1. No category

TRŽAŠKA ŠKOFIJA
GIAMPAOLO CREPALDI
NADŠKOF-TRŽAŠKI ŠKOF
POSTNO SPOROČILO
JEZUSOVE PRILIKE:
BOŽJA MILOST IN
KRŠČANSKA MODROST
16 ŠKOFOV NAUK
POSTNO SPOROČILO
JEZUSOVE PRILIKE:
BOŽJA MILOST IN
KRŠČANSKA MODROST
Predragi duhovniki, diakoni, posvečene osebe in verni laiki Cerkve na Tržaškem: “milost vam in
mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa.” (1Kor 1,3).
Postni čas, molitev in post
1.
V tem drugem sinodalnem letu naše Cerkve, ki je posvečeno proslavljanju vere, in v
postnem liturgičnem obdobju, vam radostno posredujem to svoje sporočilo o nauku Jezusovih
prilik, saj gre za nauk, ki s svojo močjo poživi in obogati naše duhovno življenje. Cerkev nas
namreč s svojo materinsko večstoletno modrostjo vabi, naj postni čas izkoristimo tako, da se s
prenovljeno močjo posvetimo svojemu duhovnemu življenju v ponovnem srečanju z Jezusom: od
zdravilnega spomina na njegovo smrt in vstajenje, na njegovo Veliko noč, v katero je po eni strani
zapisana žalostna skrivnost naše, od greha ranjene človeške krhkosti, po drugi pa častitljiva
skrivnost naše odrešitve z možnostjo za novo in sveto življenje zaradi milostnega Božjega
usmiljenja. Njegov vstajenjski velikonočni praznik vsebuje praznik naše duše in našega telesa.
Ravno zaradi tega je prav postni čas obdobje, ki ga moramo oplemenititi s skrbnim in iskrenim
izpraševanjem vesti, z gorečo molitvijo in s postom, da bi dosegli zdravilno duhovno higieno. Ta
poudarja našo bedo in Božjo milost, naše grehe in njegovo usmiljenje, naše številne življenjske
pomanjkljivosti in njegovo bogastvo, našo šibkost in njegovo moč, našo neumnost in njegovo
modrost, naš mrak in njegovo luč, naš pekel in njegovo kraljestvo. Postni čas nam nudi zahteven in
pomemben načrt duhovnega življenja, ki terja od nas voljo in odločnost. Ostaja nam alternativa, da
zamudimo postni čas in prepustimo svojo dušo na milost in nemilost številnim duhovnim boleznim
brez primerne zdravniške oskrbe, v nesrečnih okoliščinah življenja, ki ne zaznava nobenega obzorja
več.
2. S tem v zvezi in da bi vas spodbudil k oplemenitenju postnega časa, mi dovolite povedati priliko,
ki sicer ni Jezusova, pač pa sem jo slišal pri tečaju duhovnih vaj. Po dolgem obdobju skupnega
življenja, ki so ga preživeli v puščavi, so se trije prijatelji menihi vprašali, ali bi se splačalo
nadaljevati s to izkušnjo. Dva sta zamisel opustila: eden se je posvetil delu za mir, drugi pa
oskrbovanju bolnikov. Tretji se je odločil, da bo ostal. Ko je minilo še nekaj časa, sta se meniha, ki
sta odšla, vrnila trudna in razočarana k sobratu v puščavo. Puščavnik je brez besed vzel umivalnik,
nalil vanj vodo in ju s kretnjo roke povabil, naj se pogledata v tem zrcalu. Pogledala sta in uzrla
jasen profil svojih obrazov. Takrat pa je puščavnik izrekel sledeči opomin: “Kdor je potopljen v
nemir sveta, ne more ugledati svojih grehov, če pa ostane v samoti, lahko sebe vidi in preide od
spoznanja samega sebe k spoznanju Boga.” Sveti puščavnik je zelo dobro poznal dober namen, ki je
botroval temu, da sta sobrata zapustila puščavo: eden je želel slediti evangelijskemu naročilu:
Blagor tistim, ki delajo za mir (pri. Mt 5, 9), drugi pa besedam: Bolan sem bil in ste me obiskali
(pri. Mt 25, 36).
Sveti puščavnik pa se je tudi zavedal, da te naloge niso popolnoma evangelijske, če izvorno v njih
ni zveze z Bogom, tistega presežka, ki ustvarja razliko, tistega presežka, ki ga je že Kristus v
Betaniji, ko je srečal svoje prijatelje Lazarja, Marto in Marijo, označil kot najboljši del, del, ki ga je
izbrala samo Marija.
3.
V svetem postnem času je torej še bolj primerno, da se zaupno in iskreno prepustimo Bogu.
