1. No category

Misijonska
obzorja
št. 5 (136), leto 24
oktober 2010
cena 1,50 EUR
d
a
r
n
u
e
g
m
d
e
r
r
u
b
g
e
e
t
í
m
s
u!«
o
N
»
L
d
e
o
l
n
r
o
b
s
o
ti i n so l i da r
d
e
k
s
n
a
č
š
r
nos t
e to k
Misijonska nedelja
24. oktober
i
Groblje,
Rim,
Buenos Aires
1923-1986
I z h a j a j o v L j u b l j a n i o d 19 8 7
Revija za medkulturni
in medreligijski dialog ter razvojno
in humanitarno pomoč
V sodelovanju z Inštitutom za religiologijo,
ekumenizem in dialog (TEOF)
izdaja
MISIJONSKO SREDIŠČE SLOVENIJE
SI-1000 Ljubljana, Kristanova 1, Slovenija
Tel. : 01/300 59 50,
Faks: 01/300 59 55
E-mail: missio@rkc. si
http://www. missio. si
Uradne ure vsak dan od 8h do 13h.
MISIJONSKA PISARNA MARIBOR
Slovenska 21, 2000 Maribor
tel. /fax. : 0590/80 381
od ponedeljka do četrtka od 9h do 12h
E-mail: misijonska. pisarna@slomsek. net
GLAVNI UREDNIK
Dr. Drago K. Ocvirk, CM
POMOČNICA GLAVNEGA UREDNIKA
Tina Jež
LEKTOR
Jurij Devetak, CM
Odgovarja
NARODNI RAVNATELJ ZA MISIJONE
Stane Kerin
OBLIKOVALEC
Boris Jurca
GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK
Schwarz, d. o. o.
Če ni posebej omenjeno, so slike od avtorja
prispevka ali iz arhiva MSS.
ISSN 1318-4369
Misijonska obzorja izhajajo šestkrat letno.
Prispevek za posamezni izvod je 1,50 EUR.
Celoletni prispevek za MO za leto 2010:
9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za
Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD.
Vplačila nakazujte na transakcijski račun
Misijonsko središče Slo­venije, Kristanova 1,
Ljubljana namen nakazila: naročnina MO,
št. transakcijskega računa pri
NLB: SI56 0201 4005 1368 933,
št. transakcijskega računa pri Raiffeisen
banki: SI56 2420 0900 4370 443
Vplačila iz tujine s čeki na naslov:
Misijonska pisarna, Kristanova 1,
1000 Ljubljana
Slika na naslovnici:
Afrika, foto: Stane Kerin
Uresničevanje
milenijskih
ciljev
S
eptembra so državni voditelji, tudi slovenski, v New Yorku razpravljali
o uresničevanju milenijskih ciljev. Generalni sekretar OZN jih je
pozval, naj te cilje dosežejo do leta 2015, kot so se zavezali pred
desetletjem. Naj spomnim, ti cilji so:
1. izkoreniniti skrajno revščino in lakoto
2. doseči splošno osnovnošolsko izobrazbo
3. zagotoviti enakost med spoloma in opolnomočiti ženske
4. zmanjšati smrtnost otrok
5. izboljšati zdravje mater
6. boriti se proti virusu HIV/AIDSu, malariji in drugim boleznim
7. zagotoviti okoljsko trajnost
8. vzpostaviti globalno partnerstvo za razvoj
Največ je bilo doseženo pri krčenju skrajne revščine, kajti število ljudi, ki
živijo z manj kot evrom na dan, se je zmanjšalo, čeprav le v Kitajski in
vzhodni Aziji, ne pa tudi v črni Afriki in oceanijskih državicah. Leta 2002
so donatorke sklenile, da bodo tem ciljem namenjale 0,7 % BDP. Obljubo
drže le Danska, Švedska, Norveška, Luksemburg in Nizozemska. Lani je
razvojna pomoč dosegla v povprečju 0,31 % BDP, slovenska je pol manjša:
0,15 % BDP. Milijarde bodo šle za vojno proti terorizmu in podporo
majavim režimom v Pakistanu, Afganistanu ipd., čeprav so v tej vojni
šole dolgoročno učinkovitejše od bomb, šibke oblasti pa bi bolj okrepili
programi šolske prehrane kot topovi.
V svetu polnem protislovij politika ni in ne bo kos
vsem problemom. Zato vabi papež slehernega
in vse cerkvene ustanove, naj delajo na tem,
»da postane naš planet dom za vsa ljudstva«.
V svetu polnem protislovij politika ni in ne bo kos vsem problemom. Naloga
civilne družbe, tudi verskih skupnosti, je, da sodelujejo pri uresničevanju
milenijskih ciljev. Zato vabi papež v Poslanici za misijonsko nedeljo vernike
in cerkvene ustanove, naj delajo na tem, »da postane naš planet dom za
vsa ljudstva«. To ne bo šlo brez solidarnosti vseh škofijskih in župnijskih
skupnosti z mladimi Cerkvami. »Zato znova vabim slehernega,« zapiše
papež, »da bi z molitvijo in konkretno bratsko/sestrsko pomočjo, kljub
gmotni stiski, podprl mlade Cerkve.« Slovenski katoličani počnemo to prek
Misijonskega središča in Karitas. Koliko dobrega se stori, ko pomagate
pomagati misijonarjem, lahko zaslutite tudi v teh Misijonskih obzorjih. Na
Salomonih dan za dnem opazujem, kako daleč smo še od milenijskih ciljev,
pa tudi, kako se jim tu in tam bližamo po zaslugi ljudi – misijonarjev,
dobrotnikov idr. - ki se pustijo voditi božji ljubezni in ji dajejo na razpolago
svoje roke, sposobnosti in težko prislužene dobrine.
Vsem hvaležen pozdrav s Salomonov, kjer na milenijske cilje gledamo še
zelo globoko iz žabje perspektive, Drago K. Ocvirk, CM
privajanje
Marjeta Zanjkovič in Zvonka Mikec salezijanki, Madagaskar in Mozambik
Nova služba,
stare težave
»Marsikaj se je obrnilo na slabše,« ugotavlja s. Marjeta, ko se je po
štirih letih vrnila na Madagaskar. Pred 25 leti je bila v prvi skupini
salezijank, ki so tam zaorale, zdaj bo znova zavihala misijonarske
rokave. S. Zvonka, ki je iz Angole prišla v Mozambik, je tam sicer še
nova, a je »že zaplavala«. Ena je začela privajanje, druga je pri koncu.
Delovno srečanje je naneslo, da sta se sosestri z Madagaskarja in iz
Mozambika po dolgih letih spet srečali.
S. Marjeta
10.9.2010. Dragi prijatelji Misijonskih
obzorij! Preden sem po štirih letih
ponovno
odpotovala
nazaj
na
Madagaskar, sem obiskala Misijonsko
središče. Obljubila sem, da se ogla­
sim z Rdečega otoka, da tako ponov­
no spletemo vezi prijateljstva.
Neizmerno sem hvaležna ljubemu
Bogu za preveliki dar, da sem se lahko
ponovno vrnila na Madagaskar prav
letos, ko obhajamo sestre iz družbe
Hčera Marije Pomočnice 25. letnico
prihoda. Ker sem bila v prvi skupini
petih sester, ki smo odprle prvo sku­
pnost na severu Madagaskarja, je to
zame, za nas vse, velik dogodek, ki širi
srce v veselju in hvaležnosti Bogu.
Ko se oziram naokrog, z žalostjo ugo­
tavljam, da se je v teh štirih letih moje
odsotnosti marsikaj obrnilo na slabše.
Spet so se pomnožile barake ob cesti
v glavnem mestu, kjer se reveži pre­
pirajo celo o tem, od katerega je ta ali
oni zaboj za smeti, v katerem smejo
brskati med odpadki za hrano. V šti­
rih letih, ki sem jih preživela v Evropi,
sem se skoraj odvadila tej vest
zbujajoči realnosti in mi ne
bo lahko poprijeti za delo, ki
se kar vsiljuje od vseh strani.
V glavnem mestu Antanana­
rive sem uredila dokumen­
te in odhajam na postojanko
Fianarantsoa, kjer bom s šti­
rimi sestrami odgovorna za
obrtno in osnovno šolo za naj­
revnejše in še marsikaj dru­
gega. Naj bo za prvič dovolj.
Vsem moj prisrčen pozdrav in
dobre želje v začetku novega
šolskega leta. Vaša hvaležna s.
Marjeta Zanjkovič
S. Zvonka
5.9.2010. Takole po natančno dveh
mesecih se javim in to naj bi bilo torej
čim prej! Se opravičujem, a sem v
Mozambiku že zaplavala in čas ne pri­
zanaša. No, res je, da začetna priva­
janja dajejo več dela. Poleg tega smo
imeli avgusta polno dela, ker je bilo
tu v našem noviciatu srečanje za nove
hišne predstojnice iz vseh naših afri­
ških provinc. In glej presenečenje:
na sliki dve slovenski misijonarki v
Mozambiku. Ja, ni za verjeti, a je res!
Sestra Marjeta, ki je pravkar ponovno
začela na Madagaskarju, je bila med
tečajnicami, tako da sva bili po mno­
gih letih skupaj celih deset dni.
S. Marjeta Zanjkovič in s. Zvonka Mikec
V zvezi z delom počasi dojemam, da je
situacija res težka. Kar se je dogajalo
zadnji teden, to razodeva. Ekonomska
kriza je v polnosti zajela Afriko in
Mozambik, ki je že tako med najrev­
nejšimi. Cene rastejo, ljudje pa zasluži­
jo le nekaj malega. Napovedali so stav­
ke, a so se te spremenile v nerede in
vandalizem, in sicer na cestah, pred­
vsem teh, ki vodijo v mesto. V Maputo
so naredili barikade in zažigali gume.
Policija in vojska sta posegli vmes in
posledice so bile še hujše: neredi, nekaj
mrtvih in veliko ranjenih. To je traja­
lo dva dni, zdaj se počasi umirja. V so­
boto sem bila v mestu, a ne brez stra­
hu! No, vse se bo spet uredilo, oblast
pa še naprej ne bo polagala računov
temu ubogemu ljudstvu. Revež je pač
revež vedno in povsod! V naših cen­
trih je zato polno pomoči potrebnih
in Bog ve, koliko je takšnih, a ni ni­
kogar, da bi se zavzel zanje.
Se priporočam v molitev in prav
prisrčno pozdravljam prav vse
v Misijonski pisarni, hvaležna s.
Zvonka Mikec
3
E - nabiralnik
Nared Matija, laiški
misijonar, Madagaskar
Šola v zaporu
5.9.2010.
Pozdravljeni! V za­
dnjem pismu sem prosil za pomoč
za naše zapornike. Končno sem
lahko nabral nekaj številk. Težava
je v tem, da duhovnik, ki hodi k
njim in bi naj skrbel zanje, nima
niti e-pošte, niti nič, tako da ne
vem, kdaj bo on poslal kakšne po­
datke. Ko sem bil tam, so on in
šefi prosili za šolo za opismenje­
vanje, ker z nekaterimi zaporni­
ki živijo tudi žene in otroci; prosi­
li so še za plug in majhno prikoli­
co, ki bi jo vlekli voli, za par volov
in lopate, pa za kolo za šefa. Kolo
za človeka, ki ga je Cerkev zadol­
žila za zapornike, pa sem že kupil
in jim ga izročil.
Prosim torej za šolo za štirideset
ljudi. Natančnega predračuna tre­
nutno ne morem dati. Z Izidorjem
Grošljem sva se menila – jaz sem
namreč že nekaj časa izven gra­
denj – da bi bilo za gradnjo šole
dovolj 4.000 €. V to je všteto: plo­
čevina, cement, železo, klopi,
tabla, kateder, vrata, okna, pa
tudi prevoz materiala. Lesa ni v
bližini, cement je iz Ihosija, če bi
kupil prej vola in samokolnico, bi
lahko vozili tudi z voli. Zidali bi
že sami. Kolo 60 €, plug 40 €, pri­
kolica kakšnih 150 € in 2 vola: cca
300 €. Rečeno drugače: za vse sku­
paj bi prosil za kakšnih 4.500 €.
Tako nekako. Drugače pa kolikor
bi bilo pač mogoče dobiti.
Če bi bilo treba še karkoli dru­
gega, bi uredili naknadno. Sam
ne vem, kakšne številke točno
potrebujete. Upam, da je to to.
Natančnega predračuna pa, kakor
sem rekel, mi tisti duhovnik ni
dal, tako da sem sam to neka­
ko preračunal. Plug in prikoli­
co sem si ogledal pri nas, ploče­
vina, cement, in železo stanejo
povsod enako … Tako! Upam, da
se bo lahko kaj obrnilo. Naj vam
Bog pomaga pri delu in odloči­
tvah. Trenutno sem v Marofarihy
pri Jožetu Adamiču, ker nekaj bo­
leha, in sem z njim, če bi ga bilo
treba peljati k zdravniku, ali v
Tana ali na letalo … Za enkrat
ima še vedno vročino, upam, da
bo šlo na bolje. Lepo se torej imej­
te, Matija
4
Ana Slivka , Frančiškanka Mm, Brazilija
Prostitucija ali dostojanstvo?
6.9.2010. Paranaguá je drugo največje kanalizacijskega kanala in nima ne
pristanišče Brazilije. Veliko pristani­
šče pomeni veliko ladij. Veliko ladij po­
meni veliko tovora. In veliko tovora po­
meni veliko tovornjakov, ki bodo tovor
odpeljali. Na žalost veliko tovornjakov
pomeni veliko voznikov, ki so daleč od
svojih družin, in tako je prostitucija
eden največjih izzivov našega mesta.
Družina, ki živi v leseni bara­
ki na kolih, zabitih v blato ob izlivu
vode ne elektrike, bo pač iskala najlaž­
jo in najhitrejšo pot do kruha. In tako
mnogi revni ljudje zabredejo v krimi­
nal, prodajo drog in prostitucijo.
Sestre že drugo leto izvajamo
“Program za dostojanstvo deklet in
žena”. Ravno aprila je potekla zadnja
najemnina, plačana s strani naše pro­
vince, ki je podprla začetek projekta.
Prihodnost programa je bila precej ne­
gotova. Meseca maja je Misijonska pi­
sarna poslala vaše darove, s katerimi
bo plačanih kar nekaj bodočih naje­
mnin. Bogu hvala in vam!
Preprosta ročna dela, ki jih mlade žene
prodajajo namesto svojih teles, komaj
pokrijejo stroške materiala. Najbrž bo
potrebnih še kar nekaj let, da se bodo
te družine postavile na svoje noge, in
zato nam vaša pomoč, dragi darovalci,
pride še kako prav!
Naj vsakemu izmed vas Gospod obilno
povrne v “valuti”, ki jo najbolj potrebu­
jete! S. Ana
Janez Krmelj, duhovnik LJ, Madagaskar
V šolo na kosilo
17.8.2010. Bog dej! Sem na korajži, drugače pa več na cesti, kot v bajti. Bogu
hvala in Vam pri Mivi, da nas podpirate z vozili. Bog povrni za toliko dobrot,
ki se nam vsipajo po Vaših skrbnih rokah. Ko sem bil na dopustu, sva govorila
o avtomobilu za noviciat sester domačink. Klemen Štolcar je uspel zbrati vse
potrebno s prošnjo vrhovne predstojnice vred. V njej se tudi zahvali za avto, ki
so ga dobile od vas leta 1996 in je prevozil 211.959 km. So ga kar uspešno vzdr­
ževale, a so zdaj z njim sami stroški, saj je zaradi jam čisto uničen.
Rad bi se prav lepo zahvalil Karitas in g. Imretu Jerebicu za pomoč naši šol­
ski kantini v Ampitafa. Ta šola je na podeželju daleč od civilizacije, pa smo vse­
eno bili uspešni, saj je povprečje 14/20. Zagotovo starše na podeželju prepri­
ča tudi opoldanski topli obrok, da pošiljajo otroke v šolo. Številni od njih hodi­
jo po uro in pol do šole, zvečer pa nazaj. Če te kantine ne bi bilo, se ne bi izšlo.
