1. No category

ŠOLSKI CENTER ZA POŠTO, EKONOMIJO IN
TELEKOMUNIKACIJE
VIŠJA STROKOVNA ŠOLA
LJUBLJANA
VIŠJEŠOLSKI STROKOVNI PROGRAM
EKONOMIST
DENARNO POSLOVANJE
ŠTEFAN JAKOVAC
Višješolski strokovni program: Ekonomist
Učbenik: Denarno poslovanje
Gradivo za 2. letnik
Avtor:
mag. Štefan Jakovac
Šolski center za pošto, ekonomijo in telekomunikacije Ljubljana
Višja strokovna šola
Lektor: Polona Lah Skerget, prof. prim. knj. in fr., bibliotekar
Ljubljana, junij 2013
© Avtorske pravice ima Šolski center za pošto, ekonomijo in telekomunikacije Ljubljana.
Gradivo je pripravljeno v skladu z Enotnimi tehničnimi standardi, pripravljenimi v okviru Projekta Impletum,
Uvajanje novih izobraževalnih programov na področju višjega strokovnega izobraževanja v obdobju 1008-11.
Avtorica prevzema odgovornost za vsebino dokumenta.
Denarno poslovanje
VSEBINA
PREDGOVOR ............................................................................................................................ 3
1 RAZVOJ IN RAZUMEVANJE DENARJA TER KOVNA ............................................. 7
PROSTOST DENARJA ............................................................................................................ 7
1.1 VPLIV DENARJA NA RAZVOJ ČLOVEŠKE DRUŽBE SKOZI ZGODOVINO ....... 7
1.2 RAZUMEVANJE DENARJA ....................................................................................... 10
1.3 NASTANEK DENARJA .............................................................................................. 11
1.3.1 Blagovni denar ........................................................................................................ 11
1.3.2 Kovanci .................................................................................................................... 13
1.3.3 Bankovci – papirnati denar ..................................................................................... 17
1.3.4 Knjižni denar .......................................................................................................... 19
1.4 POSEBNOSTI ZNAČILNE ZA BANKOVCE IN KOVANCE................................... 20
2 DENARNI SISTEMI, DEVIZNI TRGI, OBRESTI IN INFLACIJA ............................ 23
2.1 PARALELNA VALUTA ............................................................................................... 23
2.2 DVOJNA VALUTA ....................................................................................................... 24
2.3 FUNKCIJA DENARJA.................................................................................................. 24
2.4 METALIZEM ................................................................................................................. 25
2.5 NOMINALIZEM IN NOMINALNA VREDNOST DENARJA ................................... 26
2.6 DEVIZNI TRG, OBRESTI IN INFLACIJA ................................................................. 26
2.7 OBRESTI IN OBRESTNE MERE ................................................................................ 28
2.8 INFLACIJA .................................................................................................................... 30
2.8.1 Pričakovana inflacija .............................................................................................. 31
2.8.2 Nepopolno pričakovana inflacija ............................................................................. 32
2.9 POSLEDICE, KI JIH PRINAŠA INFLACIJA .............................................................. 32
2.10 KORISTI ...................................................................................................................... 33
2.11 VZROKI INFLACIJE .................................................................................................. 33
2.12 UČINKI INFLACIJE NA GOSPODARSKO RAST IN POTROŠNIKE .................... 35
2.13 PROTIINFLACIJSKA POLITIKA .............................................................................. 36
2.14 HIPERINFLACIJA IN PROTIINFLACIJSKA POLITIKA ........................................ 37
2.15 UPRAVLJANJE INFLACIJE ...................................................................................... 37
2.16 INFLACIJA V SLOVENIJI ......................................................................................... 38
2.17 DEFLACIJA ................................................................................................................. 38
3 MEJNIKI V DENARNI ZGODOVINI SEDANJEGA SLOVENSKEGA .......................... 41
PROSTORA ............................................................................................................................. 41
3.1 SLOVENCI Z NOVIM DENARJEM V NOVI DRŽAVI ............................................ 42
3.2 SLOVENSKA PARTIZANSKA POTRDILA IN DENARNI ZAVOD SLOVENIJE.. 45
3.3 RUPNIKOVE LIRE ....................................................................................................... 47
3.4 ZAMENJAVA OKUPACIJSKIH BANKOVCEV ....................................................... 48
3.5 NASPROTOVANJE SLOVENIJE POLITIKI NARODNE BANKE JUGOSLAVIJE 50
3.6 ZAMENJAVA DINARJEV ZA VREDNOSTNE BONE BANKE SLOVENIJE ........ 51
3.7 UVEDBA SLOVENSKIH TOLARJEV ........................................................................ 54
3.7.1 Slovenski tolar in njegova pot do konvertibilnosti .................................................. 55
3.7.2 Devizno-tečajna ureditev v Sloveniji in notranja konvertibilnost tolarja ................ 56
3.7.3 Uvedba formalne konvertibilnosti tolarja ................................................................ 57
3.7.4 Vsebinsko izpolnjevanje pogojev za uvedbo konvertibilnosti tolarja ..................... 58
4 EVRO – SKUPNA DENARNA ENOTA ČLANIC EVRO OBMOČJA ....................... 61
4.1 URESNIČITEV GOSPODARSKE DENARNE UNIJE IN EVRA .............................. 61
4.2 OD DENARNEGA POVEZOVANJA DO MONETARNE UNIJE .............................. 62
4.3 EVRO – SKUPNA EVROPSKA VALUTA .................................................................. 63
I
Denarno poslovanje
4.4 EVRO KOT ZAKONITO PLAČILNO SREDSTVO V DRŽAVAH, KI NISO DEL
OBMOČJA Z EVROM ........................................................................................................ 65
4.5 BANKOVCI IN KOVANCI .......................................................................................... 65
4.5.1 Evrski bankovci....................................................................................................... 66
4.5.2 Zaščita bankovcev ................................................................................................... 68
4.5.3 Tiskanje evrobankovcev ......................................................................................... 69
4.5.4 Proizvodnja in razpečava evrobankovcev ............................................................... 70
4.5.5 Varnostna in zdravstvena presoja ........................................................................... 71
4.5.6 Evrski kovanci......................................................................................................... 72
4.5.7 Uvedba evra v Sloveniji .......................................................................................... 73
5 NORMATIVNA UREDITEV ZA DENARNA SREDSTVA V .................................... 78
REPUBLIKI SLOVENIJI ....................................................................................................... 78
5.1 SLOVENSKI RAČUNOVODSKI STANDARDI ........................................................ 78
5.1.1 Prevrednotenje denarnih sredstev .......................................................................... 78
5.1.2 Vodenje poslovnih knjig ......................................................................................... 79
5.2. ZAKON O DENARNI ENOTI REPUBLIKE SLOVENIJE ........................................ 79
5.3. ZAKON O UVEDBI EVRA ......................................................................................... 80
5.3.1 Zamenjava gotovine ................................................................................................ 80
5.3.2 Stanja na računih in plačilni promet ....................................................................... 80
5.3.3 Nematerializirani dolžniški vrednostni papirji ........................................................ 81
5.3.4 Zneski v aktih .......................................................................................................... 81
5.3.5 Obrestne mere, indeksi in tečaji .............................................................................. 81
5.3.6 Določbe o zaokroževanju ........................................................................................ 82
5.3.7 Nadzor nad izvajanjem zakona ............................................................................... 82
5.4 ZAKON O PLAČILNIH STORITVAH IN SISTEMIH ............................................... 82
5.4.1 Plačilna transakcija in plačilni nalog ...................................................................... 83
5.4.2 Transakcijski račun ................................................................................................. 83
5.4.3 Plačilne institucije ................................................................................................... 83
5.4.4 Blagajniški maksimum ............................................................................................ 83
6 TREZORSKO POSLOVANJE ........................................................................................... 85
6.1 TVEGANJA ................................................................................................................... 85
6.2 KADROVSKI UKREPI................................................................................................. 86
6.3 GRADBENO ZAŠČITNI UKREPI ............................................................................... 86
6.4 FIZIČNA ZAŠČITA ...................................................................................................... 86
6.5 TEHNIČNA ZAŠČITA ................................................................................................. 87
6.6 ORGANIZACIJSKI UKREPI IN POSTOPKI .............................................................. 87
6.7 TREZOR ........................................................................................................................ 88
6.7.1 Maksimum .............................................................................................................. 90
6.7.2 Zavarovanje gotovine .............................................................................................. 90
6.7.3 Upravljanje s ključi ................................................................................................. 90
6.7.4 Polog gotovine v trezor oz. dvig gotovine iz trezorja ............................................. 91
6.7.5 Razlike stanj v trezorju ........................................................................................... 91
6.7.6 Kontrola .................................................................................................................. 92
6.7.7 Primer ročnega vodenja trezorskih kartotek ........................................................... 92
7 BLAGAJNIŠKO POSLOVANJE ....................................................................................... 95
7.1 ZAVAROVANJE BLAGAJN IN BLAGAJNIŠKEGA PROMETA ............................ 95
7.2 ODGOVORNOST BLAGAJNIKOV ............................................................................ 96
7.3 ODNOS DO STRANK IN REŠEVANJE REKLAMACIJ ........................................... 97
7.4 BLAGAJNIŠKA OPRAVILA ....................................................................................... 97
7.4.1 Priprava in pričetek dela ......................................................................................... 98
7.4.2 Oskrbovanje enote z gotovino................................................................................. 98
7.4.3 Oskrbovanje blagajne z gotovino ............................................................................ 98
II
Denarno poslovanje
7.4.4 Preverjanje pravilnosti dotacij ................................................................................. 98
7.4.5 Izplačila ................................................................................................................... 99
7.4.6 Vrste izplačil ............................................................................................................ 99
7.4.7 Prejem dokumentov pri izplačilu............................................................................. 99
7.4.8 Izplačilo gotovine .................................................................................................... 99
7.4.9 Vplačila.................................................................................................................... 99
7.4.10 Vrste vplačil ........................................................................................................... 99
7.4.11 Prejem dokumentov pri vplačilu.......................................................................... 100
7.4.12 Sprejem gotovine ................................................................................................. 100
7.4.13 Sortiranje gotovine .............................................................................................. 100
7.4.14 Blagajniški dnevnik ............................................................................................. 101
7.4.16 Ročni blagajniški dnevnik ................................................................................... 102
7.4.17 Zaključek in kontrola blagajne ............................................................................ 103
7.4.18 Odvodi gotovine iz blagajne in glavne blagajne ................................................. 103
7.4.19 Kontrolno štetje gotovine .................................................................................... 103
7.5 BLAGAJNIŠKI PRIMANJKLJAJI ALI PRESEŽKI ................................................. 103
7.5.1 Primanjkljaj v blagajni .......................................................................................... 104
7.5.2 Razmejitev odgovornosti ....................................................................................... 104
7.5.3 Postopek pri ugotavljanju razlik ............................................................................ 104
7.5.4 Primanjkljaji, za katere se sproži disciplinski in kazenski postopek ..................... 105
7.5.5 Presežki gotovine v blagajni .................................................................................. 105
8 OPERATIVNA TVEGANJA IN UKREPI V IZREDNIH PRIMERIH ...................... 108
8.1 ROP .............................................................................................................................. 109
8.1.1 Ropi, ki so se zapisali v zgodovino ....................................................................... 112
8.2 PRIMER POSKUSA UPORABE PONAREJENIH PODATKOV ALI
DOKUMENTOV ............................................................................................................... 113
8.3 PRIMER POSKUSA UNOVČENJA PONAREJENIH BANKOVCEV ..................... 113
8.4 PRIMER POTRESA .................................................................................................... 114
8.5 V PRIMERU POŽARA ............................................................................................... 115
8.6 V PRIMERU IZPADA ELEKTRIČNE NAPETOSTI ................................................ 116
8.7 V PRIMERU INFORMACIJE O PODTAKNJENEM EKSPLOZIVU ...................... 116
9 PONAREJANJE GOTOVINE IN ZAŠČITNI ELEMENTI PRI ................................. 118
BANKOVCIH IN KOVANCIH ........................................................................................... 118
9.1 PONAREJANJE GOTOVINE SKOZI ZGODOVINO ............................................... 118
9.2 O PONAREJANJU GOTOVINE, PONAREJEVALCIH IN ZAŠČITNIH
ELEMENTIH ..................................................................................................................... 121
9.3 UKREPI ZA PREPREČEVANJE UNOVČENJA PONAREJENE GOTOVINE ....... 123
9.4 ZAŠČITA BANKOVCEV IN PREPOZNAVANJE PONAREDKOV ...................... 124
9.4.1 Papir bankovcev .................................................................................................... 124
9.4.2 Zaščite v papirju - varnostna nit ........................................................................... 126
9.4.3 Zaščita v papirju - vodni znak .............................................................................. 126
9.4.4 Zaščita v papirju - varovalna vlakna...................................................................... 126
9.5 ZAŠČITA V TISKU - PREGLEDNI MOTIV ............................................................ 127
9.6 SKRITA SLIKA .......................................................................................................... 127
9.7 LUMINISCENCA ........................................................................................................ 127
9.8 MIKRO IN MINI PISAVA ......................................................................................... 128
9.9 OPTIČNO SPREMENLJIVA BARVA ....................................................................... 128
9.10 ZNAKI ZA SLEPE ..................................................................................................... 128
9.11 FOTOKOPIRNA ZAŠČITA ...................................................................................... 128
9.12 INFRARDEČA ZAŠČITA ......................................................................................... 129
9.13 GLAVNA RISBA ALI MOTIV ................................................................................. 129
9.14 ŠTEVILČNA OZNAKA ............................................................................................ 129
III
Denarno poslovanje
9.15 BESEDILA NA BANKOVCIH................................................................................. 130
9.16 BARVE ...................................................................................................................... 130
9.17 VELIKOST BANKOVCEV ...................................................................................... 130
9.18 ZAŠČITA PRI EVROKOVANCIH .......................................................................... 130
10 ODKRIVANJE PRIMERNOSTI IN PRISTNOSTI BANKOVCEV – RECIKLIRANJE
................................................................................................................................................ 133
10.1
ROČNO IN AVTOMATSKO RAZVRŠČANJE EVROBANKOVCEV PO
PRIMERNOSTI ................................................................................................................. 133
10.1.1 Umazanost ........................................................................................................... 134
10.1.2 Madeži na bankovcih .......................................................................................... 134
10.1.3 Popisan bankovec ................................................................................................ 134
10.1.4 Razbarvan bankovec ........................................................................................... 135
10.1.5 Raztrganina ......................................................................................................... 135
10.1.6 Luknje v bankovcu .............................................................................................. 136
10.1.7 Okrnjenost bankovca........................................................................................... 136
10.1.8 Popravilo bankovca ............................................................................................. 136
10.1.9 Zmečkanine bankovcev....................................................................................... 137
10.1.10 Mlahavost .......................................................................................................... 137
10.1.11 Zgubani bankovci .............................................................................................. 137
10.1.12 Prepognjen vogal (oslovska ušesa) ................................................................... 137
10.2 ROČNO PREVERJANJE PRISTNOSTI EVROBANKOVCEV ............................. 138
10.2.1 Otip...................................................................................................................... 138
10.2.2 Pogled.................................................................................................................. 138
10.2.3 Nagib ................................................................................................................... 139
10.3 PREVERJANJE DODATNIH ZAŠČITNIH ELEMENTOV EVROBANKOVCEV
............................................................................................................................................ 140
MIKROTISK ..................................................................................................................... 140
10.4 PRAVILA ZA ZAMENJAVO EVROBANKOVCEV.............................................. 141
10.5 NAPRAVE ZA OBDELAVO EVROBANKOVCEV .............................................. 141
10.5.1 Naprave, ki jih uporabljajo stranke ..................................................................... 142
10.5.2 Naprave, ki jih uporabljajo zaposleni ................................................................. 142
10.6 PRAVILA RECIKLIRANJA V SLOVENIJI ............................................................ 143
11 PLAČILNE STORITVE ................................................................................................. 145
11.1 PLAČILNE INSTITUCIJE ........................................................................................ 147
11.2 PLAČILNI INSTRUMENTI ..................................................................................... 148
11.2.1 Obveznosti uporabnika v zvezi s plačilnimi instrumenti .................................... 150
11.2.2 Obveznosti ponudnika plačilnih storitev v zvezi s plačilnimi instrumenti ......... 150
11.2.3 Plačilni nalogi ..................................................................................................... 150
11.3 OPRAVLJANJE PLAČILNIH STORITEV .............................................................. 153
11.3.1 Obveznosti ponudnikov plačilnih storitev .......................................................... 153
11.3.2 Pravila glede izvrševanja plačilnih transakcij ..................................................... 153
11.3.3 Odgovornost ponudnika plačilnih storitev za neodobreno plačilno transakcijo . 156
11.3.4 Plačilne transakcije in omejitve razpolaganja na podlagi sklepa o izvršbi ......... 156
11.4 TRANSAKCIJSKI RAČUN ..................................................................................... 157
11.4.1 Enotna struktura transakcijskega računa ............................................................. 157
11.4.2 Nacionalna struktura transakcijskega računa v Evropi – BBAN ........................ 158
11.4.3 Mednarodna struktura transakcijskega računa – IBAN ...................................... 158
11.4.4 Struktura transakcijskega računa v Sloveniji ...................................................... 158
11.4.5 Transakcijski račun fizične osebe ....................................................................... 159
11.4.6 Transakcijski račun pravne osebe ....................................................................... 160
11.4.7 Register transakcijskih računov .......................................................................... 160
12 PLAČILNI IN PORAVNALNI SISTEMI .................................................................... 163
IV
Denarno poslovanje
12.1 APP – AGENCIJA ZA PLAČILNI PROMET........................................................... 163
12.1.1 Prednosti sistema APP ......................................................................................... 165
12.1.2 Slabosti sistema APP ........................................................................................... 165
12.2 BPRČ – SISTEM BRUTO PORAVNAVE V REALNEM ČASU ............................ 166
12.2.1 Prednosti sistema BPRČ ...................................................................................... 166
12.2.2 Slabosti sistema BPRČ ........................................................................................ 167
12.3 ŽIRO KLIRING – NETO SISTEM............................................................................ 167
12.4
PLAČILNI SISTEMI V SLOVENIJI IN VKLJUČEVANJE LE -TEH V
VSEEVROPSKE PLAČILNE SISTEME .......................................................................... 169
12.4.1 Plačilni sistemi v Sloveniji .................................................................................. 170
12.5 VKLJUČENOST V VSEEVROPSKE PLAČILNE SISTEME ................................. 173
12.5.1 STEP 2 ................................................................................................................. 173
12.6 S.W.I.F.T. .................................................................................................................. 174
12.7 NEPREKINJENO POSLOVANJE PLAČILNIH IN PORAVNALNIH SISTEMOV
............................................................................................................................................ 174
12.8 FINANČNA TVEGANJA V PLAČILNIH SISTEMIH IN NJIHOVO
UPRAVLJANJE ................................................................................................................. 176
12.8.1 Likvidnostno tveganje ......................................................................................... 176
12.8.2 Kreditno tveganje ................................................................................................ 177
12.8.3 Sistemsko tveganje .............................................................................................. 178
12.9 ENOTNO OBMOČJE PLAČIL V EVRIH – SEPA (SINGLE EURO PAYMENTS
AREA) ................................................................................................................................ 178
12.9.1 SEPA v Sloveniji ................................................................................................. 179
12.9.2 eSEPA.................................................................................................................. 180
13 PRANJE DENARJA, VPLIV NA GOSPODARSTVO IN UKREPI ZA ......................... 182
PREPREČEVANJE PRANJA DENARJA ............................................................................ 182
13.1 POJEM PRANJA DENARJA .................................................................................... 182
13.2 ZGODOVINA PRANJA DENARJA ......................................................................... 183
13.3 MOTIVI ZA PRANJE DENARJA ............................................................................ 183
13.4 TEMELJNE ZNAČILNOSTI PRANJA DENARJA ................................................. 184
13.5 STOPNJE PRANJA DENARJA ................................................................................ 184
13.5.1 Plasma – prenos denarja ...................................................................................... 185
13.5.2 Stratifikacija – nalaganje – ustvarjanje plasti ...................................................... 185
13.5.3 Integracija – vključitev ........................................................................................ 186
13.6 PRAVNE PODLAGE................................................................................................. 187
13.7 PRANJE DENARJA V PRAKSI ............................................................................... 187
13.7.1 Elektronska denarna nakazila .............................................................................. 188
13.7.2 Fasadne dejavnosti............................................................................................... 188
13.7.3 Navidezni nakupi in plačevanje uslug ................................................................. 188
13.7.4 Korupcijska kazniva dejanja ............................................................................... 189
13.8 PRANJE DENARJA PO VRSTAH TRANSAKCIJ .................................................. 190
13.8.1 Tihotapljenje gotovine ......................................................................................... 190
13.8.2 Drobljenje ............................................................................................................ 190
13.8.3 Sestavljanje .......................................................................................................... 190
13.8.4 Navidezno zadolževanje ...................................................................................... 190
13.8.5 Gotovinske dejavnosti ......................................................................................... 191
13.8.6 Navidezne družbe ................................................................................................ 191
13.9 PRANJE DENARJA GLEDE NA DRŽAVO, V KATERI SE PRANJE ODVIJA .. 191
13.9.1 Pranje denarja v tuji državi .................................................................................. 191
13.9.2 Pranje denarja v matični državi ........................................................................... 192
13.10 PROSTE CONE ....................................................................................................... 193
13.10.1 Klasifikacija prostih con .................................................................................... 194
V
Denarno poslovanje
13.11 VPLIV PRANJA DENARJA NA GOSPODARSTVO ........................................... 194
13.11.1 Vpliv pranja denarja na finančni sektor ............................................................ 195
13.12 UČINKI PRANJA DENARJA NA EKONOMSKO POLITIKO............................ 196
13.13 POLITIČNI IN SOCIALNI VPLIVI PRANJA DENARJA .................................... 197
13.14 OBSEG IN ZNAČILNOSTI PRANJA DENARJA V SLOVENIJI ........................ 198
13.14.1 Sistem za odkrivanje in preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma
........................................................................................................................................ 200
13.14.2 Ukrepi za preprečevanje pranja denarja ............................................................ 201
13.15 VLOGA UPRAVE .................................................................................................. 207
14 SLOVARČEK POJMOV ................................................................................................ 211
14 LITERATURA IN VIRI ................................................................................................... 223
KAZALO SLIK
Slika 1: Prvi grški kovanec, ki se je uporabljal med leti 600 do 480 pred našim štetjem........ 13
Slika 2: Denarius kovan v templju Junono Moneto ................................................................. 14
Slika 3: Kovanci z likom Konstantina Velikega ...................................................................... 15
Slika 4: Prvi kovanec v Italiji→ Lira ....................................................................................... 16
Slika 5: Beneški dukat (1618-1623)......................................................................................... 16
Slika 6: Prvi papirnati denar; 9. stol. – Kitajci ......................................................................... 17
Slika 7: Francija l. 1789 uvede papirnati denar, imenovan “Asignat” ..................................... 19
Slika 8: Prikaz vplivanja različnih faktorjev na tržni devizni tečaj ......................................... 27
Slika 9: Kolkovanje jugokron v Sloveniji ................................................................................ 43
Slika 10: Bankovec za 1 dinar, prežigosan z napisom 4 krone, iz leta 1919 ........................... 43
Slika 11: Dinar v obtoku od 1.1.1923 ...................................................................................... 44
Slika 12: Prikaz okupiranega slovenskega ozemlja ................................................................. 44
Slika 13: Okupatorski denar (reichsmarke, lire, pengö) .......................................................... 45
Slika 14: Nadomestna plačilna sredstva (števne lire, obveznice 5-odstotnega posojila svobode
in priznanice Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet) ............................................. 45
Slika 15: Slovenska partizanska potrdila ................................................................................. 46
Slika 16: Plačilni boni 5 in 10 lir ............................................................................................. 47
Slika 17: Dinarji, Narodne banke Jugoslavije 1944-1955 ....................................................... 48
Slika 18: Dinarji, Narodne banke Jugoslavije 1965 – 1990 ..................................................... 50
Slika 19: Vrednostni boni Banke Slovenije 1991-1992 ........................................................... 51
Slika 20: Slovenski tolarji 1991-1992 ...................................................................................... 54
Slika 21: Slovenski tolarji – kovanci za 50 stotinov, 1 tolar, 2 tolarja in 5 tolarjev ................ 55
Slika 22: Zemljevid območja evra ........................................................................................... 63
Slika 23: Evrski bankovci in kovanci ...................................................................................... 66
Slika 24: Podpisi predsednikov ECB ....................................................................................... 67
Slika 25: Geografska upodobitev Evrope na evrobankovcih ................................................... 67
Slika 26: Tiskanje naročila CB Italije (S) ................................................................................ 67
Slika 27: Slovenski evrokovanci za 2 in 1 evro, 50, 20, 10, 5, 2 in 1 cent .............................. 75
Slika 28: Rokovanje s šifro trezorskih vrat .............................................................................. 85
VI
Denarno poslovanje
Slika 29: Trezorska vrata z elektronsko varnostno ključavnico ............................................... 88
Slika 30: Stroj za štetje in sortiranje kovancev in naprava za preverjanje bankovcev ............. 89
Slika 31: Trezorski ključ – dvobradni in mehanska kombinacijska ključavnica ..................... 90
Slika 32: Vzorec starinske blagajne in blagajne današnjega časa ............................................ 95
Slika 33: Vzorec blagajniškega dnevnika ............................................................................. 102
Slika 34: Število obravnavanih kaznivih dejanj ropa v Sloveniji v času od 2001-2010 ....... 111
Slika 35: Atenski politik Solon............................................................................................... 118
Slika 36: Arhimed – starogrški matematik in izumitelj.......................................................... 119
Slika 37: Osnovni zaščitni elementi evrobankovca ................................................................ 125
Slika 38: Odkriti ponaredki v RS za leto 2011 in 2012 .......................................................... 131
Slika 39: Bankovec z visoko stopnjo umazanije .................................................................... 134
Slika 40: Primer popisanosti 200 everskega bankovca .......................................................... 134
Slika 41: Primer razbarvanosti 10 everskega bankovca ......................................................... 135
Slika 42: Primer raztrganega 10 everskega bankovca ............................................................ 135
Slika 43: Primer luknje v bankovcu ....................................................................................... 136
Slika 44: Lepljen 20 everski bankovec ................................................................................... 136
Slika 45: Zmečkan 20 everski bankovec ................................................................................ 137
Slika 46: Prepognjen vogal pri 10 everskem bankovcu ......................................................... 137
Slika 47: Pravilno izpolnjen univerzalni plačilni nalog.......................................................... 152
Slika 48: Piramidna struktura plačilnih sistemov ................................................................... 163
Slika 49: Struktura plačilnega prometa v sistemu APP .......................................................... 164
Slika 50: Sistemsko tveganje v sistemu APP ......................................................................... 165
Slika 51: Plačilni tokovi pri bruto poravnavi ......................................................................... 166
Slika 52: Plačilni tokovi pri bilateralni neto poravnavi .......................................................... 168
Slika 53: Plačilni tokovi pri multilateralni neto poravnavi .................................................... 168
Slika 54: Prikaz osnovnih treh faz pranja denarja .................................................................. 185
Slika 55: Sistem za preprečevanje pranja denarja .................................................................. 200
VII
Denarno poslovanje
PREDGOVOR
Pravijo, da je ljubezen do denarja vir vsega zla, stiskači so zaljubljeni v svoj denar, tatovi pa v
denar drugih ljudi. Denar je mnoge zapeljal v zločin, a vendar slovi tudi kot prinašalec sreče.
V vseh obdobjih so poznali čudna verovanja v moč denarja. Od antike naprej so uporabljali
kovance za izganjanje zlih duhov, za zagotovitev varnega potovanja po smrti, za zdravljenje
kuge, za srečo v bitki in za zaobljubo večne ljubezni. Kot denar lahko vrednotimo marsikaj;
za večino razvitega sveta pa so to kovanci, bankovci, plastične kreditne kartice in denar v
banki. Nekateri ljudje pa si še danes pod pojmom denar predstavljajo kamne, školjke, ptičja
peresa, bisere, začimbe in podobno, saj tudi ti predmeti lahko predstavljajo dragocenost in so
sprejemljivi kot menjalni posrednik. Nove možnosti zaslužka so kmalu spremenile tradicije
poslovanja in nastala je osnovna struktura modernega trgovanja. Z naraščanjem obsega
trgovanja in s spremenjenim načinom poslovanja se je pojavila nova generacija bogatih
trgovcev in bankirjev. Trgovina in vojne so izvale veliko lakoto po denarju. Tako v uvodu
učnega gradiva razmišljamo o razvoju družbe in posledično o denarju vse do nastanka lastne
države in lastnega denarja.
Pri proučevanju zgodovine denarja ne moremo prezreti obdobja paralenih in dvojnih valut.
Dvojna valuta se od paralelne valute razlikuje v tem, da je razmerje med vrednostjo zlata in
srebra določeno z zakonom. Razmerje vrednosti se tako ne oblikuje več na tržišču, ampak je
fiksno. Dvojna valuta je veljavna le tako dolgo, dokler se z zakonom določeno razmerje med
vrednostjo ene in druge valutne snovi ujema z dejanskim razmerjem vrednosti teh snovi na
trgu.
Zelo bogato zgodovino na področju denarja ima tudi Slovenija in to predvsem zaradi vpliva
tujcev, ki so bivali na našem ozemlju. Osmega oktobra 1991 je Republika Slovenija sprejela
odločitev, da stopi na samostojno monetarno pot. Zelo ponosni smo bili na prvi slovenski
denar, pa čeprav so to bili samo »boni«. Banka Slovenije je 30. septembra 1992 izdala prve
prave slovenske tolarje. Tolar se je uspešno upiral vsem domačim in tujim pritiskom, še več,
izboril si je pot do konvertibilnosti. Življenjska doba tolarja je trajala vse do 1. januarja 2007,
ko je Slovenija prevzela skupno evropsko valuto »evro«.
V nadaljevanju nas zanimajo oblike in načini denarnega poslovanja in seveda, kaj sploh je
denar oziroma njegova funkcija. Denar je zakonito plačilno sredstvo, ki je posrednik pri
menjavi poslovnih učinkov v razmerah blagovnega gospodarstva, trga in delitve dela. Denar
so gotovina, knjižni denar, denar na poti in denarni ustrezniki.
Za varno hrambo gotovine in drugih vrednosti služijo bankam dobro zgrajeni železobetonski
trezorji. Strokovnjaki ugotavljajo, da je popolna varnost in zaščita več ali manj neuresničljiva
naloga. S primerno izbiro ustreznih zaščitnih ukrepov, postopkov in aktivnosti ter z njihovo
dosledno izvedbo in uporabo se najvišji stopnji varnosti lahko približamo. Trezor je sklop
organizacijskih, kadrovskih in tehničnih pogojev, ki zagotavljajo varno, zanesljivo in
učinkovito izvajanje storitev poslovanja z gotovino.
Blagajniško poslovanje obsega organizacijo in tehnologijo dela pri ravnanju z gotovino in
drugimi vrednostmi ter dokumentacijo. Pri organizaciji blagajniškega poslovanja je potrebno
upoštevati veljavne predpise, prav tako je potrebno upoštevati vse pravilnike in navodila,
predpisane s strani banke za poslovanje po posameznih poslih in storitvah, ki se izvajajo
preko blagajniškega poslovanja. Blagajniški prostor mora biti zavarovan in varen. Blagajniki
so pri svojem delu ogroženi in lahko doživijo oborožen rop ali napad. Temeljno načelo je, da
bančni delavec ne sme izpostavljati sebe ali svojih sodelavcev oziroma jih s kakršnimkoli
3
Denarno poslovanje
dejanjem ogroziti. Zavedati se mora, da so življenja vedno pomembnejša kot sredstva, ki so
ogrožena.
Ponarejanje gotovine je svetoven in mednaroden pojav, s katerim se srečujejo tako v najbolj
zaostalih deželah sveta kot tudi v najsodobneje opremljenih bankah. V sodobnem svetu
dobiva vedno širše dimenzije, saj se z razvojem tiskarskih tehnik, fotokopirnih strojev in
računalništva srečujemo z vedno kakovostnejšimi ponaredki, proti katerim ni vedno
učinkovite obrambe. Največji ponarejevalec tujega denarja pa je bil ruski emigrant Vladimir
Dogranov, ki je sam ponaredil več milijonov angleških funtov in angleška banka je morala
funt vzeti iz obtoka in ga zamenjati za novo obliko. V turistični sezoni 1981 pa so se pojavili
najbolj razvpiti ponaredki jugoslovanskih bankovcev, in sicer za 50 dinarjev – na ponaredku
je namesto Črna gora pisalo Črna gora.
V Sloveniji je odkrit približno en ponaredek na 1200 prebivalcev. Za evroobmočje velja
statistična ugotovitev, da je na 580 prebivalcev odkrit ponaredek. Glede na sedanji trend lahko
sklepamo, da bo ponarejenega denarja vedno več in, da bo to predstavljalo vedno večji
problem.
V nadaljevanju učnega gradiva se osredotočimo na recikliranje evro bankovcev, ki obsega
odkrivanje in nadomeščanje za obtok neprimernih in ponarejenih evrobankovcev in
preverjanje primernosti evrobankovcev za uporabo v obtoku. Pristnost in primernost
evrobankovcev za recikliranje preverjajo ustrezni usposobljeni uslužbenci oziroma naprave za
obdelavo evrobankovcev, ki so uspešno prestale postopek testiranja.
Nadaljnja pot nas vodi do plačilnih storitev, ki so namenjene pravnim osebam in zasebnikom.
Predstavljajo plačilne transakcije, ki so usmerjene v sodobne evropske in svetovne plačilne
sisteme in se razlikujejo glede na državo in banko prejemnika ter valuto plačila.
V zadnjih treh letih je prišlo do velikih sprememb na področju plačilnih in poravnalnih
sistemov. Temeljna naloga plačilnih sistemov je omogočiti poravnavo denarnih obveznosti, ki
nastajajo pri poslovanju ekonomskih subjektov na trgih dobrin in finančnih trgih. Glavni
elementi plačilnega sistema so storitve bank, ki jih omogoča infrastruktura bančnega sistema,
sestavljena iz poslovnih bank, centralne banke ter povezave med njimi. Banka Slovenije, kot
centralna banka, na področju plačilnih in poravnalnih sistemov nastopa v več vlogah, in sicer,
skrbi za stabilnost posameznih udeležencev v plačilnih sistemih, izvaja pregled nad varnostjo
in učinkovitostjo plačilnih in poravnalnih sistemov ter upravlja plačilni sistem, ki omogoča
poravnavo v centralnobančnem denarju. Plačilni in poravnalni sistemi so infrastruktura s
sistemskim pomenom za nacionalno gospodarstvo in mednarodne gospodarske tokove. Zaradi
takih pogojev in zahtev delovanja je v plačilnih in poravnalnih sistemih pomembno
zagotavljati neprekinjenost njihovega poslovanja.
V zadnjih letih postaja vse bolj aktualen pojem organiziranega gospodarskega kriminala, ki se
z organiziranim izvajanjem inteligentnih kaznivih dejanj spretno izmika roki pravice. Gre za
posle, kjer se legalna dejavnost izkorišča za nelegalne posle, storilci so pravno ter ekonomsko
izobraženi in izbirajo posle, za katere je značilna nepopolna kontrola organov pregona in
nizko tveganje odkritja. Zaradi vsega omenjenega si organizirani gospodarski kriminalci
ustvarjajo visok dobiček. Države, družbe in fizične osebe so zaradi pojavnosti organiziranega
gospodarskega kriminala letno oškodovane za premoženje, ki ponekod dosega milijonske
vsote. Jedro organiziranega kriminala pomeni pojav umazanega denarja in posledično njegovo
pranje.
4
Denarno poslovanje
To je bil kratek sprehod skozi učno gradivo. Prepričani smo, da bodo predavanja uspešna s
pomočjo vaših prispevkov in razmišljanj.
Uspešen študij!
Mag. Štefan Jakovac
5
Denarno poslovanje
6
Denarno poslovanje
1 RAZVOJ IN RAZUMEVANJE DENARJA TER KOVNA
PROSTOST DENARJA
Imamo željo in potrebo, da govorimo o denarju. Začeti je potrebno na začetku, torej razumeti
razvoj človeka kot posameznika in v obliki družbe. Ko je človek prešel iz vloge lovca v vlogo
kmetovalca in živinorejca, je prvič ustvaril presežek dobrin in s tem dobil možnost, da je
ustvarjeni presežek zamenjal za dobrine, ki jih je v njegovem bivalnem okolju primanjkovalo.
Ker je bila menjava »blago za blago« dolgotrajni postopek in je prinašala dodatne stroške, se
je po naravni poti evolucije razvil univerzalni blagovni posrednik, ki ga je bil vsakdo
pripravljen sprejeti kot plačilo pri sklepanju kupčij.
Tako je mogoče trditi, da so se prve oblike denarja pojavile še pred nastankom državnega
aparata in zato je bila njegova uporaba urejena zgolj z navadami ljudi. Razvojne oblike sta
narekovala njegova uporabnost in življenje sámo. Kopičenje presežka pa je v človeški naravi
prebudilo do tedaj neznano lakoto po denarju – zavist in željo po vplivnosti. Oblikoval se je
državni aparat in začela so se obdobja bojevanj in trgovine z blagom. Državni aparat se je
hitro vmešal v obtok in oblike denarja ter si s tem zagotovil svoj obstoj ter vpliv. Posamezniki
in institucije stare celine so skrbno kolonizirali svet in skrbeli za stalen pritok zlata in srebra,
saj so dojeli, da denar ne služi le kot menjalni posrednik v trgovanju, temveč predvsem kot
merilec moči in vpliva v družbi. Zaradi redne oskrbe z omenjenimi rudami je bil možen
razvoj bančništva v Evropi in financiranje različnih vojnih prizorišč, kjer so posamezniki s
kopičenjem zasebnega premoženja le še povečevali svoj vpliv na svetovni razvoj.
Manufakturna proizvodnja in zgodnja industrija sta potrebovali veliko tržišče, da sta
upravičili svoj obstoj. Od tod sledi razcvet trgovine in težnja po iskanju novih potencialnih
trgov izven stare celine. Zanimivo je, da je v 18. stoletju čajna trgovina veljala za donosnejšo
kot pa trgovanje z zlatom – to je izraz moči povpraševanja in ponudbe. Ker je Azija
potrebovala srebro in ni hrepenela po evropskih izdelkih, je večina nakopane rude v ameriških
kolonijah hitro našla svojo pot do Indije in Kitajske, medtem ko je Anglija monopolizirala
britansko trgovino z Azijo in gradila svoj monetarni sistem na osnovi zlata. Ves ta razmah
trgovanja s surovinami in dobrinami pa je temeljil na trgovini s sužnji. Trgovina s sužnji je
omogočala nastanek vseh velikih privatnih premoženj, če izvzamemo ponudnike vojaške
opreme.
Industrijska revolucija je postavila mejnike v preoblikovanju družbe v potrošniško. Zaradi
velikega števila izdelkov, ki so preplavili tržišče, se je sčasoma preoblikovalo tudi obnašanje
kupca v sodobnega potrošnika, denar pa je v celoti izgubil svoj prvotni namen univerzalnega
menjalnega ekvivalenta.
1.1 VPLIV DENARJA NA RAZVOJ ČLOVEŠKE DRUŽBE SKOZI ZGODOVINO
Dokler ljudje nismo mogli in znali pluti po svetovnih oceanih, so bili ti ovira za gibanje, tako
da ogromna večina človeštva sploh ni vedela, kako žive prebivalci drugih celin. V 15. stoletju
so ljudje prebili oviro nevednosti in izolacije s potovanji po Atlantskem in Indijskem oceanu
in evropske ladje so dosegle neodkrite ameriške obale ter do tedaj neznane dele Afrike ter
Azije.
Odkritja v zadnjih letih 15. stoletja so pomenila za Evropo novo gospodarsko prihodnost. Ko
so Španci odkrili Ameriko in Portugalci pripluli v Indijo, sta trgovina in denarno
gospodarstvo, ki sta prej le poredko segla preko meja evropske celine, naglo prodrla v najbolj
7
Denarno poslovanje
oddaljene predele sveta. Nove možnosti zaslužka so kmalu spremenile tradicije
srednjeveškega poslovanja in nastala je osnovna struktura modernega trgovanja.
Razmah trgovine je kazalec, da tradicionalna organizacija trgovskega poslovanja ni bila
primerna in ni mogla več ustrezno izvajati trgovine na Atlantskem oceanu, preko katerega so
lili potoki srebra in zlata ter trgovskih podvigov portugalskih in španskih trgovcev. Do srede
16. stoletja sta veliki kolonialni sili Španija in Portugalska odprli pot v svet, zato so postale
potrebe po spremenjenem načinu trgovanja, novih metodah in oblikah že kritične. Nastali so
novi tržni mehanizmi za poslovanje v novih razmerah.
Z naraščanjem obsega trgovanja in s spremenjenim načinom poslovanja se je pojavila nova
generacija bogatih trgovcev in bankirjev. Spreminjalo pa se je tudi ravnotežje političnih in
gospodarskih sil.
V obdobju od 1500 do 1800 je zanimiv izreden porast trgovine na dolge razdalje. Pomorske
sile niso bile več zaprte v evropske vode in so iz svojih kolonij in trgovskih postojank v Aziji
in Ameriki pošiljale v Evropo velike količine eksotičnega blaga: čaja, kave, sladkorja,
čokolade in tobaka. Blago so plačevali z evropskimi manufakturnimi izdelki; britansko platno
in kovinski izdelki so si na primer utrli pot na vsa večja kolonialna tržišča. Evropske
pomorske sile so bogatele tudi z ladijskimi prevozi, zavarovalninami in poslovnimi uslugami.
Vlade so ščitile in pomagale posameznim sektorjem v gospodarstvu, Nizozemska in Anglija
pa sta se spuščali v vojne za zaščito in širjenje svojih pomorskih in trgovskih interesov,
vendar nista dosledno podpirali manufakturne proizvodnje. Francoski kralj in srednjeevropski
vladarji so ustanavljali nove proizvodne obrate in ščitili ter denarno podpirali stare panoge.
Naraščajoči stroški vojn so državno vmešavanje v gospodarstvo še povečevali, zato so vlade
posegle po visokih davkih, ki so v veliki meri padli na ramena produktivnih slojev
prebivalstva, velika posojila pa so spodkopavala kočljivo stabilnost nastajajočih evropskih
monetarnih sistemov. Uničujoči so bili predvsem za Španijo, zelo pa so škodili tudi Franciji in
drugim manjšim državam. Samo Nizozemska in Anglija sta imeli takšne vojaške izdatke, ki
sta jih lahko krili državi sami.
Trgovina in vojne so izzvale veliko, do tedaj neznano lakoto po denarju. Določen čas je zlata
in srebra primanjkovalo, potem pa sta dragoceni kovini v zelo velikih količinah pričeli
prihajati iz španske Mehike in Peruja. Zlato se je naglo porazdelilo po Evropi s trgovsko
menjavo ali pa s transakcijami španske vlade. Veliko večino so ga porabili za pokritje velikih
trgovskih primanjkljajev v Vzhodni Indiji in Levantu.
Denar za nove posle je oskrbovalo vedno močnejše bančništvo v zahodni Evropi. Nizozemske
in angleške banke so postopoma opustile stare metode bančnega poslovanja, ki so bile
uveljavljene v Italiji in nemških mestih. Novi tip bančne firme je dajal kredite državi in
investiral sredstva v zasebne posle, posredoval prenosne izjave (s katerimi je žirant prenesel
menico na drugo osebo), zunanjetrgovinske usluge in kratkoročne kredite. Celo stoletje po
otvoritvi (1609) je bila amsterdamska borza, ki je imela poslovna predstavništva v vseh
pomembnih trgovskih središčih, nedvomno glavna postojanka evropske trgovine. Anglija se
je lahko začela meriti z Nizozemsko šele, ko je bila 1694 ustanovljena Angleška banka (Bank
of England). Z nizkimi obrestnimi merami, svobodnim prelivanjem kapitala, plačilno
sposobnostjo in dotoki prihrankov povprečnih državljanov v bančne blagajne so v Angliji in
na Nizozemskem nastajale solidne osnove sodobnega finančnega kapitala, na podlagi katerega
se je razvil današnji bančni sistem.
8
Denarno poslovanje
V 2. polovici 18. stoletja so bili trgovski stiki Evrope z Ameriko in Azijo ključnega pomena
za blaginjo stare celine. Njena manufakturna proizvodnja in zgodnja industrija sta potrebovali
za svoje izdelke vedno večja tržišča, zamenjavali pa so jih za eksotično hrano in surovine, ki
jih v Evropi ni bilo mogoče dobiti. Trgovske vezi z obema oddaljenima kontinentoma so bile
zelo različne, a enoten trgovski sistem je ustvarjalo kroženje srebra, ki je odhajalo iz Južne in
Srednje Amerike čez zahodno Evropo v Azijo.
V prvih treh četrtinah 18. stoletja se je svetovna trgovina izredno povečala, tako v absolutnem
številu kot tudi geografsko. Do tega je prišlo že pred začetkom industrijske revolucije. Med
leti 1702 in 1772 se je britanska zunanja trgovina skoraj potrojila, francoska, ki se je začela v
skromnejših razmerah, pa se je med leti 1715 in 1771 po vrednosti povečala za več kot 8-krat
in dohitela angleško. Britanska trgovina je imela okoli leta 1700 za partnerje največje sosede
na evropski celini, do izbruha ameriške revolucije pa se je razširila skoraj po vsem svetu, tako
da sta se dve tretjini njenega trgovskega prometa odvijali zunaj Evrope.
Gospodarske spremembe so ameriške kolonije trdneje privezale na Evropo, jih povezale med
seboj in Azijo. Azija je potrebovala srebro, zato je bila ta dragocena kovina edini predmet
trgovine, ki ga je zahod posredoval na vzhod iz ameriških rudnikov. Anglija je gradila svoj
monetarni sistem vedno bolj na zlati osnovi (razvoj se je v glavnem končal do 1774. leta),
toda med leti 1733 in 1766 je porabila okoli 30 milijonov funtov za srebro, s katerim je
pokrivala nakupe v Indiji in na Daljnem vzhodu.
Zaradi mednarodne trgovine je izredno uspevala peščica pristaniških mest. London je bil med
vsemi največji, postal je tudi najpomembnejše središče. Amsterdam je bil središče
nizozemske trgovine z Azijo in Ameriko in je tako kot Hamburg povezoval trgovske posle s
posredniškimi, saj sta mesti predelovali francosko in angleško kolonialno blago in ga
posredovali v srednjo Evropo.
Čeprav se je v nekaterih pogledih industrijska revolucija na evropski celini podobno razvijala
kot v Angliji, so med obema tudi večje razlike. Anglija je bila prva industrijska država, zato
so bili angleški kapitalisti pionirji, ki se niso mogli zanašati na izkušnje drugih, države s
celine pa so se lahko že v zgodnjem 19. stoletju opirale na angleške izkušnje. Tovarne na
kontinentu so uporabljale angleške načrte, opremo in parne stroje, kvalificirani angleški
delavci so prihajali usposabljat domačine za delo s stroji. Angleški poslovneži in finančniki so
celo sodelovali pri ustanavljanju industrijskih podjetij na celini. Sčasoma so se evropske
države osvobodile odvisnosti od uvoza angleških strojev. Poslovneži s celine, kot je bil Alfred
Krupp iz Essna, so pokazali smisel za ustanavljanje velikih podjetij brez pomoči tujega
kapitala in znanja. Krupp je postal eden od največjih proizvajalcev orožja v Evropi, saj so bile
prav vojne in priprave na oborožene spopade pomembne za razvoj železarstva in jeklarstva.
Medtem ko so bili angleški kapitalisti sposobni investirati v nove posle le lastna sredstva brez
pomoči države, so imeli prvi kapitalisti na kontinentu pogoste težave pri zbiranju zadostnih
virov za gradnjo tovarn in nakup strojev. Prav zato je država pri uvajanju industrializacije
igrala znatno večjo vlogo na evropskem kontinentu kot pa na Otoku.
Izboljšanje komunikacij je močno vplivalo na rast gospodarske moči evropskih držav. Na
večjih rekah Seni, Loari, Donavi, Renu, Labi, Odri in Visli so modernizirali plovbo in ukinili
ali zmanjšali številne carinske pristojbine. Koncentracija večine industrijskih obratov v
posameznih območjih je bila značilna za industrijsko revolucijo tako v Angliji kot tudi na
kontinentu.
9
Denarno poslovanje
Prvo industrijsko revolucijo imenujemo »revolucija premoga in železa«, drugo pa »revolucija
jekla in elektrike«. Prav proizvajanje elektrike je omogočilo, da je ta nova vrsta energije
začela izpodrivati silo pare. Dizelsko olje in bencin sta začela poganjati motorna vozila in
ladje. Brez elektrike in motorja z notranjim zgorevanjem ne bi bil mogoč hiter industrijski
razvoj Evrope in ZDA po letu 1870. Za razvoj industrije po letu 1870 je značilna tudi naglo
povečana proizvodnja kemikalij, ki so jih stoletja pridobivali le iz naravnih surovin, zdaj pa so
jih vse več dobivali iz stranskih proizvodov predelave premoga, iz dušika in fosfatov.
Družbe na zahodni polobli, ki so jih ustvarili evropski priseljenci, so tako kot matične dežele
sprejele industrializacijo brez večjih težav. Pri tem so bila območja, ki so jih poselili Angleži,
znatno pred nekdanjimi španskimi in portugalskimi kolonijami. Tam pa, kjer evropskih
kolonistov ni bilo toliko, da bi ustvarili lastne družbene sisteme, je bila industrializacija tujek,
gospodarsko in politično nadzorstvo pa je vseeno prehajalo v roke Evropejcev. Industrijsko so
se razvili le posamezni otoki sredi ozemelj in so komaj vplivali na življenje večine
prebivalstva.
Industrializacija čezmorskih dežel se je v glavnem razvijala v treh fazah, ki se med seboj
prekrivajo. V prvi so industrijski razvoj usmerjali zahodnjaki; največkrat so izkoriščali
pomembne surovine, zlasti kovine, nafto in kmetijske pridelke. Ves svet je dosegel to stopnjo
razvoja do 1930. leta.
Druga stopnja industrijskega razvoja se je začela, ko so se pojavile dejavnosti, namenjene
oskrbi prebivalstva in popravilu in vzdrževanju strojev v tovarnah, ki so delale v glavnem za
izvoz. Obenem so se razvijale tudi tiste veje industrije, ki so zadovoljevale naraščajoče
potrebe domačega trga.
Tretja stopnja je bil razvoj tistih panog industrije, ki so z izdelki vstopale na svetovna tržišča
in tam tekmovale za dobro prodajo. Najpomembnejši proizvodi so bili predelano železo,
jeklo, tekstil in stroji. Pri tem je bila Japonska edina neodvisna neevropska država, ki je
uspešno prevzela zahodnjaško industrializacijo pred veliko gospodarsko krizo leta 1929.
Spremembe v svetu po letu 1850 so bile komaj kaj manj pomembne kot v Evropi in ZDA
stoletje poprej, čeprav so zajele le manjše dele planeta.
1.2 RAZUMEVANJE DENARJA
Pravijo, da je ljubezen do denarja vir vsega zla, stiskači so zaljubljeni v svoj denar, tatovi pa v
denar drugih ljudi. Denar je mnoge zapeljal v zločin, vendar za čudo slovi tudi kot prinašalec
sreče.
V vseh obdobjih so poznali čudna verovanja v moč denarja. Od antike naprej so uporabljali
kovance za izganjanje zlih duhov, za zagotovitev varnega potovanja po smrti, za zdravljenje
kuge, za srečo v bitki in za zaobljubo večne ljubezni.
Kot denar lahko vrednotimo marsikaj; za večino razvitega sveta pa so to kovanci, bankovci,
plastične kreditne kartice in denar v banki. Nekateri ljudje pa si še danes pod pojmom denar
predstavljajo kamne, školjke, ptičja peresa, bisere, začimbe in podobno, saj tudi ti predmeti
lahko predstavljajo dragocenost in so sprejemljivi kot menjalni posrednik. Ker je celotno
človeštvo do nedavnega sprejemalo podobne oblike plačila, jih lahko označimo s skupno
besedo »denar«.
Beseda denar se nanaša celo na plačilna sredstva, ki jih ne moremo niti videti niti opisati
(denar, ki ga hranimo na bančnih računalniških seznamih ali odplačevanje dolga s ponujanjem
10
Denarno poslovanje
storitev). Povedano drugače – denar je lahko vse, kar smo pripravljeni sprejeti kot plačilo
za dogovorjeno kupčijo.
Denar je splošno veljavno plačilno sredstvo, ki ga lahko zamenjamo za izdelke in storitve.
Hkrati pa je merilo vrednosti izdelka ali storitve.
Denar je blago, s katerim lahko v vsakem trenutku plačamo, ker ga vsi radi sprejemajo za
plačilo.
Do danes še nihče ni mogel natančno določiti nastanka denarja, vendar pa trenutno najstarejši
zapiski o njegovem nastanku izvirajo iz Mezopotamije iz obdobja pred približno 4500 leti.
Mezopotamski klinopisni napisi omenjajo plačevanje z odmerki srebra. Tudi kasneje so
postale kovine plačilno sredstvo v mnogih delih sveta, kar je posledično pripeljalo do iznajdbe
kovancev.
V naturalnem gospodarstvu ni bilo menjave, zato denar ni bil potreben. Razvoj denarja je
potekal vzporedno z razvojem blagovnega gospodarstva.
Naša beseda DENAR izvira iz latinske besede DENARIUS, kar pomeni rimski srebrnik, težak
4,5 g. iz leta 269 p. n. št.
1.3 NASTANEK DENARJA
1.3.1 Blagovni denar
Oblika denarja je obstajala, še preden je nastala država kot organizirana družba, ki regulira
družbena vprašanja z zakoni. Iz tega lahko sklepamo, da so denarni sistemi obstajali še preden
so začele države izdajati zakone. Uporaba denarja je bila na taki stopnji razvoja urejena samo
z dogovori med navadnimi ljudmi. Dogovori so nastali ob sami uporabi, narekovalo jih je
življenje in vsi so jih zaradi splošne skupne koristnosti upoštevali. Pri primitivnih oblikah
denarja in menjave je tudi njegova ureditev primitivna.
Pri uporabi blagovnega denarja je denarni sistem določal predvsem lastnosti tistega blaga, ki
je služilo za menjalno sredstvo. Zelo verjetno je, da je denar nastal spontano. Potem ko je bilo
na »trgu« že več vrst blaga, so ljudje morali porabiti veliko časa tudi za to, da so svoje blago
prodali in kupili neko drugo blago. Njihov interes je bil ta čas čim bolj skrajšati ali na splošno
kar se da zmanjšati stroške trgovanja. O denarju je možno govoriti samo v blagovnem
gospodarstvu. Če gospodarstvo ni blagovno, denarja ne more biti, ker tudi menjave ni. Pravi
nastanek denarja moramo iskati šele v času, ko se je domače zaprto gospodarstvo, kjer je
vsaka celica proizvajala samo tisto, kolikor in kar je potrebovala, spremenilo v blagovno.
Seveda je bila ta sprememba postopna – blagovni del produkcije je prevladal nad naturalnim
šele v kapitalizmu. Prvotno trgovanje je bilo možno med plemeni. Lahko govorimo tudi o
prvotni menjavi namesto o prvotnem trgovanju. Plemena, ki so živela v različnih podnebnih
in drugih razmerah, so proizvajala različne dobrine, ki so bile večinoma v skladu z naravnimi
okoliščinami. Ko so proizvedla več, kakor so sama potrebovala, je nastala možnost, da so
ustvarjene presežke zamenjala - menjava je bila neposredna, naturalna.
11
Denarno poslovanje
Ker so imela različna plemena presežke različnih dobrin, je bila s tem menjava omogočena,
vendar pa s tem še ni nastal tudi denar. Prvotna menjava je bila namreč neposredna – blago za
blago. Navadno se je menjala ena vrsta blaga za kako drugo vrsto. V tem primeru je možno
govoriti o posamični ali slučajni obliki vrednosti (vrednost blaga se izraža z uporabno
vrednostjo samo enega blaga), kadar imamo v mislih obliko ekvivalenta. Ko se je pojavila
slučajna oblika vrednosti, menjalnega posrednika še ni bilo, ker se je blago menjalo
neposredno za drugo blago.
Sčasoma so se večale količine in različne vrste blaga, ki so prihajale na trg. Zaradi tega se
vrednost blaga ni mogla več izražati samo z eno vrsto blaga, ampak z več vrstami – vsem
blagom, ki je bilo na trgu . Trgovanje v tej obliki je bilo ali neposredno ali posredno. Več vrst
blaga je prihajalo na trg, tem težje je prodajalec našel nekoga, ki je imel želeno blago in je bil
hkrati pripravljen vzeti v zameno prav prodajalčevo blago. Če je bilo na trgu mnogo vrst
blaga, se je ta oblika menjave dogajala le naključno. Rešitev te nevšečnosti so ljudje našli v
tem, da so se zatekli k posredni – verižni menjavi.
Vsakdo, ki je hotel svoje blago zamenjati za kako drugo, ga je najprej zamenjal za takšno
blago, za katero je domneval, da ima največjo vrednost in da ga bo prodajalec, ki je imel
želeno blago, sprejel. To verižno trgovanje je bilo navadno sestavljeno iz cele verige menjav
in v takšnih razmerah so nastajali dodatni stroški. Poleg produkcijskih stroškov je moral
trgovec trpeti še stroške menjave ali trgovanja, zato si je vsakdo prizadeval, da bi verigo
posrednih menjav čim bolj skrajšal: vsakdo je najprej poskušal zamenjati svoje blago za
takšno, ki so ga ljudje radi sprejemali »v plačilo«. Čas je pripeljal zadeve tako daleč, da se je
pojavilo blago, ki so ga ljudje na splošno sprejemali v plačilo, govorimo o nastanku splošnega
menjalnega posrednika – denarja! Hkrati s tem procesom so se razvijale tudi njegove oblike
vrednosti. Ko se je namreč količina blaga, ki je prihajala na trg, večala in je postalo blago
vedno bolj raznovrstno, je postajala razvita oblika vrednosti vedno bolj neustrezna. Pojavil se
je splošni ekvivalent, ki je bil splošno uporabljen za mero vrednosti vsega blaga.
Primitivnejši narodi so navadno imeli več ekvivalentov, nekaj za manjše vrednosti in nekaj za
večje. Med temi ekvivalenti je bila določena lestvica razmerij menjave. Hamurabijev steber
(Hamurabi je vladal od 1792 do 1750 pred našim štetjem) določa vrednost medblagovne
menjave, prav tako primer Indijancev iz Misurija: dva noža = ene hlače, dvoje hlač = ena
odeja …
Zaradi te menjalne funkcije poimenujemo to blago denar, kajti tudi zlato postane denar šele
takrat, ko ga ljudje pričnejo splošno uporabljati kot posrednika pri menjavi.
Če iz tega sledi, da je denar nastal, ko se je pričelo kako blago splošno uporabljati kot
menjalni posrednik, potem blagovni denar ni bil samo zlato, ampak so bile to tudi vse druge
vrste blaga. Takšno blago je še ohranilo svojo prvotno uporabno, le da je hkrati opravljalo
tudi denarno funkcijo. Pri blagovnem denarju je zanimiv pojav, ki se ga da pogosto opaziti,
12
Denarno poslovanje
da je namreč to blago vedno bolj izgubljalo svoj prvotni pomen in se je vedno bolj uporabljalo
samo kot menjalni posrednik.
Čeprav so za blagovni denar začeli vedno bolj uporabljati kovine, so se pri plačevanju s tem
denarjem pričele pojavljati precejšne nevšečnosti. Kovino je bilo potrebno tehtati in
preizkušati njeno čistost.
1.3.2 Kovanci
Prve kovance so izdelovali v lidijskem kraljestvu - kralj Krez (ozemlje današnje Turčije) v 6.
stoletju pred našim štetjem. Košček elektruma (naravne zlitine zlata in srebra) točno določene
teže so Lidijci uporabljali kot plačilno sredstvo. Kovanci so bili obdelani samo iz ene strani
postopek vtiskovanja znamenj se imenuje “kovanje”. Lidijski kralji so na svoje novce dali
vtisniti levjo glavo. Težo lidijskega denarja so merili z enoto “Stater” (1 stater je okoli 14
gramov).
Novci so kosi kovine, označeni z vzorcem, ki nam pove, da je to denar. Novci so nastali tako,
da so v neobdelan košček kovine vtisnili izbrano podobo. Postopek se imenuje kovanje. Pri
tem kovinsko ploščo stisnejo med dve površini trde kovine, imenovani pečata. Odtis na
novcu je bil osebni pečat oziroma simbol osebe, ki je bila porok za težo novca.
Pozneje so kovali denar tudi v drugih državah starega veka, posebno v Grčiji in Rimu.
Grčija
Od Lidije so prevzeli uporabo denarja. Pred srebrom so za denar uporabljali železo in baker.
Država je jamčila za kvaliteto in vrednost denarja ter je imetnike denarja ščitila pred
ponarejanjem. Atene so pričele s kovanjem denarja 575 p.n.št. z različnimi simboli na njem.
Prvi zlat denar so Atene kovale ob koncu peleponeških vojn.
Slika 1: Prvi grški kovanec, ki se je uporabljal med leti 600 do 480 pred našim štetjem.
Vir: http://www.google.si/search?q=stari+kovanci (26.5.2013)
Vojsko in državne uradnike so že leta 500 pr. n.št pričeli plačevati z denarjem. Razvili so tudi
svoj denarni sitem t.i. Atenski denarni sistem (Mithans, 2007, 26):
1 mina
= 100 drahem
1 tetradrahma =
4 drahme
1 drahma
=
6 obolov
1 obol
=
8 chalkousov
13
Denarno poslovanje
Že v 4. stol. pr. n.št. se pojavijo prve banke. Svoje delo so opravljale na mizah kar na ulicah.
Sprejemali so denar v hrambo brez obresti, za posojilo pa zaračunavali 12 % obresti.
Rim
Monetarni sistem je bil formiran z uvedbo enega sistema srebrnih in bronastih kovancev sredi
leta 212 pr.n.št. Trdno menjalno razmerje je bilo določeno na osnovi Denariusa, težkega 4,5g
in ovrednotenega z manjšimi denarnimi enotami.
Rimski denarni sistem je bil sestavljentako, kot sledi iz prikaza (Cribb, 1990, 64) :
Denarius
Quinnqrius
Sestertius
As
Semis
Triens
=
=
=
=
=
=
10 asov
5 asov
2 ½ asa
1 as
½ asa
1/3 asa
V Antičnem Rimu so kovance izdelovali v templju Junone Monete – od tod tudi izvira beseda
"money" (denar).
Slika 2: Denarius kovan v templju Junono Moneto
Vir: http://www.google.si/search?q=stari+kovanci (26.5.2013)
V Rimu so razvili sistem privatnih bank, ki so v 4 st. pr. n.št. postavljene pod državni nadzor.
Za depozite so priznavali 4,5 do 5,5 % obresti, za posojila pa so zahtevali 6 do 12 % obresti.
Uvedli so tudi menjalnice in razvili obsežen knjigovodski sistem.
V Rimu se je bogastvo kopičilo. Politiki so si izposojali velike vsote denarja, da bi si kupili
svojo vlogo v republiki, ki je vladala velikemu delu Evrope in Bližnjega Vzhoda. Nezadostno
nadzorstvo je povzročilo korupcijo in gospodarsko krizo ter novo oblikovanje imperija.
Kovanci so se bistveno spremenili po svoji obliki in vsebini. Imperatorji so si moč in
bogastvo pridobili z razširjanjem imperija in z bogastvom, ki ga je iz pohodov prinesla
vojska. Tako je Rim na veliko uvažal, premalo pa vlagal v svoje proizvodne in druge
kapacitete. V 3. stol. n.št. so imperiju pošle zaloge srebra, izčrpavala ga je neprestana
obramba meja in politične krize. Uvedena je bil denarna enota antonianus, ki je imela dvojno
vrednost dinariusa in je vseboval samo 2-3 % srebra. Razvrednoten je bil zlati denar.
Nesmiselno je postalo kovanje bronastega denarja. Cene so skokovito naraščale in pojavila
se je inflacija. Trije vladarji so skušali z monetarnimi reformami rešiti denarni sistem:
Mark Avrelian (270 do 275) je zagotovil 5 % vsebnosti srebra v antonianusu,
ponovno je uvedel denarius in as.
14
Denarno poslovanje
Dioklecijan (234 do 305): vpeljal je nov srebrnik, imenovan argentus ter nove nižje
bronaste novce.
Konstantin Veliki (307 do 337) uvedel je lažji zlatnik, imenovan solidus, ki postane
temelj monetarnega sistema.
Slika 3: Kovanci z likom Konstantina Velikega
Vir: http://www.google.si/search?q=stari+kovanci (26.5.2013)
Čeprav pripisujejo Lidijcem izum kovancev, pa so se podobne zamisli pojavile tudi drugod
po svetu. Tako so se v Italiji pojavile bakrene kepice, na Kitajskem bronasto orodje in školjke,
na Tajskem srebrni obroči, na Japonskem pa zlate in srebrne palice.
V času od propada rimskega cesarstva pa do konca 15. stol. so se oblikovale prve
srednjeveške institucije. Med njimi je najpomembnejša Cerkev, ki si je izborila izjemno
močan položaj. Sama se ni ravnala po tem, kar je oznanjala, saj je kmalu postala največji
lastnik zemlje in denarja, čeprav je v soglasju z Aristotelovo idejo formalno oznanjala, da je
pridobivanje dobička greh. Sama je nemoteno posojala denar za obresti, prodajala privilegije
mestom, pobirala rento, itd.
Mesta postanejo upravna in cerkvena središča. Meščani so novo nastali družbeni red in se
pričnejo ukvarjati z obrtjo, trgovino in mitninami. Bogastvo meščanov predstavlja blago in
denar, ne pa zemlja.
Zaradi razvoja trgovanja se je razvil tudi denar. Večji posli so se še vedno plačevali s
srebrnimi ali zlatimi palicami, ker so bili srebrniki premajhne vrednosti, lokalnega značaja,
različne teže in čistine in težko zamenljivi za drug denar.
Razvoj trgovskih poti ter vloga denarja kot plačilnega sredstva omogoči razvoj bank. Cerkev
izgublja svojo moč. V 15. stoletju se Evropa po katastrofah, kot so lakota, kuga, ki so
razsajale v 14. stoletju, demografsko in ekonomsko opomore. Denarno gospodarstvo je
povečalo potrebo in pohlep po zlatu in srebru. V severni Italiji pričnejo leta 1470 s kovanjem
novih srebrnih kovancev, imenovanih lira.
15
Denarno poslovanje
Slika 4: Prvi kovanec v Italiji→ Lira
Vir: http://www.google.si/search?q=stari+kovanci (26.5.2013)
V novem veku se pojavijo prve prevare z manj vrednim denarjem (vsebnost manj vredne
kovine od predpisane količine) in obstajajo tudi druge oblike goljufanja, npr. uporaba
prepovedanih kovancev, ki so bili označeni kot manjvredni zaradi dvomljive kakovosti.
Konec 16. stoletja so uvedli večji srebrnik in zlatnik. Večina držav še vedno kuje zlatnike, ki
so ekvivalentni “beneškemu dukatu”, ki jih uporabljajo za medsebojno trgovino. Dukat in
thaler sta bila oblikovana po standardu, ki je bil dogovorjen med državami, ki so smele kovati
kovance.
Slika 5: Beneški dukat (1618-1623)
Vir: http://www.google.si/search?q=stari+kovanci (26.5.2013)
V Novem veku pričnejo delovati tudi borze: prvo borzno palačo zgradijo v Antwerpnu leta
1531, med 1556 in 1570 še The Royal Exchange v Londonu.
Bančništvo je povečalo količino denarja v obtoku in poenotilo trgovanje. Zahodna Evropa
poenoti trgovanje in finančni sistem.
1.3.2.1 Kovanje kovancev in kovna prostost
Blagovni denar so mogli uporabljati samo toliko časa, dokler sta bila količina in raznovrstnost
blaga relativno majhna. V trenutku, ko se je blagovna menjava razširila, je postal blagovni
denar preveč okoren menjalni posrednik. Zaradi tega se je sčasoma uveljavila naslednja oblika
denarja – kovani denar. Slednji ni nič drugega, kakor kos posebno oblikovane kovine, za
katerega kaka avtoritativna institucija – v začetku vladar in pozneje država – jamči, da ima
tisto vrednost, ki je na njem napisana.
16
Denarno poslovanje
Po propadu rimskega imperija je v Evropi skoraj v celoti zamrlo blagovno gospodarstvo, zato
so tudi kovanci skoraj izginili – odtekli so v Bizanc. V Evropi je blagovna produkcija na novo
oživela šele okrog 15. stoletja in šele takrat se je spet pojavilo nekaj več kovanega denarja.
Institucija kovanega denarja je nekaj časa zadovoljevala potrebe gospodarstva po denarju.
Tudi sam način plačevanja je bil preprostejši. Ker se je denar štel, govorimo o numeratornem
načinu plačevanja. Pravico kovati denar so si navadno pridržali vladarji. Vendar pa je v
normalnih razmerah lahko vsakdo dal skovati zlato. V tem primeru govorimo o kovni
prostosti, katere pomen bomo kasneje tudi bolje opredelili.
Institucija kovne prostosti je zelo pomembna, ko gre za vprašanje, kako je določena vrednost
denarne enote. Pri blagovnem denarju je vrednost le-tega enaka vrednosti blaga, ki ga
uporabljamo kot splošni menjalni posrednik. Pri blagovnem denarju prav tako nimamo
posebnega problema z vrednostjo denarja. Pri kovanem denarju pa je situacija drugačna. Pri
tej obliki denarja je vrednost denarne enote določena z vrednostjo kovine, iz katere je narejena
denarna enota, vendar samo pod pogojem, če imamo kovno prostost.
Pomen kovne prostosti je v tem, da kakor hitro bi se povečala vrednost zlata v kovanem
stanju glede na vrednost zlata v nekovanem stanju, bi ljudje toliko časa nosili zlato v kovnico,
dokler se cene ne bi toliko povečale, da bi bila vrednost zlata v obeh oblikah enaka. Kovna
prostost tako samodejno sproži mehanizem, ki izenači vrednost zlata v obeh oblikah. Zato
velja, da je samo pri kovni prostosti vrednost denarja odvisna od vrednosti kovine, iz katere je
denar narejen. Takšen denarni sistem, kjer je vrednost denarja odvisna od vrednosti kake
kovine, imenujemo vezana valuta. Naslednja oblika denarja, imenovana papirna valuta, pa je
denarni sistem, kjer vrednost denarja ni določena z vrednostjo nobenega konkretnega blaga in
zakonitosti kovne prostosti zanj ne veljajo.
1.3.3 Bankovci – papirnati denar
Prvi papirnati denar so že v 9. stoletju uporabljali Kitajci. Namesto kovancev so pri trgovanju
na daljše razdalje prenašali potrdila o deponiranem denarju. Poimenovali so ga leteči denar.
Slika 6: Prvi papirnati denar; 9. stol. – Kitajci
Vir: http://www.google.si/search?q=stari+kovanci (26.5.2013)
Razvoj papirnatega denarja je povezan z razvojem bančništva, s shranjevanjem in posojanjem
denarja. Tako se v Italiji, ki je že v 13. stoletju razvila bančništvo, uporablja potrdila kot
prenosne dokumente za plačevanje na velike razdalje.
Z uvedbo kovanega denarja so izginile vse nevšečnosti, povezane z blagovnim denarjem,
vendar pa ta oblika denarja ni odstranila drugega problema. Ko je začel razpadati fevdalizem
17
Denarno poslovanje
in so se začela razvijati mesta z manufakturami in industrijo, se je hitro večala potreba po
velikih količinah denarja, ki je ni bilo mogoče več zadovoljiti s kovanci.
K nastanku papirnatega denarja je pripomogla praksa londonskih zlatarjev v 17. in 18.
stoletju. V tem obdobju je bila večina londonskih hiš lesenih, zato so bili požari zelo pogost
pojav. Ljudje so zato shranjevali zlato in druge vrednosti pri zlatarjih, ki so imeli primernejše
in varnejše prostore za shranjevanje dragocenosti. Za prejeto zlato v hrambo so zlatarji
izdajali potrdila. Lastnik zlata je imel potem pri sebi potrdilo namesto zlata in kadar je moral
komu plačati, je šel k zlatarju in na podlagi potrdila dvignil želeno količino zlata. Ker je
prejemnik zlata le-tega večinoma spet nesel k zlatarju, je dolžnik sčasoma poravnal svoj dolg
preprosto tako, da je prenesel na upnika kar potrdilo. Zaradi tega je velika količina zlata pri
zlatarjih mirovala. Zlatarji so kaj hitro prišli na misel, da bi se dalo to izkoristiti. Še prej pa je
bilo treba spremeniti pravi odnos med zlatarjem in vlagateljem.
Doslej je njun odnos temeljil na varčevalni pogodbi in po njej je moral zlatar izročiti
prinosniku potrdila ravno tisto zlato, ki ga je bil prinesel v hrambo, saj je bil še vedno njegov
lastnik. Da bi lahko zlatar po lastni presoji razpolagal z zlatom, je moral skleniti z vlagateljem
kreditno pogodbo. Po tej pogodbi postane lastnik zlata zlatar. Njegova obveznost se spremeni
v obveznost izplačila na zahtevo imetnika in na potrdilo zlata tiste kakovosti in količine, ki je
na papirju navedena. Ta potrdila so se imenovala zlatarska potrdila oziroma zlatarski zapisi
in so bila predniki bankovcev.
Zamenljivost je bila izredno pomembna pri funkciji zaupanja, saj so ljudje sprejemali
bankovce v plačilo ravno zaradi tega, ker so bili bankovci zaradi svoje zamenljivosti za
zlatnike ravno tako dober denar kakor zlatniki sami. Če je kdo o tem dvomil, je lahko svoj
dvom odpravil s tem, da je bankovec zamenjal za zlatnik. Ker pa kritje le ni bilo 100odstotno, ampak navadno precej manjše, je bilo za obstoj tega denarja – bankovcev potrebno
zaupanje. Kakor hitro bi se namreč zaupanje omajalo in bi ljudje začeli v večjem obsegu
zahtevati zlatnike za bankovce, bi se dokaj hitro izgubilo zlato in s tem bi bankovci v rokah
tistih, ki jih niso utegnili zamenjati za zlato pravočasno, ostali samo kos papirja brez
vrednosti, katerega nihče več ne bi jemal v plačilo. Takšen denarni sistem lahko torej obstaja
samo v razmerah, ko ljudje popolnoma zaupajo v bankovce, in sicer v tem smislu, da jih
imajo za enako dober denar, kakor imajo zlato.
Država se je vmešala v to področje na takšen način, da je dala pravico izdajanja bankovcev
samo eni banki, ki je s tem postala izdajateljska – emisijska, osrednja ali centralna banka.
Pozneje je tej banki predpisala načela in uzance, po katerih se je morala ravnati pri izdajanju
bankovcev. S tem je država preprečila morebiten polom denarnega sistema zaradi njegove
neurejenosti. Seveda pa ni mogla preprečiti poloma denarnega sistema, do katerega je prišlo
zaradi drugih, globljih vzrokov.
Bankovec sam po sebi ni nič drugega kot potiskan kos papirja, vendar smo ga kljub temu
pripravljeni sprejeti kot denar, saj ima določeno vrednost. Na območju Evrope se je papirnati
denar pojavil na koncu 16. stoletja, svoj razcvet pa doživel v 17. stoletju.
18
Denarno poslovanje
Slika 7: Francija l. 1789 uvede papirnati denar, imenovan “Asignat”
Vir: http://www.google.si/search?q=stari+kovanci (26.5.2013)
1.3.4 Knjižni denar
Naslednja stopnja v razvoju denarnih oblik je knjižni denar, ki se včasih imenuje tudi žiralni,
prepisni ali depozitni denar. Ta denar je brez svojega telesa, je samo imetje, ki ga imajo
podjetja, druge institucije in posamezniki na računih pri poslovnih bankah.
