1 KLASIČNA POLITIČNA EKONOMIJA ADAM SMITH
KLASIČNA POLITIČNA EKONOMIJA ADAM SMITH (1723-1790) Prvo »čisto« teoretično ekonomsko delo Raziskovanje o naravi in vzrokih bogastva naroda ali kratko Bogastvo narodov je leta 1776 objavil Adam Smith.njegovo delo je nastajalo v obdobju, ko so se v Angliji množile manufacture in prvotni obrtno industrjiski obrati,kar je omogočalo bolj množično proizvodnjo blaga za trg. S procesi t.i. prvotne akomulacije kapitala so se postopno oblikovali trije značilni razredi: zemljiški lastniki, delavci in kapitalistični podjetniki. Nastajala je prva faza kapitlizma-t.i.manufakturni kapitalizem. Smith je zaznal ugodne učinke povečanega procesa čedalje bolj razdrobljene delitve dela (specializacije dela). Proces delitve dela,ki poteka v različnih gospodarskih panogah in podjetjih v različni meri, bistveno povečuje proizvodnosti, s tem pa tudi naraščanje tržne menjave blaga. Posledica povečanja proizvodnosti je pospešeno menjavanje, povečevanje števila trgov. Osnovno gonilo proizvodnje in menjave pa je »privatni interes«. Kljub temu, da sta privatni interes in sebičnost gonilo posameznikove gospodarske dejavnosti, pa prav to pospešuje splošno gospodarsko blagajno družbe. V citatu navedena »nevidna roka« ponazarja temeljno vlogo trga v celotnem gospodarstvu. Smith je nakazal tudi nekatere osnove delovanja mehanizma ponudbe in povpraševanja na trgu, kar posledično oblikuje cene v posmeznih gospodarskih panogah. Vendar pa ponudba ion povpraševanje ne delujta vedno v čisti obliki.Zlasti na strain ponudbe in prozvodnje lahko prihaja do »zarot« med trgovcih in podjetnikih, katerih namen je ustvarjanje monopolnega položaja. Monopoli torej niso zaželeni. Nemoteno delovanje sil ponudbe in povpraševanja»nevidna roka« trga je najbolši recept za naraščanje gospodarske blaginje.Smith je nakazal tudi vlogo države v gospodarstvu. Le-ta naj se pravzaprav ne vmešava v gospodarsko živjenje, opravlja naj zgolj vlogo »nočnega čuvaja«. Posledično naj bo državno zajemanje privatnega premoženja z davki omejeno,proračun pa naj bo majhen in izravnan. Pri obravnavi vrednosti blaga pa je Smith, sledeč Aristotelu, jasno izpostavi dvojni pomen besede »vrednost«. Po eni strani »vrednost« pomeni uporabno vrednost za posameznika oziroma koristnost nekega blaga, po drugi strani pa »vrednost« pomeni menjalno vrednost oziroma ceno blaga. Smith pa je tudi odgovoril na vprašanje,kaj določa (menjalno) vrednost blaga, kaj je izvor vrednosti. Nakaže preprost primer »proizvodnje« - lova živali. Tu sodeluje le proizvodni faktor delo, učinek drugih proizvodnih faltorjev (orodij) je zanemarljiv. Količina «živega«, dela, ki je vložena v produkcijo blaga ( lov), je v nakazanih razmerah očitni dejavnik določanja manjalene vrednosti oziroma »cene« blaga. Zagovarjal je teorijo absolutnih prednosit, ki pravi, da naj do » trgovanja« med dvema državama / gospodarstvima prihaja v primerih, ko sta državi absolutno bolj proizvodni pri izdelavi posameznega blaga. 1 Smith ni zapustil »zaokroženega modelskega« teoretičnega sistema, ki bi pojasnil zakonitosti proizvodnje, menjave, delitve in potrošnje. Je pa Bogastvo narodov postalo neizčrpen vir – »bogastvo idej«, ki so jih pozneje sistematizirali klasiki ekonomske vede ( David Ricardo, Kark Marx, Alfred Marshal). Smith je s svojimi prispevki – npr. delovanje trga, delitev dela, nasprotovanje »regulaciji« trgovine ipd... oblikoval temeljno paradigmo ekonomskega liberalizma. Njegova razvojna vizija gospodarstva je optimistična, seveda v primeru, da bo ekonomski sistem deloval na osnovi nakazanih » trdih « ekonomskih načel. 2 JEAN CHARLES LEONARD SISMONDI (1773 – 1842) Sismondija omenjamo zaradi njegovih prvotnih kritičnih opažanj družbenoekonomskih sprememb, ki so nastale s prevladovanjem kapitalističnega sistema proizvodnje nad relativno »mirnim« fevdalno naturalnim načinom proizvodnje. Kapitalizem in tržna proizvodnja sta sicer povzročili bistveno povečanje proizvodnosti dela, kar je omogočilo bolj množično potrošnjo blaga, toda hkrati je prihajalo tudi do nekaterih negativnih družbenoekonomskih pojavov. Na primer: delovanje trga delovne sile je ustvarjalo nezaposlenost in revščino delavcev, delovni dan je bil dolg in nereguliran, nekateri kapitaliostični podjetnik so »pretirano« bogateli. Poleg tega se blago, ki je prihajalo iz novonastalih tovarn, ni nujno tudi prodajalo, tako da je prihajalo do manjših ali večjih vzponov in padcev gospodarske dejavnosti – pojavili so se poslovni cikli vzponov in padcev proizvodnje in potrošnje. Takšno stanje zahteva spremembe, ki jih Sismondi vidi vv popravljanju kapitalizma. Predlaga »drobitev« velike lastnine in vzpostavitev sistema male blagovne proizvodnje, ko zagovarja cehe, manjše kmete. Poleg tega je treba omogočiti solastništvo delavcev.Preobrat naj bi nastal na osnovi spoznanja kapitala, da je treba dekoncentrirati prevelike kapitale. Sismondija štejemo tudi za začetnika t.i. teorije tretjih oseb. Le-ta poudarja, da se kapitalizem kot sistem množične proizvodnje lahko uveljavlja, razija in širi le, če obstajajo manj razvita, šibkejša gospodarstva ozmiroma gospodarska območja. Kapitalizem ustvarja presežke proizvodov, presežena proizvodnja blaga pa potrebuje manj razvite-potrebuje »tretje osebe«, kjer se bo presežena proizvodnja realizirala. Sismonda lahko označimo za »retrogresivnega ekonomista« -ekonomskega »romantika«, ker je rešitve za tedaj pereče družbenoekonomske probleme videl v vračanju na preživele načine proizvodnje, pa tudi predlagani načini za dosegnje blagovne proizvodje so nerealni. 