Dve leti nam je pomagalo Ministrstvo za kmetijstvo, zdaj se nas je usmilila
Karitas. Vsem prisrčna zahvala, Vas vseh dobrotnikov pa se spominjam v moli­
tvi, hvaležni Janez Krmelj
E - nabiralnik
Klemen Štolcar,
duhovnik LJ, Madagaskar
Karamboliran
misijonar
14.7.2010. Bog! Razveseljivo, da
pride Zanjkovičeva nazaj v malga­
ški raj. Tu je veliko več in zanimi­
vejšega dela! Janez Krmelj je padel
z motorjem. Nategnjena kita pod
levim kolenom se je umirila, ven
je udarila malarija in ga s. Marija
Pavlišič »cajta« v gobavskem na­
selju. Od časa do časa se z bici­
klom odpeljem k njemu. K sreči,
da je Krištofova in da pridno de­
late, ker prevozna sredstva misijo­
ni vedno rabijo. Moja škatla je za
odpis, ker imamo več stroškov s
popravili, kot pa je vse skupaj vre­
dno. Z Bogom! Klemen
Stanko Rozman, jezuit, Malavi
Razpad po 230 000 km
24.6.2010. Pozdravljen! Glede avta Ti lahko povem,
da so se težave začele. Pred tremi tedni so ležaji
na zadnjih kolesih odpovedali. K sreči sem pri me­
njanju gum opazil, da ni vse v redu. Pred tednom
dni pa je odpadel tank za gorivo. To je bilo ponoči,
ko sem se vračal iz Lilongwe. Pod avtom se je iskri­
lo, da so mimoidoči mislili, da se je avto vnel. S tem
avtom sem naredil 230 000 km. Vsak dan sem na
poti. V soboto zaključujemo leto duhovnikov. Na sta­
dionu v Lilongwe je osrednja proslava za celo deželo.
Cerkev sv. Florijana blesti. Konstrukcija je končana.
Urejujemo okolje. Čakam tudi slikarja, da bo naslikal
sv. Florijana. V Gospodu, p. Stanko
Polona Švigelj, uršulinka, Senegal
Avto za senegalskega duhovnika?
16.7.2010. En topel afriški pozdrav.
V deževni dobi nas tu ubijajo sopara,
vlaga in vročina. No, pa saj smo že na­
vajeni bolj plitvo dihati. Zdaj pa bi že­
lela poizvedeti, za kar so me tu prosili
že lani, a ker ste mi tako velikodušno
pomagali za šolo, nisem niti upala.
Bližnji duhovnik, ki ima mnogo odda­
ljenih postojank, me je že lani prosil
za pomoč in zdaj prihajam z velikim
zaupanjem: Ali lahko kako pomagate,
da bi prišel do avta Miva? Miva stori
zares ogromno za slovenske misijo­
narje, toda ali more pomagati tudi se­
negalskemu duhovniku? Po vaših do­
brih besedah in dejanjih izročam za­
devo sv. Jožefu! Lep pozdrav, s. Polona
5
pape ž eva misijonska poslanica
Graditev cerkvenega občestva
je ključnega pomena
za misijonsko delovanje
Poslanica papeža Benedikta XVI. za 84. misijonsko nedeljo (24. oktober 2010)
Med obema svetovnima vojnama se je Cerkev za časa papeža Pija XI. zavedela, da je postala svetovna,
navzoča na vseh koncih sveta. Takrat sta se evangeliju široko odprli ogromni deželi Indija in Kitajska,
v tistem času so tja odšli številni slovenski misijonarji in misijonarke. Razmah misijonske dejavnosti je
zahteval ogromne vložke v misijonskem osebju, materialni pomoči in duhovni podpori. Papež Pij XI.
je v to dejavnost želel pritegniti slehernega katoličana, zato je predzadnjo nedeljo v oktobru razglasil
za svetovni misijonski dan, ki ga letos obhajamo že 84. V letu, ki ga Cerkev na Slovenskem posveča
solidarnosti z najpotrebnejšimi, vabi papež Benedikt XVI. slehernega vernika in vse krajevne Cerkve
in cerkvene ustanove, naj okrepijo zavest medsebojne solidarnosti in jo širokosrčno uresničujejo v
vsakršni pomoči in podpori mladim Cerkvam v revnih, misijonskih, predelih sveta.
Dragi bratje in sestre,
s praznovanjem misijonske nedelje
nudi mesec oktober škofijskim in žu­
pnijskim skupnostim, ustanovam po­
svečenega življenja, cerkvenim giba­
njem in vsemu božjemu ljudstvu pri­
ložnost, da obnovijo svoja prizade­
vanja za oznanjevanje evangelija in
dajo pastoralnim dejavnostim širša
misijonska obzorja. Misijonska ne­
delja nas leto za letom vabi k poglo­
bljenemu doživljanju bogoslužnih in
katehetskih, karitativnih in kultur­
nih poti, po katerih nas Jezus Kristus
vabi k mizi svoje besede in evharisti­
je, da bi okušali dar njegove navzoč­
nosti, se vzgajali v njegovi šoli in žive­
li vedno tesneje združeni z njim, svo­
jim učiteljem in Gospodom. On sam
nam pravi: »Kdor me ljubi, tega bo
ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel« ( Jn 14,21). Šele
po srečanju z Božjo ljubeznijo, ki pre­
oblikuje življenje, lahko živimo v ob­
čestvu z Bogom, pa tudi z ljudmi,
ko pred sestrami in brati prepričlji­
vo in utemeljeno pričujemo za upa­
nje, ki je v nas (prim. 1 Pt 3,15). Zrela
vera, ki v polnosti po sinovsko zaupa
v Boga in se krepi v molitvi ter v pre­
mišljevanju Božje besede in verskih
resnic, je prvi pogoj za pospeševanje
Šele po srečanju z Božjo
ljubeznijo, ki preoblikuje življenje,
lahko živimo v občestvu z Bogom,
pa tudi z ljudmi, ko pred sestrami
in brati prepričljivo in utemeljeno
pričujemo za upanje, ki je v nas.
6
V tem času nas Cerkev še
posebej vabi, naj se pri Mariji,
ko molimo rožni venec, učimo
premišljevati Očetov načrt
ljubezni za človeštvo, da ga bomo
ljubili tako, kakor on ljubi nas.
Ali ni to tudi smisel misijonskega
poslanstva?
Morajo pa delati – in to brez
lažnih utvar ali nekoristnih
strahov – tudi na tem, da postane
naš planet dom za vsa ljudstva.
Oče nas namreč kliče, naj postanemo
sinovi in hčere, ljubljeni v njegovem
preljubem Sinu, in naj imamo drug
drugega za brata, sestro v Kristusu.
Kajti Kristus se daruje za odrešenje
človeštva, ki je razdeljeno zaradi spo­
rov in greha, in razodeva resnično
obličje Boga, ki je »svet tako vzljubil,
da je dal svojega edinega Sina, da bi se
nihče ne pogubil, ampak bi vsak imel
večno življenje« ( Jn 3,16).
novega humanizma, utemeljenega na
Jezusovem evangeliju.
Poleg tega se v oktobru po poletnih
počitnicah v številnih državah znova
pričnejo Cerkvene dejavnosti. V tem
času nas Cerkev še posebej vabi, naj
se pri Mariji, ko molimo rožni venec,
učimo premišljevati Očetov načrt lju­
bezni za človeštvo, da ga bomo ljubili Pokažite nam Jezusa!
tako, kakor on ljubi nas. Ali ni to tudi S prošnjo »Radi bi videli Jezusa« ( Jn
12,21) se je nekaj Grkov obrnilo na
smisel misijonskega poslanstva?
apostola Filipa, ko so za veliko noč
priromali v Jeruzalem. Ta prošnja od­
meva v mesecu oktobru tudi v naših
srcih. Po eni strani nas namreč opo­
minja, da je zavzeto oznanjevanje
evangelija naloga vse Cerkve, ki je »po
svoji naravi misijonarska« (Odlok o misijonski dejavnosti Cerkve, 2). Po drugi
strani pa nas vabi, naj postajamo pr­
vovrstni ustvarjalci novega načina ži­
vljenja, in sicer takšnega, ki nastaja v
pristnih odnosih v skupnostih, uteme­
ljenih na evangeliju. V narodnostno
pisani človeški družbi, kjer je vedno
več skrb zbujajočih vrst osamljenosti
in brezbrižnosti, morajo kristjani sto­
riti dvoje. Usposobiti se morajo pred­
stavljati razloge za upanje in postajati
bratje in sestre vsem, kar bodo storili
pape ž eva misijonska poslanica
Zavest o poklicanosti k
oznanjevanju evangelija ne
spodbuja le slehernega vernika,
marveč vse škofijske in župnijske
skupnosti k celoviti prenovi in
vse večji odprtosti za misijonsko
sodelovanje med Cerkvami, k
pospeševanju oznanjevanja
evangelija v srcu slehernega
človeka, ljudstva, kulture, rase
in naroda po vsem svetu.
s tem, da gojijo tiste visoke ideale, ki
spreminjajo zgodovino. Morajo pa de­
lati – in to brez lažnih utvar ali neko­
ristnih strahov – tudi na tem, da po­
stane naš planet dom za vsa ljudstva.
Ljudje se danes tako kakor grški ro­
marji pred dva tisoč leti obračajo na
vernike, morda ne vedno zavestno,
naj jim ne le »pripovedujejo« o Jezusu,
marveč naj jim ga tudi »pokažejo«.
Zato naj si verniki vztrajno prizadeva­
jo, da bo Odrešenikovo obličje sijalo v
zadnjem kotičku zemlje pred rodovi
novega tisočletja, še zlasti pred mla­
dimi vseh celin, h katerim je oznanje­
vanje evangelija najprej in v prvi vrsti
namenjeno. Vsi morajo začutiti, da
kristjani prinašajo Kristusovo bese­
do, ker je on resnica in so v njem našli
smisel in resnico za svoje življenje.
Eno solidarno občestvo iz mnogih
krajevnih Cerkva
Naše razmišljanje je utemeljeno v mi­
sijonski dolžnosti, ki je naložena vsem
krščenim in vsej Cerkvi in je ni mo­
goče prepričljivo uresničevati brez
globokega osebnega, občestvenega in
pastoralnega spreobrnjenja. Zavest
o poklicanosti k oznanjevanju evan­
gelija ne spodbuja le slehernega ver­
nika, marveč vse škofijske in župnij­
ske skupnosti k celoviti prenovi in vse
večji odprtosti za misijonsko sodelo­
vanje med Cerkvami, k pospeševanju
Kristus vzpostavlja nov
odnos med človekom in Bogom.
»Razodeva nam, da 'je Bog
ljubezen' (1 Jn 4,8) in nas hkrati
uči, da je temeljni zakon človeške
popolnosti in zato tudi preobrazbe
sveta nova zapoved ljubezni. Zato
tistim, ki verujejo v Božjo ljubezen,
Kristus prinaša gotovost, da je
pot ljubezni odprta vsem ljudem,
prizadevanja za uresničitev
vesoljnega bratstva pa niso
zaman«
oznanjevanja evangelija v srcu sleher­
nega človeka, ljudstva, kulture, rase
in naroda po vsem svetu. To zavest
utrjuje delo duhovnikov Fidei donum,
posvečenih oseb, katehistov in laiških
misijonarjev, ko nenehno neutrudno
spodbujajo cerkveno občestvo tako,
da je mogoče celo »medkulturnost«
vključiti v model edinosti, v katerem
je evangelij kvas svobode in napred­
ka, vir bratskih in sestrskih odnosov,
ponižnosti in miru (Odlok o misijonski dejavnosti Cerkve, 8). Cerkev je na­
mreč »v Kristusu zakrament, to je znamenje in orodje za notranjo zvezo z
Bogom in za edinost vsega človeškega
rodu« (Dogmatična konstitucija o
Cerkvi, 1).
Cerkveno občestvo se poraja v sre­
čanju z Božjim Sinom, Jezusom
Kristusom, ki prihaja med ljudi po
oznanjevanju Cerkve in ustvarja ob­
čestvo s seboj in potemtakem tudi z
Očetom in Svetim Duhom (prim. 1
Jn 1,3). Kristus vzpostavlja nov odnos
med človekom in Bogom. »Razodeva
nam, da 'je Bog ljubezen' (1 Jn 4,8) in
nas hkrati uči, da je temeljni zakon človeške popolnosti in zato tudi preobrazbe sveta nova zapoved ljubezni. Zato
tistim, ki verujejo v Božjo ljubezen,
Kristus prinaša gotovost, da je pot ljubezni odprta vsem ljudem, prizadevanja za uresničitev vesoljnega bratstva
pa niso zaman« (Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu, 38).
Cerkev postaja »občestvo« z evharisti­
jo. Kristus, ki je v njej navzoč v kruhu
in vinu, gradi Cerkev s svojo daritvi­
jo iz ljubezni in jo gradi kot svoje telo,
nas pa združuje s troedinim Bogom
in med seboj (prim. 1 Kor 10,16 sl.).
V apostolski spodbudi Zakrament ljubezni sem zapisal: »Ljubezni, ki jo obhajamo v zakramentu, ne moremo obdržati zase. Ljubezen po svoji naravi zahteva, da jo posredujemo drugim.
Ljubezni, ki jo obhajamo v
zakramentu, ne moremo obdržati
zase. Ljubezen po svoji naravi
zahteva, da jo posredujemo
drugim. To, kar svet potrebuje,
je Božja ljubezen, srečanje s
Kristusom in vera vanj
7
pape ž eva misijonska poslanica
Misijonski polet je bil za naše
krajevne Cerkve vedno znamenje
življenjske moči. Ta se kaže v
sodelovanju med Cerkvami in
edinstvenem izkazovanju edinosti,
bratstva/sestrstva in solidarnosti
med njimi, kar vse dela glasnike
ljubezni, ki rešuje, prepričljive!
podprl mlade Cerkve. S tem dejanjem
ljubezni in darovanja boste podpr­
li vzgojo duhovnikov, bogoslovcev in
katehistov v najbolj odročnih misi­
jonskih predelih in vlili poguma mla­
dim cerkvenim občestvom. Za razde­
litev finančnih sredstev bodo poskr­
bele Papeške misijonske družbe, ki se
jim za njihovo dragoceno delo lepo
zahvalim.
Na koncu te poslanice za misijonsko
nedeljo bi rad s posebno naklonjeno­
stjo izrazil svoje priznanje misijonar­
jem in misijonarkam, ki na najbolj od­
daljenih in težavnih krajih pričujejo
za prihod Božjega kraljestva, pogosto
To, kar svet potrebuje, je Božja ljubezen, srečanje s Kristusom in vera vanj«
(št. 84). Zato je evharistija tako vir in
vrhunec življenja Cerkve kot tudi nje­
nega poslanstva: »Pristno evharistična Cerkev je misijonska Cerkev« (št.
84), sposobna voditi vse ljudi v obče­
stvo z Bogom in prepričljivo oznanja­
Njim, ki so predhodnica
ti: »Kar smo videli in slišali, to oznanjaevangeljskega
oznanjevanja,
mo tudi vam, da bi bili tudi vi v občenaj
gre
prijateljstvo,
bližina in
stvu z nami« (1 Jn 1,3).
podpora
slehernega
vernika.
Naj na to misijonsko nedeljo, dragi
tudi za ceno lastnega življenja. Njim,
ki so predhodnica evangeljskega
oznanjevanja, naj gre prijateljstvo, bli­
žina in podpora slehernega vernika.
Naj jih Bog, ki »ljubi veselega darovalca« (2 Kor 9,7), napolni z duhovnim
žarom in globokim veseljem.
Enako kakor Marijin »da« bo tudi
vsak velikodušen odgovor cerkvene­
ga občestva na Božje povabilo, naj lju­
bimo svoje brate in sestre, vzbudil
novo apostolsko in cerkveno materin­
stvo (prim. Gal 4,4.19.26). Zaradi tega
bomo strmeli nad skrivnostjo Božje
ljubezni, ki »je ob polnosti časov poslala svojega Sina, rojenega od žene«
(Gal 4,4), da bi novim apostolom vlila
prijatelji, ko se pogled srca razširi na
prostrana misijonska področja, vsi
začutimo, da je sleherni od nas deja­
ven udeleženec, protagonist, pri delu
Cerkve za oznanjevanje evangelija.
