boosters 14 9 3 2 87:53 21 2. Naš ovinek Logarovci 14 9 2 3 87:53 20 3. Gabrijelov barček Vučja vas 14 8 3 3 83:57 19 4. Kasač Veržej 14 7 4 3 77:63 18 5. LO-KO Bar Baza Logarovci 14 7 2 5 72:68 16 6. Bar Spomin Lukavci 14 4 0 10 51:89 8 7. Boreški veterani 14 2 1 10 55:85 6 8. Berkovci 14 1 1 11 48:92 4 m. ekipa k z r p razlika točke 1. LO-KO Kauboysi 12 9 3 0 83:37 21 2. MRD Shooters Križevci 12 8 2 2 73:47 18 3. ŠD Grabe 12 6 3 3 71:49 15 4. MRD Kapučinke Križevci 12 6 2 4 61:59 14 5. ŠD Bunčani 12 1 5 6 52:68 7 6. Taxi bar Frč Iljaševci 12 2 2 8 40:80 6 7. Nomis plus Bučečovci 12 1 1 10 40:80 3 2-LIGA naj igralci 1. liga 64 t z p % ekipa naj igralci 2.liga t z p % Denis Hamler 38 31 7 81,6 Gabrijelov barček Stanko Budja 36 32 4 88,9 MRD Shooters Leon Mertuk 39 31 8 79,5 Boosters Damir Zmazek 36 27 9 75,0 LO-KO Kauboysi Sebastijan Antolin 33 25 8 75,8 Boreški veterani Borut Marinič 30 22 8 73,3 LO-KO Kauboysi Bogdan Vaupotič 38 28 10 73,7 Kasač Veržej Robert Mihalič 36 24 12 66,7 ŠD Grabe Boštjan Heric 42 30 12 71,4 Naš ovinek Patrik Korošec 30 20 10 66,7 MRD Shooters Milan Majcen 38 24 14 63,2 Naš ovinek Robi Zabavnik 36 23 13 63,9 MRD Kapučinke Alojz Križan 42 26 16 61,9 Bar Baza Boris Rižnar 36 21 15 58,3 MRD Kapučinke Bojan Vidnar 39 24 15 61,5 Naš ovinek Sebastjan Šumak 33 19 14 57,6 ŠD Bunčani Mihec Topolnik 35 21 14 60,0 Boosters Blaž Štuhec 36 20 16 55,6 ŠD Grabe Andrej Weis 41 22 16 53,7 Kasač Veržej Rado Hanžekovič 33 16 17 48,5 Nomis plus ekipa GLAS OBČINE 2013 šport Zaključni turnir – Križevci 8. 3. 2013: Člani – posamično: 1. Leon Mertuk (Boosters Boreci) 2. Boštjan Heric (Naš ovinek Logarovci) 3. Bojan Vidnar (Naš ovinek Logarovci) Člani – pari: 1. Primož Kolbl, Robi Raščan (Gabrijelov barček Vučja vas, LO-KO Bar Baza Logarovci) 2. Andrej Weis, Bogdan Vaupotič (Kasač Veržej) 3. Bojan Vidnar, Milan Majcen (Naš ovinek Logarovci) Boosters Boreci OBČINSKO PRVENSTVO OBČINE KRIŽEVCI V ELEKTRONSKEM PIKADU – 2. 2. 2013, LOGAROVCI (vodja tekmovanja: Peter Lupša) Članice – posamično (9 tekmovalk): Članice – pari (5 parov): 1. Natalija Kšela (Berkovci) 1. Sabina Osterc, Urška Osterc (Križevci, Križevci) 2. Tadeja Puklavec (Križevci) 2. Anja Vrbnjak, Andreja Lupša (Logarovci, Kokoriči) 3. Urška Osterc (Križevci) 3. Petra Topolnik, Tjaša Štuhec (Iljaševci, Logarovci) Člani – posamično (51 tekmovalcev): Člani – pari (27 parov): 1. Leon Mertuk (Boreci) 1. Bogdan Vaupotič, Andrej Weis (Lukavci, Iljaševci) 2. Marko Sagaj (Lukavci) 2. Robi Mihalič, Blaž Štuhec (Grabe, Logarovci) 3. Dejvid Kšela (Berkovci) 3. Bojan Vidnar, Milan Majcen (Logarovci, Logarovci) Mladinci – posamično (11 tekmovalcev): 1. Mitja Kolbl (Boreci) 2. Mario Majcen (Logarovci) 3. Kristjan Heric (Logarovci) Zbral in pripravil: Milan Majcen, predsednik ŠZ Dan športa 2012, 25. 8. 2012, ŠRC Križevci a) namizni tenis (9 parov) 1. mesto: Bučečovci (Filipič, Ropoša) 2. mesto: Ključarovci (Kozar, Jagodič) 3. mesto: Lukavci I (Novak, Dunaj) e) vrtno kegljanje, ženske (9 parov): 1. mesto: Boreci (Cvetka Mertuk, Tina Mertuk) 2. mesto: Križevci (Dragica Koroša, Sonja Horvat) 3. mesto: Kokoriči (Nada Maučec, Nada Klobasa) b) nogomet, trojke (12 ekip) 1. mesto: Ključarovci (Budja,Vrbnjak, Meznarič) 2. mesto: Križevci ( Petek, Sovič, Osterc, Rižnar, Hojnik) 3. mesto: Berkovci (Kurbos, Suhač, Kapun, Špindler, Županec) f ) odbojka na mivki (8 ekip) 1. mesto: Križevci (Žan Koroša, Sara Horvat, Jakob Slavič, Jošt Slavič, Boris Rižnar) 2. mesto: Lukavci (Damjan Šumak, David Novak, Martina Novak, Denis Belec) 3. mesto: Bučečovci (Sašo Ropoša, Denis Hofman, Laura Šijanec, Sandi Juterša) c) pikado (19 dvojic) 1. mesto: Vučja vas 1 (Čuk, Klobasa) 2. mesto: Kokoriči (Heric, Raščan) 3. mesto: Boreci (Mertuk, Kolbl) g) vlečenje vrvi (6 ekip) 1. mesto: Stara Nova