3 DAVID RICARDO (1772-1823) David Ricardo je teoretik delitve. Po njegovem mnenju je temeljna naloga (politične) ekonomije kot znanosti ugotavljnje » zakonov razdelitve «. Torej je treba pojasniti oblikovanje dohodkov posmeznih družbenoekonomskih razredov oz. relativnih deležev mezd, rente in profitovcelotnih dohodkov družbe. Pri tem je predvsem pomembna opredelitev ravni profilov. Namen njegove analize pravzaprav je opredelitev stanja, ko bodo relativno visoki deleži profitov omogočali visoke investicije, gospodarsko rast in s tem povečevanje splošne blaginje družbe. Pri Ricardu je mogoče razlikovati dve razvojni fazi teorije razdelitve, ki ju je opredeliv v dveh delih in sicer v Eseju o visokih cenah žita na profite kapitala (l. 1815) in pozneje v Načelih politične ekonomije in obdavčevanja (l.1817). Za prvo je značilen t.i. »žitni model gospodarstva«, za drugo pa uporaba (Smithove) delovne teorije vrednosti. Namen žitnega modela gospodarstva je pojasniti zakone radelitve, predvsem pa raven profitne mere, ki je ključna razdelitvena in razvojna spremenljivka v gospodarstvu. Ricardo jemlje žitno panogo kot vzorčno panogo v gospodarstvu, ki omogoča enostavno ugitavljanje ravni (splošne) profitne mere. Vzemimo primer zakupnika – kapitalističnega podjetnika, ki vlaga svoj kapital na brezrentnem zemljišču. Nadalje predpostavimo, da je ponudba pridelanega žita usklajena s povpraševanjem po žitu.Takšno stanje prikažemo s številčnim primerom v Tabeli 2.1. Kapitalistov input kapitala (žito – za seme in mezde) rezultira v večjem outputu (žito kot pridelek, proizvod). 100kg žita x cena žita za kg Input kapitala Output Seme, mezde Proizvod 100kg žita x cena žita za kg 250kg žita x cena žita za kg Tabela 2.1 Žitni model Poglavitna analitična prednost žitnega modela je v tem, da omogoči opredelitev ravni profitne mere na osnovi naturalnih količin. Ricardo se je na ta način izognil vprašanju vzroka ustvarjanja vrednosti, oblikovanja menjalnih vrednosti in cen blaga. 4 Profitno stopnjo v žitnem modelu preprosto določa enačba: output – input 50 Prtofitna stopnja =—————— = ———=25% input 200 Tako določena žitna profitna stopnja regulira tudi stopnje v ostalih panogah gospodarstva, torej določa raven splošne profitne stopnje. Pri tem je treba opozoriti, da je delež mezd in profitov v inverznem odnosu: torej, čim večji delež kapitalistovih stroškov gre za mezde, tem manjši bodo profiti kapitala, tem manjša bo profitna stopnja. Dohodki zemljiških lastnikov sicer niso vklučeni v model, ker gre za mejno – brezrentno zemljišče. Dopolnimo model z dohodki zemljiških lastnikov – rentami, kar pomeni, da je v žitni model treba vključiti zemljišča, kjer je učinek / pridelek vloženega kapitala večji. Recimo, da je pridelek na rodovitejšem zemljišču 400 enot žita: kapitalist – zakupnik je upravičen do povprečnega donosa na vloženi kapital, ki ga določa profit – na mera ( torej 50), tako da 150 enot odpade na rente. to je primer t.i. diferencialne rente »številka 1«, namreč rente, ki nastaja zaradi rodovitnosti zemlje. Pri tem je Ricardo zaznal zakon padajočega donosa, ki pravi, da je zaradi naraščanja potreb po zemljiških proizvodih treba prehajati na čedalje manj rodovitna zemljišča, ki prinašajo čedalje manjše donose. Diferencialna renta »št. 1« nastaja tudi v primerih, če je lega določenih parcel zemlje ugodnejša glede na mejna brezrentna zemljišča. Vzrok diferencialne rente » št. 2« pa so dodatne naložbe v izboljšanje kakovsti določenega zemljišča in posledično povečane proizvodnosti zemljišča. Žitni model temelji na tezi, da so dohodki delavcev in kapitalistov v inverznem odnosu in prav isto velja za rente, ko jih dodamo v model. Ta prihaja do izraza, ko Ricardo dinamizira model.Pri tem imajo ključno vlogo Žitni zakoni, ki so v Ricardovem obdobju »zakonsko« omejevaliuvoz žita v Anglijo. Žitni zakoni posredno omogočajo relativno visoke cene žita, v primerjavi s »kontinentalnimi« cenami in visoke rente zemljiškim lastnikom. Stroški kapitala za mezde so zato relativno veliki, delež profitov pa relativno majhen. Žitni zakoni torej omogočajo monopol zemljiškim lastnikom na račun ostalih družbenoekonomskih razredov. Žitnio zakoni omogočajo zakonsko priviligiran položaj zemljiškim lastnikom. Ricardo zagovarja interese kapitalističnih podjetnikov in zahteva odpravo Žitnih zakonov. V tem primeru se bo sprožil naslednji proces: zaradi uvoza cenejšega žita se bo strošek za mezde zniževal, hkrati se bodo zniževale rente zemljiških lastnikov. Povečevali pa se bodo profiti kapitalističnih podjetnikov, ki so vir akumulacije kapitala oz. investicij. To pa bo omogočalo spolšni gospodarski napredek. Pomankljivosti žitnega modela: poglavitna je poenostavitev o enaki naravi inputov in outputov (žita), ki Ricardu omogoči določanje spolšne profitne stopnje. Malthus opozarja Ricarda, da razen v žitni panogi, v nobeni drugi panogi inputi so enaki outputom. Razmere v žitni panogi ni mogoče posploševati na vse panoge gospodarstva. 