1. No category

junij 2013, letnik 62, številka 6
M E S E Č N I K
Z A
S L O V E N C E
P O
S V E T U
Srce
Jezusovo,
varuj našo
domovino!
Naravnost v srce
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih
duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska,
kulturna in narodna vprašanja
»Iz najgloblje globočine
korenina sreba soke«
Duhovniška družina, nekoliko
drugačna
Katekizem
Strasti (1)
Mlada srečevanja
Rafaelova družba
Komentar meseca
Prisluhnimo domovini
Iz življenja naših župnij
Zgodba
Križanka
2
7
8
9
10
11
12
13
16
39
43
Prva stran ovitka: Kristina; foto – Samo Skralovnik
Druga stran ovitka: foto – Lenart Rihar
Tretja stran ovitka: 30. april v Freymingu in 1. maj v
Habsterdicku in Merlebachu; foto: Boris Patzek
Četrta stran ovitka: foto – Nika Janša
V srce seže grobost, ki je nismo slutili, in nas užali do dna duše. Prav
tako globoko pa seže tudi blag dotik tolažilne besede ali dejanja sredi
hudega časa. Tako zaznamo v globinah našega duha, da smo bili ponižani ali obdarjeni in obenem nas navda srd ali hvaležnost do dna duše.
Srce pa po svojem notranjem hrepenenju kliče po ljubezni.
Kristjana navdušuje spoznanje božje ljubezni. Jezusovo srce je bilo odločilno v njegovem poslanstvu, da reši človeka. Občudovanje in zavest o
tem pa praktično ne pomeni prav veliko, če ne začnemo posnemati Jezusovega srca v dejanjih. Zato je smiselno o tem razmišljati, a dobrodejni
učinek ima le v dejanjih.
Kaj smo sposobni narediti iz spoznanja, da nas Bog ljubi, da se nas dotika z močjo božje ljubezni? Takšne ljubezni v nas ni, preprosto je ne
zmoremo. Pred vestjo, ki se postavlja pred Boga, zadoščajo dejanja, ki
jih zmoremo s predanostjo in z veseljem, da lahko storimo kaj dobrega.
Dejavna ljubezen ima na razpolago prostrana polja vsakdanjega življenja. Izraža se v javnosti na vseh nivojih. Brez tega ostane le beseda, ki
zveni neiskreno. Čista vest neprestano postavlja vprašanje, kaj storim dobrega za druge, za skupnost, za župnijo, za družbo, za narod ... za svet.
Aktualno v tem mesecu: slovenska država. Slovenski dan državnosti zgublja svoj blišč v razmerah, ki pretresajo Slovenijo. Država je v krču krize,
ki jo lahko celo stre. Po dobrih 20 letih. Egoizmi vseh vrst so državljane
pripeljali na mejo, kjer se je treba odločiti, ali bomo zategnili pas in obstali, ali pa bomo dopustili, da drugi uredijo našo državo po svoje. Tu ni
mesto za analize. Pač pa postavljamo načelno vprašanje sami sebi, tudi
mi zunaj domovine: Bomo samo obsojali in nergali nad barabijami ali
zmoremo kaj več? Realna možnost je, da začnemo delati, kar zmoremo.
Prvo je iskanje prave obveščenosti. Poživiti moramo zanimanje, kaj se res
dogaja v Sloveniji. Ni vse suho zlato, kar ponujajo najbolj znani in brani časniki, TV in internet. Več in bolj kritično se lahko pogovarjamo med
seboj o tem, kateri so pošteni politiki, gospodarstveniki, kulturniki .. ki jih
Slovenija potrebuje na vodilnih mestih. Na naslednjih volitvah je potrebna veliko večja udeležba volivcev iz tujine. Velika večina ima to možnost,
vendar je preveč tistih, ki se svoji odgovornosti izmaknejo, češ da tako ne
vedo, koga voliti. Kaj naredimo, da bi si oblikovali lastno mnenje?
Vzemimo si državo Slovenijo v srce malo bolj konkretno, ne le z besedami. Slovenec in kristjan na tujem pa tudi ne bo pozabil moliti za blagor domovine.
Janez Pucelj
POGOVOR
»Iz najgloblje
globočine
korenina sreba
soke«
Verena Koršič Zorn in dr. Branko Zorn
Se rada vračata na Goriško, v rojstne kraje?
Branko: Vezan sem na zemljišče v Prvačini, kjer so že predniki gojili trte in se trudim obdržati to tradicijo ter jo predati otrokom, simbolično pa sem posadil oljke, simbol miru. Z zemljišča imam pogled na domačo vas s cerkvijo.
Verena: Rada se vračam v zamejstvo, v rojstno hišo v Gorici, kjer imam sestri z družinama. Vezana sem na goriške
Slovence, še posebno mi je pri srcu usoda primorskih Slovencev, ki so ostali v Italiji.
Oba sta Primorca, vendar sta bili vajini mladostniški
poti precej različni ...
Branko: Izhajam iz delavske družine. Moje vsakodnevno
»delo« je bilo druženje s prijatelji na vasi, ko pa sem dopolnil sedem let, smo zaradi ekonomskih razmer leta 1959
zbežali v Francijo in se nastanili na obrobju Pariza. Bili
smo priče takratnih hudih socialno-političnih razmer. Kot
otroka so me prizadeli atentati po Parizu. V spominu pa mi
ostajajo tudi svetle podobe iz tega obdobja – uspehi v šoli. V stiku smo bili s slovensko katoliško misijo in z bratom
sva bila v privilegiranem položaju, da sta naju hodila slovenska duhovnika (Vladimir Klemenčič, Ciril Lavrič) nekaj časa poučevat verouk na dom. Vključeni smo bili tudi v
Društvo Slovencev v Parizu. Osnovnošolsko in srednješolsko izobraževanje sem opravil v Parizu, prav tako tudi medicinsko fakulteto.
Verena, kako pa se vi spominjate svoje mladosti v zamejski Gorici?
Zelo lepe spomine imam na otroštvo, čeprav je bilo tudi
pri nas vse skromno, a zelo ustvarjalno, živahno in zabavno. Takoj po vojni, ko je prišla Gorica pod Italijo, je bilo treba obnoviti kulturne ustanove, zatrte v času fašizma, in oživiti prosvetno delovanje. Oče je stalno govoril o potrebi po
lastnem kulturnem hramu, k nam domov so prihajali du-
2
hovniki in laiki, ki so si prizadevali za kulturno oživitev na
Goriškem. Začelo se je govoriti o graditvi Katoliškega doma,
danes ga poznamo kot Kulturni center Lojze Bratuž. Oče je
bil član pripravljalnega odbora in je natančno spremljal gradnjo Katoliškega doma, ki ga je
skoraj štiri desetletja upravljal z Verena Koršič Zorn ob
dušo in srcem, seveda brez vsa- predstavitvi knjige o
Tonetu Kralju
kega honorarja. Za nas otroke
je bilo zato samoumevno, da smo se že zelo zgodaj vključevali v kulturno delovanje, na začetku še v dvorani Marijine
družbe na Placuti, nato pa v Katoliškem domu. Veliko smo
tam preigrali in prepeli, najprej v Dekliškem zboru Marijine družbe, v mešanem zboru Lojze Bratuž, v folklorni skupini, se uvajali v samostojno kulturno delo v sklopu Slovenskega katoliškega akademskega društva ...
Kulturni center Lojze Bratuž ima tudi danes pomembno
vlogo ...
Tudi danes je tu kulturno delovanje izredno pestro in bogato. Prepričana sem, da če Slovenci na Goriškem, Tržaškem
in v Benečiji izginejo, bo hudo tudi za Slovence, ki živijo čez
mejo, v matični domovini. Žal je v domovini premalo narodne zavednosti.
Kaj pa vas je spodbudilo k študiju umetnostne zgodovine?
Verena: V Gorici sem končala osnovno šolo in klasični licej s slovenskim učnim jezikom. K odločitvi za študij umetnostne zgodovine je pripomoglo več stvari. Že oče je imel
Člani odbora društva SVS
POGOVOR
rad zgodovino in umetnost, rad
je fotografiral in slikal. Močno
mi ostaja v spominu družinsko
potovanje iz otroških let v Firence in Rim. Vedno mi je bilo
všeč tudi risanje in pritegnilo
me je vse, kar je bilo v povezavi z obliko in sliko. Na liceju
smo imeli dobrega profesorDr. Branko Zorn
ja umetnostne zgodovine, ki je
imel jasen odnos do umetnosti
in ustvarjanja na splošno. Za študij v Ljubljani sem se odločila, ker se mi je zdelo lepo študirati v slovenskem jeziku, predvsem pa zato, ker je bil študij umetnostne zgodovine kakovosten.
Kje pa se začne vajina »pot v dvoje«? V romantičnem
Parizu?
Verena: V zboru Lojze Bratuž. Šli smo na gostovanje v Pariz.
Poleti sem namreč šla v Pariz na tečaj francoščine, s katero sem se ljubiteljsko srečala na Filozofski fakulteti. Takrat
sem spoznala slovensko skupnost v Parizu in gospoda Naceta Čretnika, ki se je povezal z dr. Kazimirjem Humarjem,
dušo kulturnega življenja na Goriškem. Dogovorili smo se
za koncert v Parizu …
Branko: V tistem obdobju sem bil fizično oddaljen od Društva Slovencev, ko pa sem izvedel, da prihaja zbor s Primorske, sem nekako čutil, da se moram bolj angažirati. Veliko
časa smo takrat posvetili pripravam in lepo izvedli gostovanje. Verjetno je francoščina pri srečanju z Vereno odigrala pomembno vlogo. Takrat nisem znal dobro slovensko, a
sem zbral toliko poguma, da sem šel do dirigenta zbora in
vprašal, ali je kdo v skupini, ki zna francosko. S prstom je
pokazal na Vereno ...
Potem sta si ustvarila dom v Franciji?
Branko: Dober mesec po poroki sem moral na služenje civilnega vojaškega roka v Maroko. Delal sem v bolnici kot
zdravnik porodničar in zame je bila to velika strokovna izkušnja.
Verena: Tudi zame je bil ta čas lepa izkušnja, saj sem spoznavala arabsko miselnost, ustvarjalnost in vsakdanje življenje.
Branko: Po koncu služenja sva se preselila na obrobje Pariza. Takoj sem dobil službo kot porodničar.
Verena: V Franciji so prihajali otroci drug za drugim (Uroš,
Nada in Matjaž) in sem opustila misel na službo, saj je bil
tu čas »porodniške« zelo kratek. Veliko mi je bilo tudi do tega, da se naučijo slovenskega jezika. V naši družini smo vedno govorili slovensko, tudi otroci med seboj in ko so šli v
vrtec, niso znali francoščine. Kasneje z jezikoma niso imeli nobenih težav.
So se Slovenci v Parizu v tistem času povezovali med
seboj?
Branko: Slovenci so se stalno dobivali, z nakupom Slovenskega doma v Châtillonu (dom je bil kupljen predvsem z
darovi slovenskih izseljencev s sveta in v Franciji) je slovenska skupnost dobila stalne prostore za svoje dejavnosti.
Tudi Slovenska katoliška misija in Društvo Slovencev v Parizu sta gostovala v tem Domu.
Verena: Tudi otroci imajo lepe spomine na vse, kar se je dogajalo v Slovenskem domu in Društvu. Spominjajo se uric
slovenščine in verouka, predstav, v katerih so igrali ob koncu leta, zabavnih srečanj ob prvem maju, »Emavsa« na velikonočni ponedeljek, srečelovov, pa seveda miklavževanja,
božičnic in še marsičesa.
Verena, kako ste se vi vživeli v francosko okolje?
Vedno sem rada sprejemala vse, kar je bilo novega. Hvaležna sem Bogu, da mi je bila dana možnost, da spoznam še
tretjo kulturo, vendar je bila v odločitvi za življenje v Franciji vedno v meni tudi odločitev, da se bom kdaj vrnila. Hitro sem se vživela v našo slovensko skupnost, ki mi je takoj prirasla k srcu.
Ustanovili ste pa tudi društveno glasilo Korenine.
Pomembno se mi je zdelo, da se pestra dejavnost Društva,
Katoliške misije in drugi dogodki v zvezi s Slovenci v Parizu nekje zapišejo. Pomen Korenin se je odražal tudi v Župančičevih verzih, ki sem jih izbrala kot geslo glasila: »Iz
najgloblje globočine korenina sreba soke, vrh, kot mreža v
zračne toke vržena, lovi jasnine.«
Glasilo je bilo v začetku preprosto, tipkala sem ga na sposojen pisalni stroj, kasneje na računalnik in zmanjšala format. Glasilo je izhajalo občasno, od leta 1984 do 1995. Pri
tem sta posebno zavzeto pomagala Janez Zorec, astrofizik
Glava Korenin, ki jo je izdelala slikarka Marjanca
Savinšek.
3
POGOVOR
iz Pariza, in slikarka Marjanca Savinšek, ki je glasilo polepšala z izvirnimi risbami.
Kdaj je prišlo do odločitve, da pridete z družino živet
v Slovenijo?
Branko: Verena mi je vedno govorila: »Nekoč se bomo vrnili.« Čakal in bal sem se trenutka, ko mi bo rekla, da gremo
nazaj. Bil sem zaposlen v bolnišnici, imel sem tudi zasebno ordinacijo, v profesionalnem pogledu sem bil zadovoljen. Skupek ugodnih okoliščin me je pripeljal do lažje odločitve za vrnitev.
Vrnili ste se iz ljubezni do slovenske kulture?
Verena: Seveda, do slovenske kulture in vsega, kar nas povezuje s slovensko pradavnino. Starejši sin je dopolnil petnajst let, moral bi v srednjo šolo. Želela sem, da otroci v
vsem zadihajo slovensko okolje.
Branko: Francoska kultura je močna in v njej ni težko izgubiti identitete. Midva sva želela ohranjati slovensko kulturo. Čeprav je bila z materialnega vidika to kruta odločitev,
se nam je ta pot zdela prava.
Vam je bilo kdaj žal, da ste se vrnili?
Verena: Nikoli.
Branko: Slovenijo smo čutili kot domovino. Obžalovali smo
samo, da enako mislečih prijateljev nismo mogli prepričati,
da jih Slovenija potrebuje in naj nam sledijo. Veliko zavednih Slovencev živi zunaj domovine, ki bi lahko veliko pripomogli domovini, a se žal zaradi socialno-družinskih vezi ne morejo vrniti.
Verena, kot umetnostna zgodovinarka sodelujete pri
pripravi raznih gradiv: knjig, zbornikov, katalogov, pri
predstavitvi raznih umetnikov ob različnih priložnostih, večkrat je vaše delo povezano s sakralno umetnostjo. Kaj vas v likovni umetnosti posebej nagovarja?
Za diplomsko nalogo sem pisala o baročni arhitekturi,
morda tudi zaradi izrednih predavanj odličnega poznavalca baročne umetnosti prof. dr. Naceta Šumija, ki je imel že
v sedemdesetih letih velik posluh za zamejce. Sedaj se zanimam predvsem za slovensko umetnost, po možnosti s primorskega konca.
Kako pa doživljate sodobno umetnost?
Verena: Umetnost je nekaj najlepšega in najvišjega, kar se
lahko rodi iz človekovega duha in je odraz presežnega. Včasih si je v sodobni umetnosti težko predstavljati, da je to še
umetnost. Umetnost te mora nagovarjati, zatresti najtanjše
4
Dr. Rudi Koncilija pestuje Matjaža Zorna, ki se je s starši, bratom in sestro udeležil srečanja SSKIE v Zürichu.
strune tvoje notranjosti. Nihče pa ne more dati tega, česar
sam nima. Zato se danes večkrat vprašujemo, kaj je danes z
umetnostjo. Lestvice vrednot so se spremenile in tudi v pojem umetnosti prinesle zmedo, vendar, kar je vrednega, čas
ne uniči, in nagovarja tudi naslednje rodove.
Leta 2008 ste pripravili slovensko-italijansko monografijo o cerkvenih poslikavah Toneta Kralja na Tržaškem,
Goriškem in v Kanalski dolini. V čem je izrednost
ustvarjanja tega slikarja?
Verena: Za Primorce je bilo izredno, da se je Kralj tako vživel v naš čas med obema vojnama. Na srečo nisem doživela
tega obdobja, sem ga pa po vojni občutila. V Italiji še sedaj
mnogi ne vedo, kaj je delal fašizem. Tone Kralj je bil široko
razgledan človek in umetnik, pronicljivega in tenkočutnega duha, ki ga je v tihem sporazumevanju z duhovniki in
drugimi intelektualci privedel do izrednega opusa cerkvenih poslikav, ki so zatiranemu slovenskemu človeku dvigale samozavest in dajale moč v premagovanju črnega obdobja fašizma.
Katere vidne osebnosti z Goriške bi posebej izpostavili?
Verena: Cela vrsta je za Goriško pomembnih osebnosti. Za
zadnja desetletja bi lahko omenila žrtev fašizma glasbenika Lojzeta Bratuža, prof. Mirka Fileja, ki je zapustil velik
glasbeni pečat na Goriškem, duhovnika, šolnika in kulturnika dr. Kazimirja Humarja, dr. Antona Kacina, kulturnika
in politika, zaslužnega za povojno organizacijo slovenskega šolstva v Italiji, pesnico Ljubko Šorli ... Tudi zdaj je veliko odličnih osebnosti, a pomemben je vsak, ki kaj dela na
Goriškem – vsak, ki se trudi za ohranjanje slovenstva v kulturi in duhovnosti, ki podpira in bere slovenske časopise,
POGOVOR
ki da svoj glas na volitvah za edino politično stranko Slovencev v Italiji Slovensko skupnost, ki se udeležuje slovenskih prireditev, vsak, ki s svojo držo ohranja to skupnost živo in ustvarjalno.
Branko, zaposleni ste na Ginekološki kliniki v Ljubljani,
na Kliničnem oddelku za reprodukcijo, vaša specialnost je zdravljenje moške neplodnosti. Zdi se, da je v
Sloveniji vedno več parov, ki si želijo otrok, pa jih žal
ne morejo imeti.
Težko bi rekli, da je več neplodnih parov, kot jih je bilo. Ljudje – tudi zdravniki – so bolje informirani, pari prihajajo
bolj pravočasno. Kar zadeva moško neplodnost, so se diagnostične metode zelo izboljšale, drugačen je tudi pogled
na moškega – včasih se je »krivda« za neplodnost naprtila
ženskam. Danes vidimo, da je moški odgovoren za neplodnost vsaj v polovici primerov.
Kje so vzroki za neplodnost?
Razlogov za neplodnost je več: prirojene napake spolovil ali pridobljene napake – npr. stanje po udarcu v moda,
ki lahko poškoduje nastajanje semenčic. Pogosto pozabimo na razvade, ki so pogosto krive za neplodnost – mislim
predvsem na tobak, mamila. V raziskovanju so pesticidi –
Evropska zveza je pred kratkim prepovedala uporabo treh
pesticidov. Ni dokazanega vpliva na ljudi, je pa dokazan negativni vpliv na plodnost pri živalih.
Verjetno je več načinov zdravljenja neplodnosti?
Sem zagovornik tega, da se je treba s parom temeljito pogovoriti, narediti čim več testov na semenčicah in šele nato poizkusiti z vzročnim zdravljenjem. Po letu 1950 so priporočali nekaj terapij, ki pa so se izkazale za neuspešne in
jih odsvetujemo. Nov postopek je v zadnjih dvajsetih letih ta, da vbrizgamo semenčico neposredno v jajčno celico, kar pomeni pravo revolucijo na področju zdravljenja
neplodnosti.
Ženske danes v povprečju rojevamo starejše. Se neplodnost s starostjo povečuje?
Statistike kažejo, da na izid umetne oploditve vpliva samo
starost matere. Po 38. letu starosti ženske sicer lahko enako zanosijo kot mlajše, vendar je bistveno več splavov. Plodnost ženske se slabša že po 25. letu starosti.
Kakšen pa je vaš pogled na umetno oploditev?
Za revijo Mladika sem pred tridesetimi leti napisal, kar je
še danes aktualno: »Umetna oploditev je veliko upanje za
neplodne pare.« Ob koncu diagnostičnega postopka se neplodni pari sami odločijo o možnostih zdravljenja. Umetna
oploditev je nekakšna nadomestna pot, če so naravne možnosti za zanositev nične. Ženske z zamašenimi jajcevodi
so žrtev vnetja, lahko tudi zaradi razlitega slepiča. Postavlja
se vprašanje, ali je tej ženski zato prepovedano, da zanosi?
Da bo mati? Odgovarjam, da ne. Umetna oploditev nima
namena spreminjati narave, popravi pa ali preskoči, kar je
bilo zaradi bolezni dokončno okvarjeno. Pri umetni oploditvi pa je res vprašljiva zloraba, zamrzovanje in raziskovanje zarodkov. Parom, ki razmišljajo, da s tem nasprotujejo
božjemu načrtu, razložim, da lahko žensko tudi tako stimuliramo, da zarodkov ne bo potrebno zamrzniti, ker jih bomo po postopku vstavili vse. Končno pa se vsak par odloči
sam. Neplodnost je bolezen, ki pri diagnostiki in zdravljenju zahteva sodelovanje več ljudi (zdravnika, biologa, psihologa, socialnega delavca).