vas (M. Zver, I. Zver, Gaberc, Rajh, Rožman, Šalamun, S. Zver) 2. mesto: Križevci (Ivančič, Topolšek, Korošec Patrik, Korošec, Budja) 3. mesto: Boreci ( Kolbl, Forjanič, L. Mertuk, Grašič, Žitnik, D. Mertuk) d) balinanje (18 ekip) 1. mesto: Iljaševci (Miran Dajčar, Jani Farkaš) 2. mesto: Lukavci (Branko Belec, Roman Kavaš) 3. mesto: Boreci (Marjan Mertuk, Marin Franc) h) tek 2 x 400 metrov: 1. mesto: Križevci 1 (Marko Sovič, Sara Horvat) 2. mesto: Boreci (Aleš Ivanuša, Nina Antolin) 3. mesto: Križevci 2 (Primož Korošec, Sonja Horvat) GLAS OBČINE 2013 65 popotniški kotiček Aljaska, pozabljena Rusija Čeprav sva po tem šla vse do Yellowstone parka, Grand Canyona, Las Vegasa, Los Angelesa in po znameniti cesti naprej še do San Francisca, nama je Aljaska po- kazala nekaj povsem drugačnega. Lani septembra sva tako pristala v največjem mestu te zvezdne države ZDA – Anchorage. Že letališče je po svoji drugačnosti in urejenosti dajalo vtis, da Aljaska ne spada v Ameriko. Kot v načrtu sva si izposodila avtomobil ter se odpravila proti nacionalnem parku Denali. Anchorage je kot vsa ameriška mesta, sistem pravokotnih ulic, brez kakršne koli enosmerne ulice. Ker nimaš občutka, katera cesta je glavna, se je Evropejcu zelo zanimivo prvič peljati skozi ameriško mesto, še posebej, če ima avtomobil avtomatski menjalnik. Izčrpana sva prispela do hotela na pečini in se odpravila na večerjo v restavracijo hotela. Hrana je bila izjemna, zraven tega pa sva spoznala še študentko iz Srbije, ki nama je popestrila večer. Naslednji dan naju je čakala 12-urna vožnja skozi nacionalni park Denali. V park je vstop mogoč le s posebnimi busi, ki so podobni busu iz knjige Into the Wild Christophera McCandlesa. Vožnja skozi park je že po prve pol ure postala zanimiva. Prvič v življenju sva namreč videla losa v naravi ter septembra doživela sneg. Videli smo kar nekaj rjavih medvedov, eden nam je prišel celo čisto do busa, kar se redko dogaja. Narava je neopisna, prav tako te živali in rastlinje pustijo brez besed. Kraljica tamkajšnje narave pa je 6194 metrov visoka gora McKinley. K njej je z upanjem, da najdejo zlato, zaman prihajalo stotine ljudi, da bi uresničilo svoje »ameriške sanje.« Veličasten pogled nanjo daje občutek strahospoštovanja ter opraviči nesrečne zgodbe vseh rudarjev. Pot sva nadaljevala proti Fairbanksu, kjer 66 sva na reki Chena videla tekmovalne haskije ter sušenje lososa. Na vožnji po prečudoviti Alaska Highway nisva niti slutila, kaj naju čaka. Prišla sva v mrtvo pokrajino. Pokrajino ob mestu Tok je namreč zajel požar, ki je skozi celotno poletje uničil gozd v velikosti Slovenije. Občutek pa je bil tak, kot da bi se vse skupaj zgodilo včeraj. Celo pot sva bila brez besede, saj ni bilo videti konca požganim drevesom. Zelo se nama je mudilo, saj je bila kanadska meja odprta le do 20. ure. Vožnja po snegu in grozni cesti po hribu je bila še bolj grozna, vendar nama je za las uspelo priti preko meje v Dawson City. Vnaprej nisva vedela, da je v to mesto možno priti le s trajektom preko reke Yukon, zato se je vse skupaj še dodatno zavleklo. Vsak dan sva posebej rezervirala hotele, saj nikoli nisva vedela, do kod bova prišla. Ravno tukaj, ko sva bila najbolj utrujena, ni bilo nobenih prostih sob. V enem hotelu so naju napotili do prenočišča, ki je bilo pol ure stran. Izčrpana sva prišla do osamljene bencinske črpalke, ob kateri je bil hotel. Ko je oče z veseljem poskušal kokakolo, je ta imela vonj po bencinu. Ampak, ravno take stvari naredijo potovanja nepozabna. Naslednji dan sva si ogledala mesto Dawson, nekoč središče Klodnike Golden Rusha, ki spominja na pravo kavbojsko mesto. Nato sva se napotila proti reki Kluane, kjer nama je pot prekrižal velik črni medved. Po polurnem opazovanju sva se vrnila na Aljasko, natančneje v