Človek, ki je iskal delo in izgubil srce

Nadaljevanje zgodbe o Zoranu J.
Človek, ki je iskal
delo in izgubil srce
Zgodba Zorana Jovičića, ki je med
iskanjem dela v Sloveniji tako hudo
zbolel, da mu je odpovedalo srce, nato
pa so mu zdravniki iz Univerzitetnega
kliničnega centra v Ljubljani rešili
življenje, se te dni razpleta v Srbiji.
Tam že drugi teden leži na Inštitutu za
kardiovaskularno kirurgijo v Sremski
Kamenici, kamor je iz Ljubljane prispel
z rešilcem bolnišnice iz Sombora.
Sedaj ga čaka rehabilitacija po lažji
kapi. Ta je bila posledica popolnoma
nove metode podpore z zunajtelesnim
obtokom, ki so jo v Sloveniji uvedli
lani. Z njo so zdravniki za več kot
dva tedna premostili položaj, ko je
Zoranovo srce nehalo delovati.
Tekst: SVETLANA V. MEKINA
T
ako je, kot so zdravniki povedali Zoranovi ženi Heleni: srce se je, potem ko so ga
dva tedna nadomeščali aparati, nekoliko
okrepilo. Vendar ne dovolj, zdaj deluje z manj kot
28 odstotki moči, kar je še dva odstotka manj kot
med enomesečnim zdravljenjem v Sloveniji. Vendar to ni edino, kar pesti Zorana. Po mnenju slovenskih zdravnikov bi za vrnitev v normalno življenje potreboval novo srce. To pa bi mu lahko presadili le v Sloveniji, v Srbiji, kamor so ga odpeljali
kljub nasprotovanju družine, transplantacij srca
sploh ne opravljajo, srbska zdravstvena zavarovalnica pa jih svojim zavarovancem ne plača.
Ker Zoran ni bil slovenski zavarovanec, so ga,
tudi v dogovoru s srbsko zdravstveno blagajno, za
katero je bilo njegovo zdravljenje v Sloveniji nenačrtovan in velik strošek, torej odpeljali v Srbijo. Že
ko so ga v UKC Ljubljana vrnili v življenje, so ga
kot tujca nenadoma odstranili s seznama čakajočih na presaditev srca. Srce je sicer zastonj, vendar
operacija stane od 100 do 150 tisoč evrov.
Tudi če prodamo vse … Tako so Zorana kljub
drugačnim željam družine iz države, kjer bi mu
lahko pomagali, odpeljali v Srbijo. Tja je prispel
priključen na dihalni aparat in z vročino. Srbski
zdravniki so družini prepovedali obiske, češ da
je Zoran »v izolaciji, ker je prispel okužen z dvema vrstama bolniških bakterij«. Ob tem je seveda
ostal brez možnosti, da mu presadijo srce in da še
kdaj normalno zaživi.
Njegova družina se sedaj krčevito bori, da bi
zbrala denar in Zorana znova poslala v tujino na
presaditev srca, saj ga sicer v bolnišnici čaka le počasno hiranje. Medtem je na njen domači naslov
prišel še zadnji »pozdrav« iz Slovenije – račun iz
UKC Ljubljana za 83.000 evrov. To bi lahko uredili zdravstveni blagajni obeh držav, toda socialni sporazum med Srbijo in Slovenijo (za sklenitev
katerega sta potrebovali kar 18 let) je začel veljati
šele 1. novembra letos, zato bo večji del stroška padel na pleča Zoranove revne družine.
Srbski zavod za zdravstveno zavarovanje je dru-
22
žini Jovičić sicer sporočil, da bo lahko plačal del
zdravljenja, a le manjši, in to od datuma, ko je začel veljati sporazum, naprej, ne pa tudi preostanka
računa za zdravljenje v oktobru. »Na republiškem
zavodu so ob tem rekli, da naj bi tudi plačilo oktobrskega dela nekako rešili, karkoli že to pomeni.
Nekaj pa je zagotovo – celo če bi razprodali vse,
kar imamo, nam ne bi uspelo zbrati niti stotine
potrebne vsote za poplačilo Zoranovega zdravljenja,« je obupana njegova soproga Helena.
Ne hodite iz države, če niste zdravi. Za-
radi zelo slabega zdravstvenega stanja je Zoran v
bolnišnici v Srbiji še danes v izolacijski sobi, njegova družina ga je doslej smela videti le dvakrat za
nekaj minut. Srbski zdravniki medtem opravljajo
vse preiskave, ki so jih sicer naredili že v Ljubljani.
Zdravniškemu konziliju v Sremski Kamenici smo
poslali vprašanja, kaj menijo o Zoranovem stanju,
vrsti okužbe, s katero se je vrnil iz Ljubljane (družini so povedali, da je med drugim okužen z legionelo), ter nadaljnih korakih pri zdravljenju, vendar do konca redakcije odgovorov nismo prejeli.