Nastanek tega denarja si lahko razlagamo podobno kot nastanek papirnatega denarja. Ko so
namreč začeli papirnati denar na splošno uporabljati za plačevanje, se je izkazalo, da je tudi ta
nepraktičen za nekatera plačila, predvsem za plačevanje med podjetji, kadar gre za velike
zneske. Zaradi tega so začela podjetja in drugi nalagati svoje bankovce v poslovne banke, ki v
nasprotju z izdajateljsko banko niso bile pod neposrednim nadzorom države.
Skozi čas se je oblika pisem, ki so jih komitenti pošiljali svojim bankam, poenostavila in
poenotila. Evolucija je pripeljala do nastanka čeka, ki ni nič drugega kakor pismo, s katerim
komitent naroča banki, naj plača prinosniku pisma ali prenese na njegov račun znesek, ki je na
čeku napisan. Ček torej ni knjižni denar, ampak samo instrument za plačevanje s knjižnim
denarjem.
Mnoge banke je zapeljalo hotenje, da bi v kratkem času ustvarile velik dobiček, zato so dajale
mnogo več kreditov, kakor bi jih smele glede na gotovino, ki so jo imele. Ko takšna banka ni
mogla zamenjati knjižnega denarja za gotovino ali pa opraviti plačila nekomu, ki je imel
račun pri drugi banki, je propadla, z njo pa tudi vloge vseh tistih, ki so jih imeli pri tej banki.
Zaradi tega se je v to področje vmešala država in bankam predpisala, kolikšne rezerve
(količina bankovcev glede na izdani knjižni denar) morajo imeti. Ker so bile te rezerve ,
predpisane, jih imenujemo obvezne rezerve. Uvedli so jih v raznih državah v različnih
obdobjih; s časom so se tudi spreminjale. Ta odstotek je predpisan glede na količino
knjižnega denarja, ki ga ima banka v svoji bilanci.
Obvezne rezerve imajo danes drug namen. Na podlagi teh rezerv lahko namreč centralna
banka relativno enostavno vpliva na količino kreditov, ki jih lahko odobrijo poslovne banke,
in s tem vpliva na količino knjižnega denarja, ki ga lahko ustvarijo.
Knjižni denar prihaja v obtok na dva načina.
1. Poslovne banke izdajajo knjižni denar na osnovi položene gotovine (bankovci ali
kovanci). Tako izdan denar imenujemo tudi primarni knjižni denar.
19
Denarno poslovanje
2. Poslovne banke pa lahko izdajajo denar tudi s krediti. In ravno ta način izdajanja
knjižnega denarja je specifičen za poslovne banke. Ta denar se imenuje sekundarni
knjižni denar.
1.4 POSEBNOSTI ZNAČILNE ZA BANKOVCE IN KOVANCE
Bankovec je vrednotnica, natisnjena na papirju ali podobnem materialu standardiziranih oblik
in vzorcev, ki jo je izdelala ustrezna ustanova s funkcijo menjalnega sredstva.
Papir za bankovce je izdelan po posebnem postopku in ni dosegljiv javnosti. Osnovna lastnost
tega papirja je, da se ne sveti pod UV- svetlobo. V papir za bankovce so že med postopkom
izdelave vdelane razne zaščite (vodni znak, varnostna nitka, drobne svilene nitke).
Zaščita bankovcev pred ponarejanjem obsega že naštete elemente, ki jih vgradijo med
izdelavo papirja, med tiskom pa dodajo še druge (mikrotistk, tisk z UV- barvami ...), da bi
otežili delo ponarejevalcem.
Pretisk, žigosanje, kolkovanje in dotisk bankovcev se navadno uporablja v izrednih razmerah,
ko se starim bankovcem podaljša veljavnost na določenem območju, oziroma za uporabo na
območjih, kjer sicer niso bili veljavno plačilno sredstvo.
S pretiskom na bankovcu običajno prekrijejo staro ime izdajatelja bankovca in hkrati dodajo
novega. Pri tem postopku uporabljajo neuporabljene, bančno nove bankovce, ki so ostali na
zalogi staremu izdajatelju.
Žigosanje je postopek, ko se stari bankovci iz obtoka zaradi spremenjenih razmer označijo z
žigom. Žig je lahko odtisnjen ročno ali strojno.
Kolkovanje bankovcev se izvrši zaradi podobnih ali enakih razmer kot žigosanje bankovcev.
Na posameznem bankovcu so možne tudi kombinacije kolkovanja in žigosanja.
Dotisk se uporablja za izdelavo spominskih bankovcev, ko izdajatelj delu rednih obtočnih
bankovcev dotisne dodatno, spominsko sporočilo.
Rokovanje z bankovci je zelo pomembno za ohranitev njihove kvalitete. Zato moramo z njimi
ravnati kar se da previdno. Ne smemo jih prepogibati in po možnosti čim manj prijemati, saj
znojne roke lahko povzročijo poškodbe bankovca.
Čiščenje in obdelava bankovcev nista priporočljiva. Papir je občutljiva tvarina, sestavljena iz
drobnih vlaken, polnil ter belil. Ko se struktura papirja enkrat podre (zlomi), ni več poti nazaj.
Kovanec je kovinska ploščica standardiziranih oblik in vzorcev, ki jo je izdala ustrezna
ustanova s funkcijo menjalnega sredstva.
Prekov imenujemo kovanec, za izdelavo katerega se uporabijo že obstoječi kovanci, navadno
v izrednih razmerah, ko ni možnosti za izdelavo kovinskih ploščic.
Kontramarka je manjši vtisek na kovancu, ki vsebuje skupino črk ali neko podobo. Namen
kontramarke je podaljšanje življenjske dobe kovanca, ki bi ga sicer izločili iz prometa zaradi
20
Denarno poslovanje
obrabe oziroma spremembe oblasti. Ko nova oblast kovance prejšnje oziroma druge oblasti
kontramarkira, jih s tem priznava za svoje.
Kovnična oznaka je simbol na kovancu, običajno v obliki drobne črke, ki nam pove, v kateri
kovnici je bil kovanec skovan.
Seti ali kompleti so posebej pripravljeni in zapakirani kompleti kovancev.
Polirna plošča je posebna tehnika kovanja s posebej pripravljenimi kovnimi orodji in kovnimi
ploščicami. Posebnost te tehnike je različna obdelava reliefa, kjer so nekatere površine reliefa
polirane, druge pa matirane, s čimer se doseže poseben vizualni učinek.
Kovine, iz katerih so izdelani kovanci, so zelo različne. V novejšem času so tečajni kovanci
izdelani predvsem iz bakrovih zlitin ali pa iz železa. Železni kovanci so po navadi prevlečeni
z različnimi galvanskimi prevlekami. Bistvo kovancev je njihova teža, ki mora biti čim bolj
enakomerna, nekdaj zato, ker je količina kovine v kovancu predstavljala tudi njegovo
vrednost, danes pa zaradi strojnega štetja in predvsem uporabe v raznih avtomatih. Iz istega
razloga je pomembna tudi enakomernost zlitine, iz katere je kovanec izdelan.
Čistina označuje vsebnost plemenite kovine v kovancu in se izraža v promilih; npr. Au:
986/1000; Ag: 925/1000. Pri kovancih, ki ne vsebujejo plemenitih kovin ali pa je njihov delež
manjši (predvsem srebro), je sestava legure navedena v odstotkih; npr.: aluminij, nikelj (Al 98
%, Ni 2 ) ali baker, nikelj in cink (Cu 70 %, Ni 12 %, Zn 18 %).
Rokovanje s kovanci je morda še bolj zapleteno kot rokovanje z bankovci. Kovno nove
primerke je priporočljivo prijemati za rob in ne po površini, sicer že v zelo kratkem času
oksidirajo in nosijo naše prstne odtise. To načelo ne velja za staro, močno patino, ki je
nekakšna zaščita kovanca in je včasih zelo atraktivnega videza, ne mora pa škodovati, če vse
kovance prijemljemo za rob.
Čiščenje kovancev je v bistvu nepotrebno. Dejstvo, da se kovanec sveti kot nov, je mnogo
manj potrebno kot dejstvo, da je podoba na njem čim bolje ohranjena. Pri modernejših
kovancih, skovanih iz bakra oziroma njegovih zlitin, sicer lahko odstranimo sloj patine,
vendar se mu zato ne bo zvišala vrednost: ta kovanec je še vedno rabljen, hkrati pa še hitreje
in grše oksidira, odstranili pa smo, kar je morda še najslabše, tudi del podobe na njem.
21
Denarno poslovanje
Utrjevanje, ponavljanje in razumevanje predelane snovi
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
8.
Kateri predmeti so bili v daljni preteklosti sprejemljivi kot menjalni posrednik?
Kaj je denar?
Od kod izvira beseda denar?
Kaj je blagovni denar in s katerimi težavami so se srečevali trgovci?
Komu je priznana inovacija prvega kovanega denarja?
Kaj pomeni kovna prostost?
Kdaj in kako je nastal papirnati denar?
Kateri denar je danes v obtoku in kdo je lastnik tega denarja, ko govorimo o denarnem
sistemu papirne valute?
9. Kako še imenujemo knjižni denar?
10. Razloži pojme: pretisk denarja, žigosanje denarja, kolkovanje denarja in dotisk
denarja.
11. Kaj pomeni prekov kovanca in kontramarka pri kovancu?
12. Kaj pomeni pri kovancih kovnična oznaka in čistina kovanca?
22
Denarno poslovanje
2 DENARNI SISTEMI, DEVIZNI TRGI, OBRESTI IN INFLACIJA
Denarni sistem se določa s pravnimi predpisi, ki jih izdaja država in so sestavni del njene
pravne ureditve.
Denarni sistem pa poleg tega določajo tudi navade in uzance o denarnem prometu.
Navade ljudi ob uporabi denarja dobijo sčasoma pomen in vpliv zakonskega predpisa, ker se
pričnejo sčasoma vsi uporabniki denarja ravnati po njih.
Bistveno določilo denarnega sistema je denarna enota, ki je v veljavi. To določilo pove
predvsem,
iz kakšne snovi je denar narejen,
kakšna je njegova oblika oziroma videz,
kakšno ime ima,
v kakšnem razmerju je njegova vrednost do drugih valut in do zlata,
kdo izdaja denar in na kakšen način ter končno,
kako je sestavljena denarna masa.
Današnji denar v obtoku je sestavljen iz gotovine in knjižnega denarja.
Gotovina je sestavljena iz kovancev in bankovcev (papirni denar). Gotovina je denar, ki ga
izdaja centralna banka. Ves denar, ki ga izdaja centralna banka, imenujemo primarni denar.
Knjižni denar je denar, ki ga imajo podjetja, posamezniki in druge institucije na računih pri
poslovnih bankah.
Poleg denarja obstajajo tudi denarni substituti ali nadomestki. To so menica, čeki, akreditivi,
garancije in plačilne kartice. Denarni nadomestki niso denar, temveč le instrumenti
zavarovanja plačil.
2.1 PARALELNA VALUTA
Paralelna valuta je najstarejši denarni sistem kovanega denarja. Značilnosti paralelne valute
so:
v obtoku so valutni kovanci iz dveh valutnih snovi (srebra in zlata);
oboji so zakonito plačilno sredstvo;
za obe valutni snovi velja kovna prostost in za obe vrsti valutnih kovancev pravica
topljenja;
za obe valutni snovi obstaja neomejen uvoz in izvoz ter trgovina;
oba valutna kovanca se glasita na isto denarno enoto in sta po teži valutne snovi v
kovancu enake vrednosti, teža kovanca je zaradi različne vrednosti valutne snovi
različna (npr. 20-krat več srebra v srebrniku kot v zlatniku, ker je razmerje med
vrednostjo zlata in srebra 20 : 1).
Paralelna valuta pa povzroča oblastem in uporabnikom denarja velike težave, ko začne
vrednost in cena valutne snovi zlata in/ali srebra občutno nihati. Vrednosti oziroma ceni zlata
in srebra sta izpostavljeni nihanju pod vplivom ponudbe in povpraševanja na tržišču in pod
23
Denarno poslovanje
vplivom storilnosti. Pod temi vplivi je začela vrednost srebra padati pod razmerje, s katerim
so bile določene kovne stopnje in zagotovljena enakovrednost obeh valutnih kovancev.
Pri spremenjenem dejanskem razmerju vrednosti obeh valutnih snovi oba valutna kovanca
nimata enake vrednosti (notranje), pač pa le nominalno (zunanjo vrednost). Oba predstavljata
nominalno eno denarno enoto valute, v resnici pa je razmerje bistveno višje (npr. 1 : 22). V
takšnih razmerah je lahko srebrnik vreden okoli 30 odstotkov manj kot zlatnik. Iz tega sledi,
da ni vseeno, v katerem denarju je blago plačano ali posojilo vrnjeno. Vsakdo, ki sprejema
plačilo, ga želi sprejeti v večvrednem denarju (zlatu); tisti, ki plačuje, pa v manjvrednem
(srebru). Zaradi teh razhajanj v razmerjih so pri sklepanju kupčij določali, s katerim denarjem
bo blago plačano. Tudi cene so se glasile na en in na drugi valutni denar oziroma je ob ceni
moralo biti povedano tudi, v katerem denarju je cena izražena. Klavzule, s katerimi so hoteli
izločiti špekulacije, nejasnosti in spore glede na to, v katerem denarju je cena izražena, v
katerem denarju bo plačan dolg itd., so imenovali denarne ali monetne klavzule.
2.2 DVOJNA VALUTA
Dvojna valuta se od paralelne valute razlikuje v tem, da je razmerje med vrednostjo zlata in
srebra določeno z zakonom. Razmerje vrednosti se tako ne oblikuje več na tržišču, ampak je
fiksno. Dvojna valuta je veljavna le tako dolgo, dokler se z zakonom določeno razmerje med
vrednostjo ene in druge valutne snovi ujema z dejanskim razmerjem vrednosti teh snovi na
trgu. Ko se to razmerje spremeni, dobimo dve vrednosti; zakonsko in dejansko (tržno).
Uporabniki denarja se pričnejo ravnati po ekonomskih zakonih – to jim omogočata kovna
prostost in svobodna trgovina (notranja in zunanja) z valutno snovjo. V kovnico prinašajo le
srebro zaradi kovanja srebrnikov, ker plačujejo le s slabšim denarjem. Boljši denar – zlatnike
– jemljejo iz obtoka s tem, da njegove valutne snovi ne prinesejo v kovnico kovat zato, ker
hočejo boljši denar tezavrirati, ga pretopiti v valutno snov in iz nje kovati okrasje in druge
predmete. Tak odnos do enega ali drugega denarja povzroči, da boljši denar postopoma izgine
iz obtoka in sčasoma kroži le še slabši.
Težave dvojne valute, nastale zaradi padanja vrednosti ene od obeh valutnih snovi, so
odpravljali z ukinitvijo kovne prostosti tiste kovine, katere vrednost je padla. Z omejitvijo
kovanja srebrnikov in z neomejeno zamenljivostjo teh za zlatnike se zadrži z zakonom
določeno razmerje med monetarnim zlatom in srebrom. Takšen srebrn denar ima značilnost
drobiža. Njegova nominalna vrednost je enaka vrednosti zlatega denarja, materialna vrednost
pa je enaka znižani vrednosti razvrednotenega srebra – materialna vrednost tega denarja je
torej manjša od nominalne. Značilnost tega denarja je tudi, da zanj ne velja kovna prostost in
ga država kuje samo v omejenih količinah – pomeni, da je v obtoku samo en valutni denar.
2.3 FUNKCIJA DENARJA
Denar je:
merilec vrednosti,
posrednik menjave,
plačilno sredstvo,
ima zakladno funkcijo,
ter je v funkciji svetovnega denarja.
Denar je dober le, če opravlja vse svoje funkcije. Zlasti pa je denar dober, če dobro opravlja
funkcijo mere vrednosti. Če denar ne omogoča dobre primerjave, merjenja in vrednotenja
različnih dobrin in storitev, potem ni mogoče govoriti, da je dober denar. Poglavitna prednost
24
Denarno poslovanje
denarja pred drugimi oblikami naložb je njegova likvidnostna stopnja. Vendar pa velja za
denar kot sredstvo ohranjanja kupne moči oziroma kot premoženjski objekt isto, kot velja za
denar kot menjalno sredstvo – njegova funkcija je odvisna od urejenih valutnih razmerij. V
času hitrega zmanjševanja vrednosti (inflacije) izgubi denar tudi primernost sredstva
ohranitve kupne moči. Jasno je, da čim hitreje denar izgublja vrednost, tem slabše opravlja
svoje funkcije.
V obdobjih ekstremne inflacije denar svojo funkcijo skoraj popolnoma izgubi. Denar, ki naglo
izgublja svojo vrednost kot splošno menjalno sredstvo, vedno pogosteje odklanjajo, končno
ga zamenjajo druge dobrine, katerih menjalna sposobnost ni dvomljiva – določene vrste
blaga, zlato in dragi kamni ali tuja plačilna sredstva. Množično sprejetje denarja kot
plačilnega sredstva je bolj povezano z zaupanjem kot z zakonitostjo. Njegovo povezanost v
menjalnem procesu je mogoče razumeti kot sposobnost opravljanja funkcije menjalnega
posrednika.
Čim manj denar izgublja na vrednosti, tem bolje lahko opravlja menjalno funkcijo. Denar je s
hitrim izgubljanjem vrednosti tudi neprimeren za opravljanje obračunske funkcije. Denar
postane relativno stabilen, če se njegova vrednost neki poljuben čas ne spreminja. Vsak
posestnik denarja bo v tem obdobju dobil enako količino blaga za določeno denarno enoto.
Govorimo, da je stabilnost vrednosti denarja prvi pogoj za zaupanje v denar, kar je tudi pogoj,
da so ljudje pripravljeni denar sprejeti v menjalnem procesu. Zaupanje temelji na vrednosti, ki
jo denar izkazuje. Pri polnovrednem kovanem denarju je ta vrednost temeljila na plemenitosti
kovine (vrednost valutne snovi), iz katere je bil denar narejen. Kupna moč denarja bo narasla
za toliko, kolikor več blaga bo mogoče dobiti za denarno enoto – se pravi, da je denar vreden
toliko, kolikor je zanj na trgu mogoče kupiti.
Denarna vrednost pa je imenovana tudi derivatna vrednost, ker je izpeljana iz vrednosti blaga.
Denarja tako ni mogoče meriti po njegovem obsegu, ampak po obsegu blaga, ki se pojavlja na
trgu. Kot že omenjeno, pa mora biti količina blaga, ki jo dobimo na trgu, stanovitna. Denar pa
mora poleg drugih funkcij opravljati tudi funkcijo ohranjanja vrednosti. S tem se omogoča
časovni odmik tržnih transakcij; nakup ni časovno pogojen s prodajo, ker je v denarju
vzdrževana kupna moč denarja in se tržna transakcija lahko opravi kasneje ali se odloži. Tako
ni treba hiteti s porabo denarja in ustvarjati nepotrebnega povpraševanja na trgu blaga in z
njim negativne posledice. Denar lahko opravlja funkcijo hranilca vrednosti ali zaklada samo,
če so cene stabilne.
Svetovni denar omogoča mednarodna plačila. V času zlatega standarda je takšno funkcijo
opravljalo zlato, danes pa nacionalne valute. Te funkcije ne opravljajo vse nacionalne valute,
temveč samo konvertibilne.
Najpogosteje se mednarodna plačila opravljajo v valutah gospodarsko najmočnejših držav.
2.4 METALIZEM
Metalistično pojmovanje denarja je vezano na denar, ki je bil izdelan iz žlahtnih kovin, ali pa
so te kovine služile za osnovo, ki je predstavljala vrednost denarja. V tem primeru govorimo o
blagovnem pojmovanju denarja, ki je zgodovinsko pogojeno. Poglavitno za ta denar je, da je
iz žlahtne kovine in ima v njej kritje, ki mu daje vrednost.
Papirnati denar, ki ga naredi država, pa je brez lastne vrednosti in je zaradi tega neprimeren za
primerjavo vrednosti. Z zgodovinskim razvojem denarja se izkaže, da s takšno trditvijo ni
25
Denarno poslovanje
možno soglašati. Zahteve po večji ali manjši stopnji uveljavitve metalističnih principov so
močno povezane s stabilnostjo, ekonomskimi in političnimi krizami. Zato se v času kriz
pojavljajo močnejše zahteve po uveljavitvi metalističnih načel v denarni sistem. Tudi
sporazum o Mednarodnem denarnem skladu temelji na metalističnih principih, po katerih so
paritete valut posameznih držav določene v zlatu in so konvertibilne v razmerju, ki ustreza
pariteti, določeni v zlatu. Izražanje vrednosti valut v zlatu ima za cilj preprečiti razvrednotenje
vrednosti valut, kar je v interesu celotne mednarodne trgovine.
Z zgornjo razlago želimo pojasniti, da metalizem ni sprejemljiv za sodobni denarni sistem
tudi zaradi drugih razlogov. Zato bo nujno, da se za potrebe mednarodnih plačil v večji meri
uresničijo ideje internacionalnega denarja za več držav (npr. denar Evropske unije), ki
praviloma izražajo večjo ekonomsko povezanost med državami. Kakršnakoli povezanost
valut z zlatom navaja na to, da je denar krit z zlatom, kar pa vsekakor ni res. Stabilnost valute
je potrebno doseči na drug način in ne z vezavo vrednosti na valutno snov. Valuta je stabilna
takrat, ko je z njo mogoče kupiti vedno enako količino blaga na trgu.
2.5 NOMINALIZEM IN NOMINALNA VREDNOST DENARJA
Problem denarnega sistema v prosti valuti torej ni samo v tem, kakšno pravno obeležje dati
denarju, pač pa je naloga države denarju zagotoviti stabilno vrednost. Mogoče je reči, da je
pravno denar določen nominalno. Nominalna vrednost denarja je vrednost izražena v
številkah na denarni enoti.
Nominalizem ne pojasnjuje tega, da niso vse spremembe cen na strani blaga. Vzrok
sprememb cen je tudi v količini dejanskega denarja v obtoku. Zaradi kriznih razmer v
gospodarstvu pa je potrebno upoštevati depreciacijo denarja vsaj pri nekaterih medsebojnih
obveznostih. Težnja je, da je enaka kupna moč denarja v enakem nominalnem znesku denarja.
Denarna enota ne potrebuje materialne (snovne) vrednosti, vendar vsaka oblika denarja mora
imeti svojo nominalno vrednost.
Vsaka denarna enota ima svojo realno vrednost, ki je njena funkcionalna vrednost, ki je
izražena v kupni moči denarja neodvisno od nominalne vrednosti. Vzrok sprememb cen je
lahko tudi v količini denarja v obtoku.
2.6 DEVIZNI TRG, OBRESTI IN INFLACIJA
Skoraj vsaka država ima svoj denar za plačila na notranjem trgu. Za čezmejna plačila pa je
običajno potrebna tuja valuta. Za izvajanje takšnih finančnih transakcij mora obstajati
mehanizem, ki pravnim ali fizičnim osebam znotraj države omogoča dostop do tuje valute, ki
bo sprejemljiva v drugi državi. Potreben je devizni trg, na katerem je vrednost domače valute
izražena v razmerju do drugih valut. Akterji na tem trgu nenehno prodajajo in kupujejo
različne valute.
Devizni tečaj
Devizni tečaj izraža zunanjo vrednost denarja, torej koliko enot tuje valute je vredna enota
domače. Devizni tečaji med nacionalnimi valutami se določijo na deviznem trgu kot rezultat
ponudbe in povpraševanja po tuji valuti. To je trg, na katerem se medsebojno trguje z
nacionalnimi valutami. Povpraševanje po tuji valuti s strani domačih strank je devizno
povpraševanje. Kolikšno je povpraševanje po tuji valuti je odvisno od uvoza blaga in storitev,
investicij v tujini, posojil in nakazil v tujino. Ponudbo pa opredeljuje izvoz v tujino, nakazila
iz tujine, investicije iz tujine in drugo.
26
Denarno poslovanje
Devizni tečaj je torej potrebno število enot denarja ene države za nakup enot denarja druge
države, ali drugače je cena tujega denarja izražena v domačem denarju.
Spreminjanje deviznega tečaja je v odvisnosti od sprememb posameznih makroekonomskih
indikatorjev:
razlike v stopnjah inflacije:
o povišanje stopnje ravni cen doma depreciacija domače valute
o devizni tečaj odraža relativno kupno moč valut
razlike v obrestnih merah:
o višje obrestne mere doma apreciacija domače valute
razlike v ravni dohodka:
o višji dohodek doma depreciacija domače valute
pričakovanja
drugi faktorji (politični in psihološki faktorji)
Ekonomski dogodki:
- sprememba produktivnosti
- sprememba plač
- sprememba cene energije
Ekonomska politika:
- monetarna
- fiskalna
- cene
- obrestne mere
- raven dohodka
- politični faktorji
- psihološki faktorji
- pričakovanja
Ponudba deviz in
povpraševanje po
devizah
Devizni
tečaj
Slika 8: Prikaz vplivanja različnih faktorjev na tržni devizni tečaj
Vir: Mrak, 2002, 11
Spreminjanje deviznih tečajev torej njihovo zvišanje oziroma znižanje je v narodnem
gospodarstvu stalno prisotno.
Znižanje deviznega tečaja pomeni pocenitev deviz (zmanjšanje števila enot domačega denarja
potrebnih za nakup enote tujega denarja), in posledično povečanje vrednosti domače valute –
to je apreciacija denarja (Mrak, 2002, 45).
Zvišanje deviznega tečaja pomeni podražitev deviz (povečanje števila enot domačega denarja
potrebnih za nakup enote tujega denarja) in posledično zmanjšanje vrednosti domače valute –
to je depreacija denarja (Mrak, 2002, 45).
Depreciirana valuta je manj vredna, cenejša, zato je z njo mogoče kupiti manjšo količino tuje
valute. Če se tečaj dolarja glede na evro (USD/EUR) spremeni iz 1,28 v 1,40, torej iz 1 EUR
= 1,28 USD v 1 EUR = 1,40 USD, to pomeni, da je dolar depreciiral glede na evro. Ker je
dolar zdaj izgubil nekaj vrednosti glede na evro, je potrebnih 0,12 dolarja več za nakup 1 evra.
Po drugi strani je evro apreciiral glede na dolar, je vrednejši in za nakup enake količine
dolarjev je potrebnih manj evrov.
27
Denarno poslovanje
Omeniti velja še tri pojme, in sicer:
revalvacijo,
devalvacijo,
stabilizacijo in
časovno vrednost denarja.
Revalvacija
Je denarni ali politični ukrep vračanja vrednosti denarne enote v stanje pred njenim padcem.
Devalvacija
Je zakonsko zmanjšanje vrednosti denarne enote
Stabilizacija
Stabilna vrednost denarja je temeljna predpostavka gospodarskega razvoja - njegove kupne
moči.
Časovna vrednost denarja
Časovna vrednost denarja je eden temeljnih ekonomsko-finančnih konceptov in predstavlja
preprosto idejo, da je denar, ki ga prejmemo danes več vreden kot tisti, ki ga bomo prejeli v
prihodnosti. Zakaj? V največji meri zaradi inflacije (medtem ko cene rastejo, kupna moč
denarja s časom upada).
Poleg inflacije je pomembna komponenta časovne vrednosti denarja priložnost zaslužka.
Denar, ki ga imamo na voljo danes, lahko investiramo in nam prisluži obresti. Tega z
denarjem, ki ga še nimamo ne moremo storiti.
2.7 OBRESTI IN OBRESTNE MERE
Obrestna mera nam predstavlja ceno za čas in tveganje. Predstavlja nam oportunitetni strošek
trošenja, saj se odpovedujemo sedanji potrošnji v korist negotove potrošnje v prihodnosti. V
razmerju med posojilojemalcem in posojilodajalcem predstavlja obrestna mera ceno, ki jo
dolžnik plača upniku za izposojo.
Konceptu obrestne mere so nasprotovali že v antični Grčiji in Rimu. Aristotel je nasprotoval
uporabi obrestne mere pri posojanju denarja, ker je denar neživa stvar in ne more biti predmet
obrestovanja. Prav tako je imel negativen odnos do uporabe obrestnih mer Tomaž Akvinski,
zato ker je trdil, da vsebuje obrestna mera plačilo za uporabo časa. Za uporabo časa pa imajo
vsi enako naravno pravico, saj je bil čas dan od boga. Proti uporabi obresti pa so bili tudi
socialisti.
ARISTOTEL- starogrški filozof, * 384 pr. n. št
Aristotel je bil sin Nikomaha, zdravnika makedonskega kralja.
Aristotel ni bil iz Aten, temveč iz Makedonije. Je Platonov učenec.
28
Denarno poslovanje
Opozoril je, da je senca na Luni med Luninim mrkom okrogla, kar dokazuje,
da je Zemlja okrogla. Po Platonu je bil največji mislec starega veka.
Bil je izredno velik sistematik, ukvarjal se je z biologijo, filozofijo,
matematiko, logiko, astronomijo, etiko, politiko, …
Imel je tudi lastno mnenje o ženskah in je menil, da ženski nekaj manjka.
Menil je, da je ženska "nepopoln moški". Prepričan je bil, da so vse otrokove
lastnosti dokončno že v moževem semenu.
Aristotelova logika
Oblikoval je štiri osnovne tipe izjav oz. ugotovitev:
P a S: Vsaka stvar, ki ima lastnost P, ima tudi lastnost S
Vsi profesorji so pametni.
P e S: Nobena stvar nima hkrati obeh lastnosti P in S.
Noben profesor ni pameten.
P i S: Vsaj ena stvar ima obe lastnosti P in S
Nekateri profesorji so pametni.
P o S: Vsaj ena stvar ima lastnost P, toda nima lastnosti S.
Nekateri profesorji niso pametni.
(http://ales.ledina.org/projekti/timko/Aristotel/ARISTOTEL.htm, 26.5.2013)
TOMAŽ AKVINSKI - cerkveni učitelj (1225 – 1274)
Sveti Tomaž Akvinski, italijanski filozof in teolog, * 1225, † 7. marec 1274,
S petimi leti so ga starši poslali na šolanje v samostan in ga s 14 leti zaradi
odličnih uspehov poslali v Neapelj.
Bil je zelo nadarjen in je študiral v Bologni, Kölnu in Parizu.
Preučil je nauk grškega filozofa Aristotela in ga uskladil s krščansko mislijo.
(http://sl.wikipedia.org/wiki/Sveti_Toma%C5%BE_Akvinski, 26.5.2013)
Vendar pa kljub razširjenemu mnenju, da so obresti nekaj nenaravnega, v zgodovini ne
zasledimo obdobja, kjer ne bi obstajala obrestna mera, kar dodatno potrjuje njen pomen in
smiselnost (Kelemen, 2003, 24).
Obrestne mere so pomembne tako z mikroekonomskega kot makroekonomskega vidika.
Višina obrestne mere vpliva na odločitve o naložbah in posojilih posameznega ekonomskega
subjekta. Z vidika celotne ekonomije pa obrestne mere vplivajo na agregatno funkcijo
potrošnje, varčevanja in investicij ter predstavljajo enega od pomembnih ekonomskih
kazalnikov.
Na finančnih trgih se vrši prenos sredstev od celic s finančnimi presežki k celicam s
finančnimi primanjkljaji. Gospodarska celica, ki ima presežek, se odloča o naložbi finančnih
presežkov na podlagi pričakovane realne donosnosti, ki jo bo dosegla za naložbe svojih
prihrankov. Prav tako se deficitna gospodarska celica odloča o obsegu in smiselnosti
zadolževanja glede na višino realne obrestne mere.
29
Denarno poslovanje
Kriterij za delitev obrestnih mer na nominalne in realne obrestne mere je upoštevanje
inflacije.
Nominalna obrestna mera je obrestna mera, ki je izražena v enem številu. V svoji sestavi
vključuje realno donosnost glavnice in donosnost, ki zagotavlja ohranjanje vrednosti
glavnice. Nominalno obrestno mero lahko opredelimo kot vsoto štirih ključnih sestavin, ki so:
pričakovana realna obrestna mera
pričakovana inflacijska stopnja
pričakovana likvidnostna premija in
pričakovana premija za tveganje.
Večje spremembe v višini nominalne obrestne mere so običajno posledica sprememb
pričakovane inflacije in ne posledica sprememb realne obrestne mere.
Realna obrestna mera je obrestna mera, ki upošteva inflacijo. Izraža nam realno povečanje
glavnice. Razliko med realno in nominalno obrestno mero moramo poznati, saj je realna
obrestna mera tista, ki vpliva na obseg varčevanja.
Realna obrestna mera nam kaže stopnjo rasti kupne moči. Pove nam za koliko se nam bo
povečala kupna moč, če se bomo odpovedali današnji potrošnji v korist prihodnje.
Realna obrestna mera najpomembneje vpliva na ekonomske odločitve, saj vsebuje
pričakovanja o prihodnji ravni cen.
Realna obrestna mera je žal lahko tudi negativna in sicer takrat kadar je dejanska inflacija
višja od upoštevane pričakovane inflacije pri izračunu nominalne obrestne mere.
Inflacijska pričakovanja so pomembna z dveh vidikov:
Vplivajo na raven realnih obrestnih mer in s tem na oblikovanje nominalnih obrestnih
mer;
Vplivajo na oblikovanje ravni cen in plač in dejansko povzročajo uresničitev višje
stopnje inflacije.
Če razpolagamo z ustrezno referenčno obrestno mero, uporaba nominalnih obrestnih mer ne
predstavlja nobenih težav.
2.8 INFLACIJA
Inflacija je dvig splošne ravni cen v gospodarstvu. Lahko gre za enkraten dvig cen, lahko pa
je rast cen prisotna dalj časa. Je tako ekonomsko kot socialno nezaželen pojav, zato si države
prizadevajo, da bi imele čim nižjo inflacijo. Ni natančno jasno, katera naj bi bila optimalna
višina inflacije, vendar se z vidika ekonomske teorije upošteva, da mora rast cen ustrezati
ravnotežni rasti gospodarstva. (Roter, 2003, 3.) Če se skuša ekonomska politika dolgoročno
prilagoditi inflaciji, denimo z indeksacijo, lahko postane nevarno. Nizka inflacija namreč
lahko preide v hiperinflacijo in preko inflacijske spirale privede gospodarstvo v recesijo. Zato
inflacija dolgoročno ni vzdržna. Hkrati pa je potrebno poudariti, da za gospodarstvo ni
koristno niti strogo zniževanje inflacije, saj se navadno zgodi, da ekonomska politika, katere
primarni cilj je znižanje inflacije, uporabi stabilizacijske ukrepe, ki pa imajo negativni učinek
na rast.
30
Denarno poslovanje
V tržnem gospodarstvu se lahko cene za blago in storitve ves čas spreminjajo. Nekatere cene
se povišajo, druge znižajo. Na osnovi povprečja teh sprememb cen lahko izračunamo celotno
stopnjo inflacije. O inflaciji govorimo, ko se cene za blago in storitve v nekem času povišajo.
Do enega najbolj presenetljivih primerov inflacije v zgodovini je prišlo v Nemčiji v 20-ih
letih 20. stoletja. Januarja 1921 je bila cena dnevnega časopisa 0,30 marke. Manj kot dve leti
kasneje je bila cena enakega časopisa 70.000.000 mark. Leta 1923 so se v Nemčiji cene
podvojile na dva dni in delavci so prejemali plačilo dvakrat dnevno, da so lahko kupili hrano
in blago, preden so se cene znova povišale. Gre za enega najbolj spektakularnih primerov
negativnih posledic inflacije v zgodovini.
Ekonomisti stopnje inflacije razvrščajo na:
Nizko – do 5 % letno;
Umirjeno – od 5 do 10 % letno;
Galopirajočo – večja od 10 % letno
Hiperinflacijo – mesečno več kot 50 %.
Inflacija lahko nastane zaradi presežka povpraševanja na ponudbo ali pa zaradi avtonomnega
povišanja cene ene izmed stroškovnih postavk (npr. podražitev nafte, hrane). Potrebno je
razlikovati med vzroki za dalj časa prisotno inflacijo in med enkratnimi vzroki za dvig ravni
cen, ki so prisotni kratkoročno. (Roter, 2003, 9.)
Dolgotrajna in visoka inflacija je vedno monetarni fenomen, kar pomeni, da takšno inflacijo
lahko povzroča le dalj časa prisotna in visoka rast denarja v obtoku. S tem stališčem se
strinjajo tako keynesijanci kot monetaristi.
Vzroke za inflacijo, ki je prisotna kratkoročno, monetaristi in keynesijanci vidijo različno.
Monetaristi so prepričani, da tudi kratkotrajno inflacijo povzroča povečana količina denarja v
obtoku. Keynesijanci pa trdijo, da inflacijo povzroča katerikoli dejavnik, ki vpliva na
povečano agregatno povpraševanje (spreminjanje količine denarja v obtoku, spremenjeno
trošenje države ali sprememba davkov, spremenjeno obnašanje potrošnikov, sprememba neto
izvoza, sprememba investicij), ali pa dejavniki, ki vplivajo na premik krivulje agregatne
ponudbe v levo (povečanje stroškov proizvodnje kot npr.: višanje plač, višanje cene nafte,
višanje deviznega tečaja, ipd.).
Spreminjanje ravni cen je v vsakem gospodarstvu pomemben faktor gospodarske rasti, zato
mora država spremljati rast cen in po potrebi ukrepati.
2.8.1 Pričakovana inflacija
Za inflacijo pravimo, da je popolnoma pričakovana, ko ekonomski subjekti ob sprejemanju
odločitev in sklepanju pogodb upoštevajo dejstvo, da bo v prihodnjem obdobju prisotna
določena stopnja inflacije.
Načeloma so v takšnem gospodarstvu le dve vrsti stroškov, ki jih povzroča inflacija. Ne
investirana finančna sredstva ne prinašajo obresti, kar pomeni, da inflacija viša oportunitetne
stroške držanja denarja. Druga vrsta stroškov so stroški spreminjanja cen. Slednji nastanejo,
ker morajo ljudje zaradi inflacije žrtvovati realne resurse za spreminjanje cen navzgor. Ta
oblika seveda v primeru nizke inflacije ne pomeni velikega deleža med stroški. Na splošno naj
bi bili stroški inflacije, če je ta popolnoma pričakovana, majhni.
31
Denarno poslovanje
Zaradi permanentne inflacije se realno večajo izgube ekonomskih subjektov. Posledično se
izgublja tudi zaupanje v ekonomsko politiko. Pojavljati se začnejo negativna pričakovanja
subjektov, ki se kažejo v zahtevah po vračanju stopnje inflacije v razne oblike dohodkov, kot
so plače in obresti.
Inflacija povzroča prerazdelitev dohodka ter izkrivlja relativne cene. Ni jasno, kakšna naj bi
bila optimalna inflacija. Previsoka inflacija povzroča gospodarstvu večje stroške kot koristi,
hitro zniževanje inflacije pa lahko zavira gospodarsko rast ter povečuje brezposelnost.
Inflacija na dolgi rok naj ne bi imela vpliva na realne kategorije (realni BDP, realne plače,
relativne cene, realne obrestne mere), saj se nominalne količine gibljejo vzporedno z inflacijo.
V praksi, vsaj na kratek rok, to ne poteka tako gladko.
Ekonomskemu pojavu, ki pomeni upoštevanje stopnje inflacije v vrednost makroekonomskih
agregatov, pravimo indeksacija. Indeksiranje je v praksi zelo zapleteno in oslabi politično
voljo za boj proti inflaciji, ker dejansko ljudi navadi živeti z inflacijo. Indeksacija sicer
povzroči znižanje stroškov, ki jih ima pričakovana inflacija, vendar je negativna zaradi
naslednjih argumentov (Dornbusch, 2001, 29):
Indeksiranje otežuje prilagajanje gospodarskim šokom, kadarkoli so potrebne
spremembe relativnih cen.
Indeksiranje je v praksi zelo zapleteno.
Indeksiranje oslabi politično voljo za boj proti inflaciji, ker dejansko navadi ljudi
živeti z inflacijo.
2.8.2 Nepopolno pričakovana inflacija
Nepopolno pričakovana inflacija pomeni, da ekonomski subjekti svojega ravnanja ne
prilagodijo inflaciji vnaprej, ampak šele naknadno po spremembi cen. Subjektom, ki imajo
fiksne dohodke, kot so plače in pokojnine ter prihodke na račun posojil, povečanje inflacije
škodi.
Drugi učinek nepričakovane inflacije je prisoten v davčnem sistemu, ko država ne indeksira
davčnih razredov in tako višja inflacija potisne davkoplačevalce v višje davčne razrede.
Nepričakovana inflacija povzroča tudi dvig negotovosti v gospodarstvu in tako omogoča
finančnim posrednikom več možnosti za zaslužek, zato se določen obseg sredstev iz realnih
naložb preusmeri v finančne. Poleg tega na realne investicije negativno deluje tudi negotovost
in nezanesljivost finančnih trgov ob določanju obrestnih mer, ki se povečujejo zaradi
načrtovanih tveganj s strani posojilodajalcev. Končni rezultat motenj zaradi nepričakovane
inflacije je manj učinkovita alokacija resursov. Zato ima nepričakovana inflacija negativne
učinke na gospodarsko rast.
2.9 POSLEDICE, KI JIH PRINAŠA INFLACIJA
Inflacija povzroča škodo. To škodo je težko izmeriti, zato je ocena o njeni višini različna.
Tudi stroški se močno razlikujejo, če gre za anticipirano (inflacija je v prihodnosti
napovedljiva in so z njo seznanjeni vsi) oziroma neanticipirano inflacijo. Stroški
neanticipirane inflacije so (Hoggarth, 1996, 6):
Mikro ekonomski stroški – učinkovita alokacija proizvodov in storitev je odvisna od
točnih informacij o relativnih cenah proizvodov in storitev, s katerimi razpolagajo
proizvajalci in potrošniki. Inflacija v gospodarstvu povzroča težave, saj se ne ve, ali se
32
Denarno poslovanje
rast cen proizvodov in storitev odraža samo v porasti določenih ali na splošno vseh
cen. Poleg tega proizvajalci in potrošniki niso seznanjeni z realno obrestno mero. Ta
nejasnost ima za posledico manj učinkovite ali manjše investicije, kar dolgoročno
zmanjšuje gospodarsko rast.
Stroški distribucije – visoka inflacija je nepravična, ker vodi k prerazdeljevalnemu
učinku dohodkov in premoženja na neželen način. Tako posojilojemalci pridobijo
koristi na račun varčevalcev oz. posojilodajalcev, ki so le redkokdaj zaščiteni.
Stroški virov – nekateri posamezniki in podjetja so deležni znatnih stroškov pri zaščiti
samega sebe pred učinki visoke in spremenljive inflacije.
Stroški anticipirane inflacije so nižji kot pri neanticipirani. Njene posledice so:
Zaradi visoke inflacije denar izgubi svojo vrednost. Nominalna vrednost se ne
spreminja, manjša je kupna moč oz. realna vrednost. (Hoggarth, 1996, 6).
Inflacija negativno vpliva na ljudi s fiksnimi dohodki. (Hoggarth, 1996, 6).
Ko je inflacija visoka, ljudje zamenjujejo denar za druge alternativne možnosti, kot so
nepremičnine, zlato in tuje valute, da bi ohranili vrednost.
Inflacija spodbuja špekulativne namesto produktivne investicije.
Nominalna vrednost različnih proizvodov in storitev se razlikuje, ker cene posameznih
proizvodov in storitev ne rastejo z enakim odstotkom. (Hogagarth, 1996, 6).
Visoka inflacija popači davčni sistem. V progresivnem davčnem sistemu višje cene in
mezde, ki so posledica višje inflacije, potisnejo ljudi v višji davčni razred, kar za njih
pomeni dodatno davčno breme. (Hoggarth, 1996, 6).
Višja inflacija je povezana z manjšo neodvisnostjo centralne banke.
Visoka inflacija povzroči večjo negotovost v gospodarstvu in višjo premijo tveganja
na dolgi rok, kar se odraža v nestabilnosti finančnega sistema.
2.10 KORISTI
Inflacija prinaša tudi nekaj koristi, med katere sodijo naslednje (Roter, 2003, 4):
Ker so minimalne plače navzdol rigidne, predstavlja inflacija način za zniževanje
realnih plač, če le- te niso popolnoma indeksirane.
Podobno kot v primeru prilagajanja realnih plač, lahko inflacija deluje tudi v primeru
prilagajanja relativnih cen. Podjetja namreč cene podcenjenih dobrin preprosto
dvigujejo, medtem ko cene precenjenih dobrin ne znižujejo, temveč počakajo, da
inflacija izniči previsoke cene. Na ta način se izognejo stroškom prilagoditve cen,
splošna raven cen pa se dvigne.
Nizka inflacija povzroča nizke nominalne obrestne mere, le- te pa dajejo centralni
banki na voljo manjši manevrski prostor za znižanje obrestnih mer.
2.11 VZROKI INFLACIJE
Dejavnike inflacije lahko ločimo na dva načina, in sicer glede na dinamiko določanja cen na
trgih ločimo inflacijo povpraševanja in inflacijo ponudbe oziroma stroškovno inflacijo. Poleg
tega pa lahko inflacijo ločimo glede na eksogenost in endogenost dejavnikov. Eksogeni
dejavniki so tisti, ki niso neposredno posledica ekonomske politike.
33
Denarno poslovanje
Inflacijo najenostavneje ločimo glede na vzrok povečanja cen:
Inflacija povpraševanja pomeni povečanje cen zaradi rasti povpraševanja, ki zaradi
visoke izkoriščenosti kapacitet ne more več povečati realnega proizvoda.
Če proizvodnja nafte ostane enaka in se število avtomobilov na cesti poveča, pa se
lahko cene nafte na bencinski črpalki spet povišajo, ker si sedaj večje število
udeležencev v cestnem prometu deli isto količino goriva in bencinske črpalke lahko
gorivo spet prodajajo po višjih cenah. To je primer inflacije cen, ki je odvisna od
povpraševanja.
Inflacija ponudbe ali stroškovna inflacija pomeni dvig cen na proizvajalčevi
ponudbeni strani. Ob povečanju katerekoli skupine stroškov se morajo, če se ne
zmanjša druga skupina stroškov, povečati cene dokončnega proizvoda, da bi preprečili
zmanjšanje dohodkov proizvajalcev.
Cene so odvisne od ponudbe in povpraševanja. Če države, ki proizvajajo nafto,
zmanjšajo svojo proizvodnjo, kot se je to zgodilo v 70-ih letih 20. stoletja, se cene
nafte na bencinskih črpalkah povišajo in vožnja z avtomobilom se podraži. To je
primer inflacije cen, ki je odvisna od ponudbe.
Po drugi strani inflacijo povzročajo dejavniki, ki bi jih lahko razdelili v dve skupini, in sicer
so to eksogeni in endogeni dejavniki, ki s svojim spreminjanjem vplivajo na spreminjanje
inflacije.
Najpogostejša eksogena vzroka inflacije sta dva:
Mednarodni cenovni šoki (sprememba cen nafte in tudi sprememba cen valut) vplivajo
tako na stopnjo kot tudi na variabilnost inflacije. V tem primeru je za ekonomsko
politiko najpomembneje spremljati šoke z vidika variabilnosti in blažiti kratkoročna ne
ravnovesja.
Drugi eksogeni dejavnik pa so krizni dogodki v državah, trgovskih partnericah. Ta
dejavnik je zelo pomemben za majhna in odprta gospodarstva, saj se v primeru šoka v
državi, ki predstavlja majhni državi visok delež v njeni celotni mednarodni menjavi,
pojavijo posledice tudi v majhni državi.
Endogenih dejavnikov je nekaj več in ti so:
Ekspanzivna monetarna politika države, ki spodbuja ekonomsko aktivnost tako, da
povečuje količino denarja v obtoku.
Politika realne depreciacije domače valute je značilna za države, ki želijo pospešiti
domačo proizvodnjo s povečanjem izvoza. Ta postane zaradi šibkejše domače valute
mednarodno bolj konkurenčen.
Proračunski deficit krepi inflacijo zaradi potrebe po polnjenju deficitarne vrzeli.
Financiranje deficita se opravlja z zadolževanjem bodisi pri domačih pravnih in
fizičnih osebah bodisi pri centralni banki, kar pomeni v prvem primeru dvig
nominalnih obrestnih mer, v drugem pa ekspanzijo denarja. Oba dejavnika sta
inflatorna.
Poseben dejavnik, značilen za naš čas, pa so pričakovanja. Za gospodarstva z visoko
in spremenljivo inflacijo so značilne težnje po avtomatskem prilagajanju spremenljivk,
ki so podvržene inflacijskim gibanjem. V skrajnem primeru se izvede še indeksacija,
ki z zamikom prilagodi te dejavnike realnim količinam, kar pa izniči večino pozitivnih
vplivov inflacije in hkrati otežuje politiko nižanja inflacije.
34
Denarno poslovanje
2.12 UČINKI INFLACIJE NA GOSPODARSKO RAST IN POTROŠNIKE
Gospodarsko rast bi lahko opredelili kot rast kakovosti gospodarstva, pri čemer mislimo na
pozitivno spremembo ekonomskega stanja. Gospodarstvo, ki je sposobno dolgoročno
zagotavljati ugodno gospodarsko rast, je ocenjeno kot uspešno gospodarstvo.
Za kratko obdobje bi lahko trdili, da je zmerna inflacija vzdržna in da bi lahko imeli rast kljub
inflaciji. Politika zniževanja inflacije aktivnost gospodarstva umirja. Stroga protiinflacijska
politika je namreč navadno posledično povezana z zniževanjem proizvoda in zaposlenosti,
vendar pa je njen učinek začasen, in sicer toliko časa, dokler se gibanje cen ne stabilizira.
Visoka in nestabilna inflacija povzroči negotovost in poveča tveganja ter tako ovira
gospodarsko rast.
Zaradi visoke inflacije ali visoke pričakovane inflacije se gospodarske družbe bolj izogibajo
tveganju in se manj nagibajo k dolgoročnim vlaganjem.
Za uspeh in rast podjetij so običajno potrebni ugodni gospodarski pogoji, pa tudi nizka in
stabilna inflacija. Takšne okoliščine so potrebne, ker podjetja načrtujejo svoje dejavnosti in
vlaganja, kot so vlaganja v nove stroje in proizvodne obrate, za več let naprej.
Visoka inflacija ali visoka pričakovana inflacija lahko povzroči rast stroškov podjetja nad
rastjo produktivnosti. Podjetniki se zaradi tega izogibajo tveganjem, so manj pripravljeni
vlagati v prihodnost, s čimer zmanjšajo konkurenčnost. To negativno vpliva na gospodarsko
rast in zaposlovanje.
Če ima inflacija dolgoročni vpliv na proizvod, je to verjetno bolj posledica vpliva na ponudbo
kot na povpraševanje. Inflacija lahko škodi ponudbeni strani na več načinov (Motley, 1998,
15-28):
Inflacija lahko povzroči težave gospodinjstvom in podjetjem, ki se zato težko pravilno
odločijo glede na tržne signale. Ko večina cen raste, ekonomski subjekti ne razločijo
med povprečno agregatno rastjo cen in relativno rastjo cen neke določene dobrine, kar
negativno vpliva na jasnost tržnih signalov in posledično na pravilnost tržnih odločitev
in s tem na učinkovitost in rast.
Inflacija povzroča določene stroške, ki jih ne bi bilo v primeru stabilnih cen. Primeri
so stroški stalnega spreminjanja cen in plač, stroški določanja konkurenčnih cen
proizvajalcev in prodajalcev.
Zaradi neenakih učinkov na različne ekonomske subjekte ima inflacija tudi negativne socialne
posledice, saj zaradi negotovosti ni priljubljena niti med osebami, ki načeloma zaradi inflacije
pridobivajo.
Vztrajna inflacija zahteva stroške, ki so namenjeni raziskavam njenih vzrokov in njenemu
izkoreninjenju.
Najpomembnejši pa je verjetno spet učinek inflacije na finančnih trgih, saj je zaradi nje zelo
znižana ročnost posojil, kar najbolj prizadene rastoče gospodarske panoge in inovativne
podjetnike, ki pa so glavni pospeševalci ekonomske aktivnosti.
35
Denarno poslovanje
Dolgoročno je zaradi dinamičnih učinkov zelo pomemben način določanja cen v
gospodarstvu. Vendar je glede rasti dohodka v primerjavi z vsemi modeli najboljša politika
stabilnosti cen, ne glede na to, kako se cene določajo. Dolgoročno je najboljša ekonomska
politika tista, ki stremi k čim nižji stopnji inflacije.
Zaradi negativnih učinkov inflacije na gospodarsko rast je potrebno inflacijo zajeziti, vendar
lahko strogo znižanje inflacije kratkoročno negativno vpliva na aktivnost in tako na
gospodarsko rast, zato mora za programom zniževanja inflacije stati dolgoročni program ter
močna in sposobna ekonomska politika.
Inflacija vodi do izgube kupne moči ljudi in ljudje so lahko zaradi nje revnejši.
Najpomembnejši vpliv inflacije je, da s časom zmanjšuje vrednost denarja, kar pomeni, da
denar in lastnik tega denarja izgubljata »kupno moč«. Če cena kruha raste iz leta v leto, lahko
potrošnik z enako količino denarja kupi manj kruha ali mora za isto štruco kruha odšteti več
denarja.
Poenostavljeno, če cene rastejo, dohodek ljudi izgublja svojo kupno moč – ljudje lahko kupijo
manj blaga, si privoščijo krajše počitnice v tujini in v splošnem živijo z manj denarja, če se
njihov prihodek ne povišuje z isto stopnjo rasti.
Večina ljudi si želi imeti v lasti svoj dom, kar običajno dosežejo z izposojo denarja preko
hipoteke pri banki. Posledica visoke in nestabilne inflacije za posojilojemalce je, da postane
oblikovanje gospodarskih odločitev bolj tvegano, stroški so višji in izbira bolj omejena.
2.13 PROTIINFLACIJSKA POLITIKA
Ker visoka inflacija negativno vpliva na rast, je načeloma bolje, da ekonomska politika
gospodarstva z grozečo visoko inflacijo uporablja protiinflacijske ukrepe. Ti ukrepi so lahko
negativni za rast in včasih tudi za stabilnost gospodarstva. Vendar je ta učinek zgolj
kratkotrajen, saj imajo ti ukrepi dolgoročno pozitivne učinke na gospodarstvo. Zaželeno je, da
ekonomska politika inflacijo zniža postopoma, če je možno, in vpelje moderne ekonomske
mehanizme v daljše časovno obdobje.
V zadnjih letih so mnoge države znižale inflacijo na raven med 2 in 3 odstotki. Vprašanje je,
ali dodatno zniževanje inflacijske stopnje dejansko zmanjša negativne učinke, ki jih ima
inflacija na makroekonomske kazalce. Ekonomisti so ugotovili, da je rast dohodka največja
takrat, ko je stopnja inflacije med 1 in 3 odstotki, zato se lahko povsem upravičeno
vprašamo, ali je inflacijo še smiselno zniževati. Lahko bi se zgodilo, da bi v primeru popolne
zajezitve vzrokov inflacije ustavili tudi dvig aktivnosti in na ta način celo škodili gospodarski
rasti.
Učinek inflacije je statistično značilen in povzroči permanentno znižanje ravni dohodka na
osebo. Inflacija ne zniža samo stopnje investicij, ampak tudi učinkovitost produkcijskih
faktorjev. Ocenjena korist permanentnega znižanja inflacije za odstotno točko je povečanje
potencialnega dohodka na osebo za med 0,5 % in 2 %.
V primeru, da bi inflacijo želeli znižati na stopnjo nič, lahko pademo v past, ki jo postavljajo
eksogeni dejavniki. Če država popolnoma zaustavi dviganje cen, se lahko poleg omenjenih
posledic pojavi tudi deflacija. Ker inflacija predstavlja agregatno stopnjo rasti cen in vključuje
tudi gibanje določenih cen, ki so posledica mednarodnih dogajanj, se lahko zgodi, da se
slednje umirijo in cene padejo. V državi bo prisotna deflacija.
36
Denarno poslovanje
Najboljše varovalo pred deflacijo, deflacijsko spiralo in visoko inflacijo oziroma
hiperinflacijo je stabilno inflacijsko pričakovanje.
2.14 HIPERINFLACIJA IN PROTIINFLACIJSKA POLITIKA
V primeru visoke in spremenljive inflacije bo gospodarstvo v nevarnosti, da pade v inflacijsko
spiralo. Zaradi recesije, ki bi državi sledila med hiperinflacijo kot posledico inflacijske
spirale, je potrebno v tem primeru vse prioritete ekonomske politike posvetiti hitremu
znižanju inflacije. Navadno inflacijska gibanja obvladujemo z restriktivnimi politikami, ki
povzročajo tudi upad rasti oziroma recesijo. Posledice so prisotne skozi vse obdobje, dokler
inflacija ne pade na želeno raven, kar pa lahko traja tudi več kot leto dni - npr. Čile od 1975
do 1977 leta.
Močna vlada je sposobna restriktivne ukrepe uresničiti, medtem ko je od sposobnosti vlade
odvisen pravilen izbor instrumentov. Ker inflacijo povzroča veliko dejavnikov, ki so v
razmerah hiperinflacije tudi medsebojno povezani, je naloga ekonomske politike v takih
razmerah poiskati tisti dejavnik inflacije, ki v resnici spodbuja druge. Večina ekonomskih
teoretikov vidi glavni vzrok za hiperinflacijo v proračunskem deficitu, ki je financiran s
pomočjo zadolževanja pri centralni banki in izdajanja novega denarja. Iz tega izhajata tudi
dva modela stabilizacije:
ortodoksni in
heterodoksni model stabilizacije.
Pri ortodoksni stabilizaciji ekonomisti zamrznejo samo cene in plače, ne da bi vzporedno
zmanjšali proračunski deficit.
Pri heterodoksni stabilizaciji uporabimo poleg navedenega tudi restriktivno fiskalno politiko,
ki dolgoročno ustavi inflacijo. Glede na izkušnje bi lahko rekli, da je glavni vzrok visoke
inflacije proračunski deficit.
2.15 UPRAVLJANJE INFLACIJE
Z inflacijo je treba upravljati, da se preprečijo visoke in nestabilne stopnje rasti. Na stopnje
inflacije je mogoče vplivati preko monetarnih in fiskalnih politik.
Monetarna politika zadeva upravljanje količine denarja v gospodarstvu. Monetarna politika
sodi v domeno centralnih bank.
Fiskalna politika se navezuje na odločitev vlad, koliko denarja bodo zbrale in porabile –
osnova za to je državni proračun.
Monetarna politika uravnava količino denarja, ki je na voljo v gospodarstvu. Količina denarja
mora biti sorazmerna s potrebami gospodarstva, da zagotovi ustrezno raven zaposlenosti in
rast pri nizkih stopnjah inflacije.
Monetarno politiko vodijo centralne banke – kot je na primer Evropska centralna banka. To
počnejo, na primer, z dviganjem ali nižanjem svojih ključnih obrestnih mer.
Fiskalna politika opredeljuje, v kakšnem obsegu in kako se vlade odločijo zbrati in porabiti
denar, tj. proračun.
37
Denarno poslovanje
Davčne stopnje in javnofinančna poraba denarja, ki ga vlade zberejo ali si ga izposodijo, ima
pomembno vlogo v večini gospodarstev. Prihodki vlade zmanjšajo denar, ki je na voljo
ljudem za porabo. Po drugi strani pa vlade s porabo sredstev za vlaganje v infrastrukturo ali
storitve denar nalagajo v gospodarstvo, kar poveča povpraševanje.
Fiskalna politika torej lahko vpliva na vzroke inflacije – ponudbo in povpraševanje – ter tako
povzroči povišanje ali znižanje inflacije.
2.16 INFLACIJA V SLOVENIJI
Slovenija se je takoj po gospodarski in politični osamosvojitvi leta 1991 znašla v gospodarski
krizi.
Industrijska proizvodnja je upadala, relativna cenovna razmerja so se porušila, podjetja pa so
izgube zaradi izgub trgov prenašala na cene. Glavni problem, s katerim je bila Slovenija
soočena, je bila visoka stopnja indeksacije, ki se je prenesla iz Jugoslavije, zaradi visoke
stopnje inflacije v tistem času.
V prvem letu po osamosvojitvi je domača valuta devalvirala kar za 77 %, kar je spodbudilo
inflacijo.
Slovenija je vse do 1999 leta uspešno zniževala inflacijo. Dejavniki, ki so v tem obdobju
pripomogli k zniževanju inflacije so:
zmerno restriktivna denarna politika,
ne preveč ekspanzivna fiskalna politika,
večanje konkurence iz tujine,
zniževanje cen nafte na svetovnih trgih,
zniževanje inflacijskih pričakovanj.
Kot varovalo pred inflacijo je Slovenija leta 1994 uvedla temeljno obrestno mero – TOM.
Vse do leta 1999 je uspešno zniževala inflacijo. Po letu 1999 se je inflacijska stopnja malo
povečala zaradi šokov na strani agregatne ponudbe, ki so prihajali iz mednarodnega okolja v
obliki višjih cen nafte.
Konec leta 2005 se je inflacija prvič spustila na raven, ki jo je morala Slovenija doseči za
doseganje maastrichtskega inflacijskega kriterija in to je 2,5 % na letni ravni.
2007 – Letna stopnja inflacije v območju evra je bila 3,2-odstotna. Med 15 državami območja
evra je bila inflacija najvišja v Sloveniji – 5,7 odstotka, najnižja pa na Nizozemskem 1,6
odstotka. V naslednjih letih beležimo naslednje stopnje inflacije:
2009 – inflacija na letni ravni 1,8 %;
2010 – inflacija na letni ravni 1,8 % ;
2011 – inflacija na letni ravni 2,6 % in
2012 – inflacija na letni ravni 2,8 %.
2.17 DEFLACIJA
Deflacija je pravzaprav nasprotje inflaciji – splošen in konstanten upad cen skozi daljše
časovno obdobje, ki ga običajno povzroči pomanjkanje denarja v ekonomiji (v obtoku) oz.
pomanjkanje ponudbe pri kreditih in posojilih.
38
Denarno poslovanje
Učinek deflacije je odvisen od njene dolžine trajanja ter od vzroka nastanka. Ekonomisti
dajejo poudarek naslednjim problemom deflacije:
Problem znižanja nominalnih plač – v situaciji, ko povpraševanje in cene padajo,
nominalne plače pa ne, podjetja to kompenzirajo z zniževanjem stroškov dela
(odpuščanje).
Drugi problem je podoben kot pri visoki inflaciji, in sicer v prerazdelitvi premoženja
od posojilojemalcev k posojilodajalcem.
Deflacija lahko pripelje do začaranega kroga zmanjševanja potrošnje in povečanja
nezaposlenosti.
Ob trendu padajočih cen ljudje običajno čakajo, da se izdelki in storitve pocenijo, preden se
odločijo za nakup. Posledično se potrošnja zmanjša, ker kupci svojo odločitev za nakup
venomer prestavljajo in s tem ustvarjajo dodatne deflacijske pritiske. Zato se zaradi manjšega
povpraševanja po izdelkih in storitvah ter manjši proizvodnji število nezaposlenih povečuje
(več ljudi izgubi službo) in razpoložljivega denarja v obtoku je vedno manj.
Razlog, zakaj so ekonomisti dosti bolj zaskrbljeni nad deflacijo kot inflacijo, je v tem, da je
deflacijo dosti težje odpraviti. Če inflacija raste, ni omejitev do kod lahko centralne banke
zvišajo obrestne mere in s tem kontrolirajo potrošnjo. Toda pri deflaciji ta limit obstaja, ker
obrestne mere lahko znižajo le do 0 %. Za boj proti deflaciji centralne banke običajno
povečajo količino denarja v obtoku in na ta način namerno povzročijo dvig cen.
39
Denarno poslovanje
Utrjevanje, ponavljanje in razumevanje predelane snovi
Katero je bistveno določilo denarnega sistema in kaj to določilo pove?
Katere so značilnosti paralelne valute?
V čem se razlikuje dvojna valuta od paralelne valute in kako dolgo je veljavna?
Katere funkcije opravlja dober denar?
Kaj pomeni, da je denar merilec vrednosti in plačilno sredstvo?
Kaj pomeni, da je denar v funkciji hranilca vrednosti in kateri pogoji morajo biti dani,
da to funkcijo opravi?
7. Kaj je metalizem?
8. Kaj je nominalizem in kaj je nominalna vrednost denarja?
9. Kaj je devizni trg in kaj nam pove devizni tečaj?
10. Od česa je odvisna višina povpraševanja po tuji valuti in kaj opredeljuje ponudbo tujih
valut?
11. Od katerih makroekonomskih indikatorjev je odvisno spreminjanje deviznega tečaja?
12. Kaj je apreciacija in kaj je depreciacija denarja?
13. Kaj je časovna vrednost denarja? Navedi primer iz prakse!
14. Kaj predstavlja obrestna mera v ekonomiji in kakšno pomembnost predstavlja na
makro in mikroekonomskem področju?
15. Kaj je nominalna obrestna mera in kaj vključuje?
16. Kaj je realna obrestna mera, kaj izraža in kaj kaže?
17. Kaj je inflacija? Kaj trdijo monetaristi glede kratkoročne in kaj glede dolgoročne in
visoke inflacije?
18. Kaj trdijo Keynesianci glede kratkoročne inflacije?
19. Katere posledice nosi inflacija?
20. Kaj je inflacija povpraševanja? Na primeru razloži inflacijo povpraševanja.
21. Na primeru razloži pojem inflacije, ki je odvisna od ponudbe!
22. Kateri so najpogostejši endogeni vzroki inflacije?
23. Katera sta najpogostejša eksogena vzroka inflacije?
24. Kateri je po mnenju ekonomistov glavni vzrok hiperinflacije?
25. Kakšne ukrepe prinaša ortodoksna in kakšne heterodoksna stabilizacija?
26. Kakšen učinek ima inflacija na gospodarsko rast?
27. Kakšen učinek ima inflacija na potrošnike?
28. Kako z monetarno in fiskalno politiko nastopamo v boju proti inflaciji?
29. Kaj je deflacija in katere probleme povzroča gospodarstvu in potrošnikom?
1.
2.
3.
4.
5.
6.
40
Denarno poslovanje
3 MEJNIKI V DENARNI ZGODOVINI SEDANJEGA SLOVENSKEGA
PROSTORA
Kdaj točno se je denar pojavil tudi na slovenskem ozemlju, ni znano. Lahko pa trdimo, da se
je prvotno pričel z izmenjavo blaga za blago, pri čemer se je pri izmenjavi predmetov
postopoma razvilo sprejemanje posebno priljubljenih kakor tudi uporabnih vrst blaga.
Če izhajamo iz dokumentov Narodnega muzeja Slovenije, je razvidno, da se denarna
zgodovina slovenskega prostora prične z že omenjeno trgovino v 8. st. pr. n. št. in nadaljuje s
kovanjem prvega keltskega denarja na slovenskih tleh v 2. st. pr.n.š.
V nadaljevanju prikazujemo najpomembnejše mejnike v zgodovini sedanjega slovenskega
prostora in to od 8. st. pr.n.št. pa do decembra 1918 leta, ko postane Slovenija del Kraljevine
Srbov, Hrvatov in Slovencev:
13. - 8. st. pr.n.š.: tudi na Slovenskem so dokumentirane zakladne najdbe kovinskih
predmetov, predvsem orodja in orožja, ki so najstarejše predmonetarne oblike;
4. - 3.st. pr.n.š.: najstarejši najdeni novci na Slovenskem;
od srede 2. st. - 1. st. pr.n.š.: prvo kovanje keltskih plemen na današnjem slovenskem
ozemlju, prva kovnica je verjetno delovala na področju Celja;
od okoli 25 pr.n.š. do konca 5. stoletja: sedanje slovensko ozemlje je vpeto v rimski
imperij z uporabo rimskega denarja kot tedaj globalne valute, ki je bila v obtoku od
Afrike do Azije;
6. do 8. stol.: omejen obtok denarja raznih plemen, ki so deloma obvladovala tudi
sedanje slovensko ozemlje - Vzhodnih Gotov in nato Langobardov, obenem je opazno
vračanje k naturalnemu gospodarstvu;
7.-10. stoletje: čas priseljevanja Slovanov je čas naturalnega gospodarstva, Slovani
niso čutili potrebe po kovanju in uporabi lastnega denarja;
od 10. st. je slovensko ozemlje v mejah srednjeveškega nemškega cesarstva,
pomembni cerkveni in posvetni gospodje s posestmi na tem prostoru pa so med 12. in
14. st. kovali srebrni denar (tedaj intenzivno deluje na Slovenskem celo 13 kovnic), s
katerim je ponovno vzpostavljeno denarno gospodarstvo;
V 13. stol. so poleg breških pfeningov kovali tudi „ogrski šmarni dukat“
41
Denarno poslovanje
sredi 15. st. postajajo vse pomembnejši Žovneški gospodje, kasnejši Celjski, ki kujejo
lasten srebrni denar v Celju in postajajo na vseh področjih oster konkurent
Habsburžanom;
16. st.: rojstvo avstrijskega tolarja, ki hitro postane evropska valuta, območje sedanje
Slovenije je nato stoletja vezano na avstrijski denar;
začetek 19. st.: Slovenija je kratek čas pod Napoleonovo Francijo, v Ilirskih provincah
z glavnim mestom v Ljubljani, pa je v uporabi francoski denar;
1848: v Ljubljani so v času narodnostnega prebujenja natisnjeni prvi bankovci tudi v
slovenskem jeziku, kar je tudi odraz prve odločitve Slovencev za Slovenijo;
1867: nastanek Avstro-Ogrske monarhije, denar pa odraža tudi vse tedanje denarne
reforme;
(http://www.nms.si/index.php?option=com_content&view=article&id=433%3Aod-brona-doevra-kratka-denarna-zgodovina-slovenije, 26.5.2013)
3.1 SLOVENCI Z NOVIM DENARJEM V NOVI DRŽAVI
Po 1. svetovni vojni, ki je trajala od leta 1914 pa do leta 1918, je bila razglašena Država
Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki pa se je nekaj mesecev zatem združila s kraljevino Srbijo in
nastala je Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Leta 1929 se je preimenovala v Kraljevino
Jugoslavijo.
Ko so bili Slovenci več stoletij vezani na avstrijski denar, tako na denarno gospodarstvo kot
na denarne padce, se je najprej z nastankom Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in
kasneje Kraljevine Jugoslavije tudi na slovenskem ozemlju kot plačilno sredstvo uporabljal
srbski dinar, ki je kmalu postal jugoslovanski dinar.
V povojnem obdobju pa so avstrijsko krono zamenjevali v razmerju 4 : 1 v korist dinarja, kar
je za Avstrijo bilo neugodno in tudi krivično. Od konca vojne in vse do marca 1920 sta bili na
slovenskem ozemlju v obtoku dve valuti, in sicer srbski dinar oziroma dinar Kraljevine SHS,
ki so bili prežigosani z oznako menjalne vrednosti, ter avstrijska krona, ki so bile prav tako
prežigosane, imenovane tudi kot jugokrone.
42
Denarno poslovanje
Slika 9: Kolkovanje jugokron v Sloveniji
Vir: http://www.nlb.si/iz-avstro-ogrske-monarhije-v-kraljevino (26.5.2013)
Jugokrone so bile žigosane z uradnimi pečati, ki so se uporabljali v bankah, poštah, mestnih in
župnijskih uradih in podobno. Bankovce so tako žigosali od decembra 1918 pa do januarja
1919.
Slika 10: Bankovec za 1 dinar, prežigosan z napisom 4 krone, iz leta 1919
Vir: http://www.nlb.si/iz-avstro-ogrske-monarhije-v-kraljevino (26.5.2013)
Tako kot je v srednji Evropi prišlo do pomanjkanja drobiža, se je enako godilo tudi na
Slovenskem. Zato so med letoma 1917 in 1919 v več mestnih občinah izdali zasilni papirnati
denar v manjših vrednostih. Bankovce so tako natisnili v slovenskem besedilu, z navedbo
vrednosti v avstrijski valuti.
Ko se je leta 1919 iz Pariza v Beograd vrnila srbska Narodna banka, je v novi državi postala
državna emisijska banka. Prvi bankovci, ki jih je izdala leta 1919, so bili v francoskem jeziku,
saj so bili natisnjeni v Parizu.
Ob koncu leta 1922, ko je bil sprejet Zakon o izenačitvi denarnega in finančnega prometa z
veljavnostjo od 1. januarja 1923, je določil dinar za edino plačilno sredstvo v državi.
43
Denarno poslovanje
Slika 11: Dinar v obtoku od 1.1.1923
Vir: http://www.nlb.si/iz-avstro-ogrske-monarhije-v-kraljevino (26.5.2013)
V tem času pa je bila velika težava inflacija, saj se je neprestano dvigovala kljub finančnim
intervencijam na denarni borzi. Šele leta 1925 je dinar dosegel stabilen tečaj in tako je 10 let
kasneje dobil zlato podlago. Na slovenskem ozemlju pa je uradno bil v obtoku do začetka
nove svetovne vojne.
V času 2. svetovne vojne je s tujo zasedbo in priključitvijo slovenskih ozemlji k državam
okupatorkam (to so bile Italija, Nemčija in Madžarska) prišel v obtok tudi okupatorski denar,
in sicer italijanske lire, nemške reichsmarke in madžarski pengö.
Slika 12: Prikaz okupiranega slovenskega ozemlja
Vir: http://www.nlb.si/okupacija-slovenije-v-letih-1941-1945 (26.5.2013)
44
Denarno poslovanje
Slika 13: Okupatorski denar (reichsmarke, lire, pengö)
Vir: http://www.nlb.si/okupacija-slovenije-v-letih-1941-1945 (26.5.2013)
Madžarski okupator je v Prekmurju izvedel menjavo dinarjev v penge v drugi polovici maja
1941 po tečaju 100 dinarjev za 10 pengov. Čeprav je italijanski okupator v Ljubljanski
provinci že 15. aprila 1941 določil menjalni tečaj dinarja v lire v razmerju 100 dinarjev za 30
lir, so z zamenjavo čakali toliko časa, da sta jo opravila nemški in madžarski okupator. Potem
so določili nov menjalni tečaj v razmerju 100 dinarjev za 38 lir. Menjavo dinarjev v lire so
opravili od 19. do 26. junija 1941.
Po kapitulaciji Kraljevine Italije septembra 1943 je ozemlje Ljubljanske province zasedel
nemški okupator in na njenem ozemlju uvedel Pokrajinsko upravo, ki jo je vodil general Leon
Rupnik. Menjave lir v marke niso izvedli. Plačilno sredstvo so ostale italijanske lire.
3.2 SLOVENSKA PARTIZANSKA POTRDILA IN DENARNI ZAVOD SLOVENIJE
Poleg drugih denarnih plačilnih sredstev, ki so se tedaj uporabljala na območju Slovenije in
Istre, so bila v uporabi tudi partizanska potrdila. To so bila posebna potrdila, kjer je bila na
posebej pripravljenem obrazcu izpisana vsota denarja kot posojilo za narodnoosvobodilni boj.
Ob ustanovitvi Osvobodilne fronte (OF) leta 1941 so bila za preskrbo partizanskih čet, za
finančno pomoč družinam, katerih sorodniki so bili v partizanih, in otrokom, ki so tako ali
drugače ostali sami, ter navsezadnje tudi za tisk in propagando potrebna finančna sredstva. Da
bi zagotovili dovolj gotovine za vse te potrebe, je Slovenski narodnoosvobodilni odbor
sprejel dva odloka, in sicer odlok o narodnem davku in odlok o razpisu posojila svobode, v
višini 20 milijonov din s 5-odstotno obrestno mero.
Slika 14: Nadomestna plačilna sredstva (števne lire, obveznice 5-odstotnega posojila svobode
in priznanice Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet)
Vir: http://www.nlb.si/placilni-promet-med-drugo-svetovno-vojno-na-slo (26.5.2013)
45
Denarno poslovanje
Menjalni tečaj je tedaj znašal 1000 din za 380 lir (povzeto po uradnem tečaju). Za posojila v
lirah so se odločili s tem razlogom, ker je večina osvobojenega ozemlja bila na območju
Ljubljanske pokrajine, kjer pa je bilo plačilno sredstvo italijanska lira. Za vsa ta posojila je
jamčil Slovenski narodnoosvobodilni odbor, ki naj bi v treh mesecih po osvoboditvi povrnil
posojila v takrat veljavni valuti.
Prve obveznice tega potrdila so natisnili v tiskarni Tuma v okupirani Ljubljani leta 1942. V
naslednjih letih so jih tiskali in izdajali še naprej, kakor tudi v drugih številnih tiskarnah na
osvobojenih ozemljih, kljub težkim okoliščinam. Predloge za izdelavo posojila svobode pa so
izdelali slovenski arhitekti in umetniki.