To je najboljši način, da sami sebi naredimo nekaj dobrega: kako lahko namreč zdravimo bolnike,
če se sami nismo prej pozdravili pri svojem zdravniku? Od tu izhaja nuja po poglabljanju vase, da
bi odkrili, da Boga lahko uzremo le v okviru spoznanja o svoji omejenosti in o svojih grehih. Od tu
izhaja nuja, da v postnem obdobju najdemo čas in prostor samo zase, ne toliko zaradi tega, da bi se
izognili svojim dolžnostim, pač pa zato, da bi jih bolje izpolnjevali. V tem je nujnost, da vso
potrebno energijo posvetimo zdravi duhovni rasti, po možnosti pod vodstvom spovednika, z
molitvijo in z opravljanjem posta, z vsem torej, kar nam Cerkev svetuje za postni čas.
4.
Predvsem molitev: vztrajna, pristna in goreča. Molitev mora, še preden je na ustnicah,
najprej privreti iz srca. Molitev zahteva, da sta duša in telo zaobljubljena Bogu in ne svetu ter
njegovim vse prežemajočim, nenehnim in nevarnim puhlim užitkom. Lahko se zgodi, ko molimo,
da v resnici ne molimo, ker smo daleč stran od duha molitve. Da bi se ne zapletli v tako duhovno
neprijetnost, moramo vedeti, da molitev vedno zahteva čistost in gorečnost srca, zaradi česar smo
blizu Bogu, ki nam pravi, naj mu zaupamo in se nanj zanesemo. Ne obupajte, medtem ko se
posvečate molitvi, če vas nenehno od nje nekaj odvrača. Ne odnehajte, nasprotno, nadaljujte in
vztrajno prosite Gospoda, naj vam podeli dar molitve. Vedite, da zli duh ne da miru tistemu, ki
moli. Pripovedujejo – tudi to ni Jezusova prilika –, da je neki sveti mož med molitvijo zaspal.
Hudič, ki je stal ob njem, je pazil, da bi ga ne zbudil, ker je vedel, da bi tedaj sveti mož zopet začel
moliti in hvaliti Boga. Satan se boji molitve, kajti dobro ve, da molitev lahko zavira njegovo
delovanje in ga izniči. Molitev je zrcalo kristjanove duše, njegovega življenja, njegovih odnosov in
njegovega dela. V postnem obdobju moramo najti čas za molitev. Dovolite, da vam dam nekaj
namigov: dnevni obisk ene izmed številnih lepih cerkva naše škofije, molitveno branje
evangelijskega odlomka, molitev rožnega venca s premišljevanjem, zvesto opravljanje jutranje in
večerne molitve, molitev pred obedi, družinska molitev, molitev zakoncev z osebnim blagoslovom
svojih otrok, romanje v eno izmed naših marijanskih svetišč: na Vejno, na Repentabor, k sveti
Mariji Veliki, v Stare Milje, zlasti pa obisk nedeljske maše in redno opravljanje zakramenta sv.
spovedi. Naš vsakdanjik pogosto obremenjujejo številne stiske: vnesimo v naše vsakdanje življenje
žareči ogenj molitve in ljubezni do Boga in vse stiske bodo popolnoma izgorele.
5.
O postnem času nam Cerkev tudi naroča, da se postimo in da se vzdržimo mesa na
pepelnično sredo in vsak petek. Pomen teh zapovedi in verskih opravil je v spodbujanju h kesanju
naših grehov, k osebni pokori in k spreobrnjenju, da bi dosegli združitev s križanim Kristusom in
solidarnost z brati, ki živijo v revščini. Jezus se je, še preden se je posvetil svojemu javnemu
delovanju, štirideset dni postil v puščavi. Cerkev pa je od vsega začetka dajala velik poudarek
opravljanju posta: “Prepričaj se, da te nihče ne odvrne od te poti, ki jo je začrtal verski nauk ..., če
boš lahko prenesel celoten Božji jarem, boš popoln; če ti to ni mogoče, stori, kar zmoreš. Kar pa se
tiče posta, ga spoštuj po svojih močeh.” (Didahe 6, 1-3). Očitno je vzdržnost od hrane asketski
nasvet, askeza pa ni zakon, je predlog; vzdržnost od greha pa je zakon, ki ga moramo dejavno
spoštovati.
Dovolite, da vam ponudim še nekaj namigov o postu, čeprav dopuščam, da bo to izkušnjo vsakdo
izmed vas priredil po svoje s svojo duhovno iznajdljivostjo. Z vzdržnostjo od hrane pokorimo svoj
želodec, vendar pa bi bilo dandanes dobro, če bi začeli pri pokori za oči.
