Misijonska obzorja št. 6 (148), leto 26 december 2012 cena 1,50 EUR l Božič e s e V obil o in bo žje ljubezni v 2013! Groblje, Rim, Buenos Aires 1923-1986 Lado Lenček C.M. Urednik KM 1938–1987 I z h a j a j o v L j u b l j a n i o d 19 8 7 Revija za medkulturni in medreligijski dialog ter razvojno in humanitarno pomoč V sodelovanju z Inštitutom za religiologijo, ekumenizem in dialog (TEOF) izdaja MISIJONSKO SREDIŠČE SLOVENIJE SI-1000 Ljubljana, Kristanova 1, Slovenija Tel. : 01/300 59 50, Faks: 01/300 59 55 E-mail: missio@rkc. si http://www. missio. si Uradne ure vsak dan od 8h do 13h. MISIJONSKA PISARNA MARIBOR Slovenska 21, 2000 Maribor tel. /fax. : 0590/80 381 od ponedeljka do četrtka od 9h do 12h E-mail: misijonska. pisarna@slomsek. net GLAVNI UREDNIK Dr. Drago K. Ocvirk, CM POMOČNICA GLAVNEGA UREDNIKA Tina Jež LEKTOR Jurij Devetak, CM Odgovarja NARODNI RAVNATELJ ZA MISIJONE Stane Kerin OBLIKOVALEC Boris Jurca GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK Schwarz, d. o. o. Če ni posebej omenjeno, so slike od avtorja prispevka ali iz arhiva MSS. ISSN 1318-4369 Misijonska obzorja izhajajo šestkrat letno. Prispevek za posamezni izvod je 1,50 EUR. Celoletni prispevek za MO za leto 2013: 9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD. Vplačila nakazujte na transakcijski račun Misijonsko središče Slovenije, Kristanova 1, Ljubljana namen nakazila: naročnina MO, št. transakcijskega računa pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933, št. transakcijskega računa pri Raiffeisen banki: SI56 2420 0900 4370 443 Vplačila iz tujine s čeki na naslov: Misijonska pisarna, Kristanova 1, 1000 Ljubljana Slika na naslovnici: Podelitev misijonskega križa laiškemu misijonarju Blažu Krmelju, ki je odšel na Madagaskar Foto: Jože Pavlič Gojiti in širiti božjo ljubezen A dvent in božič nas uvajata v temeljno resnico vsega bivanja in obstoja: vse je porojeno iz ljubezni, vse iz ljubezni obstaja, vsemu daje ljubezen pečat večnosti. To nam Bog – vir, središče in cilj vsega, kar obstaja – daje vedeti in doživljati na mnogotere načine. Slednjič in v polnosti tudi v Jezusu, Marijinem sinu, ki ga je povila v Betlehemu. Nihče ni izključen iz skupnosti, ki jo zbira Jezus. V njem, po njem in z njim dobi namreč vidno in nevidno stvarstvo svojo polnost, življenjsko moč, skratka ljubezen. Svoje učenke in učence, ki so te ljubezni deležni in zanjo usposobljeni, pošilja, da jo širijo do skrajnih meja sveta. To je evangelizacija, tista prava, naj jo imenujemo »nova« ali kako drugače. Božja izpoved ljubezni ne ostane le pri besedi, marveč postane meso ob angelovem oznanjenju Mariji in se rodi v Betlehemu. Ta izpoved je v Jezusovem življenju dejanje/delovanje in to tako neločljivo, da sv. Pavel govori o Križanem kot »Besedi (s) križa«. In res, križ govori o ljubezni, ki se razdaja do konca. A pri vsem tem ne gre le za Jezusa, temveč tudi za slehernega od nas. Jezus nam namreč razodene, da sleherni človek, toliko bolj njegov učenec, more in mora preiti od besed o ljubezni k dejanjem ljubezni, iz besed v »meso«. Advent in božič nas uvajata v temeljno resnico vsega bivanja in obstoja: vse je porojeno iz ljubezni, vse iz ljubezni obstaja, vsemu daje ljubezen pečat večnosti … Jezus nam namreč razodene, da sleherni človek, toliko bolj njegov učenec, more in mora preiti od besed o ljubezni k dejanjem ljubezni, iz besed v »meso«. Različni so načini, kako to uresničiti. V teh Misijonskih obzorjih stopajo v ospredje misijonarji laiki. Januarja bomo obhajali stoletnico rojstva enega prvih med njimi: dr. Janeza Janeža; kar trije laiki so novembra prejeli misijonski križ, kmalu ga bodo še drugi … »In vendar se premika,« bi smeli ob tem ponoviti za Galilejem. V evangelizacijo se vse bolj vključuje vse božje ljudstvo, vsi Jezusovi učenci/ke. Morda je prav v tem evangelizacija »nova« in k njej odločno poziva papež Benedikt: »Soodgovornost zahteva spremembo miselnosti, še posebej glede vloge laikov v Cerkvi. Laikov ne bi smeli obravnavati kot 'sodelavce' duhovščine, marveč kot resnično 'so-odgovorne' za bitje, poslanstvo in delo Cerkve« Cilj nove evangelizacije niso nova verovanja in spoznanja, ampak ljubezen po Kristusovi meri. Verovanja so le sredstvo, s katerim krepimo svoje sodelovanje z Ljubeznijo samo, in to po zgledu Jezusa, »besede, ki je meso postala«, in v njegovem Duhu. Misijonarji laiki, ki jih ljubezen vodi k sestram in bratom v daljne kraje, so za nas zgled in spodbuda, da bi se mi sami odpravili vsaj do soljudi okrog nas in jih v adventnem in božičnem času obdarili z milostnim darom božje ljubezni. Drago K. Ocvirk, CM VELIKANA 100-letnica rojstva dr. Janeza Janeža, zdravnika, misijonarja »Slovenci moramo biti Bogu hvaležni za naše velike misijonarje, kot so škof Friderik Baraga, Jožef Kerec, Andrej Majcen in veliko drugih. Med našimi misijonarji pa ima posebno mesto misijonski zdravnik dr. Janez Janež. Na tako izredno osebnost v misijonih smo Slovenci lahko upravičeno ponosni.« dr. Alojzij Šuštar, nadškof in metropolit Dr. Janez Janež je močan dokaz, kako Bog v svoji previdnosti vodi pota človeškega življenja, kako si izbira orodja za življenjska pričevanja svoje dobrote, kako jim daje moči, da morejo biti do konca zvesti svojemu poslanstvu.« Tajvanska vlada je dr. Janeza Janeža za njegovo nesebično služenje kitajskemu narodu odlikovala z medaljo Dobri človek, s katero Ob 100. obletnici rojstva dr. Janeza Janeža je tajvanska vlada znova namenila odlikovanje za humanitarnost in izjemen prispevek dr. Janeza Janeža za kitajski narod. Odlikovanje bo podelil Lien-gene Chen, Head of Mission, Taipei Economic and Cultural Office, Dunaj, v soboto, 19. januarja 2013, ob 15.00 v misijonarjevem rojstnem kraju Dolsko pri Ljubljani (v Kulturnem domu). Ob 10.00 bo v župnijski cerkvi Sv. Helene maša v njegov spomin. VABLJENI! Napisala A.D., fotografiji J.G. Ob 120-letnici rojstva mons. Jožefa Keréca misijonarja na Kitajskem Iti po sledeh Jožefa Keréca od rodne Prosečke vasi v Prekmurju (1892), do Kitajske (1921–1952) in nazaj do končne postaje v Veržeju (1974), ne pomeni samo časovno in geografsko zanimivo potovanje, pač pa predvsem romanje in občudovanje bogatega in pričevalnega življenja salezijanskega duhovnika in apostolskega administratorja v Čaotungu na Kitajskem. Ta pot je opisana v knjigi Jožef Keréc – slovenski misijonar na Kitajskem (1992, 432 strani). Keréc je eden izmed »triperesne deteljice« slovenskih misijonarjev (Keréc – Majcen –Janež) na Kitajskem, ki so hkrati slava in ponos našega naroda in Cerkve na Slovenskem. Naj nam posredujejo nekaj svojih misli. Prvi slovenski laiški misijonar dr. Janez Janež, legendarni kirurg (1913–1990) med drugim zapiše: »Brez njega ne bi videl Kitajske. Ko sem bil pri njem (Čaotung 1948–1952), je naredil vse mogoče, da bi jaz uspel, da bi zadovoljen bil. Ne morem pozabiti, kako je bil v skrbeh za moje začetke kirurgije v tisti čaotunski puščavi. Vsakdo je poznal »malega bradatega škofa«, vsi so ga spoštovali. Mons. Keréc me je spravil na misijonsko pot, ki jo hodim že vsako leto odlikuje najzaslužnejše ljudi. Z veliko muko ga je sprejel, saj sam za svoje delo ni prejemal plačila, nikoli pa ni hotel, da bi ga častili. Ponovno mu je bilo odlikovanje podeljeno 8 let po smrti, leta 1998. Odlikoval ga je tudi papež Pavel VI. z redom sv. Silvestra in redom sv. Gregorja Velikega. trideseto leto in sem mu vedno hvaležen. Pred 25. leti me je monsinjor z vsemi čaotunskimi sestrami spremil v Hongkongu na ladjo, ki me je z nekaj kamilijanci odpeljala na Tajvan.