5 V Načelih politične ekonomije in obdavčenja ( 1817 ) je delovna teorija vrednosti. Ricardo jemlje za svoje teoretično izhodišče Smithov primer določanja menjalne vrednosti oziroma cen »bobra in jelena« ki je, kot pravi, » izjemnega pomena za razvoj politične ekonomije. »Veljvnost delovne teorije vrednosti namreč ni omejena zgolj na razmere enostavne, preproste blagovne proizvodnje, ko v proizvodnji (lovu) sodeluje le en proizvodni faktor – delo. Različne vrste blaga, ki jih kapitalisti uporabljajo kot inpute (stroške sredstev za prizvodnjo, tudi za mezde) za proizvodnjo, na drugi strani pa tudi outpute proizvodnje (gotove proizvode), je mogoče opredeliti v količinah živega in opredmetenega dela. Tako za sleherno gospodarsko panogo veljajo razmere, ki so prikazane v Tabeli 2.2. Input kapitala 200 ur Output Surovine, predmeti, dela, obraba strojev ( v količinah dela) Strošek živega dela ( v količinah dela) Proizvod – blago ( v količinah dela) 100 ur 100 ur 100 ur Tabela 2.2 Ricardova uporaba delovne teorije vrednosti Takšen model je bistveno bolj »splošen« v primerjavi z žitnim modelom, ki omejuje analizo zgolj za žitno panogo. Omogoča združevanje teorije ustvarjanja vrednosti, teorijo razdelitve in teorijo menjave ( pa tudi teorijo prošnje). Ricardovi nadaljni sklepi so: - menjalne vrednosti blaga oziroma cene se praviloma oblikujejo glede na količine vloženega dela; - kot je razvidno iz Tabele 2.2 je profitna stopnja opredeljena na preseženega dela saj le delo ustvarja vrednost in implicira inverzni odnos delitve na mezde in profite; - ker so v veljavi Žitni zakoni, je strošek dela relativno drag, profiti pa nizki, ker so sorazmerno majhni, pa ni osnove za akumolacijo kapitala oziroma za investiranje - žitni zakoni priviligirajo zemljiške lastnike in preprečujejo splošni gospodarski napredek. Žitne zakone je torej treba odpraviti, saj bo to posledično omogočilo večje deleže profitov kapitalističnim podjetnikom, ki bodo večali investicije, zmanjšali pa se bodo dohodki zemljiških lastnikov. Poleg teorije razdelitve, ki omogoča teorijo razvoja, je pomemben Ricardov prispevek na področju teorije mednarodne veljave. Ricardova teorija komparitivnih stroškov pojasnjuje temeljne vzročnosti in koristi menjave med državami – gospodarstvi. 6 Ricardo jemlje v teoriji mednarodne menjave za osnovo delovno teorijo vrednosti. To pomeni, da stroške proizvodnje izraža v količinah dela. V tabeli 2.3 je prikazano stanje proizvodnih možnosti v dveh državah – Ricardo izvirno jemlje za primer Anglijo in Portugalsko – v primeru proizvodnje sukna in vina »pred menjavo«. Anglija in Portugalska proizvajata skupno 2 enoti sukna in 2 enoti vina, skupna količina stroškov oz. porabljebljenega dela pa je 390 enot. Absolutne proizvodne prednosti so na starani Portugalske: tam enoto sukna proizvede 90 delavcev ( v Angliji 100), enoto vina pa 80 delavcev ( v Angliji 120). Če bi sledili ( Smithovem) načelu absolutnih prednosti, do menjave sploh ne bi prišlo, ker je proizvodnost v Angliji v obeh primerih blaga manjša. Proizvodne možnosti Število delavcev za enoto sukna Število delavcev za enoto vina Količina blaga ANGLIJA 100 120 2 enoti sukna PORTUGALSKA 90 80 2 enoti vina Skupaj 190 200 390 Tabela 2.3 Ricardova teorija komparitivnih stroškov: stanje pred menjavo Načelo komparitivnih stroškov pravi drugače. Država naj » poišče« tisto panogo, v kateri je primerjalno bolj proizvodna. To pa pomeni naslednje: ker je Anglija » relativno bolj proizvodna « v proizvodni sukna ( 90/100 za enotoblaga v primerjavi z 80/120 ), naj Anglija proizvaja sukno. Ker pa je Portugalska relativno bolj proizvodna pri vinu, naj se usmeri v proizvodnjo vina. Posledice takšne popolne proizvodne specializacije so prikazani v Tabeli 2.4. V primeru nakazane menjave bosta imeli koristi obe državi: z manjšo »skupno« količino porabljenega dela, ustvarjena enaka količina blaga. Poraba dela v Angliji je 200, poraba dela na Portugalskem pa 160. 7 Proizvodne možnosti Število delavcev za enoto sukna Število delavcev za enoto vina Količina blaga ANGLIJA 200 - 2 enoti sukna PORTUGALSKA - 160 2 enoti vina Skupaj 200 160 360 Tabela 2.4 Ricardova teorija kompararitivnih stroškov: koristi po menjavi Seveda načelo komparitivnih stroškov ne velja zgolj za dve panogi, ampak je mogoče razširiti tudi na druge, različne gospodarske panoge. Poleg tega ni nujna popolna specializacija, kot smo jo obravnavali. Splošno sporočilo načela komparativnih stroškov pa je naslednje: sleherna država naj »išče« in proizvaja takšno blago, kjer je, kljub absolutni manjši proizvodnosti, glede na svetovno povprečno proizvodnost, primerjalno manj neproduktivna. Tako bodo imele koristi vse države, ki so udeležene v menjavi oziroma celotna mednarodna skupnost. V sodobni terminologiji bi načelu komparitivnih stroškov rekli »win – win« strategija mednarodne trgovine. Ko pa stroške proizvodnje zamenjamo s »prednostmi«, Ricardova teorija mednarodne menjave postane danes znana teorija komparativnih prednosti. Izmed obravnavanih Ricardovih prispevkov je , s stališča razvoja ekonomske teorije, vsekakor najpomembnejša Ricardova uporaba in razvijanje delovne teorije vrednosti ter izpostavljanje problemov razdelitve. Delovna teorija vrednosti namreč že znotraj Ricardovega sistema nakazuje idejo o »presežni vrednosti« oz. idejo, da si kapitalisti prilaščajo presežke dela, ki ga ustvarjajo delavci. 8 THOMAS R. MALTHUS ( 1766 – 1834) Thomas R. Malthus je bil sodobnik Ricarda, ki je v zgodovini ekonomske teorije prispeval dve pomembni deli, Esej o prebivalstvu (1798) in Principi politične ekonomije (1820). Esej o prebivalstvu je demografsko delo, kjer je Malthus obrazložil znamenito populacijsko načelo, ki pravi, da se »ljudje množijo kot miši v hlevu, če imajo dovolj sredstev za preživljanje«. Malthus namreč primerja zmožnosti proizvodnje življenskih potrebščin na eni strani in naraščanje prebivalstva na drugi. Poenostavljen primer Malthusovega demografskega zakona prikazuje Tabela 2.5. Proizvodnja življenskih potrebščin (aritmetično zaporedje) Naraščanje prebivalstva (geometrično zaporedje) 2 4 6 8 10 ... 