S tem v zvezi za začetek predlagam, da vsaj za nekaj ur na dan ugasnemo televizor in tako
odvzamemo nekaj časa Venierovi, De Filippovi in Littizzettovi ter dežurnim Vespi, Santoru in
Faziu, ter ga posvetimo Bogu. Čas, ki ga boste posvetili Bogu, vam bo duševna pljuča napolnil s
kisikom. Ko pokorimo svoje oči, poskušajmo pokoriti tudi slabe misli, ki jih neprekinjeni in
obsesivni pritisk sredstev javnega obveščanja podtika zmožnosti našega umevanja: slaba misel je
tista, po kateri lahko človeško življenje, zlasti ob njegovem začetku in njegovem koncu, lahko
splavimo ali končamo z evtanazijskim posegom; slaba misel je tista, po kateri sploh ne obstaja več
en sam in resničen model družine, ki sloni na zakonski zvezi med moškim in žensko, pač pa je zvez
več, celo med osebami istega spola; slaba misel je tista, po kateri je naravno, da se staršem odvzame
njihovo prirojeno in osnovno pravico do vzgoje otrok, zaradi česar lahko po šolah učijo vse sorte
reči, ki so skregane z zdravo pametjo. Tukaj bom končal in povedal, da je vabilo Cerkve k skrbi za
zdravilno človeško in duhovno ekologijo zelo modro, ker ona od nekdaj ve, da ljudje in družba, ki se
rodijo iz prej omenjenih slabih misli, ne morejo nikakor napredovati.
Jezusove prilike
6.
Nadaljeval bom tradicijo prejšnjih let, ko sem vas povabil, da se v postnem obdobju
pomudite pri nekaterih evangelijskih odlomkih z molitvijo in meditacijo (Jezusova srečanja l. 2012
in Jezusovi čudeži l. 2013), da bi bolje spoznali in bolj ter še z večjo vnemo ljubili Gospoda Jezusa.
Letos vam predlagam razmišljanje o Jezusovih prilikah – čeprav gre za domišljijske zgodbe, ki pa
so verjetne, saj njihovi junaki niso neresnična bitja, pač pa ljudje iz krvi in mesa; vsebujejo pa tudi
nekatere temeljne nauke za naše krščansko življenje. Jezus je uporabljal prilike, ki človeka
nagovarjajo preprosto in neposredno, ker je želel, da bi njegovo sporočilo takoj prišlo do ljudi,
kakor tudi zaradi dejstva, da je z njimi to sporočilo hitro prepričljivo.
Dejstvo, da je Jezus uporabil jezikovno kodo prilike nam odkriva, da ni preveč ljubil intelektualne
izumetničenosti, težko umljivih sofizmov in neskončnih razprav, ki so nam tako všeč. Dolga
stoletja so kristjani učili in poslušali prilike, tako da so te globoko zaznamovale našo kulturo. Zelo
zanimiva je npr. ugotovitev, da italijanski izraz za označevanje vsega, kar govorimo – parola
(beseda) –, izhaja iz latinske parabola, prek srednjeveške latinske besede paraula. Prav tako prihaja
glagol parlare (govoriti) iz parabulare, pripovedovati parabole. Paraboli pa v slovenščini rečemo
prilika. Tudi to je konec koncev spodbudno navodilo, kako naj bi se naučili govoriti! Preučevalci
evangelijev navadno razvrščajo Jezusove prilike po njihovi specifični namembnosti v tri kategorije.
Tako obstaja skupina prilik o nebeškem kraljestvu, skupina prilik o Božjem usmiljenju in skupina
prilik o krščanskem umevanju.
Prilike o nebeškem kraljestvu
7.
Prilike o nebeškem kraljestvu (Božje kraljestvo ali nebeško kraljestvo sta si dva
enakovredna evangelijska izraza) Jezus pripoveduje zato, da bi svoje poslušalce poučil o končnem
cilju zgodovine, ko bo Bog razodel svojo absolutno oblast in bo svet končno prenovljen. Te prilike
se tičejo torej smisla in konca zgodovine. Dejstvo, da se ukvarjajo s ciljem in koncem zgodovine, še
ne pomeni, da se njihov nauk ne dotika zgodovine, ki jo živimo.
Nas mika, da bi uveljavili svoje kategorije, svoja pričakovanja in svoje upanje, svoje vtise in svoje
načrte, prilike o nebeškem kraljestvu pa nam zastavljajo vprašanja o uporabi naše svobode, o tem,
kako sprejemati in izpolnjevati Božjo voljo, o Božjih načinih in Božjih časih, ki so tako pogosto
različni od naših. Končno nam prilike o nebeškem kraljestvu oznanjajo, da je kraljestvo nebeškega
Očeta sam Jezus, ker je njegova človeškost v celoti pokorna Očetovi volji, popolnoma Njemu
predana.
