Misijonska obzorja št. 6 (153), leto 27 december 2013 priporočeni dar za tisk MO: 1,50 EUR Preprostost Božiča naj vas presune v dno srca in blagoslovljeno 2014 Groblje, Rim, Buenos Aires 1923-1987 Lado Lenček C.M. Urednik KM 1938–1987 Da bi imeli življenje I z h a j a j o v L j u b l j a n i o d 19 8 7 Revija za medkulturni in medreligijski dialog ter razvojno in humanitarno pomoč V sodelovanju z Inštitutom za religiologijo, ekumenizem in dialog (TEOF) izdaja MISIJONSKO SREDIŠČE SLOVENIJE SI-1000 Ljubljana, Kristanova 1, Slovenija Tel. : 01/300 59 50, Faks: 01/300 59 55 E-mail: missio@rkc. si http://www. missio. si Uradne ure vsak dan od 8h do 13h. MISIJONSKA PISARNA MARIBOR Slovenska 21, 2000 Maribor tel. /fax.: 0590/80 381 od ponedeljka do četrtka od 9h do 12h E-mail: misijonska. pisarna@slomsek. net GLAVNI UREDNIK Jože Planinšek, CM POMOČNICA GLAVNEGA UREDNIKA Tina Jež LEKTOR Jurij Devetak, CM Odgovarja NARODNI RAVNATELJ ZA MISIJONE Stane Kerin OBLIKOVALEC Boris Jurca GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK Schwarz print, d. o. o. Če ni posebej omenjeno, so slike od avtorja prispevka ali iz arhiva MSS. ISSN 1318-4369 Misijonska obzorja izhajajo šestkrat letno. Priporočeni dar za posamezni izvod je 1,50 EUR. Celoletni prispevek za MO za leto 2014: 9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD. Vplačila nakazujte na transakcijski račun Misijonsko središče Slovenije, Kristanova 1, Ljubljana namen nakazila: naročnina MO, št. transakcijskega računa pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933, št. transakcijskega računa pri Raiffeisen banki: SI56 2420 0900 4370 443 Vplačila iz tujine s čeki na naslov: Misijonska pisarna, Kristanova 1, 1000 Ljubljana Slika na naslovnici: Maša v Vipavskem križu Foto: Stane Kerin in ga imeli v izobilju, je nenehna želja, prošnja ali pa kar krik slehernega, nad prihodnostjo navdušenega človeka, še posebej pa misijonarja. Ko si toliko stvari želimo, kjer si dostikrat že težko izmislimo kaj še, seveda tu ne mislim na dežele naših misijonarjev, temveč zlasti na zahodno okolje, pozabljamo na temeljne stvari, na to da smo, da smo polno in veselo. Misijonarji, vaša pisma, preprosta razmišljanja, nas postavljate na resnična tla. Med nami v Sloveniji še odmeva beseda Pedra Opeke, ki nas je v zadnjih dneh navduševal. Nič posebnega ni pripovedoval in prav to je bilo posebno. Kot da si o preprostih, vsakdanjih in temeljnih rečeh našega življenja ne upamo več govoriti. »Govorite o krizi«, je dejal, »ampak oprostite, potem krizo imenujte drugače, če hočete biti verodostojni«. Podobno razmišljate iz izkušnje svojega vsakdana verjetno vsi misijonarji, ki se srečujete z materialno bedo ljudi vaših okolij in njihovim bogastvom navdušenja nad življenjem na drugi strani. Kriza, ki smo je polnih ust, ni le slaba, trezni nas in uči, kot nas učite vi iz misijonskih dežel in misijonarite naše zakomplicirano in neresnično okolje. Bolj kot si mislimo, je ves svet en sam misijon in kdo ve kaj, oziroma kje je zares misijonsko okolje. Dragi, ki prijateljujemo, takole preko misijonskih dimenzij naše vere, kaj naj vam zaželim, pa kjerkoli in kdorkoli ste, ob božiču, če ne tega, da bi stopili v stvarnost. Sredi vsega tega pa doživljamo čas veselega upanja, advent in pred nami se iskri skrivnost svete noči, Božjega rojstva. Prihaja Misijonar od katerega veliko pričakujemo, njegov nagovor pa je podoben nagovoru naših misijonarjev. Nič posebnega; dete v jasli položeno, pastirji, živina, določene stiske, beg in težave s prenočiščem ter nastanitvijo. In vendar zelo posebno in drugače. Bog ne razpravlja o problematiki, ki je, temveč vstopi vanjo. To je diametralno drugače od sodobnih sociologov, psihologov, ekonomistov, gospodarstvenikov, humanitarnih delavcev, duhovnikov in še dolgo bi lahko naštevali, koga vse. Tako zelo drugače, da se nam lahko zazdi nemogoče, kot se je zdelo nemogoče Jezusovim sodobnikom, ki jih moramo razumeti, če imamo le trohico občutka za stvarnost v kateri smo. Dragi, ki prijateljujemo, takole preko misijonskih dimenzij naše vere, kaj naj vam zaželim, pa kjerkoli in kdorkoli ste, ob božiču, če ne tega, da bi stopili v stvarnost. Ne govorimo o njej, ne glede na to, kakšna je, temveč postanimo del nje. Tako bomo tudi mi stvarnost, ki se bo spreminjala toliko, kolikor bomo sami drugačni. Bog ni naredil križa čez na pol izgubljeno zemljo in jo blagoslovil, temveč je stopil vanjo in jo spremenil. Jezus je pobožanstvil človeka, ko je postal človek , mi pa počlovečimo stvarnost okrog nas in bo kar nekaj narejenega. Tudi misijoni, kaj šele nova evangelizacija, niso zakomplicirana reč, potrebujejo pa Božič, da se rodimo še mi kot ljudje in počlovečimo svet, Gospod ga je že in ga bo še pobožanstvil. Take praznike vam želim. Jože Planinšek CM VTISI Pod vtisom Misijonske nedelje Praznovanja po župnijah na Misijonsko nedeljo so marsikje zelo domiselna in polna sporočil, drugod morda bolj v ozadju, svoje pa povedo tudi skupna škofijska praznovanja. Ne gre za to, da smo z misijoni opravili za vse leto, temveč praznovali smo, da bi misijonska razsežnost naše vere živela sleherni dan. Drobni utrinki s škofijskih praznovanj naj nam bodo v spodbudo. Planina pri Rakeku - za ljubljansko nadškofijo. Srečanje se je začelo s slovesno sveto mašo, somaševanje vodil in pridigal je škof dr. Anton Jamnik ob sodelovanju škofijskega animatorja za misijone g. Slavka Kalana. Sledilo je pričevanje misijonarja z Madagaskarja, Janeza Krmelja. Komen - za koprsko škofijo. V praznovanje je vse uvedla molitev misijonskega rožnega venca, osrednji dogodek pa je bila maša, kjer je somaševanje vodil škof dr. Jurij Bizjak. Svoj pečat praznovanju je dodala tudi misijonarka s. Andreja Godnič. Cirkovce - za mariborsko nadškofijo. Začeli so z molitveno uro, vodila sta jo voditelj MMZ g. Jožef Lipovšek in domači župnik Janko Strašek. Somaševanje vodil in pridigal je škof dr. Jožef Smej. Dobrovnik - za murskosoboško škofijo. Osrednja prireditev je bilo molitveno bogoslužje, ki ga je ob soudeležbi škofa dr. Petra Štumpfa, vodil animator za misijone g. Boštjan Ošlaj, nato pa je spregovorila in pričevala o svojem delu misijonarja s. Slavka Cekuta. Prireditev so obogatili še z misijonsko razstavo in ponudbo misijonskega gradiva. Petrovče - za celjsko škofijo. Molitveno bogoslužje je vodil škofijski animator za misijone g. Viki Košec, s svojim sodelovanjem pa so ga popestrile tudi sestre Dominikanke, ki tu delujejo, sicer pa prihajajo iz Afrike. Somaševanje duhovnikov je nato vodil in nas nagovoril škof dr. Stanko Lipovšek. Cerklje ob Krki - za novomeško škofijo. Tudi tukaj so začeli srečanje z molitvenim bogoslužjem, ki so ga pripravili domači župnik Janez Žakelj in sestre usmiljenke. Somaševanje je vodil in govoril škof msgr. Andrej Glavan, sodeloval je tudi animator za misijone g. Janez Zdešar. Po maši je podal svoje pričevanje misijonar p. Milan Kadunc. 