mesto Valdez oziroma v Švico Aljaske. Ribiško pristanišče res deluje kot Švica, saj ga s vseh strani obdajajo gore ter ledeniki, GLAS OBČINE 2013 popotniški kotiček zato je bila noč tam nekaj posebnega. Vse moje misli so že bile pri kitih in orkah, saj sem komaj čakala, da naslednji dan vracijo ob morju, kjer sva okusila odlično pripravljenega lososa. Zgodaj zjutraj sva se napotila do ladje Orca, s katero smo se odrineva za mesto Seward. Po celodnevni vožnji po neokrnjeni naravi sva končno prispela do hotela ter se napotila v resta- odpravili do ledenika Northwestern. Tam smo v tišini doživeli odlom velikega kosa ledenika, kar je vsakemu dalo nov pogled GLAS OBČINE 2013 na svet. Na poti nazaj smo opazili kita, orke ter veliko drugih živali. Čeprav stežka, sva že naslednji dan morala v Anchorage, kjer sva imela let do Vancouvra. Mesto je definitivno vredno ogleda. Zame, ki menim, da mesta brez dobre pristne tržnice ni, je bila tamkajšnja nekaj drugačnega. Do nje sva se pripeljala z ladjico pod mostom Granville in tam končala svojo zgodbo v Aljaski ter se usedla na letalo za San Francisco. Življenje kot ga ponuja Aljaska, nam ni blizu. Po eni strani sproščenost in lepoto narave, po drugi strani njeno nepredvidljivo ter osorno plat. Vse skupaj se da povezati v zemljo, ki razširja obzorja. Slednje je namreč moja največja lastnina, ki mi jo je podarila družina. Širok pogled na svet ter nešteto izkušenj je tisto, kar me je v življenju že večkrat rešilo ter mi dalo ogromno motivacije. »Ne govorite mi, koliko znanja imate, povejte mi raje, koliko ste potovali.« (Mohammed) Saša Štuhec 67 popotniški kotiček Potovanje v Rio de Janeiro Rio de Janeiro se nahaja na eni najlepših mestnih lokacij na svetu – med strmimi pobočji in Atlantskim oceanom, katerega sijajno obalo sestavljajo očarljivi zalivi in čudovite plaže. Ker leži v tropskem pasu, praktično nima letnih časov in je preko celega leta prijetno toplo, zato ljudje večinoma tekajo naokrog v poletnih oblačilih in obuti v japonke (havajke). Je drugo največje mesto Brazilije in do leta 1960 je bilo glavno mesto, nahaja se na jugovzhodni obali in šteje dobrih šest milijonov prebivalcev. Rio je znan po svojem gracioznem karnevalu, ki vsakega Brazilca kar obnori, v temperamentu sambe, s svojo osupljivo pokrajino, z eksotičnimi plažami, ki se ponašajo z drobcenimi bikinkami. Domačini so ponosni na svojo glasbo, borilno veščino capoeiro, verske festivale, njihovo neokrnjeno naravo, raznoliko kuhinjo, obnori pa jih nogomet. Za Brazilce je 68 nogomet svet – včasih bolj kot vera. Ena izmed stvari, če ne celo najpomembnejša med vsemi, ki popotnika začara, pa so nedvomno ljudje. Preseneča rasna mešanost prebivalstva, od skandinavsko belih do azijatov, mulatov, mesticev in črncev. Prebivalci Ria, poimenujejo se Carioce, so prijazni, sproščeni in zgovorni, polni energije in strasti, pred- vsem pa ljubitelji vsega lepega in zabavnega. Brazilci nasploh so narod, ki najraje od vsega pleše, se zabava in igra nogomet, poleg tega so tudi zelo spoštljivi in gostoljubni. Veliko pozornost posvetijo družini, družabnim srečanjem ter spoštovanju vere in tradicije, ki prehaja iz ene generacije v drugo. Večina Brazilcev je katolikov, vera pa jim predstavlja širok spekter veroizpovedi in verovanj. Močan pečat ima tudi televizija, dober primer so novelas – po naše limonade. V Braziliji ljudje govorijo »brazilsko« portugalščino, delno razumejo tudi špansko, a le peščica, predvsem turistični delavci in bolj izobraženi, tudi angleško. Peščene plaže s palmami, sproščenost in eksotično vzdušje te takoj prepričajo. Samo življenje Brazilcev je zelo povezano s plažo, ki je živahna štiriindvajset ur in tudi ponoči razsvetljena. Obisk znamenitih in nekaj kilometrov dolgih plaž Ria, med katerimi izstopata