Misijonski polet je bil za naše krajev­
ne Cerkve vedno znamenje življenjske
moči. Ta se kaže v sodelovanju med
Cerkvami in edinstvenem izkazova­
nju edinosti, bratstva/sestrstva in so­
lidarnosti med njimi, kar vse dela gla­
snike ljubezni, ki rešuje, prepričljive!
»Da« Bogu bo slehernega
vernika usposobil za »veselje
v upanju« (Rim 12,12) pri
uresničevanju Božjega načrta.
vero in drznost. »Da« Bogu bo sleher­
nega vernika usposobil za »veselje v
upanju« (Rim 12,12) pri uresničevanju
Božjega načrta. Bog namreč želi, da bi
»ves človeški rod postal Božje ljudstvo,
da bi se združil v edinem Kristusovem
telesu, da bi bilo vgrajeno v edini tempelj Svetega Duha« (Odlok o misijonski
dejavnosti Cerkve, 7).
Z dejanji ljubezni podpirati mlade
Cerkve
Zato znova vabim slehernega, da bi
V Vatikanu, 6. februar 2010
z molitvijo in konkretno bratsko/se­
papež Benedikt XVI.
strsko pomočjo, kljub gmotni stiski,
Zato znova vabim slehernega,
da bi z molitvijo in konkretno
bratsko/sestrsko pomočjo, kljub
gmotni stiski, podprl mlade
Cerkve.
8
Besedilo je iz italijanskega jezika prevedel Peter Jerebič, na osnovi angleške
in francoske predloge pa ga je smiselno
dopolnil in dodal podnaslove dr. Drago
K. Ocvirk CM.
Ko je Pepi Gider po petih letih
misijonskega dela zapustil
malgaški misijon, je napisal
razmišljanje, ki ga hranimo
v arhivu Misijonskih obzorij.
Svet se je v treh desetletjih,
odkar je bilo napisano,
v marsičem spremenil, npr.
število prebivalstva se je
v revnih deželah krepko
povečalo, predvsem število
otrok. Sporočilo o služenju
človeku, ki nam ga zapušča
nekdanji misijonar, pa je
trajno in zavezujoče za
slehernega Jezusovega
učenca, učenko. Duhovnik in
misijonar Pepi Gider ga je v
svojem življenju uresničeval in
z zgledom vabil v to služenje
tudi druge. To je zapuščina,
ki bo ostala.
Vprašajmo se: Kaj pomeni danes biti
kristjan? Dvoje velikih potreb v svetu
zahteva našo pomoč; duhovna in ma­
terialna revščina velikih množic. Na
svetu, ki naj bi bil po naši prizadevno­
sti in božjem blagoslovu poln huma­
nih in bratskih odnosov, smo na ža­
lost še daleč od tega cilja. Na milijo­
ne ljudi je še lačnih, revnih, nevednih;
mučijo jih bolezni, prezgodnja smrt,
veliko trpljenja zaradi krutosti sveta
in njegovega tempa življenja, ki igno­
rira reveže, ki zaman iščejo Boga v
svojem bližnjem. Množica širom sveta
išče človeka vredno življenje v skro­
mnem delu misijonarjev. Na svetu je
okrog 900 milijonov otrok in najmanj
600 milijonov od njih trpi lakoto.
Živijo in umirajo v revščini, ne da bi
enkrat okusili dobrine sobratov, kot
mi živimo in umiramo v bogastvo, ne
D u h ovna zapuščina
Služiti bližnjemu pošteno in iskreno ideal katerega izvršujejo misijonarji!
da bi enkrat okusili bolečino revščine.
Papež Wojtila je na dan, ko je nasto­
pil svojo službo, pozdravil množice v
mnogih jezikih. Slišali so ga govori­
ti v mnogih jezikih kakor nekoč apo­
stole. Simbol Cerkve! A za njim stvar­
nost: Cerkev je odprta vsemu svetu.
Ciklon »Wojtila« se pomika z vzhoda
na zahod, prebuditi hoče krščanske
narode, da bi vzplamteli novi poklici
odposlancev, da se v znamenju mno­
gih jezikov v simbolu Cerkve razširi
vez ljubezni med bogatimi in revnimi
otroci sveta. V tem je tudi smisel rev­
nih »diplomatov«, ki opravljajo misi­
jonsko delo na vseh koncih sveta.
Mnogi misijonarji so preživeli počitni­
ce doma v svojih krajih in po dolgih
letih napornega dela so se zopet sre­
čali z domačimi, prijatelji, nekdanjimi
sošolci, dušnimi pastirji, z domačim
škofom, s Cerkvijo širom Slovenije.
Vse to je bilo srečanje z božjim ljud­
stvom, ki pod Triglavom izvršuje mi­
sijonsko poslanstvo. Različni so njiho­
vi vtisi o naši Cerkvi. Naučili so se, da
morajo živeti tudi z domačo zemljo
in tako nam vsem pokazali, da tudi
mi ne smemo živeti samo za svojo
Cerkev, ampak se odpirati misijon­
ski širini v duhovnem in materialnem
smislu. Tukaj je zenit našega ozna­
njevanja, da odpiramo vrata vsem, ki
opravljajo težko nalogo krščanske­
ga poklica namesto nas. Toliko bolj se
bomo te dni povezali z vsemi našimi
odposlanci.
Živimo tudi v letu otroka. Nihče na
svetu ni toliko naredil za otroke,
kakor ravno misijonarji in misijonar­
ke v najrazličnejših poklicih oznanje­
vanja evangelija. Veliko vzpodbudne­
ga smo že naredili v tem letu otroka.
Poziv OZN nas še posebej vabi k delu
za zaščito otrok v tem letu. Pojavili
so se tudi novi Herodi (Bokasa), ki je
dal pobiti čez sto petdeset otrok. Tu
in tam se je oglasil kakšen »misijo­
narček«, ki je hotel narediti škandal
iz tega pokola, toda naša srca so ne­
ranljiva za storjeni zločin. Misijonarji
bodo naprej oznanjali: Ne ubijaj! Ali
bo imelo to uspeh, je odvisno tudi od
nas, če jih bomo podprli v njihovi mi­
sijonski vnemi. Ob misijonskih raz­
mišljanjih je to le kaplja, ki vznemirja
človeški ocean otroške varnosti.
Ni namen članka, da bi poveličeval
misijonarje, toda rad bi se jim zahva­
lil v imenu tistih otrok, ki so bili de­
ležni njihove dobrote v tem letu otro­
ka. Tisoče otrok - gluhih, izstradanih,
izčrpanih, ogoljufanih, revnih sirot;
ki ne znajo pisati in brati – je bilo de­
ležnih njihovih dobrot. Hvala vam v
imenu tistih, ki so bili deležni dobrote
dobrega tujca; tujca, ki je prišel k njim
živet in oznanjat evangelij v imenu
Jezusa in pokazal, da ima Jezus res
rad vse otroke. Prav je, da jim damo
to priznanje in pohvalo, ker si ga za­
služijo, čeprav ne delajo zaradi tega,
ampak iz čistega ideala, da smo si vsi
bratje in sestre, kar nas živi na zemelj­
ski obli, ne glede ali spadamo med bo­
gate ali revne. Kristusovi diplomati se
pač držijo pravila: služiti bližnjemu,
pošteno in iskreno vsem in vsakemu
brez skrite misli na plačilo.
Spomnili pa se bomo tudi tistih do­
brotnikov, ki niso šli v misijone, a s
svojimi deli in prispevki največ prispe­
vajo za misijonsko dejavnost Cerkve.
Sam sem bil deležen te pomoči; a na­
vadno prihaja pomoč iz najbolj rev­
nih župnij in družin. Kako radi poza­
bljamo na besede prvega misijonarja:
»Kar ste storili kateremu izmed teh
najmanjših človeških otrok, ste meni
storili.« Pepi Gider
Pepi Gider
misijonar na Madagaskarju (1973-78)
V četrtek, 16. septembra 2010, je odšel h Gospodu po plačilo Pepi Gider,
ki je pet let svojega življenja daroval Malgašem, ko je med njimi misi­
jonaril v letih 1973-78. Rodil se je v Tišini leta 1945, v duhovnika pa je
bil posvečen leta 1971. Po dveh letih kaplanovanja je za pet let priskočil
na pomoč slovenskim misijonarjem na Madagaskarju. S svojim izrednim
čutom za uboge je v času misijonarjenja in pozneje na župniji imel po­
sebno skrb za reveže. Po vrnitvi iz misijonov leta 1987 je prevzel župni­
jo Loče pri Poljčanah in bil njen dobri pastir do odhoda v večnost. Pogreb,
ki je bil v nedeljo 19. septembra 2010 v Ločah, je ob veliki množici hvale­
žnih ljudi in preko 70 duhovnikov, vodil mariborski nadškof pomočnik
dr. Marjan Turnšek. Naj Bog podeli svojemu zvestemu duhovniku in gore­
čemu misijonarju bogato plačilo!
9
P ri izviri h N ila
Lisjak Danilo, salezijanec, Uganda
Po Knobleharjevih
sledeh
160 let za vélikim misijonarjem
Ignacijem Knobleharjem začenja v zgornji
ponilski Afriki, in sicer na severu Ugande,
novo misijonsko poslanstvo izkušeni
in podjetni misijonar Danilo Lisjak.
Na področju, ki meji z nemirnimi deželami, kot sta Sudan in Kongo,
je mir na trhlih nogah, a misijonar je s sobrati že začel orati.
V mislih in branju se vrača začetniku misijonov na tem koncu Črne
celine Konbleharju.
12.9.2010. Spoštovani prijatelji in do­
brotniki Knobleharjevih misijonov
v ponilski Afriki! Lep pozdrav vsem
bralcem Misijonskih Obzorij po župni­
jah in družinah po svetu. Oglašam se
iz krajev, ki jih je naš véliki misijonar
Knoblehar obiskal kot prvi Evropejec
v svoji drzni misiji leta 1850. To je nad­
škofija Gulu, ki meji z Albertovim je­
zerom, iz katerega prihaja Nil. Nov
misijon salezijancev in navzočnost
Slovenca pri njegovih začetkih 6. av­
gusta letos je bil načrtovan že pred
desetimi leti, a takrat vojni ni bilo vi­
deti konca … Mir je končno zavladal
leta 2007 in zanj je zaslužen tukajšnji
nadškof John Baptista Odana, ki je
vodil pogajanja med uporniki in vlado.
Ljudje so se vrnili na domove z nekaj
poljedelskega orodja, s semenom in z
denarjem za uto, ki so jo postavili na
podrtiji prejšnje. Mladi, ki so v tabori­
ščih dobili vse zastonj, nimajo delov­
nih navad; mnogi so se odselili proti
jugu v iskanju boljših razmer in šol.
Zaradi sosedstva s Sudanom je mir tu
sicer relativen, a upati smemo na lepši
jutri za prebivalce severa Ugande.
Z žogo do prijateljev
Po treh dneh brez elektrike sem se
lotil branja o Knobleharjevem podvi­
gu po Nilu navzgor. Že jutri povem kaj
o tem pri predstavitvi našega dela na
novem misijonu Atede 19 km od Gulu
proti vzhodu. Ta misijon je bil še vče­
raj del velike stolniške župnije, ki je
imela 57 podružnic. Nadškofija je ve­
lika za poldrugo Slovenijo in ima le 40
svojih duhovnikov. Obeti so boljši za
naslednja leta.
10
Atede je ena večjih podružnic s cer­
kvico sv. Petra in Pavla, ki pa je v kla­
vrnem stanju. Takšnih je tudi še deset
podružnic, saj so bile 20 let prazne.
Ljudje se počasi, a vztrajno vračajo
tudi zato, ker prihajajo beli misijonar­
ji. Naših 6-8 ha zemljišča je prekritih
s »slonjo travo«, ki je visoka tudi čez
dva metra. Za zjokat se je, bi rekel slo­
venski kmet! Kakšna kosilnica bi pri­
šla zelo prav, sicer ne bomo mogli no­
vogradnje niti zakoličiti. Elektrike ni,
Kampala
voda pa se ročno črpa iz vrtine.
Tik ob cerkvi je osnovna šola z 820
učenci. Kar nekaj razredov so obno­
vili. Tudi na večini podružnic so šole
ob cerkvicah. Računamo, da bi bilo
tod do 3.000 otrok. Oddaljenost med
podružnicami je 9-12 km, ceste pa
so prevozne le s štiri pogonskimi vo­
zili. Vsekakor dela ne bo manjkalo in
s prvimi besedami ponilskega jezi­
ka acholi se ob nedeljah že podajamo
na kako podružnico. Župnik sv. Križa,
kjer smo salezijanci nastanjeni, dokler
ni zgrajen naš misijon, nas je prosil,
naj oskrbujemo to veliko cerkev, pa
tudi srednje šole z mašami v anglešči­
ni. To bo meni, ki sem na silo udoma­
čen francozar, prav prišlo.
Ko sem konec julija prišel sèm s stvar­
mi, so otroci začeli počitni­
ce. Seveda sem opazil lep
travnik ob cerkvi in takoj
pomislil na oratorij. V neki
torbi sem imel še dve žogi
za nogomet in stvar je ste­
kla. Na trgu smo kupili 20
papirusovih tapet in po­
krili bodečo žico na ograji.
Ministranti in križarji (ev­
haristično gibanje mladih)
so stvar »zalaufali«: do 60
jih je prihajalo vsak dan.
Prva beseda v jeziku acholi
je bila žoga: odilo. Seveda so takoj skan­
dirali: Danilo-odilo, danilo-odilo ... In
prijateljstvo je steklo svojo pot. Včeraj,
na žegnajski dan sv. Križa, sem dobil v
dar petelina. Ko sem jim povedal, da je
moje družinsko ime - Lisjak - povezano
s perutnino, so bili še bolj veseli. Dobil
ga je tudi sobrat Gianni, ki je naročil,
naj bo danes v loncu. Tako se je zgodilo
in iz tradicionalnega okroglega štedil­
nika na oglje (babula) že prihaja vonj
po dobri juhi.
P ri izviri h N ila
Gulu, cerkev Sv. Križa
Tu se bo gradilo
Prijatelj sužnjev
Jezik je relativno preprost, poln voka­
lov, tri ali štiri črke v besedi … A kaj,
ko je spomin po 50 letu že malo utru­
jen. Vendar z otroki že molimo rožni
venec in mi glasno kričijo na uho, ker
so verjetno ugotovili, da sem malo na­
glušen. Otroci so najboljši učitelji, ker
brez sramu vse popravijo. Na misel mi
prihaja Knoblehar, poliglot in prijatelj
sužnjev. Na trgu sužnjev v Kartumu
Danilo
se je učil njihovih jezikov, od njih pri­
dobival informacije o gornjem Ponilju
in se tako v letih 1849/50 pripravljal
na zgodovinski podvig, na odpravo do
izvorov Nila v Albertovem jezeru.
Naj v prid našega rojaka navedem sv.
Danijela Combonija, Knobleharjevega
dediča in ustanovitelja družbe kom­
bonijancev: »Brez Knobleharja bi mi­
sijon v osrčju Afrike propadel že leta
1848 in ne bi več obstajal.« Naš rojak
je bil energičen, pozitiven,
umirjen, nikdar se ni pre­
dajal črnogledosti. Kdor je
hotel delati v takrat še ne­
civiliziranem okolju, se je
moral predati »popolni sa­
mopozabi«. Čez sto misijo­
narjev je pustilo svoje ži­
vljenje v boleznih in nasi­
lju brez vidnega rezulta­
ta. So bili naivni? Tako so
nanje mnogokrat gleda­
li izza vatikanskih zidov.
Danes so sadovi teh žrtev
vidni in minula vojna ni mogla poga­
siti upanja.
Berem, da je Knobleharju za njego­
ve podvige »edina realna (finančna)
pomoč prišla iz ljubljanske nadškofije
in za to namenjene nabirke vernikov«.
V njegovo delo se je najbolj poglobil
Comboni in ga pogumno dokončal, če­
prav brez kakšnih izrednih uspehov.
Človek se počuti zelo majhnega ob
teh karizmatičnih junakih pokristja­
njevanja zgornjega Ponilja. Njihov
duh še živi in verjetno smo Slovenci
Knobleharja premalo ovrednotili. Naj
bo moje veselje, da sem tu, še komu
v spodbudo, da pride sem in nadaljuje
vizionarsko delo. »očeta srednjeafri­
ških misijonov«. Škofija Gulu kliče po
novih misijonarjih. Sv. Janez Bosko,
velik prijatelj Combonija, je z našim
odzivom odgovoril na klic. Kdo bo na­
slednji; redovniki, redovnice, laiki?