Najpomembnejše prilike o Božjem kraljestvu so sledeče: prilika o sejalcu (Mt 13,1-8; 18-23);
prilika o ljuljki med pšenico (Mt 13, 24-30); prilika o rastočem žitu (Mr 4,26-29); prilika o
gorčičnem zrnu in kvasu (Mt 13,31-33); prilika o skritem zakladu in o dragocenem biseru (Mt 13,
44-46); prilika o ribiški mreži (Mt 13,47-50). Nimamo tu dovolj možnosti, da bi se pomudili pri
vseh prilikah, ker nam omejenost prostora narekuje, da se opredelimo le za nekatere in prepustimo
ostale osebnemu branju in razmišljanju.
8.
Prilika o ljuljki med pšenico (Mt 13,24-30). Ta prilika pripoveduje o sejalcu, ki si ogleduje
posejano polje in opazi, da dobro seme, ki ga je raztrosil, raste skupaj s semenom plevela, ker sta si
med rastjo obe vrsti rastlin tako zelo podobni, da ju ni mogoče razločiti. Tudi njegov poskus, da bi
dobro seme ločil od slabega, se izkaže za tvegano dejanje, ki bi lahko poškodovalo dobro seme. Kaj
nas hoče Jezus naučiti s to priliko? Jezus je predvidel in sprejemal tisto, kar je v vseh časih vzbujalo
ogorčenje med ljudmi: da je zlo vedno pomešano z dobrim, kakor so tudi dobri ljudje združeni s
hudobnimi; da se Božje kraljestvo uresničuje, ne da bi nikogar vnaprej izključili od njegove gradnje
ali da bi bil vnaprej obsojen. Očitno gre za zelo zapleteno zadevo in nič slabega ni, če se vprašamo,
zakaj je tako. Za to zapletenost odkrijemo razumljivo rešitev, če razmišljamo o zelo preprostem
podatku: zlo je premešano z dobrim že v srcu slehernega človeka. Razlikovati med dobrimi in
hudobnimi lahko postane licemersko dejanje, vse dotlej, dokler se ne zavemo, da se nihče izmed nas
ne more dokončno uvrstiti v eno ali v drugo kategorijo. Že v podlagi našega srca se mešata setev
dobrega gospodarja in sovražnikova setev. V svobodi našega srca se odloča, ali bo ljuljka zatrla žito
ali pa se bo pokazala njegova premoč. Ta razmislek lahko uporabimo tudi za Cerkev, zlasti ko
srečamo kakšnega moralista – žal je stranka moralistov v stalnem porastu! –, ki se zgraža ali
zaničuje Cerkev ter ji nenehno očita, da ni dovolj čista. Proti tem gospodom je veliki francoski
pisatelj Bernanos napisal: “Mnogi bi želeli čisto Cerkev, ki bi bila prijetna kot luksuzen hotel, do
katerega imajo dostop le izbrani ljudje; če pa bi jim ugodili, bi nezadovoljno ugotovili, da v tako
Cerkev najprej sami ne morejo vstopiti.” Namesto v Cerkev - luksuzni hotel lahko v pristnem
evangelijskem duhu že raje verjamemo v Cerkev - poljsko bolnišnico papeža Frančiška.
9.
Prilika o skritem zakladu in o dragocenem biseru (Mt 13,44-46). V tej priliki je govor o
trgovcih. Kako koreniti in pogosto neupravičeni so naši zadržki do njih! Jezus je izbral trgovce, da
bi dal primer o gradnji nebeškega kraljestva. Izbral jih je, ker imajo občutek za dragocenost in nos
za korist in posel; v tem konkretnem primeru za skriti zaklad in biser. Kljub tolikšni, tudi cerkveni,
retoriki o nesebični veri in delovanju kristjanov, nas Jezus v teh dveh kratkih prilikah vabi, naj
verujemo in osvojimo zavest o tem, zakaj ni večje in pomembnejše koristi kot je tista za Božje
kraljestvo. Pa ne le to, pač pa dobijo v perspektivi reda in dobrega svoje mesto v koristi za Božje
kraljestvo tudi vse materialne koristi.
Vse to pa pomeni, da stran od Boga ni mogoče spraviti skupaj niti stolpa, niti ljudstva, niti mesta,
niti družine in niti dobrega in trajnega premoženja. Božje kraljestvo je res duhovno, vendar v
smislu, da naredi tudi materialne zadeve vredne duha. Ločiti duhovno od materialne koristi je
morda pedagoško zelo učinkovito, vendar samo v primeru, da se duhovna korist izkaže kot zelo
dobro vraščena, do stopnje, da ovrednoti materijo.
