odgovori za prihodnost_splet.pdf

NOVA SLOVENIJA
KRŠČANSKI DEMOKRATI
ODGOVORI
ZA PRIHODNOST
USPEŠNA SLOVENIJA
NIZKI DAVKI
Socialna
kapica
Nižja
obdavčitev
dela
ENOSTAVNI
POSTOPKI
Krajše
umeščanje
objektov v
prostor
Hitrejše
črpanje
evropskih
sredstev
Poenostavitev
postopkov javnega
naročanja
Nižji DDV
ODPRTO
GOSPODARSTVO
Privatizacija
Reforma
trga dela
Povečanje
plačilne
discipline
KRŠČANSKO DEMOKRATSKA
EKONOMSKA POLITIKA SOCIALNO TRŽNO GOSPODARSTVO
PRAVIČNOST
1
SVOBODA
VARNOST
1. TEMELJNA IZHODIŠČA
GOSPODARSKEGA PROGRAMA NSi
5
2. STANJE SLOVENSKEGA
GOSPODARSTVA
10
3. FILOZOFSKI OKVIR EKONOMSKE
POLITIKE KRŠČANSKE DEMOKRACIJE
55
4. GOSPODARSKA POLITIKA
KRŠČANSKE DEMOKRACIJE
65
5. TEMELJI GOSPODARSKE POLITIKE
KRŠČANSKE DEMOKRACIJE
69
6. APLIKACIJA EKONOMSKE POLITIKE
NA NEKATERE SISTEME
91
7. AKCIJSKI NAČRT 2014 – 2018
98
2
KDO SMO
Nova Slovenija – krščanski demokrati je demokratična politična stranka, ki želi
povezovati vse državljanke in državljane Republike Slovenije (kjer koli živijo), ki
sprejemajo demokracijo, krščanske vrednote, slovensko kulturo ter evropsko
povezovanje in sodelovanje.
V KAJ VERJAMEMO
Verjamemo v ljudi, ki so dinamični, podjetni, nadarjeni, ustvarjalni, notranje
motivirani. Ljudi, ki imajo bistre ideje in sledijo svojim sanjam.
Verjamemo v ljudi, ki preizkušajo nove zamisli, tvegajo in se ne bojijo neuspeha.
Ljudi, ki se poberejo in hodijo dalje, dokler ne prispejo na cilj. Ljudi, ki se učijo,
rastejo in ustvarjajo.
Verjamemo v poštene, iskrene, strpne in strokovne ljudi, ki so pripravljeni brez
zavidanja in borbe za prestiž medsebojno sodelovati pri uresničevanju programa
krščanske demokracije.
KAJ ŽELIMO
Želimo, da ljude postanejo uspešni. Želimo izboljšati kvaliteto življenja
posameznikov in družin. Spodbujali bomo visoko stopnjo zaposlenosti, visoko
stopnjo izobraževanja, usposabljanja in varovanja človekovega zdravja. Prizadevali
si bomo za zmanjšanje tveganja revščine in socialne izključenosti. Verjamemo
v zagotavljanje varnostne mreže za tiste, ki jo potrebujejo, in v nudenje enakih
možnosti za uspeh vsem. Naš načrt za socialno tržno gospodarstvo zagotavlja
podjetniško svobodo s padalom. Vsakdo ima možnost, da uspe, tistim, ki se
spotaknejo, pa pomagamo, da se znova poberejo.
Ljudje so naše gospodarstvo. Hočemo, da naša družinska podjetja, naša
mala podjetja, naši inovatorji, izumitelji, umetniki, raziskovalci, znanstveniki in
samozaposleni postanejo vzor mladim po vsej Sloveniji. Ustvarjali bomo okolje,
v katerem lahko uspevajo podjetniki ter družinska podjetja, podjetništvo pa
je nagrajeno. Želimo vzpodbujati slovensko narodno zavest skozi umetniško
ustvarjalnost z bogatenjem kulturne raznolikosti v Evropski uniji.
Kako bomo ustvarili nova delovna mesta
t Znižali bomo davčno obremenitev.
t Uveljavili bomo enostavnejše uradniške postopke.
t Pritegnili bomo nove investicije.
3
1.
TEMELJNA
IZHODIŠČA
GOSPODARSKEGA
PROGRAMA NSi
4
Ljudje imajo temeljno pravico do svobodne izbire poklica, opravljanja ekonomske
dejavnosti in lastnine. Naloga države je, da ustvari učinkovit pravni okvir, ki
zagotavlja svobodno in pravično konkurenco, preprečuje izkoriščanje potrošnikov,
gospodarski kriminal in korupcijo.
Nova Slovenija stavi na socialno tržno gospodarstvo, ki v središče postavlja
človeka. Socialno tržno gospodarstvo temelji na svobodni družbi oziroma
na svobodni iniciativi. V socialnem tržnem gospodarstvu se država v življenje
posameznika vključuje le tedaj, ko si posameznik sam ne more pomagati. Za
delujoče socialno tržno gospodarstvo potrebujemo:
1. zasebno lastnino,
2. delujočo konkurenco,
3. pravno varnost.
Ekonomska politika Nove Slovenije, krščanskih demokratov, temelji
na socialnem tržnem gospodarstvu, v katerem svoboda, konkurenca,
odgovornost in solidarnost sestavljajo celoto. Gre za preizkušeno povezavo
načel svobodnega tržnega gospodarstva in prizadevanj socialne politike za
dosego pravične družbe.
5
ZA MANJŠO DAVČNO OBREMENITEV
Krščanskim demokratom visoki davki ne predstavljajo ekonomske politike, ki bi
pripeljala do uravnoteženja državnega proračuna, ampak davčno dušenje podjetij,
beg v sivo ekonomijo in uničevanje družinskih proračunov. Krščanski demokrati
razumemo, da vsak evro, ki se z davki pobere od podjetij, zagotovo pomeni en
evro delovnih mest in investicij manj. Vsak evro državnih investicij, financiran z
evrom odvzetih davkov, ima nejasne in tvegane učinke. Prav zato trdimo, da se
spremembe davčne politike ne bi smelo jemati tako zlahka in lahkomiselno. Zato
smo krščanski demokrati fiskalni konservativci. Krščanski demokrati trdimo, da
gospodarska politika najemanja dolga namesto izvajanja strukturnih reform vodi v
dolgoročno revščino. Dolga ne želimo odplačevati z višjimi davki in tako prenašati
varčevanja na davkoplačevalce, torej družine in podjetja, ampak to želimo narediti z
višjimi davčnimi prihodki, ki so posledica nižjih davkov, ki bodo edini omogočili višjo
gospodarsko aktivnost (zaposlovanje in investiranje), posledično pa bodo pripeljali
do višje gospodarske rasti, in samo ta nam bo omogočila dolžniško razbremenitev.
Krščanskim demokratom naglo višanje dolga ne predstavlja uspešne ekonomske
politike, temveč razlog za zaskrbljenost glede prihodnosti naših otrok.
ZA UČINKOVITEJŠO JAVNO UPRAVO
Sedanja javna uprava, kjer kakovost in produktivnost nista nagrajeni, kjer
malomarnost in nedelo nista kaznovana, predstavlja coklo razvoja Slovenije.
Krščanski demokrati bomo spremenili sedanjo javno upravo v učinkovit servis
za državljane. Poenostavili bomo postopke in večjo težo prenesli na e-upravo.
Uvedli bomo osebno odgovornost pri vodenju upravnih postopkov za vse javne
uslužbence.
ZA UMIK POLITIKE IZ GOSPODARSTVA
Krščanski demokrati zagovarjamo umik politike iz podjetij oziroma konec političnih
intervencij v slovenskih podjetjih. Naloga politike je zagotavljanje stabilnosti
institucionalnega okolja, znotraj katerega delujejo podjetja, ne pa vodenje podjetij,
ki na trgu prodajajo dobrine in storitve komercialne narave. Krščanski demokrati
tudi odklanjamo današnji mehanizem, ko zaradi političnih intervencij v podjetja
volitve v Državni zbor Republike Slovenije pomenijo tudi volitve v uprave in
nadzorne odbore podjetij. Trdimo, da je za poslovanje podjetij nesprejemljivo rušiti
modele nadzora in upravljanja ob vsakokratnih volitvah. Ker slednjega ni mogoče
doseči drugače, kot da se politika umakne iz podjetij, bo to naša politika. V dobro
ekonomije in demokracije hkrati.
6
ZA VEČJO KONKURENČNOST
Krščanski demokrati želimo takšne trge, ki so konkurenčni in zdravi, ki spodbujajo v
ljudeh dobro ter ambicioznost. Ne želimo si ekonomske politike, ki bi z intervencijami
ali pa institucionalnim molkom ustvarjala in podpirala monopole, dominantna
podjetja ter kartele, ki odirajo potrošnike in zaradi svojega privilegiranega položaja
(tega jim vzpostavlja politika) uničujejo vsa preostala podjetja, s tem pa tudi
delovna mesta.
PROTI DOGOVORNI EKONOMIJI
Krščanski demokrati zavračamo korporativistično in centralnoplansko ekonomsko
politiko. Za nas nobena banka ni pomembnejša od najmanjšega obrtnika v državi,
naš nacionalni interes se ne izkazuje v podjetjih posebnega pomena, ampak v
blaginji posameznikov, njihovi svobodi in delujoči pravni državi. Naša ekonomska
politika ni takšna, da bi ukazovala, kaj naj ljudje počnejo v svojem življenju in kako
naj to življenje živijo, naša ekonomska politika stremi k ustvarjanju takšnih pogojev,
da lahko vsak državljan uresniči svoje ambicije, cilje in želje. Ekonomska politika
krščanskih demokratov ne temelji na vizijah vplivnih interesnih skupin, ampak na
hotenjih posameznikov, ki tvorijo državo.
ZA SOCIANO VARNOST S KAKOVOSTNIMI ZAPOSLITVAMI
Krščanski demokrati odklanjamo koncept socialne države, kjer je socialna pomoč
v domeni politične manipulacije in tekme za politične točke na volitvah. Krščanski
demokrati razumemo socialno državo kot varovalni mehanizem za vse tiste, ki so
se po spletu okoliščin, na katere niso mogli vplivati, znašli na robu. Cilj našega
koncepta socialne države ni ustvarjati od politike odvisnih prejemnikov socialne
pomoči ali s političnimi intervencijami ohranjati delovna mesta, ki posamezniku
omogočajo zgolj mizerno in človeka nedostojno životarjenje, naš cilj je odpiranje
kakovostnih delovnih mest, ki bodo neodvisna od politične dobre volje (in političnih
manipulacij) ter proračunskih sredstev.
7
ZA STRUKTURNE REFORME
Krščanski demokrati zavračamo zdravstveni in pokojninski sistem, ki bi temeljila na
mehanizmih finančne piramide. Ne želimo izvajati ekonomske politike, ki se igra
z usodo in varnostjo upokojencev ter zdravjem državljanov. Ne želimo pristajati
na politično igro zaslepljevanja in manipuliranja z javnostjo, češ da sta trenutni
zdravstveni in pokojninski sistem vzdržna, če le vsake toliko izvedemo nekaj
kozmetičnih sprememb. Krščanski demokrati hočemo spremembe v pokojninskem
in zdravstvenem sistemu začeti izvajati takoj, in to takšne, da dobimo dolgoročna
ter stabilna sistema, ki ne bosta odvisna od političnih intervencij.
ZA SVOBODO DRŽAVLJANOV
Krščanski demokrati ekonomske politike ne želimo uporabljati kot orodja prisile
in ne želimo ustvarjati nepregledne množice predpisov, zakonov ali vzpostavljati
vseobsežnega birokratskega nadzora, s katerim bi spreminjali naravo posameznika.
Državna uprava ne sme in ne more izhajati iz stališča, da je potrebno iskati napake
posameznikov, ampak mora stati na poziciji, da mora omogočiti najboljši servis in
poiskati najenostavnejše ter najučinkovitejše rešitve.
ZA PRAVNO DRŽAVO
Krščanski demokrati vidimo trg kot množico svobodnih posameznikov, ki po svoji
volji vstopajo v interakcije, ki so zamejene in definirane s pravnim okvirom, ta pa
ne nastane z ad-hoc političnimi intervencijami, ampak kot posledica evolucije
neformalnih institucij v formalne. Pravni okvir je tisti, ki zagotavlja stabilno delovanje
trga. V tem kontekstu naloga gospodarske politike ni vsiljevati svobodnim
posameznikom, kako in po kakšni ceni naj trgujejo, ampak zagotavljati izvršljivost
in legalnost njihovih dogovorov ter pogodb, s čimer se zavaruje integriteta
posameznikov in institucij.
ZA PRAVIČNOST, SVOBODO IN VARNOST
Krščanski demokrati razumemo, da živimo v času, ko je beseda etika doživela
razvrednotenje. Vendar za razliko od ostalih političnih strank etike ne bomo
oglaševali, se z njo postavljali v javnem prostoru, ampak bomo s pomočjo naše
gospodarske politike naredili vse, da bo ta beseda spet dobila pomen, ki ga je v tej
državi že imela.
8
2.
STANJE
SLOVENSKEGA
GOSPODARSTVA
9
ZGODOVINSKI RAZVOJ
SLOVENSKEGA GOSPODARSTVA
Geografsko, politično in zgodovinsko spada slovensko ozemlje v Srednjo Evropo.