« Božji služabnik Andrej Majcen (1904–1999), misijonar na Kitajskem in v Vietnamu (1935–1979), je v omenjeno knjigo o Kerécu med drugim zapisal željo, »da bi Keréc še danes svetil in budil slovensko mladino s svojim bogatim misijonskim življenjem, s svojimi iznajdljivimi metodami, s svojo misijonsko svetostjo, posebno s svojo izredno gorečnostjo za rešitev duš in tako vse obogatil z evangeljsko Kristusovo miselnostjo …« (oktobra 1992). Beseda misijonarja Keréca, ki jo je iz Hongkonga 1928 poslal v domovino, pa še danes zveni kot vabilo preroka in vidca: »Kdo nam bo sledil? Ali naj Slovenci ne bomo več deležni pri delu za spreobrnjenje Kitajske? Ali naj ostane neutrudni serafin Božje ljubezni do bližnjega sam? In smo vendar klicali na pomoč nove delavce! Leta tečejo, naslednikov pa ni, ki bi nadaljevali težko začeto delo. Navezali ste si srca na zemeljsko domovino. Ustrašili so vas križi in težave apostolskih delavcev. Le od daleč se vam dopade slišati o njih delu, morda tudi malo občudujete, a posnemati se ne upate. Malo nas je, naslednikov pa ni, kako ne bi zdihovali. To je menda edino, zakaj nezadovoljni zapuščamo ta svet.« Kako pomembno se je spominjati velikih mož našega naroda, ki so v širnih prostranstvih sveta svetili kot luč Kristusovega evangelija. Naj nam bo spomin nanje tudi opomin, da sledimo zgledu njihovega življenja danes – v domovini ali na tujem. Tone Ciglar SDB 3 e - nabiralnik 100 let na Madagaskarju Filozofija vzgoje 5.8.2012. Trenutno sem v Fionarantsoa, imam duhovne vaje in tečaj. V molitvi ste prisotni tudi vi, misijonski dobrotniki. Sedaj so počitnice, le razredi, ki imajo izpite, so še v šoli. Med počitnicami bi radi uredili zgradbe. Saj ste videli, da so vse zgradbe pokrite s pločevino, ki jo je treba redno barvati proti rji, pa tudi od časa do časa zamenjati. Prepleskati učilnice … Prosim vas, če nam bi mogli pomagati. Vem, da je težko, ker ljudje dajo pomoč za hrano, zdravila, težje pa je dobiti pomoč za popravila zgradb. Tudi rešetke na oknih je treba prebarvati. Smo čisto ob morju, zato še bolj rjavi. Prosila vas bi za 5.000€. Če pa toliko ne morete, pa bom zelo hvaležna, kolikor pač boste poslali v ta namen. Bog povrni že v naprej. V naši provinci smo praznovali 100 let obstoja: 11. oktober 1911 – 11. oktober 2011. Vendar smo imeli slovesni zaključek jubilejnega leta 2. avgusta 2012. Bilo je res lepo praznovanje, preprosto, a slovesno. V semenišču (noviciatu) imamo 9 sester, v postulatu 6, 10 jih čaka za postulat. Molimo za dobre poklice. Vam in vsem misijonskim dobrotnikom hvala za vse. Bog povrni! Iskren pozdrav vsem. Hvaležna s. Marija. 8.9.2012. Vsaka stvar – tudi poredko pisanje – ima dobro Marija Pavlišič, usmiljenka, Madagaskar Janez Mujdrica, jezuit, Zambija in slabo plat. Toda vsak dan pri maši molim za vse sorodnike, prijatelje in dobrotnike, naj vas dobri Bog ohranja zdrave, pametne in vesele. Upam, da tudi vsi vi molite zame! Pri vas prihaja jesen, pri nas je pa vse bolj toplo. Čez dva tedna bo že opoldansko sonce nad ekvatorjem. Tu ne dežuje od velike noči do Martinovega. Torej imamo še dva meseca ogromno prahu ne le na cesti, ampak tudi v spalnici, pisarni in avtu. Dobro, da nisem »cartlek«, ker bi potem stalno brisal prah, kihal in si brisal nos. Sobrat Jože Grošelj končuje delo v Zambiji. Že enajsto leto je v Nangomi, kjer je vsako leto povprečno zgradil tri kapelice na prostranem podeželskem misijonu. Domači duhovniki bodo nadaljevali njegovo delo. Tudi trije poljski jezuiti, ki so malo starejši od mene, so šli nazaj domov. Sam razmišljam kako in kam, ko drugo leto končam delo na zambijski katoliški univerzi. Prihodnje leto bo 40 let, kar sem se podal v Zambijo in 50 let kar sem zunaj Slovenije. 26.10.2012. Že teden dni sem v Lusaki in obiskal sem sobrata Radka Rudeža. Tri dni sem bil tudi v Nangomi, kjer je Jože Grošelj žegnal svojo 34. in zadnjo cerkvico, posvečeno sv. Priscili. Srečal sem tudi nekaj profesorjev iz Zambijske univerze in debatiral z njimi o knjigi, ki jo pripravljam za tisk. Tema je filozofija vzgoje – kako pomagati našim mladim, da mislijo s svojo glavo in si tako ustvarjajo lepše življenje in gradijo lepši svet. Bog naj blagoslavlja vaše delo z velikim veseljem in uspehom! Pozdrav vsem v Sloveniji, p. Janez Mujdrica. Spomenik slovenske dobrodelnosti Vesna Hiti, usmiljenka, Ruanda 18.9.2012. Jaz sem zdaj na "križišču". Prišla sem že iz Burundija, s težkim srcem, da zapuščam tako drag in ljub mi misijon, ki mi je "zlezel pod kožo" v poldrugem letu. In vračam se v novi, stari Mukungu, kjer sem bila skoraj 20 let. Verjetno se je v tem času tudi marsikaj spremenilo. Pa končno grem rada tja, saj mi je bilo lepo in upam, da bom lahko še kaj lepega naredila za uboge in Boga. Se priporočam v molitev. Bom malo več napisala - tudi za Misijonska obzorja, ko pridem tja. Zdaj pa imam v Kigaliju tak "dopust" ta teden, da uredim obračune in poročila za delo, ki sem ga zapustila v Rwisabiyu. 20.9.2012. Najprej iskren pozdrav, tokrat ne iz Burundija, pač pa iz Ruande! V duhu pa se vračam tja, kjer sem pustila moj dragi Rwisabi in toliko vsega, s čimer sem živela, dihala in delala v zadnjih mesecih. Hvala Bogu za vse, hvala Misijonskemu središču za vso pomoč – duhovno, 4 prijateljsko in materialno! Hvala, ker vem, da nas spremljate z molitvijo in darovanjem! Zdravstveni Center, Center za podhranjene, oddelek za aktivnosti HIV/AIDS in Otroški vrtec, so čudovit spomenik slovenske dobrodelnosti. Kdor je bil v Rwisabiju pred letom 2011 in danes, se enostavno ne znajde več. Iskren pozdrav! Sestra Vesna. e - nabiralnik Avto na posodo Klemen Štolcar, duhovnik Lj, Madagaskar 21.10.2012. Hvala za sporočilo o poslani pomoči lazaristom. Nad vse koristno je tudi, da Tonetu Kerinu pošiljate nov avto, ker se trenutno še drdra daleč okoli po krtinah kar z mojim! Oni dan sem mu napravil manjšo uslugo, da sem mu pomagal prevažati cement na najbolj oddaljen konec škofije, kjer bo kmalu pokril novo cerkvico. V Farafangano sva se vračala vsak s svojim avtom, a me je dečko komaj dohajal. Crkavala mu je Boch "pumpa" in avto je moral k mehaniku. Oktober je dragocen suh mesec in podeželan hiti, da ujame suho cestišče, ker je globoko blato "ubitačno". Kaj sem hotel kot posoditi svojo Toyoto, čeprav sem sedaj sam brez avta! Se je pa pridno javljal, kje se nahaja in nocoj ga pričakujem. Ker sem bil brez avta, sem misijonsko nedeljo preživel zgolj z eno daritvijo tu v Farafangani. Vsaka reč je za nekaj dobra! Hvala za številna pisanja in vsa prizadevanja za uspeh misijonskih prireditev celo tja čez mejo v "naši" Koroški! Včeraj je bil tu Janez Krmelj, danes Jani Mesec, škof pa prosjači po Avstraliji. LP in z Bogom! Klemen Nova cerkev na vidiku Izidor Grošelj, duhovnik Lj, Madagaskar Obnovljeno župnišče v Matangi 17.9.2012. Farovž zaključujemo, gradimo internat za naše učence, včeraj pa sem pri maši oznanil, da bomo povečali cerkev. Od stare cerkve bodo ostali sredinski stebri in prezbiterij. Vse drugo je treba podreti. Cerkev bomo povečali na vse strani. Najprej bomo zgradili zvonik, ki bo šest metrov pred zdajšnjo cerkvijo, vanj obesili zvonove, prejšnji zvonik pa bomo preuredili v vodni zbiralnik. Potem bo treba zgraditi močno "škarpo" ob cesti, ker bo del cerkve prišel precej na rob, kjer je zemlja nasuta. Nova cerkev bo široka 