2 4 8 16 32 ... Tabela 2.5 Malthusovo populacijsko načelo Proizvodnja življenskih potrebščin po M. prepričanju narašča le po aritmetičnem zaporedju zaradi delovanja zakona padajočega donosa zemlje. Rodovitna zemljišča v nekem gospodarstvu so namreč omejena, torej je treba uporabiti čedalje manj rodovitna zemljišča. Delovanje populacijskega načela neizogibno povzroča čedalje večjo revščino, ki jo občuti predvsem delavski razred. Po M. mnenju je posledice delovanja populacijskega načela mogoče omiliti na dva načina – preventivno in represivno. V primeru, ko ljudje sami »spoznajo« za omejitve rojstev, za poznejše poroke, delujejo preventivne ovire. V primeru neoviranega delovanja populacijskega načela pa bodo nastopile represivne ovire, kot so npr. lakota, epidemija, vojne, ipd..., ki bodo radikalno zmanjšale naraščanje prebivalstva in »uskladile« zmožnosti proizvodnje življenjskih potrebščin in rast prebivalstva. Razmerje med delovanjem represivnih in preventivnih ovir je inverzno. Populacijaski zakon bo torej deloval bolj intenzivno v neciviliziranih državah, kjer delujejo predvsem represivne ovire, v že civilizirani Angliji populacijski zakon bil žz skorajda obvladan, ker so delovale preventivne ovire. Na osnovi prepričanja o delovanju populacijskega načela je M. izrazito nasprotoval Zakonom o revežih, ki so bili nekakšna oblika socialne podpore najrevnejšim slojem prebivalstva. Takšni zakoni so po M. mnenju spodbujali naraščanje že tako odvečnega prebivalstva, glede na zmožnosti proizvodnje. 9 Jedrnato sporočilo populacijskega zakona torej je, da je revščina neizogibna, če ne bo populacijsko načelo obvladano. Nekatere vplivne ideje Eseja o prebivalstvu: - M. populacijski zakon je spreobrnil dotlej veljavno Smithovo prepričanje, da je večje število prebivalstva - » več rok « - izraz blaginje države; - v populacijskem zakonu lahko najdemo zasnove poznejšega socialnega darwizma, ki sporoča, da v družbi uspejo najboljši »primerki«, saj deluje zakon naravne selekcije; - pop. zakon je tudi osnova t.i.železnega zakona mezd, ki pravi naj se mezdi gibljejo okoli eksistenčnega minimuma življenskih potrebščin delavcev: morebitno naraščanje mezd po določenem času povzroči povečanje delavstva, povečana ponudba pa zbije plače na eksistenčni minimum. Malthus se pozneje v Principih politične ekonomije ukvarja s kratkoročnimi problemi gospodarstva, in pri tem celo nakazuje nekatere ukrepe ekonomske politike. M. teoretična stališča v Principih so popolnoma nasprotna Ricardovim. Kažejo se v nasprotovanju Sayevem zakonu o trgih, ki pravi, da ponudba ustvarja lastno povpraševanje. Sayev zakon ne pravi, da vsaka ponudba blaga na trgu najde svojega povpraševalca. Dopušča začasna neskladja med ponudbo in povpraševanjem, ki so bodisi strukturna, kar pomeni, da se v nekaterih panogah tokovi ponudbe blaga ne ujemajo s povpraševanjem, ali pa časovna, kar pomeni, da se v določenih obdobjih povpraševanje ne ujema s ponudbo. Vendar pa Sayev zakon pravi, da tržni mehanizem z nihanjem cen takšna neskladja sam od sebe odpravlja. Možne so občasne delne krize, ne pa tudi splošna kriza realizacije blaga. Sayev zakon tudi implicira, da je v ekonomski analizi ključna stran ponudbe oz. proizvodnje, ki je v ozadju ponudbe. Stran povpraševanja ni pomembna. Pomanjkanje povpraševanja torej omogoča »čiščenje trgov«. Sayev zakon ne velja, zaradi tega pa ostajajo zmogljivosti gospodarstva oz. proizvodnih faktorjev neizkoriščene. Ključni problem je v tem, da ponudba ne ustvarja lastnega povpraševanja, kar pomeni, da je v osnovi treba gospodarstvo analizirati s strani povpraševanja. Povpraševanje namreč ne spodbuja proizvodnje, torej proizvodni faktorji družbe ostajajo neizkoriščeni. M. teoretično izhodišče je nezadostna potrošnja oz. povpraševanje, ki onemogoča »čiščenje trgov« oz. ne spodbuja sil proizvodnje in ponudbe. Sayev zakon o trgih po M. ne velja. Zato se zavzema za vzpodbujanje efektivnega povpraševanja na različne načine. Poleg večjega povpraševanja zemljiških lastnikov je treba spodbuditi tudi neproduktivno potrošnjo države . Nenazadnje, tudi povečanje količine denarja v gospodarstvu bi lahko imelo ugodne posledice na večanje povpraševanja in s tem aktiviranje proizvodnih zmogljivosti gospodarstva. S poudarjanjem pomena nezadostnega efektivnega povpraševanja je M. nnticipiral Keynesovo teorijo, ki je nastajala v obdobjih velike krize (1929 – 1933). Le-ta je potrdila M. prepričanja, saj je trajala štiri leta, ni bilo mogoče označiti zgolj za »začasno neskladnost ponudbe in povpraševanja«, ki jo bo tržni avtomatizem sam od sebe odpravil, kot sporoča Sayev zakon. 10 KARL MARX (1918 – 1883) Pri obravnavi prispevkov Karla Marxsa je treba sprva razmejiti dve področji njegove ekonomske teorije: 1. analizo kapitalistične blagovne proizvodnje 2. »napovedi« o družbenoekonomski organiziranosti bodoče družbe. Marxov Kapital (1867) začenja z ugotovitvijo, da je tržno gospodarstvo »ogromna množica različnih blag«, ki se proizvaja, menjuje, deli in končno tudi troši. Analizo delovanja kapitalistično organiziranega gospodarstva je treba pričeti z analizo »elementarne celice« te množice – z analizo posameznega blaga. Za ugotavljanjem zakonov gibanja kapitalističnega gospodarstva je ključnega pomena analiza procesa nastajanja vrednosti blaga. Marx poudarja, da je osnova za razumenje nastajanja vrednosti oz. dohodkov posameznih razredov družbe delovna teorija vrednosti. Analizo nastajanja vrednosti je treba začeti z analizo proizvodnje oz. analizo delovnega procesa v tovarni, ki je last kapitalističnega podjetnika. Slika 2.1 prikazuje potek obrata industrijskega kapitala. Proces obrata se začenja z denarno naložbo (D) kapitalističnega podjetnika za nakup blaga (B): sredstev za proizvodnjo in delovne sile. Temu sledi proizvodnja blaga – P, proces obrata industrijskega kapitala pa se zaključuje z realizacijo blaga B' – D'. Končna vrednost denarja (D') je večja od začetne naložbe denarja (D). D denarni kapital - B - ... proizvodna sredstva delovna sila P ... - proizvodnja B' blago s povečano vrednostjo - D' povečan začetni denarni kapital Slika 2.1 Obrat industrijskega kapitala V menjavi ( D-B oz. B'-D') vrednost blaga ne nastaja, ker gre le za zamenjave določenih količin dela, ki so »že« vsebovane v blagih. Ključna faza v obratu kapitala je faza procesa proizvodnje blaga, kjer nastaja večja vrednost – presežna vrednost. Analiza delovnega dne, ki poteka v tovarni, razkrijeeksploatacijski značaj kapitalistične proizvodnje. Pri tem je treba upoštevati, da je tudi »delavec« blago, saj je tako kot sleherno blago predmet nakupa in prodaje. Tudi delavec ima enake lastnosti. Uporabna vrednost delavca je v tem, da dela – da ustvarja vrednost, ki je s tem, ko je delavec prestopi prag tovarne, »last« kapitalističnega podjetnika. Vrednost delovne sile pa je določena tako kot vrednost drugega blaga – s količino dela, ki je vsebovana v določeni količini življenskih potrebščin, ki so potrebne za obnavljanje delovne sile. Od točke, ko delovec vstopi v kapitalistovo tovarno, je delavčeva uporabna vrednost last kapitalista. Upoštevaje povedano, je proces proizvodnje v teku delovnega dne mogoče razčleniti na dva dela, in sicer na potrebni delovni čas in presežni delovni čas. To prikazuje Slika 2.2. V prvem delu delovnega dne delavec s trošenjem oz. vlaganjem dela v proizvodnjo blaga ustvarja vrednost, ki je enakovredna vrednosti življenskih potrebščin. 11 V drugem delu delovnega dne pa ustvarja presežno vrednost, ki po proizvodnji postane last kapitalističnega podjetnika. DELOVNI DAN – 14 ur POTREBNI DELOVNI ČAS - 7 ur PRESEŽNI DELOVNI ČAS – 7 ur Slika 2.2 Marxova analiza nastajanja presežne vrednosti Stopnja eksplotaije delovne sile je tako določena z razmerjem med presežnim in potrebnim delovnim časom, torej je v konkretnem primeru: 7 ur m' = ——— = 1 7 ur Mogoče je ločiti dve vrsti vloženega kapitala, in sicer konstantni kapital (c) in variabilni kapital (v). Kapital, vložen v nakup delovne sile, Marx imenuje variabilni kapital (v) zato, ker je to »živi klas«, ki poleg lastne vrednosti, ustvarja večjo vrednost, torej presežno vrednost (m- mehrwert). Preostali del kapitala, ki je vložen v nakupe strojev, zgradb opreme...oz. surovin, polizdelkov, materiala ipd., pa ne ustvarja nove vrednosti in ga zato imenuje konstantni kapital (c). Ta del kapitala v posameznem proizvodnem procesu zgolj prenaša svojo vrednost bodisi delno bodisi v celoti. Strukturo začetne naložbe kapitala torej zapišemo kot: c + v, struturo vrednosti blaga, nastale v procesu proizvodnje, pa kot: c + v + m. Marx nakazuje dva načina večanja presežene vrednosti, absolutni in relativni. Absolutni način večanja presežne vrednosti nastaja v primerih, ko kapitalisti podaljšujejo delovni dan ali pa znižujejo mezde. Bolj »prikrit« pa je relativni način večanja presežne vrednosti. S povečanjem splošne družbene proizvodnosti zaradi izboljševanja tehnoloških zmožnosti proizvodenj se zamnjšuje kolicina dela, ki je vsebovana v posameznih blagih, ki jih delavci trošijo. Torej se znižuje količina dela, ki je vsebovana v življenskih potrebščinah oz. se zmanjšuje vrednost delovne sile. To pomeni, da delavec oz. delavski razred na splošno sedaj hitreje, v krajšem delu delovnega dne, ustvari svojo lastno vrednost. 12 Nakazana temeljna analiza nastajanja presežne vrednosti je v nekaterih točkah problematična. Največji problem je uskladitev procesa ustvarjanja vrednosti, menjave in delitve. Pomembno je razmerje med konstantnim in variabilnim kapitalom (c/v), ki ga Marx imenuje organska sestava kapitala. Organska sestava kapitala je neizogibno zaradi tehnoloških različnosti proizvodnje v različnih panogah različna. S tem problemom se Marx ukvarja v Kapitalu III, kjer obravnava »transformacijo« vrednosti v t.i.proizvodno ceno. Pri tem upošteva delovanje svobodne konkurence in možnost prelivanja kapitala med panogami. Sklep njegove analize je, da bodo enako veliki kapitali prejemali sorazmerno enake, »opovprečne« profite. Vrednost blaga, določena s količino ( c + v + m), se transformira v proizvodno ceno ( c + v + povprečni profit). Na osnovi nakazane teorije razdelitve, Marx analizira »tendence« razvoja kapitalistične proizvodnje. Zakon tendenčnega razvoja kapitalistične akumulacije izpostavlja, da se bodo nesorazmerja v razdelčitvi dohodkov na mezde in profite povečala, in sicer tako v absolutnem kot v relativnem merilu. To pa bo po Marxovem mnenju povzročalo čedalje večja nihanja proizvodnje in potrošnje, kae bo povečalo družbenoekonomske napetosti nasploh. Skladna s teorijo akumulacije kapitala je tudi Marxova teorija nezaposlenosti, ki pravi, da je »rezervna industrijska armada« nezaposlenih »posledica in pogoj« kapitalistično organizirane tržne proizvodnje. Posledica zato, ker se relativno večajo naložbe v konstantni del kapitala, ki prinaša večjo proizvodnost, manj pa v variabilni kapital, pogoj pa zato, ker kapitalizem kot sistem proizvodnje »potrebuje« nezaposlene, ki pritiskajo na trg delovne sile, v primerih gospodarske rasti. Omenimo še Marxovo teorijo družbene reprodukcije, kjer nadaljuje s Quesnayevim načinom analize in ugotavlja nujne pogoje za »gladek« potek enostavne in razširjene reprodukcije kapitalističnega gospodarstva. 