Ravenski razgledi 07/2013 - Občina Ravne na Koroškem
julij 2013 G l a s i lo O b č i n e R av n e n a Ko r o š k e m Spoštovane bralke in bralci Ravenskih razgledov! Pred poletnimi počitnicami je pred nami glasilo, ki govori o nas. O dogajanju in ljudeh pri nas. Zanimivo branje, saj se pogosto zgodi, da marsikdo med nami nima dovolj informacij, kaj se je pri nas zgodilo ali se dogaja. U V O D N I K Ravne so živo mesto in živahna občina. Imamo obilico športnih društev, ki v svoje vrste privabljajo staro in mlado. Poleg tega se vas ogromno s športom ukvarja rekreativno, tako na odbojkarskih igriščih, bazenih, kolesarskih in tekaških poteh - in še bi lahko naštevali. Vemo pa, da šport pozitivno vpliva na zdravje in zato pohvale vsem, ki se ukvarjate s športom. Zlasti pa čestitka rekreativcem v Strojnski Reki, ki se družijo že kar 50 let! Kultura je ravno tako prisotna in je v naši občini ne manjka. Vedno je aktivna Koroška osrednja knjižnica, ki s svojim delovanjem presega ožjo opredelitev knjižnice, saj deluje v širšem kulturnem smislu. Muzej na Ravnah praznuje okroglo 60. obletnico in opravlja kulturno poslanstvo ohranjanja naše dediščine. Zavedamo se, da z ohranjanjem kulturne dediščine izkazujemo spoštovanje do naše preteklosti in skrbimo za svoje korenine. Dediščina ni zgolj stvar preteklosti, ampak tudi sedanjosti, saj z odnosom do nje gradimo svojo prihodnost. Vse čestitke našim muzealcem, ki skrbijo za naše kulturne korenine na Ravnah! S kulturo nas bogatijo in žlahtnijo, kot so poimenovali enega izmed svojih bogatih projektov. Pozornost pa namenjamo tudi našemu velikemu Prežihovemu Vorancu, ki ga ponovno prevajajo v tuje jezike, hkrati pa se obeta zanimiva publikacija ob 120. obletnici pisateljevega rojstva. Na Ravnah smo zavezani vsem generacijam naših ljudi. To delamo s projektom Starosti prijazna občina ter bodočim Medgeneracijskim centrom aktivnosti na Ravnah. Imamo aktivno mladino in še aktivnejše upokojence. Pridobili smo Mladinsko pot na Ravnah ter Festival povodnega moža. Ravno tako vse šole, z Gimnazijo Ravne v ospredju, skrbijo za bogat utrip dogajanja med mladimi. Negativni pojavi vandalizma, razgrajanja v parku ter uničevanja javnega premoženja so nezaželeni in skupaj se moramo truditi, da bi tega bilo čim manj. Pohvalim lahko vedno aktivnejša društva in organizacije, ki nudijo mladim zanimive programe in med njih zagotovo spadajo Taborniški rod Koroških jeklarjev ter Mladinski svet Ravne, ki izkazujejo tudi skrb za naš grajski park. Tako kot posamezniki na mnogih področjih tudi občina nadaljuje s svojim delom. Naša poraba je naravnana bolj varčevalno, ne želimo pa, da bi trpele nujne pridobitve za občino. Tako pripravljamo gradnjo čistilne naprave Ravne. Začenjamo s postopki za izgradnjo pomožnega objekta na atletskem stadionu. Smo tik pred začetkom rekonstrukcije odseka državne ceste med Ravnami in Prevaljami. Ravnokar poteka izboljšava vodovodnega sistema z izgradnjo dveh novih vodohranov v Dobji vasi in v Kotljah. Bodo pa letos skromnejši Ravenski dnevi 2013, saj bo žal manj kulturnih prireditev in tudi še kje drugje bomo morali prihraniti. Kot je navada, o ožjih občinskih zadevah poročamo v posebnem glasilu občinske uprave Guštanj. Želim vam prijetno branje Ravenskih razgledov. V prihajajočem poletju vam želim prijetne počitnice z ne preveč vročine ter ravno prav hladno osvežitvijo v senci. Med poletjem boste mnogi odpotovali kam bližje ali daleč in vam vsem želim srečno pot in varen povratek. Če pa se boste zadrževali v bližini doma, vam obljubljam, da bo tudi na Ravnah zelo prijetno. Odprl se je letni bazen, mnogo bo dogajanja, imamo lepe gore, tako da lahko ta uvodnik zaključim s starim rekom: Povsod je lepo, a doma je najlepše. 2 Vaš župan V KOROŠKI OSREDNJI KNJIŽNICI želimo ustvariti uporabnikom prijazno knjižnico Slovenske knjižnice, in med njimi tudi naša, smo uspešno preživele in sledile različnim spremembam v družbi, ves čas pa smo ohranjale svojo kulturno, informacijsko, izobraževalno in socialno vlogo. Danes se moramo prilagajati spremembam demografske slike, dnevne migracije so običajne, vse več je starejše populacije … V strategiji razvoja slovenskih splošnih knjižnic 2013-2020 smo zapisali strateška področja ter cilje in ukrepe, s katerimi bomo še naprej uresničevali svoje poslanstvo in ostali pomemben dejavnik lokalne skupnosti. Informacijska revolucija in razvoj informacijske tehnologije tudi pred knjižnice postavljata pomembne naloge in ena osnovnih je preusmeritev od posredovanja informacij k svetovanju pri pridobivanju in vrednotenju informacij ter še bolj intenzivno informacijsko opismenjevanje svojih uporabnikov. Knjižnice postajamo tako fizični kot virtualni prostor, kažemo pa tudi močan interes za dogajanje v lokalnem prostoru in socialno vključenost različnih skupin prebivalcev. Obdobje splošne recesije vpliva tudi na zmanjševanje sredstev za delovanje Koroške osrednje knjižnice in naše delovanje se prilagaja potrebam in možnostim okolja. Prepričana sem, da lahko ob opredeljenem odnosu in odgovornosti do uporabnikov, ustanoviteljev, partnerjev, konkurentov in družbe nasploh naša knjižnica družbene spremembe in ekonomske omejitve izkoristi kot priložnost. Za svoje uporabnike želimo biti prostor navdiha, učenja in druženja. Imamo kar nekaj prednosti, ki nas umeščajo v okolje kot tretji prostor, iz katerega lahko izhajamo pri uveljavljanju svoje današnje vloge: smo zaupanja vredna ustanova z dolgo tradicijo, še vedno pomenimo zanesljivost pri iskanju in izbiri informacij, smo prostor srečevanja, spodbujamo in podpiramo enakost za vse, smo protiutež globalRAVENSKI RAZGLEDI nemu svetu s predstavljanjem lokalnih vsebin, smo javna služba in kot taka kategorija socialne države. Kot osrednja območna knjižnica poseben poudarek namenjamo izvajanju štirih zakonskih nalog ter digitalizaciji knjižnične dediščine in vnašanju e-vsebin na domoznanski regijski portal KAMRA, prav tako tudi na dLib. Pri svojem delu partnersko sodelujemo s sorodnimi institucijami, prav tako z lokalno skupnostjo ter zainteresirano javnostjo. Naše delovanje temelji na transparentnosti in strokovnosti. O svojem delu poročamo občinam ustanoviteljicam in Svetu KOK. Več o delovanju KOK, vključno s poročilom za preteklo leto ter načrtom dela za 2013 si lahko preberete tudi na naši spletni strani. Mag. Irena Oder, direktorica Predstavljamo vam še nekaj novosti: Novosti v kotičku za uporabnike s posebnimi potrebami v Koroški osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem Eno od osnovnih načel splošnih knjižnic je načelo dostopa za vse. V naši knjižnici se zavedamo, da imajo vsi ljudje pravico do branja in pridobivanja informacij. Biti pismen v sodobnem času pomeni, brati hitro ter prebrano tudi razumeti. Prav zaradi tega v Koroški osrednji knjižnici posvečamo posebno skrb našim uporabnikom s posebnimi potrebami. V naši zbirki za uporabnike s posebnimi potrebami so na vidnem mestu in posebej označene: • knjige z večjim tiskom (zbirka Srebrne niti, Bisernice in Povečava), ki so namenjene starejšim, ki slabše vidijo - v zbirki je okrog 80 izvodov knjig z večjim tiskom; • knjige za lahko branje (lažje berljive, napisane v lažje berljivi obliki); • knjige za slepe (tipne slikanice v Braillovi pisavi); • knjige za gluhe in naglušne (v slovenskem znakovnem jeziku); • zvočne knjige (za slepe in slabovidne, v slovenskem in angleškem jeziku). Za starejše in slabovidne so na voljo lupe z osvetlitvijo in elektronska lupa, ki omogoča slabovidnim branje, pisanje, gledanje slik, opravljanje hobijev in vsakodnevnih opravil. Uporabniki lahko izbirajo med barvno sliko ali več kontrasti pozitivnih oziroma negativnih barvnih kombinacij. Z enostavno uporabnimi gumbi si lahko sliko povečajo/ pomanjšajo ali spremenijo barvni kontrast za lažje branje. Knjižnica na obisku Storitev »Knjižnica na obisku smo v naši knjižnici pričeli izvajati lansko pomlad. Brezplačno dostavo knjig na dom enkrat mesečno nudimo bolnim, ostarelim ter invalidom. Željo za obisk na domu je zaenkrat izrazilo 8 članic knjižnice. Te uporabnice povprašujejo predvsem po leposlovnih knjigah in domoznanskem gradivu. Podrobnejše informacije so vam na voljo na sledečih kontaktih: 3 E-pošta: Katja Čop: [email protected] Naslov: Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem, Na gradu 1, 2390 Ravne na Koroškem Telefon: 02 870 54 20 ali 02 870 54 21 Zaključek Bralne značke z Vlasto Nussdorfer Prijazno povabljeni, da se nam pridružite, z veseljem vas bomo obiskali in vam s knjigo polepšali dan. Lahko branje V naši knjižnici imamo tudi kotiček za lahko branje. Lahko branje je namenjeno predvsem odraslim z ovirami na področju branja in razumevanja prebranega. Našim uporabnikom so na voljo knjige za lahko branje (napisane v lažje berljivi obliki), in sicer: Visoška kronika, Romeo in Julija, Naše zgodbe ter lahko berljiv Časopis 20 minut. Ponosni smo tudi na skupni projekt, ki se izvaja v koroških splošnih knjižnicah »Korošci pa bukve beremo«, s katerim promoviramo branje kakovostnega leposlovja. V naši knjižnici smo letos prvič povabili k sodelovanju tudi bralce, ki težko berejo. Bralno značko za odrasle je uspešno zaključilo 150 bralcev, od tega je bila v lahko branje vključena petina bralcev, kar kaže na to, da je ta dejavnost pri nas zaživela. Veseli smo dobrega odziva in pričakujemo tudi nadaljnje uspešno sodelovanje s Centrom za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem ter Zavodom RISA. V prihodnosti želimo tovrstno branje še bolj približati bralcem in dopolnjevati zbirko z lahko berljivimi leposlovnimi priredbami. V Koroški osrednji knjižnici se bomo še naprej trudili, da bo naše gradivo na voljo vsem skupinam prebivalcev, informacije pa dostopne tudi tistim, ki jih zaradi svojih omejitev še toliko bolj potrebujejo. Petra Makuc in Katja Čop E-knjige – izposoja na daljavo Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem od letošnjega maja naprej ponuja vsem svojim uporabnikom novo storitev, izposojo elektronskih knjig, tako v knjižnici, kot izven nje. Kaj je elektronska knjiga? Elektronska knjiga (e-knjiga) je knjižna publikacija v digitalni obliki, ki je za razliko od klasične knjige, ki je dostopna v fizični obliki, dostopna s pomočjo računalnika, računalniške tablice ali pametnega telefona s primernim operacijskim sistemom ter naloženo programsko 4 opremo. E-knjiga je lahko različica tiskane knjige ali pa kot samostojna publikacija (multimedija). Izposoja elektronskih knjig na daljavo pomeni, da si lahko uporabniki izposodijo želeno literaturo kar doma iz naslanjača preko spletnega mesta ponudnika EBSCOhost, ki ponuja zbirko več kot 20.000 elektronskih knjig eBook Public Library Subscription Collection v angleškem jeziku. Ko ima uporabnik knjigo shranjeno na svoji napravi, začne teči njen rok izposoje, po pretečenem roku pa se napravo le-ta ni več odvisna knjiga zaklene in »vrne nazaj od internetne kar Zaključek Bralne značke z Vlasto povezave, Nussdorfer na knjižno polico«. pomeni, da lahko izposojeno V kolikor uporabniki doma knjigo uporabnik prebira nimajo omogočenega kjerkoli in kadarkoli. dostopa do internetne povezave, lahko izposojo Podrobnejša navodila za elektronskih knjig opravijo registracijo in uporabo v prostorih knjižnice, kjer izposoje elektronskih knjig se preko svoje mobilne na daljavo so navedena v naprave (prenosnik, pametni brošuri, ki jo lahko dobite telefon, tablica) in brezžične v izposoji naše knjižnice povezave Libroam povežejo ter njenih enotah ali preko na ponudnika EBSCOhost in spleta na www.rav.sik.si v izvedejo proces izposoje kot rubriki E-knjižnica. bi jo sicer od doma. Največja prednost te vrste izposoje je Andraž Krevh, ta, da po prenosu knjige na informatik v KOK Ravne 60 LET RAVENSKEGA MUZEJA (1953–2013) Z železarno in novo gimnazijo se je po osvoboditvi v našem kraju pomen krepko premaknil z Guštanja na Ravne, po letu 1952 pa se je značilni srednjeveški trg Guštanj s svojim starim trškim jedrom v resnici umaknil v muzejske razsežnosti. Gimnazija Ravne je bila največja takratna pridobitev v razvoju šolstva, ne samo kraja ampak cele naše doline. Z delom je pričela v ravenskem gradu. Prav naši fužinarji so zato pred tem pohiteli, da so z udarniškimi šihti lahko grajske prostore vsaj za silo opremili in jih prilagodili novemu plemenitemu namenu. S to gimnazijo je koroška krajina dobila svojo prvo srednjo šolo, ki so jo napolnili sinovi in hčerke delavcev in kmetov, saj do takrat študiranih ljudi v koroškem zakotju ni bilo veliko. Grad Ravne je bil kmalu preveč poln, saj je bila leta 1949 v njem ustanovljena tudi študijska knjižnica, prva generacija maturantov pa je slavila maturo leta 1949. Leta 1950 so nekateri pedagoški, kulturni, gospodarstveni in politični delavci takratnega okraja začeli misliti tudi na svoj muzej, zato so resno in načrtno začeli s pripravami. Že leta 1951 so v Guštanju ustanovili pripravljalni odbor za tehniški muzej na Ravnah, ki je začel načrtno zbirati gradivo po Mežiški, Mislinjski in gornji Dravski dolini. Ustanovitelji so bili širokopotezni, saj so si začrtali, da bi naj tehniški muzej prerasel v muzejsko ustanovo koroškega območja. Take načrte je potrjevalo tudi zbiranje gradiva po vseh treh dolinah. Našim so z dragocenimi nasveti pomagali prof. Franjo Baš, ravnatelj Tehniškega muzeja Slovenije, pa prof. Bogo Teply in kustodinja Tončka Urbasova, oba iz Pokrajinskega muzeja v Mariboru. Člani pripravljalnega odbora so znali ljudi navdušiti za zbiranje starin in muzejskih predmetov in delo je steklo. Gonilna sila pripravljalnega odbora so bili dr. Franc Sušnik, Avgust Kuhar in Maks Dolinšek, direktor železarne Gregor Klančnik pa je z železarniškim kolektivom pomagal pri prvem zagonu te dejavnosti. RAVENSKI RAZGLEDI Za rojstno leto ravenskega, takrat Delavskega muzeja velja torej leto 1953. Takrat so slovesno predstavili javnosti prvi eksponat na prostem - repač (vodno kladivo), ki je še do leta 1950 koval na Muti. Leta 1954 je bilo zbranega že toliko gradiva, da so lahko mislili na stavbo s primernimi prostori za stalne muzejske postavitve. Ker se je gimnazija takrat že preselila iz gradu in preurejenih prostorov nekdanje grajske konjušnice, so začeli preurejati razrede in spalnice dijakov v razstavne prostore. Skoraj vsako leto so na Ravnah svečano odprli kaj novega. O nekaterih pridobitvah samo na kratko: 1954 – železarska zbirka, 1954 – rudarska zbirka, 1955 – gozdarska in lesarska zbirka, 1956 – dopolnitev železarske zbirke (pudlovka), 1957 – zbirka tovarne poljedelskega orodja in livarne Muta, 1958 – dimnica, 1960 – enoramenski žerjav v muzeju na prostem, 1961 – Kravperška kašča v muzeju na prostem, 1965 – dopolnitev rudarske zbirke ob 300-letnici mežiškega rudnika. Že leta 1960 so predstavniki ICOM-a, mednarodnega muzejskega združenja, ob svojem obisku muzeju izrekli priznanje za njegovo bogato in uspešno rast. Ustanovitvena listina potrjuje v 2. členu, da je bilo delovno področje muzeja prikaz proizvodnega in družbenega razvoja Mežiške, Mislinjske in gornje Dravske doline, ker pa, na žalost, občina Ravne na Koroškem vse do leta 1965 ni uredila kadrovskih zadev in poskrbela, da bi v muzeju redno zaposlili vsaj enega strokovnega delavca, se je Delavski muzej moral ukloniti zakonskim predpisom in je prešel pod okrilje takratne Študijske knjižnice kot njena notranja organizacijska enota. Vse do začetka osemdesetih let je muzej vodil prizadevni Maks Dolinšek, jeseni 1979 pa je upravništvo prevzel nekdanji profesor zgodovine na gimnaziji Alojz Krivograd, ki je razširil področje dela tudi na terensko delo, zasnoval bogato fototeko in muzeju omogočil tudi močnejšo kadrovsko zasedbo. Pridobitve Delavskega muzeja so se tudi v naslednjih letih nadaljevale: 1970 – valjčne stoje iz stare valjarne v muzeju na prostem, 1970 – ozkotirna lokomotiva iz železarne v muzeju na prostem, 1976 – stalna razstava delavskega gibanja v Mežiški dolini, 1978 – nastajanje zbirk izven muzeja: etnografska zbirka pri KS Črna, 1979 – spominska zbirka SKOJ v Kefrovem mlinu, 1979 – Prežihova bajta – spominski muzej Prežihovega Voranca, 1980 – rudarska zbirka v Črni, 1981 – vodna turbina v muzeju na prostem, 1989 – brusilni stroj iz prevaljske tovarne lepenke v muzeju na prostem, 1990 – naprave EPŽ v železarski zbirki, 1991 – lapidarij v grajskem podhodu, 1996 – Forma viva - v upravljanje dobimo zbirko jeklenih skulptur na prostem, 2000 – muzej postavi prenovljeno etnološko zbirko v Črni, 2002 – pridobitev novih objektov na lokaciji ravenske železarne. Kadrovsko se je ravenski muzej najbolj okrepil v osemdesetih letih (zgodovinar-direktor muzeja; etnolog-kustos; dokumentalist; etnologpripravnik). Z urejanjem muzejske mreže v Sloveniji se je ponovno odprlo vprašanje statusa ravenskega muzeja. 1993. leta je Skupščina občine Ravne na Koroškem ustanovila javni kulturni zavod Koroški muzej Ravne na Koroškem, ki je v naslednjih letih pokazal odlično vizijo svoje dejavnosti in ponujal bogato, razkošno dejavnost, saj je načrtno razvijal pedagoško dejavnost, jo usmeril k delu z obiskovalci, poleg rednega vodenja po stalnih zbirkah in na Prežihovi bajti pa je vzpostavil tudi vodniško službo v Prežihovem spominskem muzeju. Koroški muzej Ravne na Koroškem je pričel oblikovati tudi pedagoškoandragoški program, vezan na stalne zbirke in občasne razstave, začrtal 5 foto: Sebastijan Oblak foto: Primož Podjavoršek si je in tudi udejanjil bogato izdajateljsko dejavnost (vodniki po zbirkah, katalogi, razglednice ipd.), uspešno pa se je vključil tudi v mednarodne projekte promocije kulturne dediščine Dnevi evropske kulturne dediščine in navezal močne kulturne 6 povezave z nekaterimi institucijami na avstrijskem Koroškem. Ko se je leta 1996 direktor Alojz Krivograd upokojil, ga je uspešno zamenjala mag. Karla Oder (sedaj že doktorica) ter še poglobila nekatere stike in dorekla dejavnosti. Izostale niso tudi nagrade. Murkovo priznanje je leta 1993 podelilo Slovensko etnološko društvo Karli Oder za uspešno razstavo Mežiška dolina – Utrip zadnjih 300 let, Valvasorjevo priznanje pa je leta 2000 Slovensko muzejsko društvo podelilo Koroškemu muzeju Ravne za popularizacijo premične in nepremične kulturne dediščine na Koroškem za leto 1999. Kljub vidnim in na nivoju republike opaženim uspehom pa je ravenski občinski svet junija 2002 izdal odlok o priključitvi muzeja k Pokrajinskemu muzeju Slovenj Gradec. Muzej Ravne, čeprav z omejenimi finančnimi možnostmi, je uspešno in dejavno preživel tudi zadnjih deset let. Višek tega obdobja – paradni konji muzeja – so prav gotovo tradicionalna srečanja na Prežihovi bajti s pisano pahljačo prireditev, gostovanje razstave Tri tisočletja železarstva v Politehničnem muzeju v Moskvi (oktobra in novembra 2011) in v nekdanji »štavhariji« 13. 6. 2012 postavljena stalna razstava »Mati fabrika – Železarna Ravne«, ki je nastala v mrežnem projektu »Uf, industrija«. To je razstava o podjetju z večstoletno tradicijo, ki se je po letu 1945 z modernizacijo proizvodnje razvilo v sodobno elektrojeklarno s specializiranim programom na področju legiranih jekel. Ob letošnjem prazniku občine je zato Muzej Ravne prejel zasluženo priznanje, Veliko Prežihovo plaketo za »neprecenljiv prispevek k ohranjanju izročila koroških zgodovinskih prvin, k oblikovanju pozitivnega odnosa do kulturne dediščine in izgradnji identitete Občine Ravne na Koroškem«. In ko prve ustanovitelje ravenskega muzeja ter kulturne in druge delavce, ki so to ustanovo pomagali postaviti na noge, počasi že prekriva suho listje pozabe, so številni obiski na vseh muzejskih točkah, ki jih naš muzej pokriva, potrditev njegovega uspešnega poslanstva. Mirko Osojnik Projekt Življenje danes in nekoč 3. decembra 2012 smo v muzejskem razstavišču na ravenskem gradu javnosti predstavili razstavo Življenje danes in nekoč, s katero smo zaključili enoletni projekt, ki je nastajal v sodelovanju Centra za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem in Koroškega pokrajinskega muzeja, Muzeja Ravne na Koroškem. Ideja o projektu je nastala po pogovoru o kulturni dediščini in spoznanju, da je otroci v CUDV ne poznajo in prepoznajo v zadostni meri. Njihova spoznanja in razumevanje okolice in družbenih pojavov izhajajo iz konkretnih spoznanj. Sama besedna razlaga, opisi, jim ne zadoščajo pri osvajanju novih znanj in izkustev. Zaradi okrnjenih predstav potrebujejo veliko ponazoril ter možnost sprejemanja informacij preko vseh čutil. Zaradi teh razlogov sva se Alenka Feregotto, pedagoginja, in Darinka Marinč, vodja DC Ravne, povezali s pedagoginjo Liljano Suhodolčan, muzejsko svetovalko KPM na Ravnah na Koroškem. Po prvem pogovoru o sodelovanju v projektu je bila Liljana navdušena, hkrati pa zaskrbljena, saj z otroki s posebnimi potrebami ni imela nobenih izkušenj. Po uvodnem srečanju s skupino petih izbranih otrok so se te skrbi razblinile, otroci so jo takoj sprejeli. Zakaj naslov projekta in razstave ŽIVLJENJE DANES IN NEKOČ? Pri oblikovanju vsebinskih sklopov smo izhajale iz predznanja in izkušenj RAVENSKI RAZGLEDI posameznikov v izbrani skupini in njihovega razumevanja okolja, v katerem živijo. S pomočjo muzejskih predmetov in konkretnih izkušenj smo se iz znanega okolja sprehodili v preteklost. Skupaj smo izbrale sedem vsebinskih sklopov iz vsakdanjega življenja, ki so otrokom dobro poznani: bivališča, stanovanjski prostori, higiena, svetila, oblačila, prosti čas ter prevoz in prevozna sredstva. Za vsak sklop posebej smo se dogovorile o vsebini in načinu dela, pripravi in izboru aplikatov, slikovnega materiala, muzejskih fotografij in predmetov, ponazoril in načinu podajanja znanja. Pri vsakem vsebinskem sklopu smo izhajale iz že znanih izkušenj in predznanj otrok iz njihovega vsakdanjega življenja. Otroci so znanje sprva utrjevali, kasneje pa s pomočjo predmetov, slikovnih materialov (stare fotografije), muzejskih predmetov in z aktivnostmi nadgrajevali in potovali v preteklost. Življenje nekoč ni bilo postavljeno v določeno zgodovinsko obdobje. V ospredju je bil čas, ko tega, kar imamo danes, ni bilo. Hiše so bile manjše, narejene iz materialov, ki so bili značilni za določeno okolje (les, glina, slama, kamen). V tem sklopu smo imeli učno ekskurzijo po naselju Javornik, ogledali smo si tudi Prežihovo bajto. Pri stanovanjskih prostorih smo se pri sprehodu v zgodovino omejile na kuhinje in spalnice. Ogledali smo si dimnico v KPM na Ravnah na Koroškem. Preizkusili smo hranjenje z lesenimi žlicami, vsi iz ene sklede. Z ležanjem več otrok v eni postelji pa so otroci dobili izkušnjo spanja nekoč. Po uvodni uri o osebni higieni, higieni oblačil in prostorov danes smo jo primerjali s higieno nekoč. Preizkusili smo pranje z » ribežlom«, likanje z železnim likalnikom in pometanje s sirkovo metlo. Ogledali smo si tudi vodnjak. S pomočjo čelešnika, sveče in oljenke smo spoznali načine osvetljevanja nekoč, spoznavali vonje različnih svetil v prostoru. Danes oblačila kupimo v trgovini, imamo jih veliko, včasih že preveč. Z ogledom starih fotografij, delovnih in nedeljskih oblačil, z oblačenjem starih oblačil in hojo s staro obutvijo pa smo dobili izkušnjo, kako je bilo nekoč, ko obutev in oblačila niso bili tako udobni. Ej, ta elektrika ne vpliva le na osvetljevanje, pranje, kuhanje, vpliva tudi na prosti čas! Ni televizije, ni radia, ni računalnikov. Vendar se da tudi brez tega zabavati s petjem, plesom, skrivanjem in lovljenjem, ličkanjem in še 7 bi lahko naštevali. Mi smo zapeli in zaplesali. In nazadnje, kako najbolje razumeti in izkusiti prevoz, ko še ni bilo avtomobilov in letal, kot z ogledom kočije in vožnjo z lojtrnikom. To smo preizkusili v Podgorju pri kmetu Svetcu. Dobro nas je prerukalo, tudi zeblo, malo nas je bilo strah, pa takooo počasi smo se premikali. Kar veseli smo se potem presedli v naš ogret kombi. Pri vseh urah smo neskončno uživali, otroci so kar srkali nova znanja, in nastalo je kar nekaj iskric: »Stara oblačila so težka in grizejo.