19 in dolga 33 metrov, plus zvonik, ki ga bomo povezali z cerkvijo in bo tako skozi zvonik glavni vhod. Dokler ne bo cerkev zgrajena, bodo maše v dvorani. Računal sem glede denarja … Okrog 50.000€ bo vse skupaj. Takšna cerkev bi sprejela tisoč ljudi. Stara je premajhna in dotrajana, hkrati pa zelo nizka in zato tudi zelo vroča. Hvala vsem, ki nam pomagate, in lep pozdrav, Izidor in Ciril. V »Vzhodnem Parizu« Janez Mesec, duhovnik Lj, Madagaskar 23.10.2012. Na misijonsko nedeljo sem šel misijonarit v kraj Amparihy Est, ki je dobrih 60 km od središča misijona Manambondro. Ko sem jih spraševal, kje naj bi bilo jezero (Parihy), po katerem ima kraj ime, so dejali, da ni nobenega jezera, ampak je to pomalgašena francoska beseda Pariz. Ime so dali Francozi, ki so tu imeli center kantona, nekakšne upravne enote za okoliške občine z Manambondrom vred. Prispel sem torej v Paris Est – Vzhodni Pariz. Prvič sem šel tja v avgustu z novo Toyoto od MIVA Slovenije. Ko sem jih vprašal, kdaj je bila zadnja maša v tem kraju, so rekli, da še ni bilo nobene maše, nobenega duhovnika do sedaj. Malgaši seveda za zgodovino nimajo talenta, njim je najpomembnejši sedanji trenutek, kar je bilo in kaj še bo, ni pomembno. Misijonarji pa vedo povedati, da je bil tam v 60-ih in 70-ih letih že France Buh, morda tudi Janez Puhan, v 90-ih Tone Kerin, ki je pridobil lep kos zemlje za cerkev. Zadnjih 15 let pa morda res ni bilo nobenega duhovnika več. Nekaj ljudi je že bilo krščenih, ko so hodili v šolo in bili s trebuhom za kruhom v večjih mestih. K srečanju se je zbralo kakih 70 ljudi, odraslih, mladih in otrok. Izvolili smo cerkveni odbor, za predsednika je bil izvoljen možakar, ki je bil že dvakrat krščen: prvič pri adventistih, drugič pri luteranih, ki krsta adventistov ne priznavajo. Dejal sem mu, da bo to kar zadostovalo, ker je luteranski krst za nas veljaven. Če se je resno odločil, da želi postati katoličan, naj z ženo pridno hodita k verouku in se pripravljata na prejem spovedi, obhajila in poroke. Verouk bo poučevala gospa Melanie, ki je doma iz Matange, že izkušena katoličanka, sedaj pa se ukvarja s trgovinico v Amparihy. Smo našli tudi nekaj mladih, ki že hodijo v šolo in kar lepo berejo, da so brali berila. Očenaš in Zdrava Marija smo se kar hitro naučili. Tudi za petje imajo talent in smo prvo mašo kar lepo opravili. Obhajal pa sem se za zdaj še sam. Kar me zelo veseli in daje upanje, je, da že zbirajo les za gradnjo cerkvice. To naj bi bila hiša kot njihove hiške, le da bo malo večja: 9 m dolga, 4 m široka. Postavili jo bodo sami, tako bo res njihova. Torej jih res vodi notranja, včasih nezavedna želja po Kristusu. Pošiljam sliko blagoslova Toyote MIVA na Krištofovo nedeljo 2012. Ko je škof po maši, ki je trajala od 9h do 14h (imeli smo namreč 103 birmance), krenil proti avtu, da ga blagoslovi, je ukazal naj odprem havbo. Po kratkem začudenju sem seveda ubogal in tako je avto dobil še poseben blagoslov motorja. Hudi duhovi nimajo tu več kaj iskati, naj nas varujejo angeli varuhi in sv. Krištof. 5 H udo … in vendar Bogdana Kavčič, usmiljenka, Centralna Afrika Gosenice: prava mana 17.10.2012. Lep pozdrav. Ne vem, kdaj boš dobil to pismo, naj ti prinese mnogo resnično vročih pozdravov, prve iz Centralno afriške republike. Vročina je res hujša kot v Kigaliju. V manj kot dveh mesecih je vsaka od sester kar po vrstnem redu zbolela že dvakrat za malarijo. Saj ni nič hujšega, visoka vročina pa te izčrpa. Enkrat kasneje bom kaj več napisala o tej ogromni državi, moram priti k sebi, tudi če skoraj nič ne delamo, je vsaka minuta zapolnjena. Pa še sango, najbolj govorjeni jezik, se učimo. Počasi, počasi pronica v glavo. Naše delo bo v porodnišnici, ena sestra je medicinka in babica, zdravijo pa tudi otroke do pet let. Je tudi center, kjer se delajo testi za aids in dajemo zdravila. Področje naše župnije Safa ima 25 tisoč prebivalcev, ki je v vaseh. Ena vas ima od 500 do 6000 in več ljudi. Veliko predelov je praznih in neobdelanih. Ko smo prišle, je bil lep sprejem, toda potem so skoraj vsi izginili. Odšli so namreč daleč v gozd, ker je bil čas gosenic in to je za njih ta prava mana. Tako da smo ves ta čas imele mašo v sestrski kapelici. Ob nedeljah nas je bilo le 6 ali 7, za zjokat, smo bile preveč navajene lepih in živih, veselih maš v Ruandi in Burundiju. Ob nedeljah nam je bilo najbolj dolgčas. Zdaj so se ljudje vrnili in upam, da bo bolj živo, čeprav je katoličanov zelo malo in še ti ne preveč prepričani. Na Misijonsko središče se obračam s prošnjo za pomoč. Sestra, ki nam je zapustila ta center, je pustila zdravila le za dober mesec in 300 evrov denarja. Mislile smo, da bo več. Provinca pa nam je založila za hišo, ki jo je treba urejati, ker je stara čez 50 let. Za ta dva meseca nam je že veliko dala in kupujemo le kolikor imamo, nič pa za rezervo za dva meseca naprej. Ljudje plačajo zares simbolno, da ni zastonj. Kar se dobi notri, je ravno za plačat zdravstveno osebje na mesec. Ni pa tukaj množic, kot smo jih navajene onkraj. Narod je zelo ubog, ni primerjave z Ruando in Burundijem. Stalno so bili nemiri in ljudje nimajo želje po napredku, tudi za v šolo ne. Misijonarji Italijani delajo veliko na tem, pa kot da država noče podpreti šolstva. Naj preidem k moji prošnji. Če nas morete podpreti pri nakupu zdravil in medicinskega materiala. Kakor sedaj vidim, porabimo na mesec vsaj 2.000 Evrov. Vem, da tudi doma ni lahko. Če nas lahko podprete za en, dva, tri mesece … odvisno od vaših zmožnosti. Dobrotniki naj bodo že v naprej zahvaljeni. Naj slovensko srce pomaga v resnici Srcu Afrike. Lep, prisrčen in hvaležen pozdrav od s. Bogdane. Stane Kerin, Narodni ravnatelj za misijone Mozambiška realnost Ravnatelj Misijonskega središča Stane Kerin je obiskal s. Zvonko Mikec. 14.9.2012. Danes odhajamo z misijo- Sedaj so sestre dobile šolo in internat na v kraju Namaacha, kjer imajo sestre internat za dekleta (90). Prihajajo tudi dekleta, ki so sirote ali zaradi minule vojne ali zaradi aidsa. Poleg tega so tu tudi dekleta, ki imajo v družini težke razmere kot alkohol, nasilje ipd. Tu je še šola, kjer sprejmejo do tisoč učencev. Ko je bila v Mozambiku komunistična oblast, je vzela sestram vse imetje, tudi šolo in internat. Seveda je, kot je običajno, vse uničila. Internat za dekleta 6 nazaj. Namaacha je v obmejnem območju. Prav zaradi tega je veliko družin razbitih. Možje ali žene gredo v Južno Afriko in pustijo družine same. Presenetilo pa me je, da na tem področju poteka tudi trgovina z ljudmi, zlasti z otroki. Zgodi se, da prodajajo otroke kot rezervne dele za človeške organe. Sestre so tu edino upanje za ljudi, zlasti za otroke. Peljali smo se tudi ob meji med Mozambikom, Svazilandom in Južno Afriko. Kar sem videl na meji z Južno Afriko, si ne morete predstavljati. Na meji je bodeča žica in elektrika. Rekli so, da je tako na vsej meji Južne Afrike. To ni akcijski film, to je realnost ljudi ob meji vsak dan. Pravijo, da skušajo s tem preprečiti, da bi ljudje preprodajali. Seveda se ljudje znajdejo po svoje. Sestre so vesele štedilnika, računalnika in tiskalnika. Vsaka pomoč, ki je poslana sem, je uporabljena v dobro otrok, ki jih vzgajajo sestre. Kaj več, ko pridem spet do interneta. Pozdrav vsem v Misijonskem središču! Stane PISMO BOTROV Hvala za naših 10 let botrstva … Da smo se lahko učili sobivati in darovati delček svojega in delček sebe. Lepo pozdravljeni! ih Maja 2003 so moji trije otroci