So pa zato pristojni v Srbiji zgodbo Zorana Jovičića izkoristili za to, da so v medijih (ki Zoranove klavrne usode niso spremljali menda zato, ker
meče slabo luč na srbsko državo oziroma njene veljake in zakonodajo) državljane opozorili, da jim
državni zavod za zdravstveno zavarovanje nikakor ne bo pokril stroškov zdravljenja v tujini – niti
nujnih posegov, pa čeprav bi bilo njihovo življenje
ogroženo –, če pred tem ne bodo dobili posebnega zdravniškega potrdila, da so zdravi. In nato na
drugem okencu še potrdilo, da so zdravstveno zavarovani za nujne primere tudi v tujini.
Zgodba Zorana Jovičića nazorno kaže, kako
varljiva je lahko svoboda potovanja v tujino brez
ustreznih meddržavnih sporazumov. Kar se tiče
Srbije in Slovenije (med katerima so odnosi spet
»najboljši«, vsaj po izjavah politikov), namreč to
pomeni, da lahko kljub ukinitvi vizumov za potovanja državljani Srbije potujejo v članice EU le, če
so absolutno zdravi, medtem ko morajo vsi drugi ostati doma. Ali pa tvegati, da zaradi potovanja
doživijo bankrot in dolžniški zapor.
Edino upanje družine Zorana Jovičića, ki ob
pomoči prijateljev še vedno zbira denar za transplantacijo srca, je še vedno solidarnost in dobrota
ljudi. V ta namen je odprla tudi poseben račun in
internetno stran na naslovu http://transplantacijasrca.com/. Iskreno se zahvaljuje tudi vsem darovalcem iz Slovenije, ki bi lahko s svojimi prispevki
pomagali Zoranu, ki je v Sloveniji iskal delo – in
izgubil srce.
»Naš želodec pred milijoni
let ni bil ustvarjen za hrano,
kakršno jemo sedaj,«
pravi Italijanka Lina Lo
Faro, strokovnjakinja za
bioenergetsko prehranjevanje
po tradicionalni kitajski
medicini. »Eno od pravil za
zdravo prehrano je, jesti,
kar so v mladosti jedle naše
babice, in odreči se hrani, ko
pade tema,« razlaga zdravilka,
ki se je s tem naukom srečala
pred 35 leti, ko je najprej
zbolela njena hčerka, pozneje
pa še ona sama.
Tekst: KATJA BOŽIČ
Foto: TOMAŽ BEVK
L
inino hčerko so kar pet let zdravili zaradi vnetja mandljev, dokler niso nekega dne ugotovili, da je problem pravzaprav v ledvicah in sečnem mehurju. Imela je
namreč kar štiri ledvice in prav toliko sečevodov, ki niso delovali usklajeno. Nazadnje se ji
je v eni od ledvic nabralo toliko gnoja, da so jo
morali operativno odstraniti in popraviti sečni
mehur. »Kar pet let sem gledala to zdravljenje
brez pravega spoštovanja do človekovega telesa,« Lo Farova pojasnjuje, kaj jo je privedlo do
alternativne medicine. Kmalu po hčerkinih težavah je sama zbolela za rakom. »Med drugim
verjetno zaradi vse te pretirane skrbi.« Prvič
so jo operirali v Italiji, drugič pa v Belgiji. Tam
jo je na zdravniškem hodniku videl jokati neki
vietnamski zdravnik, in ko mu je povedala, da
je žalostna, ker ne ve, kaj bo z njo, doma pa
ima dve majhni hčerki, ji je svetoval, naj začne paziti na prehrano, pa bo bolje. Predvsem,
jo je opozoril, naj se izogiba pretirani količini
sadja. »Takrat sem živela večinoma od sadja in
sem se sicer dobro počutila. Toda uživanje pretežno hladne hrane, ki ne premika energije po
telesu, nam lahko prav tako povzroči težave.«
Tako jo je začelo vedno bolj zanimati, kako je
prehrana povezana z zdravjem. Bolj ko je brskala po knjigah in sebi, bolj je spoznavala tudi
svoje napake, predvsem kar se tiče prehrane.