« »Jaz že ne bi jedel iz skupne sklede, ker bi mi drugi vse pojedli!« »Če spi več otrok v eni postelji, se zbudiš zmečkan.« »Brez elektrike nič ne vidijo, pa še radia ne moreš poslušati.« »ŠE DOBRO, DA NE ŽIVIM NEKOČ!« Projekt je potekal celo leto 2012, priprave in prvi dogovori pa segajo že v leto 2011. Projekt smo končale z razstavo »ŽIVLJENJE DANES IN NEKOČ«, ki je bila predstavljena širši javnosti v muzejskem razstavišču na ravenskem gradu. Razstavo je pospremila tudi Zbirka vaj z učnimi ura- mi, slikovnim materialom in delovnimi listi ter katalog »ŽIVLJENJE DANES IN NEKOČ«. V okviru 45. obletnice CUDV ČRNA je bila razstava predstavljena v KD Črna. Projekt smo predstavile tudi na stojnici KPM na Kulturnem bazarju v Cankarjevem domu v Ljubljani, ki je bil aprila 2013. Alenka Feregotto, prof. pedagogike in sociologije Liljana Suhodolčan, univ. dipl. etnologinja in sociologinja, muzejska pedagoginja Izšel je nemški prevod Prežihovega romana soseske: Jamníca – Das Dorf in der Kärntner Mulde, Band 1 Založba KITAB Celovec – Dunaj nam je tudi v letošnjem letu pripravila novo presenečenje. Neutrudni prevajalec gospod Jozej Strutz se je še z večjo vnemo lotil prevajanja Prežihovega opusa. Po lanski uspešni izdaji treh Vorančevih zgodb s skupnim naslovom ZIMA V CELOVCU (Winter in Klagenfurt) je že aprila letos izšel prvi del Prežihove Jamníce. Kako je že bilo s prvim natisom Jamnice? Vemo, da je Prežih roman dokončal že leta 1941, a je potem tudi na naših tleh izbruhnila vojska, ki je pisateljevo družino hudo prizadela. Žena in hčerki so se znašle v taborišču Ravensbrück, Prežihov oče je leta 1944 umrl, brata Ivana pa so 8 istega leta ustrelili nemški policisti blizu domače bajte. Na srečo so že 5. maja 1945 ameriške zavezniške enote osvobodile taborišče Mauthausen in Voranc je kmalu odpotoval domov. Po prihodu v Ljubljano je nekaj dni okreval v bolnišnici, takoj nato pa je obiskal svojo mater, ki je tačas živela pri bratu Avgustu na Jesenicah. Sredi junija se je vrnila iz taborišča tudi pisateljeva žena s hčerkama Vido in Mojco. Družina je bila končno spet skupaj in vrnili so se na svoj sončni Preški Vrh. Streljaj od Prežihove kmetije je nekdanja Časova hiša. Medtem ko je Prežihov oče Ivan Kuhar leta 1911 kupil Prežihovo bajto, je leta 1913 železarniški uradnik, domačin Čas kupil Prežihov grunt. Nedaleč od stare kmečke hiše si je zgradil novo hišo. Cel grunt je po osvoboditvi postal splošno ljudsko premoženje v upravi Društva slovenskih pisateljev, dan v dosmrtno uživanje Vorancu in njegovi ženi. Na tem novem domu je začel Voranc tudi kmetovati in počasi urejati svojo literarno bero. Leta 1945 je tako le izšel njegov roman soseske JAMNICA (napisan leta 1941!), s katerim je prikazal monumentalno podobo življenja v rodnih Kotljah, junaški ep svoje pokrajine v letih 1921–1930, njenih krepkih, neukrotljivih in samoraslih ljudi. Pisatelj je v romanu združil in zapletel prav vse sloje Korošcev, od trdnih kmetov do beračev, od gozdnih delavcev do veleposestnikov. Z izjemnim čutom za realnost je nato prikazal mogočno dogajanje, ko je meščansko kapitalistični sistem začel grobo razdirati in spodnašati do tedaj na videz nedotakljivi patriarhalni vaški red. Vsa vas je sčasoma postala le odmevni prostor političnih in gospodarskih struj in moči, ki so stale nad njo. Svojo rodno sosesko je Prežih mojstrsko obvladal pri delovnih prizorih ter folklornih in podobnih manifestacijskih shodih, obenem pa je tenko obvladal tudi različnost številnih usod, ki jih je prikazal z njemu značilno človeško odprtostjo in toplino. Prvi del Jamnice je torej zdaj že preveden! Če koga zanima, kako se Prežih bere v nemščini, se lahko o njej zanima na spletni strani www.kitab.verlag.com. Gospod Jozej Strutz pa medtem z velikim veseljem že prevaja 2. del Prežihovega velikega romana. Mirko Osojnik KULTURNO DRUŠTVO LITERATOV MEŽIŠKE DOLINE »Naloga književnosti je spreminjanje notranjega v zunanje, preobražanje misli v jezik, osebnih stvari v splošno značilne, današnjih v večne.« (R. Tagore) Predstavitev treh knjig Aleksandre Kocmut. Letos je v našem društvu zelo delovno in obenem praznično razpoloženje, saj bomo v jeseni slavili 15 let delovanja. V ta namen bomo izdali literarni zbornik z naslovom »Besede med Uršljo in Peco«, v katerem bodo prispevki naših članov in prispevki naših gostov. K sodelovanju smo povabili: Vereno Gotthardt, mlado obetavno pesnico iz Avstrije in znanega pesnika, pisatelja, prevajalca, esejista Vinka Ošlaka. Iz Dravske doline bosta sodelovala društvo Beseda iz Dravograda in društvo Utrip, v katerega so vključeni pesniki in pisatelji občin Muta in Radlje ob Dravi. Iz Brežic bosta sodelovala pisatelj Rudi Mlinar in pesnica Ivana Vatovec ter iz Idrije Ana Balantič. Za slikovno popestritev bo slikarka Mojca Kovač prispevala svoj pogled naše Uršlje ujete na platno. Vsi prispevki so zelo zanimivi, zato priporočam, da v oktobru, ko bomo zbornik izdali, pridete na predstavitev v knjižnico. Nekaj članov je tudi letos sodelovalo na raznih literarnih natečajih (dvojezični literarni natečaj občine Pliberk, natečaj Modra ptica, mlada pesniška olimpijada, festival mlade literature Urška, srečanje ljubiteljskih literatov …), kjer so se dodatno izpopolnjevali, izobraževali, izmenjavali izkušnje in tudi dosegali vidne uvrstitve. To leto smo si postavili tudi cilj, da »pomladimo« in povečamo število članov, zato vabimo vse, ki pišete (samo za svojo dušo), da se nam pridružite, saj je namen društva med drugim tudi, da širimo in vzpodbujamo ljubiteljsko kulturo. Literarne večere prirejamo najmanj enkrat na mesec po različnih krajih Mežiške doline, kamor vabimo ljubitelje lepe besede. O terminih in lokacijah sporočamo na Facebook strani »literati Mežiške doline«. Ivana Čreslovnik 1. Sredi februarja je bila v Likovnem salonu Koroške osrednje knjižnice Franca Sušnika razstava Temne mitne, svetle parne. Sekcija ilustratorjev Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov namreč zadnja leta pripravlja skupinske razstave svojih članov, ki so vezane na upodobitev folklorne tvornosti iz različnih območij Slovenije. Razstavljeni so bili na Koroškem zbrani pregovori, predvsem taki, ki v jeziku in miselnosti zrcalijo koroškega 10 Tôko ouco je triəbastrəčt, ko je kosmôta. Tako ovco je treba striči, ki je kosmata. Povedala Urška Sonjak, 1926, Jamnica, Prevalje. Risala Daša Simčič. človeka – marsikateri v tej jezikovni podobi še ni bil zapisan. Ker so pregovori v slovenskem prostoru zelo redko upodobljena tema in ker so sodelovali likovniki različnih generacij, je del našega folklornega izročila zaživel v bogatem in sodobnem likovnem izrazu. Ta kratki folklorni žanr v prispodobi izraža kako življenjsko resnico, opozarja na vrednote in moralno držo v družbi. Pravijo, da se v pregovoru skrivajo izkušnje mnogo ljudi in modrost enega. Zato so tudi del narodove identitete in duhovne kulture. To pa moramo poznati in ohranjati, da bomo v vsesplošni globalizaciji, v kateri k nam od vsepovsod vdirajo tuje vrednote, našli svoje prepoznavno mesto. Seveda s tujimi šegami ni nič narobe, kulturni tokovi morajo pljuskati čez narodnostne meje. A Slovenci, predvsem naši otroci, moramo najprej spoznati duhovno bogastvo svoje kulturne tradicije, si oblikovati odnos do prednikov, njihove duhovne kulture in tudi do jezika, da se bomo znali opredeliti 2. Če piješ več sort vina, ne veš, od kir´ga si pèjən. Če piješ več vrst vina, ne veš, od katere si pijan. Povedala Urška Sonjak, 1926, Jamnica, Prevalje. Risal Dušan Muc. do tujega in vse kritično sprejemati. Domoljubja se ne da naučiti z besedami, zlasti ko nam občila in potrošniška družba ponujajo drugačne vrednote in vedenjske vzorce. Slovenci bomo ostali Slovenci tudi skozi svojo slovstveno folkloro, a če ob valentinovem pozabljamo na svoj praznik ob gregorjevem, ko se ptički ženijo, pozabljamo na svojo kulturno dediščino. Upam, da je tudi ta razstava pripomogla k uzaveščanju njenega pomena. K sodelovanju/zbiranju me je povabila dr. Marija Stanonik, raziskovalka na ZRS SAZU, utemeljiteljica sodobne slovstvene folkloristike. Pred zbiranjem pregovorov (od Koprivne do Sv. Duha nad Dravogradom) sem se spraševala, ali sploh še živijo v zavesti sodobnega človeka. Čeprav najdemo med 36 ilustriranimi (zbranih 80) tudi take pregovore, ki so že zapisani v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, si jih vendarle upam imenovati koroški, ker še danes živijo med Korošci in so zapisani v 3. Təmne mìtne, svetle párne. Temne mitne, svetle parne. Mitne – predbožične noči Parna – prostor nad skednjem za shranjevanje sena in krme Povedala Anica Kumer, 1951, Koprivna, Črna na Koroškem. Risala Andreja Peklar. govorjeni narečni podobi. Med njimi je gotovo nekaj posebnega naslovni pregovor razstave Temne mitne, svetle parne. Ni še bil zapisan, našla pa sem ga v Koprivni. Sporoča, da bo slabo predbožično vreme povzročilo skromno košnjo, da se bo skozi prazne parne (prostor za spravilo krme nad gumnom) svetilo. Na spletu sem našla sopomenski pregovor Slaba bo letina, revščine vir, če mokrota moti božični večer. Zbrani pregovori so samosvoji tudi zaradi jezikovne podobe, saj ob štekanju, švapanju, RAVENSKI RAZGLEDI 4. Kròh iz domače pˆči najbol fajn diši. Kruh iz domače peči najbolje diši. Povedala Urška Sonjak, 1926, Jamnica, Prevalje. Risala Zagorka Simić. pakanju zaznamo tudi »nove« besede. Npr. ob samostalniku pušeljc izvemo tudi za glagol pušlati se – Ni se doro s tujmo perjo pušlat. Pregovor Stôr ma krôtko brèšt, mvôd pa ne, mi je delal sive lase, preden nisem izvedela, da pomeni brešt rok (trajanja). Zanimive so tudi različice – ob znanem pregovoru Za vsako rit šiba raste, živi še šentanelski Vsaka rit ma svoj pacl. Na Sv. Duhu pa v slogi je moč povedo tudi s pregovorom Šibo vohko upogneš, pušlca ne. Šentanelski pregovor Favlencar bo bogat, taj ko bo pəs rogat, pa kaže, da nekateri pregovori danes ne veljajo več. Še nekaj zanimivih pregovorov. Duər bára, ne záide. Nobena smreka ni tək roglasta, da ne bi stekva po kròfo. Pohlevnih ouc vejko pride v hliəu. Tôko ouco je triəba strəčt, ko je kosmôta. V skledo devaj z vejko žlico, von jemli z mihno. Pregovore so povedali Anica Kumer iz Koprivne, Anka Plevnik, Rozka Marin in Ivan Juteršek iz Šentanela, Urška Sonjak iz Jamnice in 5. Duər rad s sosedi v miru živi, naj si s plotom posest ogradi. Povedala Rozka Marin, 1935, Šentanel, Prevalje. Risal Aleksander J. Potočnik. Jožica Vrhovnik iz Sv. Duha nad Dravogradom. Vsem se zahvaljujem za sodelovanje, prav tako vsem donatorjem na Koroškem (Sij − Metal Ravne, Občina Ravne, Občina Črna na Koroškem, Občina Prevalje, Bar Kocka Poljana, Turistična kmetija Miler-Marin Šentanel, Kamot sistemi Prevalje, Zavarovalnica Triglav, AMD Ravne, Tovarna meril, kovine Slovenj Gradec, Petrol Energetika, Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika), gospe Ireni Oder, med likovniki pa akademskemu slikarju, ilustratorju in grafičnemu oblikovalcu Dušanu Mucu in Bojani Verdinek iz Koroškega slavističnega društva. Brez njihove denarne in siceršnje podpore bi zaradi varčevanja na Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport projekta ne uresničili. Tako smo pritrdili še enemu ilustriranemu pregovoru – Brez múje se še črevl ne obuje. Iva Potočnik 11 VEČER POD LIPO Kulturno društvo Svitanje je lani že desetič organiziralo VEČER POD LIPO na Lečnikovem vrtu na Ravnah. V odboru društva smo se dogovorili, da bomo okroglo 10. obletnico VEČERA POD LIPO proslavili tako, da bomo izdali pesmarico ljudskih pesmi v knjižni obliki. Izbrali smo pesmi iz vseh broširanih pesmaric, ki smo jih izdali v devetih letih. V uvodu v pesmarico je predsednica KD Svitanje Marija Prikeržnik zapisala sledeče besede: »V KD Svitanje smo leta 2003 prvič izvedli prireditev VEČER POD LIPO. Letos jo torej prirejamo že desetič, ves čas na Lečnikovem vrtu v centru Raven na Koroškem. Z njo želimo obujati stare narodne pesmi, katerih melodija in besedilo obstajata največkrat le še v ljudskem izročilu. Na Večeru pod lipo pevci MePZ Župnije Ravne vodijo petje narodnih pesmi, vsi obiskovalci pa so povabljeni, da s svojim glasom pritegnejo. V ta namen smo vsako leto pripravili priložnostno broširano pesmarico. Tako smo znane pesmi obnovili, pozabljene smo se na novo naučili, skih ljudskih in ponarodelih pesmi. Veseli smo bili, ko je mojstrsko s citrami spremljal vse pesmi, ki smo jih zapeli, vmes pa je trikrat tudi zaigral nekaj svojih izbranih viž. Večer se je praznično ob prepevanju pesmi, dobri pijači in jedači zavlekel dolgo v noč. Povprašali smo gospo Hedo Lečnik (lastnico gostilne) in druge redne obiskovalce prireditve, kaj menijo o prireditvi. Preberete lahko nekaj odgovorov. Kako ste sprejeli pobudo KD Svitanje da bi pri vas bila takšna prireditev? Z veseljem in ponosom smo sprejeli Mislim, da gostje zelo popestrijo prireditev, saj vedno izberete takšne, ki jim veliko pomeni ljudsko izročilo. Lani je bil gost Tomaž Plahutnik pa so še samostojno zazvenele njegove citre v ubranem sozvočju. Po uradni prireditvi pa kar niso nehale deževati želje po dodatnih skladbah, ki jih je z veseljem zaigral ob ubranem petju. Pred tremi leti je evropski poslanec Lojze Peterle navdušil s svojimi miniaturnimi orglicami. Bil je tako navdušen nad prireditvijo in prepevanjem, da se je prepevanje ljudskih pesmi zavleklo v jutranje ure predvsem pa smo pridobili verze, ki jih za tretjo, četrto kitico včasih že ne znamo več. Besedila sta neutrudno zbirala naša pevca Jože Potočnik in Cvetka Kramberger. V devetih priložnostnih pesmaricah se je tako zbralo veliko pesmi, le redke so ponovljene. Zdaj je pred vami deseta, jubilejna pesmarica, v kateri je čez 160 narodnih pesmi. Želimo, da pride med vse, ki vam je slovenska narodna pesem dragocena, da jo boste z veseljem odprli in v prijetni družbi zapeli.« to pobudo, ker mislimo, da je naša gostilna zelo primerna za takšno prireditev, saj je gostilna pri Lečniku že od leta 1919 in imamo res dolgo tradicijo. Pa tudi vrt, kjer se odvija prireditev, mislim, da je dovolj velik in dovolj akustičen za takšne nastope. Kako vam ustreza izbrani datum prireditve, ki se odvija okrog praznika Dneva državnosti? Datum nam zelo ustreza, saj je poleg praznika takrat tudi najdaljši dan in ljudje radi pridejo, se usedejo, umirijo in uživajo v poslušanju ali prepevanju starih ljudskih pesmi. Mislim, da na ta način naredimo mnogo za kraj predvsem za starejšo generacijo, saj te je tudi največ na prireditvi. Kako so vam všeč gostje prireditve? naslednjega dne. Obljubil je, da če ga bomo povabili, bo z velikim veseljem zopet prišel. Kaj pa sodelovanje z občino? Naša gostilna vedno dobro sodeluje z občino in policijo. Župan zelo rad pride na to prireditev, če pa ne utegne, pa pošlje katerega od podžupanov. Enkrat je bil prisoten tudi poslanec Miro Petek. Vsi ti gostje vedno povzamejo tudi besedo in spregovorijo kaj zanimivega in spodbudnega. Heda Lečnik Za zbor nisem, ljudsko petje pa imam še iz starih časov napovedovanja pri Vresu vsajeno v srce. Zato z možem, ki pa je zborovski pevec, rada hodim na Večere pod lipo, ko nas ravenski cerkveni zbor vodi, da vsi skupaj ubrano Gost večera na jubilejni obletnici je bil gospod Tomaž Plahutnik, priznani slovenski citrar, glasbeni pedagog in aranžer. Izdal je samostojno zgoščenko ter tri notne zbirke priredb sloven12 zapojemo; vmes postanemo ob vedno zanimivih gostih. Všeč sta mi npr. bila pripovedovalca s Strojne, ko je z njima v njunih zgodbah v vsej svoji lepoti zazvenelo strojansko narečje. A kolikor so prijetni domačijski večeri na Lečnikovem vrtu minljivi, so trajne vrednosti priložnostne pesmarice, ki jih vsako leto pripravijo neutrudni organizatorji; povezane so ob lanski 10-letnici Večerov dale pravo knjigo pesmi. Želim si, da postanejo Večeri pod lipo kraj srečanj za vse, ki radi pojejo in s Prešernom »dobro v srcu mislijo«. Helena Merkač Všeč mi je, da se nekaj zanimivega dogaja na državni praznik na Ravnah na Lečnikovem vrtu. Vsako leto grem na to prireditev in na njej tudi sodelujem. Pohvalil bi prireditelje dogodka. Ljudje zelo radi pridejo in prepevajo iz pesmaric, ki jih pripravijo. Pesmarice odnesejo tudi domov in še doma prepevajo, se učijo besedila. Vedno so tam tudi zanimivi gostje, ki nam z glasbo ali pripovedovanjem štorij v narečju lepšajo večer. Na ta način je prireditev še bolj zanimiva in pestra, saj je takšen pristop zanimiv tudi za mlajše generacije. Koroški oktet, ki deluje v okviru Kulturnega društva Prežihov Voranc Ravne na Koroškem, se je v prvih dneh junija tega leta s predstavniki Društva Slovenska pot kulture železa odpravil na Slovaško v evropsko prestolnico kulture 2013 Košice, kjer so med 7. in 9. junijem potekali 15. evropski dnevi rudarstva in železarstva. Na poti v Košice se je Koroški oktet ustavil v Miškolcu na Madžarskem, kjer je potekala Generalna skupščina Srednjeevropske poti železa. Iz Slovenije sta se je udeležila predstavnika Slovenske poti kulture železa Karla Oder iz Koroškega pokrajinskega muzeja na Ravnah na Koroškem in Janez Kovač iz Kovintradea. V Miškolcu je Koroški oktet je zapel na generalni skupščini SPKŽ leta 2003 potekala konferenca o širitvi evropske poti železa na vzhod, saj je to mesto z železarsko tradicijo. Tu je pred dvema desetletjema še delovala velika železarna, ki je skupaj s kovinRAVENSKI RAZGLEDI sko predelovalnimi obrati zaposlovala kar 30.000 delavcev. Danes daje ta dejavnost, po besedah domačinov, zaslužek le okoli 2.500 delavcem. Košice, mesto na vzhodu Slovaške ob reki Hornád, so z 235.000 prebivalci drugo največje mesto v državi. Danes v njem živi pretežno slovaško prebivalstvo, a je še na Marjan Rupreht Spoštovani bralci! Medtem ko so tile Ravenski razgledi ravno izhajali, smo tudi letos v izvedbi KD Svitanje že izvedli 11. VEČER POD LIPO. Dogodil se je v soboto, 22. 6. 2013, ob 20. uri na Lečnikovem vrtu na Ravnah, kjer se je zopet prepevalo. Gostje večera so bili člani ansambla KIMPERK TEATER iz Ojstrice. Pesmarice pa so že natisnjene in pripravljene za ljubitelje pesmi. Za KD Svitanje: Nina Grošelj Bricman in v 15. stoletju najpomembnejše madžarsko mesto. V zadnjih stoletjih sta se v mestu in regiji razvili dve pomembni gospodarski dejavnosti, rudarstvo in železarstvo. Na robu mesta deluje velika železarna U. S. Steel Košice. Industrijska dediščina na Slovaškem ne obsega samo opuščenih proizvodnih obratov in bogatih muzejskih zbirk, temveč se dediščina odraža tudi v tradiciji univerz. V Banski Štiavnici je že Marija Terezija leta 1762 ustanovila prvo rudarsko akademijo, na kateri so znanje pridobivali številni strokovnjaki, ki so delovali na območju današnje Slovenije. Eden teh je bil tudi Ali nismo lepi v Metalovih fabriških bandurah? začetku 20. stoletja kazalo povsem drugačno narodnostno strukturo z najštevilčnejšimi prebivalci Madžari. Območje mesta je bilo namreč od 11. stoletja del Kraljevine Madžarske Franz Rosthorn, lastnik železarne na Prevaljah. Tehniška univerza, ki deluje v Košicah, ima danes devet fakultet in okrog 16.000 rednih dodiplomskih študentov. Zaposlenih je skoraj 900 13 Štirje slovenski strokovnjaki med slovaškimi gostitelji profesorjev in enako število raziskovalnega in administrativnega osebja. Tehnična univerza v Košicah je gonilo IKT inovacij in razvoja v slovaški regiji. Koroški oktet nastopil na odprtju konference in izvedel samostojni koncert v Košicah Na Tehnični univerzi v Košicah sta potekali mednarodna konferenca o rudarstvu, železarstvu in tehniški dediščini ter redna skupščina Združenja evropskih rudarskih in metalurških društev (Vereinigung Europäische Bergmanns und Hüttenvereine), katerega član je od leta 2011 tudi Združenje za ohranjanje rudarske dediščine Slovenije s Pa še enkrat naš Koroški oktet sedežem v Mežici. Konference so se s predstavniki Srednjeevropske poti železa (MEES) udeležili tudi člani Društva Slovenska pot kulture železa s sedežem na Ravnah na Koroškem - Jakob Lamut, Karla Oder, Martin Debelak in Janez Kovač. Pred velikim avditorijem je na odprtju mednarodne konference na Tehnični univerzi Košice z izvedbo himne rudarjev in himne železarjev nastopil Koroški oktet in navdušil več sto poslušalcev. Pevci - prvi tenor: Oto Oder, Nejc Kostanjevec, drugi tenor: Peter Čuješ, Slavko Cifer, bariton: Andrej Kladnik, Milan Šimenc, drugi bas: Jože Oder, Florjan Hovnik so pod vodstvom umetniškega vodje Andreja Odra razveselili občinstvo tudi z odlično izvedenim pevskim programom na samo- stojnem koncertu v dvorani Radničnej Sále v bližini univerze. Gostovanje Koroškega okteta, Društva Slovenska pot kulture železa in Koroškega pokrajinskega muzeja na 15. evropskih dnevih rudarstva in železarstva v Košicah na Slovaškem predstavlja na eni strani spoznavanje rudarske in železarske kulturne dediščine na Slovaškem in na drugi strani skupno promocijo koroške in slovenske kulture železa. Pevci so si nadeli tudi »fabriške bandure« Metala Ravne in tako izpostavili lastno identiteto ter opozorili še na eno izmed sestavin kulturne dediščine železarstva na Koroškem. Udeležencem ostajajo Košice nepozabno doživetje. Dr. Karla Oder Nekaj o dejavnosti MLADINSKEGA Mladinski svet Ravne na Koroškem (MSR) je organizacija, ki združuje mladinske organizacije s sedežem v Občini Ravne na Koroškem. Naše glavno poslanstvo je zastopati interese mladih na relaciji do lokalne skupnosti. Avgusta letos bosta minili dve leti, odkar je bila ustanovljena naša organizacija. V tem članku vam želimo predstaviti nekaj aktivnosti, ki smo jih izvedli v obdobju od lanskega junija do danes. Lansko leto je Občinski svet Občine Ravne na Koroškem na našo pobudo sprejel Odlok o uresničevanju javnega interesa na področju mladinske dejavnosti v Občini Ravne na Koroškem, ki je predvidel tudi delovanje 7-članske Komisije za mladinska vprašanja pri Občini Ravne na Koroškem. Ta komisija opravlja naloge posvetovalnega telesa občinskega sveta in obravnava mladinsko problematiko v Občini Ravne na Koroškem. Predstavnika MSR v tej komisiji sta Aljaž Verhovnik in Jaka Kotnik. V Kulturnem centru na Ravnah na Koroškem je v juniju 2012 potekala okrogla miza o vandalizmu. Soorganiza14 Mladinsko pot so 6. 