Dr. Branko Zorn (v sredini) v pogovoru z dr. Janezom
Dularjem in Tonetom Casarjem na slovenskem dnevu v
Eisdnu
Še sodelujete pri porodih?
Sem nadzorni zdravnik v ljubljanski porodnišnici, kar je
zelo odgovorno mesto. Naša porodnišnica je ena največjih
5
POGOVOR
v Evropi po številu rojstev. V porodnišnici je 6000–7000
porodov letno, zato je delo zelo pestro. Sicer pa je porodnišnica zelo lepo organizirana z izrednim oddelkom za novorojenčke.
Aktivni ste tudi v Izseljenskem društvu Slovenija v svetu
(SVS). Kako kot predsednik društva vidite njegovo vlogo?
Izseljensko društvo Slovenija v svetu organizira letos svoj
20. tabor. Za to priložnost smo izbrali izzivalno temo: razlogi mladih za zaposlitev v Sloveniji. S to temo SVS nadaljuje po poti svojih vrednot in poslanstva: pomagati izseljencem pri vračanju in gostovanjih v domovini, preučevati
izseljenstvo z različnih pogledov in omogočati, da bi izseljenstva bilo čim manj.
V Franciji sta bila dejavna tudi v Svetu slovenskih krščanskih izseljencev v Evropi (SSKIE).
Branko: Izseljenski duhovniki se srečujejo dvakrat letno na
konferencah. Iz te izkušnje je nastala ideja, da bi se tudi laiki povezovali med seboj ter med Slovenci v Evropi ohranjali slovensko besedo in miselnost, rojake kulturno povezovali in jih navajali k izmenjavi izkušenj. Ustanovili smo
Svet slovenskih krščanskih izseljencev v Evropi. Poleg Verene so mi stali ob strani Polde Cverle, Tone Casar in Minka
Blachon. Ljudem smo želeli ponuditi predavanja o aktualnih družbenopolitičnih temah. Društvo je delovalo od leta
1987 do naše preselitve v Slovenijo 1995. Naša srečanja so
se odvijala po Evropi dvakrat letno.
V SSKIE je nastala tudi zamisel o tradicionalnem srečevanju na Svetih Višarjah …
Branko: Prvo srečanje je bilo na prvo nedeljo v avgustu leta 1989 v sklopu ciklusa »Slovenci v Evropi«. Želeli smo,
da Višarje postanejo forum idej – prostor, kjer se bo odvijalo nekaj zdravega, vernega ali laičnega, demokratičnega in s tradicijo.
Verena: Ta srečanja so bila nekakšno nadaljevanje srečevanj, ki jih je na Višarjah prirejal dr. Lambert Ehrlich, potem pa nadaljevali z velikim pobudnikom g. Vinkom Žakljem izseljenski duhovniki, ki so se v počitniškem duhu v
šestdesetih in sedemdesetih letih še redno srečevali pri višarski Mariji.
Kaj vama romanje treh Slovenij na Svetih Višarjah
pomeni in kako ga doživljata preko vseh 25 srečanj, ki
so se odvila?
Verena: Pomembno je, da vsaj enkrat na leto lahko srečaš
znance z različnih koncev. Z veseljem smo prihajali in še
6
Srečanje SSKIE v Merlebachu
prihajamo na ta srečanja. Višarje morajo ostati. To so naše
duhovne točke, ki se jim moramo posvetiti, to so jezikovno
naši kraji, ki bi jih morali na ta način tudi ovrednotiti, obdržati na duhovnem obzorju.
Branko: Romanje je tudi pričevanje za druge ljudi, turiste, ko vidijo, da se zbiramo, da poslušamo predavanje. Taka srečevanja vzbujajo spoštovanje pri drugih narodih. Ko
smo v SSKIE razmišljali o Višarjah, smo jih razumeli kot
kraj razprav – v meni je še vedno želja, da bi bilo na teh romanjih več možnosti za debato, izmenjavo mnenj in izkušenj ter vzgojo mladih.
Rada se vračata med prijatelje v Pariz. Kako pa je s slovensko skupnostjo danes?
Branko: Slabše je, ker ni stalnega duhovnika v Parizu in
osebe, ki bi stalno oskrbovala Slovenski dom. Za prihodnost vidim delovanje Slovencev v Parizu v sklopu katoliškega kulturnega centra nekje sredi Pariza, ki bi bil »izložbeno okno« slovenstva v francoski prestolnici, kamor
bi prihajali Slovenci in Francozi po informacije in pomoč.
Verena: Tudi slovenska ambasada bi lahko bolj razgibala življenje Slovencev v Parizu. Mislim, da imamo Slovenci velik potencial in velike ljudi, zato se nam ni treba sramovati pred drugimi narodi, ki so številčno večji. Če smo
zdržali toliko stoletij pod tujci in ostali Slovenci in kulturni narod, potem nismo narod brez obraza. Bolj zavzeto bi morali poskrbeti, da bi ta obraz postal v svetu bolj
razpoznaven.
Hvala za pogovor!
Mihela Zaveljcina
CERKEV
Duhovniška
družina,
nekoliko
drugačna
Vsak izmed nas ohranja lepe spomine na svojo družino: na
mamo, ki ga je nosila pod srcem in mu odstrla skrivnost tega sveta, na očeta, ki je z leti postajal vse večji vzornik otroškega zorenja, na brate, sestre ... A nastopil je tudi čas, ko
smo zapustili svojo družino in ustanovili nov dom. S pritrditvijo na vprašanji ali hočeta biti zvesta drug drugemu vse
življenje in ali hočeta z vso ljubeznijo sprejeti otroke in jih
vzgajati po človeških in krščanskih navadah se fant in dekle
izločita iz izvorne družine in položita temelj novega družinskega okolja. Podobno se diakoni, pred mašniškim posvečenjem, na škofovo vprašanje ali se hočeš popolnoma predati
Kristusu in ostati vedno neporočen zaradi božjega kraljestva
izločimo iz svoje izvorne družine in vstopimo v novo družino – zbor duhovnikov in diakonov. V obeh primerih potrdi sprejem novega dostojanstva poseben zakrament, ki nas
večno zaveže v eno izmed obeh oblik družine: telesno (mož,
žena, otroci) ali duhovno (škof, duhovnik, diakon).
Kako lepo je videti družine na skupnem sprehodu, na družinskem praznovanju, v isti cerkveni klopi med bogoslužjem. Prav tako je lepo, ko vidimo, da se duhovniki povezujejo med seboj na bratskih srečanjih, pri pastoralnih
konferencah, ob priložnostnih praznovanjih. Zato jim verni laiki ne bomo zamerili, če nas včasih »pustijo na cedilu«
in kar nekaj dni izginejo iz župnije ali misije ali pastoralnega središča. Tudi slovenski evropski duhovniki se radi zbiramo v svojo družino, pa čeprav samo dvakrat letno. V tem
duhu smo se srečali po beli nedelji na Barbani.
Vsako srečanje, tudi tokratno, ima vedno tri namene in menim, da smo jih tudi med bivanjem ob morju izpolnili. Prvi
namen je utrjevanje bratstva in prijateljstva. Časa za obroke
nismo uporabili le za umirjanje naših lačnih teles, pač pa tudi
in zlasti za pogovor in izmenjavo izkušenj. Vse večere smo posvetili druženju v hudomušnem razpoloženju in prepevanju
naših lepih pesmi. Vsemu pa je dala bistveni pečat skupna evharistija in molitev. Drugi namen je medsebojno podpiranje
na večkrat težki poti pastoralnega delovanja. Res smo povezani v duhovniški zbor, a fizično smo narazen. Ko se dan nagiba
v večer in noč, ko se vračamo domov utrujeni od stotin prevoženih kilometrov, ko nas mrzli zimski večeri sprejmejo v naša
prazna domovališča, še kako potrebujemo zavest, da vendarle
nismo sami. Z nami so vsi sobratje in sotrudniki, ki se znajdejo vsak dan v podobnem položaju. Da si vsaj dvakrat na leto to
povemo in se bodrimo, je dejanje visokega cenjenja drug drugega in naše službe. Zato si privoščimo razmišljanja in govore,
ki nas usmerjajo in podpirajo. Tretji namen, ki je najobširnejši
in mu posvetimo največ pozornosti, je načrtovanje našega dela v korist krščanske skupnosti, ki nam je zaupana.
Doživeli smo res nekaj lepih skupnih dni in trenutkov. Bog
lonaj vsem, ki so nas spremljali v molitvi in nam omogočili tokratno, že 112. pastoralno konferenco.
Karel Bolčina
S sobrati
7
KATEKIZEM
Molitev
509. Ali je molitev beg pred resničnostjo?
Kdor moli, ne beži pred resničnostjo, temveč odpira oči za vso resničnost. Od vsemogočnega Boga samega prejema moč, da bi vzdržal v resničnosti.
Molitev je črpalka, na kateri brezplačno dobiš energijo za zelo dolga pota in skrajne izzive. Molitev ne
vodi iz resničnosti, temveč vodi globlje vanjo. Molitev
ne krade časa, marveč podvoji preostali čas in ga od
znotraj napolni s smislom.
POT
MOLITVE
Kristjanova
duhovnost ne more
biti niti beg od sveta
niti aktivizem, ki
teka za vsako muho.
Duhovnost, prežeta
od Svetega Duha,
želi spremeniti svet.
Janez Pavel II.
510. Ali je mogoče vedno moliti?
Moliti je vedno mogoče. Molitev je življenjskega
pomena. Molitve in življenja ni mogoče ločevati.
Boga ne moremo odpraviti z nekaj besedami zjutraj
in zvečer. Naše življenje mora postati molitev in naše
molitve morajo postati življenje. Vsaka krščanska življenjska zgodba je tudi molitvena zgodba, je en sam
dolg poskus vedno globljega zedinjenja z Bogom. Ker
v mnogih kristjanih živi hrepenenje, da bi bili v srcu
stalno pri Bogu, posegajo po tako imenovani ‚Jezusovi molitvi‘, ki jo že od nekdaj molijo v tradiciji vzhodnih cerkva. Najbolj znani obrazec Jezusove molitve
se glasi: »Jezus Kristus, Božji Sin, Gospod, usmili se
nas grešnikov.« Molivec ta preprost molitveni obrazec tako vključi v svoj potek dneva, da življenje postane stalna molitev.
Vedno se veselite!
Neprenehoma
molite! To namreč
hoče Bog od vas,
ki ste v Jezusu
Kristusu. Duha ne
ugašajte!
1 Tes 5,16-19
Pomisli, da je
Bog med lonci in
ponvami in da ti
pomaga v notranjih
in zunanjih nalogah.
Terezija Avilska
Jezus je nekoč
molil na nekem
samotnem kraju. In
ko je končal molitev,
mu je rekel eden
izmed njegovih
učencev:
»Gospod, nauči nas moliti!«
Lk 11,1
8
511. Jezusova molitev je očenaš.
Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje
ime, pridi tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja,
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti
nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Amen.
512. Kako je nastal očenaš?
Očenaš je nastal na prošnjo Jezusovega učenca, ki je videl svojega Učenika moliti in je hotel od njega samega zvedeti, kako naj prav
molimo.
MLADINSKA STRAN
Strasti (1)
Živjo Petra! Zanima me, od kod pridejo v človeka strasti. Ne toliko »navadne« – kot ljubezen do umetnosti, zbirateljstvo, šport ... Bolj se sprašujem o tistih temnih strasteh, ki človeka lahko zgrabijo in zavedejo v neverjetna dejanja - ubijanje, posiljevanje ... Ali pa se tudi ne kažejo vedno v dejanjih, temveč le v čudnih željah. Je to v človeku, ali
prihaja od zunaj kot druge skušnjave? Ali je v človeku nekakšen »slab pol«? In če ni, kako to, da se mu je tako težko
upreti?
Črt
Dragi Črt! Odgovor, ki ti ga lahko ponudim, ne bo izčrpen.
Človek ostaja sam sebi največja uganka in popolno spoznanje o izvorih naših dejanj ali misli nam zaenkrat ostaja skrito. A mi je prav zato tvoje vprašanje izziv.
Sodobna psihologija spoznava, da človek pogosto skriva v
sebi tudi temne plati osebnosti. Duhovni očetje so videli v
tem posledice izvirnega greha. Naša narava, v katero spadajo tudi strasti, če jih razumemo kot zmožnost močnih,
dolgotrajnih čustev in navezanosti na nekaj, so danost, ki
je sama na sebi nevtralna, torej ne dobra ne slaba. Toda ko
začutim moč sile v sebi, ki lahko usmerja moja dejanja, se
lahko zaradi strasti, ki jih opisuješ, začutim razdvojenega,
ker se zdi, kot bi bila ta sila navzoča v meni, del mene, vendar deluje mimo moje volje ali razumne izbire. Taka negativna strast dobi moč nad menoj takrat, ko privolim vanjo.
Vendar to ni enako kot spoznati, da sem zmožen te privolitve, nasprotno, prvi korak v bitki za lastno svobodo je spoznanje, da bi lahko bil najhujši med kriminalci.
Človek kot bitje, ki sta mu v naravo položena tudi razum
in volja, postaja šele z uporabo le-teh človek. Razum in volja sta v službi upoštevanja drugega, preseganja sebe zaradi edine stvari na svetu, ki se jo splača početi: to je spoznati drugega človeka. Spoznati drugega pa ni mogoče, če
najprej ne spoznamo Boga, sicer si drugega prisvojimo ali
se omejimo le na tisto, kar nas zanima. Tega nismo zmožni,
ker ostajamo spoznavno omejeni, in nam samo ljubezen, ki
ne išče lastnih interesov, lahko zares odpre oči za drugega.
V hebrejščini uporabljajo isti glagol za besedi spoznati in
ljubiti. Spoznamo lahko samo po ljubezni, in šele takrat, ko
spoznamo, lahko v večji polnosti ljubimo.
Tudi ruski teologi pravijo, da je oseba šele klic. To, kar šele moramo postati po dejanjih, s katerimi se presegamo
in omogočimo naši notranjosti, da se poenoti. Kako lahko to razložimo? Če hočemo oblikovati našo notranjost, da
bi postali enkratna in kvalitetna osebnost, nam to omogoči le preseganje naravne reakcije, ki išče zase, za svoje preživetje, z daritvijo za drugega, z dejanji za drugo osebo. Po
izvirnem grehu je ta zmožnost v nas oslabela, hitreje pademo v odvisnosti, iskanje ugodja, lahko tudi intelektualnega.
Vse, kar prvotno ni slabo, vendar postane uničujoče, ko s
tem nismo več pripravljeni služiti drugemu. S takimi ali
drugačnimi strastmi v sebi se enkrat sooči vsak. Najbrž poznaš svetega Frančiška - potem ko je že več let živel predano Bogu, je v težkem obdobju, ki ga je preživljal, zaupal
svojemu sobratu Leonu, da je prepričan, da bi ga strasti še
vedno lahko »potegnile«, če ne bi molil.
Petra
9
MLADA SREČEVANJA
V Argentini bi te vsi pozdravili s poljubčkom
Življenje je kot v sanjah, z gradovi in princeskami, s princi na belem konju! A Valeria Gaser vsake toliko časa potrebuje malo stika, še posebej, ker sta Slovenija in Argentina »ekstremno« raznoliki.
Natalija Barišić Bevc
Argentinske šole so dosti bolj sproščene. Ni
Kakšna se ti je Slovenija zdela na prvi
toliko nadzora in odmori so daljši. Profesorpogled?
jem se zmeraj mudi, saj imajo več služb na
Starši so že razmišljali o preselitvi, ko smo
različnih šolah in tako se moraš znajti sam
leta 2005 prvič prišli na počitnice. Nisem
in delati več. Za boljše srednje šole je pa treba
vedela, da se bomo zares preselili, smo pa že
plačevati šolnino!
najeli stanovanje. Moj prvi občutek je bil, da
je miroljubna Slovenija zelo organizirana in
V čem se pa razlikuje življenje v
redko prometna ali urbanizirana. Slovenija
Sloveniji od tistega v Argentini?
nudi čisto vodo, svež zrak in večinoma naNe da se primerjati z umirjenim slovenskim
ravne oz. domače izdelke. Upam, da bomo Valeria Gaser
življenjskim ritmom, ki je kontroliran, natanto znali še naprej ceniti in ohranjati čistočo.
čen
in
brez
kriminala
– je lepo kot v filmih: pokrajine so kot
Slovenci so točni, delavni, ne govorijo veliko o sebi, zelo ranarisane
in
življenje
je
povezano z naravo. Ljudje so zadržani
di pa izvedo kaj o drugih.
in izobraženi. Dodala bi pa malo več hvaležnosti. Argentina
Si morda odkrila kak nov konjiček?
je mravljišče ljudi. Najdejo se revne družine ali takšni, ki so
Delovni čas v Argentini je daljši – živijo sodoben stil življe- potovali po svetu, so premožni in imajo veliko izkušenj. Vsi
nja, zelo po ameriško. Sobote sem preživljala v slovenski šo- pa obožujejo nogomet. Na blagajnah včasih čakaš po celo
li. Le med počitnicami sem jahala konje, slikala, risala, po- uro v vrsti. Razdalje so gromozanske. Lahko se pelješ več ur
slušala glasbo. Tukaj je več časa. Ljudje so bolj aktivni že pri do cilja in ni nič narobe, kadar se zmenek premakne za kakidanju snega in ne preživijo toliko časa v avtu. Raznolikost kšno uro. Morda so ljudje zaradi tega bolj hvaležni, spontani,
slovenske dežele mi nudi ogromno priložnosti za razne špor- iznajdljivi, temperamentni in bolj karizmatični. Drug drugete in sprehode. Naučila sem se deskati, drsati in smučati. Ko mu so pa tuji in vsak dan je boj za preživetje (dobesedno)!
hočem plavati, grem k reki. V Argentini sem se za to morala
Če bi me peljala s seboj v Argentino, kaj bi mi pokavpisati v plavalni tečaj ali kupiti vstopnico za bazen!
zala? Kaj pa v Sloveniji?
V čem se razlikuje šola v Argentini od šole v Sloveniji? V Argentini bi te vsi pozdravili s poljubčkom. Veliko mlaNa OŠ na Škofljici sem preživela veliko lepih, sproščenih tre- dih je in veliko ljudi različnega porekla. Predstavila bi ti
nutkov. Zdaj že hodim na gimnazijo Želimlje in se je treba vzdušje, ples in meso. Po sivem Buenos Airesu bi našla med
bolj potruditi. Pouk poteka umirjeno, kakovostno in urejeno. nebotičniki, dolgimi avtocestami in nevarnimi soseskami
Skrbni profesorji so izbrani, se posvetijo tudi posameznikom kup nakupovalnih središč, agencij, trgovin ... Lačni živijo
in dijaki se ozirajo drug na drugega. Šola je krasna, polna ne- v kartonastih hišicah, zelo bogati pa imajo veliko avtomopričakovanih talentov in zanimivih ljudi iz cele Slovenije. Ne bilov, bazene, oblačila itd. V Sloveniji se pa vsi trudijo, da
predstavljam si, da bi hodila na katerokoli drugo gimnazijo. stvari potekajo »fer«. Ne bi našla kotička, ki ni za poslikaTvoj/a naj ...
argentinski/a
slovenski/a
ti. Že razgled skozi okno te lahko popelje v neznano, še poizvajalec
Fito Paez
Modrijani
sebej, ko zapade sneg. Življenje je kot v sanjah, z gradovi in
pesem
Nada de esto fue un error Ti moja rožica
princeskami, s princi na belem konju!
beseda
churros
piškuš
hrana
pijača
kraj ali pokrajina
značilnost
osebnost
izkušnja
vic
10
asado
voda (mate mi ni všeč)
Bariloche
komunikativnost
Leo Messi, brez dvoma
večurno potovanje
prekmurska gibanica
sokovi
Bled, Primorska
točnost, delavnost
moji stari starši
svež zrak!
o blondinkah
A pogrešaš španščino?
Španščino ohranjam prek spleta in televizije. Verjetno bom
še letos obiskala Argentino in že komaj čakam. Vsake toliko časa človek potrebuje malo stika, še posebej, ker sta Slovenija in Argentina »ekstremno« raznoliki.
RAFAELOVA DRUŽBA
Višarski dnevi mladih
Če si mlad/a (ne mlajši/a od dvajset in ne starejši/a od
štirideset),
če si Slovenec/ka, ki živi v domovini, zamejstvu ali
izseljenstvu,
če te zanima življenje mladih doma in po svetu,
če želiš aktivno preživeti začetek avgusta
in razširiti svoje znanje ter splošno razgledanost,
spoznati slovensko manjšino na avstrijskem Štajerskem
in se povzpeti na Svete Višarje,
če si želiš naužiti se lepih razgledov
in udeležiti romanja treh Slovenij,
poleg naštetega pa se še duhovno obogatiti
ter sproščeno družiti
in imaš čas od četrtka, 1., do nedelje, 4. avgusta 2013 …
… potem se čim prej prijavi na višarske dneve mladih!