Vsote, napisane na potrdilih, so bile zelo različno visoke, saj so bile odvisne predvsem od
zmožnosti vplačnika, kljub temu pa naj bi bile vplačane v najmanjšem znesku 100 lir.
Potrdila, izdana pod italijansko okupacijo, so bila tako izpolnjena v lirah, potrdila, ki so bila
izdana na ozemlju pod nemško okupacijo, pa v nemških reichsmarkah.
Partizanska potrdila so lahko izdajali razni terenski organi ali organi operativnih enot
slovenske vojske. Števila izdanih oziroma izdelanih potrdil pa ni bilo mogoče ugotoviti, kakor
tudi ne števila vplačanih potrdil.
Slika 15: Slovenska partizanska potrdila
Vir: http://www.nlb.si/placilni-promet-med-drugo-svetovno-vojno-na-slo (26.5.2013)
V začetku leta 1944 je Slovenski narodnoosvobodilni svet sprejel sklep o izdaji lastnega
slovenskega plačilnega bona. Ti boni naj bi namreč nadomestili vse tuje valute kakor tudi
domače obveznice, ki so tedaj krožile po slovenskem ozemlju. Nastal je Denarni zavod
Slovenije, ki je imel pooblastilo, s katerim je lahko kot zakonito plačilno sredstvo izdajal
lirske bone. S tem dejanjem smo dobili svojo prvo emisijsko banko, ki je bila tudi edina
svobodna banka v tedanji okupirani Evropi, kar je edinstven primer v tedanji okupirani
Evropi. Plačilni boni Denarnega zavoda Slovenije v vrednosti 1, 5 in 10 lir so bili natisnjeni v
partizanski tiskarni Triglav 11A v Kočevskem Rogu do jeseni 1944.
46
Denarno poslovanje
Slika 16: Plačilni boni 5 in 10 lir
Vir: http://www.nlb.si/placilni-promet-med-drugo-svetovno-vojno-na-slo (26.5.2013)
Osnutke za izdelavo lirskih bonov so izdelali slovenski likovni umetniki, ki so sodelovali tudi
pri izdelavi obveznic. Prve lirske bone so natisnili v partizanski tiskarni Triglav, ki je bila
sredi gozdov pod Snežnikom. Delali so v težkih okoliščinah in tudi s skromnimi tehničnimi
sredstvi.
Osnovna naloga Denarnega zavoda Slovenije je bila ureditev denarnega prometa in s tem
povezana poživitev gospodarstva na osvobojenem ozemlju. Poslovanje Denarnega zavoda
Slovenije je bilo vsestransko. V pomoč so mu bili njegovi oddelki za emisijo, korespondenco,
kreditne in valutne posle ter likvidatura. Denarni zavod Slovenije je z izdajo hranilnih knjižic
spodbujal varčevanje, za nadzor dolgov narodnoosvobodilnega gibanja pri prebivalstvu je
izdajal priznanice in blagajniške zapise, določal tečaje valut, za katere je izvedel iz časopisov,
nakupoval valute ipd.
Pod svojim imenom je deloval do novembra 1946, ko se je združil s Centralo Narodne banke
Federativne ljudske republike Jugoslavije.
3.3 RUPNIKOVE LIRE
Septembra 1944 je šef pokrajinske uprave v Ljubljanski pokrajini izdal odlok, da se pri
Hranilnici Ljubljanske pokrajine pod okriljem Italijanske banke (Banca d´Italia) izdajo
denarne nakaznice, in sicer zaradi pomanjkanja gotovine.
Upravni odbor je tako sklenil, da Hranilnica Ljubljanske pokrajine pošlje v promet nakaznice
v vrednostih po 50 lir, 100 lir, 500 lir in 1000 lir, ki pa naj bi bile krite z dobroimetjem pri
italijanski banki. Vendar pa so s tem naleteli na prvo težavo. Statut hranilnice, kakršen je bil
tedaj v veljavi, ni dovoljeval kakršne koli oblike izdajanja pomožne gotovine, v tem primeru
nakaznic, za kar je bilo potrebno pridobiti posebno pooblastilo. Poleg tega pa je bilo potrebno
izdati tudi posebno odredbo, ki bi to zadevo urejala z zakonom, saj zaradi tedaj obstoječih
zakonov ni bilo mogoče sprejeti nakaznic.
Za pomoč so se obrnili na predsednika pokrajinske uprave Leona Rupnika, ki naj bi poskrbel
tudi za čim večji pritok gotovine preko Italijanske banke v Ljubljansko pokrajino.
Tako je upravni odbor prišel do sklepa, da naj bi nakaznice bile le neke vrste zasilni denar in
bi se uporabljale toliko časa, dokler jih ne bi vzeli iz prometa. V plačilo pa bi jih morali
sprejeti prav vsi državni uradi in javne ustanove, brez izjeme.
Osnutki denarnih nakaznic so bili sprva izdelani obojestransko v slovenskem jeziku. Ker pa je
bil nemški svetovalec drugačnega mnenja, in sicer da mora biti na eni strani besedilo nemško,
47
Denarno poslovanje
na drugi strani pa slovensko, je to izdajo nakaznic le še odmaknilo. Za nakaznice, natisnjene v
dveh jezikih (v slovenskem in nemškem jeziku) je jamčila Italijanska banka.
Potrebe po drobižu so bile vedno večje. Zato so 28. novembra izdali nov odlok o tiskanju
nakaznic, tokrat v manjših vrednostih, in sicer 10 lir, 5 lir, 2 liri, 1 lira ter 0,50 lir (pol lire ali
50 centezimov). Natisnjene so bile ravno tako kot nakaznice večjih vrednosti; na eni strani je
bilo besedilo slovensko, na drugi pa nemško.
Kmalu se je pojavil nov problem. Ker so denarne nakaznice v obtoku hitro krožile, se je papir
kaj hitro obrabil. Tako je nastalo vprašanje, kaj storiti s poškodovanimi nakaznicami. Po dolgi
razpravi je upravni odbor sklenil, da so tiste nakaznice, ki imajo celo sliko, čitljivo serijsko
oznako ter registrsko številko, primerne za promet, pa četudi bi bil rob nakaznice malo
poškodovan. V nasprotnem primeru pa je o tem, pod kakšnimi pogoji se izvede zamenjava
poškodovanih nakaznic, odločala Hranilnica Ljubljanske pokrajine.
Maja 1945 leta, ko se je končala druga svetovna vojna, se je končala tudi uporaba vseh
okupacijskih valut, denarnih nakaznic v lirah oziroma tako imenovanih Rupnikovih lir ali,
kakor so jim tudi nekateri rekli, slovenskih lir.
3.4 ZAMENJAVA OKUPACIJSKIH BANKOVCEV
Denarni zavod Slovenije je bil po vojni ukinjen, s tem pa tudi slovenska emisijska banka.
Zavod je tako prešel pod upravo Narodne banke Jugoslavije, vlogo banke je prevzela Narodna
banka Slovenije, ki pa je bila samo slovenska izpostava matične banke v Beogradu.
Tako je bilo uradno konec tudi uporabe vseh okupacijskih valut kakor tudi vseh lirskih bonov
in partizanskih potrdil. Vendar pa so kljub uradnem prenehanju veljavnosti vse okupacijske
denarne enote ostale še naprej v prometu in v uporabi, dokler se niso zamenjali vsi
okupacijski bankovci, kar je trajalo dva meseca.
Na celotnem ozemlju Slovenije oziroma tedanje Jugoslavije so prišli v veljavo novi bankovci,
imenovani dinarji Demokratske federativne Jugoslavije ali na kratko dinarji DFJ. Ti bankovci
so bili dani v promet aprila 1945, kljub temu da je bila na bankovcih napisana letnica izdaje
1944.
Slika 17: Dinarji, Narodne banke Jugoslavije 1944-1955
Vir: http://www.nlb.si/zamenjava-okupacijskih-valut-v-dinarje (26.5.2013)
Da bi zamenjavo pospešili, so na mestih zamenjave odprli večje število okenc za prevzem
okupacijskih bankovcev, za izdajo DFJ-bankovcev pa je vedno bilo le eno okence. Tako se je
48
Denarno poslovanje
moral vsak prinosnik ob predložitvi bankovcev legitimirati s posebno legitimacijo, ki jo je po
navadi izdal okrajni odbor.
Polaganje bankovcev za tuj račun praviloma ni bilo dovoljeno, vendar pa se je to kljub temu
dogajalo. Taka izjema je bila bolezen lastnika bankovcev, ki pa je morala biti dokazana z
zdravniškim potrdilom.
Izjema je bila tudi ta, da so prebivalci, ki so živeli v oddaljenih naseljih, lahko predložili
bankovce, ki so pripadali drugim osebam iz istega naselja, za kar pa so morali dobiti potrebno
potrdilo krajevnega odbora OF.
Organi oblasti niso zamenjevali bankovcev, ki so bili poškodovani za
oziroma so zamenjevali le tiste poškodovane bankovce, od katerih se
predložil del, ki je bil večji kot tri četrtine. Bankovcev italijanskih lir na
marke ravno tako niso zamenjevali, ampak so jih z namenom odvzema
odvzeli brez izplačila protivrednosti v dinarjih DFJ.
več kot četrtino,
je za zamenjavo
področju nemške
iz prometa zgolj
V Sloveniji so bankovce zamenjevali na podlagi »Zakona o odvzemu okupacijskih bankovcev
iz prometa in njih zamenjavi« in na osnovi »Zakona o tečajih lirskih bonov in okupacijskih
bankovcev pri odvzemu iz prometa ter o reguliranju obveznosti na denarnih področjih
italijanske lire, nemške marke in madžarskega penga«.
Na denarnem področju italijanske lire, ki je bil za časa okupacije pod italijansko vojaško
upravo, kasneje pa pod nemško civilno upravo (Ljubljanska pokrajina), so v zamenjavo
sprejemali:
 lirske bone, ki jih je izdal Denarni zavod Slovenije (DZS),
 bankovce italijanske lire ter
 tako imenovane Rupnikove lire.
Na področju nemške marke, na ozemlju, ki je bil ves čas pod nemško vojno in civilno upravo,
torej na Štajerskem in Gorenjskem, pa so zamenjevali:
 bankovce nemške marke ter
 lirske bone Denarnega zavoda Slovenije.
Zamenjava okupacijskih bankovcev za nove dinarje DFJ in odvzem bankovcev iz prometa sta
bila na slovenskem ozemlju izvršena v zgolj desetih dneh. Tečaji, po katerih je potekala
zamenjava lirskih bonov in okupacijskih bankovcev na navedenih področjih, pa so bili
naslednji:





100 pengö za 100 dinarjev DFJ,
100 nemških mark za 60 dinarjev DFJ,
100 lirskih bonov DZS za 30 dinarjev DFJ,
100 italijanskih lir za 30 dinarjev DFJ,
100 t.i. Rupnikovih lir za 30 dinarjev DFJ.
Zanimivo dejstvo je, da so kljub navedbi za ljubljansko glavno komisijo, da gre za področje
lire, zamenjevali in odvzemali kar tri vrste lirskih plačilnih sredstev, in sicer so to bile
italijanske lire, lire Denarnega zavoda Slovenije ter Rupnikove lire. Uradna menjava je bila
100 lir za 30 novih dinarjev DFJ, ker ni bilo med temi tremi lirskimi bankovci nikakršne
razlike.
49
Denarno poslovanje
V obdobju povojne Jugoslavije je bil dinar dvakrat denominiran. Leta 1965 so mu odvzeli dve
ničli, vendar se ljudje niso mogli navaditi na spremembo in so v pogovorih še kar uporabljali
t.i. stare dinarje. Tisočak (jurja) je bil tako vreden 10 novih dinarjev.
Ta vrednost se je obdržala vse do leta 1990, ko je prišlo do nove denominacije zaradi
hiperinflacije – razvrednotenemu dinarju so odvzeli še štiri ničle.
Slika 18: Dinarji, Narodne banke Jugoslavije 1965 – 1990
Vir: http://www.nlb.si/zamenjava-okupacijskih-valut-v-dinarje (26.5.2013)
3.5 NASPROTOVANJE SLOVENIJE POLITIKI NARODNE BANKE JUGOSLAVIJE
Po razglasitvi samostojnosti Slovenije je Narodna banka Jugoslavija ustavila vso dobavo
dinarske gotovine. Uvedla je odlok, v katerem je bilo zapisano:
 da ustavlja dajanje kreditov ter drugih plasmajev po katerikoli osnovi iz primarne
emisije preko Narodne banke Slovenije in Hrvaške;
 da pooblaščenim bankam s področja Republike Slovenije in Hrvaške ustavlja prodajo
deviz enotnega deviznega tržišča;
 da pooblaščenim bankam s področja Republike Slovenije in Hrvaške ustavlja izdajanje
soglasij za sklepanje novih kreditnih poslov s tujino;
 da ustavi nadaljnjo oskrbo z gotovino Narodni banki Slovenije in Hrvaške.
Svet guvernerjev pa je sprejel odlok o zaščiti interesov Socialistične federativne republike
Jugoslavije (SFRJ) na področjih, ki se nanašajo na funkcioniranje enotnega monetarnega
sistema ter devizne politike. Ob tem pa se je skliceval na sklepe, ki so bili sprejeti v Zveznem
zboru Skupščine SFRJ. Sprejeti naj bi bili ob enostranskih odločitvah Skupščine Republike
Slovenije in Sabora Republike Hrvaške.
Na sklepe Sveta guvernerjev je guverner Narodne banke Slovenije podal odgovor s pismom
guvernerju Narodne banke Jugoslavije. V njem je zagovarjal stališče, da sprejeti odlok Sveta
guvernerjev nima nikakršne podlage, hkrati pa je izrazil tudi razočaranje nad sprejetimi ukrepi
proti Banki Slovenije. Glede na to, da je Banka Slovenija tako kot druge banke v Sloveniji v
celoti upoštevala zvezne ukrepe na monetarnem in deviznem področju, pa je izrazil tudi
pričakovanje, da bodo dani ukrepi na seji Sveta guvernerjev razveljavljeni.
Guverner se je v ugovoru skliceval na Zakon o Banki Slovenije, kjer je predvideno, da naj bi
podzakonski akti, ki so bili sprejeti na podlagi Zakona o Narodni banki Jugoslavije ter
enotnem monetarnem poslovanju narodnih bank republik ter narodnih bank avtonomnih
pokrajin, veljali do sprejetja ustreznih odredb na podlagi Zakona o Banki Slovenije. Iz
Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti
50
Denarno poslovanje
Republike Slovenije pa je navedel, da organi Republike Slovenije svoje pristojnosti
prevzemajo v skladu z zakonom, nekatere pa lahko po dogovoru tudi z dosedanjimi organi
SFRJ. Omenil je tudi pojasnilo predsednika Izvršnega sveta Republike Slovenije, da bo v
prehodnem obdobju Banka Slovenije usklajevala posojilno denarno politiko s projekcijo, ki jo
bo sprejela skupaj z Narodno banko Jugoslavije.
3.6 ZAMENJAVA DINARJEV ZA VREDNOSTNE BONE BANKE SLOVENIJE
Osmega oktobra 1991 je Republika Slovenija sprejela odločitev, da stopi na samostojno
monetarno pot. Sprejet je bil zakon o denarni enoti Republike Slovenije in o uporabi denarne
enote Republike Slovenije.
Želje po lastni valuti so bile prisotne že veliko prej. Slovenska partizanska plačilna sredstva
štejemo kot enega od poskusov uvajanja lastnega denarja.
Ideje o slovenskem denarju so se porajale v vladnih krogih in med slovensko inteligenco. Bile
so celo ideje, da bi nove bankovce uvedli kar ob razglasitvi plebiscitne odločitve.
Jeseni je »Cetis« Celje že oblikoval skupino, ki naj bi v tiskarni pripravila in uresničila
projekt slovenskega denarja.
Ker je bila tedanja Banka Slovenije še del enotnega monetarnega sistema Narodne banke
Jugoslavije, ni mogla nastopati kot nosilec projekta na bančni strani. Pogodbeni partner Cetisu
je bil takrat republiški sekretariat za finance.
Zunanji videz bonov je bil sprejet hitro. Zasnova je bila dokaj enostavna, dokaj tipično
slovenska z valovitimi linijami, ki so simbolizirale slovensko morje, in podobo triglavskega
pogorja s Triglavom kot simbolom slovenskih gora.
Slika 19: Vrednostni boni Banke Slovenije 1991-1992
Vir: http://www.nlb.si/zamenjava-dinarjev (26.5.2013)
Boni so imeli svojo pomanjkljivost:
ni bilo znano ime denarja,
na njih ni bilo nobenega datuma izdaje.
Potrebno je bilo razmišljati tudi o zaščiti pred zlorabami. Rešitev se je našla v zalogah papirja
z vodnim znakom snežinke.
51
Denarno poslovanje
Osnovna dilema je bila tudi potrebna količina denarja. Jugoslovanski podatki niso mogli biti
pravo merilo, ker je Slovenija bila odlivna republika, kar pomeni, da se je veliko prejetega ali
zamenjanega denarja v Sloveniji prelilo v druge jugoslovanske republike.
Po končnem usklajevanju je bila s podjetjem Cetis podpisana pogodba o naslednjih
količinah:
112.400.000 bonov za 2, 5, 10, 50, 100, 200, 500 in 1000 enot v skupni vrednosti
8.320.000.000,00 enot prihodnje slovenske valute.
Vsa opravila, tudi najmanjša, v zvezi z boni so bila skrbno evidentirana, zapisani so bili vsi
udeleženi delavci, vodene so bile evidence o prejetem papirju, izdelanih in uporabljenih
barvah, pripravljenih tiskarskih ploščah ter vsi zamenjani in neprimerno odtisnjeni boni, ki so
bili kasneje komisijsko uničeni.
Tudi zunanja embalaža ni razkrivala, da gre za slovenski denar – bone. Kartonske škatle so
imele nalepko »Blagovne rezerve Republike Slovenije«.
Po prvotnem načrtu naj bi bone dali v obtok decembra 1990. leta. Po umiritvi strasti se je
določil nov rok za uvedbo lastne valute, in to je bilo leto 1991. Seznanili so večino poslovnih
bank, Pošto in Službo družbenega knjigovodstva predvsem zato, da bi preverili lastno
usposobljenost za tak podvig in da bi ocenili čas, potreben za zamenjavo.
Nekaj skrbi pa je pripravljen slovenski denar le povzročal. Pripravljen je bil na papirju, ki ni
ustrezal vsem varovalnim mehanizmom in ni zagotavljal zaščite pred ponarejevalci. Problem
so bili predvsem bankovci večjih vrednosti.
Leto 1991 – petindvajseti junij pomeni uresničitev plebiscitarne odločitve in Slovenija
razglasi svojo neodvisnost.
Na ta dan je pričel veljati tudi zakon o Banki Slovenije in s tem zakonom je Banka Slovenije
pridobila pooblastilo, da je lahko izdajala bankovce.
Naslednjo jutro se je Slovenija zbudila v vojni. Narodna banka Jugoslavije je prenehala
pošiljati gotovino in potrebno je bilo organizirati denarno poslovanje z zalogami dinarjev, ki
so ostali na teritoriju Slovenije. Brionski sporazum (trimesečni moratorij) je še dodatno
zaostril denarno poslovanje.
V tem času čakanja je bilo potrebno rešiti še dve vprašanji:
razpisati natečaj za pravi denar in
dogovoriti se o imenu nove slovenske valute.
Banka se je v dogovoru z Društvom oblikovalcev Slovenije odločila za zaprti natečaj, na
katerega je povabila sedem oblikovalcev. Za predložitev osnutkov je postavila rok konec
avgusta 1991.
Izredno velika ovira za snovalce osnutka je bila neznanka, ki se je imenovala »ime slovenske
valute«. V začetku avgusta je dr. France Arhar, guverner Banke Slovenije, predložil vladi
predlog imena:
KARANT,
52
Denarno poslovanje
nižja enota ANT oziroma ALP.
Pričakovanja Banke Slovenije in ljudi, ki so delali na novem slovenskem denarju, se niso
uresničila.
Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije je sprejel drugačen predlog:
KLAS,
nižja enota STOTINKA.
Medtem ko so se dogovarjali o imenu nove valute, je življenje teklo naprej z vsemi denarnimi
problemi »dinarjev«. Najbolj kritično je bilo konec vsakega meseca, ko je bilo potrebno
zagotoviti denar za pokojnine in plače.
Zaradi zaostrene situacije (pomanjkanje gotovine) je bila denarna oblast v Sloveniji prisiljena
27. septembra 1991 ponovno dati v obtok bankovce po 200.000 in 500.000 dinarjev, ki so že
prenehali veljati kot zakonito plačilno sredstvo.
Banka Slovenije je nadaljevala s pripravami za izdajo bonov. Ugotovili so še dve
pomanjkljivosti:
ni bilo najmanjše enote »1«,
vrednosti po 1000 so bile tiskane na slabem papirju (vodni tisk snežinka) in
natisnjenih je bilo premalo kosov.
V zadnjih dneh septembra je bilo natisnjenih še deset milijonov tisočakov na novem papirju.
Na dan uveljavitve »Zakona o denarni enoti Republike Slovenije« 8. oktobra 1991 je imela
Banka Slovenije v svojih trezorjih:
142.400.000 kosov različnih vrednosti bonov
v skupni vrednosti 18.34 milijard enot prihodnje slovenske valute.
Zaradi bojazni, da opisana količina ne bi zadoščala, je bil v pripravi tudi tisk denarne enote za
5000 enot, ki bi ga natisnili, če bi bilo potrebno.
V banki so se priprave nadaljevale za slovensko denarno enoto KLAS in STOTIN in tak
predlog je bil posredovan tudi skupščini Republike Slovenije.
Prišlo je do novega presenečenja.
Na nočnem zasedanju skupščine je bilo izglasovano, da je nova denarna enota Republike
Slovenije:
TOLAR, ki se deli na
100 STOTINOV.
Vse je bilo pripravljeno na zamenjavo. Redna zamenjava je trajala od 9. oktobra do 11.
oktobra 199l. V tem času je veljalo menjalno razmerje 1 : 1.
Od 12. oktobra do 31. oktobra 1991 pa je bila možna še naknadna zamenjava ob določenem
razmerju 85,71 tolarjev za 100 dinarjev.
Ob koncu zamenjave je bilo iz obtoka prevzetih skupaj za:
53
Denarno poslovanje
8.557.283.597,00 dinarskih bankovcev (okrog 50 ton),
18.938.404,20 dinarskih kovancev (okrog 130 ton).
Banka Slovenije je skupaj z zalogami v trezorju predala Narodni banki Jugoslavije bankovce
v skupni vrednosti 14.558.636.264,90 dinarjev. Načrtovana je bila tudi predaja kovancev,
vendar zaradi pretrganih vseh odnosov s takratno Jugoslavijo do te predaje ni prišlo. Banka
Slovenije je te kovance prodala tujemu poslovnemu partnerju kot surovinsko bazo za izdelavo
ploščic in iztržila 23.547.360,10 tolarjev ter ta znesek prenesla v Sklad Republike Slovenije
za sukcesijo.
Ker je v obtoku primanjkovalo bonov, je bilo naknadno natisnjenih še 4 milijone bonov za
1000 enot in še 2,9 milijona bonov po 5000 enot, ki so bili izročeni v obtok 27. maja 1992.
leta.
V začetku junija 1992. leta so se pojavile ponarejene večje količine bonov za 1000 enot in
slovenska vlada se je odločila, da hitro ukrepa.
3.7 UVEDBA SLOVENSKIH TOLARJEV
Po mednarodnem priznanju in sprejemu Slovenije v OZN so se izpolnili pogoji za uvedbo
pravih tolarskih bankovcev in kovancev. Kot prvi so 30. septembra 1992 prišli v obtok
bankovci za 100, 500 in 1000 tolarjev. Tako smo se po 64-tih letih poslovili od
jugoslovanskih dinarjev.
Slika 20: Slovenski tolarji 1991-1992
Vir: http://www.nlb.si/uvedba-slovenskega-tolarja (26.5.2013)
Postopno izročanje novih bankovcev v obtok je omogočilo jemanje bonov iz obtoka. Seveda
se je najbolj mudilo z jemanjem iz obtoka bonov po 1000 enot.
Že poleti 1992 je Slovenska ženska zveza ostro protestirala, da imamo v Sloveniji samo
»moški denar«. Seveda tedaj še ni bil poznan ves nabor slovenske valute; 13. dec. 1993 je bilo
zadoščeno protestu in izšel je bankovec za 5000 tolarjev z likom slikarke Ivane Kobilce.
13. decembra je Banka Slovenije dala v obtok še bankovec za 1000 tolarjev z datumom izdaje
1. junij 1993 z dokončano Prešernovo gravuro.
10.000 tolarjev z likom pisatelja Ivana Cankarja pride v obtok 15. marca 1995.
54
Denarno poslovanje
Tudi tolarski kovanci so bili del zaprtega natečaja. Idejne rešitve so izdelali isti avtorji kot pri
bankovcih. Strokovna žirija se je odločila za projekt Miljenka Licula. Njegovo zamisel je v
mavcu upodobil kipar Janez Boljka. Za kovanje kovancev je bila izbrana kovnica Štátna
mincovňa Kremnica na Slovaškem.
Banka Slovenije je dala 4. januarja 1993 v obtok naslednje kovance:
1 tolar, motiv postrvi,
2 tolarja, motiv kmečke lastovke,
5 tolarjev, motiv kozoroga,
50 stotinov, motiv čebele.
Slika 21: Slovenski tolarji – kovanci za 50 stotinov, 1 tolar, 2 tolarja in 5 tolarjev
Vir: http://www.nlb.si/uvedba-slovenskega-tolarja (26.5.2013)
29. aprila 1993 Banka Slovenije še izda:
10 stotinov, motiv proteus,
20 stotinov, motiv sove.
Zaradi krajše življenjske dobe nižjih apoenov bankovcev je Banka Slovenije načrtovala
postopno nadomeščanje nekaterih bankovcev s kovanci.
K tej zgodbi sodijo tudi priložnostni kovanci. Majhna Slovenija je kar z nekaj serijami
spominskih kovancev obogatila slovenski in svetovni numizmatični trg. Ti kovanci so izražali
bogastvo naše kulture in zgodovinsko preteklost.
3.7.1 Slovenski tolar in njegova pot do konvertibilnosti
Politična osamosvojitev Slovenije je spremljala tudi gospodarska in s tem denarna
osamosvojitev države. Banka Slovenije je 25. junija 1991 postala osrednja in monetarna
suverena institucija denarne oblasti v Sloveniji. Gotovinska zamenjava se je izvajala v
razmerju ena proti ena in je trajala tri dni. Dne 30. septembra 1992 so denarni obtok
sestavljali izključno začasni »denarni boni«, zatem pa jih je postopno nadomestil pravi
slovenski tolar (Ribnikar, 1999, 293; Mencinger, 2001, 29–30). Za vzpostavitev novega
nacionalnega denarnega sistema je bila pomembna tudi sanacija večjega dela slovenskega
bančnega sektorja, za kar je konec leta 1993 prevzela odgovornost Agencija za sanacijo bank,
in sicer vse do sredine leta 1997, ko je bila sanacija bank zaključena.
Za takratno centralno banko so bile z zakonom določene njene naloge in pooblastila:
55
Denarno poslovanje
uravnava količino denarja v obtoku,
skrbi za splošno likvidnost bančnega sistema,
skrbi za splošno likvidnost v plačilih do tujine,
nadzoruje banke in hranilnice,
izdaja bankovce in pošilja kovance v obtok,
predpisuje pravila za izvajanje jamstva za vloge občanov,
predpisuje, organizira in usklajuje informacijski sistem, potreben za opravljanje njenih
funkcij,
opravlja posle za Republiko Slovenijo v skladu z zakonom (plačilni promet, posli z
najetimi tujimi posojili, posli z vrednostnimi papirji ipd.)
opravlja druge zadeve, določene z zakonom (reforma plačilnih sistemov, razvoj
statistične funkcije, gotovinsko poslovanje, mednarodno sodelovanje …).
3.7.2 Devizno-tečajna ureditev v Sloveniji in notranja konvertibilnost tolarja
Prehod iz centralno planskega gospodarstva v tržno ekonomijo in postopno odpiranje
gospodarstva preko vključevanja v mednarodne realne in finančne tokove so v Sloveniji
zaznamovale pomembne razvojne odločitve, med katerimi sta prav gotovo pomembno mesto
zasedla vzpostavitev notranje konvertibilnosti slovenskega tolarja in primeren devizni tečaj.
Uvedba novega denarnega sistema je vsebovala določitev devizno-tečajne ureditve oziroma
izbiro med fiksnim in bolj fleksibilnim deviznim tečajem. Slovenija se je odločila za devizni
tečaj v okviru skupine deviznega tečaja z večjo prilagodljivostjo in za vodenje lastne politike
uravnavanja deviznega tečaja. Za Slovenijo je tako od oktobra 1991 značilen sistem
uravnavano drsečih deviznih tečajev, kjer Banka Slovenije s posegi na devizni trg vpliva na
višino deviznega tečaja (Mencinger, 2001, 28–29). Politika deviznih tečajev v Sloveniji ni
vnaprej poznana, kar pomeni, da se centralna banka ne zavezuje, kdaj in v kolikšni meri bo
devize kupovala in prodajala. Centralna banka ima tako, kljub temu da posega na devizni trg,
proste roke pri vodenju denarne politike oziroma pri določanju denarne mase, tj. količine
denarja v obtoku. Uvedba drsečih deviznih tečajev je omogočila notranjo konvertibilnost
slovenskega tolarja, ki je veljala za tekoče in nekatere kapitalske transakcije. Konvertibilnost
je imela sprva izrazito tržni značaj.
Vzpostavitev nove denarne ureditve je izkazovala težnjo po cenovni stabilnosti. Režim
deviznega tečaja se je približal skoraj prostemu drsenju, saj je centralna banka redko
intervenirala na deviznem trgu (Ribnikar, 1999, 320–321). Fiksne devizne tečaje bi bilo na
daljši rok mogoče zagotoviti le, če bi bila domača inflacija na primerljivi ravni z inflacijo
trgovinskih partnerjev (mesečna inflacija je bila npr. oktobra 1991 kar 21,5-odstotna). Izrazito
omejena devizna likvidnost Slovenije (ob osamosvojitvi je znašala 190 mio. USD) je ob
relativno visoki stopnji nezaupanja prebivalstva v nov domači denar onemogočila vzdrževanje
notranje konvertibilnosti domačega denarja po trdnih, vnaprej določenih deviznih razmerjih
brez pogostih in pričakovanih devalvacij. Za ohranjanje trdne tečajne politike bi bile tako
nujne pretežne omejitve na področju deviznih transakcij ter administriranje blagovnih in
finančnih tokov. Sistem trdnega deviznega tečaja bi onemogočil tudi potrebno prilagajanje
novim ravnotežjem v okviru nove gospodarske strukture. Našteti razlogi so bili poglavitni
razlog za nasprotovanje predlogom iz tujine o trdnem deviznem tečaju (Mencinger, 2001, 29).
Nemška marka je bila uporabljena kot referenčna valuta z dokaj arbitrarno določenim
začetnim razmerjem 1 : 32 v korist nemške marke, drugi devizni tečaji pa so bili določeni
posredno preko navzkrižnih frankfurtskih deviznih tečajev. Visoka inflacija, odsotnost
denarne iluzije, rast plač in nezaupanje v novo slovensko valuto so se odrazili že ob
takojšnjem padcu vrednosti tolarja iz prvotnega »kvazi ravnotežnega« tečaja na 42 tolarjev za
56
Denarno poslovanje
nemško marko (Mencinger, 2001, 29–30). Uvedba drsečih deviznih tečajev se je za Slovenijo
pokazala kot pravilna odločitev.
Koncept mehke in notranje konvertibilnosti v Sloveniji je povezal slovenske realne trge s
tujimi, saj je omogočal višjo stopnjo odprtosti slovenskega gospodarstva, kot bi to dopuščal
sistem fiksnih deviznih tečajev. Postopen prehod v normalno tržno gospodarstvo in
prilagoditev razmerij ter primerljivost domačih in tujih cen je izpostavil domače proizvajalce
tuji konkurenci. Notranja konvertibilnost je omogočila bolj ravnovesna razmerja med domačo
valuto in tujimi valutami, ki so okrepila izvoz blaga in storitev in privabila kapital iz tujine.
Obdobje tranzicije je potekalo postopno, povečala pa se je tudi vloga centralne banke, ki si je
zadala skrb za večjo stabilnost deviznih tečajev (Lavrač, 1995, 19).
Banka Slovenije je izvajala politiko deviznih tečajev z različnimi instrumenti (Mohorič, 2001,
38).
Dokončni in začasni nakupi in prodaja deviz – s temi posegi BS spreminja ponudbo ali
povpraševanje na deviznem trgu in tako vpliva na višino deviznega tečaja.
Blagajniški zapisi BS v tujem denarju – gre za nakup omenjenih vrednostnih papirjev
s strani poslovnih bank, ki se vplačajo z diskontom, obrestne mere pa se prilagajajo
obrestnim meram na evrokreditnem trgu.
Razni predpisi kot npr.:
o ukrep deviznega minimuma, ki zagotavlja splošno likvidnost pri plačevanju v
tujino in likvidnost deviznih vlog;
o odprta devizna pozicija – dnevno ne sme presegati 20 % kapitala poslovne
banke, povprečna mesečna pa ne sme presegati 10 % kapitala poslovne banke.
Uravnavanje portfeljskih naložb nerezidentov – omejitev pretoka kratkoročnega
kapitala preko uvedbe skrbniških računov.
Slovenski tolar je bil že od svoje uvedbe notranjo konvertibilen, zanj pa prav tako niso veljale
velike devizne omejitve, kar je omogočilo odpravo »črnega« deviznega trga.
3.7.3 Uvedba formalne konvertibilnosti tolarja
Republika Slovenija je postala polnopravna članica Mednarodnega denarnega sklada (MDS)
14. septembra 1992, ko je vplačala kvoto pribl. 225 milijonov ameriških dolarjev in prevzela
prehodni režim – Sporazuma o MDS. Slovenski tolar je bil uvrščen med konvertibilne valute,
ko je Slovenija 1. septembra 1995 sporočila MDS, da je pripravljena sprejeti obveznosti VIII.
člena Sporazuma o MDS. Slovenija je odstranila omejitve za plačila in nakazila v tujino,
zajete v tekočem delu plačilne bilance, in se zavezala, da brez odobritve MDS ne bo uporabila
prakse diferenciranih deviznih tečajev in valutnih diskriminacij. S sprejemom VIII. člena je
bila Slovenija dolžna izvajati tudi zunanjo konvertibilnost nacionalnega denarja, kar pomeni,
da je sposobna odkupovati presežke nacionalne valute v tujini na zahtevo tujih centralnih
bank in neomejeno zamenjevati domačo valuto v tujo, če gre za potrebe mednarodnih plačil,
povezanih s tekočimi transakcijami.
57
Denarno poslovanje
3.7.4 Vsebinsko izpolnjevanje pogojev za uvedbo konvertibilnosti tolarja
Državi uspe uvesti in ohraniti konvertibilnost, če ima (Kumar, 1999, 228):
zadostne devizne rezerve,
na daljši rok uravnovešeno plačilno bilanco,
razvit institucionalni okvir deviznega trga s stabilnimi realnimi deviznimi tečaji,
dober denar – dovolj stabilno notranjo in zunanjo vrednost denarja ter domače in
mednarodno zaupanje vanj.
Devizne rezerve države sestavljajo devize centralne banke, operativne devizne rezerve in
deloma devizna imetja nebančnih subjektov. Pri deviznih rezervah neke države je predvsem
pomembno optimiziranje višine deviznih rezerv. Ob tem je pomembno, da se te ne zmanjšajo
preveč, saj bi to lahko škodilo stabilnosti domače valute in spodbudilo špekulacije.
Obseg devizne likvidnosti v Sloveniji se je v povprečju v letih 1994–1998 povečeval relativno
hitreje kot obseg uvoza blaga in storitev. Konec leta 1997 in konec leta 1998 so celotne
devizne rezerve zadoščale za plačilo približno petmesečnega uvoza, devize BS pa za plačilo
uvoza za čas slabih štirih mesecev. Leta 2001 pa so celotne devizne rezerve zadoščale že za
polletni uvoz.
Podatki o sestavi in vrednosti ekonomskih tokov s tujino (uvoznih in izvoznih) so strnjeni v
plačilni bilanci posamezne države in so prikazani za določeno obdobje – običajno obdobje
enega leta. Pri izpolnjevanju konvertibilnosti je pomembna predvsem uravnoteženost plačilne
bilance in niti ne toliko sama struktura le-te. Za Slovenijo ne moremo trditi, da je njena
plačilna bilanca bila na dolgi rok uravnotežena kljub dokaj izravnanim posameznim saldom v
nekaterih obdobjih. Politika deviznega tečaja je bila v preteklosti usmerjena zlasti k doseganju
določene višine deviznih rezerv. Za ohranitev konvertibilnosti slovenskega tolarja na dolgi
rok je bilo pomembno, da je Slovenija ohranjala zastavljeno stopnjo deviznih rezerv, pri
čemer se je morala izogibati večjim plačilnobilančnim primanjkljajem.
Devizni trg sestavljajo vsi posli nakupa in prodaje tujih plačilnih sredstev, ki se opravljajo
med pooblaščenimi bankami in domačimi osebami, med pooblaščenimi bankami neposredno
in med pooblaščenimi bankami in Banko Slovenije (Mencinger, 2001, 30). Slovenski devizni
trg se je v praksi institucionalno razdelil. Na eni strani je bil »podjetniški trg deviznih
sredstev«, kjer sodelujejo podjetja, banke in Banka Slovenije in za katerega so bili značilni
trije ločeni segmenti (Mencinger, 2001, 30–31):
devizni trg med Banko Slovenije in poslovnimi bankami,
devizni trg neposredno med poslovnimi bankami (medbančni devizni trg),
devizni trg med poslovnimi bankami in podjetji.
Na drugi strani se je uveljavil »menjalniški« oziroma »valutni trg tuje gotovine«, kjer so
sodelovale fizične osebe, menjalnice in pooblaščene banke in omogočile prebivalstvu izbor
valut za sestavo osebnega finančnega portfelja. Ta trg je uspešno nadomestil »črni« devizni
trg.
Razviti devizni trg mora odsevati tudi stabilne realne devizne tečaje. Ker je bila Nemčija v
tistem obdobju najpomembnejši trgovinski partner Slovenije, je bilo smiselno opazovati
gibanje realnega deviznega tečaja med slovenskim tolarjem in nemško marko. Vrednostni
odnosi med valutama temeljijo na primerjavi stroškov dela na enoto proizvodnje v
predelovalni dejavnosti v obeh državah z baznim letom 1995. V obdobju 1994–1996 je tolar
glede na marko realno depreciiral, medtem ko je v obdobju 1997–2000 realno apreciiral
58
Denarno poslovanje
(Kuzmin, 2001, 24–26). Realna depreciacija oziroma apreciacija tolarja v obravnavanem
obdobju ni bila izrazito velika, zato lahko v grobem rečemo, da je slovenski tolar vzdrževal
dokaj stabilno zunanjo vrednost.
Sodoben denar je v vsaki državi cenjen kot denar le do meje, ki jo določajo skupaj zakon o
denarju in centralni banki, uspešna monetarna politika in s tem povezano zaupanje
prebivalstva v kakovost denarja. Zaupanje v kakovost denarja s strani rezidentov je
pomembno, ker kaže, kako dobro opravlja funkcijo (Kumar, 1999, 219):
zakonitega plačilnega sredstva,
merilca vrednosti in cen,
menjalnega sredstva,
hranilca vrednosti.
V splošnem lahko rečemo, da je bil tolar dovolj kakovosten denar, ki je učinkovito opravljal
funkcijo plačilnega in menjalnega sredstva znotraj slovenskega denarnega področja. Še
najslabše je opravljal funkcijo hranilca vrednosti. V zadnjih časih so sicer bile opazne
spremembe v varčevalnih navadah, vendar še vedno je prevladovalo obsežno devizno
varčevanje.
Uresničevanje temeljnih funkcij denarja pomeni prvi pogoj za njegovo mednarodno
uporabnost in zaupanje s strani nerezidentov. Denar kroži preko državnih meja pod
drugačnimi pogoji kot znotraj države. Torej je njegova peta funkcija povezana prav s
prometom v mednarodnem prometu. Ta funkcija je pomembna v povezavi z zunanjo
konvertibilnostjo oziroma mednarodno prenosljivostjo domačega denarja.
Razglasitev uradne zunanje konvertibilnosti v povezavi s prenosljivostjo slovenskega tolarja
je ostala pretežno le simbolične narave. Tolar se praktično ni uporabljal v mednarodnem
plačilnem prometu oziroma največkrat ni bil sprejemljiv za tuje upnike. To vlogo so pogosto
opravljale »prosto uporabljene valute«, med katerimi je bila v preteklosti značilna nemška
marka, po njej pa je to mesto prevzel evro.
59
Denarno poslovanje
Utrjevanje, ponavljanje in razumevanje predelane snovi
1. Katere države so okupirale v 2. svetovni vojni Slovenijo in kakšen denar smo imeli na
okupiranem ozemlju?
2. Kdaj je nastal Denarni zavod Slovenije, kakšen denar je izdajal in v kakšni funkciji je
nastopal?
3. Katera denarna sredstva so bila po koncu druge svetovne vojne zamenjana za takratne
dinarje DFJ, koliko časa je potekala zamenjava in za katero valuto je bilo menjalno
razmerje 1:1 oz. alpari?
4. Slovenija se osamosvoji. Predstavi takratno vsebino odloka Narodne banke
Jugoslavije!
5. Katere pomanjkljivosti so imeli boni nove države Slovenije?
6. Katera imena denarne enote Slovenije so bila v igri?
7. Kateri in kdaj je bil prvi slovenski denar v obtoku – bankovci in zakaj prav takrat?
8. Kdaj in kateri slovenski kovanci so bili prvi v obtoku?
9. Katere naloge in pooblastila je imela Banka Slovenije od osamosvojitve do prevzema
evra?
10. Kakšno tečajno politiko je izvajala Banka Slovenije pri tolarju?
11. S kakšnimi instrumenti je Banka Slovenije izvajala politiko deviznih tečajev?
12. Kdaj postane Slovenija polnopravna članica Mednarodnega denarnega sklada?
13. Kaj mora država imeti, če želi ohraniti konvertibilnost svoje valute?
14. Kako bi ocenili slovenski tolar glede kakovosti in v povezavi z zunanjo
konvertibilnostjo?
60
Denarno poslovanje
4 EVRO – SKUPNA DENARNA ENOTA ČLANIC EVRO OBMOČJA
Evro ima svoje korenine v daljnem letu 1979, ko je prišlo do oblikovanja Evropskega
denarnega sistema (EMS), ki naj bi ustanovil denarno stabilno evropsko področje in je s tem
namenom uvedel ECU (european currency unit), košarico valut članic tedanje Evropske
skupnosti kot novo obračunsko enoto. Bolj konkretni pogoji za uvedbo skupne evropske
valute pa so bili postavljeni leta 1990, ko so članice Evropske unije (EU) med seboj
vzpostavile popolnoma prost pretok kapitala.
Leta 1994 je bil ustanovljen Evropski denarni institut, ki velja za nekakšnega predhodnika
Evropske centralne banke – njegova ustanovitev je pomenila prvi temeljni kamen bodoče
skupne valute. Naloga instituta je bila vzpostavitev medsebojnega sodelovanja centralnih
bank članic EU ter začetek priprav na skupno valuto.
4.1 URESNIČITEV GOSPODARSKE DENARNE UNIJE IN EVRA
Na zasedanju ministrov v Hannovru leta 1988 so se odločili, da bodo ustanovili Odbor za
proučevanje gospodarske in denarne politike. Že leta 1990 je bila v Madridu sprejeta
odločitev, da bodo notranji trg nadgradili z gospodarsko in denarno unijo. To je bila velika
odločitev, saj so tako končno izpolnili velika pričakovanja ES.
Uresničitev se je izvajala v treh stopnjah:
Prva stopnja se je začela leta 1990, ko je začela veljati direktiva o popolni liberalizaciji
pretoka kapitala na enotnem evropskem trgu. Cilj je bil doseči tesnejše sodelovanje
med centralnimi bankami članic EU. Ustanovljen je bil odbor za denarno politiko, ki
pa je imel le svetovalno vlogo. Ta faza se je končala 31. decembra 1993. Države
članice EU so v tej fazi odstranile vse ovire glede prostega pretoka kapitala in s tem
zagotovile popolno liberalizacijo kapitalskih tokov. Prav tako so sprejele ustrezne
ukrepe v zvezi s prepovedjo financiranja javnega sektorja s strani centralne banke.
Izpeljali so tudi prepoved privilegiranega dostopa javnega sektorja do finančnih
institucij.
Druga stopnja gospodarske in denarne unije (začetek 1994, konec 31. dec. 1998) je od
držav članic zahtevala urejene javne finance, zagotavljanje nevmešavanja nacionalnih
centralnih bank v dnevno politično dogajanje in prepoved neposrednega denarnega
financiranja javnih primanjkljajev. Pred začetkom tretje stopnje se je zahtevalo
poročilo o napredku ter doseganju štirih kriterijev, in to:
o inflacijske stopnje,
o javnega primanjkljaja in dolga,
o dolgoročnih obrestnih mer in
o stabilnosti menjalnih tečajev.
Ustanovljen je bil Evropski denarni institut (EMI), predhodnik Evropske centralne
banke (ECB), katerega naloga je bila, da okrepi sodelovanje med nacionalnimi
centralnimi bankami in koordinacijo denarnih politik držav članic ter izpelje potrebne
priprave za uvedbo nove skupne valute.
Svet EU je leta 1999 odločil, da bo začel tretjo stopnjo gospodarske in denarne unije, kar
pomeni skupno denarno politiko (Evropska centralna banka) in enotno valuto
61
Denarno poslovanje
(EVRO). Delovati je začela nova centralna banka tj. ECB, ki je bila sicer ustanovljena
1. junija 1998, ter je prevzela naloge EMI. Po preverjanju izpolnjevanja zahtevanih
konvergenčnih kriterijev za uvedbo evra je bila sprejeta odločitev, katere države
članice bodo sodelovale v tretji fazi EMU. Tečaji njihovih valut so bili nepreklicno
določeni. Evro je bil v tej fazi uveden kot knjižni denar, 1. januarja 2002 so bili
uvedeni evrski bankovci in kovanci, ki so zamenjali bankovce in kovance držav, ki so
uvedle evro.
4.2 OD DENARNEGA POVEZOVANJA DO MONETARNE UNIJE
Skupni trg je ogromno prispeval h gospodarski rasti. Povzročil je konkurenčno delovanje, ki
je prisililo podjetja k večji zavzetosti in učinkovitosti gospodarjenja. Konkurenca in
zmanjševanje številnih zunanjetrgovinskih dajatev pomembno znižata cene na skupnem trgu.
Naštete spremembe olajšajo življenje evropskim potrošnikom, za večino ljudi v zahodni
Evropi postane ES politično sprejemljiv projekt. V osemdesetih letih se je pojavila energetska
kriza, ki jo spremljajo inflacija, valutne krize in plačilnobilančne težave. Zaradi te krize je bil
skupni trg uresničen šele leta 1992.
Gospodarska in denarna unija je bila mogoča šele po uresničitvi skupnega trga blaga in
storitev. Ustanovitev gospodarske in denarne unije pomeni delno izgubo denarne in
gospodarske suverenosti držav članic. Maastrichtska pogodba predpisuje, da se lahko v
gospodarsko in denarno unijo vključijo samo države, ki izpolnjujejo konvergenčne kriterije,
imenovane tudi maastrichtski kriteriji. Pod pojmom »konvergenca« razumemo, da so vsi
gospodarsko-politični kriteriji usklajeni s ciljem stabilnosti cenovne ravni in ne ogrožajo
obstoja denarne unije. Ta definicija zajema tri konvergenčna polja, in sicer:
1. denarno,
2. realno in
3. fiskalno konvergenco.
Doseganje zadostne konvergence gospodarstva držav članic EU tako temelji na izpolnjevanju
naslednjih kriterijev.
1. Doseganje visoke stopnje stabilnosti cen, kar se odraža na stopnji inflacije, ki je blizu
stopnji inflacije treh držav članic, ki so dosegle najboljše rezultate glede stabilnosti
cen (inflacija ne sme presegati povprečja stopnje inflacije treh držav članic z najnižjo
stopnjo inflacije za več kot 1,5 odstotne točke).
2. Vzdržnost položaja javnih financ: javnofinančni primanjkljaj ne sme presegati 3 %
BDP, razen če je to razmerje znatno in neprestano upadalo ter doseglo raven blizu
referenčne vrednosti.
3. Dolgoročne obrestne mere ne smejo presegati povprečja obrestnih mer treh držav
članic z najnižjo stopnjo za več kot 2 odstotni točki.
4. Spoštovanje normalnih mej nihanja, predvidenih z mehanizmom deviznih tečajev
EMS/EMR, vsaj dve leti, brez devalvacije valute nasproti valuti katere koli druge
države članice.
5. Potrebno pa je tudi izpolniti pravni konvergenčni kriterij, kar pomeni zagotoviti
skladnost nacionalne zakonodaje z določbami Pogodbe o ustanovitvi Evropske
skupnosti.
62
Denarno poslovanje
Evra izmed tedanjih članic EU nista uvedli Velika Britanija in Danska, Švedska pa ni
izpolnjevala konvergenčnih pogojev. Velika Britanija in Danska imata poseben položaj, saj
sta v postopku pogajanja dosegli, da se sami odločita, ali želita uvesti evro po izpolnitvi
konvergenčnih kriterijev. Danska je v letu 2000 na referendumu glasovala proti uvedbi evra.
Za vse druge države članice EU je veljalo, da morajo uvesti evro, če izpolnjujejo
konvergenčne kriterije. Prav tako bo to veljalo za nove države članice EU.
4.3 EVRO – SKUPNA EVROPSKA VALUTA
Evro je skupna valuta držav, ki so vključene v EMU. Predstavljen je bil 1. januarja1999, se
pravi na dan uveljavitve tretje faze, ko je 11 članic EMU-ja prevzelo evro kot skupno valuto
(Grčija 1. januarja 2001).
Slika 22: Zemljevid območja evra
Vir: http://www.nlb.si/uvedba-skupnega-evropskega-denarja-evra (26.5.2013)
Evro je živa valuta in ne tako kot ECU košarica valut. Trenutno območje z evrom sestavljajo:
Avstrija, Belgija, Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Irska, Italija, Luksemburg, Nizozemska,
Portugalska, Španija, Slovenija, Slovaška, Ciper, Malta in Estonija.
Države članice, ki še niso sprejele evra:
BOLGARIJA: članica EU od 2007; valuta: lev (BGN);
LATVIJA: članica EU od 2004; valuta: lats (LVL);
MADŽARSKA: članica EU od 2004; valuta: forint (HUF);
ROMUNIJA: članica EU od 2007; valuta: lej (RON);
ČEŠKA REPUBIKA: članica EU od 2004; valuta: č.kro..(CZK);
LITVA: članica EU od 2004; valuta: litas (LTL);
POLJSKA: članica EU od 2004; valuta: zlot (PLN);
ŠVEDSKA: članica EU od 1995; valuta: krona (SEK)
V prehodnem obdobju, ki je trajalo od 1. januarja 1999 do 31. decembra 2001, je evro obstajal
le kot knjižni denar. Evrski bankovci in kovanci so bili izdani 1. januarja 2002.
Skupna evropska valuta je dobila ime na zasedanju Evropskega sveta 15. in 16. dec. 1995 v
Madridu.
63
Denarno poslovanje
Denarna enota evro je tako v vseh članicah zapisano enako, čeprav je vstop novih članic 2004
vnesel nekaj jezikovne raznolikosti:
Latvija = eiro,
Litva = euras,
Madžarska = euro’
Slovenija = evro.
Slovenska zakonodaja določa, da se v pravnih instrumentih evro piše z “u”.
Simbol za € (evro) izhaja iz grškega epsilona (Є) in ta pomeni prvo črko Evrope, z dvema
vzporednima črtama, ki prikazujeta stabilnosti evra.
Simbol € je bil ustanovljen na podlagi treh meril, ki jih je predlagala Evropska komisija:
prepoznaven simbol Evrope,
povezava z obstoječimi simboli valut,
enostavnost kratice.
Količniki za preračunavanje nacionalnih valut v evro so bili določeni že z ustanovitvijo EMU.
Menjalno razmerje je bilo fiksno in se torej ni spreminjalo. Tako je npr. 1 evro vreden
13,7603 avstrijskega šilinga, 1,95583 nemške marke, 6,55957 francoskega franka in 1936,27
italijanske lire. Zaokroževanje in krajšanje količnika pri preračunavanju v evre ni bilo
dovoljeno.
Prednosti uvedbe evra:
znižanje transakcijskih stroškov in povečanje konkurence med
institucijami,
razširitev in poglobitev evropskih finančnih trgov,
spremenjene možnosti za diverzifikacijo portfelja,
tehnološki napredek,
harmonizacija glede delovnih dni in bančnih praznikov.
finančnimi
Opažene slabosti:
izguba denarne suverenosti in
plačilnobilančnega prilagajanja,
nezaupanje v evro,
stroški ukinitve nacionalne valute.
64
politike
deviznega
tečaja
kot
instrumenta
Denarno poslovanje
4.4 EVRO KOT ZAKONITO PLAČILNO SREDSTVO V DRŽAVAH, KI NISO DEL
OBMOČJA Z EVROM
Evro kot zakonito plačilno sredstvo uporabljajo tudi:
francoski čezmorski departmaji (Guadeloupe, Martinique, Francoska Gvajana in
Réunion),
Azori,
Madeira,
Kanarski otoki,
Saint-Pierre-et-Miquelon,
Mayotte,
San Marino,
Vatikan,
Monako,
Andora,
Črna gora,
Kosovo.
Uvedba evra je imela tudi vpliv na monetarne sporazume in sporazume o deviznih tečajih, ki
so jih v preteklosti sklenile s tretjimi državami države članice EU, ki so uvedle evro. Italija je
imela sklenjen sporazum s San Marinom in Vatikanom, Francija pa z Monakom. Zaradi
uvedbe evra sta bila sprejeta nova monetarna sporazuma med Italijo in San Marinom ter
Italijo in Vatikanom, s katerim je določeno, da lahko San Marino in Vatikan uporabljata evro
kot svojo valuto. San Marino in Vatikan ne izdajata bankovcev, lahko pa od 1. 1. 2002
izdajata evrokovance s specifično nacionalno stranjo. Podoben sporazum je bil sprejet med
Francijo in Monakom, s katerim je bilo določeno, da lahko Monako od 1. 1. 1999 uporablja
evro kot svojo uradno valuto in od 1. 1. 2002 izdaja evrokovance s specifično nacionalno
stranjo. Monako prav tako ne izdaja evrobankovcev.
Poseben primer je Andora, ki nima svoje valute oziroma monetarne oblasti. Čeprav niti
Španija niti Francija v preteklosti nista imeli z Andoro sklenjenih formalnih sporazumov
glede uporabe valute, sta se v Andori uporabljala tako francoski frank kot španska pezeta.
Tako je bil dejansko 1. 1. 1999 uveden evro v Andori brez vpletanja EU.
4.5 BANKOVCI IN KOVANCI
1. januarja 2002 so bili v državah območja z evrom uvedeni bankovci in kovanci. Uvedba
evrskih bankovcev in kovancev je v teh državah potekala uspešno. Natisnjenih je bilo 14,5
milijard evrobankovcev in skovanih 50 milijard evrokovancev. Skupna vrednost novih
bankovcev in kovancev je znašala 664 milijard evrov.
65
Denarno poslovanje
Slika 23: Evrski bankovci in kovanci
Vir: http://www.evro.si/o-evru/index.html (26.5.2013)
4.5.1 Evrski bankovci
Bankovci so izdani v sedmih vrednostih: 5, 10, 20, 50, 100, 200, in 500 evrov. Osnutke za
bankovce je izdelal Robert Kalina, oblikovalec bankovcev avstrijske centralne banke z
Dunaja. Bankovci so opremljeni s kakovostnimi zaščitnimi elementi, so prijetnega videza in
sprejemljivi za vse države članice.
Sedem bankovcev je potiskanih z močno kontrastnimi osnovnimi barvami, tako da so med
seboj lahko ločljivi. Bankovci se ločijo po velikosti: večja vrednost – večji bankovec.
Na evrobankovcih najdemo še naslednje značilne elemente:
o zapis imena valute v latinici (EURO) in grški abecedi,
o zapis kratice Evropske centralne bank v petih različicah (BCE, ECB, EZB, EKT, EKP),
kar ustreza 11 uradnim jezikom v Evropski uniji,
o simbol za copyright,
o podpis predsednika Evropske centralne banke,
o zastavo Evropske unije.
Različna velikost bankovcev in kontrastnost osnovnih barv poenostavljata ločevanje med
posameznimi apoeni, otipljivi relief pa to omogoča tudi slepim in slabovidnim.
Vsak bankovec prikazuje enega od evropskih arhitekturnih slogov:
klasika,
romantika,
gotika,
renesansa,
barok in rokoko,
arhitektura železa in stekla,
sodobna arhitektura 20. stoletja.
Na sprednji strani bankovca so upodobljena okna in vrata, ki predstavljajo evropski duh
odprtosti in sodelovanja. 12 zvezd Evropske unije predstavlja dinamiko in harmonijo sodobne
Evrope. Mostovi na hrbtni strani bankovcev predstavljajo komunikacijo med evropskimi
narodi ter med Evropo in ostalim svetom. Okna, vrata in mostovi na bankovcih so stilizirane
upodobitve in ne predstavljajo dejanskih objektov.
66
Denarno poslovanje
Na vsakem bankovcu je podpis Willema F. Duisenberga, Jeana-Clauda Tricheta ali Maria
Draghija (prvega, drugega ali tretjega predsednika Evropske centralne banke). Vsi bankovci
so enako veljavni.
Slika 24: Podpisi predsednikov ECB
Vir: http://www.evro.si/o-evru/index.html (26.5.2013)
Na bankovcih je geografska upodobitev Evrope. V njej niso prikazani otoki, ki so manjši od
400 kvadratnih kilometrov, ker z ofsetnim tiskom v velikih količinah ni mogoče natančno
natisniti majhnih oblikovnih elementov. Okvirčki ob spodnjem robu bankovcev prikazujejo
Kanarske otoke in nekatera francoska čezmorska ozemlja, kjer se tudi uporablja evro.
Slika 25: Geografska upodobitev Evrope na evrobankovcih
Vir: http://www.evro.si/o-evru/index.html (26.5.2013)
Centralno banko, ki je naročila tiskanje bankovca (ne pa nujno državo, v kateri je bankovec
natisnjen), označuje črka oziroma koda države pod serijsko številko npr. Belgija Z; Grčija X
Italija S; Španija V; Francija U; Nemčija X; Slovenija H, …
Slika 26: Tiskanje naročila CB Italije (S)
Vir: http://www.evro.si/o-evru/index.html (26.5.2013)
67
Denarno poslovanje
4.5.2 Zaščita bankovcev
Kot vemo, je mogoče s pomočjo moderne tehnologije izdelati oziroma dobro reproducirati
vsako tiskovino. Poskusov ponarejanja sicer ni mogoče preprečiti, so pa zato bankovci
zaščiteni s celo vrsto zaščitnih elementov, ki otežujejo ponarejanje.
Najpomembnejši zaščitni elementi
Za proizvodnjo evrobankovcev se uporablja poseben papir, ki sestoji iz čistega
bombaža. Po otipu ni ne mehak ne gladek, ampak prožen. Ponarejevalci te posebne
strukture naj ne bi bili sposobni reproducirati. Izkušeno blagajniško osebje lahko
ponarejene bankovce prepozna že na otip.
Uporabljen je poseben postopek globokega tiska, s pomočjo katerega nastane otipljiv
relief, ki olajša prepoznavanje pristnih bankovcev. Na evrobankovcih so otipljivi
naslednji elementi: kratice Evropske centralne banke, oznaka vrednosti in upodobitev
oken in vrat.
Bankovec, izpostavljen viru svetlobe, pokaže še druge elemente zaščite.
Vodni znak se pojavlja na obeh straneh nepotiskanega področja. Vidi se arhitekturni
motiv in oznaka vrednosti.
Varnostna nitka se vstavlja v papir že v fazi proizvodnje. Pri natančnejšem opazovanju
nitke vidimo še besedico EURO in oznako vrednosti.
Pregledni motiv – pri opazovanju bankovca proti svetlobi lahko preverimo tudi
pregledni motiv, ki je sestavljen tako, da je en segment motiva odtisnjen na sprednji
strani bankovca, drugi pa na hrbtni strani. Oba elementa se slikovno dopolnjujeta tako,
da ob opazovanju bankovca pri direktni svetlobi vidimo slikovno celoto (oznako
vrednosti).
V desnem predelu na sprednji strani bankovcev z nizko nominalno vrednostjo za 5, 10
in 20 evrov je poseben hologramski trak. Če bankovec premikamo, se izmenično kot
hologram pojavljata večbarvni simbol za evro in oznaka vrednosti.
68
Denarno poslovanje
Na hrbtni strani bankovcev nižjih nominalnih vrednosti za 5, 10, in 20 evrov je
nameščen iridescentni trak. Trak zasveti pri spreminjanju položaja bankovca, razvidna
sta simbol za evro in vrednost.
Štirje največji bankovci imajo optično spremenljivo barvo. Oznaka vrednosti v
spodnjem desnem kotu hrbtne strani teh štirih bankovcev je pri opazovanju od zgoraj
vijolična, iz drugega zornega kota pa olivno zelena ali rjava.
Dodatno so uporabljeni tudi zaščitni elementi, ki s prostim očesom niso razpoznavni.
Nekateri so strojno čitljivi in povečujejo varnost pred ponarejanjem.
Vedno preverite več zaščitnih elementov. Za preverjanje bankovca potrebujete le nekaj
sekund, saj zadošča že, da bankovec otipate, pogledate in nagnete.
(povzeto po: http://www.ecb.int/euro/banknotes/security/html/index.sl.html)
4.5.3 Tiskanje evrobankovcev
Za tiskanje evrobankovcev se uporabljata dve osnovni tehnologiji:
tiskanje v polah in
tiskanje v zvitkih.
Večina tiskarn za izdelovanje evrobankovcev uporablja tehnologijo za tiskanje v polah. Pri tej
tehnologiji tiskanja papir zaporedoma obdela več ločenih strojev, medtem ko pri tehnologiji
tiskanja v zvitkih, papir teče v neskončnem traku v enem samem stroju, ki opravi vse
postopke.
Ofsetni tisk
Pri tem postopku sprednjo in hrbtno stran bankovca natisnejo hkrati. Tiskarske plošče barvo
prenesejo na papir preko vmesnega tiskovnega valja. Z več tiskarskimi ploščami, na katere so
nanesene različne barve, ofsetni tisk omogoča izdelavo zelo kakovostnih in zelo ostrih slik. S
69
Denarno poslovanje
tovrstnim tiskom je natisnjeno ozadje na sprednji strani in vse slike na hrbtni strani
bankovcev.
Globoki tisk
Pri globokem tisku se barva vliva v zareze, ki so vgravirane na tiskarski plošči. Ko plošča
pride v stik s papirjem, se barva pod pritiskom prenese na papir in tako nastane reliefni odtis.
S postopkom intaglio (laserska tehnologija) so natisnjeni samo nekateri elementi na sprednji
strani bankovcev, na primer okna in vrata.
Sitotisk
Pri sitotisku se barva na papir nanaša preko posebnega sitotiskarskega sita. Na ta način sta
stisnjena zlatorumeni trak in številka spremenljive barve.
Nanos srebrne folije
Srebrna folija s hologramom (tridimenzionalna laserska tehnologija) je na bankovec vtisnjena
s tehniko vročega tiska (»hot-stamp«).
Knjigotisk
Serijska številka bankovca je odtisnjena s knjigotiskom, ki omogoča večji pritisk kot ofsetni
tisk.
4.5.4 Proizvodnja in razpečava evrobankovcev
ECB odloča o proizvedeni količini evrobankovcev ter koordinira in nadzoruje potek tega
procesa.
ECB tudi predpisuje enotne tehnične lastnosti in mere za evrokovance ter evrobankovce. Zato
so si vsi evrobankovci enaki po videzu in kakovosti, kar z drugimi besedami pomeni, da
morata dva evrobankovca enakega apoena (vrednosti) iz kateregakoli dela Evropske
monetarne unije biti vedno enaka (razlika med njima je le v črki na začetku serijske številke
bankovca, ki označuje državo izdajatelja). Zaradi tega evrobankovci prosto krožijo po
celotnem Evrosistemu, ne glede na meje držav članic Evropske monetarne unije in države
izdajatelja evrobankovca.
Posamezne Nacionalne centralne banke pa dajejo bankovce v obtok in jih iz njega tudi
umikajo.
Izključno pravico za odobritev izdajanja evrobankovcev v Uniji ima Svet Evropske centralne
banke.
Evrobankovci, ki jih izdaja ECB in Nacionalne centralne banke, so edini bankovci, k imajo
status zakonitega plačilnega sredstva v državah članicah, katerih valuta je evro.
Ključ za razdelitev evrobankovcev
Na nivoju ECB je bil izdelan ključ razdelitve evrobankovcev in udeležba posamezne članice
evroobmočja je naslednja:
Evropska centralna banka 8,0000 %
Banque Nationale de Belgique (Belgija) 3,1895 %
Deutsche Bundesbank (Nemčija) 24,8995 %
Eesti Pank (Estonija) 0,2355 %
Central Bank of Ireland (Irska) 1,4605 %
70
Denarno poslovanje
Bank of Greece (Grčija) 2,5835 %
Banco de Espana (Španija) 10,9185 %
Banque de France (Francija) 18,6985 %
Banka d'Italia (Italija) 16,4310 %
Central Bank of Cyprus (Ciper) 0,1800 %
Banque centrale du Luxembourg (Luksemburg) 0,2295 %
Central bank of Malta (Malta) 0,0830 %
De Naderlandische Bank (Nizozemska) 5,2440 %
Oesterreichhishe Nationalbank (Avstrija) 2,5530 %
Banko de Portugal (Portugalska) 2,3015 %
Banka Slovenije 0,4325 %
Narodna banka Slovenska (Slovaška) 0,9115 %
Suomen Pankki (Finska) 1,6485 %
(http://www.evro.si/o-evru/, 26.5.2013)
4.5.5 Varnostna in zdravstvena presoja
Evrobankovci so varni: neodvisne preiskave so potrdile, da evrobankovci izpolnjujejo vse
zahteve EU o uporabi različnih kemičnih snovi, ki so prisotne v evrobankovcih. Vsebnost
vseh odkritih snovi je bila daleč pod dovoljeno mejo.
Že pred uvedbo v januarju 2002 so bile za evrobankovce opravljene analize tveganja za:
akutno oralno toksičnost,
nadraženje kože in
genotoksičnost.
Ker specifične zahteve za bankovce ne obstajajo, so bile analize opravljene v skladu s
standardom ISO 10993-3. Rezultati so potrdili, da evrobankovci ne povzročajo nobene od
zgoraj naštetih zdravstvenih težav.
Gensko spremenjeni bombaž
V letu 2003 so mediji poročali, da so evrobankovci natisnjeni na papirju, pri katerem velik
delež vlaken prihaja iz gensko spremenjenega bombaža.
Evrobankovci so natisnjeni na papirju, ki je izdelan iz stoodstotne celuloze. Bombažna
vlakna, ki se uporabljajo za evrobankovce, so enaka tistim, iz katerih je narejeno blago za
oblačila. Vse papirnice, ki sodelujejo pri izdelavi papirja za evrobankovce, kot surovino
uporabljajo česan bombaž. Tega kupujejo na prostem trgu bodisi neposredno od tekstilne
industrije kot odpadni material pri preji ali pa od posrednikov z odpadnimi snovmi. Zato je
mogoče, da surovine za papir evrobankovcev – enako kot za blago v tekstilni industriji –
vsebujejo vlakna gensko spremenjenega bombaža.
Toda po drugi strani gre papir evrobankovcev v proizvodnem procesu skozi vrsto postopkov
kemične in fizične obdelave, v katerih se tiste beljakovine, ki jih prizadenejo genske
spremembe, odstranijo. Podrobne laboratorijske analize so tako pokazale, da papir
evrobankovcev in evrobankovci sami ne vsebujejo nobenih zaznavnih gensko spremenjenih
struktur.
71
Denarno poslovanje
Kolofonija
Ena od nacionalnih centralnih bank Evrosistema je leta 2003 prejela vprašanje o možnosti
alergičnih reakcij na kolofonijo, ki naj bi bila domnevno prisotna v evrobankovcih.
Kolofonija se pogosto uporablja kot sredstvo za izboljšanje kakovosti tiska na pisarniškem
priboru in tiskarskem papirju. Laboratorijske preiskave, ki so bile opravljene po prejemu tega
vprašanja, so potrdile, da v evrobankovcih ni znakov vsebnosti kolofonije.
Nikljev sulfat
Leta 2002 je ECB prejela vprašanje o možnosti alergičnih reakcij na nikljev sulfat v
evrobankovcih.
Zaradi kemijske strukture niklja in njegovih spojin je specifična analiza nikljevega sulfata
precej zahtevna. Zato je bila analizirana vsebnost »skupnega niklja« in »nikljevih spojin«.
Skupna koncentracija, zabeležena v bankovcih, ki niso bili v obtoku, je bila 2,4 mg na
kilogram bankovcev. Po oceni Svetovne zdravstvene organizacije je dopustni dnevni vnos
0,005 mg niklja na kilogram telesne teže na dan. Ta – zelo stroga – omejitev pomeni, da bi
človek, ki tehta 75 kg, lahko vsak dan pojedel več kot sto evrobankovcev, pa vseeno ne bi
zaužil toliko niklja, da bi dosegel raven dopustnega dnevnega vnosa.
4.5.6 Evrski kovanci
S 1. januarjem 2002 je bilo v obtok danih 8 apoenov evrskih kovancev: za 1 cent, 2 centa, 5,
10, 20 in 50 centov, ter 1 evro in 2 evra. 100 centov je 1 evro.
Osem apoenov evrokovancev se razlikuje po velikosti, teži, materialu, barvi in debelini. To
slepim in slabovidnim omogoča lažje prepoznavanje različnih apoenov. Poleg tega imajo
zaporedni apoeni različno oblikovane robove.
Kovanci imajo enotno evropsko stran, ki jo je oblikoval Luc Luyck iz belgijske kraljeve
kovnice. Skupne evropske strani prikazujejo tri različne zemljevide Evrope. V ozadju je
vidnih 12 zvezdic iz zastave EU. Nekatere države imajo na vseh osmih kovancih enak motiv,
na primer grb, druge države pa imajo na vsakem kovancu drugačen motiv. V državah
monarhijah je običajno upodobljen monarh, v ostalih državah pa narodni spomeniki ali
državni simboli.
Monako, San Marino in Vatikan imajo ravno tako svoje narodne podobe kovancev, kljub
temu da te države niso članice Evropske unije, so pa z njo sklenile poseben sporazum o
uporabi evra.
Finska ne uporablja kovancev za en in za dva centa, vse cene imajo namreč zaokrožene na 5
centov. O podobnem ukrepu je razmišljala tudi Nizozemska.
Upodobitev na treh najnižjih nominalnih vrednostih za 1 cent, 2 centa in 5 centov prikazuje
EU v odnosu do sveta. Kovanci za 10, 20 in 50 centov predstavljajo EU kot skupino
individualnih držav. V poudarek enotnosti evropske unije je ta skupina držav na kovancih za 1
evro in 2 evra predstavljena kot integrirana celota.
Evrski kovanci so pred ponarejanjem zaščiteni z zahtevnimi strojno berljivimi prvinami.
Kovanci za en in dva evra so izdelani s trokovinsko in triplastno tehnologijo in so dvobarvni.
Kovanci za 10, 20 in 50 centov so izdelani iz unikatne zlitine (nordijsko zlato), ki jo je težko
taliti in se uporablja izključno za kovance. Pred ponarejanjem ščitijo tudi črke, številke in
zvezdice na robu kovanca za dva evra, posebna sestava kovancev za 10, 20 in 50 centov ter
različna oblika robov na posamezni vrednosti kovanca.
72
Denarno poslovanje
Monetarno politiko držav članic območja z evrom vodi Evropska centralna banka (ECB), ki je
začela s svojim delom 1. januarja 1999. Njen ključni cilj je zagotavljanje stabilnosti evra.
Države območja z evrom so novo valuto uvedle zaradi nadaljnje krepitve svoje gospodarske
moči v primerjavi z drugimi državami. Območje evra je in bo največja monetarna in
gospodarska unija na svetu, ki ji pripada velik delež svetovne trgovine. Evro je krepko stopil
ob bok ameriškemu dolarju in v mednarodnem denarnem sistemu se je tako odpravila
unipolarnost.
4.5.7 Uvedba evra v Sloveniji
4.5.7.1 Pravne podlage za uvedbo evra
Pravni okvir za uvedbo evra tvorijo predpisi, ki jih sprejemajo organi Evropske unije, in
zakon, ki je bil sprejet posebej za zamenjavo slovenskega tolarja z evrom. Pravni viri
Evropske unije so:
Uredba Sveta (ES) št. 1103/97 z dne 17. junija 1997,
Uredba o uvedbi evra (ES) št. 974/98 z dne 3. maja 1998,
Odločba Sveta z dne 11. julija 2006 v skladu s členom 122(2) Pogodbe o uvedbi
enotne valute v Sloveniji 1. januarja 2007.
Formalno je akt, s katerim je bil evro uveden kot denarna enota Republike Slovenije, odločba,
ki jo je sprejel Svet EU skladno s členom 122(2) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti.
Ta uredba med drugim določa pogoje za zamenjavo nacionalnih valut z evrom in skrajne roke
za jemanje nacionalnih valut iz obtoka.
4.5.7.2 Priprave na uvedbo evra
Priprave na uvedbo evra v Sloveniji lahko razdelimo na štiri obdobja:
predpristopna faza,
faza po pristopu,
faza sodelovanja v ERM II in
uvedba evra.
Predpristopna faza je trajala do pristopa k EU, to je do 1. maja 2004. Slovenija je morala
izpolniti kriterije za članstvo v Evropski uniji.
Slovenija je od pristopa k EU sodelovala v Evropski monetarni uniji, vendar je imela status
države z odstopanjem glede uvedbe evra. Za Slovenijo so po pristopu k EU veljale določbe, ki
so se nanašale na ekonomsko unijo, ne pa tudi tiste, ki so se nanašale na monetarno unijo. Kot
članica EU si je Slovenija morala prizadevati za izpolnitev vseh konvergenčnih kriterijev za
uvedbo evra.
Faza sodelovanja v ERM II se je začela 28. junija 2004 z vstopom Slovenije v ERM II. V
ERM II so bile poleg slovenskega tolarja vključene še danska krona, estonska krona, litovski
litas, ciprski funt, latvijski lats, malteška lira in slovaška krona. V okviru ERM II se v
medsebojnem dogovoru določi centralni tečaj do evra za valuto vsake države članice EU
izven evrskega območja.
73
Denarno poslovanje
Zadnjo fazo pomeni uvedba evra po izpolnitvi konvergenčnih kriterijev. Izpolnjevanje
konvergenčnih kriterijev ocenjujeta Evropska komisija in Evropska centralna banka. Kriterije
stabilnosti deviznega tečaja je Slovenija izpolnila po preteku 2 let, to je 28. junija 2006. Svet
Evropske unije je s kvalificirano večino 11. julija 2006 odločil, da Slovenija uvede evro 1.
januarja 2007.
4.5.7.3 Postopki zamenjave
1. 1. 2007 je evro postal naš denar, kar pomeni, da je evro postal denarna enota Republike
Slovenije in da so hkrati postali evrobankovci in evrokovanci zakonito plačilno sredstvo na
območju Republike Slovenije. Od uvedbe evra je v Sloveniji v obtoku predvidoma 41
milijonov kosov evrskih bankovcev, težkih okoli 33 ton. Njihova skupna vrednost bo okoli
774 milijonov evrov.