4. 2013 postavili prostovoljci MS Ravne in se nahaja na območju nekdanje Trim steze za gimnazijo. SONČNA ELEKTRARNA LETOS. BI, NE BI? Imate primerno streho, vendar ste v dilemi. Mediji vas zasipajo z nasprotujočimi si informacijami. Vaši znanci so postavili sončno elektrarno že pred leti in so izjemno zadovoljni. Slišali ste za nekoga, ki mu je že po prvem letu razpadla tretjina modulov, vendar proizvajalca ni več in jih ne more reklamirati. Kaj je res in kaj ne? NE DRŽI: Sončne elektrarne se ne izplačajo več. DRŽI: Sončne elektrarne se tudi v letu 2013 izplačajo. Zelo privlačni so postali »notranji priklopi«, kjer boste elektriko, ki jo bo proizvedla vaša sončna elektrarna, porabili sami (lasten odjem), viške pa boste prodajali. Za vso proizvedeno električno energijo boste upravičeni do državne podpore. Več lastne elektrike boste porabili, prej se vam bo povrnila investicija. Prav tako vas ne bo bolela glava, če se bo cena elektrike na trgu dvignila. Višje bodo cene na trgu, večji bo vaš prihranek in boljša bo ekonomika investicije. NE DRŽI: Moduli se hitro pokvarijo. DRŽI: Moduli nizkocenovnega in nizkokakovostnega razreda ter najcenejši izvajalci so tvegana naložba. Investitorji, ki so izbrali solarne module vodilnih svetovnih proizvajalcev in kakovostne izvajalce, so presenečeni nad nadpovprečnimi donosi in brezhibnim delovanjem. Naše prve elektrarne z japonskimi moduli Kyocera že od leta 2007 delujejo brez najmanjše napake in brez kakršnih koli posegov. V tujini pa tudi 30 let stare Kyocerine sončne elektrarne še vedno delujejo z več kot 90-odstotnim izkoristkom. NE DRŽI: Izplača se še počakati, cene modulov bodo še padle. DRŽI: Izplača se pohiteti! Cene modulov trenutno rahlo naraščajo, cene državnih podpor pa so vsak mesec dva odstotka nižje. Imate še kakšno vprašanje? Pokličite nas, z veseljem vam bomo odgovorili. Lahko vas tudi obiščemo in prisluhnemo vašim željam in potrebam, pregledamo in ocenimo primernost strešnih površin, pripravimo brezplačen informativni izračun ter predvideno ekonomiko naložbe. Več informacij tudi na www.sonel.si – Mala šola za bodoče vlagatelje v sončne elektrarne. ENERGIJA NARAVE SONČNE ELEKTRARNE, TOPLOTNE ČRPALKE, SOLARNI OGREVALNI SISTEMI Sonel d. o. o., proizvodnja in storitve na področju obnovljivih virov energije Tolsti Vrh 4, SI–2390 Ravne na Koroškem, Slovenija PE Radenci, Radgonska cesta 9, 9252 Radenci Tel.: 0820 52 190, [email protected] Zastopstvo in distribucija: Andreja Knez, Sonel SKEGA SVETA Ravne na Koroškem tor te je bil tudi MSR. V razpravi je sodeloval predsednik Aljaž Verhovnik in predstavil prizadevanja MSR za rešitev problematike vandalizma v občini. Naša organizacija se še posebej osredotoča na problematiko grajskega parka na Ravnah. Za omenjeno problematiko parka smo v preteklosti izdelali tudi analizo, ki temelji na izvedeni anketi uporabnikov parka, vključen pa je tudi stroškovnik, ki ga povzroča vandalizem. Izsledke smo predstavili občinskemu svetu in županu Občine Ravne na Koroškem ter preko medijev tudi širši javnosti. Lansko poletje smo obudili idejo o kinu na prostem, ki smo ga organizirali pri gradu na Ravnah na Koroškem. Predvajali smo slovenski film Moj ata, socialistični kulak, ki je na spletni anketi zbral največ glasov. Dogodka se je udeležilo kar nekaj občanov, idejo pa bomo letošnje poletje ponovili. Lansko leto smo sodelovali na 1. Otroškem festivalu, ki je potekal v okolici OŠ Prežihovega Voranca. Na stojnici smo predstavili našo dejavnost in mlade povabili k aktivnemu preživljanju prostega časa v naši organizaciji. Na Otroškem festivalu smo sodelovali tudi letošnje leto. Konec lanskega poletja smo pričeli z našim največjim RAVENSKI RAZGLEDI projektom – Mladinska pot Ravne na Koroškem. Mladinska učnorekreacijska pot Ravne na Koroškem je namenjena vsem ljubiteljem narave, ki imajo radi rekreacijo, obenem pa si želijo izvedeti kaj novega o Ravnah na Koroškem. Namen poti je obuditi nekdanjo trim stezo, ki je Ravenčanom nekdaj pomenila njihov vsakdan, bodisi za druženje, sprehode ali športna udejstvovanja. Mladinska pot ni le ena izmed trim stez, ampak je nekaj več zaradi dodane vsebine, ki govori o času, ko so nastajale trim steze. Pot vsebuje 14 rekreacijskih učnih postaj. Vsaka postaja obiskovalcu poda navodilo za športno vajo, obenem pa lahko obiskovalci na vsaki postaji najdejo zanimive informacije in podatke o razvoju kraja Ravne na Koroškem. Naš namen je, da Ravenčani mladinsko pot vzamemo za svojo in zanjo tudi skrbimo. Pot smo postavili prostovoljci MSR na območju nekdanje trim steze za Gimnazijo Ravne na Koroškem. Pri pripravi vsebine nam je veliko pomoč nudil Koroški pokrajinski muzej – Muzej Ravne na Koroškem. Aprila letos smo s prostovoljno delovno brigado Mladinsko pot tudi postavili. Namenu smo jo uradno predali 15. maja 2013, ko je bilo organizirano 1. 15 Utrinek s 1. tekmovanja osnovnošolcev Mežiške doline po Mladinski poti 15. 5. 2013. tekmovanje osnovnošolcev Mežiške doline po Mladinski poti Ravne na Koroškem. Tekmovanja se je udeležilo 42 učenk in učencev. Pisni del tekmovanja je potekal na ravenski gimnaziji. Sledil je terenski del tekmovanja. Izhodišče tega je bil muzej na gradu Ravne, nato pa so se učenci odpravili po Mladinski poti Ravne na Koroškem. Učenci so tekmovali v trojkah. Od prvega do tretjega mesta pa so se zvrstile tri ekipe OŠ Koroški jeklarji. Vsebina tekmovanja je bila geografsko-zgodovinska, saj so učenci reševali naloge, ki so se navezovale na kraj Ravne na Koroškem in Mežiško dolino. Tovrstno tekmovanje želimo izvesti tudi prihodnje leto. Žal so se na Mladinski poti Ravne na Koroškem že nekaj dni po postavitvi pokazale manjše posledice vandalizma, ki smo jih hitro odpravili. Upamo, da se takšne dejavnosti na 16 tej poti v prihodnje ne bodo dogajale. Zelo pa nas veseli, da občani to pot odobravajo ter jo obiskujejo. Konec aprila 2013 so nas na Mladinski poti obiskali tudi člani Koronarnega kluba Mežiške doline, ki so nam povedali, da pot s pridom uporabljajo za izvajanje društvene vadbe. Z veseljem smo jim predstavili tudi potek našega projekta Mladinska pot. O Mladinski poti je bila izdana tudi posebna zloženka, ki jo lahko občani in drugi obiskovalci poti dobijo na Turistično informacijskem centru na Ravnah na Koroškem. Novembra 2012 smo v Mladinskem hotelu Punkl organizirali tečaj retorike, ki je bil namenjen mlajši populaciji. Udeležilo se ga je 20 udeležencev iz različnih mladinskih organizacij. Tako je nastala pobuda, da s podobnimi izobraževalnimi delavnicami nadaljujemo tudi v letošnjem letu. Za leto 2013 je plan dela MSR precej pester. Poleg redne dejavnosti načrtujemo izobraževalne delavnice, kino na prostem in dokončno ureditev spletne strani. Precej energije usmerjamo tudi v pridobitev certifikata »Mladim prijazna občina«, letošnje leto pa želimo pripraviti tudi strategijo za mlade v Občini Ravne na Koroškem za obdobje naslednjih petih let. Naša organizacija sodeluje z vsemi generacijami, še posebej pa smo veseli mladih, ki jih zanima delo v mladinskih organizacijah, in ki želijo kvalitetno preživeti prosti čas. Najdete nas lahko na facebooku, kontaktirate pa nas lahko tudi na [email protected]. Veselimo se vsakršnega sodelovanja. Aljaž Verhovnik, predsednik MSR 50 let odbojke V STROJNSKI REKI Zgledno urejena igrišča z Mladinskim domom danes Odbojka – v vseh svojih različnih pojavnih oblikah – živi v Strojnski Reki 50 let. Še samo ime kraja ni toliko staro! V času gradnje Mladinskega doma se je postavilo igrišče z odbojkarsko mrežo in takrat so tu pognale odbojkarske korenine, ki se razraščajo že dobrega pol stoletja. Igrišče je bilo najprej travnato, nato na lešu, zdaj že več let na asfaltu in ob tem tudi novo na mivki. Ta prostor druženja je kmalu prerasel tudi v prostor resne odbojkarske vadbe oz. treninga in prostor tekmovanja. V zimskih mesecih se je športna aktivnost nadaljevala najprej v domu TVD Partizana pri železarni, kasneje Medvoz. Sledila so leta, ko je starejše zamenjala pomlajena ekipa, ki pa se ji je v sedemdesetih uspelo prebiti celo v območno ligo. Tudi osemdeseta niso minila brez ligaške odbojke OK Reka, ki je bil na pragu I. slovenske lige, vendar kvalifikacije niso bile uspešne. Leta l977 se je iz vrst OK Reke ločilo nekaj igralcev in ustanovilo OK Franja Malgaja Dobrije. Tega leta so se tudi začeli tradicionalni turnirji, ki so jih ekipe izmenično organizirale, med drugim tudi tradicionalni mednarodni odbojkarski turnir, in sicer trikrat letno z izmenično organizacijo Reke, Dobrij in Grafensteina iz sosednje Avstrije. Prav tako je več let v medobčinski in Gradnja Mladinskega doma v telovadnici na Javorniku, danes pa v telovadnici v Športnem parku Ravne. V igralcih je hitro dozorela potreba po merjenju moči in kakovosti z drugimi, zato je moška ekipa že leta l963 nastopila v občinski odbojkarski ligi. Alojz Mager, Stanko Breznik, Kristjan Erjavec, Marko Hudrap, Drago Godec, Marjan Uršič, Anton Oder in Franc RAVENSKI RAZGLEDI občinski ligi nastopala tudi ženska ekipa OK Reka. Na množičnost kaže dejstvo, da je leta 1983 v medobčinskih in občinskih ligah igralo kar pet ekip OK Reka, člani Reka I in Reka II, mladinci ter mladinke in članice. Veliko igralk in igralcev ostaja zvestih odbojki še danes, postala jim je redna vadba. Zaradi potrebe po novi organiziranosti se je leta l993 iz OK Reka ustanovilo Športno društvo Strojnska Reka. Tako poleg članov tudi članice društva izmenično z rekreacijskimi igralkami iz Mežiške doline organizirajo tradicionalni ženski turnir, ki je dvakrat letno in se ga redno udeležuje 8 do 9 ekip. Tako na moškem kot ženskem turnirju so odbojkarji in odbojkarice Strojnske Reke vedno v samem vrhu. Za popularizacijo odbojke pa skrbijo tudi na domačem igrišču, saj tam že 25 let zapovrstjo pripravljajo MIX turnir, na katerem se vsako zadnjo avgustovsko soboto pomerijo mešane ekipe vseh generacij iz Strojnske Reke. Tradicionalno so nosilci ekip družine Popič, Dretnik, Merkač, Ranc, Prikeržnik ... Posebej razveseljivo je, da se na teh turnirjih kaže, da so odbojko sprejeli za svojo tudi prebivalci novega naselja v Strojnski Reki in mladi, kar je dober obet za obstoj odbojke, v tem kraju. Tradicionalen je postal tudi turnir v odbojki na mivki »Rivercity open«, ki je aktualen od izgradnje igrišča na mivki. Nenazadnje velja omeniti, da so igralci Reke vsa leta pomembno krepili tudi vse vrste Fužinarja, prav tako pa tudi vrste nekaterih drugih domačih in tujih klubov (Polda Ranc, Drago Popič, Majda Ranc por. Nabernik, Silva Popič Odbojkarsko igrišče na lešu por. Sirk, vrsta Merkačev …). Vsekakor je bil namen OK Reka in nato ŠD Strojnska Reka najprej vključiti čim več mladih v aktivno športno preživljanje prostega časa, z zdravo mero tekmovalnosti ter hkrati obdržati stik s starejšo generacijo vseh obdobjih. Ob podpori Krajevne skupnosti Strojn17 Na tekmi v Črni na Koroškem ska Reka namenjajo posebno skrb vzdrževanju športnih objektov in njihove okolice, in temu, da ti nikoli niso samevali. S svojo organizacijo športnih aktivnosti združujejo izkušnje in mladost, kar se vedno odraža v visoki udeležbi na vseh turnirjih. V letu 2013 v Strojnski Reki praznujemo 50 let odbojke, 25 let organiziranja MIX turnirjev ter 20 let ustanovitve Športnega društva Strojnska Reka. Vsekakor so to jubileji, ki jih ne gre kar tako zanemariti. Prepričani smo, da je Športno društvo Strojnska Reka v svojem 50-letnem delovanju prispevalo pomemben delež k razvoju športne dejavnosti na območju Občine Ravne. Dolgoletno vztrajno, v veliki meri predvsem prostovoljno delo je pustilo izjemen pečat v sami krajevni skupnosti. Vzgoja novih odbojkarskih talentov, ki so jih na zgledno urejena športna igrišča vedno znova privabljali starejši rodovi, je bila skozi vsa leta osnovni cilj. In seveda ljubezen do žoge, ki se je prenašala iz roda v rod. Da bi mladim zapolnili čas, da bi živeli zdravo in da bi s svojim pozitivnim odnosom do športa in življenja prispevali tudi k vsestran- skemu razvoju občine. In tako smo zaradi vsega navedenega mogoče bili tudi »naivno« prepričani, po petdesetih letih dela na športnem področju, dela mnogih generacij, predvsem ljubiteljskega dela z veliko ljubeznijo do športa, lahko rečemo vzornega vzdrževanja športnih objektov, da smo si v teh letih le prislužili priznanje s strani občine. A smo se žal ušteli. Pa petdesetletnica je le samo enkrat! Ali pa si mogoče sploh ne zaslužimo priznanja, saj je tako komisija tudi ocenila. Ne nagrade, na to sploh nismo pomislili, eno čisto navadno priznanje … Pa tudi tega bomo odmislili, saj ne delamo zaradi priznanj, ampak zaradi ljubezni do športa, do žoge. Jubilej bomo konec avgusta kljub temu primerno praznovali, sicer z malo grenkim priokusom, a športno in veselo. Majda Dretnik in Darja Molnar KOLESARSKI KLUB RAVNE Okviri delovanja kolesarskega kluba Ravne na Koroškem so tako na športno-rekreativnem kot na tekmovalnem področju kolesarstva. Člani se neprestano trudimo ustvarjati neke vrste sožitje med rekreativno in tekmovalno sekcijo – tako delujeta v klubu dve organizacijski enoti. Klub vodi neodvisno politiko v interesu članov, pri tem pa iščemo vse možnosti za sodelovanje z ostalimi kolesarskimi in športnimi subjekti, predvsem s kolesarskimi klubi v okolici in s Kolesarsko zvezo Slovenije, iščemo pa stike in vezi tudi na sosednjem avstrijskem Koroškem. Klubu predseduje Danijel Tancer, v klubu so v upravnem odboru še Dani 18 Golob, Simon Došen, Branko Krančan in Jože Čeh, ne smemo pa pozabiti, da se je klubu v letošnjem letu priključil tudi Robert Pečnik, ki v klubu skrbi za pridobivanje donacij in novih sponzorjev. Kolesarski klub je v letih delovanja izvedel vsakoletne številne skupne ture, vsako leto pa organiziramo tudi množično prireditev Ravensko kolesarjenje (v okviru Ravenskih dni športa). 22. junija 2013 bomo izvedli na naši kros progi na Poseki že tradicionalno tekmo Slovenskega pokala za mlade v krosu, ki si je po vseh odzivih zaslužila najvišja priznanja. Tekme se vsako leto udeležujejo vsi najboljši slovenski mladi kolesarji, letos bodo prvič nastopili tudi kolesarji iz sosednje Avstrije in Republike Hrvaške. Delo z mladimi kolesarji predstavlja najpomembnejšo nit delovanja našega kluba že vse od njegove ustanovitve in številni mladi kolesarji, ki so začeli z resnim kolesarjenjem v našem klubu, so v preteklih letih dosegali lepe uspehe tudi v mednarodnem merilu. V sezoni 2012 in 2013 naša tekmovalna ekipa na čelu z mladimi kolesarji, kot so TEO PEČNIK, ŽAN BELAJ, LUKA BOSMAN, TOMAŽ ŠINIGOJ, ROK NAGLIČ, TOMAŽ PIRNAT in LUKA PUŠNIK ter malce starejšimi MATEJEM PEČNIKOM, JERNEJEM ŠINIGOJEM in VOJKOM BELAJEM dosega na tekmah gorskega kolesarstva pod budnim vodstvom priznanega trenerja ROBERTA KORDEŽA tako doma kot izven naših meja več kot odlične rezultate. Ne smemo pozabiti tudi na odlične kolesarje iz preteklih sezon, med katerimi bi omenili VIDA TANCERJA, JOŽIJA ŽAGARJA in NACETA KRIVONOGA. Z namenom boljšega informiranja članov in drugih ljubiteljev kolesarstva imamo svojo spletno stran www. kkravne.net. Stran je s svojimi prispevki in bogato galerijo slik pomemben vir informiranja o našem delu, namenjena pa je tako članom kot širšemu občinstvu. Vse naše delo je povsem ljubiteljsko, vsak po svojih močeh prispeva svoj delež v skupno celoto. Športno društvo Partizan je najstarejše društvo v naši občini, saj obstaja od leta 1919. Vsa leta smo se združevali na principu prostovoljstva, solidarnosti in želji po čim bolj zdravem življenjskem slogu. Smo tudi edino društvo, ki že najmlajše vključuje v svojo dejavnost in jih spoznava z raznimi spretnostmi. Naši triletniki pridobivajo prve izkušnje s športom ravno v našem društvu. Po naših najboljših močeh in zmožnostih se trudimo, da bi osvojili osnovne oblike gibanja, ki jim pripomorejo kasneje pri ostalih športih, za katerega se odločijo. Da pa se gibalno lahko še bolj izpopolnijo, imamo v društvu organizirano vadbo »gimnastika za vse« od 6. leta starosti naprej. Trenerji smo veseli, da se vsako leto povečuje število vadečih in da k nam prihajajo tudi otroci iz drugih občin, čeprav nam letošnje leto Občina Ravne za te otroke ni priskrbela finančnih sredstev. V društvu se bomo po najboljših močeh trudili še naprej izvajati kvalitetno vadbo. V ponos nam je, da se lahko do neke mere kosamo z najboljšimi gimnastičnimi društvi C-programa v državi v starostnih kategorijah od cicibank do starejših deklic. Na Državnem prvenstvu v skokih z male prožne ponjave v Kopru je najboljša izmed mlajših deklic Asja Kotnik osvojila 5. mesto, Zala Potočnik pa v kategoriji cicibank 9. Na Odprtem prvenstvu v skokih z MPP v Renčah smo bili konkurenčni večjim gimnastičnim društvom v kategoriji ZAČETNICE, kjer prejmejo medalje vsi tisti posamezniki-ce, ki dosežejo 55 točk ali več, vsi ostali pa diplome: 1. mesto Lana Vrhnjak, 2. mesto Urška Rat, 3. mesto Zala Brezovnik, 5. mesto Nuša Perenda, 7. mesto Urša Večko. V kategoriji MDE je osvojila Asja Kotnik 8. mesto, v kategoriji CBE pa prav tako 8. mesto Zala Potočnik. Tudi na Odprtem prvenstvu Bežigrada v skokih z MPP v Ljubljani smo pometli s konkurenco. V kategoriji ZAČETNICE, kjer prejmejo medalje vsi tisti posamezniki-ce, ki dosežejo skupno število 4 skokov 36 točk ali več: 2. mesto Urška Rat, 3. mesto Zala Brezovnik, 10. mesto Lana Vrhnjak, 14. mesto Urša Večko, 19. mesto Nuša Perenda, 25. mesto Gabriela Kopmajer; naš edini začetnik Blaž Potočnik je osvojil 2. mesto. V kategoriji cicibank je Zala Potočnik osvojila 10. mesto. Asja Kotnik pa je imela to čast, da ji je diplomo za odlično 4. mesto podelil Aljaž Pegan. Tudi ostale tekmovalke Tijana Spasojević, Tia Horvatič, Naja Paradiž, Maruša Sedovnik, Stella Brumen, Nuša in Nina Perše so bile zelo pridne in osvojile na tekmah zadovoljiva mesta. Čestitke vsem za dosežene rezultate. RAVENSKI RAZGLEDI Gospodarske težave so seveda precej otežile zbiranje prispevkov in potrebnega denarja za delo kluba, vendar nam zaenkrat z vztrajnostjo in veliko pomočjo Občine Ravne na Koroškem uspeva izpolnjevati zastavljene cilje. Robert Pečnik, Kolesarski klub Ravne na Koroškem Tako kot vsako leto smo tudi letos organizirali v mesecu maju Društveno tekmovanje, kjer smo vsem vadečim, ki so celo leto pridno hodili na treninge, podelili medalje in s pomočjo sponzorjev majhne nagrade. V okviru »tedna športa« pa vsako leto za naše najmlajše organiziramo »cicibanov dan«, kjer se pomerijo v spretnostih na poligonu. Na tradicionalnem zaključnem nastopu najmočnejšega gimnastičnega kluba v Sloveniji Flip Piran v amfiteatru Avditorija Portorož pa smo se z nekaterimi vadečimi slovesno poslovili od telovadca Aljaža Pegana, svetovnega in evropskega prvaka, ki letos zaključuje svojo aktivno športno pot. Ponosno pa čestitamo naši Asji Kotnik za naziv »Mlada perspektivna športnica za leto 2012«. V društvu upamo, da bomo kljub letošnjemu znatnemu zmanjšanju občinskih sredstev za našo dejavnost uspeli ohranjati našo dejavnost v dobrobit občanov Občine Ravne in ostalih prebivalcev naše bližnje okolice še naprej, in da bomo, tako kot lani novembra, tudi čez nekaj let spet prejeli od Gimnastične zveze Zlato plaketo za dolgoletno delovanje na področju športa. Jasmina Boromisa in Breda Igerc-Grošelj 19 20 Pred športno halo Arena Bremen Z legendo – Mikaelom Appelgrenon Dvojica bojan Pavič in Erih Gűnther Evropsko prvenstvo veteranov v namiznem tenisu 2013 je bilo med 27. majem in 1. junijem v nemškem Bremnu, tamkajšnji prizadevni organizatorji pa so že dva meseca pred začetkom tega dogodka vedeli, da bo udeležba izredna, saj se je do tedaj prijavilo za nastop kar 2.843 igralcev iz 40 evropskih držav. Najbolj slavno ime namiznega tenisa med nastopajočimi je bil eden najbolj mehkih igralcev namiznega tenisa v zgodovini tega športa Šved Mikael Appelgren, ki je na svetovnih prvenstvih osvojil štiri zlata odličja, na evropskih prvenstvih pa kar devet zlatih kolajn. Prijavili so se tudi takšni asi, kot so Kitajec Chen Weixing, ki je nastopal za Avstrijo, Nemec Steffen Fetzner in znana Romunka Olga Nemes, ki je igrala za barve Nemčije. RAVENSKI RAZGLEDI Dvojica Andrej Godec in Marko Špegel V Bremnu so igralci in igralke nastopili v 16 disciplinah (nad 40, 50, 60, 65, 70, 75, 80 in 85 let), za našo državo, Slovenijo, pa je nastopilo 14 igralcev namiznega tenisa. Od Korošcev, Ravenčanov so na Evropskem veteranskem prvenstvu nastopili Andrej Godec, Borut Kaker, Marko Špegel, Bojan Pavič in Erih Günther. Drugi Slovenci, ki so igrali namizni tenis v Bremnu, so bili še Renata Zrinski, Ervin Perčič, Bojan Maselj, Vojeth Stor, Franc Hribernik, Ivica Sklizovič, Igor Štor, Gorazd Štor in Boris Škoberne. Glede na številne prijave je bila končna bera igralcev malo manjša, saj je v resnici v Bremnu nastopilo 2.739 igralcev, ki so se med seboj pomerili na 130 mizah. To pa so vsekakor številke, ki so vredne občudovanja! Prvi trije dnevi, ponedel- jek, torek in sreda, so bili namenjeni kvalifikacijskim bojem, v četrtek pa so se igralci v posameznih konkurencah že pomerili v finalnem delu tekmovanja. Kako pa so se odrezali naši Korošci? V posameznem tekmovanju se je najbolje uvrstil Bojan Pavič, ki je v konkurenci nad 50 let za las zgrešil vstop v osmino finala. Uvrstil se je torej med najboljših 32, za vstop v osmino finala je izgubil dvoboj z Ukrajincem Gudilkinom. Andrej Godec se je uvrstil med 64 najboljših. Za napredovanje ga je prikrajšal Nemec Mayer. Erih Günther in Marko Špegel sta se uvrstila med najboljših 128. Od Špegla je bil boljši Nemec Merkl, od Güntherja pa Nemec Lechner. Borut Kaker pa se ni uvrstil v glavni žreb, saj je dosegel le 3. mesto v skupini. V dvojicah sta se najbolje uvrstila dva naša para. Andrej Godec in Marko Špegel sta se uvrstila med 64 najboljših. Premagala sta ju Madžara Szuss in Sebestyen, Bojan Pavič in Erih Günther pa sta se uvrstila celo med 32 najboljših. Izgubila sta dvoboj z nemškim parom Sheiber - Klump. Kot nenavadno zanimivost moram omeniti še to, da je bil najstarejši udeleženec Evropskega veteranskega prvenstva v namiznem tenisu v Bremnu Francoz Antonin Moreau, ki je bil star častitljivih 92 let. In tako smo tudi Korošci na Evropskem veteranskem prvenstvu v namiznem tenisu v Bremnu vsej Evropi dokazali, da je treba tudi na nas računati in da še zdaleč nismo za staro šaro! Marko Špegel 21 Vse se je začelo s preprostim klikom na spletno aplikacijo »22. 