Slovenske dežele so bile stoletja vključene v avstro-ogrsko monarhijo, vendar le
na njenem obrobju, nikoli v samem središču dogajanja in razvoja. Vendar kljub
temu ugotavljamo, da v primerjavi z nemško ali češko govorečimi deželami nismo
pretirano zaostajali, celo več, zaostanek smo postopoma zmanjševali. Podatki za
leto 1910 kažejo, da so tedaj slovenske dežele dosegale že 80 % razvitosti Italije,
97 % razvitosti Španije ali 116 % razvitosti Grčije. Podatki za leto 1913 kažejo, da
je razvitost slovenskih dežel v primerjavi s povprečjem Avstro-Ogrske dosegala
naslednje stopnje: Kranjska 77 %, Štajerska 91 % in Primorje celo 92 %.
Slovenija/Dravska banovina se je po prvi svetovni vojni intenzivno razvijala in se
industrializirala. Raven plač je skoraj dosegla povprečje Avstro-ogrske. Takoj po
drugi svetovni vojni je razvitost Slovenije dosegala 74 % razvitosti Avstrije, 80 %
razvitosti Italije, vendar je v času socializma Slovenija začela nazadovati. Leta 1986
smo dosegali le še 47 % razvitosti Avstrije in 55 % Italije. Slovenski gospodarski
razvoj je v času socializma zaostajal za rastjo sosednjih demokratičnih držav.
Pogoji gospodarjenja niso bili ustrezni, gospodarstvo in družbeni sistem sta bila
neučinkovita, saj nista spodbujala ustvarjalnosti, podjetniškega duha. Politika
prerazdeljevanja je ohromila tako osebno odgovornost kot ustvarjalnost. Osebna
in podjetniška svoboda pa sta pogoja za uspešno gospodarstvo.
Z osamosvojitvijo Slovenije se je spremenil politični kot tudi gospodarski sistem,
vendar so ostanki dogovorne socialistične ekonomije ostali. Država je še vedno
obdržala izjemno velik del gospodarstva v svoji lasti, zlasti finančni sektor.
Gradualistična politika ter politika nacionalnega interesa sta preprečevala nujne
reforme. Posledica tega je, da je Slovenija začela izgubljati prednost celo pred
nekdanjimi socialističnimi državami, pred katerimi je imela pred osamosvojitvijo
veliko prednost.
Verjamemo, da smo Slovenci ob normalnih in konkurenčnih pogojih davčnih
obremenitev, z racionalno potrošnjo države spet sposobni dohiteti razvitejši svet
in se uvrstiti med najbolj razvite evropske države.
10
PREGLED STANJA IN RAZMER V
SLOVENSKEM GOSPODARSTVU
BDP in gospodarska rast
Kontekstualizacijo slovenske ekonomske politike lahko opravimo s pomočjo
spodnjega grafa, ki kaže zgodovinsko krivuljo razvoja evropskih držav (tabela je
vzeta iz poročila UMAR o razvoju, 2013).
Tabela: BDP na prebivalca v standardih kupne moči, indeksi obsega, EU-27=100
EU-15
Avstrija
Belgija
Bolgarija
Ciper
Češka
Danska
Estonija
Finska
Francija
Grčija
Irska
Italija
Latvija
Litva*
Luksemburg
Malta
Madžarska
Nemčija
Nizozemska
Poljska
Portugalska
Romunija
Slovaška
Slovenija
Španija
Švedska
Združeno Kraljestvo
1995
2000
2005
2008
2009
2010
2011
116
134
128
32
87
76
131
36
107
116
84
103
121
31
35
222
86
51
128
123
43
77
33
47
74
91
125
114
115
132
126
28
88
71
132
45
117
115
84
132
118
36
40
244
85
54
118
134
48
81
26
50
80
97
128
119
113
125
120
37
93
79
123
61
114
110
91
144
105
50
53
254
78
63
116
131
51
79
35
60
87
102
122
123
111
124
116
43
99
81
125
69
119
107
93
132
104
58
61
263
79
64
116
134
56
78
47
73
91
104
124
113
110
125
118
44
100
83
123
63
114
109
94
130
104
54
55
255
83
65
115
132
61
80
47
73
87
103
120
111
110
127
119
44
97
80
128
63
113
108
87
129
101
54
57
267
85
65
119
131
63
80
47
73
84
99
124
111
110
129
119
46
94
80
125
67
114
108
79
129
100
58
66
271
85
66
121
131
64
77
49
73
84
98
127
109
* podatki o prebivalstvu za Litvo so za leto 2011 preračunani na podlagi popisa v letu 2011, zato zaradi tega
preloma časovne vrste, preračuni na prebivalca za leto 2011 niso popolnoma primerljivi s prejšnjimi leti.
Vir: Eurostat Portal Page - Purchasing Power Parties, 2012
Tabela prikazuje slovensko konvergenco k skupinam držav EU15 in EU27 (kjer je
EU27 izhodišče primerjave). Slovenska konvergenca k obema skupinama držav
11
je bila relativno močna vse do leta 2008, ko je prišlo do gospodarske krize in se
je Slovenija začela soočati s krčenjem BDP, znotraj tega pa predvsem potrošnje
in zasebnih investicij, kar so spremljali naraščanje brezposelnosti, upadanje
podjetniške aktivnosti in naraščanje dolga države. Od tega leta dalje prihaja do
divergence, ki je na kratki rok prisotna tudi v drugih državah, vendar, sodeč po
podatkih iz tabele, ta divergenca v Sloveniji še kar traja, za razliko od drugih držav.
Še več, očitno je, da nas bodo zelo kmalu po tem kriteriju razvitosti prehitele
nekatere države, ki so od padca socializma tradicionalno zaostajale za nami,
denimo Češka.
Ti podatki lahko predpostavljajo samo dvoje: prvič, nekaj je bilo v temelju narobe s
strukturo slovenskega gospodarstva, saj se proces divergence zaustavlja bistveno
počasneje kot v primerljivih in ciljnih državah, in drugič, nekaj je narobe s slovensko
ekonomsko politiko.
O problemih s strukturo slovenskega gospodarstva lahko govorimo zaradi
težav, do katerih je prišlo v državno dirigiranemu bančnemu sektorju. Najprej v
investicijskem in prevzemnem balonu, ki so ga napolnile državne banke - te ob
slepoti regulatorjev niso dodeljevale posojil po finančnih, ampak po političnih
kriterijih; drugič zaradi državne lastnine v najpomembnejšem delu slovenskega
gospodarstva, ki je preko političnega upravljanja z lastnino povzročila celo
vrsto popačitev na trgu (vezave dobršnega dela gospodarstva, ki se je skupaj s
paradržavnimi podjetji sesedlo, vertikalne in horizontalne koncentracije, kartelni
dogovori in druge motnje na trgu); tretjič zaradi vztrajanja ekonomske politike,
da je za namene političnega upravljanja državnega proračuna potrebno izvršiti
maksimalen davčni pritisk na posameznike in podjetja, s čimer se je preprečilo
nastanek večjega števila delovnih mest in investicijske aktivnosti, črpane iz dobička
podjetij; in četrtič, ker administrativni okvir in pravna država ne omogočata
normalnega poslovnega okolja podjetij.
Drugi sklop problemov izvira iz ekonomske politike, ki temelji na družbenem
eksperimentiranju in socialnem inženiringu. Od 2008 do 2012 smo imeli
priložnost spremljati ad hoc sprejete in uveljavljene ukrepe ekonomske politike.
Dokapitalizacijo državnih bank namesto njihove prodaje, povečevanje davčnih
obremenitev namesto njihovega zmanjševanja, onemogočanje sprejetja kakršnega
koli mehanizma, ki bi javno upravo in velike podsisteme (zdravstvo, pokojninski
sistem, izobraževalni sistem) usmeril v stroškovno učinkovitost ter produktivnost
in zrušil mentaliteto, da je ključen tisti, ki povprašuje (uporablja javne storitve) in
ne tisti, ki jih ponuja. V nobenem trenutku se ekonomska politika ni usmerila k
sproščanju ekonomije v smeri zmanjšanja brezposelnosti preko nastajanja novih
delovnih mest in podjetij, do česar bi lahko prišlo z zmanjševanjem pritiskov na
vse tržne udeležence. Ko je ekonomski politiki zmanjkalo finančnih sredstev za
financiranje družbenih eksperimentov, se je začela velika igra najemanja posojil.
S tem je politika priznala, da se je v družbenem eksperimentiranju izčrpala, da
čaka na trenutek, ko se bo stanje v ekonomiji popravilo samo od sebe (ne da bi
umaknila nadzor nad ekonomijo ali si jo nehala podrejati), dotlej pa bo financirala
vse zrušene elemente gospodarstva z najemanjem dolga.
12
Spodnja grafa prikazujeta dejstvo, da so razkrinkana pričakovanja slovenske
politike in ekonomske politike neupravičena.
Potential versus actual growth
8%
6%
4%
2%
0%
-2 %
-4 %
-6 %
-8 %
Actual
Potential
2001 2002 2003 3004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2013 2014
Vir: Country Report 2014, IMF
Potencialna gospodarska rast pomeni največji obseg proizvodnje, ki bi ga lahko
dosegli z vsemi razpoložljivimi tvorci dela in razpoložljivo tehnologijo. Drastični
upad gospodarske rasti v letu 2009 je posledica nevzdržne gospodarske rasti
v letih pred tem. Dokapitalizacije podjetij in bank niso zaustavile niti ublažile
upadanja gospodarske rasti.
GDP has been contracting since 2011 despite positive net foreign demand...
Contributions to GDP Growth
12
8
4
0
GDP growth
Net foreign demand
Gross investment
Gov’t consumption
Private consumption
-4
-8
2004
2006
2008
2010
2012
2013
Vir: Country Report 2014, IMF
V obdobju pred krizo so rast bruto domačega proizvoda gnale predvsem investicije
in zasebna potrošnja. Z nastopom krize vladi kljub neverjetnim fiskalnim naporom
ni uspelo preobrniti trenda krčenja gospodarstva. Investicije so tako z nastopom
krize v letu 2009 strmo upadle, bruto domači proizvod pa je začelo znatneje
poganjati tuje povpraševanje. Prvi napori vlade pri varčevanju so opazne šele v
letu 2013.
13
Jasno je razviden negativni trend potencialne gospodarske rasti. To ne more biti
presenetljivo, saj je očitno, da je krčenje potrošnje in vlaganj pripeljalo do podizkoriščenosti kapacitet slovenskega gospodarstva. S tem prikazom lahko tudi
grafično razložimo razloge za divergenco, ki smo jo pojasnili zgoraj. Negativni
trendi, ki se po naravi stvari morajo preliti v dolgoročno zaostajanje za ciljnimi
skupinami držav EU, se bodo morali izraziti tudi v nadaljnji šibki investicijski
aktivnosti in zelo počasnem zmanjševanju brezposelnosti. Če to pospremimo še z
uvajanjem novih davčnih obremenitev (davek na nepremičnine in dvig višje stopnje
davka na dodano vrednost – DDV) potem ostane le malo manevrskega prostora,
da bi ohranili nespremenjeno ekonomsko politiko, oziroma da bi nadaljevali
ekonomsko politiko nespremenjenega, ki jo financiramo z zadolževanjem. Če ne
bo prišlo do konkretnih sprememb, ki bi spremenile strukturo gospodarstva v
smer odpiranja trgov, kar lahko edino povzroči povečanje podjetniške aktivnosti in
zmanjševanje brezposelnosti, potem v najboljšem primeru hodimo po poti daljše
ekonomske stagnacije.
Komponenti, ki sta najbolj prispevali h krčenju gospodarske rasti od leta 2008
dalje, sta zasebna vlaganja in zasebna potrošnja. Oboje razkriva dejstvo, da so
podjetniški sektor in posamezniki v precejšnjih težavah, in to že od takrat, ko
še ni prišlo do povečanja davčnih obremenitev. Še več, iz zadnjih dveh grafov je
razvidno, da injekciji dveh milijard evrov v podjetniški sektor in socialne transferje
v času vlade Boruta Pahorja sploh nista učinkovali. Podjetniška aktivnost se ni
povečala, število brezposelnih se ni zmanjšalo, zasebna potrošnja se ni povečala,
kar v realnosti pomeni, da je keynesijanska gospodarska politika doživela polom.
Če k temu dodamo še povečevanje dolga države, ki se ga uporablja za vzdrževanje
socialnega miru, se je skozi slovensko gospodarstvo, v smislu dolgoročnega
potenciala za rast, v samo nekaj letih pretočilo precej milijard evrov sredstev, ki so
ostala neopažena. Četudi neto tuje povpraševanje v času, ko se gospodarska rast
v največjih trgovinskih partneric Slovenije povečuje, premakne trend slovenske
gospodarske rasti v pozitivno smer, to ne pomeni, da se je spremenila struktura
slovenskega gospodarstva, oziroma da bi bile dolgoročne perspektive domače
ekonomije kaj boljše.