Od 1. 1. 2007 do 14. 1. 2007 je bilo obdobje dvojnega obtoka, kar pomeni, da smo lahko
plačevali s tolarskimi bankovci in kovanci ter evrobankovci in evrokovanci.
Ključni datumi zamenjave:
prodaja začetnih paketov evro kovancev
distribucija začetnih paketov za podjetja
pretvorba računov
brezplačna zamenjava v bankah
zadnji dan, ko so tolarji zakonito plačilno sredstvo
rok zamenjave tolarskih bankovcev
rok zamenjave tolarskih kovancev
15. 10. 2006
1. 12. 2006
1. 1. 2007
do 1. 3. 2007
14. 1. 2007
ni določen
31. 12. 2016
Na bankomatih je bilo do vključno 31. 12. 2006 do 21:00 ure mogoče dvigovati tolarske
bankovce, od nekaj minut po polnoči 1. 1. 2007 naprej pa evrobankovce.
Skupna vrednost evrskih kovancev, ki so bili dani v obtok, je okoli 79 milijonov evrov, kar
predstavlja 236 milijonov kosov in težo 1.152 ton.
Vnaprejšnja dobava evrokovancev bankam se je začela 1. 9. 2006, evrobankovcev pa 11. 12.
2006.
Slovenija se je odločila, da bo vsak izmed naših evrskih kovancev imel na nacionalni strani
drugačen motiv. Različne motive imajo še: Avstrija, Grčija, Italija in San Marino. Izveden je
bil dvostopenjski javni anonimni natečaj za oblikovanje: na podlagi javnega povabila za
zbiranje predlogov motivov je bilo določeno število oblikovalcev povabljeno k sodelovanju.
132 predlagateljev je predlagalo 192 različnih motivov. Posebna komisija je nato organizirala
zaprt anonimen natečaj, na katerem je bil izbran projekt Miljenka Licula z Majo Licul in
Janezom Boljko.
Slovenski motivi:
2 EUR = dr. France Prešeren
1 EUR = Primož Trubar
50 centov = Triglav
20 Centov = Lipicanci
10 Centov = neizveden Plečnikov načrt parlamenta
74
Denarno poslovanje
5 centov = sejalec
2 centa = knežji kamen
1 cent = štorklja
Slika 27: Slovenski evrokovanci za 2 in 1 evro, 50, 20, 10, 5, 2 in 1 cent
Vir: http://www.google.si/search?q=slovenski+evrski+kovanci (26.5.2013)
Pri izboru podob nacionalnih strani slovenskih evrokovancev je prišlo tudi do zapletov:
kovanec za 2 centa: uporaba simbola knežjega kamna je povzročila manjše politične
polemike na avstrijskem Koroškem. Kamen, ki je bil del starorimskega stebra in se je
uporabljal pri obredih ustoličevanja karantanskih knezov in kasneje vojvod, je
trenutno postavljen v preddverju palače koroške deželne vlade v Celovcu kot
zgodovinski deželni simbol. Koroška deželna vlada, ki ji je predsedoval Jörg Haider,
je 25. oktobra 2005 izdala protestno noto, ki pa jo je slovenski zunanji minister
Dimitrij Rupel označil kot nevredno resne obravnave.
kovanec za 1 cent: prvotna zamisel podobe kovanca je bila štorklja, ki se sklanja proti
žabi, da bi jo pojedla. Na pritožbo je bil motiv spremenjen.
Plačevanje s karticami je od 1. 1. 2007 potekalo samo v evrih. Terminali POS pri trgovcih in
v storitveni dejavnosti so bili v predpripravah nadgrajeni tako, da so bile transakcije do
polnoči izvedene v tolarjih, po polnoči s krajšo prekinitvijo pa v evrih.
Stanja na transakcijskih računih v tolarjih so banke preračunale v evre z dnem uvedbe evra in
od tega dne je plačevanje z računov potekalo le v evrih.
Z zakonom smo v Sloveniji uvedli dvojno označevanje cen. Zakon je urejal obveznost
informativnega dvojnega označevanja cen blaga in storitev, ki so jih podjetja ponujala
potrošnikom med uvajanjem evra. Namen zakona je bil pripraviti urejen prehod pri zamenjavi
denarne enote Republike Slovenije, postopnost prilagajanja in priprava potrošnikov na
vrednotenje cen blaga in storitev v evrih ter s primerljivostjo cen preprečiti zvišanje inflacije
zaradi uvedbe evra v državi. Informativno dvojno označevanje cen se je začelo 1. marca 2006
in se je končalo 6 mesecev po uvedbi evra. Prodajne cene blaga in storitev so bile navedene v
obeh valutah, tako da je potrošnik lahko preprosto in nedvoumno prebral obe ceni in jih
primerjal med seboj.
75
Denarno poslovanje
Uvedba evra ni imela nikakršnega vpliva na spremembo pogodbenih zavez, ki so bile
sklenjene pred uvedbo. To pomeni, da so vsa pogodbena določila, razen denarne enote, na
katero se je glasila pogodba, ostala nespremenjena. Edina izjema od tega načela je določilo o
uporabi spremenljive obrestne mere SITIBOR. Z dnem uvedbe evra je medbančno referenčno
obrestno mero Združenja bank Slovenije SITIBOR nadomestila evropska medbančna
referenčna obrestna mera EURIBOR ustrezne ročnosti.
76
Denarno poslovanje
Utrjevanje, ponavljanje in razumevanje predelane snovi
1. Uvedba evra v Evropski monetarni uniji. Katere so bistvene značilnosti tretje faze?
2. Od kod izhaja simbol za evro in na osnovi katerih treh meril je bil ustanovljen?
3. Naštej konvergenčne kriterije za uvedbo evra in njihove osnovne značilnosti.
4. Katere prednosti ima država ob uvedbi evra?
5. Navedi slabosti skupne evropske valute za posamezno državo.
6. Naštej osnovne značilne elemente za bankovce evra.
7. Katere evropske arhitekturne sloge prikazujejo evrobankovci?
8. Kateri so najpomembnejši zaščitni elementi evrobankovcev?
9. Naštej vsaj štiri zaščitne elemente pri evrobankovcih vidnih pri delovanju svetlobe.
10. Katere analize tveganja v sklopu zdravstvene presoje so bile opravljene in kakšni so bili
rezultati?
11. Katere edinstvene lastnosti ima gotovina?
12. Kaj konvergenca pomeni in kaj definicija konvergence zajema?
13.
Kako je oblikovana sprednja in kako zadnja stran evrokovancev?
14.
Pri izboru motivov evrokovancev je imela Slovenija težave pri dveh kovancih. Katera
sta to kovanca, zakaj so bile težave in kako smo jih rešili?
15. Od česa je odvisno, koliko bankovcev bo izdala nacionalna centralna banka in kdo ima
izključno pravico za odobritev izdaje v EMU?
77
Denarno poslovanje
5 NORMATIVNA UREDITEV ZA DENARNA SREDSTVA V
REPUBLIKI SLOVENIJI
5.1 SLOVENSKI RAČUNOVODSKI STANDARDI
Denar je zakonito plačilno sredstvo, ki je posrednik pri menjavi poslovnih učinkov v
razmerah blagovnega gospodarstva, trga in delitve dela. Denar so gotovina, knjižni denar,
denar na poti in denarni ustrezniki. (7.1.) Gre za širše obravnavanje denarnih sredstev, pri
katerem so med denarna sredstva vključena tudi tista sredstva, ki jih je mogoče hitro oziroma
v bližnji prihodnosti pretvoriti v denar kot plačilno sredstvo za poravnavanje dolgov ali za
plačilo s kakšnim drugim namenom neposredno in brez kakršnihkoli omejitev.
Gotovina je denar v blagajni, in sicer v obliki bankovcev (papirnatega denarja), novcev
(kovancev) in prejetih čekov. (7.2.)
Knjižni denar je denar na računih pri banki ali drugi finančni organizaciji, ki se lahko
uporablja za plačevanje. (7.3.)
Denar na poti je denar, ki se prenaša iz blagajne na ustrezni račun pri banki ali drugi finančni
inštituciji in se istega dne še vpiše kot dobroimetje pri njej. (7.4.)
Med denarna sredstva uvrščamo tudi denarne ustreznike. Denarni ustrezniki so naložbe, ki jih
je mogoče hitro oziroma v bližnji prihodnosti pretvoriti v vnaprej znani znesek denarnih
sredstev in pri katerih je tveganje spremembe vrednosti nepomembno. Sem lahko uvrščamo
kratkoročne depozite in vloge v bankah z zapadlostjo v plačilo največ tri mesece po odobritvi.
Med denarne ustreznike uvrščamo tudi takoj v denar spremenljive dolžniške vrednostne
papirje z nizkim tveganjem, ki so uvrščeni na organiziran trg (državne obveznice, blagajniški
zapisi). (7.5)
Denar niso niti izdani čeki, ki so odbitna postavka denarnih sredstev, niti denar na poti, ki se
prenaša z računa pri banki na druge ustrezne račune in se istega dne še ne vpiše kot
dobroimetje pri njej. Tudi dogovorjena samodejna zadolžitev na osebnem računu (limit na
osebnem računu) ni denar (7.6.)
Vrednotnice (znamke, koleki, boni za prehrano in podobno) v blagajni se ne izkazujejo med
denarnimi sredstvi, temveč se obravnavajo kot kratkoročno odloženi stroški. (7.7.) Te
vrednotnice se posedujejo ne za pretvorbo v gotovino, temveč da bi se z njimi poenostavila
posebna plačila skladno z njihovimi raznovrstnimi nameni. Zato se ne obravnavajo kot
gotovina, čeprav se hranijo v blagajni. Iz tega sledi, da se izkazujejo ločeno od gotovine.
Posebej se izkazujejo denarna sredstva v domači in tuji valuti v blagajni ter na ustreznih
računih v bankah in drugih finančnih institucijah. (7.8.)
5.1.1 Prevrednotenje denarnih sredstev
Prevrednotenje denarnih sredstev je sprememba njihove knjigovodske vrednosti in se lahko
opravi na koncu poslovnega leta ali med njim. Pojavi se le v primeru denarnih sredstev,
izraženih v tujih valutah, če se po prvem pripoznanju spremeni valutni tečaj. Tečajna razlika,
ki se pojavi pri tem, lahko poveča ali zmanjša prvotno izkazano vrednost; vendar se v prvem
78
Denarno poslovanje
primeru pojavi redni finančni prihodek v zvezi z denarnimi sredstvi, v drugem primeru pa
redni finančni odhodek v zvezi z denarnimi sredstvi. (7.14)
5.1.2 Vodenje poslovnih knjig
Standard, ki se uporablja pri vodenju poslovnih knjig, določa, da je blagajniška knjiga ena
izmed pomožnih poslovnih knjig. Gre za pomožno knjigovodsko evidenco, ki na podlagi
knjigovodskih listin blagajniškega poslovanja spremlja gotovinske transakcije ter končno
stanje gotovine v podjetju. To je pomožna poslovna knjiga ali analitična evidenca, ki
dopolnjuje informacije o kontih glavne knjige.
Blagajne kot pomožne poslovne knjige oz. evidence ne
registrske blagajne.
enačimo z blagajno v smislu
Blagajniško poslovanje zajema poslovanje z gotovino. Pravila vodenja blagajniške knjige kot
pomožne (analitične) knjigovodske evidence določajo standardi. Priporočljivo je vodenje
blagajniškega dnevnika na podlagi blagajniških prejemkov (npr. izkazujejo vsa vplačila v
blagajno) in blagajniških izdatkov (npr. vsa izplačila oz. plačila v gotovini).
Standard (7.8) določa, da se v blagajni izkazujejo denarna sredstva ločeno v domači in tuji
valuti.
Za potrebe vodenja devizne blagajne je potrebno določiti valutni tečaj, ki se uporablja skozi
celotno obdobje. Praviloma je to srednji tečaj Banke Slovenije, iz utemeljenih razlogov pa se
lahko uporabi tudi ustrezni tečaj poslovne banke.
(Povzeto po http://www.si-revizija.si/publikacije/index.php).
5.2. ZAKON O DENARNI ENOTI REPUBLIKE SLOVENIJE
Zakon je bil sprejet 8. oktobra 1991 leta. V nadaljevanju citiramo vsebino zakona brez
omembe členov.
Denarna enota Republike Slovenije je tolar. Tolar se deli na 100 stotinov.
Bankovci in kovanci, ki se glasijo na denarno enoto Republike Slovenije, so edino zakonito
plačilno sredstvo na območju Republike Slovenije.
Ime denarne enote Republike Slovenije se uporablja za vsa gotovinska in brezgotovinska
plačila ter za izkazovanje vseh denarnih vrednosti in zneskov.
V denarnem prometu se uporablja skrajšano ime denarne enote Republike Slovenije: SLT.
Tečaje tujih valut na dan uveljavitve tega zakona določi Banka Slovenije.
2. julija 1929 je bila sprejeta naslednja sprememba tega zakona:
V zakonu o denarni enoti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 17/91-I) se v 2. členu tretji
odstavek spremeni tako, da se glasi:
»V denarnem prometu se uporablja skrajšano ime denarne enote Republike Slovenije: SIT.«
(http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r07/predpis_ZAKO537.html, 26.5.2013)
79
Denarno poslovanje
5.3. ZAKON O UVEDBI EVRA
Zakon u uvedbi evra je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 26. oktobra 2006. Ta
zakon podrobneje ureja postopke v zvezi z uvedbo evra kot valute Republike Slovenije. V
nadaljevanju citiramo posamezne člene zakona brez oznake številke členov.
Evro je valuta vseh sodelujočih držav članic Evropske unije, kot je določeno v Uredbi Sveta.
Tečaj zamenjave je tečaj, ki je določen v Uredbi Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. julija
2006.
Dan uvedbe evra je dan, ki je določen v Odločbi Sveta 495/2006 z dne 11. julija 2006 v
skladu s členom 122 (2) Pogodbe o uvedbi enotne valute v Sloveniji 1. januarja 2007 (UL L
št. 195 z dne 15. julija 2006, str. 25).
5.3.1 Zamenjava gotovine
Z dnem uvedbe evra se v Republiki Sloveniji kot zakonito plačilno sredstvo uporabljajo
bankovci in kovanci, ki se glasijo na evro.
Obdobje dvojnega obtoka se začne 1. januarja 2007 ob 00.00 uri in traja do vključno 14.
januarja 2007 do 24.00 ure. V obdobju dvojnega obtoka se kot zakonito plačilno sredstvo
uporabljajo tudi bankovci in kovanci, ki se glasijo na tolar.
V obdobju dvojnega obtoka lahko pravne osebe in fizične osebe, ki opravljajo dejavnost (v
nadaljnjem besedilu: podjetje), državni organi ter organi lokalnih skupnosti razliko med
vrednostjo, zaračunano za storitev ali blago, in prejetim zneskom vračajo le v bankovcih in
kovancih, ki se glasijo na evro.
Banka, hranilnica ali Pošta Slovenije ob pologu bankovcev ali kovancev, ki se glasijo na tolar,
na račun, ki ga ima stranka pri tej isti banki ali hranilnici, v obdobju, ki se začne 1. januarja
2007 ob 00.00 uri in traja do vključno 1. marca 2007 do 24.00 ure, ne sme zaračunati nobenih
stroškov, ne glede na višino pologa ali njegove apoenske sestave.
Banka Slovenije brezplačno po tečaju zamenjave trajno menja bankovce, ki se glasijo na tolar
in tolarske bone, v bankovce in kovance, ki se glasijo na evro.
Banka Slovenije v imenu in za račun Republike Slovenije brezplačno po tečaju zamenjave
menja kovance, ki se glasijo na tolar, v bankovce in kovance, ki se glasijo na evro, do 31.
decembra 2016. Terjatve iz kovancev do Republike Slovenije, ki se glasijo na tolar, prenehajo
dne 31. decembra 2016.
5.3.2 Stanja na računih in plačilni promet
Z dnem uvedbe evra se stanja na računih v tolarjih konvertirajo v evre v skladu s 4. in 5.
členom Uredbe Sveta (ES) št. 1103/97 z dne 17. junija 1997 o nekaterih določbah v zvezi z
uvajanjem evra (UL L št. 162, z dne 19. junija 1997, str. 1, s spremembami, v nadaljnjem
besedilu: Uredba 1103/97).
Stanje iz prvega odstavka tega člena se konvertira brezplačno. Z dnem uvedbe evra se
negotovinski plačilni promet preneha opravljati v tolarjih.
80
Denarno poslovanje
5.3.3 Nematerializirani dolžniški vrednostni papirji
Izdajatelji nematerializiranih dolžniških vrednostnih papirjev, denominiranih v tolarjih v
skladu s slovensko zakonodajo, morajo izvesti redenominacijo teh vrednostnih papirjev v evre
tako, da v 15 dneh po uveljavitvi tega zakona pošljejo Klirinško depotni družbi, d.d. nalog
vpisa spremembe podatkov o dolžniškem vrednostnem papirju v centralni register, v skladu z
zakonom, ki ureja nematerializirane vrednostne papirje.
5.3.4 Zneski v aktih
Z dnem uvedbe evra se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih, sodnih in upravnih
aktih, vrednostnih papirjih, pogodbah, drugih pravnih aktih, plačilnih instrumentih, razen
bankovcev in kovancev, listinah, obvestilih, obračunih in evidencah in v drugih sredstvih s
pravnim učinkom, glasijo na evro, preračunano po tečaju zamenjave.
Če iz dogovora strank ali predpisa ne izhaja drugače, je dolžnik ob plačilu ali predložitvi
naloga za plačilo odgovoren za pravilnost preračuna zneskov, ki se glasijo na tolar, v zneske,
ki se glasijo na evro.
Pri ponujanju, prodajanju in drugih oblikah trženja blaga in storitev podjetij skladno z
zakonom, ki ureja varstvo potrošnikov, je podjetje odgovorno za pravilnost preračuna
zneskov, ki se glasijo na tolar, v zneske, ki se glasijo na evro.
Sodišča in drugi državni organi, organi lokalne skupnosti ter druge organizacije z javnimi
pooblastili preračunajo po uradni dolžnosti zneske, ki se glasijo na tolar, v zneske, ki se
glasijo na evro, v postopkih, ki jih vodijo.
V davčnih zadevah, pri katerih je treba davčno osnovo ugotoviti po uvedbi evra, pri tem pa
upoštevati vrednost kapitala ob pridobitvi in je zavezanec fizična oseba pridobil kapital pred
uvedbo evra, se vrednost kapitala ob pridobitvi preračuna z uporabo srednjega tečaja Banke
Slovenije, ki je veljal na dan pridobitve kapitala oziroma dne 1. januarja 2006, kadar se po
predpisih, ki urejajo davke, za nabavno vrednost kapitala šteje vrednost kapitala na ta dan.
5.3.5 Obrestne mere, indeksi in tečaji
Ob prvem poteku pogodbeno določenega obdobja za obračun obresti, ki poteče po dnevu
uvedbe evra, medbančno referenčno obrestno mero Združenja bank Slovenije SITIBOR
nadomesti evropska medbančna referenčna obrestna mera EURIBOR ustrezne ročnosti, razen
če se stranke dogovorijo drugače.
Če ob uvedbi evra preneha obstajati referenčna obrestna mera, indeks ali tečaj (v nadaljnjem
besedilu: referenčno merilo vrednosti) ali se zaradi uvedbe evra spremeni metoda ali osnova
njihovega izračuna, to ne vpliva na veljavnost aktov.
81
Denarno poslovanje
5.3.6 Določbe o zaokroževanju
Z dnem uvedbe evra se prodajne cene za blago in storitve preračunajo na najmanj tri
decimalna mesta in zaokrožijo ter izkazujejo na ne manj kot dve decimalni mesti.
Kadar se blago in storitve prodajajo v velikih količinah (na primer električna energija,
telefonski impulz, osnovne komunalne storitve, naftni derivati, zemeljski plin in utekočinjeni
naftni plin), se pri preračunavanju cen iz tolarjev v evre cene zaokrožijo in izkazujejo na ne
manj kot štiri decimalna mesta.
Pri dvojnem označevanju cen po Zakonu o dvojnem označevanju cen v tolarjih in evrih
(Uradni list RS, št. 101/05) pri prodaji blaga in storitev s prodajnimi avtomati ali z drugimi
podobnimi načini prodaje, pri katerih plačevanje blaga in storitev na 0,01 in 0,02 evra
natančno ni mogoče iz tehničnih razlogov, lahko podjetja označujejo cene na najbližjih 0,05
evra ali na njihov najbližji večkratnik.
5.3.7 Nadzor nad izvajanjem zakona
Nadzor nad izvajanjem zakona izvajajo:
Banka Slovenije
Tržni inšpektorat in
Agencija za trg vrednostnih papirjev.
( http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r08/predpis_ZAKO4688.html, 26.5.2013)
5.4 ZAKON O PLAČILNIH STORITVAH IN SISTEMIH
V nadaljevanju citiramo posamezne člene zakona brez oznake številke členov.
Plačilna storitev po tem zakonu je katera koli od naslednjih aktivnosti, ki jo ponudnik
plačilnih storitev opravlja v okviru svoje poslovne dejavnosti:
1. aktivnosti, ki omogočajo polog gotovine na plačilni račun, in vse aktivnosti, ki so
potrebne za upravljanje tega računa;
2. aktivnosti, ki omogočajo dvig gotovine s plačilnega računa, in vse aktivnosti, ki so
potrebne za upravljanje tega računa;
3. aktivnosti, ki omogočajo izvrševanje plačilnih transakcij v breme in v dobro plačilnega
računa pri ponudniku plačilnih storitev, ki vodi plačilni račun, ali pri drugem
ponudniku plačilnih storitev;
4. aktivnosti, ki omogočajo izvrševanje plačilnih transakcij, pri katerih so denarna
sredstva zagotovljena z odobritvijo posojila uporabniku;
5. izdajanje in/ali pridobivanje plačilnih instrumentov;
6. izvrševanje denarnih nakazil in druge.
82
Denarno poslovanje
5.4.1 Plačilna transakcija in plačilni nalog
Plačilna transakcija je dejanje pologa, prenosa ali dviga denarnih sredstev, ki ga odredi
plačnik ali prejemnik plačila, pri čemer je izvršitev plačilne transakcije preko ponudnika
plačilnih storitev neodvisna od osnovnih obveznosti med plačnikom in prejemnikom plačila.
Plačilni nalog je navodilo plačnikovemu ponudniku plačilnih storitev, s katerim plačnik ali
prejemnik plačila odredi izvedbo plačilne transakcije.
5.4.2 Transakcijski račun
Transakcijski račun je plačilni račun, ki ga odpre banka s sedežem v Republiki Sloveniji ali
podružnica banke države članice v Republiki Sloveniji v imenu enega ali več uporabnikov za
namene izvrševanja plačilnih transakcij in za druge namene, povezane z opravljanjem bančnih
storitev za uporabnika. Denarna sredstva na transakcijskem računu se štejejo kot vpogledni
denarni depozit.
5.4.3 Plačilne institucije
Plačilna institucija je pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je pridobila dovoljenje
Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija.
Plačilna institucija mora biti organizirana v eni od pravnoorganizacijskih oblik gospodarskih
družb pravnih oseb, določenih z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.
Plačilna institucija lahko pri opravljanju plačilnih storitev prejme denarna sredstva
uporabnikov izključno z namenom izvršitve plačilne transakcije, ki naj se izvrši na določen
dan, v skladu s pogoji okvirne pogodbe.
Plačilne institucije ne smejo sprejemati depozitov od javnosti ali opravljati storitev izdaje
elektronskega denarja po zakonu, ki ureja bančništvo. Osebe, ki so v plačilni instituciji
neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami, morajo imeti
ustrezno znanje in izkušnje pri opravljanju plačilnih storitev.
Plačilna institucija mora vzpostaviti in vzdrževati zanesljiv in celovit sistem upravljanja in
sistem notranjih kontrol, ki zagotavlja varno in skrbno upravljanje plačilne institucije. Sistem
upravljanja in sistem notranjih kontrol morata biti sorazmerna z naravo, obsegom in
kompleksnostjo plačilnih storitev, ki jih opravlja plačilna institucija.
Plačilna institucija mora denarna sredstva uporabnikov, ki jih je prejela v zvezi z izvršitvijo
plačilnih transakcij, voditi ločeno od lastnih denarnih sredstev in denarnih sredstev, ki jih je
prejela od oseb, ki niso uporabniki. Plačilna institucija mora za vsakega uporabnika voditi
ločeno evidenco denarnih sredstev, ki jih vodi v imenu tega uporabnika v zvezi z izvršitvijo
plačilnih transakcij.
5.4.4 Blagajniški maksimum
Blagajniški maksimum je maksimalni znesek gotovine pri imetniku TRR, namenjen plačilom,
ki ga lahko ima po zaključku blagajniškega poslovanja v svoji blagajni. Določi se s splošnim
aktom ali drugim dokumentom, predvsem glede na višino in vrsto izplačil v gotovini, ki jih
opravlja ter glede na oddaljenost od izvajalca plačilnega prometa.
83
Denarno poslovanje
Gotovino v blagajni, ki predstavlja blagajniški maksimum, si zagotovimo s posebnim dvigom
gotovine s transakcijskega računa. Dnevne iztržke je potrebno polagati na transakcijski račun.
Če to ni mogoče isti dan, pa prvi delovni dan. Nekaj posebnosti je le pri opravljanju
dejavnosti samostojnega podjetnika posameznika. Njemu je dovoljeno iztržek položiti na
osebni račun enkrat mesečno. Imetnik transakcijskega računa lahko plačuje z gotovino:
blago, storitve in druge obveznosti drugim imetnikom transakcijskih računov, v
kolikor posamično izplačilo ni večje od 417,29 EUR,
takse diplomatskim in konzularnim predstavništvom,
odkupe efektivnega tujega denarja, potovalnih in bančnih čekov ter kreditnih pisem.
Plače in druge osebne prejemke ni dovoljeno izplačevati iz blagajniškega maksimuma.
(http://www.uradni-list.si/ zakon o plačilnih storitvah in sistemih, 26.5.2013)
Utrjevanje, ponavljanje in razumevanje predelane snovi
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
8.
84
Kaj je denar po slovenskih računovodskih standardih?
Kot kaj opredeljujejo Slovenski računovodski standardi gotovino in knjižni denar?
Kot kaj opredeljujejo računovodski standardi denar na poti in denarne ustreznike?
Kaj pomeni prevrednotenje denarnih sredstev po slovenskih računovodskih
standardih?
Kaj so plačilne storitve po Zakonu o plačilnih storitvah in sistemih?
Kaj je plačilna transakcija in kaj plačilni nalog?
Kaj je plačilna institucija, kaj sme in kaj ne sme?
Kaj je blagajniški maksimum in kako se določi?
Denarno poslovanje
6 TREZORSKO POSLOVANJE
Za varno hrambo gotovine in drugih vrednosti služijo bankam dobro zgrajeni železobetonski
trezorji. Bančne enote, ki takih prostorov nimajo, uporabljajo za isti namen železne blagajne,
ki so zadostno varovane proti ognju in vlomu. Železne blagajne se smatrajo za enakovredne
trezorjem.
Postavitev železne blagajne mora zagotoviti varnost upravljanja, kar pomeni, da blagajna ne
sme biti postavljena tako in na takem mestu, da druge osebe vidijo in opazujejo ravnanje s
ključi ali šifro in z vsebino vrednosti v blagajni. Če takšna postavitev v prostor ni mogoča, se
mora zagotoviti pregrada, ki to onemogoča.
Slika 28: Rokovanje s šifro trezorskih vrat
(http://www.plenus.si/izdelki/ognjevarne_omare_in_trezorji/, 26.5.2013)
Varnost gotovine in drugih vrednosti v trezorju zagotovi odgovorno pooblaščeno osebje
organizacijske enote, kateri po funkciji trezor pripada, z ustreznim kadrovanjem, z ustreznimi
organizacijskimi in gradbeno-tehničnimi ukrepi ter z mehansko, tehnično in fizično zaščito.
6.1 TVEGANJA
Strokovnjaki ugotavljajo, da je popolna varnost in zaščita več ali manj neuresničljiva naloga.
S primerno izbiro ustreznih zaščitnih ukrepov, postopkov in aktivnosti ter z njihovo dosledno
izvedbo in uporabo se najvišji stopnji varnosti lahko približamo.
Tveganja kažejo na:
grožnje, na katere mora banka pri svojem poslovanju računati;
zavarovalnično kritje, ki ga mora banka poiskati za zmanjšanje tveganja in
področje nadzora tveganja, ki ga mora banka čim bolj obvladovati.
Analiza tveganj mora vplivati na reševanje varnostne negotovosti in na obvladovanje tveganj,
učinkovito delovanje varnostnega sistema ter na preprečevanje možnih škodnih dogodkov, ki
lahko povzročijo škodo.
85
Denarno poslovanje
6.2 KADROVSKI UKREPI
Izbira kandidatov za delo z gotovino mora potekati v skladu z določili zakona, kolektivne
pogodbe in strokovnimi podlagami, kot so analiza dela, opis delovnega mesta in kadrovski
načrt. Kandidat za zaposlitev na »občutljivih« delovnih mestih mora poleg pogojev imeti tudi
psihološke lastnosti. Preveriti je potrebno intelektualne sposobnosti, zmožnost koncentracije
in dela pod obremenitvijo, pridnost in natančnost, ročne spretnosti in osebnostne lastnosti.
6.3 GRADBENO ZAŠČITNI UKREPI
Pri presoji gradnje trezorskih in drugih bančnih kapacitet s stališča zmanjševanja operativnih
tveganj in varnega poslovanja mora banka upoštevati:
namen poslovnega objekta,
vrste materialov,
način in nadzor gradnje trezorja, zunanjih in predelnih sten,
zavarovanje glavnih in stranskih vrat,
način razsvetljave,
zavarovanje prostorov za delo s strankami in drugih službenih prostorov,
zavarovanje trezorja, blagajniških in števnih mest,
tehnično zaščito prostorov in
potrebe po organizaciji varnostne službe.
Pozornost je potrebno posvetiti lokaciji objekta, ki mora zagotoviti varen dostop strank in
delavcev, prevoz gotovine ter dostop intervencije. Potrebno je zagotoviti varen dostop
zaposlenih, strank in vozil za prevoz gotovine in drugih vrednosti. Dostop do prostorov s sefi
za stranke je možen samo ob predhodni najavi in v spremstvu bančnega delavca. Območje
mora biti tehnično nadzorovano (senzorji gibanja).
6.4 FIZIČNA ZAŠČITA
Fizična zaščita se izvaja izključno na osnovi zakonskih določil in načrta fizične zaščite, ki
obsega:
organizacijo fizične zaščite poslovnega objekta,
sistem dela,
varovalna mesta,
naloge varnostnika
opremljenost in usposobljenost varnostnika,
navodila za upravljanje s sistemom tehnične zaščite,
nadzor dela varnostnika in
sistem poročanja.
Praviloma mora vse osebje, ki sodeluje v procesu varovanja, opraviti praktični preizkus
znanja s tega področja in mora biti vključeno v redno usposabljanje za rokovanje z orožjem.
86
Denarno poslovanje
6.5 TEHNIČNA ZAŠČITA
Imetje banke se pred možnimi ogrožanji zavaruje tudi s tehničnimi zaščitnimi sredstvi:
protivlomnimi sistemi,
internimi TV-nadzori,
protipožarnimi sistemi in
mehanskimi zaščitnimi sredstvi.
Protivlomni sistemi so namenjeni neopaznemu alarmiranju organov za notranje zadeve.
Interni TV-nadzor se izvaja s kamerami. Lokacije je potrebno izbrati tako, da so zajeta
najpomembnejša območja glede na pričakovano vedenje in gibanje storilcev. Izbrana lokacija
mora zagotoviti posnetke obrazov storilcev.
Protipožarna zaščita vsebuje vsa sredstva za javljanje požara do sredstev za gašenje.
Mehanska zaščita obsega: varnostna vrata, varnostne ključavnice, protivlomno folijo na
steklih, neprebojna okna in vrata, neprebojni primopredajni pult, vhodno kabino z detektorjem
kovin, oklepna vozila za prevoz gotovine in drugo.
Banke morajo skrbeti za nenehno brezhibno delovanje tehnične zaščite. Vsi pooblaščeni
delavci morajo biti seznanjeni z dolžnostmi v zvezi s tehnično zaščito. Za zagotovitev stalne
pripravljenosti delovanja tehnične zaščite je potrebno predvideti vzdrževanje v rednih
presledkih.
6.6 ORGANIZACIJSKI UKREPI IN POSTOPKI
Splošne obveznosti delavcev se nanašajo na:
poklicno molčečnost,
določila glede dostopa in zadrževanja na delovnem mestu,
obvezno izredno pozornost pri prihodih in zapuščanju bančnih prostorov,
čim manjša stanja gotovine v blagajni,
spremljanje sumljivih oz. neznanih in vpadljivih oseb ali vozil in podobno.
Zagotoviti je potrebno, da se:
odgovorni delavci podrobno seznanijo z delovanjem tehničnih sredstev,
izvajajo testni alarmi v skladu z navodili,
delavci ob lažnih alarmih pravilno vedejo in
so delavci seznanjeni z lokalno namestitvijo sprožilnih mehanizmov tehnične zaščite.
Neposredni cilji preventivnega delovanja v bankah morajo biti:
identificiranje slabosti, pomanjkljivosti in občutljivosti pri poslovanju banke,
razvijanje odzivov delavcev za primer posameznih škodnih dogodkov,
priprava scenarijev odzivanja na možne škodne dogodke,
usposabljanje delavcev in vadba posameznih primerov in
spoštovanje kriznega komunikacijskega načrta.
87
Denarno poslovanje
Vsi ukrepi varovanja in zaščite morajo temeljiti na realnih analizah tveganj, morajo biti dobro
premišljeni in medsebojno usklajeni ter izmed vseh možnih optimalno izbrani. Pomembno
vlogo pri tem imajo subjektivne vrednostne sodbe in občutki.
Varnost mora biti uspešna, kar pomeni učinkovita, brez neutemeljenih investicij. Varnostni
ukrep je uspešen, kadar stane manj kot druge možnosti, vključno z možnostjo, da ne storimo
ničesar. Varnostni ukrepi, ki so najuspešnejši, so tisti, ki zajemajo najširši niz tveganj, in
sicer:
vodenje dela (zaposlenim je potrebno povedati, kaj od njih v varnostnem smislu
pričakujemo in v čem se nanje zanesemo),
vodstveni nadzor (vodstveni delavci morajo nadzirati in opazovati odklone ter
pravočasno reagirati na to),
fizično in tehnično zaščito,
nadzor nad dostopom (omejiti je potrebno dostop do občutljivih in vrednih dobrin
banke),
načrtovanje nepredvidenega (načrtovati in vaditi odzive zaposlenih na razne scenarije
možnih škodnih dogodkov).
6.7 TREZOR
Trezor je sklop organizacijskih, kadrovskih in tehničnih pogojev, ki zagotavljajo varno,
zanesljivo in učinkovito izvajanje storitev poslovanja z gotovino.
Slika 29: Trezorska vrata z elektronsko varnostno ključavnico
Vir: http://www.blagajne-trezorji.si/ (26.5.2013)
Trezorski prostori obsegajo:
predprostore, kjer bančni delavci opravljajo prevzem in oddajo gotovine,
prostor za hrambo gotovine (trezorska blagajna),
prostor za rokovanje z gotovino (pomožna blagajna, števna miza),
prostor za hrambo osebnih predmetov,
toaletne prostore.
88
Denarno poslovanje
Sprejem odvodov in priprava dotacij gotovine, štetje, sortiranje, kontrolno štetje in pakiranje
gotovine se lahko opravlja v blagajniških boksih in na števni mizi. Števna miza je samostojna
blagajna, s katero upravlja blagajnik ali vodja števne mize, in ima toliko števcev, kolikor jih je
potrebno, da se pravočasno in pravilno opravita štetje in pakiranje prejete gotovine. Števna
miza tudi sprejema presežke gotovine od svojih bančnih enot, dotacije od pogodbene banke in
pripravlja dotacije gotovine za svoje bančne enote in odvode presežkov gotovine na
pogodbeno banko.
Trezor pri poslovanju z gotovino uporablja razne naprave in stroje (stroje za štetje bankovcev,
kovancev, sortiranje, odkrivanje ponarejenih bankovcev idr.).
Slika 30: Stroj za štetje in sortiranje kovancev in naprava za preverjanje bankovcev
Vir: http://www.blagajne-trezorji.si/ (26.5.2013)
Delovni čas trezorja določi uprava banke.
Trezor za evidentiranje poslovanja z gotovino uporablja ustrezne aplikacije, ločeno za
domačo in tujo gotovino.
Pristop in vstop v trezor ni dovoljen osebam, ki niso ključarji ali soključarji. Druge osebe
izjemoma lahko vstopijo v trezor le, kadar jim zaupamo ravnanje z vrednostmi, in to le v
prisotnosti soključarja.
O vstopu vsakega delavca banke v trezor razen soključarjev se vodi evidenca z obveznimi
podatki. V trezor morajo včasih vstopiti tudi druge osebe, ki opravljajo razna popravila ali
vzdrževanje poslovnih prostorov. Tudi o teh osebah se vodi evidenca, ki pa je še popolnejša.
V trezor lahko vstopi na enkrat le toliko oseb, da je možen nadzor nad njimi.
Delavci, ki so v neposrednem stiku z gotovino, ne smejo imeti lastne gotovine na delovnem
mestu. Zagotovljen jim mora biti prostor, kjer hranijo lastno gotovino.
89
Denarno poslovanje
6.7.1 Maksimum
Trezorski maksimum je najvišji možni znesek, ki se hrani v trezorju. Določi se na koncu
koledarskega leta za naslednje leto, če pa se spremenijo pogoji, na podlagi katerih je bil
določen, ga lahko med letom povečamo ali zmanjšamo.
V trezorski maksimum se ne vštevajo obrabljeni in poškodovani bankovci ter poškodovani
kovanci.
6.7.2 Zavarovanje gotovine
Vsa gotovina mora biti zavarovana pri zavarovalnici. Pogoji zavarovanja se določajo s
pogodbo, iz katere sta razvidna obseg zavarovalnega jamstva in vrsta tveganj. Vsa gotovina
mora biti zavarovana najmanj do višine blagajniškega maksimuma. Prav tako je obvezno
zavarovanje v času manipulacije in v času prevoza. Vodja trezorja, ki odredi prevoz oziroma
prenos denarnih pošiljk, mora pri izbiri načina odpreme vrednostne pošiljke upoštevati
določbe zavarovalne pogodbe in navodila o prenosu in prevozu gotovine.
Prenos ali prevoz vrednosti se smatra kot tajnost banke, zato morajo vsi delavci, ki sodelujejo
pri pripravi, izdaji, prenosu, prevozu in sprejemu pošiljke, varovati te podatke in postopke kot
poslovno skrivnost.
6.7.3 Upravljanje s ključi
Trezor in blagajna sta brezhibno usposobljena za uporabo, kadar sta zagotovljena popolna
varnost nameščenih ključavnic in zaupno rokovanje s ključi osebam, ki so zaupanja vredni. S
ključi trezorja upravljata najmanj dve oseb, ki nista v sorodu. Ključarji in soključarji imajo
svoje namestnike.
Slika 31: Trezorski ključ – dvobradni in mehanska kombinacijska ključavnica
Vir: http://www.blagajne-trezorji.si/static/ (26.5.2013)
Pri uporabi novega trezorja morajo biti ključi zapečateni v originalnih omotih proizvajalca do
prevzema ključev po soključarjih. Pri trezorju, ki je bil že uporabljen, pa je potrebno predelati
najmanj eno ključavnico.
Element zavarovanja imetja je tudi določanje pravil za ravnanje s ključi trezorja. S
trezorskimi ključi smejo upravljati samo delavci, ki so vpisani v obrazec za razpored
ključarstva trezorja. Ni dovoljeno, da bi ista oseba hkrati posedovala vse ključe enega
trezorja. Prav tako ni dovoljeno, da bi ista oseba v daljšem časovnem obdobju postopoma
prišla v posest vseh ključev enega trezorja.
90
Denarno poslovanje
Pri razpolaganju s ključi se štejejo zakonci in osebe iz bližnjega sorodstva za eno osebo in ne
smejo biti soključarji istega trezorja. Ključe so dolžni ključarji hraniti pri sebi tudi po preteku
delovnega časa, ključev ni dovoljeno puščati v prostorih banke. Soključarji so dolžni osebno
odpirati oz. zapirati trezor, razen tega pa morajo biti prisotni ves čas, dokler je trezor odprt.
Za vsako ključavnico se določi po en stalni soključar in najmanj eden ali več namestnikov. Če
trezor poseduje tudi šifro, se tudi zanjo določi upravljavca šifre. Ključarji ne morejo puščati
ključev trezorja na mizah ali drugih nezavarovanih mestih in s tem omogočiti, da se napravi
odtis oziroma kraja ključev.
Bančni delavec, ki je predviden za ključarja, mora pred prevzemom ključev podpisati izjavo,
s katero ga vodja organizacijske enote seznani s pravili o trezorskem poslovanju, z
obveznostmi in dolžnostmi, ki so v zvezi s ključarstvom. Predvsem je pomembno, da se
seznani s pomenom in vsebino, ki jo imajo posamezni ključi, ter s posledicami, ki nastanejo
zaradi nepravilnega ali neodgovornega ravnanja z njimi.
Za vsak trezor, v katerem se hranijo vrednosti, se mora izdelati razpored za upravljanje s
ključi in to tako za stalne soključarje kot za njihove namestnike.
Samo v izjemnih in utemeljenih primerih (npr. bolezen) se lahko oddajo ključi osebam, ki
niso določene kot soključarji v razporedu.
Primopredaja ključev trezorja in vrednosti, ki se nahajajo v njem, se mora izvršiti v vseh
primerih, kadar delavec zapusti delovno mesto soključarja in pride na to mesto drug delavec.
Primopredaja je lahko dokončna ali začasna. Primopredaja se izvede zapisniško.
Za vsak trezor ali blagajno, v kateri se hranijo vrednosti, morajo obstajati rezervni ključi, da
bi v primeru izgube ali poškodbe unikatnega ključa trezor ali blagajno lahko zaprli ali odprli.
Rezervni ključi so hranjeni v posebnem omotu, in to v drugi enoti banke kot depo.
6.7.4 Polog gotovine v trezor oz. dvig gotovine iz trezorja
Gotovino polagamo v trezor oz. dvigujemo iz trezorja na osnovi predpisane dokumentacije.
Dokument o dvigu oz. pologu gotovine podpišeta soključarja in blagajnik, ki je gotovino
prejel oz. oddal.
Vsaka sprememba stanja v trezorju se mora takoj vpisati v trezorsko knjigo oz. računalniško
knjižiti, če je vodenje trezorja računalniško podprto. Trezorska knjiga se vodi na analitičnih
karticah, in to posebej na zbirnem računu za vse skupine evrske gotovine in posebej za vsako
denarno skupino. V evidenci se vodijo tudi obrabljeni in poškodovani bankovci ter bankovci,
vstavljeni v pasti. Pomen vodenja trezorske evidence je v tem, da nam vsak trenutek zagotovi
informacijo o stanju in gibanju vrednosti v trezorju.
6.7.5 Razlike stanj v trezorju
V primeru, da se ob zaključku dneva ugotovijo razlike (primanjkljaji ali presežki), se sestavi
zapisnik, ki ga podpišejo člani predhodno imenovane komisije. Za ugotovljene razlike so
odgovorni:
števci so odgovorni za količino (100 kosov v zavitku) in za primernost ter pristnost
bankovcev v zavitkih;
91
Denarno poslovanje
sestavljavci svežnjev bankovcev (10 zavitkov v svežnju ali bundu) so odgovorni za
količino in istovrstnost;
sestavljavci vreče bankovcev so odgovorni za količino svežnjev v vreči in istovrstnost
svežnjev v vreči; za količino in istovrstnost svežnjev bankovcev jamčijo s polnim
podpisom na nazivnem kartončku vreče;
spremljevalci denarnih transportov so odgovorni za vrednost pošiljke in
nepoškodovanost embalaže; za predajo nepoškodovane pošiljke jamčijo s podpisi v
amanetni knjigi.
6.7.6 Kontrola
Razen dnevnega pregleda stanja vrednosti v trezorju mora banka obvezno nekajkrat v letu
opraviti še podrobnejšo kontrolo trezorja. Kontrolo izvedejo inšpekcijske službe banke.
6.7.7 Primer ročnega vodenja trezorskih kartotek
Apoensko stanje trezorja na dan: n(zvečer po zaključku poslovnega dne)
A 500
200.000 kosov
A 100
500.000 kosov
A 10
900.000 kosov
Skupaj vrednostno
100.000.000
50.000.000
9.000.000
159.000.000
Naslednji dan je bilo v trezor banke položeno po predpisani dokumentaciji kot sledi:
Polog v trezor na dan: n+1
20/500
200/100
9000/10
10.000
20.000
90.000
Tega istega dne je bilo dvignjeno iz trezorja kot sledi:
Dvig iz trezorja na dan: n+1
160/500
1.300/100
109.000/10
80.000
130.000
1.090.000
1. Knjižimo trezorsko kartoteko za apoen 500
Datum
besedilo
št.kosov
stanje
N
N+1
N+1
N+1
N+1
stanje
polog
stanje
dvig
stanje
200.000
+20
200.020
-160
199.860
100.000.000
+10.000
100.010.000
- 80.000
99.930.000
92
Denarno poslovanje
2. Knjižimo trezorsko kartoteko za apoen 100
Datum
besedilo
št. kosov
stanje
N
N+1
N+1
N+1
N+1
stanje
polog
stanje
dvig
stanje
500.000
+200
500.200
-1.300
498.900
50.000.000
+20.000
50.020.000
-130.000
48.890.000
3. Knjižimo trezorsko kartoteko za apoen 10
Datum
besedilo
N
N+1
N+1
N+1
N+1
stanje
polog
stanje
dvig
stanje
št. kosov
stanje
900.000
+9.000
909.000
-109.000
800.000
9.000.000
+90.000
9.090.000
-1.090.000
8.000.000
4. V drugem koraku razknjižimo zbirno kartoteko gotovine
Datum
besedilo
N
N+1
N+1
N+1
N+1
N+1
N+1
N+1
N+1
stanje
polog
polog
polog
stanje
dvig
dvig
dvig
stanje
stanje
159.000.000
10.000
20.000
90.000
159.120.000
80.000
130.000
1.090.000
157.820.000
5. Na dan N+1 smo prešteli gotovino in ugotovili dejansko stanje trezorja
Število kosov
apoen
199.960
498.900
800.000
Stanje
500
100
10
vrednost
99.930.000
49.890.000
8.000.000
157.820.000 – dejansko stanje gotovine
Sklepna ugotovitev: dejansko in knjižno stanje je istovetno, kar pomeni, da je trezor svoje
poslovanje zaključil brez razlike.
93
Denarno poslovanje
Opomba:
Če se dejansko stanje in knjižno stanje ne ujemata, pomeni, da imamo v trezorju razliko torej
presežek ali manko in je potrebno narediti naslednje:
1. Preveriti pravilnost prenosa stanja gotovine preteklega dne
2. Preveriti in preračunati vse dokumente za polog in dvig iz trezorja
3. Ponovno pristopiti k preštevanju vse trezorske gotovine in zapis napraviti na novi
specifikaciji.
4. Pregledati in preračunati vse knjižbe tako v apoenski kartoteki kot zbirni kartoteki.
Če se napaka ne najde in ostane razlika, pomeni, da je trezor tega dne ustvaril presežek ali
primanjkljaj.
Utrjevanje, ponavljanje in razumevanje predelane snovi
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
Kaj je po definiciji trezor in katere prostore obsega?
Opredeli pojem tveganja v trezorskem poslovanju in na kaj kažejo tveganja?
Kaj moramo zasledovati pri kadrovskih ukrepih za delo v trezorju?
Kaj mora banka upoštevati pri gradbeno zaščitnih ukrepih za zmanjšanje tveganja?
Kaj zajema fizična zaščita za zmanjšanje tveganja pri trezorskem poslovanju?
Kaj zajema tehnična zaščita za zmanjšanje tveganja pri trezorskem poslovanju?
Kaj zajemajo organizacijski ukrepi za zmanjšanje tveganja pri trezorskem
poslovanju?
8. Kaj je potrebno zagotoviti pri organizacijskih ukrepih glede delavcev za zmanjšanje
tveganja pri trezorskem poslovanju?
9. Kaj so neposredni cilji preventivnega delovanja v bankah?
10. Kateri varnostni ukrepi zajemajo najširši niz tveganj?
11. Kaj je trezorski maksimum in kaj se vanj ne šteje?
12. Kako in v kakšni višini mora biti zavarovana gotovina v trezorju in kako morajo
delavci trezorja in tisti, ki sodelujejo pri prevozu spoštovati načelo tajnosti?
13. Kdo lahko upravlja s trezorskimi ključi?
14. Kaj je potrebno dosledno spoštovati pri upravljanju ključev trezorjev?
15. Kako je porazdeljena odgovornost za razlike v trezorju?
94
Denarno poslovanje
7 BLAGAJNIŠKO POSLOVANJE
Blagajniško poslovanje obsega organizacijo in tehnologijo dela pri ravnanju z gotovino in
drugimi vrednostmi ter dokumentacijo, in zajema:
sprejem in kontrolo gotovinskih vplačil in izplačil ter drugih vrednosti,
sprejem, kontrolo in izdajanje dokumentacije,
način evidentiranja in vodenje evidenc,
odpremo oziroma predajo za knjiženje.
Pri organizaciji blagajniškega poslovanja je potrebno upoštevati veljavne predpise, prav tako
je potrebno upoštevati vse pravilnike in navodila, predpisane s strani banke za poslovanje po
posameznih poslih in storitvah, ki se izvajajo preko blagajniškega poslovanja.
Devizna blagajna je blagajna, ki posluje s tujo gotovino oziroma prejema in izdaja tujo
gotovino za pravne in fizične osebe.
Slika 32: Vzorec starinske blagajne in blagajne današnjega časa
Vir: http://www.google.si/imgres?q=blagajna (26.5.2013)
Mešana blagajna je blagajna, ki posluje s sredstvi v evrih in tujo gotovino.
7.1 ZAVAROVANJE BLAGAJN IN BLAGAJNIŠKEGA PROMETA
Delo v blagajni je povezano z neposredno materialno odgovornostjo blagajnika. Za
zagotovitev pogojev za pravilno in nemoteno poslovanje odgovarja neposredno vodja enote.
Blagajniški delovni prostor mora biti zavarovan in varen. Vrednosti, s katerimi blagajnik
ravna, se morajo hraniti pod ključem in ne smejo biti dostopne nepoklicanim osebam.
Blagajniški prostor mora biti ločen od drugih nepoklicanih oseb ter od prostora za stranke s
pregrado. Vstop v blagajniški prostor je dovoljen le blagajniku in osebi, ki je določena za
opravljanje kontrole blagajne, in sicer le za čas opravljanja kontrole. Drugim delavcem banke
ter strankam je vstop v blagajniški prostor prepovedan, ker je le tako možno zagotoviti
materialno odgovornost blagajnika.
Med poslovanjem hrani blagajnik vrednosti v posebni blagajniški mizi z avtomatskim
zapiranjem. Če take mize ni, se uporabi predalnik – kovinska kaseta ali predalnik v mizi, ki se
zapira s ključem. V tem primeru je treba upoštevati, da je blagajna nameščena tako, da je
odmaknjena od prometnih predelov ter da je strankam vstop do nje nemogoč.
95
Denarno poslovanje
Blagajna mora biti pravilno osvetljena in opremljena z varnostnimi napravami, z napravami
za odkrivanje ponaredkov in za štetje denarja.
Oseba, ki opravlja delo v blagajni in je v neposrednem stiku z gotovino, ne sme v
blagajniškem prostoru hraniti nobenih osebnih predmetov (torbe, listnice) oziroma lastne
gotovine.
Za izvajanje tega določila mora banka zagotoviti prostor (omarice ali predalniki, ki se
zaklepajo), kjer blagajniki hranijo osebne predmete in lastno gotovino.
7.2 ODGOVORNOST BLAGAJNIKOV
Glede na to, da je delo v blagajni in ravnanje z vrednostmi zaupljiv in odgovoren posel, je pri
izbiri delavca za opravljanje blagajniške službe potrebna posebna skrb. Izbrati je potrebno
delavca z ustrezno strokovno usposobljenostjo, izkušnjami, psihofizičnim stanjem,
osebnostnimi lastnostmi (sposobnost delavca za prevzem materialne odgovornosti) ter
ustreznimi moralnimi lastnostmi.
Pri delu v blagajni je zelo pomemben odnos do strank, saj delavci kot taki predstavljajo
banko.
Delavci v blagajni se morajo stalno izobraževati. Banka mora zagotoviti, da so seznanjeni z
novostmi v tekoči ponudbi banke in z nevarnostmi, ki jim lahko pretijo pri blagajniškem
poslovanju.
Pripravnik, ki se usposablja za delo v blagajni, ne sme samostojno opravljati blagajniških
opravil in ne prevzema materialne odgovornosti. Za eventualno materialno škodo odgovarja
mentor oziroma oseba, ki je pripravniku določila samostojno opravljanje blagajniškega dela.
Med delovnim časom, ki je določen za delo s strankami, blagajnik ne sme zapustiti blagajne
oziroma delovnega mesta, razen v izjemnih primerih.
V primeru, da mora blagajnik zapustiti delovno mesto, določi vodja enote drugega delavca, ki
bo prevzel blagajno.
V primeru, ko blagajnik zaradi zdravstvenih in drugih nujnih razlogov ne more opraviti
zaključka blagajne, določi vodja enote komisijo (najmanj dva delavca), ki bo opravila
zaključek blagajne.
V primeru, da mora blagajnik zapustiti svoje delovno mesto iz upravičenih razlogov, mora
vodja zagotoviti nadomeščanje blagajnika na naslednji način.
V enoti, kjer je več blagajn, se začasno zapre ena blagajne, stranke se v vmesnem
času usmerijo na drugo blagajno. Preden zapusti blagajno, je blagajnik dolžan
shraniti vrednosti in dokumentacijo v predalnik oziroma v kaseto in jo zakleniti.
V enoti, kjer ni možna preusmeritev strank, mora vodja določiti drugega delavca,
ki bo prevzel delo v blagajni.
96
Denarno poslovanje
7.3 ODNOS DO STRANK IN REŠEVANJE REKLAMACIJ
Blagajnik se mora v odnosu do strank vesti korektno in prijazno, varovati mora ugled banke.
Strankam, ki dvigajo večje zneske, je potrebno svetovati, da tak dvig prej najavijo po telefonu
ali osebno.
Na blagajniškem mestu mora biti na vidnem mestu opozorilo strankam: »Denar preštejte
takoj, kasnejših reklamacij ne moremo upoštevati.«
Pri blagajniškem poslovanju banka takoj prizna le tiste reklamacije, ki so bile ugotovljene
neposredno ob prevzemu – štetju gotovine.
V primeru, ko stranka reklamira znesek gotovine (vplačilo ali izplačilo) in se z blagajnikom
ne moreta sporazumeti, mora blagajnik poklicati vodjo enote. Vodja imenuje dva člana
komisije. Komisija opravi zaključek blagajne, ki pokaže dejansko stanje gotovine v blagajni v
prisotnosti blagajnika in stranke. Blagajnik med tem ne sme zapustiti blagajniškega mesta. Če
se ugotovi razlika, se reklamacija takoj reši.
V primeru, da stranka reklamacijo v banki sproži kasneje (npr. naslednji delovni dan), mora
le-to predati banki pisno. V enoti imenovana komisija ugotovi, ali je bila pri navedenem
blagajniku na ta dan ugotovljena ustrezna blagajniška razlika. Če je bila, potem reklamacijo
ugodno reši, stranko pa pisno obvesti o ugotovitvi komisije.
Ugotovljeni znesek razlike – višek se stranki vrne. Pred izplačilom mora delavec stranko
identificirati oziroma ugotoviti, ali je ta stranka resnično uveljavljala reklamacijo. Stranka
mora s podpisom na dokumentu potrditi prejem denarja.
Če delavec ugotovi napako v odsotnosti stranke, lahko le na osnovi soglasja vodje enote
pozove stranko v banko, vendar le v primeru, ko je napaka dokumentirana.
7.4 BLAGAJNIŠKA OPRAVILA
V blagajni se opravljajo naslednja blagajniška opravila:
priprava blagajne za pričetek dela,
oskrba blagajne z gotovino (dotacija, odvod),
prenos gotovine v pomožne blagajne,
vplačila v blagajno,
izplačila iz blagajne,
odkup tuje gotovine,
prodaja tuje gotovine,
odkup potovalnih čekov,
zaključek blagajne,
sortiranje gotovine,
naročanje gotovine,
odvajanje presežka gotovine v trezor,
odkrivanje ponaredkov,
sprejem, kontrola, likvidacija in odprava dokumentov,
identifikacija strank.
Blagajniška opravila lahko vodja enote razdeli na opravila glavnega in pomožnega blagajnika.
97
Denarno poslovanje
7.4.1 Priprava in pričetek dela
Blagajnik (glavni in pomožni) je dolžan nekaj minut pred pričetkom odpiralnega časa enote:
oskrbeti blagajno z gotovino,
opraviti otvoritev blagajne v računalniku oziroma pripraviti ročne dnevnike v primeru,
da informacijska podpora ne deluje,
pripraviti vso potrebno dokumentacijo in potrebne štampiljke.
7.4.2 Oskrbovanje enote z gotovino
Glavni blagajnik oskrbuje glavno blagajno z gotovino preko trezorja banke z ustreznim
obrazcem – »Naročilo denarne dotacije«. Oskrba se izvaja v času delovanja trezorja.
7.4.3 Oskrbovanje blagajne z gotovino
Blagajnik oskrbuje blagajno z gotovino:
z ostankom gotovine prejšnjega delovnega dne,
z dotacijo iz glavne blagajne,
z dotacijo iz druge blagajne.
Pred pričetkom dela blagajnik iz trezorja vzame ročno kaseto – blagajno zadnjega delovnega
dne, ki jo je v trezor enote shranil konec prejšnjega delovnega dne. Prejeto dotacijo od
trezorja knjiži v računalnik in izpiše ustrezen dokument.
Blagajnik lahko blagajno oskrbi tudi z dotacijo iz glavne blagajne ali druge pomožne
blagajne. V obeh primerih gotovino prešteje in v skladu z navodili za delo z računalniško
podporo prejem dotacije knjiži v računalnik ter izpiše ustrezen dokument. Po kontrolnem
štetju gotovine ta dokument podpišeta blagajnik, ki je gotovino predal, in blagajnik, ki je
gotovino sprejel.
7.4.4 Preverjanje pravilnosti dotacij
Ko enota komisijsko opravi prevzem gotovine v glavno blagajno, mora preveriti pravilnost lete.
Prevzemanje dotacije pomeni, da blagajnik:
preveri pri bankovcih, ali je vsak sveženj povezan pravilno, ali vsebuje 10 paketov in
ali je na dnu svežnja zadnji paket potrjen s štampiljko in podpisom delavca, ki je
opravil kontrolno štetje;
na ovitkih bankovcev preveri, ali ima ovitek označeno pravilno nominalno vrednost,
datum pakiranja in podpisa oseb, ki so opravili štetje;
pri vrečkah s kovanci preveri, ali je na kartonu označeno številko kosov, nominalna
vrednost, datum pakiranja in podpis oseb, ki so opravile štetje in pakiranje;
prešteje gotovino in jo apoensko preveri po priloženi specifikaciji.
V primeru, da je bil pri kontrolnem štetju ugotovljen primanjkljaj, so za tako ugotovljeni
primanjkljaj odgovorni podpisniki na ovitkih. O razliki se sestavi zapisnik, ki se posreduje
enoti, ki je poslala dotacijo.
98
Denarno poslovanje
7.4.5 Izplačila
Na blagajni enote banke se opravljajo izplačila, ki so vsebinsko vezana na vrste poslov, ki jih
banka opravlja za fizične in pravne osebe. Pri gotovinskem poslovanju mora blagajnik
upoštevati tudi Navodila za izvajanje zakona o preprečevanju pranja denarja.
7.4.6 Vrste izplačil
V enotah banke se opravljajo naslednje vrste izplačil:
izplačila s hranilnih vlog, odprtih pri banki,
izplačila z osebnih računov fizičnih oseb, odprtih pri banki,
izplačila s transakcijskih računov pravnih oseb, odprtih pri banki, in
druga izplačila.
7.4.7 Prejem dokumentov pri izplačilu
Blagajnik mora pred gotovinskim izplačilom v skladu z navodili za posamezne posle:
identificirati stranko,
preveriti pravilnost izpolnjenega dokumenta (nedvoumno napisan znesek, pravilnost
drugih potrebnih podatkov),
primerjati podpis stranke s podpisom na bančni kartici, v knjižici, na kartončku, na
pristopnici ipd.,
knjižiti dokument v računalnik in preveriti pravilnost vnosa podatkov,
računalniško ali ročno overiti dokument,
po potrebi izpisati znesek v knjižici.
7.4.8 Izplačilo gotovine
Na podlagi izplačilnih nalogov blagajnik pripravi gotovino, ki jo mora izplačati. Blagajnik
mora prešteti vso gotovino, ki jo izroča stranki.
Preden blagajnik denar izroči stranki, izplačilo potrdi s podpisom na dokumentu. Pri
izplačilnih dokumentih, ki jih izstavi banka (nakaznica …), stranka izplačilo potrditi s
podpisom.
7.4.9 Vplačila
Na blagajni enote banke se opravljajo vplačila, ki so vsebinsko vezana na vrste poslov, ki jih
banka opravlja za fizične in pravne osebe. Pri gotovinskem poslovanju mora blagajnik
upoštevati tudi Navodila za izvajanje zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja
terorizma.
7.4.10 Vrste vplačil
V enotah banke se opravljajo naslednje vrste vplačil:
vplačila na hranilne vloge, odprte pri banki,
vplačila na osebne račune fizičnih oseb, odprte pri banki,
vplačila na transakcijske račune pravnih oseb, odprte pri banki,
99
Denarno poslovanje
vplačila na varčevalne račune, odprte pri banki,
vplačila gotovine za poravnavo plačilnih nalogov, posebnih položnic … in
druga vplačila.
7.4.11 Prejem dokumentov pri vplačilu
Blagajnik mora pred gotovinskim vplačilom v skladu z navodili za posamezne posle:
preveriti pravilnost izpolnjenega dokumenta (nedvoumno napisan znesek, pravilnost
drugih potrebnih podatkov),
knjižiti dokument v računalnik in preveriti pravilnost vnosa podatkov,
računalniško ali ročno overiti dokument.
7.4.12 Sprejem gotovine
Vplačnik preda blagajniku denar in blagajnik preveri, ali je vplačnik predložil toliko denarja,
kot je navedel na vplačilnem dokumentu. Blagajnik pregleda, ali vloženi denar ni poškodovan
ali ponarejen. Blagajnik mora:
ločeno zadržati ves denar, ki ga je prevzel od plačnika, dokler ne ugotovi točnosti
vplačanega zneska ter nepoškodovanosti in pristnosti predloženega denarja;
pred vplačnikom prešteti denar ročno in strojno.
Če je bil pri štetju ugotovljen primanjkljaj ali presežek, mora blagajnik od vplačnika
zahtevati, da uskladi znesek položenega denarja z zneskom, ki je vpisan na vplačilnem
dokumentu.
Blagajnik prejem denarja potrdi s podpisom na dokumentu – zadostuje tudi računalniška
overitev dokumenta. Stranki izroči overjen dokument v skladu z navodili za posamezne posle.
7.4.13 Sortiranje gotovine
Med delovnim časom in ob koncu delovnega dne blagajnik sortira bankovce in kovance, to
pomeni, da izloči poškodovane in obrabljene bankovce, ki niso več primerni za kroženje.
Oblikuje pakete, in sicer posebej s primernimi oziroma dobrimi in posebej z obrabljenimi ter
poškodovanimi bankovci.
Pakete oblikuje po apoenih s po 100 kosov v enem paketu. Bankovci v paketu morajo biti
obrnjeni z licem navzgor.
Paketi se opremijo z ovitkom, na katerem so navedeni apoenska vrednost, datum oblikovanja
paketa in podpis blagajnika ter odtisnjena štampiljka banke. Tako oblikovane pakete mora
kontrolno prešteti še en delavec banke, ki se na ovitku tudi podpiše.
Blagajnik 10 paketov istega apoena poveže skupaj v sveženj. Pravilno količino gotovine v
svežnju (10 paketov) potrdi kontrolni delavec s podpisom na zadnji strani ovitka.
Analogno kot pri bankovcih se opravi tudi sortiranje kovancev, pri čemer se uporabljajo
vrečke, odvisno od apoenske vrednosti kovancev.
100
Denarno poslovanje
Kovanci se sortirajo:
v papirnate vrečke po 100 kosov posameznega apoena,
v platnene vrečke po 1000 kosov posameznega apoena oziroma
po 10 papirnatih vrečk po 100 kosov v platneno vrečko.
7.4.14 Blagajniški dnevnik
Vsa gotovinska vplačila in izplačila se morajo obvezno vpisati v blagajniški dnevnik, ki se
vodi v enem izvodu in se računalniško izpiše.
V primeru, da računalniška podpora ne deluje, mora blagajnik voditi ročni blagajniški
dnevnik. Ročni blagajniški dnevniki morajo biti ločeni za vplačila in izplačila.
Ne glede na to, kje in kako blagajniški dnevnik nastane, mora vsebovati obvezne elemente, ki
so:
tekoča zaporedna številka v okviru dneva,
številka računa, na katerem se opravi vplačilo ali izplačilo,
znesek prometa (vplačilo ali izplačilo) in znesek provizije,
tekoči datum nastanka vpisa.
V primeru, ko se v blagajniški dnevnik pri vpisu prometne spremembe zabeleži napačen
znesek, se popravek napravi tako, da se napačno vpisani znesek stornira in vpiše pravilen
znesek. Vpisani znesek in popravek morata biti vidna v dnevniku. V ročnem blagajniškem
dnevniku se prečrta znesek in vpiše pravilen znesek.
7.4.15 Blagajniški dnevnik, izpisan iz računalnika
Blagajniški dnevnik se vodi avtomatično v računalniški podpori. Že programsko vsebuje vse
predpisane elemente blagajniškega dnevnika in šifro blagajnika. Na njem so evidentirane vse
prometne – finančne transakcije.
Ob zaključku izmene oziroma delovnega dne glavni blagajnik ali vodja izpiše rekapitulacijo
blagajne, podatke o skupnem prometu vplačil in izplačil, posebej tudi gotovinski in
negotovinski promet.
Delavec, ki je zadolžen za kontrolo blagajne, mora preveriti:
ali so bili dokumenti izpolnjeni in izdani po navodilih,
ali so bili dokumenti pravilno vpisani,
ali je bila pravilno vpisana provizija,
ali je dnevnik opremljen s štampiljko ter podpisom blagajnika.
Po opravljeni kontroli se delavec, ki je zadolžen za kontrolo blagajne, na blagajniški dnevnik
podpiše.
101
Denarno poslovanje
7.4.16 Ročni blagajniški dnevnik
Ročni blagajniški dnevnik se uporablja v primeru, da ne deluje računalniška podpora.
Naslovna stran posameznega dnevnika mora vsebovati podatke o datumu, oznaki enote, lahko
pa tudi o številki blagajne, če se vodi za posamezno blagajno.
Ročni blagajniški dnevnik mora vsebovati naslednje kolone:
tekoča zaporedna številka v okviru dneva,
številka računa, na katerem se opravi vplačilo ali izplačilo,
vplačilo,
izplačilo,
obračunana provizija,
tekoči datum nastanka vpisa.
Delavec, ki vodi blagajniški dnevnik, se na koncu vsake strani podpiše in odtisne svojo
štampiljko. Ročni blagajniški dnevnik in njemu pripadajoči dokumenti se predajo kontrolorju,
ki je dolžan posebej sešteti dokumente izplačil in vplačil ter zneske, vpisane v kolono vplačil
in izplačil, ter primerjati dobljene seštevke.
Pri zadnji vpisani spremembi je treba obvezno vrisati knjigovodski most, s čemer se prepreči
možnost nadaljnjega dopisovanja.
Slika 33: Vzorec blagajniškega dnevnika
Vir: http://www.firmar.si/-blagajniski-dnevnik (26.5.2013)
Delavec, ki je zadolžen za kontrolo blagajne, mora preveriti:
ali so bili dokumenti izpolnjeni in izdani po navodilih,
ali so bili dokumenti pravilno vpisani,
ali je bila pravilno vpisana provizija,
ali je dnevnik opremljen s štampiljko ter podpisom blagajnika.
102
Denarno poslovanje
Po opravljeni kontroli se delavec, ki je zadolžen za kontrolo blagajne, v blagajniški dnevnik
podpiše.
V primeru, da se v okviru dneva vzpostavi računalniška podpora, se podatki v računalnik
vnesejo naknadno. Ročni dnevnik pa se arhivira.
7.4.17 Zaključek in kontrola blagajne
Zaključek blagajne je postopek, ki se opravi ob koncu izmene oziroma delovnega dne. Ta
postopek vsebuje naslednje:
uskladitev dokumentov z blagajniškim dnevnikom in rekapitulacijo,
popis gotovine v obračunu dnevne blagajne,
kontrolno štetje gotovine v ročnih blagajnah in uskladitev dejanskega stanja s
knjigovodskim stanjem,
priprava presežka gotovine nad blagajniškim maksimumom in odvod le-tega.
Blagajnik ugotovi, ali se računsko stanje ujema s skupnim zneskom dejanskega stanja v
blagajni in se na obračunu dnevne blagajne podpiše. Na obračun dnevne blagajne se podpiše
tudi oseba, ki je izvedla kontrolo blagajniškega obračuna in njenega stanja.
7.4.18 Odvodi gotovine iz blagajne in glavne blagajne
Po obračunu blagajne blagajnik knjižno opravi prenos gotovine v glavno blagajno in se na
ustrezen obrazec podpiše kot oseba, ki je izročila gotovino. Glavni blagajnik se na isti
obrazec podpiše kot prejemnik gotovine. Fizično kaseto s popisano gotovino shrani v trezor.
V primeru, da glavna blagajna presega dovoljeni blagajniški maksimum denarnih sredstev,
glavni blagajnik opravi odvod gotovine v trezor.
7.4.19 Kontrolno štetje gotovine
Kontrolno štetje gotovine se lahko opravi napovedano ali nenapovedano. Opravi ga lahko
vodja enote ali drugi pooblaščeni delavec banke med delovnim dnevom ali konec delovnega
dne.
Po opravljeni kontroli pravilnosti računskega stanja gotovine kontrolor blagajne oziroma
delavec, ki je določen za kontrolo blagajne, preveri dejansko stanje gotovine. Kontrolo opravi
z natančnim ročnim štetjem popisane gotovine, pri katerem se lahko kontrolira s strojem za
štetje gotovine. Po opravljeni kontroli se kontrolor na obračunu blagajne podpiše.
7.5 BLAGAJNIŠKI PRIMANJKLJAJI ALI PRESEŽKI
Pri poslovanju z gotovino je možno, da nastanejo razlike (primanjkljaji in presežki), ki se
lahko pojavijo v:
blagajni in
prejetih ali poslanih pošiljkah.
103
Denarno poslovanje
7.5.1 Primanjkljaj v blagajni
Delavec, ki pri opravljanju blagajniškega poslovanja ugotovi primanjkljaj, mora le-tega
prijaviti in knjižiti.
Primanjkljaje, ki nastanejo pri poslovanju z efektivnim tujim denarjem, delavec knjiži v
evrski protivrednosti, izračunani po tečajni listi Evropske centralne banke. V evidenco se
vpiše tudi znesek efektivnega tujega denarja.
Delavec, ki je pri opravljanju del in nalog pri blagajniškem poslovanju v banki po svoji krivdi
in zaradi kršenja obstoječih navodil povzročil škodo oziroma primanjkljaj v gotovini in drugih
vrednotah, je dolžan le-to povrniti.
7.5.2 Razmejitev odgovornosti
Odgovornost za nastale primanjkljaje se ugotovi v vsakem posameznem primeru na podlagi
dejstev.
Za stanje gotovine in drugih vrednot so odgovorni:
blagajnik za stanje gotovine in drugih vrednot v ročni kaseti tudi za čas, ko je le-ta v
trezorju,
delavci, ki opravijo kontrolno štetje, na podlagi podpisov na ovitkih in vrečicah,
ključar in soključarji za vrednosti v trezorju,
delavci za prenos amanetnih – vrednostnih pošiljk za dostavo nepoškodovanih
amanetov,
enote, ki pošiljajo amanetne pošiljke, za primanjkljaje v amanetih, ki so bili
dostavljeni v nepoškodovanih paketih ali vrečicah.
7.5.3 Postopek pri ugotavljanju razlik
Postopek ugotavljanja razlik se sproži pri nastalem primanjkljaju:
kadar se ugotovi primanjkljaj v paketih ali vrečicah,
pri redni in izredni kontroli,
ob koncu delovnega dne oziroma izmene, ko nadzorni delavec ugotovi, da se dejansko
stanje gotovine ne ujema z računskim stanjem,
ob reklamaciji stranke.
O nastalem primanjkljaju se napiše poročilo.
Če je blagajniška razlika do 5,00 EUR, se običajno ne piše poročila o nastalem
blagajniškem primanjkljaju. Blagajniški primanjkljaj se knjižno prikaže in
primanjkljaj blagajnik takoj poravnati v dobro blagajne.
Če je blagajniška razlika nad 5,00 EUR do 20,00 EUR, se izpolni poročilo o
blagajniškem primanjkljaju in tudi knjiži primanjkljaj. Blagajnik podpiše izjavo o
prostovoljni povrnitvi primanjkljaja. Blagajniški primanjkljaj mora blagajnik vplačati
takoj oziroma naslednji dan na račun primanjkljajev.
Če je blagajniška razlika nad 20,00 EUR, se izpolni poročilo o blagajniškem
primanjkljaju in knjiži primanjkljaj ter se vzpostavi terjatev do blagajnika v višini
manka. Blagajnik lahko zaprosi za obročno odplačilo blagajniškega primanjkljaja.
Obročno odplačilo odobri posebna komisija.
104
Denarno poslovanje
V primeru, da blagajnik ne prizna blagajniške razlike, jo oporeka in ni pripravljen plačati
blagajniškega manka, odloča o plačilu blagajniškega primanjkljaja vodstvo organizacije.
Če je odgovornemu delavcu odobreno, da primanjkljaj povrne v mesečnih obrokih, se to
izvede z obroki v breme plače.
Predstavljen postopek urejanja blagajniškega primanjkljaja je le vzorčni prikaz. Vsaka
organizacija, ki ima v svojem delokrogu tudi blagajniško poslovanje postavi svoja pravila
blagajniškega poslovanja, ki pa nikakor ne morejo biti v nasprotju z zakonodajo tega
področja.
7.5.4 Primanjkljaji, za katere se sproži disciplinski in kazenski postopek
Za primanjkljaje, ki so povezani z disciplinsko odgovornostjo delavca, mora vodja enote
podati pobudo za sprožitev disciplinskega postopka.
Če obstaja utemeljen sum, da gre v konkretnem primeru tudi za vprašanje odškodninske
odgovornosti (kaznivo dejanje), mora pravna služba na predlog uprave banke razen sprožitve
disciplinskega postopka čim prej predložiti pristojnemu organu kazensko prijavo ter istočasno
izdati sklep o odstranitvi delavca z delovnega mesta.
Za blagajniški primanjkljaj, ki je nastal kot posledica kršitve delovne obveznosti, uprava ali
od nje pooblaščena oseba v odločbi določi tudi vračilo in način poravnave primanjkljaja.
7.5.5 Presežki gotovine v blagajni
Delavec, ki pri opravljanju blagajniškega in trezorskega poslovanja ugotovi presežek, mora
le-tega prijaviti in knjižiti v skladu z navodili za delo z računalniško podporo. Tako knjiženi
in evidentirani presežek se vodi na ustreznem računu v banki in se vrne prijavitelju, če se
ugotovi, kdo je upravičen do sredstev.
Presežke, ki nastanejo pri poslovanju z efektivnim tujim denarjem, delavec knjiži v evrski
protivrednosti, izračunani po tečajni listi Evropske centralne banke. V evidenco se vpiše tudi
znesek efektivnega tujega denarja.