2. bo dober dan«, ustvarjeno s strani našega združenja (ZSKSS). Dan, ki nas skavte spominja na našega ustanovitelja Baden Powella, ki je naš ponos in naš vodnik na skavtski poti. Sam je v svojem poslovilnem pismu skavtom zapisal: »Poizkusite ta svet zapustiti za spoznanje boljši, kot ste ga prejeli« in tega se skušamo držati, vsak po svoje. Tako sem s preprostim klikom in močno željo, da se ta dan res potrudim in naredim nekaj dobrega, označila, da bom izmed vseh naštetih dobrih del spekla najboljše čokoladne mufine in jih podelila s prijatelji. Vznemirjenje in veselje se je stopnjevalo in ni odnehalo. Ideja je padla kar sama od sebe. Zakaj pa ne bi to majhno presenečenje podelila kar vsem svojim volčičem in volkuljicam, saj pravzaprav na ta dan vsi skavti praznujemo rojstni dan in mufini bi bili prikupno darilo. Ideja se je zdela skoraj popolna, vendar rahlo zaskrbljujoča, saj je v krdelu kar 14 volčičev, ki živijo skoraj vsak v svojem delu Mežiške in zgornje Dravske doline. Pomislila sem, da bi v projekt pritegnila še kakšnega voditelja našega stega. Dobila sem pomoč. Ideja se je tudi Sergeji zdela odlična. Hitro sva začeli s peko in klicanjem staršev. Kot nalašč so skoraj vsi do zadnjega tisti petek imeli čas. Zanimivo je bilo slišati starše, ki so bili 22 vzgoja seveda izvira od staršev, zato je ta vez z voditelji in starši še toliko bolj pomembna. Popoldan se je k sreči začel s spluženimi cestami, pripravljenimi na nov polet čokoladnih mufinov. To pozitivno vzdušje se je nadaljevalo ob klicu kar malo zaskrbljeni, vse do Brdinj, Dravograda, češ kaj je storil njihov otrok Libelič, Raven, Sel, Kotelj in narobe na srečanju, ampak seveda tudi Slovenj Gradca. sem jih hitro pomirila, da gre Vsak nasmeh otroka, vsako le za majhno presenečenje. s trudom spečeno pecivo in Vse je bilo pripravljeno. A kaj topli čaji so mi dali še večji ko se je Sergeji utrnila ideja, zagon. Sredi hitenja in med da bi lahko presenetile tudi obiski se mi je pridružila tudi naše izvidnike in vodnice. Sergeja. In kmalu, po obisku Nasmeh je bil moj edini odnaslednjega skavta, se nama govor. Torej, če bova obdarili je utrnila ideja, da bi bilo volčiče in četo, bi bilo zelo lepo, če bi obiskale tudi tiste, nepošteno do klanovcev in ki so pred kratkim zapustili voditeljev. Ni nama preosta- skavte in so v najinih očeh lo drugega, kot da pošteno in očeh ostalih voditeljev bili zavihava rokave in se lotiva skavti, kot se šika. Najlepši kar celotnega stega. Vzneobčutek in trenutek pa je bil mirjenje, skrb in nekaj, kar se pri naši nekdanji izvidnici. ne da opisati, je bilo v zraku. Obiska zares ni pričakovala, In bil je petek, 22. 2. 2013 ob njen obraz je bil presenečen 7. uri zjutraj, ko sem iz tople in komaj je dojela, da sva na postelje stopila v zasneževratih midve. V roki je držala no Koroško. Začela sem na pisalo, bilo je videti, kot da se Šentanelu in Prevaljah. Po je na veliko učila. Ob voščilu domovih so me sprejeli zelo je ostala skoraj brez besed in različno: ponekod zelo vzne- ta majhen preprost »hvala« mirjeni, drugod presenečeni, je bil več kot dovolj. Obe s predvsem pa nasmejani. Sergejo sva se spraševali, Ponekod sem se počutila res le kak vtis bo pustilo na njih zelo domače. Vsak od starin ni minilo 5 minutk, ko sva šev je pokazal zanimanje. prejeli sms sporočilce s sliko Padala so različna vprašanja pojedenega mufina, z iskreod moje izobrazbe, do izkuno zahvalo in rešenim gesšenj na skavtskem področju, lom. Vsak mufin je namreč zanimanje o obnašanju vseboval tudi uganko zapinjihovih otrok na srečanjih, sano v morsejevi abecedi. pereče teme današnjega Ideja se je širila in na poti po sveta itd. Med pogovori sem Ravnah sva se oglasili tudi ugotovila, da je bilo zares pri enemu izmed voditeljev potrebno, da se ustavim pri ravenskih tabornikov. Tudi on njih doma. Zaupanje, ki ga naju je presenečen in hkrati imajo starši do nas, saj nam nasmejan pričakal na domu, vsako soboto za 2 uri presaj ima Baden Powell tudi za pustijo svoje otroke, je veliko. tabornike velik pomen. Ura In to zaupanje vsem voditel- je hitela, zato sva hiteli tudi jem daje dodatno motivacijo. midve. Naša srečanja so pomembna Trenutek, ki mi je med drutudi z vidika vzgoje. Osnovna gimi ostal v lepem spominu, je nastal pri družini na Navrškem vrhu. Hiša s tremi otroki starimi manj kot 11 let, razigranimi, z velikimi iskricami v očeh. Naš volčič je mali mufin takoj podelil s svojo družino tako, da je vsak lahko poizkusil to majhno darilce. Še obstaja upanje za nas, še obstajajo otroci, ki znajo deliti stvari in so veseli čisto majhne pozornosti. Obdal me je občutek ponosa in sreče. Pomislila sem, da pa sem, pa čeprav samo malo, k temu pripomogla tudi jaz. Pri mnogih sem hotela ostati še dlje, bolje spoznati družino, jim razložiti in prikazati še več skavtskega življenja, vendar ni šlo. Navsezadnje se je moja pot zaključila v Mežici. Ker je bil to zadnji obisk, sva imeli nekoliko več časa. Naš volčič se je takoj skupaj z očetom lotil reševanja uganke. Bilo mi je žal, da z nami ni bila še volkuljica iz CUDV Črna na Koroškem. Iskrena zahvala staršev in volčiča ob odhodu je bila samo še pika na i celemu dnevu. Seveda bi lahko v to zgodbo vključila še veliko družin in različnih dogodivščin, a naj raje ostanejo zavita v celofan tega res dobrega dneva. Rada bi se zahvalila vsem staršem za zaupanje, za prelepe sprejeme na domovih, za vsak hvala in vsako spodbudno besedo! Vse to mi daje še večje veselje pri delu in vzgoji mladih! Zahvala gre tudi sovoditeljici. Statistika: 27 obiskanih domov, več kot 50 nasmejanih obrazov in eno veliko dobro delo. Zares, 22. 2. je bil zame dober dan! Dan, ko sem naredila nekaj drobcenega in pustila svet za malenkost boljši, kot sem ga prejela. Barbara Uršnik, Simpatična Kresnička, Akela Društvo podeželske mladine Strojna je začelo delovati leta 1997, ko je bil na ustanovnem zboru sprejet statut društva. Društvo je aktivno delovalo kar nekaj let, nato je bilo v mirovanju. Leta 2010 smo društvo ponovno aktivirali in od takrat tudi aktivno deluje. V društvu sodelujemo in se družimo mladi s podeželja in tudi mladi iz mesta ter njegove okolice, torej omejitve skoraj ni razen starosti, med svoje vrste sprejemamo vse, ki so starejši od 14 let in mlajši od 40 let. Mladi iz društva sodelujemo na raznih kvizih, kmečkih igrah, športnih igrah, sodelujemo tudi na prireditvah. Vsako leto v podružnici OŠ Strojna organiziramo proslavo ob božiču in novem letu ter dnevu žena in materinskem dnevu. Svoje znanje prikazujemo na kvizu Mladi in kmetijstvo, ki poteka tudi na državni ravni. Na RAVENSKI RAZGLEDI kmečkih igrah se že tradicionalno preizkusimo v košnji in grabljenju ter ostalih spretnostnih igrah, ki so povezane s kmetijstvom. V društvu se dogaja tudi veliko zanimivega, taki so naši pikniki in kresovanje pa še kaj. Društvo podeželske mladine Strojna se povezuje z drugimi društvi v Koroški regiji in tudi z Zvezo slovenske podeželske mladine. Naš zaščitni znak je pastirček na skali, najdete nas pa tudi na Facebooku in na spletni strani dpm-strojna.eu. Člani DPM Strojna 23 NAŠI NAGRAJENCI Občina Ravne na Koroškem podeljuje priznanja posameznikom ter podjetjem, organizacijam, skupnostim, društvom in skupinam ljudi za uspešno delo in za dejanja, ki imajo poseben pomen za občino, kot znak priznanja in zahvale ter z namenom, da z njimi spodbuja prizadevanja za uresničevanje napredka, večanje ugleda in uveljavljanja občine v širšem prostoru. Letošnja priznanja so bila podeljena na svečani seji občinskega sveta ob prazniku Občine Ravne na Koroškem, 12. aprila, v Kuharjevi dvorani na gradu Ravne. NAGRADO Občine Ravne na Koroškem je prejel ALOJZIJ PRISTAVNIK za izjemen prispevek k ohranjanju naravne in kulturne dediščine v naših gorah,za vzgojno in mentorsko poslanstvo pri prenosu ljubezni do gorništva na mlajše rodove in za njegov prispevek k predstavitvi občine v širšem prostoru. Alojzij Pristavnik je po poklicu geograf in zgodovinar, po duši pa srčen gornik. Vsa ustvarjalna leta je posvetil poučevanju geografije in zgodovine ter vzgajanju mladih. Z izjemnim občutkom je učencem znal zanimivo približati dogodke in osebnosti iz preteklosti, vzbujati radovednost po odkrivanju novih vsebin ter jih navduševati za raziskovanje in študij zgodovine. Kot mentor je prenašal svoje znanje in izkušnje na mlade, ki jih je uvajal na pot mladih raziskovalcev v okviru gibanja Mladi raziskovalci Koroške. Njihove dragocene raziskave so segale na področje ledinskih imen in običajev. Svoje izkušnje deli tudi v Zgodovinskem društvu za Koroško, kot član izvršnega odbora društva in član uredniškega odbora Zbornika zgodovinskega društva za Koroško. Alojz Pristavnik je avtor raziskav s področja zgodovine osnovnega šol24 stva v Mežiški dolini. Leta 2006 je ravenski muzej izdal njegovo obsežno, temeljno in izjemno dragoceno raziskavo: Razvoj osnovnega šolstva v Občini Ravne na Koroškem med leti 1945‒1991. Raziskal je tudi delovanje planinskega društva in izsledke objavil v zborniku Šestdeset let planinskega društva Ravne na Koroškem (1952‒2012) in s tem dal trajen delež k poznavanju zgodovinskega razvoja na območju občine. Alojz je že več kot štiri desetletja gornik, planinski vodnik, ki zna svoje bogato znanje in izkušnje na izjemno prijeten način posredovati svojim pohodnikom; njegove ture so vedno prepletene s pripovedjo, polno ljubezni do Koroške ter spoštovanja do naravne in kulturne dediščine. Več kot štirideset let je vodil izredno plodno planinsko dejavnost na OŠ Prežihovega Voranca in vzgojil številne generacije mladih planincev. Njegov izjemen prispevek je tudi v več kot štiridesetletni dejavnosti pri Planinskem društvu Ravne, v upravnem odboru društva skrbi za ohranjanje spominov z urejanjem arhiva in v zadnjih letih tudi vodenju planinskih pohodov pri Društvu upokojencev Ravne. S predanostjo in skrbnostjo vodi in spremlja številne občane, ki na ta način preživljajo svoj prosti čas in krepijo zdravje. Hkrati nanje prenaša znanje in vedenje o kulturni dediščini na območju občine in regije. Alojzij Pristavnik je prejemnik bronastega, srebrnega in zlatega častnega znaka Planinske zveze Slovenije. S svojim delom, dosežki in odnosom daje trajen prispevek k razvoju in ugledu Občine Ravne na Koroškem. VELIKO PLAKETO OBČINE RAVNE NA KOROŠKEM je prejelo DRUŠTVO TABORNIKOV ROD KOROŠKIH JEKLARJEV za izjemen prispevek k vzgoji mladih z utrjevanjem pozitivnih, moralnoetničnih vrednot ter odnosa do narave, sočloveka, družbe in celovitosti sveta, za prispevek k prepoznavnosti občine in Koroške izven njenih meja. Društvo tabornikov ROD KOROŠKIH JEKLARJEV je prostovoljna, mladinska, vzgojna in nestrankarska organizacija, ki sloni na načelih svetovnega skavtskega gibanja in poudarja pomen pluralizma, svobode posameznika, miru in moralno etničnih vrednot, zapisanih tudi v taborniški prisegi. Namen taborniške organizacije je prispevati k vzgoji mladih s pomočjo vrednostnega sistema in tako pomagati graditi boljši svet, kjer se lahko mladi polno udejanijo kot posamezniki, odgovorno vstopajo v odraslo življenje in tvorno delujejo v družbi. Taborništvo na Ravnah sega v leto 1956 z ustanovitvijo Malgajevega rodu, nato pa so leta 1960 na Ravnah ustanovili takratni Odred Koroški jeklarji. Društvo že od ustanovitve dalje organizira letni, jesenski in zimski tabor, kjer otroci in mladina spoznavajo veščine taborništva. Posebej je treba poudariti, da izvajajo aktivnosti z lastnimi prispevki. Voditelji taborov pa delo opravljajo prostovoljno ter z velikim veseljem in predanostjo. Poleg vzgoje mladih v duhu življenja z naravo se redno udeležujejo taborniških tekmovanj, organizirajo tradicionalne pohode in skrbijo za dom tabornikov na Obretanovem. Društvo je eden izmed glavnih pobudnikov akcije »Očistimo Slovenijo« v občini Ravne in je poskrbelo za najmnožičnejšo udeležbo na tej akciji. Poseben prispevek za občino predstavlja podatek, da so v letu 2012 na njihovo pobudo ustanovili Koroško zvezo tabornikov, s sedežem na Ravnah na Koroškem. Lani so svojo dejavnost predstavili tudi na 1. Otroškem festivalu v naši občini in prispevali k množični udeležbi otrok na tem dogodku. Posebej so ponosni na mednarodno akcijo »JOTA- Jeamboree on the air«, ki so jo lani izvedli na Obretanovem. Med drugim so navezali stike s taborniki širom po svetu, jim predstavili domači kraj in si izmenjali podatke. Člani društva dajejo velik poudarek tudi medgeneracijskemu sodelovanju. Tako so v letih 2011 in 2012 sodelovali v projektu »Simbioza«, kjer so prostovoljno VELIKO PREŽIHOVO PLAKETO je prejel KOROŠKI POKRAJINSKI MUZEJ MUZEJ RAVNE NA KOROŠKEM za neprecenljiv prispevek k ohranjanju izročila koroških zgodovinskih prvin, k oblikovanju pozitivnega odnosa do kulturne dediščine in izgradnji identitete Občine Ravne na Koroškem. Muzej Ravne na Koroškem je pomembna kulturna ustanova v občini Ravne, ki je rasla skupaj z železarno in se razvijala z mestom. Leta 1953 je bil ustanovljen Delavski muzej z namenom, da zbira, varuje, hrani in javnosti predstavlja kulturno dediščino Mežiške, Mislinjske in Dravske doline. Skozi šestdesetletno obdobje delovanja je ustanova doživela več organizacijskih sprememb, zadnje desetletje deluje v okviru Koroškega pokrajinskega muzeja. Pri snovanju stalnih zbirk so veliko pozornosti usmerili na področje gospodarske zgodovine, zasnovali razstav in postavitev muzejskih zbirk. Upravlja tudi s skulpturami ravenske Forme vive. V zadnjem desetletju opravlja muzej javno službo varovanja, raziskovanja in predstavitve kulturne dediščine. Izvaja redno razstavno dejavnost lastnih in gostujočih razstav, opravlja in razvija restavratorsko dejavnost, s katero omogoča varovanje kulturne dediščine v matični ustanovi in zunaj nje, predvsem v Mežiški dolini. Posebno pozornost namenja muzej tudi razvijanju pedagoškoandragoškega programa, organizira mednarodne ter druge strokovne posvete ter srečanja. Prelomnico v delovanju ravenskega muzeja predstavlja leto 2002, ko je Metal Ravne Občini Ravne na Koroškem prenesel v upravljanje objekte na lokaciji stare železarne. V njih so začeli snovati muzej železarstva in leta 2012 v okviru projekta EPK Maribor odprli stalno muzejsko razstavo Mati fabrika. Z Z leve: 1. Gregor Vezonik, 2. Marjan Magdič (za Društvo tabornikov Rod Koroških jeklarjev), 3. Brigita Rajšter (za KPM - Muzej Ravne), 4. župan mag. Tomaž Rožen, 5. dr. Karla Oder, 6. Mihaela Pšeničnik, 7. Alojzij Pristavnik, 8. Miran Kos (za Plavalni klub Fužinar). Foto: Danica Hudrap. pomagali starejšim občanom pri računalniškem opismenjevanju. Za svoje aktivnosti so prejeli najvišje taborniško odlikovanje, Zlati znak Zveze tabornikov Slovenije. Prejeli so tudi zlati Vorančev spominek, številna priznanja za uspešno delo z mladino ter za dosežene rezultate na raznih tekmovanjih. RAVENSKI RAZGLEDI so stalne muzejske zbirke in z njimi predstavili razvoj železarstva, rudarstva, gozdarstva in lesarstva. Leta 1979 so odprli spominski muzej Prežihovega Voranca – Prežihovo bajto. Vseskozi je muzej skrbel za urejanje številnih dokumentacij, izdajanje katalogov in strokovnih publikacije, prirejanje razstavo Tri tisočletja železarstva na Slovenskem so gostovali v slovenskih železarskih mestih in tujini. Posebno odmevna je bila razstava v Politehničnem muzeju v Moskvi. Muzej je v šestdesetih letih delovanja sooblikoval pozitiven odnos do kulturne dediščine in tako pripomogel k ohranitvi vedno pomembnejše 25 tehniške dediščine, ki je del identitete občine in Koroške. Strokovnost in predanost poslanstvu, ki ga opravljajo zaposleni v muzeju, pa sta garant za nadaljnji razvoj te dejavnosti v našem okolju. PREŽIHOVO PLAKETO ZA KULTURNE DOSEŽKE V LETU 2012 je prejela dr. KARLA ODER za njen velik prispevek k razvoju muzejske dejavnosti na Ravnah, v Mežiški dolini in Koroški, promociji tehniške dediščine s postavitvijo stalne muzejske razstave Mati fabrika ter za doprinos k prepoznavnosti občine v Sloveniji in v tujini. Karla Oder, dr. etnologije, univ. dipl. etnologinja in prof. zgodovine, magistrica znanosti in muzejska svetovalka, je od leta 1984 zaposlena v muzeju na Ravnah na Koroškem. Na strokovnem področju se je posvečala predvsem raziskovanju načina življenja v Mežiški dolini. Leta 1992 je pri Znanstvenem inštitutu Filozofske fakultete izdala knjigo Občina Ravne na Koroškem, Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja. Leta 1995 je magistrirala in leta 2011 doktorirala z nalogo Delavci Železarne Ravne v obdobju socializma in njihov način življenja. Je avtorica in soavtorica številnih občasnih in stalnih muzejskíh razstav, dejavno sodeluje na različnih strokovnih in znanstvenih posvetih s področja industrijske dediščine, gospodarske zgodovine, načina življenja delavcev in muzeologije. Je mentorica mladim raziskovalcem in študentom ter urednica strokovnih publikacij. Vodi, koordinira in sodeluje pri več čezmejnih in mednarodnih projektih. Od leta 2003 koordinira projekt Slovenska pot kulture železa, katerega cilj je varovanje in promocija industrijske dediščine ter povezovanje z Evropsko potjo kulture železa. V tem okviru je nastala skupna razstava Tri tisočletja železarstva na Slovenskem, s katero je gostovala tudi v Budimpešti in Moskvi. Je avtorica stalne muzejske postavitve Mati fabrika, postavljene lani v naši štauhariji, ki daje pomemben pečat k varovanju industrijske dediščine, vključevanju v turistično ponudbo in h kulturnemu razvoju občine Ravne, z inovativnim pristopom pa tudi k muzeološki stroki. Karla je tudi predsednica Zgodovi26 narskega društva Koroške, kjer skrbi za izdajo zgodovinskega zbornika. S svojím delom močno presega običajne okvire strokovnega dela v muzeju, saj aktivno širi vedenje in znanje o kulturni dediščini in načinu življenja v Občini Ravne na Koroškem in regiji med strokovno in laično javnost v slovenski in mednarodni prostor. KLANČNIKOVO PLAKETO ZA DOSEŽKE V LETU 2012 je prejel PLAVALNI KLUB FUŽINAR za izjemen prispevek k uspehom ravenskega športa ter k promociji občine v evropskem in svetovnem merilu, za vrhunske športne dosežke v letu 2012, ki so ime Občine Ravne na Koroškem ponesli v svet. VELIKO KLANČNIKOVO PLAKETO je prejela MIHAELA PŠENIČNIK za dolgoletno uspešno delo pri vodenju, organiziranju in usklajevanju športnih dejavnosti v občini in širše, za spodbujanje zdravega načina življenja in pozitivnih športnih vrednot ter za prenos ljubezni do športa na mlajše rodove. V Plavalnem klubu Fužinar letno trenira okrog sto plavalcev vseh starosti – od najmlajših »Boberčkov«, pa vse do najstarejših članov. Prav vsi tekmovalci so bili tudi lani zelo uspešni. Gospa Mihaela Pšeničnik, med prijatelji in znanci Ela, se je vključila v Telovadno društvo Partizan leta 1945 kot pionirka. Več let je bila aktivna telovadka in tekmovalka na okrajnih, republiških in državnih prvenstvih v orodni telovadbi in mnogobojih. Že kot mladinka je poleg svoje redne vadbe prevzela vadbo pionirk. Poleg gimnastike se je ukvarjala s plavanjem, odbojko, rokometom, smučarskim tekom in v vseh disciplinah tekmovala za Športno društvo Fužinar. Deset let je sodelovala na tekmovalnih pohodih »Po poteh okupirane Ljubljane« in prejela posebno plaketo. Opravila je sodniški izpit za gimnastiko in smučanje ter se dokazala tudi na tem področju. V društvu je vrsto let opravljala pomembne funkcije kot trenerka, načelnica, vodila je rekreacijske dejavnosti, bila je članica upravnega odbora in podpredsednica društva. Z dolgoletnim delovanjem na področju športa je bila vseskozi promotor zdravega načina življenja ob in s športom. Pomagala je pri vzgoji mnogih športnikov, ki so ponesli ime naše občine v svet. Desetletja je soustvarjala športni utrip na Koroškem, vzpodbujala in pridobivala otroke, mladino in odrasle, da se aktivno ukvarjajo s športom. Še danes aktivno sodeluje v TVD Partizan, njen prispevek k množični rekreativni dejavnosti na Ravnah pa je neprecenljiv. Za svoje delo je prejela vrsto priznanj, leta 1974 tudi prestižno Bloudkovo plaketo za zasluge pri razvoju športa in še posebej pri razvoju TVD Partizan. Prvo medaljo za Korošce in Plavalni klub Fužinar je v preteklem letu na poletnem olimpijskem festivalu evropske mladine osvojila Gaja Natlačen v štafeti 4x100m prosto, ko so mlade kadetinje v času novega državnega rekorda osvojile tretje mesto. Damir še naprej piše zgodovino Ravenskega plavanja. Kot prvi Fužinarjev plavalec je postal evropski prvak v Debrecenu na Madžarskem, v francoskem Chartresu je v isti razdalji osvojil bron, s slovensko mešano štafeto si je priplaval srebro. Najbolj svež uspeh pa je Damirjev dvakratni naziv svetovnega podprvaka v njegovih dveh paradnih disciplinah iz turškega Istanbula decembra lani. V zgodovino Ravenskega plavanja se zapisala tudi mlada Mojca Sagmeister, ki je že kar nekajkrat dokazala, da je sposobna na velikih tekmovanjih dosegati zavidljive rezultate . Na evropskem prvenstvu v Debrecenu je slovenska ženska štafeta, v kateri je plavala Mojca, osvojila bronasto medaljo. Velika in pomembna tekmovanja pa niso tuja niti Tjaši Oder. V svoji zbirki ima kar nekaj medalj - dvakrat je postala evropska mladinska prvakinja v disciplinah 800 in 1500m prosto, v istih disciplinah je bila dvakrat tudi druga. Najžlahtnejša pa je v njeni zbirki zagotovo zlata medalja s svetovnega mladinskega prvenstva v Limi v Peruju Ti trije Fužinarjevi plavalci so bili udeleženci tudi olimpijskih iger 2012 v Londonu in ponesli ime Raven na svetovni nivo. V klubu se ob tako strokovnem delu odličnih trenerjev, prizadevnim staršem in trdem delu plavalk in plavalcev ni bati za prihodnost. Kalijo se mladi, uspešni in nadarjeni plavalci, ki osvajajo medalje na tekmovanjih po Sloveniji in v tujini. KLANČNIKOVO PLAKETO ZA DOSEŽKE V LETU 2012 je prejel GREGOR VEZONIK za odmevne uspehe na domačih in mednarodnih tekmovanjih, za premagane mejnike v stenah in na plezališčih ter za prispevek k ugledu in razpoznavnosti Občine Ravne na Koroškem. Gregor Vezonik je član Alpinističnega kluba Ravne od malih nog, saj izhaja iz znane plezalne družine. Ker mu je bilo življenje plezalca »že v zibelko položeno«, svojega začetka plezanja ne more natančno opredeliti. Kot otroku je sicer plezališče zanj predstavljajo bolj veliko igrišče kot kaj drugega, a se je z leti vedno raje podal v plezališča z namenom, da kaj tudi resno prepleza. RAVENSKI RAZGLEDI S trinajstimi leti je s smerjo Mašina v Burjakovih pečeh uspel doseči magično mejo 8a. Še isto leto je postal član slovenske mladinske reprezentance, s