14
Javne finance in dolg
Kakšne so posledice trenutne ekonomske politike zadolževanja z vidika fiskalnih
učinkov? Spodnja grafa prikazujeta pogoje zadolževanja slovenske vlade na
mednarodnih finančnih trgih. Razvidno je, da je cena zadolževanja bistveno višja
kot v državah članicah, ki imajo zgodovinske težave z nestabilno ekonomsko
strukturo in s slabo delujočim institucionalnim okvirjem. To je presenetljivo, kajti
Slovenija je v dveh desetletjih poskusa z neko različico tržnega gospodarstva
uspela razviti višje mednarodno finančno tveganje kot dve državi, ki v svoji tržni
evolucijski poti nosita štiridesetletno zgodovino tržnih deformacij.
10-year Govermment Bond YIelds 1/ (yield-to-Maturity, Percent)
8.5
Slovenija
Španija
Italija
7.5
6.5
5.5
4.5
3.5
01/02/12
05/24/12
10/14/12
03/07/13
07/28/13
12/19/13
Vir: Country Report 2014, IMF
Zahtevani donos na 10–letne državne obveznice se je do nastopa trenutne vlade
leve koalicije (od leta 2013 dalje, op. p.) vselej gibal v sorazmerju z zahtevanim
donosom na španske in italijanske državne obveznice, z njenim nastopom pa
je zaupanje trgov v ekonomsko politiko slovenske vlade upadlo, oziroma se je v
primerjavi z zaupanjem v ekonomsko politiko Španije in Italije precej poslabšalo.
Slovenia 10-year Government Bond Spread vs. Germany 1/ (Basis Points)
700
600
500
400
300
200
100
0
01/01/11
09/28/11
Vir: Country Report 2014, IMF
15
06/25/12
03/23/13
12/19/13
Zahtevan donos na 10–letne slovenske državne obveznice v primerjavi z
donosom na enake nemške obveznice (razpon med njima). Ker tveganje izhaja
iz zaupanja tako v valuto kot v ekonomsko politiko vlade posamezne države,
Slovenija in Nemčija pa uporabljata isto valuto, graf prikazuje gibanje razlike v
zaupanju trgov v ekonomsko politiko slovenske vlade v primerjavi z zaupanjem
trgov v ekonomsko politiko nemške vlade.
Zahtevani donos na 10–letne slovenske državne obveznice se je ves čas gibal med
petimi in sedmimi odstotki. Cena zadolževanja slovenske vlade je pod raven petih
% upadla šele potem, ko se je uspešno zadolžila za reševanje bank.
Posebno zanimiv je graf, ki prikazuje tako imenovani »spread« (razliko) med
obrestnimi merami za nemške obveznice (ki so blizu sistemskega tveganja EU) in
slovenskimi obveznicami. To podaja neposredni odgovor, kako tvegana je slovenska
ekonomija. To tveganje ne izhajaja od drugod kot iz slovenske ekonomske politike
oziroma politike, ki jo definira. Slovenska politika zadolževanja bo kmalu postala
nevzdržna, saj obrestne mere presegajo gospodarsko rast, s čimer bo delež dolga
v BDP vse večji, tveganje pa bo naraščalo. Drugače pa tudi ne more biti, saj se
javnofinančna konsolidacija opira zgolj na povečevanje proračunskih prihodkov iz
naslova uvajanja novih ali zviševanja že obstoječih davkov. Če gospodarska politika
ne bo vpeljala ukrepov za povečanje podjetniške aktivnosti, je jasno, da se bodo
davčni prihodki še krčili, sredstev bo še manj in potreba po zadolževanju se bo le
še povečevala. Ker je glede na vse zgoraj opisano jasno, da keynesijanska politika
velikih državnih izdatkov in državne potrošnje ni učinkovala ter ni spremenila
trenda potencialne gospodarske rasti (ni premika v fazo gospodarske ekspanzije),
je potrebno razmisliti v smeri drugačne ekonomske politike. V prvi vrsti takšne, ki ni
sredstvo za zadovoljevanje političnih ciljev koalicijskih strank in interesnih skupin,
ampak je pot povečevanja investicij in zmanjševanja brezposelnosti.
Za dvomljivce naj dodamo, da je bil eden izmed tipičnih keynesijanskih projektov
gradnja avtocestnega križa, ta se je (poleg kartelnega dogovarjanja) sprevrgla v
neselektivno investiranje v izgradnjo in trgovanje z nepremičninami, ki se je na
koncu iztekla s klasičnim pokom balončka. Posledici sta bili skorajda popolno
sesutje gradbeništva in nepremičninskega sektorja ter ogromna izguba delovnih
mest (ki pa je nismo čutili v polni razsežnosti, saj je bil velik delež zaposlenih v
gradbeništvu tujcev, kar je prizadelo tudi gospodarstva tretjih, po pravilu manj
razvitih držav). Tudi če ignoriramo totalitarno naravo tovrstnih ukrepov, takšni
eksperimenti zagotovo ne morejo biti del reševanja strukturnih težav slovenskega
gospodarstva, saj so strukturne probleme dejansko povzročili.
Javnofinančni primanjkljaj sektorja ožja država znaša brez stroška sanacije bank
za leto 2013 4,3 % bruto domačega proizvoda (BDP). Javni dolg, ki je ob koncu
leta 2012 znašal 55 % BDP oziroma 19,2 milijard evrov, skokovito narašča in je ob
koncu leta 2013 znašal že 21,9 milijard evrov. V začetku aprila 2014 je po podatkih
ministrstva za finance dolg države dosegel že 25,6 milijarde evrov oziroma 72,6
% BDP.
16
Ceno zadolževanja vlade (obrestne mere) je v preteklem letu dvigala predvsem
zaskrbljenost zaradi pešanja gospodarstva in bank ter porasta javnofinančnega
primanjkljaja in javnofinančnih obveznosti. Na podlagi pregleda stanja premoženja
bank in stresnih testov za ugotavljanje vzdržnosti bank ob nenadnih poslabšanjih
makroekonomskih razmer je vlada odobrila dokapitalizacijo državnih bank, s čimer
je tudi umirila ceno zadolževanja države. Ni pa tudi zanemarljivo, da se je v evro
območju, kamor seveda spada tudi Slovenija, znižalo sistemsko tveganje.
Primanjklkaj sektorja država v letih 2000-2013 (v % BDP)
2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013
0,0
0,0
-1,0
-1,5
-2,0
-2,4
-3,0
-4,0
-3,7
-2,7
-2,3
-1,4
-1,9
-3,8
-4,0
-5,0
-6,0
-6,3
-7,0
-5,9
-5,7
-6,3
Vir: Ministrstvo za finance
Javnofinančni primanjkljaj sektorja države, ki ob dokapitalizacijah predstavlja
največji pritisk na vzdržnost javnih financ, je z nastopom gospodarske krize
eksplodiral in se ne umirja. Še več, vlada se je v letu 2013 oddaljila od konsolidacije
oziroma uravnoteženja javnih financ.
Debt-to-GDP Ratio, 2001-2018 2/ (Percent of
90
80
70
60
Forecast
50
40
30
20
2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018
Vir: Country Report 2014, IMF
Javnofinančni dolg je v letu 2012 dosegel vrednost 55 % BDP, v letu 2013 pa se
je približal 75 % BDP.
17
O davkih in davčnih spremembah
Skupen obdavčljiv dohodek 1.003.104 zavezancev za plačilo davka na dohodek je
v letu 2012 znašal 16,95 milijarde evrov, od tega je bilo odvedene za 1,90 milijarde
evrov dohodnine. Državni proračun je iz naslova dohodnin v tem letu pridobil
929.772.095 evrov oziroma 11,79 % vseh prihodkov (razliko do celotne vrednosti
pa občine), tako da so le-te tretji največji vir prihodkov državnega proračuna, takoj
za DDV in trošarinami.
V letu 2012 je bilo v prvem razredu za odmero davka na dohodek, ki plača
16-odstotno dohodnino, 579.728 zavezancev oziroma 57,79 % vseh zavezancev,
ki so skupno vplačali 10,71 % vse plačane dohodnine oziroma 203,25 milijona
evrov. V drugem, 27-odstotnem razredu je bilo 275.128 zavezancev za plačilo
dohodnine kar predstavlja 27,43 % vseh zavezancev, skupno pa so vplačali 28,04
% vseh vplačanih dohodnin oziroma 532,34 milijona evrov. V najvišjem, tretjem,
41-odstotnem razredu pa je bilo leta 2012 le 148.248 zavezancev za plačilo
dohodnine oziroma 14,78 % vseh zavezancev, ki so skupno prispevali kar 61,25 %
vseh dohodnin oziroma 1,16 milijarde evrov.
Tako 14,78 % zavezancev za plačilo dohodnine v tretjem razredu prispeva 61,25
% vse dohodnine. Ali drugače: 57,79 % zavezancev iz prvega razreda za odmero
davka na dohodek vplača le 10,71 % vse vplačane dohodnine.
To je posledica močno progresivne davčne stopnje za odmero davka na dohodek
fizičnih oseb in pomeni, da je Slovenija nepravično in destimulativno okolje, ki je
bolj primerno za delovna mesta, kjer se ustvarja nizka dodana vrednost in kjer so
posledično nizki dohodki, ter destimulativna za delovna mesta, ki ustvarjajo visoko
dodano vrednost, saj je davek močno progresiven. Davčno najbolj kaznuje ravno
najuspešnejše.
Število davčnih zavezancev glede na razred za odmero davka na dohodek in količino
pobrane dohodnine, leto 2012
Vir: DURS
18
57,79
203.254.455
10,71
27,43
532.343.955
28,04
148.248
14,78
1.162.951.840
61,25
1.003.104
100,00
1.898.550.250
100,00
7.841
16
579.728
7.841
15.681
27
275.128
41
3. razred 15.681
Seštevek
Delež celotne
dohodnine,
ki jo vplačajo
Do
1. razred
2. razred
Delež vseh
zavezancev
Davčna Število vseh Delež vseh
stopnja zavezancev zavezancev
Od
Število zavezancev za odmero davka na dohodek in količina sredstev,
ki jih vplačajo glede na plačilni razred
1.400.000.000
Vplačajo skupno
Število vseh zavezancev
1.200.000.000
1.000.000.000
800.000.000
600.000.000
400.000.000
200.000.000
1. razred
2. razred
3. razred
Vir: DURS
Delež zavezancev za odmero davka na dohodek glede na palčilni razred in
delež celotne dohodnine, ki jih plačajo
Delež vseh zavezancev
Delež celotne dohodnine, ki jo vplačajo
70,00
60,00
50,00
40,00
30,00
20,00
10,00
0,00
1. razred
2. razred
3. razred
Vir: DURS
V zvezi s tem je zanimivo dejstvo, da slovenska ekonomska politika nekoga, ki
zasluži približno 250 evrov neto več od neto povprečne plače (ta se giblje med
960 in 980 evrov neto v zadnjih nekaj letih) obravnava kot del najbogatejšega
prebivalstva in ga uvrsti v najvišji davčni razred. To seveda kaže na razumevanje
davčne politike kot elementa prisilnega izenačevanja vseh konic s povprečjem in
zavira mobilnost po dohodkovnih razredih. Ta nesmisel je sicer odpravljen, vendar
tako, da je bil uveljavljen še 50-odstotni davčni razred, ne pa tako, da bi se davki
znižali ali pa bi se dvignila meja absolutnega dohodka za vstop v tretji, najvišji
davčni razred.
19
Davčne bremenitve na delo
in potrošnjo v državah EU
Davki na potrošnjo in delo kot delež BDP
68
66
64
62
60
58
56
Latvija
Slovaška
Romania
Malta
Madžarska
Slovenia
Litva
Fransija
Malta
Lithuania
Slovenija
Poland
Češka
Estonija
United Kingdom
Slovakia
Bolgarija
Latvia
Švica
Romunija
Švedska
Srbija
Portugal
Moški
Vir: Eurosat
Španija
Poljska
Portugalska
Nemčija
Ciper
Finska
Belgija
Hrvaška
Avstrija
Albanija
Nizozemska
Irska
Italija
Danska
Norveška
Grčija
Islandija
54
Ženske
Davki na potrošnjo in delo kot delež vseh davščin
Vir: Eurosat
Hungarz
Greece
Bulgaria
Ireland
Sweden
Spain
Estonia
Netherlands
Norwaz
Luxemburg
Italz
Finland
Germanz
Czprus
Cyech Republic
Denmark
European Union
France
Euro Ares
Austria
Belgiium
100
90
80
70
60
50
40
30
20
10
0
Davki na potrošnjo (odstotek vseh davkov)
Davki na delo (odstotek vseh davkov)
Zgornji graf prikazuje količino pobranih davščin iz naslova dela in potrošnje kot
delež BDP, spodnji graf pa, kolikšen delež davki na potrošnjo in delo predstavljajo
znotraj vseh pobranih davščin v državi.
20
Iz grafov je razvidno, da je Slovenija izjema v tem, da se na obeh grafih edina pojavi
visoko na desni strani. Na zgornjem grafu so više od Slovenije Danska, Švedska,
Finska, Avstrija, Belgija in Francija. Na spodnjem grafu pa so te države prav na dnu.
Če primerjamo najvišje uvrščene države na zgornjem grafu in jih primerjamo s
spodnjim, opazimo enako – države ki so na vrhu na desnem grafu, so na dnu na
levem grafu.