3 O D L I K O VA N J E Jože Planinšek CM Pedru Opeki Prstan strpnosti – Pedro nam … Teden sredi letošnjega novembra, sicer meglenega, deževnega in nekoliko turobnega meseca, podobno kot nam je predstavljan utrip naše stvarnosti, je povsem drugače zaznamoval misijonar na Madagaskarju, lazarist, Pedro Opeka. Prišel je na povabilo Evropske akademije znanosti in umetnosti, ki mu je na predlog naših in evropskih akademikov, prof. dr. Jožeta Krašovca in prof. dr. Branka Stanovnika podelila njeno najvišje evropsko priznanje, Prstan strpnosti. Osrednji dogodek je bil v torek 19. novembra 2013 v slavnostni dvorani SAZU. Slavnostna govornika sta bila oba predsednika akademij, evropske prof. dr. Felix Unter, slovenske prof. dr. Jože Trontelj, Laudacijo ob podelitvi je podal prof. dr. Robert Petkovšek, misijonar Pedro je spregovoril na njemu lasten način, prof. Jože Faganel pa je slovesnost povezoval v celoto in doživeli smo velik, sporočila poln a preprost dogodek, ki se nam je vtisnil v spomin. 4 Ob osrednjem dogodku Petrovega obiska v Sloveniji na SAZU pa je bilo živo tudi sicer. Najprej v Murski Soboti in Prekmurju, nato v nabito polni cerkvi pri Sv. Jožefu nad Celjem. Odmevno je bilo maševanje pri frančiškanih na Viču in njegov nastop na obeh koncertih Radia Ognjišče. Vrhunec obiska je bilo njegovo pričevanje v Unionski dvorani v Ljubljani v sklopu Nikodemovih večerov. Tudi na Primorsko, v Komen se je podal, tam maševal in se srečal z množico ljudi. Seveda ni šlo brez Velikih Lašč in maševanja tam ter srečanja s sorodniki, ki so ga tudi sicer povsod spremljali. Obiskal je Brnico, kraj rešitve svojega očeta pred pokopom v hrastniških jamah po njegovem bivanju v Teharskem taborišču. Pa obisk v vipavskem semenišču, srečanje z zamejskimi Slovenci v Gorici, nastop ob predstavitvi nove knjige pri Celjski Mohorjevi o njem v Cankarjevem domu, maša v Logatcu, v kapeli Kliničnega centra v Ljubljani ter v Vipavskem Križu. Vse to so le nekatere stvari njegovega kratkega bivanja v Sloveniji, ko je bil sicer nastanjen pri sobratih lazaristih na O D L I K O VA N J E Maistrovi v Ljubljani, da ne omenjamo vrsto pogovorov za medije in privatnih srečanj. Veliko je bilo poročanj ob tem obisku, marsikaj še bo, v dobršnji meri je za to poskrbel novinar Jože Možina, sicer avtor filma o Pedru, ki ga je na mnogih poteh tega obiska tudi osebno spremljal. V Misijonskih obzorjih tako ob vsem dodajamo le kratko poročilo o obisku in dogodkih ter nekaj utrinkov iz prireditve ob podelitvi nagrade na SAZU. Laudatio Roberta Petkovška med drugim pravi; »Prelomni korak v Opekovem delu je bil ta, da ga je svet smetiščarjev sprejel za svojega. To se je zgodilo, ko je misijonar na smetišču po vseh štirih zlezel pod kartonasti nadstrešek – ta je predstavljal dom smetiščarjev – in se jim pridružil pri obedu. Tedaj je postal eden od njih; tedaj so začutili, da vidi tisto, česar drugi niso videli – njihovo dostojanstvo. Ni prišel kot učitelj, kot humanitarni delavec, ampak da bi bil z njimi – eden izmed njih. Bil je sprejet.« … … »Model, ki ga živi Pedro, kaže v nasprotno smer: to, da je mogoče iz nič ustvariti nekaj, iz manj več, iz znova in znova dotakne, ker nas na novo uči te – žal pozabljene – abecede življenja.« In Pedro odgovarja; »Ko sem prišel na smetišče, seveda nisem vedel, da bom sprejet v različnih državah in v več mestih prejel nagrade. Ugotovil sem, da ko delate za druge, za najbolj revne od naših bratov in sester, se tudi drugi za vas zanimajo in vas Toda navsezadnje – vse je bilo zelo preprosto. Uprl sem se usodi, zakaj naj bi bili tisoči otrok obsojeni na smrt, zakaj ne bi imeli dostojnega življenja kot drugi otroci po svetu. Uprl sem se krivicam in egoizmu. Uprl sem se krivičnim zakonom, ki so priviligirali tiste, ki že imajo in so pozabili revne. Uprl sem se predstavnikom oblasti, ki so bili izvoljeni zato, da bi smetišč domove, iz mraza toplino. Za to nista dovolj le solidarnost in pravičnost – potrebna je vera v sočloveka. Vera v človeka pa je pripravljenost iti čez samega sebe, dajati več, kakor prejemati. Za to imamo različna imena: prostovoljstvo, darovanje, ljubezen. Resnici na ljubo je le ljubezen zmožna ustvarjati nekaj iz nič. Z drugo besedo: delati čudeže. Misijonarjevo pričevanje se nas opazujejo in analizirajo. Razmišljajo; kako je zmogel priti tja, - kaj je naredil, da so ga sprejeli, - kako je govoril, da so ga poslušali in mu verjeli, - s kakšnim programom in obljubami je prišel mednje, da so mu sledili najbolj revni. Veliko podobnih vprašanj je prihajalo iz ust novinarjev, strokovnjakov, sociologov in kvalificiranih politikov, ki so prišli k nam na obisk z vseh koncev sveta. delali za skupno dobro – v resnici pa so delali le zase in svoje družine in pri tem pozabili ob cesti napredka milijone svojih bratov in sester iste narodnosti, iste domovine, iste zgodovine, istega dostojanstva! Ta upor se je začel s konkretnimi dejanji, kajti revežev ne morete vedno goljufati s praznimi besedami, z lepimi govori – ali pa zvijačno, ko jim ob času volitev delite denar, riž ali obleko.« 5 UTRINKI Naši škofje ob misijonski nedelji - utrinki ŠKOF STANISLAV V PETROVČAH – IZ HOMILIJE. Letošnjo Misijonsko nedeljo obhajamo v letu vere, kar ima poseben pomen za našo misijonsko zavest in poslanstvo. Leto vere nas spominja našega krsta in nas vabi, da bi vedno znova stopili skozi vrata vere, skozi katera smo prvič prestopili pri krstu; zdaj pa imamo nalogo, da ta dar Božjega življenja, ki smo ga prejeli pri krstu v sebi ohranjamo, poživljamo, utrjujemo in ga prinašamo bratom in sestram. Leto vere nas spominja, da smo kristjani in kot taki ne le učenci in prijatelji Jezusa Kristusa, ampak njegovi sodelavci pri delu za Božje kraljestvo. Vsem nam velja Jezusovo misijonsko naročilo: »Pojdite in učite vse narode« … in zagotovilo; »Ne bojte se, jaz sem z vami vse dni, do konca sveta« (prim. Mt 28,19-20) … Cerkev, družina Jezusovih učencev, je v vseh časih uresničevala to Jezusovo naročilo v različnih okoliščinah. O tem govori domala 2000 letna zgodovina Cerkve. Bili so časi in obdobja rasti, pa tudi časi nasprotovanja in preganjanja, nekoč in danes. Letošnjo misijonsko nedeljo obhajamo v času, ko se vesoljna Cerkev podaja na pota nove evangelizacije. Cerkev v naši domovini pogumno sledi utripu vesoljne Cerkve in našo prenovo bogati z navodili iz pastoralnega dokumenta »Pridite in poglejte«. Vse to so upanja polna znamenja, ki naj jih poživlja tudi vsebina in sporočilo letošnje misijonske nedelje … ŠKOF JURIJ V KOMNU – IZ HOMILIJE Jozue in njegovi bojevniki so lepa prispodoba misijonarjev, Mojzes in njegova dva pomočnika pa so lepa prispodoba molivcev za misijone v zaledju. Apostol Pavel v drugem berilu misijonske nedelje nakazuje obojim, naj iščejo navdih in moč za svoje delo v Božji besedi, da bodo tako ustrezno pripravljeni za vsakdanje napore. Evangelij nas vse spodbuja k tekmovalnosti in prizadevanju za pravičnost na zemlji, kajti kjer peša pravičnost, je tudi vera na hudi preizkušnji. 