izbirali, po fotografijah in osnovn u podatkih, svojega varovanca. Še danes se nasmejemo ob spomin prav videzu po bil ni ki beja, zakaj je najmlajši sin izbral prav Berna nič evropski. Imel pa je največ opravljenih razredov glede na svojo li. starost in zato je naš Anže zaključil, da ga bomo najhitreje došola ko in e razred al izdelov Pa še prav je imel. Naš Bernabe je redno je zaključil OŠ smo dobili v skrb njegovo sestrico Nelido. Tudi ona pridno napreduje v šoli in to nam je v veliko veselje in spodbudo. postala Čeprav družine Jara Gonzalez ne poznamo, je v vseh teh letih nekako naša. anto in to sem jim plačevala na ta način, Moji otroci so v začetku žigosali recepte in ostale obrazce za ambul kar potrebujem, vendar je sedaj odnos do tega da je šel njihov denar za Bernabeja. Še vedno mi požigosajo vse, možem imata še vsak zadnji letnik študija in dela drugačen. Postali so odrasli. Hči se je avgusta poročila, z ni in ob zelo prijetni deklici išče svojo pot. potem bosta, vsaj upam, samostojna. Najmlajši je prvo leto v Ljublja om in je po neuspešnem študiju pristal doma. Najstarejši je, diagnozo smo postavili šele lani, otrok z avtizm kap in epilepsija. Po več kot enem letu sem Sama sem lani zbolela, odpoved srca in posledično možganska kot večina slovenskih firm životari in ne more ne začela delati po 4 ure in upam, da bo še bolje. Mož ima s.p., ki živeti ne umreti. čilo, zakaj sem tokrat z veliko zamudo Zadnji odstavek ni jok in smiljenje samemu sebi. Je majhno opravi na situacija pač ni ravno rožnata, vendar nakazala denar za Nelido in tudi za Ano Muanzo Vungulipe. Finanč se bomo trudili po najboljših močeh. Ob vsem, kar imamo doma, nas ni prav nič razveselila novica o skupinskem botrst vu v Paragvaju. Z možem sva namreč prava socialistična otroka. Vse predobro poznava, kaj nastane, ko je vse naše in nihče ne ceni ničesar več. Za neko imaginarno množico dajejo imaginarni posamezniki. Občutek ni ravno najboljši. Mogoče sem tudi malo egoistična. Lep je občutek, ko vidiš uspeh “svojega” četrtega in petega otroka, ko veš, da je tvoja odpoved pomoč prav Nelidi in ne komurkoli. Spomnim se, ko smo prejeli prvo Bernabejevo spričevalo. Bistveno boljše ocene v drugem polletju in komentar s. Tadeje, da se je potrudil tudi zaradi nas. Oblile so me solze in komentirala sem, kako je priden. Anže pa je seveda zopet komentiral: Priden, ja ... Če bi jaz prinesel tako spričevalo, bi me ubila. be in otroci v Paragvaju. Niti sanja se vam ne, In sledila je življenjska šola o pogojih, v katerih hodi v šolo Berna pri vzgoji so mi bili ti otroci. koliko smo pridobili z botrst vom v naši družini, v kakšno pomoč ske botre. Verjetno nas Gospod vzgaja tudi sedaj, ko nas želi imeti za skupin . Sprejemam! Govori Gospod, tvoja služabnica posluša in uboga i z nami tako ona kot njena družina. Vendar priznam! Pogrešala bom našo Nelido. Čeprav bo v molitv darovati delček svojega in delček sebe. Hvala za naših 10 let botrst va, da smo se lahko učili sobivati in Gonzalez. Prosim, če posredujete prisrčen pozdrav s.Tadeji in družini Jara Želimo vam uspešno delo še naprej, vaši botri. 7 misijonski P lešivec Beseda prvih Na Plešivcu (Tanzenberg) nedaleč od Knežjega kamna in Gospe Svete se je v soboto, 20. oktobra, zbralo veliko ljudi z obeh strani Karavank, da bi skupaj praznovali misijonsko nedeljo. Vse je povezovala vodilna misel srečanja: »Verovati – praznovati – deliti«. Duša srečanja je bil rektor Tinjskega duhovnega središča, Jože Kopeinig, krepko pa ga je podpirala ekipa iz Misijonskega središča v Ljubljani z ravnateljem Nadškof Marjan Turnšek Kdor hoče druge vneti, mora sam goreti! Veseli me, da smo zbrani »vrh gore« v »hiši Jakobovega Boga« verniki z obeh strani Karavank, da se skupaj naužijemo Božje luči, da bomo mogli v njej hoditi po Gospodovi poti (prim. Iz 2,25). Še bolj sem vesel, da so z nami nekateri, ki niso izpod Karavank, ampak iz širnega sveta, ki nam je ustvarjen kot skupni dom in prostor širjenja Jezusove blagovesti. Tu smo, da se skupaj zahvaljujemo. Najprej zato, da je bila nam oznanjena Božja beseda; da so bili misijonarji poslani tudi na našo pot in da smo jih po Božji dobroti »slišali« in smo danes lahko kristjani, Kristusovi učenci za druge (prim. Rim 10,14). Saj je 8 vera iz oznanila (Rim 10,17), ki je prišlo tudi do nas zaradi velikega misijonskega naročila, s katerim je Jezus sklenil svoje bivanje na zemlji in odšel k Očetu. Jezusovo poslanstvo je bilo končano, pot oznanjevanja tistih, ki jih je Jezus osvojil, pa se je pričela. C, ki se je rodila ob Jezusu, se utrdila pod križem, je dobila na gori vnebohoda misijonski mandat: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence« (Mt 28,19). Tako začnejo nadaljevanje Jezusove poti, na katero ga je poslal Oče, da bi iskal po poteh tega sveta izgubljenega Adama. Sedaj so oni naslednja generacija … vse do naše … in tako bo do konca sveta. Matej je v zapisu poudaril, da se je enajst učencev zbralo na gori. Torej »učencev«; poslani niso učitelji, ampak ostajajo učenci Učitelja, ki jih vodi Sveti Duh. In jih je »enajst«, torej eden manjka. S tem je že na začetku delovanja Cerkve jasno postavljeno dejstvo nepopolnosti skupnosti Cerkve. V njej sta greh in izdajstvo vedno prisotna, a vseeno je poslana, da nadaljuje Jezusovo pot. »Pojdite torej«, je Jezusova oporoka, ki nas kot sinove v Sinu usmerja k bratom in sestram, ki Kristusa še ne poznajo, ali ga poznajo še premalo poglobljeno. Svoje poslanstvo so učenci sposobni opravljati, ne v svoji moči, ampak misijonarjev misijonski P lešivec Stanetom Kerinom na čelu. Množico vernih sta med sv. mašo nagovorila naslednika apostolov in prva odgovorna za misijonsko delo v škofiji: dr. Alois Schwarz, domači škof, in dr. Marjan Turnšek, mariborski nadškof. Ta nagovora objavljamo v celoti, da bi ob njunem branju sleherni od nas osvežil spoznanje o lastnem misijonskem poklicu in poživil gorečnost za to vzvišeno, plemenito in človekoljubno dejavnost. zaradi moči Jezusa samega, ki deluje preko njih. Saj naroča nekaj, kar ni v naših človeških močeh: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence!« Zanimiv izraz »naredite«. Jezus ne pošilja učit, torej preprosto podajati neko znanje, ampak »narediti« za učence. Za to je potrebna moč, ki jo je Jezus položil vanje in jo po njih On udejanja. »Narediti« pomeni veliko več kot prenos znanja. Antične šole so bile skupine, ki so živele z učiteljem. Ta jim je poleg vednosti prenašal tudi navade, drže, način mišljenja in stil življenja. Jezusovi učenci smo torej poslani oznanjati na tak način, da ustvarjamo življenjske skupnosti, kjer se vera prenaša kot način življenja – nekaj celostnega, iz česar ni nič izvzeto. Za utrditev začetega dela jim naroči tudi krščevati, kajti brez notranjega prerojenja ostane krščanstvo samo nekaj zunanjega. Krstiti pomeni »potopiti«, pa ne preprosto v vodo, ampak v Boga, v njegovo prisotnost. Ali kot Pavel pravi, da je treba ljudi »roditi v Svetem Duhu«. Kakšen zgled tega čudovitega dogajanja Cerkve ste nam vi, drage misijonarke in misijonarji, saj ste praktično dobesedno vzeli to Jezusovo naročilo. Z življenjem med ljudmi, bolj kot z besedo, prenašate nanje krščanstvo kot način življenja in s tem ste zanje in z njimi naprej živeči Kristus – Cerkev. Ker pa tudi krščansko postarana Evropa, včasih celo krščanskofobična, postaja praktično misijonsko področje, je tudi zanjo ista misijonska metoda še kako