predvsem Copacabana, kot ena najbolj slavnih plaž GLAS OBČINE 2013 popotniški kotiček na svetu, in manj znana ter bolj prijetna Ipanema, je vsakodnevna praksa. Mlade in stare generacije se po končanem delavniku zgrnejo na plaže, kjer radi pokažejo svoja negovana telesa, občudujejo lepa dekleta, se družijo in enostavno uživajo. Ob nedeljah se ceste ob plažah zapro in življenje se preseli tja. Res, pestro, zanimivo in za nas nepozabno ter nepredstavljivo dogajanje. Razne športne aktivnosti: nogomet, odbojka ali tenis na mivki, plavanje, deskanje na valovih in tudi kolesarjenje, rolkanje ali fitnes na plaži so del sovo vodo, ki jo dobite postreženo kar iz sadeža, lahko si privoščite sveže stisnjeni sok iz tropskega sadja, lokalni koktajl caipirinha (žgana pijača iz sladkornega trsa, limone, sladkorja in ledu) ali pa osvežujoč sladoled iz acai jagod (açaí – supersadež in antioksidant, ki raste v tropskih gozdovih Brazilije). Najbolj prepoznavna ikona Ria je definitivno skoraj štirideset metrov visoki kip Kristusa Odrešenika (portugalsko Cristo Redentor), ki ga obdaja narodni park z džunglo Tijuaca. Drugi največji kip na svetu je simbol krščanstva in se nahaja na vrhu gore Corcovado, od koder se da občudovati panoramo mesta z njegovo okolico. Ob obisku in odkrivanju starega dela mesta se ne sme zamuditi vzpona z gondolo na Pao de Acúcar (sladkorni stožec), saj je z vrha neverjetni razgled nad mesto in širšo okolico. Prav tako je priporočljiv adrenalinski let z zmajem nad mestom ter seveda obisk nogometne tekme na stadio- vsakdana. Promenadna pot s številnimi lokalčki ob plažah ponuja osupljiv pogled, zraven pa izberete osvežitev s svežo koko- nu Maracana, ki je eden največjih in najbolj znanih nogometnih stadionov sveta. Značilnost Ria kot tudi drugih velemest Brazilije so favele, to so najbolj revne četrti oziroma predeli, ki se razprostirajo po hribih in obrobjih mesta. Tja so se zatekli ljudje iz brazilskega podeželja, ki so prišli iskat svetlo prihodnost. Obisk favele je prav posebno in sploh ne tako nevarno doživetje, ki se kljub revščini in bedi konča z brazilskim nasmehom. Socialne razlike zbledijo ob bučnih in pisanih praznovanjih, ki dosežejo vrhunec ob karnevalu. Karneval je najbolj znana zabava, Brazilci ga preprosto obožujejo in mnogim predstavlja največji dogodek leta. Najbolj znan je prav v Riu de Janeiru, kjer na posebnem stadionu imenovanem »sambodromo« šole sambe vsako leto pripravijo posebno koreografijo in kostumografijo na posebej za to priložnost napisano sambo. Čeprav Rio velja za eno nevarnejših mest na svetu, tega ne občutiš, če se držiš določenih pravil in priporočil, kot pravzaprav vsepovsod v ogromnih mestih. Rio de Janeiro te v trenutku osvoji, vsaj mene je. Za mnoge je to eno najlepših mest, velja pa za eno izmed najbolj seksi mest na Zemlji. Na eni strani ga obdaja visoko, z džunglo poraslo gorovje, na drugi strani pa ga obliva čisto morje z lepimi peščenimi plažami, zalivi in otočki. Vsekakor pa ima med vsemi mesti najlepše razglede. Carioce pravijo svojemu mestu kar »Cidademaravilhosa« – čudovito mesto, in to tudi je. Razgibana narava, pisana kultura in predvsem dinamični ljudje ustvarjajo edinstveno energijo, ki krasi Rio, zato ga uvrščajo med najbolj priljubljene turistične in popotniške destinacije. Rezultat vseh teh različnosti je živahno, veselo in sproščeno vzdušje, ki je znano kot brazilski način življenja. V naslednjih letih bo Rio v središču dogajanja in medijske pozornosti, saj bo osrčje brazilskega nogometa že leta 2014 gostilo svetovno prvenstvo v nogometu, leta 2016 pa bo prizorišče poletnih olimpijskih iger. Aleš Rajh GLAS OBČINE 2013 69 popotniški kotiček Trekingi po narodnih parkih Kalifornije, Arizone, Utaha in Nevade Če sem popolnoma iskrena, na mojem seznamu