Hvaležen v Gospodu, Danilo Lisjak iz
Ponilja v Ugandi. Zbogom!
Foto: Dolona Dominik
11
P O A M A Z O N I J I I N PA R A G VA J U
Med odrinjen
robu bogateg
Čeprav velja Latinska Amerika za del zahodnega razvitega sveta,
pa tudi za krščansko, so v njej predeli, kjer ljudje, posebej Indijanci,
živijo v zelo težkih razmerah. Ob strani jim stojijo v glavnem le
misijonarke in misijonarji, ki jim pomagajo v vsem od šolstva in
zdravstva do varovanja njihovih pravic in ohranjanja njihove kulture
in jezika. Med temi požrtvovalnimi pogumneži je nekaj Slovenk
in Slovencev, ki jih je poleti obiskal voditelj Misijonskega središča
Slovenije (MSS) Stane Kerin. Takšen obisk je vse prej kakor turizem.
Misijonarjem ogromno pomeni oseben stik in zanimanje za njihovo
delo, začutijo, da niso sami, da je z njimi slovenska Cerkev, mnogi
njeni člani pa tudi drugi. V tem duhu se je Stane Kerin podal v
Amazonijo in Paragvaj, pa tudi zato, da bi se seznanil z delom,
načrti in potrebami misijonarjev. Ob obisku je imel priložnost
videti, kaj vse so naši misijonarji storili z darovi dobrih ljudi, darovi,
ki se stekajo v MSS in s katerimi je MSS podprl projekte naših
misijonarjev v Amazoniji in Paragvaju. O svojem delu in načrtih,
pa tudi o obisku, spregovori tudi s. Agata Kociper.
Vse fotografije: Stane Kerin
Stane Kerin, ravnatelj MSS
Poti ni, ljudje pa so
S kakšnim veseljem darujejo ljudje vsako leto med oddajo Pustna
sobotna iskrica na Radiu Ognjišče! Tudi letos je bilo tako, ko je
bila akcija za misijon v amazonskih pragozdovih. Zanimivo je
bilo med ljudmi v športni dvorani zavoda sv. Stanislava, kjer se
je vsako minuto spreminjal znesek, veselje je bilo čutiti tudi sredi
amazonskih gozdov, ko sem se poleti mudil tam.
12
Vsak delček sveta ima svoje lepote,
svoje stiske, svoje poti. Po amazonskih
gozdovih živi kar nekaj ljudstev, okoli
22 jih navajajo, in vsako ima svoj jezik,
splošno pa uporabljajo jezik Tucano.
Pred desetletji so se za Indijance za­
nimali kvečjemu antropologi, ki jih je
zanimal njihov način življenja, malok­
do razen misijonarjev pa se je podal
na pot k njim in z njimi živel. Slovenci
smo imeli kar nekaj misijonarjev na
tem področju, danes deluje med njimi
s. Agata Kociper. Trenutno je v mestu
Manaus, vendar jo srce vleče nazaj
med Indijance plemena Baniwa na mi­
sijon Icana.
Edinole rečne poti
Kako je pravzaprav v amazonskih goz­
dovih? Pot do amazonskih gozdov
je dolga. Na severu Brazilije je mesto
Manaus. To je blizu sotočja dveh ogro­
mnih rek: Amazonke in Rio Negro.
Misijon Icana pa je čisto na seve­
rovzhodnem delu Brazilije res sredi
gozdov. Poti do tja ni, edina pot je reka.
Pot po njej traja od pet do šest ur, če
gre vse, kakor mora. Za te poti so po­
trebni čolni, brez njih ni nič mogoče. V
nimi na
ga sveta
jutranjih urah
25. julija 2010
smo prišli do obale
Rio Negro. Med čolni
je bil tudi čoln, na kate­
rem je z rdečo barvo pisalo
PSI – 2010. Vedel sem, da je to
eden od čolnov, za katerega so
darovali ljudje iz Slovenije. Toda
dokler ne sediš v čolnu in se pe­
lješ proti misijonu Icana, sploh
ne veš, kaj pomeni čoln in motor na
čolnu, za katerega veš, da ne bo odpo­
vedal. Reka je ponekod široka tudi ki­
lometer, globoka pa zagotovo vsaj tri­
deset metrov, tudi več. Ves gradbeni
material in vse do zadnjega žeblja so
morali prepeljati s tem čolnom.
Na misijonu Icana so bili obiska ve­
seli, še bolj pa pomoči, ki so jo pre­
jeli. Srečal sem se z župnikom, ki je
po rodu Brazilec. Zanimiv duhovnik,
poln veselja in navdušenja. Pri svojem
delu je odvisen samo od darov in po­
moči, ki jih dobi od drugod. Težko si
P O A M A Z O N I J I I N PA R A G VA J U
je zamisliti njegovo delo. Vse njegove
poti k ljudem so po reki in da pride do
njih, mora večkrat preko brzic, ki so
malo drugačne kot pri nas. Verjetno
si težko predstavljate te reke, ki so
neprimerno večje od naših. Ko pride
reka do kamnite prepreke, nastanejo
brzice, seveda večje kot pri nas. Tam je
treba čoln ustaviti, prenesti ves tovor
na drugo stran brzic in nadaljevati
pot. Treba je kar nekaj ljudi, da prene­
sejo ne samo vso prtljago, ampak tudi
čoln z motorjem vred. Župnik sam mi
je dejal, da hoče obiskati svoje vernike
čim večkrat, ker se zaveda, kako po­
trebno je to.
Tisti dan je bila nedelja, Anina. Na
podružnici sv. Ane je bil praznik.
Praznovanje sv. Ane sredi amazonskih
gozdov je tudi posebno doživetje, saj
gre za nekakšno mešanico med stari­
mi običaji in krščanstvom. Nekaj sto
ljudi živi na misijonu in za njih je to
velik praznik. Vsi se zberejo. S petjem
in plesom pokažejo svoje navdušenje
in se priporočajo sv. Ani. Domači žu­
pnik pa je spodbujal starše, naj poskr­
bijo za dobro vzgojo svojih otrok. Po
maši je bilo še skupno srečanje vseh,
ki so prišli k praznovanju. Vsak mora
dobiti nekaj, da se dobro počuti med
njimi.
Dispanzer na misijonu Icana
Skrb za človeka pomeni skrbeti za nje­
govo duhovno rast, poskrbeti pa je
treba tudi za telesno zdravje. Daleč na­
okoli misijona Icana ni nobenega dis­
panzerja. Tudi pot do tega dispanzerja
Sestrska zahvala
Sestre salezijanke na misijonu Icana
so voditelju Misijonskega središča
Stanetu Kerinu, ki jih je obiskal, izre­
kle spodnjo zahvalo. Razume se, da
ta velja vsem, ki z veselim srcem da­
rujete za njihov misijon.
Gospod Stanislav,
Za vse se zahvaljujemo:
… za vašo navzočnost
Še posebej za vaše besede,
Za vašo dobroto.
Zelo dobro je, da lahko s kom
računamo,
v trenutku, ko to potrebujemo.
Kot roža, ki razširja svoj vonj,
vi prinašate blažilo srcu.
Naj bo vaše življenje blagoslovljeno z
veseljem!
V imenu vseh, ki so prejeli vašo
pomoč tukaj v Asunsaco Icana, se
vam zahvaljujemo. Naše molitve po­
lagamo v Gospodove roke, da blago­
slovi vse naše dobrotnike.
Sestre iz misijona Icana
13
P O A M A Z O N I J I I N PA R A G VA J U
pomeni velikokrat nekaj dni vožnje z
čolnom. Če je človek zdrav, potem še
nekako gre, če je bolezen pa je ta pot
toliko težja. Za dispanzer skrbi zdrav­
nica s. Alina, Poljakinja, ki si kljub
letom ne želi oditi od tam. To je njena
ljubezen! Imajo majhen laboratorij, po­
rodno sobo in kuhinjo, kjer lahko lju­
dje kuhajo za bolnike. Potreben pa je
prostor, kjer bi lahko ljudje, ki pridejo
z bolnikom, prespali. Tako so iz darov
Pustne sobotne iskrice 2010 zgradi­
li stavbo, kjer bo spalnica za spremlje­
valce bolnikov. Pomembno je, da imajo
streho nad glavo. V prostoru razpne­
jo mreže in tam prespijo. Za misijon je
vsaka stvar velika pridobitev. Zelo so
veseli pomoči, ki je prišla iz Slovenije.
Kaj pomeni zdravstvo, sem videl na
poti nazaj v São Gabriel da Cachoeira.
Na nekaterih mestih imajo priučene­
ga bolničarja, ki lahko vsaj malo sve­
tuje in s preprostimi zdravili pomaga
ljudem. Kadar pa je potreben kakšne
laboratorijski pregled krvi, morajo
to poslati v São Gabriel da Cachoeira.
In kako to storijo? Čakajo ob reki. Ko
pride mimo čoln, ga skušajo priklica­
ti. Dajo mu vzorec krvi, ki potuje do
bolnišnice in laboratorija v mesto.
Tam kri pregledajo in s prvo ladjo ali
morda po radijski zvezi sporočijo, kaj
je narobe. Seveda, če je to malarija je
lahko vsako čakanje usodno. Zato je
razumljivo veselje zaradi pomoči, ki
so jo prejele sestre za dispanzer na
misijonu Icana.
»Srečna deklica«
V kraju São Gabriel da Cachoeira, ki je
središče ali bolje rečeno križišče, od
koder vodijo poti na razne misijon­
ske postojanke v osrčju amazonskih
gozdov, delujejo sestre salezijanke.
Ker dobro vedo, da sleherni želi svo­
jim otrokom, da bi bili srečni, so tudi
same začele s programom »Srečna
deklica«. Vanj so vključena dekleta, ki
živijo v težkih družinskih razmerah.
Morda je v družini alkoholizem, na­
silje ali kaj podobnega. Nekatera de­
kleta, ki so prišla iz svojih indianskih
Stane Kerin, MSS
Skromen velikan
Sredi julija sem v Braziliji v kraju Corumba obiskal salezijanca Ernesta
Saksida, starosto slovenskih misijonarjev, ki v oktobru praznuje
91. rojstni dan. Najbolj znano je njegovo »mesto« Don Bosko, ki je
sklop zgradb, namenjenih šolanju najbolj revnih in odrinjenih.
O misijonarju je bilo veliko napisa­
nega, zlasti o njegovem neutrudnem
delu za socialno pravičnost v Braziliji.
Za svoje delo je prejel številna prizna­
nja. Pri raznih socialnih projektih, ki
so jih izvajali po Braziliji, je imelo nje­
govo mnenje veliko težo. Ob vsem, kar
je storil, pa ostaja misijonar Ernest
Saksida skromen, v pravem pomenu
skromen velikan. Vedno znova pou­
darja, da je bil orodje v božjih rokah.
Sam pravi: »Bog dela dobro preko
človeka, človek ne sme postati domi­
šljav in si domišljati, da je on tisti, ki
dela, Bog je tisti, ki dela. Bistvo Boga
je ljubezen in ta ljubezen deluje preko
ljudi.«
14
Veseli se, da je med Slovenci toliko do­
brih ljudi, ki omogočajo delo božje lju­
bezni tudi danes. In tako kljub letom
ta skromen velikan, ki je omogočil šo­
lanje mnogim otrokom iz barakarskih
naselij, še naprej išče poti, kako po­
magati tistim, ki nimajo nobene mo­
žnosti, da bi zaživeli človeka vredno
življenje. Pretresljivo je gledati, ko se
srečaš z njegovimi nekdanjimi gojen­
ci, ki s solzami v očeh pripovedujejo,
da brez Padra Ernesta ne bi uspeli, oz.
ne bi nič naredili iz svojega življenja.
Ljudje Saksidovega kova so veliki, če­
prav jih morda ne opazimo, so pa od­
ločilnega pomena v življenju mnogih.
Takšne življenjske zgodbe navdušujejo
in dajejo novega poleta za dobro …
Misijonar Saksida je tudi zaslužen, da
so se mnogi Slovenci odločili poma­
gati otrokom pri šolanju s svojim re­
dnim mesečnim darom. To je dobrota,
ki spreminja svet. Podpirajmo s svoji­
mi darovi tudi danes skromne velika­
ne pri njihovem delu.
P O A M A Z O N I J I I N PA R A G VA J U
skupnosti v mesto, je že potegnilo v
prostitucijo. V tej sestrski skupnosti
jim skušajo pomagati, da pridejo do
izobrazbe in bi tako imele možnost
dobro zastaviti svoje življenje.
Vsaka zgodba, ki jo tu poslušaš, je
velika tragedija. Včasih si misliš,
kako je kaj takšnega mogoče danes,
ko toliko govorimo o pravicah vsa­
kega človeka? Pa vendar se tragedi­
je dogajajo. Kdo je kriv za to? Na ni­
kogar ne moreš pokazati s prstom,
pa vendar časopisi, televizija, ki so v
službi denarja, propagirajo in ozna­
njajo svet in življenje, ki nikjer ne
obstaja. Prav ta slaba stran »civi­
lizacije« zelo prodira hitro tudi v
amazonske gozdove (in drugam po
svetu). Videti je, da nikogar ne zani­
ma, kako uničujoče je to! Morda bo
čez nekaj let narejena raziskava o
škodljivih posledicah medijev, toda
takrat bo veliko tragičnih življenj­
skih zgodb že zaključenih. Nekaj za
dobro ljudi, pa le naredijo misijonar­
ji, ki jim je res samo za človeka in nič
drugega. Pred leti, ko sem obiskal to
skupnost, se je delo šele začelo. Zdaj
pa imajo tudi s pomočjo slovenskih
kolednikov in Trikraljevske akcije
lepe prostore in tudi nekaj opreme
za sobe, kjer prebivajo dekleta.
Zahvala
Včasih kdo pomisli: »Saj tako ne
moremo rešiti vsega!« To popolno­
ma drži. Ne sme pa nam takšno in
podobno razmišljanje vzeti poguma
in veselja, da bi pomagali. Slovenija
res ni velika, ima pa velike ljudi z ve­
likim in dobrim srcem. Če bi začel
pisati, kaj vse je bilo narejeno z do­
broto ljudi iz Slovenije, verjemite,
bi bil spisek precej dolg. Včasih že
majhen dar veliko pomaga. Za vsa­
kega izmed nas je nekaj tisoč evrov
velik denar. Za neko veliko medna­
rodno organizacijo, je to samo dro­
biž. Toda ko potujem k našim misi­
jonarjem, vidim, kako so hvaležni in
koliko dobrega naredijo s tem, kar
jim darujemo.
Hvala vsem, ki ste pomagali. Ne za­
pirajte svojih src. Z majhnimi darovi
mnogih, se lahko naredi veliko do­
brega. In kar je še pomembno: vsak
dar vrača nasmeh na žalostno lice in
daje upanje ljudem, na katere pre­
večkrat pozabljajo ljudje, ki življe­
nje gledajo skozi dobiček. Življenje
je več kakor številke na bančnem ra­
čunu, to spoznavaš, ko se srečuješ z
ljudmi sredi amazonskih gozdov.
Agata Kociper, salezijanka, Brazilija
Ohranjanje tradicije
in izobraževanje
Salezijanka s. Agata, ki je duša in izvajalka številnih projektov v
Amazoniji, predstavi področje, kjer deluje. Seznani nas z ljudstvi
okrog sebe in indijansko obarvano novo mašo. Pove še, kako
ustvarjalno je doslej uporabila denarno pomoč, ki jo je prejela od
slovenskih dobrotnikov preko Misijonskega središča.
15.8.2010. Inšpektorat Santa Tere­si­n­ misijonov in več kot petnajst jih je že
ha – Manaus se razteza po Amazoniji
daleč v notranjost pragozda in zaja­
me več pritokov Amazonke. Od glav­
nega mesta, kjer je sedež inšpektora­
ta, je po rečni plovbi do najbolj odda­
ljenega misijona je 1.421 km. Potem
pa da ne govorimo o vožnji naprej, ko
se ponekod hodi po terenskem misijo­
nu kar mesec dni. Nas sester je na tem
področju 80 v 13 skupnostih. V naj­
večje veselje nam je, da se zadnja leta
med nami množijo poklici iz indijan­
skih vrst, med katerimi delujemo. Prvi
misijon je bil ustanovljen v São Gabriel
da Cachoeira pred 88 leti. To je cen­
ter za druge misijone, saj nam je v
oporo zmeraj, ko se vrnemo vanj, da
kaj nabavimo in je edini kraj za nakup
najnujnejšega.