štirinajstimi leti je premagal mejo 8a še na pogled in naslednjo sezono je v Kranju s tretjim mestom prvič stal na stopničkah Evropskega mladinskega pokala. Leta 2011 si je na evropski tekmi v balvanskem plezanju v Meranu v Italiji priplezal 3. mesto. Isto leto je preplezal tudi tri svoje mejnike v skali: PRVA 8c smer z rdečo piko PRVI 8a+ na pogled in PRVI 8A+ balvan (smer Idealni upornik, pod Osjandrovo kapelico pri Ravnah).Ti rezultati predstavljajo mejnike tudi za koroške plezalce. In uspehi v letu 2012: Na začetku leta je Gregor preplezal dva projekta v Burjakovih pečeh v Topli - Dan D (8b) ter Kruha in iger 8b+. V Evropskem mladinskem pokalu je dvakrat stal na stopničkah, saj je dosegel 1. mesto v L'Argentieru v Franciji v disciplini balvani in 2. mesto na finalni tekmi EMP v Kranju. V skupnem seštevku je v disciplini balvani dosegel 2. mesto. Bil je izbran v osemčlansko ekipo, ki je Slovenijo zastopala na mladinskih športnih igrah AlpeAdria na avstrijskem Štajerskem, od koder je prinesel dve zlati in eno bronasto medaljo. Na mladinskem evropskem prvenstvu v Franciji je zasedel 8. mesto in ujel normo za svetovno mladinsko prvenstvo v Singapurju konec meseca avgusta, kjer je zasedel 15. mesto. V skupnem seštevku državnega prvenstva 2012 je med kadeti v disciplini težavnost zasedel 2. mesto v disciplini balvani pa 1. mesto. Za zaključek sezone 2012 je v plezališču Siurana v Španiji preplezal dve smeri z oceno 8b in eno z oceno 8b+. Povzetek podelitve 27 PETER KORDEŽ – zdravstveni tehnik – reševalec v nujni medicinski pomoči (NMP) in član strokovne skupine KORONARNEGA KLUBA MEŽIŠKE DOLINE (www.srce-si.si), ki skrbi za mrežo javno dostopnih avtomatskih defibrilatorjev (AED) na Koroškem ter usposabljanje laikov v temeljnih postopkih oživljanja (TPO) z uporabo AED (na kratko TPO+AED). Zaposlen v Zdravstveno reševalnem centru Koroške (ZRCK) že več kot 20 let. Ob ustanovitvi društva srčnih bolnikov, Koronarnega kluba Mežiške doline, decembra 2004, se je kot vaditeljica telesne vadbe za srčne bolnike najprej vključila moja žena, a sem jo zaradi njene nosečnosti po nekaj mesecih zamenjal. Takrat je bilo mišljeno le začasno, za dobro leto. V ta namen sem moral tudi sam na usposabljanje za vaditelje, ki ga organizira Zveza koronarnih društev in klubov Slovenije (ZKDKS). Začetki so bili sramežljivi in telesne vadbe se je udeleževalo 5 do 10 članov, vadba je potekala, če smo bili vsaj trije. A v tistem letu je klub neverjetno zrasel, kar je bil dokaz, da je bil zares potreben. Danes je članov več kot 300, vadba poteka v devetih skupinah, od Črne do Dravograda, v klubu skrbimo za doživljenjsko rehabilitacijo srčnih 28 bolnikov. Ustanovili smo koronarna kluba Mislinjske in Dravske doline, kar je v prvi vrsti zasluga predsednika, Ivana Žagarja in s podporo strokovne mentorice kluba, Cirile Slemenik Pušnik, dr. med., spec. inter. Njuna neomajna podpora je v veliki meri pripomogla k temu, da je Koroška na področju AED vzor vsem ostalim regijam v Sloveniji, saj je bilo ob namestitvi prvega aparata v Mežici, aprila 2007, veliko nasprotovanj in pomislekov, tudi po tem, ko so ga čez dober mesec uspešno uporabili in rešili življenje takrat 56-letnemu moškemu. To nam je dalo zagon, spodbudo in potrditev, da je začrtana smer res prava. O tem smo se reševalci že takrat učili na tečajih dodatnih postopkov oživljanja v okviru Slovenskega združenja za urgentno medicino, to se izvaja še danes, drugod le pravih pobud očitno ni. Na Koroškem smo v teh letih uspeli povezati v mrežo javno dostopnih AED že skoraj 60 aparatov (10. 06. 2013), ki so bili v tem obdobju uporabljani že 32-krat, od tega pa so uporabniki petim ljudem rešili življenje. Kaj pomeni rešiti življenje? O tem govorimo takrat, ko gre bolnik po srčnem zastoju iz bolnišnice domov, v relativno primerljivo kakovost življenja, kot ga je imel pred zastojem. Pomeni, da zmore svoja vsakdanja opravila, zmore skrbeti zase, marsikateri se vrnejo tudi v službo, pač z nekaj tabletkami za po jedi. Vse se sliši lepo in prav, a za tem stoji mnogo več. Res je zelo pomembno, da so čim širše na voljo avtomatski (samodejni) defibrilatorji. To so zelo učinkovite in varne naprave, s katerimi ni mogoče škoditi bolniku. Na to napravo namestimo samolepilne elektrode in AED bo sam prepoznal, ali je sunek električnega toka potreben ali ne. Samo električni sunek namreč lahko prekine hudo motnjo srčnega ritma, migetanje srca, ki najpogosteje povzroči nenadno smrt. Ta sunek tudi ponovno požene srce v normalen ritem. A na voljo je le malo časa. Možgani brez kisika že v 4 - 5 minutah utrpijo nepopravljive posledice. Ukrepati je potrebno hitro, odločno in preudarno. Zato potrebujemo nekoga, ki je pripravljen uporabiti AED, je z njim vsaj v osnovi seznanjen in obvlada temeljne postopke oživljanja. Saj lahko AED uporabi prav vsak, le slediti mora navodilom, ki jih govori naprava, RAVENSKI RAZGLEDI 29 pa je pri oživljanju potrebno nekaj več spretnosti, ki pa si jo pridobimo samo z rednim obnavljanjem tega znanja. In tukaj smo prepoznali veliko večjo potrebo, kot pri nameščanju vedno novih in novih aparatov, (ko govorimo o Koroški) drugod je javno dostopnih AED še vedno premalo. Na začetku smo ob vsaki priložnosti, namestitvi novega aparata, predavanju zdravnika ali kakšni drugi prireditvi, prikazali način uporabe AED in izvajanje oživljanja na eni lutki, kar ni omogočalo velikemu številu prisotnih, da bi preizkusili svoje znanje. Zato smo z res velikimi napori, ob pomoči donatorjev (LEK) pridobili 60 kompletov lutk za izvajanje skupinskih tečajev temeljnih postopkov oživljanja z uporabo AED. Tako od leta 2011, ko smo ob svetovnem dnevu prve pomoči prvič izvedli skupinsko usposabljanje učencev 9. razredov ravenskih osnovnih šol, redno izvajamo ta usposabljanja na Koroškem in tudi izven, ne le za osnovnošolce. Vseh udeležencev naših usposabljanj se je v teh letih nabralo (do 25. 05. 2013) že 9.391, odkar izvajamo skupinska usposabljanja pa skupno 5.212 udeležencev, samo v letu 2013 pa smo v prvih petih mesecih usposabljali že 1.270 udeležencev. Zakaj smo se osredotočili predvsem na učence osnovnih in srednjih šol? Otroci pri starosti 13 -14 let že zmorejo izvajati masažo prsnega koša tako dobro, kot odrasli v primerljivih študijah, zelo pa so tudi motivirani za nova znanja in izkušnje. Če ne drži pregovor »Kar se Janezek nauči, to Janezek zna«, pa vsekakor velja trditev, da je bolje 100-krat poskusiti oživljanje na lutki, kot enkrat samkrat na dedku ali babici, saj takrat ni časa za oklevanje. V Koronarnem klubu Mežiške doline smo v ta namen ustanovili strokovno skupino že leta 2007 in v imenu članov bi se rad zahvalil vsem tistim, ki pomagate pri namestitvah AED na Koroškem in nas tako ali drugače podpirate pri naših prizadevanjih, da omogočimo vsem, da obnovijo in osvežijo svoje znanje s področja temeljnih postopkov oživljanja in se seznanijo s preprosto, učinkovito ter varno napravo, ki rešuje življenja! LE SKUPAJ SMO LAHKO ŠE BOLJŠI! www.srce-si.si Peter Kordež Tudi drugo presajeno srce je zlato Pogovor s Hermanom Kumprejem, članom našega Kluba, članom skupine v Kotljah, ki je v letošnjem letu doživel že drugo presaditev srca. Herman, si sedaj kaj drugačen, kot si bil pri najinem prvem pogovoru za »GLASILO« Koronarnega kluba Mežiške doline? Malo starejši sem in že tretje srce imam. Tretje srce!!? Koliko Slovencev je živih z drugim presajenim srcem? Kolikor vem, sem prvi odrasel Slovenec z uspešno drugo presaditvijo srca v Sloveniji. Kandidati seveda so, a večina jih ni več sposobna za presaditev. Kaj se je s tabo dogajalo po prvi presaditvi? Po prvi presaditvi se je zame začelo novo življenje. Spet sem imel normalno moč srca, lahkotno gibanje, spet sem tekal, delal okrog hiše, potoval, 30 skratka živel normalno. Vmes me je 15 mesecev po presaditvi doletela še možganska kap, ki me je za dalj časa prikovala na bolniško posteljo in me močno prizadela. Spet sem imel veliko dela, spopadel sem se z njenimi posledicami in jih s pomočjo zdravnikov in družine v veliki meri tudi premagal. Kako in kdaj si opazil, da s tvojim presajenim srcem ni več vse v redu? Enajsto leto po presaditvi sem občutil, da mi srce slabi. Hitreje sem postajal utrujen, prej sem se zadihal, srčni utrip se je višal. To sem seveda povedal svojemu zdravniku na UKC Ljubljana in takoj me je poklical na preglede. Najprej je kazalo, da je vse v redu, toda pregled notranjosti krvnih žil na srcu je pokazal 7 cm dolgo, skoraj popolno zaporo ene žile. Žilo so mi razprli s tremi žilnimi opornicami. Dali so mi novo terapijo in me po 20 dneh spustili domov. Toda že mesec dni pozneje, oktobra 2011, sem dobil vročino 39,40, ki nikakor ni padla. Začeli so se tudi napadi bronhitisa in spet sem bil v Kliničnem centru. Ponovni pregled notranjosti krvnih žil na srcu je pokazal, da tistih 7 cm žile ni bilo zamašenih, ampak nekako sesedenih, stisnjenih in z žilnimi opornicami niso mogli rešiti problema. Mislil sem, da mi bodo vstavili žilne obvode, a so me hitro postavili na realna tla. Presajenega srca in njegovih žil ni mogoče operirati, ker ni oživčeno, ne boli in tudi ne raste. Srce pa je kar slabelo, popuščalo, se večalo, skratka drvelo k neizbežnemu koncu. Pred odhodom domov so me obiskali vsi moji zdravniki. Povedali so, da je moje stanje resno, da srce nezadržno slabi in mi življenje lahko reši le ponovna presaditev. Novo leto sem nato preživel na preiskavah na KC, 17. januarja 2012 je konzilij odločil, da sem primeren za ponovno presaditev, 20. aprila so me uvrstili na listo za presaditve. Kakšni so pogoji,da te uvrstijo na listo za presaditev? Iz brošure, ki jo prejme kandidat za presaditev, izhaja, da je osnovni pogoj končna srčna odpoved, ki se ne odziva na zdravila, pa slabšanje srčnega popuščanja, in ko so izčrpane vse druge možnosti uspešnega zdravljenja. Kandidat naj ne bi bil star več kot 70 let, imel naj ne bi kake druge težje bolezni, kot je rak, odpoved pljuč, jeter itd. Tudi visoka debelost in zloraba drog ter alkohola so izločitveni faktorji itd. Kako pa izberejo človeka, ki dobi konkretno srce ? V knjigi »Kdo sem in če sem, zakaj«, v kateri so opisane zgodbe »presajenih« v Sloveniji, je Valentin Sojar, dr. med., spec. kirurg zapisal: »Ko je bolnik uvrščen na čakalno listo, je pomembna najprej razporeditev glede na krvno skupino in velikost. Nato sledi razporeditev glede na resnost bolezni in ne nazadnje glede na čas čakanja na presaditev. Ko dobimo ponudbo za posamezen organ, glede na vse naštete dejavnike izberemo najprimernejšega prejemnika. V vsakem trenutku mora zdravnik, ki vodi posamezen proces presaditve, jasno opredeliti, zakaj je ta organ dobil določen prejemnik.« Vrniva se k tvoji presaditvi. V kakšnem zdravstvenem stanju si čakal na presaditev? Stanje se je hitro slabšalo, fizično sem bil vedno slabši, takoj sem se zadihal, v telesu se je nabirala voda, mislim, da sem bil vsak trenutek tik pred inRAVENSKI RAZGLEDI farktom. Seveda sem imel vsak mesec pregled na KC, kjer so mi svetovali, vlivali upanje. In končno, težko pričakovan telefonski poziv? Da, 30. julija 2012, ob 20:05: »Takoj v Ljubljano, imamo srce za vas!« Potem pa rešilec kot pri prvi presaditvi, s prižganimi sirenami in lučmi, v 50 minutah sem bil na UKC. Ponoči enkrat so me operirali, 8 ur je trajala operacija, v komi sem bil nato 60 ur. Drugi dan po zbuditvi iz kome sem že sedel na postelji, tretji sem stopil na noge, naslednji pa s pomočjo medicinske sestre že stopical okrog postelje. Na intenzivni sem ostal 21 dni. Potem pa spet v ženino oskrbo in prijaznost družine. Kaj te ogroža sedaj po uspešni presaditvi? Med nami laiki je na to vprašanje enostaven odgovor: prvih 10 let zavrnitve, drugih 10 pa zamašitve. V knjižici za bolnike pa je opisanih cela vrsta nevarnosti. Najprej nam grozijo vsemogoče okužbe. Virusne, glivične, bakterijske, seveda po takšni operaciji je bolan človek imunsko nebogljen in lahek plen okužbam. Potem pride trajna nevarnost zavrnitev. Citat iz brošure: »Imunski sistem ščiti bolnikovo telo pred okužbami tako, da prepozna določene tujke, kot so bakterije ali virusi in jih uniči. Na žalost lahko (sicer redko) zazna kot tujek tudi bolnikovo novo srce. Zavrnitev je poskus imunskega sistema, da napade presajeno srce. Da se to prepreči, mora bolnik do konca življenja jemati zdravila za preprečevanje zavrnitvene reakcije v predpisanih odmerkih. Že enodnevna prekinitev jemanja teh zdravil lahko vodi v življenje ogrožajočo zavrnitveno reakcijo.« Hermanova »domača« lekarna. Jemlje 22 zdravil ali vsak dan 36 tablet. Kako pa sedaj živiš? Že po prvi presaditvi si nam razložil, kako naj živi tak bolnik, ali so sedaj po drugi potrebne kakšne spremembe? No ja, sedaj obiskujem tudi psihiatra, imam goro zdravil, svetovali so mi zelo umirjeno, a vsakodnevno gibanje, pri hrani pa so mi za eno leto prepovedali uživanje surove zelenjave in sadja. Menda zaradi nevarnosti okužb. Želiš še kaj povedati? Seveda, želim se zahvaliti zdravnikom za veliko skrb in odlično opravljeno delo: dr Gregorju Poglajenu, dr. Jušu Kšeli, dr. Renati Okrajšek ter ostalemu zdravstvenemu osebju. Zahvaljujem se seveda moji dragi ženi in drugim članom družine za veliko skrb, pomoč in potrpljenje v vseh dolgih letih moje bolezni. In zahvaljujem se sicer nepoznanemu darovalcu in njegovi družini za njihovo humanost. Hvala, Herman. V Koronarnem klubu Mežiške doline smo ponosni,da si naš član in navdušeni nad tvojo držo ter uspešnim premagovanjem težke srčne bolezni. Tvoj primer nam kaže izjemno moč medicine in bolnika samega v prizadevanjih za zdravje in življenje. Spraševal: Ivan Žagar 31 32 KAKO PREŽIVETI V ZELENI ALI BETONSKI DŽUNGLI Taborništvo te ne uči le spoštovati in ljubiti narave, temveč nas uči tudi vključevanja v družbo. Na Ravnah taborniki že 53 let dajemo svoj prispevek k razvoju in vzgoji mladine, zaradi česar smo bili letos tudi nagrajeni z veliko plaketo občine Ravne na Koroškem, kar nam je seveda v veliko čast. Velika plaketa nam pomeni nagrado za vztrajnost, pozitivno energijo ter koncept participacije mladih na projektih, ki jih naša organizacija izpelje več kot 50 na leto. Vsekakor verjamemo, da bomo s takšnim tempom nadaljevali tudi v prihodnje ter omogočili čim večjemu številu mladih, da se nam pridružijo pri ustvarjanju boljšega sveta. In s čim smo se taborniki ukvarjali v pretekli polovici leta? V letošnji sezoni smo naredili velik poudarek na spoznavanju novih ljudi ter sodelovanju z drugimi organizacijami. Pri tem je potrebno poudariti, da nam je po dolgem času uspelo združiti vse tri formalno delujoče koroške rodove pod eno streho. Tako smo izpeljali fenomenalno akcijo »Za življenje«, ki je v sodelovanju z društvom študentov medicine Slovenije potekala v prostorih ravenskega Punkla. S slovenjegraškimi taborniki smo izpeljali tudi izjemno obiskano zimovanje na Paškem Kozjaku, ki se ga je udeležilo okoli 70 tabornikov vseh starosti. Murni, predšolski otroci, so se zabavali ob izdelovanju mask, sankanju in ročnih delavnicah, Medvedki in Čebelice, mlajši osnovnošolci, so poleg pustnih norčij in gangnam telovadbe s Spidermanom doživeli tudi mega orientacijsko strateško igro po celi osnovni šoli, se podali na pohod na planinski dom, kjer so pisali kartice županoma Raven na Koroškem in Slovenj Gradca, si skopali luknjo v sneg, zakurili ter si spekli hrenovke. Gozdovniki in Gozdovnice, starejši osnovnošolci, pa so poleg ostalih aktivnosti zgradili tudi ogromne bivake iz snega in smrekovih vej, v katere se je lahko skrilo kar 15 otrok naenkrat. Tudi na lokalni ravni smo bili kar pridni tako najmanjši kot tudi starejši. Začetek leta smo pričeli taborniško aktivno, saj smo v okviru kluba RR in Grče skupaj preživeli najdaljšo noč v letu, kjer smo izpeljali akcijo Zdrav skok v novo leto, v okviru katere smo polnoč preživeli na vrhu Homa pod Uršljo goro. Taborniška pomlad je potekala v okviru treningov po taborniško, z veliko mero smeha. V mesecu maju smo izpeljali tudi pomladovanje na Obretanovem, kjer smo ponavljali taborniške veščine ter se pripravljali na območni mnogoboj. V koncu meseca junija na Obretanovem organiziramo Tabor domišljije, kjer bomo našim malim in velikim tabornikom pričarali pravljico pod Uršljo goro. Zaslužili so si jo, saj so bili zelo pridni skozi leto. Več o nas: www.taborniki-ravne.si Zgoraj levo: Zimovanje na Paškem Kozjaku; zgoraj desno: Pohod k našemu Vorancu; spodaj levo: S tečaja prve pomoči; spodaj desno: Malica na zimovanju 33 Čas, ko se noč preveša v dan, je za večino izmed vas prav gotovo prva stvar, na katero pomislite, ko zaslišite besedo svit. Nekaterim izmed vas pa se v glavi pojavi druga misel, saj ste po pošti na dom morda že prejeli prijazno vabilo. SVIT je državni program presejanja in zgodnjega odkrivanja predrakavih sprememb in raka na debelem črevesu in danki, ki deluje od leta 2009. Program Svit lahko na leto reši življenje najmanj 200 prebivalcem Slovenije, mnogim pa prihrani veliko trpljenja, ki ga povzroči zahrbtna bolezen. Morda ste med temi 200 srečneži tudi vi. Morda pa bi lahko bili, vendar se zaradi kakršnihkoli le vam poznanih razlogov za testiranje niste odločili in ne veste, da ste morda eden izmed 1400 ljudi, ki vsako leto v Sloveniji zboli za RDČD. 700 od teh jih tudi umre. Vabila za sodelovanje v Programu Svit prejmejo vsako drugo leto vsi moški in ženske, stari od 50 do 69 let, v obveznem zdravstvenem zavarovanju. Če ste mlajši in vas zdaj nekoliko stiska pri srcu, da morda nimate tudi vi kakšne nevarne bolezni 'tam spodaj', lahko dokaj mirno sedite in počakate vabilo, saj se rak debelega črevesa in danke začne pogosteje pojavljati prav v letih, ki so namenjena testiranju v sklopu programa SVIT. Ob čakanju na vabilo pa morate biti seveda pozorni na težave s strani prebavil (zaprtje, spremembe v ritmu odvajanja blata, spremembe oblike blata, menjavanje zaprtja in driske, sledovi krvi na blatu, črno mazavo blato) in o morebitnem takem dogajanju obvestiti svojega zdravnika. Zdravnika pa morate prav tako dregniti med rebra, če je za rakom debelega črevesa in danke zbolel kdo od vaših bližnjih (krvnih) sorodnikov, zlasti če je bil mlajši od 50 let.V tem primeru vam na vabilo programa SVIT ne bo treba čakati, saj boste morali na dodatne preiskave že prej. Vabilu v program SVIT so priložene informacije o programu in izjava o prostovoljnem sodelovanju. Vsem, ki vrnejo podpisano izjavo, Center SVIT pošlje komplet za odvzem dveh vzor- 34 cev blata s podrobnimi navodili, kako to storiti. Lovljenje blata za odvzem vzorčkov pa je prepuščeno vaši iznajdljivosti. Če v vzorcu blata ugotovijo sled krvi, vam predlagajo presejalno kolonoskopijo v naslednjem mesecu (kolonoskopija je preiskava celotne dolžine debelega črevesa z upogljivo cevjo, ki omogoča prikaz in odstranjevanje nekaterih sprememb že kar med preiskavo). Pred preiskavo se morate oglasiti še pri osebnem zdravniku, da vas pripravi na to, za mnoge strah zbujajočo, preiskavo. Če se v nekaj dneh pri osebnem zdravniku ne oglasite, vas bo ta poklical, saj tudi osebni zdravniki prejmejo obvestilo, kako so se njihovi bolniki 'odrezali' na presejalnem programu. Kako uspešno pa je program SVIT v času svojega delovanja dosegel srca (oziroma zadnjice) Korošcev? V letu 2010 je bila odzivnost (delež vrnjenih izjav o sodelovanju) v Koroški regiji 57,72%, v letu 2011 je dosegla 59,09%, v prvi polovici leta 2012 pa 59,78%, kar nas uvršča v zlato sredino po odzivnosti v Sloveniji. Kot vidite, odzivnost pridno raste. Od Korošcev so najbolj vestni pri vračanju vzorcev Mežičani, Ravenčani, vključeni v program pa ste zasedli 2. mesto v koro- ški regiji. V vseh letih delovanja programa je bilo v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec kolonoskopiranih okoli 800 oseb ter pozitivnih pri programu SVIT. Maligne spremembe so bile odkrite pri 5,8% od teh preiskovancev, adenomi (predrakave spremembe) pri 57,4%, pri ostalih pa polipi, divertikli, vnetja ali pa celo nobenih sprememb. Rezultati kažejo, da udeležba iz leta v leto narašča in da nismo med najslabšimi po udeležbi v programu. Nismo pa tudi med najboljšimi. Kljub temu, da sodelovanje v programu omogoča, da popolnoma brezplačno ugotovite hudo bolezen v zgodnjih fazah razvoja ali pa celo pred njenim nastankom, ko je popolna ozdravitev še možna, se več kot eden izmed treh Korošcev za sodelovanje v programu še vedno ne odloči. Zakaj? Je morda strah pred tem, da bi izvedeli, da so bolni, prevelik? Bi jim čakanje na rezultate povzročalo preveč stresa? Je morda misel, da bi se nato morali udeležiti kolonoskopije, prehuda? Se jim zdi sam postopek prezapleten? Ali pa je preprosto pot do pošte predolga? Če ste se sami že udeležili programa in veste, da samo testiranje ni noben bav-bav, kolonoskopija pa zbuja neupravičen strah in nelagodje, ali pa bi želeli samo vedeti, da vas bodo vaši bližnji še dolga leta razveseljevali, spodbudite še soseda med kavico, mamo med kuhanjem, očeta med branjem časopisa, prijatelja med partijo kart, sodelavca med malico in druge čakajoče v čakalnici pri zdravniku, da se udeležijo programa. In če ste že kdaj bili na kolonoskopiji, potem prav gotovo veste nekaj, kar večina drugih ne, da je med preiskavo početje, ki drugače zbuja čudne poglede v svoji glasni obliki in zatiskanje nosa v svoji tihi obliki, še kako zaželeno. Če bi želeli o programu vedeti več kot vaš sosed, lahko to izveste na spletnem naslovu: http://www.program-svit.si/ Tajda Keber Viri: Inštitut za varovanje zdravja RS, Center za krepitev zdravja in obvladovanje kroničnih bolezni, Oddelek Svit.; Štern B., Tepeš B., Stefanović M., Novak Mlakar D., Maučeč Zakotnik J. et al. Program Svit. Slovenski program presejanja in zgodnjega odrivanja predrakavih sprememb in raka na debelem črevesu in danki. Priročnik za osebne/družinske zdravnike. Ljubljana: Zdravstveni dom Ljubljana, Enota preventive CINDI; 2008. Melanom je maligni tumor kožnih celic melanocitov. Je najnevarnejši kožni rak, predvsem zaradi svoje velike sposobnosti širjenja na ostale organe. Ker je zdravljenje razširjene bolezni neuspešno, je umrljivost visoka. Število bolnikov z melanomom se povečuje hitreje kot število bolnikov s katerokoli drugo vrsto raka. Predvsem zaskrbljujoče je naraščanje števila bolnikov z melanomom med mladimi odraslimi. Melanom je rak, ki se lahko razvije pri vsakomur, vendar pa je tveganje za njegov nastanek pri nekaterih ljudeh večje: pri svetlolasih, svetlookih in svetlopoltih ljudeh, ki so bili zlasti v mladosti pogosto izpostavljeni sončnim žarkom, pri tistih, ki so večkrat utrpeli sončne opekline, pri ljudeh, katerih ožji sorodnik je imel melanom, pri starejših, pri ljudeh, ki imajo veliko število znamenj, ter ljudeh, ki so že imeli melanom. Melanom se