prednostnih petih turističnih točk, ki jih enostavno moram videti, še zdaleč ni bilo Amerike. A vendarle je padla odločitev, da se s fantom podava na turo po Združenih državah Amerike, več časa si vzameva za ogled nacionalnih parkov, medtem ko mesta preletiva na hitro. To je bil sprejemljiv dogovor; če bi se odločala še enkrat, bi glede na videno in doživeto storila enako. Los Angeles in Las Vegas sta naju pustila ravnodušna, lahko bi rekla (ob koncu dneva) celo malce živčna. Ves ta hrup, gneča, petpasovnica v L. A-ju in izguba časa, da prideš iz enega konca mesta na drugega. Simpatični sta bili mesteci Monterey in Santa Cruz, medtem ko je San Francisco zgodba zase – pustil je lepe spomine, še posebej kolesarjenje čez znameniti most Golden Gate, vožnja s tramvajem, strme ulice, najbolj zavito ulico na svetu imenovana Lombard Street, in naselje Alamo Square, kjer sem zaman iskala Steva Urkla, da o sladoledu Old Fashion Vanilla, ki je bil tako pregrešno dober, ne bom niti začela. A nepozabni in razburljivi so bili trekingi, pri katerih me ni ustavila niti šestmesečna nosečnost. Najprej sva si ogledala mesto Sedono, ki leži v severni Arizoni v Red Rock State Parku, do katerega sva se pripeljala skozi iglasti gozd pinij skozi Oak Creek Canyon, ki ga je izoblikovala reka. Vožnja po Sedoni, med katero lahko opazuješ osupljive rdeče skalne formacije, ki so jim domačini nadeli posebna imena (Snoopy Rock, Bell Rock, Cooffepot Rock, Cathedral Rock), je dolga približno 20 milj, opaziti je čudovite vile, imaš veliko možnosti za različne športe v naravi (pohodništvo, kolesarjenje, vožnja z džipi, helikopterjem, vožnja z balonom). Tukaj sva kupila celoletno karto za vstop v nacionalne parke – American the Beautiful 70 Pass, ki se nama je zares obrestovala, saj sva prihranila kar nekaj denarja, kot če bi za vsak vstop v nacionalni park posebej plačevala vstopnine. Za prvi najin treking sva izbrala vzpon na Bell Rock. Sama sem omagala nekje na sredini in v senci, s pogledom na Courthouse Rock, počakala, da se je Miha vrnil. Drugi dan sva se zgodaj podala na pot do Grand Canyona. Na poti sva se ustavila še pri Sunset Craterju in se podala na krajša trekinga, z razgledom na vulkan (Lenox Crater trail) in po poti, kjer je tekla lava (Lawa flow trail), nato sva se ustavila še pri Wupatki nacional munumentu, vasici, v kateri so nekoč živeli Indijanci. Ogromen kanjon, dolg blizu 450 kilometrov (ustvarila ga je reka Kolorado, ki teče 1500 metrov globoko), katerega strme stene soteske razkrivajo kamninske plasti stare več kot 2000 milijonov let, sva si najprej ogledala z vzhodne strani, nato sva se odpeljala do Grand Canyon Village in vstopila na brezplačni avtobus, ki nas je popeljal do razglednih točk. Izstopila sva na Hopi pointu, ki velja za točko, od koder se najlepše vidi sončni zahod. Drugi dan sva se odločila oditi na treking v kanjon. Čuvaji v nacionalnem centru so naju opozorili, da naj predvidiva, da potrebujemo za dokaj zahtevni vzpon dvakrat več časa kot za spust, medtem ko si je za treking do dna kanjona in nazaj potrebno vzeti vsaj dva dni, z možnostjo prenočitve v kampu Indian Garden. Izbrala sva South Kaibab trail in se odločila spustiti le do druge točke – Cedar Ridge, do katere je bilo dobre tri milje hoje, kar je 4, 8 kilometra. Naslednji znamenitosti ne spadata pod narodne parke, a sta tako izjemni, imenovala bi ju lahko čudež narave, zato ju enostavno moram opisati. Rezervirala sva si ogled Antelope Canyona, do katerega so nas zapeljali indijanski vodiči v džipih. Kanjon upravlja indijansko pleme Navajo. Naša vodnica nas je popeljala skozi ozek kanjon, ki je ponujal veliko fotografskih užitkov in čudovitih razgledov, ko so se barve prelivale iz temno rjavih, mimo vijoličastih do svetlih peščenih in rdeče-rumenih. Sončni