13 1 MARGISTIČNA REVOLUCIJA Margistična smer je v razvoju ekonomske teorije povzročila temeljni preobrat glede na predhodno klasično ekonomijo. V nasprotju s klasiki ekonomije,ki so gospodarske pojave obravnavali kot celoto, makroekonomsko, saj so drožbo razdelili na razrede, opazovali spreminjanje celotnih dohodkov razredov, izhajali iz analize panog, pa teoretiki marginalizma usmerijo svojo pozornost v analizo zakonitosti maksimizacije zadovoljevanje potreb posameznika, torej je njihov pristop mikroekonomski.Takšna usmeritev je zaznavana že pri začetniku marginalizma Hermannu Heinrichu Gossnu (1810-1858), ki je opredelil dva temeljna marginalistična zakona.Prvi zakon je zakon t.i. kardinalne (poglavitne, temeljne) koristnosti, ki pojasnjuje način zadovoljevanja posmične potrebe. Zakon pravi, da celotno zadovoljstvo- celotna koristnost narašča s količino zaužitih enot blaga, dokler ne dosežemo popolnega zadovoljstva in tako »odpravimo« potrebo. Zakon oziroma krivulijo celotne koristnosti prikazuje slika 3.1(a). Slika 3.1 Celotna koristnost in mejna koristnost Zakon kardinalne koristnosti bolj nazorno prikažemo z analizo koristnosti, ki nam jo prinašajo dodatne, marginalne enote blaga. Krivulijo mejne koristnosti na Sliki 3.1(b) ugotovimo na osnovi krivulije celotne koristnosti. Le-ta je pri prvih enotah največja, saj prve enote najbolj potešijo potrebo, nato pa z nadaljnimi enotami koristnost postopno pada, dokler posameznik ne doseže dokončne »odprave« potrebe. Načelo kardinalne koristnosti naj bi praviloma veljalo za zadovoljevanje sleherna potrebe oziroma za vse dobrine. Drugi marginalistični zakon obravnava ordinarno koristnost, torej izpostavlja vprašanje vrstnega reda zadovoljevanja različnih potreb.Različne potrebe ni mogoče zadovoljiti hkrati v danem trenutku: posmeznik nima dovolj »časa«, da bi zadovoljil vse 14 potrebe do konca, torej se odpira vprašanje, kdaj bo posameznikovo celotno zadovoljstvo – maksimalno. Vrednost določene enote blaga je torej relativna.Gossen je tudi klaficiral dobrine glede na to, kako le-ta zadovoljuje potrebe.Dobrine prvega reda so dobrine, ki neposredno zadovoljijo potrebe, dobrine drugega razreda pa tiste, ki jih rabimo v povezavi s prvimi, dobrina tretjega reda pa tister, ki proizvajajo prvi dve vrsti dobrin. Marginalistično smer je nadalje utemeljil avstiskin ekonomist Karl Menger (18401921). Omenimo tri področja njegovega raziskovanja. Menger je izpostavil vprašanje metode ekonomskegab preučevanja in poudaril, da mora ekonomska metoda za svoje izhodišče privzeti posamezen ekonomski subjekt, ker takšen pristop nima nobaenih etičnih ali sociofilozofskih implikacij.Zagovarja torej »atomistični« pristop v ekonomski ananlizi. Pri analizi vrednosti zavrača delovno teorijo vrednosti in poudarja, da vrednost dobrin izhaja iz njihovaga odnosa do naših potreb, torej ni vsebovana v samih dobrinah.Skušal je tudi rangirati potrebe glede na njihov pomen.Mengerjevo rangiranje potreb prikazuja Tabela 3.1. Najpomembnejše so dobrine »1.ranga,« manja koristnost prve enote te dobrine je največja (10), koristnost nadaljnih enot pa se zmanjšuje po načelu mejne kpristnosti (9,8,7,...). Mejna koristnost prve enote »2 ranga« je manjša od (9), v primerjavi s prvo enoto prvega ranga (10).Mejne koristnosti nadaljnih enot dobrin drugega ranga prav tako določa načelo mejne koristnosti. Nakazano rangiranje dobrih /potreb velja tudi za potrebe/dobrine 3. ranga oziroma še naprej. Rang potrebe I. II. III. IV. 10 9 8 7 9 8 7 6 8 7 6 5 7 6 5 4 Količina 1 2 3 4 Tabela 3.1. Mengerjeva tabela rangiranja in zadovoljevanja potreb Menger pa je tudi klasificiral pomembnost dobrin glede na proizvodnjo: dobrine prvega reda neposredno zadovoljujejo naše potrebe (kruh), dobrine drugega reda pa se uporabljajo posredno za proizvodnjo teh dobrin (moka). Mengerjeva tabela rangiranja potreb je pomembna, ker je odprla nekatere probleme, ki jih je pozneje reševala marginalistična teorija vedenja potrošnika.Nakažimo jih:problem preference potreb /dobrin potrošnika, probleme substitucijem, kompenzacije potreb in indiference ter določanje optimalne izbire potrošnika oz. njegovega ravnotežja. William Stnley Jevons in Leon Walras stav sta utemeljila Marginalistično smer ekonomske teorije. Jevons je mnenja, da je človek v bistvu stroj, ki maksimizira svoje zadovoljstvo oz. minimizira nezadovoljstvo, je nekakšen »stroj za uživanje«. Zato je vrednost blaga povsen določena subjektivnim odnosmom med posameznikom in dobrino, Pri tem pa je količina dela, ki jen potrebna za proizvodnjo blaga povsem irelevantna: vloženo delo je namreč »pozabljeno«. Jevons meni, da je »koristnost prvih enot 15 nedefinirana, saj je nepogrešljiva«. Pri nadaljnih enotah pa se pojavi problem ravnodušnosti potrošnika, saj potrošnik lahko enako vrednoti dve ali več različnih vrst blaga. Jevons je tudi zagovornik matematične formalizacije ekonomskih pojavov: ekonomija je veda o »količinah« in je potemtakem nad vse primerna za uporabo matematike. Tudi Walras meni, da je vrednost blaga subjektivna. Njegov poglavitni prispevek je analiza poteka uravnoteženja ponudbe in povpraševanja na trgu oz. določanja ravnotežnje cene, ki izenačuje ponudbo in povpraševanje. Meni, da na slehrnem trgu funkcijo ravnotežnja cene opravlja nekakšen vidni ali nevidni »avkcionar«. Avkcionar izklicuje različne cene, namen procesa izklicevanja pa je postopno približevanja tisti »izklicni« ceni, ki bo izravnala ponudbo in povpraševanje. Takšen proces » tipanja« ravnotežne cene se dogaja na vsakem trgu, tako trgi delujejo. Pomen revolucije lahko povzamemo v naslednjih točkah: - marginalistnična revolucija je prevsmirila teoretično pozornost z makroekonomskega opazovanja ek. pojavov na mikroekonomsko preučevanje: v ospredju analiza posameznika, analiza delovanja tržnih sil; - če je klasična ekonomska teorija poudarjala in raziskovala objektivne zakone proizvodnje in razdelitve, pa teorijo mejne koristnosti blaga lahko opredelimo kot ekonomski subjektivizem, ker izpostavlja subjektivne momente vrednotenje blaga; - marginalistična teorija izpostavlja odnos posameznik – dobrina, med tem kot klasična ek. teorija izpostavlja odnose med ljudmi; - z marginalistično revolucijo se uveljavi matematična formacija ekonomskih procesov. Marginalistična smer se je nadeljevala v delih t.i. »druge generacije marginalistov«, ki so mar. tehniko analize aplicirali na različnih področjih. V Avstriji se je Eugen von Bohm – Bawerk predvsem ukvarjal s problemi kapitala in obrestne mere, Friedrich von Wieser pa z vprašanji oportunitetnih stroškov. V Angliji je Filip H. Wicksteed obravnaval vprašanja mejne proizvodnosti posameznih proizvodnih faktorjev. Francis Y. Edgeworth pa je prispeval indiferenčno analizo. Predstavnik laussanske šole ekonomistov Wilfredo Pareto je opredeliv splošne pogoje ravnotežja v gospodarstvu. 