Na Rafaelovi družbi te z veseljem pričakujemo!
Aktivno na Kamnitem lovcu
Več informacij na tel. 01 438 30 50 ali na [email protected].
Duhovno v višarski cerkvi
Sodelujoče pri pripravi
obrokov
Zanimivo v Čedadu
Študijsko v Špetru
Skrivnostno v
Landarski jami
Ne pozabite!
Tradicionalno romanje treh Slovenij na Svete Višarje se približuje. Tokratno, jubilejno 25. romanje bo v nedeljo,
4. avgusta 2013.
Prisrčno vabljeni!
11
KOMENTAR MESECA
Zastave vihrajo,
delavci jokajo
Nova vlada je prevzela oblast polna obljub,
kako bo vse sile vložila v reševanje socialne
problematike, kako bo preprečevala, da bi
ljudi ne bilo strah jutrišnjega dne. Posebej
poudarja, kako ne bo poglabljala političnih
razlik med ljudmi, kako bo prispevala k
preseganju delitev, ki se vlečejo še vse od
druge svetovne vojne dalje. Čudovite obljube,
ki pa se dnevno razblinjajo kot milni
mehurčki. Obljub ni težko deliti, težko jih je
uresničevati.
Vlada je na svojem položaju šele dober mesec.
Počasi spoznava, da je zabredla v blato, iz
katerega je možen izhod samo z velikimi
žrtvami. Ljudje niso neumni, sami vidijo in
slišijo, zato se čas lepih besed in polnih ust
obljub izteka. S poštenostjo in odkritostjo je
mogoče marsikaj doseči in ljudje imamo to
napako, da smo za lepšo prihodnost vedno
pripravljeni žrtvovati sedanjost in naslednje
dni. Napovedi novih davkov, višanje cen in
padanje standarda pa počasi načenja upanje,
da so namere vlade iskrene, da svoje obljube
jemlje resno. V njenem ozadju so ljudje, ki so
osebno krivi, da Slovenci ne živimo tako, kot
bi lahko in smo pričakovali ob osamosvojitvi.
Ta postaja vse manj pomembna in oblastniki
nas dnevno nagovarjajo, kot da se začenja
novo obdobje komunistične revolucije.
Prirejajo proslave, ki so v povsem rdečih barvah, nekritično hvalijo revolucijo in poveličujejo njene »dosežke«, ki jih
12
v resnici ni bilo. Zastave s komunističnimi simboli prevladujejo na njihovih
prireditvah, dvigujejo pesti in se jokajo
ob Internacionali in
partizanskem obredju. Dejansko se ideološke razlike poglabljajo in kmalu bodo
spet obstajali »naši«
prvorazredni državljani in ostali drugorazredni, kot smo bili nekoč. Vlada in njeni propagandisti govorijo eno, delajo pa povsem nasprotno. To je stara
in preizkušena taktika. Pri Slovencih, ki več dajo na besede
kot na dejanja, kratkoročno ni neuspešna, toda dolgo tako
ne bo šlo. Ne napovedujemo revolucije in večjih nemirov,
toda nezadovoljstvo naglo raste. Toliko bolj, ker se poglablja razkorak med obljubami in dejanji, toliko bolj, ker je
denarja na pretek za vse komunistične proslave in manifestacije, za delavce, ki izgubljajo službe, pa čedalje manj posluha in upanja v boljši jutri. Kako tragično je videti jokajoče delavce na višku moči, ki jim njihovi (oblastni) direktorji
ne izplačujejo plač, zapirajo tovarne, sami pa živijo neprimerno boljše kot največji kapitalisti na zahodu. Edino, kar
imajo v izobilju, je strah, ki ga sejejo med ljudi.
Ni tako brezupnega stanja, da ne bi bilo iz njega izhoda.
Tudi krizo, v kateri je Slovenija, je mogoče preseči. Nobeni
vladi v takih razmerah ne bi bilo prijetno in ne bi bila popularna. Kljub temu pa sedanja ne more uspeti. Zgolj in samo zaradi tega, ker bi morali početi stvari, ki bi za vedno
izkoreninile iz slovenske družbe stare komunistične navade in moralo. V bistvu bi morala uničevati svojo mentaliteto, podlago, iz katere izhaja. Tega se seveda zaveda in prav
zato se tako krčevito bori za oblast, ker ve, da je brez nje ni.
Čeprav ni nobena politika idealna, pa v nobenem primeru ni mogoče vladati v imenu in na način (komunistične)
preteklosti. To je temeljni problem Slovenije in tega ne more prikriti še toliko rdečih proslav in manifestacij. Treba je
pošteno misliti in pošteno delati. Samo temu zaupajo ljudje.
Ostalo je za otroke in norce.
dr. Stane Granda
PRISLUHNIMO DOMOVINI
Zapisali so …
Dejan Valentinčič v zborniku Evropska Slovenija
o stanju v domovini glede Slovencev v zamejstvu
in po svetu
Ministrstvo za Slovence v zamejstvu in po svetu je bilo ukinjeno že leta 1993. Za sprejetje področnega zakona, ki je
predviden v Ustavi, je bilo potrebnih kar petnajst let. Ko je že
kmalu po osamosvojitvi eden najvidnejših koroških Slovencev dal vlogo za slovensko državljanstvo, je dobil odgovor,
da se vloga zavrne, saj Slovenija ni država Slovencev, ampak
svojih prebivalcev. Tudi za Slovence po svetu so pogoji za
pridobitev državljanstva nerazumno in nekonstruktivno restriktivni in zapleteni. Pedagoška fakulteta v Ljubljani in Visoka pedagoška šola v Celovcu, ki izobražuje bodoče dvojezične učitelje na Koroškem, sta leta 2008 podpisali pogodbo
Erasmus o izmenjavah. A v Ljubljani koroške študente vključijo v običajni program za Erasmusove študente, ki poteka v
angleščini. Bodoči dvojezični učitelji se v Celovec torej vračajo z izboljšanim znanjem angleščine namesto slovenščine.
Če danes v iskalnik Google vpišemo iskalno geslo »urad za
zamejce«, se nam kot najpogosteje iskana kombinacija pokaže »urad za zamejce po svetu«. Večina prebivalcev Slovenije danes torej ne loči med avtohtono slovensko poselitvijo v sosednjih državah in rojaki, ki so se izselili iz matice.
/…/Slovenci danes brez dvoma nismo enotni tudi glede tega, ali je slovenstvo oz. domoljubje danes za nas še vedno
vrednota ali ne. Zagotovo je to širši okvir, iz katerega nato
izhaja tudi razlika v tem, ali je skrb za rojake zunaj matice vrednota ali ne. A ob bolj poglobljenem razmisleku lahko ugotovimo, da je to tematika, od katere bi ob primernem odnosu lahko ogromno pridobile vse idejno različne
skupine prebivalcev Slovenije. Za tiste, ki jim je slovenstvo
še vedno vrednota, je odnos do rojakov zunaj matice seveda že stvar domoljubnih čustev, pripadnost jih zato že sama po sebi z rojaki povezuje
in do njih gojijo pozitiven odnos. Za druge je to vprašanje
mogoče relevantno le zaradi prepričanja, da ima vsaka
skupina pravico iskati, ohranjati in gojiti svojo identiteto.
Ideali, ki jih zagovarjamo tako pri avtohtonih kot priselje-
nih manjšinah, v Sloveniji zdržijo le, če načelnost ohranimo
tudi pri Slovencih, ki živijo v zamejstvu in po svetu. Seveda
enako velja tudi obratno. Ne glede na različne vrednostne
ideale pa bi vsi v okrepljeni skrbi in odnosu do rojakov zunaj Slovenije lahko zaznali priložnost za boljše ekonomsko
življenje, za bolje delujočo državo. S svojim znanjem, izkušnjami, širino in povezavami bi nam rojaki zunaj matice –
premnogi bi to z največjim veseljem naredili – lahko pomagali pri napredku naše domovine in boljšem življenju
vseh. Ob boljši strategiji države in večji prisotnosti tematike v javnosti bi torej odnos do Slovencev v zamejstvu in po
svetu lahko postal ena izmed skupnih izhodiščnih točk celotnega narodnega telesa, na katerih bi iskali skupnih poti v prihodnost.
Stane Snoj v Demokraciji o škofu Gregoriju Rožmanu
in Janezu Janši
Če se ne motim, ste nekje zapisali, da se podobno kot s
škofom Rožmanom sedaj dogaja z Janezom Janšo, ki se
ni dal vpreči v voz postkomunistov. Je torej mogoče najti
vzporednice med obema?
Točno tako. Čeprav je bil Janša nekoč komunist, vedno je
bil in je še danes Slovenec, ki ve, zakaj ima glavo, zato je
gospodom napoti. Škof Rožman je branil poštene Slovence med vojno, med okupacijo pred pobijanjem oefarjev, ko
ni bilo enega vaškega stražarja ne domobranca! »Veliki trije« kot gospodarji sveta, tovariš in očka Stalin, kraljeva vlada v eksilu, vsi ti so kot v zboru pomagali Titu, da je postal
osvoboditelj, škof Rožman pa vojni zločinec.
Cilj rdečih revolucionarjev je bil priti na oblast, »naj stane,
kolikor hoče«. Vsak, kdor jim je bil pri tem napoti, je bil zanje izdajalec. Če je kaj jasnega v zgodovini Slovencev, je to,
da ni bilo nikdar partizanske epopeje. Nazadnje je to priznaval sam Kocbek. Zato se zelo čudim, da se z epopejo ponaša zgodovinar, ki trdi, da o škofu Rožmanu zgodovina še
ni izrekla zadnje besede.
In kakšno zvezo ima vse to z Janezom Janšo, boste vprašali. Zveza je tale: dokler se doma niti verni rojaki ne boste
otresli osvoboditeljev, bo nevarnost, da vas bogati nasledniki nekdanjih proletarcev z blagoslovom naših škofov −
še osamosvojijo povrhu! V tem imata nekaj skupnega gospod Janša in ljubljanski škof Rožman.
Nadškof metropolit dr. Stres je z izstopom iz Pena naredil večje dejanje za narod kot s pridigo v Kočevskem rogu pri maši.
13
SLOVENIJA MOJA DEŽELA
Po koroškem »zgledu« so se na nedavnih deželnih volitvah
dobro odrezali tudi primorski Slovenci. V novem deželnem
svetu Furlanije-Julijske krajine bosta sodelovala Igor Gabrovec (Slovenska skupnost) in Štefan Ukmar (Demokratska stranka). Slovenci v Italiji se zmage levosredinske opcije pod vodstvom Debore Serracchiani zelo veselijo in upajo
na izboljšanje svojega položaja.
*
V Novi Gorici so
v Aleji spomenikov odkrili doprsni kip pesnici
»upora, upanja in
ljubezni« Ljubki Šorli, soprogi skladatelja in
učitelja Lojzeta
Bratuža. Spomenik Ljubke Šorli
pričuje o velikem
Spomenik Ljubke Šorli
trpljenju, uporništvu Slovencev proti fašizmu, hkrati pa o povezanosti Goriške z obeh strani meje. Ljubka Šorli je poučevala v Gorici,
se vključevala v širše kulturno dogajanje, aktivno je delovala v raznih društvih, njena dela so se pojavljala v številnih
revijah, koledarjih. Precej njenih pesmi vsebuje domoljubno tematiko; v njih je izražena pripadnost domovini in spoštovanje maternega jezika.
*
23. nagrado Dušana Černeta je prejel Kulturni center Lojze Bartuž iz Gorice za izredno pomembno in plodovito delo
na kulturnem, vzgojnem in družbenem področju. Nagrada,
imenovana po časnikarju in kulturnem delavcu, Dušanu
Černetu, se podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki
so posebno prizadevne pri ohranjanju slovenstva, demokracije in krščanstva v slovenski skupnosti v Italiji.
*
Priznanje Kazimir Humar, ki ga v spomin na duhovnika in
kulturnika dr. msgr. Kazimirja Humarja podeljuje Kulturni center Lojze Bratuž, Združenje cerkvenih pevskih zborov
in Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice posameznikom ali skupini za pomembno delo v prid slovenski narodni skupnosti na tem področju, je prejela vzgojiteljica, pisateljica in kulturnica Mariza Perat.
*
Priznanje »Naša Slovenija 2012« za ohranjanje slovenske
kulturne in naravne dediščine sta prejela slavistka in etno-
14
loginja na celovški univerzi dr. Herta Maurer Lausegger, ki
je posebej zaslužna za avdiovizualno raziskovanje in predstavljanje narečja ter izginjajoče kulturne dediščine na Koroškem, in Kulturni dom Gorica, pomembno kulturno središče za Slovence na Goriškem.
*
Mladinski zbor Danica je na koroškem deželnem mladinskem pevskem tekmovanju dosegel najboljšo oceno. S tem
je zbor povabljen na državno tekmovanje v Kufstein, kjer
bo v svoji kategoriji zastopal avstrijsko Koroško.
*
Dokumentarni film Jožeta Možine, Pedro Opeka, dober
prijatelj, je po nagradah v Združenih državah Amerike in
Kanadi prejel pomembno nagrado tudi na mednarodnem
filmskem festivalu Okolje-zdravje-kultura v Džakarti. Dokumentarec je bil nagrajen s strani žirije, prejel pa je tudi nagrado za odličnost, s katero se poteguje tudi za glavno nagrado festivala.
*
V raziskavi svetovalnega podjetja Ernst&Young, v kateri je
sodelovalo več kot tri tisoč članov uprav, nadzornih svetov
in direktorjev ter njihovih skupin iz šestintridesetih držav
sveta, je Slovenija na vrhu lestvice koruptivnih držav. Za 96
odstotkov menedžerjev v Sloveniji je podkupovanje nekaj
običajnega, sprejemljivega.
*
Slovenija premalo naredi na področju varnosti v cestnem
prometu. Med letoma 2001 in 2007 je bila najslabša država
v Evropski zvezi na področju varnosti v cestnem prometu.
Ukrepi v politiki so privedli do večje varnosti, a žal ne za
dolgo. V letošnjem letu je stanje na naših cestah spet slabše.
*
Na Zavodu za zaposlovanje je bilo v prvih mesecih letošnjega leta prijavljenih 123.651 brezposelnih, to je 8,5 odstotka več kot v tem obdobju lani. Marca je bilo prijavljenih le
13.257 prostih delovnih mest.
*
Vlada je dvignila davek na dodano vrednost in uvedla krizni davek. Splošna stopnja DDV se bo tako zvišala z 20 na
22 odstotkov, znižana z 8,5 pa na 9,5 odstotka. S tem ukrepom si obeta vlada dodatnih 250 milijonov evrov letno,
vendar pa bo dvig davka zaviral gospodarsko aktivnost.
*
Obisk turistov v Sloveniji se veča. V prvih mesecih letošnjega leta je bilo do 3 odstotke več gostov kot lani. Najbolj so
obiskane zdraviliške občine, sledijo gorske in obmorske občine. Še posebno dobro so bili v zimskih mesecih obiskani
smučarski kraji.
SLOVENIJA MOJA DEŽELA
V Krajinskem parku Sečoveljske soline so začele delovati
nove terme Lepa Vida. Razdeljene so na medicinsko-terapevtski del (v bazenih bo nasičena morska voda – slanica,
za terapije z blatom, bodo uporabljali blato, ki ga pobirajo
v ustju reke Dragonja in je izredno čisto) ter na del, kjer se
bodo gostje lahko sproščeno kopali in knajpali v bazenih
z morsko vodo. Termalni kompleks je zgrajen z upoštevanjem najvišjih ekoloških standardov.
*
Največji slovenski izvoznik je bila v letu 2012 skupina Gorenje, sledita ji Krka, ki je povečala izvoz kar za 78,5 milijona evrov, in Revoz.
*
Izšel je zbornik Evropska Slovenija, v kateri dvajset avtorjev podaja odgovor na vprašanje, kakšno Slovenijo hočemo. Zbornik, ki ga je pripravila civilna iniciativa mladih,
predstavlja nekakšen slovenski nacionalni program. Avtorji zbornika govorijo o Sloveniji kot o evropski Sloveniji, odgovore pa iščejo v pravni in demokratični državi ter vrednotah odprte družbe. Pri zborniku sodeluje s prispevkom
»Slovenija in rojaki zunaj meja matične domovine« Dejan
Valentinčič. Del njegovega besedila je objavljen v rubriki
Prisluhnimo domovini. Naslednja predstavitev Zbornika
bo 5. junija 2013 v Mariboru.
*
Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je podelil nagrade za diplomska, magistrska in doktorska dela
na temo Slovencev v zamejstvu in po svetu. Štirje od šestih nagrajencev prihajajo izven meja Slovenije. Prvo nagrado na področju izseljenstva je prejela Nadia Molek
iz Buenos Airesa (Argentina), ki je v nagrajeni diplomski nalogi obravnavala Slovence v Argentini, na področju zamejstva pa Magdalena Ogris iz Žrelca (Avstrija), ki
je v diplomski nalogi napravila analizo dvo- ali večjezične vzgoje v vrtcih.
ŠPORT:
∗ Sašo Bertoncelj je na gimnastičnem svetovnem pokalu v Ljubljani v finalu na konju z ročaji dosegel zmago, Alen Dimic je na bradlji osvojil tretje mesto. Mitja
Petkovšek se zaradi ponesrečenega seskoka na bradlji
žal ni uvrstil v finale evropskega prvenstva.
∗ Kanuist na divjih vodah, Anže Berčič, je zmagal na
mednarodni tekmi v Solkanu.
∗ Ekipa ACH Volleyja je postala nov državni prvak v
odbojki.
∗ Judoist Rok Drakšič je na evropskem prvenstvu v
Budimpešti v kategoriji do 73 kilogramov osvojil zlato
medaljo, Tina Trstenjak pa v kategoriji do 63 kilogramov bronasto. V kategoriji nad 78 kilogramov je naslov
evropske prvakinje osvojila Lucija Polavder, Ana Velenšek pa je v kategoriji do 78 kg osvojila srebro. Matjaž
Ceraj je bil peti.
∗ Hokejski reprezentanci na svetovnem prvenstvu na
Švedskem in Finskem ni uspelo premagati nobene od
petih ekip (Belorusija, Češka, Norveška, Švica, Danska).
∗ Rokometašice Krima Mercatorja so petnajstič zapored osvojile naslov slovenskih pokalnih prvakinj. Prišle so do polfinala evropske lige prvakinj, a žal izpadle.
∗ Na Bledu je potekala prvomajska regata. V tekmi
dvojnih dvojcev sta zmagala Gašper Fistravec in Matej Rojec.
∗ Že devetič zapored so državne prvakinje košarkarice Athleta Celja.
∗ Devetnajstič zapored so državni naslov osvojile rokometašice Krima Mercatorja.
∗ Kanuist Simon Hočevar je bil na evropskem prvenstvu v spustu na divjih vodah v Trnovem ob Soči tretji, Hočevar pa skupaj z Blažem Cofom in Luko
Žganjarjem tretji na ekipni tekmi. Kajakaši Nejc Žnidarčič, Tim Kolar in Simon Oven so bili na ekipni tekmi drugi. V kajaku je bil v posamični konkurenci Simon Oven četrti.
∗ Tina Maze je začela s pripravami na novo zimsko sezono 2013/2014, v kateri bo poizkušala ubraniti veliki
kristalni globus, gotovo pa bo želela doseči tudi vrhunske rezultate na olimpijskih igrah.
∗ Poteka finale državnega prvenstva med Olimpijo in
Krko. Košarkarjem Krke manjka le še ena zmaga do četrtega naziva državnih prvakov.
15
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
A
N
G
L
I
J
A
LONDON
Sveta maša za slovenske rojake iz
Londona in okolice v kapeli »Našega doma« je v mesecu aprilu odpadla
zaradi udeležbe župnika na pomladanski pastoralni konferenci na otoku Barbani pri Gradežu (Italija). Tako
se v naši katoliški skupnosti na Britanskem otoku ni prav veliko dogajalo. Hvala Bogu, da tudi nobeden od
tukaj živečih rojakov v velikonočnem
času ni bil poklican v večnost – kar se
med nami že redko zgodi. Pač pa se je
londonski župnik pri maši in pogrebu
v ponedeljek, 15. aprila, na Sveti Gori poslovil od Franca Lapanje, našega
rojaka, ki je še pred sedmimi leti več
kot 50 let živel v Angliji in je bil tudi
soskrbnik »Našega doma« v Londonu.
Letošnja mednarodna maša je bila v westminstrski stolnici londonske katoliške nadškofije Westminster
v ponedeljek, 6. maja, ob 10.30 dopoldne (tukaj je po novem prvi ponedeljek v maju dela prost dan, torej
– praznik!). Maša se je začela s procesijo predstavnikov različnih narodnih skupnosti ter poklicnih in civilnih organizacij. Bogoslužje so vodili
škofje škofij Brentwood, Southwark
in Westminster, z njimi pa je somaševalo veliko število duhovnikov-kuratov iz treh londonskih škofij. Vsak
od teh duhovnikov predstavlja svojo
narodnostno skupnost. Teh pa je samo med katoličani v Londonu nad 40.