Iz grafov torej sledi, da Slovenija v primerjavi z evropskimi državami znaten,
nadpovprečen delež vseh davščin pobere iz naslova davkov na delo ter potrošnjo,
pri čemer te davščine predstavljajo znatno večji obseg vseh pobranih davščin kot
v primerljivih evropskih državah. To jasno kaže, da je količina davščin, ki jih pobere
Slovenija iz naslova dela in potrošnje, merjena z deležem BDP, precej visoka, ob
tem pa, da davki s teh dveh področij predstavljajo ogromen delež vseh davščin.
To pomeni, da Slovenija nesorazmerno bolj obdavčuje prav na področjih dela in
potrošnje.
Takšno stanje najbolj občutijo mladi, saj je najbolj obdavčeno tisto, kar se ustvarja
in troši sproti, mladi pa drugega nimajo. Podatek o nadpovprečni obremenitvi dela
in potrošnje je prav tako zaskrbljujoč s stališča gospodarskega okrevanja. Visoka
bremena na potrošnji pomenijo, da bo potrošnje manj, ker so realne cene zaradi
visokih davčnih bremen višje, razpoložljivi prihodki pa enaki. S tem bo prodanega
manj, tako bo pobranega davka manj. Prav tako bo manj ostalo za morebitne
investicije. Podobno je pri visokih davčnih obremenitvah dela. (Primer: Če mizar za
izdelavo mize, ki stane 100 €, potrebuje za 30 € materiala, za 30 € dela, 30 € pa
mora plačati davščin, mu od posla ostane 10 €. Če se davek dvigne za 10 € ali več,
se ta posel več ne izide zgolj zaradi davkov.)
Davki na delo (odstotek vseh davkov)
60
50
40
30
20
10
21
United Kingdom
Spain
Sweden
Slovakia
Slovenia
Romania
Poland
Portugal
Netherlands
Malta
Norwaz
Lithuania
Luxemburg
Italz
Latvia
Ireland
Greece
Hungarz
France
Germanz
Finland
European Union
Estonia
Euro Area
Denmark
Czprus
Vir: Eurosat
Cyech Republic
Bulgaria
Austria
Belgium
0
22
Spain
Lithuania
Slovakia
France
Romania
Iceland
Belgium
Portugal
Germany
Euro Area
Czech Republic
Norway
European Union
European Union
Luxmburg
Latvia
Austria
Sweden
Ireland
Poland
Hungary
United Kingdom
Cyprus
Estonia
Bulgaria
Greece
Malta
Italy
Finland
Croatia
Netherlands
Slovenia
Denmark
Bulgaria
Romania
Lithuania
Estonia
Malta
Hungary
Poland
Greece
Latvia
Slovenia
Slovakia
Portugal
Cyprus
Ireland
United Kingdom
Czech Republic
Finland
Denmark
Netherlands
european Union
Sweden
Germanz
Austria
Euro Area
Luxemburg
Spain
Norway
Italy
France
Belgium
Davki na potrošnjo (odstotek vseh davkov)
60
50
40
30
20
10
0
Vir: Eurosat
Slovenija več kot 90 % vseh davščin pobere iz naslova dela in potrošnje.
Okoljski davek
Celoten okoljski davek (Kot odstotek BDP)
4,5
4,0
3,5
3,0
2,5
2,0
1,5
1,0
0,5
0,0
Vir: Eurosat
Slovenija sodi med države, ki večji delež davščin pobere iz naslova potrošnje in
dela. Z okoljskim davkom Slovenija pobere malo manj kot 4 % BDP, s čimer se med
državami članicami Evropske unije uvršča na drugo mesto po višini davščin iz tega
naslova.
Davki na dobiček in premoženje
Davki na dobiček in premoženje
Lithuania
Bulgaria
Slovakia
Croatia
Romania
Estonia
Hungary
Czech Republic
Poland
Latvia
Slovenia
Portugal
Greece
Spain
Netherlands
Cyprus
Germany
France
Euro Area
Euro Area
Euro Area
Ireland
EU (28Countries)
EU (27Countries)
Austria
Malta
Switzerland
Luxembourg
United Kingdom
Italy
Finland
Belgium
Iceland
Sweden
Norway
Denmark
35
30
25
20
15
10
5
0
Vir: Eurosat
Slovenija je že nekajkrat skušala uvesti davek na premoženje, a učinkovitega
sistema pobiranja davka iz tega naslova kljub naporom politike ni dobila. Tako se
Slovenija uvršča med države z nižjo obremenitvijo premoženja.
Davek na potrošnjo
DDV
30
25
20
15
10
5
Hungary
Croatia
Sweden
Finland
Denmark
Romania
Poland
Portugal
Ireland
Greece
Italy
Slovenia
Lithuania
Netherlands
Spain
Latvia
Belgium
Czech Republic
Slovakia
France
Austria
Estonia
Cyprus
United Kingdom
Vir: Eurosat
Bulgaria
Malta
Germany
Luxemburg
0
V zgornjem grafu je prikazana primerjava zgornje meje davka na dodano vrednost.
Slovenija je to zgornjo mejo povišala nedavno in s tem padla v zgornjo polovico
držav z najvišjo zgornjo mejo davka na potrošnjo.
23
Davki na potrošnjo (odstotek BDP)
Hungary
Denmark
Finland
Bulgaria
Slovenia
Malta
Estonia
Sweden
Poland
Cyprus
Greece
Romania
Portugal
Austria
United Kingdom
Lithuania
Netherlands
European Union
France
Czech Republic
Norway
Italy
Vir: Eurosat
Germany (Until 1990)
Euro Area
Latvia
Belgium
Slovakia
Luxemburg
Spain
Ireland
16
14
12
10
8
6
4
2
0
Davki na DELO (odstotek BDP)
30
25
20
15
10
5
Sweden
Denmark
Austria
Belgium
France
Finland
Italy
Netherlands
European Area
Slovenia
European Union
Hungary
Czech Republic
Norway
Spain
Estonia
Luxembourg
United Kingdom
Latvia
Portugal
Lithuania
Cyprus
Slovakia
Poland
Germany (Until 1990)
Vir: Eurosat
Ireland
Malta
Greece
Bulgaria
Romania
0
Zadnja grafa prikazujeta absurdnost celotne situacije - v ekonomiji, kjer je
naraščanje brezposelnosti izjemno hitro (in dolgotrajna brezposelnost vse večja),
so davki na delo (normalizirani z BDP) neverjetno visoki in očitno instrument
ekonomske politike za zagotavljanje socialnega miru, kar je ravno nasprotno od
tega, kar bi pričakovali: da se davčna obremenitev dela zmanjša in posledično
omogoči zmanjševanje brezposelnosti. Podobno nenormalno visok (v relativnem
oziru glede na primerjane države) je davek na potrošnjo (spet normaliziran z BDP),
pa čeprav je potrošnja zadnjih nekaj let stisnjena okoli ničelne stopnje rasti in
posledično ne more prispevati skorajda ničesar h gospodarski rasti.
24
Vsi prikazani grafi in podatki kažejo, da je Slovenija davčno zelo obremenjena
država in da je bilo glavno geslo slovenske ekonomske politike povečevanje
proračunskih prihodkov preko povečevanja davčnih obremenitev, ne pa kakšno
resno prestrukturiranje odhodkovne strani proračuna. Znotraj takšnega konteksta
ekonomske politike je nemogoče pričakovati višanje potrošnje, zasebnih investicij
in posledično gospodarsko rast. Poleg tega je jasno, da bodo te obremenitve za
podjetja in gospodinjstva ostale, ker je, vsaj v Sloveniji, tradicionalno bistveno laže
davke povišati kot pa znižati.
Razpadanje finančnega
in bančnega sistema
V tem podpoglavju bomo pokazali, kako je gospodarska politika poglobila težave
v finančnem in bančnem sektorju. Oglejmo si najprej nekaj grafičnih prikazov.
Premoženje bank se je v letu 2012 zmanjšalo za 6,3 %, v letu 2013 pa še za
nadaljnjih 11,1 %. Tri največje državne banke (NLB, NKBM in A Banka), ki skupaj
obvladujejo 42 % premoženja vseh bank, že četrto leto zapored zmanjšujejo obseg
poslovanja. Upad je znaten tako pri obveznostih bank do ne-bančnega sektorja
(depoziti) kot pri kreditiranju ne-bančnega sektorja (krediti gospodinjstvom in
podjetjem). Upad aktivnosti bank na vseh področjih pa se odraža v upadanju
celotnega premoženja bank. Dokapitalizacije bank upadanja obsega poslovanja
niso zaustavile. Pri tem sta dve zasebni banki, Probanka in Factor banka, katerih
poslovanje je Banka Slovenije ustavila, obvladovali 4,5 % premoženja vseh bank. Tri
največje državne banke je vlada tudi dokapitalizirala s 3 milijardami evrov.
Market Share of the Three Largest Banks (Percent)
58
Total assets
Loans to non-banking sector
Liabillities to non-banking sector
56
54
52
50
48
46
44
42
2008
2009
2010
2011
2012
Vir: Banka Slovenije, country report 2014, IMF
Tri največje državne banke (NLB, NKBM in A Banka), ki skupaj obvladujejo 42 %
premoženja vseh bank, že četrto leto zapored zmanjšujejo obseg poslovanja. Upad
je znaten tako pri obveznostih bank do ne-bančnega sektorja kot pri kreditiranju
ne-bančnega sektorja. Upad aktivnosti bank na vseh področjih pa se odraža v
25
upadanju celotnega premoženja bank. Dokapitalizacije bank upadanja obsega
poslovanja niso zaustavile.
Skupne dokapitalizacije in transferji podjetjem v državni lasti so tako od leta 1999
dalje presegle 5,36 milijarde evrov. Največji delež dokapitalizacij se je seveda zgodil
v zadnjih letih, deležne so jih bile v večini državne banke. Odhodke iz proračuna
za namen dokapitalizacij in drugih transferjev kapitala po četrtletjih od leta 1999
lahko vidimo na spodnjem grafu.
Dokapitalizacije podjetij in bank v lasti države (strošek proračuna v milijonih evrov))
3500
3000
2500
2000
1500
1000
500
2013Q1
2012Q1
2011Q1
2010Q1
2009Q1
2008Q1
2007Q1
2006Q1
2005Q1
2004Q1
2003Q1
2002Q1
2001Q1
2000Q1
1999Q1
0
Vir: Temeljni agregati sektorja država, mio EUR, Slovenija, četrtletno, statistični urad Republike Slovenije
Po podatkih o kapitalski ustreznosti Tier 1 (gre za klasifikacijo najbolj kakovostnega
kapitala v bankah) lahko sklepamo, da je bil slovenski bančni sistem na robu
vzdržnosti oziroma, da je tako slab, da je nujno potreboval masivno dokapitalizacijo
ali pa sanacijo. Če bo politika vztrajala, da bo še naprej upravljala z bankami,
oziroma da privatizacija ne pride v poštev, bodo potrebne nove zadolžitve (kar
se po stresnih testih, pregledih kakovosti terjatev in prenosom slabih terjetev na
DUTB že dogaja) in zgodil se bo nov pritisk na gospodarstvo.
Banking System Tier 1 Capital Ratios (June 2010; percent)
Portugal
Slovenia
Ireland
Italy
Spain
United Kingdom
Germany
France
Greece
Austria
Netherlands
United States
Belgium
6
8
10
Vir: EU Consolidated Banking Data; and FDIC; Country Report 2014, IMF
26
12
14
Po dokapitalizacijah in prenosu slabih terjatev na DUTB se je (oz. se bo) kapitalska
ustreznost izboljšala, vendar to ne spremeni načina poslovanja državnih bank in
ni zagotovilo, da takšni nezavarovani, prijateljski, politični krediti znova ne bodo
postali standard. Na spodnjem grafu lahko vidimo gibanje kapitala bank (in širše
kapitalske ustreznosti) skozi čas in napoved za naslednji dve leti.
Kapital in količnik kapitalske ustreznosti
Kapital za namen kapitalske ustreznosti_K
Količnik kapitalske ustreznosti
5.000
mio EUR
17,00 %
16,00 %
15,00 %
14,00 %
13,00 %
4.000
mio EUR
12,00 %
11,00 %
10,00 %
9,00 %
3.000
mio EUR
8,00 %
2008
2009
2010
2011
2012
2013
Vir: Stabilnost slovenskega bančnega sistema januar 2014, Banka Slovenije
Tudi kvaliteta aktive bank v Sloveniji se močno razlikuje – banke v državni lasti so
v povprečju dajale veliko slabše kredite (podjetjem, ki so bolj tvegana in niso ali ne
bodo vrnila teh kreditov) kot pa banke v lasti tujcev. Na spodnjem grafu vidimo, da
je delež slabih kreditov (tistih, ki z odplačilom zamujajo vsaj 90 dni), največji med
majhnimi in velikimi domačimi bankami (ki so pretežno v državni lasti), medtem ko
je delež slabih kreditov med bankami v tuji lasti nekajkrat manjši.
Delež slabih terjatev v Slovenskih bankah
Majhne domače banke
Banke v večinski tuji lasti
Velike domače banke
Skupaj
25
20
15
10
5
0
2008
2009
2010
2011
Vir: Stabilnost slovenskega bančnega sistema januar 2014, Banka Slovenije
27
2012
2013
Kaj so glavni razlogi za takšne težave v bančnem sistemu?
Prepoznamo lahko naslednje:
1.