izzivalna. Osnovni element nove evangelizacije je prav ta vidik pričevanja. Ustvarjati torej življenjske skupnosti, v katerih se lahko izgubljeni bratje in sestre spet »naredijo« za žive kristjane. Se spet vnamejo in zagorijo, da bi lahko naprej vnemali druge. Ali če rečemo po Slomškovo, da kdor hoče druge vneti, mora sam goreti. Za Kristusa, seveda! Končno pa je cilj vsakega misijonskega delovanja, za katerega je Cerkev prvenstveno postavljena, učiti ljudi spolnjevati, kar nam je Jezus zapovedal (Mt 28,20) in to je, ljubiti Očeta in ljudi kot brate in sestre z ljubeznijo Sina – ta pa nas tako ljubi, da se daje za nas. Torej smo tudi mi poklicani, usposobljeni in poslani bližnje tako ljubiti. Hvala vsem, drage sestre in bratje, za tolikšno ljubezen, saj vsak na svoj način omogočate, da se Jezusovo delo nadaljuje. Naj nas Sveti Duh obdari s takšno gorečnostjo do nebes in do misijonskega poslanstva, kot sem jo zaznal pri štiri ali petletni deklici. Njen oče je pripovedoval, da so se v postnem času pri vsakdanji večerni molitvi pogovarjali o nebesih. In očitno se je hčerkica tako vživela vanje, da je pričela moliti: »Nebeški oče, sprejmi me čim prej k sebi v nebesa!« Po večdnevnih prošnjah je mamo zaskrbelo, da bi Bog utegnil uslišati tako iskrene prošnje otroka. Zato jo je poučila, da Jezus noče, da bi sama prišla v nebesa in da mora zato še drugim povedati o Jezusu in nebesih. In ker ni prenehala s prošnjami, jo je čez teden še enkrat spomnila na to. A deklica je izstrelila kot iz topa: »Mama, pa saj sem že vsem v vrtcu povedala o Jezusu in nebesih!« Amen! 9 misijonski P lešivec Škof dr. Alois Schwarz, Krška škofija Vera se krepi, če se ji pridružijo novi verniki Veselim se, da lahko z vami proslavljam spomin na začetek 2. vatikanskega cerkvenega zbora z misijonskim praznovanjem. Te dni pogosto vidimo slike koncilskih očetov, npr. v Baziliki svetega Petra. Če si ogledamo slike današnje škofovske sinode, opazimo, da se je misijonska moč Cerkve razcvetela. Danes je veliko več škofov mlade Cerkve. V zadnjih 50-tih letih se je število duhovnikov in škofov korenito spremenilo. Mlade Cerkve iz misijonskih dežel so dejale, da tudi one oblikujejo Cerkev s svojo močjo in svojo kulturo. Misijonska dejavnost je od koncila naprej postala naša aktivna udeležba v poslanstvu Jezusa Kristusa. 25 let po objavi Odloka o misijonski dejavnosti je papež Janez Pavel II. povedal: "Poslanstvo Kristusa - odrešenika, ki je zaupano Cerkvi, je še daleč od popolnosti. Pogled na celotno človeštvo ob koncu drugega tisočletja nam kaže, da je to poslanstvo še v začetkih in da se moramo z vsemi močmi zavzeti za služenje temu poslanstvu." Stojimo na začetku, je dejal papež, in si moramo z vsemi močmi 10 prizadevati, da bo to kot duševna in duhovna izmenjava verskih dobrin, ki se kažejo v posameznih deželah. Koncil je prinesel bogate misijonske sadove in deset let po 2. vatikanskem koncilu je papež Pavel VI. povedal: "Če bi hotel namen koncila združiti v eno besedo, bi rekel: evangelizacija." Prinesti evangelij vsem ljudem, evangelizirati samega sebe in razumeti evangelizacijo kot osnovni program Cerkve – to je naše poslanstvo. Pred štiridesetimi leti je Koroška škofijska sinoda ta namen sprejela in ustanovila odbor za Cerkev po svetu in pospeševanje razvoja. Od tedaj je prišlo do mnogo pobud, s katerimi Cerkev razvija svojo misijonsko moč. Leto vere ne moremo slaviti drugače kot tako, da se vprašamo: kako vsak posameznik vidi naše misijonsko poslanstvo? Kako živimo oznanjevanje vere v pričevanju za evangelij? In koliko sadov je to pri nas obrodilo s služenjem koroške Cerkve, krške škofije? Od koncila do danes je že veliko posameznikov odprlo svoje misijonarsko srce. Nešteto jih je pomagalo mnogim duhovnikom na poti študija. Mnogo misijonskih teologov je bilo poslanih na pot. Mnogo vasi je bilo zgrajenih, ne samo na Madagaskarju, temveč tudi drugod. Nešteto Korošic in Korošcev je odšlo v misijonske dežele. Sestre, bratje, žene in možje, mladi, ki so rekli: »Tam želim pomagati. Ne le v smislu razvojne pomoči, temveč tudi v smislu duhovne izmenjave darov.« Če se približamo ljudem, ljudem drugih kultur, in stopimo v razmerje z njimi, bo to obogatilo tudi nas. Vsak, ki evangelizacijo sprejme kot svojo srčno željo – in takšni so mnogi med nami – opazi, da s svojim življenjem ne more ostati ob strani. Saj je prva oblika misijonskega dela lastno življenje misijonarja, to bi rad poudaril. Prva oblika misijonskega dela je pričevanje, izkušnja, doživetje, ki si ga med seboj delimo, vera, katere so deležni tudi drugi. Misijonsko delo se začenja s pozornostjo do ljudi, z ljubeznijo do revnih, do malih, do trpečih. Misijonsko delo mora ohranjati darovanjski značaj. misijonski P lešivec revščine ne živimo." Škofje niso uspeli oblikovati poglavja o revščini. Ali bo škofovska sinoda zdaj sestavila poglavje o revščini kot osnovnem načelu evangelizacije? Ne vem. Misijonsko delo je možno le, če živimo skromnost in preprostost, če se vživimo v revščino ljudi. To pa ne pomeni, da se moramo vedno ukloniti, vedno le popuščati. Misijonsko delo potrebuje neko preroško stališče proti korupciji, proti gospodarski moči, proti nadvladi. Naše misijonarke in misijonarji to vedo. In če danes praznujemo Misijonski praznik, mislimo na tiste, ki so za spremembo struktur dali svoje življenje. Živimo v času preganjanja kristjanov, kot ga v zgodovini Cerkve v tej silovitosti še ni bilo. Kri mučencev je seme Cerkve. Iz misijonskega dela izkusimo: dati svoje življenje je zadnja oblika pričevanja za Boga in njegovo ljubezen v Jezusu Kristusu za človeka. Na eni strani je to finančna podpora, ki jo dajemo, da bi drugi lahko živeli, po drugi strani pa dar lastnega življenja, ki ga podarjamo drugim. Misijonsko delo se distancira od egoizma in prebuja konkretna vprašanja o Bogu in evangeliju. Skupno obhajanje Leta vere pomeni: živeti misijonsko. Zato sem naši Missio Koroške in rektorju Jožetu Kopeinigu neskončno hvaležen, da smo Leto vere začeli ne le s slavnostno sveto mašo v stolnici, temveč tudi z misijonskem praznovanjem. Če namreč kdo odide v misijone, da bi druge pridobil za vero, potem je to vedno izziv za misijonskega delavca kot tudi za našo krščansko občestvo. Če na novo pridobimo ljudi za vero, bodo ti vprašali: "Kako pa vi živite vero? Kje je vaše občestvo? Kje ste kot krščanska družina?" To je izziv za nas same. Vera se krepi, če se ji pridružijo novi verniki, ki so pridobljeni od zunaj, ki nas izzovejo in vprašajo: "Ali lahko živim skupaj z vami?" Pokažimo, kako se zaupa evangeliju, kako naše upanje kaže sledi. Pokažimo, kako se s Križanim vztraja med revnimi. Misijonsko delo krepi našo vero. Zato sta misijonsko delo in Leto vere ena celota. Seveda se moramo pri tem sami podati v življenjsko situacijo ljudi, ki je pogosto situacija revščine. Takrat pred petdesetimi leti so škofje na 2. vatikanskem koncilu želeli napisati poglavje o revščini. Koncilski očetje so dolgo razpravljali, kako bi to storili. Potem je rekel nek škof iz Sahare: "Morda zato ne najdemo besed, ker Gledamo misijonarje, ki so v svoji preroški moči skušali spremeniti grešne strukture v svetu. Molimo danes tudi za to moč, da bi evangelij prežel naš svet v različnih strukturah zla in ga končno spremenil. Misijonsko delo in evangelizacija sta moč, ki spreminja svet. "Pojdite torej", je rekel Jezus, "in oznanjajte evangelij vsem narodom." (prim. Mt 28,19) Apostoli so se zbrali, nekateri so dvomili, molili so. Jezus ni rekel: "Najprej spremenite svoje življenje in nato pridite," temveč je rekel: "Pojdite! Pojdite, oznanjajte evangelij in krščujte ljudi!" To besedo, drage sestre in bratje, moramo znova vzeti zares in misijonsko pričevati za vero. Amen. 11 N ove moči Karmen Košutar 12 V nedeljo, 11. 