žarki, ki so se občasno le prebili v notranjost, so ustvarjali dihjeGLAS OBČINE 2013 popotniški kotiček majoče poglede. Po ogledu kanjona sva se zapeljala do parkirišča, nato sva morala prehoditi še kar nekaj poti do razgledne točke Horseshoe, kjer reka Kolorado naredi znameniti »U-turn«, obrat za 270 stopinj. Izjemno redek pojav v naravi sva si ogledala 300 metrov nad reko, od koder sva s plezanjem na pečine poskušala ujeti čim lepši razgled. Monument Valley oziroma Dolino spomenikov sva prevozila in občudovala le iz avtomobila. Rdeča skalna scenerija Divjega zahoda, kjer so posneli največ filmov o kavbojcih in indijancih in kjer domuje John Wayne, naju ni pretirano navdušila. Bolj sva bila navdušena nad tremi naravnimi mostovi (Natural Bridges), ki jih je voda izdolbla iz kamna. Uživala sva med spustom do mostu Sipapu, še posebej po lesenih lestvah. Pot sva nadaljevala proti severu do Utaha in Arches National Parka. Skalna goličava, podobna izmišljenemu planetu, kjer iz puščavskih tal štrlijo razbrazdani skalni stebri, izklesani v vse mogoče oblike in velikosti, so se izoblikovali s pomočjo dežja, vetra in peska. Arch v prevodu pomeni lok, gre torej za nacionalni park z 200 kamnitimi loki in naravnimi mostovi. Najprej sva si ogledala Balanced Rock, seveda nisva opustila okrepčila, nato sva se odpravila na krajši treking do severnega in južnega okna (North and South Window), oziroma do kamnitih Očal. Sledil je daljši, šestkilometrski treking do Delicate Archa oziroma Rahlega loka (visok GLAS OBČINE 2013 je 26 m in širok 20 m). Naseljenci so mu nadeli šaljivo ime Pumparice stare device ali Kavbojske hlače, saj je eno »koleno« široko le še 1, 8 metra. Preostanek popoldneva sva, čeprav že zelo utrujena, vseeno izkoristila še za odkrivanje Canyonlandsa. Zapeljala sva se do prve razgledne točke, od koder seže pogled na veličino tega kanjona, skozi katerega na eni strani teče Zelena reka, na drugi strani reka Kolorado. Nato sva se po kratki pešpoti sprehodila do Mesa Archa, največkrat fotografiranega loka ob sončnem zahodu. Ogled kanjona sva zaključila ob sončnem zahodu s pogledom na lesketajoče odseve Zelene reke in obrise senc po kamnitem kanjonu. Pred ogledom Bryce national parka sva naredila krajši postanek v Red Canyonu in se povzpela na hrib, od koder je bil lep razgled na rdeče skale in zemljo v okolici. Pokrajina se je začela spreminjati. Manj je bilo peska, pokrajino skal, kamnov in kaktusov so zamenjala drevesa. Končno sva prispela v park, ki naju je oba neizmerno navdušil. Niz skalnih kotlin ali amfiteatrov, globokih okoli 150 metrov – stavbna fantazija strnjenih vrst nenavadnih kamnitih igel, stebrov in stolpov iz peščenjaka in apnenca zgleda pravljično. Strinjala bi se z izjavo T. C. Baileya, ki je leta 1876, ko je prvič zagledal te skrivnostne kamnite kiparske stvaritve, dejal, da gre za najbolj divji in najčudovitejši prizor, ki so jih kdaj uzrle človeške oči. Tisti dan je bil res poseben. V istem dnevu sva preživela vse vremenske razmere (padal je dež, sneg, toča, sijalo je sonce, pihal je veter), a vendar naju vse to ni odvrnilo od odkrivanja tega čudeža na Zemlji. Po obisku razglednih točk sva se odpravila še po pešpoti do dna v kotlino Brycevega amfiteatra med točko sončnega vzhoda (Sunrise Point) in točko sončnega zahoda (Sunset Point). Pozno popoldne sva nadaljevala pot do Zion national parka, kjer sva v mraku prehodila Canyon Ove- rook trail. Naslednji dan sva se odločila za pohodne ture po parku, do katerih sva se zapeljala z brezplačnim avtobusom. Začela sva po Lower Emerald Pool Trailu v sončnem vremenu, na poti naju je ujela nekajminutna nevihta. Po vzponu do Upper Eemerald Pool Traila in nadalje- vanju poti po Kayenta Trail sva uživala v sončnih žarkih, pogledu na zelenje in