Največje težave nastajajo, kot smo pokazali, v državnih bankah. Poslovanje teh bank
pa je bilo ves čas podvrženo političnim intervencijam in političnemu dodeljevanju
posojil. Povedano drugače, glede na količino slabih kreditov in zelo nizko raven
najboljšega kapitala v celotnem kapitalu bank je očitno, da so tri državne banke
sledile predvsem politiki kreditiranja političnih projektov ter interesnih skupin in v
manjšem delu izvajale klasično politiko bančnega dodeljevanja kreditov. Če pa to
ne drži, potem je treba sprejeti trditev, da so slovenske banke najslabše upravljane
banke v EU. In če pritrdimo tej trditvi, je tudi jasno, da politično upravljanje z
državnimi bankami ne more biti zdrava ekonomska politika. Kakor koli že, po teh
podatkih je jasno, da je slovenski model državnega bančništva, ki ga narekuje
politika, neučinkovit in nevaren.
2.
Državne banke so se ujele v enak mehanizem kot ostale v EU. Izposojale so si
poceni denar na mednarodnih finančnih trgih ter ga naprej vlagale v naložbe, za
katere pa niso prepoznale ali pa niso hotele prepoznati, da se nahajajo v balončkih.
Ko so ti balončki popokali (gradbeništvo in nepremičnine), so banke ostale s slabimi
krediti in obveznostmi do mednarodnih finančnih trgov.
3.
Državne banke so se po politični liniji (ker finančne logike dokazano ni bilo)
kreditno angažirale pri različnih koncentracijah (primer poskusa, da bi Pivovarna
laško prevzela pomemben del slovenskega gospodarstva) in pri managerskih
prevzemih, ki so se sesuli (Merkur, Istrabenz, Pivovarna Laško), s čimer je portfelj
bank dobesedno zgnil.
4.
Slepota regulatorjev, v prvi vrsti centralne banke, je omogočila vse mehanizme,
ki smo jih opisali zgoraj. To je končno pripeljalo do sesutja bančnega trga in do
potrditve domneve, da bančni nadzor v Sloveniji v svoji regulatorski funkciji ne
obstaja ter da je bančništvo v Sloveniji politično dirigiran trg, ki izpolnjuje cilje politike
in interesnih skupin, ne pa poslovnih ciljev podjetnikov. Čeprav je tipičen izgovor
regulatorjev, da zakonska podlaga ni bila ustrezna, pa je bil njihov minimalen napor
pri spreminjanju zakonodaje dokaz vztrajanja v slepoti.
28
Spodnji graf prikazuje vrednost SBI Top ali največjih slovenskih podjetij, ki so
vključena na borzo, ozroma katerih vrednost se oblikuje na borzi.
Index. SBI TOP
Level
2.300
1.600
900
2008
2009
2010
2011
2012
2013
Vir: Ljubljanska borza
Graf prikazuje, kako so ta največja podjetja, ki so kot po pravilu povezana s politiko,
bodisi preko državnega lastništva bodisi preko keynesijansko navdahnjenih
političnih projektov, skorajda izničila svojo vrednost. Logično vprašanje, ki si ga
postavimo na tem mestu, je, ali bi ta podjetja res tako devalvirala, če ne bi bilo
državnih intervencij v njihovo poslovanje, in ali se ne bi prej pobrala, če ne bi bila
odvisna zgolj od financiranja s strani državnih bank.
Učinkovitost formalnih institucij
Učinkovitost državne uprave se običajno preverja in umešča v kontekst z analizo
institucij. The Global Competitiveness Report 2013– 2014 prinaša analizo
slovenskih institucij. V analizi 148 svetovnih držav je Slovenija najslabše uvrščena
pri naslednjih dejavnikih:
Indikator
RANG
Breme državnih regulacij
136
Učinkovitost prsvnega okvira pri razreševanju sporov
135
Učinkovitost nadzornih svetov
135
Zaupanje javnosti v politike
133
Zapravljanje javnih sredstev
129
Vir: The Global Competitivness Report 2013 – 2014
29
Po prikazanih indikatorjih se Slovenija uvršča na sam svetovni rep analiziranih
držav. Veliko breme državnih regulacij ob hkratnem vedenju, da regulatorji sploh
niso delovali, ko je bilo potrebno regulirati, denimo bančni trg, jasno pokaže
povezavo med politiko in izbranimi podjetji, s katerimi politika upravlja, po drugi
strani pa pokaže, kako intenzivna je regulacija države, ko je potrebno regulirati
zasebni sektor. Torej slepota na eni strani in tiranija na drugi strani, tisti, kjer politika
ne more prevzeti upravljavske strukture, saj gre za zasebna podjetja. Naslednji
indikator, učinkovitost pravnega okvira pri razreševanju sporov, pokaže na dejstvo,
da pravna varnost pogodb ni zagotovljena, s čimer je jasno, da posledično tržni
mehanizem ne more delovati, nastajajo tveganja, ki se morajo po naravi stvari
prenesti v visoke stroške morebitni sodnih sporov iz naslova sklepanja poslovnih
pogodb. Izjemno nizka uvrščenost učinkovitosti nadzornih svetov je posledica
dejstva, da so zadnjih nekaj let v javnosti prisotni številni dokazi o nedelovanju
upravnih in nadzornih mehanizmov podjetij v državni lasti. To nedelovanje upravnih
in nadzornih mehanizmov je logična posledica dejstva, da s podjetji upravlja
politika, in če je tako, potem je logično, da primarni motiv ne more biti ekonomska
uspešnost poslovanja, temveč izpolnjevanje političnih ciljev ter maksimiranje rent
interesnih skupin, ki so blizu politiki, ki upravlja s podjetji. S slednjim se ujemata tudi
zadnja dva indikatorja, ki kažeta na zelo nizko raven zaupanja, ki jo javnost izkazuje
politiki, ki s podjetji upravlja in ki očitno s keynesijansko politiko državnega trošenja
ne spodbuja nič drugega kot davčni primež in dolg države, po vsej verjetnosti pa je
omejena zgolj na reševanje poslovnih težav interesnih skupin.
Analiza svetovnega ekonomskega foruma (WEF) pokaže (spodnji graf), da je med
2007 in 2012 upadalo zaupanje v institucionalno funkcionalnost sodnega sistema.
Poleg vpliva na splošno družbeno klimo ima to še poseben učinek na podjetniško
okolje, saj negativno dojemanje formalnih institucij povečuje stroške poslovanja
in ustvarja nadomestke pravnim institucijam, ki niso nujno ustrezni. Povedano
drugače, institucionalna šibkost povzroča tveganja, ki se prenašajo v sistemsko
razkrajanje tržnega sistema. V primeru Slovenije je upad zaupanja v pravno državo
očitno trendne narave, zato tudi ne more biti presenetljivo, da je poleg podjetniških
tveganj močan tudi trg sive ekonomije. Povedano drugače: upadanje zaupanja
v formalne institucije mora nujno spodbuditi ali sivo ekonomijo ali pa korupcijo,
oboje pa vodi v razkrajanje tržnega mehanizma.
Točke
5,0
4,5
4,0
3,5
3,0
2,5
2,0
1,5
1,0
0,5
0,0
2007
2010
Neodvisna
sodstva
Vir: Poročilo o razvoju UMAR 2013.
30
Učinkovitost
pravnega okvira v
reševanju sporov
2008
2011
2009
2012
Učinkovitost pravnega
okvira v izpodbijanju
predpisov
Da je slovenski institucionalni okvir problematičen in da resnično obstaja trend
upadanja kakovosti slovenskih institucij, kažejo zbrani podatki o konkurenčnosti,
zajeti v Poročilu o razvoju UMAR (2013), ki so prikazani v spodnjem grafu in
povzemajo tri časovne vrste treh raziskav (IMD, WEF in Svetovne banke).
Institucionalna konkurenčnost
Krovni kazalnik konkurenčnosti države
IMD
2005
2006
2007
2008
2009
2010
2011
2012
WEF
43 (51)
39 (53)
40 (55)
32 (55)
32 (57)
52 (58)
51 (59)
51 (59)
Doing business*
IMD
55 (178)
45 (181)
53 (183)
37 (183)
35 (183)
55 (185)
39
37
35
33
30
46
53
52
40 (122)
39 (131)
42 (134)
37 (133)
45 (139)
57 (142)
56 (144)
WEF
WGI*
81,5
77,6
80,1
85,0
84,7
80,9
79,6
44
40
48
43
48
54
58
Vir: Poročilo o razvoju UMAR 2013.
WGI – World Bank Governance indicators jekazalnik, ki prikazuje umestitev
institucionalne konkurenčnosti države po centilih. Prikaz vseh treh kazalnikov v
časovni vrsti in po rangih je pomemben, ker nudi mednarodno primerljiv kontekst
in pokaže na pešanje tako konkurenčnosti države kot konkurenčnosti institucij.
Istočasno pa podatki in trendi kažejo, da je slovenski razvojni model gradualistične
in izolirane ekonomije, v kateri dominirajo politične intervencije, dal slabe rezultate
in posledično mora biti odgovoren za institucionalno razpadanje države.
Podjetniški sektor in trg dela
Stanje v gospodarstvu se je v obdobju po nastopu krize drastično poslabšalo.
Dobički podjetij so močno upadli. Najbolje jo je odnesel storitveni sektor, medtem
ko je gradbeni sektor končal najslabše. Ne glede na blago izboljšanje razmer po
letu 2010 so dobički podjetij blizu zgodovinskega dna.
Corporate Profits (Percent of GDP)
15
10
5
0
losses
profits
net profit
-5
-10
2002
2003
2004
2005
2006
Vir: Banka Slovenije; Vir: Country Report 2014, IMF
31
2007
2008
2009
2010
2011
2012
V letu 2010 je bila vrednost realiziranih izgub višja od vrednosti realiziranih
dobičkov. Noben stimulacijski vladni ukrep ni dosegel znatnega izboljšanja razmer
v gospodarstvu.
Corprate Leverage, 2012 1/ (Percent)
200
180
160
140
120
100
80
60
40
20
0
GRC ITA SVN PRT IRL DEU ESP FIN CZE POL AUT SVK EST FRA HUN BEL
Vir: Country Report 2014, IMF
Finančni vzvod je definiran kot razmerje med dolgom in kapitalom podjetij.
Slovenska podjetja so v povprečju zadolžena za 135 % vrednosti lastnega kapitala
in tako v povprečju dolgovi slovenskih podjetij presegajo njihove vrednosti. V
danih razmerah podjetja do sredstev za razdolževanje in prestrukturiranje ne
bodo prišla drugače kot z nižanjem bremen gospodarstva.
Share of employment in firms with unsustainable debt 1/
22
20
18
16
14
12
10
2006
2007
2008
2009
2010
2011
2012
Vir: Country Report 2014, IMF
Delež zaposlenih v podjetjih z nevzdržnim dolgom ne upada in ostaja pri 16 %, kar
kaže na odlaganje nujnega ukrepanja. Takšna podjetja bodo morala v prihodnosti
doseči reprogram (podaljšanje) najetih finančnih obveznosti ali pa bodo morala
odpuščati zaposlene in krčiti obseg poslovanja. (Podjetja, ki ne zmorejo vračati
prevzetih obveznosti, so definirana kot tista, katerih dobički pred davki in obrestmi
ne zagotavljajo možnosti vračanja že prevzetih obveznosti.)
32
Unemployment is relatively contained given the scale of output losses
Unemployment rate
14
12
10
8
6
4
2
0
Jan-06
Jun-07
Nov-08
Slovenska
Apr-10
Sep-11
Feb-13
Euro ares
Vir: Country Report 2014, IMF
Glede na razmere v gospodarstvu se stopnja brezposelnosti giblje relativno nizko.
Relativno nizek pritisk na stopnjo brezposelnosti lahko pojasnimo s pritiskom na
nižanje plač.
...but exerting downward pressure on the wage growth.
Wages and Productivity
20
15
10
5
0
-5
2000
2003
Slovenska
2006
2009
2012
Euro ares
Vir: Country Report 2014, IMF
ULC (unit labour cost) predstavlja strošek na enoto dela. Ta je skokovito porastel
ob dvigu minimalne plače. V skokovitem porastu gre zaznati tudi učinke dveh
interventnih zakonov (za čakanje na delo doma in skrajšani delovni čas).
Slovenija sodi med države Evropske unije, ki so najmanj privlačne za neposredne
tuje investicije, čeprav ima dobro izobraženo prebivalstvo, solidno infrastrukturo
in geografsko lego blizu preskrbovalnih poti razvitega dela Evrope. Tuji vlagatelji
so za slovensko gospodarstvo pomembni zato, ker v naše gospodarstvo prinašajo
sveža sredstva in nove tehnologije, ob tem pa mlade zaposlujejo bolj kot slovenska
podjetja, ki ščitijo obstoječe zaposlitve in primat slovenskih podjetij.
33
Employment Share by Age Groups (Percent)
20
18
16
14
12
10
8
6
4
2
0
15-19
20-24
25-29
30-34
35-39
40-44
Non-FDI
45-49
50-54
55-59
60-64
65+
FDI
Vir: Country Report 2014, IMF
Relativno intenzivno ščitenje zaposlitev se odraža kot nepošteno in neučinkovito
zaposlovanje. Začasno zaposleni, ki so običajno mlajši, še naprej nosijo večji
delež bremena, saj možnosti za njihovo prezaposlovanje ovirajo redno zaposleni.