Med nje spadamo tudi Slovenci. Tako
je bilo pri sv. maši veliko ljudi iz več
kot 40 dežel. Navzočih je bilo tudi precej uglednih osebnosti iz civilne družbe in politikov.
16
London je gotovo ena najbolj svetovljanskih prestolnic sveta, dom raznih
izseljenskih skupnosti, katerih ljudje
so prišli semkaj v iskanju zaščite pred
preganjanji pa tudi, da bi si izboljšali svoj ekonomski položaj. Zelo veliko
novih priseljencev je katoličanov, katerih socialne, pastoralne ter duhovne
potrebe so se pokazale v tukajšnjih lokalnih cerkvah in župnijskih skupnostih. Mnogi pred kratkim naseljeni v
Londonu dostikrat doživljajo izkoriščanje na delovnih mestih. Naša Cerkev in naša vera, ki jo vodi katoliška
socialna doktrina, od nas zahteva, da
skupno nastopimo in spregovorimo v
obrambo pravic le-teh.
Ta mednarodna maša za emigrantske delavce je bila darovana v čast sv.
Jožefu delavcu, posvečena pa je bila
podpori vseh priseljenih delavcev, ki
jih je v Londonu že samo med katoličani na tisoče.
Franc Lapanja je odšel v večnost
Franc Lapanja, ki je več kot 50 let živel
v Barnoldswicku (mesto je znano po
proizvodnji avionskih motorjev Rolls-Royce), v angleški pokrajini Lanca-
shire, a se je pred kakšnimi sedmimi
leti vrnil v Slovenijo (k svojemu sedaj
že pokojnemu bratu Janezu, župniku v
Kozani v Goriških brdih), je v jutranji
uri, 13. aprila, v bolnišnici v Šempetru
pri Novi Gorici odšel v večnost. Nazadnje je živel v Domu za starejše občane v Podsabotinu v Goriških brdih.
Sicer pa je bilo z njegovim prihodom
na Britanski otok podobno kot z veliko večino tukajšnjih naših povojnih
priseljencev-beguncev.
Franc se je rodil 19. januarja 1929 v
verni katoliški družini Katarine (roj.
Vončina) in Janeza Lapanje v Šebreljah pri Cerknem na Idrijskem. Da
so bili Lapanjevi res zgledna katoliška družina, dokazuje duhovniški poklic Francevega starejšega brata Janeza Lapanje, ki je bil nazadnje župnik
v Kozani v Goriških brdih. Drugi dokaz za solidno katoliško pripadnost te
družine pa je tudi v tem, da se je rodilo v Lapanjevi družini kar osem otrok:
štiri dekleta in štirje fantje. Župnik Janez je bil drugi, naš Franc pa četrti po
številu Lapanjevih družinskih članov.
Najstarejša sestra Angela je bila gospodinja svojemu bratu župniku Jane-
Pogreb pokojnega Franca Lapanja. Župnik Cikanek blagoslavlja njegov grob.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Pokojni Franc Lapanja
Pokopališče na Sveti Gori, kjer pok. Franc Lapanja čaka vstajenja
zu in le-tega spremljala na duhovniški poti od njegovega posvečenja dalje
ter mu stregla z zvestobo in zgledom
svetopisemske Marte v strežbi našemu Gospodu Jezusu. Ko je Franc odhajal iz Anglije domov na obisk, vsaj
enkrat letno, je imel v Sloveniji kar tri
domove: v rojstni hiši v Šebreljah pri
sedaj že pokojnih bratih Andreju in
najmlajšem Viktorju, ki je imel svoj
dom v bližini Lapanjeve domačije, ter
v Kozani pri župniku bratu Janezu in
njuni sestri Angeli, župnijski gospodinji. Povsod tam se je Franc počutil kot doma.
Že pri šestnajstih letih je bil Franc tako krepak, da se je pridružil protikomunističnemu odporu na Tolminskem. V začetku leta 1945 je šel k
domobrancem v Kobarid. Po končani vojni se je z ostalimi preživelimi
soborci umaknil v Italijo in bil tam
skoraj dve leti v begunskih taboriščih Forli in Eboli. Preko taborišča v
Nemčiji, kjer je osem mesecev delal
v tovarni VW, se je napotil v Anglijo,
kamor je prispel z ladijskim transportom iz Nizozemske marca 1948. Najprej je bil poslan na delo kot “prostovoljec” na neko kmetijo na Škotskem.
Krsta pok. Franca Lapanja med sv. mašo v baziliki na Sveti Gori
Tam je ostal do leta 1951, nato pa se
je preselil v Anglijo, v mesto Barnoldswick, kjer se je zaposlil v tekstilni industriji. V tem kraju je živel 50 let.
Lapanjo je pred leti, kar mimo splošnih volitev za ŽPS, župnik sam imenoval za člana župnijskega pastoralnega sveta slovenske katoliške misije
za področje Rochdalea z okolico, ker
je kazal veliko zavzetost za slovensko
bogoslužje na tistem področju Anglije. Zelo se je zavzemal za pastoralno
delovanje in socialno pomoč tudi v
svoji lokalni angleški župniji. Tako je
v svoji župniji pomagal pri četrtkovih sestankih, ko so župljani prirejali
večerje in zabave za upokojence. Poleg te karitativne dejavnosti pa je redno tudi materialno pomagal katoliški svetovni organizaciji “Cerkev v
stiski” in misijonarjem – zlasti na Madagaskarju.
Kako priljubljen je bil naš dobri Franc
Lapanja, je pokazal tudi njegov pogreb na Sveti Gori. Že ko je odšel pogrebni sprevod iz mrliške kapelice na
solkanskem pokopališču proti baziliki na Sveti Gori, je Francevo krsto
spremljalo veliko število ljudi: njegovih sorodnikov, prijateljev in znancev,
ki so bili navzoči pri pogrebni sv. maši v baziliki, ki jo je daroval solkanski
17
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
župnik msgr. Vinko Paljk ob somaševanju še petih duhovnikov (dva misijonarja z Madagaskarja, prefekta študentskega doma pri Srcu Jezusovem v
Ljubljani, župnika v Biljani in Kozani
ter slovenskega župnika iz Londona).
Navzoči so pri sv. maši lepo in aktivno
sodelovali. Pri pogrebnem bogoslužju
v baziliki je izredno lepo in uglašeno
pel kvartet mladih fantov Goričanov.
Zapeli so pokojnemu Francu v slovo tudi na svetogorskem pokopališču
nekaj prelepih in ganljivih slovenskih
pesmi, da so se nam vsem orosile oči.
Franca bomo vsi katoliški rojaki na
tem otoku ohranili v najlepšem spominu, kot vernega, srčnega in vedrega človeka ter kot zavednega, zvestega,
pokončnega in ponosnega Slovenca
in katoličana. Naj se spočije pri Njem,
ki ga je vse življenje ljubil in mu zvesto služil!
S. C.
B
E
N
E
L
U
K
S
V Bruslju z vero, upanjem in ljubeznijo
Študentka Jasmina Podlesnik je bila
štiri mesece stažistka v pisarni evropskega poslanca Alojza Peterleta. Lepo
se je vključila v našo župnijsko skupnost. Ob odhodu sem jo prosil, če
strne par misli in jih zaupa Naši luči.
Razmišljanje je prebrala tudi pri maši na 5. velikonočno nedeljo, dan preden se je vrnila v Slovenijo. Takole piše: „Ob svojem prvem obhajilu sem
dobila čudovito darilo, ki ga v tistem
času še nisem mogla videti v pravi luči in zame še ni imelo pravega pomena. Zato sem to darilo shranila in ga
prvič opazila, ko mi je bilo težko v ži-
18
Jasmina Podlesnik je bila v letu
2011/12 trinajsta cvičkova kraljica.
vljenju. Takrat sem ga razumela. To
darilo je bil obesek s sidrom, križem
in srcem, ki pomeni: nikoli v življenju
ne izgubi upanja, vere in ljubezni. Tudi takrat, ko si čisto na tleh, ker bodo
upanje, vera in ljubezen ob tebi. V življenju je potrebno videti dlje tudi takrat, ko pademo in se ne znamo pobrati. Zavedati se je potrebno, da še
vedno obstajata upanje in vera ter da
moramo kljub še tako težki situaciji
dajati in prejemati ljubezen. Včasih se
vprašamo, zakaj se je to zgodilo ravno
meni, zakaj sem jaz tisti, ki trpi. Pozabljamo pa, da ravno v nesreči spoznamo prave prijatelje, ki jim ni vseeno za
nas, tudi ko smo na tleh. Ti ljudje nam
ponudijo roko ravno takrat, ko jo najbolj potrebujemo in ko tavamo v temi
brez cilja. Takrat se najdejo ljudje, ki
nam iskreno in z zaupanjem stojijo ob
strani in jih ne zanima, kdo smo mi
in kaj počnemo, pač pa nam želijo samo stati ob strani v stiski. To so pravi
prijatelji in takšne je potrebno iskati,
ker jih ne najdemo na vsakem vogalu. Vsi od nas samo nekaj pričakujejo,
nekakšen ideal, pozabljajo pa, da smo
vsi ljudje, ki delamo napake in včasih
prizadenemo tudi ljudi, ki so nam pri
srcu, včasih pa pademo tudi sami v
stisko, ko potrebujemo ramo, na katero se lahko naslonimo, ko je nam hudo. Včasih je naša pot temna in ne vemo, kam vodi. Takšna temna pot je
bila tudi moja, ko sem prišla v Bruselj, vsa prestrašena, kaj in kako bom.
Sčasoma so se na moji poti počasi začele prižigati lučke, ki so mi pokazale, katera je prava in te lučke, draga
skupnost, ste bili vi, ki ste me sprejeli
za svojo in mi pokazali, po kateri poti naj hodim. Vesela sem, da sem lahko te mesece preživela z vami in da ste
mi stali ob strani, ko sem potrebovala pomoč in ste cenili moje delo. Čeprav odhajam, ste kamenčki v mojem
mozaiku, ki ga vsi gradimo skozi celo
življenje. Kamenček v mozaiku ostane za vedno, zato tudi vas, draga skupnost, ne bom nikoli pozabila, niti vaše dobrosrčnosti in iskrenosti. Hvala
za topel in iskren sprejem. Zato naj
bo tudi v vas upanje, vera in ljubezen,
da boste zmogli vztrajati in se soočati s takimi in drugačnimi življenjskimi preizkušnjami. Ne pozabite, da je
ljubezen tista, ki je potrpežljiva in ni
brezobzirna ter ne misli hudega …
Ljubezen nikoli ne mine.“
Jasmina Podlesnik
Najboljša belgijska piva in potovanja apostola Pavla po Grčiji in Mali Aziji
Na 5. velikonočno nedeljo smo imeli v Bruslju družinsko mašo. V kapeli
Slovenskega pastoralnega centra se je
zbralo precej mladih družin. Župnijsko sodelavko in organistko sta obiskala starša iz Slovenije. Hčerka ju je
že pred mašo opozorila, da je tu, ko
slavimo nedeljo za mlade družine z
otroki, maša malo drugačna. Prvi del,
uvod in besedno bogoslužje, oblikujemo tako, da sedemo v krog in sodelujemo s petjem, branjem in skupnim
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Ministranta in kitarista pri družinski maši v Bruslju
razmišljanjem. Za ponazoritev prvega berila iz Apostolskih del smo pripravili plakat, ki je ponazarjal, kje je
bila zibelka krščanstva, prikazal Pa-
Na praznik Gospodovega vnebohoda po maši in šmarnicah v SKM Eisden
Po družinski maši so otroci in starši preko igre in plesa spoznavali svetega
Jurija in zmaja.
Prizor iz aprilske družinske maše
vlove poti v Grčijo in Malo Azijo in
končno podal opis Pavlove poti iz prvega berila, ki smo ga prebrali: »Pavel in Barnaba sta oznanjala besedo v
Pergi in se nato spustila v Atalejo. Od
tam sta odplula v Antiohijo. Ob svojem
prihodu sta zbrala vso Cerkev in poročala sta ji, kaj vse je Bog storil po njiju
in kako je poganom odprl vrata vere«
(Apd 14,25-27).
Naključje je hotelo, da je bil na hrbtni strani plakata oglas s slikami za
najboljša belgijska piva: Beers of the
world! Ker pač nismo imeli na razpolago drugega velikega plakata. Že
omenjeni oče je sedel tako, da je držal plakat in ga kazal skupnosti, gledal pa je v oglas za najboljša piva. Po
maši mi je dejal: Ko mi je hčerka rekla, da je tu malo drugačna maša, sem
bil skeptičen, ker sem klasičen vernik
in sem navajen, da na začetku ministrantje pozvonijo in gre potem vse
po ustaljenem redu, ampak priznati
moram, da me je ta maša posebej nagovorila. Zanimivo je bilo: Na zadnji
strani plakata posrečen oglas za pivo,
na sprednjo stran pa ste dali evangelij, širjenje božjega kraljestva. Odlična
19
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
zamisel! S tem načinom oglaševanja
bi morali kristjani prehitevali trgovce!
»Sensus fidelium«, ta pravi čut vernikov, sem si rekel. In bil še bolj začuden, ko je pri družabnosti po maši
eden od vernih laikov prosil za besedo in vsem priporočil, naj se popoldne udeležijo prireditve pred bruseljsko stolnico, kjer v letu vere prirejajo
misijon na trgih in ulicah in oznanjajo veselo blagovest odrešenja. Apostol
Pavel bi zapisal: »Današnjim ljudem
odpirajo vrata vere!«
Obisk koroških, porabskih Slovencev in učencev osnovne šole z Brezovice
V mesecu februarju so Bruselj in Slovenski pastoralni center obiskali dijaki slovenskih srednjih šol iz Koroške,
marca so bili pri nas dijaki zadnjih letnikov slovenskih srednjih šol iz Prekmurja in Porabja, aprila, po veliki noči, so nas obiskali učenci osnovne šole
z Brezovice. Z vsemi tremi skupinami smo se srečali v naši hišni kapeli. Prisluhnili so kratkemu predavanju
o pomenu in vlogi maternega jezika,
slovenščine. Kot župnik in predava-
telj sem jih skušal navdušiti za lepoto maternega jezika in jim vliti zaupanja. Slovenščina je v Evropski zvezi
priznan in enakopraven jezik, mi sami ga moramo gojiti in negovati kot
punčico svojega očesa. In biti ponosni nanj. Preko jezika odkrivamo svojo narodno, kulturno in versko identiteto. Kolikor bolj bomo močni v sebi,
toliko boljši sogovorniki bomo v hiši
evropskih narodov in v svetu.
Poročilo je pripravil Zvone Štrubelj
F
R
A
N
I
J
A
FREYMING MERLEBACH –
HABSTERDICK THICOURT
Nocoj, 3. maja, je ura že pozna, toda
srce, občutki, stanje blaženosti še ne
dovolijo, da bi moje telo leglo k počitku. Od kamnov starega mlina odmeva
žuborenje potoka, v noč se sliši petje
slavčka, deževne kaplje so napolnile
žleb, ki se zliva po dolgi verigi na gra-
Skupina zadnjega letnika OŠ z Brezovice v SPC v Bruslju
20
C
Bogu hvala za dar vere in poklic in
vam za sodelovanje.
nitna tla …Tako močna in lepa so bila te dni doživetja v Freymingu, Habsterdicku, Merlebachu in mlinu ob
letošnjem trojnem obhajanju 30. obletnice zvestobe in obstoja, duhovnosti in človečnosti, veselja in trpljenja
v naši skupnosti, da bi z Dantejem, ne,
bolje z apostolom Petrom želel, da bi
se čas ustavil, da bi ušotorili izkustva
in doživetja in jih ne predali ne času
in ne jutrišnjemu dnevu.
Gospod kardinal Franc Rode je s svojim tajnikom Matejem priletel malo
po dvanajsti uri 30. aprila v Luksemburg. Z Jackyjem sva ga z veseljem
sprejela in se ustavila v mlinu pred
večerno mašo ob 18.30 v Freymingu.
Vreme je bilo sivo in deževno, razpoloženje duše pa je bilo veselo in hvaležno. Félicie, moja zvesta starejša gospodinja, potrebuje danes še več časa
kot običajno, da bo za to mašo vzorno urejena. Kot nevesta je bila videti. Z avtomobilom se odpeljemo k cerkvi svetega Mavricija. Pred zadnjim
semaforjem srečamo sključeno Wando. Pozdravimo jo, toda noge jo komaj
še držijo, vsakih nekaj korakov je naredila kratek postanek in tako vse do
cerkve. »Oprosti mi, ker ne bom mogla ostati do konca maše, bojim se, da
bi me kdo porinil in bi padla, na družabni del ne bom mogla priti ...« Pred
tridesetimi leti je vstala zgodaj zjutraj,
ob petih, in šla najprej v svoj vrt in nato v vrtove drugih sosedov ter nabrala polno naročje cvetja, s katerim so
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Sproščeno vzdušje pred stoječo večerjo v občinski dvorani v Freymingu
Jožica Curk je prejela apostolski blagoslov svetega očeta Frančiška.
okrasili cerkev za posvečenje. Marko
in Andrej, njuna otroka, sta z drugimi
mladimi pridno sodelovala, se udeležila tedenskih duhovnih vaj, taborjenja, bila sta zares nekaj posebnega
v iskanju utrjevanja vere. Po mamini
zaslugi in poljski vzgoji! In že smo v
zakristiji, sobratje duhovniki z dekanom Alfredom Schwartzem na čelu,
škofov vikar Jean-Louis in sveže upokojeni generalni vikar J. Muller, Urbain Bitassa, ki nam je priskočil na
pomoč iz Toga, Alfonz Fischer, ki je
poosebljena dobrota in so ga naši južni bratje iz Kosova pred kratkim okradli za nekaj tisočakov, Martin Pyza, ki
ga je poljska skupnost dala na voljo
za delo na francoskih župnijah. Poljaki imajo po Franciji 121 duhovnikov
za delo na misijah in 240 na izključno francoskih župnijah. Njegova župnija Fareberswiller je problematična
ne toliko zaradi lege kot zaradi velike koncentracije muslimanskega življa ob džamiji. V tem kotlu vre. Če
je v Merlebachu 24 odstotkov brezposelnih, jih je v teh krajih še več. Življenje postaja vse bolj napeto in za-
pleteno. Na prihodnjih volitvah imajo
namen izpodriniti sedanjega župana,
katoličana, in postaviti svojega človeka. Kot Behren, mesto, v katerega se
bo policija le redko spuščala, ker ne
bo več varno.
Zunaj dežuje, po krajši procesiji vstopimo v cerkev. Obrazi so sproščeni,
nasmejani. Petje je slovesno, zborovodja Laurent se je še posebno potrudil. Preko dvesto vernikov se je
zbralo ob tej večerni uri. Presenečenje! Gospod kardinal jih nagovori v
odlični francoščini, brezhibno, brez
pisne podlage, po odličnem spominu
in navdihu ob božji besedi poudarja
pomen duhovniškega poklica in poklicanosti. Še več nas je zbranih kot ti,
ki so vidni po klopeh. Tisti, ki so predaleč, oni, ki so v molitvi z nami in tisti, ki so že odrinili na drugi breg. Bogu hvala za dar vere in duhovništva.
Po maši odhitimo v občinsko dvorano. Župan je poskrbel za šampanjec,
francoske župnije za stoječo večerjo.
Bernard Rehar, upokojeni čevljar, doma iz Vipave, je poskrbel za projekcijo zgodovinskega zapisa od posvečenja do danes. «Na posnetkih si videti
kot otrok!» je pripomnil napol glasno
Tokrat je bila torta samo za župnika.
21
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Nica, branje Kristusovega trpljenja z duhovnikom Štefanom Čukmanom, Marto in Pavlo
eden izmed navzočih. V cerkvi sem se
vsem zahvalil, da sem smel biti z njimi in za njih duhovnik že 30 let. Z njimi stopam v zadnje polno desetletje
pred uradno državno upokojitvijo. Na
tem ozemlju Francije, v Alzaciji in pokrajini Lorraine, velja še danes Napoleonov konkordat in smo duhovniki
državni uslužbenci. Prostozidarje to
dejstvo zelo moti in so še pred tedni
skušali ukiniti to stanje, a jim tokrat
še ni uspelo. Uspelo jim je pa sneti veliko platno, na katerem je bil naslikan
križani na vrhovnem sodišču v Metzu.
Pravi blagoslov, da nismo tako materialno odvisni od ljudi. Naše skupnosti tovrstnega vzdrževanja niso vajene
in so številčno premajhne. Okrepčani in obogateni s pogovori smo zapustili dvorano in se odpeljali proti mlinu. Večer smo s kardinalom zaključili
ob prasketajočem ognju, ki je s svojimi plameni dodajal našemu razgovoru dodatno opojnost.
Jutro 1. maja je hladno, toda ne dežuje. Stari mlin se je zgodaj prebudil.
Pred nami pa sta v Merlebachu vstala še Marko in Anton, ki sta od četrte ure dalje vrtela štiri svinjska stegna
na dvorišču misije. Do 12. ure mora
biti za romarje in goste vse lepo pe-
22
čeno. Peljemo se mimo Saint-Avolda, Mencingerjevega rojstnega mesta.