Srečanje s tradicionalno
kitajsko medicino
Že prej se je malo ukvarjala z makrobiotiko
in vegetarijanstvom, toda oboje je bilo zanjo
preveč ekstremno. Prepričana je bila, da je treba vse v življenju delati na nežnejši način. Tako
ji je v roke prišla knjiga o kitajski medicini in
po naključju ji je mož omenil, da avtor knjige
predava v Firencah, na šoli stare kitajske medicine. Takrat, pri enaintridesetih letih, se je
začela njena študijska pot. »Najprej nisem razumela čisto nič,« se spominja. To je povedala
tudi svojemu učitelju, a jo je potolažil, naj ne
skrbi, saj se vse naučeno naloži nekje v naših
možganih in bo znanje že prišlo na plan, ko ga
bo potrebovala. Kar se je resnično začelo dogajati. Kockice so se nenadoma začele zlagati, njo
pa je začelo vleči naprej, v druge študije. »Vsa-
Jejte, kar so
jedle vaše
babice
Lina
Lo Faro,
specialistka
kitajske
dietetike
ka potrditev, ki sem jo dobila, mi je dala moč,
da sem šla naprej.« Ko je videla, kako zelo sta
naše zdravje in razpoloženje odvisna od prehrane, je vzela kovček in se odpravila na raziskovanje po Italiji. Šla je na otoke – Sicilijo,
Sardinijo – ter proučevala prehranjevalne navade svojih sodržavljanov in ugotavljala, h katerim boleznim so kje bolj nagnjeni in kakšne
napake najpogosteje delajo. Nekaj let je znanje
pridobivala tudi na Kitajskem in bila kar malce
ljubosumna na Kitajce v zrelih letih, a povsem
brez gub in s sijočimi lasmi. Kako je to mogoče, se je spraševala, v čem se razlikujejo od nas
Evropejcev? Pa je odkrila, da ne pijejo kave,
ne jedo kruha in ne uživajo takega sladkorja,
kot ga mi. »Zelo pomembno je namreč, kako
kombiniramo kavo, kruh in drugo prehrano.«
Naše telo potrebuje zelo malo hrane, pravi
Lina. Ampak ljudje smo nagnjeni k razvadam
in zraven glavnega obroka radi pojemo še kakšen kos kruha, srkamo vince ali kakšno drugo
sladko tekočino, se potem posladkamo s sladico in nazadnje vse to zalijemo še s skodelico
kave. Užitek za naše duševno počutje, a slabo
za procese, ki se morajo odviti, da prebavijo in
razporedijo vso to hrano po telesu. Bolje je, da
si takšno mešanico hrane in okusov privoščimo čim redkeje, svetuje Lina.
Prava hrana ob pravem času
Za učinkovito in dolgotrajno zdravje je zelo
pomembna prava prehrana, tega so se Kitajci zavedali že pred 4000 leti. Pri tem niso pomembne kalorije in diete, ampak preprosto
prepoznavanje svoje lastne energije, bioritma
notranjih organov in zavedanje, da je hrana
energija, ki nam prinaša zdravje, na žalost pa
lahko zaradi nje tudi zbolimo. V delavnicah,
ki jih Lina Lo Faro organizira v Italiji, prihaja
pa tudi v Slovenijo, ljudi seznani, kako vzdrževati ravnovesje, ki je zelo odvisno od naše
prehrane. »Vsak organ v našem telesu ima svoj
Kako torej piti kavo in jesti kruh, da
nam ne bosta škodila, če se jima že
ne moremo upreti? Pomembno je čim
manj mešati različno hrano. Če že pijemo
kavo, jo pijmo vsaj dve, tri ure po obroku.
Sicer pa bo kavica manj škodila, če jo
popijemo za malico kot pa po kosilu.
Kruh pa jemo le v dopoldanskih urah.
ritem delovanja in temu je treba prilagoditi
tudi naše prehranjevalne navade. Pomembno
je, kaj jemo in kdaj – tudi upoštevaje letni čas
in del dneva.« Po stari kitajski medicini smo
ljudje razdeljeni na štiri tipe – jetrni, srčni, ledvični ter na tip trebušne slinavke in vranice. K
vsakemu od teh organov sodita eden od okusov – slano, sladko, pikantno, grenko, kislo – in
eno od čustev – veselje, jok, strah, jeza in razmišljanje. Preprosto bi lahko rekli, da če ima
kateri od teh tipov preveč hrane enega okusa
ali mu je primanjkuje, lahko to vodi v neravnovesje, potenciranje katerega od čustev, pozneje
pa lahko sproži bolezen.
Tik pred študijem medicine
Z dobrim poznavanjem svojega telesa torej
in energijo, ki nam jo hrana daje, lahko dosežemo marsikaj. Lina, na primer, ima energije
na pretek. Študira in dela tudi do osemnajst ur
na dan in bi torej morala biti v velikem stresu.
Ampak ni, ker v vsem, kar počne, naravnost
uživa, pravi. »Če počnemo stvari, ki so nam
všeč, in vemo, kakšno hrano naš organizem
potrebuje, je to že ključ do našega zdravja.«
Pri svojih sedeminšestdesetih letih je bistrega
duha in vitalnega telesa. Končuje študij psihopedagogike, potem pa bo začela študirati medicino. To si je želela storiti že pred mnogimi
leti. A ni mogla zaradi vseh težav in operacij
– svojih in hčerinih. »Takrat preprosto nisem
prenesla pogleda na odprto telo, zdaj pa sem se
pripravljena soočiti tudi s tem,« pravi.
23