16 3.2 ALFRED MARSHAL ( 1842 – 1924) Marshalovo delo Načela ekonomike je bilo več desetletij najbolj vpliven ekonomski učbenik v Veliki Britaniji, njegov vpliv pa se je razširil tudi v ZDA. Izhodišče njegove analize je trg in odnosi na trgu, saj celotno gospodarstvo pravzanprav lahko razčlenimo na množico različnih trgov, na katerih se različno blago pretaka iz proizvodnje v potrošnjo. Pozornost je treba nameniti analizi delovanja tržnih sil. Marshalov način analize je parcialen, ker raziskuje dogajanja na posameznem trgu kot delu gospodarstva. Za preiskavo delovanja tržnih sil pa je treba konstituirati model idealnega trga – model svobodne oz. popolne konkurence. Zasnove marshallianske paradigme trga in oblikovanja začasnega ravnotežja na trgu nakažimo z izvirnim primerom dečka, ki nabira maline. Slika 3.2(a) prikazuje mejno koristnost enot (nabranih) malin, ki se kot pravi zakon mejne koristnosti z vsako nadaljno enoto znižuje. Po drugi strani pa je krivulja mejnega napora nabiranja malin, prikazana na Sliki 3.2(b) naraščajoča. Mejni napor se z vsako enoto povečuje, ko združimo krivuljo mejne koristnosti malin in krivuljo mejnega napora nabiranja malin na Sliki 3.2(c), lahko opredelimo ravnotežno točko. Pri količini q* je koristnost, ki jo prinaša mejna enota (p*) enaka mejnemu naporu nabiranja te enote. Tedaj je deček v ravnotežju – deček doseže ekvilibrij blaginje. Marshalov primer sporoča, da se posamezni potrošniki ravnajo kot racionalni homo economicusi, mogoče pa ga je aplicirati na različnih področjih. a)Mejna koristnost b) Mejni napor 17 c) Ekvilibrij blaginje Slika 3.2 Marskallov ekvilibrij blaginje 18 4.1. KEYNESIANSKA REVOLUCIJA Delo Johna Maynarda Keynesia Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja je povzročilo prelom v razvoju ek. teorije, ki ga imenujemo »keynesianska revolucija«. Splošna teorija je ne mara najbolj vplivno ek. delo v 20. st. Kot uvod v razlago keynesianske revolucije opozorimo na gos. razmere v letih 1929 – 33 v ZDA: indeks fizične proizvodnje je padel na 50%, cene so padle, s tem pa tudi profiti in mezde, nezapolenost je bila okoli 25%, obrestne mere so bile visoke, obstajala je splošna neizkoriščenost proizvodnih kapacitet. Velika gos. kriza je bila tipična, »splošna« kriza hiperprodukcije. Tedaj prevladujoča ek. teorija je izhajala iz klasičnega prepričanja o veljavnosti Sayevega zakona, ki pravi, da ponudba vstvarja svoje lastno povpraševanje. Sayev zakon ponazorimo z dijagramom na Sliki 4.1(a). Pri katerikoli ravni družbenega proizvoda (npr. Y1,Y2) je agregatna ponudba enaka agregatnemu povpraševanju (AS1=AD1 oz. AS2=AD2). Krivulji AS in AD sta identični. To implicira, da je kriza hiperpridukcije v nekaterih panogah le začasna in da bo strukturno prilagajanje ponudbe povpraševanju pognalo gospodarstvo znova navzgor. Gospodarski tokovi se bodo sami od sebe uravnali, zato bo poskrbela Smithova nevidna roka. Slika 4.1 Sayev zakon Tudi na trgu delovne sile, v primeru nezaposlenosti, ni potrebno državno umešavanje, saj bodo za odpravljanje nezaposlenosti poskrbele tržne sile same: v praksi je veljala politika »zategovanja pasu«: padanje mezd bo sčasoma »samo od sebe« povečalo zaposlovanje, saj bo zniževanje mezd prišlo do točke, ko bo delovna sila postala tako poceni, da se bo povečalo zaposlovanje. Hkrati se bodo večali tudi profiti kot vir akumulacije in investicij. Keynes sicer ni zanikal »veljavnost« Sayevega zakona za gos. 19. stoletja. Obstajala je zadostnost efektivnega povpraševanja, kar tudi pojasnjuje rast kapitalističnih držav/gopspodarstev v 19. stoletju. Diagram na Sliki 4.1(a) je torej »veljaven« za 19. stol. Čim bolj postaja družba »bogata«, tem bolj prihaja do izraza problem (ne) zadostnega efektivnega povpraševanja. Kot je ponazorjena na Sliki 4.1.(b), funkcij AS in 19 AD nista »več« identični. Agregatno povpraševanje je pri določeni ravni družbenega produkta (Y1), zadostno oz. enako agregatni ponudbi, pri višjih ravneh(v senčnem področju diagrama, npr. pri ravni Y2) pa verzel med AS in AD čedalje bolj narašča. Kako, povečati (nezadostno) efektivno povpraševanje? Predvsem mora država z ekonomsko politiko spodbujati oz. skrbeti za vspodbujanje proizvodnje z ustavrjanjem zadostne ravni efektivnega povpraševanja. S stališča razvoja ek. teorije pa je Keynesova teorija pomenila bistven obrat – keynesiansko »revolucijo« v načinu obravnave gos. dogajanj v primerjavi z marshaliansko teorijo.Izpostavimo dve razliki: 1. Keynes je zaobrnil pot iz marginalističnega »mikroekonomskega pristopa« v makroekonomsko obravnavo gos. pojavov. 2. Keynes je zavrnil Sayev zakon, ki kot temeljno predpostavko jemlje izenačenje agregatne ponudbe in agregatnega povpraševanja in pri tem obudil Malthusovo teorijo nezadostnega efektivnega povpraševanja. 