V ljubljanski stolnici je pustil svojo
umetniško sled. Habsterdick, še nekaj
sto metrov in smo v Nemčiji! Okrogla
moderna cerkev, ki ima brezjansko
podobo v vitraju in na platnu. Vsak
četrtek je tu ob 9.15 slovenska maša.
Že od nekdaj so ljudje šli po maši čez
cesto še na tržnico. Zakaj romanje na
prvi maj? Gospod Stanko Grims, ki je
50 let služboval v Loreni med našimi
izseljenci, je priporočil Marijinemu
varstvu naše rojake, predvsem rudar-
je, ki so prepogosto preklinjali, in to v
različnih jezikih hkrati. Z gospodom
kardinalom stopimo v zakristijo. Tu
so že msgr. Janez Pucelj iz Münchna,
Janez Modic iz Mannheima, dr. Zvone Štrubelj iz Belgije, David Taljat iz
Švice, Boris Milavec iz Colmarja, msgr. Joseph Muller, ki je 21 let skrbel v
Metzu za pastoralo migrantov, Hugues Agbenuti, domači župnik, Stanislas
Sokol, ki ima v oskrbi Poljake, merlebaški dekan Alfred Schwartz. V cerkvi se je zbralo preko dvesto romarjev
in gostov. Med njimi je župan mesta
Stiring Wendel, župan in deželni svetnik Laurent Kleinhentz, ki v odsotnosti prefekta zastopa francosko državo, gospa veleposlanica RS iz Pariza
Veronika Stabej. Skoraj petdesetčlanski mešani zbor Jadran in zbor misije že ubrano prepevata: “Spet kliče
nas venčani maj.“ V procesiji pristopimo k oltarju, kjer nas pozdravi domači župnik, nato pozdravi eminenco in
izroči šopek rdečih nageljčkov in rožmarina gospa Kristina Hero. Z njo sva
se prvič srečala po posvečenju na stopnicah pred cerkvijo. Od takrat nisva
nikoli prekinila sodelovanja in se vsak
Zvone je s kitaro navdušil pevke in pevce tudi med kosilom.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
teden srečujeva na misiji ob dopolnilnem pouku slovenščine, klekljanju,
pripravi praznikov, nedeljskih beril,
krajšem pogovoru, pripravi duhovnih
vaj. Danes je na stopnišču pred oltarjem v narodni noši. Besede so izbrane, pretehtane. V homiliji bo gospod
kardinal orisal lik svetega Jožefa delavca, vpletel 30-letno posvečenje in
delovanje duhovnika, društva in misije v sedanjih prostorih in zaključil z
Marijo in njenim duhovnim vzorom
za naš čas in za nas Slovence. Pred zaključnim blagoslovom je gospod kardinal Franc Rode izročil naši vzorno
požrtvovalni gospe Jožici Curk poseben uokvirjen papežev blagoslov, ki
ga je pred zbranimi verniki slovesno
prebral njegov tajnik Matej Pavlič in
se glasi: Sveti oče Frančišek podeljuje
apostolski blagoslov gospe Jožici Curk
ter se veseli obilnih sadov njenega
dolgoletnega zavzetega sodelovanja v
slovenski katoliški misiji v Merlebachu. Želi ji še moči, varstva in zdravja ter jo izroča varstvu nebeške matere Marije. V Vatikanu, 25. aprila 2013.
Pred blagoslovom pa je položila predsednica Jožica Curk, s šopkom cvetja, še te besede duhovniku jubilantu:
“Klic brezjanske Matere nas je prebudil in vodil do svetišča, kjer smo doživeli neprecenljivo duhovno bogastvo
... Ozrli smo se v ogledalo spominov
prehojene poti našega župnika. Mislim, da upravičeno lahko uporabim
besedo “naš“, saj je po 30 letih služenja
Bogu med slovenskimi verniki nedvomno upravičena. Evharistija je “zahvala“, vir in vrhunec našega življenja,
je skrivnost vere, ki jo z vami poglabljamo že trideset let. Kot “naš“ dušni
pastir nam vlivate veselje in duhovno
hrano. Vaše nedeljske pridige so kot
pesem, ki slavi Boga, vaši nasveti so
setev, ki kali in obeta žetev na razšir-
30. aprila po zahvalni maši v Freymingu
jenem polju vašega pastirskega dela.
Pri tej odgovornosti naj vas spremlja
še v bodoče materinska roka Brezmadežne ... Besedo zahvale nosimo v naših srcih in naj vam bo v spodbudo,
da vas obkrožajo vsakodnevno zvesti verniki.“
Po spominskem posnetku smo se
zbrali še v kletnih prostorih cerkve in
s pevci nazdravili častnim gostom in
predsednikom ter predsednicam navzočih društev in skupnosti. Ob 12. uri
smo se zbrali na slovenskem svečanem kosilu na misiji v Merlebachu.
Med kosilom so spregovorili predstavniki države in civilne oblasti kakor častni gostje. Za prijetno vzdušje pa so
poskrbeli vsi navzoči. Ob 15.30 smo
se zbrali v hišni kapeli svetega Jožefa
in prisluhnili koncertu mešanega pevskega zbora Jadran. Po koncertu smo
dan zaključili s petimi litanijami Matere božje in z blagoslovom z Najsvetejšim. Hvala vsem za globoka in lepa
doživetja. V četrtek, 2. maja, je gospod
kardinal obiskal še mesto Metz in stolnico ter medškofijsko bogoslovno semenišče. Na kosilo nas je povabil škof
Pierre Raffin. Popoldan smo se zape-
ljali še na trg svetega Stanislasa v Nancy. Zvečer smo se v ožjem krogu zbrali na poslovilni večerji v mlinu. Pred
odhodom je gospod kardinal zapisal v
zlato knjigo mlina, ki je že enajsto leto sedež slovenske delegature sledeče: “Ko občudujem vse, kar je nastalo v “mlinu“ po zaslugi Jožeta Kamina
– kraj prijateljevanja med Slovenci in
Francozi, kraj, kjer se kristjani zbirajo
k premišljevanju in molitvi, kraj miru in zbranosti, daleč od mestnega
hrupa – želim, da bi ta kraj milosti še
dolgo izpolnjeval svoje vzvišeno poslanstvo, z božjo pomočjo in pod Marijinim varstvom”, 3. maja 2013, kardinal Franc Rode.
Vsak izmed nas in še posebno jubilant je gospodu kardinalu iskreno hvaležen za duhovni in prijateljski
obisk v letu vere. Vaša navzočnost, ki
je hkrati spodbuda in potrditev našega dela, nam bo v prihodnjih mesecih
v oporo. Vaša svežina in sproščeno veselo vzdušje pa popotnica za težje trenutke pri skupnem delu v Gospodovem vinogradu. ”Bog lonaj” za toliko
neprecenljivo lepega.
Vaši rojaki in jubilant Jože Kamin
23
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
N
E
M
Č
I
J
A
BERLIN
Berlinska zvonova bosta zvonila v
Piranu
Na spletni strani slovenskega veleposlaništva v Berlinu je bila objavljena
novica: 9. aprila 2013 se je v Berlinu
odvil slovesni prevzem dveh bronastih zvonov, ki jih je berlinska cerkev
sv. Konrada podarila cerkvi sv. Jurija v Piranu. Začetki zgodbe segajo v leto 2010,
ko je Piran obiskal berlinski župnik
Izidor Pečovnik – Dori z delegacijo župnijskega sveta. Piranski župnik
Zorko Bajc, ki je bil takrat zadolžen,
da gostom razkaže cerkev, je med
ogledom dveh počenih in nedelujočih zvonov piranskega zvonika potarnal, da zaradi številnih drugih prioritet »verjetno vsaj še sto let ne bo
zvonilo«.
Le nekaj mesecev po tem obisku je Piran pozitivno presenetila novica, da
namerava berlinska župnija piranski
podariti dva zvonova, ki zaradi težav
Predaja zvonov v Berlinu
24
S skupnimi močmi
s statiko zvonika že 25 let ne zvonita
več in ju zato v Berlinu ne bodo nikoli več uporabljali. Zvonova, vredna kakih 35.000 evrov, sta tako po berlinski
slovesnosti, ki so se je udeležili piranski župan Peter Bossman, piranski župnik Zorko Bajc, člani ŽPS in piranski
gasilci ter veleposlaništvo RS v Berlinu, varno prispela v Slovenijo.
Namestitev zvonov v piranski stolnici naj bi trajala dve leti, saj bo potrebno urediti ustrezno dokumentacijo,
rešiti nekaj tehničnih težav ter pridobiti finančna sredstva v višini 20.000
evrov. Župan Bossman je prepričan,
da bodo zvonovi »kmalu doneli« Zorko Bajc dodaja: »Ne bomo pretiravali
z zvonjenjem: ob nedeljah pred mašo
in vsak dan enkrat - opoldan. Tak je
naš cilj.« V gesti berlinske škofije pa
je poleg praktičnega vidika moč začutiti tudi simbolni pomen, saj so s tem
Sloveniji vrnili delček brona, ki so ga
Nemci v času vojne jemali iz slovenskih zvonikov in pretapljali v topove.
Berlinski župnik Izidor Pečovnik Dori pa je še povedal: »Pirančane sem
sprejel na večerji v slovenski katoliški
misiji, prespali so pri sestrah dominikankah v našem domu za ostarele sv.
Jožefa. Drugi dan, 9. aprila, smo bronasta zvonova, 800 kg težak Kristusov
in 600 kg težak Marijin zvon, iz cerkve
sv. Konrada v Berlinu ob treh popoldne spustili iz zvonika na tla. Od zvonov so se najprej poslovili otroci našega vrtca, nato domačini, ki so zvonova
predali Pirančanom.«
Piranski župnik je v zahvalo podaril umetniško sliko XII. postaje križevega pota umetnice Mire Ličen Krmpotić, ki je naslikala tudi križev pot za
piransko stolnico. Po govorih in zahvalah smo skupaj slovesno obhajali
sveto mašo s škofom Matthiasom Heinrichom, ki je zvonova blagoslovil »za
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
tem so otroci vsak svoje povabili domov na praznovanje.
Taka praznovanja nas povežejo in
navdušijo mlajše, da bodo tudi prišli
v slovensko šolo in k verouku.
HANNOVER IN HAMBURG
V Piranu
srečno pot in da bi v Piranu lepo zvonila in vabila ljudi k molitvi«.
Po maši je sledilo druženje ob odlični
hrani in pijači. Zvonovoma so nazdravili z refoškom, ki so ga gostje prinesli s seboj. Sodelovali so tudi Slovenci iz Berlina.
21. aprila so v Piranu praznovali. Ni
bil le solinarski praznik, pač pa je koprski škof dr. Jurij Bizjak na župnijskem dvorišču blagoslovil podarjena bronasta zvonova. V Primorskih
novicah so zapisali: »Za Pirančane je
bil poseben dan tudi zato, ker sta dva
nova zvonova, za zdaj še pod piran-
Vera je spekla torto za prvoobhajance.
skim zvonikom, prvič povezala romansko, slovansko in še germansko
kulturo. Danes so praznovali svetega
Konrada, zaradi berlinske cerkve sv.
Konrada, od koder sta prišla dva bronasta zvonova, in hkrati tudi piranskega zavetnika sv. Jurija, ki ga častijo dva dni. Zato je bilo na slovesnosti
slišati slovensko, italijansko in nemško besedo.«
Piran pa je tudi mesto, kamor že nekaj
let prihajajo na počitnice otroci slovenskih staršev iz Berlina.
Prvo sveto obhajilo Peti maj je bil res dan številke pet, saj
je k prvemu svetemu obhajilu pristopilo pet prvoobhajancev. Bila je izjemno lepa slovesnost. Tokrat je med
mašo igrala glasbena skupina iz Dorijeve nemške župnije, ki je zelo navdušila otroke, njihove starše in goste.
Otroci so dali vse od sebe, da so se lepo naučili slovensko mašo, odgovore
ter molitve.
Po maši smo skupaj s prvoobhajanci razrezali veliko in okusno torto, ki
jo je spekla Vera Gabor in jo razdelili
med vse udeležence. Lepemu dogodku smo nazdravili z dobro kapljico iz
Goriških brd, našim farnim vinom. Po
Praznovanje prvega maja
Prvi maj je bil v znamenju Dorijevih slovenskih župnij v Hannovru in
Hamburgu. Majniško pobožnost smo
pričeli z dopoldansko mašo v Aslu, kasneje pa se veselili rojstnih dni naših
zvestih župljanov, ki so spet vse izjemno počastili z dobro hrano in pijačo.
Tudi naša organistka Silvia je praznovala – 18. rojstni dan!
Popoldne pa je Dori hitel v Hamburg,
kjer je daroval slovesno mašo v čast
prvemu maju, kjer je bil ta dan evangeličanski kirchentag. Mesto je bilo v
znamenju krščanske vere, vsepovsod
so gorele svečke in od vsepovsod so
v mesto prihajale množice, tudi nemški predsednik in predsednik nemške
škofovske konference.
Po maši smo bili skupaj in se veselili
tudi rojstnih dni naših slovenskih župljanov in uživali ob dobrotah, ki jih
Silvija, naša organistka v Hannovru,
je polnoletna.
25
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Manfred Besser praznuje rojstni dan
v hannoverski skupnosti
vedno prinesejo slovenske žene in dekleta. Veliko nas je bilo, čeprav je bilo veliko tudi odsotnih. Tokrat je izlet
na žalost odpadel, ker je moral župnik
Dori nazaj v Berlin, a je obljubil, do bo
šlo drugič po starem naprej.
M. Mošnik
AUGSBURG
Romanje v Rim
Skupina Slovencev iz Augsburga,
Kemptna in Oberstdorfa ter Ravensburga in Ulma se je po veliki noči skupaj z nemškimi romarji od torka, 2.,
do sobote, 6. aprila 2013, z župnikom
Romanom podala na dolgo romarsko
pot v Rim. Pot nas je vodila mimo Innsbrucka, Bozna, Verone, skozi Padsko nižino, mimo Bologne v Toskano
in naprej do izbranega cilja. Po sicer
dolgi trinajsturni, a prijetni in živahni
vožnji z avtobusom smo v poznih popoldanskih urah srečno in polni pričakovanja prispeli v Rim, kjer nas je v
hotelu čakala večerja.
Po Rimu nas je vodil domačin in arhitekt dr. Raffaele Tassinari, ki velja za
enega najboljših vodičev in ki je tudi
odlično poskrbel za naše telesno počutje z zdravo in okusno italijansko
prehrano in pijačo iz vinske trte na izbranih lokacijah in gostiščih, tako da
ni bilo poskrbljeno samo za profesionalno vodenje po Rimu, ampak tudi
za naš telesni blagor.
Že kar naslednji dan zjutraj smo se
odpravili v Vatikan na avdienco k novemu papežu. Ta nepozabni dogodek se je prav gotovo globoko vtisnil v
spomin vsakega posameznika izmed
nas. Po avdienci nam je vodič razkazal
antični del mesta. Od Kapitola, preko
narodnega spomenika Viktorja Emanuela II., tja do Rimskega foruma,
Slovenska skupina iz južne Nemčije na trgu sv. Petra v Rimu
26
Koloseja in Konstantinovega slavoloka smo zvedeli marsikaj zanimivega o
starem Rimu. Dan pa smo zaključili z
ogledno nočno vožnjo po osvetljenem
starem delu mesta. Pri vodnjaku Trevi je vsak lahko še vrgel kovanec in izrazil svojo najbolj skrito željo, preden
smo se spet vrnili v hotel. Naslednji
dan smo si najprej ogledali Španske
stopnice in Panteon. Nato pa smo, po
izvrstnem pikniku, z župnikom Romanom obhajali dvojezično mašo v
Domitilinih katakombah. Sledil je izlet v Albanske gore, v Castel Gandolfo,
ki je mesto poletne rezidence papeža, ter ogled Albanskega jezera. Večer
pa je izzvenel ob obilni italijanski večerji s pokušino domačih italijanskih
vin in drugih dobrot. Ta večer je marsikoga, še zlasti pa nemške sopotnike,
presenetil naš slovenski rojak Jože Erjavec s svojimi čarovniškimi in harmonikarskimi sposobnostmi. V petek, predzadnji dan našega potovanja,
smo si dopoldne še ogledali Trg in baziliko sv. Petra ter grobnice papežev,
popoldne pa Vatikanske muzeje in Sikstinsko kapelo. Sobota je bila izključno namenjena vrnitvi na naše domove z daljšim postankom ob Gardskem
jezeru, kjer smo se lahko z lepo panoramo v zakulisju sprehodili od dolgega sedenja v avtobusu.
Čeprav sta dolga pot in bogat program zahtevala tudi kako žrtev (zaradi hoje marsikdo ni mogel skriti,
da ga bolijo noge in da trpi hrbtenica), moramo z žalostjo priznati, da so
dnevi našega romarskega potovanja v
Rim prehitro minili in da se ga je bilo vredno udeležiti. Romanje je bilo
izvrstno organizirano. Vrhu tega smo
potovali z zelo udobnim avtobusom z
dvema prijetnima šoferjema in odlično postrežbo na avtobusu.
Minka Kestel
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Slavljenec Jože Čuš z ženo Silvo
Pokojna Pavla Piskur
ULM
Slovo od Pavle Piskur
Pokojna Pavla Piskur, roj. Kuhar, se
je rodila 1. junija 1939 v kraju Ledina pri Sevnici. V družini je bilo šest
otrok. Dva brata sta že pokojna. Pavla
je odraščala v domačem kraju. Kmalu po končani obvezni šoli je odšla v
Ljubljano, kjer je našla zaposlitev v tovarni zamaškov. Februarja leta 1961
se je podala v Nemčijo. Prva tri leta je
našla zaposlitev v bolnici v kraju Geislingen, kjer je tudi stanovala. Nato je
menjala službo in si kot šivilja služila vsakdanji kruh pri različnih firmah
vse do upokojitve leta 2000. Pavla je
kmalu po prihodu v Nemčijo spo-
Jože Čuš pustil za seboj polnih sedemdeset let
V nemirnih časih druge svetovne vojne se je 16. marca 1943 v vasi Grlinci
blizu Ptuja rodil slavljenec Jože Čuš.
Odraščal je v krogu domače družine. Star sedemnajst let se je preselil
na Primorsko, kjer si je v kmetijskem
kombinatu Koper začel služiti vsakdanji kruh. Kot mlad fant je moral odslužiti obvezni vojaški rok. Leta 1965
se je vrnil od vojakov in se zaposlil v
tovarni motornih koles Tomos Koper.
Tri leta je bil na tem delovnem mestu. V tem času je spoznal dekle Silvo, s katero se je 4. maja 1968 poročil.
Še istega leta sta z ženo zapustila Slovenijo in prišla v Neu-Ulm v Nemčijo.
Jože je našel zaposlitev v firmi Magirus-Deutz in tu delal do leta 1975. Takrat je menjal službo in pristal pri firmi Iveko, kjer je delal do upokojitve
1998. Jože je ves čas svojega bivanja
tesno povezan s slovensko župnijo v
Ulmu. Ko je slovenska maša, je župniku v veliko pomoč prav v drobnih mežnarskih opravilih. Vsi, ki te poznamo,
ti iz srca voščimo in želimo, da te Bog
ohrani zdravega in vedrega še mnogo
let med nami.
znala Jožeta Piskurja. Z njim se je leta 1964 poročila. Mlada starša sta podarila življenje hčerki Andreji in sinu
Thomasu. Družina je stanovala v Geislingenu do leta 2000. V tem letu se
je preselila v Ulm, kjer je ostala do leta 2010. Leta 2010 je družina zapustila Ulm in si v Novem-Ulmu našla kraj
bivanja, streho nad glavo in prijeten
dom. Pavla je v septembru leta 2011
zvedela, da ji je zdravje začela ogrožati neozdravljiva bolezen. Prvi znaki zdravljenja so obetali veliko upanja na ozdravitev, toda sredi februarja
je bolezen spet izbruhnila na dan in 6.
aprila izpila Pavli zadnjo življenjsko
moč. Dvojezični pogrebni obred je v
sredo, 17. aprila, na pokopališču Neu-Ulm opravil župnik Roman Kutin.
R. Kutin
ESSEN
Čeprav bo že junij, ko bodo prišle v
roke naših bralcev te vrstice, nam v
spominu ostajajo sveži lepi spomini na velikonočne praznike, ki so nas
mnoge privabili v nemške cerkve, v
katerih smo prijazno sprejeti, da tam
lahko obhajamo naše – slovensko –
Krst Therese Katharine Povh v Solingenu
27
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Lep spomin na krst
bogoslužje. V glavnem so to slovesna
praznovanja, saj drugače mi ne znamo. Pri vseh velikonočnih mašah se
nas je zbralo okrog dvesto rojakov.
Nekateri naši farani so doživeli lepoto velikonočnih praznovanj v domačih župnijah v domovini.
V prejšnji številki sem obljubil, da
bom pohvalil radodarnost naših tukajšnjih rojakov, ki so se udeleževali
postnih in velikonočnih maš in blagoslova jedil. V pomoč župnijske terapevtske skupnosti TAV iz Starega trga ob Kolpi so zbrali 600 €. Ob dnevu
staršev smo v isti namen zbrali 200 €.