lahko pojavi v obstoječem znamenju, večinoma pa nastane na novo. Na koži ves čas nastajajo nove pigmentne spremembe, med katerimi je lahko tudi melanom. Pomembno je, da ga ločimo od ostalih, nenevarnih pigmentnih sprememb na koži. RAVENSKI RAZGLEDI Melanom je lahko v začetku zelo podoben navadnemu znamenju, a se za razliko od znamenja nato hitreje spreminja po obliki, barvi in velikosti. Je asimetričen (A – asimetry), nepravilnih robov (B – border), večbarven (C – colour), večji od 5 mm (D – diameter) in raste (E – elevation). Včasih lahko tudi srbi. Pri napredovani obliki se lahko pojavi tudi krvavitev. Ker se melanomi ne spreminjajo vsi po sistemu ABCDE in jih je včasih težko razlikovati od znamenja in drugih pigmentnih sprememb na koži, je ključnega pomena za postavitev pravilne diagnoze dermatoskopski pregled kože. Najpomembnejši dejavnik tveganja za nastanek melanoma je UV sevanje. Z ustrezno zaščito kože pred soncem lahko nastanek melanoma preprečimo. Z omejitvijo izpostavljanja soncu je treba začeti že v zgodnjem otroštvu, saj so prav sončne opekline v zgodnjem otroštvu eden od dejavnikov tveganja za razvoj bolezni kasneje v življenju. Tudi število pigmentnih znamenj je povezano z izpostavljenostjo soncu v otroštvu. Več kot je otrok izpostavljen soncu v otroštvu, več znamenj se bo pojavilo na koži. Večje število znamenj pa pomeni večjo verjetnost za pojav melanoma kasneje v življenju. Kožo moramo zaščititi predvsem z izogibanjem soncu, z uporabo oblačil, pokrival in očal ter z uporabo zaščitnih krem za tiste dele telesa, ki jih pred soncem drugače ni mogoče skriti. Ker bodo učinki preventivnih akcij o pomenu zaščite pred UV žarki vidni šele čez desetletja, je za zmanjšanje umrljivosti zaradi melanoma trenutno najpomembnejše zgodnje odkrivanje z rednim samopregledovanjem in preventivnimi pregledi kože. Redno spremljajmo spremembe na koži! Če odkrijemo melanom pravočasno, je ozdravljiv! Nataša Grebenšek, dr. med. Dermatološki center Arsderma 35 36 Društvo Projekt Človek kot nevladna, humanitarna in strokovna organizacija izvaja programe pomoči namenjene osebam, ki se srečujejo s problemom zasvojenosti (mamila, alkohol, igre na srečo, motnje hranjenja, odnosi, sodobni mediji – internet in družabna omrežja …). V Občini Ravne deluje Sprejemni center, kjer izvajamo individualne programe prilagojene težavam oz. življenjski situaciji posameznika. Programi so usmerjeni v doseganje in ohranjanje abstinence, v podporo pri spoprijemanju z vsakdanjimi življenjskimi težavam in kvalitetnim vključevanjem v družbo. Namen programov je preprečevanje in/ali zniževanje socialnih stisk povezanih z zasvojenostjo, kot so zdravstvene težave, kriminaliteta, izguba službe, izpad iz šolskega sistema, nezdrava družba, razveza ali patološki odnosi v partnerstvu. Za trajno abstinenco je nujno potrebna sprememba življenjskega stila – načina razmišljanja, vzorcev vedenja, navad, interesov, prioritet v življenju, odnosa do sebe, drugih in okolice. × × Pri svojem delu in s programi, ki jih izvajamo, se trudimo čim bolj prilagoditi potrebam naših uporabnikov in pri tem upoštevamo njihove sposobnosti, možnosti in potenciale. V Sprejemnem centru Ravne na Koroškem tako izvajamo naslednje programe: × anonimno informiranje, svetovanje in motiviranje po telefonu ali elektronski pošti; × individualni pogovori, kjer svetujemo in usmerimo uporabnika v zanj primeren program; × socialna rehabilitacija za tiste, ki so vzpostavili abstinenco, potrebujejo pa dodatno spremljanje in pomoč; × individualni program svetovanja, motiviranja in pomoči za tiste, ki še niso uspeli vzpostaviti abstinenc, V času programa skupaj z uporabniki krepimo njihovo zdravo socialno mrežo in razumevajoče odnose z družino, partnerji in prijatelji. Izvajamo različne dejavnosti, kot so vzgojno-izobraževalne (seminarji, branje knjig in člankov), kreativnoustvarjalne in športne (pohodi, tek, plavanje). Pomagamo jim pri konstruktivnem reševanju konfliktov, učenju jasne in odprte komunikacije ter socialno sprejemljivega vedenja, izražanju čustev na ustrezen način, preudarnem ravnanju s financami in organiziranem preživljanju prostega časa. Uporabnike v času izvajanja programa spodbujamo, spremljamo ter motiviramo za dokončanje šolanja, pridobivanje novih znanj in veščin, iskanje ustrezne zaposlitve, reševanje vendar o tem razmišljajo; individualni program za osebe vključene v metadonski program ali drugo nadomestno terapijo (suboxon, subotexe); svetovanje svojcem in drugim pomembnim bližnjim osebam (prijateljem, partnerjem, otrokom …). stanovanjske problematike in ustalitev v življenju. V zvezi z interesi uporabnika sodelujemo s Centrom za socialno delo, Zavodom za zaposlovanje, zdravstvenimi službami, sodstvom, šolami in delodajalci. Glede na porast in razširjenost problematike zasvojenosti v Koroški regiji se relativno malo število zasvojencev in njihovih bližnjih odloča poiskati pomoč. Razloge lahko iščemo v prepletanju različnih dejavnikov, kot so: stigmatizacija zasvojenih, »zaprtost okolja«, sprenevedanje (tabuizacija), odklonilna stališča, nevednosti, predsodki, stereotipi, zadrege. Zasvojene osebe zaradi občutkov krivde, sramu in zanikanja svojih problemov težko poiščejo pomoč, saj so zaklenjeni v začaranem krogu lastne nemoči, tako postanejo socialno izključeni. Velikokrat potrebujejo pri odločanju za urejanje zasvojenosti »zunanjo podporo in motivacijo« s strani staršev, delodajalcev, partnerjev, prijateljev. Če imate vi ali kdo od vaših bližnjih težave z zasvojenostjo in potrebujete informacije, nasvet, pomoč in podporo pri soočanju in razreševanju problemov, se lahko obrnete na Društvo Projekt Človek. Sprejemni center ima svoje prostore na Upravni enoti, Čečovje 12a na Ravnah. Kontaktni podatki: ×GSM: 051/637-267 ×E-mail: [email protected] Več informacij o samih programih in o drugih aktivnostih društva pa lahko dobite tudi na naši spletni strani www. projektclovek.si Jadranka Ivanković, univ. dipl. soc. ped. Voščilnice s certifikatom Kmalu bomo vse pospravili in ostal bo le spomin, spomini na minula leta, vedno se ustavljam ob njih. Zaznamovali so našo KS Kotlje, najbolj pa našo cerkev. Izdelovanje voščilnic. kartončke. Z nekaterimi pa smo imeli tihi dogovor, da dajemo kartončke in nitke v določen predal kar v učilnici za verouk. Spomnim se atov, mamic, babic, dedkov, tet; vsi so šivali, zavzeto so prihajali po delo, pa zopet prinašali občudovanja vredne izdelke. Tudi moški! Poklepetali smo, izmenjali izkušnje. Naklonjeno mišljenje je zmeraj delovalo strašansko spodbudno za nadaljevanje dela. Spomnim se vseh pomočnikov Popolnoma uničeni kipi Nisem verjela, da jih bomo izdelali dovolj, a sledila sem pobudi mladih in notranjemu glasu. Njihova ideja je bila iskrena, cilji pa visoko zastavljeni. Nihče ni mogel napovedati, da bo to trajalo celih 12 let. V vseh teh letih so sodelovale tako ali drugače cele Kotlje. Neprenehoma smo izdelovali voščilnice. Z nami so šle na dopust, krajšale so nam noči, nedelje, praznike. Bile so povsod: po mizah, stolih, kavču, na omarah, po tleh; med njimi pa lepila, razne škarje, pole barvnega papirja in kuverte, kartončki, prejice, igle in nitke. Za vse drugo je zmanjkalo časa, a volje, neverjetno, ni zmanjkalo nikoli! Od kod neki prihaja energija, sem se spraševala sredi noči, ko sem ugotovila, da bo treba v posteljo, ker je zjutraj pač služba. A naveličala se nisem. Pogovarjala sem se z drugimi. Po družinah so radi šivali voščilnice. Ob tem smo se zbirali, pogovarjali, bili skupaj mnogo RAVENSKI RAZGLEDI več, kot bi bilisicer. Pa tisti prijetni občutek, da delaš nekaj za skupno dobro, za celotno občestvo, da nas to združuje v eno veliko, ljubečo družino. Spomnim se žarečih oči deklet: Ines, Urške, Nine, Mateje, Marjete, le kdo bi naštel vse. Prihajale so k nam in žvrgolele: ''To prejico bi še, oni kartonček, tale modelček, glej, angelčka bom šivala, jaslice, vrtnico …'' Ali umirjenega Roka, ki je dostojanstveno prinesel izdelke, se tiho usedel, občudoval druge voščilnice in si navil novih nitk za delo svoje družine. Še drugega Roka se spomnim, ki je zgovorno debatiral vse mogoče teme in odnesel kartončke za šivanje za mamo, sestro in zase. Drobni Primož, ki je danes odrasel mož, je s svojo živahnostjo pozitivno popestril mnoge delovne trenutke. Dejan je prinašal repatice lepo zložene v kovinski škatli za kekse, saj bi se med potjo lahko stresle s kolesa. Ostati so morale čiste, lepe, ravne. Strašno ga je dajala radovednost, koliko je že zašitih, kdaj se bodo prodale vse, kako bodo sodelovali … Potrpežljivi Matic je moral vedno čakati na in pomočnic: Anite, Erike, Petre, Nade, Vide, Maruške, Izidorja, Aleša, Martina ... in drugih, ki so pridno pomagali lepiti, ko je bilo treba priti na 'zeleno vejo'. Včasih smo se skoraj zadušili od lepila, dokler nismo odkrili drugačnega načina. Spomnim se sijočih obrazov tega in onega darovalca, ko nam je izročil prepotreben delovni material. Včasih smo ga našli kar pred vhodnimi vrati. Kolikokrat je bilo potrebno v soboto pozno v noč pripraviti še sto naslednjih kosov za drugi dan. Ali poklicati drugega šoferja, ker je dogovorjeni zbolel. A 37 vendar je bilo zadovoljstvo v duši in notranja sreča ob tem neizmerljiva in čedalje večja! Ko so ob vsem tem vsi srečni prihajali z nedeljskih obiskov po slovenskih župnijah še otroci in mladi, se je energija prelivala iz njih v nas in iz nas v njih. Prehitevali so se v pripovedovanju. Pomembno je bilo, da so jim ljudje ob koncu maš zaploskali, da so jim s tem dali priznanje za njihovo požrtvovalnost, vnemo, zagnanost, za njihovo zgodovinsko dejanje! Župnik v neki župniji je dejal: ''Medtem ko nekateri mladi ob zgodnji jutranji uri prihajajo šele domov, ste vi vstali in se pripeljali k nam, za to humano akcijo!'' Prenekaterim staršem, ki so spremljali mlade na teh poteh, so prihajale solze v oči. Teden za tednom … leto za letom … Bilo je ganljivo in dobro, bilo je prisrčno in notranje bo- gato. In mladi so v prispodobi rekli: ''Luknje, ki so jih naredili črvi, smo zašili. Dar naših rok – izdelek – voščilnica – dajemo za dar dobrih ljudi.'' Tako se je projekt začel imenovati 'DAR ZA DAR' in ne več prodaja voščilnic. Potovali smo v župnije po celi Sloveniji, po zamejstvu in v pobrateno mesto Marburg v Nemčiji. Povsod, kamor so nas voljno sprejeli in smo bili predhodno dogovorjeni. Včasih so nas zavrnili, tudi grobo. A nismo obupali. Takoj so se odprla druga vrata! Gostovanja so se dogajala le v postnem in v adventnem času. Otroci, mladi in prevozniki so prisostvovali maši v dogovorjeni župniji, pri njej sodelovali in ob koncu so nagovorili ljudi ter jim razložili našo akcijo. Voščilnice smo prodajali tudi v domači cerkvi, po Kotljah, po nekaterih delovnih or- ganizacijah s pomočjo prostovoljcev. Izdelanih je bilo čez 80.000 voščilnic. Zanje smo od Obrtne zbornice Slovenije dobili priznanje za ročno delo in stalno nalepko ''rokodelstvo – art&craft – Slovenija''. Evro na evro kot mravljice. Prihodek vseh darov, skozi vsa leta, je zadostoval za sprotne stroške obnove. Plačevali smo v obrokih. Tako smo v restavratorskih delavnicah obnovili vso kulturno dediščino naših prednikov – vseh pet oltarjev hotuljske cerkve in ostalo opremo (križev pot, prižnico in ostale kipe). Ob tem se je pokazalo, da je potrebno obnoviti tudi zelo vlažno notranjost cerkve, ker je vlaga uničevala že obnovljeno opremo. Potrebna je bila drenaža okoli cerkve in nato obnova odpadajoče fasade zaradi zamakanja. A to je že druga zgodba in drugi viri darov. Za te obnove so se našli prostovoljci – darovalci, ki so s svojimi prispevki pripomogli k 'čudežnemu' pokritju vseh stroškov. A 'krive' so bile voščilnice, mladi, njihovi projekti in njihova zagnanost. Sodelovale so domala cele Kotlje! To so bili dnevi! Nikoli jih ne bomo pozabili. Prav zaradi vsega tega bodo minula leta ostala nepozabna.Ta blagoslov bo segal še na bodoče rodove. Hvaležna sem Bogu za milost, ki nam jo je poslal kot vrednoto v obliki tega projekta mladih. Združeval je in še združuje ne le nas 'Hotuljce' temveč tudi naše sorodnike, znance, prijatelje, simpatizerje izven naših 'hotuljskih' meja in kliče nad nas Božji blagoslov! Samo zato smo bili uspešni. Veronika Kocuvan DRUŠTVO ZA REALITETNO TERAPIJO SLOVENIJE Društvo za realitetno terapijo Slovenije (DRTS) je bilo ustanovljeno leta 1992 z namenom širjenja znanja, razvoja ter prakse Realitetne terapije (RT) na vseh področjih dela, zdravja, izobraževanja in zasebnega življenja. Dr. William Glasser, ki je razvil koncept Teorije izbire (TI), na katerem temelji RT, je psihiater svetovnega slovesa. Kljub svoji zavidljivi starosti, 88 let, je še vedno dejaven in zelo iskan kot predavatelj v ZDA in drugod po svetu. Poleg zasebne prakse je delal na področjih rehabilitacije, prevzgoje prestopnikov, pri problematiki šolanja, zasvojenosti in v zadnjem času tudi na področju upravljanja oz. menedžmenta. Napi- sal je preko 20 del, ki so nekatera prevedena tudi v slovenski jezik. V Sloveniji je poleg DRTS-ja ustanovljen tudi Inštitut za Realitetno terapijo, ki ga v Kranju vodita Leon in Bosiljka Lojk, kjer potekajo vsa usposabljanja in seminarji za poglabljanje znanja TI in za pridobitev naziva učitelj, supervizor, svetovalec in psihoterapevt RT. DRTS ima od leta 2011 sedež na Koroškem, zato se aktivno vključujemo v življenja občanov, najmlajših, mladih in odraslih, z željo izboljšati naše medsebojne odnose oz. okrepiti kakovost življenja. V letu 2012 smo se prijavili na Javni razpis Občine Ravne na Koroškem za sofinanciranje dejavnosti preprečevanja nasilja v družini. Izpeljali smo predavanja za starše v vrtcih, na Gimnaziji Ravne na Koroškem ter za rejnike na CSD Ravne na Koroškem, ki so jih vodile certificirane članice DRTS: Špela Rus, Irena Pudgar in Metka Čebulj. Odzivi udeležencev so bili pozitivni, zato bomo podobna predavanja in delavnice izvajali tudi v letu 2013. Vabljeni! Metka Čebulj, univ.dipl.psih. 38 Akcija pomagajmo žabicam čez cesto tudi pri nas Večina ljudi se z dvoživkami srečuje – v glavnem ob spomladanskih selitvah, ko le-te v paritvenem obdobju zapuščajo kopenske habitate in se množično selijo k vodnim virom (jezerom, mlakam, potokom, rekam …), pri čemer pogostokrat prečkajo ceste. V tem času je najbolj znan prizor zmečkanih žabic na cestah. Za zmanjševanje števila povoženih osebkov poznamo več metod. Ena izmed najmanj učinkovitih je pobiranje živali s ceste in prenos v vodno okolje. Takšne metode se poslužujemo tudi prostovoljci na naši lokalni cesti Rimski vrelec – Ivarčko jezero. Leta 2000 je v Sloveniji potekal projekt Dvoživke in ceste (Poboljšaj et al., 2000), v sklopu katerega so bile na vseh državnih cestah popisane t. i. črne točke, označene kot najbolj kritične točke prehajanja dvoživk čez cesto. Tudi naše lokalne ceste imajo več takšnih črnih točk, ki bi jih morali označiti na zemljevidih. Bolj učinkovite metode za ohranjanje populacij dvoživk so postavitev začasnih in stalnih ograj ter postavitev podhodov, ki je smiselna ob širših in zelo prometnih cestah. Seveda je to velik finančni zalogaj, katerega v teh časih ne želi prevzeti nihče. Dvoživke so ena izmed najbolj ogroženih živalskih vrst. Poleg globalnih vremenskih vplivov, izgube habitata in razširjanja tujerodnih živalskih vrst jih ogrožajo tudi množični povozi na cestah. Takšen pomor posameznih osebkov lahko v nekaj letih zmanjša njihovo številčnost tako, da se populacija ni sposobna sama obnavljati in lahko na določenem lokalnem območju popolnoma izgine. Bolj pomembno kot samo reševanje posameznih osebkov pa je izobraževanje mladih generacij. Zato smo, že nekaj let nazaj, izvedli prvo akcijo prenašanja dvoživk čez cesto, v sodelovanju z Osnovno šolo Koroški jeklarji oz. podružnično šolo Kotlje. Akcija je bila sestavljena iz dveh sklopov, in sicer izobraževalnega in terenskega. V prvem delu smo učencem predstavili živali in vivo, jih poučili o pravilnem rokovanju z dvoživkami in jim predstavili njihovo problematiko na svetovnem in lokalnem nivoju. Drugi del pa je obsegal terensko delo. Za prenašanje dvoživk na terenu je obvezna oprema odsevni brezrokavnik, naglavna ali druga močnejša luč ter vedro, v katerega odlagamo živali. Z akcijo na terenu smo pričeli ob večernih urah, saj se takrat prične množična selitev dvoživk čez cesto. Odpravili smo se na pohod ob lokalni cesti. Pričeli smo s pobiranjem žab in krastač na Rimskem vrelcu; na parkirišču in na cesti smo pobrali vse živali ter jih spustili v umetni ribnik, ki je postal eno izmed njihovih zatočišč. Pot smo nadaljevali ob lokalni cesti ter vse pobrane osebke spustili v Ivarčko jezero. Odziv učencev je bil velik, saj je na terenu sodelovalo skoraj pol šole. Na našo prisotnost ob in na cesti so voznike opozarjali tudi gasilci PGD Kotlje, ki so se povabilu na akcijo takoj odzvali in smo jim za to zelo hvaležni. Podobne akcije izvajamo vsako leto, vedno v sodelovanju z učenci druge lokalne šole, res pa je, da smo akcijo izvedli letos že drugo leto v sodelovanju z Osnovno šolo Juričevega Drejčka, saj mi je kot organizatorki najlažje sodelovati z učenci šole, na kateri poučujem. Lansko leto je pri projektu sodelovala cela šola, letos pa le nekaj učencev. Ker akcija na terenu poteka v večernih urah, smo se na šoli odločili, da po končani akciji prespimo v PUNKLU. To je bila za učence zelo prijetna in skoraj neponovljiva izkušnja. Pomembno za takšne projektne naloge je, da ima vodstvo šole zanje dovolj posluha. Upamo, da smo s svojo prisotnostjo na terenu opozorili na problematiko dvoživk v lokalnem in širšem okolju ter da bo takšnih akcij vsako leto več. Hkrati si želimo, da bi nekoč lahko postavili zaščitne ograjice, ki bi zelo povečale učinkovitost ohranjanja vrst ter olajšale delo prostovoljnim organizacijam. Romana Finžgar, prof. biologije in kemije Fotografije: Ana Erjavec RAVENSKI RAZGLEDI 39 Najina prijatelja imata zelo rada živali. Predvsem muce. Že ne vem kolikokrat sta se morala od njih poslavljati z žalostjo v srcu, ko je prehitra cesta, ki pelje skozi njuno naselje, vzela zdaj eno, potem pa spet drugo milo mačje življenje. Njuna zadnja ljubljenčka sta mlada mačja samčka, bratca Timi in Puhi. Prišla sta iz zavetišča in se hitro navezala na prijazen dom v objemu zelenega sadovnjaka. Vsak, ki je že prevzel trimesečno živalco, ve, koliko vztrajnosti je včasih potrebno, da dva razposajena mucka, ki sta polna življenjske radosti in adrenalina, počasi in previdno utiriš in spraviš v malo bolj umirjeno domače okolje. No, Timi in Puhi sta se po nekaj mesecih odlično socializirala in se vživela v novo okolje. Na travniku sta lovila metulje, kobilice in čričke; skratka, obnašala sta se tako, kot se obnašajo vsi zdravi mladi mucki. Najina prijatelja jima pri tem seveda nista štela v zlo številnih prask na oblazinjenem pohištvu, pa trščic, ki so popadale z okenskih in vratnih okvirjev, ko sta mucka preizkušala svoje krempeljčke. Mačja idila je trajala skoraj eno leto … Nekega dne pa je z nočnega potepa prišel domov samo Puhi, bolj puhast muc od obeh bratcev. Prijatelja sta po še nekaj pretečenih urah zaslutila, da nekaj res ni v redu, in sta ga odšla iskat. Našla sta ga ležečega ob sprehajalni stezi s hudo polomljenima prednjima tačkama. Nekdo, ki zagotovo ne ljubi živali, ga je s trdim predmetom močno udaril in mu prizadejal skoraj nepopravljive poškodbe! Pregled pri veterinarju je potrdil zle slutnje. Obe Timijevi tački sta bili zlomljeni. Operacija bi stala skoraj dva tisoč evrov, zato sta se najina prijatelja pač odločila za manj zanesljivo varianto. Ubogemu Timiju so nadeli longeti in ga seveda onesposobili za normalno življenje za cela dva meseca. Vsako noč je bilo treba vstajati in mu pomagati Na Ravnah na Koroškem je v soboto, 8. junija 2013, potekal II. festival Povodnega moža. Osrednji lik festivala Povodni mož z Uršlje gore je letošnje leto v okolico OŠ Prežihovega Voranca s pestrim programom in ob lepem vremenu privabil preko 2000 obiskovalcev. Pravljični svet je organizatorjem prireditve Roku Šaterju, Jaki Kotniku, Jožici Pušnik in Danici Hudrap pomagalo sooblikovati kar nekaj prostovoljcev. Izvedba dogodka 40 je potekala pod okriljem Kulturno turističnega društva Povodni mož v sodelovanju z Javnim skladom RS za kulturne dejavnosti OI Ravne in OŠ Prežihovega Voranca. pri iztrebljanju in odvajanju tekočine. Vsakih nekaj ur sta ga morala obračati, saj bi – tako je povedal veterinar – muc zaradi preležanin lahko celo poginil … No, zdaj, ko je Timi star že več kot eno leto, si je seveda za silo opomogel. Zdaj je pač domači ljubljenček po sili razmer, kajti zlomljeni tački sta se mu sicer zarasli, a fantek šepa. Ne more več hitro tekati za svojim bratcem Puhijem in z njim uganjati mačjih vragolij. Več je doma in je zato deležen tudi kakšne dodatne dobrote na dan. Zdravih nog pa mu ni nihče ne more vrniti. In če tudi muce sanjajo, Timi v svojih sanjah zagotovo razposajeno teka za svojim bratcem Puhijem, ker pač v vsakdanjem življenju tega več ne zmore. -EDN- K sodelovanju v pravljični deželi, na prireditvenem odru, v športnih igrah in ustvarjalnih delavnicah so se nam pridružile številne skupine, in sicer so sodelovali vrtci in šole vseh treh koroških dolin, različne organizacije in društva, ki so se predstavila s svojo dejavnostjo. Obiskovalci so se lahko ustavili tudi v literarnem in pravljičnem kotičku; se razigrali v napihljivih gradovih; svoje znanje o cestno prometnih predpisih rovalnica Maribor, d.d.; Zip center, d. o. o.; Amon trade, d. o. o.; Primus, Primož Večko, s.p.; Mladinska knjiga, d. o. o.; Orbico, d. o. o.; Preša pub in Spin bar; Ramšak, d. o. o.; Trgovina Hartl; Vilina, zabava za otroke. Hvala še enkrat vsem, ki ste nam kakorkoli pomagali sooblikovati II. festival Povodnega moža. Ponovno se bomo srečali v letu 2014, ko bomo zopet ustvarjali, plesali, peli, gradili, priklicali Povodnega moža z Uršlje gore, skratka preživeli lep, razigran in sproščen dan. Organizatorji vam tudi tokrat obljubljamo veliko, lepega, zanimivega in igrivega ter vam pošiljamo povodni pozdrav do prihodnjega leta. Rok Šater preizkusili v kotičku Jumicar in AMZS. Velikega zanimanja so bili deležni tudi taborniki, ki so na ogled postavili tabor in obiskovalcem predstavili taborniške veščine. Na prireditvenem odru so poleg nastopajočih šol in vrtcev, ki so se predstavili s pevskimi, literarnimi in plesnimi nastopi, predstavili tudi člani harmonikarskega orkestra Rošer, mladi koroški jazzisti pod vodstvom Sama Kolarja in glasbena skupina Grushka, ki je premierno zaigrala himno Festivala Povodnega moža »V smeri sonca«. Oder pa je gostil tudi vse, ki so se hoteli predstaviti in pokazati svoje, predvsem pevske talente. Na festivalu so sodelovali tudi policisti in gasilci, ki