Presežek, ki se ugotovi pri blagajniškem poslovanju na bančnem okencu v navzočnosti
vplačnika, se takoj vrne vplačniku.
Primer prikaza vodenja blagajniškega dnevnika in obračuna dnevne blagajne
1. Izpis podatkov za sestavo blagajniškega dnevnika in obračuna dnevne blagajne
Začetno stanje blagajne -prenos stanja preteklega dne
Prejem dotacije iz trezorja
Prejem dotacije iz druge blagajne
Odvod v trezor
Plačilo UPN št. 1234
Plačilo UPN št. 3456
Polog na TRR-PO št. 015125555522333
Polog na TRR-PO št. 121212343434355
Nakazilo – gotovina UPN št 55555
Vplačilo na depozit FO št. 666666
Izplačilo po rentnem varčevanju
12.310,60
20.000,00
5.000,00
18.000,00
50,70 prov. 0,95
70,30 prov. 0,95
15.815,60 prov. 5,10
2.719,20 prov. 5,10
13.812,20 prov. 5,10
10.000,00
14.550,60
105
Denarno poslovanje
Izplačilo depozita št. 33445566
Izplačilo posebne nakaznice
Izplačilo gotovine TRR-FO 111115555566666
Izplačilo gotovine TRR-FO 222223333344444
Izplačilo nakaznice
Izplačilo got. za dnev. TRR222223333344444
16.000,00
200,00 prov. 2,90
4.800,00
2.700,00
56,40 prov. 1,20
8.216,30
Ugotovi računsko in dejansko stanje blagajne!
2. Izvedli smo štetje gotovine in napravili popis(sestavili specifikacijo) in preračun
denarja v blagajni
Bankovci
12 x 500
= 6.000,00
26 x 200
= 5,200,00
8 x 100
=
800,00
8 x 50
=
400,00
45 x 20
=
900,00
168 x 10
= 1.680,00
42 x 5
=
210,00
Skupaj 15.276,60
Kovanci
35 x 2
12 x 1
8 x 0,50
2 x 0,20
2 x 0,10
= 70,00
= 12,00
= 4,00
= 0,40
= 0,20
3. Dnevni promet smo vpisali v ročni blagajniški dnevnik
Blagajniški dnevnik
Dne……ddmmllll……………………………
Za blagajno……1…………………..
Zap. Št.
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
8.
9.
10.
11.
12.
13.
Besedilo
UPN št. 1234
UPN št. 3456
TRR 015125555522333
TRR 121212343434355
Nakazilo-got. 55555
Depozit-vpl. 666666
UPN
i-TRR 111115555566666
i-TRR 222223333344444
i-depoz. 33445566
i-RV
PN
i.dnev.222223333344444
Prov. Vplačila
0,95
50,70
0,95
70,30
5,10 15.815,60
5,10
2.719,20
5,10 13.812,20
10.000,00
2,90
1,20
21,30 42.468,00
21,30
42.489,30
Izplačila
200,00
4.800,00
2.700,00
16.000,00
14.550,60
56,40
8.216,30
46.523,30
46.523,30
4. Vodja enote ali pooblaščeni delavec organizacije sestavi obračun dnevne blagajne
Začetno stanje blagajne
Dotacija iz trezorja
Dotacija iz blagajne
Vplačila po blag. dnevniku
106
12.310,60
20.000,00
5.000,00
42.489,30
Denarno poslovanje
VMESNO STANJE
79.799,90
Odvod v trezor
18.000,00
Izplačila po blag. dnevniku
46.523,30
Končno stanje blagajne
15.276,60
==============================================
Ugotovimo:
Dejansko stanje blagajne 15.276,60
Računsko stanje blagajne 15.276,60
Razlika
0
Ugotovili smo, da se dejansko in računsko stanje blagajne ujema torej ni blagajniške razlike.
Če se pri ugotavljanju stanja blagajne pojavi razlika, torej govorimo o manku ali presežku, je
potrebno postopati po naslednjem postopku:
1. Ponovno se prešteje vsa gotovina, sestavi nova specifikacija denarja in opravi izračun
vrednosti.
2. Preveriti pravilnost prenosa stanja gotovine preteklega dne v obračunu dnevne
blagajne.
3. Preveri se ves vnos podatkov tako v blagajniškem dnevniku kot v obračunu dnevne
blagajne, da ni morda prišlo do napačnega vpisa ali napačnega izračuna vrednosti.
Utrjevanje, ponavljanje in razumevanje predelane snovi
1. Kaj vse zajema blagajniško poslovanje?
2. Kako se zavaruje blagajna in vrednosti v njej?
3. Kako je opredeljena odgovornost blagajnika?
4. Kakšen mora biti odnos blagajnika do strank in kako se rešujejo reklamacije?
5. Katera blagajniška opravila se opravljajo v blagajni?
6. Kaj mora blagajnik narediti za pravilen prevzem dotacije?
7. Kaj mora blagajnik storiti pred gotovinskim izplačilom?
8. Kako poteka sprejem gotovine v blagajni?
9. Katere elemente vsebuje blagajniški dnevnik?
10. Kateri postopki so potrebni za zaključek in kontrolo blagajne?
11. Kdo je odgovoren za stanje gotovine in drugih vrednosti v blagajni?
12. Ob katerih dogodkih se sproži postopek za ugotavljanje blagajniške razlike?
107
Denarno poslovanje
8 OPERATIVNA TVEGANJA IN UKREPI V IZREDNIH PRIMERIH
Operativna tveganja so tveganja neposrednih in posrednih izgub, ki nastanejo zaradi
pomanjkljivosti ali napak pri delovanju notranjih procesov, sistemov ali ljudi in zaradi
zunanjih dogodkov.
Dejavniki, ki vplivajo na operativna tveganja, so:
ljudje, ki povzročajo napake namerno ali nehote,
tehnologija in procesi – sesutje programa zaradi virusa,
osnovna sredstva – računalniška in druga oprema
zunanji dejavniki – goljufija tretje osebe.
Pri ljudeh so prisotne človeške napake, občasno pa se srečamo tudi z notranjo nepoštenostjo
ljudi. Odgovornost moramo iskati v kadrovski ali pa tudi v varnostni službi. Napake
zaposlenih povzročajo motnje v poslovnem procesu in so lahko nehotene ali hotene.
Hudodelstva zaposlenih opredeljujemo kot notranje goljufije (kraja, notranje trgovanje ipd.)
in krajo iz komitentovega transakcijskega računa na transakcijski račun zaposlenega.
Pri delovanju sistemov in tehnologije gre lahko za zunanje motnje ali motnje znotraj samega
sistema. Zunanje motnje vsebujejo tveganje zaradi sistemske napake, ki se nahaja zunaj banke
npr. izpad električne napetosti. Na zunanje motnje mora biti sistem, kot je banka, pripravljen
in mora imeti na voljo nadomestno napajanje – generator.
Pri motnjah znotraj samega sistema gre običajno za napake na programski opremi, za
nezmožnost programa, da osveži podatke, za računalniške viruse in podobne napake.
V kategorijo osnovnih sredstev uvrščamo računalniško in pisarniško opremo. Ta sredstva so
lahko izpostavljena poškodbam ali celo uničenju, ki ga lahko povzročijo naravne nesreče,
lahko pa so tudi rezultat nemarnega ravnanja zaposlenih npr. slabega vzdrževanja.
Zunanji dejavniki največkrat niso v odvisnosti od zaposlenih. Tukaj gre za goljufije tretjih
oseb – kraja, špekulacije ter učinke spremembe zakonodaje.
Poznamo naslednje vrste operativnih tveganj:
tveganja prekinitve poslovanja iz različnih vzrokov,
tveganja kaznivih dejan,
tveganja usklajenosti z zakonodajo,
tveganja zloma računalniškega sistema.
Vzrok za vsa navedena tveganja je opuščanje notranjih kontrol in slabo ali nedosledno
upravljanje.
Cilj upravljanja z operativnim tveganjem je zmanjšanje frekvence in resnosti škodnih
dogodkov iz operativnega tveganja.
108
Denarno poslovanje
Pri upravljanju operativnih tveganj poznamo štiri korake:
ocenitev operativnega tveganja,
kontrola tveganja in aktivnosti za ublažitev tveganj,
spremljanje operativnega tveganja,
obvladovanje operativnega tveganja.
Ocenitev operativnega tveganja se naredi opisno in opredelimo tveganja po stopnjah, in sicer:
visoko, srednje in nizko tveganje. Ko ugotovimo, za kakšno vrsto tveganja po stopnjah gre, se
odločamo o izdelavi kvantitativne študije.
Pri ocenjevanju tveganj imamo štiri možnosti:
Izognitev tveganju – banke na primer se skozi celotno poslovanje v večini primerov
izogibajo zaznanim tveganjem in morajo vseskozi to tudi resno obvladovati.
Zmanjševanje tveganja – sicer vodi že v določene stroške predvsem tiste, ki so vezani
na odkrivanje in tudi odpravljanje morebitnih tveganj.
Prenos tveganja - torej tretja možnost je, da banka izvede prenos aktivnosti, ko
odkrije tveganje.
Prevzem tveganja – pomeni, da banka prevzame tveganje, se z njim sooči in pelje vse
aktivnosti za odpravo tveganj.
Obvladovanje operativnih tveganj poteka po naslednji proceduri:
Identifikacija tveganja,
Oblikovanje politike in kriterijev za obvladovanje,
Poročanje,
Analiza dobljenih rezultatov,
Ustrezno preoblikovanje politike in kriterijev,
Oblikovanje metodologije za merjenje tveganj,
Optimizacija tveganja in merjenje uspešnosti upravljanja s tveganji.
Operativna tveganja so za ves finančni sistem težko breme. Prav je, da jih čim prej spoznamo,
se jih zavedamo in dosledno izvajamo aktivnosti za obvladovanje operativnih tveganj.
Odločiti se bo potrebno, kako se izgube nastale iz operativnih tveganj pokrivajo, ali je že
zadosti zavarovalna polica in pokrivanje iz nje ali pa bo v bančnem sistemu potrebno
razmišljati predvsem o kapitalu oziroma njegovi ustreznosti.
8.1 ROP
Rop je tatvina, pri kateri kriminalec uporabi silo ali grožnjo. Večina ropov je skrbno
načrtovanih, predvsem ropi, kjer je predvideni plen velik. Tu gre predvsem za bančne in
poštne rope ter rope menjalnic. Kljub temu pa so tudi na videz nenačrtovani ropi, kot na
primer cestni ropi, nevarni, saj je storilec pogosto pripravljen uporabiti silo, da pride do plena.
V kriminalistiki se ropi delijo glede na objekte, v katerih se rop zgodi in glede na žrtev. Tako
se ropi delijo na:
bančni rop
poštni rop
cestni (ulični) rop
rop menjalnice
109
Denarno poslovanje
rop bencinske črpalke
rop taksista
rop lokala ali prodajalne
stanovanjski rop.
Sodobni roparji morajo biti zaradi prisotnosti videonadzora, alarma, sistema za samodejno
zapiranje, naprave za prepoznavanje obraznih potez bolj domiselni in previdni. Prednost
dajejo denarju, saj je denar težje izslediti.
Stopnja nasilja pa je odvisna od temperamenta storilca in psihološkega pritiska nad njim.
Previdni so pri uporabi strelnega orožja, ker je večja možnost, da bo storilec odkrit z vsakim
izstreljenim nabojem.
Ropar amater je v večini primerov bolj nevaren od roparja specialista, saj se specialist bolj
zaveda vseh dejavnikov, ki bi ga utegnili ogroziti.
Na podlagi dosedanjih izkušenj ter analiz dogodkov ob ropih in vlomih so organi za notranje
zadeve izdelali na podlagi temeljnih načel in postopkov navodila, kako naj se bančni delavec
na bančnem okencu obnaša v primeru, ko pride do oboroženega ropa ali napada.
Temeljno načelo je, da bančni delavec ne sme izpostavljati sebe ali svojih sodelavcev oziroma
jih s kakršnimkoli dejanjem ogroziti. To pomeni, da ne sme storiti ničesar, kar bi storilca
(roparja) pripeljalo do tega, da bi streljal, če ima strelno orožje, ali kako drugače ogrožal
življenja. Zavedati se mora, da so življenja vedno pomembnejša kot sredstva, ki so ogrožena.
Lahko pa delavec opravlja vsa tista dela, ki ga ne ogrožajo:
Storilca naj opazuje, da bi ga znal kasneje opisati. Pri tem mora posebno pozornost
posvetiti posebnim znakom (brazgotine, znamenja, manjkajoči prsti ipd.).
Poskuša naj z zavlačevanjem ovirati rop, tako da denar izroči počasi, vendar brez
ogrožanja sebe ali sodelavcev. Namen zavlačevanja je, da se sodelavcem ali njemu
samemu ponudi možnost sprožiti alarm ali druga tehnična zaščitna sredstva ter
omogočiti policiji, če je že bila obveščena, da pride na mesto dogodka.
Vsa navedena načela veljajo samo za čas trajanja ropa oziroma napada.
Po že izvršenem dogodku morajo delavci upoštevati naslednje:
če se med samim ropom ali napadom ni ponudila priložnost obvestiti policijo, je treba
takoj po pobegu storilca to storiti s klicem na vnaprej določeno telefonsko številko ali
sprožiti alarm;
mesto dogodka je potrebno zavarovati tako, da ostane nespremenjeno do prihoda
policije;
delavci naj se med seboj ne pogovarjajo o dogodku, temveč naj vsak pri sebi poskusi
ustvariti sliko rekonstrukcije dogodkov, da bi dogodek čim natančneje opisal policiji;
pogovarjanje o dogodku ni koristno, ker si vsaka oseba o dogodku ustvari svojo
subjektivno sliko, ki se lahko od subjektivne slike sodelavca bolj ali manj razlikuje;
na kraju dogodka naj ostanejo tudi očividci.
Kazenski zakonik Republike Slovenije opredeljuje tako rop kot tatvino:
110
Denarno poslovanje
V 213. členu opredeljuje rop:
Kdor vzame tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti tako, da uporabi silo
zoper kakšno osebo ali ji zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, se kaznuje z
zaporom od enega do desetih let.
Če je vrednost ukradene stvari velika in je šlo storilcu za to, da si prilasti stvar take vrednosti,
se kaznuje z zaporom najmanj treh let.
Če stori dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena dvoje ali več oseb, se storilec
kaznuje z zaporom najmanj petih let.
Roparska tatvina je opredeljena v 214. členu:
Kdor je zaloten pri tatvini, pa z namenom, da bi ukradeno stvar obdržal, uporabi proti komu
silo ali mu zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, se kaznuje z zaporom od
enega leta do desetih let.
Če je vrednost ukradene stvari velika in je storilcu šlo za to, da si prilasti stvar take vrednosti,
se kaznuje z zaporom najmanj treh let. ( http://www.uradni-list.si/1/objava.)
Slika 34: Število obravnavanih kaznivih dejanj ropa v Sloveniji v času od 2001-2010
Vir: http://www.google.siropi+v+sloveniji (26.5.2013)
111
Denarno poslovanje
8.1.1 Ropi, ki so se zapisali v zgodovino
Največji rop vseh časov pripisujejo nekdanjemu iraškemu diktatorju Sadamu Huseinu, ki je
dan pred začetkom ameriške invazije sredi marca 2003 iz iraške centralne banke domnevno
vzel skoraj milijardo dolarjev. Večino tega denarja, in sicer 650 milijonov dolarjev, so
ameriški vojaki pozneje našli skritega v zidovih ene izmed Huseinovih palač.
Zanimivo je, da se je tudi drugi največji rop tako kot prvi zgodil 18. marca, a nekaj prej, leta
1990, ko sta sredi noči na vrata muzeja Stewart Gardner v Bostonu potrkala v policiste
preoblečena roparja. V manj kot uri in pol sta roparja olajšala muzej za kar nekaj umetnin,
tudi tri Rembrandtova dela, med njimi je bila edina njegova slika morske krajine - Vihar na
Galilejskem morju. Skupna vrednost ukradenih umetnin je bila 300 milijonov dolarjev.
Za tretji največji rop velja kraja v depotni hiši v Knightsbridgu v Angliji. Dva moška sta se
12. julija 1987 zanimala za najem sefa, in ko sta se znašla v notranjosti, sta z orožjem
onesposobila varnostnike. Nato sta na vhod obesila sporočilo, da je depotna hiša začasno
zaprta, in v notranjost spustila pomagače, ki so odnesli 111 milijonov dolarjev gotovine in
drugih predmetov. Policisti so na prizorišču odkrili prstni odtis Italijana Valeria Vicceiaja, ki
so ga po nekajtedenskem zasledovanju prijeli in ga obsodili. Sam je rop pozneje opisal v
knjigi.
Da veliki in drzni ropi niso stvar preteklosti, dokazuje primer izpred šestih let, ko so roparji v
Kentu na jugovzhodu Anglije iz depotne hiše odnesli za več kot 92 milijonov dolarjev
gotovine, kar je do zdaj največja količina ukradenega denarja v britanski zgodovini. Storilci
so si izmislili pretkan načrt in najprej ugrabili vodjo depotne hiše, nato pa še njegovo ženo ter
osemletnega sina. Z grožnjami družini so roparji vodjo prisilili v sodelovanje in tako prišli v
depotno hišo, kjer so hitro obvladali varnostnike.
Eden najbolj znanih ropov ne samo v britanski zgodovini je veliki rop vlaka avgusta leta
1963. Skupina 15 roparjev, ki jih je vodil Bruce Reynolds, je z lažnimi signali ustavila poštni
vlak na poti iz Glasgowa v London in odnesla vreče z več milijonov funtov. Storilce so izdali
prstni odtisi, ki so jih odkrili v njihovem skrivališču, in kmalu se je zapahi znašlo 13 roparjev.
A tukaj se zgodba še ni končala, saj je enemu izmed njih - Ronnieju Biggsu - po 15 mesecih
uspelo pobegniti iz zapora in se zateči v Brazilijo, od koder se je v domovino prostovoljno
vrnil leta 2001, da bi odslužil preostanek kazni.
Kar tri mesece je brazilska tolpa kopala okoli 80 metrov dolg podzemni rov do trezorja
brazilske centralne banke v prestolnici Brasilia, od koder so nato konec tedna začetek avgusta
leta 2005 odnesli skoraj 70 milijonov dolarjev. Roparji so najeli hiše, nedaleč od banke, in se
pretvarjali, da gre za vrtnarijo. Rov je bil dobro utrjen in opremljen z razsvetljavo ter
prezračevan. V banki so rop odkrili šele v ponedeljek, 8. Avgusta. K er pa bankovci niso bili
označeni, je pomenilo, da bo iskanje denarja zelo težavno. Konec septembra so policisti prijeli
pet moških, ki so priznali sodelovanje pri kopanju rova, in pri njih so našli 5,4 milijona
dolarjev.
Ko je šest roparjev leta 1983 vdrlo v skladišče Brinks Mat na londonskem letališču Heathrow,
so pričakovali, da bodo odnesli tri milijone funtov gotovine, a so nato presenečeno ugotovili,
da bo izkupiček še večji in težji, saj je bilo pred njimi nekaj ton zlatih palic v vrednosti 45
milijonov dolarjev. Tolpi se je v skladišče uspelo prebiti s pomočjo svaka glavnega
organizatorja ropa Briana Robinsona, ki je delal kot varnostnik in je priskrbel ključe od
glavnega vhoda ter ključne podatke o sistemu varovanja. Scotland Yard je kmalu odkril
družinske povezave pri ropu in Robinson je bil na sodišču obsojen na 25 let zapora.
112
Denarno poslovanje
8.2 PRIMER POSKUSA
DOKUMENTOV
UPORABE
PONAREJENIH
PODATKOV
ALI
V primeru, da delavec na okencu – blagajnik domneva, da obstaja možnost zlorabe bodisi
plačilnih instrumentov ali osebnih listin za identifikacijo, je dolžan o tem obvestiti ali
poklicati policijo na najhitrejši možni način, bodisi s sprožitvijo signalno-alarmnih naprav ali
s telefonskim klicem na že vnaprej določeno številko, seveda v okviru možnosti tako, da
storilcu dejanje ne bi postalo sumljivo. Ni priporočljivo, da delavec, ki odkrije zlorabo,
kakorkoli opozarja sodelavce.
8.3 PRIMER POSKUSA UNOVČENJA PONAREJENIH BANKOVCEV
Kadar delavec sumi, da je stranka prinesla ponaredek, stranko identificira in jo na obziren
način povabi v posebno sobo, kjer ji pojasni, da sumi, da je denar ponarejen. Pove ji, da mora
bankovec(ce) zadržati, in pokliče policijo. O dogodku pripravi zapisnik v treh izvodih
(oškodovanec je fizična oseba). En izvod izroči stranki, enega obdrži za arhiv, enega pa
skupaj s sumljivim denarjem izroči policiji.
Zapisnik mora vsebovati osebne podatke prinašalca denarja, znesek, apoensko število, vrsto
denarja (če gre za tujo valuto tudi protivrednost v evrih po tečajni listi Evropske centralne
banke na dan unovčenja oziroma poskusa unovčenja), serijske številke bankovcev in namen
stranke (če gre za polog ali za menjavo). Vsebovati mora tudi naziv in točen naslov enote
banke ter priimek in ime delavca, ki je odkril bankovec, za katerega sumi, da je ponaredek.
V primeru, da predloži ponaredek oseba z diplomatskim potnim listom, delavec ne pokliče
policije. Po prej opisanem postopku napiše zapisnik, ki ga mora prinašalec denarja podpisati.
Delavec ga obvesti, da bo ponaredek poslan na ekspertizo. Ponaredek skupaj z izvodom
zapisnika pošlje na policijo.
V primeru, da je prinašalec ponaredka pobegnil, mora delavec takoj poklicati policijo in
zagotoviti morebitne dokaze za kasnejšo preiskavo. Zato mora delavec banke zadržati
ponaredek in morebitne dokumente, ki jih je pustil prinašalec, zapisati osebni opis prinašalca
in morebitnih spremljevalcev. Dokazi, skupaj z zapisnikom, morajo biti na razpolago policiji.
Banke in menjalnice so dolžne v primerih ponaredkov denarja takoj obvestiti pristojno
policijsko postajo, ki bo prevzela ponaredek in ga poslala v nadaljnjo preiskavo.
Še nekaj koristnih nasvetov:
Skušajte si zapomniti obraz stranke.
Če je le mogoče, bankovca ne vrnite stranki.
Če se stranka odpelje z avtom, si zapišite registrsko številko in znamko vozila.
Obvestite policijo.
Sumljiv bankovec nemudoma predajte nadrejeni osebi ali varnostniku, ki ga bo
posredoval policiji. Ne igrajte heroja – vedno najprej poskrbite za lastno varnost.
113
Denarno poslovanje
Preventiva pri poskusu unovčenja ponarejenih bankovcev
Vedno preverite več zaščitnih elementov. Za preverjanje bankovca potrebujete le nekaj
sekund, saj zadošča že, da bankovec otipate, pogledate in nagnete.
8.4 PRIMER POTRESA
V primeru potresa je postopek blagajnika odvisen od splošnih in posebnih pogojev, v katerih
se nahaja.
Splošni pogoji so:
stopnja varnosti objekta,
možnosti evakuacije iz objekta.
Posebni pogoji so:
možnost izbruha požara,
možnost tehničnega odstranjevanja ruševin ipd.
Če je objekt potresno varen, je blagajnik dolžan v sodelovanju z vodjo enote organizirati in
izvesti zavarovanje vrednosti, razen če ni to urejeno drugače.
Vodja enote mora v sodelovanju s poveljnikom civilne zaščite in Ministrstvom za notranje
zadeve zagotoviti varovanje v okviru zavarovanja objekta. Blagajnikova dolžnost je
sodelovati pri zavarovanju v primeru, da bi ostal objekt ali vrednosti nezavarovane.
Kaj storiti pred potresom ?
Poučimo se o tem, kako se zavarujemo pred njimi.
Pri roki imejmo žepno svetilko, baterijski radijski sprejemnik in osebne dokumente.
Vrednostni predmeti naj bodo shranjeni v trdnih in negorljivih kasetah.
Reševalna oprema in orodje ter pribor za prvo pomoč morajo biti dosegljivi ob vsakem
času.
Imeti moramo zalogo hrane.
Kaj storiti med potresom?
Ohranimo mirno kri.
Če nas potres preseneti v poslopju, ostanimo v njem.
Iščimo zaščito pod masivnimi mizami, klopmi, med podboji vrat, na hodnikih se
pritisnimo k notranjim stenam.
Izogibajmo se steklenim površinam in zunanjim zidovom.
Ne uporabljajmo dvigal in stopnišč.
Ne prižigajmo vžigalic in ne uporabljajmo odprtega ognja.
Na prostem se oddaljimo od poslopji, električnih daljnovodov in drugih napeljav.
114
Denarno poslovanje
Kaj storiti po potresu?
Če smo ostali nepoškodovani, priskočimo na pomoč tistim, ki so pomoči potrebni.
Če smo ujeti med ruševinami, ostanimo mirni, varčujmo svojo energijo in v
enakomernih presledkih udarjajmo s kakšnim predmetom ob zid ali cevovodno
napeljavo. Občasno kličimo na pomoč, da nas reševalci lažje najdejo.
V stanovanju ali poslovnem prostoru zaprimo ventile za plin in vodo ter izklopimo
električno napetost.
Če je zgradba, v kateri prebivamo, poškodovana, takoj odnesimo morebitne nevarne
snovi na določeno mesto, ki je temu namenjeno.
8.5 V PRIMERU POŽARA
Kaj storiti ob požaru v objektu?
Ob požaru ne postanite panični!
O požaru takoj obvestite regijski center za obveščanje na telefonsko številko 112.
Začetni požar lahko pogasite sami s priročnimi gasilnimi sredstvi, z vodo, peskom,
pokrovko ali odejo.
Če vam požara ne uspe pogasiti s priročnimi gasilnimi sredstvi, uporabite ročni gasilni
aparat.
Tudi v primeru požara je postopek evakuacije blagajne odvisen predvsem od velikosti požara
in hitrosti, s katero se le-ta širi oziroma razvija. K reševanju vrednosti se pristopi tako, da
blagajnik ne bi bil resneje ogrožen, in pod pogojem, da z reševanjem ne bi oviral gašenja
požara. Če gašenje izvajajo gasilci, je treba vodjo gasilcev opozoriti na lokacijo vrednosti v
objektu, ki niso hranjene v požarno varnih omarah ipd.
Kaj storiti ob večjem požaru?
Vsi sodelavci naj se umaknejo na prosto.
Za seboj zaprite vrata in okna.
Umaknite posode s plinom ali gorivom (če je to možno).
Pokličite regijski center za obveščanje na telefonsko številko 112.
Področje varstva pred požarom ureja Zakon o varstvu pred požarom (UPB1, Uradni list RS,
št. 3/2007).
Varstvo pred požarom obsega organiziranje, načrtovanje, izvajanje, nadzor ter financiranje
dejavnosti in ukrepov varstva pred požarom.
Cilj dejavnosti in ukrepov varstva pred požarom je varovanje ljudi, živali, premoženja in
okolja pred požarom in eksplozijo.
Požarni red
Lastniki ali uporabniki stanovanjskih objektov in lastniki ali uporabniki poslovnih oziroma
industrijskih objektov morajo izdelati požarni red za objekte.
115
Denarno poslovanje
Požarni načrt
Požarni načrt se izdela za objekte, za katere je potrebno izdelati požarni red in je izpolnjen
eden od pogojev, da v objektu obstaja najmanj srednja požarna ogroženost po predpisih o
ugotavljanju ocene ogroženosti oziroma je v objektu hkrati lahko več kot 100 ljudi.
Načrt evakuacije
Načrt evakuacije se izdela za objekte, za katere je potrebno izdelati požarni red in je izpolnjen
eden od dveh pogojev, in sicer, da v objektu obstaja najmanj srednja požarna ogroženost po
predpisih o ugotavljanju ocene ogroženosti ali da je v objektu hkrati lahko več kot 100 ljudi.
Ne glede na prej navedena pogoja so določene stavbe, za katere je izdelava načrta evakuacije
obvezna.
8.6 V PRIMERU IZPADA ELEKTRIČNE NAPETOSTI
V primeru izrednega izpada električne napetosti je treba najprej poskrbeti za varnost
vrednosti, ki se nahajajo v blagajnah. Po ugotovitvi razlogov za izpad se skladno z možnostmi
lahko nadaljuje z delom pod pogojem, da je zagotovljena varnost in točnost dela. V primeru,
da varnost dela ne more biti zagotovljena, lahko blagajnik odkloni nadaljevanje dela, in sicer
do nastanka pogojev za varno delo. V nasprotnem primeru prevzame blagajnik vso materialno
odgovornost oziroma le-to prevzame tisti, ki mu je to obveznost naložil.
8.7 V PRIMERU INFORMACIJE O PODTAKNJENEM EKSPLOZIVU
V primeru anonimnega obvestila, da je v banki podtaknjen eksploziv, mora delavec, ki prejme
takšno obvestilo:
iz razgovora s teroristom v okviru možnosti pridobiti čim več podatkov, kje je
eksploziv, kakšne oblike, zapomniti si mora jezikovni naglas, morebitne tuje glasove,
kot so pasji lajež, zvok motorja, promet ipd.,
če ima delavec telefonski aparat z zaslonom, si mora prepisati telefonsko številko,
o prejetem obvestilu takoj obvestiti svojega vodjo oziroma direktorja sektorja in
pristojno tehnično službo; informacija se posreduje tudi upravi banke, ki poskrbi za
ukrepanje po načrtu varovanja v posebnih pogojih oziroma razmerah, ki je sestavni del
varnostnih ukrepov banke.
Enota za protibombno zaščito je del specialne enote Generalne policijske uprave. Spekter
nalog enote je širok, saj obsega izobraževanje policistov in drugih s področja protibombne
zaščite, opravljanje protibombnih pregledov in dezaktiviranje eksplozivnih sredstev in naprav.
Osnovno vodilo pri delu enote za protibombno zaščito je varovanje življenja prebivalcev kot
tudi bombnega tehnika samega.
116
Denarno poslovanje
Utrjevanje, ponavljanje in razumevanje predelane snovi
1. Kaj so operativna tveganja?
2. Kateri dejavniki vplivajo na operativna tveganja?
3. Za kakšne napake gre pri ljudeh in tehnologiji pri zaznanih operativnih tveganjih?
4. Katere vrste operativnih tveganj poznate?
5. Naštejte štiri korake pri upravljanju operativnih tveganj.
6. Katere štiri možnosti imamo pri ocenjevanju operativnih tveganj?
7. Navedite postopke za obvladovanje operativnih tveganj.
8. Kaj se priporoča, da morajo delavci storiti po izvršenem ropu?
9. Kako se delijo ropi v kriminalistiki?
10. Katere so osebnosti roparja?
11. O čem govori temeljno načelo v primeru ropa in kaj je dobro, da delavec stori?
12. Kaj mora delavec banke storiti, če posumi, da gre za prejem ponaredka?
13. Naštej nekaj koristnih nasvetov za smotrno obnašanje v primeru predložitve
ponaredka.
14. Katera je minimalna preventiva pri poskusu vnovčevanja ponarejenih bankovcev?
15. Kaj storiti pred potresom?
16. Kaj storiti med potresom?
17. Kaj storiti po potresu?
18. Kako ravnati v primeru informacije o podtaknjenem eksplozivu?
19. Kako ravnati v primeru izpada električne napetosti?
20. Kako mora ravnati bančno osebje v primeru požara?
117
Denarno poslovanje
9 PONAREJANJE GOTOVINE IN ZAŠČITNI ELEMENTI PRI
BANKOVCIH IN KOVANCIH
Ponarejanje gotovine je svetovni pojav in je eno najstarejših kaznivih dejanj. Ponarejanje
gotovine je prestopek, ki ni storjen po naključju ali z nevednostjo. To je kriminalno dejanje, ki
se da izpeljati samo, če imaš tehnična in finančna sredstva ter izdelaš načrt.
Ponarejevalce motivira:
pridobitev protipravne koristi z unovčenjem gotovine,
s ponarejanjem gotovine želijo doseči določene politične cilje.
Ponarejanje gotovine je svetovni in mednarodni pojav, s katerim se srečujejo tako v najbolj
zaostalih deželah sveta kot tudi v najsodobneje opremljenih bankah. V sodobnem svetu
dobiva vedno širše dimenzije, saj se z razvojem tiskarskih tehnik, fotokopirnih strojev in
računalništva srečujemo z vedno kakovostnejšimi ponaredki, proti katerim ni vedno
učinkovite obrambe.
9.1 PONAREJANJE GOTOVINE SKOZI ZGODOVINO
Vladarji so šteli emisijo gotovine za privilegij, zaradi česar je ta veljala za monopol države in
simbol moči.
Ponarejanje je staro toliko, kot je stara gotovina sama. Prvi vdor v denarni sistem neke države
izhaja iz časov vladanja kralja Hamurabija – znana je prva kazenska sankcija iz
Hamurabijevega zakonika, to je pohabljanje.
Atenski politik Solon je izdal zakon, po katerem so ponarejevalce gotovine obsojali na smrt.
Slika 35: Atenski politik Solon
Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Solon (26.5.2013)
118
Denarno poslovanje
Ponarejanje kovancev so lahko odkrili, saj so bili ponarejeni kovanci lažji od pristnih. Nekoč
je bila najtežja kovina zlato, težja celo od svinca prekritega z zlatimi lističi. Srebrnike so
ponarejali z bakreno osnovo prekrito s srebrom.
Zametki prvih merjenj so znani iz antične zgodovine, saj so le-ta izvajali Sirci, Babilonci in
drugi narodi ob Mezopotamiji. Najstarejša enota je bilo zrno pšenice ali ječmena in se je
uporabljalo za tehtanje dragocenih kovin, kot sta zlato in srebro, o čemer pričajo zapiski v
klinopisu.
V Hamurabijevem zakoniku se omenjajo tudi utežne mere:
1 zrno = 0,046 g
1 sekel = 180 zrn = 8,416 g
1 mina = 60 sekelov = 0,505 kg.
Ponarejene kovance so preverjali na najrazličnejše načine: z useki v kovance ter zarezami ali
pa so s potegi s kovancem čez črni preizkusni kamen in primerjanjem z ustreznimi zlatimi ali
srebrnimi iglami, s katerimi so prav tako potegnili čez črni preizkusni kamen.
Iz zgodovine je pomembno tudi odkritje Arhimedovega zakona, ki je povezano tudi z
odkrivanjem ponaredkov.
Slika 36: Arhimed – starogrški matematik in izumitelj
Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Arhimed (26.5.2013)
Po zgodbi, ki jo je poznejšim rodovom ohranil rimski arhitekt Vitruvij, naj bi Arhimed do
svojega odkritja prišel takole: sirakuški kralj Hieron II. naj bi Arhimeda vprašal, če lahko
ugotovi, ali je njegova krona iz čistega zlata, ali pa vsebuje primesi drugih manj žlahtnih
prvin. Pri tem je seveda krona morala ostati nepoškodovana.
Problem, ki mu ga je zastavil kralj, je rešil tako, da je v posodo z vodo potopil krono, nato pa
še kos zlata, ki je tehtalo natanko enako kot krona. Če bi bila krona iz čistega zlata, bi morala
izpodriniti natanko enako vode kot kos zlata. Ker je izpodrinila več vode, je Arhimed dokazal,
da je morala biti iz manj žlahtne snovi z manjšo gostoto.
(http://sl.wikipedia.org/wiki/Arhimedov_zakon, 26.5.2013)
119
Denarno poslovanje
V Angliji so že leta 1792 tedensko ponaredili 100.000 kovancev, španskih piastrov. Velika
Britanija je med ameriško revolucijo 1775–1783 ponarejala kolonialno valuto, kar je
spodbudilo ponarejanje asignatov v času francoske revolucije.
Napoleonov finančni minister je v Parizu v letih 1810–1812 organiziral proizvodnjo lažne
angleške, avstrijske in ruske valute.
Poljska narodna vlada je med vstajo 1862/63 ponarejala bankovce carske Rusije.
Med največje ponarejevalce tujih valut sodi Madžarska. Madžarska je po letu 1920 izgubila
skoraj dve tretjini prejšnjega ozemlja, zato so se madžarske oblasti poskusile maščevati
predvsem Romuniji s ponarejanjem romunskih levov, pa tudi Kraljevini SHS s ponarejanjem
dinarjev. Ponarejali so tudi češko nacionalno valuto, vendar je češka tajna služba to odkrila in
preprečila vdor v monetarni sistem. Leta 1925 je madžarski vrh organiziral akcijo tiskanja
ponaredka za 1000 francoskih frankov. Z veliko količino ponaredkov so skušali uničiti
francosko gospodarstvo. Francija je dosegla, da je bila leta 1929 v Ženevi podpisana
Mednarodna konvencija o ponarejanju denarja.
Med drugo svetovno vojno je imel Hitler skupino spretnih ponarejevalcev, ki so ponarejali
angleške funte. Ponarejene bankovce je uporabljal za plačevanje agentov, ki so delali v tujini.
Nacisti so tiskali in ponarejali bankovce angleških funtov tudi z namenom zlomiti angleško
gospodarstvo. Ogromne količine tega ponarejenega denarja so po vojni našli v avstrijskem
jezeru Toplitzsee.
Največji ponarejevalec tujega denarja pa je bil ruski emigrant Vladimir Dogranov, ki je sam
ponaredil več milijonov angleških funtov in angleška banka je morala funt vzeti iz obtoka ter
ga zamenjati za novo obliko.
Po drugi svetovni vojni so jugoslovanske bankovce na veliko ponarejali v Trstu in s tem
ogrožali jugoslovanski monetarni sistem.
Leta 1968 so odkrili velike količine ponarejenih bankovcev po 5000 dinarjev. Tiskarna je bila
v Bruslju in tam so zaplenili 35.816 bankovcev. Leta 1976 je bilo zaplenjenih 22.234
ponarejenih bankovcev po 500 dinarjev v Münchnu. Leta 1978 so odkrili ilegalno tiskarno v
Milanu, ki je ponarejala jugoslovanske dinarje – ponarejevalcev niso odkrili. V turistični
sezoni 1981 pa so se pojavili najbolj razvpiti ponaredki jugoslovanskih bankovcev, in sicer za
50 dinarjev – na ponaredku je namesto Črna gora pisalo Črna sora.
Tudi v Sloveniji smo že takoj po osamosvojitvi imeli kar velike težave s ponarejenim
denarjem. Na črnem trgu je bilo veliko ponarejenih bankovcev tujih valut predvsem dolarjev
in nemških mark. V Zagrebu so leta 1992 zaplenili 100.000 ponarejenih bonov za 1000 enot.
V času veljavnosti bonov je bilo zaseženih več kot 250.000 enot ponarejenih bonov v skupni
vrednosti preko 2,5 milijonov evrov.
Tolarje so ponarejevalci ponarejali izredno slabo. Ponaredki so bili izdelani s pomočjo
fotokopirnih strojev, na slabem papirju in ker jih ni bilo preveč v prometu niso ogrožali niti
plačilnega prometa niti gospodarskega razvoja.
120
Denarno poslovanje
9.2
O PONAREJANJU GOTOVINE, PONAREJEVALCIH IN ZAŠČITNIH
ELEMENTIH
Razumljivo je, da je ponarejanje gotovine kot tudi unovčevanje povsod po svetu obravnavano
kot kaznivo dejanje. V bistvu gre za skupino kaznivih dejanj:
izdelovanje lažne gotovine z namenom, da se spravi v obtok,
predelava denarja z namenom, da se uporabi kot pristen denar,
izročanje lažne ali spremenjene gotovine v obtok,
nabavljanje lažne ali spremenjene gotovine z namenom, da se spravi v obtok,
unovčevanje lažne gotovine, ki je bila sicer sprejeta kot prava,
kaznivo dejanje stori tudi oseba, ki ne prijavi kaznivega dejanja izdelave ponaredka z
namenom, da se spravi v obtok.
Ponaredek obstoji, kadar je gotovina ponarejena tako, da jo povprečno pozoren udeleženec
gotovinskega poslovanja lahko zamenja za pristno. Če imitacija ni tako popolna, da bi se
ponarejeni bankovec ali kovanec zamenjala s pristnim, je podan le sum poskusa ponareditve.
Potek ponarejanja gotovine lahko razdelimo v tri procese:
izdelovanje,
razpečevanje in
končno ali posamezno razpečevanje.
Ponarejeni bankovci se danes v večini primerov izdelujejo z barvnim fotokopirnim strojem, z
uporabo računalniške tehnologije, redkeje v ofsetnem tisku, le izjemoma pa uporabljajo
storilci globoki tisk.
V zadnjem času se pojavlja tudi nov način izdelovanja ponarejenih bankovcev, to je
kombinacijsko ponarejanje. Ponarejeni bankovci se izdelajo najprej s postopkom barvnih
kopij, nato pa jih storilci oplemenitijo z različnimi postopki tiska, z mehansko obdelavo itd.
Varnostno nitko in vodni znak natisnejo, izdelajo pa tudi slepi vtisk.
Težišče razpečevanja na veliko je običajno v državi, kjer se ponarejena gotovina izdeluje.
Razpečevalci na veliko ponarejene gotovine pripadajo skupini storilcev, ki domnevno malo
tvegajo, da jih odkrijejo. Ponarejeno gotovino pridobivajo pri izdelovalcih ali pa jo pri njih
naročajo. Stranke so drugi storilci kaznivih dejanj, ki ponarejeno gotovino zvesto kupujejo.
Žrtve kaznivih dejanj so banke, hranilnice in menjalnice, podjetja in posamezniki. Končni ali
posamezni razpečevalec je zadnji člen v verigi ponarejanja gotovine. V bistvu največ tvega,
ker mora ponaredek spraviti kot pravega v gotovinsko poslovanje. V večini primerov se
razpečevanje izvede na prodajnih mestih, s katerih je moč pobegniti, ali tam, kjer je zaradi
velikega prometa malo možnosti za preverjanje pristnosti denarja (nočni klubi, trafike,
trgovine ipd.). Posamezni razpečevalci se vedejo tako, da jim pri odkritju skoraj ničesar ni
mogoče dokazati; praviloma imajo pri sebi en sam ponarejen bankovec, tako da lahko vedno
zatrjujejo, da so oni sami oškodovanci.
121
Denarno poslovanje
Pri storilcu kaznivega dejanja ponarejanja gotovine morajo obstajati:
»želja« za to dejavnost,
ustrezno strokovno znanje in spretnosti ter oprema in osnovna surovina,
priložnost za razpečevanje,
nizek prag moralnih norm in
neobremenjenost pred mogočimi sankcijami ter kaznijo.
V obtoku se gotovina pojavlja v dveh oblikah, in sicer kot bankovci in kovanci. Bankovci se
pogosteje ponarejajo, saj pri njih storilec hitreje uresniči svoj cilj, to je, da v čim krajšem času
in čim preprosteje pride do čim večje materialne koristi. Najpogosteje so predmet ponarejanja
tisti bankovci, ki se uporabljajo najpogosteje, zaradi česar se jim ob sprejemanju posveča
manjša pozornost kot takim, ki nastopajo redko. Pri kovancih so stroški izdelave v primerjavi
z dobičkom visoki, zaradi česar se ponarejevalci raje odločajo za ponarejanje bankovcev ali
kovancev iz plemenitih kovin, kot sta zlato in srebro. Znano je, da bodo storilci skušali
zamenjati svoje ponaredke predvsem tam:
kjer naj bi ljudje gotovino manj poznali,
kjer se ljudem vedno mudi in
kjer nimajo časa preverjati vsakega bankovca ali kovanca posebej.
Ob vsakem odkritju ponaredka je potrebno:
obvestiti policijo,
skušati zadržati storilca
in tako preprečiti nadaljnje poskuse unovčevanja ponaredkov.
Da bi čim lažje odkrili ponarejene bankovce in kovance, moramo najprej dobro poznati
osnovne značilnosti pristnih. Le tako in preko izkušenj bomo lahko odkrivali morebitne
napake, ki so jih nehote naredili ponarejevalci. Med uveljavljene zaščitne elemente
prištevamo naslednje elemente.
Vodni znak, ki nastane s spreminjanjem gostote papirja med njegovo izdelavo. Podoba
je vidna, če papir dvignemo proti svetlobi, z barvnim fotokopirnim strojem pa je ni
mogoče posneti.
Varnostna nit – poteka skozi papir bankovca. Tudi ta zaščitni element se vstavi med
izdelovanjem papirja, zato je za večino ponarejevalcev poskus natančnega posnemanja
predrag in preveč kompleksen.
Zelo kakovosten papir – popolnost kvalitete tiskanja pristnega bankovca je s sedanjo
opremo za optično branje težko doseči. Globoki tisk, kjer s posebnim nanosom črnila
dobimo izbočeno površino v primerjavi s preostalo potiskano površino, je težko
poceni posnemati.
Optično spremenljiva barva – črnilo spreminja barvo, če bankovec gledamo iz
različnih kotov. Ponudba tega črnila je na trgu omejena.
Mikro pisava – ta tisk se zdi prostemu očesu kot tanka črta, če pa tisk povečamo,
lahko preberemo črke. Ločljivost večine sodobnih kopirnih strojev ni zadostna, da bi
takšen tisk lahko posnemali.
Pregledni motiv – nepravilna znamenja, natisnjena na sprednji in hrbtni strani
bankovca, sestavljajo celovit motiv, če papir dvignemo proti svetlobi. Da bi ga lahko
posnemali, je treba zagotoviti popolno ujemanje sprednje in hrbtne strani bankovca,
kar je za ponarejevalce poseben izziv.
122
Denarno poslovanje
Hologrami, kovinski trakovi – dodatki srebrne ali zlate folije na površini bankovca
lahko predstavljajo različne podobe ali barve, če jih gledamo iz različnih kotov. Te
zaščite je težko in drago posnemati.
Skrita podoba – to je element globokega tiska, ki temelji na plastičnem črnilu. Papir
vsebuje skrito sliko, ki jo lahko vidimo pod nekim kotom in proti svetlobi.
Moč zaščite bankovca je v optimalni združitvi različnih zaščitnih elementov. Morebitnemu
storilcu ne moremo preprečiti poskusa ponarejanja bankovca, cilj zaščite bankovca je, da se
čim bolj oteži uspeh tega poskusa.
9.3 UKREPI ZA PREPREČEVANJE UNOVČENJA PONAREJENE GOTOVINE
Za zaščito gotovine pred ponarejanjem lahko največ storijo emisijske banke same. Le-te
določajo zaščitne elemente na bankovcih in kovancih in jih tako obvarujejo pred
ponarejanjem. Svetovne banke, zavedajoč se svoje velike odgovornosti, vlagajo velika
materialna in tehnična sredstva za iskanje novih oblik zaščite. Kljub napredku in vloženim
naporom absolutne zaščite na bankovcih in kovancih ni mogoče doseči, je pa mogoče zelo
uspešno preprečevati unovčevanje ponaredkov, če se na vseh ravneh zavedamo te nevarnosti
in na podlagi tega s primernimi ukrepi unovčevanje ponaredkov zmanjšamo.
Obseg ukrepov za preprečevanje unovčevanja ponarejene gotovine je pogosto odvisen od
krajevnih priložnosti. Kljub vsemu pa bi si morali tako v menjalnicah, na poštah kot v bankah
prizadevati, da v okviru svojih zmožnosti izvedejo:
nekatere kadrovske,
strokovno-tehnične in
organizacijske ukrepe.
Med kadrovskimi je zelo pomembna izbira delavcev, ki jim bo zaupano delo z gotovino.
Upoštevati je potrebno psihofizične lastnosti, zaradi katerih so nekateri posamezniki bolj in
drugi manj primerni za delo, vezano na odkrivanje in prepoznavanje ponaredkov. Nedopustno
je delavce razporediti k tem delovnim nalogam brez slehernega predznanja o značilnostih
pristne gotovine.
Strokovno-tehnični ukrep je sprotno obveščanje delavcev o novostih na tržišču pravih
bankovcev in o najaktualnejših ponaredkih. K tem ukrepom prištevamo tudi tehnične
pripomočke od UV-svetilk v kombinaciji z belo svetlobo, ki se jih da namestiti na delovnem
mestu, ne da bi te naprave skrivali pred strankami.
Organizacijski prijemi in ukrepi so opredeljeni z organizacijskimi navodili. Če blagajnik na
pošti, v menjalnici, na bančnem okencu ali v trgovini naleti na bankovec, za katerega sumi, da
je ponarejen, mora:
o tem nemudoma obvestiti najbližjo enoto policije,
skušati stranko zadržati do prihoda policije,
sporni bankovec ob prihodu izročiti policistom, ki prevzamejo nadaljnji postopek,
če je stranka s kraja dejanja pobegnila, jo moramo čim bolje opisati policistom.
Vsi navedeni ukrepi bodo uspešni le, če jih bodo poznali vsi delavci, ki sodelujejo v procesu
poslovanja z gotovino, in se po njih tudi ravnali.
123
Denarno poslovanje
9.4 ZAŠČITA BANKOVCEV IN PREPOZNAVANJE PONAREDKOV
Nikoli se ne da dati zelo preciznega napotka, na kaj moramo biti pozorni in na kaj naj se
zanesemo pri odkrivanju ponaredkov. Zavedati se moramo, da se ponarejevalci s svojimi
ponaredki včasih zelo približajo pravemu denarju in da so le izkušnje in dobro poznavanje
pravega denarja ključ do našega uspeha.
9.4.1 Papir bankovcev
Največ poudarka se daje papirju, ki je izredno pomemben in je temelj za izdelavo
kakovostnega bankovca. Pristni bankovci so izdelani iz 100-odstotnega bombaža najboljše
kvalitete in:
imajo konkreten otip,
imajo kovinski zvok,
pod UV-svetlobo ostanejo temni oziroma nekoliko vijoličasti,
so zelo prožni in
imajo dolgo življenjsko dobo.
Ponaredki so:
izdelani na komercialnem papirju iz celuloze,
beljeni z optičnimi belili – pod UV-svetilko pobelijo,
neprožni in neobstojni ter
imajo zelo kratko življenjsko dobo.
124
Denarno poslovanje
Slika 37: Osnovni zaščitni elementi evrobankovca
Vir: http://www.ecb.int/euro/banknotes/html/index.sl.html (26.5.2013)
Tiskarske barve in tiskarska tehnika so tudi pomembne za kakovost pravega bankovca. Za tisk
pravih bankovcev uporabljajo štiri osnovne tiskarske barve (cian, magento, rumeno in črno),
ki imajo naslednje lastnosti:
hitro se sušijo,
se ne razlivajo po papirju in
in so odporne na razne lake, topila, razredčila in fizikalne razvijalce.
Tiska se v štirih tiskarskih tehnikah, in sicer v:
globokem tisku,
visokem tisku ali knjigotisku,
ofsetnem ali ravnem oziroma ploskem tisku in
sitotisku ali mrežastem tisku.
125
Denarno poslovanje
9.4.2 Zaščite v papirju - varnostna nit
Pri pristnih bankovcih je varnostna nit:
vidna kot odebeljena črta, ki jo lahko otipamo in izvlečemo,
plastična ali kovinska,
neprekinjena ali prekinjena,
po navadi ima mikro pisavo (nominalna vrednost, oznaka valute, naziv emisijske
banke) in
pod UV-svetlobo izstopi (rumeno, rdeče, kombinirano ipd).
Pri ponarejenih bankovcih:
vrisana spredaj ali zadaj, na obeh straneh ali samo na potiskanem delu,
pod UV-svetlobo izstopi ali pa ne,
vstavljena med dva lista, če sta prednja in zadnja stran izdelani ločeno in pozneje
združeni,
vrisana ali tiskana na notranji strani enega od listov, ki sta pozneje združena in
obstaja možnost, da sploh ni ponarejena (izvlečena iz pravega bankovca).
9.4.3 Zaščita v papirju - vodni znak
Pri pristnih bankovcih:
gre za ročno in težko ponaredljivo delo umetnika,
v papirju viden proti svetlobi,
pod UV-svetlobo ne sme izstopiti v nobenem primeru in
praviloma gre za enak lik, kot je v glavni risbi, vendar ne vedno.
Pri ponarejenih bankovcih:
vodni znak tiskan spredaj, zadaj ali na obeh straneh bankovca s sivo ali bledo rumeno
barvo,
pod UV-svetlobo izstopi kot madež, ker je natisnjen,
ni nujno, da je sploh ponarejen (ga ni v papirju).
9.4.4 Zaščita v papirju - varovalna vlakna
Pri pristnih bankovcih:
bombažna, plastična ipd.,
vidna v papirju in jih lahko izvlečemo,
nevidna v papirju, izstopajo pod UV-svetlobo (rdeča, modra, rumena pri EUR).
Pri ponarejenih bankovcih:
vrisana na prednjo ali zadnjo stran bankovca,
ni jih mogoče izvleči, lahko jih le izbrišemo,
lepljena na bankovce,
126
Denarno poslovanje
nepravilno izstopajo pod UV-svetlobo (samo rumena pri EUR),
lahko so prava, če gre za predelane prave bankovce iz nižje v višjo nominalno
vrednost.
9.5 ZAŠČITA V TISKU - PREGLEDNI MOTIV
Pri pristnih bankovcih:
motiva na sprednji in zadnji strni bankovca se morata pokrivati ali barvno dopolnjevati
(npr. apoenska vrednost pri evrih).
Pri ponarejenih bankovcih:
na ponaredkih, kjer sta prednja stran in zadnja stran zlepljeni šele po tisku, se motivi
pogostokrat ne ujemajo in med seboj niso barvno usklajeni.
9.6 SKRITA SLIKA
Pri pristnih bankovcih:
pod različnim kotom opazovanja se na določenih bankovcih izpisuje njihova
nominalna vrednost ali oznaka valute.
Pri ponarejenih bankovcih:
ponarejevalci le redko posnemajo ta učinek in ga po navadi na ponaredkih sploh ni,
če pa se ponarejevalci lotijo tudi tega, ga natisnejo s katero od tiskarskih tehnik,
vendar v bledo sivi barvi.
9.7 LUMINISCENCA
Pri pristnih bankovcih:
vidna le pod UV-svetlobo,
vidimo točno določeno sliko ali del slike na bankovcu,
slika je jasna, ostra in zelo natančna ter
tiskana je z UV-barvami, kot so rumena, rdeča, modra, oranžna ipd.
Pri ponarejenih bankovcih:
praviloma ni ponarejena,
lahko je posnemana z ultravijoličnimi markerji ali flomastri in tako vidna že pri dnevni
svetlobi,
ponarejena s tiskarsko UV-barvo, ki ne daje jasne in ostre slike,
ponarejena z drugo UV-barvo kot na pravih bankovcih (50 EUR – samo zelena),
zelo dobro ponarejene druge UV-barve na bankovcih za 200 EUR.
127
Denarno poslovanje
9.8 MIKRO IN MINI PISAVA
Pri pristnih bankovcih:
tiskani v posebni tehniki tako, da je besedilo jasno razvidno in čitljivo le s
povečevalnim steklom (apoen, oznaka valute, emisijska banka).
Pri ponarejenih bankovcih:
besedilo sploh ni čitljivo na fotokopijah,
na bankovcih, ponarejenih z uporabo računalniške tehnike, je pisava nejasna,
zelo dobro pa je mikro pisava ponarejena z ofsetnim in knjigotiskom.
9.9 OPTIČNO SPREMENLJIVA BARVA
Pri pristnih bankovcih:
posebna tehnika, pri kateri so nekatera besedila, številke in motivi na bankovcih
tiskani v dveh barvah,
spodnja barva je tiskana v temni barvi, zgornja pa v svetleči barvi (kovinski, biserni),
ko gledamo bankovec pod pravim kotom, vidimo navedene motive v svetli oziroma
kovinski barvi, ko pa ga za polovico obrnemo od sebe, se motivi spremenijo v temno
barvo (EUR).
Pri ponarejenih bankovcih:
ponarejena barva, ki jo vidimo samo pod pravim kotom,
delno ali popolno ponarejena na ameriških dolarjih serije 1996.
9.10 ZNAKI ZA SLEPE
Pri pristnih bankovcih:
tiskani reliefni geometrijski liki (kvadrati, krogi ipd.),
zaznavni na otip.
Pri ponarejenih bankovcih:
enake oblike kot na pravih bankovcih,
ofsetno tiskani, fotokopirani ali računalniško tiskani,
ni jih mogoče otipati.
9.11 FOTOKOPIRNA ZAŠČITA
Pri pristnih bankovcih:
del bankovcev je tiskan s posebnimi tiskarskimi barvami, ki jih fotokopirni stroji ne
zaznajo, saj so vidne le, če bankovec nagibamo.
128
Denarno poslovanje
Pri ponarejenih bankovcih:
bankovec ali del bankovca je reproduciran v povsem drugem tonu,
fotokopirni stroji ga sploh ne prepoznajo in ga napravijo sivega ali črnega.
9.12 INFRARDEČA ZAŠČITA
Pri pristnih bankovcih:
deli bankovcev so tiskani z IR-barvami, ki jih prepoznajo le IR-bralniki,
praviloma sodi to v domeno emisijske banke oziroma specializirane ustanove,
IR-kode so na točno določenih mestih bankovca.
Pri ponarejenih bankovcih:
ponaredki niso tiskani z IR-barvami, zaradi česar jih IR-bralniki zlahka izločijo.
9.13 GLAVNA RISBA ALI MOTIV
Pri pristnih bankovcih:
gre za ročno gravuro umetnika, ki je praviloma izdelana v bakro- ali jeklotisku,
motiv neke osebnosti iz preteklosti ali še živeče,
slika je jasna, čista, ostra in izrazita,
poseben pomen imajo oči, ki dajejo vtis, da so žive in imajo izpovedno moč,
najpomembnejše je to, da je s tehniko intaglia ustvarjen odličen učinek reliefnosti.
Pri ponarejenih bankovcih:
slika je tiskana z ofsetno tehniko, fotokopirana ali računalniško tiskana, zaradi tega ni
reliefnosti, jasnosti, ostrine ipd.,
liki so mrtvi, odsotni in neživljenjski.
9.14 ŠTEVILČNA OZNAKA
Pri pristnih bankovcih:
vsak bankovec ima svojo serijsko številko po določenem zaporedju,
velikokrat gre za kombinacijo vertikalnega in horizontalnega številčenja,
številke in črke so v isti liniji, enako velike, iste vrste in enako razmaknjene med
seboj,
pod UV- svetlobo barvno reagira ena ali pa obe številki.
Pri ponarejenih bankovcih:
fotokopirani bankovci so tisti, ki imajo največ istih serijskih številk,
ponaredki, izdelani v ofset tehniki, so prav tako številčeni z enako tehniko ali
računalniškim tiskanjem – zanje pa je značilno, da se pojavljajo iste serijske številke
na več bankovcih.
129
Denarno poslovanje
9.15 BESEDILA NA BANKOVCIH
Pri pristnih bankovcih:
besedilo je točno določeno s sklepom o glavnih znamenjih in je jasno čitljivo,
tiskano v celoti v tehniki intaglia ali pa samo delno.
Pri ponarejenih bankovcih:
po navadi so vsebinsko enaka,
besedilo je lahko nejasno, zabrisano, slabo odtisnjeno ali fotokopirano,
mogoče spremembe pri datumih, delih besedila ipd.
9.16 BARVE
Pri pristnih bankovcih:
zelo obstojne, morajo se hitro sušiti in se na papirju ne razlivajo,
odporne so na lake, topila, razredčila, fizikalne razvijalce ipd.,
ne obledijo.
Pri ponarejenih bankovcih:
bankovci obledijo,
barve niso jasne, so razmazane in puščajo sledi na rokah,
ponarejene v drugih tonih kot pravi bankovci.
9.17 VELIKOST BANKOVCEV
Pri pristnih bankovcih:
mere posameznih bankovcev so točno določene,
odstopanj ni.
Pri ponarejenih bankovcih:
praviloma so enake velikosti,
manjša so le odstopanja pri razrezu ali nanosu slike.
9.18 ZAŠČITA PRI EVROKOVANCIH
Eurokovanci so pred ponarejanjem zaščiteni z zahtevnimi strojno berljivimi zaščitnimi
elementi. Uporabiti jih je mogoče v prodajnih avtomatih v celotnem evroobmočju – ne glede
na to, kje so bili izdani.
Kovanci za 1 € in 2 € so izdelani z uporabo zahtevne dvokovinske in triplastne tehnologije.
Kovanci za 10, 20 in 50 centov so izdelani iz unikatne zlitine (nordijsko zlato), ki jo je težko
taliti in se uporablja izključno za kovance.
Črke na obodu kovanca za 2 € in posebna sestava kovancev za 10, 20 in 50 centov slednje
ščitijo pred ponarejanjem.
130
Denarno poslovanje
Emisijske banke povsod po svetu veliko vlagajo v posodobitev zaščitnih elementov na svojih
bankovcih. Zaščitni elementi, ki se vdelajo v papir med njegovo izdelavo, se do danes niso
posodobili tako, da bi lahko omenjali posodobitev kot nekaj novega. Tudi tiskarske tehnike so
ostale v bistvu enake, le da so jih začeli podpirati sodobni računalniški programi in oprema,
zaradi česar se je kakovost pristnih, pa tudi ponarejenih bankovcev izboljšala. Veliko več
pozornosti pa se danes namenja zaščitnim tiskarskim barvam. Vse to so barve, ki so se razvile
v zadnjem desetletju in so izdelane tako, da jih ponarejevalci ne morejo ali jih pa zelo težko
posnemajo. Tiskajo se z uporabo dveh ali več tiskarskih tehnik in kombinirano tako, da ob
različnem kotu gledanja nanje spreminjajo odtenke. Lahko pričakujemo, da se bo trend
razvoja novih zaščit nadaljeval tudi v prihodnosti in s tem bodo bankovci oz. uporabnik bolje
zaščiteni pred ponarejevalci.
S ponarejenim denarjem v Sloveniji se ukvarjajo na centru za forenzične preiskave, in sicer:
Nacionalni analitski center za bankovce – NAC
Nacionalni analitski center za kovance – CNAC.
Ponaredki evrobankovcev v Sloveniji v letu 2012
Apoen
Količina
Delež (v %)
€5
€ 10
€ 20
€ 50
€ 100
€ 200
€ 500
Skupaj
7
29
472
1.085
245
50
474
2.362
0,3
1,2
20,0
45,9
10,4
2,1
20,1
100
(http://www.bsi.si/bankovci-in-kovanci, 26.5.2013)
Slika 38: Odkriti ponaredki v RS za leto 2011 in 2012
Vir: http://www.bsi.si/bankovci-in-kovanci (26.5.2013)
Nacionalni center za ponaredke (NCC) pri Banki Slovenije ter NAC pri Ministrstvu za
notranje zadeve ocenjujeta, da je kakovost ponarejenih evrobankovcev dokaj solidna, saj gre
pretežno za ponaredke, izdelane v tiskarski tehniki ali z uporabo računalniške tehnologije.
Po podatkih NAC in CNAC je bilo v RS v letu 2012 ugotovljenih 2.362 kosov ponarejenih
evrobankovcev in 1.956 ponarejenih evrokovancev, v letu 2011 pa 1.174 evrobankovcev in
131
Denarno poslovanje
1.459 evrokovancev. Največji del ponarejenih evrobankovcev, tako v količinski kot
vrednostni strukturi, predstavljajo ponaredki bankovcev za 50 €, 500 € in 20 €. Pri
ponarejenih evrokovancih prevladujejo ponaredki kovanca za 2 €. Vrednost odkritih
evroponaredkov v letu 2012 je znašala 338.236,00 €, v letu 2011 pa 92.543,00 €
(http://www.bsi.si/bankovci-in-kovanci)
V Sloveniji je odkrit približno en ponaredek na 1200 prebivalcev. Za evroobmočje velja
statistična ugotovitev, da je na 580 prebivalcev odkrit ponaredek. Glede na sedanji trend lahko
sklepamo, da bo ponarejenega denarja vedno več, kar bo predstavljalo vedno večji problem.
Ponarejevalci bodo še naprej verjetno največ ponarejali evre in ameriške dolarje, ostale valute
pa verjetno manj.
Utrjevanje, ponavljanje in razumevanje predelane snovi
1. Ponarejanje gotovine – kaj motivira ponarejevalce k ponarejanju gotovine?
2. Kaj je ponarejanje denarja?
3. Koliko je staro ponarejanje gotovine in kdaj je zabeležen prvi vdor v denarni sistem
neke države?
4. Kdo je bil največji ponarejevalec denarja v svetu?
5. Za katero skupino kaznivih dejanj gre pri ponarejanju gotovine?
6. V katere tri procese lahko razdelimo ponarejanje gotovine?
7. Kaj še, poleg »želje«, mora obstajati, da lahko izvajaš kaznivo dejanje ponarejanja
gotovine?
8. Kje bodo storilci skušali zamenjati svoje ponaredke?
9. Kaj je potrebno storiti ob odkritju ponaredka?
10. Kaj je značilno za pristne bankovce izdelane iz čistega bombaža?
11. Kakšen je kadrovski ukrep za preprečevanja unovčevanja ponarejene gotovine?
12. Kakšen je strokovno-tehnični ukrep za preprečevanje unovčevanja ponarejene
gotovine?
13. Kakšna je zaščita evrokovancev?
132
Denarno poslovanje
10 ODKRIVANJE PRIMERNOSTI IN PRISTNOSTI BANKOVCEV –
RECIKLIRANJE
Recikliranje evrobankovcev obsega odkrivanje in nadomeščanje za obtok neprimernih in
ponarejenih evrobankovcev in preverjanje primernosti evrobankovcev za uporabo v obtoku.
Sledi se zahtevi, da so evrobankovci pristni in primerni za obtok.
ECB in nacionalne centralne banke Evrosistema so izdajatelji evrobankovcev. Njihova naloga
je, da ohranjajo zaupanje javnosti v skupno valuto. To nalogo med drugim opravljajo tako, da
zagotavljajo neokrnjenost evrobankovcev v obtoku.
S ponovnim dajanjem evrobankovcev v obtok lahko kreditne institucije in drugi obdelovalci
gotovine svojo vlogo v ponudbi denarja opravljajo učinkoviteje in ceneje. Da bi zagotovili
neokrnjenost evrobankovcev, je Svet ECB 16. septembra 2010 sprejel Sklep ECB/2010/14 o
preverjanju pristnosti in primernosti evrobankovcev ter njihovem ponovnem dajanju v obtok,
ki je začel veljati 1. januarja 2011.
(http://www.ecb.int/euro/cashhand/recycling/, 26.5.2013)
Pristnost in primernost evrobankovcev za recikliranje preverjajo ustrezni usposobljeni
uslužbenci oziroma naprave za obdelavo evrobankovcev, ki so uspešno prestale postopek
testiranja s strani posebne strokovne komisije. Naprave, ki preverjajo pristnost in primernost
evrobankovcev za gotovinski obtok, morajo biti sposobne zanesljivo prepoznati ponarejene
evrobankovce in jih ločiti od pristnih, neprimerne pa od primernih. Izdelane morajo biti tako,
da jih je mogoče prilagoditi za zanesljivo odkrivanje novih ponaredkov ter morajo omogočiti
spreminjanje nastavitev za preverjanje primernosti evrobankovcev glede na različno visoke
standarde.
Banke in drugi profesionalni uporabniki gotovine smejo strankam vračati evrobankovce samo
v primeru, če je bila njihova pristnost in primernost predhodno preverjena.
Preko bančnih avtomatov ali drugih uporabniško upravljalnih naprav je dovoljeno vračanje
evrobankovcev v obtok samo, če je bila pristnost in primernost teh evrobankovcev preverjena.
Evrobankovce, ki so bili razvrščeni kot ponaredki, morajo banka ali drugi profesionalni
uporabniki gotovine takoj predati pristojni policijski postaji. Evrobankovce, ki so bili
razvrščeni kot neprimerni, morajo banka ali drugi profesionalni uporabniki gotovine predati
centralni banki.
10.1
ROČNO IN AVTOMATSKO RAZVRŠČANJE EVROBANKOVCEV PO
PRIMERNOSTI
Med preverjanjem primernosti evro bankovcev, ki ga izvajajo usposobljeni uslužbenci bank,
morajo biti evrobankovci s kakršno koli vizualno ali fizično napako razvrščeni kot neprimerni
in se ne smejo uporabljati za nadaljnje recikliranje. Preverjanje primernosti se izvaja z
vizualnim pregledom posameznega evrobankovca brez uporabe kakršnih koli orodij, s
pomočjo katerih bi preverjali določene lastnosti evrobankovcev. Pri vizualnem razvrščanju
ugotavljamo: umazanost, madeže, popisanost, razbarvanost, raztrganost, velikost lukenj,
okrnitve in popravke, sestavljanje, mlahavost, zmečkanost in oslovska ušesa. Poleg tega se
133
Denarno poslovanje
kot neprimerni razvrstijo tudi evrobankovci, ki imajo jasno vidne napake v zaščitnih
elementih, ki jih zaznamo na pogled.
V uporabi je tudi avtomatsko razvrščanje evrobankovcev po primernosti na napravah za
obdelavo evrobankovcev. Stopnja tolerance, ki je še sprejemljiva pri preverjanju primernosti
evrobankovcev s pomočjo naprav je do 5 %, kar pomeni, da je lahko največ do 5 %
evrobankovcev, ki sicer ne zadovoljujejo kriterijev primernosti, razvrščenih v skupino
primernih evrobankovcev.
10.1.1 Umazanost
Umazanost poveča optično gostoto evrobankovca in zmanjša njegovo obstojnost.
Evrobankovci, ki ne izpolnjujejo meril (stopnje optične gostote), so neprimerni. Nacionalne
centralne banke hranijo referenčne evrobankovce, ki kažejo stopnjo umazanije, ki izhaja iz teh
meril.
Slika 39: Bankovec z visoko stopnjo umazanije
Vir: http://www.ecb.int/euro/cashhand/recycling/ (26.5.2013)
10.1.2 Madeži na bankovcih
Neprimerni so evrobankovci z lokalizirano koncentracijo umazanije v velikosti najmanj 9 mm
krat 9 mm na nepotiskani površini ali najmanj 15 mm krat 15 mm na potiskani površini.
10.1.3 Popisan bankovec
Trenutno ni nobene obvezne zahteve za odkrivanje popisanih bankovcev.
Slika 40: Primer popisanosti 200 everskega bankovca
Vir: http://www.ecb.int/euro/cashhand/recycling/ (26.5.2013)
134
Denarno poslovanje
10.1.4 Razbarvan bankovec
Bankovec se lahko razbarva, če je bil npr. opran ali izpostavljen agresivnim kemičnim
sredstvom. Tovrstne neprimerne evrobankovce je mogoče odkriti s slikovnimi ali
ultravijoličnimi detektorji.
Slika 41: Primer razbarvanosti 10 everskega bankovca
Vir: http://www.ecb.int/euro/cashhand/recycling/ (26.5.2013)
10.1.5 Raztrganina
Pri odkrivanju raztrganih evrobankovcev je sposobnost naprav za razvrščanje omejena in je
odvisna od mesta raztrganine. Evrobankovci, ki imajo večje raztrganine (več kot 4 mm), se
razvrščajo kot neprimerni.
Slika 42: Primer raztrganega 10 everskega bankovca
Vir: http://www.ecb.int/euro/cashhand/recycling/ (26.5.2013)
135
Denarno poslovanje
10.1.6 Luknje v bankovcu
Preluknjani evrobankovci se razvrstijo kot neprimerni, če je površina luknje večja od 10 mm2.
Slika 43: Primer luknje v bankovcu
Vir: http://www.ecb.int/euro/cashhand/recycling/ (26.5.2013)
10.1.7 Okrnjenost bankovca
Neprimerni so evrobankovci, katerih dolžina je zmanjšana za najmanj 6 mm ali katerih širina
je zmanjšana za najmanj 5 mm. Vsa merjenja se nanašajo na razliko glede na nominalno
dolžino in širino evrobankovcev.
10.1.8 Popravilo bankovca
Popravljen evrobankovec je ustvarjen s spojitvijo delov enega ali več evrobankovcev, npr. z
uporabo lepilnega traku ali lepila. Evrobankovec z lepilnim trakom, ki pokriva površino,
večjo od 10 mm krat 40 mm, in je debelejši od 50 µm, je neprimeren.
Slika 44: Lepljen 20 everski bankovec
Vir: http://www.ecb.int/euro/cashhand/recycling/ (26.5.2013)
136
Denarno poslovanje
10.1.9 Zmečkanine bankovcev
Zmečkani evrobankovci se navadno lahko prepoznajo po zmanjšani stopnji odsevnosti ali
čvrstosti. Obveznih zahtev ni.
Slika 45: Zmečkan 20 everski bankovec
Vir: http://www.ecb.int/euro/cashhand/recycling/ (26.5.2013)
10.1.10 Mlahavost
Izločiti je potrebno čim več evrobankovcev z občutno zmanjšano čvrstostjo. Ker se mlahavost
običajno pojavlja skupaj z umazanostjo, večino teh evrobankovcev zaznajo senzorji za
umazanost.
10.1.11 Zgubani bankovci
Zgubane evrobankovce lahko zaradi njihove zmanjšane dolžine ali širine odkrijejo senzorji, ki
preverjajo velikost evrobankovcev. Poleg tega jih lahko odkrijejo senzorji za debelino.
Vendar pa se zaradi tehničnih omejitev med neprimerne razvrstijo samo bankovci z gubo, ki
izpolnjuje merila, določena za okrnjenost, tj. gubo, zaradi katere je bankovec za več kot 6 mm
krajši ali za več kot 5 mm ožji.
10.1.12 Prepognjen vogal (oslovska ušesa)
Neprimeren je evrobankovec, ki ima prepognjen vogal s površino več kot 130 mm2 in z
dolžino krajšega roba več kot 10 mm.
Slika 46: Prepognjen vogal pri 10 everskem bankovcu
Vir: http://www.ecb.int/euro/cashhand/recycling (26.5.2013)
137
Denarno poslovanje
10.2 ROČNO PREVERJANJE PRISTNOSTI EVROBANKOVCEV
Pristnost evrobankovcev lahko preverjajo samo ustrezno usposobljeni ljudje, ki so uspešno
opravili preverjanje znanja iz usposobljenosti. Uporabljajo se naslednji postopki: otip, pogled
in nagib. Evrobankovci so zaščiteni z vrsto zaščitnih elementov. Ti nam pomagajo, da pristen
bankovec prepoznamo že na pogled.
10.2.1 Otip
Otipata se papir in relief.
Papir pristnega evrobankovca je na otip gladek, čvrst in šelesteč.
Otipajo se področja evrobankovca, ki so potiskana z globokim tiskom.
10.2.2 Pogled
Evrobankovec se pogleda proti viru svetlobe in preverijo se vodni znak, varnostna nit,
sestavljena številka in perforacije. Vsi štirje zaščitni elementi so vidni tako s prednje kot tudi s
hrbtne strani pristnih evrobankovcev.
Sestavljena številka
Nepravilni liki, natisnjeni v zgornjem kotu na obeh straneh bankovca, se natanko prilegajo in
skupaj oblikujejo številko vrednosti bankovca. Tako sestavljeno številko lahko vidite, če
bankovec pogledate proti svetlobi.
(http://www.ecb.int/euro/banknotes/security/, 26.5.2013)
138
Denarno poslovanje
Vodni znak
Vodni znak nastane s spreminjanjem debeline papirja. Viden postane, če bankovec pogledate
proti svetlobi. Če ga položite na temno podlago, postanejo svetli deli vodnega znaka temnejši.
Ta učinek je najbolj izrazit pri številki vrednosti bankovca.
(http://www.ecb.int/euro/banknotes/security/, 26.5.2013)
Varnostna nit
Varnostna nit je vdelana v papir bankovca. Proti svetlobi je vidna kot temen trak. Na tem
traku sta z drobnimi črkami in številkami izpisani beseda »EURO« in vrednost bankovca.
(http://www.ecb.int/euro/banknotes/security, 26.5.2013)
Perforacije
Bankovec poglejte proti svetlobi. Na srebrni hologramski foliji boste opazili drobne luknjice
oz. perforacije, ki oblikujejo simbol €. Vidite lahko tudi drobne številke, ki kažejo vrednost
bankovca.
(http://www.evb.int/euro/banknotes/security, 26.5.2013)
10.2.3 Nagib
Evrobankovec se nagiba in se preverijo hologramska podoba v srebrni foliji, zlato rumen trak
in številka spremenljive barve.