Vedno smo veseli, kadar s svojimi darovi lahko razveselimo tiste, ki so pomoči od drugod nujno potrebni. Bog
povrni vsem darovalcem! (Seveda so
tukaj upoštevani samo tisti, ki so bili v cerkvi.)
Z veseljem omenjam, da sem v imenu
rojakov iz Belgije lahko izročil ge. Mariji Šterbenc 500 € za Anin sklad od
tamkajšnje postne akcije in ob dnevu slovenske kulture. (Verjetno bomo brali poročilo izpod zastav Beneluksa.)
V času po veliki noči smo doživeli posebno vesel dogodek. 14. aprila smo
imeli v Solingenu sveti krst. Med iz-
28
voljeno božje ljudstvo je bila sprejeta Theresa Katharina Povh, hčerkica
Natalije in Roberta Oštirja. (Obljubila
sta, da načrtujeta tudi poroko.) Deklica je bila rojena 2. decembra 2012, na
božič pa je že bila pri slovenski maši v
Hildnu. Naj božji blagoslov spremlja
novokrščenko in vse, ki bodo izpolnjevali obljube, dane ob svetem krstu.
(Zahvalim se družinama, ki sta na dan
krsta za samostan sester klaris v Turnišču prispevali 170 €.)
19. februarja smo se v Langenfeldu pri Solingenu poslovili od rajnega
Rudija Mlakarja. Rodil se je v aprilu
1945 v Košnici pri Kozjem. V družini
so bili trije bratje in sestra. Po osnovni šoli je delal v Štorah, po odsluženem vojaškem roku pa v cinkarni v
Celju. Leta 1967 se je poročil s Štefko.
Že leta 1968 sta odšla na delo v Nemčijo. Do leta 1980 sta stanovala v Leichlingenu, nato v Langenfeldu (do leta 1988 v stanovanju, nato v svojem
domu). Leta 1973 se jima je rodil sin
Christian, tri leta pozneje pa še hčerka Marianne. Rudi je bil dober mož in
skrben oče.
Leta 2002 ga je prvič zadela kap. Postal je invalid. Pretrpel je še tri težje
in dve lažji kapi. Štiri leta je bil priklenjen na bolniško posteljo in potreben
stalne pomoči in nege, ki mu jo je nudila njegova požrtvovalna žena Štefka.
Junija 2012 je zbolel za neozdravljivo
boleznijo. 12. februarja se je za vedno
poslovil. Zapustil je skrbno ženo ter
sina in hčerko z družinama.
Pogrebno bogoslužje je vodil nemški
diakon, navzoč pa sem bil tudi slovenski župnik iz Essna.
Naj počiva v miru!
(Lepo se zahvalim vdovi ge. Štefki, ki
je ob 30. dnevu prispevala za samostan sester klaris v Turnišču 100 €.)
Pozdravljam vas Lojze Rajk,
župnik v Essnu.
FRANKFURT
Pokojni Rudi Mlakar - Langenfeld
pri Solingenu
Jubilej tak ...
Letos je praznik Gospodovega oznanjenja prišel ravno na začetek velikega tedna. Ta dan pa je dopolnila lepo
življenjsko dobo, 75 let življenja, gospa Bernarda Rosenstein iz Frankfurta. Sicer zaradi velikega tedna ni
pripravila posebnega slavja, smo ji pa
ta dan vseeno prišli nekateri voščit.
Pač pa je po svojem godu sredi aprila vse, ki smo prišli v Frankfurtu k ne-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
75 let življenja je dopolnila gospa
Bernarda Rosenstein.
deljski maši, povabila k svojim sosedom Grkom na kosilo. Tako smo ji ta
dan lahko še enkrat voščili in bili nekaj časa v njeni družbi. Radosti, veselja in zdravja ji voščimo še za naprej
v hvaležnosti za njeno mnogovrstno
podporo.
... ali drugačen ...
Če so v naši župniji in v današnjem
času poroke bolj redke, tudi zlate poroke ali kakšne podobne obletnice niso ravno pogoste. 1. maja pa je minilo
50 let, kar sta pred domačim oltarjem župnijske cerkve Vseh svetih Svetinje v Prlekiji sklenila zakonsko zve-
Zlatoporočenca Marta in Karel Flajšman in del svatov v cerkvi Marijinega Srca
V pogovoru s pomožnim škofom dr. Thomasom Löhrom
Zlatoporočenca z Ljudskimi pevci iz
Tepanja.
zo Marta Vizjak in Karel Flajšman.
Pred tem sta živela v Zagrebu, kjer sta
se na poroko tudi pripravljala. Kmalu nato pa je v svet zajadral mož Karel in prišel v Nemčijo v Frankfurt, za
njim pa kasneje še žena in mati Marta s sinom Dragom. Njemu pa se je
pridružila nekoliko kasneje še hčerka Karlinka. Na letošnjo prvo majsko nedeljo, 5. maja, ko smo imeli tudi
naše župnijsko žegnanje, pa sta prišla z zahvalo za zlati jubilej in prošnjo
za božji blagoslov v cerkev Herz Marien v Frankfurtu, kjer sta obnovila
svoje poročne zaobljube. Pred slove-
Somaševanje s škofom v Hofheimu
29
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
sno mašo smo imeli šmarnično pobožnost s petimi litanijami Matere božje
pred Najsvetejšim. Za nekoliko presenečenja pa so poskrbeli Ljudski pevci
iz Tepanj, ki so dali zlati poroki s svojim petjem pri maši in kasneje pri pogostitvi še slovesnejši pečat.
... zraven pa še kaj drugega
Nekje v prvem ali drugem tednu meseca maja pa je že vrsto let pastoralna
konferenca za župnije drugačnega maternega jezika v škofiji Limburg. Kar
redno se dobimo v hiši duhovnih vaj
sv. Jožefa v Hofheimu na južnem pobočju Taunusa. Letos je to bilo 6. in 7.
maja. Letos se je zgodila tudi lepa sprememba, duhovniki smo bili namreč
povabljeni k somaševanju s pomožnim škofom dr. Thomasom Löhrom,
ki na škofijski upravni ravni pokriva tujejezične skupnosti. V vseh dosedanjih letih je namreč na naših srečanjih bodisi škof ordinarij ali v zadnjih
letih pomožni škof maševal sam. Tema konference pa je seveda bila preureditev teritorialnih župnij v škofiji in
naše mesto v tej novi ureditvi, ki se bo
delno začela že naslednje leto in se potem postopoma končala do leta 2020.
rem
Lea Albert, letošnja prvoobhajanka v Weidnu, po maši
golstadt; zjutraj sem moral spet iti na
pot. Toda 180 km dolga pot je kar hitro minevala, ko sva se s spremljevalcem Jožetom med potjo pogovarjala o
teh naših dobrih ljudeh, ki so tako lepo povezani in se že več kot štiri desetletja zbirajo k slovenski maši in po
maši srečujejo v bratskem druženju.
Nürnberg: V cerkvi sv. Štefana smo v
nedeljo, 21. aprila, imeli krstno slovesnost. Med mašo je prejel zakrament
svetega krsta Raphael Jürgen Scharf,
drugorojenec Matthiasa in Brigitte,
rojene Dominko. Posebno lepo je bilo,
ker je bilo pri krstni maši veliko otrok;
novokrščenca so med krstnim obre-
INGOLSTADT
Weiden: V soboto, 20. aprila, smo imeli vsakomesečno slovensko mašo v tej
naši najbolj oddaljeni postojanki. Vselej je lepo, ko pridemo skupaj, tokrat
je bilo posebno prisrčno, saj je bila pri
maši z nami letošnja prvoobhajanka Lea Albert. Po maši smo bili gostje pri Leini teti Milojki. V prijateljskem vzdušju smo obhajali slavljenko
Leo, Milojkin rojstni dan in še naknadno Zdenkin življenjski jubilej. Kar
prehitro je minil čas našega druženja,
kajti vrniti se je bilo treba nazaj v In-
30
Novokrščenec Raphael Jürgen Scharf
dom obkrožile sestrica Larisa in druge deklice. Družini in novokrščencu
prisrčno čestitamo ter voščimo blagoslovljeno prihodnost. Po slovesnosti v
cerkvi smo se v velikem številu zbrali na krstitkah v bližnji Dominkovi
gostilni, ki nas je mnogokrat sprejela
v svoje okrilje, a so se prav to nedeljo
poslavljali. Zaradi obnove stavbe so se
morali preseliti, želimo, da bi jim tudi
na novem kraju dobro steklo.
Ingolstadt: V nedeljo, 28. aprila, je
bilo pri naši maši v cerkvi sv. Monike nadvse slovesno, kajti obhajali smo
mašo in srečanje z našimi letošnjimi prvoobhajanci; med nami so bi-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
MANNHEIM
Tim Eržen s starši ter botro in botrom
li Enrico, Luis, Simon in Valentin, ki
so na belo nedeljo oziroma Luis pred
enim tednom s svojimi sošolci v nemških župnijah obhajali svoje prvo sveto obhajilo. Mašno bogoslužje je bilo
svečano, navdušeno petje sta s svojo
ubranostjo in skladnostjo še polepšali organistka Karmen in njena sestra
Lidija. Prvoobhajanci so zelo zbrano
sodelovali. Obhajilna slovesnost je bila čudovit dogodek ne le za prvoobhajance in njihove družine, ampak za
nas vse. V mislih smo se spomnili svojega prvega obhajila, ki smo ga prejeli pred leti oziroma desetletji morda v
bolj skromnih razmerah, a tudi bogati
v srcu. Po maši smo se zbrali k pogostitvi v naši župnijski dvorani.
Prvoobhajanci pri maši v Ingolstadtu
Erlangen: Tu imamo vsako prvo soboto v mesecu slovensko mašo, v soboto, 4. maja, pa je bilo posebno praznično. Pri maši je prejel zakrament svetega
krsta Tim Janusz Anton Eržen, sin Primoža in Edite, rojene Drogoschewitz.
Bila je lepa krstna slovesnost, na kateri
so poleg Slovencev, Poljakov in Nemcev
bili še gostje iz Rusije in Ukrajine, vendar nas je povezovala enost v praznovanju, zares pravi »binkoštni« dogodek,
kakor je bilo za prve binkošti v Jeruzalemu, ko so bili zbrani ljudje različnih
jezikov, vendar jih je povezoval en Duh,
da so enodušno slavili velika božja dela.
Krščencu in družini prisrčno čestitamo
in voščimo blagoslov in božje varstvo.
Stanko Gajšek
Kulturni in materinski dan v Herbolzheimu
V Freiburgu obiskujejo pouk slovenskega jezika Liljana, Jiři in Tommy ter
oče Josef Schmidt iz Wagenstadta, iz
Wittnaua južno od Freiburga pa Jonatan in Letitia Hormuth. V marcu so
po maši v Herbolzheimu Schmidtovi
pokazali, koliko so napredovali v slovenskem jeziku, Jonatan in Letitia, ki
ju je mama Natalija naučila dobro govoriti slovensko, pa sta dokazala, da
bosta šla po glasbenih stopinjah svojih staršev. Oba znata igrati na flavto ter dobro in pogumno pojeta. Vsi
skupaj so na koncu zapeli mamicam
v čast in veselje. Schmidtovi pa tudi redno prihajajo k slovenski maši v Herbolzheim, otroci ministrirajo
in preberejo prošnje v slovenskem in
nemškem jeziku, oče Josef pa berilo
v nemškem jeziku. Med binkoštnimi
počitnicami so šli za en teden v Koper,
kjer sta jih medse sprejeli dve družini in so otroci skupaj hodili v tamkajšnjo šolo in tako utrjevali znanje slovenskega jezika.
Trije prvoobhajanci
V Schwarzwaldu sta v dveh različnih
župnijah šla k prvemu svetemu ob-
V Herbolzheimu so otroci zapeli mamicam.
31
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Prvoobhajanca Luca in Robi in še
nekaj sorodnic
Jiři, Liljana, Tommy in ata Josef so v Herbolzheimu predstavili svoj napredek
v slovenščini
Ko so ga pri prvem obhajilu v nemški
župniji vprašali, če hoče postati ministrant, je odklonil in povedal, da je že
ministrant pri slovenski maši. Ko sem
ga skušal pregovoriti, naj vendarle ministrira tudi v domači, nemški župniji,
je pokazal name in nase ter rekel: »Jaz
sem ministrant pri nas,« in s tem mislil na slovensko mašo. Tudi Robi rad
ministrira, a ne more vedno priti, ker
z mamico stanujeta precej daleč in ga
ona ne more vedno pripeljati.
Prvoobhajanka Vanja Geršak iz
Mutterstadta
hajilu bratranca Robi Golob in Luca
Scholl. Oba sta se pridno pripravljala,
se naučila več molitvic in se v cerkvi
dostojanstveno obnašala. Luca že dve
leti zvesto prihaja po slovenski maši v zakristijo, da bi župniku pomagal
nesti prtljago do avta. Najraje bi nesel najtežji kovček in mora župnik kar
dobro paziti, da ga ne pograbi, saj bi si
sicer preveč pretegnil mlade roke. Zadnje mesece tudi že redno ministrira.
32
Mlad sodelavec in pevec v Mannheimu
Ko sta odšla iz Nemčije Martina in
Danijel Bencik, smo v Mannheimu
ostali brez mladih ljudi pri slovenski
maši. Potem pa je prišel na študij solopetja tenorist Jernej Žagar, doma iz
Češnjic med Mokronogom in Novim
mestom. Ko sem bil še župnik na Trebelnem, sem ga pred štiriindvajsetimi
leti krstil. Zdaj pa je obetaven tenorist. Ko je šel z menoj na prvomajsko romanje v Habsterdick v Franciji,
je po kosilu v Merlebachu zapel pesem »Bodi zdrava, domovina«. Ljudje
so mu navdušeno zaploskali, pohvalil
ga je tudi kardinal Rode in mu zaželel
dobro napredovanje v pevski umetnosti in dosti uspeha.
Če je potrebno, Jernej rad prebere berilo ali prošnje, zlasti na kakšni mednarodni maši, ko težko najdemo koga, ki bi imel pogum nastopiti v polni
cerkvi in vpričo škofa. Rad spremlja
župnika k mašam v obširni mannheimski župniji. Pri tem ga ne moti,
Kardinal Rode je pohvalil tenorista
Jerneja Žagarja.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
hwinkel, roj. Kokol, ki so jo poznali
predvsem slovenski rojaki v tem kraju. Rojena je bila v Nemčiji leta 1951
in je umrla 19. marca 2013. Kadar je
le mogla, je prihajala v slovensko skupnost, ki se srečuje tu enkrat na mesec. Sicer pa je bila precej poznana
tudi med domačini, kar se je poznalo tudi na njenem pogrebu. Bog ji daj
večni mir in pokoj.
da povsod sreča same starejše ljudi in
nima družbe svojih vrstnikov. Ker rad
vozi avto, pride župniku kar prav, da
prime za volan in ga razbremeni. Ko
se začno oglašati leta, je kar prijetno
imeti šoferja.
Janez Modic
MÜNCHEN
Tokrat poročamo samo o pokojnih iz
naše župnije. Čeprav je teh zapisov iz
vseh župnij vse več, je pokojnim treba dati osebno in skupno spoštovanje.
Odnos do rajnih namreč govori o nas
samih in naši zavesti, da je človek vreden našega spomina in molitve, ker
je živel med nami in opravil svoje delo za druge.
Nepričakovano je dokončal svoje življenje Oto Hohnjec, mlad mož in oče
enega otroka. Rodil se je v Münchnu 4. maja 1974. Tu je zrasel v družini Ota in Marije skupaj s svojo sestro.
Najhuje je smrt prizadela ženo in devetletno hčerkico. Globoko pa se je zarezala bolečina v srce njegovih staršev
ter sestre Suzane. Družina je povezana
s farno skupnostjo in jim ob tej hudi
preizkušnji stojimo ob strani z molitvijo in krščanskim upanjem. Na spo-
Pokojni Oto Hohnjec
jj
STUTTGART
Pokojna Marija Bohwinkel Kokot
minsko podobico so zapisali svojo bolečino in svoje upanje: Povsod, koder
hodimo, so stopinje tvojega trpečega
preteklega življenja, ljubezenski spomin na predobrega človeka, občutje, da
si tu, a tebe ni in ni. Ko bi le vedel, Oto
ti, kako nas v srcih to boli in žalosti, da
nam prestati ni, ko tebe več med nami
ni. Naša srčna ljubezen te bo spremljala in ohranila v večnem spominu. Vsi
tvoji žalujoči, posebej pa mami, oči in
sestrica Suzana s sinčkom Adrianom.
V spomin in zahvalo vsem za vse.
V Waldkraiburgu pa smo pospremili na zadnjo zemeljsko pot Marijo Bo-
Obisk sošolcev iz Slovenije
Kako dobro in prijetno je, če bratje bivajo skupaj, pravijo besede v Svetem
pismu. In lepota duhovniškega bratstva, kjer duhovniki molijo in pojejo
sveta besedila iz brevirja in skupaj darujejo sveto evharistijo, je bilo doživetje, ki mi bo ostalo v lepem spominu.
Namreč obiskali so me moji sošolci iz
bogoslovnih let, ki so sedaj že župniki in kaplani na velikih župnijah v Sloveniji. Na obisk so prišli župnik Janko
Rezar iz Velenja, župnik Simon Slana
iz Velike Polane in kaplan David Zagorc iz Celja. V nekaj dneh skupnega
duhovniškega druženja smo obujali
spomine na študentska leta in se pogo-
Obisk prijateljev duhovnikov iz Slovenije
33
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Molim Te ponižno, skriti Bog nebes ...
lina in Erika - sta ob pomoči Roberta
in mene pripravljali program za naše
mamice, ki vsebuje recitacije, pesmi,
molitve in ples. Materinski dan bomo
praznovali 12. maja. Še prej pa smo
bili z našimi mladimi družinami povabljeni na posvet za mlade Slovence
tukaj v Stuttgartu. Na posvetu smo se
pripravljali za naš praznik in ob skupnem druženju preživeli lepo sobotno dopoldne. Otroci so skupaj s starši tako lepo molili, peli in plesali, da so
vsem nam res naredili veselje v srcu.
Priprave na materinski dan v sobotni šoli
Celodnevno češčenje Najsvetejšega
v Slovenskem domu
»Molim Te ponižno skriti Bog nebes,
ki v podobi kruha tajno bivaš res,«
so besede iz molitve svetega Tomaža
Akvinskega. In v duhu teh besed smo
v Slovenskem domu prvič organizirali celodnevno češčenje Najsvetejšega. Opoldne smo imeli sveto mašo,
po njej pa smo izpostavili Najsvetejše.
Vse do šeste ure zvečer so naši verniki prihajali molit in častit Najsvetejše.
Nekateri so se pripeljali iz zelo oddaljenih krajev. »Ni župnije brez molitve,« pravi stara modrost. Kristjan, ki
moli, prosi in se zahvaljuje pred Naj-
varjali o duhovniškem delu in izzivih
za duhovnika v današnjem času. Sošolcem sem hvaležen za njihov obisk,
ob katerem so spoznali delo in življenje naših izseljencev v naši župniji, in
da sem z njimi preživel lepe trenutke.
Priprava na materinski dan in posvet za mlade v Stuttgartu
V okviru slovenske šole in verouka
smo se z našimi mladimi družinami dobili na sobotnem srečanju, kjer
smo preko učenja, molitve in plesa
pripravljali kulturni program za materinski dan. Naši vzgojiteljici - Karo-
34
Celodnevno češčenje Najsvetejšega v Slovenskem domu
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Družina Kržič, ki nas je obiskala v Slovenskem domu, se je za prijazen sprejem zahvalila župniku s simpatično pesmico.
Sveta maša na Michaelsbergu
svetejšim zakramentom, je kot potok
žive vode, ki nikoli ne usahne. Celodnevno češčenje smo zaključili s slovesnimi litanijami v čast Srcu Jezusovemu in s slovesnim blagoslovom.
Tudi naslednje leto na god svetega
evangelista Marka, to je 25. aprila, bomo ponovili evharistični praznik naše župnije. Vsem vernikom, ki so prišli počastit Jezusa, se kot njihov dušni
pastir iz srca zahvaljujem.
Prvomajsko romanje na Michaelsberg
Kot je za našo župnijo tradicija že vrsto let, se ob 1. maju zberemo na tej
božji poti, kjer ob sveti Gospodovi
daritvi prosimo in molimo za delavne ljudi, ki si ob naporu in trudu slu-
žijo vsakdanji kruh. Delo človeških
rok Gospod blagoslovi, daje veselje
in voljo do dela vsakemu človeku tako, kakor je po svetem Jožefu delavcu podaril sveti družini zgled lepote in dostojanstva človeškega dela. Ob
lepem številu naših vernikov pri sveti
maši, pri kateri smo zapeli tudi litanije v čast svetemu Jožefu, smo srečanje
nadaljevali pri SKPD Mura iz Bönnigheima, kjer so nas zelo lepo sprejeli in
nas pogostili z dobrotami. Za njihovo
prijaznost, gostoljubnost in postrežbo
se jim srčno zahvaljujem.