20 4.2. SODOBNE EKONOMSKETEORETIČNE SMERI T.i. revolucija nepopolne konkurence, ki se je pričela v 30 letih prejšnega stoletja, in sicer z deli Edvarda Chambelina, Joan Robinson, Piera Sraffe, Paula Seweezyja in nekaterih drugih ekonomistov, je v osnovi zavrnila predpostavko o popolni konkurenci, ki naj bi bila primerna osnova za pojasnjevanje tržnih dogajanj oz. vedenja gospodarskih subjektov. Model popolne konkurence implicira, da podjetje nima prav nobenega vpliva na tržno ceno proizvodov in da ga voda načelo maksimizacije profita. V realnosti tedaj razvitih gospodarstev pa so pričele prevladovati številne različice nepopolne konkurence, javni monopoli. Praviloma velika podjetja lahko vplivajo na povpraševanje in tržno ceno, bodisi zaradi omejevanja količine ponudbe blaga, posebnosti stroškov, ali pa z neconovno konkurenco, kot je npr. oglaševanje. Poleg tega se korporacije odpovedujejo maksimizaciji profita, v ospredju njihovih odločitev pa je zagotavljanje dolgoročne rasti. Model popolne konkurence je torej treba opustiti. Za začetnike institucionalizma štejemo Thorsteina Veblena, ki je novo smer v razvoju ekonomske teorije opredelil v delu Teorija brezdelčnega razreda. Veblenov pristop v osnovi odklanjanja običajne (marshalianske) načine ek. analize, ki pojasnjujejo gos. dogajanje s pomočjo kategorij, kot so npr: kapital, mezde dohodki, ki slonijo na predpostavki racionalnega homo oeconomicusa. Namesto tega Veblen izpostavlja pomen in vlogo »institucij«, ki »usmerjajo« ravnanje ek. subjektov. Nekaj značilnih Veblenovih ponazoritev pomena institucijn pri oblikovanju potrošnih navad: - posamezni potrošnik se ne odloča za nakup na racionalni osnovi, torej na osnovi prerečunavanja cen, dohodkov, stroškov, ampak se njegov potrošni vzorec, potrošne navade oblikujejo na osnovi »imitativne potrošnje«; - nižji razredi težijo, da bi postopno dosegli navade oz. potrošnjo višjih razredov in takšne spodbude Veblen imenuje emulativni (tekmovalni) učinek; - emulativni učinek deluje prav do vrha družbene lestvice; najvišje na lestvici pa je premožni brazdelni razred, ki določa sheme življenja, ki ji pravzanprav celotna družbena skupnost sprejema za primerne in jih časti; za brezdelni razred pa je značilna istopajoča prestižna potrošnja – značilno »Veblenovo blago« je torej tisto, ki lahko izrazi (denarno) ozadje posameznika in izstopajoče prestižno brezdelje; takšna potrošnja »žarči« potrošne navade nižjim razredom. Institucionalistično misel so po Veblenu nadalje razvijali Wesley Mitchell in John R. Commons z delom Institucionalna ekonomika. Slednji je izpostavil vlogo pravnih in etničnih institucij ter norm kot sredstvo kolektivne kontrole nad ekonomskim ravnanjem posameznikov. Takšen pristop nakazuje natesno povezavo in prepletanje med pravom in ekonomijo. Med sodobne institucionaliste pa lahko prištejemo tudi Johna K. Galbraitha, ki je v številnih delih nasprotoval marshalianski ideji o suverenem potrošniku, ki racionalno zadovoljuje svoje potrebe in na ta način daje spodbudo proizvodnji. Nasprotno, sodobne korporacije ustvarjajo in vcepljejo nove »umišljene« potrebe potrošnikom predvsem z manipulativnim oglaševanjem. Sodobna nova institucionalna ekonomika temelji na teoriji transakcijskih stroškov. Ta teoretična smer nasprotuje idealu popolne konkurence in idealnega 21 delovanja trga, ter izpostavlja pomen številnih različis ne tržnega povezovanja med podjetji/organizacijami, ki nastajajo prav zaradi izogibanja stroškov, ki nastajajo z nastopom na trgu. Posredno pa teorija transakcijskih stroškov povdarja pomen pogodbenih povezav oz. rasti omrežij velikih podjetij. Širše gledanmo transakcijski stroški niso le stroški trgovine in transportni stroški, ampak so to celotni stroški obstoja in delovanje različnih institucij, ki omogočajo potek proizvodnje. Najbolj vplivna sodobna ekonomskoteoretična smer pa je neoklasična sinteza, ki se je izoblikovala po II. sv. vojni. Najbolj znani predstavnik te sinteze je vsekakor Paul Samuleson, ki je v številnih izdajah učbenika Ekonomika združil – »sintetiziral« dosežke marshallianske mikroekonomske teorije in keynesianske makroteorije. Monetaristična teorija je nastala kot reakcija na keynesiansko teorijo v 70 letih, nje najbolj znani predstavnika je Milton Friedman in predstavnik t.i. caške šole. Kot že samo ime monetarizema pove, ta šola izpostavlja le pomen denarja in denarnih tokov. Menijo, da se slehrna odločitev ek. subjektov tako ali drugače izkaže v denarju. Teoretična osnovamonetaristične teorije je kvantiteta teorije denarja. Tudi ekonomika ponudbe je bila reakcija na keynesinsko teorijo v 70 letih prejšnega stol.. Ta smer izpostavi, da ekonomija oz. ek.politika namenja več pozornosti ustvarjanju in manipulaciji z agregatnim povpraševanjem. Teoretiki ekonomike ponudbe, Arthurja Lafferja, trdijo, da je treba spodbuditi sile ponudbe predvsem z aktivno davčno proračunsko politiko. Teoretiki racionalnih pričakovanj trdijo, da je osnova za razumevanje sodobnih gos. pojavov predpostavka o racionalnem odločanju ek. subjektov. Za svoje odločitve ekonomski subjekti potrebujejo informacije, kar jim razvoj sodobne informacijske tehnologije tudi omogoča. Na osnovi informacij in analize o nameravanih ukrepih ek. politike, ki so jim praviloma dostopni, ekonomski subjekti naravnajo tudi svoje »racionalne« odločitve. V ozadju teorije racionalnih pričakovanj, pa je predpostavka o učinkovitem delovanju trga in tržnih institucij. Postkeynesianska ekonomska teorija izvorno črpa iz zapuščine Keynesovih del in iz prispevkov poljskega ekonomista Michala Kaletckega. Zagovorniki te teorije so »odprti« tudi do drugih smeri – predvsem v osnovi pa nasprotujejo in kritizirajo predpostavke neoklasične sinteze in moetaristične teorije. Izhod išče postkeynesianske teorije je razmejitev za dve podraočji gospodarsta, namreč za sektor velikih korporacij in sektor srednjih oz. manjših podjetij. 22
© Copyright 2024