11. 2012 smo se zbrali v četrtni skupnosti Nova vas v Mariboru, kjer je Karmen Košutar prejela misijonski križ, ki ji ga je ob zbranih duhovnikih podelil murskosoboški škof dr. Peter Štumpf. Karmen bo kot 23letna laiška misijonarka odšla v Mozambik k sestri Zvonki Mikec. da ji je Karmen pred nekaj leti rekla, da bo šla v misijone in takrat ji tega seveda ni verjela. Zdaj pa je prišel ta trenutek, ko je svojo željo spremenila v resničnost. Za njeno sodelovanje se ji je zahvalila tudi članica dramske sekcije. Da je Karmen zelo dejavno dekle, se je še posebej pokazalo v času njene srednje šole, ko je njihova družina postala »družina odprtih vrat«, kot se je v nagovoru izrazila njena sestra. Ves čas so bili pri njih v gosteh različni mladi obrazi iz tujine. Da ji Maša je bila slovesna, kot je to običajno ob taki priložnosti. Bogoslužje je spremljalo ubrano petje mladih in malo manj mladih. Škof je v nagovoru povedal, da je Karmen spoznal kot njen veroučitelj v osnovni šoli in da je bila vedno »naravna in neposredna ter že v otroštvu zahtevna«. Ko je prvič kot škof obiskal svojo nekdanjo župnijo, je imela ravno ona zanj pozdravni nagovor. Pozdravila ga je takole: »Nič se niste spremenili od takrat, ko smo vas zadnjič videli v naši župniji, le dodali so vam nekaj novih modnih dodatkov.« Škof je še poudaril, da je poklic laiškega misijonarja tudi duhovni poklic. Vse nas pa je posvaril, da Karmen odhaja misijonarit v daljni Mozambik, mi pa moramo misijonariti v okolju, kjer živimo. Ob podelitvi misijonskega križa je spregovorila tudi njena katehistinja. Povedala je, študij ne bi postal dolgočasen, je v izmenjavi študentov za eno leto odšla na Portugalsko, na Madeiro. Tam se je ob študiju naučila portugalskega jezika. Karmen je doštudirala in v njeni generaciji tudi med prvimi diplomirala. Po dvoletni pripravi v skupini Sled je Karmen sedaj pripravljena, da odide. Kmalu bo že v vročem in zelenem Mozambiku, obkrožena z radovednimi otroškimi očmi, željnimi znanja in topline. In vse to Karmen ima. Geslo, ki si ga je ob podelitvi misijonskega križa izbrala: nato sem slišal glas Gospoda: «Koga naj pošljem, kdo bo šel za nas?« Rekel sem:«Tukaj sem, pošlji mene!« (Iz 6,8) bo v naslednjih treh letih udejanjila. Želimo ji obilo božjega blagoslova pri njenem delu, mi pa bomo ostali z njo povezani v molitvi. Mari in Tomaž Porenta Blaž Krmelj »Jaz sem se odločil, da grem v misijone.« To je bil stavek, katerega smo vsi vzeli za šalo. Potem pa se je ta stavek ponovil z resnim tonom in naš smeh je izginil. Sledila so vprašanja: »Se hecaš? Zakaj? Kdaj? Kako?« Odgovori so bili resni. 21. septembra 1989 se je rodil otrok, katerega se razveselijo starši, svojci, prijatelji. Takrat se razveseliš rojstva in verjetno ne razmišljaš, da ti bo čez 23 let povedal, da je sprejel veliko odločitev in odšel v misijone; pa čeprav je vsa ta leta z malenkostmi nakazoval svojo pot. Mesec november je v letošnjem letu prav posebej blagoslovljen mesec za slovensko cerkev. Tri nedelje zaporedoma smo obhajali podelitev misijonskega križa. Zadnjo nedeljo 25. 11. 2012, je misijonski križ v Polhovem Gradcu prejel 23-letni laiški misijonar Blaž Krmelj. Podelil mu ga je ljubljanski nadškof dr. Anton Stres. Blaž odhaja v misijon na Madagaskar k svojemu stricu misijonarju, Janezu Krmelju, ki je v misijonih že več kot 24 let. Ko je lansko leto s svojim očetom in mamo obiskal strica na Madagaskarju, se je v njem nekaj premaknilo. V sebi je začutil željo, da bi vsaj za nekaj časa posvetil svoje življenje tem ljudem, ki so prikrajšani za tisto, kar se nam zdi samo po sebi umevno, hrano, pitno vodo, zdravstveno oskrbo, šolo … Svojo družino je kmalu potem, ko se je vrnil z obiska pri stricu, presenetil z N ove moči odločitvijo, da gre v misijone. Njegovi domači so bili presenečeni, vendar tej njegovi odločitvi ni nihče nasprotoval, nasprotno, v njih je začutil razumevanje in podporo. Njegova sestra, ki je opisala Blaževo življenjsko pot, ga je označila kot vedoželjnega otroka, ki si ni pomišljal razstaviti igrače, da bi videl kaj je v njej, kako je sestavljena. Ker smo podobno zgodbo slišali pri podelitvi misijonskega križa pred 14 dnevi, se je ravnatelj Misijonskega središča g. Stane Kerin pošalil in vprašal, ali ne bodo tile mladi misijonarji šli v misijone kaj razstavljat namesto sestavljat. No, te bojazni ni. Blaž je s svojim dosedanjim življenjem dokazal, da se vsake stvari loti z veseljem, zagnano in odgovorno, da je vedno in vsakomur pripravljen pomagati, četudi je zato moral odložiti svoje delo. Kot diplomirani mikrobiolog bo delal v bolnišnici. Imel bo obilo dela v laboratoriju, pa tudi za vsako drugo delo je pripravljen poprijeti. Sestra Hermina Nemšak, ki pri Misijonskem središču Slovenije vodi skupino Sled, v kateri se je Blaž kot bodoči laiški misijonar pripravljal, mu je izročila misijonsko svečo. Povedala je, da je ta sveča prižgana ob sveči, ki jo je prejelo že veliko laiških misijonarjev. Zaželela mu je, da bi mu svetloba, ki jo oddaja ta sveča, svetila v trenutkih radosti in tudi v trenutkih preizkušenj. Misijonsko geslo, ki si ga je Blaž izbral se glasi: »Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal« (1 Mz 12,1). Tako je Bog poklical Abrahama. Tudi Blaž je v sebi zaslišal božji klic. Zdaj odhaja na Madagaskar, vendar bomo ostali povezani z njim v molitvi. Blaž, naj te Bog spremlja na vseh tvojih poteh! Mari Porenta Katarina Tomc Katarina Tomc, mnogim kar Kati, je bila rojena 1957 leta staršema Tišler v Podljubelju. Tam je preživljala svoje otroštvo kot edinka, brat je umrl še kot dojenček. Srednjo je s sošolci šla k birmi, konec oktobra je Katarinin mož in Helenin oče nesrečno padel in nepričakovano umrl. Življenje se spremeni in to zelo ... Čez tri mesece je Katarina ostala še brez hčerke. Suhoparni stavki – toda kako povzeti ure in dneve, ko je svet podrt, ko ne veš, ali boš zmogel naprej, kako naprej, kako čutiti in razmišljati. SVIT – društvo podeželskih žena – jo je potegnil v obveznosti, druženje, nato še Karitas Križe in prostovoljstvo v Reintegracijskem centru v Pristavi. Ko se je isto leto smrtno ponesrečil še en mladostnik v Križah, je prišlo spoznanje: to se dogaja, moraš gledati naprej, ne nazaj. Postaneš pa občutljivejši. Za trpljenje okoli sebe, kjerkoli po svetu. In prižgala se je misel iz mladosti, misel na misijone. S. Hermina je dejala Katarini: »Najprej moraš preboleti. kmetijsko-gospodinjsko šolo je obiskovala pri Šentpetru v Šentjakobu v Rožu v Avstriji pri šolskih sestrah. Brala je o Frideriku Baragi in velikih delih matere Terezije. Sama si je bolj želela ustvariti družino, imeti otroke, vendar je delovati kot misijonar čudovita možnost izbire. Po misijonarjih se vršijo velika dela. Rodila je sina, se poročila v Gozd na manjšo kmetijo, rodila še hčerko Heleno ter hodila na delo v tovarno obutve Peko do moževe hude bolezni. Mož je bil mežnar in ključar v Gozdu pri mali cerkvici sv. Nikolaja. Skupaj sta skrbela zanjo. Helenca je vstopila v zadnje leto osnovne šole, oktobra Odločitev za misijone ne sme, ne more biti bergla!