so predstavili svojo opremo in vozila. Namen festivala je predvsem popeljati otroke in tudi njihove spremljevalce v pravljični svet brezskrbnosti, ustvarjalnosti in otroške razigranosti in je bil vsaj po veselju in zadovoljstvu tako najmlajših kot starejših dosežen. Prireditev je podprla Občina Ravne na Koroškem, častni pokrovitelj festivala je bil župan mag. Tomaž Rožen, ki je obiskovalce tudi nagovoril. Zahvala gre tudi prostovoljcem, ki so pomagali pri izvedbi dogodka, ter OŠ Prežihovega Voranca, Planinskemu društvu Ravne na Koroškem, Zavodu za kulturo, šport, turizem in mladinsko dejavnost, JKP Log, d. o. o., PGD Kotlje, PGD Ravne, Koroški osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika, ge. Marti Repanšek in donatorjem: Inter diskont, d. o. o.; ZavaRAVENSKI RAZGLEDI napisne ploscice za dom: vrata, pošta, razlicnih oblik, barv, pisav, logotipov zlata srebrna barva in struktura lesa Graverstvo Winkler Suzana M: 040/207 157 Govor predsednika Koroškega domoljubnega društva Franjo Malgaj na proslavi pri spomeniku na Dobrijah 42 Spoštovani, ponovno smo se zbrali na tem zgodovinskem kraju na Dobrijah, kjer se je pred skoraj sto leti pisala slovenska zgodovina. Vse se je začelo v Mariboru, kjer je major Rudolf Maister začutil, da mora izpolniti vlogo, ki mu jo je namenila zgodovina. V meljski voja- velik del ozemlja, ki bi bil sicer za vedno izgubljen. Domala brez oddiha je s soške fronte prihitel na klic narodnih prvakov s Koroške v Mežiško dolino s slovesom junaka soške fronte Franjo Malgaj. Z več uspešnimi vojaškimi akcijami je uspel zasesti Mežiško dolino in južno Koroško do šnici je izrekel zgodovinske besede: »Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso spodnjo Štajersko«. Številni slovenski vojaki so se mu priključili in s smelo vojaško akcijo je priboril Maribor in spodnje Štajersko ter nam tako ohranil Velikovca. Toda zagnanost poveljnikov in vojakov ni zadoščala za končno zmago. Vse premalo je bilo podpore pri politikih narodne vlade v Ljubljani, še manj pri vodstvu Kraljevine Srbov Hrvatov in Slovencev. Ko so prišli v začetku leta 1919 člani Wilsonove komisije, da na terenu ugotovijo, kje bi potekala meja med SHS in Avstrijo, jim narodna vlada v Ljubljani sploh ni dodelila spremstva, medtem ko so se Avstrijci odlično organizirali in člane komisije znali prepričati, da so kraji s popolnoma slovenskim prebivalstvom nemški. Politika se je vse preveč zanašala na mirovno konferenco, ki pa je za mejo na Koroškem prevzela predlog prej omenjene ameriške študijske skupine. Le za celovško kotlino je bil določen plebiscit. Negativna propaganda in napake jugoslovanske uprave so storile svoje in posledice tega so bile daljnosežne in poučne. Pokazale so, kaj se zgodi, če politika nima poguma v ključnih trenutkih pravilno ravnati. Nesprejemljivo je dejstvo, da so veličastno vojaško posredovanje Maistra, Malgaja in drugih ovirali prav tisti, ki bi morali odprtih rok sprejeti dejstvo, daje nekdo sposoben uresničiti narodove sanje o lastnem ozemlju, kulturi in jeziku. Kljub svojemu junaškemu dejanju pa je bil general Maister novim oblastem v napoto, njegove zasluge pa dolgo časa zamolčane. Verjetno bi podobna usoda doletela tudi Franja Malgaja, če ne bi padel v bojih z Avstrijci v usodnih majskih dneh pred 94 leti. Koroška je bila prizorišče pomembnih vojaških dogodkov tudi v drugi svetovni vojni. Slovenski partizani so s svojo srčnostjo in hrabrostjo izpolnili stoletni sen, zapisan v programu Zedinjene Slovenije in zasedli celotno slovensko etnično ozemlje. Vendar vse žrtve niso bile dovolj, saj so zavezniki usodo Koroške zapečatili že prej, ko so določili, da bo povojna Avstrija obnovljena v mejah, kot jih je imela pred »anšlusom«. Sledilo je obdobje socializma, ki je imel svoje vzpone in padce, kratene so bile nekatere človekove pravice, vendar pa je bilo tudi dejstvo, da je večina ljudi imela delo. Mlade generacije so po šolanju našle zaposlitev, bilo je pomanjkanje dobrin široke potrošnje ne pa tudi hrane. Šolski sistem, pa tudi razne druge oblike so krepile v nas domovinsko zavest. Večinoma smo bili ponosni, da smo Slovenci, da smo Jugoslovani. Zaradi gospodarske in politične krize 80-ih let je začela država propadati in Slovenci smo bili prvi, ki se nam je s kratkotrajno enotnostjo politikov, predvsem pa z junaštvom policije in enot teritorialne obrambe uspelo ubraniti pred agresijo JLA in ubraniti razglašeno samostojnost. Tudi Korošci smo pri tem dodali nemajhen delež. Verjeli smo, da bo Slovenija druga Švica, pa se je žal obrnilo drugače. Ob prehodu iz planskega v tržno gospodarstvo smo opazovali propad podjetij, ki še danes propadajo kot domine, nato lastninjenje s certifikati, ki so večino ogoljufali za vse. Nikoli nismo verjeli, da bo generaciji naših otrok slabše, kot je bilo nam. Da bodo ljudje, ki so izborili svobodo in z lastnim delom zgradili moderno Slovenijo, morali na stara leta stiskati, da se jim bodo zmanjševale socialne pravice itd. Za vse to pa je kriv pohlep posameznikov in nesposobna politika, ki se peha za ozkimi strankarskimi interese in interesi posameznikov, pri tem pa zanemarja dejstvo, da bi morala delovati v korist vseh Slovencev. Tudi šolski programi pri mladini ne vzbujajo čuta pripadnosti Sloveniji. Tudi pesniki temu niso veliko doprinesli, saj v zadnjih desetih letih ni bila napisana nobena domoljubna pesem. Vse preveč govorimo o globalizaciji, o tem, da smo majhni, da se moramo prilagajati. Tudi v preteklosti smo bili majhni, pa smo preživeli stoletja in se znali postaviti ob bok velikim. To nam danes uspeva le še na športnem področju. Tu znamo premagovati velike, dosegamo nadpovprečne rezultate in šport je še tisti, ki lahko skregane Slovence vsaj za nekaj trenutkov združi. Kdaj že smo bili ponosni na dosežke naših gospodarstvenikov, čeprav jim idej in pravijo tudi znanja ne manjka. Ponosni na politike, ja, to je pa verjetno že tako staro kot oddaja Še pomnite tovariši. V takšnih razmerah je še kako pomembno, da se spominjamo ljudi in njihovih dejanj, ki so imeli domovino v srcu, ki so za njo umirali. Ljudje, ki jim osebni interesi niso nikoli prevladali nad skupnimi. Spoštovani, na tem mestu se danes še posebej spominjamo Franja Malgaja, borca, pesnika in domoljuba, katerega delo in sporočilnost je potrebno posnemati in nadaljevati. Gre za domoljubje, za to, da si prizadevamo narediti koristno delo za svojo domovino, ne pa samo pričakovati, kaj bomo od nje dobili, kot je ob neki priliki dejal predsednik Zveze društev general Maister mag. Milan Lovrenčič. Na podlagi novejših raziskav v nemškem zveznem arhivu v Berlinu je med fondi za zgodovino pošte na našem območju še posebej zanimiv fond »R4701 Reichspostministerium«. V njem najdemo kar nekaj podatkov o strukturi in delu pošte na od Nemcev zasedenih slovenskih območjih. Iz njih lahko razberemo, da so ob nastopu okupacije nemške oblasti organizirale na novo tudi poštno službo. Poštne uradnike, ki so jih smatrali za nasprotnike nemštva, so izgnali in odpustili iz službe, na prazna delovna mesta pa nastavili svoje poštne uradnike iz Koroške in Štajerske. Na vrhu poštne strukture je bilo nemško ministrstvo za pošto. Temu je bila podrejena uprava nemške pošte »Reichspostverwaltung«. Pod upravo nemške pošte so poleg uprave za poštno službo spadale še uprava za telegraf in uprava za poštno hranilnico. Poštna uprava je imela svoje službe v obliki okrožnih poštnih uradov, ki so bili v glavnih mestih gau-ov, dežel in provinc. Vsako poštno okrožje se je delilo naprej na poštne urade. Še nižje v strukturi so bile poštne izpostave. Najmanjše poštne izpostave so bile nekakšne podružnice izpostav. Na Koroškem je bil sedež okrožnega poštnega urada »Reichspostbezirk« v Celovcu. Vanj so vključili 24 poštnih uradov in 49 poštnih izpostav z zasedenih območij Koroške in Kranjske. Glede na velikost pošte in obseg njenega dela so na novo pridobljene poštne urade in izpostave razdelili v posamezne razrede, označene z rimskimi in arabskimi številkami. Vsi največji državni poštni uradi so bili razvrščeni v razrede od 1. do 6., od največjega do najmanjšega. V prvi razred so bile uvrščene pošte s preko 2 milijona delovnih enot na leto, v razred 2 so bile uvrščene pošte s preko milijon delovnih enot na leto, v razred 3 so bile uvrščene pošte z več kot 700.000 delovnih enot na leto, v razred 4 pa z več kot 400.000 delovnih enot na leto. V razred 5 so bile uvrščene pošte z več kot 100.000 delovnih enot na leto, v razred 6 so bile uvrščene pošte, ki so imele do 100.000 delovnih enot na leto. Vsi manjši poštni uradi in izpostave pa so bili razvrščeni v štiri razrede in podskupine, ki so jih označevali s rimskimi in arabskimi številkami. V razred IV/5 je bila uvrščena pošta z do 2.000 delovnimi enotami na leto, v razred IV/4 je bila razvrščena pošta med 2.001 in 3.000 delovnimi enotami, v razred IV/3 je bila uvrščena pošta, kjer so na leto imeli med 3.001 in 4.000 delovnih enot, v razred IV/2 je bila uvrščena pošta z 4.001 do 5.000 delovnimi enotami na leto. V razred IV/1 je bila uvrščena pošta z 5.001 do 6.000 delovnimi enotami. Pošta, ki je imela med 6.001 in 8.000 delovnih enot, je bila uvrščena v razred III/4. Pošta z 8.001 do 10.000 delovnimi enotami je spadal v razred III/3. V razred III/2 je spadal pošta z 10.001 do 12.000 delovnimi enotami. Kjer je bilo na leto od 12.001 do 14.000 delovnih enot, je bila pošta uvrščena v razred III/1. Pošta z 14.001 do 17.000 delovnimi enotami letno, je spadala v razred II/4. V razred II/3 je spadala pošta z 17.001 do 20.000 delovnimi enotami na letnem nivoju. Pošta z 20.001 do 23.000 delovnimi enotami je prišla v razred II/2. Pošta, kjer so imeli na leto od 23.001 do 26.000 delovnih enot na leto, je bila uvrščena v razred II/1. V razred I/4 je spadala pošta z 26.001 do 30.000 delovnimi enotami. Pošta s 30.001 do 35.000 delovnimi enotami je bila uvrščena v razred I/3. Pošta z letno vsoto med 35.001 in 45.000 enotami je spadala v razred I/2. V razred I/1 je spadala pošta z letnim prometom od 45.001 do 55.000 enot. Pošta, kjer je bilo na leto med 55.001 in 100.000 delovnih enot, pa je bila uvrščena v razred 6, kakor smo navedli že zgoraj. RAVENSKI RAZGLEDI Vladimir Ovnič Tako je pošta v Kotljah dobila oznako IV/1 (med 5.001 in 6.000 delovnih enot letno), enako oznako je dobila pošta v Libeličah. Na obeh poštah so imeli med storitvami samo poštne storitve ter možnost uporabe telefona. Pošta v takratnem Sv. Danijelu nad Prevaljami (danes Šentanel) je bila razvrščena v razred 43 IV/2 (med 4.001 in 5.000 delovnih enot letno), imela pa je na razpolago samo poštne storitve. Pošte v Črni, Mežici, na Prevaljah, v Guštanju in Dravogradu so dobile oznako 6., torej je bilo na njih prometa med 55.001 in 100.000 delovnimi enotami. Na vseh teh pa je bila možnost uporabe poštnih, telegrafskih in telefonskih storitev. Če z njimi primerjamo še pošte v večjih krajih, lahko vidimo, da je na primer pošta v Škofji Loki dobila oznako 5. (nad 100.000 delovnih enot letno), prav takšno oznako pa so dobile tudi pošte v Domžalah, Jesenicah, Kamniku, Tržiču, Radovljici in en poštni urad na Bledu. Bled je namreč imel dva poštna urada (drugi je dobil oznako 6.), po vsej verjetnosti zaradi sedeža urada šefa civilne uprave za zasedena območja Koroške in Kranjske in z njim povečanega obsega pisemske pošte in telegrafskih storitev. Na vseh teh pa so imeli možnost poštnih, telegrafskih in telefonskih storitev. Pošta v Kranju, ki je bila razvrščena v 4. razred (nad 400.000 delovnih enot letno), je imela na voljo vse prej omenjene storitve. Iz tega lahko sklepamo, da so glede na razrede, v katere so bile uvrščene pošte, nemške oblasti določale in kontrolirale višino finančnih sredstev, ki so jih namenjale njihovemu delovanju in seveda s tem posledično tudi število zaposlenih na posamezni pošti. Vinko Skitek Sprostitvena vzgoja ni terapija, je pa preventivna metoda, ki otroke spodbuja s preprostimi in igrivimi tehnikami, da najdejo v sebi svoj mirni pol, iz katerega lahko potem črpajo nove moči. (Srebot in Menih, 1999) Otroci potrebujejo tišino, da lahko občutijo svoja čustva in tako najdejo ravnotežje v sebi. Nujno pa potrebujejo tudi sprostitev, če želimo, da bodo postali ustvarjalne osebnosti in bodo kos sodobnemu načinu življenja. Sprostitev veliko pripomore k razvoju ustvarjalnosti, obenem pa krepi otrokovo samozavest. Okolje otrokom velikokrat ne daje možnosti, da se sprostijo, zato se kot posledica tega pojavi prenapetost. Srečujemo se z jokavimi, agresivnimi, jeznimi, zdolgočasenimi in neustvarjalnimi otroki. Izhajati moramo iz dejstva, da je zdrav otrok po naravi neobremenjen in tudi sproščen. Zanima ga okolje, igra se in ustvarja. Z napetostjo in agresijo se odziva le takrat, ko je ogrožen. Stalni nemir, motnje spanja, motnje koncentracije, vedenjske motnje so lahko posledice hitrosti, s katero živimo. Niso značilne samo za odrasle, temveč tudi za otroke. Če že44 limo otroke pripeljati do miru, moramo biti tega sposobni tudi sami. Najprej moramo začeti delati na sebi. Sprostitev bi lahko označili kot pozitiven odgovor na stres. Otroku je pomembno pomagati, da najde pomirjujoč prostor znotraj samega sebe, kjer življenjske tegobe zbledijo. Ko najdejo ta prostor, začnejo dojemati, da sreča ne izhaja le iz dejstva, da smo spoštovani in ljubljeni od drugih, ampak tudi iz pomirjenosti s samim sabo. (Fontana, 2003) Da omilim težave, ki jih stres povzroča, pri svojem delu v vrtcu izvajam različne vaje sproščanja, saj to pozitivno vpliva na vsa področja otrokovega razvoja. Otroci potrebujejo ob sebi umirjenega in uravnovešenega vzgojitelja . Menim, da morajo ta znanja postati sestavni del vsakega organiziranega vzgojnega dela. S sproščanjem želimo pri otroku izboljšati splošno počutje, spodbujamo njegov mentalni, čustveni in fizični razvoj, želimo, da se otrok med vajami in učenjem sproščanja zabava. S tem se izboljša tudi njegovo splošno vedenje. Otroci niso nikoli premajhni ali preveliki, da jim predstavimo meditacijo in sproščanje.Vemo, da otroci potrebujejo veliko igre, hkrati pa veliko počitka. Nekateri v vrtcu preživijo tudi do devet ur, kar za predšolskega otroka ni lahko. Zato je prav, da mi vzgojitelji otroku omogočimo tudi čas, ko se lahko umiri in sprosti. Pri svojem delu uporabljam različne sprostitvene tehnike. Največkrat so to dihalne vaje, živalska joga, masaže, včasih pa otroke do sprostitve popeljem s pomočjo domišljijskih ugank in vodene vizualizacije. Pri izvajanju teh tehnik so otroci osredotočeni na dihanje in občutenje v telesu. Z njim izboljšujemo krvni obtok in manjšamo napetost. Vaje izvajamo počasi in umirjeno. Seveda je vsaka vaja in tehnika prilagojena otrokom. Da bi otroci lahko dosegli zbranost in bi lahko potovali v domišljiji, bi morali imeti vsaj enkrat na dan možnost za sprostitev. Če želim, da se otroci ponovno zberejo in osvežijo, uporabim kratke igre. Teh ne uporabljam takrat, ko otroci čutijo veliko potrebo po gibanju. Mlajši otroci imajo rajši preproste domišljijske igre, pri tem pa mora vzgojitelj govoriti počasi, mirno in toplo. Starejši otroci se radi sproščajo ob vodenih vizualizacijah, ob katerih jih popeljemo v svet domišljije. To jim omogoča možgansko sprostitev. Prav posebno stopnjo sprostitve in umirjenosti dosežemo z masažo. Ob njej se otroci navajajo na dotik druge osebe ter obenem navezujejo socialne stike v skupini. Vemo, da otroci svoje okolje spoznavajo s pomočjo dotika. Otroci v vrtcu radi izvajajo živalsko jogo. Po navadi imajo vaje živalska ali rastlinska imena. Ob izvajanju otroci razvijajo gibalne sposobnosti, obenem pa pridobivajo zaupanje v svoje telo. Potovanje v tišino: otroci potrebujejo tišino, da lahko občutijo svoja čustva in tako najdejo ravnotežje v sebi. Tišina ima za otroke velikokrat negativen prizvok, saj ga povezujejo z besedo »tiho bodi«. Ta stavek velikokrat odmeva v otroških ušesih. Zelo pomembno je, da se otroci zavedajo, da je sluh ločen od drugih čutil in da se mu lažje posvetijo, če zaprejo oči. (Zvoki iz okolice, šepetanje …). Mandale: otroci zelo radi barvajo mandale, ob tem se pa meditativno koncentrirajo. Ko barvajo manda- lo, se morajo držati dane natančne strukture. S tem otrokom uspe, da najdejo notranji mir in red. Mandale so primerne za vse otroke, saj obstajajo različne težavnosti. So zdravilo za dušo in ob njih odkrivamo otrokovo kreativnost. Na poti k sprostitvi obstaja veliko možnosti. Pomembno je, da smo otrokom dober zgled. Otroci potrebujejo le malo spodbude in podpore in prepričana sem, da nam bodo hvaležni. Čudovito je biti v tišini, v govorici dreves in oblakov, daleč od ljudi in njih gostobesednosti. (Karel Mauser) Sabina Mihalič, strokovna delavka vrtca Ravne na Koroškem Strokovne podlage: Susanne Nowack: Entspannung fördert Wohlbefinden, Gesundheit und Lernfähigkeit Inseln der Ruhe – die Kita als Ort der Entspannung Renata Srebot, Kristina Menih: Potovanje v tišino (Sprostitvena vzgoja za otroke) Anica Uranjek: Sprostitvene igre za vrtec in šolo www.mandala-bilder.de/kindergarten-mandalas.html Tudi iztekajoče se šolsko leto nam je natrosilo raznovrstnih dejavnosti, zato je kar hitro minilo. Zaposleni smo bili (poleg s šolskimi obveznostmi) na vseh področjih, kjer se človek sploh lahko udejstvuje. Veliko je vsega (a nikoli preveč!), tako da nas dolgčas ne muči prav pogosto. Še vedno smo zelo »eko«, še vedno smo odlični športniki in glasbeniki, še vedno se lahko pohvalimo tudi z najvišjimi priznanji s tekmovanj iz znanja in poznavanja raznih predmetnih področij. O vseh naših aktivnostih in uspehih si lahko preberete na naši spletni strani. Nekaj drobtinic pa vam za pokušino vendarle ponujamo tudi v tokratnih Ravenskih razgledih. V šolskem letu 2012/2013 je pri nas aktivno zaživel čebelarski krožek. Čebelarska zveza Slovenije in Javni sklad za slovensko čebelo sta tako programsko kot materialno podprla njegovo ustanovitev in delovanje. RAVENSKI RAZGLEDI Velikega pomena pa je za učence tudi sodelovanje s prevaljskimi čebelarji in njihovim učnim centrom, kjer lahko praktično preizkusijo svoje poznavanje čebel. Zveza je člane čebelarskega krožka opremila z učnimi gradivi – učbeniki, delovnimi zvezki in vrsto plakatov s poučnimi vsebinami, od njih pa so prejeli tudi nakladni panj, satnike, satnice in drugo opremo za uspešno in varno delo mladih čebelarjev. Ti so se odločili sodelovati tudi na nagradnem natečaju, ki ga je pripravila Čebelarska zveza Slovenije, in sicer za najlepše poslikano panjsko končnico. Občina Ravne na Koroškem pa jim je obljubila tudi zemljišče, da bodo lahko postavili čisto svoj čebelnjak in zanj ter življenje v njem tudi odgovorno skrbeli. si ogledali otroci številnih vrtcev in šol. V lutkovni predstavi Sovica Oka, nastali po literarni predlogi Svetlane Makarovič, ne manjka glasbe in prepevanja. Ne le kot odlične lutkarice, tudi kot dobre pevke so se izkazala dekleta, ki obiskujejo izbirni predmet gledališki klub. Sceno in lutke so izdelale same s pomočjo učiteljice likovne vzgoje. Poredna Okica je osvojila srca malih vrtičkarjev, najbolj všeč pa jim je bila zvita lisička, kateri je Okica komaj pobegnila, da ni postala njena slastna večerja. Z odlično predstavo na srečanju lutkovnih skupin Koroške so se uvrstile tudi na regijsko srečanje mladih lutkarjev. Niso se še odpočile od te, že imajo v mislih novo predstavo. Komaj čakamo! Pridni kot čebelice pa niso le naši čebelarji, ob bok se jim postavljajo tudi gledališčniki in lutkarji. Kar dve predstavi sta zaživeli v tem šolskem letu – Sovica Oka in Mojca Pokrajculja, s čimer smo dokazali, da dolgoletna tradicija tovrstnega ustvarjanja nikakor ne bo zamrla. Uprizoritve obeh so Mojca Pokrajculja pa je priredba radijske igre, ki je nastala po motivih koroške ljudske pravljice. Pripravili so jo učenci, ki so se v šolskem letu 2011/2012 uspešno predstavljali s priredbo pravljične igre Žarka Petana Pet Pepelk. Preizkušena zasedba torej, ki je tokrat sodelovala tudi pri 45 46 idejni zasnovi kostumov in priredbah pesmi, ki jih lahko slišimo v predstavi. Ne le preizkušena, tudi uspešna – zvita lisička Zala Mlakar je na 11. otroškem festivalu gledaliških sanj v Ljubljani dobila priznanje za obetavno igralko, na 2. srečanju otroških gledaliških skupin pa priznanje za najboljšo glavno dekliško vlogo. Tako kot je tradicija pri grb, zastavice in likovne izdelke, tako ali drugače povezane s to državo. Posebej atraktivna na slovenjegraškem prireditvenem prostoru pa je bila plesna točka, s katero so štiri dekleta predstavila veliko vojvodstvo Luksemburg. Učenci in učitelji iz Kotelj so že od septembra poskušali o državi, ki so jo predstavljali, to je bila Nizozemska, izbrskati nas ukvarjanje z gledališčem, je tradicija tudi sodelovanje na prireditvi Evropska vas. 8. maja letos je v Slovenj Gradcu nastala prava pravcata Evropa v malem. Otroci koroških vrtcev in šol so z izdelki, navadami in običaji, glasbo ter s plesom predstavljali evropske države; med njimi smo bili tudi mi – dve državi smo predstavili, Nizozemsko in Luksemburg. Učenci matične šole na Javorniku so kar nekaj časa spoznavali Evropsko unijo in državo Luksemburg. Ko so o vsem že dosti vedeli, so se odločili, na kakšen način in s katerimi izdelki bi najlažje predstavili izbrano državo. Izdelali so plakate z zanimivostmi Luksemburga, glinene izdelke, povezane s to državo, levčke, ptičke, posodice, velik grad iz kock in kartona, čim več zanimivosti, da so lahko pripravili plakate. Potem pa so ustvarjali – hišice iz das mase, mlinčki, tulipani, znamenite cokle … Vse to je pritegnilo pozornost obiskovalcev Evropske vasi. Še posebej pa njihov cokel ples. Na sami prireditvi pa so posneli in na svetovnem spletu objavili tudi filmček. Še o eni tradiciji – z nami (ali pa mi z njimi) že vrsto let sodeluje javorniška enota ravenskega vrtca. Vsako leto nas vsaj enkrat obiščejo – najmlajši, še v pleničkah, in malo starejši, ki se nam bodo kmalu pridružili v šoli. Sprejmemo jih v knjižnici in temu primeren je tudi program, ki ga pripravimo. Ob zadnjih obiskih smo jim čas krajšali s pravljičnimi trenutki – čebela Adela in ovčka Belka sta predstavili svoje dogodivščine. Najlepši del teh obiskov pa je, ko se navdušeni malčki sami sprehodijo (včasih se mednje kar zapodijo) med knjižnimi policami in zabojčki s slikanicami. Verjamemo, da s takšnim sodelovanjem vzgajamo bodoče dobre bralce. Sodelovanje šole z ožjim in širšim okoljem je obojestransko koristno in nujno. In še posebej lepo je, če lahko šola s svojim delom in dejavnostmi bogati življenje lokalne skupnosti. Ponosni smo, da so grafike treh umetnikov – Biljane Unkovske, Rudolfa Španzla in Jožeta Matkoviča, ki jih je šola Koroškemu pokrajinskemu muzeju darovala v letu 2006, v letošnjem marcu končno postavili na ogled. Grafike so bile šoli podarjene ob otvoritvi v letu 1978. Obnova stavbe pa je vanjo prinesla spremembe in dela znanih umetnikov so zamenjali otroški izdelki. Šolski prostori za skladiščenje umetnin niso primerni, zato je iz učiteljskega zbora prišla pobuda za darovanje. Zanje so muzejski delavci primerno poskrbeli in jih letos tudi razstavili. Od energije torej prekipevamo, zaključna prireditev, kjer vsako leto pokažemo, kaj znamo in zmoremo ter katere posebnosti nas delajo zanimive, bo znova dokaz za to. Ko boste to brali, bo tudi ta že za nami, naša energija pa bo usmerjena samo še v zabavo in druženje. Do jeseni. Potem pa zopet šola, zabava in druženje. Oh, ta šola! Jasmina Pečovnik Tri najvažnejše reči iz upokojenske kronike Vročina in suša sta zaznamovali lansko poletje. Letos pa dolga hladna zima z obilico snega, ki ji ni bilo konca. Še ves mesec maj, ki je bil moker in hladen, se vreme ni izboljšalo. Skoraj polovica leta je za nami, prav tako je polovica načrtovanih dejavnosti, ki jih imamo v letnem koledarju društva, opravljenih. Rad bi omenil tri dogodke, ki so nekako posebej zaznamovali letošnje polletje. Bica Lenčka Prvi je bil v mesecu marcu. Staremu upravnemu odboru društva upokojencev je potekel mandat, ki traja štiri leta. Konec marca so bile volitve v organe društva. Izvoljenih je bilo kar polovica novih, mlajših članov v organe upravljanja. Tega smo veseli, da se najdejo ljudje, ki s svojim prostovoljnim delom prispevajo za dobrobit starejših krajanov in k ugledu društva. Drugi dogodek je bil v maju mesecu. Vsako leto organizira društvo, sekcija balinarjev, spominski turnir za pokojnega predsednika društva g. Jožeta Šaterja. Letos je minilo deset let od tega žalostnega dogodka. Na tej prireditvi sodelujejo vsako leto ekipe iz Mežice, Dravograda, Slovenj Gradca in domačega društva. Tekmujejo ženske in moške ekipe. Veseli smo bili prisotnosti župana, gospoda Tomaža Rožena, in njegovih besed pri odprtju tekmovanja. Tretji dogodek pa je bil bolj socialne narave. Komisija za socialne zadeve v društvu ima poleg ostalega tudi nalogo, da obiskuje starejše občane ob njihovih visokih jubilejih. Dve občanki sta letos praznovali 98. rojstni dan. Obe v aprilu, v domovih, kjer skrbijo za njuno počutje. V Domu starejših v Slovenj Gradcu je ta visoki jubilej praznovala gospa Helena Polanc. Skupaj z upravo doma so ji njeni pripravili prisrčno slovesnost. Prisotna je bila tudi POP TV in na pogovoru z novinarko je gospa Polanc živahno odRAVENSKI RAZGLEDI Naš novi upravni odbor Naša slavljenka Helena Polanc govarjala. S skromnim šopkom smo ji voščili tudi prisotni člani Društva upokojencev Ravne. 