Naša slavljenca
Svoj življenjski jubilej, 50 let poroke,
sta obhajala Jožica in Jože Tomc. Takrat ju je poročil gospod Ciril Turk.
Jože je bil ves čas priden delavec, Jožica pa pridna gospodinja, ki je skrbela
za otroke Danija, Brigite in Romana.
Jože je doma iz Šentruperta, Jožica pa
iz Ljubljane. Naša slavljenca sta redna
obiskovalca svetih maš v Oberstenfeldu in zavedna Slovenca. V imenu slovenske župnije jima voščim še mnogo
zdravih in srečnih let in se jima zahvaljujem za zgled krščanskega življenja in podporo slovenski župniji.
Naša slavljenca Jožica in Jože Tomc
35
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Pokojni Franc Leben
Slovo od pokojnega Franca Lebna
V mesecu aprilu smo se poslovili od
našega dragega župljana Franca Lebna. Pokojni je bil skupaj s svojo soprogo Anico in sinom Andrejem redni
obiskovalec nedeljskih maš in kulturnih prireditev v Stuttgartu in okolici.
Franc Leben je bil rojen v kmečki družini, kjer je že od malih let spoznal, kaj
je težko življenje za vsakdanji kruh.
Kot mlad fant je prišel v Nemčijo, kjer
je delal različna opravila v vrtnarstvu
in potem kot strokovni sodelavec v tiskarni. Pokojni Franc je bil ljubitelj
narave in ponosen na mesto Stuttgart,
kjer se je zelo dobro počutil, čeprav je
bil tudi zaveden Slovenec. Rad se je
vračal domov na svojo rodno zemljo.
Bil je izredno ponosen na svojo družino, ki mu je pomenila vse. Posebej si
je želel, da bi sin Andrej dokončal študij, kar je tudi dočakal. Andrej je član
župnijske ministrantske skupine in
župnijskega pastoralnega sveta. Z mamo Anico, ki je steber družine, bosta
dragega moža in očeta zelo pogrešala.
Spoštovani gospod Franc, kot tukajšnji župnik vas bom pogrešal pri svetih mašah, pri pripravah na Miklavža,
pri pošiljanju Naše luči in pri vseh lepih trenutkih naše župnije. Hvala vam
za vse. Dragi Franc, počivajte v miru.
36
Pokojna mamica in babica Anica
Klemenčič
Slovo od pokojne Anice Klemenčič
Prav tako smo se v mesecu aprilu poslovili od mame in babice Anice Klemenčič, rojene Tomšič iz Oberstenfelda. Pokojna Anica je bila od svojega
prihoda v Nemčijo pridna delavka v
različnih podjetjih. Tukaj je spoznala svojega bodočega moža Janeza Klemenčiča, s katerim sta se poročila leta 1964. Rodili so se jima otroci Sonja,
Annette, Boris in Irena. Mož Janez je
umrl zelo mlad in od takrat naprej je
sama skrbela za družino. In to veliko
Na romanju v Habsterdick
odgovornost je pokojna Anica opravila z vso pohvalo. Bila je odlična mama, dobra delavka in prijateljica ter
ženska, ki je vsakemu pomagala. Tako v nemški župniji kakor v naši slovenski je pustila močan pečat truda
in požrtvovalnosti. Zelo rada je imela
svoje vnuke in vnukinje. Pokojna Anica je zaradi bolezni zelo veliko pretrpela. Spoštovana gospa Anica, kot
tukajšnji župnik sem vam iz srca hvaležen za vse, kar ste storili za našo slovensko župnijo v vseh teh letih. Počivajte v miru.
ŠVICA IN LIECHTENSTEIN
ZÜRICH
Spomladanski novi začetki
Vsako leto znova se v naše kraje vrača pomlad, da nas dvigne po zaspani
zimi. Letošnja je še posebej spodbudna. Prekaljenim Slovencem, ki živijo in delajo tukaj že dolga leta, se je
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
ne tehnologije je nenehno povezan z
družino in tako postane zemlja zares
majhna. Pridejo dnevi, trenutki, ko
pogreša vsak neposredni stik z dragimi osebami. A možnosti za pogovor
in sliko je veliko, tako je tudi ločenost
manj boleča.
Irena Ahčin
AMRISWIL
Po sveti maši v avstrijskem Rankweilu
pridružila novorojenka Sara v družini Tatjane in Klemena Šibica. Prišli so k maši na slovensko misijo v
četrtek, 26. aprila. Dober mesec nazaj sta še vodila molitev rožnega venca, sedaj pa je mala Sara zaposlovala
njune roke in naročje. Z Bogom začni vsako delo, pa bo dober tek imelo,
nam govori star slovenski rek. Z mašo je na novo delovno pot stopila Irena Ahčin, ki je prišla v Švico delat kot
diplomirana medicinska sestra. Želela se je takoj povezati s tukaj živeči-
mi Slovenci, zato je skupaj z gospodom župnikom Davidom Taljatom
obiskala skupnosti v Winterthuru in
avstrijskem Rankweilu ter poromala v Habsterdick. Doživela je prijetno
dobrodošlico in se navdušeno podala na novo pot. Zaveda se, da kdor
nosi Slovenijo v srcu, je povsod doma. Tako si pravi tudi Jože Fajs, Slovenec, poročen z Rusinjo, ki pa se seli
sem, v Zürich. Dobil je službo električarja in bil takoj poslan v Gvatemalo montirat stroje. S pomočjo sodob-
Voščilo Cvetki v Liechtensteinu ob jubilejnem šestdesetem rojstnem dnevu
Slovenci iz vzhodne Švice, od Wila
preko St. Gallna do Bodenskega jezera in od Appenzela do Avstrije, na
oni strani pa od Winthertura do Konstanza, se redno zbiramo pri sv. maši v
Amriswilu. Vsi, ki smo lačni slovenske
besede in domače družbe, radi pridemo. Obred z ljudskim petjem je vedno
nekaj posebnega, tudi če je čisto navadna nedelja. Ljudje so prijazni, dobrodušni, radodarni in tako skoraj ni »farana«, da ne bi svojega rojstnega dne
praznoval v skupnosti.
Cerkev je ob nedeljah zasedena, zato
se moramo zadovoljiti z večnamensko dvorano, ki je v kletnih prostorih.
Tu se odvijajo najrazličnejši dogodki,
ki nas združujejo.
Tudi na tretjo nedeljo v aprilu smo
se dobili, čeprav je bilo deževno, hladno in nič prijazno vreme. V dvorani
so nas čakali bobni in klavir, lahko bi
imeli rokersko mašo, pa ni bilo junaka, da bi bobnal. Razen seveda gospoda župnika, ki pa je moral pred oltar.
Prišlo nas je lepo število. Med seboj
smo imeli kar tri slavljence: Jožico in
Enriqea Solano ter Ladislava Vöresa.
Spet je bilo veselo, lepo so nas pogostili! Jeziki so se razvezali in debata
se je odprla. Gospa Marjana je pridno
igrala na harmoniko in nam obujala stare spomine. Hvaležni smo za to
lepo vzdušje, ki nam bogati nedelje.
Marinka
37
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Na pogrebu škofa
Gregorija
Sobota, 13. aprila 2013, je bila zaznamovana z izjemnim,
veličastnim in zgodovinskim dogodkom. V ljubljanski stolnici je bil slavnostni pokop slovenskega škofa dr. Gregorija
Rožmana, ki je umrl v Ameriki leta 1959 in bil pokopan v
Lemontu blizu Chicaga. Zaradi pogreba sestre smo bili doma in v soboto smo mimogrede želeli pokropiti škofovo v
domovino preneseno telo.
Ob prihodu v stolnico uro pred začetkom maše smo naleteli na množico vernikov, ki so s spoštovanjem pristopali h
krsti. Vsakdo je prejel podobico škofa z glavnimi podatki
njegovega življenja in geslom: »Teža križa in plačilo.« Prevzelo nas je vzdušje spoštovanja, zmagoslavja. Vstopna pesem »Minil je dan trpljenja …« je navdala množico vernikov, dvesto duhovnikov in škofov z veseljem in zahvalo. Kaj
je vse moral pretrpeti ta dušni pastir, ki je brezmejno ljubil
slovenskega človeka, pa tudi njegove nasprotnike.
Resnico o njegovem življenju in delu mi je povedal pomožni ljubljanski škof dr. Stanislav Lenič že pred davnimi leti ob svojem obisku v Münchnu. Bila sva sovaščana in zaupna prijatelja. Nekaj let je bil tajnik škofa Rožmana in priča
težkih razmer vojne in hkrati revolucije. Orisal je nastajanje upora proti napadalcem pa tudi vzroke nastanka domobranskega gibanja. Škof Rožman je zelo hitro obsodil agresorje Slovenije, to je naciste in fašiste.
Ob njih pa je videl še hujše zlo v komunizmu, ki se je prikril v osvobodilno fronto s partizanstvom. Imel je dve
izbiri: ali se na silo upreti nacistom in
fašistom ali pa z dialogom sodelovati z
njimi. Najbolj si je prizadeval, da bi bilo čim manj nedolžnih žrtev in trdno
verjel, da bodo italijansko-nemški napadalci slej ko prej kapitulirali. Tako je
posredoval za vse, ne glede na versko
ali politično prepričanje. Poimensko je
znanih 1318 posredovanj, mnoge je rešil gotove smrti. Poleg tega je posredoval še za posamezne skupine beguncev, deportirancev, talcev, duhovnikov,
otrok – teh je bilo več tisoč. Roka, podana agresorju, je bila roka, ki je iska- Foto: Ivo Žajdela
38
la rešitev, ne pa roka vdanosti. Le tako je z mučnim dialogom zmanjševal število nedolžnih žrtev. Vedel je, da si bo
s to odločitvijo naložil težak križ. V svoji duhovni oporoki
je zapisal: »Tedaj sem Bogu daroval tudi sledeče: naj umrjem v zaničevanju in pozabljenju, naj bo moj grob neznan,
naj me zgodovina še tako črno in temno slika in naj ostane
tak spomin na me v zgodovini ali pa naj moje ime čisto izgine, da se nikjer in nikdar ne omenja več - samo da bi kraljestvo božje raslo, se utrjevalo v dušah, samo da bi se čim
več duš zveličalo, samo da bi božja čast rasla in se večala!«
Ob koncu vojne maja 1945 so ga prijatelji zvabili na Koroško in ga proti njegovi volji zadržali. Vedeli so, da ga čaka v Ljubljani mučenje in smrt. Do leta 1948 se je zadržal
v Švici potem pa odšel v ZDA. Tu je z vso vnemo in ljubeznijo skrbel naprej za vso razkropljeno slovensko družino
po celem svetu.
Sveto mašo je spremljal mogočen zbor in orkester z Mozartovim Requiemom. Ob položitvi krste v kripto pa smo
zapeli koroško narodno: Rož, Podjuna, Zilja. Vse je prepevalo, solzni obrazi so bili znamenje zmagoslavja, dušnega miru in sreče. Zaželeli smo si spravo in si podali roke
v znak miru.
Osebno sem bil izredno srečen in vesel tega zgodovinskega
dogodka, ki bo v blagoslov slovenskemu narodu. Med nami
je spet telo škofa, ki je reševal ljudi v izjemno hudih časih.
Hvala ti, slovenski sin, resnicoljub in trpin, počivaj mirno v
slovenski zemlji in v božji slavi!
Lojze Grojzdek
ZGODBA
Tanja Mlakar
KJE RASTE DEŽ?
Ko je o tem povprašala mamo, je prikimala. »Res, mnogo je
bil odsoten, pa saj drugače ni moglo biti. Njegova služba je
bila taka, da je moral velikokrat na pot.« A tudi ko je bil doma, ni bil vedno prisoten, se je spomnila Marina. Saj, okolica hiše je bila tudi urejena, vedno. Za to je skrbel oče. Očitno je ob delu v službi in okoli hiše zmanjkalo časa zanjo.
Vzdihnila je. Kako potem uspejo navezati stike v družinah
z veliko otroki? Odgovora na to vprašanje ni imela. A kljub
temu je očetu njegovo odsotnost lažje oprostila. On je namreč poskrbel, da se je Marina lahko spominjala vsaj drobcev svojega otroštva. In ti so bili vedno lepi.
Nekega večera je pozvonilo na vhodnih vratih.
»David!« se ga je iskreno razveselila, »stopi naprej.«
»Carica, najprej povej, kako si? Je kaj novega s tvojim projektom?« Marina je vzdihnila. Marsikaj. Pa tudi nič. Kako
naj zdaj to pove?
»Ne vem. Marsikaj se dogaja. Vaške žene so združile svoje moči in se poimenovale Babice. Čeprav je bilo v začetku
mišljeno, da se bodo družile zgolj starejše žene, se jim zadnje čase pridružujejo tudi mlajše. Meta je prevzela vodenje in organizacijo te skupine. Kolikor vem, se imajo krasno in se rade družijo. Obudile so tudi nekaj starih običajev.
Pa tudi Metina garaža se polni z izdelki, ki jih spomladi nameravamo prodati na dobrodelnem sejmu. Moj projekt pa
ne napreduje, a odnehala še ne bom.« David je nekaj trenutkov nemo zrl vanjo.
»Ne morem verjeti. Vse to ti je uspelo spodbuditi?«
»Imela sem le idejo, vse ostalo je storila Meta. Nisem vedela,
da je tako podjetna in ustvarjalna,« je pripomnila. Potem
pa se je ozrla v Davida, ki je nenadoma postal zelo resen.
»David, je kaj narobe?«
»Vse je v redu, le rad bi se pogovoril s teboj.«
»O čem?«
»Slišal sem, da v vašem kolektivu iščete novega sodelavca.
Ustrezam objavljenim pogojem,« je kratko dejal. Marina ga
je vprašujoče pogledala.
»Bi se rad prijavil na ta razpis?« David je pokimal, Marina pa je globoko vzdihnila. No, ta je pa dobra. Zdaj bosta morda postala sodelavca. Je bilo to dobro ali slabo, se
je vprašala. Že res, da jo je David še vedno spravljal v do-
bro voljo, a tam nekje je bil tudi Andrej, ki ga je spoznala pred kratkim.
»Ne vem, katero delovno mesto je bilo objavljeno. Sicer pa,
saj veš, kolektiv je prijeten, malce starejši. Večinoma jih poznaš. Vsi so iz okoliških krajev,« je potem le pripomnila.
David je nepremično zrl vanjo.
»Bi te motilo, ko si se tudi jaz zaposlil tam?« Odkimala je.
»Potem bom poslal prošnjo,« je odvrnil.
»Pošlji.«
Ko sta se potem skupaj odpravila na večerni sprehod, se je
Marini zdelo, kot bi spet prestopila v gimnazijska leta. Kot
takrat, ko se je njuna ljubezen začela razvijati, jo je tudi zdaj
David še vedno znal vznemiriti. Večer je bil hladen, a Marini se je zdelo, da jo že Davidova navzočnost zmore ogreti.
Občasno jo je objel okoli ramen in v tem večeru je njegov
dotik ni motil. Ko sta prišla do potoka, sta postala na obrežju. Marina je pričela metati kamenčke na gladino vode.
»Se spomniš, koliko ur sva preživela tu, prav na tem mestu?« jo je vprašal.
»Skoraj ves skupni čas sva prebila tukaj, vem. Rada sva zahajala sem, tu sva imela svoj mir.«
»Marina, zakaj sta se najini poti tako neumno razšli. Ko
zdaj pomislim, ne najdem nobenega razloga, da se je tako
zgodilo.« Tudi Marina ni vedela odgovora, a zadnje čase o
tem ni več razmišljala. Tako pač je, je govorila sama sebi.
»Nisva našla več skupnega časa. Morda sem celo bežala iz
najine zveze, ne vem,« ga je tiho pogledala. Videla je, da je
David stisnil ustnice.
»Če bi se oba potrudila, bi nama uspelo.«
»Verjetno res,« je vzdihnila Marina in ga pogledala. On pa
jo je objel in jo stisnil k sebi ter jo nežno poljubil. Marina
mu je poljub vrnila, potem pa se je odmaknila od njega.
»Ne prehitevajva dogodkov, pustiva času čas.« David je stisnil ustnice, potem pa le prikimal.
»Spet moram čakati. Do kdaj?« Tega tudi Marina ni vedela.
A zabresti nekam, v kar še sama ni bila prepričana, tudi ni
nameravala. Pred njo je še vse življenje.
VI.
Presenečenje, ki je sledilo, je bilo tako veliko, da se je Marini zdelo, da ji bo odpovedalo srce. Ko je zvečer prihajala
domov, je opazila, da v kuhinji gori luč. Končno se je mama
odločila, da se vrne domov, je pomislila. Še preden je odklenila vrata, jih je mama odprla.
»Si le prišla,« jo je Marina objela.
39
ZGODBA
»Si me pogrešala?«
»Dolgčasno je, če si sam doma.«
»Navaditi se boš morala na to,« je skrivnostno pripomnila mama.
»Čemu? Se boš odselila?«
»Počakaj. Vse boš pravočasno izvedela. Najprej bova večerjali, potem se bova pogovorili.« To je zvenelo tako grozeče,
da bi se najraje odpovedala večerji, je pomislila Marina. Čeprav je bila hrana okusna, Marini ni teknila.
»Torej, nekaj ti moram priznati,« je začela mama.
»Komaj čakam, da izvem, kaj se je zgodilo,« je odvrnila Marina.
»Opazila si, da sem zadnje leto pogosto odhajala v zidanico?« Marina je prikimala.
»Imela sem razlog,« je skrivnostno nadaljevala mama.
»Mama! Če misliš, povej, sicer utihni,« je Marina vznemirjeno pripomnila.
»Saj, vse ti bom povedala. Torej ... prihodnji mesec bo odprtje hiše, kjer bodo otroci lahko preživljali počitniške tedne.« Marini se je v prvem hipu zdelo, da ni dobro slišala. Kakšne počitniške tedne? Kje? Mama pa je ostala tiho.
»Ne razumem,« jo je Marina vprašujoče pogledala.
»Slab kilometer od naše zidanice je stala stara kmetija. Kupila sem jo. Prenovila sem jo z Andrejevo pomočjo. Namenjena je otrokom ali drugim skupinam, ki bi si želeli svoj
počitniški čas preživeli v naravi. Ali rehabilitaciji tistih, ki
to potrebujejo.« Marina je strmela v mamo. Zmešalo se ji
je, je pomislila v prvem hipu. Zagotovo. Tam gori ni kmetije, pač pa zidanica. Kaj se je zgodilo v teh dneh, ko je ni bilo, se je vprašala.
»Mama? Se dobro počutiš?« jo je naposled vprašala. Mama
se je od srca nasmejala.
»Vse je v redu z menoj. Ne skrbi. In zelo dobro si slišala.
Kupila sem kmetijo in jo obnovila. V njej je zdaj osem sob,
kuhinja z veliko jedilnico in štiri kopalnice. Spodaj, v kleti,
je velik prostor, namenjen skupnemu druženju. Zdaj je vsaj
delno urejena tudi okolica. Prej pa ... joj, bolje, da ne veš, kakšno je bilo. Če ne bi bilo Andreja ...« Marini je zmanjkalo besed. Mama ni zbolela, tudi približno ne. Tudi umsko je
z njo vse v redu. Marina pa … komaj je lovila sapo. Zaprla
je oči. Hiša. Zraven zidanice. Od kje mami denar za ta projekt? Kdo bo odplačeval kredite?
»Marina,« jo je nežno poklicala mama. Marina je počasi odprla oči.
»Vse, kar sem povedala, je res. Mislila sem, da te bom razveselila.«
40
»Saj ... samo ne morem verjeti, da se to dogaja. Se ti je zmešalo?«
»Mar normalen človek ne sme kupiti hiše in je prenoviti? Namesto da bi bila vesela, me obtožuješ. Vem, da si
presenečena. Če bi vedela, kakšna bo tvoja reakcija, bi
ti že prej povedala, a želela sem ti pripraviti presenečenje. Ne veš, s kakšnim veseljem sem to delala. Pri prenovi sem imela neprestano pred očmi otroški živžav. Pa tudi kakšna srečanja upokojencev. Mislim, da bo dom lepo
zaživel, navsezadnje nikjer v tej okolici ni takšne možnosti za druženje.«
»Že, saj ... sem vesela. A kar je preveč, je preveč,« je zamrmrala Marina, potem pa počasi vstala in odšla. Ko je pojedla tableto za spanje, ki jo je izprosila pri mami, je utonila v moreč sen.
Naslednje jutro se je zbudila z groznim glavobolom. Vstala je in vzela novo tableto. Potem je izklopila budilko in se
obrnila na drugo stran. Kmalu je potrkalo na vrata. Mama
jih je narahlo odprla.
»Čas je za službo. Vstati moraš, sicer boš zamudila,« ji je tiho dejala.
»Ne grem v službo. Zbolela sem,« ji je odvrnila Marina. Čez
nekaj časa je slišala, da so se vrata zaprla. Ko se vsaj ne bi
zbudila, ji je šinilo skozi glavo, ko se je spomnila na včerajšnji večer. Star človek je pa res zmožen vsega, jo je preblisnilo. Kdo bo odplačal vse te kredite? To ji je neprestano
prihajalo na misel. Mamina zamisel je bila vredna vse pohvale, toda ... vse v normalnih mejah. Dobrodelnost … ja.