6 ŠKOF ANTON NA PLANINI PRI RAKEKU – IZ HOMILIJE … »Vera ni stvar med stvarmi, ki jo imamo ali pa je nimamo, ki jo lahko sprejemamo ali pa opuščamo, ne da bi imelo to najgloblje posledice za naše življenje. Od tega, ali verujemo ali ne, je bistveno odvisno kako vidimo svet, družbo, soljudi, svoje najbližnje in sami sebe. In od tega, kako zares dojemamo sebe in svet, kaj zares nosimo v srcu, je odvisno vse naše življenje in ravnanje. Imeti vero pomeni namreč živeti, kakor da smrt ni popoln konec, onstran katerega ni več ničesar, ali pa se nas tisto, kar mu sledi, nič ne tiče; pomeni tudi, da narava, družbeno življenje in zgodovina niso edina prizorišča našega življenja, temveč da sta izvor in cilj vsega, kar obstaja, odeta v skrivnost, ki je s človeškimi močmi nikoli ne bo mogoče odgrniti. Zakladi vere morda najbolj sijejo takrat, ko se zdi, da smo zašli v brezpotje in nam ne znanost, ne kultura, ne družba z vsem svojim znanjem, tehniko in bogastvom ne morejo ponuditi rešitve; v luči iskrene vere pa lahko tudi tedaj uzremo nova obzorja in odkrivamo nove razsežnosti življenja, nove poti skozi zgodovino tudi tam, kjer so bile našemu zgolj človeškemu pogledu prikrite … V moči tega daru bomo tudi svet in okolje okoli nas odkrivali v drugačni luči, pristno duhovno življenje in pripadnost občestvu nas vodita k radosti bivanja, kjer je prostor za pogum in zavest, da svoje življenje doživljamo kot dar predvsem takrat, ko smo s človekom in za človeka. Ali kot je zapisala sv. Katarina Sienska: 'Bodi pristen in iskren, postajaj to, kar Bog pričakuje od tebe, in razsvetlil boš ves svet!'« ŠKOF JOŽEF V CIRKOVCIH – IZ HOMILIJE. Vere ne smemo skrivati v sebi, ampak jo moramo deliti z drugimi, da (p)ostane misijonska. Zato je še toliko bolj pomembno, da mi velikodušno dajemo, molimo in z žrtvijo ter trpljenjem delamo za Božje kraljestvo in misijone. Naš molitveni prispevek je pri tem izredno pomemben. Najlepše se odraža v molitvi rožnega venca, ki ga namenjamo za nove misijonske poklice in s tem naša župnijska občestva postajajo vedno bolj živa misijonska žarišča. ŠKOF ANDREJ V CERKLJAH OB KRKI – IZ HOMILIJE »Ob koncu poglejmo še enkrat proti Božji besedi, ki nam danes govori o molitvi in veličini Svetega Pisma. Vztrajna prošnja vdove je pripravila sodnika do tega, da ji je pomagal. Tudi Bog bo uslišal naše molitve, če bomo verovali v njegovo ljubezen in ga vztrajno prosili. Poleg vseh, ki darujete materialne darove za misijone, se želim danes posebej zahvaliti vsem molivcem, ki za misijonarje in delo v misijonih darujete svoje molitve, bolezen in trpljenje. Vi ste kot Mojzes na vrhu hriba, ki držite roke pokonci in molite k Bogu, da bi misijonarji uspeli v svojem boju proti revščini in težkim materialnim razmeram, da bi imeli dovolj moči za oznanjevanje evangelija vsem ljudem. Molitev je tista duhovna hrana in pijača, ki bo v vseh nas, tudi doma, okrepila veselje in poživila navdušenje, da bomo z veselim srcem šli naproti svojim bratom in sestram in pred njimi z vero pričevali za Božjo ljubezen«. Z AČETKI Podelitev misijonskega križa Mari in Tomažu Porenta »Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je mrtva vera brez del.« (Jak 2,26) To vrstico iz pisma svetega Jakoba sta izbrala za svoje misijonsko geslo zakonca Mari in Tomaž Porenta, ki sta se odločila, da bosta postala apostola, laiška misijonarja v Malaviju. V nedeljo, 27. oktobra 2013, jima je v cerkvi Svetega Jožefa v Ljubljani na Poljanah misijonska križa podelil škof dr. Anton Jamnik. To je bil poseben dogodek za Cerkev na Slovenskem, kajti kolikor je meni znano, se doslej še ni zgodilo, da bi se v Sloveniji kakšna zakonca odločila za tak korak. V svojem povabilu na ta dogodek sta zapisala, da sta že nekaj let pred svojo upokojitvijo razmišljala, kako bi najbolj ustvarjalno začela preživljati tretje življenjsko obdobje. Po dolgem premišljevanju sta se odločila, ta dogodek lahko pomeni nekaj zares simboličnega, lahko pa zelo veliko spodbudo vsem nam, da po svojih močeh s svojimi zmožnostmi in svojo iznajdljivostjo nekaj dodamo k lajšanju stisk v misijonskih deželah, pa tudi doma, kajti vedno smo lahko misijonarji na glede na to, kje smo. Na podelitvi je bila za zakonca spodbudna beseda tudi njune hčerke, ki je v imenu njunih treh otrok preteklem obdobju opravila veliko prostovoljnega dela, s čimer sta že pred odhodom v misijone izpolnjevala geslo, ki sta ga izbrala za svoje, da je vera brez del mrtva. Skupnost Jezuitov se jima je zahvalila za njuno dosedanje delo in jima izrekla podporo za nadaljnje delo. Podelitev je potekala v zelo lepem razpoloženju, k čemur je s svojim spodbudnim nagovorom pripomogel tudi škof Jamnik. Naj jima delo pri misijonarju Stanku Rozmanu, kamor se odpravljata, da bosta delala s sirotami, bolniki z AIDS-om, pomagala pri pogozdovanju, pridelovanju zelenjave … obilno blagoslavlja vsemogočni Bog, ki naredi, da se naš majhen dar spremeni v velik čudež ljubezni. Jožica Škulj da kot dolgoletna simpatizerja slovenskih misijonarjev, ki delujejo po vsem svetu, tudi onadva nekaj zares simboličnega dodata k olajšanju stisk v misijonskih deželah. Ta njuna odločitev je lahko spodbuda vsem nam, da ni pomembno, v katerem življenjskem obdobju trenutno smo in ali smo samski ali poročeni, vedno imamo priložnost, da naredimo nekaj dobrega iz ljubezni do ljudi in zaradi ljubezni do Boga. Zato spregovorila besede podpore in razumevanja za odločitev staršev za ta korak. Pri takšni odločitvi je prav gotovo zelo pomembna podpora bližnjih. Še posebej pa je pomembno, če pri takšni odločitvi starši dobijo podporo svojih otrok. Podelitev misijonskega križa je potekala v cerkvi svetega Jožefa v Ljubljani na Poljanah, kjer svoje dušnopastirsko delo opravlja Družba Jezusova. V tej cerkvi sta zakonca v 7 Z AČETKI Grm Anton, salezijanec, Mozambik Prvo javljanje Sprejem Antona na misijonu Veseli smo, da je salezijanec, Tone Grm, 29. septembra v Torinu prejel misijonski križ in tako 14. oktobra odšel na misijon v Mozambik. Spoštovani! V tem prvem javljanju le nekaj prvih vtisov in novic ... Takoj po prihodu se je začelo deževje, ki je trajalo vse do danes in povzroča temu primerne težave - "mraz" in predvsem blato povsod po mestu. Druga največja stranka "Renamo", je prvi "Frelimo", ki je na oblasti, napovedala preklic nikoli zares podpisanega premirja. Torej, v državi je neuradno državljanska vojna. Kaj to pomeni, še ne vem: občutek pa ni prijeten! Menda se "nekaj dogaja" v osrčju države, kjer imamo salezijanci dve hiši! Prispel sem in se začasno namestil v glavnem mestu. Srečal sem se s sestro Zvonko in gospo Katarino, tako