« Skoraj tri leta so trajale priprave, mesečno jih je obiskovala v Šentjakobu ob Savi v skupini Sled. Tisti, ki prižgejo zeleno luč za odhod v misijone, ocenijo, ali se znaš prilagoditi in ali kljub prilagodljivosti ohranjaš svoj jaz. Katarini Tomc je bilo dano biti žena, mati, vdova, izgubiti otroka. Preteklost ostaja zadaj, naš je samo sedanji trenutek. Za tri leta sedanjih trenutkov odhaja v Mozambik. In bo tu, v naših mislih in molitvah in bo tam, s svojimi deli, s sabo. Marinka Kenk-Tomazin Življenjepis nekega človeka. Da se ga označiti s tremi stavki: rodil se je takrat in takrat, živel vsakdanje življenje malega človeka, umrl takrat … Lahko napišemo obširen roman, pa prav tako na bo nikoli zajel vsega veselja, trepetanj, poguma, strahu, žalosti, radosti, brezupa, upanja, moči, joka, smeha … 13 TO IN ONO Adventno pričakovanje z molitvijo »Molitev in žrtvovanje samega sebe bodi vir tvoje moči! Iz izkušnje vem, da s tem orožjem ganemo srca, mnogo bolj kakor z besedo!« Sv. Terezija Deteta Jezusa Dragi člani Misijonske molitvene zveze! Smo v letu vere, ki ga je 11. oktobra razglasil papež Benedikt XVI. Upam, da ste že prebrali njegovo vsebino, ki marsikaj pove tudi za nas molivce. Zelo sem vesel, ko slišim, da se je kakšen novi član pridružil naši družini. To je zavest poklicanosti k stalni molitvi, ki jo je začela sv. Terezija Deteta Jezusa. Spoznala je, da je potrebno moliti za misijonarje, saj se vsako delo začne in konča z molitvijo. Tega se zavedajo misijonarji, zato mi ob vsakem srečanju poklonijo hvaležnost za vse molitve rožnega venca. Želim, da se vsak član zaveda svoje odgovornosti, da vsak dan nameni molitev za misijone. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je poleg molitve pomembno tudi trpljenje in darovanje samega sebe. Vse svoje križe in težave darujmo za nove misijonske poklice in bodimo odprti, da bo tudi naša daritev »v srcu Cerkve kot ljubezen« (sv. Terezija Deteta Jezusa). Ob lepih adventnih večerih, ko boste na Vašem adventnem vencu prižigali sveče, naj se tudi v srcu prižiga luč vere, da bi v svojem srcu pripravili prostor Novorojenemu, ki bo zanetil ogenj ljubezni, da bodo vrata vere še bolj odprta molitvi za misijone in misijonarje. Želim Vam blagoslovljen advent in radostno pričakovanje Jezusovega rojstva, ki naj s svojo navzočnostjo še bolj podkrepi Vaša prizadevanja, molitve in darovanja, da bo vsak član Misijonske molitvene zveze v letu vere še bolj utrdil svojo vero in slišal Jezusove besede – POJDI, TVOJA VERA TE JE REŠILA! Jožef Lipovšek, voditelj MMZ Doprsni kip misijonarja V nedeljo, 28. oktobra 2012, so v župniji sv. Vida na Vidmu pri Ptuju praznovali misijonsko nedeljo ptujske in završke dekanije, ker je bila prva obletnica smrti p. Miha Drevenška, našega misijonarja v Zambiji. Bogu smo se želeli zahvaliti za njegovo življenje, ki ga je posvetil misijonskemu delu ter prositi za nove duhovniške, redovniške in misijonske poklice. Srečanje smo začeli z molitveno uro ter z ogledom filma o p. Mihu. Nato smo prisluhnili pričevanju p. Emila Križana o p. Mihu, ki ga je zelo dobro poznal. Sledila je izvedba afriških pesmi, ki jih je izvajal mladinsko – otroški zbor iz župnije sv. Vida in p. Janez Ferlež. Sledila je sv. maša, ki jo je vodil prov. minister p. Milan Kos. Somaševali so naddekan g. Marijan Fesel, voditelj Misijonskega središča v Sloveniji g. Stane Kerin, domači patri ter 17 duhovnikov. Med mašo je pel mešani župnijski pevski zbor. Prisotni so bili tudi številni gostje: župan občine Videm g. Friderik Bračič, državni poslanec g. Branko Marinič … Po maši je sledil kulturni program. Spregovoril je tudi g. Stane Kerin o delu p. Miha v Zambiji: o njegovem delu na področju oznanjevanja Božje besede, z najrazličnejšimi sodobnimi mediji, gradnja, pomoči majhnim in zapostavljenim, o ostri kritiki državnih voditeljev … Vaščani p. Miha so v celoti pokrili stroške postavitve doprsnega kipa pred župnijskim domom, ki so ga prav tako poimenovali po pokojnem misijonarju. Ob sklepu prireditve, katere se je udeležilo lepo število vernikov, je prov. minister p. Milan Kos blagoslovil doprsni kip pokojnega misijonarja. 14 JUBILANTI – ČESTITAMO 75 letnica življenja Hugo Delčnjak, frančiškan, rojen 5. januarja 1938 v Selcah pri Novi Cerkvi. V misijone je odšel 3. oktobra 1969. Deluje v Francoski Gvajani. 65 letnica življenja Veronika Nose, usmiljenka, rojena 9. januarja 1948 v Šentvidu pri Stični. V misijone je odšla 4. junija 1982. Deluje v Turčiji. 65 let v misijonih Marija Andreja Šubelj, usmiljenka, rojena 14. februarja 1924 v Ljubljani. V misijone je odšla 6. februarja leta 1948. Deluje v Čilu. 55 let v misijonih Radko Rudež, jezuit, rojen 30. januarja 1922 v Vrhpolju pri Vipavi. V Zambijo je odšel 25. februarja 1958. JUBILANTI – ČESTITAMO Znamke vseh vrst! Dragi prijatelji misijonov! Veliko vas je, ki že leta sodelujete in pomagate pri zbiranju znamk v misijonski namen, zato hvala vsem, ki pomagate in Bog povrni! Vabim še nove zbiratelje, da se mi pridružijo, tako bomo s skupnimi močmi skušali konkretno pomagati vsem tistim, ki so v stiski. Še naprej lahko izročite znamke Misijonskemu središču, Kristanova 1 v Ljubljani ali pa na moj naslov: Saksida Franc, ulica Biasoletto 125 – 34142 Trst – Trieste Italija. Ob praznovanju Božičnih praznikov vam želim miru in veselja ob rojstvu našega Odrešenika! V novem letu 2013 pa naj vas še naprej spremlja božji blagoslov. DAROVALI STE - HVALA SKLAD ZA LAČNE V MISIJONIH o posamezniki: Brežnjak Terezija, Černoša Kristina, Globokar Mojca in Tilen, Golob Marija, Kranjc Barica, Kravos Stojan, Majerle Martina, Martinčič Ruth, Medvešek Viljem, Motaln Betka, Murko Ana, Ojsteršek Lidija, Ojsteršek Peter, Pavlica Matej in Barbara, Peruzin Zdravko, Ramovš Marija, Sajovic Jure, Sarjaš Eli, Schoukens Gretel, Seršen Rozalija, Štemberger Mirjam, Tomažič Anton o TRIKRALJEVSKA AKCIJA o župnija: Bakovci o ADVENTNA AKCIJA o župnije: Petrovče, Poljane nad Škofjo Loko, Šmartno ob Dreti o SKLAD ZA MIVA o posamezniki: Čuk Niko, Dolinšek Tatjana, Hudomalj Tatjana, Jelenko Gabriela, Jeler Anton, Kerbler Kocuvan Vanja, Košir Leopoldina, Kranjc Pavel, Krapež Veronika, Logar Edo, Menart Tomaž, Minoriti Ofmconv, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Pavlič Frančiška, Pikl Breda, Podobnik Marija, Pogorelc Boštjan, Ropret Božidar, Ruparčič Miroslav, Tanko Vida, Trobiš Andreja, Vegelj Vinko o župnije: Ankaran, Bate, Bertoki, Cankova, Češnjice, Črnomelj, Dekani, Divača, Dolenja Vas, Dražgoše, Gora pri Sodražici, Grgar, Grosuplje, Ivančna Gorica, Kokra, Kostanjevica na Krki, Ljubljana-Polje, LjubljanaRakovnik, Ljutomer, Lokev, Maribor-Sv.Marija, Mokronog, Mošnje, Nova Gorica - Kristus Odrešenik, Ovsiše, Pivka-Št.Peter na Krasu, Polenšak, Polhov Gradec, Poljane nad Škofjo Loko, Preddvor, Predloka, Rače, Raka, Ribnica, Rogatec, Skomarje, Solkan, Stara Cerkev, Stopiče, Stranice, Sv.Kunigunda na Pohorju, Šenčur, Šentjurij pri Grosupljem, Šentrupert, Šmihel, Št.Ilj pri Velenju, Šturje, Tomišelj, Trnovo pri Gorici, Trzin, Velika Nedelja, Veliki Gaber, Vir, Volče, Vreme, Zgornji Leskovec o SKLAD ZA SOCIALNO ZAVAROVANJE Ljubljana-Ježica MISIJONARJEV o župnija: o SKLAD ZA GOBAVCE o posameznica: Kranjc Barica o SKLAD ZA MIISJONE o župnije: Bočna, Dolenja Trebuša, Maribor-Sv.Rešnje Telo, Podraga, Sv.Lovrenc, Šmartno ob Dreti, Vransko o posamezniki: Ažbe Kristin, Bergelj Pogačnik Janja, Blažič Miha, Bogoslovci, Bogovič Anica in Ivan, Cerar