Prilike o Božjem usmiljenju
10.
Usmiljenje je izraz, ki nam v spomin prikliče mamo. Izvorna hebrejska beseda, ki je
uporabljena v Svetem pismu, se nanaša na globoko zakoreninjeno navezanost, ki jo mati čuti do
otroka, ki ga je nosila pod srcem.
“Vsak otrok je za njegovo mamo lep”, simpatično zatrjuje italijanski ljudski rek; vsak otrok je za
mamo edinstven, neponovljiv in dragocen; za mater je otrok vedno vreden več kot pa napake, ki jih
je storil; mati bi rada darovala svoje življenje za sina. V usmiljenju se izraža vsa materina
pristranskost. Nekaj podobnega je treba povedati tudi o skrivnosti očetovstva. Pa vendar usmiljenje
ne razveljavlja sodbe in ji ne jemlje bistrovidnosti. Sodba (in pravičnost) se v materi in očetu vedno
poraja iz večjega usmiljenja in nezadržnega upanja.
Če pa se včasih zgodi, da mati ali oče ne sledita temu idealu, je to samo zaradi tega, ker sta tudi
sama zaznamovana z izvirnim grehom, ki jima je pokvaril dušo in telo. Če vzamemo za izhodišče
človeško izkušnjo usmiljenja, z lahkoto zaslutimo, koliko usmiljenja je v naročju Boga, ki je
ustvaril človeka in ga postavil v svet. Kristusovo razodetje je namreč v celoti usmerjeno v to, da bi
človek dojel Boga kot usmiljenega Očeta, hkrati pa opozarja, da tega usmiljenja ni mogoče
nekaznovano zasmehovati, ne da bi uničili samega sebe. Jezus je prvorojeni brat, ki pozna
usmiljenje nebeškega Očeta in nam o njem govori z vsemi svojimi besedami (zlasti pa s prilikami),
z vsemi svojimi dejanji in z vsem svojim bivanjem. Najbolj sporočilne prilike o Božjem usmiljenju
v evangelijih so: prilika o izgubljenem sinu (Lk 15, 11-32); prilika o usmiljenem Samarijanu (Lk
10, 29-37); prilika o farizeju in cestninarju (Lk 18, 9- 14); prilika o izgubljeni ovci (Lk 15, 4-7);
prilika o izgubljeni drahmi (Lk 15, 8-10); prilika o služabniku, ki ni maral odpustiti (Mt 18, 23-35).
11.
Prilika o izgubljenem sinu (Lk 15,11-32). Ta prilika je zelo znana in nam govori o
izgubljenem sinu, razsipnežu, ki je zapustil očeta, dom, delo in dostojno življenje zaradi denarja,
potovanj in zabave. Kot je bilo pričakovati, se izgubljeni sin znajde v tolikšni bedi, da mora iti za
svinjskega pastirja: to je bilo za Jude višek ponižanja, saj še imenovati niso hoteli tistih živali, ki so
jih imeli za nečiste. Do tu zgodba o izgubljenem sinu. Zgodba, ki jo vsi dobro poznamo, in je še
vedno aktualna ob tolikih očetih in tolikih materah, nemočnih opazovalcih svojih otrok, ki se po
neumnosti ali zaradi sprijenosti zapišejo svojemu lastnemu uničenju.
Vrnimo se k priliki in njenemu sijajnemu sporočilu usmiljenja. Dejansko po izgubljenem sinu
nastopi usmiljeni oče, ki je v sebi sinovo podobo ohranil nedotaknjeno in hrani v svojem srcu tisto
sinovsko dostojanstvo, ki ga je njegov sin zavrgel: ne odneha čakati nanj in ga spozna že od daleč.
V znameniti sliki, ki jo je Rembrant posvetil tej priliki, sin kleči pred očetom in potiska svoj obraz v
njegovo naročje: nima več obraza, njegova istovetnost je popolnoma skrita v očetovem naročju, ki
sina ponovno oživi. Od sinove podobe vidimo le od dolge poti izmučene noge in uničeno obuvalo.
Od očetove podobe pa dve roki, ki objemata in stiskata sina k sebi: ena roka je močna in moška,
druga pa nežna in ženska, kot če bi nam veliki umetnik želel sporočiti, da Božje očetovstvo vsebuje
vse oblike nežnosti. Sinu, tudi če se je izgubil, oče povrne življenje in sinovsko dostojanstvo; temu
sinu odpre na stežaj hišna vrata, preobleče ga v “najboljše oblačilo”, da mu udobno obuvalo in
“prstan na roko”. Prstan, ki ga omenja prilika, verjetno ni dragocen nakit, pač pa “pečatni prstan”, s
katerim so v tistih časih parafirali dokumente in sklepali pogodbe ter posle: oče vrne torej sinu tudi
družbeno dostojanstvo in sredstva, da ga lahko uveljavlja.