da smo na zvezi. Pripravil bom tudi obljubljeno poročilo, moram pa dobiti še kak foto material. Toliko za sedaj, pa lep pozdrav v Gospodu v Slovenijo. S. Polona Švigelj, uršulinka, Senegal Na novo pot - postojanka Sandiara Dragi prijatelji misijonov! Vsem in vsakemu posebej en topel senegalski pozdrav.Lahko pa sprejmete tudi paket z vročino, vlago, blatom in onesnaženo vodo, ha…! Pred nekaj dnevi sem se vrnila iz domovine na svojo postojanko. Veselje ter hvaležnost mi še vedno napolnjujeta srce prav do roba! Ah, bilo je lepo se srečati z domačimi, s sorodniki, župljani, prijatelji in znanci … Skratka, lepo! Zdaj pa sem spet med »svojimi, tudi domačimi« prijatelji in že smo zaorali ledino novega šolskega in pastoralnega leta. To leto bo gotovo precej drugačno od prejšnjih, saj sem se znašla pred novimi izzivi. Odpiramo novo postojanko v vasi Sandiara, kjer so na nas čakali že zelo dolgo, kar nekaj desetletij. Prosijo, da bi se sestre naselile v njihovi vasi ter živele in delovale med njimi. Zelo si želijo, da bi otroci lahko hodili v katoliški vrtec in katoliško osnovno šolo. Po več desetletjih se je to zgodilo. Sestre smo izrekle svoj DA in tako 8 v oktobru, za praznik sv. Uršule, odpiramo »Sandiaro«. Vsak začetek pa je težak. Ko gledam otroke, ki se prvič podajajo v šolske klopi, čutim, da jih spremlja negotovost, a obenem veselje ter ponos. Nekaj takšnega občutim tudi sama, ko se skupaj z eno senegalsko sestro odpravljam na novo pot … Naj vam predstavim naš projekt. Za začetek so nam vaščani priskrbeli teren, me sestre smo uspele z našimi bornimi prispevki zgraditi obzidje in zdaj nas čaka gradnja vrtca in kasneje, upamo, tudi šole. Ko gledam nekatere otroke, kako veselo skakljajo s torbicami na hrbtu in čutaricami na ramah, polni upanja in želje po znanju, mi stopajo pred oči mnogi starši, katerih prihodki še zdaleč ne morejo zagotoviti te sreče njihovim otrokom. Zanje ostajajo to le čudovite sanje. Sama si zelo želim, da bi te sanje nekoč postale tudi zanje resničnost. Zaupam v Božjo Previdnost in prepričana sem, da bomo tudi z vašo pomočjo, dragi prijatelji misijonov, mogle prinesti v to vas sonce upanja, veselja in prijateljstva. Že vnaprej ena VELIKA HVALA za vse dobro, ki ga storite za nas in naše ljudi! Jutri obhajamo naš praznik sv. Uršule. Molite za nas, da nam Gospod podari poguma sv. Uršule, vere in predanosti "Ženinu" do konca! Za nas bo to velik dan: odpiramo novo skupnost v Sandiari. Naj nas sv. Uršula vodi in opogumlja na novi, trdi poti ... Hiša nima ne elektrike ne telefona ne štedilnika ne pralnega stroja ne omar, niti regalov, vse bo zaenkrat v kartonastih škatlah, upam, da ne bomo porabile preveč časa za "brskanje po škatlah"... no, pa bo že treba potrpljenja ... V torek smo zmenjene z župnikom, da nas predstavi šefu vasi, policistom, žandarjem, imanu in ostalim predstavnikom oblasti ... Ker je sestra s Poljske prišla šele zdaj, se bom v četrtek vrnila, da ji pokažem stvari na župniji, v soboto pa odidem spet v Sandiaro, ki bo odslej moj novi "dom"... Mama mi je po telefonu rekla, da že pripravljate pomoč za našo šolo v Sandiari, oh, saj nimam besed, da bi izrazila hvaležnost in veselje, da ste tako DOBRI! Bog Vas ŽIVI! Eno po Rožnovenski Materi, s. Polona Zgodba iz Jezusove vasi na severu Indije Nekje na samem koncu sveta, na severu Indije, v državi Uttar Pradesh, ob mestecu Bilaspur, se nahaja Jezusova vas po imenu Isanagar (hindujsko: Isa= Jezus; nagar=mesto). V tej vasi deluje Jezus s svojo milostjo preko 14-ih sester iz reda Sv. Ane. Pri tem ne izbira med izrazito pisano versko sestavo prebivalcev tega področja – ne izbira med katoličani, hindujci, muslimani in sikhi. Vse sprejema z odprtimi rokami – nikoli ne sprašuje – ne on ne sestre. Red spada pod italijansko kongregacijo in je bil ustanovljen leta 1834 v Torinu v Italiji. Ustanovitelja reda sta zakonca plemiškega rodu Julija in Carlo Barolo, ki sta želela poskrbeti za otroke in za revne. Red je bil odobren s strani Svetega sedeža leta 1848, matična hiša reda se danes nahaja v Firencah. Martinu in sprva je bil tu kapucinski misijon. Štirinajst sester ima danes na skrbi šolo in bolnišnico. Sedem jih je zadolženo za izobraževanje in 7 za bolnišnično oskrbo. Vse sestre prihajajo iz Južne Indije. Sestra Dr. Jyothi Serrao je prišla v Isanagar leta 2000. Prihaja sicer iz Mangalorea, iz države Karnataka, iz družine s šestimi otroki, ki je kar dva svoja člana posvetila duhovnim poklicem – Jyothi se je odločila za red Sv. Ane, saj je želela pomagati revnim, medtem, ko se je njen brat odločil postati duhovnik. Svojo družino lahko obišče vsaki 2 leti za 14 dni. Sestra Jyothi pravi, da je pri rosnih 15-ih letih slišala notranji klic, da jo Gospod potrebuje za svoja dela, kot Z nasmehi in velikodušno so nas sprejele te sestre z ogromno srčno širino, ki se vsakodnevno srečujejo s številnimi izzivi in ki niso deležne nobene pomoči od zunaj. Obiskali smo jih ravno na dan praznovanja, 26. julija 2013, na dan ko praznuje njihova zavetnica Sv. Ana. Sama zgodba o tem, kako je nastala krščanska skupnost na področju vasi Isanagar, je zgodba, ki kaže da sta zgled in življenje po vzoru Jezusa Kristusa največje pričevanje naše vere. Leta 1967 je oče Pius pripeljal s seboj iz Punjab, države s severo-zahoda Indije, skupino protestantov. Ta skupina ljudi se je imenovala Vojska odrešenja in je po prihodu v okrožje Rampur sprejela katoliško vero. Vsi katoličani na tem področju so ti isti ljudje in njihovi potomci. Cerkev so poimenovali po Svetem 9 sama to opiše z besedami: “I want you to come.” Je edina zdravnica v bolnišnici Sv. Martina, ki stoji kakšen kilometer proč od same cerkve. Dnevno pregleda okoli 50 pacientov, ob tem pa ima bolnišnica na razpolago še okoli 20 bolniških postelj. Noč pred našim obiskom je sestra Dr. Jyothi Serrao na svet spravila 4 otroke, od tega enega s pomočjo carskega reza. Težko je opisati, kako bolnišnica izgleda, zagotovo drugače kot smo navajeni pri nas, ampak to ni več tema naše zgodbe. Pomembno je, da je sestrska skupnost zelo spoštovana na tem področju in da jim zaupajo ljudje vseh veroizpovedi. Muslimani so še posebej zadovoljni, da imajo na razpolago žensko zdravnico, zato so njihove ženske pogoste pacientke sestre Dr. Jyoti. Pravi, da jo obiskujejo vsi, tako moški kot ženske. Prav tako pomaga parom, ki imajo težave z zanositvijo. Ko jih povprašamo o problemih s katerimi se srečujejo sestre, omenijo le enega – da v bližini ni večje, splošne bolnišnice, kamor bi napotile težje primere s katerimi se srečajo, na kvalitetno zdravljenje. Vesele so, da so pred kratkim ob prijavi na državni razpis od vlade dobile reševalno vozilo s katerim težje bolnike prepeljejo v 45 km oddaljeni Haldwani ali 90 km oddaljeni Bareilly. Edini način da lahko pomagajo revnim je, da jim ne zaračunajo storitve prevoza. Prav tako