Univerzitetni študenti pogosto podaljšujejo študij, da bi se izognili vstopu na
trg dela, s čimer izgubijo možnost učenja pri delu, kar povzroča trajno izgubo
izkušenj. Da bi mlajše hitreje zaposlili, je potrebno razumno omejiti zaščito rednih
delovnih razmerij in privabiti tuje investitorje.
FDI Inward Stock (Percent of GDP)
200
2000
2013
150
Vir: Country Report 2014, IMF
34
Greece
Italy
Germany
Slovenia
Finland
Lithuania
Austria
France
Romania
Latvia
Spain
Poland
Denmark
United King.
Portugal
Slovakia
Czech Rep.
Sweden
Hungary
Estonia
Cyprus
Bulgaria
Ireland
Belgium
0
Luxemburg
50
Netherlands
100
Graf prikazuje, kolikšen delež investicij tujih vlagateljev je v posamezni državi v
primerjavi z njenim BDP. Slovenija je v tem pogledu uvrščena kot država, ki je za
tuje investitorje najmanj zaželena. Razlogi za to so tako ščitenje domačih podjetij
in njihovega primata na trgu kot tudi nenaklonjenost slovenskega podjetniškega
okolja investitorjem, ki se kaže v stalnem spreminjanju zakonskih omejitev, zaradi
česar ne morejo učinkovito načrtovati, ob vsem tem pa še visoka splošna davčna
bremenitev.
Pričujoča analiza pokaže, da bo v danih okoliščinah slovensko gospodarstvo
težko ustvarjalo nova delovna mesta oziroma povrnilo približno 60.000 delovnih
mest, ki so bila izgubljena v času izbire napačnih ekonomskih politik za reševanje
finančne krize. Upoštevajoč dejstvo, da se domača podjetja ukvarjajo predvsem z
zelo veliko zadolženostjo, pritisk na njihovo investicijsko dejavnost pa predstavlja
tudi povečevanje davčne obremenitve, ter dejstvo, da keynesijanska politika ni dala
prav nobenega rezultata, je edini mehanizem vzpostavljanja delovnih mest, ki je še
ostal, privabljanje neposrednih tujih naložb. V nasprotnem primeru nas čaka bodisi
povečanje trajne brezposelnosti bodisi močnejše izseljevanje v tujino.
Raziskava WEF (World Economic Forum) The Global Competitiveness Report
2013–2014 pokaže največje težave slovenskega trga dela pri sledečih indikatorjih:
načinih odpuščanja in najemanja dela (145. mesto v vzorcu 148 držav sveta), kar
kaže na nezmožnost slovenskih podjetij, da bi se prilagajala poslovnim ciklom,
posledica tega pa ni ohranjanje delovnih mest, ampak propadanje podjetij, ki
poslovno ne pokrijejo stroškov dela, neprilagojenih poslovnemu ciklu. Potem pri
indikatorju vpliva davkov na željo po delu (134. mesto v vzorcu 148 držav sveta), kar
nakazuje davčno preobremenjenost dela in povzroča na eni strani zmanjševanje
iniciative za delo, na drugi pa previsok strošek zaposlovanja, in tretjič, fleksibilnost
določanja plač (125. mesto v vzorcu 148 držav), kar je zopet ekonomska politika,
ki povzroča proticiklično obnašanje, s čimer se preprečuje, da bi se podjetja
prilagodila poslovnim ciklom, in so namesto tega prisiljena ohranjati raven plač
nad nivojem negativnega trenda v času recesije in pod nivojem pozitivnega trenda
v času ekspanzije.
Poseben problem predstavlja dolgotrajna brezposelnost, ki je od leta 2009
dalje v trendu naraščanja. Po podatkih Eurostat je znašala leta 2009 1,7 %, leta
2010 3,2 %, leta 2011 3,5 % in leta 2012 3,9 %. Ta dolgotrajna brezposelnost
je povezana z brezposelnostjo, do katere je prišlo ob težavah tekstilnega, lesnopredelovalnega, kovinsko-predelovalnega in gradbenega sektorja. Torej treh
sektorjev, v katerih ni prišlo do prestrukturiranja, ker je gospodarska politika s
subvencijami ščitila delovna mesta, ne pa zaposlene. Nepreverjena, vendar logična
teza je, da je odlaganje sprememb pripeljalo do tega, da se je nekaj, kar bi sicer
bila običajna brezposelnost, spremenilo v trajno brezposelnost. Teza, ki drži, pa je,
da imamo danes problem z naraščajočo dolgoročno brezposelnostjo in da je bila
politika subvencioniranja neučinkovita: ne samo, da so, navkljub izjemni pomoči
ekonomske politike, cele panoge začele propadati ter ne napredovati (s čimer bi se
subvencioniranje upravičilo), ampak se je problem brezposelnosti celo spremenil v
problem dolgotrajne brezposelnosti.
35
Strukturna vprašanja
Konkurenčnost se v gospodarskih panogah, izpostavljenih mednarodni konkurenci,
izboljšuje. To je prispevalo tudi k preobratu v plačilni bilanci, ki kaže razliko med
uvozom in izvozom. V obdobju pred krizo je Slovenija beležila zunanjetrgovinski
primanjkljaj, v letu 2013 pa projekcije kažejo zunanjetrgovinski presežek v vrednosti
skoraj 7 % BDP. Slovenija ima še vedno močan segment izvozno naravnanega dela
gospodarstva.
Velik delež državnega gospodarstva ovira vstop drugih podjetij pa tudi konkurenco
in učinkovitost ter spodbuja moralni hazard. Naslednji indikator prikazuje področja
šibkosti in moči, kjer so potrebne nadaljnje reforme. Za Slovenijo bo najbolj nujno
ukrepanje na področju posojilnega krča, kjer je v primerjavi z ostalimi državami
izredno težko pridobiti posojilo, ter na področju ščitenja investitorjev, kjer Slovenja
ovira vstop novih igralcev na trg in ščiti primat obstoječih igralcev.
Doing business indicators 2012
(Rank among OECD high income countries)
1
6
OECD/high income
Euro area
Vise grad 4
Slovenia
11
16
21
26
31
Vir: Country Report 2014, IMF
Slovensko vlado najbolj nujno ukrepanje čaka na področju pridobivanja posojil, kar
kaže na nujnost vzpostavitve delovanja bančnega sistema, da bi gospodarstvo in
prebivalstvo laže dostopalo do kreditov. Prav tako nujno je ukrepanje na področju
odpiranja gospodarstva za tuja vlaganja, ki bi v Slovenijo prinesla nova delovna
mesta in svež kapital.
Slovenska vlada bo morala izboljšati delovanje na področju reševanja težav
insolventnih podjetij, spoštovanja pogodb, znižati pa bo morala splošno davčno
bremenitev.
36
Slovenska ekonomija je skozi celotno zgodovino obremenjena z nekonkurenčno
tržno strukturo. V veliki večini mrežnih panog prevladujejo ali dominantni tržni
igralci (v lasti države in v upravljanju politike) ali pa oligopolni trgi, ki so že ves čas
tranzicije podvrženi mehanizmu kartelnega dogovarjanja. Posledično so končne
cene, ki jih plačujejo uporabniki, nejasno določene. Bodisi so posledica rent bodisi
so nenormalno visoke (tipičen ponavljajoč problem je cena plina, ki jo plačujejo
gospodinjstva), ali pa instrument za polnjenje državnega proračuna (davki in
trošarine pri izdelkih kot so goriva, plin, cigarete itd.). Dobršen del javnih storitev, ki
so v domeni lokalne uprave, prav tako povzroča višje stroške poslovanja, stroškovna
struktura storitev, kot sta komunala ali pa javni prevoz, je nejasna, podražitve pa so
omogočene preko legalnih političnih vzvodov, v glavnem iz nejasnih ekonomskih
razlogov. Trgi, kjer obstajajo dominantni igralci, s katerimi upravlja politika (bančni
sektor – državne banke, zavarovalništvo – ena zavarovalnica, trg naftnih derivatov
– monopolist, trg plina – dominantno podjetje, s katerim upravlja politika, trg
mobilnih komunikacij – duopol s podjetjem, ki je tržni vodja, s katerim upravlja
politika, fiksna telefonija – monopolist v rokah politike itd.), pa so problematični
tudi z vidika korupcijskih tveganj in ne samo pridobivanja rent preko zmanjševanja
potrošnikovega presežka ali pa zapiranja domačih trgov pred tujo konkurenco s
pomočjo političnih intervencij.
Še nekaj več o prihodnosti gospodarstva. Spodnja grafa prikazujeta kakovost
slovenskega izvoza v smislu inovativnosti (in na znanju temelječih) izvoženih
storitev in dobrin. Najprej prikaz deleža na znanju temelječih storitev v skupnem
izvozu (za leto 2011):
Delež na znanju temelječega izvoza
100
90
80
70
60
50
Litva
Slovaška
Slovenija
Bolgarija
Madžarska
Nizozemska
Poljska
Češka
Italija
Francija
Latvija**
Švedska
Belgija
Estonijs***
Romunija
EU27
Ciper
0
Nemčija
10
Irska*
20
Luksemburg
30
Zdr. kraljestvo
40
Poročilo o razvoju 2013, UMAR
Sledi prikaz deleža visokotehnološkega izvoza v celotnem izvozu, oboje je merjeno
za Slovenijo in skupino primerljivih držav:
37
Visokotehnološki izvoz kot delež celotnega izvoza
30
25
20
15
10
5
0
2000
2001
Vir: Eurostat
2002
2003
2004
2005
2006
Češka
Hrvaška
Litva
Romunija
2007
2008
2009
2010
2011
Estonija
Madžarska
Latvija
Slovenija
Še zlasti drugi graf prikazuje razsežnost težav slovenskega gospodarstva, za
katerega je očitno, da v tehnološkem oziru na globalnih trgih zaostaja v primerjavi
z nekdanjimi komunističnimi državami Vzhodne Evrope. Rezultat ni presenetljiv,
če pomislimo, da je skozi celotni čas tranzicije potekala ekonomska politika, ki je
maksimirala ali število nizko plačanih delovnih mest (in s tem državljane obsodila
na permanentno revščino) ali pa tako imenovano tajkunsko plenjenje ekonomije.
Posledično je slovenska ekonomija po tehnološki strukturi izdelkov, ki jih izvaža,
zaostala za državami, ki so bile na začetku tranzicije v celoti daleč za Slovenijo. To
seveda pomeni, da tuji trgi Slovenijo vse bolj prepoznavajo kot ekonomijo, ki izvaža
nizko ali srednje zahtevne tehnološke proizvode, domača ekonomska politika
pa očitno meni, da bo konkuriranje državam, ki proizvajajo takšne proizvode in
konkurirajo s poceni delovno silo, v ekonomijo vrnilo gospodarsko rast in zmanjšalo
brezposelnost.
Oba grafikona kažeta na dejstvo, da je Slovenija sicer v 21. stoletju, toda njena
ekonomska politika, ki je usmerjena na nizko in srednje tehnološko zahtevne
proizvode, ki konkurirajo predvsem s poceni delovno silo, in ki onemogoča
normalno preživetje zaposlenih (ki jih država za nameček še davčno izžema z
ukrepi, kot sta davek na nepremičnine in dvig zgornje stopnje DDV), sili lastne
državljanke in državljane, da živijo v 19. stoletju.
38
Pokojninski sistem
Staranje prebivalstva in nizka rodnost ostajata glavni težavi področja pokojnin,
visoka brezposelnost in slabo stanje gospodarstva pa le še povečujeta pritiske na
pokojninsko blagajno.
Pokojninska reforma iz leta 2012 je upokojitveno starost dvignila na 65 let starosti
z minimalno 15 leti delovne dobe, zgodnje upokojevanje pa na 60 let starosti in
40 let delovne dobe, rast pokojnin pa zamrznila do leta 2015. Črna sled na grafu
označuje učinke reforme. Modra sled označuje trend gibanja, če reforme ne bi
izpeljali, medtem ko rdeča črta označuje rast stroškov za pokojnine v primeru, če bi
reformo izpeljali brez zamrznitve pokojnin. Zaradi tega IMF ocenjuje, da je nadaljnja
reforma pokojninskega sistema nujna in da bo morala uzakoniti upokojitveno
starost pri 67 letih.
Pension Expenditure: Reform and Indexation Measures, 2008-18 (Percent of GDP)
14
13
13
12
12
11
11
10
10
9
2008
2009
2010
Pre-reform
2011
2012
2013
2014
2015
Post reform without freeze
2016
2017
2018
Post reform with freeze
Vir: Country Report 2014, IMF
Strošek pokojnin je v letu 2008 znašal 10 % BDP, leta 2012 11,75 % BDP, do leta
2018 pa se bo po napovedih IMF dvignil na 13 % BDP.
Število prebivalcev in naravno gibanje prebivalstva (dimenzije: leto)
prebivalstvo = 1. januar (število)
2000
1800
1600
1400
1200
1000
800
400
200
0
1921
Vir: SURS
39
1931
1941
1951
1961
1971
1981
1991
2001
2011
Rast števila prebivalstva po drugi svetovni vojni je bila intenzivna, s slovensko
osamosvojitvijo pa je upadla. To se je odrazilo v množičnem pritisku na
upokojevanje, medtem ko je aktivnega prebivalstvo zaradi drastičnega upada
rodnosti po slovenski osamosvojitvi vse manj.