V São Gabriel imamo že tri skupnosti.
Najstarejša je šola z več ko dva tisoč
učenci; druga je socialno in terapev­
tsko-vzgojna skupnost za več ko dve­
sto deklet in otrok s socialnimi in
družinskimi problemi, tako imeno­
vana Hiša srečne deklice – Kunhantai
uka suri; tretja je vzgojna skupnost za
mlade pripravnice za redovno življe­
nje. Te so pretežno domačinke iz naših
globoko zaoralo v salezijanske brazde.
Novomašnik s perjanico
Indijanski mistični svet je povsod nav­
zoč. Misijonarji se kar naprej učimo
od njih, kako živeti bratsko med
seboj, saj nam to v teh časih zelo pri­
manjkuje. Tu je beseda patilha - deli­
tev, podaritev ... tista, ki označuje in­
dijansko kulturo. Zato so njihova sre­
čanja vedno agape, pa čeprav najpogo­
steje samo ob manjokinem kruhu in
popoprani ribji juhi – kinhampiri.
V zadnjem desetletju (1990) je bil
povprečni letni prirastek prebival­
stva v São Gabriel okrog štiri odstot­
ke. V letu 2009 je kraj štel 41.885 pre­
bivalcev, ki so iz indijanskih plemen:
Arapaço, Baniwa, Barasana, Baré,
Desana, Hupda, Karapanã, Kubeo,
Kuripako, Makuna, Miriti-tapuya,
Nadob, Pira-tapuya, Siriano, Tariano,
Tukano, Tuyuka, Wanana, Werekena e
Yanomami. V São Gabriel je največ raz­
ličnih indijanskih plemen v Braziliji.
Velika zasluga misijonarjev v teh kra­
jih je, da so si leta 2002 skupaj z do­
mačini izborili pravico do treh ura­
dnih jezikov Nheengatu, Tukano in
15
P O A M A Z O N I J I I N PA R A G VA J U
Baniwa poleg portugalščine, ki je prvi
jezik. Te jezike govori večina plemen
tega področja. São Gabriel je 85 % in­
dijanski, še pred štirimi desetletji pa
je bil 100 %.
Danes na praznik Vnebovzete je bil v
São Gabriel posvečen v duhovnika di­
akon Reginaldo. V ogromni športni
dvorani se je pri posvečenju zbralo
ogromno ljudi iz območja Rio Negro
in od drugod, celo iz Italije, kjer je
študiral. Diakon se je na to slovesnost
pripravljal s tedenskimi duhovnimi
vajami, pri katerih ga je spremljal škof
Damjan. V ta čas zbranosti so spada­
li tudi indijanski obredi, za katere so
prišli njegovi starši in domači »vrači
dobrega«, da so ga blagoslovili. S tem
so mu podarili svojo duhovno ple­
mensko dediščino, ki gre posebej iz­
branim za Boga. Pri maši je dobil na
glavo perjanico, ki simbolizira vodite­
lja in pastirja ljudstev.
Rezultati darov Slovencev
Zagotavljam vam, da smo tu iskreno
ponosni na slovensko Cerkev, ki je so­
cialno in apostolsko dejavna in nad­
vse uspešna v teh misijonskih krajih,
ki obsegajo 109.185 km² in štejejo sko­
raj 42.000 prebivalcev.
Sèm je že poslala motorne čolne, ki re­
šujejo življenja in prevažajo živež za
nas in naše učence. Ti namreč dobiva­
jo podporo slovenskih botrov in so je
zelo veseli. Z generatorjem je dala mo­
žnost za izobraževanje srednješolcev v
Içani in z gmotnimi sredstvi je uspe­
la zgraditi več delovnih in hišnih pro­
storov za ogrožena dekleta v socialni
ustanovi v São Gabrielu. Trikraljevska
akcija je spletla kar mrežo social­
nih dejavnosti na vseh misijonih, kjer
se odpirajo razne kulturne in poklic­
ne delavnice za mlade in za odrasle,
16
kakor tudi športna igrišča in oratori­
ji – vse to v pospeševanju ekonomske
in kulturne samostojnosti indijanskih
plemen.
Pa ne samo čolni, temveč tudi avto­
mobili slovenske Mive se pridno in
vztrajno vrtijo v blagoslov vseh, ki so
z nami sodelovali pri nakupu avtomo­
bila Dukato. Ta je naš konjiček za glav­
no mesto Amazonije in večkrat prevo­
zi do 100 km v dnevu med oddaljeni­
mi predeli predmestja, kamor se od­
pravimo po apostolskih in pastoralnih
opravkih.
Praznih rok brez vas
Sedaj se pa še enkrat obračamo na
Misijonsko središče Slovenije in Mivo
in prosimo za mali in najbolj preprost
avto, ki bo služil za vzgojno hišo v São
Gabriel. Ta bo povezoval naše kandi­
datinje in njihove družine v oddalje­
nih misijonskih krajih pri študiju in
apostolskih opravilih po župnijah,
kjer so dejansko vključene.
Zaradi vsega, kar ste tako velikodu­
šno storili za nas, že sedaj upamo, da
bomo lahko deležni tudi tega daru
za rast božjega kraljestva med nami
in vami. Posebno priznanje gre vod­
stvu Misijonskega središča Slovenije
z vsemi sodelavci (z g. Stanetom
Kerinom na čelu), ki se neutrudno tru­
dite za pospeševanje tolikih in najra­
zličnejših akcij in tako animirate dobra
srca tisoč in tisoč Slovencev, saj bi brez
vaših spodbud mi ostali praznih rok.
Dragi Slovenci, ponosni ste lahko, da
ste mogli storiti nekaj plemenitega za
ta “mala”, pozabljena in od sveta pre­
zirana indijanska ljudstva. Vaša vedno
hvaležna misijonarka iz Brazilije s.
Agata Kociper, z vsemi, ki vas cenijo
in izrekajo svojo zahvalo in molitven
spomin.
Zadnji pismi
iz Amazonije
30.8.2010. Pozdrav iz vroče Brazilije.
Z g. Stanetom Kerinom, našim dra­
gim ravnateljem Misijonskega središča
Slovenije (MSS), sva se lahko za kra­
tek čas vrnila v Icano, kjer je zasidra­
no individualno in skupinsko botrstvo.
Srečala sem se z marsikatero družino,
čeprav sem se ustavila le za eno popol­
dne. Z njimi smo proslavljali god sv.
Ane in doživeli pristnost indijanskih
pobožnosti, ki so jih vpletli kar v mašo.
Med njo so prepevali litanije in svoje
prošnje, poljubljali trak sv. Ane in njen
kip, obešali nanj trakove, prinašali da­
rove v vsej skromnosti in velikodušno­
sti in kot uboga vdova polagali v velike
posode vse, kar so premogli: saeze, ma­
njokono, moko ... nekateri tudi denar.
Moko so prodali, da bi kupili za kapeli­
co sv. Ane prte, sveče, rože idr.
Več skupin varovancev naših botrov
se je že izšolalo, nadomestili pa so jih
drugi in tako se to prijateljstvo botr­
stva širi. Mnogi med njimi se vam za­
hvaljujejo, ker so prav zaradi vaše gmo­
tne in duhovne pomoči uspeli zaklju­
čiti srednjo šolo in prišli do kruha:
P O A M A Z O N I J I I N PA R A G VA J U
nekateri so učitelji, drugi v pisarnah
in drugod. Več pa jih je prestopilo
prag fakultete. Lep je vaš prispevek
in naj vas dragi Bog nagradi stotero,
vaši varovanci pa vam pošiljajo svoj
pozdrav in zagotovilo molitev in is­
krene hvaležnosti.
Če Bog da, bom 8. oktobra prišla za
nekaj tednov v Slovenijo. Moram na­
mreč v Rim na tečaj za inšpektorjal­
ne ekonome in tako bo tudi prilo­
žnost, da se srečamo in kaj več spre­
govorimo o božjem kraljestvu, ki ga
zalivate z vašo dobroto in ljubezni­
jo. Takrat prinesem tudi spominčke
in zahvale od otrok. Še enkrat moj
pozdrav vsem botrom in dobrotni­
kom, vsakemu posebej v misijon­
ski pisarni. Pri nas je mesec avgust,
mesec poklicev, naj nas Dobri Pastir
še naprej krepi in povezuje v našem
skupnem poslanstvu. Hvaležna s.
Agata
Stane Kerin, Misijonsko središče Slovenije
Boj za življenje
in osnovne pravice
Paragvaj, dežela kjer lahko vidiš širna in rodovitna polja na
vzhodu države; dežela, kjer so jezuiti v 17. in 18. stoletju ustanovili
znamenite misijone – redukcije za Guarane potem pa tudi druge
Indijance; dežela, kjer je veliko indijanskih plemen, ki se brez
misijonarjev gotovo ne bi ohranila v njihovi tradiciji, jeziku,
kulturi, navadah in običajih. V tej deželi delujeta naši misijonarki:
S. Frančiška Flajšman in s. Tadeja Mozetič.
"
3.9.2010. Dragi organizatorji in sodelavci Mive. Danes ob koncu utru­
dljivega dne me nadvse razveseli ob­
vestilo Mive o novem avtu za ama­
zonski pragozd v škofiji São Gabriel
da Cachoeira. Kar poživelo me je ob
40 0C vročine in zopet dalo moči, da
bom še dolgo v noč lahko kaj postori­
la, saj se miza kar polni s papirji, do­
kumenti, računi. In samo takrat, ko
vse utihne, se tudi sama zberem in
kaj postorim za boljši jutri. 3. septem­
ber 2010 bo zabeležen z zlatimi črka­
mi pri Bogu, v srcih tistih, ki ste da­
rovali za Mivo in še toliko bolj pri ti­
stih, ki bodo vozilo uporabljali za rast
božjega kraljestva in krajšali poti
do pomoči potrebnim bratom in se­
stram. Z iskreno zahvalo in molitve­
nim spominom od vseh sester in tu­
kajšnjega božjega ljudstva, ki vas ce­
nimo in prosimo Gospoda, da razlije
nad slehernega svoj obilen blagoslov.
Vaša vedno hvaležna s. Agata Kociper
V mislih z Nivaclé
S. Frančiška Flajšman je že v poko­
ju. Dolgo je delovala med indijan­
skim ljudstvom Nivaclé. Ob obisku
je dejala, da so njene misli še vedno
z njimi, čeprav je bilo delo težko, na­
porno in marsikdaj je bila potrebna
iznajdljivost.
Veliko zgodb iz njenega življenja bi
lahko napisali, a najbolj od vsega je
presenetljiva njena vera. Zgodba iz let
pred koncilom kaže njeno tesno pove­
zanost z mašo in prejemanjem obha­
jila. Pred koncilom ni bilo maš popol­
dan. Dokler je hodila v šolo, tudi v sre­
dnjo šolo, je skrbela, da je vsak dan šla
k sv. obhajilu, po medicinski šoli pa je
bilo treba v službo. Službe takrat niso
bile tako urejene kot sedaj, ko imamo
lahko deljen delovni čas, prilagodljiv
začetek službe in druge ugodnosti. S.
Frančiška je morala biti v službi vsak
dan ob šestih. Tudi jutranje maše so
bile ob šestih zjutraj. Rada bi prejema­
la obhajilo vsak dan. In to pripovedu­
je z ognjem v očeh. Ker ni šlo druga­
če, je šla k takratnemu mariborskemu
škofu. Seveda je niso takoj spustili k
njemu, pa je morala vse skupaj razlo­
žiti najprej škofovemu tajniku. Ta ji je
jasno povedal, da to ni mogoče, a je
vztrajala tako dolgo, da je prišla do
škofa, ki je uslišal njeno prošnjo. To je
njena vztrajnost. Veliko njenih dogo­
divščin je skoraj neverjetnih.
Zdaj je ostala brez sluha, pa vseeno
nosi v sebi toliko vedrine in veselja.
Sporazumevali smo se s pisanjem: na­
pisali smo ji vprašanje, ona pa je od­
govarjala. Kako prijetno je srečati re­
dovnico, ki je vesela svojega življenje,
kljub tegobam, ki jih je prineslo življe­
nje. Pravi, da je sedaj njena posebna
dolžnost, da veliko moli. In to dela z
veseljem!
Dar zadovoljstva z malim
Za sestro Frančiško je v Paragvaj prišla
s. Tadeja Mozetič in tudi sama dolga
leta delovala med ljudstvom Nivacle.
Zdaj je v glavnem mestu v skupnosti,
kjer se dekleta pripravljajo na spre­
jem v skupnost šolskih sester. Ena od
njih, Librada Morinigo, je z misijona,
17
P O A M A Z O N I J I I N PA R A G VA J U
kjer je prej delala s. Tadeja. Nekaj po­
sebnega je tam med Indijanci. Narava
je skromna, treba je trdo delati, da člo­
vek preživi. Indijancev ni veliko, a bi
jih »belci« kljub temu radi izrinili. Na
področju škofije, oz. administrature,
je vseh kristjanov 80.000, področje pa
je veliko za šest Slovenij. Biti in ostati
pri ljudeh, ki bi se jih drugi radi znebi­
li ali raje videli, da jih ne bi bilo, je res
posebno zahtevno pričevanje. Ne le to,
je izjemno prizadevanje za zaščito nji­
hovih osnovnih pravic. Kako hitro se
rado zgodi, da zaradi drugih interesov,
predvsem ekonomskih, pozabimo na
človeka, na njegovo pravico do življe­
nja, pravico do izobraževanja, pravico,
da ima možnost priti k zdravniku.
»Ko se na začetku zaženeš,« pripove­
duje s. Tadeja o delu med Nivaclé, »mi­
sliš, da boš veliko naredil, izboljšal in
pomagal. Potem te realnost in vre­
menske razmere hitro naučijo biti bolj
ponižen, naučiš se sprejemati neuspe­
he, živeti z razočaranji in velikokrat
18
da Indijancev ne bi bilo več, če se zanje
ne bi zavzela Cerkev s svojimi misijo­
narji. Slovenske misijonarke iz Družbe
šolskih sester so prišle v te kraje 10. ju­
lija 1936. Prve štiri, ki so prišle na mi­
sijon San Jose Esteros, so šle najprej v
Argentino in od tam v Paragvaju, ta­
krat v njem še ni bilo njihove skupno­
sti. To pionirsko četverko so sesta­
vljale sestre: Marija Eufrosina Jureš,
Tobija Frideršek, Maksencija Vresnik
in Serapija Černe. Sestra Eufrosina, kli­
cali so jo Serafina, je bila doma v jezi­
ku Nivaclé in je za to ljudstvo napisa­
la prvo čitanko. S tem je ogromno sto­
rila, da se je ta jezik ohranil. Na splo­
šno imajo naše misijonarke pomemben
delež pri ohranjanju indijanskih ljud­
stev na območju Laguna Escalante. Do
njih je res daleč in vendar niso poza­
bljeni. Razdalje zmanjšuje dobrota mi­
Prvo Nivaclé berilo
sijonarjev, ki z veseljem pomagajo sta­
Večkrat se med pogovorom s Paragvajci roselcem, da lahko ohranijo svoje obi­
čuti, kako so marsikomu Indijanci čaje, jezik, kulturo. Botrstvo za šolanje
odveč. Misijonarka s. Tadeja celo pravi, otrok in Pustna sobotna iskrica so ka­
menčki v mozaik dobrote, ki vliva ljud­
stvu Nivaclé upanje, da bodo lahko ži­
veli na zemlji, kjer so živeli njihovi
predniki.
Razna plemena Indijancev se mo­
rajo tudi danes boriti za preživetje.
Velikokrat so jim kratene človekove
pravice. Upati smemo, da ne bodo eko­
nomski interesi močnejši od osnovnih
človekovih pravic, kajti včasih se zdi,
da tudi zagovornike človekovih pra­
vic malo potegne v vrtinec ekonomi­
je. Zato hvala vsem, ki s svojo dobroto
podpirate delo naših misijonarjev tudi
v Paragvaju in vlivate upanje indijan­
skim ljudstvom, ki tam živijo v sicer ne
zavidanja vrednih razmerah.
tudi s samoto. A prav to velikokrat
daje tudi čar misijonskemu poklicu.