sestre pravijo da nekateri plačajo za zdravstvene storitve, drugi ne. Pri tem naj opozorimo, da je to edini vir financiranja bolnišnice Sv. Martina. Dan bolnišnične oskrbe stane 50 rupij, kar je okoli 0,63 EUR. Precej manj kot druge bolnišnice. Drugo nadaljevanje zgodbe je šolska dejavnost, ki jo tudi izvajajo sestre. Kot smo že omenili, jih je 7 zadolženo za to dejavnost. Pouk poteka v hindujščini, število zaposlenih učiteljev in učiteljic je 15 (s sestrami vred) – šolo obiskuje 1000 učencev različnih veroizpovedi, financirana pa je delno tudi s strani države, tako da učenci šolo lahko obiskujejo brezplačno. V vsakem razredu jih sedi okrog 70, sestre pravijo da so otroci ubogljivi in da nimajo težav z vzdrževanjem reda in discipline v razredih. Večina bolnikov, ki jih oskrbi sestra Dr. Jyoti, je drugih veroizpovedi. Ko smo jih povprašali o misijonski dejavnosti so nam povedale, da njihov namen ni spreobračanje. Pravijo, da za Kristusa pričujejo z ljubeznijo, usmiljenjem in pomočjo revnim, ter da spoštujejo vse religije. Kolikšna moč vere, kolikšna ljubezen do sočloveka veje iz sester! Začnimo ceniti ljudi, ki v vseh teh malih Jezusovih mestih po vsem ljubem svetu, pričajo o evangeliju, ne z besedami ampak z živim zgledom. Sandra Katić Sisters of St. Anne of Providence, St. Martin DePores Hospital, Isanagar Village, P. O. Bilaspur Distt. Rampur, U. P. 244901 Mob. No. 9411934236 10 e-NABIR ALNIK Solidno vozilo Stolnica v Gulu Danilo Lisjak, salezijanec, Uganda Pozdravljeni! Zelo sem vam hvaležen, da skrbite za nas misijonarje - to ni fraza. »Boglonaj« za vso skrb ob moji avtomobilski nesreči. Pokazali ste srce, drugi samo besede! Veste, da sem v 63. letu in ne mislim več toliko zidariti. Tako sem sklenil imeti, po vaši dobroti spet solidno vozilo, vendar cenejše in manj požrešno, kar se tiče goriva. Ko sem prišel v Gulu, mi je combonijanec rekel 'vse lepo in prav, vendar je to vozilo preveliko'. Pa sem si rekel, morebiti ima prav. No, sodeč po terenu, mi je dozdajšnje vozilo zelo služilo tudi pri gradnji, ki je še pol leta ne bo konec. Medtem pa se bo svetlikalo že novo. Mislim, da ne boste jezni, če ponovno vztrajam pri Toyoti. Ko grem v dežju na podružnico, lahko peljem vse pod streho in zaprto. Pa še ljudje lahko prisedejo. To soboto bomo zaključili z barvanjem hiše, zunaj in znotraj. Ostane montaža sanitarij in finese. Gregor bo prinesel nekaj senčil, ker nam sonca ne manjka. Elektrika je dobro postavljena. Problem bodo sončne celice – panoji, montaža in prenos sončnega grelca iz hiše v mestu v Atede. Pozdravite vse in molimo za nove škofe 'brez afer'. Kako hudo mi je, ko to izrečem. Nikakor ne obsojam. Upam, da bosta kljub vsemu lahko porabila svoje talente v Gospodovem vinogradu! Zbogom! Danilo Z novim čolnom do radioamaterjev S. Agata Kociper, salezijanka, Brazilija Spoštovani! Avgusta sem vam poslala paket. Mislim, da bo kmalu med vami. Jutri po kosilu odhajam na pot iz Manausa v pragozd in amazonsko porečje med indijanska plemena na štiri misijone – več kot 1400 km po rekah Rio Negro in pritokih. Vrnem se v Manaus, če Bog da, 9. septembra. Vse to z motornim čolnom, seveda v ponos Sloveniji, ki nas je s tem darom nagradila za ugodnejšo vožnjo, ki bo trajala vsaj 5 dni. Moje delo bo tudi dokončanje napeljave radioamaterjev in vzpostavitev dobre zveze misijonov s centrom in med seboj. Tudi med te valove se bodo vzpostavili bližine žejni glasovi, ki bodo po odmevih odnesli k ljudem dobre volje naše dobre želje, novice in sprejemali prošnje za trenutne potrebe. Tudi to je lanski dar slovenskega Misijonskega Središča, ki nam tako uspešno pomaga premagovati težave in zbliževati razkropljene ljudi ob Amazonki. Če bo možno, se po 7. oktobru 2013 priporočam za nakazilo botrstva. Ravnateljice se bodo v oktobru zbrale na duhovnih vajah in potem na inšpektorialnem kapitlju, tako da jih bomo zopet lahko razveselili z darovi za otroke na misijonih, ki imajo Najemnika pri Kitajki P. Hugo Delčnjak, frančiškan, Francoska Gvajana Preživljam drugi teden v tem novem kraju, ki je pravo mesto ob reki Maroni, ki razmejuje Gvajano in Surinam. S p. Milanom stanujeva na "svojem«, ne v župnišču, ker pač ni dovolj sob na razpolago. Smo namreč štirje duhovniki za to župnijo - eden je iz Centralnoafriške republike, eden je iz Senegala in midva. Čisto blizu stare cerkve sva najemnika Kitajke HO-SAK-WA. Prvi pozdrav je "NYI HAO" dobro jutro po kitajsko. Človek se nikoli ne preneha učiti. botre v Sloveniji. Tem pa seveda še posebej v misijonskem mesecu naš dragocen spomin in zahvalo. Lep pozdrav in gotovo se še kaj povežemo po internetu, tudi iz pragozda. Vaša hvaležna s. Agata Kociper Vem, da ste v polnih pripravah na misijonsko nedeljo, ki da pečat vaši misijonski zavzetosti in poveže vse v en sam vzklik: Pridi k nam tvoje kraljestvo. V hvaležen molitveni spomin ste vključeni prav vsi v molitve vernikov Saint Laurent. Pred 44 leti, na današnji dan, na god sv. Terezije Deteta Jezusa, sem odplul na ladji Mermoz iz Marseilla proti Togu. Današnja svetnica je z molitvijo in križem postala zgled misijonarjem. Občudujmo in navdušujmo se ob njenem zgledu. Naj sv. Terezija Deteta Jezusa natrosi veliko dišečih vrtnic na vas vse! Srčen pozdrav vsem, ki so blizu, a četudi oddaljeni. p. Hugo 11 e-NABIR ALNIK Relikvije Milena Zadravec, salezijanka, Izrael Pri nas so bile relikvije sv. Janeza Boska. Posebej so bili tega veseli otroci. Deklico Anne Marie je mama prinesla k Mariji na Kalvariji v zahvalo za dar njenega življenja; sedaj je v vrtcu in ko je prišel na obisk don Bosko (relikvije), je bila med otroci iz naše šole, ki so mu tisti dan prvi izročili dobrodošlico. Čudovit sprejem ... Zvečer pa so že prinašali njihove risbe z molitvicami tudi v cerkev, ki je bila polna za sv. mašo, tokrat v spremstvu staršev in prijateljev. Gimnazija v Kasungu P. Lojze Podgrajšek , jezuit, Malawi Spoštovani prijatelji in dobrotniki! Zahvaljujem se za izdatno pomoč, ki ste jo letos iz Misijonskega Središča namenili za našo novo gimnazijo v Kasungu. Z vašimi darovi smo do sedaj pozidali štiri učilnice in dva urada za učitelje. Ker se nam že obeta deževje, v teh dneh hitimo, da bi še pred nalivi pokrili čim več poslopij. Zanimivo je slišati opazke ljudi, ki radovedno spremljajo rast gimnazije: “Šola hitro napreduje”, “Naši patri iz Slovenije imajo res dobre in darežljive prijatelje”, “Ta gimnazija bo širila izobraževanje v teh krajih”, in še tale: “Misijonsko središče je verjetno edina cerkvena organizacija, ki bi mogla šoli priskrbeti tudi kapelo.” Te in podobne mojih sobratih. Vesele božične in novoletne praznike vam želje pa tudi izražajo iskreno hvaležnost. Da, hvala vsem želim in se za vso pomoč iz srca zahvaljujem. in tudi tistim, ki so svoj prispevek poslali osebno ali po Iz Malavijskih poljan, p. Lojze Podgrajšek Prvi šolski dan na