Slovenski pokojninski sistem je eden najmanj vzdržnih v Evropi. Razlogov za
to je več, med njimi pa je glavni – demografija. Dodatna težava slovenskega
pokojninskega sistema izhaja iz dejstva, da je Slovenija med državami, kjer je delež
vključenih v dodatno varčevanje za starost med najnižjimi.
Bismarckov pokojninski sistem, kakršnega poznamo danes, je lahko vzdržen
zgolj, dokler je priliv novih zavarovancev višji kot priliv novih uživalcev pokojnin.
Temelji namreč na tem, da današnji zavarovanci financirajo pokojnine današnjih
upokojencev. Ko je dotok novih zavarovancev prekinjen, se sistem zagotovo zlomi.
To se neizogibno zgodi predvsem zaradi demografskih trendov, gospodarska
kriza pa razvoj dogodkov v tej smeri le pospeši, medtem ko gospodarska rast
takšnih strukturnih neskladij ne more odpraviti. Zato je eden možnih odgovorov
na to problematiko v osebnih varčevalnih računih, kjer bi zavarovanci varčevali in
računali z obrestmi med 4 in 6 % letno, kar bi ključno razbremenilo varčevalce,
saj bi v celotni delovni dobi donos na varčevalne police doprinesel zajeten del
privarčevanih sredstev. Današnji sistem pa takšnih donosov ne pozna, saj gre
denar iz rok v usta, kar tehnično pomeni, da se ob koncu meseca pobere sredstva
vseh zavarovancev, in se izplača pokojnine za naslednji mesec. Ker se s prispevki
ne pridobi dovolj sredstev, državni proračun dodaja tretjino vseh sredstev. Ta
sredstva prispevajo davkoplačevalci, ki se jim to sploh ne šteje v zavarovalno dobo,
čeprav plačujejo.
V letu 2007 je bilo po podatkih Eurostat v Evropi 11 držav, ki so za pokojnine
porabile višji delež BDP kot Slovenija. V letu 2015 bo takšnih držav le še 9, leta
2060 pa projekcije kažejo, da bosta v Evropi le še dve državi, ki bosta za financiranje
pokojnin porabile višji delež BDP kot Slovenija. To sta Grčija in Luksemburg.
Strošek pokojnin izražen kot delež BDP
25
20
15
10
5
40
2015
2060
Greece
Luxembourg
Cyprus
Slovenia
Spain
Romania
France
Belgium
Italy
Hungary
Austria
Norway
Portugal
Malta
Finland
Germany
EU (27 Countries)
Bulgaria
Lithuania
Netherlands
Czech Republic
Sweden
Slovakia
Poland
United Kingdom
Vir: Eurostat
Denmark
Latvia
Ireland
Estonia
0
Graf prikazuje delež BDP, ki ga bodo evropske države namenile za financiranje
pokojnin. V letu 2015 bo 9 evropskih držav porabilo višji delež BDP za financiranje
pokojnin kot Slovenija. Po letu 2060 bosta le še dve državi, ki bosta za pokojnine
namenjali višji delež BDP kot Slovenija.
Strošek pokojnin izražen kot delež BDP
20
18
16
14
12
10
8
6
4
2
0
2007
2010
2015
2020
2025
2030
2035
2040
2045
2050
2055
2060
Vir: Eurostat
Graf prikazuje delež BDP, ki ga bo Slovenija po projekcijah namenila za financiranje
pokojnin. Po letu 2050 bo Slovenija, merjeno z deležem BDP, za pokojnine trošila
skoraj enkrat več kot v letu 2010.
Pokojninska blagajna ima odhodke vselej izravnane s prihodki. To pa zato, ker
obstaja poseben člen zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki določa,
da primanjkljaj pokojninske blagajne krije proračun države. V letu 2012 (podatkov
za leto 2013 še ni) so tako odhodki oziroma prihodki pokojninske blagajne znašali
že 4,85 milijarde evrov.
Sredstva, ki jih v Sloveniji namenjamo za pokojnine
5,1
Celotni prihodki oziroma dohodki ZPIZ
4,9
Vir: Eurostat
4,7
4,5
4,3
4,1
3,9
3,7
3,5
milijarde
2006
Vir: Eurostat
41
2007
2008
2009
2010
2011
2012
V letu 2012 prvič beležimo upad odhodkov in prihodkov pokojninskega zavoda.
Gre za učinke zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF).
Spodnji grafični prikaz prikazuje strukturo prihodkov Zavoda za pokojninsko in
invalidsko zavarovanje (ZPIZ) iz leta 2012 (in se med leti ne spreminja bistveno).
ZPIZ iz naslova plačanih prispevkov pridobi točno 2/3 oziroma 66,6 % vseh sredstev.
Dodatne obveznosti do ZPIZ označujejo primanjkljaj pokojninske blagajne, ki ga
vsako leto pokriva proračun države, tekoče obveznosti pa označujejo sredstva, ki
jih država plačuje za posebne pokojnine (za zaslužne idr.). Priliv Kapitalske družbe
(KAD) v strukturi prihodkov ZPIZ nima nobene teže. Letno prispeva do 1 % sredstev,
ki jih porabi ZPIZ.
Struktura prihodkov ZPIZ za leto 2012
Prilivki KAD
1,0 %
Drugi transferni prihodki
1,2 %
Drugi prihodki
0,7 %
Prispevki
zaposlenih
38,0 %
Ostali prispevki
za soc. varnost
2,4 %
Prispevki
samozaposlenih
3,8 %
Tekoče obveznosti
državnega proračuna
7,0 %
Prispevki
delodajalcev
24,8 %
Dodatne obveznosti
do ZPIZ
21,0 %
Vir: ZPIZ
Naslednji grafični prikaz prikazuje strukturo odhodkov ZPIZ v letu 2012. Poudariti
je potrebno, da celotni odhodki (oziroma prihodki) znašajo 4,85 milijarde
evrov, kar pomeni, da en odstotek znaša 48,51 milijonov evrov. To pomeni, da
ZPIZ upokojencem ob pokojninah vsako leto izplača še 369 milijonov evrov za
zdravstveno zavarovanje, za dodatne izravnave v okviru socialne varnosti pa
nameni še dodatnih 116 milijonov. Od celotne mase sredstev, ki znaša 4,85
milijarde evrov, ZPIZ za pokojnine porabi 4,15 milijarde evrov, medtem ko razliko v
višini 700 milijonov porablja za drugačne namene.
42
Struktura prihodkov ZPIZ za leto 2012
Transferi nepridobitnim organizacijam
in ustanovam; 0,02 %
Tekoči transferi v tujino
0,06 %
Drugi dohodki
0,2 %
Pokojnine
85,5 %
Stroški službe zavoda
0,7 %
Transferi za zag. soc. varnosti
2,4 %
Prispevki za
zdrav. zav.
upokojencev
7,6 %
Nadomestila plač invalid.
zavarov.; 3,5 %
Vir: ZPIZ
Državni proračun je v letu 2012 v blagajno ZPIZ dodal 1,36 milijarde evrov. Od tega
340 milijonov evrov po 232. členu ZPIZ – 1 za pridobljene ugodnejše pokojnine
po posebnih predpisih (232. člen ZPIZ – 1) ostalo, 1,02 milijarde pa kot kritje
razlike med prihodki in odhodki ZPIZ po 233. člen ZPIZ – 1. Strošek proračuna za
ZPIZ v letu 2012 (z vključenimi učinki ZUJF) torej znaša 340 milijonov za posebne
pokojnine in 1,02 milijarde z naslova primanjkljaja ZPIZ, skupno 1,36 milijarde.
Spodnja grafična prikaza prikazujeta samo razliko, ki jo proračun prispeva kot
kritje primanjkljaja ZPIZ ne pa tudi obveznosti, ki jih ima proračun do ZPIZ zaradi
posebnih podeljenih pokojnin. Tako je v letu 2012 proračun v blagajno ZPIZ
prispeval 28 % vseh sredstev ZPIZ. Od tega 7 % iz naslova tekočih obveznosti do
posebnih upravičencev do pokojnin, 21 % pa kot pokrivanje primanjkljaja ZPIZ.
Letni primanjkljaj ZPIZ kot delež celotnih prihodkov ZPIZ
Delež sredstev (primanjkljaj ZPIZ), ki jih dodaja prpračun posebnem zakonu
22,0
21,0
20,0
19,0
18,0
17,0
16,0
15,0
14,0
2005
2006
2007
2008
2009
2010
2011
2012
Letni primanjkljaj ZPIZ kot delež celotnih prihodkov ZPIZ
1.050
1.000
950
900
850
800
750
700
650
600
milijoni
43
Vsota sredstev (primanjkljaj ZPIZ),
ki jih dodaja prpračun po posebnem zakonu
2005
2006
2007
2008
2009
2010
2011
2012
Vir: ZPIZ
V zadnjih 10 letih se je število upokojencev povečalo za 100.000 oziroma za
približno 20 %. Povečanje je šlo izključno na račun starostnih upokojencev, kar
kaže na vse večji demografski pritisk. Podatki kažejo, da se povečuje predvsem
masa tistih, ki so pokojnine dejansko zaslužili z delom, zato je korenita in celovita
pokojninska reforma nujna. Upravljanje z naborom pravic iz naslova pokojninskega
zavarovanja teh parametrov ne more bistveno spremeniti.
Struktura upokojencev glede na vrsto upokojitve
600.000
500.000
400.000
300.000
200.000
100.000
0
2005
Vir: ZPIZ
2006
2007
starostni
2008
invalidski
2009
2010
2011
družinski in vdovski
2012
skupaj
Spodnji graf prikazuje število upokojencev in zaposlenih (torej pokojninsko
zavarovanih) v posameznem trenutku. V letu 2008 je Slovenija beležila manj kot
60.000 brezposelnih. To pomeni, da modra krivulja na levem grafu, ki označuje
število zaposlenih, nima nikakršnih možnosti, da bi sledila rdeči krivulji, ki označuje
število upokojenih, kajti četudi bi se zaposlili prav vsi brezposelni, bi bila modra črta
višje le za 60.000 ljudi, medtem ko bo rdeča zanesljivo rasla trajno in nezaustavljivo.
Število upokojencev in pokojninskih zavarovancev
1.000.000
900.000
800.000
700.000
600.000
500.000
400.000
2003
Vir: ZPIZ
2004
2005
2006
zavarovanci
2007
2008
2009
2010
2011
2012
upokojenci
Naslednji graf prikazuje razmerje med upokojenimi in zaposlenimi. Močan porast
števila zaposlenih v letih 2007 in 2008 je kljub povečanemu upokojevanju zmogel
izboljševati razmerje. Slovenija je v letu 2008 beležila rekordno nizko stopnjo
brezposelnosti. Slovenija, ki se ob Cipru v letu 2014 med članicami EU edina nahaja
v recesiji, še vedno beleži brezposelnost, ki je nižja od povprečja Evropske unije.
44
To naznanja še hujše pritiske na brezposelnost, s tem pa na pokojninsko blagajno.
azmerje med številom zaposlenih in upokojenih
1,75
1,70
1,65
1,60
1,55
1,50
1,45
2003
2004
2005
2006
2007
2008
2009
2010
2011
2012
zavarovancev na upokojenca
Vir: ZPIZ
Spodnja grafa označujeta povprečno dobo prejemanja pokojnin moškega in
ženske in povprečno delovno dobo, ki jo upokojenec dosega ob upokojitvi.
V obdobju od leta 2003 pa do danes se je pričakovana doba prejemanja pokojnine
za moškega podaljšala za približno eno leto, medtem ko za žensko za približno 4
leta in pol. Ženske bodo povprečno v pokoju tako skoraj 24 let, moški pa 15 let.
Desni graf kaže, da so vsa prizadevanja za to, da bi podaljšali povprečno delovno
dobo ob upokojitvi, dosegla nasprotni učinek – upokojujemo se z vse krajšo
delovno dobo.
Povprečna doba prejemanja pokojnin glede na spol
23,00
22,00
21,00
20,00
19,00
18,00
17,00
16,00
2003
2004
2005
2006
2007
2008
2009
2010
2011
2009
2010
2011
2012
ovprečna delovna doba ob upokojitvi glede na spol
38,5
38,0
37,5
37,0
36,5
36,0
35,5
35,0
34,5
34,0
2003
Vir: ZPIZ
45
2004
2005
2006
2007
2008
ženske
2012
moški
Naslednja dva grafa prikazujeta starostne meje za upokojevanje. Moški se v
Sloveniji upokojujejo pri 63 letih, ženske pa pri 61 letih. Le 6 držav ima za moške
predpisano nižjo starostno mejo kot v Sloveniji in le 9 držav ima predpisano nižjo
starostno mejo za ženske.
Iz drugega grafa je razvidno, da je starostna meja za upokojitev v razvitejših
državah (z izjemo Avstrije) za oba spola večinoma izenačena, medtem ko je krajša
starostna doba za upokojitev žensk značilnost ureditve manj razvitih držav.
Argument, da je struktura slovenskega gospodarstva in trga dela takšna, da ne
prenese višanja starostne dobe za upokojitev, ni utemeljen, saj se v veliko manj
razvitih državah kot je Slovenija, prebivalstvo upokojuje starejše.