27. aprila pa je v Domu starejših v Črnečah dočakala svoj 98. rojstni dan gospa Justa Kamnik. Voščilu so se pridružile pevke ŽPZ društva upokojencev Ravne, jo obiskale in s pesmijo presenetile kar v njeni sobi,slavljenka pa jim je priskočila na pomoč s svojim glasom. Obema slavljenkama želimo veliko zdravja, za prijetno bivanje pa je tudi poskrbljeno. Naj še zapišem, da nam je uspelo urediti spletno stran Društvo upokojencev Ravne in to najdete na naslovu: www.posrcumlad.si/ravne-na-koroskem. Pred TUŠEM, na starem mestu, pa je nova oglasna omarica. Eno in drugo služi boljšemu obveščanju. SPREMENLJIVOST Poglej to modro nebo! Upanje je in življenje. Narava daje nam vse to. Prebuja hrepenenje. Pride čas za sanje. Sam moraš poskrbeti zanje. In dobro, čeprav ne vedno, je verjeti vanje. Jože Prednik 47 BI LAHKO BIL Moj Dom varno zatočišče otrokom, Ki Iz Različnih Razlogov Ne Morejo Ostati V svojih družinah? Ko sem se pripravljala napisati ta članek, sem naredila majhen test na temo rejništva, o kateri bom pisala, kar med svojimi najbližjimi oziroma tistimi, ki so bili tisti trenutek v moji neposredni bližini. Zanimalo me je njihovo mnenje o tem, kaj je tisto, kar otroku pomaga, da upa odrasti v ta svet, da verjame vase in si upa imeti rad sebe in druge. Moja že tudi po ameriških merilih polnoletna hčerka me je sumničavo pogledovala, češ, spet to mamino »psihologiziranje«, kot je temu rekla, ko je bila mlajša in se ji je zdelo, da je ne razumem, ko sem pri rešitvah njene stiske nehote preskočila iz vloge mame v vlogo socialne delavke. Na moje vztrajanje, da res želim čuti njeno mnenje, je rekla, no, pa saj veš kaj, varno okolje pa take stvari. Pozornost, ljubezen, ampak takšna ljubezen, da se lahko razviješ tak kot si, da te ne preveč zatrejo. Njenemu na sveže upokojenemu stricu se je zdelo, da tiči pravi odgovor v tem, da ima otrok v redu družino, družino, ki se zanima zanj, pa družbo vrstnikov in kot zagrizeni privrženec športa ni pozabil 48 dodati, da se mu zdi pomembno, da družina otroka usmerja oziroma ga podpira pri športnih dejavnostih, ki otrokom dokazano pomagajo pri oblikovanju zdrave in pozitivne samopodobe. Družinska prijateljica, ki je prišla na kavo, je dodala, da je pomembno, da družina otroka vzpodbuja v njegovem vsestranskem razvoju in mu nudi vso podporo pri doseganju ciljev, ki so njemu pomembni. Na moje naslednje vprašanje, če lahko vse to otroku da tudi družina, ki ni njegova lastna, na primer rejniška družina, so v en glas prepričljivo odgovorili z velikim DA. To pa zato, so poskušali podpreti svoj da, ker vsakdo izmed njih pozna koga, ki je zaradi družinskih razlogov moral za krajši ali daljši čas oditi v drugo - rejniško družino. In kolikor vedo, jim je tam bilo dobro, zdaj so sicer že vsi odrasli, samostojni, vendar še zmeraj obiskujejo svoje nekdanje rejniške družine in se čutijo kot njihov del. Poudarijo, da mi tega ne govorijo zato, ker profesionalno delam na področju rejništva in si želim čuti točno takšne odgovore, ampak ker sami zase verjamejo, da je rejništvo nova priložnost za otroka, priložnost, da ga nekdo vzljubi in se mu posveča, če mu to iz kakršnihkoli razlogov ne more dati njegova lastna družina. Prosila sem jih še, da si predstavljajo, da so oni ti otroci, ki morajo iti živet drugam, nove družine pa ne poznajo, ne kraja, kjer ta družina živi, ne tamkajšnje šole, ne … Kaj bi jim pomagalo, kaj bi ublažilo njihov strah pred vstopom v zanje tuje okolje? Prijazen in iskren sprejem cele družine, da ne bi preveč silili vanje, da bi tam imeli kakšen prostor zase, majhno sobico morda, da bi družina imela kakšno domačo žival, so razmišljali. Moje strokovne in osebne izkušnje po mnogih letih dela na področju rejništva kažejo, da je res pomembno, pravzaprav najbolj pomembno, vse to, kar so našteli moji dragi. Otroke je seveda večinoma strah odhoda v novo družino, čeprav se tudi zgodi, da kakšen otrok zaradi nasilja, alkohola in prepirov v lastni družini komaj čaka, da lahko odide drugam, ker je kar nekako prepričan, da mu drugje ne more biti slabše, lahko pa mu je celo boljše. Si pa vsi želijo, da bi jih nova, zdaj jo že lahko imenujemo rejniška, družina sprejela kot sebi enake. Mlajši otroci me pogosto dvomeče sprašujejo, če jih bodo imeli tam, kamor gredo, radi, ali pa poskušajo doseči odložitev odhoda iz strahu, da jih tam nihče ne bo maral. Petru (naj mu bo tako ime) je bilo 11 let, ko je moral drugam. Doma ni več šlo. Vsakodnevno RAVENSKI RAZGLEDI opijanje očeta, nasilje očeta nad materjo in njim, kot posledica hude težave v šoli, močenje postelje. O tem, kako bo v rejniški družini, sem se z njim in njegovo materjo veliko pogovarjala, da bi pregnala njun strah in jima vlila zaupanje v to, da so družine različne, da obstajajo torej tudi prijazne družine, ki so pripravljene prevzeti ljubečo skrb za tujega otroka. Zmenili smo se, da bomo obiskali več rejniških družin in na koncu skupaj izbrali tisto, ki se nam bo zdela »ta prava«. Kot prvo smo obiskali družino, ki sta jo predstavljala zakonca pri petdesetih, njuni trije otroci so že odleteli iz domačega gnezda in si spletali vsak svoje, v trideset kilometrov oddaljenem kraju od Petrovega doma. Rejnika sta nas sprejela toplo, z iskreno radostjo, da smo ju izbrali za družino vredno zaupanja. Peter in mama sta sedela tesno ob meni, se držala za roke in dolgo čas nista dovolila, da bi ju zapletli v pogovor. Rejnika nista silila, bilo jima je hudo zaradi stiske, ki sta jo videla na obrazih sina in mame. Pogledali smo si njuno stanovanje, prostor, ki bi lahko postal Petrova sobica, na velikem balkonu njunega doma spoznavali okolico morda novega začasnega doma, z balkona je bilo tudi dobro videti šolo, ki bi jo Peter obiskoval, če bi prišel živeti k njima, se pogovarjali o življenju zakoncev, o nju- nih otrocih in vnukih, kako si predstavljata življenje s Petrom, kaj bi zanju pomenil prihod Petra v njuno družino, kako bi Petru pomagala prebroditi žalost zaradi ločitve od matere in doma, bi mu omogočala srečanja z njegovo mamo, kakšna pravila so morali ubogati njuni otroci in kakšna bi moral Peter ipd. Počasi sta se tudi Peter in njegova mama počutila dovolj varna, da sta se vključila v pogovor, lahko smo se že celo skupaj nasmejali kakšnim stvarem. Vseeno pa me je Peter, ko je prišel čas za odhod, presenetil, ko je rekel, veš kaj, Borislava, jaz bom kar ostal. Tako jaz kot njegova mama sva obstali, meni je odleglo, ko sem spoznala, da se otrok čuti dovolj varnega, da bo tvegal s to družino, mama pa je zajokala, ker si je verjetno želela, da bi Peter ne sprejel novega doma »tako zlahka«, čeprav je hkrati vedela in se zavedala, da ni druge rešitve in da sin doma ne more ostati in bila zagotovo v svojem ranjenem srcu vesela, da je zanj našla dobro družino. In je ostal. Do zaključka poklicne šole, ko se je osamosvojil. Rejniška družina pa, kot pravi, ostaja zanj ne drugi ampak prvi dom. Ker nikoli ni izdala njegovega zaupanja, ker ga je imela rada takšnega, kot je. Borut je bil star samo tri leta, ko ga je njegova mama nekega dne prinesla v prostore centra za socialno delo s prošnjo, da ga rešimo pred domačim nasiljem z oddajo v rejniško družino. Izmed rejniških družin, ki so še imele prosto mesto, smo izbrali družino na podeželju, ker je tudi Borut izhajal iz podobnega okolja. Družina z dvema otrokoma na robu odraslosti nas je toplo sprejela, fantek jim je bil takoj všeč, in naredili so vse, da bi si ga pridobili. Toda Borut se nikakor ni mogel odločiti, da bi zapustil moje naročje. Potem pa je od nekod pritacal njihov prijazni psiček, ki mu je bil Borut neznansko všeč in se ni več premaknil od njega. Takrat je tudi Borut tvegal in se spustil na tla k psičku. V njem je našel nujno potrebnega prijatelja in zaveznika. In tudi on je ostal. In še zadnje vprašanje, ki sem ga postavila svojim domačim: Bi bili tudi vi pripravljeni pomagati kateremu izmed teh otrok, jih za krajši ali daljši čas sprejeti v svojo družino, jih imeti radi in skrbeti zanje? Uf, pa saj to ni tako enostavno, saj otroka ne moreš kar vzeti, imeti moraš pogoje, no, materialne, prostorske, tudi tvoja družina se mora strinjati, pa še skozi neka usposabljanja moraš iti, pa …, so razmišljali. Pa še marsikaj, res je. Pa vendar, bi bili pripravljeni sprejeti katerega izmed pomoči potrebnih otrok, ga vzpodbujati in spremljati na njegovi poti odraščanja, mu pomagati verjeti vase, ga imeti preprosto radi, sprašujem tudi VAS? Če si boste vzeli trenutek časa za pogovor o tem, nas najdete na naslovu Center za socialno delo, Gozdarska pot 17, Ravne na Koroškem ali na telefonski številki: 02 821 63 50 ali 821 63 56, pišete pa nam lahko tudi na elektronski naslov: [email protected] V svojem imenu, v imenu Centra za socialno delo in predvsem v imenu otrok vam bom hvaležna za vaš čas in razmislek! Borislava Repotočnik, univ. dipl. soc. del. 49 IZ DELA ČETRTNE SKUPNOSTI ČEČOVJE ČS Čečovje je v letu 2013 na treh sejah obravnavala tekočo problematiko svoje četrtne skupnosti. Sprejet je bil finančni načrt za ČS Čečovje, ki omogoča naši četrtni skupnosti, da opravi vse naloge iz prenesenih pristojnosti. Tako kot vsako leto smo tudi letos opravili terenski ogled ter pripravili poročilo o potrebnih popravilih klopi, otroških igral ter določili lokacije, kjer bo potrebno zamenjati dotrajane koše za odpadke. Za košnjo travnih površin in zelenic v naselju Čečovje skrbi že drugo leto JKP LOG, oceno o opravljenih košnjah prepuščamo vam, občanom, seveda pa je potrebno omeniti, da je v proračunu za košnjo zelenic žal namenjenih sredstev le za tri košnje. Člani komisije za ocenjevanje urejenosti okolja stanovanjskih blokov in individualnih stanovanjskih hiš so ocenjevanje opravili, ugotovljeno je bilo, da so občani ČS Čečovje, tako kot vsako leto, vzorno poskrbeli za pomladansko čiščenje (pometanje dvoriščnih površin, obrez grmovnic in živih mej, ter poskrbeli za cvetlične nasade). V mesecu juniju bo izbran izvajalec pričel z rekonstrukcijo ulične ceste, "Mrzelove ceste," na južnem delu naselja Čečovje, potrebno pa bi bilo opraviti vsaj še nekaj prepotrebnih preplastitev makadamskih površin v 50 centru naselja Čečovje in urediti površine pred vstopom v območje otroškega vrtca Solzice. Tradicionalno prireditev postavljanje mlaja, dne 26. 4. 2013 na prostoru pred OŠ Prežihovega Voranca, so občani Čečovja dobro sprejeli, druženje občanov s člani PGD Ravne na Koroškem je bilo kar prijetno in zabavno. Veseli pa smo, da je urejeni prostor "plato Tuš" zaživel tako, kot je bilo načrtovano. Okrasna drevesa so zazelenela s svojimi malimi krošnjami, prav tako pa dajejo lep videz prostoru tudi otočki okrog dreves s posajenimi trajnicami. Zavedamo se težkih časov, recesija je očitno v polnem razmahu in zavedamo se, da vseh zahtev in želja ni moč izpolniti, prav pa bi bilo, da bi se lotili vsaj prepotrebnih ureditvenih del (dodatna parkirišča, določitev pravih mest za posode za gospodinjske odpadke, male preplastitve še nekaj makadamskih površin na Čečovju, poseg dotrajanega starega drevja in seveda zasaditev novih dreves in grmovnic). Predsednik sveta ČS Čečovje: Marijan Kokol, univ. dipl. prav. V HRIBOVSKI VASI STROJNA – arhitekturna obnova in turistični razvoj Zavod za kulturo, šport, turizem in mladinske dejavnosti Ravne na Koroškem preko razpisa za Švicarski prispevek izvaja projekt za oblikovanje strategije trajnostnega razvoja območja vasi Strojna z nazivom »Na hribovski vasi Strojna«. Uspešna pridobitev nepovratnih sredstev omogoča izvedbo projekta, v sklopu katerega se skuša oblikovati in vzpostaviti model upravljanja in vodenja investicij za ohranjanje življenja na podeželju in njegove stavbne dediščine. Model bo služil kot strokovna podlaga za sistemske rešitve in razvoj na področjih varovanja kulturne dediščine, kmetijstva in turizma. V Sloveniji se srečujemo z velikimi razlikami v razvoju posameznih podeželskih območij. Z izvedbo projekta želimo na Strojni vzpostaviti trajnostno strategijo razvojnega modela turizma. Zavedamo se, da ima Švica na področju razvoja skupnosti v gorskih kmetijah, gorništva in turizma precej podobne naravne danosti kot Strojna, vendar ima bistveno boljšo ureditev na področju podeželja. S tem projektom veliko pozornoRAVENSKI RAZGLEDI sti namenjamo švicarskim primerom dobre prakse in osveščamo o pomenu dodane vrednosti podeželja, ki je v odnosu do mestnega okolja vse pogosteje prepoznano kot okolje, ki omogoča kakovostnejši način življenja. Ciljne skupine so vaščani Strojne, študentje arhitekture, arhitekti iz Slovenije in Švice, predstavniki institucij, ki varujejo kulturno dediščino, turistični delavci, predstavniki drugih lokalnih in regionalnih in- stitucij ter posredno občani občin Koroške regije in tudi širšega območja. Predvsem vaščani Strojne bodo v okviru projekta dobili kakovostne smernice za nadaljnji razvoj sicer desetletja zapostavljene vasi, ki slovi po bogati kulturni dediščini in neokrnjeni naravi. V projektu sodelujejo Zavod za kulturo, šport, turizem in mladinske dejavnosti Ravne na Koroškem, School of Architecture, Design and Civil Engineering (Zurich University of Applied Sciences), Združenje študentov in izobražencev ter Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Kot pridružena partnerja v aktivnostih sodelujeta tudi javna zavoda STIK iz Laškega in Center Rinka iz Solčave, ki se srečujeta s podobnimi izzivi. ANALIZA KMETIJ Na podlagi razvijanja optimalnih možnosti za uresničitev ciljev projekta »Na 51 hribovski vasi Strojna« smo za potrebe pregleda stanja kmetij izvedli raziskavo oz. anketo med prebivalci Strojne o njihovem življenju in potrebah na hribovski vasi. Prav tako smo poskrbeli za foto dokumentacijo objektov in okolice obiskanih kmetij. Zbrano raziskovalno gradivo obsega preko 1000 fotografij trenutnega stanja kmetij. UVODNA DELAVNICA V sklopu projekta je bila septembra 2012 izvedena uvodna dvodnevna delavnica, na kateri so se srečali vaščani Strojne ter slovenski in švicarski strokovnjaki raznovrstnih profilov. Na razvojni delavnici, imenovani “Zukunftwerkstatt” oz. “Future laboratory”, so udeleženci razmišljali o bodočih razvojnih možnostih hribovske vasi. Vsi udeleženci so izrazili 52 potrebo, da bi območje Strojne našlo razvojni zagon. Predsednik vaške skupnosti Zdravko Šapek je izrazil pričakovanje in željo, da bi se vas razvijala trajnostno, v sožitju z naravo in s kulturnim izročilom območja. Uvodne delavnice so bile uspešne, saj so vaščani ob strokovni pomoči prepoznali razvojne priložnosti rodne vasi. Vaščani so se kot predpripravo na uvodno delavnico spoznali s trženjem domačih izdelkov in ekološkim kmetovanjem v sklopu obiska ekotržnice v Ljubljani. STROKOVNA EKSKURZIJA V ŠVICO V želji spoznati primere dobre prakse, ki obstajajo na področju trajnostnega razvoja, so se v začetku oktobra 2012 vaščani, strokovnjaki in predstavniki partnerjev odpravili na strokovno ekskurzijo v Švico. Tam so spoznali in navezali stike s številnimi strokovnjaki. Ogledali so si tudi vaško klavnico, sirarne, park Ela, vaško pivovarno in tematsko pot Via Spluga. STROKOVNJAKI IZ ŠVICE IN SLOVENIJE O PRIHODNOSTI PROSTORA IN ARHITEKTURE NA STROJNI Konec februarja letos je na Strojni potekala arhitekturna delavnica. Preko 30 študentov arhitekture, njihovih mentorjev in arhitektov se je v sklopu delavnice spoznavalo s prostorom, arhitekturo območja in razvojnimi možnostmi hribovske vasi Strojna. Na predavanjih so spoznali predvsem teoretske značilnosti oz. zakonitosti prostora in kulturne dediščine območja, na terenskem delu pa so si ogledališe objekte kmetij, za katere bodo do zaključka projekta izdelali konkretne arhitekturne rešitve. ZAKLJUČEK V septembru 2013 se bo projekt »Na hribovski vasi Strojna« zaključil s predstavitvijo publikacije, z razstavo izsledkov projekta in s konkretnimi arhitekturnimi rešitvami za trajnostni razvoj, ki jih pripravljajo študentje. Več o zaključnem dogodku in vsebini projekta si lahko preberete na spletni strani projekta www.vas-strojna.si. Obenem vas vabimo, da redno spremljate informacije o nagradnih igrah, ki bodo potekale v sklopu projekta. Objavljene bodo na spletni strani. Franci Pečnik VABIMO VAS vsak dan OB LEPEM VREMENU od 10. do 20. ure, ob nedeljah pa od 9. do 20. ure na osvežitev na MESTNO KOPALIŠČE RAVNE. Toni in Ernest _ brata Rutar Foto: Blaž Kajzer Tako smo krajanom predstavili novo gasilsko pridobitev RAVENSKI RAZGLEDI 53 1 Ledenica pri Votli peči in pivovarna v Mickini bajti na Piglu 2 3 1. » Mickina bajta« na Piglu, nekdanja varilnica piva 2. Trgovec Winzenz H. Brundula s soprogo (okoli 1928) 3. Kapelica pri Votli peči s starim mostom (pred 1941) 54 Danes je blizu tistega mesta na drugi strani Meže ob glavni cesti Ravne – Dravograd le še kapelica. Včasih je bil nekaj korakov nazaj proti Guštanju čez Mežo most, kjer je bila na drugi strani reke pod javorniškim hribom, ki mu domačini še danes pravijo Pigl, znamenita klet, ki so ji pravili »Eiskeler«, ledenica. Takoj po prvi svetovni vojni so bili lastniki te ledenice Jagrovi, torej Vinzenz H. Brundula, znan guštanjski trgovec, pozneje pa jo je prevzel gostilničar in hišni posestnik ter prvi župan Guštanja po prvi vojni Franjo Lečnik. Podjetni trgovec Brundula je uredil na drugi strani Meže prijeten, s streho pokrit prostor, kjer je postavil precej lesenih miz in stolov. Na tem mestu so v tistem času točili daleč najboljše pivo v Guštanju iz tako rekoč naravnega hladilnika v skalni kleti v osrčju Pigla. Od tod je vodil tunel, ki še vedno obstaja. Peljal je pod javorniškim gradom do starega poslopja na vzhodni strani Pigla, ki so mu takrat pravili »Preichaus«. Tam so proizvajali izvrstno domače pivo. Ta hiša, na žalost v razvalinah, obstaja še danes. To je tako imenovana »Mickina bajta« na začetku Pigla nad naseljem Javornik. Zob časa jo je že krepko načel, pa vendar bi jo bilo škoda porušiti. Poleti jo delno zakriva lep divji kostanj, ki s svojo čudovito okroglo krošnjo omili trenutno razdejanje na tem delu Pigla. No, od te Mickine bajte, kjer je bila po prvi vojni ta znana pivovarna, so spravljali pivo po predoru do kleti. Največji promet je bil (po pripovedovanju Justine Petrač in Ervina Wlodyge, ki je nekaj Justininih pričevanj zapisal) ob petkih in nedeljah, saj se je ob teh dnevih vozilo tod mimo veliko ljudi od blizu in daleč, ko so hodili na romanje k sv. Križu nad Dravogradom. Gospodar te kleti naj bi bil v tistem času Jakob Prosen, ki je bil dolgo časa tudi vodilni gasilec v Guštanju. Po pripovedovanju nekaterih (to zveni sicer bolj malo verjetno!) so celo strojevodje tu pri Votli peči zaradi te kleti kar ustavili vlak in celotna posadka železniških uslužbencev je šla v to znamenito klet in si pogasila žejo s hladnim pivom, ki so ga zvarili v »Mickini bajti« na Piglu. V premislek: Ali ne bi bilo vredno te znamenite guštanjske pivovarne obnoviti in jo ohraniti bodisi kot kulturnozgodovinski ali pa vsaj kot zelo zanimiv turističnogostinski objekt, ki bi s svojo ponudbo zagotovo privabljal turiste od blizu in daleč? Mirko Osojnik Vabljeni na prireditve v sklopu 12. Ravenskih dnevov od 19. do 25. avgusta 2013 RAVENSKI RAZGLEDI 55 Stare podkrajske razglednice RAVENSKI RAZGLEDI Glasilo Občine Ravne na Koroškem leto: 2013 številka: 9 izdajatelj: Zavod za kulturo, šport, turizem in mladinske dejavnosti Ravne na Koroškem zanj: Miran Mlakar uredniški odbor: Miran Mlakar, Mirko Osojnik, Petra Podjaveršek in Bojana Verdinek odgovorni urednik: Mirko Osojnik Za verodostojnost posameznih prispevkov odgovarjajo njihovi avtorji. jezikovni pregled: Petra Podjaveršek fotografija na naslovnici: Sebastijan Oblak oblikovanje: atelje jk tisk: MALEX, d. o. o. naklada: 4.500 izvodov Glasilo je vpisano v razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo RS pod zaporedno številko 750. Ravne na Koroškem, julij 2013 zgoraj: Dvorec Podgora (zdaj Lobas) v Podkraju – po Valvasorju v sredini: Znamenje pri Avguštinu 56 spodaj: Pri Lobasu v Podkraju št. 10 okoli leta 1910 Fotografije so v lasti fototeke Koroškega pokrajinskega muzeja – Muzeja Ravne.
© Copyright 2024