Ta prilika se ne konča tukaj, kajti po izgubljenem sinu in očetu nastopi še drugi sin, starejši
brat, ki v celotni dobrodošlici vidi le žalitev sebe, ki je vedno bil ubogljiv, zvest in delaven. Vendar
pa očeta ta jeza njegovega starejšega sina ne zmede, kakor da bi mu hotel reči, da tudi on ni več sin,
če ne spozna svojega izgubljenega brata, če ni vesel, ker se je brat vrnil domov: tudi starejši sin se
je izgubil, ker ni ničesar razumel o očetu, nič o njegovih mukah in nič o njegovem veselju. Na tak
način zastavlja ta prilika farizejem vseh časov sledeče vprašanje: ali se res lahko človek ima za
otroka usmiljenega Boga, če to usmiljenje ne rodi še bratstva med ljudmi? Odgovor je v samem
Jezusu, ki je prišel k nam kot prvorojeni brat, prav zaradi tega, ker je Oče tako poln usmiljenja do
nas; zato je Jezusovo mesto zdravnika in odrešenika prav ob mizi grešnikov.
12.
Prilika o farizeju in ponižnem cestninarju (Lk 18, 9-14). “... nekaterim, ki so zaupali vase,
da so pravični, in so zaničevali druge” Jezus pove priliko o farizeju in cestninarju, ki sta šla v
tempelj molit istočasno. Farizej se je bližal Bogu in je začel naštevati svoja dejanja, ki so bila strogo
po predpisih, in svoje neoporečno obnašanje, dokler ni rekel: “... nisem kakor drugi ljudje:
grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar.”
Mislim, da se boste strinjali z menoj, da je tako obnašanje, če že ne drugega, čudaško: kako lahko
stojimo pred usmiljenim Bogom in smo prepričani, da sami ne potrebujemo usmiljenja? To je
drama duhovnega farizeja: pretvarjati se, da stoji vpričo Boga, medtem ko dejansko zadovoljno in
narcisistično gleda svojo podobo v zrcalu.
Cestninar dobro ve, da je daleč proč od Boga in si ne upa “še oči vzdigniti proti nebu”.
Vendar pa govori z Bogom, Boga prosi za usmiljenje, pozna Božje srce. “... tolkel se je po prsih in
govoril: Bog, bodi milostljiv meni grešniku!”
Bog pa se ga je hotel usmiliti: zaradi tega je poslal svojega Sina. Ne da bi se tega zavedal, je
cestninar prosil za Kristusov prihod: zaradi tega “je šel opravičen domov”. Ni bil sposoben, da bi se
sam rešil, vendar je bil sposoben prositi in rotiti, naj pride Odrešenik.
13.
Prilika o izgubljeni ovci (Lk 15,4-7). Ta prilika pripoveduje, da tisti, ki ima čredo stotih
ovac, ne zanemarja niti ene same ovce, ki se je izgubila. Išče jo, jo najde, zadene si jo na rame, vrne
jo v stajo in se potem veseli s prijatelji pastirji, da je ovco zopet našel. Ta prilika je pomirjujoča in
nam odpira nekakšen nebeški izrez: z Jezusom se dogodek dobrega Pastirja, ki skrbi za izgubljeno
ovčico, dejansko odvija na zemlji, v nebesih pa se veselijo vsakega grešnika, ki se je je spreobrnil.
Kot vsaka prilika vredna tega imena, nam tudi ta kaže še drugo stran medalje; tukaj jo predstavljajo
farizeji in pisarji, ki ne znajo boljšega početi, kot le godrnjati in šepetati, ker vidijo, da se cestninarji
in grešniki približujejo Učitelju in jih ta sprejema: ti že okušajo nebesa, farizeji in pisarji pa ... To
priliko so imeli zelo radi prvi kristjani, ki so svoje grobnice krasili s podobo dobrega Pastirja: vedeli
so, da jih bo On pospremil v nebesa. Tudi sodobna pogrebna liturgija se sklicuje na dobrega
Pastirja.
Prilike krščanskega umevanja
14.