Lojzka, Cerkev Srca Jezusovega, Cvelbar Andrej, Cvitan Štefanija, Čefer Andrejka, Černe Meta, Dovžan Lojze, Dvoršak Boris, Gantar Metod, Hrašovec Marija, Hrovat Karmen, Iršič Andrej, Jurkovnik Francka in Stanislav, Kaš Ivanka, Kegljevič Zagorc Lidija, Kitak Ljudmila, Kolar Mihaela, Kotnik Štefanija, Kozinc Janez, Kozole Cvetka, Kramar Matilda, Kranjc Ivan, Krivonog Pavla, Kržan Miklavž, Kulovec Igor, Kuzma Anton, Lah Pavla, Leskovar Tanja, Leskovar Vida, Lorber Petra, Magdič Olga, Marinič Miro, Maslo Milica, Mayer Ana, Mendot Tatjana, Mernik Zinka, Mikulin Olga, Minoriti Ofmconv, Molitvena skupina Podsončnica, N.N., Novak Danilo, Nzobandora Katarina, Oaza Miru D.O.O., Oblak Janez, Ozvatič Anica, Paškič Ilija, Petek Ana, Peterlin, Petrič Branka, Prijatelj Marija, Sadek Stjepčevič Milena, Sagadin Emil, Schwarzbartl Tomaž Ervin, Sečnik Transport D.O.O., Simončič Marta, Skomina Marica, Sotlar Alojzija In Slavko, Stjepčevič Milena, Suhadolčan Franci, Štibelj Jurij, Štrukelj Frančiška, Urja - Jalen In Partnerji D.O.O., Vehovar Darinka, Zupančič Ivan, Žele Ana, Žlender Jože, Žveglič Marija o ZA PEDRA OPEKO o župnija: Koper, Šturje o posamezniki: Adamič Marjan, Aka Pcb D.O.O., Benedik Ivanka, Beršnjak Marija, Bohak Ivan, Bratina Ana, Dovč Mihaela, Erman Antonija, Golja Stanislava Helena, Gostiša Ladislav, Ješovnik Simona, Kepec Gregor, Kordiš Rozalija, Likar Ivan, Miha Doles S.P., Mihelčič Janez, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Mrak Bernarda, Muller Marija, Poljanec Kolbezen Vida, Rejc Mirijam, Remše Matija, Rigler Marta, Romuald Jovan, Ru-Fi D.O.O., Rus Valerija, Stele Aleš, Šef Manja In Tone, Šegula Zdenka, Šifrer Marija, Tomažič Frančiška, Turšič Janez, Velikonja Štefanija, Zgonc Marija, Ziherl Franc, Ziherl Jovan Dr.Jerca, Ziherl Marko, Zupančič Bernarda o SKLAD ZA ŠOLANJE BOGOSLOVCEV o posamezniki: Mah Tinko, Ravnihar Marija, Šifrar Ana, Štrancar Anton, Vinkovič Marija o SKLAD ZA RUANDO IN BURUNDI o posameznika: Kranjc Barica, Šimec Tomaž o ZA VODNJAKE-MALAVI o posamezniki: Blaznik Polonca, Čepin Matej, N.N., Polajnar Matija, Resman Silva o LENČKOV SKLAD o posameznika: Primc Anton, Zavar Valerijan o SKLAD ZA LAKOTO V ETIOPIJI o posameznika: Medvešek Viljem, Sarjaš Eli o CIKLON-MJANMAR o posameznica: Tomšič Nataša o DISPANZER MATANGA o posameznici: Irnar Ana, Slemenšek Grošl Frančiška o RIŽEVA POLJA-MADAGASKAR o posameznika: Zakonci ob Zlatomašniku na Brezjah, Kunavar o CIKLON IVAN MADAGASKAR o posamezniki: Vodoterm Radomlje D.O.O. o DAR UPANJA-MATANGA o posamezniki: Behek Mirjam, Butala Gregor, Čadež Marija, Jazbec Blanka, Koselj Veronika, Kresnik Robert, Morelj Darja, Nastran Vida, Podobnik Jožica, Slemenšek Grošl Frančiška, Štambuk Igor o DROBIŽ ZA RIŽ o posamezniki: Drev Jožef, Jenič Dušan, Šubic Ida o ZA JOŽETA Burger Alenka, ADAMIČA o posameznica: Kocmur Petra, Muller Marija o ZA S. KRISTINO BAJC o posameznica: Lajevec Janja o ZA PAVLA BAJCA o posameznica: Strajnar Ana o ZA S. ANKO BURGER o posamezniki: Misijonski Krožek Rojan – Trst, Saje Marija, Strajnar Ana o ZA S. VIDO GERKMAN o posameznica: Pipan JOŽETA MLINARIČA Marinka o ZA o posameznika: Kvaternik Tomaž, Pavlica Otilija o ZA P. JOŽETA GROŠLJA o posameznica: Velepič Anica o ZA S. VESNO HITI o župniji: Bloke, Kalobje o posamezniki: Kolenc Marija, Kunšič Francka, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Senegačnik Dr.Jurij, Zajec Marija o ZA TONETA KERINA o župnija: Višnja Gora o posamezniki: Capl Ana Marija, Kern Jože, Koncilija Jožica, Praček Marija, Šink Andrej, Šušteršič o ZA TONETA OVTARJA o župnija: Šmartno pri Slovenj Gradcu o ZA S. AGATO KOCIPER o posamezniki: Misijonski Krožek Rojan – Trst, Volavšek Marta o ZA P. VLADIMIRJA KOSA o posamezniki: Misijonski Krožek Rojan - Trst o ZA JANEZA KRMELJA o župnija: Šentjošt nad Horjulom o posamezniki: Kneževič Ana, Komac Blaž, Sušnik Janez, Vrabec Mirijam o ZA S. ANDREJO GODNIČ o posamezniki: Marjanovič Miranda, Sedej Andreja, Selčan Leopold, Šef Ida, Štuhec Msgr. Dr. Ivan o ZA DANILA LISJAKA o posamezniki: Bonuti Hajdinjak Kamila, Bubnič Bernarda, Krevelj Branko, Logar Marija, Marjanovič Miranda, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Mlekuž Žarko, Sušnik Janez, Žukovec Jožica, žup.Karitas KranjTOMAŽA MAVRIČA Šmartin o ZA o posameznica: Malalan Nika o ZA IVANA BAJCA o župnija: Šturje o ZA S. ZVONKO MIKEC o posamezniki: Breznikar Jožefa, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Murn, N.N. o ZA MISIJONARKE MATERE TEREZIJE o posameznik: Kranjc Rafael o ZA S. TADEJO MOZETIČ o posamezniki: Bonuti Hajdinjak Kamila, Kolman Mojca, Kranjc Barica, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Rudež Lučka, Stibilj Jovica, Stražar Marina, Šiško, Zavrtanik Petra o ZA JANEZA MESCA o župnija: Javorje nad Škofjo Loko o posameznik: Jereb Franc o ZA S. MARIJO PAVLIŠIČ o posameznica: Šifrer Marija o ZA S. MIRJAM PRAPROTNIK o posamezniki: Kokovnik Zofija, Ravnikar Marija, Rihtar Helena o ZA P. STANKA ROZMANA o posamezniki: Nadškofijski Ordinariat o ZA ERNESTA SAKSIDA o posameznica: Ham Alenka o ZA MARTINA KMETCA o posameznici: Resman Silva, Selan Stanka o ZA KLEMENA ŠTOLCARJA o posameznika: Lajevec Janja, Prnaver Miran o ZA S. MARJETO ZANJKOVIČ o posameznik: SALOMONOVE OTOKE N.N. o ZA o posamezniki: Peternelj Janez, Smolik Dr.Marijan, Kranjec Matilda, Strajnar Ana o ZA S. BOGDANO KAVČIČ o posamezniki: Marinič Miro, Misijonski Krožek Rojan - Trst o ZA LOJZETA PODGRAJŠKA o posamezniki: Jelenko Gabriela, Povh Jože, Tabajner Veronika o ZA S. ANICO STARMAN o posamezniki: Brate Suzana, Kozorog Metka, Merše Stane, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Praček Marija, Smole Marija, Vinkovič Marija, Virant Jasmina o ZA S. ZORO ŠKERLJ o posameznica: Šef Ida o ZA S. MILENO ZADRAVEC o posameznica: Brišar Tončka o ZA CIRILA BERGLEZA o posameznica: Strajnar Ana o ZA S. Ivančič FANI ŽNIDARŠIČ o posameznika: Angela, N.N. o ZA S. LJUDMILO ANŽIČ o župnija: Ljubno ob Savinji o posamezniki: Avbelj Niko, Bone Katja in Bogdan, Hodnik Veronika, Kranjc Barica, Lazar Jožica, Misijonski Krožek Rojan – Trst, N.N., Pegan Karlo o ZA S. ANO SLIVKA o posameznici: Potočnik Irena, Skubin Dragica o ZA S. DORICO SEVER o posameznice: Apat Filomena, Kranjc Barica, Vombergar Angelca o ZA IZIDORJA GROŠELJ o župnija: Mokronog o posamezniki: Benedik Dr.Stanislav, Rupar Olga, Štravs Andrej, žup.Karitas Kranj-Šmartin o ZA S. POLONO ŠVIGELJ o posamezniki: Misijonski Krožek Rojan - Trst o ZA ANO KNEŽEVIČ o posameznica: Dobrovc Anica o ZA MARIJINE SESTRE o posameznik: Čampa Tadej o ZA TANJO STRGAR o posamezniki: Bertoncelj Angela, Simončič Jelka, Simončič Marjeta in Gašper Celoletni prispevek za Misijonska obzorja za leto 2013: 9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD. BOG VAM POVRNI! Darovi objavljenih so na naš račun prispeli do 19. 11. 2012. Hvala vsem. 15 Srečanje kolednikov 2013 Dragi koledniki! Po končanem koledovanju vas vabimo, da se udeležite SREČANJA KOLEDNIKOV Škofija CE, Celje – AM Slomšek 19.01.2013 Škofija KP, ŠG Vipava 12.01.2013 Škofija LJ, ŠG Šentvid nad Ljubljano 19.01.2013 Škofija MB, Slovenj Gradec 12.01.2013 Škofija MS, Veržej 12.01.2013 Škofija NM, NM Baragov dom 12.01.2013 Srečanje se povsod prične ob 10. uri in se zaključi ob 14. uri. Svojo udeležbo takoj po končanem koledovanju sporočite dekanijskemu animatorju za misijone, ta pa bo sporočil škofijskemu animatorju. Pridite z veseljem in osrečite še druge!