Po drugi strani pa je res, da se ne da
opisati in izraziti, kaj je tisto, kar te
vleče nazaj in te še v sanjah ne pusti
pri miru. Nivaclé so ljudstvo, ki te po­
grezne vase in ti da nekaj, kar vsi išče­
mo, danes bi temu lahko rekla tudi
popolna predanost, zaupanje v božjo
previdnost. Morda bi temu lahko rekli
sposobnost biti zadovoljen z malim,
biti srečen s tem kar si in kar imaš.«
Za Tadejino ljudstvo Nivaclé, ki živi na
področju Laguna Escalante Fischat, kar
pome ni: Tam, kjer rastejo palme, smo
leta 2009 skupaj z radiom Ognjišče v
oddaji Pustna sobotna iskrica in pu­
stnim plesom zbrali denar za šolo.
Izobrazbo potrebujejo, da bodo mogli
obstati!
RAZMIŠL JANJE
Hugo Delčnjak, frančiškan, Francoska Gvajana
Verniki
vesoljne Cerkve
Misijonar razmišlja, kako je Bog vodil, poklical in vodil štiri mašnike
iz novocerkovške župnije po vsem svetu. Šele letos, na zlati maši
enega od njih, so se prvič vsi srečali in somaševali. Misijonarju se
zastavlja vprašanje, ali bo ta župnija v naslednjih petdesetih letih
v svobodni Sloveniji dala toliko poklicev, kolikor jih je dala v pol
stoletja komunističnega zatiranja.
2.9.2010. Ko se vračamo z misijo­
nov domov, je vsak misijonar, sem
prepričan, deležen velike dobroho­
tne naklonjenosti, pa naj bo to v do­
mači župniji ali drugje, zadosti je, da
ljudje vedo, da prihaja iz misijonov.
Slovenski verniki so veseli misijonar­
jev, do njih darežljivi in se zanimajo
za njihovo delo ter življenje ljudi in
Cerkve, kjer delujejo. Da je tako, ima
gotovo levji delež garaško osebje v
Misijonskem središču Slovenije, revija
Misijonska obzorja, pa njihova pove­
zava z radiem Ognjišče, Trikraljevska
akcija, različne dejavnosti ob misi­
jonski nedelji, Vseslovenska misijon­
ska molitvena zveza … in še marsi­
kaj. Vse to ustvarja živo misijonsko
zavest slovenske Cerkve.
Zadnja leta se vračam domov letno, pa
ne zaradi zdravja in počitka, ampak
da obiščem domače, sobrate franči­
škane, številne prijatelje, krstim pra­
nečake. Letos pa je bil vzrok tudi zlata
maša v domači fari Nova Cerkev pri
Celju.
Leta 1960 je dr. Kraljič Vinko pristopil
k oltarju. Na njegovi novi maši nisem
bil, ker sem bil pod rdeče zvezdno ti­
tovko ob bolgarski meji. Bila je to prva
nova maša v župniji po vojni. Gospod
Vinko je deloval nekaj let kot kaplan
v mariborski škofiji, nato pa študiral
glasbo in liturgijo v Rimu. Z rimskim
doktoratom je odšel v Nemčijo na žu­
pnijo Niddatal, kjer še danes deluje.
Pet let pozneje (1965) sem jaz zapel
Gloria in excelsis Deo kot frančiškan­
ski novomašnik. Po kaplanjevanju za
Bežigradom in v Šiški sem leta 1969
odšel v misijone v severni Togo. Zdaj
sem v Francoski Gvajani ob severni
meji Brazilije, pot do tja pa me je vo­
dila preko Centralnoafriške republike
in Venezuele.
Samo tri leta je bilo treba čakati in že
je novocerkovško občestvo z veselim
srcem pelo: Novomašnik bod' pozdra­
vljen. Franci Pohajač je bil leta 1968
tretji novomašnik slovenske svinče­
ne svobode. Njegova duhovniška in
salezijanska karizma se razdaja med
Slovenci na Občinah v Italiji.
Kar nekaj let je bilo treba čakati, da
Nova Cerkev ponovno doživi novoma­
šno veselje. Lojze Cvikl je kot fantič za­
čutil klic, da postane duhovnik jezuit.
To je uresničil, ko ga je leta 1983 škof
Smej posvetil v domači farni cerkvi
sv. Lenarta. Tudi Lojze ni ostal dolgo
v Sloveniji. Odšel je v Rim, kjer pouču­
je na papeškem kolegiju Russicum in
pripravlja na duhovniško službo bogo­
slovce vzhodnega obreda.
Na štirih poteh
Zakaj pišem vse to? Zdi se mi zani­
mivo, kako smo poklicani nagovorje­
ni od Boga in kako uresničujemo svoje
duhovniško poslanstvo. Smo štirje,
a vsak pripada različni obliki duhov­
niškega življenja. Dr. Kraljič je škofij­
ski duhovnik, jaz frančiškan, p. Franci
Pohajač salezijanec in p. Lojze Cvikl
jezuit. Vse to je bogastvo in duhov­
na moč Cerkve v njeni karizmatični
razvejanosti, ki pa je kljub vsemu vsa
osredotočena h Kristusu, ki je Glava.
Smo štirje, a vsak je bil poslan dru­
gam. Vsak in vsi skupaj smo bili in
smo še poslani (misijonarji), a ne v
krajevno Cerkev, ki nas je »rodila«,
marveč v Cerkev, ki nam jo je izbra­
la božja Previdnost. To je čudovito v
Katoliški cerkvi, da si duhovnik vesolj­
ne Cerkve. A ne samo duhovniki, vsak
vernik je vernik vesoljne Cerkve in je
poslan, da se na svojem mestu, kjer­
koli že je, zaveda, da je član Cerkve,
19
RAZMIŠL JANJE
Z godovina
Drago K. Ocvirk, lazarist, Salomonovi otoki
Ljudožerca
odprla vrata
evangeliju
Pred zadnjim obiskom otoka Malaite, ko sem si šel ogledat
kraj Mbuma, kamor bodo drugo leto prišle štiri sestre iz reda
zagrebških usmiljenk, sem se poglobil v zgodovino začetkov
Katoliške cerkve na njem. Odkril sem zanimive reči in prišel
do spoznanja, da gre zahvala, da je del Malaitancev sprejel
našo vero, v prvi vrsti dvema vplivnima ljudožercema, Araiasi
in Harisimae po imenu.
ud Vstalega Kristusa, ki ga oznanja
s svojim načinom življenja.
Zanimivo je tudi, da smo se letos
prvič znašli vsi skupaj in prvič vsi
štirje somaševali. Da se to ni zgodi­
lo prej, je gotovo kriva naša razte­
penost. No, za zlato mašo se spodo­
bi, da smo prišli skupaj vsi domači
duhovniki. V komunizmu, ko je bil
veren državljan označen kot sovra­
žnik naroda, je bilo občestvo Nove
Cerkve sposobno dati štiri novoma­
šnike; rodil jih je pogum in zvesto­
ba naših staršev Kristusu in Cerkvi.
Sprašujem se, ali bo isto občestvo
zdaj, ko živi v samostojni in svobo­
dni Sloveniji, sposobno roditi v pri­
hodnjih petdesetih letih toliko ma­
šnikov, kakor jih je dalo petde­
setletno zatiranje vere in vernikov.
Slovenska Cerkev je lahko ponosna
na tolike redovnice, laike in duhov­
nike v misijonih. Zaupajmo, da bo
v bodoče klic v srcih mladih fantov
in deklet naletel na vesel odgovor
služenja Gospodu. Naše molitve jih
spremljajo v njihovih odločitvah.
Vsem želim veliko misijonskega nav­
dušenja z zahvalo za radodarno soli­
darnost, p. Hugo
20
Na Malaiti, najgosteje naseljenem
otoku Salomonovih otokov, je četr­
tina prebivalstva katoliškega, kar je
nad državnim povprečjem, ki se vrti
okrog 20 odstotkov. Začetki naše
Cerkve na tem otoku so v časih, ko so
se naše babice možile. Glasniki evan­
gelija se niso prav nič zlahka pririnili
na Malaito, kajti njena ljudstva, pet­
najst jih je in še več jezikov, so ljubo­
sumno čuvala svoja izročila in ne­
odvisnost in so tujca naglo odpra­
vili, če ni bilo videti, da bo od njega
kakšna korist. Otok Mala Malaita in
laguna Marau na sosednjem otoku
Guadalcanal se ob lepem vremenu
vidita in ljudje z obeh koncev so se
v kanujih prevažali sem ter tja. To
je opazil francoski misijonar Jean
Coicaud (Žan Kvako), iz družbe
Cerkev v Mbumi
maristov, ki je leta 1905 odprl misijon­
sko postajo v Marau. Mikalo ga je, da
bi evangelij ponesel med Malaitance.
Toda kako do njih, da ga ne bodo zavr­
nili? Slišal je, da so misijonarji radikal­
ne južnomorske evangelikalske Cerkve
pogoreli, ker so od Malaitancev zahte­
vali, naj se čez noč odpovedo pogan­
skim šegam. Ob trdoživih Malaitancih
so si polomili zobe tudi že anglikanski
glasniki. Kako neki bi mogel imeti ka­
toliški misijonar več sreče oz. blagoslo­
va in božje pomoči!? A kakor vedno, so
božja pota nerazumljiva in tako je bilo
tudi v tem primeru.
Malaitanski razbojnik Guzej
Med ljudstvom Areare je ob začet­
ku 20. stoletja slovel ramo (bojev­
nik), lovec na glave in dostojanstvenik
Z godovina
Dom visoko
na drevesu
Araiasi, ki je 'delal red' za araha, t.j. po­
glavarja, Iavaoja v kraju Tarapaina na
Mali Malaiti. »Kadarkoli ga je araha
poklical, je bil pripravljen za napad, boj
ali maščevanje. Kopja ali puščice ni po­
treboval, moril je kar s svojimi rokami,
tak silak je bil. Med ljudstvom je užival
strahospoštovanje, ker je verjelo, da ga
imajo v posesti duhovi prednikov, ki
mu dajejo tolikšno moč«. Ko je umo­
ril avstralskega trgovca, ki ni hotel po­
šteno plačati kopre, posušenega koko­
sovega oreha, so ga začele kolonialne
oblasti loviti. Dolgo časa neuspešno, se
razume. Ta mešanica Robina Hooda in
našega razbojnika Guzeja, strah in tre­
pet belcev na Malaiti, je nekoč slišal o
črnobradem visokem belcu v Marau,
da je nekaj posebnega. Hotel ga je spo­
znati. Rečeno, storjeno!
Nekje v letu 1911 – še nekaj mesecev
in bo sto let tega – je naš junak pri­
veslal v Marau in poiskal misijonar­
ja. Moža sta se takoj ujela, si zaupala
in patere Jean Coicaud je s svojo ekipo
odplul z Araiasijem na Malo Malaito v
Tarapaino. Ker tam niso našli ustre­
znega terena za misijon, je Araiasi od­
peljal novega prijatelja v laguno Areare
na Veliki Malaiti do svojega soborca
in lovca na glave araha Harisimaeja.
Misijonar Louis Raucaz, ki je spre­
mljal »Kvakoja«, je to srečanje popi­
sal. »Stari ljudožerec se je že bil srečal
s patere v Marau. Vendar je hotel po­
drobnosti o njegovi darežljivosti: koli­
ko tobaka, pip in vžigalic bo pripeljal
s seboj. Religija mu ne pomeni nič in
se je ne bo pritaknil. Kaj neki bi si na­
mreč njegovi duhovi mislili, če bi sto­
ril kaj takega? O vsem tem se je po­
zanimal med posadko, pa tudi pri
Araiasiju, svojem tovarišu z južnega
otoka. Harisimaejevo poizvedovanje
o patere 'Kvakoju' je moralo biti zelo
ugodno, saj je stari razbojnik takoj pri­
stal, da proda otoček Rohinari in pre­
cejšen kos zemlje na glavnem otoku«.
Tako, zdaj pa ima misijonar kam sto­
piti in misijon kje pognati korenine! V
kraju Rohinari, ki je na področju ljud­
stva Areare, je tako julija 1912 začel
rasti prvi katoliški misijon na Malaiti.
Razbojnik še sam misijonar
Medtem ko je patere Jean Coicaud za­
vihal rokave v Rohinari, je njegov so­
brat Louis Raucaz odšel proti severu v
laguno Langalanga, kjer je pol leta ka­
sneje začel z misijonom v Mbumi. Leta
1917 ga je zamenjal patere Donasiano,
kot so domačni klicali Donatiena
Coicauda (Donacijana Kvakoja), rodne­
ga brata drugega 'Kvakoja', Jeana, ti­
stega, ki je uspel prodreti na Malaito.
Ta brata, mi je dejal škof Chris na poti
v Mbumo, sta v resnici skupaj z doma­
čimi katehisti in redovnicami razširi­
la vero in postavila Cerkev na Malaiti.
Vendar ne pozabimo: te nenavadne,
skoraj čudežne epopeje ne bi bilo, če se
ne bi za misijonarje zavzela in jih ves
čas podpirala ramo Araiasi in araha
Harisimae, lovca na glave in ljudožerca.
Ali sta bila ta dva kaj bistveno drugač­
na od cesarja Konstantina, ki je dal kr­
ščanstvu svobodo in polet, ali od fran­
kovskega kralja Klodovika, ki je odprl
vrata pokristjanjevanju Barbarov?
Vsi so bili vojščaki, morilci, vladarji z
mečem v roki, takrat se drugače pač ni
dalo, a vsi so imeli tudi bolj sočno plat:
Tržnica v Aukiju v prestolnici Malaite
srce, čut in razumevanje za misijonar­
je. »Kdor vas sprejme, mene sprejme,«
pravi Jezus svojim učencem.
Naj končam zgodbo o začetkih naše
Cerkve na otoku Malaita z junako­
ma, ki sta ji velikodušno odprla vrata
in jo ščitila, da je mogla rasti. Poglavar
Harisimae, ki je ostal zvest svojim du­
hovom, je bil na stara leta vsak dan v
cerkvi pri maši. Še pomnite: takrat je
bila v latinščini! Sedel je zadaj v kotu
in kadil pipo, kadar pa mu je uga­
snila, je stopil do oltarja in si tam na
sveči sredi maše pipo ponovno priž­
gal, potem pa se v oblaku dima vrnil v
svoj kot. Na glavo je obrnil psalmisto­
vo prošnjo: »Naj se moja molitev dviga
pred tvoje obličje kakor kadilo, o Bog.«
Dim iz pipe je bila Harisimaejeva mo­
litev. Bogu je bila očitno všeč, saj je na
smrtni postelji prejel milost spreobr­
njenja, obrnil hrbet svojim duhovom in
bil krščen.
Drugačno pot je prehodil ramo
Araiasi. Kakor se je zalomilo našemu
Guzeju, tako se je tudi njemu. Leta
1918 je padel v roke kolonialnim obla­
stem, ki so ga spravile pod ključ. A v
kehi ni ostal dolgo, saj je h komisar­
ju Bellu prihitel patere »Kvako«, ki je
svojega prijatelja in dobrotnika spra­
vil na prostost z obljubo, da bo odslej
živel z njim. Araiasi je ostal na misijo­
nu, leta 1922 zaprosil za krst in si iz­
bral ime Petero. Odtlej je tudi ta Peter
sam neutrudno oznanjal evangelij in
razlagal: »Rad bi bil steber vere, ker
sem jo prinesel na Malaito«. Res, ne­
navadna so Božja pota!
21
t o in ono
»Dejavna župnija je misijonska župnija«
Vesoljna Cerkev se enkrat v letu pove­
že v živo skupnost molitve in darova­
nje za najbolj revne in zapostavljene.
To se zgodi na Misijonsko nedeljo. Ves
mesec oktober, ki je Marijin mesec, se
po Mariji dvigajo molitve h Gospodu,
da bi vsi udje Cerkve bili živi in blago­
slovljeni, da bi se vesela blagovest ši­
rila med vse narode in ljudstva, da bi
na zemlji raslo Božje kraljestvo. Svoj
vrhunec pa dobi ta klic iz grl vernih
z vsega sveta na Misijonsko nedeljo.