Madagaskarju V skupnosti Akamasoa, dobri prijatelji, ki jo vodi Pedro Opeka se je danes začelo novo šolsko leto. Več kot tisoč prvošolčkov se je zbralo v pokriti telovadnici, kjer jih je nagovoril Mompera, kot pravijo našemu misijonarju. Vseh otrok v skupnosti, ki obiskujejo osnovno in srednjo šolo pa je že več kot 11.000. Otrokom, ki so se še nedavno 12 podili na smetišču, kjer njihovi starši iščejo način preživetja, se tako odpirajo vrata v boljšo prihodnost. Pedro Opeka jih je v ognjevitem govoru spodbudil naj resno sprejmejo svoje nove dolžnosti, naj ne zapravijo priložnosti za izobrazbo. Kljub temu, da učitelji v skupnosti prejemajo za naše razmere nepredstavljivo nizko plačo, okrog 60 € mesečno, veljajo Opekove šole za najboljše na Madagaskarju. Konec leta bodo s pomočjo darov z otoka Reunion odprli novo srednjo šolo. V celotni skupnosti živi več kot 30.000 nekdanjih smetiščarjev in brezdomcev, ki imajo poleg šolske tudi zdravstveno oskrbo in tudi zaposlitev, največ v bližnjem kamnolomu. Veliko breme v Akamasoi predstavlja šolska prehrana, čeprav obrok riža z zabelo stane le nekaj deset centov. Pri zbiranju sredstev za riž so se zelo izkazali prav darovalci iz Slovenije. Zaradi uspešnega modela pomoči ljudem na robu družbe, predstavlja Opekov projekt svojevrsten globalni zgled kako se je mogoče spopasti z revščino, ki je izvir večine konfliktov in vojn po svetu. Prav zato ga je Slovenija predlagala za Nobelovo nagrado za mir. e-NABIR ALNIK Operacija »pesek« Jani Mesec, duhovnik Lj, Madagaskar Čestitke vsem sodelavcem v Misijonskem središču ob misijonski nedelji. Upam, da ste že kaj prišli k sebi po napornih dnevih Misijonske vasi. Tudi mi smo v akciji. Na misijonsko nedeljo smo šli vsi pastoralni delavci z misijona Manambondro, 2 duhovnika, 3 redovnice, 20 katehistov, v "misijon" na oddaljene podružnice oznanjat evangelij. Med tednom pa kot običajno, razpeti smo med življenjem in smrtjo. Veselimo se, ko krščujemo, jokamo, ko pokopavamo, še posebno, če gre za otroka. Ta teden sem spet pokopal 5 letnega fantka, ki je umrl zaradi malarije. Dva dojenčka hranim z mlekom iz pločevinke, eden je bil v torek čisto na koncu. Upam, da bo preživel. Sicer pa gradnja župnišča: pesek vozimo s čolni preko reke. Z motornim čolnom, ki smo ga prejeli od MIVA Slovenija, smo dobili novega zagona in veselja. Kristjani namreč pesek na glavi znosijo do obale, kjer je čoln, potem ga prepeljemo do pristana v Manambondro, kjer ga spet znosimo ali zvozimo z avtom do gradbišča. Kar komplicirano, čoln pa služi namenu in nam daje korajže, da bomo tudi to nalogo »operacija pesek« speljali do konca. Lep pozdrav, Jani Kapela za otroke občutek, da ste tudi vi vsi preveč obremenjeni, da bi poslušali še naše jadikovanje ... S. Marjeta Zanjkovič, salezijanka, Tukaj smo v času volitev in še nismo nikogar izvolili, Madagaskar gremo v drugi krog volitev 20. decembra. Ljudje so zbePozdravljeni! Res je, popolnoma sem obnemela. Sestre gani in razočarani nad vsem, kar se dogaja. Ljubi Bog naj smo imele tudi inšpektorialni zbor in sem bila odsotna pomaga Madagaskarju, ki se mu slabo piše. Revščina na 10 dni. Ko sledim vse žalostne dogodke v Sloveniji, imam vseh področjih je presenetljiva. Pomagamo, kjer moremo in predvsem naredimo vse, da bi šola potekala v miru in bi naši otroci veselo rastli v modrosti. Kar se pa tiče projekta, pa sem res nestrpno čakala kakšen glasek od vas. Imamo namreč veliko željo, da bi zgradile ob naši šoli še kapelo, da bodo otroci v stiku z Jezusom. Služila bi za duhovne obnove in molitvene skupine naših otrok in za obiske Jezusa med odmori, tako bo verska vzgoja otrok uspešnejša in lažja, če bo On blizu! Vse sodelavce prisrčno pozdravim. Vsakokrat, ko sedem v avto MIVA, pa si ne morem kaj, da se vas ne bi vseh hvaležno spomnila pri Bogu. Pa lahko noč želim in lep, uspešen začetek tedna, ki nas pelje proti koncu liturgičnega leta. Hvaležna s. Marjeta varujejo že toliko let. No, če bo to nujno, bom takrat ukrepala. Na naše predstojnike sem se obrnila za pomoč za nakup zdravil duševnim bolnikom, pa za šolnino in šolske potrebščine S. Vesna Hiti, usmiljenka, Ruanda osnovnošolcem in srednješolcem. Spoštovani! Hvala Vam za vse kar storite za nas misijonarje! Naj Vam Bog Zelo sem Vam hvaležna, da mislite na nas v pripravljanju proda še obilje blagoslova in moči! Iskren in hvaležen pozdrav, ter grama za Trikraljevsko akcijo. Ker sem v zadnjih letih tolikozagotovilo molitve! Sestra Vesna krat prosila za pomoč za razne misijonske postojanke in dejavnosti in je ta pomoč velikodušno padala na vse konce in kraje, Zdravstveni center Mukungu, Zdravstveni Center Rwisabi, Mala šola Rwisabi, Osnovna šola Kigali, Ruzo ..., sem zdaj kar malo utihnila s prošnjami. Toda Vaša spodbuda mi odpira novo pot. Da, potrebe so vedno velike. Žal še vedno tiste osnovne potrebe za preživetje. Že sem prosila na Slovensko Karitas za hrano podhranjenim otrokom. Nekam bom morala poslati prošnjo za nadomestitev dotrajanega kotla za prekuhavanje bolniškega perila. Država nas izsiljuje, da moramo imeti strelovod. Zdi se mi, da bo to še počakalo, saj imamo vsenaokrog visoka drevesa, kamor strela lahko udarja, angeli varuhi pa nas Država jih izsiljuje 13 TO IN ONO Franc Saksida – Trst pregledoval. Na koncu mi pravi: »Kaj hočeš zanje?« V zadregi sem molčal, on pa mi je stisnil v roko 50 lir. Bil sem presrečen. Kaj naj storim s tem denarjem? Želel sem si nekaj sladkega, saj takrat v družini ni bilo bombonov, zato sem zavil v prvo slaščičarno in kupil za 50 lir bombonov. Bilo jih je kakih 3 kg in pol. Ko so sošolci zvedeli za moje bombone, so pritekli iz vseh petih razredov in v eni minuti je bila vrečka prazna. Še nikoli nisem imel toliko prijateljev. Vso noč me je pekla vest, ker nisem dal denarja mami, da bi raje kupila hrano. Takrat sem razumel, da znamke vendarle nekaj veljajo in tako sem se odločil, da jih bom tudi sam zbiral. Vse znamke sem lepo odlepil in jih spravil v kuverte, po državah. Kasneje, ko je bilo v 50. letih ustanovljeno slovensko skavtsko gibanje v Trstu, smo se tudi v Rojanu združili in ustanovili filatelistično društvo. Nekaj lepših in redkejših znamk sta nam dajala gospod katehet Stanko Zorko in gospodična Danica Novak, ki sta imela stike z misijonarji in sta zato prejemala afriške znamke. Vse to je trajalo, dokler nisem končal srednje šole in se zaposlil. Zaradi delovnih in družinskih obveznosti sem delo z znamkami precej zanemaril. Vendar sem še vedno spravljal vse znamke, ki so prihajale na dom. Po upokojitvi sem se odločil, da se bom spet ukvarjal z njimi. In res je to postal moj konjiček. Sklenil pa sem, da bom s tem delom pomagal našim misijonarjem. Vpisal sem se v tržaški slovenski filatelistični klub »Košir«. Brez velikih pričakovanj sem nekega dne poslal na nekatere katoliške revije oglas z naslovom »Znamke vseh vrst za