Na splošno označujejo kot prilike krščanskega umevanja tiste prilike, ki na dolgo in široko
govorijo o človeški neumnosti in bedarijah. V vseh teh prilikah se nahaja spodbudno vabilo, naj
“hodimo v luči”. O kateri luči je govor? Evangeliji nam pripovedujejo, da je sam Kristus luč; On
trdi: “... sem luč sveta” (Jn 9,5); “... kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč
življenja.” (Jn 8, 12) V luči Kristusa in njegove besede se umevanje nauči zanikati tisto neumnost in
tiste bedarije, zaradi katerih človek teži k napačnim ocenam in predvidevanjem. Ob žgočem ognju
pričakovanja Njega se človeško umevanje navzame izbiranja tistih korenitih in nujnih odločitev, ki
ne dopuščajo omahovanja, mlačnosti ali toposti. V evangelijih so najbolj sporočilne prilike o
krščanskem umevanju sledeče: prilika o neumnem bogatašu (Lk 12,16-21); prilika o požrešnem
bogatašu (Lk 16,19-31); prilika o krivičnem oskrbniku (Lk 16,1-9); prilika o neumnih devicah (Mt
25,1-12); prilika o vinogradu in viničarjih (Mt 20,1-16); prilika o talentih (Mt 25, 14-30).
15. Prilika o neumnem bogatašu (Lk 12,16-21). Za glavnega junaka te prilike vsaj na prvi pogled
pravzaprav ne moremo reči, da je neumen: je uspešen poslovnež, zna se organizirati in načrtovati.
To je bil človek, kot nam pove besedilo, ki je “v sebi razmišljal”, mogoče tako, da je tuhtal, kako
naj na najboljši način uživa svoje življenje: “Duša moja ... jej, pij in bodi dobre volje.” Ni pa
predvideval Božjega glasu, ki mu je rekel, da je neumen: “Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo
od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?” V njegovem življenjskem načrtu je manjkala
najpomembnejša postavka: da mu življenje ne pripada, da mu je lahko njegov čas nenadoma vzet,
da on sam – to se pravi njegova duša – pripada nekomu drugemu, da njegove dobrine ne bodo šle z
njim na zadnje potovanje in mu ne bodo v uteho pri poslednji sodbi. Bogataš je bil neumen, ker ni
razmišljal o globokih razsežnostih bivanja, sicer bi bil razumel, da je človek v odnosu do bistvenih
dobrin vedno na beraški palici. Edino pravo umevanje je umevanje tistega človeka, ki išče Jezusa,
Gospoda, kateremu pripada za večno.
16.
Prilika o neumnih devicah (Mt 25,1-12). V tej priliki nastopa deset deklet, nevestinih
prijateljic: pet preudarnih, ker so šle na svatbo – na praznovanje, na katerem so bili v navadi nočni
sprevodi ob nenapovedanih urah – dobro opremljene s svojimi glinenimi svetilkami in posodicami z
oljem za napajanje; pet pa jih je bilo nespametnih, ker ničesar niso vzele s seboj.
Prav te zaradi svoje nepremišljenosti plačajo precej visok davek: ko pride ženin in je veselje na
višku, začnejo šele iskati olja za svoje svetilke. Tudi v tej priliki o desetih devicah gre za
sposobnost učenčevega umevanja: ni mogoče prisostvovati praznovanju Boga, tudi če se zdi, da ta
zamuja, ne da bi sprejeli nekaj previdnostnih ukrepov, ne da bi bili sposobni napolniti svoje
pričakovanje, ne da bi imeli pri sebi nekaj olja, ki nam bo pomagalo razsvetliti temo.
17.
Prilika o talentih (Mt 25,14-30). Glavni junak te prilike je gospodar, ki odpotuje, pa ne
pove, kdaj se bo vrnil. Tako postane čas njegovih služabnikov čas čakanja: ne morejo ga opredeliti,
lahko ga le živijo.
Eni služabniki, ki so bili prepričani, da se bo gospodar zelo pozno vrnil, so se obnašali
oblastno in živeli razvratno: ker je Gospod odsoten, mislijo, da jim nikoli ne bo treba polagati
računov in da so varni pred vsako kaznijo (prim. s tem v zvezi Mt 24,45-51). Celoten svet je veliko
prizorišče, na katerem mnogi odigravajo prav to vlogo, samo zato, ker mislijo, da Boga ni ali da se
vsaj zdi, da ga ni.
Vendar obstaja tudi skupina dobrih in zvestih služabnikov, ki obdobje čakanja na vrnitev
svojega gospodarja živijo z zavestjo, da je ta čas namenjen delu: dobili so nekaj talentov, čeprav
vsak različno količino, in ti naj bi jim prinesli dobiček. Ko se bo gospodar vrnil, mu bodo izročili
sad svojih naporov in bodo v zameno bili velikodušno nagrajeni s še večjimi darili: povezani bodo z
ugledom in zadovoljstvom svojega Gospoda.
Potem pa obstaja še tretja skupina, sestavljajo jo tisti, ki sicer ne zlorabijo gospodarjeve
odsotnosti, hkrati pa se tudi za nič ne potrudijo in se zabubijo v neko jalovo lenobo. Za Jezusa so
tudi to slabi služabniki. Žalosten model, ki ponazarja tiste, ki ob koncu življenja ne znajo povedati,
čemu je služila njihova eksistenca.