Takrat molitve kličejo poseben blago­
slov na vse misijonarje in na vsa mi­
sijonska področja; takrat Cerkve po
vsem svetu (tudi najrevnejše!) zbi­
rajo darove, ki jih potem Papeške
misijonske družbe pošljejo najpotreb­
nejšim. Misijonska nedelja je zato naj­
večji dan solidarnosti vse Cerkve.
Papež, kot vrhovni predstojnik
Cerkve, vsako leto z misijonsko posla­
nico vabi vse ljudi dobre volje k mo­
litvi in darovanju. Letos še posebej
spodbuja vse skupine v Cerkvi in vsa­
kega posameznika k evangeljski de­
javnosti. Dejavna župnija je namreč
vedno tudi misijonska.
Vsaka župnija z veseljem praznu­
je Misijonsko nedeljo. Vsa škofija pa
tudi skupno obhaja Misijonsko ne­
deljo s svojim škofom, saj je on prvi
misijonar.
JUBILANTI – ČESTITAMO
60 letnica življenja
Pavel Bajec,
duhovnik KP,
rojen 15. januarja
1951 v Colu.
Na Slonokoščeno
obalo je odšel
decembra 1978.
55 letnica življenja
Janez Krmelj,
duhovnik LJ, rojen
15. decembra
1955 V Selu
nad Polhovim
Gradcem. Na
Madagaskar je
odšel 3. oktobra 1988.
50 letnica življenja
nad/škofija
kraj
čas
vodi
CELJE
Brežice
15.30
nekdanji misijonar Janez Mesec
KOPER
Tolmin
16.00
Škof Metod Pirih
LJUBLJANA
Škofja Loka
15.30
Nadškof Anton Stres
MARIBOR
Gornja sv. Kungota
15.30
Nadškof Franc Kramberger
Janez Mirtek,
salezijanec, rojen
18. decembra
1960 v Št. PeterOtočec. Deluje v
Albaniji.
MURSKA SOBOTA
Bogojina
15.30
Škof Peter Štumf
50 letnica življenja
NOVO MESTO
Trška gora
15.30
Škof Andrej Glavan
Pavel Bernik,
»misijonar z indijsko dušo«
Pavla Bernika, salezijanca, doma v
Puštalu pri Škofji Loki, misijonar­
ja v Indiji od 1934 do 2000, imenuje­
mo kar "misijonar z indijsko dušo",
tako je namreč vzljubil indijsko ljud­
stvo in se vživel v njihovo dušo, da je
postal eden izmed njih. Zato so mu
prisluhnili, ga imeli radi. Na misi­
jonsko nedeljo 24. oktobra se bomo
spominjali 10-letnice njegove smrti.
V Škofji Loki bo osrednja misijonska
slovesnost ob misijonski nedelji v lju­
bljanski nadškofiji. V soboto zvečer
bo akademija z razstavo v župnijski
dvorani na Mestnem trgu, v nedeljo
popoldne pa slavje v župnijski cer­
kvi. Podroben spored bo objavljen v
Družini in na Radio-Ognjišče.
Anton Ovtar,
lazarist, rojen
1. januarja 1961
v Celju. V Sibirijo
je odšel leta 2001.
50 letnica življenja
Polona Švigelj,
uršulinka, rojena
14. decembra
1960 v Dolnjem
Logatcu. V Senegal
je prvič odšla leta
2003-2007, drugič
pa leta 2009.
20 let dela v
misijonih
Martin Kmetec,
minorit, rojen 10.
novembra 1956 v
Sv. Vidu pri Ptuju.
V misijone je odšel
6. decembra 1990.
Deluje v Turčiji.
10 let dela v
misijonih
Martina Arhar,
šolska sestra sv.
Frančiška Kristusa
Kralja, rojen 4.
septembra 1933
v Dolnjem Logatcu. V Egipt je
odšla 12. decembra 2000.
JUBILANTI – ČESTITAMO
22
DAROVALI STE - HVALA
o ZA LAČNE V MISIJONIH • župniji: Levpa, Tinje
• posamezniki: Bratuša Andrej, Hvala Irena, Jager Klemen,
Krašovec Jože, Kravos Stojan, Lavbič Primož, Lorber Petra,
Motaln Betka, Murko Ana, N.N., Ojsteršek Peter, Špendal Jožica,
Štefančič Ana, Švab Katarina, Vomberger Angelca o NAŠA
ZAVEZA • župnija: Ljubljana-Ježica • posameznica: Trček
Francka o SKLAD ZA GOBAVCE • posameznica: Brišar
Valerija o ZA MADAGASKAR • posameznica: Mlakar Anita
o ZA MISIJONE • posamezniki: Babnik Francka, Beravs
Mihael, Bevc Mihaela, Blažič Miha, Bogovič Anica in Ivan,
Bratuša Andrej, Cerkev Srca Jezusovega, Cigoj Dorica, Cvitan
Štefanija, Černe Meta, Čučun Dušan, Čuk Niko, Debeljak Jože,
Dolenc Janez, Factor Banka D.D., Gantar Metod, Gerl Janez,
Gostečnik Jožef, Gostečnik Jožica, Gostečnik Pavla, Habe Zoran,
Irbis d.o.o., Ivančič družina, Jagodic Jože, Jurkovnik Francka,
Kavčič Irena, Kitak Ljudmila, Knez Magdalena, Kokot Branka
Franc, Kordan Anica, Koren Leopold, Kovač, Kovšca Tončka,
Kozole Cvetka, Kranjc Ivan, Kunc Vinko, Ljumani D.O.O.,
Luštrek Gregor, Magajna Ljudmila, Magdič Olga, Martinčič
Andreja, Mate Klemen, Mayer A.J., Mikrovit Ustje D.O.O.,
Mikulin Olga, Morelj Darja, Murko Ana, N.N., Osredkar Fani,
Pačnik Anton, Paškič Ilija, Pavli Vili, Pegan, Pegan Alenka,
Perovšek Zarja, Petelin Magda, Petrič Matija, Pirc Dragica,
Porenta Marija, Ramovš Marija, Rebernik Janez, Remec Cirila,
Reont-Regeneracija Bevc Jože s.p., Rihtar Fani, Rozoničnik Jože,
Sajevic Marija, Schwarzbartl Tomaž Ervin, Selan Stanka, Sotlar
Alojzija, Sotlar Slavko, Strajnar Ana, Strle Magda, Strnad Ivanka,
Šef Ida, Škrabec Janja, Štrukelj Frančiška, Uršič Jože, Vehovar
Darinka, Vodnik Cvetka, Vozelj Ivanka, Založnik Danica, Zibrik
Marjeta, Zupančič Ivan, Žele Ana, Žeželj Miro • župnije: Bloke,
Borovnica, Leskovica, Pliskovica, Ponikva, Rače, Sv.HelenaDolsko, Tomaj, Vransko o SKLAD ZA ŠOLANJE
BOGOSLOVCEV • župnija: Hoče • posamezniki: Bratina Alojz,
Mah Tinko, Ocepek Maksimiljan, Ravnihar Marija, Šifrar Ana,
Vinkovič Marija o ZA MISIJONE V RUANDI IN BURUNDIJU
• posameznici: Šimec Vladimira, Švab Katarina o SKLAD ZA
GRADNJO CERKVA • župnija: Vipavski Križ o MIVA
• posamezniki: Albreht Helena, Ambrožič Štefka, Ašič Erika,
Avto M Cerknica D.O.O., Bešter Mojca, Bizjak Cilka, Bizjak Livija,
Bogovič Anica in Ivan, Bohorič Slavica, Cankar Ana, Cerkev Srca
Jezusovega, Cirar Stanislava, Česnik, Debeljak Jože, Dintinjana
Veronika, Dolenc Janez, Dolenc Jože, Dolinšek Tatjana, Drobež
Matjaž, Durič družina, Eržen – družina, Fajdiga Stanko,
Frančiškanski Samostan Brezje, Frančiškanski Samostan
Kamnik, Frančiškanski Samostan Sveta Gora, Globokar,
Gnidovec in Ajdovec, Gorenc Alojzij, Habinc Ivica, Herle
Dominik, Hmeljak Leon, Hozjan Jože in Ema, Hribernik Boris,
Hrovat Avgusta, Hrovat Franc, Humar Andrej, Humar Franc,
Iskra Jože, Jagodic Jože, Jamšek Demitrij, Jenskovec, Jereb
Brane, Jereb Ljudmila, Jerenko Helena, Jericijo Oskar, Jeromen
Janez, Jordan Mateja, Jurca Kristina, Kastelic Danijel, Kepec
Darinka, Kerbler Kocuvan Vanja, Kirbiš Marija, Klemenčič Saražin Stanislav, Klemenčič Frančiška, Klevišar Dr. Metka,
Kokot Branka Franc, Kokovnik Zofija, Kolbl Jernej, Koren
Leopold, Košir Leopoldina, Košir Samo, Kovačič Breda, Kovšca
Tončka, Kozina Jože, Kozlovič Mavricij, Kragelj Marija, Kranjc,
Kranjc Ivan, Kranjc Marija, Kranjc Pavel, Krašna Igor, Kricej
Tomaž, Krivonog Pavla, Križnar Olga, Kušar Ana, Leban Vida,
Lenassi Roman, Likovič Marija ml., Logar Veronika, Lukovac
Danijela, Magajna Božidar, Makovec Ksenija in Tomaž, Marijine
Sestre Ljubljana, Matajc Irena, Matzele Meta, Merše Franjo,
Mihelj Erik, Miklič Lojzka, Mohar Jernej, N.N., Narobe Antonija,
Our Lady Of The Miraculous Medal, Panič Martin, Pečarič
Karmen, Pegan, Pešec Bogomila, Pevec Andreja, PikovnikZaman Lea, Plavčak Božidar, Pogačnik Marinka, Prijatelj Jože,
Prnaver Miran, Rihtar Frančišek, Ropret Božidar, Ropret Tea,
Ruparčič Miroslav, Rus Marjan, Sabolič Katja, Samostan
Lazaristov Miren, Selan Bižal Marija, Sestre Sv.Križa • Sestre
Usmiljenke, Skok Tine, Sovdat Marko, Stern Slavko, Strajnar
Ana, Stražiščar Elizabeta, Strgar Jože, Strnad Alenka, Škerbec
Janja, Škrabl Ivanka, Škrjanec Barbara, Štiglic Neda, Trkov Janja,
Trstenjak Franci, Tušar Nada, Vončina, Zabret Marija, Zajec
Janez, Zevnik Luka, Zidanšek, Zidar Ana, Zupančič Alojz,
Zupančič Jože, Zver Sonja, Žgajnar Pavla, Žnidaršič Jožica,
Žugman - Družina • župnije: Bolniška Župnija, Ajdovec,
Ajdovščina, Ambrus, Ankaran, Apače, Artiče, Avče, Batuje,
Begunje na Gorenjskem, Begunje pri Cerknici, Bela Cerkev,
Beltinci, Besnica, Bevke, Biljana, Bilje, Bled, Bogojina, Bohinjska
Bela, Borovnica, Boštanj, Bovec, Branik, Brdo, Brestanica,
Breznica, Brezovica, Brežice, Brusnice, Bukovica, Bukovščica,
Cankova, Celje-Sv.Cecilija, Celje-Sv.Duh, Celje - Bl. Anton Martin
Slomšek, Cerklje na Gorenjskem, Cerklje ob Krki, Cerkno,
Cerovo, Cezanjevci, Cirkovce, Čatež ob Savi, Črešnjice, Črna na
Koroškem, Črni Vrh nad Idrijo, Črniče, Divača, Dob, Doberdob,
Dobje, Dobrepolje-Videm, Dobrna, Dobrnič, Dokležovje, Dol pri
Ljubljani, Dolenci, Dolenja Vas, Domžale, Dornava, Dornberk,
Dovje, Dragatuš, Drežnica, Dutovlje, Fram, Gabrovica, Galicija,
Godovič, Golo, Gomilsko, Gora pri Sodražici, Gore, Goriče,
Gorjansko, Gorje, Gornja Polskava, Gornja Ponikva, Gornji Grad,
Gornji Logatec, Gornji Petrovci, Gotovlje, Grad, Grahovo,
Grahovo ob Bači, Griže, Grosuplje, Hajdina, Hinje, Homec,
Horjul, Hotedršica, Idrija, Ig, Ihan, Ivančna Gorica, Izlake, Izola,
Jamlje, Jarše, Javorje nad Šk.Loko, Javorje pri Litiji, Jelšane,
Jesenice, Jurklošter, Kalobje, Kamnje, Kanal, Kapla na Kozjaku,
Kisovec, Knežak, Kobarid, Kobjeglava, Kočevje, Kočevska Reka,
Kog, Kojsko, Kokrica, Kolovrat, Komen, Komenda, Kopanj,
Koper - Sv.Marko, Koper, Koprivnik v Bohinju, Koroška Bela,
Korte, Koštabona, Kotlje, Kovor, Kozana, Kranj-Primskovo,
Kranj-Šmartin, Kranj-Zlato Polje, Kranj, Krašnja, Kresnice,
Križevci pri Ljutomeru, Krka, Krkavče, Kromberk, Krško,
Kuzma, Ledine, Leskovec pri Krškem, Leskovica, Leše, Libušnje,
Litija, Ljubljana-Bežigrad, Ljubljana-Črnuče, Ljubljana-Dravlje,
Ljubljana-Fužine, Ljubljana-Kašelj/Zalog, Ljubljana-Koseze,
Ljubljana-Marijino Oznanjenje, Ljubljana-Moste, LjubljanaRakovnik, Ljubljana-Rudnik, Ljubljana-Sv.Nikolaj, Ljubljana-Sv.
Trojica, Ljubljana-Šentvid, Ljubljana-Šiška, Ljubljana-Štepanja
Vas, Ljubljana-Trnovo, Ljubljana-Vič, Ljubljana - Sv.Peter, Ljubno,
Log pod Mangartom, Loka pri Zidanem Mostu, Lokavec, Lokev,
Lucija, Luče ob Savinji, Lučine, Makole, Maribor-Brezje, MariborPobrežje, Maribor-Sv.Križ, Maribor-Sv.Magdalena, Marija Reka,
Marija Snežna, Marijino Celje, Matenja Vas, Mavčiče, Mengeš,
Mežica, Miren, Mirna Peč, Mokronog, Moravče, Mozirje, Murska
Sobota, Muta, Nazarje, Negova, Nevlje, Notranje Gorice, Nova
Cerkev, Nova Gorica-Kapela, Nova Gorica - Kr. Odrešenik, Nova
Oselica, Nova Štifta, Novo Mesto-Sv.Janez, Novo Mesto-Sv.
Lenart, Novo Mesto-Šmihel, Odranci, Olimje, Olševek, Opatje
Selo, Orehek pri Postojni, Ormož, Ovsiše, Pečarovci, Peče,
Pertoča, Petrovče, Pirniče, Pivka-Št.Peter na Krasu, Planina,
Planina pri Rakeku, Pliskovica, Podbrdo, Podčetrtek, Podgorje
pri Slov.Gradcu, Podgrad, Podgraje, Podkraj, Podlipa, Podmelec,
Podnanos, Podraga, Podsabotin, Polenšak, Polhov Gradec,
Polica, Polje ob Sotli, Ponikva, Portorož, Postojna, Povir,
Prebold, Prečna, Preddvor, Predloka, Predoslje, Prem, Preserje,
Preska, Prežganje, Prihova, Primskovo na Dolenjskem, Ptuj-Sv.
Ožbalt, Ptujska Gora, Radlje ob Dravi, Radmirje, Radovica,
Rakitna, Razbor pod Lisco, Razbor pri Slo.Gradcu, Razkrižje,
Remšnik, Renče, Reteče, Ribnica, Ribnica na Pohorju, Ribno,
Rob, Roče, Ročinj, Rogaška Slatina, Rovte, Ruše, Sečovlje, Sedlo,
Sela pri Kamniku, Selca, Sele, Sevnica, Sežana, Sladka Gora,
Slap, Slavina, Slivnica, Slovenj Gradec, Smlednik, Soča,
Sodražica, Solčava, Sora, Sostro, Spodnja Idrija, Spodnja
Polskava, Središče ob Dravi, Srpenica, Stara Cerkev, Stara Loka,
Stara Oselica, Stari trg pri Ložu, Stari trg pri Slov.Gradcu,
Stomaž, Struge, Strunjan, Studenec, Studenice, Studeno,
Sv.Anton na Pohorju, Sv.Anton Slov.Goricah, Sv.Benedikt v Slov.