pomoč misijonarjem«. Nepričakovano se je odzvalo mnogo ljudi, ki so mi začeli pošiljati veliko znamk. Iskrena zahvala gre Misijonskemu središču v Ljubljani in Mariboru, salezijancem na Rakovniku, patru Anatolu Bilšaku iz Slovaške, kjer se v glavnem zbirajo znamke, ter vsem tistim, ki mi pomagajo in sodelujejo pri tej znamkarski akciji. imel zaslombo tudi v naši župniji. Prav na koncu je pogovor nanesel na kandidata za čast oltarja, Ireneja Friderika Barago, ki je kaplanoval v naši župniji. Prisluhnili smo tudi nežnemu petju Sončnega žarka in seveda razdelili več kot tristo tombolskih dobitkov. Vsa zbrana sredstva smo namenili dvema misijonarjema: g. Izidorju Grošlju in s. Poloni Švigelj. Irena Dolenc Moje življenje z znamkami Ob imenu in priimku Franc Saksida iz Trsta - vsi, ki se vsaj nekoliko ukvarjamo z misijoni, takoj pomislimo še na znamke, ki so lahko učinkovito sredstvo pomoči iznajdljivim podpornikom misijonov, kot to zna biti prav on. Veseli smo Vašega pisma, gospod Franc! Moj prvi stik z znamkami je bil, ko sem ugotovil, da je imel stric, ki je živel z nami, polno škatlo odlepljenih znamk. Povedal sem svojim sošolcem in prosili so me, naj jih nekaj prinesem. Ko sem jih prinesel v šolo, so se med sabo skregali, ker so jih vsi hoteli imeti. Spominjam se, da takrat nisem razumel, kaj neki počenjajo s tistimi koščki barvanega papirja. Nekega jutra, ko sem se odpravljal precej zgodaj v šolo v Rojan (stanoval sem na ulici Udine), sem zaprosil strica še za nekaj znamk. Med potjo sem zasledil oglas, da neki gospod na ulici Barbariga kupuje znamke. Takoj sem se odpravil k njemu. Pokazal sem mu škatlico z znamkami in medtem ko sem se razgledoval po sobi, jih je on natančno Misijonska tombola je uspela 20.10.2013 Prostovoljci Župnijske karitas Kranj – Šmartin pripravljamo že tradicionalno misijonsko tombolo. Letos so prireditev polepšali otroci z igrico Nace in misijoni. Na zabaven način so nas seznanili z delovanjem Misijonskega središča Slovenije. Povedali so veliko o reviji Misijonska obzorja in poudarili odmevne akcije kot so MIVA, Trikraljevska akcija ter botrstvo. Omenili so odpravo študentov medicine na Madagaskar in delo laiških misijonarjev. Pohvalili so se s poznavanjem svetovno znanega Pedra Opeke. Spomnili so se naših dveh duhovnikov misijonarjev Izidorja Grošlja in Cirila Brgleza. Niso pozabili že pokojnega misijonarja patra Miha Drevenška, ki je 14 DAROVALI STE - HVALA TRIKRALJEVSKA AKCIJA o župnija: Sv. Peter na Kristan Vrhu o ADVENTNA AKCIJA o župnije: Kobarid, Radenci, Sv.Trojica nad Cerknico o MIVA o župnije: Dobrna, Griže, Kokra, Komenda, Kranj-Drulovka/Breg, Križe, Kubed, LjubljanaZadobrova, Metlika, Mežica, Movraž, Mozirje, Poljane nad Škofjo Loko, Ponikva, Prevalje, Rače, Radenci, Ribnica, Slap, Sočerga, Strunjan, Sv.Gregor, Sv.Križ-Podbočje, Sv.Trojica nad Cerknico, Sv.Vid pri Ptuju, Šoštanj, Velesovo o posamezniki: Albatros - Pro d.o.o., Čeč Eva, Činkelj Slavko, Frančiškanski Samostan, Gnidovec Marija, Jagodic Jože, Logar Betka, Marijine Sestre, Matajc Irena, Menart Tomaž, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Podberšič Ivo o SKLAD ZA LAČNE V MISIJONIH o posamezniki: Beravs Franc, Bogolin Marjan, Bratuša Andrej, Činkelj Slavko, Durič Darko, Fajdiga Stanko, Kobolt Sara, Kolenc Marija, Kranjc Barica, Kravos Stojan, Kremžar Tomaž, Markelj Anton, Medvešek Viljem, Motaln Betka, Murko Ana, N.N., Ojsteršek Lidija, Petek Ana, Regoršek Hermina, Svoljšak Bojan, Šef Ida, Štavar Valenčič, o Založnik Danica o ZA SOCIALNO ZAVAROVANJE MISIJONARJEV o župnija: Ljubljana-Ježica o SKLAD ZA GOBAVCE o posameznika: Durič Darko, Kranjc Barica o SKLAD ZA MADAGASKAR o posameznica: Mernik Zinka o SKLAD ZA MISIJONE o posamezniki: Agrometal Kmetijska mehanizacija, Ažbe Kristina, Bahorič Slavica, Beravs Franc, Biščak Luka, Blažič Miha, Bogoslovno semenišče, Bogovič Anica in Ivan, Budin Peter, Čarman Marija, Čep Marija, Černoša Kristina, Činkelj Slavko, Demšar Mihael, Dolenc JUBILANTI – ČESTITAMO 90 let življenja Marija Andreja Šubelj, usmiljenka, rojena 14. februarja 1924 v Ljubljani. V misijone je odšla leta 1948. Deluje v Čilu. 65 let življenja Tadeja Mozetič, šolska sestra, rojena 5. januarja 1949 v Biljah pri Novi Gorici. V misijone je odšla 16. januarja leta 1990. Deluje v Paragvaju. 65 let življenja Janez Mujdrica, jezuit, rojen 1. februarja 1949 v Beltincih. V misijone je odšel avgusta leta 1974. Deluje v Zambiji. 45 let dela v misijonih Marija Pavlišič, usmiljenka, rojena 24. avgusta 1937 v Semiču. V misijone je odšla 17. februarja leta 1969. Deluje na Madagaskarju. JUBILANTI – ČESTITAMO Janez, Dolinar Anže in Tadej, družini Škufca in Pečjak, Dvoršak Tatjana, Gangl Stanislav, Gantar Metod, Globokar Mojca inTilen, Goljat Milka, Hari Boštjan, Hočevar Jožefa, Jerenko Helena, Jerovšek Jure, Kamenšček Severina, Kastelic Anja, Kerc Martina, Kolar Mihaela, Koren Leopold, Kosar Jelka, Kozole Cvetka, Kramar Matilda, Kranjc Ivan, Krivonog Pavla, Kržan Miklavž, Kržič Sonja, Kulovec Igor, Kuzma Anton, Lorber Petra, Magdič Olga, Marolt Marija, Maršič Veronika, Martinčič Ludvik, Mayer Ana, Merljak Jakob, Mernik Zinka, Mikulin Olga, Minoritski Samostan Piran, N.N., Paškič Ilija, Pavli Alenka, Pelicon Aleksandra, Petrič Matija, Prijatelj Marija, Rihtar Helena, N.N., Schwarzbartl Tomaž Ervin, Slokar Darja, Slowenische Kath. Mission, Stanovnik Marjan, Strehar, Strgar Robert, Suhadolčan Franci, Štrukelj Frančiška, Tomazin Ivanka, Udvanc Karin, Vehar Štucin Erna, Vehovar Darinka, Velepič Anica, Volk Antonija, Zakrajšek Boris, Zornik Zoran, Zupančič Andrej, Zupančič Silvestra, Žibert Bogomir, Žorž Vera o župnije: Dravograd, Kidričevo, Kobarid, Preddvor, ŠmarjeSap, Šmartno pri Litiji o SKLAD ZA ŠOLANJE BOGOSLOVCEV o posamezniki: Kravos Darinka, Mah Tinko, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Šifrar Ana, Vinkovič Marija o SKLAD RUANDA IN BURUNDI o posameznik: Lestroj d.o.o. o SKLAD VODNJAKI - MALAWI o posamezniki: Čepin Matej, Činkelj Slavko, Potočar Jasna o SKLAD LAKOTA - ETIOPIJA o posamezniki: Medvešek Viljem, Škvorc Marjan, Zakrajšek Boris o SKLAD DISPANZER - MATANGA o posameznici: N.N., Bonuti Hajdinjak Kamila o SKLAD POPLAVEFILIPINI o posameznik: Debeljak Jože o SKLAD MATANGA - DAR UPANJA o posamezniki: Behek Mirjam, Buhvald Amalija, Jaklič Nataša, Jerman Milena, Jeromen Ana, Klanjšek Sonja in Mitja, Morelj Darja, Podobnik Jožica, Štambuk Igor, Toman Konrad o DROBIŽ ZA RIŽ o posameznika: Jenič Dušan, Šubic Ida o ZA JOŽETA ADAMIČA o posameznika: Burger Alenka, Čižman Marko o ZA P. HUGA DELČNJAKA o posameznika: Jemec Zofija, Petrič Matija o ZA S. ANKO BURGER o posamezniki: Čižman Marko, Misijonski Krožek Rojan – Trst, N.N. o ZA JOŽETA MLINARIČA o posamezniki: Kvaternik Tomaž, Mihalič Olga, Misijonski Krožek Rojan - Trst o ZA S. VESNO HITI o posamezniki: Kunšič Francka, Martinčič