mogočna drevesa ter žuborenje reke. Zapustila sva državo Utah in nadaljevala pot po Nevadi. Naslednja postaja je bila Dolina smrti ozirom Death Valley – dežela ekstremnih temperatur. Najvišja do sedaj izmerjena temperatura je dosegla 57 stopinj. Maja je bilo vzdržnih 33 stopinj, ko sva obi- 71 popotniški kotiček skala najnižjo točko ZDA, 85 metrov pod morsko gladino. Sprehodila sva se po posušenem jezeru in strnjeni soli na območju Badwater. Nato sva se zapeljala po poti Artist drive in naredila postanek še na Salt Creek Interpretative Trailu, kjer sva si ob sprehodu po lično urejeni leseni potki ogledala posebne ribice, imenovane pupfish, ki živijo le na tem območju in so sposobne preživeti v najbolj ekstremnih razmerah. Za sabo sva pustila divjino in pustinjo in se vračala v Kalifornijo. Čakale so naju mogočne sekvoje in slapovi. Na poti do tja sva se vozila med ranči, nasadi pomaranč in limon. Odločila sva se, da v miru uživava dva dni v Sequia Nationalnem Parku in poskusiva čim več prehoditi ter se naužiti spokojnosti in svežine ob pogledu na največja in najstarejša drevesa na svetu, v želji po iskanju črnih medvedov in ostalih živalih parka. Ogledala sva si Crystal Cave, se povzpela na planoto Moro Rock, od koder se nama je odprl veličasten pogled na sekvoje, seveda sva se morala z avtom zapeljati skozi znamenitost Tunnel log – podrto sekvojo, ki so jo izrezali v obliki tunela. Ogledali sva si največjo sekvojo imenovano General Sherman, staro 2200 let, ki v višino 72 meri 81 metrov, v obseg 24 metrov in tudi najstarejšo sekvojo z imenom General Grant. Ta orjaška drevesa lahko dosežejo starost 3200 let, razmnožujejo se preko semen iz storžev, ki nastanejo šele, ko sekvoja doseže starost sedemdeset let in visijo na drevesu vsaj dvajset let, da semena dozorijo. Gozdove načrtno požigajo, saj seme lahko začne kaliti le v primeru ognja. Na treking poteh sva morala paziti, da nisva imela s sabo nobene hrane, saj so medvedi sposobni vdreti v avtomobi- kilometrov dolgo pešpot s 1000 metri višinskega vzpona. Na vrhu sva si privoščila malico in se okrepčana odpravila navzdol. Na poti sva med skalami uzrla prvo nevarno klopotačo, ki je hitro pobegnila in se skrila med skalne odprtine. Nekaj minut za tem nama je pot prekrižala še ena klopotača, ki pa nama je pognala strah v kosti. Ob upoštevanju opozorilnih tabel in nasvetov v vseh vodičih, pa se srečanja z živalmi večinoma končajo brez nevšečnosti. Raznovrstne živali so nama res le, zato imajo ob vseh pešpoteh posebne zabojnike, v katere morajo turisti shraniti hrano. Podala sva se tudi na triurni popoldanski treking ob Kaweah reki do slapov Tokopah. Na poti navzgor sva srečala kar nekaj živali, med drugim bobra, in Miha se je pošalil, da dlje časa hodiva, večje so živali; upa, da vidiva tudi črnega medveda. In res, ko sva se utrujena vračala, sva približno 30 metrov pred sabo zagledala medveda. Srce mi je začelo divje razbijati, postalo me je strah, a ko sem videla, da se ni pustil zmotiti in naju je le pogledal ter nadaljeval svojo pot proti reki, si ob deblu začel brusiti kremplje v ležernem ritmu, sem postala pogumna in sva naredila še nekaj fotografij. Zadnji izmed obiskanih nacionalnih parkov je bil Yosemite National Park. Prvi dan sva se odločila za ekstremnejši vzpon do slapov Chilnualna, 12 popestrile dan, ugotovila sva, da srečujeva vedno bolj nevarne živali. Čeprav si je Miha želel videti še gorsko pumo, ki naj bi bila precej pogosta, sva na mojo pobudo za ta dan zaključila s trekingi. Zadnji dan v nacionalnih parkih sva si ogledala še največjo granitno skalo, imenovano El Capitan, slap Tančica (Bridalveil Fall), sprehodila sva se po dolini Yosemite, vse do nižjega slapa Yosemite, medtem ko se nama je med sprehodom odprl pogled še na višji slap Yosemite. V času potovanja sva ugotovila, da je veliko treking poti ostalo še neosvojenih, zato sva sklenila, da se sigurno morava še vrniti in raziskati ter odkriti še ostale kotičke in lepote narodnih parkov Združenih držav Amerike. Andreja Kurbos GLAS OBČINE 2013 Foto: Simon Koležnik nagradna križanka Geslo križanke . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Ime in priimek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Naslov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Pošta in kraj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Telefon . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Izpolnjen kupon oddajte ali pošljite na Občino Križevci do 5. septembra 2013 in sodelujte v nagradnem žrebanju. Podeljene bodo 3 praktične nagrade po slavnostni prireditvi občinskih priznanj 6. septembra 2013 na vaškem jedru pod šotorom. GLAS OBČINE 2013 73 foto natečaj Fotogalerija Vsem se zahvaljujemo za poslane fotografije in sodelovanje na foto natečaju. Izmed prejetih smo izbrali dve, in sicer za naslovnico fotografijo Mateja Babiča iz Grab in za zadnjo stran fotografijo Vanese Jaušovec iz Berkovcev. Praktični nagradi bosta podeljeni po slavnostni prireditvi občinskih priznanj 6. septembra 2013 na vaškem jedru pod šotorom. Tudi v prihodnje bi želeli uporabiti vaše fotografije, zato kar pridno fotografirajte in nam jih pošiljajte na [email protected]. Andreja Rajh, Ključarovci Andreja Rajh, Ključarovci Andreja Rajh, Ključarovci Bojan Prijol, Ključarovci Naslovnica Irena Krajnc, Grabe Mateja Šoštarič, Lukavci Krištof Bohanec, Remiza Melani Gungl, Boreci Sabina Krajnc, Lukavci Matej Babič, Grabe Melani Gungl, Logarovci Špela Ros, Bučečovci Matej Babič, Grabe Melani Gungl, Logarovci Melani Gungl, Logarovci Špela Ros, Bučečovci Matej Babič, Grabe Miro Ivanjšič, Boreci Špela Ros, Bučečovci Zadnja stran Vanesa Jaušovec, Berkovci Vanesa Jaušovec, Berkovci Vanesa Jaušovec, Berkovci Občina Križevci Križevci 11 74 9242 Križevci pri Ljutomeru GLAS OBČINE 2013 napovednik Prireditve v sklopu 15. občinskega praznika Občine Križevci DATUM DAN URA PRIREDITEV KRAJ PRIREDITVE ORGANIZATOR 24. 8. 2013 sobota 9.00 Dan športa ŠRC Logarovci Športna zveza Križevci ŠD Lo-ko 30. 8. 2013 petek 10.00 Dan rejcev drobnice Pomurja (kulinarična razstava) ŠRC Križevci Društvo rejcev drobnice Pomurja KGZS – zavod MS Občina Križevci 31. 8. 2013 sobota 13.00 Turnir šolanih psov in predstavitev pasem Društveni prostori v Lukavcih Športno kinološko društvo LJUTOMER – KRIŽEVCI 3. 9. 2013 torek 18.00 Srečanje starejših občanov Vaško jedro pod šotorom v Križevcih Občina Križevci 4. 9. 2013 sreda 19.00 Slavičev večer – Panonski človek Kulturni dom Križevci Kulturno društvo Križevci 5. 9. 2013 četrtek 16.00 Smukarija z Romano Krajnčan ŠRC Križevci Kulturno in izobraževalno društvo KELIH 6. 9. 2013 petek 18.00 Slavnostna prireditev s podelitvijo občinskih priznanj. Slavnostni govornik bo naš častni občan dr. Marjan Senjur Kulturni dom Križevci Občina Križevci 6. 9. 2013 petek 19.30 DD Stars (polfinalisti Slovenija ima talent) Vaško jedro pod šotorom v Križevcih PGD Bučečovci Občina Križevci 6. 9. 2013 petek 20.00 Zabava pod šotorom z ansamblom Zaklonišče prepeva Vaško jedro pod šotorom v Križevcih PGD Bučečovci Občina Križevci 7. 9. 2013 sobota 20.00 Zabava pod šotorom z ansamblom Modrijani Vaško jedro pod šotorom v Križevcih PGD Bučečovci Občina Križevci 8. 9. 2013 nedelja 14.00 Kasaška dirka za pokal Občine Križevci Hipodrom Ljutomer KK Ljutomer Občina Križevci 14. 9. 2013 sobota 13.00 Tek z naravo Športno igrišče Stara Nova vas ŠD Stara Nova vas Na vse prireditve je vstop prost in vas res lepo in vljudno vabimo. Praznujmo skupaj 15. let uspešnega obstoja in delovanja naše občine. GLAS OBČINE 2013 75 www.obcina-krizevci.si
© Copyright 2024