Goricah, Sv.Danijel nad Prevaljami, Sv.Duh pri Škofji Loki,
Sv.Ema, Sv.Florijan v Dolini, Sv.Gregor, Sv.Helena-Dolsko,
Sv.Jakob ob Savi, Sv.Jedert nad Laškim, Sv.Jernej pri Ločah,
Sv.Jurij ob Ščavnici, Sv.Jurij ob Taboru, Sv.Jurij v Slov.Goricah,
Sv.Katarina-Topol, Sv.Križ-Gabrovka, Sv.Križ nad Jesenicami,
Sv.Lenart, Sv.Lenart nad Laškim, Sv.Lovrenc, Sv.Lovrenc na
Drav.Polju, Sv.Lovrenc nad Štorami, Sv.Marjeta niže Ptuja,
Sv.Marko niže Ptuja, Sv.Martin na Pohorju, Sv.Martin pri
Vurberku, Sv.Miklavž nad Laškim, Sv.Miklavž ob Dravi,
Sv.Miklavž pri Ormožu, Sv.Ožbalt ob Dravi, Sv.Peter na Kristan
Vrhu, Sv.Peter pri Mariboru, Sv.Planina, Sv.Rok ob Sotli,
Sv.Rupert nad Laškim, Sv.Rupert v Slov.Goricah, Sv.Štefan,
Sv.Trojica-Podlehnik, Sv.Trojica nad Cerknico, Sv.Trojica v Slov.
Goricah, Sv.Vid nad Valdekom, Sv.Vid pri Ptuju, Svetina, Svetinje,
Svibno, Šempas, Šempeter V Savinjski Dolini, Šenčur, Šentjanž,
Šentjanž na Vinski Gori, Šentjernej, Šentjošt nad Horjulom,
Šentjur pri Celju, Šentjurij pri Grosupljem, Šentlambert,
Šentlovrenc, Šentrupert, Šenturška Gora, Šentvid pri Stični,
Šentviška Gora, Škocjan pri Turjaku, Škofja Loka-Suha, Škofja
Loka, Škofljica, Škrbina, Šlovrenc, Šmarca-Duplica, Šmarje na
Vipavskem, Šmarje pri Jelšah, Šmartno ob Dreti, Šmartno ob
Paki, Šmartno pod Šmarno Goro, Šmartno pri Slov.Gradcu,
Šmartno v Rožni Dolini, Šmihel, Šmihel pri Žužemberku,
Šoštanj, Špitalič, Št.Ilj pri Velenju, Štanjel, Štjak, Šturje, Teharje,
Tolmin, Tomaj, Tomišelj, Toplice, Trata-Gorenja Vas, Trboje,
Trbonje, Trbovlje-Sv.Martin, Trbovlje - Sv.Marij, Trebelno,
Trebnje, Trstenik, Trzin, Tunjice, Turjak, Ustje, Vače, Vavta Vas,
Velenje-Sv.Marija, Velenje-Sv.Martin, Velesovo, Velika Dolina,
Velika Nedelja, Velike Lašče, Vipavski Križ, Vipolže, Vitanje,
Vodice, Voglje, Vogrsko, Vojnik, Vojsko, Vojščica, Volče, Vrabče,
Vranja Peč, Vreme, Vrh-Sv.Trije Kralji, Vrhnika, Vrhpolje,
Vrhpolje, Vrtojba, Vuhred, Vurberk, Vuzenica, Zabukovje,
Zagorje ob Savi, Zagradec, Zaplana, Zapoge, Zavratec, Zgornji
Tuhinj, Zibika, Zlato Polje, Žabnica, Žalec, Žalna, Železniki,
Želimlje, Žetale, Žiče, Žužemberk o ADVENTNA AKCIJA
• župnije: Kostanjevica na Krki, Krkavče, Kuzma, LjubljanaPolje, Slovenska Bistrica, Šmartno ob Dreti, Šmartno pri Litiji,
Tomaj • posameznika: Marn Marjana, Sečnik Anica
o TRIKRALJEVSKA AKCIJA • župnije: Ljubljana-Marijino
Oznanjenje, Ljubljana-Polje, Prem o ZA JOŽETA ADAMIČA
• posamezniki: Burger Alenka, Čižman Marko, N.N. o ZA
KRISTINO BAJC • posameznica: Lajevec Janja o ZA PAVLA
BAJCA • župnija: Velike Lašče • posamezniki: Mza-Cma o ZA
HUGA DELČNJAKA • posameznika: Pavli Vili, Petrič Matija
o ZA MIHA DREVENŠKA • posamezniki: Henigman Mojca,
Majerle Martina, Mza-Cma, Volavšek o ZA ANKO BURGER
• posamezniki: Čižman Marko, Maras Tomaž, N.N., Novak
Dr.Meta o ZA VIDO GERKMAN • posameznica: Pipan
Marinka o ZA JOŽETA MLINARIČA • posamezniki:
Kvaternik Tomaž, Pavlica Otilija, Suhadolčan Franci o ZA
JOŽETA GROŠLJA • župnija: Vransko • posameznika: Jenič
Dušan, Velepič Anica o ZA VESNO HITI • župnija: Koper – Sv.
Marko • posamezniki: Jenič Dušan, Kolbl Jernej, Kunšič Francka
o ZA TONETA KERINA • župnija: Višnja Gora • posamezniki:
Capl Ana Marija, Jagodic Jože, Jenič Dušan, Kern Jože, Kožuh
Simon, N.N., Pompe Anica, Šušteršič, Žura Andrej o ZA
ANTONA OVTARJA • posameznika: Kovač Marijana, N.N.
o ZA AGATO KOCIPER • posameznika: Jenič Dušan, Volavšek
o ZA VLADIMIRJA KOSA • posameznik: Jenič Dušan o ZA
JANKA KOSMAČA • posamezniki: Jenič Dušan, Mza-Cma
o ZA JANEZA KRMELJA • posamezniki: Bilandžič Milenko,
Bradeško Jože, Janša Anton, Kamenik Franc, Krmelj Janez, N.N.,
Sušnik Janez, Šifrar Marija, Šparovec Maja, Štalec Kristina,
Trček Francka, Vagner Janez, Vrabec Marko o ZA ANDREJO
GODNIČ • posamezniki: Ačanski Elizabeta, Kavčič Katarina,
N.N., Pavli Vili, Strnad Ivanka, Štuhec Msgr.Dr. Ivan o ZA
DANILA LISJAKA • župnija: Koper – Sv. Marko • posamezniki:
Klobčar Slavka, Krevelj Branko, Matjaž Antonija, Sušnik Janez
o ZA TOMAŽA MAVRIČA • posameznici: Kovač Marijana,
Malalan Nika o ZA ANDREJO MARIJO ŠUBELJ
• posameznika: Strajnar Ana, Suhadolčan Franci o ZA IVANA
BAJCA • posamezniki: Mza-Cma o ZA JANEZA MIHELČIČA
• posamezniki: Demšar Vida, Pavli Vili, Pergar Marija, Strajnar
Ana, Tomše Sonja, Valič Marisa o ZA ZVONKO MIKEC
• župniji: Koper – Sv. Marko, Vransko • posamezniki: Breznikar
Jožefa, Jeriček Jani, Kramberger Marta, Murn, Ojsteršek Lidija,
Prijol Ljudmila, Suhadolčan Franci o ZA MISIJONARKE
LJUBEZNI • posameznika: Kramberger Betka, Kranjc Rafael
o ZA TADEJO MOZETIČ • župnija: Vransko • posamezniki:
Bonuti Hajdinjak Kamila, Kramberger Betka, Kunstelj, Muha
Vera, Rudež Lučka, Skvarča Majda, Šiško o ZA MARJETO
MRHAR • posameznici: Ham Alenka, Štumberger Elizabeta
o ZA PETRA OPEKO • Župnija: Ljubljana-Sv. Nikolaj
• posamezniki: Baša Zorka, Blaznik Leopold in Eta, Bohak Ivan,
Brelih Anica, Brkovič Irena in George, Budin Peter, Kebe Janez,
Martinčič Angela, Mustar Janez, N.N., Resman Silva, Smole Jana,
Smolik Dr.Marijan, Šiško, Vilfan Frančiška, Zgonc Marija,
Zidanšek o ZA MARIJO PAVLIŠIČ • posameznika: Rozman
Maksimiljan, Vagner Janez o ZA MIRJAM PRAPROTNIK
• posamezniki: Demšar Andrej, Gantar Mira, Gregorič Milena,
Job Manuela, Kastelec Jana, Kern Frančiška, Kovač Marijana,
Kuralt Angelca, Lesjak Bernarda, Macedoni Anica, Melink
Cvetka, Misijonska Skupina Velike Lašče, Perenič Vilma, Pergar
Marija, Rihtar Barbara, Rihtar Frančišek, Rihtar Helena, Sodja
Slavka, Strajnar Ana, Štolcar Kolja, Zajec Janez, Zelenc Marija
o ZA STANKA ROZMANA • posameznica: Umek Mateja
o ZA ERNESTA SAKSIDA • posamezniki: Ham Alenka, Kotar
Daniela, N.N. o ZA MARTINA KMETCA • posamezniki:
Beravs Mihael, Beravs Vlasta, Gabrovšek Lora, Jenič Dušan,
Kuhelj Ivanka, Pavli Vili, Resman Silva, Rozoničnik Jože, Selan
Stanka, Stanovnik Marjan, Vrček Anton o ZA KLEMENA
ŠTOLCARJA • župniji: Gorje, Voglje • posamezniki: Kranjc
Francka, Lajevec Janja, Mulej Jelka, Mulej Marija, N.N., Osnovna
Šola Dobravlje o ZA SALOMONOVE OTOKE • posamezniki:
Avguštin Neža, Černec Miran, Kranjec Matilda, Krevs Jožefa,
prefekt dr. Franc Rode, Prosen Cecilija, Prospot D.O.O., Škofija
Celje, Švigelj Marija o ZA BOGDANO KAVČIČ • župniji:
Koper – Sv. Marko, Nova Gorica – Kristus Odrešenik
• posamezniki: Jenič Dušan, Perenič Vilma, Zupančič Andrej,
Železnik Anica o ZA LOJZETA PODGRAJŠKA
• posamezniki: N.N., Povh Jože, Tapajner Veronika o ZA ZORO
ŠKERLJ • posameznica: Tomažič Magdalena o DROBIŽ ZA
RIŽ • Posameznica: Kostanjevec – družina, Šubic Ida • ZA
FANI ŽNIDARŠIČ • posameznica: Ivančič Angela o ZA
GRAZYNO MECH • posameznica: Burger Muhič Andreja
o ZA MATIJA NAREDA • posameznika: Koncilja Joži, N.N.
o ZA LJUDMILO ANŽIČ • Župniji: Koper – Sv. Marko, Muta
• posamezniki: Bone Pavla, Dolar Davorin, N.N., Orehar Marta,
Strnad Alenka, Škerbec Janja, Zupančič Silvester o ZA
DISPANZER V MATANGI • posamezniki: Irnar Ana,
Kokovnik Zofija, Lenarčič Stanislava o ZA ANO SLIVKA
• posameznica: Skubin Dragica o ZA DORICO SEVER
• župnija: Vrtojba • posameznica: Demšar Vida o ZA
IZIDORJA GROŠLJA • župniji: Ambrus, Stična • posamezniki:
Benedik Dr.Stanislav, Čižman Marko, Krašna Igor, Mrak Janez,
Strajnar Ana o ZA RIŽEVA POLJA • posameznica: Ropret
Marjeta o ZA MOJCO KARNIČNIK • posameznici: Pipan
Marinka, Štafunko Fanika o ZA MIHA MAJETIČA
• posameznici: Bedenk Barbara, Strnad Alenka o ZA SLAVKO
CEKUTA • posameznika: Slivka Manda, Štolcar Kolja o ZA SV.
PISMO • posameznice: Pevec Andreja, Strajnar Ana, Žura Marija
o ZA MARIJINE SESTRE • posameznica: Muha Vera
o MATANGA - DAR UPANJA • posameznici: Behek Mirjam,
Podobnik Jožica o ZA AFRIKO • posameznika: Kolenc Marija,
Žeželj Miro o ZA RIŽ - MAVRICA • posameznik: Škvorc Luka
o ZA ANO KNEŽEVIČ • posameznika: Jemec Zofija, Novak
Zlatko o ZA KATARINO ŠABIČ • posameznica: Ham Alenka
o ZA HAITI • župnija: Litija • posamezniki: Breznik Rozalija,
Čavlovič Draga, Durič Štefka, Habinc Ivica, Kapucinski
Samostan, Kastelec, Lovše Anica, N.N. o ZA POTRES NA
SALOMONIH • posamezniki: Gorenc Marta, Kocijančič
Herman, Štiglic Neda, Žebaljec Mojca o ZA MISIJON CRIPAM
- BRAZILIJA • posamezniki: Kos - Družina, N.N., Žnidaršič
o ZA POPLAVE V PAKISTANU • posamezniki: Blatnik
Marija, Lovše Anica, Škrinjar Ana Marija o ZNAMKE
• posameznica: Pirc Lucija, Šmartno pod Šmarno goro
Darovi objavljenih so na naš račun
prispeli do 15. 9. 2010. Hvala vsem.
Celoletni prispevek za Misijonska
obzorja za leto 2010: 9 EUR, za Evropo
12 EUR, avionska za Ameriko in
drugod je 20 USD, 25 CAD.
BOG VAM POVRNI!
23
Misijonar
Andrej Majcen
Začetek procesa
za razglasitev
za blaženega
Marsikateri slovenski misijonar/ka bi si zaslužil,
da ga Cerkev postavi na oltar. Za škofa Friderika
Baraga teče proces; z našega narodnega ozemlja je
bl. Odorik Mattuzzi (1286-1331), manjši brat, ki je
svoje potovanje na Kitajsko popisal v delu Mirabilia
mundi – Čuda sveta. Zdaj se je začel proces za
razglasitev za blaženega Andreja Majcna, ki je
Kitajcem postal Kitajec in Vietnamcem Vietnamec.
Že bežen pogled na njegovo življenjsko pot
pove, kako razvejano je bilo njegovo misijonsko
delovanje.
Konec leta 1935 je salezijanec Andrej Majcen odpotoval v
Kunming na Kitajskem, kjer je deloval do leta 1951, ko je
bil izgnan v Hong Kong. Leto dni je spovedoval in pouče­
val francoščino na Makau, nato pa odpotoval v Vietnam.
V Hanoju je vodil sirotišnico, dočakal vdajo Francozov in
delitev države. Vrnil se je v Hong Kong in leta 1956 spet
odšel v Vietnam, in sicer južni, kjer je leta 1972 prejel dr­
žavno odlikovanje za 20-letno delo. Po združitvi Vietnama
so ga komunistične oblasti izgnale (1976). Skupaj z dru­
gimi begunci je pristal na Tajvanu, bil tam tri leta bolni­
čar, spovednik, voditelj duhovnih vaj in ravnatelj deške­
ga mesta. Končno se je vrnil v Slovenijo (1979), kjer je po
Slavje na Rakovniku, september, 2010
20 letih dela kot spovednik in misijonski animator, umrl
30. septembra 1999 v Ljubljani.
Andrej Majcen se je rodil 30. septembra 1904 v Mariboru,
kjer je diplomiral na učiteljišču. Po letu dni poučevanja je
stopil (1924) v salezijanski noviciat in leto kasneje izrekel
prve zaobljube. Usposobil se je še za strokovne šole in v
letih 1927-29 poučeval. Leta 1933 je bil posvečen v duhov­
nika, dve leti za tem pa se podal v misijone.
Več informacij dobite pri vicepostulatorju Antonu Ciglarju
SDB na Rakovniški ulici 6 v Ljubljani, tel. 01/427–30–28
ali na povezavi: http://www.donbosko.si/andrejmajcen.
Rakovnik
Andrej Majcen v Vietnamu