139
Denarno poslovanje
Nagibajo se evrobankovci za 50, 100, 200 ali 500 evrov in opazuje spreminjanje hologramske
podobe v srebrni foliji, ki se spreminja iz oznake vrednosti v okno ali vrata in obratno. V
ozadju se mavrični koncentrični krogi iz drobnih črk premikajo iz sredine proti robovom
folije.
Nagibajo se bankovci za 5, 10 ali 20 evrov. Na hrbtni strani bo postal viden svetleč ali zlato
rumen trak. Na njem sta prikazani vrednost evrobankovca in njegova oznaka.
Hologramski trak
Če bankovec nagibate naprej in nazaj, se hologramska podoba na srebrni foliji spreminja iz
številke vrednosti bankovca. (http://www.ecb.int/euro/banknotes/security, 26.5.2013)
Zlatorumen trak
Če bankovec nagibate naprej in nazaj, postane na hrbtni strani viden zlatorumeni trak.
Prikazuje številko vrednosti bankovca in simbol €.
(http://www.ecb.int/euro/banknotes/security, 26.5.2013)
10.3 PREVERJANJE DODATNIH ZAŠČITNIH ELEMENTOV EVROBANKOVCEV
MIKROTISK
Na nekaterih delih bankovca, npr. znotraj zapisa »EYPΩ« (EURO v grški abecedi) na
sprednji strani bankovca, je drobna pisava. Vidimo jo lahko s povečevalnim steklom.
140
Denarno poslovanje
(http://www.ecb.int/euro/banknotes/security, 26.5.2013)
Izkazane karakteristike evrobankovca pod ultravijolično svetlobo
Pod ultravijolično svetlobo se papir sam ne sveti, vidna postanejo v papir vdelana vlakna
rdeče, modre in zelene barve, zastava Evropske unije je zelena, zvezde pa so oranžne, podpis
predsednika ECB se obarva zeleno, velike zvezde in majhni krogi na sprednji strani se svetijo.
Zemljevid, most in številka vrednosti na hrbtni strani se obarvajo rumeno.
(http://www.ecb.int/euro/banknotes/security, 26.5.2013)
10.4 PRAVILA ZA ZAMENJAVO EVROBANKOVCEV
Eurobankovce, ki so poškodovani ali obrabljeni (npr. delno ožgani, odrezani ali prepereli) in
izpolnjujejo določene pogoje, zamenjajo nacionalne centralne banke evroobmočja.
Namerno poškodovanih bankovcev se ne zamenja.
V načelu je zamenjava brezplačna. Plačljiva je le zamenjava evrobankovcev, ki so bili
nenamerno poškodovani s protiropnimi napravami.
10.5 NAPRAVE ZA OBDELAVO EVROBANKOVCEV
Nacionalne centralne banke Evrosistema proizvajalcem instrumentov za odkrivanje
ponaredkov oziroma njihovim pooblaščenim zastopnikom omogočajo, da svoje instrumente
testirajo z vrsto različnih reprezentativnih ponarejenih evrobankovcev in jih tako podpirajo v
prizadevanjih za izboljšanje in razvoj njihovih izdelkov.
Instrumenti za odkrivanje ponaredkov so trgovcem in drugim lahko v pomoč pri odkrivanju
ponarejenih evrobankovcev, vendar ne morejo popolnoma nadomestiti njihove lastne presoje
na podlagi zaščitnih elementov na bankovcih.
141
Denarno poslovanje
Nacionalna centralna banka vsak instrument testira po enotnem postopku Evrosistema, ki
preveri sposobnost instrumenta, da:
pravilno odkrije ponarejene evrobankovce, ki so v testnem svežnju ponarejenih
evrobankovcev (»test odkrivanja ponaredkov«);
pravilno prepozna pristne bankovce, ki so v testnem svežnju pristnih bankovcev (»test
prepoznavanja«).
Namen testov ni ugotoviti, ali je instrument uporabniku prijazen, varen, vzdržljiv, enostaven
za vzdrževanje itd.
Vrste naprav za obdelavo bankovcev je mogoče med seboj ločiti glede na njihove specifične
sisteme odkrivanja, programsko opremo in druge sestavne dele, ki služijo opravljanju
njihovih temeljnih funkcionalnosti.
Te so:
potrjevanje pristnosti evrobankovcev,
odkrivanje in ločevanje evrobankovcev, za katere se domneva, da so ponarejeni,
odkrivanje neprimernih evrobankovcev in njihovo ločevanje od primernih
evrobankovcev,
sledenje strank, ki so vložile evrobankovce, katerih pristnost ni nedvoumno potrjena.
10.5.1 Naprave, ki jih uporabljajo stranke
Te naprave so:
Vplačilni avtomati (cash-in machines-CIM) – vplačilni avtomati strankam
omogočajo, da z uporabo bančne kartice ali drugih sredstev položijo evrobankovce na
svoje bančne račune, vendar nimajo nobene funkcije izdajanja gotovine, vplačilni
avtomati preverjajo pristnost evrobankovcev in omogočajo sledljivost imetnika račun.
Vplačilno-izplačilni avtomati (cash-recycling machines - CRM) – vplačilnoizplačilni avtomati strankam omogočajo, da z uporabo bančne kartice ali drugih
sredstev
položijo svoje evrobankovce na svoje bančne račune in dvignejo
evrobankovce s svojih bančnih računov. Vplačilno izplačinlni avtomati preverijo
pristnost in primernost evrobankovcev.
Izplačilni avtomati (cash-out machines -COM) - Izplačilni avtomati so avtomati za
dvig gotovine, ki preverijo pristnost evrobankovcev, preden jih izdajo strankam.
10.5.2 Naprave, ki jih uporabljajo zaposleni
Te naprave so:
Naprave za sortiranje bankovcev (banknote processing machines – BPM) - naprave
za sortiranje bankovcev preverijo pristnost in primernost evrobankovcev.
Naprave za preverjanje pristnosti bankovcev (banknote authentication machines –
BAM) - Naprave za preverjanje pristnosti bankovcev preverijo pristnost bankovcev.
Blagajniške vplačilno-izplačilne naprave (teller assistant recycling machines –
TARM) - Blagajniške vplačilno-izplačilne naprave so vplačilni-izplačilni avtomati, ki
jih upravljajo obdelovalci gotovine, lete tudi preverijo pristnost in primernost
evrobankovcev.
142
Denarno poslovanje
Blagajniške naprave (teller assistant machines – TAM) - Blagajniške naprave so
naprave, ki jih uporabljajo obdelovalci gotovine, in ki preverijo pristnost
evrobankovcev, obdelovalcem gotovine pa omogočajo knjiženje v dobro ali v breme
bančnih računov strank.
10.6 PRAVILA RECIKLIRANJA V SLOVENIJI
Pravila recikliranja evrobankovcev so objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije v
Sklepu o recikliranju evrobankovcev. Ta sklep določa pravila in postopke za recikliranje
evrobankovcev z namenom vzpostaviti okvir delovanja za odkrivanje ponaredkov in obdelavo
evrobankovcev v kreditnih institucijah in drugih profesionalnih uporabnikov gotovine glede
na primernost evrobankovcev za uporabo v obtok. Sklep obsega tudi odkrivanje in
nadomeščanje za obtok neprimernih ali ponarejenih evrobankovcev in preverjanje primernosti
evrobankovcev za uporabo v obtoku.
Evrobankovce lahko reciklirajo kreditne institucije in drugi profesionalni uporabniki
gotovine, vendar samo na podlagi priglasitve Banke Slovenije. Banka Slovenije ob priglasitvi
seznani kreditne institucije in druge profesionalne uporabnike gotovine s podrobnejšimi
navodili za izvajanje postopkov recikliranja evrobankovcev, ki so jih ti dolžni upoštevati.
Strankam se sme vračati evrobankovcev, kateri so bili preverjeni za pristnost in primernost.
Evrobankovci morajo biti preverjeni s strani primerno usposobljenega uslužbenca ali naprave
za obdelavo evrobankovcev. Te naprave pa so morale prestati testiranje s strani strokovne
komisije, ki jo sestavljajo predstavniki Banke Slovenije in Ministrstva za notranje zadeve.
Odkriti ponaredki evrobankovcev se morajo nemudoma predati pristojni policijski postaji,
neprimerni pa se morajo predati Banki Slovenije. Kreditne institucije in drugi profesionalni
uporabniki gotovine, ki reciklirajo evrobankovce, morajo Banki Slovenije posredovati glavne
in operativne podatke o recikliranju evrobankovcev. Glavni podatki obsegajo informacije o :
napravah, ki jih uporabljajo uslužbenci in uporabniki,
številu in lokacijah bankomatov in uporabniško upravljanih napravah v oddaljenih
poslovalnicah, kjer se primernost evrokovancev preverja ročno,
morebitne sklenitve podizvajalske pogodbe v zvezi z recikliranjem evrobankovcev,
številu delujočih naprav za obdelavo evrobankovcev.
143
Denarno poslovanje
Utrjevanje, ponavljanje in razumevanje predelane snovi
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
8.
Kaj je recikliranje evrobankovcev?
Kdo preverja pristnost in primernost evrobankovcev?
Kako poteka recikliranje bankovcev?
Kako postopamo z nepristnimi in neprimernimi evrobankovci?
Kako poteka vizualni pregled evrobankovca?
Kaj ugotavljamo z vizualnim razvrščanjem bankovcev?
Kakšne so karakteristike evrobankovcev pod ultravioletno lučjo?
Kateri postopki se uporabljajo pri ročnem preverjanju pristnosti evrobankovcev in kaj
preverjamo?
9. Katera pravila veljajo pri zamenjavi evrobankovcev?
10. Čemu služijo naprave za obdelavo bankovcev?
11. Kdo lahko izvaja recikliranje evrobankovcev v Sloveniji in kaj narekujejo pravila glede
recikliranja?
12. Naprave za obdelavo bankovcev se med seboj razlikujejo. Kljub temu pa imajo temeljne
funkcionalnosti. Katere?
144
Denarno poslovanje
11 PLAČILNE STORITVE
Plačilne storitve so namenjene pravnim osebam in zasebnikom. Predstavljajo plačilne
transakcije, ki so usmerjene v sodobne evropske in svetovne plačilne sisteme in se razlikujejo
glede na državo in banko prejemnika ter valuto plačila.
Pod plačilne storitve razumemo:
aktivnosti, ki omogočajo polog gotovine na plačilni račun, in vse aktivnosti, ki so
potrebne za upravljanje tega računa;
aktivnosti, ki omogočajo dvig gotovine s plačilnega računa, in vse aktivnosti, ki so
potrebne za upravljanje tega računa;
aktivnosti, ki omogočajo izvrševanje plačilnih transakcij v breme in v dobro plačilnega
računa pri ponudniku plačilnih storitev, ki vodi plačilni račun, ali pri drugem
ponudniku plačilnih storitev;
aktivnosti, ki omogočajo izvrševanje plačilnih transakcij, pri katerih so denarna
sredstva zagotovljena z odobritvijo posojila uporabniku;
izdajanje in/ali pridobivanje plačilnih instrumentov;
izvrševanje denarnih nakazil;
Plačilne transakcije so lahko domače ali čezmejne plačilne transakcije.
Domača plačilna transakcija je plačilna transakcija, pri kateri plačnikov ponudnik plačilnih
storitev in prejemnikov ponudnik plačilnih storitev opravijo plačilne storitve za plačnika in
prejemnika plačila na območju Republike Slovenije.
Čezmejna plačilna transakcija je plačilna transakcija, pri kateri plačnikov ponudnik
plačilnih storitev in prejemnikov ponudnik plačilnih storitev opravita plačilne storitve za
plačnika oziroma prejemnika plačila na območju različnih držav članic.
Pri izvajanju plačilnih storitev nastopajo naslednji subjekti:
uporabnik,
plačnik in
prejemnik plačila.
Uporabnik je fizična ali pravna oseba, ki uporablja plačilne storitve kot plačnik ali prejemnik
plačila ali oboje.
Plačnik je pravna ali fizična oseba, ki odredi plačilno transakcijo tako, da izda plačilni nalog.
Prejemnik plačila je fizična ali pravna oseba, ki je predvideni prejemnik denarnih sredstev, ki
so bila predmet plačilne transakcije.
Pred nadaljnjo obravnavo plačilnih storitev je potrebno razjasniti še naslednje pojme:
plačilna transakcija,
plačilni nalog,
SEPA direktna bremenitev,
145
Denarno poslovanje
direktna odobritev,
denarno nakazilo,
kreditno plačilo,
plačilni račun,
transakcijski račun in skupni plačilni račun.
Plačilna transakcija je dejanje pologa, prenosa ali dviga denarnih sredstev, ki ga odredi
plačnik ali prejemnik plačila, pri čemer je izvršitev plačilne transakcije preko ponudnika
plačilnih storitev neodvisna od osnovnih obveznosti med plačnikom in prejemnikom plačila.
Plačilni nalog je navodilo plačnikovemu ponudniku plačilnih storitev, s katerim plačnik
odredi izvedbo plačilne transakcije.
SEPA direktna obremenitev - SDD je debetna plačilna storitev za poravnavo tako enkratne,
kot ponavljajočih se obveznosti (telefon, elektrika, komunalne storitve …) v evrih na območju
SEPA. Pri SDD plačilno transakcijo odredi prejemnik plačila na podlagi predhodno
podpisanega soglasja plačnika, izvrši pa se z direktno obremenitvijo računa plačnika pri
njegovi banki. Soglasje za SDD uredita prejemnik plačila in plačnik mimo ponudnikov
plačilnih storitev. Predhodno obveščanje plačnika o nameravani SDD izvede prejemnik
plačila v roku, dogovorjenim s plačnikom. Soglasja hrani in upravlja prejemnik plačila. Del
podatkov iz soglasja je sestavni del vsakega plačilnega naloga SDD. Osnovna shema SDD ne
omejuje maksimalnega zneska posamezne SDD. Izvajanje SDD je možno vsak delovni dan.
Predpogoj za izvajanje SDD je, da imata plačnik in prejemnik plačila plačilni račun odprt pri
ponudniku plačilnih storitev, ki je pristopil k ustrezni shemi SDD. Prejemnik plačila preko
svojega ponudnika plačilnih storitev pošlje plačilni nalog SDD ponudniku plačilnih storitev
plačnika. Vsak poslani plačilni nalog SDD mora vsebovati podatke o danem soglasju
plačnika.
Ponudnik plačilnih storitev plačnika izvrši SDD, če je na računu plačnika dovolj sredstev oz.
plačnik ni prepovedal izvajanje SDD na svojem računu oz. plačnik ni preklical napovedane
SDD.
Direktna odobritev je namenjena masovnemu nakazilu plač in drugih prejemkov, pri čemer
lahko na podlagi pogodbe z eno banko nakazujete plače vsem zaposlenim, ne glede na to, kje
imajo ti svoje osebne račune.
Direktna odobritev je plačilni instrument, ki se uporablja za negotovinska nakazila denarnih
sredstev. Namenjena je podjetjem, ki nakazujejo denarna sredstva velikemu številu
upravičencev. Na dan valute za direktne odobritve je potrebno predložiti pogodbeni banki
plačilne naloge za posamezne banke prejemnice nakazil.
Denarno nakazilo je plačilna storitev, pri kateri ponudnik plačilnih storitev prejme
plačnikova denarna sredstva, ne da bi odprl plačilni račun za plačnika ali prejemnika plačila,
izključno z namenom, da se enak znesek denarnih sredstev da na razpolago prejemniku
plačila ali se prenese prejemnikovemu ponudniku plačilnih storitev, ki da sredstva na
razpolago prejemniku plačila ali jih prenese na prejemnikov plačilni račun.
Kreditno plačilo je plačilna storitev, pri kateri plačnik odredi izvršitev posamezne plačilne
transakcije ali več plačilnih transakcij, vključno s trajnim nalogom, svojemu ponudniku
plačilnih storitev.
146
Denarno poslovanje
Plačilni račun je račun, ki ga odpre ponudnik plačilnih storitev v imenu enega ali več
uporabnikov, in se uporablja za izvršitev plačilnih transakcij. Plačilne institucije lahko vodijo
le plačilne račune, ki se uporabljajo izključno za izvrševanje plačilnih transakcij.
Transakcijski račun je plačilni račun, ki ga odpre banka s sedežem v Republiki Sloveniji ali
podružnica banke države članice v Republiki Sloveniji v imenu enega ali več uporabnikov za
namene izvrševanja plačilnih transakcij in za druge namene, povezane z opravljanjem bančnih
storitev za uporabnika. Denarna sredstva na transakcijskem računu se štejejo kot vpogledni
denarni depozit.
Skupni plačilni račun je plačilni račun, ki ga odpre ponudnik plačilnih storitev v imenu dveh
ali več fizičnih oseb ali v imenu dveh ali več pravnih oseb. Vsak posamezni imetnik skupnega
plačilnega računa lahko razpolaga s celotnimi denarnimi sredstvi na skupnem plačilnem
računu, razen če so v pogodbi o vodenju skupnega plačilnega računa določena drugačna
pooblastila za razpolaganje z denarnimi sredstvi na skupnem plačilnem računu.
11.1 PLAČILNE INSTITUCIJE
Plačilna institucija je pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je pridobila dovoljenje
Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija. Plačilna institucija
mora biti organizirana v eni od pravnoorganizacijskih oblik gospodarskih družb pravnih oseb,
določenih z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.
Na območju Republike Slovenije lahko plačilne storitve opravljajo le:
banke, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev v
skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, in banke držav članic, ki so pridobile
dovoljenje pristojnega nadzornega organa države sedeža za opravljanje plačilnih
storitev, in so v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, ustanovile podružnico na
območju Republike Slovenije ali neposredno opravljajo plačilne storitve na območju
Republike Slovenije,
družbe za izdajo elektronskega denarja, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za
opravljanje storitev izdaje elektronskega denarja v skladu z zakonom, ki ureja
bančništvo, in družbe za izdajo elektronskega denarja držav članic, ki so pridobile
dovoljenje pristojnega nadzornega organa države sedeža za opravljanje storitev izdaje
elektronskega denarja, in so v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, ustanovile
podružnico na območju Republike Slovenije ali neposredno opravljajo storitve izdaje
elektronskega denarja na območju Republike Slovenije,
plačilne institucije in plačilne institucije držav članic, ki so v skladu s tem zakonom
ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije ali opravljajo plačilne storitve
na območju Republike Slovenije preko zastopnika ali neposredno,
plačilne institucije z opustitvijo,
Banka Slovenije,
Uprava Republike Slovenije za javna plačila ter drugi državni organi in organi
samoupravnih lokalnih skupnosti v Republiki Sloveniji v skladu s predpisi, ki urejajo
izvajanje njihovih nalog in pristojnosti (v nadaljnjem besedilu: ponudniki plačilnih
storitev).
Plačilna institucija lahko poleg plačilnih storitev opravlja tudi druge gospodarske posle,
vključno s storitvami upravljanja plačilnih sistemov, če izpolnjuje pogoje za opravljanje
storitev upravljanja plačilnih sistemov.
147
Denarno poslovanje
Plačilna institucija lahko poleg plačilnih storitev in drugih gospodarskih poslov opravlja tudi
pomožne storitve za izvrševanje plačilnih transakcij, kakor so dajanje posojil v zvezi s
plačilnimi storitvami, menjava valut, shranjevanje in obdelava podatkov in dejavnost hrambe
v zvezi s plačilnimi storitvami, če izpolnjuje pogoje, ki se zahtevajo za opravljanje teh
storitev.
Plačilna institucija lahko pri opravljanju plačilnih storitev prejme denarna sredstva
uporabnikov izključno z namenom izvršitve plačilne transakcije, ki naj se izvrši na določen
dan, v skladu s pogoji okvirne pogodbe.
Plačilne institucije ne smejo sprejemati depozitov od javnosti ali opravljati storitev izdaje
elektronskega denarja po zakonu, ki ureja bančništvo.
Denarna sredstva, ki jih prejme plačilna institucija od uporabnikov izključno z namenom
izvršitve plačilne transakcije ne predstavljajo sprejemanja depozitov od javnosti ali
opravljanja storitev izdaje elektronskega denarja po zakonu, ki ureja bančništvo.
Plačilna institucija mora vedno izpolnjevati organizacijske, kadrovske, tehnične in druge
pogoje za varno in zanesljivo poslovanje.
11.2 PLAČILNI INSTRUMENTI
Pojem plačilni instrument uporabljamo za najrazličnejše oblike plačevanja (za čeke, plačilne
kartice, plačilne naloge, ...). V najširšem pomenu so plačilni instrumenti vsa sredstva, ki
imetniku omogočajo brezgotovinski prenos sredstev oziroma dvig gotovine.
Negotovinski prenosi denarnih sredstev imajo vedno večjo vlogo, saj zagotavljajo:
enostaven,
zanesljiv,
hiter in
poceni prenos in razpolaganje s sredstvi pri banki ali drugi finančni instituciji.
Denarna sredstva se v plačilnem prometu prenašajo bodisi v obliki gotovine bodisi v obliki
brezgotovinskih prenosov denarnih sredstev. Ker Zakon o denarni enoti RS določa, da so
bankovci in kovanci edino zakonito plačilno sredstvo, se denarna obveznost v RS lahko vedno
izpolni z izročitvijo gotovine. Vendar pa osebe, vpisane v poslovni register RS, lahko po
Zakonu o davčnem postopku poslujejo z gotovino le ob pogojih in na način, ki ga določi
minister, ki je pristojen za finance.
Poznamo papirne in elektronske plačilne instrumente. Elektronski plačilni instrumenti so
sodoben pojav in so se izoblikovali na podlagi tehnološkega razvoja ter razvoja
komunikacijske tehnologije. Papirni plačilni instrumenti so tisti, pri katerih je nalog za plačilo
predložen ponudniku plačilnih storitev v papirni obliki. To so predvsem:
kreditna plačila, ki temeljijo na uporabi papirnega naloga za poravnavo,
ček, ter
direktna obremenitev, kadar za izvedbo direktne obremenitve niso uporabljeni
elektronski zapis oziroma elektronske komunikacijske poti.
148
Denarno poslovanje
Med elektronske plačilne instrumente uvrščamo:
kreditno plačilo, ki temelji na uporabi elektronskega naloga za poravnavo ali
telefonskega naloga za plačilo,
plačilne kartice,
kot tudi direktno obremenitev, kadar so za izvedbo plačila uporabljene elektronske
komunikacijske poti.
Plačilne instrumente razvrščamo tudi glede na kriterij iniciatorja plačila.
Kreditni plačilni instrumenti temeljijo na uporabi naloga za poravnavo, ki ga odredi plačnik
v breme svojega računa ali v breme položene gotovine. V tem primeru upnik nima vpliva na
dinamiko plačila in dolžnik je nedvomno v prednosti, saj plača takrat, ko ima na računu
zadostna sredstva, medtem ko mora upnik čakati, da bo plačilo opravljeno. Med kreditne
plačilne instrumente sodijo kreditna plačila, ki jih ponudniki plačilnih storitev izvršijo na
podlagi predloženih papirnih ali elektronskih kreditnih nalogov za poravnavo.
Debetni plačilni instrumenti pa temeljijo na uporabi naloga za poravnavo, ki ga odredi
prejemnik plačila (upnik) v breme plačnikovega računa, običajno na podlagi pooblastila, ki ga
predhodno prejme od plačnika (dolžnika). Pooblastilo določa, kdaj upnik lahko predloži
debetni nalog in kdaj ga ponudnik plačilnih storitev plačnika lahko izplača, plačnik pa je
dolžan zagotoviti zadostna sredstva na transakcijskem računu. Pri debetnih plačilnih
instrumentih prihaja iniciativa za plačilo z upnikove strani, tako plačnik nima vpliva na
dinamiko plačila, vendar pa mu ni potrebno skrbeti o tem, kako in kdaj bo moral svojo
obveznost poravnati. Za upnika pa je velika prednost debetnega plačilnega instrumenta v tem,
da ve, kdaj bo plačilo opravljeno. Med debetne plačilne instrumente uvrščamo direktno
obremenitev in ček.
Plačilni instrument so tudi plačilne kartice, ki jih imetniki lahko uporabljajo za dvig gotovine
na bankomatu ali za plačilo na POS terminalu. Plačilna kartica ima vgrajen elektronski
nosilec podatkov, ki uporabniku omogoča plačevanje na elektronskem terminalu v breme
sredstev na njegovem transakcijskem računu oziroma v breme računa izdajatelja plačilne
kartice, ob pogoju, da uporabnik pozna enolično identifikacijsko kodo oziroma se s podpisom
izkaže kot upravičeni imetnik plačilne kartice.
Glede na način poravnave obveznosti ločujemo med:
debetnimi in
kreditnimi plačilnimi karticami.
Debetna plačilna kartica imetniku omogoča opravljanje plačil tako, da izdajatelj kartice ob
vsaki uporabi takoj obremeni njegov transakcijski račun za znesek opravljenih plačil,
kreditna plačilna kartica pa razkriva, da je bilo imetniku odobreno posojilo, in omogoča
nakupe ali dvige gotovine do vnaprej dogovorjene zgornje meje odobrenega posojila.
Po kriteriju izdajatelja pa delimo plačilne kartice na tiste, ki jih izdajajo:
banke in hranilnice,
na plačilne kartice večjih trgovskih podjetij ali pa
plačilne kartice družb, katerih izključna dejavnost je izdajanje kreditnih plačilnih
kartic.
149
Denarno poslovanje
11.2.1 Obveznosti uporabnika v zvezi s plačilnimi instrumenti
Uporabnik mora uporabljati plačilni instrument v skladu s pogoji, ki urejajo izdajo in uporabo
plačilnega instrumenta, in takoj po prejemu plačilnega instrumenta zlasti zagotoviti vse
razumne ukrepe, da zavaruje varnostne elemente plačilnega instrumenta, ki omogočajo
identifikacijo uporabnika in so vezani osebno nanj. Uporabnik mora brez odlašanja obvestiti
ponudnika plačilnih storitev ali osebo, ki jo ponudnik plačilnih storitev navede, o izgubi, kraji
ali zlorabi plačilnega instrumenta.
11.2.2 Obveznosti ponudnika plačilnih storitev v zvezi s plačilnimi instrumenti
Ponudnik plačilnih storitev, ki uporabniku izda plačilni instrument, mora v razmerju do
uporabnika zagotoviti:
da so osebni varnostni elementi plačilnega instrumenta dostopni izključno uporabniku,
ki je prejel plačilni instrument, brez poseganja v obveznosti uporabnika,
da uporabniku ob vsakem času na primeren način omogoči posredovanje obvestila
oziroma zahtevka za sprostitev uporabe plačilnega instrumenta,
Ponudnik plačilnih storitev ne sme poslati plačilnega instrumenta uporabniku brez njegove
izrecne zahteve, razen v primeru, ko se že izdan plačilni instrument nadomešča z novim.
Ponudnik plačilnih storitev nosi tveganje pošiljanja plačilnega instrumenta ali pošiljanja
kakršnih koli osebnih varnostnih elementov plačilnega instrumenta uporabniku.
11.2.3 Plačilni nalogi
Slovenske banke so v želji po poenotenju plačevanja, ki je posledica vzpostavitve enotnega
območja plačil v evrih pripravile obrazec UPN – univerzalni plačilni nalog. Obrazec je od
01.01.2012 v uporabi in je nadomestil:
posebne položnice PP02,
bančni nalog BN02,
čezmejno regulirano plačilo RP01.
Nalog UPN se uporablja za:
negotovinska (kreditna) plačila,
gotovinska plačila (nakazila v gotovini), s katerimi plačniki poravnavajo obveznosti s
predložitvijo gotovine,
pologe gotovine na transakcijske račune pri banki,
dvige gotovine s transakcijskih računov pri banki.
Nalog UPN sestavljata talon (levi del) in nalog za plačilo (desni del). Talon je namenjen
plačniku, nalog za plačilo pa ponudniku plačilnih storitev.
Bistvene novosti, ki jih uvaja nalog UPN v primerjavi s prejšnjimi nalogi, so:
referenca (nova oznaka SI oziroma RF),
koda namena (nova identifikacija imena),
ukinitev vrste posla pri označevanju plačil (na primer: A3011),
uvedba vrstice v OCR zapisu.
150
Denarno poslovanje
Referenca kot splošni termin pomeni niz znakov, ki so lahko številke in/ali črke in ki
enolično določajo neki dokument (npr. faktura, pogodba ipd.).
Referenca se uporablja tudi kot »sklic na številko« in pri izvrševanju plačilnih transakcij
pomeni enolično oznako dokumenta ali dogodka. Referenco praviloma določi prejemnik
plačila in jo sporoči plačniku (npr. mu izda račun, obračun, pošlje pogodbo ali plačilni nalog).
Koda namena je obvezen podatek. Štirimestne kode namena so zapisane s kraticami v
angleškem jeziku, npr. ELEC – Electrycity Bill (plačilo elektrike), SALA – Salary Payment
(izplačilo plače), RENT – Rent (plačilo najemnine). Uporabljajo se za opredelitev namena
plačila. Uporaba kode namena je posebej pomembna pri tistih plačilih, ki so izvzeta ali delno
zasegljiva po veljavni zakonodaji (na primer izplačila plač, pokojnin, socialnih transferjev
itd.). Seznam s kodami namenov je objavljen na spletnih straneh Združenja bank Slovenije in
Uprave za javne prihodke (UJP).
Če kode namena ni možno določiti iz nabora kod, se uporabi koda OTHR – Other payment
purpose (splošno), drug namen plačil.
Prednosti, ki jih uvaja UPN so naslednje:
enoten standard in obrazec za vsa kreditna plačila,
uporaben nalog za domača in čezmejna plačila v evrih,
preprosto in pregledno plačevanje,
ni omejitve glede zneska,
možnost optičnega zajema podatkov,
izpolnjen lahko z OCR vrstico ali brez.
Papirni obrazec UPN je lahko izpolnjen strojno (računalniško) ali ročno. Podatki se morajo
vpisati v posamezna ustrezna polja s temno modro ali črno barvo. Vsi podatki na obrazcu
UPN so obvezni, razen tistih za katere je posebej navedeno, da so neobvezni.
Posamezna polja obrazca UPN morajo biti izpolnjena na naslednji način:
Predel plačnik:
IBAN: vpiše se številka računa ali podračuna plačnika v strukturi IBAN.
Polog: v primeru pologa gotovine pri banki se označi z znakom »X«.
Dvig: v primeru dviga gotovine pri banki se označi z znakom »X«.
Referenca: neobvezen podatek, razen pri plačilih obveznih dajatev in drugih
javnofinančnih prihodkov, in sicer v skladu s pravilnikom, ki ureja podračune ter
način plačevanja obveznih dajatev,
in drugimi predpisi, ki določajo obvezno uporabo referenc. Vpiše se slovenska
referenca s predpono SI ali evropska referenca s predpono RF.
Ime in naslov: vpiše se ime in naslov plačnika oziroma naziv ali logično skrajšan naziv
podračuna proračunskega uporabnika ter naslov proračunskega uporabnika, razen za
podračune javnofinančnih prihodkov, kjer se naslov ne vpiše.
Koda namena: vpiše se koda namena plačila.
Namen/rok plačila: vpiše se podatek o namenu in roku plačila.
Nujno: neobvezen podatek, označi se z znakom »X«, kar pomeni, da bo nalog izvršen
kot nujno negotovinsko kreditno plačilo.
Podpis plačnika (neobvezno žig): podpis plačnika je obvezen, žig plačnika je
neobvezen. Kadar je podpisov več, se ne smejo prekrivati. Če se nalog za plačilo
151
Denarno poslovanje
žigosa, je priporočljiva uporaba temno modre ali črne barve žiga. Podpis in žig
plačnika se morata ujemati s podpisom in žigom na veljavnem seznamu deponiranih
podpisov pri UJP.
Predel prejemnik:
Znesek: vpiše se znesek plačila v evrih s centi; če znesek ni vpisan v posamezna
okenca se med evre in cente vpiše vejica, če je znesek vpisan v posamezna okenca
med evre in cente ni potrebno vpisati vejice; pred znesek se vpiše znak * ali =, zapis
zneska brez znaka * ali = ni razlog za zavrnitev obrazca UPN.
Datum plačila: vpiše se predvideni datum obremenitve podračuna proračunskega
uporabnika z možnostjo zapisa datuma vnaprej v obliki DDMMLLLL .
BIC banke prejemnika: obvezen vpis podatka za račune prejemnikov izven Republike
Slovenije, neobvezen vpis podatka za račune ali podračune prejemnikov v Republiki
Sloveniji; vpiše se bančna identifikacijska koda banke prejemnika.
IBAN: vpiše se številka računa ali podračuna prejemnika v strukturi IBAN.
Izjava: neobvezen podatek, označi se z znakom »X«, če je na obrazcu UPN izpolnjena
vrstica OCR in podpisana Izjava UPN.
Referenca: neobvezen podatek, razen pri plačilih obveznih dajatev in drugih
javnofinančnih prihodkov, in sicer v skladu s pravilnikom, ki ureja podračune ter
način plačevanja obveznih dajatev in drugimi predpisi, ki določajo obvezno uporabo
referenc. Vpiše se slovenska referenca s predpono SI ali evropska referenca s
predpono RF.
Ime in naslov: vpiše se ime prejemnika oziroma naziv ali logično skrajšan naziv
podračuna proračunskega uporabnika ali naziv pravne ali fizične osebe ter naslov
prejemnika, razen za podračune JFP, kjer se naslov ne vpiše.
(http://www.ujp.gov.si/dokumenti/, 26.5.2013).
Slika 47: Pravilno izpolnjen univerzalni plačilni nalog
Vir: http://www.ujp.gov.si/dokumenti (26.5.2013)
152
Denarno poslovanje
11.3 OPRAVLJANJE PLAČILNIH STORITEV
V tem delu bomo na kratko opisali:
obveznosti ponudnikov plačilnih storitev pri zagotavljanju informacij v zvezi z
opravljanjem plačilnih storitev,
pravila glede izvrševanja plačilnih transakcij.
11.3.1 Obveznosti ponudnikov plačilnih storitev
Ponudnik plačilnih storitev mora uporabniku pred sklenitvijo okvirne pogodbe posredovati
naslednje informacije:
o ponudniku plačilnih storitev,
o pogojih za uporabo plačilne storitve,
o nadomestilih, obrestnih merah in menjalnih tečajih,
o načinu in sredstvih komunikacije,
o zaščitnih in drugih ukrepih v zvezi z izvrševanjem plačilnih transakcij,
o pogojih za spremembo in prenehanje okvirne pogodbe ter
o reševanju sporov.
Ponudnik plačilnih storitev mora uporabniku pred sklenitvijo pogodbe o izvršitvi enkratne
plačilne transakcije dati na voljo naslednje informacije:
katero vrsto enolične identifikacijske oznake ali katere druge podatke mora navesti
uporabnik, da se lahko plačilni nalog pravilno izvrši;
najdaljši rok izvršitve plačilne transakcije;
vsa nadomestila, ki jih ponudnik plačilnih storitev zaračunava uporabnikom, vključno
z razčlenitvijo postavk, če uporabniku zaračunava skupno nadomestilo;
morebitni menjalni tečaj ali referenčni menjalni tečaj, ki ga ponudnik plačilnih storitev
uporablja za plačilno transakcijo.
11.3.2 Pravila glede izvrševanja plačilnih transakcij
11.3.2.1 Odobritev plačilnih transakcij
Ponudnik plačilnih storitev izvrši plačilno transakcijo, če je plačnik odobril plačilno
transakcijo tako, da je podal soglasje za njeno izvršitev.
Plačnik poda soglasje za izvršitev plačilne transakcije pred izvršitvijo plačilne transakcije,
razen če sta se ponudnik plačilnih storitev in plačnik dogovorila, da lahko plačnik poda
soglasje tudi po izvršitvi plačilne transakcije.
Plačnik lahko poda soglasje za izvršitev posamezne plačilne transakcije ali sklopa plačilnih
transakcij v obliki in po postopku, ki je dogovorjen med plačnikom in plačnikovim
ponudnikom plačilnih storitev.
Če plačnik ne poda soglasja za izvršitev plačilne transakcije, se šteje, da plačilna transakcija
ni bila odobrena.
153
Denarno poslovanje
11.3.2.2 Prejem plačilnih nalogov
Plačilna transakcija se izvrši na podlagi plačilnega naloga, ki ga plačnikovemu ponudniku
plačilnih storitev posreduje plačnik ali prejemnik plačila. Ponudnik plačilnih storitev mora
izvršiti plačilno transakcijo, ko prejme plačilni nalog, razen če so podani pogoji za zavrnitev
plačilnega naloga.
Šteje se, da je ponudnik plačilnih storitev prejel plačilni nalog, ko mu je plačilni nalog izročen
z uporabo sredstev za komunikacijo, ki so dogovorjena v pogodbi o plačilnih storitvah, ne
glede na morebitno predhodno vključenost ponudnika plačilnih storitev v proces oblikovanja
in odreditve plačilnega naloga.
Če ponudnik plačilnih storitev prejme plačilni nalog na dan, ki ni določen kot njegov delovni
dan, se šteje, da je plačilni nalog prejel naslednji delovni dan.
Ponudnik plačilnih storitev lahko določi uro proti koncu delovnega dne, tako da se za vse
plačilne naloge, ki jih prejme po tej uri, šteje, da jih je prejel naslednji delovni dan.
Če se uporabnik in njegov ponudnik plačilnih storitev dogovorita, da se izvrševanje
plačilnega naloga začne na določen dan ali ob koncu določenega obdobja ali na dan, ko
plačnik da sredstva na voljo svojemu ponudniku plačilnih storitev, se šteje, da je čas prejema
plačilnega naloga dogovorjeni dan. Če dogovorjeni dan ni delovni dan za ponudnika plačilnih
storitev, se za plačilni nalog šteje, da je bil prejet naslednji delovni dan.
11.3.2.3 Zavrnitev plačilnih nalogov
Ponudnik plačilnih storitev lahko zavrne izvršitev plačilnega naloga, če niso izpolnjeni vsi
pogoji za izvršitev plačilnega naloga, kakor so določeni v pogodbi. Ponudnik plačilnih
storitev o zavrnitvi in če je mogoče, o razlogih za zavrnitev in postopku za odpravo napak, ki
so bile vzrok za zavrnitev, obvesti uporabnika, razen če je to prepovedano na podlagi drugih
predpisov.
Ponudnik plačilnih storitev obvestilo posreduje ali da na voljo uporabniku na način,
dogovorjen v pogodbi, ob prvi priložnosti, najkasneje pa v roku, ki je določen za izvršitev
plačilnega naloga.
Okvirna pogodba lahko določa, da ponudnik plačilnih storitev uporabniku zaračuna obvestilo
o zavrnitvi plačilnega naloga, če je zavrnitev utemeljena iz objektivnih razlogov.
11.3.2.4 Preklic plačilnega naloga
Plačnik lahko kadar koli prekliče plačilni nalog tako, da umakne soglasje za izvršitev plačilne
transakcije ali sklopa plačilnih transakcij. Vsaka plačilna transakcija izvršena po preklicu
soglasja, se šteje kot neodobrena.
Plačnik lahko umakne soglasje za izvršitev posamezne plačilne transakcije ali sklopa plačilnih
transakcij v obliki in po postopku, ki je dogovorjen med plačnikom in njegovim ponudnikom
plačilnih storitev.
154
Denarno poslovanje
11.3.2.5 Nepreklicnost plačilnih nalogov
Uporabnik ne more preklicati plačilnega naloga potem, ko ga prejme plačnikov ponudnik
plačilnih storitev, razen če je v tem členu za posamezne primere določeno drugače.
Če plačilno transakcijo odredi prejemnik plačila ali plačnik preko prejemnika plačila, plačnik
ne more preklicati plačilnega naloga potem, ko je plačilni nalog ali soglasje za izvršitev
plačilne transakcije podal prejemniku plačila.
Uporabnik lahko prekliče plačilni nalog najpozneje do konca delovnega dne pred dnevom, ki
je dogovorjen kot začetek izvrševanja plačilnega naloga.
Po poteku rokov lahko uporabnik prekliče plačilni nalog le na podlagi dogovora s svojim
ponudnikom plačilnih storitev. V primeru, ko plačilno transakcijo odredi prejemnik plačila ali
plačnik preko prejemnika plačila, mora s preklicem plačilnega naloga po poteku roka
soglašati tudi prejemnik plačila.
11.3.2.6 Valuta plačilne transakcije
Plačilna transakcija se izvrši v valuti, o kateri se dogovorita uporabnik in njegov ponudnik.
Ponudnik plačilnih storitev lahko uporabniku v zvezi z izvršitvijo plačilne transakcije
zaračuna le nadomestila, o katerih je predhodno obvestil uporabnika.
11.3.2.7 Rok izvršitve plačilne transakcije
Plačnikov ponudnik plačilnih storitev mora zagotoviti, da je v primeru domače plačilne
transakcije, ki se izvrši v evrih, znesek plačilne transakcije odobren na računu
prejemnikovega ponudnika plačilnih storitev isti dan.
Plačnikov ponudnik plačilnih storitev mora zagotoviti, da je v primeru čezmejne plačilne
transakcije, ki se izvrši v ev rih, znesek plačilne transakcije odobren na računu
prejemnikovega ponudnika plačilnih storitev najpozneje do konca naslednjega delovnega dne
po dnevu, ko je plačnikov ponudnik plačilnih storitev prejel plačilni nalog.
11.3.2.8 Razpolaganje s sredstvi
Prejemnikov ponudnik plačilnih storitev mora prejemniku omogočiti razpolaganje z
denarnimi sredstvi na njegovem plačilnem računu, ali če prejemnik nima plačilnega računa pri
tem ponudniku plačilnih storitev, dati sredstva prejemniku na razpolago takoj:
ko je znesek plačilne transakcije za prejemnika plačila odobren na računu
prejemnikovega ponudnika plačilnih storitev in
ko prejemnikov ponudnik plačilnih storitev prejme vse informacije, potrebne za
odobritev prejemnikovega računa ali prejemnika plačila.
Če dan, ko so denarna sredstva odobrena na računu prejemnikovega ponudnika plačilnih
storitev, ni delovni dan prejemnikovega ponudnika plačilnih storitev, se šteje, da je
prejemnikov ponudnik plačilnih storitev prejel denarna sredstva za prejemnika plačila prvi
naslednji delovni dan.
155
Denarno poslovanje
11.3.3 Odgovornost ponudnika plačilnih storitev za neodobreno plačilno transakcijo
Plačnikov ponudnik plačilnih storitev plačniku odgovarja za izvršitev plačilne transakcije brez
plačnikovega soglasja za izvršitev.
Če je plačnikov ponudnik plačilnih storitev odgovoren za izvršitev neodobrene plačilne
transakcije, mora plačniku takoj povrniti znesek neodobrene plačilne transakcije in, če je bila
neodobrena plačilna transakcija izvršena v breme plačnikovega plačilnega računa, vzpostaviti
tako stanje plačnikovega plačilnega računa, kakršno bi bilo, če neodobrena plačilna
transakcija ne bi bila izvršena.
Plačnikov ponudnik plačilnih storitev, ki je odgovoren za izvršitev neodobrene plačilne
transakcije, mora plačniku povrniti tudi vsa zaračunana nadomestila, ki jih je zaračunal
plačniku, ter obresti, do katerih je upravičen plačnik v zvezi z izvršitvijo neodobrene plačilne
transakcije.
Ponudnik plačilnih storitev ne odgovarja uporabniku za neizvršitev ali nepravilno izvršitev
plačilne transakcije, če je neizvršitev ali nepravilna izvršitev plačilne transakcije posledica
izjemnih in nepredvidljivih okoliščin, ki se jim ponudnik plačilnih storitev ni mogel izogniti
ali jih preprečiti.
Ponudnik plačilnih storitev prav tako ne odgovarja uporabniku, če je neizvršitev ali nepravilna
izvršitev plačilne transakcije posledica izpolnjevanja obveznosti ponudnika plačilnih storitev,
ki izhajajo iz drugih predpisov, ki zavezujejo ponudnika plačilnih storitev.
V primeru, ko uporabnik trdi, da ni odobril izvršene plačilne transakcije ali da plačilna
transakcija ni bila izvršena pravilno, mora njegov ponudnik plačilnih storitev dokazati, da je
bila preverjena pristnost plačilne transakcije, da je bila plačilna transakcija pravilno
evidentirana in knjižena ter da na njeno izvršitev ni vplivala nikakršna tehnična okvara ali
druga napaka.
Preverjanje pristnosti plačilne transakcije je postopek, ki omogoča ponudniku plačilnih
storitev, da preveri uporabo plačilnega instrumenta in njegovih varnostnih elementov, ki so
vezani na uporabnika.
Ponudnik plačilnih storitev, ki je odgovoren za izvršitev neodobrene oziroma nepravilno
izvršene plačilne transakcije v skladu s tem zakonom, uporabniku na njegovo zahtevo
zagotovi popravek tako, da:
povrne zneske neodobrenih ali nepravilno izvršenih plačilnih transakcij
zagotovi pravilno izvršitev plačilne transakcije.
Ponudnik plačilnih storitev mora zagotoviti uporabniku popravek, če uporabnik obvesti
ponudnika plačilnih storitev o neodobrenih oziroma nepravilno izvršenih plačilnih
transakcijah brez odlašanja, ko ugotovi, da je prišlo do takšnih plačilnih transakcij.
11.3.4 Plačilne transakcije in omejitve razpolaganja na podlagi sklepa o izvršbi
Ponudnik plačilnih storitev onemogoči uporabniku razpolaganje z denarnimi sredstvi na
podlagi sklepa sodišča ali drugega organa, pristojnega za izvršbo in zavarovanje, v skladu s
predpisi, ki urejajo opravljanje izvršbe in zavarovanja na denarna sredstva dolžnika pri
ponudniku plačilnih storitev.
156
Denarno poslovanje
Izvršbe in zavarovanja na denarna sredstva neposrednih in posrednih uporabnikov državnega
proračuna in proračunov samoupravnih lokalnih skupnosti se lahko izvršujejo le preko
podračunov enotnega zakladniškega računa države ali samoupravne lokalne skupnosti, ki so
odprti pri Upravi Republike Slovenije za javna plačila.
Če ponudnik plačilnih storitev dolžniku zaračunava posebno nadomestilo za izvajanje dejanj
na podlagi sklepa o izvršbi ali zavarovanju na denarnih sredstvih dolžnika pri tem ponudniku
plačilnih storitev, morajo biti ta nadomestila primerna in v skladu z dejanskimi stroški, ki
nastanejo ponudniku plačilnih storitev v zvezi z izvrševanjem sklepa o izvršbi ali
zavarovanju.
Dolžnikov ponudnik plačilnih storitev mora obvestiti dolžnika in sodišče ali drug organ, ki je
izdal sklep o izvršbi ali zavarovanju, o vrsti in višini nadomestil.
11.4 TRANSAKCIJSKI RAČUN
Transakcijski račun je denarni račun, ki je namenjen tekočemu prejemanju prilivov,
dvigovanju in nakazovanju s tega računa tretjim osebam, skratka vsem tekočim transakcijam.
Že samo ime računa pove, da imetje na njem ni namenjeno varčevanju, zato se praviloma ne
obrestuje, ali pa se obrestuje le simbolično. Osnovna značilnost transakcijskega računa je torej
transferibilnost (prenosnost) sredstev na njem, zato je transakcijski račun v bistvu vloga na
vpogled.
Banka odpre stranki na podlagi sklenjene ustrezne pogodbe transakcijski račun, na katerem se
primarno evidentirajo vsi prilivi za stranko in vsi dvigi in odlivi v dobro tretjih oseb oziroma
v dobro drugih – netransakcijskih računov komitenta.
Zakon o plačilnih storitvah in sistemih dopušča stranki banke, da pri njej odpre več
transakcijskih računov.
Beseda 'transakcijski račun' je bila na začetku reforme plačilnih sistemov kot protiutež
izrazoma 'tekoči račun' ali 'žiro račun', ker sta se ta razlikovala po subjektih, ki so ju smeli
uporabljati, namreč žiro račun se je uporabljal za opravljanje dejavnosti, tekoči račun pa za
negotovinska plačila in prejemke fizičnih oseb – posameznikov. Po svoji vsebini pa vsi trije
izrazi pomenijo isto, namreč plačevanje tretjim osebam in prejemanje plačil, za razliko od
varčevalnih računov, na katere lahko vsi subjekti nalagajo svoje prihranke, ne uporabljajo pa
jih za plačevanje.
Novi transakcijski račun za fizične osebe je nadomestil dotedanji tekoči račun in za pravne
osebe dotedanji žiro račun.
11.4.1 Enotna struktura transakcijskega računa
Enotna struktura transakcijskega računa je bila uvedena na podlagi vse večjih zahtev po
izboljšanju učinkovitosti izvrševanja plačil, še posebej čezmejnih. Prednosti enotne strukture
transakcijskega računa so predvsem v tem, da omogoča avtomatsko obdelavo plačil, brez
potrebe po ročnih posegih, kar naj bi pri procesiranju plačil prispevalo tudi k znižanju
stroškov obdelave plačil. Na ta način obdelana plačila so izvršena hitreje ter z bistveno
manjšo možnostjo napake.
157
Denarno poslovanje
11.4.2 Nacionalna struktura transakcijskega računa v Evropi – BBAN
Bančni računi po posameznih državah imajo tako imenovano "domačo" osnovno številko
bančnega računa (Basic Bank Account Number - BBAN).
BBAN je v posameznih državah strukturiran različno glede na nacionalne standarde, ima
različno dolžino znakov, ki so lahko črkovni in numerični, v uporabi pa so tudi različni načini
kontrole.
Preverjeno je, da imajo BBAN v različnih državah določene skupne značilnosti. V vsaki
strukturi se pojavlja:
identifikacija ponudnika plačilnih storitev (banke) oz. njegove organizacijske enote
identifikacija bančne stranke
kontrolna številka
11.4.3 Mednarodna struktura transakcijskega računa – IBAN
Standard mednarodne številke bančnega računa (IBAN-International Bank Account Number)
je razvil Evropski odbor za bančne standarde (European Committee for Banking Standards –
ECBS). Struktura IBAN je zasnovana tako, da omogoča enolično identifikacijo, na podlagi
katere je mogoče razbrati državo ponudnika plačilnih storitev, ponudnika plačilnih storitev, ki
račun vodi, kot tudi imetnika računa.
IBAN je oblikovan na podlagi standarda ISO 13616 in je sestavljen tako, da se pred osnovno
številko bančnega računa (BBAN) dodajo:
Dva črkovna znaka, ki predstavljata oznako države po ISO- standardu.
Dva numerična znaka, ki predstavljata kontrolni številki po ISO- standardu.
11.4.4 Struktura transakcijskega računa v Sloveniji
Standard strukture transakcijskega računa v Sloveniji se ravna po mednarodnem standardu za
strukturo bančnega računa (basic bank account number – BBAN), ki ga priporoča evropska
komisija za bančne standarde. Tako je transakcijski račun sestavljen iz 15 numeričnih mest,
od katerih prvih pet mest identificira banko, pri kateri je imetnik odprl račun, naslednjih osem
mest je številka imetnikovega računa, zadnji dve mesti pa sta kontrolni številki.
Primer zapisa IBAN komitenta Abanke:
IBAN
BBAN
d
d
e
e
b1 b1 b2 b2 b2 a a a a a a a a
c
c
Slovenija Kontrolniki Banka OE banke Identifikacija stranke Kontrolniki
S
158
I
5
6
0 5 1 0 0 8 0 0 0 0 3 2 8
7
5
Denarno poslovanje
Zapis IBAN komitenta Abanke je naslednji:
elektronski zapis oz. izpis: SI56051008000032875 (brez presledkov oz. ločilnih
znakov),
ročni (papirni) zapis: SI56 0510 1800 1132 875 (v skupinah po 4 znake s presledki).
Številke transakcijskih računov vseh imetnikov teh računov v Sloveniji imajo strukturo
IBAN. Prav tako imajo strukturo IBAN bančni računi v evropskih državah članicah EU in
njihovih zunanjih ozemljih nekaterih evropskih držav (Standardi v medbančnem plačilnem
prometu).
V primeru, da slovenski imetniki transakcijskih računov pričakujejo priliv v evrih iz ene od
evropskih držav, morajo osebi, ki jim bo nakazala denar, obvezno sporočiti svoj IBAN in tudi
identifikacijsko kodo svoje banke (BIC), ki jo dobijo pri banki.
V primeru pa, da domači imetnik transakcijskega računa plačuje v tujino, mora od osebe, ki ji
nakazuje sredstva, obvezno pridobiti njen IBAN in BIC njene banke. BIC je bančna
identifikacijska koda (Bank Identifier Code), ki jo imajo vse banke, vključene v medbančno
komunikacijsko omrežje S.W.I.F.T.
Primer:
BIC Nove ljubljanske banke d.d. je: LJBASI2X.
11.4.5 Transakcijski račun fizične osebe
Preko transakcijskega računa (osebnega računa) fizične osebe lahko:
prejemajo plače, pokojnine, honorarje, dividende, socialne transferje …,
opravljajo plačilni promet v domači in tujih valutah,
opravljajo gotovinski in negotovinski plačilni promet,
opravljajo interni in eksterni promet na računu stranke,
plačujejo obveznosti po trajnih nalogih,
opravljajo individualna nakazila,
izvajajo plačila prek sodobnih bančnih poti, na bančnem okencu.
Dokumentacija, ki je potrebna za odpiranje transakcijskega računa za fizične osebe:
veljaven identifikacijski dokument (osebna izkaznica ali potni list),
potrdilo o davčni številki.
Pred otvoritvijo računa je potrebno še preveriti:
če morda stranka nima že kje odprtega kakšnega računa, ki je blokiran,
opraviti pregled v FBE listo (t.i. črna lista Evropskega združenja bank), če je morda
stranka na listi,
na spletni strani AJPES, če morda za stranko ni objavljen začetek postopka osebnega
stečaja oz. stečaja zapuščine.
V teh primerih stranka računa ne more odpreti!
159
Denarno poslovanje
11.4.6 Transakcijski račun pravne osebe
S transakcijskim računom pravne osebe lahko:
opravljajo domače, čezmejne in druge plačilne transakcije ,
z uporabo sodobnih bančnih poti dostopajo do transakcijskega računa 24 ur na dan,
vse dni v letu,
uporabljajo nove plačilne instrumente (direktno odobritev, direktno obremenitev, trajni
nalog, UPN),
izvajajo plačila prek sodobnih bančnih poti, na bančnem okencu, prek pomnilniškega
medija ali dnevno-nočnega trezorja (DNT),
predloži plačilne naloge z zamikom plačila na poznejši datum.
Dokumentacija, ki je potrebna za odpiranje transakcijskega računa za pravne osebe:
redni izpis iz sodnega/poslovnega registra,
obvestilo AJPES o razvrstitvi dejavnosti in matični številki,
potrdilo o davčni številki.
Banka za vodenje transakcijskega računa zaračunava stroške vodenja računa.
Transakcijski račun se lahko ukine:
na željo imetnika računa.
Imetnik računa ob ukinitvi računa izpolni zahtevek za ukinitev računa in vrne bančno kartico
ter vse instrumente, s katerimi je posloval z računom;
na zahtevo banke:
o Če je imetnik računa kršil obveznosti iz pogodbe (banka pošlje imetniku
odstop od pogodbe),
o Če imetnik določen čas ni posloval z računom in je stanje na računu
minimalno, lahko banka avtomatsko ukine račun,
o V primeru smrti imetnika (za fizične osebe) banka po predložitvi uradnega
dokumenta o smrti blokira račun,
o V primeru prenehanja poslovanja poslovnega subjekta, banka po predložitvi
uradnega dokumenta zapre račun.
11.4.7 Register transakcijskih računov
Register transakcijskih računov je enotna informatizirana baza podatkov o transakcijskih
računih in o imetnikih transakcijskih računov.
Agencija za javnopravne evidence in storitve - AJPES vodi register transakcijskih računov
(RTR) od 1. julija 2010 dalje. Pred tem je od 1. novembra 2009 do 1. julija 2010 register
transakcijskih računov vodila Banka Slovenije. V registru transakcijskih računov obstaja več
vrst transakcijskih računov. Ločijo se glede na:
funkcijo računa,
imetnika računa in
valuto računa.
160
Denarno poslovanje
V registru transakcijskih računov se obdelujejo naslednji podatki:
podatki o imetniku transakcijskega računa:
o ime, priimek in naslov prebivališča imetnika, ki je fizična oseba, ali firma,
sedež in naslov imetnika transakcijskega računa, ki je pravna oseba,
o davčna številka imetnika,
o matična številka imetnika,
podatki o transakcijskem računu:
o številka računa,
o naziv in matična številka ponudnika, ki vodi transakcijski račun,
o oznaka vrste računa,
o podatek, da sredstva na transakcijskem računu ne zadoščajo za izvršitev sklepa
o izvršbi ali zavarovanju,
o datum odprtja računa,
o datum zaprtja računa.
Podatki o transakcijskih računih in njihovih imetnikih se obdelujejo v registru transakcijskih
računov z namenom, da se zagotovi centraliziran dostop do podatkov o transakcijskih računih
posameznega imetnika.
Podatki o transakcijskih računih poslovnih subjektov so javni in brezplačno dostopni za vse
registrirane uporabnike spletnega portala AJPES.
Podatki o transakcijskih računih fizičnih oseb so zaupni in jih lahko pridobijo tisti, ki so do
njih upravičeni.
161
Denarno poslovanje
Utrjevanje, ponavljanje in razumevanje predelane snovi
1. Kaj razumemo pod izrazom plačilne storitve?
2. Kaj je domača in kaj čezmejna plačilna transakcija?
3. Kateri subjekti nastopajo pri izvajanju plačilnih storitev in v kakšni vlogi nastopajo?
4. Kaj je SEPA direktna bremenitev?
5. Kaj je direktna odobritev in kaj je plačilni nalog?
6. Kaj je plačilni račun, kaj transakcijski račun in kaj je skupni plačilni račun?
7. Kdo vse lahko na področju RS opravlja plačilne storitve?
8. Katere plačilne instrumente uvrščamo med papirne in katere med elektronske?
9. Katere so značilnosti kreditnega plačilnega instrumenta?
10. Katere so značilnosti debetnega plačilnega instrumenta?
11. Za katere transakcije je mogoče uporabiti univerzalni plačilni nalog?
12. Katere prednosti ima univerzalni plačilni nalog?
13. Katere informacije mora ponudnik plačilnih storitev poslati uporabniku pred
sklenitvijo okvirne pogodbe?
14. Kdaj se izvrši plačilna transakcija in kdaj se zavrne izvršitev plačilnega naloga s strani
ponudnika plačilnih storitev?
15. Kdaj in kako se izvede preklic plačilnega naloga?
16. Kdaj nastopi nepreklicnost plačilnega naloga?
17. Kako je z rokom izvršitve plačilne transakcije za domače plačilne transakcije in kako
za čezmejne plačilne transakcije?
18. Kdaj nastopi omejitev razpolaganja s sredstvi na podlagi sklepa o izvršbi in kakšna je
vloga ponudnika plačilnih storitev pri tem?
19. Kaj je transakcijski račun, komu in čemu je namenjen?
20. Napiši in razloži strukturo transakcijskega računa, ki se uporablja v Sloveniji!
21. Kaj je register transakcijskih računov, kdo lahko vanj vpogleduje in kakšne podatke
vsebuje?
162
Denarno poslovanje
12 PLAČILNI IN PORAVNALNI SISTEMI
Temeljna naloga plačilnega sistema je omogočiti poravnavo denarnih obveznosti, ki nastajajo
pri poslovanju ekonomskih subjektov na trgih dobrin in finančnih trgih.
Plačilni sistem v najširšem smislu tvorijo institucije, tehnologija, instrumenti, standardi in
postopki, ki omogočajo prenos denarnih sredstev za najširši krog uporabnikov.
V ožjem smislu gre pri plačilnem sistemu za sisteme poravnave in prenosa sredstev med
bankami, ki ponujajo plačilne storitve končnim uporabnikom.
Glavni elementi plačilnega sistema so storitve bank, ki jih omogoča infrastruktura bančnega
sistema, sestavljena iz poslovnih bank in centralne banke ter povezave med njimi.
V piramidni strukturi plačilnih sistemov račune bank vodi centralna banka, na računih pri njej
pa se tudi izvajajo medbančne poravnave.
Komitenti – pravne ali fizične osebe – imajo račune odprte pri bankah, ki jim zagotavljajo
plačilne storitve, poravnava pa se izvaja na računih v banki (interni plačilni promet) ali na
računih pri centralni banki (medbančni plačilni promet).
Slika 48: Piramidna struktura plačilnih sistemov
Vir: Anko, 2000, 3
12.1 APP – AGENCIJA ZA PLAČILNI PROMET
V reformi plačilnih sistemov so banke svoje račune prenesle v centralno banko že v letu 1998,
za pravne osebe pa je ta proces prenosa potekal do junija 2002.
V sistemu APP so se transakcije obdelovale po bruto načelu za vsa plačila. Sredstva so se z
informacijo prenesla z računa plačnika na račun prejemnika in znesek se je hkrati knjižil v
163
Denarno poslovanje
breme računa deponentov banke plačnika in v dobro računa deponentov banke prejemnika.
Končna poravnava se je opravila z vključitvijo salda računa deponentov v žiro račun in
poravnalni račun banke konec dneva. Prišlo je do zmanjšanja ali povečanja sredstev banke,
odvisno od prometa njenih komitentov.
Slika 49: Struktura plačilnega prometa v sistemu APP
Vir: Anko, 2000, 9
V sistemu APP se je tako izvajala bruto poravnava s prenosom informacij sproti tekom dneva
in dokončnostjo poravnave ob koncu dneva. Po obdelavi plačilnih nalogov se je ugotovil
saldo vseh računov pravnih oseb in saldo računov deponentov posameznih bank in hranilnic.
Če je bilo stanje na računu deponentov banke negativno, kar pomeni, da so njeni deponenti
(ob upoštevanju začetnega stanja) plačevali deponentom drugih bank več, kot so od njih
prejeli plačil, se je z vključitvijo računa deponentov v žiro račun oz. poravnalni račun banke
negativni saldo pokril, ko je bil saldo na žiro računu oz. poravnalnem računu banke večji od
negativnega salda na računu deponentov.
V primeru, da banka ni imela na žiro računu oz. poravnalnem računu dovolj sredstev (kritja)
za pokritje negativnega salda, ugotovljenega na računu deponentov, si je morala sredstva
izposoditi.
Ne glede na to, da je bila dokončnost plačil šele konec dneva, pa so pravne osebe med
dnevom razpolagale s pritoki, knjiženimi na njihovem računu.
164
Denarno poslovanje
Slika 50: Sistemsko tveganje v sistemu APP
Vir: Anko, 2000, 10
12.1.1 Prednosti sistema APP
Glavna prednost sistema APP izhaja iz največje slabosti sistema. Pravnim osebam je
bilo omogočeno zelo hitro plačevanje, ki ni imelo podlage v dokončnosti poravnave.
Druga prednost je bila centralizacija spremljajočih aktivnosti tj. nadzor za potrebe
davčnih oblasti, zbiranje statističnih podatkov in bonitetne informacije o poslovanju
pravnih oseb.
12.1.2 Slabosti sistema APP
Pravne osebe so vplivale na likvidnost bank, ne da bi bile banke o tem vnaprej
obveščene.
Pravne osebe so razpolagale s sredstvi takoj, ko so dobile priliv na račun, torej še pred
poravnavo med bankami.
V sistemu APP so pravne osebe plačevale preko APP in na ta način neposredno vplivale na
likvidnost bank.
Plačila v državi so bila dokončna in poravnana samo, če so imele banke ob koncu dneva
zadostna sredstva na računih pri centralni banki za poravnavo svojih obveznosti.
Dokler ni bilo poravnave, so bila plačila med pravnimi osebami različnih bank rizična, saj je
obstajala možnost, da do poravnave sploh ne bo prišlo (nelikvidnost ene od bank) in je bila
banka izpostavljena kreditnemu tveganju.
V primeru nelikvidnosti ene od bank so imele tudi preostale banke izgubo v višini svoje
odprte pozicije do te banke.
V navedenem primeru je šlo za sistemsko tveganje zaradi tega, ker so bile vse banke pri
plačevanju in končni poravnavi povezane z vsemi drugimi, kar je pomenilo, da je nelikvidnost
ene banke prizadela veliko drugih bank.
165
Denarno poslovanje
12.2 BPRČ – SISTEM BRUTO PORAVNAVE V REALNEM ČASU
V sistemu BPRČ poteka obdelava in dokončna poravnava prenosa denarnih sredstev med
bankami tekoče in v realnem času. Prenosi se poravnavajo posamično, preko poravnalnih
računov poslovnih bank pri centralni banki, brez pobotanja debetnih in kreditnih postavk.
Pravila delovanja BPRČ določajo, da je vsaka udeleženka odgovorna za zagotavljanje kritja
na svojem poravnalnem računu. Poravnava plačila se odrazi v takojšnji bremenitvi in
odobritvi poravnalnih računov, če so sredstva na razpolago na računu, ki se bremeni.
Udeleženke imajo lahko samo en poravnalni račun, na katerem ni dovoljena prekoračitev.
Upravljanje sistema BPRČ in nadzor v zvezi z vodenjem poravnalnih računov je naloga
Banke Slovenije – kontrola nad likvidnostjo neposrednih udeleženk.
Slika 51: Plačilni tokovi pri bruto poravnavi
Vir: Sheppard, 1996, 22
12.2.1 Prednosti sistema BPRČ
Sistem BPRČ bistveno prispeva k zmanjšanju tveganj v plačilnih sistemih.
BPRČ odpravlja dve bistveni pomanjkljivosti APP:
nihče, razen lastnika računa, ne more bremeniti njegovega računa,
prilivi se na račune upravičencev knjižijo takrat, ko so plačila poravnana in so
dokončna.
V sistemu BPRČ so torej vzpostavljeni bilateralni odnosi, ker se vsaka transakcija obdela
posamezno in je tveganje omejeno na dve strani – banki v transakciji, ne pa na ves sistem.
Kreditno tveganje je v slovenskem sistemu BPRČ odpravljeno, saj banka prejemnika
informacijo o plačilu dobi šele po dokončnosti poravnave plačila.
166
Denarno poslovanje
12.2.2 Slabosti sistema BPRČ
Glavna zahteva sistema BPRČ je, da morajo udeleženke med dnevom neprestano zagotavljati
plačilno sposobnost.
BPRČ povzroča bankam stroške s tem, ko morajo:
s poroštvi zavarovati dnevne prekoračitve stanj na svojih poravnalnih računih,
za te prekoračitve plačati obresti; plačujejo tudi obresti za posojila, najeta na
medbančnem trgu,
da se izognejo prekoračitvam na poravnalnih računih, na njih vzdrževati zadostna
sredstva, ki pa so slabše obrestovana kot ostale naložbe,
imeti ustrezno premoženje za ponovne odkupe po sporazumih.
Sistem BPRČ zahteva določeno stopnjo likvidnosti. Banke jo lahko zagotovijo le po določeni
ceni, kar zvišuje stroške opravljanja plačilnih storitev.
12.3 ŽIRO KLIRING – NETO SISTEM
Sistem žiro kliring je elektronski plačilni sistem; obdeluje plačila, ki ne presegajo določene
vrednosti.
Banke nalogodajalcev odlagajo plačilne naloge v paketih na svoje vmesnike, ki so s
centralnim sistemom povezani preko omrežja BSNet.
Centralni sistem opravlja pobiranje nalogov vsako uro do določene ure, ki pomeni presek za
poravnavo in hkrati zadnje pobiranje v tem ciklu. Ti nalogi se pregledajo, in če so pravilni,
potem čakajo z drugimi nalogi na obdelavo do časa, ki je namenjen za izračun pozicij.
Ob poravnalnem preseku sistem izračuna pozicijo posamezne banke do klirinške skupine in
razvrsti prilive v pakete po bankah.
Banke na svoje vmesnike na koncu cikla prejmejo štiri datoteke:
multilateralna neto pozicija,
bilateralna neto pozicija,
seznam vseh prejetih datotek,
vsa vplačila v dobro.
167
Denarno poslovanje
Slika 52: Plačilni tokovi pri bilateralni neto poravnavi
Vir: Sheppard, 1996, 23
Slika 53: Plačilni tokovi pri multilateralni neto poravnavi
Vir: Sheppard, 1996, 24
Neto dolžnice so morale preko BPRČ plačati svoj dolg iz naslova poravnalnega preseka z
njihovih poravnalnih računov pred določeno uro, da lahko potem BS odobri neto upnice preko
BPRČ na njihove poravnalne račune. V primeru, da dolžnice ne bi plačale, BS ne bi odobrila
računov upnicam, ampak bi takrat pustila udeleženkam, da svoje pozicije poravnajo na
bilateralni ravni, kar pomeni vsaka z vsako med seboj.
168
Denarno poslovanje
Preko sistema žiro kliring gre običajno več kot 95 % plačilnih transakcij, ki pa v vrednostnem
smislu pomenijo le okoli 10 % prometa.
Z vidika poslovnih bank je glavna prednost neto poravnalnih sistemov nižja zahtevana
likvidnost in pa zaradi paketne obdelave in komunikacijskih povezav občutno nižji stroški
obdelave posameznega plačilnega naloga.
12.4
PLAČILNI SISTEMI V SLOVENIJI IN VKLJUČEVANJE LE -TEH V
VSEEVROPSKE PLAČILNE SISTEME
Banka Slovenije, kot centralna banka, na področju plačilnih in poravnalnih sistemov nastopa
v več vlogah, in sicer:
skrbi za stabilnost posameznih udeležencev v plačilnih sistemih,
izvaja pregled nad varnostjo in učinkovitostjo plačilnih in poravnalnih sistemov ter
upravlja plačilni sistem, ki omogoča poravnavo v centralnobančnem denarju.
Pomembna je tudi njena vloga katalizatorja oziroma spodbujevalca aktivnosti tržnih
udeležencev, s ciljem izboljšanja konkurence in pospeševanja razvoja.
Udeleženci s pravili plačilnega sistema določijo standardizirane postopke in skupna pravila za
kliring in/ali poravnavo nalogov za poravnavo v plačilnem sistemu.
Pravila plačilnega sistema morajo določati zlasti:
pogoje za udeležbo v plačilnem sistemu, način in pogoje za vključitev novih
udeležencev v plačilni sistem in za izključitev posameznega udeleženca iz plačilnega
sistema,
način posredovanja nalogov za poravnavo, način preverjanja pravilnosti nalogov za
poravnavo in roke za obveščanje o zavrnitvi naloga za poravnavo,
trenutek nepreklicnosti naloga za poravnavo,
trenutek vstopa naloga za poravnavo v plačilni sistem,
postopek za izračun denarne obveznosti na podlagi kliringa in/ali poravnavo
medsebojnih denarnih obveznosti udeležencev plačilnega sistema, ki izvirajo iz
nalogov za poravnavo,
pravila o obvladovanju finančnih, operativnih in drugih tveganj v plačilnem sistemu,
pravo, ki se uporablja za plačilni sistem.
Pravila plačilnega sistema morajo določati objektivne, nediskriminatorne in sorazmerne
pogoje za udeležbo ponudnikov plačilnih storitev, ki so pravne osebe, v plačilnem sistemu.
Pravila plačilnega sistema lahko omejujejo udeležbo ponudnikov plačilnih storitev, ki so
pravne osebe, v plačilnem sistemu le v tolikšni meri, kolikor je potrebno za varovanje pred
finančnimi, operativnimi, poslovnimi in drugimi tveganji ter za varovanje finančne in
operativne stabilnosti plačilnega sistema.
Plačilni sistem je oblikovan, ko udeleženci sprejmejo pravila plačilnega sistema in ko
pridobijo dovoljenje Banke Slovenije.
Banka Slovenije izda dovoljenje za oblikovanje plačilnega sistema, če plačilni sistem
izpolnjuje pogoje.
169
Denarno poslovanje
Storitve upravljanja plačilnega sistema obsegajo zlasti naslednje storitve:
kliring nalogov za poravnavo,
netiranje terjatev in obveznosti na podlagi nalogov za poravnavo,
vodenje poravnalnih računov in/ali prenos denarnih sredstev na podlagi nalogov za
poravnavo.
Storitve upravljanja plačilnega sistema lahko opravljajo:
Banka Slovenije,
banka, ki je pridobila dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje storitev upravljanja
plačilnih sistemov na podlagi zakona, ki ureja bančništvo,
banka države članice in banka s sedežem v tretji državi, ki je pridobila dovoljenje
Banke Slovenije,
druga pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je pridobila dovoljenje Banke
Slovenije,
druga pravna oseba s sedežem v drugi državi članici ali v tretji državi, ki je pridobila
dovoljenje Banke Slovenije.
12.4.1 Plačilni sistemi v Sloveniji
V Sloveniji uporabljamo naslednje plačilne sisteme:
Target 2 – Slovenija,
SEPA IKP,
SEPA IDD Core in SEPA IDD B2B,
Poravnava kartic,
Poravnava bankomatov,
Multilateralni kliring MasterCard,
Multilateralni kliring Activa in
Plačilni sistem Moneta
12.4.1.1 Plačilni sistem TARGET 2 – Slovenija
Sistem TARGET – Slovenija je sistem, ki deluje na enotni skupni platformi sistema
TARGET2, pravno formalno pa je sistem pod nadzorom in upravljanjem Banke Slovenije. S
svojim delovanjem je pričel 19. 11. 2007. Sistem TARGET2 – Slovenija deluje po principu
bruto poravnave predloženih nalogov za poravnavo v realnem času. Preko omenjenega
sistema se vrši tudi poravnava obveznosti in terjatev iz naslova multilateralnih klirinških
shem, pri katerih Banka Slovenije nastopa kot poravnalni agent, ter iz naslova organiziranega
trga vrednostnih papirjev.
Sistem TARGET2 – Slovenija je za poravnavo nalogov za poravnavo odprt vsak dan od
ponedeljka do petka (z izjemo nekaj praznikov) od 7. do 17. ure za plačila komitentov
oziroma do 18. ure za medbančna plačila. Čas delovanja se lahko v okviru posameznega
poslovnega dneva spremeni z namenom, da se zagotovi varen in uspešen zaključek
poslovnega dne v sistemu. V tem primeru Banka Slovenije takoj obvesti udeležence sistema o
spremembi urnika poslovanja.
Z namenom tekočega, hitrega in učinkovitega izvajanja domačega plačilnega prometa za
komitente preko evropskega plačilnega sistema je Banka Slovenije oblikovala dokument
170
Denarno poslovanje
Pravila dobre prakse pri izvajanju domačega plačilnega prometa za komitente v plačilnem
sistemu TARGET2, ki omogoča poravnavo plačil v realnem času.
Prednosti izvajanja domačega plačilnega prometa na opredeljeni način se kažejo predvsem v
hitrosti izvrševanja plačilnih nalogov, kar pomeni učinkovito izvajanje plačilnega prometa v
zadovoljstvo komitentov (povzeto po http://www.bsi.si/placilni-sistemi, 26.5.2013).
Posamezno plačilo se v sistemu poravna bilateralno na bruto osnovi in med dvema
centralnima bankama tako, da banka nalogodajalka pošlje plačilo v centralno banko, le-ta pa
pošlje plačilo centralni banki prejemnici, ki odobri račun banke prejemnice.
Kot že ime pove, teče poravnava plačil na bruto osnovi – poravna se vsako plačilo
individualno in v realnem času – v nekaj minutah ali celo v sekundah.
V sistemu se poravnajo plačila takoj, če je le dovolj sredstev na računih udeležencev (pošiljateljev
plačil), in plačilo je dokončno, ko je račun centralne banke prejemnice odobren, centralna banka
pošiljateljica pa je o tem obveščena (povzeto po http://www.bsi.si/placilni-sistemi, 26.5.2013).
.
12.4.1.2 Plačilni sistem SEPA interna kreditna plačila - SEPA IKP
Sistem SEPA interna kreditna plačila (SEPA IKP) je plačilni sistem za izvrševanje kreditnih
plačil SEPA, v okviru katerega se izvaja izmenjava kreditnih plačil SEPA med udeleženci
tega plačilnega sistema ter obračun in poravnava denarnih terjatev in obveznosti med
udeleženci tega plačilnega sistema.
Poravnavo denarnih terjatev in obveznosti izvaja Banka Slovenije, medtem ko klirinški agent,
družba Bankart d.o.o., skrbi za izmenjavo kreditnih plačil SEPA med udeleženci sistema ter
za izračun denarnih terjatev in obveznosti udeležencev. Poravnava se izvede petkrat dnevno
na poravnalnih računih udeležencev v plačilnem sistemu TARGET2 – Slovenija (povzeto po
http://www.bsi.si/placilni-sistemi, 26.5.2013).