Neumnost … ne. In pika. Očitno je spet zaspala, ker je čez
nekaj časa spet potrkalo na vrata.
»Prinesla sem ti čaj,« je mama postavila skodelico na nočno omarico. Marina se je počasi obrnila.
»Prosim, prinesi mi še telefon. Sporočiti moram v službo,
da sem zbolela,« jo je zaprosila Marina. Mama je odkimala.
»Sem že jaz javila,« je odvrnila mama, potem pa prisedla
na rob postelje.
»Oprosti, nisem te hotela vznemiriti. Če bi vedela, bi ti to
povedala že takrat, ko sem kupila kmetijo, a želela sem ti
pripraviti presenečenje. Predstavljala sem si, kako boš skakala do stropa, vriskala in me objemala. Ti si pa žalostna,«
je mama tiho dejala. Prav ima, je prikimala Marina. Žalostna sem. Zelo. Ker bodo še njeni otroci morali odplačevati
babičin kredit, je pomislila, a je ostala tiho.
»Mama, nisi mi povedala, da si kupila psa ali mačka. Tudi
ne, da si posadila še eno vrsto trsov v vinogradu. Manj bi
ZGODBA
me šokiralo tudi, ko bi kupila nov avto. Sinoči si mi povedala, da si kupila staro kmetijo in jo v celoti preuredila. To
res ni mačji kašelj.«
»Saj vem. Nikoli se nisva pogovarjali o tem, vendar sem
iz najinih pogovorov sklepala, da bi bila tega vesela.« Marina je vzdihnila. Všeč mi je, o tem ni dvoma. Toda le, če
imaš denar.
»Je lepo tam gor?« je naposled vprašala Marina. Zdaj so se
mami v očeh prižgale drobne iskrice, tako je zažarela. Nenadoma ji je želela povedati vse. Kako je potekala obnova,
kaj vse je morala premagati, da je hišo spravila v red. Največ časa je namenila pogledu v prihodnost. Mama ji je skušala orisati vse možnosti, ki bi prišle v poštev. Otroci, starostniki, pa tudi ljudje iz mest bi lahko prihajali tja gor.
Seveda takrat, ko bi bila hiša prosta, je pripomnila. Marini je ušel nasmeh. Vse leto njihovi otroci res ne bodo mogli
preživeti tam, je zmajala z glavo. Zadaj je tudi njiva, je pripovedovala. Prihodnje leto bi lahko začeli s sonaravnim vrtnarjenjem. Maminih načrtov je bilo toliko, da se je Marina preselila v svoje misli. Nikoli ni niti v sanjah razmišljala
o tem, da bi imela svoj dom, ki bi bil na razpolago otrokom
pa tudi vsem drugim.
»Jaz se bom preselila tja gor,« je na koncu pripovedi še ujela Marina.
»Za stalno?« je vprašala Marina. Ni bila prepričana, ali je
prav slišala. Mama je prikimala.
»Hiša potrebuje oskrbnico. Tu, v dolini, me nihče več ne potrebuje. Tam gori mora nekdo skrbeti za kuhinjo, pa tudi za
okolico.« Ko je vse to povedala, je mama vzela skodelico in
odšla, Marina pa se je počasi skobacala iz postelje. Vrtoglavica, ki jo je povzročila včerajšnja tableta, jo je posedla nazaj na posteljo. A le za hip. Kajti bolj ko je premišljevala o
maminem presenečenju, bolj ji je postajala ta misel domača. Nima časa poležavati, si je prigovarjala. Ogledati si mora dom. Zdaj se je ohromelost umaknila pričakovanju. Kaj
bo videla tam gori?
»Sploh ne morem dojeti, v kako lepi naravi stoji ta dom.
Nisem vedela, da je tu naokoli tako velika planota.« Nato
je Marina utihnila in prisluhnila šelestenju listja. Tišina, ki
gre v ušesa, je pomislila.
»Ko sem izvedela, da je naprodaj ta kmetija in sem si jo
ogledala, sem v hipu vedela, da jo moram kupiti. V trenutku sem se odločila in do sedaj mi ni bilo žal. Vidiš?« je dejala mama in ji z roko pokazala na rob planote, kamor se je
povzpela mlada srnica. Marina je odkimavala z glavo. Tako
lepe narave že dolgo ni videla. Ko jo je mama prijela pod
roko in jo peljala v hišo, je Marina še vedno odkimavala z
glavo. Tu notri je bilo vse urejeno kot na kakšnih fotografijah v revijah za dom. Ni vedela, da ima njena mama tak
smisel za opremljanje. Mama pa je hodila pred njo in ji kazala prostore. Za vsak prostor je natančno vedela, kaj z njim
početi. Ko sta se po dobrih dveh urah usedli, je Marina odkimavala z glavo.
»Mama, kdaj bova odplačali vse te kredite?« se Marina zdaj
ni več mogla zadrževati. Besede so kar padle iz nje.
»Kakšne kredite?«
»S katerimi si opravila to delo. Sploh si ne morem predstavljati, koliko je vse to stalo?« Mama jo je začudeno gledala.
Čez nekaj trenutkov se je le oglasila.
»Ni kreditov, Marina.«
Se nadaljuje
REŠITEV KRIŽANKE ŠT. 5
Šok je bil res velik. Mama je v dobrem letu naredila nemogoče. Čeprav je bil dom od zidanice oddaljen le dober kilometer, Marina tega konca ni poznala. Stal je na vrhu hriba. Okoli hiše je bila velika ravna površina. Zelenica je bila
sveže posejana, zato vsa trava še ni pokukala iz zemlje. Malo dlje je bila že preorana njiva in pred hišo je bilo otroško
igrišče. Rahlo je pihalo in listje dveh visokih lip je rahlo šelestelo. Kakšen spokojen mir, je pomislila Marina.
»Ti je všeč?« jo je vprašala mama.
41
MALO ZA ŠALO
Pacient zdravniku: »Slišim glasove, pa ne vidim nikogar.«
»Kdaj pa se vam to dogaja?«
»Ko telefoniram.«
☺
V kadetski šoli profesorica predmeta prva pomoč bodočim
policistom razlaga: »Osebe z omrzlinami po navadi masiramo s snegom.«
»Kaj pa poleti?« vpraša eden od kadetov.
☺
Mali Mihec je vprašal župnika: »Ali je Bog res povsod?«
»Seveda je!«
»V naši kleti tudi?« »Ja, tudi v vaši kleti je!« »Mi sploh kleti
nimamo!«
☺
Policist sedi na klopi v parku in mimo pride njegov znanec
ter ga vpraša: »Kaj pa delaš? Sediš in razmišljaš?«
»Ne, samo sedim!«
☺
Janezek: »Kateri šport je najbolj varen?«
Ata: »Šah.«
Janezek: »In kaj je najhujša poškodba pri šahu?«
Ata: »Izpah čeljusti zaradi zehanja.«
☺
Janezek pride domov in vpraša očeta: »Očka, kako je bilo
ime Adamovi tašči?«
»Adamovi tašči?!« osupne očka. »Adam ni imel tašče, sinko, Adam je živel v raju!«
☺
Dva pijančka gresta domov iz gostilne in se izgubita. Srečata policaja in ga prvi vpraša:
»Ej ti, a nama poveš, kje smo.«
Policaj odgovori: »Kako si dovolita, a vesta kdo sem jaz?«
Pa pravi drugi pijanček: »Nič ne bo, midva ne veva kje sva,
ma ta tip ne ve niti, kdo je!«
Ženska je vstopila v prodajalno malih živali, se napotila h
kletki s papagajem in ga vprašala: »Znaš govoriti?«
»Znaš ti leteti?« se je oglasil papagaj.
☺
Župnik in mežnar stojita na vaški cesti in zabijata v tla tablo z napisom:
»Konec je blizu! Obrnite se, dokler še ni prepozno!«
Mimo pridrvi avto, voznik skozi okno zavpije:
»Pustita ljudi pri miru, vidva, verska fanatika!«
Čez nekaj trenutkov se zasliši cviljenje zavor in nato glasen pljusk.
Mežnar se obrne k župniku:
»Ali misliš, da ne bi bilo bolje, če bi preprosto napisala:
most je podrt?«
☺
»Gospod doktor, z menoj je zelo slabo. Nič več si ne zapomnim.«
»In kako dolgo že to traja?« »Kaj pa, gospod doktor?«
☺
»Kateri je najtežji dan v življenju uradnika?«
»Prvi pomladanski dan, ker mora preklopiti iz zimskega
spanja na pomladansko utrujenost.«
☺
Ko pridejo gostje v hišo, Mihec opazuje strica, kako kadi.
Stric ga v šali vpraša: »Mihec, a ti že kadiš?«
»Če jo dobim, jo pokadim.«
Oče to sliši in ga popravi: »Tako se pravilno reče: če jo pokadim, jo dobim.«
☺
Starejša zakonca se odpravljata na dopust in mož reče ženi: »Kaj bova poslušala tudi vremensko napoved ali se bova zanašala samo na moj revmatizem?«
»Kaj je bolj točno?«
»Oni večkrat zgrešijo kot jaz ...«
1306A02 – Na čudoviti lokaciji, deset minut iz mesta Maribora pod Pohorjem (povezava stara cesta in avtocesta), z lepim razgledom na Boč, Donačko in Ptujsko goro, prodam srednje veliko hišo s prijetnim okoljem. Tel.: 031 384 684.
1306A04 – Vikend ali malo kmetijo med občino Dornava in občino Polešak pri Ptuju, na čudoviti lokaciji, prodam. Tel. 031 384 684.
1301A12 – Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. – Naš naslov: Gebr. HORŽEN, Möbel-transporte, Herderstraße 36,
D-40721 Hilden pri Düsseldorfu. (Telefon 02 1 03 / 44 5 62). – Informacije dobite pisno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini.
1301B12 – Prevajamo in tolmačimo v slovenščino, iz slovenščine ter v druge jezike: uradne dokumente in listine ter poslovna, zasebna in leposlovna besedila. Za vas opravimo tudi uradne zadeve v Sloveniji. Naročila lahko oddate iz vsega sveta na naslov: [email protected], tel. +497157-479166, faks: +49-7159-17827, www.trateschki-translation.de, Roman Trateški, Fröbelstr. 32, D-71272 Renningen, Germany
Oglas sme obsegati največ 50 besed. Cena oglasa je 20 EUR za enkratno objavo. Vsaka beseda od 50 dalje stane 0,50 EUR. Celoletna objava z isto vsebino je 150 EUR.
Z večkratno zaporedno objavo narašča tudi popust. Oglase sprejemamo do 5. v mesecu za naslednjo izdajo. Plačilo pri poverjenikih, slovenskih župnijah ali na uredništvu.
42
KRIŽANKA
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja
Izdajatelja: Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov in Rafaelova družba • Založnik: DRUŽINA, SI-Ljubljana, p.p. 95 • Glavni urednik: Janez Pucelj, München,
Nemčija • Odgovorni urednik: Lenart Rihar, Ljubljana • Uredništvo: Rafaelova družba, Naša luč, Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: 01/438 30 50, faks: 01/438 30 55,
e-naslova: [email protected] in [email protected] • Uprava: Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana, tel. 01/360 28 28 • Jezikovni pregled: Vida Frelih
LETNA NAROČNINA (za pošiljanje iz Slovenije): Evropska zveza 36,85 EUR • Švica 56,10 CHF • Velika Britanija 33,00 GBP • Avstralija 60,00 AUD • Kanada 57,75
CAD • ZDA 55,00 USD. V ceno je vštet 8,5 % davek na dodano vrednost in ustrezna poštnina, ki velja za pošiljanje z navadno redno pošto. Cena za letalsko pošiljanje
je 41,25 evra.
LETNA NAROČNINA PRI POVERJENIKIH: Evropska zveza 35 EUR • Švedska 315 SEK • Švica 45 CHF • Velika Britanija 28 GBP • Avstralija
53 AUD • Kanada 44 CAD • ZDA 35 USD.
Naročnino lahko plačate pri poverjenikih ali na upravi. Transakcijski račun pri NLB d. d.: 02014-0015204714, DRUŽINA, d. o. o., s pripisom za Našo luč, IBAN
SI56020140015204714, SWIFT LJBASI2X • Nove naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava. Grafična priprava: Brane Beno, Družina, d. o. o. • Tisk: tiskano v
Sloveniji.
43
ZVEZA SLOVENSKIH IZSELJENSKIH DUHOVNIKOV, DIAKONOV IN PASTORALNIH SODELAVCEV V EVROPI
A N G L I J A
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LONDON
62, Offley Road, LONDON SW9 OLS
T/F (*44) 020. 7735 6655
spletna stran: http://skm-london.org.uk
župnik: Stanislav Cikanek
e-naslov: [email protected]
AVSTRIJA
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER DUNAJ
Einsiedlergasse 9-11, 1050 WIEN
T (*43) (0)1/544-25-75; F (*43) (0)1/544-25-75;
M (*43) (0)699-192-200-49
duhovnik: Branko Umek
e-naslov: [email protected]
spletna stran: www.spc-dunaj.net
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA GRADEC
Mariahilferplatz 3, 8020 GRAZ
T (*43) 0316. 7131 6924
župnik: p. mag. Jože Lampret OFMConv
SLOVENSKA ŽUPNIJA VORARLBERG
v soupravi, mag. David Taljat (glej Švica)
SLOVENSKA KAT. MISIJA SPITTAL
Drau Marienkapelle, Villacherstr., SPITTAL
župnik: mag. Jože Andolšek
Št. Primož 65, 9123 Št. Primož
T (*43) 042. 3927 19
BELGIJA, NIZOZEMSKA
IN LUKSEMBURG
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA EISDEN
Guill. Lambertlaan 36, BE 3630 EISDEN
T/F (*32) 089. 7622 01
kontaktna oseba: Nežka Zalar,
M (*32) 472. 2682 00
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER BRUSELJ
Av. de la Couronne 206
1050 Bruxelles / Ixelles
T (+32) 02. 64 77 106
M (*32) 0489. 783 532
župnik dr. Zvone Štrubelj
e-naslov: [email protected]
F R A N C I J A
DELEGATURA – AUMÔNERIE NATIONALE DES
SLOVÈNES DE FRANCE
Moulin de Thicourt 57380 THICOURT
Tel – Fax (*33) 03. 8701 0701
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA PARIZ
3, Impasse Hoche, 92320 CHATILLON
T (*33) 1 42 53 64 43,
župnik in delegat: Jože Kamin
e-naslov: [email protected]
Diakon Ciril Valant: 32, rue de la Guilloire,
78720 La Celle les Bordes. Tel: 01 34 85 26 66
SLOVENSKA KAT. MISIJA MERLEBACH
14, r. du 5 Decembre, 57800 MERLEBACH
T (*33) 03. 8781 4782,
T mlin (*33) 03. 8701 0701
župnik in delegat: Jože Kamin,
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA NICA
6, rue Vernier, 06000 NICE
T (*33) 4. 9388 5851, F (*33) 4. 9388 5851
župnik: Štefan Čukman
e-naslov: [email protected]
HRVAŠKA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST ZAGREB
oskrbovana iz Slovenije. Informacije:
dekan Anton Trpin, T (*386) 07 338 00 15
Trubarjeva 1, 8310 Šentjernej
e-naslov: [email protected]
ITALIJA
SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST RIM
Via Appia Nuova 884, 00178 ROMA
T (*39) 06.7184 744, F 06. 712 99 910
rektor msgr. dr. Jožko Pirc
T (*39) 06.718 72 88
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST MILANO
cerkev Corpus Domini, ul. Canova 4
župnik: Karel Bolčina, T (*39) 0481. 21849
M (*39) 0338. 1958 889, F 0481. 5192 17
Trg sv. Andreja 1/a, 34170 Gorica/Italija
e-naslov: [email protected]
informacije: K. Donno, T 02. 3800 8218
NEMČIJA
KOORDINACIJA DUŠNEGA PASTIRSTVA
SLOVENCEV PO SVETU
predstavnik pri NŠK: msgr. Janez Pucelj
Liebigstr. 10, 80538 München
T (*49) 089.2193 7900, M 0173.9876 372
F (*49) 089. 2193 79016
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA BERLIN
Kolonnenstr. 38, 10829 BERLIN
T (*49) 030. 7845 066, T 030. 7881 924
F 030. 7883 339
spletna stran: www.skmberlin.de
župnik: Izidor Pečovnik
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ESSEN
Bausemshorst 2, 45329 ESSEN
T (*49) 0201. 3641 513
T/F (*49) 0201. 3641 804
spl. stran: www.slomisija-essen.de
župnik: Alojzij Rajk
M (*49) 0173 340 82 95
e-naslov: [email protected] [email protected]
DUHOVNA OSKRBA SLOVENCEV
V NADŠKOFIJI KÖLN
duhovno oskrbo vodi g. Alojzij Rajk, Essen
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA FRANKFURT
Mathildenstr. 30 a, 60599 FRANKFURT
T (*49) 069. 6365 48, F 069. 6330 7632
spletna stran: www.skg-frankfurt.de
župnik: Martin Retelj
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA MANNHEIM
Römerstrasse 32, 68259 MANNHEIM
T (*49) 0621. 285 00, F 0621. 7152 106
Spl. stran: www.skm-mannheim.de
župnik: Janez Modic
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA INGOLSTADT
Aventinstr. 25, 85051 INGOLSTADT
T (*49) 0841. 590 76, T/F 0841. 9206 95
M (*49) 0179 880 9762
župnik: Stanislav Gajšek
e-naslov: [email protected]
spletna stran: http://skm-ingolstadt.2hp.eu
SLOVENSKA KAT. MISIJA STUTTGART
Stafflenbergstr. 64, 70184 STUTTGART
T (*49) 0711. 2328 91, M 0178. 4417 675
F (*49) 0711. 2361 331
spletna stran: www.skm-stuttgart.de
župnik: Aleš Kalamar
T (*49) 0711. 5489 8064, M 0176. 8450 9228
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA AUGSBURG
Ottmarsgäßchen 8, 86152 Augsburg
T/F (*49) 0821. 979 13, M 0173.5937 313
župnik: Roman Kutin
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ULM
Neunkirchenweg 63 A, 89077 ULM
T (glej Augsburg)
župnik: Roman Kutin (glej Augsburg)
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA MÜNCHEN
Liebigstr. 10, 80538 MÜNCHEN
T (*49) 089. 2219 41, F 089. 2193 79016
e-naslov: slowenischsprachige-mission.
[email protected]
tajnica in pastoralna sodelavka: Barbara Alič
spletna stran: www.skm-muenchen.de
župnik: Janez Pucelj; T (*49) 089. 2193 7900
e-naslov: [email protected]
župnik v pokoju: Marjan Bečan
e-naslov: [email protected]
pastoralni sodelavec Slavko Kessler
e-naslov: [email protected]
SRBIJA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST BEOGRAD
Župa sv. Cirila i Metoda
Požeška 35, 11030 BEOGRAD
T (+381) 11 30 56 120
MT (*381) 665 105 509
župnik: Lojze Letonja CM
e-naslov: [email protected]
ŠVEDSKA
SLOVENSKA KAT. MISIJA GÖTEBORG
Parkgatan 14, 411 38 GÖTEBORG
T/F (*46) 70 827 8757
spletna stran: http://www.slovenskamisija.se/
župnik: Zvone Podvinski
e-naslov: [email protected];
[email protected]
ŠVICA-LIECHTENSTEIN
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA
Naglerwiesenstrasse 12, 8049 ZÜRICH
T 0041 (0)44 301 31 32, M 0041 (0)79 7773 948
spletna stran: www.slomisija.ch
župnik: mag. David Taljat
e-naslov: [email protected]
RAFAELOVA DRUŽBA, Naša luč, Poljanska 2, SI-1000 Ljubljana, tel. (+386) 1 438 30 50, faks (+386) 1 438 30 55, e-naslov:
[email protected], http://rafaelova-druzba.rkc.si • Poslovni račun pri NLB d.d.: 02014-0253581535, voditelj: Lenart Rihar
30. april v Freymingu in 1. maj v Habsterdicku in Merlebachu
Oblačnost in dež nista pregnala vedrine in urnih korakov.
Člani skupnosti župnij Warndt in
misije so se zbrali k večerni zahvalni
daritvi.
V cerkvi sv. Mavricija v Freymingu
je škof Stanislav Lenič posvetil v duhovnika Jožeta Kamina.
Občina in župnija sta pripravili poleg cerkve stoječo večerjo za dvesto gostov.
Prvega maja se po tradiciji zbiramo vsako leto pri brezjanski Materi v Habsterdicku.
Romarje je kardinal Franc Rode nagovoril in potrdil v
veri po Marijinem zgledu.
Popoldanski koncert zbora Jadran v kapeli svetega
Jožefa
Nekateri niso ušli fotografskemu očesu in so mu poklonili svoj nasmeh.
Bogu smo se zahvalili za tridesetletnico društva, misije in duhovništva.