Ta prilika, ki nam jo Cerkev vztrajno predlaga, je odločilno vplivala na našo kulturo in na
naše običaje, ter jih usmerila v dolžnost, da je treba darove, to se pravi talente, ki nam jih je dal
Bog, uporabljati na odgovoren način.
Zaključek
18.
Iz branja Jezusovih prilik izhajajo tri ključne besede: upanje, usmiljenje in odgovorno
umevanje.
a)
Predvsem upanje, kajti Jezus je vztrajno govoril o Božjem kraljestvu, ta izraz nam,
kristjanom 21. stoletja, ostaja še nejasen in zastrt. S to besedo nam je Jezus hotel dati preprosto in
jasno sporočilo: to je sporočilo o Božji prevladi nad zgodovino in človeškim dogajanjem, o
prevladi, ki mu je nihče ne bo mogel nikoli odvzeti, o srečnem in slavnem koncu človeške
zgodovine, ki ga nihče ne bo mogel preprečiti. Z molitvijo očenaš, ki jo je predlagal sam Jezus,
kristjan prosi nebeškega Očeta z nenehnim zaupanjem: “Pride naj tvoje kraljestvo.” S to molitvijo ki je kakor vdih upanja - kristjan zatrjuje, da je zgodovina v Božjih rokah in da bo Očetova ljubezen
zagotovo premagala zlo in vse sovražnosti. Ne domišlja si, da bo mogoče ubežati zlu in njegovim
dramatičnim pogojevanjem, vendar ve, da je bila po Gospodu Jezusu darovana možnost, da bo zlo
premagano.
b)
Druga ključna beseda je usmiljenje. Ta beseda nam daje prepričanje in nas napaja z njegovo
tolažbo: za to, da se lahko veselimo svojega bivanja, potrebujemo naročje, ki nas sprejme, rodi in
varuje še pred vsako našo zaslugo, in to naročje je potrebno za vsa obdobja našega zemeljskega
bivanja.
Življenje je dobro, ko se ljudje med seboj varujejo, se torej prepoznajo (se so-rodijo) in se med
seboj ljubijo. Življenje ni dobro, ko greh rani oči in srce, ko človek postane človeku volk, ko celo
oče in mati pozabita na otroka, ki sta ga spočela. Klic po usmiljenju postane tedaj koprneč in boleč.
Krščanstvo ni nič drugega kot razodetje Božjega usmiljenja: naročja – Božjega naročja –, ki nam
vztrajno ohranja življenje in nam ga nenehno prenavlja, vsakokrat ko mi odpovemo. Prav zaradi
tega Cerkev imenujemo mati, ker se v njej nenehno srečujemo z usmiljenjem, ki ga nebeški Oče
podarja svetu.
c)
Končno še beseda umevanje. Ta beseda v bistvu pomeni pustiti prodirati luč Kristusovega
razodetja v naš um in v naše srce; zaslutiti in slediti znakom Božjega načrta v osebnem in
družbenem življenju, povezati v celoto razdrobljenost dogajanja in načrtov; gojiti vse, kar je
človeškega na način, ki je vreden svete Kristusove človeškosti. Za to, da to počnemo in da to
počnemo pravilno, so potrebne vztrajnost, bistrovidnost, da se lahko spopademo s protislovji,
razpoložljivost za sprejemanje čakalnih časov zorenja, sposobnost ponovnega začetka po vsakem
porazu, nenehno se obnavljajoča gotovost, da bo na koncu Ljubezen premagala vsak odpor. Bogu
moramo dati na razpolago svojo energijo brez lenobe, brez mlačnosti ali strahopetnosti. Zlasti pa
brez preračunljivosti in zahteve po vidnih končnih sadovih svojega dela.
To mora biti ponižna in radodarna delavnost, ki v celoti odgovarja poklicanosti, ki jo je vsakomur
namenil Gospod.
Predragi duhovniški sobrati, diakoni, redovnice in redovniki, vse posvečene osebe, kateheti
in vsi verniki! Ob koncu tega sporočila bi vas rad spodbudil, da izročite Devici Mariji - materi, ki je
postala učenka Sina Jezusa tudi ko je poslušala prilike – vse dobre in svete namene spreobrnjenja,
ki jih želimo uresničiti, da bi sveto obdobje posta naredili pristno in posvečeno: naj bo Marija,
Gospodova mati in učenka, naša učiteljica, ki nam sporoča in nas uči evangelija upanja, Božjega
usmiljenja in modrosti.
Natisnjeno marca 2014
pri Stella Arti Grafiche - Trieste