12.4.1.3 Plačilni sistem SEPA IDD Core in SEPA IDD B2B
Plačilna sistema SEPA Interni Direct Debit po osnovni shemi SEPA (SEPA IDD Core) in
SEPA Interni Direct Debit po medpodjetniški shemi SEPA (SEPA IDD B2B) sta plačilna
sistema za izvrševanje direktnih obremenitev SEPA, v okviru katerih se izvaja izmenjava
direktnih obremenitev SEPA med udeleženci teh plačilnih sistemov ter obračun in poravnava
denarnih terjatev in obveznosti med udeleženci teh sistemov.
Poravnavo denarnih terjatev in obveznosti izvaja Banka Slovenije, medtem ko klirinški agent,
družba Bankart d.o.o., skrbi za izmenjavo direktnih obremenitev SEPA med udeleženci
sistemov ter za izračun denarnih terjatev in obveznosti udeležencev. Poravnava se izvede
enkrat dnevno (za vsak plačilni sistem posebej) na poravnalnih računih udeležencev v
plačilnem sistemu TARGET2 – Slovenija (povzeto po http://www.bsi.si/placilni-sistemi,
26.5.2013).
171
Denarno poslovanje
12.4.1.4 Plačilni sistem – poravnava kartic
Sistem Poravnava kartic je plačilni sistem, v okviru katerega se izvajata obračun in poravnava
denarnih terjatev in obveznosti iz naslova transakcij s plačilnimi karticami MasterCard,
Karanta in BA/Maestro na POS- terminalih in bankomatih, za katere skrbi družba Bankart
d.o.
Poravnavo denarnih terjatev in obveznosti izvaja Banka Slovenije, medtem ko obračun
denarnih terjatev in obveznosti izvaja klirinški agent, družba Bankart d.o.o. Poravnava se
izvede enkrat dnevno na poravnalnih računih udeležencev v plačilnem sistemu TARGET2 –
Slovenija (povzeto po http://www.bsi.si/placilni-sistemi, 26.5.2013).
12.4.1.5 Plačilni sistem – poravnava bankomatov
Sistem Poravnava bankomatov je plačilni sistem, v okviru katerega se izvajata obračun in
poravnava denarnih terjatev in obveznosti iz naslova transakcij z domačimi debetnimi
karticami (BA Maestro, Activa Maestro) na bankomatih, kadar imetnik kartice dvig opravi na
bankomatu pri drugem udeležencu plačilnega sistema Poravnava bankomatov, ne pa pri
udeležencu, pri katerem ima odprt račun.
Poravnavo denarnih terjatev in obveznosti izvaja Banka Slovenije, medtem ko obračun
denarnih terjatev in obveznosti izvaja klirinški agent – družba Bankart d.o.o. Poravnava se
izvede enkrat dnevno na poravnalnih računih udeležencev v plačilnem sistemu TARGET2 –
Slovenija (povzeto po http://www.bsi.si/placilni-sistemi, 26.5.2013).
12.4.1.6 Multilateralni kliring MasterCard
Multilateralni kliring MasterCard je plačilni sistem, v okviru katerega se izvajata obračun in
poravnava denarnih terjatev in obveznosti iz naslova domačega prometa z MasterCard
produkti v Sloveniji (kreditne in plačilne kartice Eurocard/MasterCard ter debetne kartice
Maestro in Cirrus).
Poravnavo denarnih terjatev in obveznosti izvaja Banka Slovenije, medtem ko obračun
denarnih terjatev in obveznosti izvaja klirinški agent, podjetje MasterCard International.
Poravnava se izvede enkrat dnevno na poravnalnih računih udeležencev v plačilnem sistemu
TARGET2 – Slovenija (povzeto po http://www.bsi.si/placilni-sistemi, 26.5.2013).
12.4.1.7 Multilateralni kliring Activa
Multilateralni kliring Activa je plačilni sistem, v okviru katerega se izvajata obračun in
poravnava denarnih terjatev in obveznosti iz naslova transakcij s kartičnimi produkti Activa v
Sloveniji (kreditne in plačilne kartice MasterCard, Visa, Activa ter debetne kartice Maestro,
Cirrus in Visa Electron).
Poravnavo denarnih terjatev in obveznosti izvaja Banka Slovenije, medtem ko obračun
denarnih terjatev in obveznosti izvaja klirinški agent – Banka Koper d.d. Poravnava se izvede
enkrat dnevno na poravnalnih računih udeležencev v plačilnem sistemu TARGET2 –
Slovenija (povzeto po http://www.bsi.si/placilni-sistemi, 26.5.2013).
172
Denarno poslovanje
12.4.1.8 Plačilni sistem Moneta
Plačilni sistem Moneta je bilateralni neto plačilni sistem, kjer Nova Kreditna banka Maribor
d.d. izvaja funkcijo klirinškega in poravnalnega agenta. Nova Kreditna banka Maribor d.d.
izračunava bilateralne pozicije na osnovi prometa iz naslova plačevanja z uporabo mobilnega
telefona (oziroma plačilnega instrumenta Moneta) na plačilnih mestih ter pripadajočih
provizij med udeleženci plačilnega sistema, in sicer za transakcije, pri katerih sta tako
izdajatelj kot pridobitelj (sklenitelj pogodbe s trgovcem) člana plačilne sheme Moneta in s
tem hkrati tudi udeleženca Plačilnega sistema Moneta.
Poravnava terjatev in obveznosti v Plačilnem sistemu Moneta poteka preko računov
udeležencev plačilnega sistema pri Novi Kreditni banki Maribor d.d. V Plačilni sistem
Moneta je trenutno vključenih pet udeležencev, in sicer dve banki in tri plačilne institucije
(povzeto po http://www.bsi.si/placilni-sistemi, 26.5.2013).
12.5 VKLJUČENOST V VSEEVROPSKE PLAČILNE SISTEME
Banka Slovenije zagotavlja delovanje sistema TARGET2 – Slovenija in omogoča slovenskim
udeleženkam udeležbo v plačilnem sistemu STEP2.
12.5.1 STEP 2
V okviru platforme STEP2 družba EBA Clearing upravlja vseevropski plačilni sistem STEP2
SCT za izvrševanje domačih in čezmejnih kreditnih plačil SEPA in vseevropski plačilni
sistem STEP2 M-PEDD za izvrševanje domačih in čezmejnih direktnih obremenitev SEPA
(povzeto po http://www.bsi.si/placilni-sistemi, 26.5.2013).
12.5.1.1 SEPA EKP
Banka Slovenije omogoča slovenskim bankam in hranilnicam posredno udeležbo v plačilnem
sistemu STEP2 SCT s tem, da zagotavlja povezavo sistema SEPA EKP, ki ga upravlja družba
Bankart d. o. o., do plačilnega sistema STEP2 SCT. Z namenom zagotavljanje te povezave je
Banka Slovenije od 28. januarja 2008, to je od vzpostavitve plačilnega sistema STEP2 SCT,
neposredni udeleženec tega plačilnega sistema.
Z zagotavljanjem povezave med sistemom SEPA EKP, ki ga upravlja družba Bankart d. o. o.,
in plačilnim sistemom STEP2 SCT Banka Slovenije slovenskim bankam in hranilnicam
omogoča izmenjavo kreditnih plačil SEPA z več tisoč ponudniki plačilnih storitev v Evropi
(povzeto po http://www.bsi.si/placilni-sistemi, 26.5.2013).
12.5.1.2 SEPA EDD
Banka Slovenije omogoča slovenskim bankam in hranilnicam posredno udeležbo v plačilnem
sistemu STEP2 M-PEDD s tem, da zagotavlja povezavo sistema SEPA EDD, ki ga upravlja
družba Bankart d. o. o. do plačilnega sistema STEP2 M-PEDD. S tem Banka Slovenije kot
neposreden udeleženec plačilnega sistema STEP2 M-PEDD slovenskim bankam in
hranilnicam omogoča, da lahko izpolnijo zahtevo po dosegljivosti bančnih računov za
čezmejne direktne obremenitve SEPA, ki jo ponudnikom plačilnih storitev, dosegljivim za
direktne obremenitve po domačih plačilnih shemah, narekuje Uredba o čezmejnih plačilih v
Skupnosti (povzeto po http://www.bsi.si/placilni-sistemi, 26.5.2013).
173
Denarno poslovanje
12.6 S.W.I.F.T.
SWIFT (Society for Worldwide Interbank Financial Telecommunication) je medbančna
računalniška mreža in sistem za plačilni promet. Omogoča računalniško izmenjavo podatkov
med bankami doma in v tujini.
SWIFT je bil usposobljen za delovanje leta 1977. Njegova največja prednost pa je, da je to
globalen sistem.
Prednosti sistema S.W.I.F.T.
zmanjšanje operativnih stroškov,
boljše upravljanje s sredstvi (Cash Management),
večja varnost in tajnost,
minimalna možnost napak,
enostaven dostop do korespondentov po vsem svetu,
takojšnja izvršitev transakcij,
enoten jezik in standardizirani postopki,
izboljšana produktivnost prek avtomatizacije.
Namen SWIFT-a je zagotavljati zanesljivo sporočilnost, povezovalno programsko opremo in
24- urno globalno podporo približno 8.000 finančnim institucijam v 206 državah.
Udeleženci SWIFT-a so banke, borzni posredniki in druge institucije, ki sodelujejo v poslih z
vrednostnimi papirji.
Finančne institucije, ki so vključene v SWIFT, potrebujejo:
varno komunikacijo (SWIFT eliminira negotovosti v prenosu informacij),
varen dostop (avtentifikacija s sistemom pametnih kartic),
sporočilno zaupnost (vsako sporočilo je šifrirano v fazi prenosa),
avtentifikacijo sporočil (vsako sporočilo je avtentificirano s pomočjo skrivnega
ključa),
odgovornost (odgovornosti pošiljatelja, prejemnika in SWIFT so natančno
opredeljene),
obdelavo od začetka do konca (sporočilni standardi, storitve informiranja,
izobraževanje strank, analiza prometa),
upravljanje z riziki (usklajevanje, kliring, zaupanja vredna tretja stranka, interna
poročila).
12.7 NEPREKINJENO POSLOVANJE PLAČILNIH IN PORAVNALNIH SISTEMOV
Plačilni in poravnalni sistemi so infrastruktura s sistemskim pomenom za nacionalno
gospodarstvo in mednarodne gospodarske tokove. So infrastruktura, podobno kot
telekomunikacije, oskrba z električno energijo, prometno omrežje, od katere se zahteva
popolna razpoložljivost. Za infrastrukturo so značilne obsežna uporaba (visoko razmerje
število transakcij/čas), z visoko stopnjo strukturnih sprememb in s kompleksnimi sistemi
podpore ter uporabniške zahteve po polni (100-odstotni) razpoložljivosti. Zaradi takih
pogojev in zahtev delovanja je v plačilnih in poravnalnih sistemih pomembno zagotavljati
neprekinjenost njihovega poslovanja, kar zajema skupek ukrepov za doseganje dogovorjene
ravni storitev, tudi ko v eni ali več komponentah plačilnega ali poravnalnega sistema pride do
174
Denarno poslovanje
napake ali odpovedi, oziroma ko na določen sistem vplivajo izredni zunanji dogodki (na
primer naravne nesreče, teroristični napadi). Neprekinjeno poslovanje se zagotavlja s
sprejemanjem tako preventivnih ukrepov kot tudi reševalnih ukrepov v primeru izrednih
dogodkov. Najpomembnejša ukrepa zagotavljanja neprekinjenosti poslovanja sta rezervna
lokacija, s katere, ob onemogočeni primarni lokaciji, delujejo plačilni in poravnalni sistemi,
in načrt neprekinjenega poslovanja, ki vsebuje organizacijske postopke za delovanje z
rezervne lokacije, vključno s selitvijo na rezervno lokacijo.
Običajno rezervna lokacija nudi podvojene tehnične rezervne zmogljivosti, ne pa tudi
rezervnega usposobljenega osebja. Taka rezervna lokacija je učinkovit ukrep zagotavljanja
neprekinjenosti poslovanja v izrednih okoliščinah, ko je prizadeta infrastruktura, ne pa osebje,
ki infrastrukturo upravlja (primera takih dogodkov sta naravne nesreče lokalnega značaja,
uničujoče za infrastrukturo, in teroristični napadi, usmerjeni na infrastrukturo). Za izredne
dogodke, ki povzročajo izpad osebja (primera takih dogodkov sta pandemije nalezljivih
bolezni in gospodarska kriza s protesti/stavkami), so pomembnejše nekatere organizacijske
rešitve, ki so del načrta neprekinjenega poslovanja – tipične tovrstne rešitve so delitev
delovnega časa z izmenjavo vsaj dveh enakovrednih ekip, delo na različnih lokacijah
(primarna, rezervna), delo z dislocirane lokacije (npr. od doma), pogodbena zaposlitev
zunanjih izvajalcev, ki se aktivirajo v izrednih okoliščinah.
Na področju neprekinjenosti poslovanja so najboljše tiste rešitve, ki zagotavljajo hkratno
obvladovanje izpadov tako infrastrukture kot osebja. V sistemu, kot je sistem TARGET2, ki
je zaradi velikosti in sistemske pomembnosti koncentrator tveganja v evrskem plačilnem
prometu, je investicija v drugo lokacijo in zagotovitev stalnega osebja z vidika obvladovanja
tveganj nujna oz. z ekonomskega vidika opravičljiva.
Zaradi pomembnosti je neprekinjeno poslovanje prepoznano kot ključno področje
zagotavljanja zanesljivosti delovanja plačilnih in poravnalnih sistemov in zato tudi posebej
regulirano v področni pravni podlagi in področnih standardih ter obravnavano s strani
funkcije pregleda plačilnih in poravnalnih sistemov.
Obveznost zagotavljanja neprekinjenosti poslovanja v plačilnih sistemih je določena v Sklepu
o plačilnih sistemih. Primer dobrih rešitev je neprekinjenost poslovanja v sistemu
TARGET2. Značilnosti tega zagotavljanja so:
ustrezne nadomestne rešitve in postopki za zagotavljanje neprekinjenega delovanja
plačilnega sistema tudi v izrednih okoliščinah;
ažurno dokumentirane nadomestne rešitve za zagotavljanje neprekinjenega delovanja
ter
njihovo redno testiranje in ustrezna usposobljenost osebja.
Neprekinjenost poslovanja zagotavljajo tudi namenski standardi. V okviru standarda
informacijske varnosti ISO 27001:2005, ki je primeren standard za plačilne in poravnalne
sisteme, saj se v njih procesirajo informacije, je neprekinjeno poslovanje obravnavano kot
celovito področje zagotavljanja informacijske varnosti.
Banka Slovenije na področju neprekinjenosti poslovanja sodeluje tudi z drugimi nadzornimi
organi v Sloveniji in tujini na podlagi različnih pobud in formalnih sporazumov (povzeto po
http://www.bsi.si/placilni-sistemi, 26.5.2013).
175
Denarno poslovanje
12.8
FINANČNA TVEGANJA V PLAČILNIH SISTEMIH IN NJIHOVO
UPRAVLJANJE
Finančno tveganje v plačilnem sistemu opredelimo kot verjetnost, da se pričakovani denarni
pritoki ne bodo realizirali v pričakovanem obsegu ali v pričakovanem trenutku.
Tveganja v plačilnih sistemih lahko razdelimo v tri osnovne vrste:
Operativna tveganja:
o človeško tveganje,
o tehnološko tveganje.
Tveganje goljufij, zlorab in sabotaž.
Finančna tveganja:
o poravnalno tveganje,
o likvidnostno tveganje,
o kreditno tveganje,
o sistemsko tveganje.
Pri človeškem tveganju imamo v mislih človeške napake. Za tehnološko tveganje so značilni
izpadi strojne, programske in komunikacijske opreme. Uresničena finančna tveganja
povzročajo motnje v denarnem toku in velike stroške ter finančne stiske.
Poravnalno tveganje je v osnovi problem poravnave, kjer obstoja določen časovni odlog med
vložitvijo plačilnega naloga s strani banke plačnika za banko prejemnika v plačilni sistem in
med končno poravnavo med tema dvema bankama. To so po navadi neto poravnave ob koncu
dneva. Poravnalno tveganje se nanaša na nezmožnost banke ali več bank, da izpolnijo svoje
poravnalne obveznosti in se pojavlja v dveh oblikah:
likvidnostno tveganje,
kreditno tveganje.
12.8.1 Likvidnostno tveganje
Likvidnostno tveganje pomeni nezmožnost izpolnitve obveznosti v trenutku zapadlosti. S tem
dejanjem so nasprotni strani povzročene likvidnostne težave, ker le-ta ni prejela pričakovanih
sredstev ob pričakovanem času.
Takšen nenačrtovan dogodek neugodno vpliva na plačilno sposobnost drugih bank udeleženk
sistema, ker prejmejo iz poravnave manj, kot so pričakovale, in so prisiljene v zbiranje
dodatnih likvidnih sredstev v kratkem času, da lahko izpolnijo svoje finančne obveznosti. Če
to zbiranje dodatnih sredstev ne uspe, lahko govorimo že o sistemskem tveganju. Likvidnost
sistema je namreč odvisna od porazdelitve likvidnosti med bankami glede na njihove plačilne
potrebe. Ob razlagi prejšnjega primera lahko pride do tako imenovane »poravnalne zanke«, ki
pomeni nelikvidnost sistema.
Pri upravljanju z likvidnostnim tveganjem za posameznega udeleženca plačilnih sistemov
obstajajo štirje viri likvidnosti:
sredstva, ki jih banke držijo na poravnalnih računih pri centralni banki – posredni
udeleženci (podjetja, občani) nimajo računov pri centralni banki, imajo pa
transakcijske račune pri poslovnih bankah, ki so neposredne udeleženke,
176
Denarno poslovanje
sredstva, prejeta od drugih udeležencev,
posojila, prejeta od drugih bank na denarnem trgu,
posojila centralne banke.
Osnovni vir likvidnosti so torej sredstva na poravnalnem računu pri centralni banki. Ta
sredstva so lahko del obvezne rezerve ali pa del rezerv nad obvezno rezervo.
Centralna banka ima dokaj težavno nalogo:
- jamčiti mora za stabilnost delovanja plačilnih sistemov in
- uravnavati delovanje udeleženk, da jamstvo ne vključuje financiranja površnosti in
lahkomiselnosti udeleženk.
Črpanje likvidnostnega posojila s strani centralne banke je posojilo v skrajni sili in je
namenjeno bankam, ki imajo nenadne in nepričakovane likvidnostne težave. Pri dajanju
posojil sicer prevzame centralna banka kreditno tveganje, ki pa je minimalno zaradi
ustreznega zavarovanja (zastava vrednostnih papirjev).
Vzdrževanje likvidnosti pomeni za poslovne banke strošek, ki ga želijo minimizirati. Ti
stroški so predvsem naslednji:
-
neposredni stroški zagotavljanja sredstev (obresti),
-
oportunitetni stroški vzdrževanja previsokih stanj pri centralni banki (poslovne banke)
oziroma pri poslovni banki (podjetja in fizične osebe) – gre za izgubljene donose,
-
oportunitetni stroški, povezani z danimi poroštvi za najeta posojila,
-
stroški zamud v poravnavah (kazni, izguba ugleda).
Na stroške v zvezi z likvidnostjo vpliva tudi hitrost opravljanja plačilnega prometa. Hitreje ko
se prenašajo sredstva, večji je koeficient obrata sredstev. Posledično je v povprečju potrebnih
manj sredstev, kar pomeni nižje stroške za zagotavljanje likvidnosti.
12.8.2 Kreditno tveganje
Vzrok za nastanek kreditnega tveganja je nesolventnost enega udeleženca v plačilnem
sistemu. Lahko rečemo, da kreditno tveganje pomeni tveganje izgube terjatve do drugih
udeležencev v transakciji ali do plačilnih posrednikov.
Kreditno tveganje ima dve obliki (Sheppard, 1996, 46):
Tveganje nadomestnih stroškov; če nasprotna stran odpove poravnavo že pred
dnevom, določenim za poravnavo, potem druga stran lahko zaradi gibanja cene
predmeta menjave od dneva sklenitve posla utrpi izgubo nerealiziranih dobičkov.
Prodajalec vrednostnega papirja tako utrpi izgubo, če je trenutna tržna cena pod tisto,
za katero se je s kupcem dogovoril. Kupec pa utrpi izgubo, če je ta tržna cena nad
dogovorjeno ob sklenitvi posla.
Tveganje izgube glavnice je najpomembnejša oblika kreditnega tveganja. Kreditno
tveganje s posledico kapitalske izgube se v plačilnih sistemih pojavi tudi, če banka
177
Denarno poslovanje
prejemnica sredstva na osnovi plačilnih nalogov, ki so bili predloženi v njeno dobro,
ne pa še poravnani, posreduje naprej strankam, katerim so plačila namenjena. Pri tem
računa, da bo banka pošiljateljica izpolnila svojo obveznost. Če banka pošiljateljica
teh obveznosti ne more izpolniti, potem obstaja za banko prejemnico tveganje izgube
sredstev, ki jih je že posredovala naprej.
12.8.3 Sistemsko tveganje
Sistemsko tveganje definiramo kot tveganje, ko kreditni ali likvidnostni problemi
posameznega udeleženca pripeljejo do podobnih problemov druge udeležence v plačilnih
sistemih. Govorimo o tveganju, ki nastane, ko nezmožnost enega izmed udeležencev, da bi
poravnal svoje obveznosti, povzroči, da prav zato tega ne morejo storiti drugi.
K povečanju sistemskega tveganja so prispevali naslednji dejavniki:
povečanje hitrosti, vrednosti in števila transakcij,
internacionalizacija in globalizacija poslovanja ter finančnih trgov,
povečana konkurenca pri opravljanju plačilnih storitev.
Centralna banka je na dejavnike sistemskega tveganja reagirala z naslednjimi ukrepi:
učinkovito upravljanje tveganj na nivoju posameznega udeleženca plačilnih sistemov,
dvig zavesti privatnih ekonomskih subjektov o prisotnosti in pomenu tveganj v
plačilnih sistemih,
sprejem pravnih podlag in zakonodajnega okvira za nove načine plačevanja,
mednarodno sodelovanje s ciljem nadzora.
Pozornost udeležencev v plačilnem sistemu je usmerjena predvsem na tista področja, kjer se
finančna tveganja koncentrirajo in kjer so potencialne sistemske posledice motenj v plačilnem
procesu posebej zaskrbljujoče.
12.9 ENOTNO OBMOČJE PLAČIL V EVRIH – SEPA (SINGLE EURO PAYMENTS
AREA)
Prvi začetki segajo v leto 1958. Evropska gospodarska skupnost je začela s približevanjem k
bolj enotnemu in povezanemu evropskemu finančnemu trgu. Vsekakor pa je k temu najbolj
prispevala uvedba evra (leta 1999) in prehod na gotovino (leta 2002) v državah območja z
evrom.
Namen projekta SEPA je kjerkoli v Evropi omogočiti negotovinsko plačevanje in prejemanje
plačil v evrih vsem upravičencem, ki se nahajajo v območju z evrom. Izhajamo iz tega, da so
vsa plačila malih vrednosti »domača« plačila. To pomeni, da v območju z evrom ne bo razlik
med plačili znotraj države in čezmejnimi plačili. Pri tem ne bo prihajalo do razlik, vsi bodo
imeli enake pogoje, pravice in obveznosti po standardih SEPA.
Projekt SEPA, pravila in standardi sheme ne pomenijo le izboljšanja učinkovitosti in
standardizacije plačilnega čezmejnega prometa. Popolna uveljavitev plačilnih shem SEPA
pomeni uskladitev na enake osnove in standarde ter postopke izvršitve, ne glede na vrsto
infrastrukture izvajanja plačil in državo znotraj projekta SEPA.
Cilj projekta SEPA je pospeševanje evropskega povezovanja s pomočjo konkurenčnega in
inovativnega trga plačil malih vrednosti v območju z evrom, ki lahko omogoči višjo raven
storitev, bolj učinkovite produkte in cenejše alternativne možnosti za opravljanje plačil.
178
Denarno poslovanje
Geografski okvir, ki ga trenutno pokriva SEPA, je območje z evrom, torej države z evrsko
valuto kot domačo valuto.
Geografsko območje SEPA obsega:
17 držav članic evroobmočja: Avstrija, Belgija, Ciper, Estonija, Finska, Francija,
Grčija, Irska, Italija, Luksemburg, Malta, Nemčija, Nizozemska, Portugalska,
Slovaška, Slovenija in Španija.
10 preostalih držav članic Evropske skupnosti: Bolgarija, Češka, Danska, Latvija,
Litva, Madžarska, Poljska, Romunija, Švedska in Velika Britanija (vključno z
Gibraltarjem).
tri države Evropskega gospodarskega prostora: Islandija, Norveška, Liechtenstein
dve državi in dve ozemlji izven EU, v skladu z dovoljenjem plenuma EPC, da njihove
ustrezne institucije pristopijo k shemam SEPA: Monako, Švica.
devet drugih ozemelj, zunanjih območij in kolonij: Martinique, Guadeloupe,
Francoska Gvajana, Reunion (francoska čezmorska ozemlja), Gibraltar (britanska
kolonija), Azori, Madeira (portugalski zunanji območji), Kanarski otoki, Ceuta in
Melilla (španska ozemlja) ter Alanski otoki (finsko ozemlje).
V območju SEPA deluje več kot 25 milijonov podjetij, ki opravijo letno več kot 73 milijard
transakcij.
Končni cilj SEPA je z uveljavitvijo harmoniziranih osnovnih plačilnih instrumentov
(kreditnih plačil, direktnih obremenitev in plačilnih kartic) in z uvedbo enotnih standardov
državljanom in podjetjem omogočiti za negotovinska plačila plačevanje in prejemanje plačil
pod enakimi osnovnimi pogoji, z enakimi pravicami in obveznostmi tako enostavno,
učinkovito in varno, kot lahko plačujejo danes znotraj državnih meja. V praksi SEPA
omogoča uporabo enega samega računa in enega samega niza plačilnih instrumentov za vsa
plačila. V okviru integriranega evropskega trga plačilnih storitev v evrih bo ločevanje med
plačili znotraj države in čezmejno izginilo, uveljavljena bo učinkovita konkurenca ter
zagotovljena možnost za razvoj in uveljavitev inovacij vseevropskega značaja na področju
plačevanja.
12.9.1 SEPA v Sloveniji
Shema kreditnih plačil SEPA je zaživela 28. januarja 2008, ko so ponudniki plačilnih storitev
prvič omogočili plačevanje v skladu z njo. S tem je projekt SEPA prešel v fazo migracije
oziroma postopnega prehoda na uporabo kreditnih plačil SEPA. 4. marca 2009 je bil
vzpostavljen nov plačilni sistem SEPA IKP namenjen izvrševanju malih kreditnih plačil
SEPA med udeleženkami sistema, ki ga upravlja Bankart d.o.o., in je predstavljal pomemben
mejnik v poteku migracije ter izpolnitev enega izmed pogojev za pričetek masovne migracije
domačih kreditnih plačil na kreditna plačila SEPA. Migracija plačil iz sistema Žiro kliring v
SEPA IKP se je zaključila 31. julija 2009. Septembra 2010 je bila ukinjena shema trajnih
nalogov in njihovo procesiranje v Zbirnem centru Bankarta, konec leta 2011 pa sta bili
ukinjeni še shema posebne položnice in direktnih odobritev. Od 1. januarja 2012 je kot edini
papirni obrazec za odreditev kreditnih plačil na voljo obrazec univerzalni plačilni nalog, ki
nadomešča posebno položnico, plačilni nalog in nalog za regulirano čezmejno plačilo.
Z vzpostavitvijo domače infrastrukture za procesiranje direktnih obremenitev SEPA
novembra 2011 pa je bil izpolnjen eden izmed nujnejših pogojev za pričetek migracije
direktnih obremenitev znotraj države, ki je bila zaključena januarja 2013 po tem, ko je bil
179
Denarno poslovanje
decembra 2012 ukinjen plačilni sistem, ki je procesiral plačila v skladu s slovensko
medbančno plačilno shemo za direktne obremenitve (http://www.bsi.si/placilni-sistemi,
26.5.2013).
12.9.2 eSEPA
Namen iniciative, poznane kot eSEPA, ki zajema elektronska in mobilna plačila (e-plačila in
m-plačila), je skozi internet in mobilni telefon ponuditi dostopne kanale za plačevanje znotraj
SEPA. Vseevropske storitve e-plačil in m-plačil bodo uporabnikom zagotavljale enostavne,
privlačne in varne načine plačevanja.
Pojem e-plačil zajema plačila, ki jih preko spletne strani trgovca sproži plačnik (kupec).
Kupec je po izboru zadevne metode plačila za spletni nakup preusmerjen v svojo elektronsko
banko, kjer zgolj potrdi samodejno generiran plačilni nalog (na osnovi prej – preko spleta –
vnesenih podatkov s strani kupca). Opredelitev ne ločuje med uporabljenim kanalom za
iniciacijo plačila (npr. prenosnik, mobilni telefon …), dokler prenos podatkov za izvedbo in
potrditev plačila potekata preko spleta.
Kjer je mobilni telefon uporabljen kot iniciacijski kanal za plačilo, ko se podatki za izvršitev
in potrditev plačila prenašajo preko mobilnih tehnologij, namenjenih komunikaciji in prenosu
podatkov, govorimo o m-plačilih (opredelitev ne zajema npr. dostopa do elektronske banke
preko mobilnega telefona).
Osnovni vseevropski plačilni produkti in rešitve SEPA, ki predstavljajo platformo za razvoj in
uveljavitev storitev za e-plačila in m-plačila vseevropskega značaja, so že uveljavljeni. Prav
tako v nekaterih evropskih državah obstajajo rešitve za e-plačila in m-plačila, ki pa delujejo le
z omejenim dosegom znotraj posameznih držav. Zato je razvoj na tem področju usmerjen k
cilju omogočiti dostop do omenjenih inovativnih plačilnih storitev tudi čezmejno.
EPC se ni odločil oblikovati vseevropskih shem za e-plačila in m-plačila, temveč je ubral
mehkejši pristop oblikovanja osnovnih smernic, spoštovanje katerih bo zagotovilo
povezljivost med rešitvami ter s tem uveljavitev storitev e-plačil in m-plačil znotraj čim
širšega geografskega območja (http://www.bsi.si/placilni-sistemi, 26.5.2013).
180
Denarno poslovanje
Utrjevanje, ponavljanje in razumevanje predelane snovi
1. Kaj je temeljna naloga plačilnega sistema in kaj plačilni sistem tvori v ožjem in širšem
smislu?
2. V katerih vlogah Banka Slovenije nastopa na področju plačilnih in poravnalnih
sistemih?
3. Kaj določajo pravila plačilnega sistema?
4. Katere storitve zajema upravljanje plačilnega sistema?
5. Kdo lahko opravlja storitve plačilnih sistemov v Sloveniji?
6. Kaj je plačilni sistem TARGET2 – Slovenija, pod čigavim nadzorom deluje in po
kakšnem principu deluje?
7. Kaj je plačilni sistem SEPA IKP in kdo v tem sistemu izvaja poravnavo denarnih
terjatev?
8. Katere plačilne sisteme upravljamo v Sloveniji in kaj je plačilni sistem Moneta?
9. Kaj je S.W.I.F.T., kaj omogoča in katere so njegove prednosti?
10. S katerimi ukrepi se zagotavlja neprekinjeno poslovanje plačilnih in poravnalnih
sistemov?
11. V katere osnovne vrste lahko razdelimo tveganja v plačilnih sistemih?
12. Kaj je končni cilj SEP-e?
181
Denarno poslovanje
13 PRANJE DENARJA, VPLIV NA GOSPODARSTVO IN UKREPI ZA
PREPREČEVANJE PRANJA DENARJA
Na vseh področjih se dogajajo hitre in velike spremembe. Hiter tehnično-tehnološki in
gospodarski razvoj sta stalna spremljevalca časa, v katerem živimo, in nam posledično
prinašata ne le veliko dobrega, ampak tudi nešteto neugodnosti. Slaba stran razvoja je porast
kriminala in oblikovanje novih kaznivih dejanj, ki so kompleksnejša po izvajanju in
zahtevnejša za odkrivanje ter preprečevanje.
Kriminal in kazniva dejanja so gotovo tema dneva sodobnega sveta ne glede na to, za kakšno
ureditev in razvitost države gre. Družbe so vsakodnevno izpostavljene različnim kaznivim
dejanjem, ki jih najpogosteje poganja pohlep po denarju in od katerih se nekatera razkrijejo,
druga pa za vedno ostajajo skrita pred očmi pregona in javnosti.
V zadnjih letih postaja vse bolj aktualen pojem organiziranega gospodarskega kriminala, ki se
z organiziranim izvajanjem inteligentnih kaznivih dejanj spretno izmika roki pravice.
Gre za posle, kjer se legalna dejavnost izkorišča za nelegalne posle, storilci so pravno ter
ekonomsko izobraženi in izbirajo posle, za katere je značilna nepopolna kontrola organov
pregona in nizko tveganje odkritja. Zaradi vsega omenjenega si organizirani gospodarski
kriminalci ustvarjajo visok dobiček. Države, družbe in fizične osebe so zaradi pojavnosti
organiziranega gospodarskega kriminala letno oškodovane za premoženje, ki ponekod dosega
milijonske vsote. Jedro organiziranega kriminala pomeni pojav umazanega denarja in
posledično njegovo pranje.
Pranje denarja obstaja tako v zasebnem kot v javnem sektorju, najdemo ga v nedemokratičnih
in demokratičnih političnih sistemih. Resno so ogrožena gospodarstva držav skupaj s
samoumevnimi vrednotami svobodnega trga in ekonomskimi danostmi. Vse večja
globalizacija vsakodnevno še širi in poglablja ta problem.
Pranje denarja lahko razumemo kot proces, v katerem poskušajo storilci kaznivih dejanj
prikriti lastništvo nad premoženjsko koristijo, ki jo pridobijo s kaznivimi dejanji, in njen pravi
izvor. Če ga izvedejo uspešno, jim je omogočeno razpolaganje z virom premoženja in
zagotovljena zakonita krinka. Pranje denarja je praviloma povezano z organiziranim
kriminalom (trgovina z mamili, trgovanje z orožjem, prevare) ter drugimi hujšimi kaznivimi
dejanji (Vreča, 1999, 121).
Namen pranja denarja je prikrivanje prvotnega izvora denarja. Najpogostejši in hkrati zelo
učinkovit način za onemogočanje sledljivosti poti denarja in prikrivanje njegovega prvotnega
izvora je uporaba storitev in družb v prostih conah. Z njihovo pomočjo se denar prenaša iz
matičnih držav v države z drugo prosto cono, kjer postane umazani denar čist. Z odstranitvijo
madeža se umazani denar integrira v legalne posle.
13.1 POJEM PRANJA DENARJA
Pranje denarja je aktivnost, s katero se na videz spremeni izvor nezakonito pridobljenega
denarja v zakonitega. Pranje umazanega denarja je osnovno gorivo, potrebno za pogon in
širitev nelegalne trgovine z mamili, orožjem, belim blagom, s človeškimi organi, z
radioaktivnimi snovmi, s strupenimi snovmi, za goljufije, prevare itd.
182
Denarno poslovanje
Vendar pa boj proti pranju denarja ni enostaven, še manj dobljen ali zaključen.
Najpomembnejše je spoznanje, da je pranje denarja s svojo razširjenostjo, hitrostjo in
bliskovito prilagodljivostjo eno najnevarnejših kaznivih dejanj, ki ogroža stabilnost vsakega
finančnega sistema.
13.2 ZGODOVINA PRANJA DENARJA
Korenine pranja denarja segajo stoletja nazaj. Nekdanji načini pranja denarja so v mnogih
detajlih podobni današnjim, nekatere podrobnosti pa so celo enake.
V srednjem veku, ko je Cerkev prepovedala posojanje denarja za oderuške obresti in ga
izenačila s smrtnim grehom, so trgovci in posojevalci denarja iznašli veliko načinov, da so
nadpovprečno visoke obresti navidezno izginile ali pa so se prikazale kot nekaj povsem
drugega. Prevara je bila izvedena na več načinov. Eden izmed načinov pri plačevanju blaga v
mednarodni trgovini je bilo umetno zviševanje menjalnega tečaja valut. Toliko, da so plačila
vsebovala tudi obresti. Pri tem so trdili, da je povečano plačilo dodatek za tveganje, ali pa so
se po vnaprejšnjem dogovoru obeh strank v prodaji obresti plačale kot kazen za zamujeno
plačilo blaga. Izumili so tudi posrednika, ki naj bi si sposodil denar in ga čez čas vrnil. Pri
vračilu so bile obresti prikazane kot dobiček.
Zametke pranja denarja prvič zasledimo v dvajsetih letih 20. stoletja na Siciliji, hkrati pa
sežejo tudi na drugo stran oceana, v čas velike gospodarske krize in prohibicije, ko se je v
Združenih državah Amerike razbohotila nezakonita trgovina z alkoholom. V tem času so
ameriški pravosodni organi prvič začeli uporabljati pojem »pranje denarja«. Povod za to jim
je dala ugotovitev, da mafija denar, zaslužen s prepovedano dejavnostjo (prostitucija, igre na
srečo, tihotapstvo alkohola), vlaga v pralnice perila, ki so bile v lasti priseljenih italijanskih
družin. Tu se je nezakonito pridobljen denar pomešal z iztržki pralnic perila in tako dobil
novo, legalno obliko.
Pravi razvoj pranja denarja se je začel s trgovino z mamili. Pri zaplembah iztržkov iz prodaje
mamil so namreč začeli ugotavljati, da so se ta sredstva nalagala, premeščala in legalizirala v
denarnih ustanovah. V vedno večjem obsegu so se nato začeli pojavljati tudi drugi nezakoniti
načini pridobivanja denarja, katerega izvor skušajo s pranjem prikriti. Takšen denar se
pojavlja tudi pri prodaji orožja, terorizmu, ugrabitvah, mafijskih poslih, goljufijah, prevarah in
drugih kaznivih dejanjih.
13.3 MOTIVI ZA PRANJE DENARJA
Temeljni motiv pranja denarja je, da denarna sredstva s pranjem postanejo skrita pred organi
pregona, javnostjo, konkurenco, kreditorji in poslovnimi partnerji. Na ta način pranje denarja
postaja nujen pogoj za obstoj kriminalne dejavnosti v sodobnem svetu in hkrati duša
organiziranega gospodarskega kriminala.
Tisti kriminalci, ki so hierarhično najvišji predstavniki kriminalnih združb, se s pranjem
denarja vse bolj poredko ukvarjajo sami. Za pranje denarja najemajo strokovnjake, ki imajo
na tem področju izkušnje in pranje denarja opravljajo v okviru svoje temeljne dejavnosti.
Slednje je posledica ugotovitve, da pranje denarja ločuje organizatorje od izvrševalcev
kaznivih dejanj. Zaradi omenjenega je v preiskovalnih postopkih organizatorjem težko
dokazati vpletenost v kazniva dejanja in jih za to morda celo obsoditi. Interes za pranje
denarja pa ne obstaja le med lastniki umazanih sredstev kot največjimi interesenti, temveč
tudi na strani finančnih organizacij in drugih udeležencev v tem procesu. Pranje denarja lahko
183
Denarno poslovanje
zanje pomeni pomemben vir zaslužka. Pri upravljanju z omenjenimi sredstvi vsekakor obstaja
visoka stopnja tveganja, kar še povečuje dobiček iz dejavnosti.
Visokim zaslužkom se težko uprejo celo države, ki so pripravljene ustvariti zakonske in druge
pogoje, da se lahko na podlagi njihove zakonodaje ustanavljajo banke in druge finančne
institucije za opravljanje tujih sumljivih finančnih poslov. Dohodki od teh poslov so lahko
zelo privlačni za vlade, posebej če države ne razpolagajo z omembe vrednim bogastvom.
Navedeno lahko pripelje celo do tega, da posamezne države dopuščajo celo pranje denarja iz
najhujših kaznivih dejanj.
Ugotavljamo, da je pohlep eden osnovnih dejavnikov, ki poganjajo kriminal, saj so navedeni
subjekti v večini primerov motivirani z eno samo stvarjo – z denarjem. Ravno denar je torej
tisti, okoli katerega se v sodobnem svetu vrtijo vse dejavnosti.
13.4 TEMELJNE ZNAČILNOSTI PRANJA DENARJA
Glavne značilnosti pranja denarja lahko strnemo v naslednje opredelitve (Šeme in Hočevar,
2007, 29):
vključuje velike vsote denarja,
denar ali premoženje, ki vstopa v proces pranja, izvira iz kaznivega dejanja,
izpelje se preko legalnega plačilnega sistema,
pogosto ima mednarodni značaj,
izvede se tako, da je denarju čim težje slediti,
deluje kot legitimno pridobljen denar ali premoženje,
nelegalna sredstva so prenesena v gospodarstvo ali
nelegalna sredstva (sedaj kot legitimno pridobljena) so ponovno investirana v
kriminalno dejavnost.
Kaznivo dejanje pranja denarja je torej nekaj edinstvenega, saj sestoji iz med seboj povezanih
dogodkov, ki sami po sebi niso kaznivi. To postanejo šele, ko jih med seboj povežemo in
sledimo osnovnemu namenu izvajanja teh dogodkov, da bi se umazani denar opral.
13.5 STOPNJE PRANJA DENARJA
Pri pranju denarja ne gre samo za eno dejanje, temveč ga obravnavamo kot proces, ki je
običajno sestavljen iz treh osnovnih stopenj, vsaka od teh stopenj pa lahko poteka tudi
popolnoma samostojno. Operacije si lahko z različno dolgimi časovnimi intervali sledijo ali
pa potekajo v istem časovnem obdobju, lahko se odvijajo v isti ustanovi ali pa jih menjajo.
Pranje denarja zajema tri osnovne faze:
PLASMA – prenos denarja (angl. placement; sorting and refining),
STRATIFIKACIJA – nalaganje – ustvarjanje plasti (angl. layering),
INTEGRACIJA – vključitev (angl. integration).
184
Denarno poslovanje
Slika 54: Prikaz osnovnih treh faz pranja denarja
Vir: http://www.superstop.us/manager/images/A-Typical-Money-Laundering-.jpg (26.5.2013)
13.5.1 Plasma – prenos denarja
Plasma pomeni prvo fazo, ko se denar zbere iz kriminalne dejavnosti, kjer gre v veliki večini
primerov za gotovino. Najbolj pogost način pranja denarja, značilen za to fazo, je menjava
valute iz ene v drugo, tej pa sledi prenos gotovine v banko (lahko tudi v drugo finančno ali
nefinančno institucijo). Ker so banke pri poslovanju z velikimi vsotami gotovine posebno
previdne, se pralci denarja ne pojavijo z vso gotovino naenkrat. Eden izmed znanih načinov
prenosa gotovine v banko poteka s pomočjo večjega števila posameznikov (drobljenje), ki ne
zbujajo pozornosti bančnih delavcev in opravijo številne transakcije z gotovinskimi zneski, ki
so nižji od zneska, pri katerem je banka v skladu s predpisi dolžna opraviti identifikacijo
stranke.
Denar se torej na tej stopnji spreminja iz ilegalne operacije v negotovinske finančne dobrine
in nepremičnine. V primeru, da gre za mednarodno pranje denarja, se gotovina prenese preko
državnih meja.
13.5.2 Stratifikacija – nalaganje – ustvarjanje plasti
Gre za stopnjo, v kateri pralec ustvarja plasti, briše računovodske in bančne sledi za izvorom
denarja, izvaja logične in nelogične finančne transakcije v sami banki (ali v drugi finančni ali
nefinančni instituciji), kjer je pričel s transakcijami na prvi stopnji, ali denar nakaže drugam.
Najpogosteje se opravi prenos denarja v tujino s pomočjo številnih drugih računov, različnih
drugih instrumentov, oseb in medijev. Najpogosteje se pri tem uporabljajo elektronski
medbančni prenosi, zlate kreditne kartice iz bank v davčnih rajih itd. V okviru te stopnje so
najzapletenejše tiste transakcije, ki jih opravljajo pralci z vrednostnimi papirji. Z vsemi
naštetimi aktivnostmi se med prvotnim in sedanjim denarjem naložijo mnoge plasti, zaradi
česar se zakrijejo sledovi in posledično onemogoči identifikacija lastnika.
185
Denarno poslovanje
13.5.3 Integracija – vključitev
Zadnja, tretja faza je integracija. Denar je treba le uvesti v finančni sistem kot popolnoma
neoporečno, legitimno premoženje. V tej fazi se denar vrne k storilcu oziroma osebi, ki je
začela postopek, in tako se krog zaključi. Na novo pridobljeni kapital se lahko uporabi za
nakup nepremičnine, ki se kasneje proda, lahko pa se opravi katerakoli druga transakcija, pri
kateri pride do pretoka premičnin oz. denarja skozi neko finančno institucijo (bistvo
transakcije je implementacija nelegalno pridobljenega premoženja v finančne ustanove).
Pri vseh transakcijah, ki jih pralec denarja opravi, lahko opazimo drobne znake običajnih
prenosov. Ob takšnih priložnostih lahko finančna inštitucija s pomočjo indikatorjev za
prepoznavanje sumljivih transakcij ukrepa in poskuša slediti denarju do končnega uporabnika
oz. računa. Dejstvo je, da v večini primerov kriminalci večji del opranega denarja uporabijo
za kriminalne namene in tukaj je priložnost za odkrivanje kriminalcev (povzeto po Šeme in
Hočevar, 2007, 29–31).
Druga in tretja faza imata pogosto obliko dajanja posojil in sprejemanja depozitov.
Organizator pranja denarja je hkrati tisti kriminalec, za katerega se izvajajo predhodna
kazniva dejanja. Le-ta mu prinašajo visoke zaslužke, vendar je denar, ki izhaja iz teh
dejavnosti, umazan, kar povečuje možnost, da ga organi pregona odkrijejo. Z namenom
brisanja sledi o izvoru umazanega denarja vključi organizator v proces pranja denarja večje
število običajnih oseb, ki pa organom pregona niso sumljive (osebe A, B in C). Mednje
razdeli manjše denarne zneske, ki so nižji od zneska, pri katerem je banka v skladu s predpisi
dolžna opraviti identifikacijo stranke. Ko osebe A, B in C položijo denar na račune v različnih
bankah, lahko tudi v različnih državah, je prva stopnja – plasma zaključena.
Ko denar zamenja večje število bank, računov in oblik, je prvotni izvor težko odkriti, še težje
dokazati. Takšen denar je torej opran madeža nezakonitega izvora. Kot zakoniti prihodek se v
tretji stopnji – stopnji integracije vključi nazaj v gospodarstvo.
Višina umazanega denarja je višja kot višina opranega denarja, saj je pranje denarja tvegan
posel tudi za sodelujoče, ki za svoje delo zahtevajo nagrado. Del denarja se izgubi tudi pri
menjavi v tuje valute, pri neugodnem nakupu nepremičnin, vrednostnih papirjev itd.
Primeri transakcij v posameznih fazah:
Plasma
Polog gotovine v banko (s
pomočjo zaposlenih ali skupaj
z denarjem zakonitih poslov).
Izvoz gotovine.
Gotovinski nakupi luksuznih
dobrin, nepremičnin ali
poslovnih sredstev.
Stratifikacija
Elektronske transakcije v
tujino (pogosto se za to
uporabljajo »shell« podjetja
ali pa se prenosi izvedejo v
okviru zakonitih poslov).
Pologi gotovine v davčne raje
oz. »offshore« središča.
Preprodaja dobrin/sredstev.
(http://www.laundryman.u-net.com/, 26.5.2013)
186
Integracija
Navidezna vračila posojil ali
ponarejene fakture.
Vrsta elektronskih prenosov
doma in v tujini onemogoča
izsleditev vira sredstev.
Dohodek od imetja ali
poslovnih sredstev dobi videz
čistega premoženja.
Denarno poslovanje
13.6 PRAVNE PODLAGE
Prvi posamezni poskusi mednarodne skupnosti, da bi zajezili organizirani kriminal, segajo v
zgodnja osemdeseta leta dvajsetega stoletja. Takrat je Odbor ministrov Sveta Evrope sprejel
»Priporočilo o ukrepih proti hrambi in prenosu sredstev kriminalnega izvora«.
Konvencija zoper nezakoniti promet mamil in psihotropnih snovi, ki jo je OZN sprejela 1988.
leta, je prvi pomembnejši mednarodni dogovor, ki je vsebinsko definiral kaznivo dejanje
pranja denarja. Pomanjkljivost konvencije pa je bila, da so bili ukrepi usmerjeni samo na
premoženjske koristi, pridobljene z nedovoljeno trgovino z mamili, ne pa tudi na druga
kazniva dejanja.
Najpomembnejši mednarodni akt na področju pranja denarja je Konvencija Sveta Evrope,
sprejeta 1990. leta. Med podpisnicami konvencije je tudi Republika Slovenija, ki je 1993 s
podpisom izrazila pripravljenost, da bo svojo zakonodajo prilagodila določilom konvencije.
Konvencija zavezuje države podpisnice, da sprejmejo ukrepe, na podlagi katerih se lahko
predvsem:
posamezna v konvenciji našteta dejanja opredelijo kot kazniva dejanja pranja denarja,
zaplenijo predmeti, s katerimi je bilo kaznivo dejanje izvršeno,
identificira in izsledi premoženje, ki ga je potrebno zapleniti, prav tako pa prepreči
trgovanje, prenos ali razpolaganje s takim premoženjem,
uporabijo posebna preiskovalna pooblastila in metode za identifikacijo in izsleditev
premoženjske koristi ali premoženja,
zagotovijo učinkovita pravna sredstva za zaščito pravic tistih, ki jih sprememba
prizadene.
Ena izmed temeljnih dilem, ki se kaže pri ureditvi normativnega področja, je stopnja
represivnosti oziroma kako in na kakšen način se z represijo boriti proti temu pojavu. Pri
izvajanju represivnih ukrepov je potrebno upoštevati globalizacijo pojava pranja denarja. To
pomeni, da morajo biti ukrepi na normativni ravni mednarodno usklajeni. Pralci denarja se
bodo namreč hitro preselili na tista področja in v tiste dejavnosti, kjer bodo lahko svoje
kriminalno početje kar najbolj uspešno in hitro razvijali.
13.7 PRANJE DENARJA V PRAKSI
Pri hudih kaznivih dejanjih, kjer gre za gotovinski posel in kjer se ne razkrije identiteta kupca
in prodajalca, se ustvarjajo velike količine gotovine. Tako milijon dolarjev v apoenih po 100
dolarjev tehta okoli deset kilogramov. Prav tako pa posedovanje velike količine gotovine
lahko premami druge kriminalce, poraba velikih gotovinskih zneskov pa nujno pritegne
pozornost davčne uprave, policije, carine in drugih služb.
Gotovino je torej nujno spremeniti v depozit ali drugo menjalno sredstvo. Tarča kriminalcev
so torej tiste institucije, kjer je gotovino mogoče pretopiti v legalno materializirano ali
nematerializirano obliko.
V nadaljevanju so prikazani nekateri primeri pranja denarja preko elektronskih denarnih
nakazil, fasadnih dejavnosti, navideznih nakupov in plačevanja uslug ter pranja denarja,
povezanega s korupcijskimi kaznivimi dejanji.
187
Denarno poslovanje
13.7.1 Elektronska denarna nakazila
Elektronska denarna nakazila in medbančni komunikacijski sistemi omogočajo, da se sredstva
hitro nakazujejo z enega računa na drugega in s tem iz enega državnega sistema jurisdikcije v
drugega. Tako denar nekajkrat spremeni svojo obliko in lokacijo. Na koncu te faze je že zelo
težko ločiti med legitimnimi sredstvi in kriminalno pridobljenim denarjem.
Kritične točke, kjer je takšno pranje denarja mogoče razkriti, so predvsem deponiranje
gotovine v banki, medbančni gotovinski tokovi ter transferji preko državnih meja.
13.7.2 Fasadne dejavnosti
Pri pranju denarja se neutrudno iščejo fasadne dejavnosti, ki naj omogočijo legalno podlago
za prihodke iz kriminalnih dejavnosti. Kriminalci velikokrat osnujejo različne storitvene
dejavnosti, katerih skupna značilnost je, da poslujejo z gotovino.
Takšne storitvene dejavnosti (čistilnice, pralnice, restavracije, zabaviščni parki, trgovine ipd.)
normalno poslujejo in državi redno plačujejo dajatve. Država je s podjetniki, ki plačujejo
dajatve, zadovoljna in jim praviloma ne posveča posebne pozornosti. V bistvu pa gre za
fasadne dejavnosti, katerih namen je, da spravijo v obtok gotovino, ki ima kriminalno
poreklo. Kriminalci lahko preko svojih slamnatih podjetij operejo velike količine denarja
tako, da se umetno prikazuje večji promet od dejanskega. Razlika med prikazanim
izkupičkom in dejanskim dnevnim prometom je količina opranega denarja.
Če preiskovalni organi in pravosodni organi ne delujejo dovolj hitro in usklajeno, so fasadna
podjetja običajno žrtve. Slamnato podjetje običajno konča s finančnim zlomom, lastniki pa
običajno v zaporu zaradi ugotovljenega pranja denarja.
Pri uporabi fasadnih dejavnosti za pranje denarja se gotovina opere v dveh fazah.
Najpomembnejši del pranja je plasiranje gotovine v obtok, kjer morajo biti kriminalci
iznajdljivi, pa tudi dovolj vztrajni. Veliki gotovinski pologi niso mogoči, ker je takoj podan
sum pranja denarja, pa tudi ponavljanje v okviru ene poslovalnice je sumljivo. Faza
integracije je veliko manj občutljiva, saj je umazani denar že pred tem pridobil potrebne
lastnosti zakonitega denarja.
13.7.3 Navidezni nakupi in plačevanje uslug
Velikokrat se pranje denarja izvede z navideznimi nakupi in plačevanjem različnih uslug. Kot
»sredstvo« se za takšne aktivnosti zelo pogosto uporabljajo banke, zavarovalnice, potovalne
agencije, prevozniki ipd.
Z denarjem, ki je kriminalnega porekla, se tako najemajo bančni krediti ali dajejo različna
poroštva. V tem primeru je skoraj nujno, da pralci denarja v izbrani banki najdejo »šibki
člen«, to je osebo, ki jo je mogoče podkupiti ali na kakšen drug način pripraviti do tega, da pri
pologu denarja ne opravi predpisanih postopkov glede izvora denarja.
Pralci zelo radi uporabijo tudi sklepanje različnih zavarovanj za pranje svojega denarja. Pri
tem so priljubljena oblika sklepanja življenjskih zavarovanj za velike vsote. Zavarovalne
vsote je mogoče plačati v enkratnem znesku ali v obrokih. Zavarovanec veljavnost
zavarovalne police nato čez kratek čas prekine, pri čemer so stroški predčasnega odstopa od
pogodbe stroški opranega denarja.
188
Denarno poslovanje
Pralci denarja pogosto uporabljajo tudi plačevanje letalskih vozovnic v prestižnih razredih ali
sklepanje aranžmajev za počitnice v zelo dragih turističnih krajih. V obeh primerih naročnik
storitve ne izkoristi, jo odpove, stroški pranja denarja pa so stroški odpovedi.
13.7.4 Korupcijska kazniva dejanja
Med korupcijska kazniva dejanja štejemo: kršitev proste odločitve volivcev, sprejemanje
podkupnine pri volitvah, neupravičeno sprejemanje daril, neupravičeno dajanje daril, dajanje
podkupnine, jemanje podkupnine in nezakonito posredovanje.
Pri podkupovanju gre v bistvu za dve različni vrsti pranja denarja. Pri prvi dajalec podkupnine
denar kriminalnega porekla spravi v obtok na tak način, da glede na dano podkupnino kasneje
na njen račun pridobi določeno materialno ali nematerialno korist s strani prejemnika
podkupnine. V drugem primeru pa prejemnik podkupnine prejeti denar lahko opere ali pa tudi
ne, ga torej ne deponira in ga za različne lastne potrebe v nesumljivih zneskih porabi v
daljšem časovnem obdobju.
Poglejmo nekaj zelo znanih primerov pranja denarja, ki izvira iz koruptivnih kaznivih dejanj v
svetu.
V Nemčiji je bila leta 1999 uvedena preiskava zoper nekdanjega kanclerja Helmuta
Kohla in njegove sodelavce, ki so bili osumljeni, da je njihova CDU nezakonito
prejela 21.000.000,00 USD »donacij« od nemškega trgovca z orožjem. Prejeta
sredstva naj bi oprali s pomočjo družb in bank v Liechtensteinu in Švici.
V Italiji je bila 1998 uvedena preiskava zoper Silvia Berlusconija, ker je bil osumljen,
da je skupaj s sodelavci od mafijskih vodij prejel podkupnino v višini 11.400.000,00
USD za nakup filmov za svojo TV-mrežo.
Avgusta leta 1998 so švicarske oblasti zaradi suma pranja denarja vložile obtožnico
zoper nekdanjo pakistansko premierko Benazir Bhutto. Denar v višini 3.000.000,00
USD naj bi izviral iz podkupnine, ki jo je njen mož prejel v zvezi z uvozom traktorjev.
B. B. naj bi denar oprala tako, da je z njimi kupila drage kamne, ki jih je nato v
Londonu prodala za gotovino.
V Švici in Mehiki je bila leta 1995 uvedena preiskava zoper Raula Salinasa. Preiskava
je bila uvedena zaradi suma pranja denarja, ki naj bi izviral iz podkupnin, prejetih od
južnoameriških »narko-kartelov«. Višina izplačanih podkupnin naj bi znašala preko
500.000.000,00 USD, od česar je bilo na bančnih računih skupno zaseženih
114.000.000,00. Pri prenosu umazanega denarja so sodelovale tri off shore družbe s
sedežem na Kajmanskih otokih, ki so za prenos uporabile skupno 289 bančnih
računov.
S korupcijskimi dejanji se vse pogosteje srečujemo tudi v Sloveniji. Zato je Vlada Republike
Slovenije ustanovila Urad za boj proti korupciji, prav tako pa se je ustrezno organizirala
slovenska policija in ustanovila posebne organizacijske enote za boj zoper korupcijo.
189
Denarno poslovanje
13.8 PRANJE DENARJA PO VRSTAH TRANSAKCIJ
V težko pregledni množici različnih, neredko izjemno inovativnih načinov pranja denarja
nekatere zaradi svoje pogoste uporabe izstopajo:
tihotapljenje gotovine,
drobljenje,
sestavljanje,
navidezno zadolževanje,
gotovinske dejavnosti,
navidezne družbe,
drugo.
13.8.1 Tihotapljenje gotovine
Gre za ilegalen prenos gotovine v tujo državo in polog denarja na bančni račun v tej državi.
Tihotapljeni denar skrijejo v prtljago ali tovor in prenesejo preko državne meje, lahko pa
uporabijo mednarodno hitro pošto. Ko ta denar prispe v državo, ki zagotavlja bančno tajnost,
nima pa učinkovitega denarnega nadzora, so sredstva varna pred zasegom. Naloženi denar je
tako opran in enak drugemu, zato je njegova uporaba neomejena. Po izsledkih mednarodnih
ustanov se omenjena metoda, ki velja za najpreprostejšo, uporablja v približno polovici pranja
denarja.
13.8.2 Drobljenje
Po tej metodi se celotni znesek razdeli na več manjših, katerih višina ne presega zneska, pri
katerih mora banka identificirati osebo, ki polaga gotovino na račun, oziroma ki ga je
potrebno prijaviti pri carini ob prehodu preko državne meje. Namen drobljenja je preprečiti
prijavo pologa ali prenosa gotovine državnim organom oziroma identifikacijo osebe, ki denar
polaga. Pri svoji nameri se lahko pralci denarja usmerijo na finančne ustanove, v katerih
poskušajo podkupiti zaposlene z namenom oprostitve obveznega poročanja tistim organom, ki
bdijo nad gotovinskimi in sumljivimi transakcijami v posamezni državi.
13.8.3 Sestavljanje
S to metodo se je možno izogniti poročanju in hranjenju podatkov o izvedeni transakciji.
Pralci namesto ene velike transakcije opravijo več samostojnih transakcij z manjšimi zneski.
Njihovo število lahko doseže tudi nekaj deset tisoč.
13.8.4 Navidezno zadolževanje
Pri tej metodi se v prvi fazi denar prenese na bančni račun banke v enem od davčnih rajev. Ta
denar se kasneje prenese na banko v državi, od koder je prišel, pogostejši način pa je, da se
nato denar prenese na banko v tretji državi. Pralec denarja nato v tej banki najame kredit, kot
garancijo za vračilo kredita pa navede denar, ki je deponiran pri isti banki. Denar iz posojila
uporabi za legalne posle, kot vir denarja pa navaja kredit, ki mu ga je odobrila banka. Ker
kredita običajno pralec ne vrne, se poplača z depozitom, ki je služil kot jamstvo. Opisana
metoda je v svetu zelo pogosto uporabljena pri pranju denarja.
190
Denarno poslovanje
13.8.5 Gotovinske dejavnosti
Gre za dejavnosti, kot so npr. restavracije, zabavišča z igralnimi avtomati, avtopralnice itd.,
pri katerih je težko napovedati dnevni, tedenski ali mesečni promet, hkrati pa je večina
njihovih plačil izvedena v gotovini. Vključitev dodatnih nelegalnih finančnih sredstev in
prikaz teh kot zakonitih pralcem denarja zato ne predstavlja problema.
13.8.6 Navidezne družbe
Denar, ki pride v državo z značilnostmi davčnega raja, se lahko naloži tudi v navidezne
družbe. Taka družba običajno nima druge funkcije, kot da nudi nelegalno pridobljenemu
denarju zatočišče in da prikrije njegov izvor ter naravo. V nasprotju s to obliko pa družba
»front« opravlja tudi zakonite dejavnosti, ki služijo kot krinka za nelegalne dejavnosti. Te
navidezne družbe so lahko tudi banke ali zavarovalnice. Mnogo pralcev denarja uporablja več
kot eno navidezno družbo, med katerimi nato prelivajo denar in še bolj zabrišejo sledi.
13.9 PRANJE DENARJA GLEDE NA DRŽAVO, V KATERI SE PRANJE ODVIJA
Pri pranju denarja ločimo države, iz katerih umazani denar izvira, države v katerih se pere
denar, in države, kjer pranje pušča posledice. Menimo, da v pogledu zasledovanja in
omejevanja pranja denarja ni toliko pomembna država, kjer se denar opere, ampak država, iz
katere denar izvira. Umazani denar se lahko opere v državi, iz katere izhaja, ali pa v tuji
državi. Pri omenjenih načinih pranja denarja ugotavljamo posebnosti, ki so navedene v
nadaljevanju.
13.9.1 Pranje denarja v tuji državi
V zadnjih desetletjih se je trg kapitala in vrednostnih papirjev pomembno internacionaliziral,
ker so se izboljšale možnosti potovanj in razvoj komunikacij, prenos informacij in
tehnologije. Zaradi omenjenega je velik del poslovnega kriminala transnacionalen, in sicer v
koncepciji in izvršitvi. Omenjeno ima za posledico, da postaja pranje denarja vedno manj
zahteven proces, ki brez večjih omejitev zajame veliko število držav.
Pranje denarja v tuji državi se najpogosteje izvaja v treh stopnjah.
1. Pralci denarja najprej pretihotapijo umazani denar v tujino, kar izvedejo direktno ali
preko bančnega sektorja. Pri nakazilih v tujino se denar nakaže navadno v državo, ki
je znana kot davčni raj ali prosta cona. Tu se denar deponira v izbranem finančnem
sistemu, kjer je skrit pred domačimi pravosodnimi organi.
2. Denar se nato preliva v tujini v več pralnih ciklusih skozi več bančnih sektorjev.
Nazadnje pa se nakaže na razne papirnate oziroma navidezne družbe ali pa vlaga v
nepremičnine.
3. V zadnji stopnji se oprani denar po potrebi vrača v matično državo, kjer se uporabi v
legalne namene ali za ponovno financiranje kriminala. Denar se v državo prenese s
krediti tujih bank ali korporacij, raznimi plačili uslug svetovanja, plačili stvari in
dobrin itd. Oprani denar lahko ostane tudi v tujini za investicije v druge namene.
Postopek pranja denarja je lahko zelo enostaven na eni strani ali zelo zapleten na drugi. V
primerih, ko se pere denar za hujšimi predhodnimi mednarodnimi kaznivimi dejanji, so v
proces vključene tudi tuje države. Navadno pa se za lažjimi predhodnimi kaznivimi dejanji
pere denar v matični državi.
191
Denarno poslovanje
13.9.2 Pranje denarja v matični državi
Kriminalne združbe redkeje uporabljajo proces pranja denarja v matični državi, saj ravno
prenos denarja s področja jurisdikcij oteži delo pravosodnim organom. V matični državi pralci
denarja največkrat uporabijo za pranje bančni sektor, igralnice in igre na srečo, gotovinsko
intenzivne posle, tajno nabavo sredstev in delnic ipd.
Bančni sektor
Bančni sektor izkoriščajo pralci denarja za čiščenje nezakonitega denarja, menjavo
nezakonitega denarja v bančne depozite na izmišljena imena, uporabo bančnih sefov za
skrivanje nezakonito pridobljenega denarja in predmetov, zagotavljanje možnosti prenosa,
tako da se nezakoniti denar prenese na primerno lokacijo, uporabo računalniških
(elektronskih) prenosov sredstev za plačilo nelegalnih produktov (npr. mamila) ali za
deponiranje in distribucijo dohodkov od ilegalnih transakcij, izogibanje poročanju o denarni
transakciji ali neupoštevanje finančnih predpisov.
Najbolj enostaven in običajen način pranja denarja v matični državi je čiščenje denarja. Gre za
proces konvertiranja manjših bankovcev v večje. Čiščenje je najbolj verjetno tam, kjer se
proizvaja večja količina pouličnega denarja (majhni bankovci).
Igralnice in igre na srečo
Kljub temu da so igralnice v večini držav podvržene strogim predpisom, to ne zaustavlja
pralcev denarja pri vključevanju igralnice ali igralniških menedžerjev v proces pranja.
Domače pranje
Priljubljena metoda je tudi kupovanje gotovinsko intenzivnih poslov in spravljanje
umazanega denarja v obtok preko njih. Nezakonita sredstva so zakrinkana kot del poslovnih
iztržkov in so lahko celo deklarirana kot obdavčljiv dohodek, tako da zagotavljajo popolno
legitimnost.
Tajna nabava sredstev in delnic
Pralci denarja s pomočjo uglednih pravnikov skrivno pridobivajo družbe. V mnogih primerih
odvetniki ali bankirji ne vedo, kdo so njihove stranke. Bankirji in drugi imajo zelo bujno
domišljijo pri skrivanju udeležbe pri delnicah. Pri tem uporabljajo imena navideznih
lastnikov, pooblaščencev in zastopnikov. Kriminalci lahko te zvijače uporabljajo pri
prodiranju v legitimne posle.
Z uporabo navideznih lastnikov za nakup delnic družbe se prekine zveza med kriminalom in
gotovino, ki jo je nekdo ilegalno pridobil in jo želi investirati. Ime navideznega lastnika se
pojavi v poslovnih poročilih družbe kot registriran lastnik delnic, čeprav je samo agent
oziroma zaupnik prvega lastnika.
Drugi domači načini
Druge zvijače za pranje denarja v matični državi vključujejo ustvarjanje ponarejenih hipotek
in investiranje v nepremičnine. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so stroški dobička
strmo rasli, so pralci investirali v delnice ter v dragocene kovine in umetniške zbirke. Pralci
uporabljajo tudi drobljenje zneska na manjše, ki po višini ne presegajo tistih, o katerih je
potrebno poročati.
192
Denarno poslovanje
13.10 PROSTE CONE
Splošno sprejetih pojmovanj za proste cone in davčne raje ni, zato se pojavljajo problemi pri
poistovetenju oziroma razlikovanju obeh pojmov. Po tolmačenju Mednarodnega denarnega
sklada so vse proste cone hkrati tudi davčni raji, kar pa ne velja tudi obratno.
Kot osnovna značilnost davčnega raja se navaja nizka ali ničelna davčna stopnja, prosta cona
pa naj bi za razliko ponujala še širok spekter bančnih in finančnih storitev.
Proste cone ponujajo tujcem pri uporabi njihovih storitev:
popolno varovanje podatkov, kar vključuje bančno skrivnost in omogoča upravljanje s
premoženjem brez razkritja identitete lastnika;
možnost hitrega in preprostega ustanavljanja poslovnih enot, kar omogoča ustanovitev
in likvidacijo pravnih oseb v roku 24 ur;
mnogovrstne finančne aktivnosti, na primer privatno bančništvo, različne oblike
naložb v sklade, zavarovalništvo, borzno posredništvo itd.
Bančništvo v prostih conah pridobiva pomen zaradi vedno večjega števila prostih con in
zaradi visokega obsega prenosov. Vzrok za to so številni dejavniki:
kriminalcem prijaznejša zakonodaja,
privlačna davčna zakonodaja in
možnost prikritega izvajanja nezakonitih dejavnosti, vključno s pranjem denarja.
Da je določena država za tuje vlagatelje zanimiva, mora izpolnjevati naslednje pogoje:
imeti mora status proste cone oziroma finančnega centra,
biti mora gospodarsko in politično stabilna,
imeti mora urejen pravni sistem,
v državi mora obstajati inštitut notariata,
imeti mora dobro razvito bančništvo in vladati mora absolutna bančna tajnost,
omogočena mora biti čimprejšnja uporaba vplačanega osnovnega kapitala,
omogočen mora biti čimprejšnji iznos ustvarjenih dobičkov in premoženja,
v državi mora biti dovolj kakovostnih svetovalcev,
dobra splošna infrastruktura,
dobro urejen promet,
dobro urejeni hoteli in ponudba za prosti čas,
dobro razvite in urejene komunikacije,
zagotovljena absolutna anonimnost.
Davčnim rajem in prostim conam gre zaradi vsega omenjenega zelo dobro. Nejevoljne pa so
druge države, ki jim zaradi manj ugodne zakonodaje uhajajo kapital in davki, hkrati pa se
izgubi državna kontrola nad denarnimi prenosi državljanov.
Oblasti držav oškodovank si zato prizadevajo za zaostritev zakonov v prostih conah in za
podpis sporazumov o izogibanju dvojnemu obdavčevanju. Kljub omenjenemu pa popularnost
in zanimanje za proste cone in davčne raje rasteta.
193
Denarno poslovanje
13.10.1 Klasifikacija prostih con
Glede na davčne olajšave, ki jih nudi posamezna prosta cona, jih razdelimo na pet skupin.
1. Prava davčna nebesa:
npr. Bahami, Bermudi, Kajmanski otoki.
Poleg davčnih ugodnosti nudijo te proste cone tudi liberalno in fleksibilno zakonodajo na
področju gospodarskih družb, bančništva in zavarovalništva.
2. Države, ki obdavčujejo po načelu teritorialnosti:
npr. Kostarika, Hongkong, Haiti, Liberija, Panama, Filipini.
Navedene države obdavčujejo le prihodke, ki izhajajo iz dejavnosti v državi sami. Vsi drugi
prihodki pa so neobdavčeni, saj izvirajo iz tujih virov. V omenjenih državah lahko holdingi,
ki pridobivajo prihodke iz dividend, obresti in licenc, tovrstne dobičke zadržijo neobdavčene
in jih lahko lažje spet nalagajo v donosne naložbe v tujini.
3. Države, ki obdavčujejo z nižjo stopnjo, oziroma države, kjer se s sporazumi o
dvojnem obdavčenju doseže manjše obdavčevanje:
npr. Nizozemski Antili.
4. Države, ki v posebnih primerih obdavčujejo z nižjo stopnjo:
npr. določene družbe v Anguilli, Gibraltarju in na Jamajki.
5. Posebnost so države, ki upoštevajo tako imenovani holdinški privilegij:
npr. Luksemburg, Singapur, Švica, Avstrija, Nizozemska.
Holdinški privilegij omogoča davčno ugodnost za določeno vrsto družb.
Proste cone pa lahko razvrstimo tudi glede na vire, njihovo uporabo, likvidnost trgov in
prevladujočo vrsto prenosov v tri skupine.
1. Mednarodna središča:
Bahami, Kajmanski otoki, Hongkong, Nizozemski Antili, Panama, Singapur …
So finančni posredniki med denarnimi viri in porabniki teh virov.
2. Regionalna središča:
usmerjajo pritok finančnih sredstev v regijo ali iz nje.
3. Knjigovodska središča:
to so le lokacije za registracijo posrednikov. Denarni viri in porabniki teh virov se
nahajajo zunaj te lokacije.
13.11 VPLIV PRANJA DENARJA NA GOSPODARSTVO
Negativne vplive pranja denarja na gospodarski razvoj je težko izmeriti. Kljub temu je jasno,
da pranje denarja škoduje finančnim institucijam, ki so zelo pomembne za gospodarsko rast. Z
odvračanjem sredstev znižuje produktivnost, krepi kazniva dejanja in podkupovanje, ki
zavirajo gospodarsko rast ter lahko zunanjo trgovino popači v taki meri, da je v škodo
dolgoročnemu gospodarskemu razvoju. Po drugi strani pa se države trudijo voditi učinkovito
politiko za preprečevanje pranja denarja, ki pomaga pri vzdrževanju gospodarskega razvoja,
predvsem s krepitvijo finančnega sektorja.
194
Denarno poslovanje
13.11.1 Vpliv pranja denarja na finančni sektor
Številne ekonomske študije so prišle do podobnega zaključka, in sicer da so za gospodarsko
rast ključnega pomena ravno finančne institucije, kot so banke, nebančne finančne institucije
in delniški trgi. Te institucije omogočajo koncentracijo domačega in tujega kapitala, ki ga
nato skušajo učinkovito usmeriti v različne investicijske projekte. Prav investicije pa so
glavno gonilo trajnega gospodarskega razvoja. Pranje denarja omejuje razvoj teh pomembnih
finančnih institucij, in sicer iz dveh razlogov (Kern, 2001, 64).
Pranje denarja »razjeda« finančne institucije. Pogosto opazimo povezavo med pranjem
denarja in kaznivimi dejanji zaposlenih v teh institucijah. Države v razvoju ali v
tranziciji ter s tem celoten finančni sistem so še toliko bolj občutljivi na podkupovanje
s strani kriminalcev, ki na tak način vplivajo na zaposlene in njihovo delovanje. Če je
podkupovanje prisotno na višjih nivojih v organizaciji, gre praviloma za višje zneske
umazanega denarja.
Zaupanje strank je bistvenega pomena za razvoj in rast poštenega in trdnega
finančnega sistema, zato dvomi oziroma zaznana tveganja investitorjev in vlagateljev
pomenijo veliko oviro pri vzpostavljanju tega zaupanja. Glede na to, da banke
poslujejo po načelu zaupanja, se dnevno ukvarjajo s prenosom sredstev in opravljajo
ogromne nedenarne transakcije, je jasno, da so pogosto tarča kaznivega dejanja, kot je
pranje denarja, pa če se tega zavedajo ali ne. Pri pranju denarja se banka srečuje z
naslednjimi tveganji:
o
o
o
o
o
tveganje izgube dobrega imena,
operativnim tveganjem,
pravnim tveganjem,
tveganjem koncentracije,
tveganjem pri sodelovanju s korespondenčnimi bankami.
Tveganje izgube dobrega imena
Banke so zelo ranljive glede izgube dobrega imena, če postanejo žrtve kaznivih aktivnosti
svojih strank. Ko je banka enkrat povezana z nezakonitimi aktivnostmi, je njen ugled resno
ogrožen in s tem tvega izgubo strank. Posledice so lahko različne: izguba strank in s tem
zmanjšanje tržnega deleža ali celo zaprtje banke. Propad banke ali katerekoli druge finančne
institucije ogroža tudi dobro ime celotnega finančnega sistema v državi, kar vpliva na upad
tujih investicij in s tem na upočasnitev gospodarske rasti.
Operativno tveganje
Definirano je kot tveganje izgube, ki je posledica neprimernega ali neuspešnega izvajanja
notranjih procesov, ravnanj ljudi ali delovanja sistemov zaradi zunanjih dejavnikov.