Angela, Milišič Anka, Štalec Marija o ZA TONETA KERINA o župnija: Stari trg pri Ložu o posamezniki: Kern Jože, Koncilija Jožica, Miklavec Štefka, Pompe Anica, Prnaver Miran, Šušteršič, Zakrajšek Boris o ZA TONETA OVTARJA o župnija: Šmartno pri Slovenj Gradcu o ZA S. AGATO KOCIPER o posameznika: Ružič Mirko, Volavšek Marta o ZA JANKA KOSMAČA o posameznica: Čeč Eva o ZA JANEZA KRMELJA o posamezniki: Bogataj Gregor, Bolta Marko, Debeljak Milan, Eržen - Sojer Zinka, Gnidovec Ivanka, Kolbezen Barbara, N.N., Strajnar Ana, Sušnik Janez, Šifrer Marija o ZA S. ANDREJO GODNIČ o posamezniki: Ačanski Elizabeta, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Sedej Andreja, Selčan Leopold, Štuhec msgr.dr. Ivan o ZA DANILA LISJAKA o posamezniki: Bonuti Hajdinjak Kamila, Kogovšek Torkar Lilijana, Krevelj Branko, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Sušnik Janez o ZA TOMAŽA MAVRIČA o posameznici: Batagelj Sonja, Malalan Nika o ZA S. MARIJO ANDREJO ŠUBELJ o posameznica: Črnigoj Polona o ZA S. ZVONKO MIKEC o posameznika: Knez Magdalena, Murn o ZA MISIJONARKE MATERE TEREZIJE o posameznika: Durič Darko, Kranjc Rafael o ZA S. TADEJO MOZETIČ o posamezniki: Bonuti Hajdinjak Kamila, Kolman Mojca, Kranjc Barica, N.N., Rudež Lučka, Šiško, Zavrtanik Petra o ZA JANEZA MESCA o župnija: Javorje nad Škofjo Loko o posamezniki: N.N., Strajnar Breda, Šimnic Apolonija o ZA FRANCA ZAJTLA o posamezniki: Muha Vera, Pevec Andrej, Žveglič Marija o ZA SLOVENSKO VAS NA MADAGASKARJU Pedro Opeka o posamezniki: Bahorič Slavica, Baumgartner Mihela, Beršnjak Marija, Bohak Ivan, Bolta Marko, Čeč Eva, Društvo SKAM, Eršeg David, Gnidovec Marija, s. Martina Gojčič, Gostiša Ladislav, Grom Ana, Ješovnik Simona, Karlin Gabrijela, Karner Gabriel, Klevišar dr. Metka, Knez Magdalena, Kordiš Rozalija, Kukovičič Ljudmila, Leskošek dr. Franc, Likar Ivan, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Mtc-Sl Murska Sobota d.o.o., N.N., Petelinc Branko, Ramovš Vera, Remše Matija, Ropret Nataša, Rugelj Nevenka, Rus Valerija, Ružič Mirko, Ščavničar Ema, Šef Manja in Tone, Šegula Zdenka, Šifrer Marija, Šimič Valter, Štefe Kepec Ivica Marija, Tavčar Jože in Slavica, Vajda Tomislav, Zakrajšek Boris, Zgonc Marija o ZA S. MARIJO PAVLIŠIČ o posamezniki: Dolšak Zofija, Štiglic Neda, Dom Sv. Katarine, Urbanc Janko, župnijska Karitas Bevke o ZA P. STANKA ROZMANA o župnija: Stari trg pri Ložu o posameznica: Žveglič Marija o ZA S. JOŽICO STERLE o posamezniki: Misijonski Krožek Rojan - Trst o ZA P. MARTINA KMETCA o posameznik: Škvorc Luka o ZA S. MARJETO ZANJKOVIČ o posameznik: Zanjkovič Ivan o ZA LAZARISTE NA SALOMONOVIH OTOKIH o posamezniki: N.N., Škafer Anton, Kranjec Matilda o ZA S. BOGDANO KAVČIČ o posameznika: Muha Vera, N.N., Perovšek Zarja, Pirih Marija o ZA P. LOJZETA PODGRAJŠKA o župnija: Stari trg pri Ložu o posameznik: Povh Jože o ZA S. ANICO STARMAN o posamezniki: Misijonski Krožek Rojan – Trst, N.N. o ZA S. ZORO ŠKERLJ o posamezniki: Misijonski Krožek Rojan - Trst o ZA S. FANI ŽNIDARŠIČ o posameznica: Ivančič Angela o ZA P. JANEZA MUJDRICO o posameznica: Pavli Alenka o ZA S. LJUDMILO ANŽIČ o posameznika: Kržan Miklavž o ZA S. ANO SLIVKA o posamezniki: Misijonski Krožek Rojan - Trst o ZA KATARINO TOMC o posameznica: Smole Marija o ZA POLONO BERLEC o posameznica: Muha Vera o ZA IZIDORJA GROŠLJA o župnija: Kranj-Šmartin o posameznik: Kržišnik Tomaž o ZA S. POLONO ŠVIGELJ o župnija: Kranj-Šmartin o posameznik: Selan Matija o ZA GRADNJO PORODNIŠNICE NA MADAGASKARJU o posameznica: Murko Ana o ZA S. MOJCO KARNIČNIK o posamezniki: Misijonski Krožek Rojan - Trst o ZA S. SLAVKO CEKUTA o posamezniki: župnijska Karitas Šempeter Priporočeni dar za tisk Misijonskih obzorij za leto 2014: 9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD. BOG VAM POVRNI! Darovi objavljenih so na naš račun prispeli do 18. 11. 2013. Hvala vsem. Hvala vsem, tudi botrom in darovalcem za nakup riža za otroke, katerih imen zaradi stiske s prostorom ne objavljamo. Iskrena hvala. 15 Odmev misijonskega dela Misijonar je oseba, ki širi krščansko vero, tako najdemo zapisano, če prebrskamo svetovni splet. A vendar misijonarji ali misijonarke niso samo to, so veliko več. Misijonska nedelja vsako leto ponudi priložnost spoznati delo in življenje v misijonih, ko v nagovoru pri svetih mašah duhovniki spregovorijo o delu naših misijonarjev in misijonark. A misijonar ni samo duhovnik, je veliko več, je kuhar, zidar, tesar, učitelj, katehist in zdravnik. V oddaljenih krajih je zdravnik v dveh pomenih besede: tisti, ki poskrbi za rane ali poskrbi za prevoz v bolnišnico in tisti, ki zdravi dušo. Letošnja Misijonska vas je postregla z mnogimi predstavitvami življenja, kulture in navad nam oddaljenih narodov in ljudstev Azije, Afrike, Amerike, Oceanije ter tudi Evrope. Ker na teh kontinentih delujejo tudi naši misijonarji, smo tako lahko iz prve roke spoznati tamkajšnje kraje in ljudi, zagledati stisko, trpljenje, upanje, razvoj in prihodnost. Z besedo, sliko in predmeti postanejo ti ljudje in njihovi kraji živo navzoči med nami. Da je predstavitev res avtentična, poskrbijo s svojim pričevanjem navzoči nekateri izmed misijonarjev in misijonark, ki delujejo na teh področjih in se trenutno nahajajo v domovini. Namen predstavitve je tudi iskanje možnosti, kako se še bolj povezati s temi ljudstvi in jim pomagati iz njihove revščine ali pa jim vsaj poslati kakšen žarek upanja in veselja. Misijonsko vas, ki je nastala tudi tokrat v zavodu Svetega Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano in jo pripravlja Misijonsko središče Slovenije, obiščejo številni, največkrat pa tisti, iz katere sredine izhaja kakšen misijonar ali misijonarka. Tudi v naši sredi je zažarel misijonski poklic Francija Pavliča, ki pa se je žal tudi zaradi svojega navdušenega misijonarskega zagona kmalu končal. A vendar njegovo delo na misijonu San Miguel de Italaque v Boliviji, še vedno odmeva in živi. Še več smo izvedeli ob zadnjem obisku njihovih katehetov v Sloveniji. Delo, ki ga je prerano zapustil Franci v tem kraju, je obrodilo dobre sadove, kajti ohranja se njegova začrtana pot in se še nadgrajuje tudi po zaslugi sklada Francija Pavliča, ki deluje v župniji Brdo - Zlato polje. Člani mesečno darujejo za vzdrževanje misijona 5 evrov. Znesek sicer ni velik, je pa za njih pomemben in, če k temu dodamo še sredstva, zbrana z nabiranjem starega papirja in pisemskih znamk, misijon lahko normalno deluje. Seme božje besede, ki je padlo v dobro zemljo, še vedno raste po zaslugi pokojnega misijonarja Francija Pavliča in vseh, ki prispevajo svoj dar, da delo našega misijonarja ne bo zamrlo. Vabljeni vsi tisti, ki bi se še želeli pridružiti skladu misijonarja Francija Pavliča, da se oglasite v župnišču na Brdu v času uradnih ur. Drago Juteršek olivija – delo B pokojnega misijonarja Francija Pavliča se nadaljuje