Definicija vključuje pravno tveganje in izključuje strateško tveganje in tveganje izgube
ugleda. Tukaj mislimo predvsem na neučinkovitost notranje kontrole in slabo izvajanje
predpisanih navodil.
Pravno tveganje
V primeru, da banke niso dosledne pri upoštevanju pravila »poznaj svojo stranko«,
standardov in ne izvajajo identifikacije, ocene ter odobritve svojih strank v skladu s predpisi,
195
Denarno poslovanje
so lahko predmet pravnih tožb. Zaradi tega banke utrpijo škodo v obliki javne izpostavljenosti
v povezavi z nelegalnimi aktivnostmi, različnimi denarnimi kaznimi in sodnimi taksami.
Tveganje koncentracije
Nanaša se predvsem na sredstva oziroma aktivo v bilanci stanja. Od bank se pričakuje, da
imajo vzpostavljen tak informacijski sistem, ki omogoča prepoznavanje prevelike kreditne
izpostavljenosti do posamezne osebe ali povezanih oseb. Prav tako morajo imeti banke razvit
smotrn sistem limitov, ki preprečuje preveliko izpostavljenost in zagotavlja razpršenost
kreditov. Pogoj za uspešno merjenje tveganja koncentracije je, da banke dobro poznajo svoje
stranke in njihovo poslovanje, kar nas zopet pripelje do pomembnega priporočila – »poznati
svojo stranko«.
Tveganje pri sodelovanju s korespondenčnimi bankami
Pomanjkanje prakse na področju preprečevanja pranja denarja v bankah lahko negativno
vpliva na sodelovanje s korespondenčnimi bankami. Ugledne in spoštovane mednarodne
banke ne bodo želele sodelovati s tistimi bankami, ki ne bodo izvajale osnovnih predpisanih
ukrepov za preprečevanje pranja denarja, saj bi s tem posledično ogrožale tudi svoje dobro
ime. Za razvoj učinkovitega svetovnega trga kapitala je potrebno oziroma nujno zaupanje
vanj. V primeru, da bi na trgu kapitala prevladoval umazani denar, bi bilo zaupanje v
delovanje trga kapitala omajano in s tem stabilnost trga resno ogrožena. Pranje denarja tako
pomeni veliko grožnjo učinkovitemu delovanju gospodarstva, kjer igra glavno vlogo
predvsem stabilen in transparenten finančni trg.
Vedno večja prepletenost finančnih sistemov, ponudba novih finančnih produktov ter storitev
omogočajo pralcem denarja lažje izkoriščanje finančnega sistema za prikrivanje pravega
izvora umazanega denarja. Umazani denar se lahko premika preko državnih meja zelo hitro;
to omogočajo novi plačilni instrumenti v minutah, zato sta odkrivanje in odvzem tega denarja
toliko težja.
V fazi stratifikacije se uporabljajo druge inovacije in tehnologije. Najnovejši razvoj se
osredotoča prav na tehnologije šifriranja podatkov, ki zagotavljajo anonimnost imetnikov
elektronskega denarja. Zadnje tehnološke inovacije lahko pomenijo dejansko nevarnost za
celotni sistem predpisov, namenjenih boju proti pranju denarja. V ekonomiji, ki je usmerjena
k hitremu opuščanju fizičnega denarja, si je težko predstavljati, da najbolj umazani del tega, to
so prihodki od nezakonitih dejavnosti, ne bo sledil enakemu razvoju. Ključnega pomena bo
torej razvijanje novih sistemov plačevanja in poskus, da se predčasno prepreči njihova
nezakonita uporaba.
13.12 UČINKI PRANJA DENARJA NA EKONOMSKO POLITIKO
Pralci denarja ne iščejo največjih donosov za investiranje umazanega denarja, temveč državo,
kraj ali investicijo, ki bo najvarnejša za nadaljnje investiranje nezakonito pridobljenega
kapitala. Tako tok kapitala ne bo usmerjen proti državam z dobro gospodarsko politiko in
visokimi stopnjami donosa, temveč proti državam s slabšo gospodarsko politiko in nižjimi
stopnjami donosa. V tem primeru kapital ni optimalno investiran. Gibanja kapitalskih tokov,
ki niso v skladu s splošnimi gospodarskimi načeli, vplivajo na odločitve nosilcev ekonomske
politike, in sicer tako, da le-ti sprejemajo ukrepe na podlagi napačnih informacij. Veliki prilivi
in odlivi kapitala lahko na nacionalni ravni pomembno vplivajo na devizni tečaj, obrestne
mere in cene premoženja, v katerega je umazani denar investiran.
196
Denarno poslovanje
Vodenje monetarne politike je zahtevna naloga, ki postane v razmerah, ko se gospodarstvo
spopada z velikimi pritoki umazanega denarja, še zahtevnejša. Veliki pritoki umazanega
denarja, katerega cilj ni optimalna porazdelitev, povzročajo težave pri sterilizaciji deviznih
pritokov, saj ta ni več učinkovita.
Obstaja tudi povečana nevarnost napačnih odločitev, do katerih pri vodenju monetarne
politike pride, kadar te temeljijo in se sprejemajo na osnovi napačnih podatkov. Te odločitve
učinkujejo na delovanje celotnega državnega gospodarskega sistema. Tej nevarnosti so
izpostavljene predvsem države, katerih finančni sistem se zlorablja za opravljanje storitve
pranja denarja v večjem obsegu.
Izkušnje kažejo, da tudi najmočnejše centralne banke z nekaj redkimi izjemami le težko
samostojno uravnavajo in obvladujejo ukrepe monetarne politike, predvsem na področju
obrestnih mer. Sposobnost centralnih bank za razumno obvladovanje obrestnih mer je vse
manjša.
Pranje denarja v mednarodnem merilu lahko svetovni ekonomiji povzroči velike dodatne
stroške, s tem ko s svojo prisotnostjo in vplivom:
zmanjšuje učinke nacionalnih ekonomskih politik;
vpliva na porast korupcije na finančnih trgih in s tem zmanjšuje zaupanje javnosti v
mednarodni finančni sistem;
na osnovi obeh predhodnih dejavnikov vpliva na zmanjšanje stopnje gospodarske
rasti.
Transparentnost ekonomskega in finančnega sistema preprečuje vdor umazanega denarja, ki
pomeni resno grožnjo legalno pridobljenemu. Umazani denar ni obremenjen z davki in
drugimi dajatvami, ki jih neka država in njen ekonomski sistem nalagata legalno
pridobljenemu. Dobičkonosnost umazanega denarja je zaradi tega precej višja.
13.13 POLITIČNI IN SOCIALNI VPLIVI PRANJA DENARJA
Pranje denarja pomeni resno grožnjo ne samo zdravemu ekonomskemu in finančnemu
razvoju, temveč tudi politični integriteti držav. V zadnjih letih je bilo odkritih kar nekaj
primerov korupcije in pranja denarja, povezanih s politično izpostavljenimi osebami.
Politično izpostavljena oseba je fizična oseba, ki ji je zaupana pomembna javna funkcija, kot
na primer predsednik države ali vlade, visok politik, vladni, sodni ali vojaški uslužbenec,
visok uslužbenec podjetja v državni lasti, pomemben uslužbenec politične stranke in ožji
družinski član ali oseba, ki je blizu kateri od teh zgoraj naštetih oseb. Politično izpostavljene
osebe lahko zlorabijo svoj politični položaj sebi v prid s poneverbami, utajo in prejemanjem
podkupnin.
Pranje denarja ima velik vpliv tudi na socialno ureditev nacionalnega gospodarstva. Pri
udeležbi kriminalcev v nezakonitih aktivnostih igra pranje denarja ključno vlogo, saj jim
omogoča razvoj in razširitev njihovih operacij. To pripelje do povečanja državnih izdatkov
zaradi potrebe po okrepitvi pravne ureditve. Hitro pridobljena velika ekonomska moč
kriminalcev ima negativen vpliv na vrsto socialnih dejavnikov. Te osebe ali organizacije s
svojo politično in ekonomsko močjo lahko ogrozijo in oslabijo socialno strukturo, splošne
etične družbene standarde in na koncu celo demokratičen razvoj družbe. Države v prehodu v
demokratični sistem so še toliko bolj občutljive na vplive pranja denarja.
197
Denarno poslovanje
Ena od glavnih značilnosti pranja denarja je globalnost pojava, in prav ta sili države po svetu
v medsebojno sodelovanje, izdelavo skupnih mednarodnih standardov in pravil za
preprečevanje in omejevanje nadaljnjih nezakonitih aktivnosti. Razlike v zakonodaji na
področju preprečevanja pranja denarja med državami, kar s pridom izkoriščajo pralci denarja,
so privedle do združevanja, sodelovanja in ustanavljanja mednarodnih institucij.
13.14 OBSEG IN ZNAČILNOSTI PRANJA DENARJA V SLOVENIJI
Slovenija je geografsko in demografsko majhna država, a ji gospodarski kriminal kljub temu
ni tuj. Spremembe v politiki in v gospodarstvu, ki jih je Slovenija doživela po osamosvojitvi,
so prispevale k pojavu in porastu kaznivih dejanj, tudi pranja denarja. Razlogi so tudi v
kapitalskem odpiranju, lastninjenju bank, zavarovalnic in velikih družb in v dejstvu, da
Slovenija ni na nobenem črnem seznamu, ki bi njeno poslovanje oziroma poslovanje v njej
označeval za tvegano.
Geografska lega Slovenije in s tem državna meja s kriminalno obremenjenimi državami
pritegne predvsem kriminalce Italije in nekdanjih jugoslovanskih republik. V zadnjem času pa
čedalje bolj privlači tudi ruske kriminalne združbe. Slovenija zanje nima več le statusa
tranzitne države, saj poskušajo umazani denar oprati tudi v njej z investiranjem v
nepremičnine ali v družbe.
Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja je organ v sestavi Ministrstva za
finance in je pričel delovati 1. januarja 1995.
V Uradu za preprečevanje pranja denarja poleg vodstva svoje naloge opravljajo še:
Sektor za preventivo in nadzor,
Sektor za sumljive transakcije,
Služba za analitiko,
Služba za informatiko,
Služba na mednarodno sodelovanje.
Organizacije, opredeljene v zakonu, morajo Uradu posredovati podatke o gotovinskih
transakcijah, ki presegajo vrednost 30.000 € (razen revizijske družbe, samostojni revizorji ter
pravne in fizične osebe, ki opravljajo računovodske storitve ali storitve davčnega svetovanja)
in podatke o transakcijah ali strankah, v zvezi s katerimi obstajajo razlogi za sum pranja
denarja ali financiranja terorizma.
Če Urad oceni, da so podani razlogi za sum pranja denarja ali financiranja terorizma, lahko od
organizacij zahteva podatke o stanju sredstev in drugega premoženja teh oseb pri organizaciji,
podatke o prometu s sredstvi in premoženjem teh oseb pri organizaciji, podatke o drugih
poslovnih razmerjih, sklenjenih pri organizaciji in vse druge podatke ali morebitne
informacije, ki jih je posamezna organizacija pridobila, ali jih vodi na podlagi zakona, ter so
potrebni za odkrivanje in dokazovanje pranja denarja ali financiranja terorizma. Organizacije
morajo Uradu na njegovo zahtevo poslati tudi vso potrebno dokumentacijo.
Primeri pranja denarja, s katerimi smo se že srečali v Sloveniji, so raznovrstni. Lahko jih
razdelimo v tri značilne vrste:
v Sloveniji se pere denar, ki je bil pridobljen s kriminalno dejavnostjo v tujini,
v Sloveniji se pere denar, ki je bil pridobljen s kriminalno dejavnostjo v naši državi,
denar, ki je bil pridobljen s kriminalno dejavnostjo v naši državi, se pere v tujini.
198
Denarno poslovanje
Najpogosteje ugotovljene tipologije pranja denarja v Sloveniji so naslednje:
tipologija uporab bančnih računov fizičnih oseb za pranje denarja;
tipologija uporab bančnih računov slamnatih podjetij in off-shore družb za pranje
denarja;
uporaba bančnih računov slamnatih družb in fizičnih oseb za pranje denarja v
povezavi z družbami iz sosednjih držav.
Po Zakonu so slovenske banke, pošte in druge institucije dolžne izvajati prijave vseh
sumljivih transakcij in seveda oseb povezanih s temi transakcijami. V nadaljevanju podajamo
pregled po prijaviteljih za čas od leta 2006 do 2011.
Število zadev po prijaviteljih od leta 2006 do leta 2011
(http://www.uppd.gov.si/fileadmin/uppd.gov.si/, 26.5.2013)
Kljub temu da je Slovenija majhna država, je stopnja kriminalnih dejanj kar visoka. Zaradi
ugodne geografske lege igra pomembno vlogo v tranzitu. To pa pomeni, da je zaradi tega
država še posebej izpostavljena nekaterim oblikam kriminalnih dejanj, kamor sodi tudi pranje
denarja.
199
Denarno poslovanje
Problem pranja denarja je, da kaže na predhodna kazniva dejanja, s katerimi se pridobi
premoženjska korist. Še pomembneje pa je, da se oprani denar vrača nazaj v gospodarstvo in
družbo, kjer pomeni nelojalno konkurenco in v družbi povzroča pojav nelegalnih dejavnosti
in ogroža gospodarsko rast ter ima negativne politično-socialne posledice (Dvoršek, 2010, 1).
13.14.1 Sistem za odkrivanje in preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma
Boj proti pranju denarja in financiranju terorizma pomeni za bančni sektor še vedno enega
izmed pomembnejših izzivov, saj se preko njega opere največ umazanega denarja.
Najpomembnejše je, da je pranje denarja s svojo razširjenostjo, hitrostjo in prilagodljivostjo
ena najnevarnejših oblik kaznivih dejanj, ki ogroža stabilnost finančnega sistema (Dvoršek,
2010, 5). Tehnike pranja denarja so številne, poleg tega pa se razlikujejo tudi po diskretnosti,
raznovrstnih in tudi iznajdljivosti. Potrebno je poudariti, da so s strani pralcev denarja temu
kaznivemu dejanju še vedno najbolj izpostavljene banke.
Za izvedbo vseh predpisanih zahtev na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja
terorizma ima banka oblikovan sistem, ki vključuje naslednje elemente (Dvoršek, 2010, 7):
organizacijsko-kadrovske pogoje,
sistem notranjih kontrol,
usposabljanje in izpopolnjevanje,
neodvisno preverjanje.
Slika 55: Sistem za preprečevanje pranja denarja
Vir: http://www.fvv.unimb.si/DV2010/zbornik/kriminalisticne_in_forenzicne_preiskave/Slapnik_Dvorsek.doc.pdf
(26.5.2013)
200
Denarno poslovanje
13.14.2 Ukrepi za preprečevanje pranja denarja
Obstaja več zaporednih korakov oziroma pristopov k preprečevanju pranja denarja, in sicer:
analizo tveganja,
oceno tveganja in določitev kriterijev tveganosti stranke,
pregled stranke,
spremljanje poslovnih aktivnosti stranke,
sporočanje podatkov,
izobraževanje in usposabljanje,
notranja kontrola,
upravljanje s tveganji in
varstvo podatkov.
13.14.2.1 Analiza tveganosti
Principi za obvladovanje tveganj, ki so uveljavljeni na drugih področjih, morajo biti
implementirani tudi na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma. Ker
različne stranke, poslovna razmerja, produkti in transakcije pomenijo različno stopnjo
tveganosti za pranje denarja ali financiranje terorizma, je banki naložena obveznost izdelave
analize tveganosti, s katero banka oceni tveganost posamezne vrste strank, poslovnega
razmerja, produkta oz. storitve za pranje denarja ali financiranje terorizma.
Izdelava analize tveganosti je nujen pogoj za izvajanje predpisanih ukrepov, saj ocena
tveganosti stranke določa vrsto pregleda (npr. običajen, poglobljen, poenostavljen) kot tudi
način spremljanja njenih poslovnih aktivnosti, pri čemer morata biti obseg in pogostost
izvedenih aktivnost skladna s profilom tveganosti stranke (bolj tvegane stranke morajo biti
predmet bolj pogostih in bolj obsežnih kontrol).
Analiza tveganja oz. postopki določanja ocene tveganja namreč odražajo specifičnost banke
in njenega poslovanja. Tu je pomembna velikost in sestava banke, obseg in sestava poslov,
vrste strank, s katerimi banka posluje, ter vrsta produktov, ki jih ponuja svojim strankam.
Namen izdelave analize tveganj
Tveganje pranja denarja ali financiranja terorizma je tveganje, da bo stranka izrabila finančni
sistem za pranje denarja ali financiranje terorizma oziroma da bodo neko poslovno razmerje,
transakcija ali produkt posredno ali neposredno uporabljeni za pranje denarja ali financiranje
terorizma. S pojmom analiza tveganja označujemo celovit koncept za opredeljevanje oz.
razčlenjevanje nevarnosti, ki ogrožajo nemoteno poslovanje banke. Tak celovit koncept je
povezan z odločitvami na področju obvladovanja tveganj.
Oblikovanje pristopa je orodje za identifikacijo stopnje tveganja, povezanega s strankami oz.
transakcijami, in omogoča koncentracijo angažiranja na stranke oz. transakcije, ki pomenijo
za banko povečano tveganje.
Ocenjevanje tveganja pranja denarja in financiranja terorizma je tesno povezano z
aktivnostmi, ki jih banka izvaja v sklopu in skozi sestavne dele obveznega pregleda stranke.
201
Denarno poslovanje
Te aktivnosti se izvajajo, kadar:
stranka vstopi v poslovno razmerje z banko,
banka v okviru ukrepov rednega spremljanja poslovnih aktivnosti ponovno
preverja utemeljenost začetne ocene tveganosti stranke ali poslovnega razmerja, ki
ga ima pri banki sklenjenega posamezna stranka, in pripravi novo oceno
tveganosti,
banka stalno spremlja poslovanje stranke v času poslovnega razmerja.
Na podlagi lastnih ocen tveganja oz. na podlagi kategorizacije vrste strank bo banka najprej
izbrala ustrezno obliko pregleda stranke (običajen ali poglobljen pregled), nato pa bo v okviru
tega pregleda smiselno prilagodila obseg ukrepov, ki jih banki nalaga zakonodaja.
13.14.2.2 Ocena tveganja in kriteriji za določitev kategorij tveganosti stranke
Glede na dejavnike tveganja je v splošnem mogoče razlikovati med naslednjimi poglavitnimi
skupinami tveganj za pranje denarja ali financiranje terorizma:
tveganja, povezana z vrsto, poslovnim profilom ali strukturo stranke;
tveganja, povezano z geografskim poreklom stranke;
tveganja, povezana z naravo poslovnega razmerja, produkta ali transakcije;
tveganja, povezana s preteklimi izkušnjami organizacije s stranko.
Ocena tveganosti za posamezno stranko mora upoštevati specifičnost posamezne stranke,
poslovnega razmerja, produkta ali transakcije, pa tudi specifičnosti banke in njenega
poslovanja. Pri določanju stopnje tveganosti določene stranke se sledi usmeritvam centralne
banke in se upoštevajo naslednji kriteriji:
tveganost stranke: gre za tveganje, ki ga pomeni že sam status oz. dejavnost stranke
(npr. politično izpostavljena oseba, državni organ, uvrstitev stranke na listo FBE,
stranka, katere dejavnost je pretežno vezana na poslovanje z gotovino, dobrodelne in
neprofitne organizacije itd.);
tveganost geografskega področja: gre za države, ki imajo šibke sisteme za
preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, države z visoko stopnjo
korupcije ali kriminala, države, zoper katere so mednarodne organizacije uvedle
omejevalne ukrepe;
tveganost produkta oz. storitve: gre za ranljivost posameznega produkta oz. storitve
z vidike možnosti njegove zlorabe za pranje denarja ali financiranje terorizma
V usmeritvah so trenutno enakovredno upoštevani vsi zgoraj navedeni kriteriji. Pri tem
obstaja možnost, da se v praksi pokaže, da ima morda kakšen izmed kriterijev večji vpliv, v
tem primeru bi bilo smiselno zagotoviti tudi ustrezno ponderiranje kriterijev.
Segmentacija strank na osnovi kriterijev
Glede na posamezne kriterije tveganosti je mogoče stranke umestiti v pet
kategorij tveganosti, in sicer:
poslovanja s stranko je prepovedano,
visoko tveganje,
povečano tveganje,
202
poglavitnih
Denarno poslovanje
običajno tveganje,
neznatno tveganje.
V primeru, da posamezne stranke glede na kriterije ni mogoče umestiti v eno od navedenih
skupin tveganosti, banka takšno stranko obravnava kot srednje tvegano in ravna v skladu z
določili zakona, ki ureja običajen pregled stranke.
13.14.2.3 Pregled stranke
Pregled stranke je ključni element v sistemu odkrivanja in preprečevanja pranja denarja.
Banka s pregledom stranke na verodostojen način ugotovi in potrdi identiteto stranke ter
spozna namen transakcije oz. predvideno naravo poslovnega razmerja, s čimer banka
zmanjšuje tveganje poslovanja z neznano stranko, ki bi poskušala izrabiti banko za pranje
denarja ali financiranje terorizma.
Pri sklepanju poslovnega razmerja s stranko mora banka opraviti vse predpisane ukrepe v
okviru običajnega pregleda, z izjemo ukrepa, ki se nanaša na redno in skrbno spremljanje
poslovnih aktivnosti, ki ga v tej fazi še ni možno izvesti, saj se poslovno razmerje šele
vzpostavlja. Pregled stranke se praviloma opravi pred sklenitvijo poslovnega razmerja oz.
pred izvršitvijo transakcije in le izjemoma tudi med sklenitvijo poslovnega razmerja oz.
izvrševanjem transakcije, če gre za neznatno tveganje z vidika pranja denarja in financiranja
terorizma.
Stranka je fizična oseba, samostojni podjetnik, posameznik, ki opravlja samostojno dejavnost.
Ugotavljanje in preverjanje istovetnosti stranke je eden izmed predpisanih ukrepov v okviru
običajnega pregleda stranke, s čimer banka ugotovi in preveri identiteto stranke. Banka
ugotovi in preveri istovetnost stranke z vpogledom v njen uradni osebni dokument v njeni
osebni navzočnosti.
Če pri sklepanju poslovnega razmerja osebna navzočnost stranke ni zagotovljena, mora banka
ugotoviti, v katerih pogojih zakon dopušča sklenitev poslovnega razmerja s stranko brez njene
navzočnosti, hkrati pa mora banka v teh primerih zagotoviti poglobljen pregled.
Poslovno razmerje lahko sklene le stranka sama v svojem imenu oz. preko zakonitega
zastopnika, če gre za stranko, ki je fizična oseba in ni poslovno sposobna. Zakon ne dopušča
možnosti, da bi stranka sklenila poslovno razmerje preko svojega pooblaščenca.
Poglobljen pregled stranke
Če gre za stranko, ki pomeni večje tveganje, se zahteva izvajanje poglobljenega pregleda, ki
poleg ukrepov, ki so predvideni v okviru običajnega pregleda, vključuje še izvajanje dodatnih
ukrepov.
Poglobljen pregled stranke praviloma ne vpliva na sam način poslovanja stranke, pač pa se od
banke zahteva vzpostavitev dodatnih kontrol v smislu boljšega obvladovanj tveganj, ki jih
predstavlja takšna bolj tvegana stranka.
203
Denarno poslovanje
Poenostavljen pregled stranke
V primeru, ko stranka pomeni nizko ali neznatno tveganje z vidika pranja denarja ali
financiranja terorizma, se dopušča izvajanje manjšega obsega predpisanih ukrepov ter
pridobivanje manjšega nabora zakonsko zahtevanih podatkov.
Bankam je dopuščena opustitev nekaterih ukrepov, ki so predpisani v okviru običajnega
pregleda stranke. Skladno s tem banki ni potrebno ugotavljati in preverjati istovetnosti
stranke, prav tako ni potrebno ugotavljati dejanskega lastnika.
13.14.2.4 Redno in skrbno spremljanje poslovnih aktivnosti stranke
Redno in skrbno spremljanje poslovnih aktivnosti stranke je eden izmed predpisanih ukrepov
v okviru običajnega pregleda stranke. V skladu s tem se banki priporoča, da v okviru internih
aktov, politik in navodil za delo opredeli ustrezne postopke za redno in skrbno spremljanje
poslovnih aktivnost stranke, kar vključuje:
izvajanje ponovnega letnega pregleda najmanj v primerih, ko to zahteva zakon;
ugotavljanje skladnosti poslovanja stranke glede na predvideni namen in običajni
obseg;
preverjanje in posodabljanje pridobljenih listin in podatkov o stranki.
Organizacija mora skrbno spremljati poslovne aktivnosti stranke, saj je to ključnega pomena
za zagotavljanje učinkovitega izvajanja ukrepov na področju odkrivanja in preprečevanja
pranja denarja. S tem se zagotovi poznavanje stranke, vključno z izvorom sredstev, s katerimi
ta posluje. V pomoč so ji “Smernice za preprečevanje pranja denarja”. Namen spremljanja je
v ugotavljanju zakonitosti poslovanja stranke in preverjanju, ali so njene poslovne aktivnosti
v skladu z namenom poslovnega razmerja. Smernice za preprečevanje pranja denarja
vsebujejo indikatorje za lažje prepoznavanje sumljivih:
transakcij,
oseb,
naložb,
zaposlenih,
računov in
sklenitev poslovnega razmerja.
Indikatorji, ki se nanašajo na transakcijo
Ti so lahko naslednji:
transakcija je ekonomsko ali pravno nelogična,
nenavadna narava transakcije ali nenavadne okoliščine, ki transakcijo spremljajo,
transakcija ima značilnost gospodarskih in drugih kaznivih dejanj,
ponudba nesorazmerno visoke provizije ali drugih nenavadnih pogojev za izvedbo
transakcije,
drobljenje zneskov, pri katerih se zahteva ugotavljanje istovetnosti stranke,
nenadno povečanje obsega poslovanja stranke brez utemeljenega razloga in v
nesorazmerju z običajnim poslovanjem stranke.
204
Denarno poslovanje
Indikatorji, ki se nanašajo na osebe
Mednje sodijo:
uporaba ponarejenih ali tujih identifikacijskih dokumentov,
oseba se ne želi identificirati z vsemi zahtevanimi podatki ali da napačne podatke,
oseba odpove transakcijo ali ne sklene poslovnega razmerja, ko izve za dolžnost
identifikacije,
oseba se nenavadno vede (očitna napetost ipd.),
oseba se v organizaciji pojavlja v spremstvu sumljivih oseb,
oseba je že bila kaznovana ali ovadena za kazniva dejanja (kar je npr. splošno znano iz
medijev ali iz obvestil urada),
oseba je iz države, ki je znana po proizvodnji ali razpečevanju mamil ali opravlja
transakcije s tako državo,
oseba je iz države, ki je znana kot država, ki ne upošteva mednarodnih standardov s
področja preprečevanja pranja denarja ali opravlja transakcije s tako državo.
Indikatorji, ki se nanašajo na naložbo
Med te prištevamo:
nakupi vrednostnih papirjev v količinah in zneskih, ki se ne ujemajo s finančnim
stanjem stranke,
nakupi ali prodaje vrednostnih papirjev po neobičajno visoki ali nizki ceni,
zahteve po izdajanju neobičajnih potrdil oziroma potrdil, ki jih organizacija ne izdaja,
naročila za upravljanje premoženja in nakupe ali prodaje vrednostnih papirjev
večinoma izdaja pooblaščena oseba.
Indikatorji, ki se nanašajo na zaposlene
Ti so naslednji:
zaposleni se ob izvrševanju posameznih naročil, povezanih z določeno stranko ali
strankami, nenavadno ali sumljivo obnašajo,
zaposleni se v povezavi z določenimi transakcijami, posli ali strankami izogibajo
poročanju oziroma namerno dajejo nepopolne podatke,
zaposleni zavestno kršijo interna navodila organizacije.
Indikatorji, ki se nanašajo na račune
Ti so:
na računu je za poslovanje pooblaščenih več oseb, ki niso v očitnem sorodstvenem
razmerju,
račun odprt za pravno osebo, ki ima enak naslov kot druga pravna oseba, na katerih je
za poslovanje pooblaščena ista fizična oseba,
fizična oseba odpre več računov, na katere prejema majhna nakazila,
račun odpira fizična ali pravna oseba, ki je vključena v aktivnosti organizacije ali
fundacije, ki podpira cilje in zahteve teroristične organizacije,
račun odpira fizična ali pravna oseba, ki bi lahko bila povezana s teroristično
organizacijo.
205
Denarno poslovanje
Indikatorji, ki se nanašajo na sklenitev poslovnega razmerja
In ti so:
poslovno razmerje se sklepa za pravno osebo, ki ima enak naslov kot druga pravna
oseba, na katerih je za poslovanje pooblaščena ista fizična oseba.
fizična oseba sklene več razmerij, na podlagi katerih sklene več manjših poslov,
poslovno razmerje sklepa fizična ali pravna oseba, ki je vključena v aktivnosti
organizacije ali fundacije, ki podpira cilje in zahteve teroristične organizacije,
razmerje sklepa fizična ali pravna oseba, ki bi lahko bila povezana s teroristično
organizacijo.
13.14.2.5 Sporočanje podatkov o sumljivih transakcijah
Sumljiva transakcija je vsaka transakcija, ki po svoji naravi, obsegu, kompleksnosti, vrednosti
ali povezanosti velja za neobičajno, nima pravega utemeljenega namena ali pa je v
nesorazmerju s pričakovanim poslovanjem stranke. Kot take lahko opredelimo stranke,
transakcije ali poslovna razmerja. Presoja sumljivosti pa temelji na kriterijih sumljivosti, ki so
določeni v seznamu indikatorjev za prepoznavanje sumljivih strank in transakcij.
Če delavec ugotovi, da obstajajo razlogi za sum pranja denarja, o tem nemudoma obvesti
pooblaščenca za preprečevanje pranja denarja ali njegovega namestnika. Organizacija uredi
postopek prijave sumljivih transakcij med posameznimi organizacijskimi enotami in
pooblaščencem v skladu z naslednjimi usmeritvami (ATVP, 2010, 25-26):
podrobno določi način sporočanja podatkov (po telefonu, telefaksu, zavarovani
elektronski poti ipd.),
opredeli vrsto podatkov, ki se sporočajo (podatki o stranki, razlogih za sum pranja
denarja),
določi način sodelovanja organizacijskih enot s pooblaščencem,
postopek ravnanja s stranko v primeru začasne zaustavitve transakcije s strani Urada,
opredeli vlogo odgovorne osebe organizacije pri prijavi sumljive transakcije,
prepoved razkritja podatkov o tem, da bo podatek, informacija ali dokumentacija
sporočena Uradu,
ukrepi glede nadaljnjega poslovanja s stranko (začasna ustavitev poslovanja,
prekinitev poslovnega razmerja, izvajanje ukrepa poglobljenega pregleda stranke ter
podrobnejše spremljanje nadaljnjih poslovnih aktivnosti stranke).
Organizacija mora Uradu za preprečevanje pranja denarja sporočiti vse predpisane podatke,
kadar v zvezi s stranko obstajajo razlogi za sum pranja denarja. Obveznost sporočanja ne velja
samo za transakcije, ki so že zaključene, ampak tudi za bodoče oziroma transakcije, ki jih je
stranka skušala opraviti, pa jih je zaradi drugačnih okoliščin opustila. Sporočilo o sumljivi
transakciji mora biti Uradu za preprečevanje pranja denarja posredovano pred izvedbo
transakcije.
13.14.2.6 Notranja kontrola in upravljanje s tveganji
Organizacija vzpostavi redno, sistematično in neodvisno kontrolo pravilnosti in učinkovitosti
izvajanja predpisanih ukrepov odkrivanja in preprečevanja pranja denarja in financiranja
terorizma. Namen notranje kontrole je v prvi vrsti zaznavanje in odpravljanje pomanjkljivosti
pri izvajanju predpisanih ukrepov odkrivanja in preprečevanja pranja denarja ter izboljšanje
sistema odkrivanja transakcij ali strank, v zvezi s katerimi obstajajo razlogi za sum pranja
206
Denarno poslovanje
denarja ali financiranja terorizma. Organizacija pri izvajanju notranje kontrole sledi
naslednjim usmeritvam in posebno pozornost nameni naslednjim ključnim področjem (ATVP,
2010, 27):
ustreznosti izvajanja operativnih postopkov odkrivanja in preprečevanja pranja denarja
in financiranja terorizma s politiko obvladovanja tveganj za pranje denarja in
financiranje terorizma,
skladnosti izvedenih postopkov ocenjevanja tveganosti posamezne stranke,
poslovnega razmerja, finančnega instrumenta ali transakcije s politiko obvladovanja
tveganj za pranje denarja ali financiranje terorizma in analizo tveganja,
ustreznosti varovanja zaupnih podatkov,
ustreznosti in celovitosti izobraževalnih programov s področja odkrivanja in
preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma,
ustreznosti in pogostosti uporabe seznamov indikatorjev za presojo sumljivih strank in
transakcij,
ustreznosti in učinkovitosti sistema sporočanja podatkov o strankah in transakcijah, v
zvezi s katerimi obstajajo razlogi za sum pranja denarja ali financiranja terorizma,
ustreznosti ukrepov in priporočil organizacije, izvedenih na podlagi ugotovitev
notranje kontrole.
13.14.2.7 Varstvo in hramba podatkov ter upravljanje evidenc
Banka je dolžna vse podatke, ki jih pridobi in upravlja na podlagi zakona, varovati kot
poslovno skrivnost. Dolžnost varovanja tajnosti podatkov velja za vse zaposlene, pa tudi
druge osebe, ki so jim ti podatki dostopni na kakršenkoli drug način.
Pri tem naj izpostavimo, da mora banka določene podatke še posebej skrbno obravnavati, in
sicer tako, da jih označi z ustrezno stopnjo tajnosti ter jih obravnava v skladu z zakonom, ki
ureja tajne podatke. Na podlagi zakona se kot tajen podatek, ki ne sme biti razkrit stranki ali
tretji osebi, obravnava:
podatek o tem, da so bili zvezi s stranko ali transakcijo ugotovljeni razlogi za sum
pranja denarja ali financiranja terorizma in da so bili oziroma bodo ti podatki
sporočeni Uradu;
podatek o začasni zaustavitvi transakcije in s tem povezanimi navodili Urada;
podatek o zahtevi Urada za tekoče spremljanje poslovanja;
podatek o tem, da je bila zoper stranko ali tretjo osebo uvedena ali da bo uvedena
preiskava zaradi pranja denarja ali financiranja terorizma.
Dolžnost varovanja tajnosti navedenih podatkov ne velja v primerih, če so ti podatki potrebni
za ugotavljanje dejstev v kazenskih postopkih in če predložitev teh podatkov pisno zahteva
sodišče.
13.15 VLOGA UPRAVE
Pri vzpostavitvi učinkovitega sistema za preprečevanje pranja denarja in financiranja
terorizma je ključnega pomena ustrezno zavedanje uprave ter jasno izražena podpora pri
izvajanju aktivnosti, ki povečujejo usposobljenost banke za pravočasno odkrivanje in
preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma.
207
Denarno poslovanje
Zavezanost uprave za aktivno sodelovanje pri vzpostavitvi celovitega in učinkovitega sistema
za preprečevanje pranja denarja vključuje:
odobritev internih aktov, pravilnikov in navodil za delo v zvezi z izvajanjem
zakonskih zahtev ter aktivno podporo pri izvajanju le-teh;
odobritev analize tveganosti, ki mora odražati obseg in naravo poslovanja banke;
redno (enkrat letno) posodabljanje analize tveganosti v smislu vključevanja in
ocenjevanja novih dejavnikov tveganja;
zagotovitev, da interni akti, pravilniki in navodila za delo vključujejo vsa poslovna
področja;
opredelitev ustreznih nalog in pooblastil v okviru sistema za preprečevanje pranja
denarja;
zagotovitev zadostnih virov za učinkovito in nemoteno delovanje sistema;
spremljanje učinkovitosti sistema;
spodbujanje takšne organizacijske kulture, iz katere je razvidno, da je preprečevanje
pranja denarja pomembno področje, kateremu banka namenja ustrezno pozornost v
sklopu celovitega obvladovanja tveganj.
Uprava banke mora v skladu z zakonom imenovati pooblaščenca in enega ali več
namestnikov za izvajanje nalog. Pri tem mora jasno razmejiti odgovornost uprave in
pooblaščenca pri vzpostavitvi celovitega in učinkovitega sistema.
Pooblaščenec je odgovoren za učinkovitost sistema. V skladu s tem koordinira in spremlja
izvajanje aktivnosti na tem področju. Pooblaščenec operativno izvajanje posameznih nalog
prenese tudi na preostale zaposlene, pri tem pa ne more delegirati svoje odgovornosti za
celovito in učinkovito delovanje sistema.
Celovito in učinkovito delovanje sistema vključuje naslednje naloge pooblaščenca:
spremljanje zakonskih pogojev na področju preprečevanja pranja denarja;
spremljanje domačih in tujih objav v zvezi z novimi tehnikami in trendi na področju
preprečevanja pranja denarja;
tekoče obveščanje in osveščanje zaposlenih o novih tehnikah in trendih;
izobraževanje in usposabljanje zaposlenih za izvajanje nalog;
komuniciranje z Uradom;
sodelovanje pri izdelavi analize tveganosti ter ustreznih politik prevzemanja in
upravljanja s tveganji;
sodelovanje pri oblikovanju in uveljavitvi sistema internih kontrol;
svetovanje in strokovna pomoč zaposlenim pri operativnem izvajanju nalog na
področju preprečevanja pranja denarja.
Kompleksnost sistema notranjih kontrol mora biti skladna z velikostjo banke, obsegom in
naravo njenega poslovanja. Od velikih bank se pričakuje, da bodo v skladu z obsegom in
naravo svojega poslovanja oblikovale tudi specifične notranje kontrole.
Sistem notranjih kontrol zagotavlja:
skladnost sistema notranjih kontrol z opredeljenim profilom tveganosti banke;
analizo novih in obstoječih strank z vidika njihove izpostavljenosti tveganju pranja
denarja ali financiranje terorizma ter redno pregledovanje dodeljenega profila
tveganosti strank;
208
Denarno poslovanje
skladnost izvedenih aktivnosti z opredeljenim profilom tveganosti stranke;
redno seznanjanje uprave in višjega vodstva o stanju na področju preprečevanja pranja
denarja glede usklajenosti banke z zakonskimi zahtevami ter redno poročanje o
morebitnih ugotovljenih pomanjkljivostih in sprejetih ukrepih za odpravo le-teh;
jasno opredelitev odgovornosti v okviru sistema;
doslednost pri upoštevanju vseh zakonsko predpisanih zahtev ter ustrezno odzivnost
banke v primeru morebitnih zakonskih sprememb.
Eden izmed ključnih dejavnikov učinkovitega sistema je ustrezna izobraženost in
usposobljenost zaposlenih. Izobraževanje mora biti ciljno usmerjeno, kar pomeni, da je
vsebina prilagojena specifičnim potrebam zaposlenih po posameznih poslovnih področjih
(npr. izobraževanje za uslužbence na bančnem okencu, ki imajo neposreden stik s stranko, se
mora razlikovati od izobraževanja za uslužbence na področju plačilnega prometa ali
investicijskega bančništva).
209
Denarno poslovanje
Utrjevanje, ponavljanje in razumevanje predelane snovi
1. Opišite pojem pranja denarja.
2. Opišite prve zametke pranja denarja – kdaj, kje in na kakšen način?
3. Opišite motive za pranje denarja.
4. Katere so temeljne značilnosti pranja denarja?
5. Katere so osnovne stopnje pri pranju denarja?
6. Kaj je značilno za stopnjo »plasma« pri pranju denarja?
7. Kaj je značilno za stopnjo »stratifikacija« pri pranju denarja?
8. Kaj je značilno za stopnjo »integracija« pri pranju denarja?
9. Opiši način pranja denarja – fasadne dejavnosti.
10. Opiši način pranja denarja – navidezni nakupi in plačevanje uslug.
11. V katerih treh stopnjah se najpogosteje izvaja pranje denarja v tuji državi?
12. Katere pogoje mora izpolnjevati država, da je zanimiva za tuje vlagatelje – pralce
denarja?
13. Kako vpliva pranje denarja na finančni sektor?
14. Opiši kaj pomeni tveganje izgube dobrega imena za banko ob odkritju sodelovanja
banke pri pranju denarja?
15. Kateri so učinki pranja denarja na ekonomsko politiko?
16. Katere so najpogosteje ugotovljene tipologije pranja denarja v Sloveniji?
17. Katere elemente vsebuje sistem za odkrivanje in preprečevanje pranja denarja in
financiranje terorizma?
18. Katere skupine tveganja pranja denarja razlikujemo glede na dejavnike tveganj?
19. V katerih pet kategorij razvrstimo stranke glede na posamezne kriterije pri pranju
denarja?
20. Kaj je in kaj sestavlja pregled stranke v sistemu odkrivanja in preprečevanja pranja
denarja?
21. Navedite nekaj indikatorjev, ki se nanašajo na transakcijo pri odkrivanju in
preprečevanju pranja denarja.
22. Navedite nekaj indikatorjev, ki se nanašajo na osebo pri odkrivanju in preprečevanju
pranja denarja.
23. Katerim usmeritvam pri izvajanju notranjih kontrol sledi banka ali pošta vezano na
preprečevanje pranja denarja?
24. Kateri podatki so tajni in ne smejo biti razkriti stranki ali tretji osebi vezano na
preprečevanje pranja denarja?
25. Katere aktivnosti mora uresničiti uprava banke pri vzpostavitvi celovitega sistema za
odkrivanje in preprečevanje pranja denarja?
210
Denarno poslovanje
14 SLOVARČEK POJMOV
AJPES
Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve.
Apreciacija denarja
Znižanje deviznega tečaja pomeni pocenitev deviz (zmanjšanje števila enot domačega denarja
potrebnih za nakup enote tujega denarja), in posledično povečanje vrednosti domače valute –
to je apreciacija denarja.
Blagajniško poslovanje
Blagajniško poslovanje obsega organizacijo in tehnologijo dela pri ravnanju z gotovino in
drugimi vrednostmi ter dokumentacijo.
Blagovni denar
Denar je nastal, ko se je pričelo kako blago splošno uporabljati kot menjalni posrednik.
Takšno blago je še ohranilo svojo prvotno uporabno vrednost, le da je hkrati opravljalo tudi
denarno funkcijo. Pri blagovnem denarju je zanimiv pojav, ki se ga da pogosto opaziti, da je
namreč to blago vedno bolj izgubljalo svoj prvotni pomen in se je vedno bolj uporabljalo
samo kot menjalni posrednik.
Borza
Borza je upravljavec borznega trga, ki je pridobil dovoljenje agencije za upravljanje tega trga.
BS
Kratica za Banko Slovenije.
BIC
Identifikacijska koda banke.
Bruto poravnava v realnem času (BPRČ)
Sprotna bruto poravnava. V primeru zadostnih sredstev na računu banke plačnika se vsako
plačilo poravna posamično in takoj, ko pride v sistem.
Centralnobančni denar
Terjatve do centralne banke. Zaradi njene moči ustvarjanja denarja denar centralne banke po
definiciji ne nosi tveganja.
211
Denarno poslovanje
Čezmejna plačilna transakcija
Čezmejna plačilna transakcija je plačilna transakcija, pri kateri plačnikov ponudnik plačilnih
storitev in prejemnikov ponudnik plačilnih storitev opravita plačilne storitve za plačnika
oziroma prejemnika plačila na območju različnih držav članic.
Debetna plačilna kartica
Debetna plačilna kartica imetniku omogoča opravljanje plačil tako, da izdajatelj kartice ob
vsaki uporabi takoj obremeni njegov transakcijski račun za znesek opravljenih plačil,
Deflacija
Deflacija je splošen in konstanten upad cen skozi daljše časovno obdobje, ki ga običajno
povzroči pomanjkanje denarja v ekonomiji (v obtoku) oz. pomanjkanje ponudbe pri kreditih
in posojilih.
Denarno nakazilo
Denarno nakazilo je plačilna storitev, pri kateri ponudnik plačilnih storitev prejme plačnikova
denarna sredstva, ne da bi odprl plačilni račun za plačnika ali prejemnika plačila, izključno z
namenom, da se enak znesek denarnih sredstev da na razpolago prejemniku plačila ali se
prenese prejemnikovemu ponudniku plačilnih storitev, ki da sredstva na razpolago prejemniku
plačila ali jih prenese na prejemnikov plačilni račun.
Depreciacija denarja
Zvišanje deviznega tečaja pomeni podražitev deviz (povečanje števila enot domačega denarja
potrebnih za nakup enote tujega denarja) in posledično zmanjšanje vrednosti domače valute –
to je depreciacija denarja.
Devalvacija denarja
Je zakonsko zmanjšanje vrednosti denarne enote.
Devizni tečaj
Devizni tečaj izraža zunanjo vrednost denarja, torej koliko enot tuje valute je vredna enota
domače. Devizni tečaji med nacionalnimi valutami se določijo na deviznem trgu kot rezultat
ponudbe in povpraševanja po tuji valuti.
Direktna odobritev
Direktna odobritev je plačilni instrument, ki se uporablja za negotovinska nakazila denarnih
sredstev. Namenjena je podjetjem, ki nakazujejo denarna sredstva velikemu številu
upravičencev. Na dan valute za direktne odobritve je potrebno predložiti pogodbeni banki
plačilne naloge za posamezne banke prejemnice nakazil.
212
Denarno poslovanje
Dobroimetje
Dobroimetje fizične ali pravne osebe pri posameznem izvajalcu plačilnega prometa je
pozitivno stanje na njegovem transakcijskem računu pri tem izvajalcu oz. dobroimetje pri tem
izvajalcu, ki je bilo zagotovljeno v njegovo korist kot končnemu prejemniku plačila z
izvršitvijo naloga tega izvajalca.
Dolžnik
Dolžnik je oseba, proti kateri se uveljavlja terjatev.
Domača plačilna transakcija
Domača plačilna transakcija je plačilna transakcija, pri kateri plačnikov ponudnik plačilnih
storitev in prejemnikov ponudnik plačilnih storitev opravijo plačilne storitve za plačnika in
prejemnika plačila na območju Republike Slovenije.
Dosegljivost
Je najpomembnejša storitev, ki jo morajo zagotoviti plačilni sistemi znotraj SEPA. Pomeni
sposobnost, doseči vsak bančni račun znotraj SEPA in biti preko teh plačilnih sistemov
dosežen.
ECB
Evropska centralna banka.
Elektronski denar in elektronski nosilec podatkov
To je plačilni instrument, ki predstavlja denarno terjatev imetnika do izdajalca elektronskega
denarja, ki ga izda izdajatelj v obliki elektronskega nosilca podatkov na način, ki imetniku
omogoča z enostavnim pravnim poslom vzpostaviti denarno terjatev do izdajatelja v obliki
elektronskega nosilca podatkov, proti prejemu plačila določenega denarnega zneska najmanj v
višini izdanega elektronskega denarja.
EMU
Ekonomska monetarna unija – European Monetary Union.
eSEPA
Namen iniciative, poznane kot eSEPA, ki zajema elektronska in mobilna plačila (e-plačila in
m-plačila), je skozi internet in mobilni telefon ponuditi dostopne kanale za plačevanje znotraj
SEPA. Vseevropske storitve e-plačil in m-plačil bodo uporabnikom zagotavljale enostavne,
privlačne in varne načine plačevanja.
EU
Evropska unija.
213
Denarno poslovanje
Evro
Evro je skupna valuta držav, ki so vključene v EMU.
Evrosistem
Je centralno bančni sistem območja z evrom. Sestavljajo ga ECB in nacionalne centralne
banke tistih držav članic EU, ki so uvedle evro. Evrosistem upravljata Svet ECB in Izvršilni
odbor ECB.
Financiranje terorizma
Financiranje terorizma je zagotavljanje ali zbiranje oziroma poskus zagotavljanja ali zbiranja
denarja ali drugega premoženja, zakonitega ali nezakonitega izvora, posredno ali neposredno,
z namenom ali zavedajoč se, da bo v celoti ali delno uporabljeno za izvedbo terorističnega
dejanja, ali da ga bo uporabil bodisi terorist, teroristka bodisi teroristična organizacija.
Fiskalna politika
Fiskalna politika opredeljuje, v kakšnem obsegu in kako se vlade odločijo zbrati in porabiti
denar, tj. proračun.
Gotovina
Gotovina so bankovci ali kovanci, ki so v obtoku kot plačilno sredstvo.
Gotovinska transakcija
Je vsaka transakcija, pri kateri zavezanec od stranke fizično sprejme gotovino oziroma stranki
fizično izroči gotovino v posest in razpolaganje.
IBAN
Mednarodna številka bančnega računa (international bank account number)
Identifikacija
Identifikacija stranke pomeni verodostojno ugotovitev in preverjanje istovetnosti stranke na
osnovi fotografije na veljavnem uradnem osebnem dokumentu, ki ga je izdal pristojni državni
organ.
Indeksacija
Ekonomskemu pojavu, ki pomeni upoštevanje stopnje inflacije v vrednost makroekonomskih
agregatov, pravimo indeksacija.
Inflacija
Inflacija je dvig splošne ravni cen v gospodarstvu.
214
Denarno poslovanje
Incident pri varovanju informacij
Eden ali serija neželenih ali nepričakovanih dogodkov v zvezi z varovanjem informacij, za
katere je zelo verjetno, da bodo ogrozili poslovanje in varovanje informacij.
Interni prenos sredstev
Prenos med plačilnima računoma pri isti banki.
Izvajalec plačilnega prometa
Je subjekt (banka), ki lahko opravlja storitve plačilnega prometa vključno z vodenjem
transakcijskih računov v skladu z zakonom o plačilnem prometu, ter organ, pristojen za javna
plačila.
Kliring
Prenos informacij o plačilu.
Kreditna plačilna kartica
Kreditna plačilna kartica pa razkriva, da je bilo imetniku odobreno posojilo, in omogoča
nakupe ali dvige gotovine do vnaprej dogovorjene zgornje meje odobrenega posojila.
Kreditno plačilo
Kreditno plačilo je plačilna storitev, pri kateri plačnik odredi izvršitev posamezne plačilne
transakcije ali več plačilnih transakcij, vključno s trajnim nalogom, svojemu ponudniku
plačilnih storitev.
Kreditno tveganje
Tveganje izgube zaradi trajne nerazpoložljivosti sredstev na strani dolžnika v poravnavi, ko
ta ne zmore izpolniti obveznosti v celoti takrat, ko nastane, ali kadarkoli pozneje.
Kritje
Kritje fizične ali pravne osebe pri posameznem izvajalcu plačilnega prometa je vsota
pozitivnega stanja in odobrene prekoračitve pozitivnega stanja na transakcijskem računu –
gotovinski pologi, ki ga nalogodajalec zagotovi izvajalcu plačilnega prometa kot kritje za
izvršitev nakazila.
Likvidnost čez dan
Likvidnost, ki je na voljo med delovnim dnevom, običajno z namenom omogočiti finančnim
institucijam plačevanje v realnem času.
215
Denarno poslovanje
Likvidnost čez noč
Likvidnost na poravnalnih računih ob koncu dne, namenjena poravnavi pozicij v neto
sistemih in izpolnjevanju zahtev glede obveznih rezerv.
Likvidnostno tveganje
Tveganje izgube zaradi začasne nerazpoložljivosti sredstev, ki nastane, ko dolžnik ne poravna
obveznosti v celoti takrat, ko bi moral ali v dogovorjenem času, temveč kasneje.
Maksimum
Trezorski maksimum je najvišji možni znesek, ki se hrani v trezorju. Določi se na koncu
koledarskega leta za naslednje leto, če pa se spremenijo pogoji, na podlagi katerih je bil
določen, ga lahko med letom povečamo ali zmanjšamo.
V trezorski maksimum se ne vštevajo obrabljeni in poškodovani bankovci ter poškodovani
kovanci.
Medbančni prenos sredstev
Prenos med plačilnima računoma pri dveh različnih bankah. V tem primeru banka plačnika in
banka prejemnika postaneta stranki v poravnavi.
Metalizem
Metalistično pojmovanje denarja je vezano na denar, ki je bil izdelan iz žlahtnih kovin, ali pa
so te kovine služile za osnovo, ki je predstavljala vrednost denarja.
Monetarna politika
Monetarna politika uravnava količino denarja, ki je na voljo v gospodarstvu. Količina denarja
mora biti sorazmerna s potrebami gospodarstva, da zagotovi ustrezno raven zaposlenosti in
rast pri nizkih stopnjah inflacije.
Neto poravnava
Način poravnave, kjer se poravnava izvede le v višini neto pozicije, informacija o plačilu in
posledični prenos sredstev sta ločena.
Nevarnost
Nevarnost je prisotnost naključne ali namerne grožnje dobrinam.
Nominalna vrednost denarja
Nominalna vrednost denarja je vrednost izražena v številkah na denarni enoti.
Nominalna obrestna mera
Nominalna obrestna mera je obrestna mera, ki je izražena v enem številu. V svoji sestavi
vključuje realno donosnost glavnice in donosnost, ki zagotavlja ohranjanje vrednosti glavnice.
216
Denarno poslovanje
Novci
Novci so kosi kovine, označeni z vzorcem, ki nam pove, da je to denar. Novci so nastali tako,
da so v neobdelan košček kovine vtisnili izbrano podobo. Postopek se imenuje kovanje.
Nostro banka
Banka, ki ima pri drugi banki odprt račun. Nostro banka se imenuje tudi respondent.
Operativna tveganja
Operativna tveganja so tveganja neposrednih in posrednih izgub, ki nastanejo zaradi
pomanjkljivosti ali napak pri delovanju notranjih procesov, sistemov ali ljudi in zaradi
zunanjih dogodkov.
Oportunitetni strošek
Je strošek izgubljene priložnosti. Pomeni razliko med najvišjo ceno ali donosom, ki bi ga
zagotovilo alternativno ravnanje, ter ceno ali donosom, ki ga zagotavlja dano ravnanje.
Paralelna valuta
Paralelna valuta je najstarejši denarni sistem kovanega denarja. Značilnosti paralelne valute
so:
v obtoku so valutni kovanci iz dveh valutnih snovi (srebra in zlata);
oboji so zakonito plačilno sredstvo;
za obe valutni snovi velja kovna prostost in za obe vrsti valutnih kovancev pravica
topljenja.
Personalizacija
Personalizacija je proces, s katerim izdajatelj natisne podatke na kartično plastiko in jih
vključi v svoj program ter s tem omogoči imetniku poslovanje s kartico.
PIN – personal identification number
Je osebna številka imetnika kartice, s katero lahko opravlja storitve na bančnih avtomatih in se
identificira ob nakupu s kartico.
Plačilna institucija
Plačilna institucija je pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je pridobila dovoljenje
Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija. Plačilna institucija
mora biti organizirana v eni od pravnoorganizacijskih oblik gospodarskih družb pravnih oseb,
določenih z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.
Plačilna trasakcija
Plačilna transakcija je dejanje pologa, prenosa ali dviga denarnih sredstev, ki ga odredi
plačnik ali prejemnik plačila, pri čemer je izvršitev plačilne transakcije preko ponudnika
plačilnih storitev neodvisna od osnovnih obveznosti med plačnikom in prejemnikom plačila.
217
Denarno poslovanje
Plačilna kartica
Plačilna kartica je poseben medij z vgrajenim elektronskim nosilcem podatkov (čipom ali
magnetno stezo), ki uporabniku omogoča plačevanje na elektronskem terminalu v breme
sredstev na njegovem transakcijskem računu oziroma v breme računa izdajatelja plačilne
kartice ob pogoju, da pozna enolično identifikacijsko kodo oziroma se s podpisom izkaže kot
upravičen imetnik plačilne kartice.
Plačilna shema SEPA
Enoten, skupen niz medbančnih pravil, praks in tehničnih standardov, dogovorjenih med
ponudniki plačilnih storitev, namenjenih izvrševanju evrskih plačil s plačilnimi instrumenti
SEPA.
Plačilne storitve
Predstavljajo plačilne transakcije, ki so usmerjene v sodobne evropske in svetovne plačilne
sisteme in se razlikujejo glede na državo in banko prejemnika ter valuto plačila.
Plačilni instrument
Plačilni instrument je vsak instrument, ki omogoča uporabniku prenos denarnih sredstev
oziroma vsaka osebna poravnava in niz postopkov, dogovorjenih med uporabnikom plačilnih
storitev in ponudnikom plačilnih storitev, ki jih uporablja uporabnik plačilnih storitev, da
odredi plačilni nalog.
Plačilni nalog
Plačilni nalog je navodilo plačnika ali prejemnika plačila njegovemu ponudniku plačilnih
storitev, s katerim zahteva izvedbo plačilne instrukcije.
Plačilni račun
Plačilni račun je račun, ki ga odpre ponudnik plačilnih storitev v imenu enega ali več
uporabnikov, in se uporablja za izvršitev plačilnih transakcij. Plačilne institucije lahko vodijo
le plačilne račune, ki se uporabljajo izključno za izvrševanje plačilnih transakcij.
Plačilni sistem SEPA IDD Core in SEPA IDD B2B
Plačilna sistema SEPA Interni Direct Debit po osnovni shemi SEPA (SEPA IDD Core) in
SEPA Interni Direct Debit po medpodjetniški shemi SEPA (SEPA IDD B2B) sta plačilna
sistema za izvrševanje direktnih obremenitev SEPA, v okviru katerih se izvaja izmenjava
direktnih obremenitev SEPA med udeleženci teh plačilnih sistemov ter obračun in poravnava
denarnih terjatev in obveznosti med udeleženci teh sistemov.
Plačilni sistem SEPA interna kreditna plačila SEPA – IKP
Sistem SEPA interna kreditna plačila (SEPA IKP) je plačilni sistem za izvrševanje kreditnih
plačil SEPA, v okviru katerega se izvaja izmenjava kreditnih plačil SEPA med udeleženci
tega plačilnega sistema ter obračun in poravnava denarnih terjatev in obveznosti med
udeleženci tega plačilnega sistema.
218
Denarno poslovanje
Plačilni sistem TARGET 2 – Slovenija
Sistem TARGET2 – Slovenija je sistem, ki deluje na enotni skupni platformi sistema
TARGET2, pravno formalno pa je sistem pod nadzorom in upravljanjem Banke
Slovenije. Sistem TARGET2 – Slovenija deluje po principu bruto poravnave predloženih
nalogov za poravnavo v realnem času. Preko omenjenega sistema se vrši tudi poravnava
obveznosti in terjatev iz naslova multilateralnih klirinških shem, pri katerih Banka Slovenije
nastopa kot poravnalni agent, ter iz naslova organiziranega trga vrednostnih papirjev.
Poglobljen pregled stranke
Če gre za stranko, ki pomeni večje tveganje, se zahteva izvajanje poglobljenega pregleda, ki
poleg ukrepov, ki so predvideni v okviru običajnega pregleda, vključuje še izvajanje dodatnih
ukrepov.
Ponarejanje gotovine
Ponarejanje gotovine je prestopek, ki ni storjen po naključju ali z nevednostjo. To je
kriminalno dejanje, ki se da izpeljati samo, če imaš tehnična in finančna sredstva ter izdelaš
načrt.
Poravnava
Prenos sredstev, povezanih s plačilom.
Poravnalni zamik
Časovna neusklajenost sklenitve posla in časa njegove denarne poravnave.
POS Terminal – point of sale
Je naprava na prodajnem mestu, ki na podlagi potega magnetnega traku kartice preko
telekomunikacijskih povezav v kartičnem sistemu ali procesnem centru potrdi oz. zavrne
transakcijo.
Posojilo čez dan
Posojilo, ki je odobreno in vrnjeno v okviru istega delovnega dne.
Pranje denarja
Je katerokoli ravnaje, s katerim se prekriva izvor denarja ali drugega premoženja,
pridobljenega s kaznivim dejanjem.
Pregled stranke
Pregled stranke je ključni element v sistemu odkrivanja in preprečevanja pranja denarja.
Banka s pregledom stranke na verodostojen način ugotovi in potrdi identiteto stranke ter
spozna namen transakcije oz. predvideno naravo poslovnega razmerja, s čimer banka
zmanjšuje tveganje poslovanja z neznano stranko, ki bi poskušala izrabiti banko za pranje
denarja ali financiranje terorizma.
219
Denarno poslovanje
Prevrednotenje denarnih sredstev
Prevrednotenje denarnih sredstev je sprememba njihove knjigovodske vrednosti in se lahko
opravi na koncu poslovnega leta ali med njim. Pojavi se le v primeru denarnih sredstev,
izraženih v tujih valutah, če se po prvem pripoznanju spremeni valutni tečaj.
Proste cone
Po tolmačenju Mednarodnega denarnega sklada so vse proste cone hkrati tudi davčni raji, kar
pa ne velja tudi obratno.
Kot osnovna značilnost davčnega raja se navaja nizka ali ničelna davčna stopnja, prosta cona
pa naj bi za razliko ponujala še širok spekter bančnih in finančnih storitev.
Realna obrestna mera
Realna obrestna mera je obrestna mera, ki upošteva inflacijo. Izraža nam realno povečanje
glavnice.
Recikliranje evrobankovcev
Recikliranje evrobankovcev obsega odkrivanje in nadomeščanje za obtok neprimernih in
ponarejenih evrobankovcev in preverjanje primernosti evrobankovcev za uporabo v obtoku.
Register transakcijskih računov
Register transakcijskih računov je enotna informatizirana baza podatkov o transakcijskih
računih in o imetnikih transakcijskih računov.
Revalvacija
Je denarni ali politični ukrep vračanja vrednosti denarne enote v stanje pred njenim padcem.
Rop
Rop je tatvina, pri kateri kriminalec uporabi silo ali grožnjo.
SEPA
Enotno območje plačil v evrih (single euro payment area).
SEPA direktna obremenitev
SEPA direktna obremenitev – SDD je debetna plačilna storitev za poravnavo tako enkratne,
kot ponavljajočih se obveznosti (telefon, elektrika, komunalne storitve …) v evrih na območju
SEPA. Pri SDD plačilno transakcijo odredi prejemnik plačila na podlagi predhodno
podpisanega soglasja plačnika, izvrši pa se z direktno obremenitvijo računa plačnika pri
njegovi banki.
Sistem plačil malih vrednosti
Plačilni sistem, ki obdeluje velik obseg plačil relativno majhne vrednosti.
220
Denarno poslovanje
Sistem plačil velikih vrednosti
Plačilni sistem, preko katerega so izvedena plačila velikih vrednosti ali nujna plačila med
udeleženci sistema za svoj račun ali v imenu in za račun njihovih strank.
Sistemsko tveganje
Tveganje, da nezmožnost enega izmed udeležencev za poravnavo njegovih obveznosti
povzroči, da prav zaradi tega tudi nekateri drugi udeleženci ne zmorejo izpolniti svojih
obveznosti.
Skupni plačilni račun
Skupni plačilni račun je plačilni račun, ki ga odpre ponudnik plačilnih storitev v imenu dveh
ali več fizičnih oseb ali v imenu dveh ali več pravnih oseb. Vsak posamezni imetnik skupnega
plačilnega računa lahko razpolaga s celotnimi denarnimi sredstvi na skupnem plačilnem
računu, razen če so v pogodbi o vodenju skupnega plačilnega računa določena drugačna
pooblastila za razpolaganje z denarnimi sredstvi na skupnem plačilnem računu.
Storitve plačilnega prometa
So storitve vodenja transakcijskega računa in druge storitve v zvezi z izvršitvijo nalogov za
plačilo oziroma nakazilo.
S.W.I.F.T.
SWIFT (Society for Worldwide Interbank Financial Telecommunication) je medbančna
računalniška mreža in sistem za plačilni promet. Omogoča računalniško izmenjavo podatkov
med bankami doma in v tujini.
Škodni dogodek
Škodni dogodek je nepričakovan dogodek ali sosledje dogodkov, v katerem se lahko pojavi
škoda na dobrini zaradi naključne, nenamerne ali namerne dejavnosti posameznika ali
skupine.
Terjatev
Označuje pravico do denarnega zneska ali do druge denarne storitve, dopustitev ali opustitev.
Transakcijski račun
Transakcijski račun je plačilni račun, ki ga odpre banka s sedežem v Republiki Sloveniji ali
podružnica banke države članice v Republiki Sloveniji v imenu enega ali več uporabnikov za
namene izvrševanja plačilnih transakcij in za druge namene, povezane z opravljanjem bančnih
storitev za uporabnika.
Trezor
Trezor je poseben prostor, grajen iz železobetona zaradi zaščite pred požarom, ropom in
drugimi možnimi škodnimi dogodki.
221
Denarno poslovanje
Tveganje
Tveganje je merilo možnosti izpostavljenosti dobrin grožnjam, verjetnost, da bo prišlo do
škodnega dogodka v določenem obdobju. Pri merjenju tveganja lahko ugotovimo le
verjetnost, da do škodnega dogodka lahko pride, ne moremo pa napovedati nobenega
konkretnega dogodka. Je produkt verjetnosti in škodnega učinka uresničitve grožnje ali
stroškov, ki jih uresničitev grožnje povzroči. Tveganje je sprejemljivo, če ne pride do
škodnega dogodka. Presojanje sprejemljivosti tveganja je stvar subjektivnih in družbenih
vrednosti sodb.
Upnik
Je oseba, na zahtevo katere se vodi postopek izvršbe.
Upravljanje s tveganji
Usklajene dejavnosti za usmerjanje in nadzor organizacije ob upoštevanju tveganja.
Varovanje informacij
Ohranjanje zaupnosti, celovitosti in razpoložljivosti informacij, poleg tega tudi ohranjanje
drugih lastnosti, kot so možnost avtorizacije, možnost preprečitve tajenja in preverljivosti.
Vrednotenje tveganja
Proces primerjave ocenjenega tveganja z danimi kriteriji tveganja, da se določi pomembnost
tveganja.
Vrstičenje
Nanaša se na ureditve, v katerih so plačilni nalogi zadržani v določenem vrstnem redu s strani
pošiljatelja (interno vrstičenje) ali s strani sistema (sistemsko ali centralno vrstičenje) z
namenom preprečiti preseganje omejitev, postavljenih nasproti pošiljatelju, oziroma z
namenom upravljanja likvidnosti na splošno.
Zaupnost
Lastnost, ko informacija ni na voljo ali razkrita nepooblaščenim posameznikom, osebam ali
procesom.
222
Denarno poslovanje
14 LITERATURA IN VIRI
1. Agencija za trg vrednostnih papirjev. Smernice za preprečevanje pranja denarja in
financiranja terorizma (online). 2010. (citirano 26.5.2013). Dostopno na naslovu:
http://www.a-tvp.si/Default.aspx?id=151&key=178.
2. Anko, S. Splošno o plačilnih sistemih. Ljubljana: Izobraževalni center ZBS, 2008.
3. Anko, S. SEPA. Ljubljana: Izobraževalni center ZBS, 2008.
4. Arhimed
(online).
(citirano
http://sl.wikipedia.org/wiki/Arhimed.
26.5.2013).
Dostopno
na
naslovu:
5. Aristotel
(online).
(citirano
26.5.2013).
Dostopno
http://ales.ledina.org/projekti/timko/Aristotel/ARISTOTEL.htm.
na
naslovu:
6. Banka Slovenije (online). (citirano
http://www.bsi.si/bankovci-in-kovanci.
26.5.2013).
Dostopno
na
naslovu:
7. Bankovci-zaščitni elementi (online). (citirano 26.5.2013). Dostopno na naslovu:
http://www.ecb.int/euro/banknotes/security/html/index.sl.html.
8. Billy's Money Laundering Information Website (online). (citirano 26.5.2013).
Dostopno na naslovu: http://www.laundryman.u-net.com/.
9. Bjelica, B. Organizacija plačilnega prometa v poslovni banki. Ljubljana:
Izobraževalni center ZBS, 2008.
10. Blagajna
(online).
(citirano
26.5.2013).
http://www.google.si/imgres?q=blagajna.
11. Blagajniški dnevnik (online). (citirano
http://www.firmar.si/-blagajniski-dnevnik.
Dostopno
26.5.2013).
Dostopno
na
na
naslovu:
naslovu:
12. Cribb, J. Denar. Murska Sobota: Pomurska založba, 1990.
13. Dornbush, R., et al. Macroeconomics. 8th ed. Boston: McGraw-Hill, 2001.
14. Evro (online). (citirano 26.5.2013). Dostopno na naslovu :http://www.evro.si/oevru/index.html.
15. Evropska centralna banka (online). (citirano 26.5.2013). Dostopno na naslovu:
http://www.ecb.int/euro/banknotes/html/index.sl.html.
16. ECB-recikliranje evrobankovcev (online). (citirano 26.5.2013). Dostopno na naslovu:
http://www.ecb.int/euro/cashhand/recycling/.
17. ECB-Security features (online). (citirano 26.5.2013). Dostopno na naslovu:
http.//www.ecb.int/euro/banknotes/security.
223
Denarno poslovanje
18. ECB-Security features (online). (citirano 26.5.2013). Dostopno na naslovu:
http://www.superstop.us/manager/images/A-Typical-Money-Laundering-.jpg.
19. Hoggarth, G. Introduction to MonetaryPolicy. London: Center for Central Banking
Studies Bank of England, 1996.
20. Južina, M. Tveganja v plačilnih sistemih. Ljubljana: Izobraževalni center ZBS, 2008.
21. Kazenski zakonik RS (online). (citirano 26.5.2013). Dostopno na naslovu:
http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlurid=20082296.
22. Kelemen, N. Teoretični koncept obrestnega nominalizma. Bančni vestnik, 2003, št. 52,
str. 24 30.
23. Kern, A. The Need for Efficient International Financial Regulation and the Role of
Global Supervisior. Oxford: Hart Publications, 2001.
24. Kumar, A. Mednarodna ekonomika. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 1999.
25. Kuzmin, F. Tečaj tolarja in konkurenčna sposobnost. Bančni vestnik, 2001, št. 11, str.
24 26.
26. Lavrač, V. Notranja, zunanja in uradna konvertibilnost tolarja. Denar, 1995, št. 5, str.
16 20.
27. Mencinger, J. Kako je nastajal tolar? Bančni vestnik, 2001, št. 5, str. 27 31.
28. Ministrstvo za notranje zadeve (online). (citirano 26.5.2013). Dostopno na naslovu:
http://www.mnz.gov.si/si/policija_varnost_in_nadzor/.
29. Ministrstvo za finance, Urad za preprečevanje pranja denarja. Tipologije pranja
denarja v letu 2010 (online). (citirano 26.5.2013). Dostopno na naslovu:
http://www.uppd.gov.si/si/delovna_podrocja/vsebinska_podrocja/
tipologije/tipologije.
30. Mithans-Pongarc, N. Zgodovina denarja: diplomsko delo. Koper: Univerza na
Primorskem. Fakulteta za management, 2007.
31. Mohorič, S. Mednarodne finance – Gradivo za vaje in povzetek. Ljubljana:
Ekonomska fakulteta, 2001.
32. Motley, B. Growth and Inflation: A Cross-country Study. Federal Reserve Bank of
San Francisco Economic Review, Number 1, pp (online). 1998. (citirano 26.5.2013).
Dostopno
na
naslovu:
http://www.google.si/#output=search&sclient=psyab&q=Motley%2C+Brian.+1998.+
Growt+and+inflation:+a+cross-country+study.
33. Mrak, M. Mednarodne finance. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za
družbene vede; GV Založba, 2002.
224
Denarno poslovanje
34. Narodni muzej Slovenije (online). (citirano 26.5.2013). Dostopno na naslovu:
http://www.nms.si/index.php?option=com_content&view=article&id=433%3Aodbrona-do-evra-kratka-denarna-zgodovina-slovenije.
35. Nova Ljubljanska banka (online). (citirano 26.5.2013). Dostopno na naslovu:
www.nlb.si/iz-avstro-ogrske-monarhije-v-kraljevino.
36. Nova Ljubljanska banka (online). (citirano 26.5.2013). Dostopno na naslovu:
http://www.nlb.si/uvedba-skupnega-evropskega-denarja-evra.
37. Nova Ljubljanska banka (online). (citirano 26.5.2013). Dostopno na naslovu:
http://www.nlb.si/okupacija-slovenije-v-letih-1941-1945.
38. Nova Ljubljanska banka (online). (citirano 26.5.2013). Dostopno na naslovu:
http://www.nlb.si/placilni-promet-med-drugo-svetovno-vojno-na-slo.
39. Nova Ljubljanska banka (online). (citirano 26.5.2013). Dostopno na naslovu:
http://www.nlb.si/zamenjava-okupacijskih-valut-v-dinarje.
40. Nova Ljubljanska banka (online). (citirano 26.5.2013). Dostopno na naslovu:
http://www.nlb.si/zamenjava-dinarjev.
41. Nova Ljubljanska banka (online). (citirano 26.5.2013). Dostopno na naslovu:
http://www.nlb.si/uvedba-slovenskega-tolarja.
42. Ognjevarne omare in trezorji (online). (citirano 26.5.2013). Dostopno na naslovu:
http://www.plenus.si/izdelki/ognjevarne_omare_in_trezorji/.
43. Podatki iz poročila o delu Urada Republike Slovenije za preprečevanje pranja
denarja za leto 2010 (online). (citirano 26.5.2013). Dostopno na naslovu:
http://www.uppd.gov.si/fileadmin/uppd.gov.si/.
44. Roter, M. Inflacija in kvantitativna teorija denarja v tranzicijskih državah: magistrsko
delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 2003.
45. Ribnikar, I. Monetarna ekonomija I. Denar, finančne institucije in denarna politika. 1.
izd. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 1999.
46. Sheppard, D. Payment Systems. Issued by the Centre for Central Banking Studies
Handbooks in Central Banking. No 8. London: Bank of England, 1996.
47. Slovenski evrski kovanci (online). (citirano 26.5.2013). Dostopno na naslovu:
http://www.google.si/search?q=slovenski+evrski+kovanci.
48. Slapnik, M., in Dvoršek, A. Strategija preprečevanja pranja denarja (online). 2011.
(citirano
26.5.2013).
Dostopno
na
naslovu:
http://www.fvv.unimb.si/DV2010/zbornik/kriminalisticne_in_forenzicne_preiskave/Slapnik_Dvorsek.doc
.pdf.
225
Denarno poslovanje
49. Slovenski računovodski standard 7 – Denarna sredstva. Slovenski računovodski
standardi (online). 2002. (citirano 26.5.2013). Dostopno na naslovu: http://www.sirevizija.si/publikacije/index.php.
50. Solon
(online).
(citirano
http://en.wikipedia.org/wiki/Solon.
26.5.2013).
Dostopno
51. Stari kovanci (online). (citirano 26.5.2013).
http://www.google.si/search?q=stari+kovanci.
Dostopno
na
na
naslovu:
naslovu:
52. Šeme Hočevar, V. Pranje denarja: učinkovito odkrivanje in preprečevanje. Ljubljana:
GV Založba, 2007.
53. Tipična shema pranja denarja (online). (citirano 26.5.2013). Dostopno na naslovu:
http://www.superstop.us/manager/images/A-Typical-Money-Laundering-.jpg.
54. Tomaž Akvinski (online). (citirano 26.5.2013). Dostopno
http://sl.wikipedia.org/wiki/Sveti_Toma%C5%BE_Akvinski.
na
naslovu:
55. Trezorska vrata (online). (citirano
http://www.blagajne-trezorji.si/prosigma/.
na
naslovu:
26.5.2013).
Dostopno
56. Uprava Republike Slovenije za javna plačila (online). (citirano 26.5.2013). Dostopno
na naslovu: http://www.ujp.gov.si/dokumenti.
57. Vreča, M. Pranje denarja. Ljubljana: Združenje bank Slovenije, 1999.
58. Zakon o denarni enoti RS (online). (citirano 26.5.2013). Dostopno na naslovu:
http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r07/predpis_ZAKO537.html.
59. Zakon o plačilnih storitvah in sistemih (online). (citirano 26.5.2013). Dostopno na
naslovu: http://www.uradni-list.si/.
60. Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (ZPPDFT) (online).
(citirano
26.5.2013).
Dostopno
na
naslovu:
http://www.uradnilist.si/1/content?id=81138.
61. Zakon o varstvu pred požarom (online). (citirano 26.5.2013). Dostopno na naslovu:
http://www.uradni-list.si/1/content?id=77824.
62. Zakon u uvedbi evra (online). (citirano 26.5.2013). Dostopno na naslovu:
http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r08/predpis_ZAKO4688.html.
226