Starostna meja za upokojitev (sortirano na moške)
Malta
Romunija
Latvija
Slovaška
Malta
Madžarska
Litva
Francija
Slovenija
Češka
Ženske
Estonija
Bolgarija
Švica
Švedska
Srbija
Španija
Poljska
Portugalska
Nemčija
Ciper
Finska
Belgija
Hrvaška
Avstrija
Albanija
Nizozemska
Irska
Italija
Danska
Norveška
Grčija
Islandija
Romunija
Moški
8
6
4
2
0
8
6
4
* Podatki so iz leta 2013 z opombo, da tri države načrtujejo dvig starostne meje
** Pri državah kjer je starost za upokojitev variabilna, je uporabljena srednja vrednost
(Danska, Irska, Nizozemska, Grčija, Finska, Švedska)
Vir: OECD
Starostna meja za upokojitev (sortirano na ženske)
* Podatki so iz leta 2013 z opombo, da tri države načrtujejo dvig starostne meje
** Pri državah kjer je starost za upokojitev variabilna, je uporabljena sredna vrednost
(Danska, Irska, Nizozemska, Grčija, Finska, Švedska)
Vir: OECD
46
Litva
Bolgarija
Srbijs
Polska
Hrvaška
Avstrija
Ženske
Albanija
Slovenija
Estonija
Latvija
Francija
Madžarska
Češka
Švica
Švedska
Španija
Portugalska
Nemčija
Finska
Ciper
Grčija
Belgija
Nizozemska
Italija
Irska
Danska
Islandija
Norveška
Slovaša
Moški
8
6
4
2
0
8
6
4
Ženske
Moški
Pričakovana
življenjska doba
Povprečna starost
ob upokojitvi
Povprečna
delovna doba
V pokoju bodo po
pričakovanjih
82,89
38,92
35,42
23,97
76,96
61,83
37,67
15,13
Vse številke v tabeli označujejo leta. Mesec predstavlja 0,083 leta. Podatki v tabeli
se nanašajo na leto 2012.
Vir: ZPIZ, lasten preračun
Spodnji graf prikazuje število prejemnikov pokojnin glede na višino prejemkov.
Modri stolpci označujejo vse prejemnike pokojnin, medtem ko so s sivo označeni
zgolj prejemniki starostnih pokojnin.
40,1 % vseh upokojenih prejema pokojnino, nižjo od 501 evra. Če se osredotočimo
zgolj na prejemnike starostnih pokojnin, pa je delež prejemnikov pokojnin, nižjih
od 501 evra, 28,4 % starostno upokojenih.
91,3 % vseh upokojenih prejema pokojnino, nižjo od 1001 evra. Če se osredotočimo
zgolj na prejemnike starostnih pokojnin, pa delež prejemnikov pokojnin, nižjih od
1001 evra, prejema 88,5 % starostno upokojenih.
Prejemniki pokojnin glede na višino pokojnine
1800
1700-1800
1600-1700
1500-1600
1400-1500
1300-1400
1200-1300
1100-1200
1000-1100
900-100
800-900
700-800
600-700
500-600
400-500
300-400
200-300
100-200
0-100
10.000 20.000 30.000 40.000 50.000 60.000 70.000 80.000 90.000 100.000 110.000
število prejemnikov starostnih pokojnin glede na višino
število prejemnikov vseh pokojnin glede na višino
Vir: ZPIZ
Pričujoči grafični prikaz je še eden od indikatorjev nujnosti korenitih reform. Poleg
tega, da pokojnine vse bolj bremenijo državo, pokojnine vztrajno upadajo, kar kaže,
da popravki tudi na ta način ne bodo več možni. Povprečna starostna pokojnina je
v letu 2012 dosegala le še približno 63 % povprečne plače.
47
Zdravstveni sistem
LEKARNIŠKA DEJAVNOST
Z osnovnimi podatki o strukturi trga lekarniških storitev, maržah veledrogeristične
dejavnosti in številom igralcev na trgu obveznih zdravstvenih zavarovanj bomo
prikazali okoliščine delovanja zdravstvenega sistema v Sloveniji.
Denmark
Sweden
Slovenia
Netherlands
Austria
Finland
Luxemburg
UK
Czech
Portugal
Poland
Hungary
Germany
Slovakia
Italy
Ireland
France
Latvia
Estonia
Lithuania
Sppain
Belgium
Malta
Cyprus
Bulgaria
Greece
0
0,2
0,4
0,6
0,8
1
Vir: PPRI Country Reports.
Podatki o številu lekarn na 1000 prebivalcev so sicer zajeti v letu 2005, vendar
pa od takrat dalje ne v Sloveniji ne v katerikoli drugi državi, ki je zajeta v raziskavo,
ni prišlo do dramatičnih sprememb na lekarniškem trgu. Iz zgornjega prikaza je
razvidno, da ima v izbrani skupini držav le Danska manj lekarn na 1000 prebivalcev
od Slovenije. To kaže, kako zelo je lekarniški trg zaprt za nove igralce v Sloveniji,
oziroma, da kontrolirano število lekarn vzdržuje in definira celoten trg slovenske
lekarniške dejavnosti. Takšna situacija ni vzdržna, saj tovrstne deformacije
nemalokrat pripeljejo do prenosa napihnjenih stroškov v končne cene lekarniških
storitev, nenazdanje ne more biti normalna okoliščina, da prost vstop v panogo
ne obstaja. Majhno število igralcev na lekarniškem trgu si torej razdeli celoten
dobiček dejavnosti na podlagi izničenja konkurence in popačenja končnih cen, ki
so posledica administrativnih določil o vrednotenju lekarniških storitev.
Kako zelo daleč od usmerjenosti k konkurenci je ta panoga, smo lahko spremljali v
času splošnega protesta z zaprtjem lekarn, do katerega je prišlo, ko so Ljubljanske
lekarne odprle podružnico izven ljubljanske regije. Ta protest je razkril, ne samo,
da je lekarniški trg zaprt ampak tudi, da je trg geografsko segmentiran, kar je proti
vsaki konkurenčni zakonodaji in bi moralo biti sankcionirano. Če želimo doseči
znižanje cen zdravil in lekarniških storitev, je očitno nujna liberalizacija tega trga.
48
Povsem nelogično je, da se nekatera zdravila, ki nimajo nobenih škodljivih stranskih
učinkov (recimo Rupurut) lahko prodajajo samo v lekarnah in nikjer drugod in to
samo po cenah, ki jih predhodno določi lekarniški kartel sam.
Trg lekarniške dejavnosti je deformiran tudi z vidika lastniške strukture lekarn,
tradicionalno namreč okoli 80 % trga predstavljajo javni zavodi, ostalo pa zasebniki.
Takšno strukturo je verjetno moč pojasniti z dejstvom, da so dobički lekarn, ki so
javni zavodi, odličen vir financiranja proračunov lokalnih skupnosti, s čimer pridemo
do nenavadnega dejstva, da se denar iz naslova stabilizacije zdravstvenega stanja
državljanov steka v investicijske projekte lokalnih skupnosti.
Avarage Wholesale Margins presented across EU Countries. Greater than one
source creates minimum and maximum values. Countries with * have private
negotiatic denotes regressive margins and ’L’ denotes linear markups.
Cyprus
Finland*
Italy
Malta
Slovakia
France
Sweden*
Lithuania
Spain
Hungary
Czech Republic
Germany
Greece
Ireland
Estonia
Latvia
Portugal
Denmark*
Belgium
Luxemburg
Slovenia*
Poland
Bulgaria
UK*
Austria
Romania
Netherlands*
Minimum reported average wholesale margin
Maximum reported average wholesale margin
0
5
10
15
20
25
30
Vir: PPRI Country Reports.
Zgornja tabela prikazuje primerjave povprečnih marž (siva barva) in maksimalnih
poročanih marž (modra barva) v skupini držav za leto 2010. Slovenija se uvršča v
sam vrh evropskih držav po velikosti veledrogerističnih marž, kar pomeni, da smo s
tem identificirali še dodaten vir dražitve zdravil, ki od veledrogeristov preko lekarn
pridejo do končnega uporabnika. Liberalizacija in deregulacija lekarniške dejavnosti
in veledrogeristične panoge sta ključna predpogoja za zniževanje cen zdravil in za
omejitev prelivanja denarja iz sredstev, ki jih posamezniki rezervirajo za sanacijo
zdravstvenega stanja, v kartelno napihnjene dobičke lekarn in veledrogeristov.
49
VZPOSTAVITEV KONKUREČNOSTI
V OBVEZNEM ZDRAVSTVENEM ZAVAROVANJU
Spodnja tabela prikazuje število zavarovalnic, ki ponujajo obvezno zdravstveno
zavarovanje, podatki so iz leta 2002, vendar se v vmesnem času niso posebno
spremenili, podatki so zbrani za osem držav, vendar so trendi podobni povsod
po svetu. Slovenija ima samo eno zdravstveno zavarovalnico, ki ponuja obvezno
zdravstveno zavarovanje – ZZZS, torej konkurenca v tem segmentu ne obstaja,
povedano drugače, vsi državljani smo odvisni od uspešnosti poslovanja ene same
zavarovalnice, oziroma: uspešnost sanacije zdravstvenega stanja državljanov je
odvisna od tega, ali je monopolist ZZZS sposoben poslovati uspešno. Upoštevajoč
dejstvo, da je to eden izmed največjih finančnih skladov v Sloveniji, ki si de facto
sam sestavlja regulativo, ki negira kakršnokoli potrebo po uvedbi aktuarskih
izračunov in ki se sam nadzira, izpostavlja državo izjemno visokemu tveganju
razpada celotnega zdravstvenega sistema zaradi monopolistične strukture trga.
Kot vidimo iz primerljivh podatkov v spodnji tabeli, nobena izmed držav takega
tveganja ne uzakonja.
Poleg izjemnega tveganja pa predstavlja monopol na trgu obveznega
zdravstvenega zavarovanja tudi možnost za nastanka nesorazmernih stroškov
poslovanja, ki se prenesejo v znižanje sredstev za zdravstveno dejavnost in
omogočajo, da neuspešnost pogajanj s farmacevtsko industrijo, bolnišnicami
ter dobavitelji medicinske opreme in tehničnih pripomočkov povzroči dobičke
omenjenim in visoke stroške za javni zdravstveni sistem, ki ga morajo plačevati
državljani, saj ni zagotovljena izbira, ki bi jim omogočala prehod na kakšno drugo
zdravstveno zavarovalnico, ki omogoča obvezno zdravstveno zavarovanje in je
učinkovitejša pri porabi sredstev zavarovancev. Zato je potrebno tudi okrepiti
nadaljnjo rast prostovoljnega zavarovanja, z zakonskimi določili pa je potrebno
omogočiti njegov razvoj (odprtje trga za nove oblike zavarovanj, kot je na primer
zavarovanje za dolgotrajnejšo oskrbo, pogajanja za dogovarjanje) oziroma jim
omogočiti izvajanje obveznega zdravstvenega zavarovanja ter tako storiti prvi
korak k konkurenci na tem področju.
Država
Št. institucij OZZ (2002)
Avstrija
24
Belgija
94
Francija
17
Nemčija
355
Izrael
4
Luksemburg
9
Nizozemska
24
Švica
93
Vir: European Observatory on Health System, 2004.
50
KAJ SE ZGODI, ČE SE NIČ NE SPREMENI?
Slovenijo sta zaznamovali dve vrsti ekonomske politike. Prva je bila gradualistična
in je trajala do nastopa finančne in gospodarske krize, druga pa je bila politika
dolžniškega financiranja čakanja na izboljšanje gospodarske situacije, ki se je
začela z nastopom finančne in ekonomske krize in z manjšim premorom (2012)
traja še danes.
Gradualistična ekonomska politika, ki je bila prva sistematsko zaokrožena
ekonomska politika, je bila definirana v času prve Drnovškove vlade. Njeno bistvo
je bilo v reformiranju ekonomije, vendar s koraki, ki bi bili dovolj počasni, da bi se
institucionalni okvir in ekonomija lahko prilagajala dovolj počasi, da bi bili socialni
stroški dovolj nizki. Pri tem je veljala skrita predpostavka, da morajo biti reforme
tako počasne in nenevarne, da ne bi prišlo do večjih sprememb, ki bi prinesle
politično nestabilnost.
Ta način reformiranja se je izkazal, kot smo pokazali zgoraj, za neuspešnega, ker ne
samo, da so se reforme skorajda ustavile in potisnile proces ekonomije v inhibicijo,
ampak so se socialni stroški reform prelagali in naraščali, dokler niso v obdobju
po 2008 eksplodirali. Posledice so danes, leta 2014 očitne: deformirana struktura
trga, neobstoječa ali tajkunska privatizacija, ki je pripeljala do tako imenovanega
ujetja države s strani interesnih skupin, tehnološko zaostajanje za primerljivimi
državami, divergenca namesto konvergenca k najrazvitejšim državam EU, finančna
podhranjenost slovenskih podjetij zaradi nedelujočega državnega bančnega
sistema in ogromna brezposelnost takoj, ko je zmanjkalo proračunskega ali paraproračunskega denarja (torej denarja iz državnih bank), ki kaže na dejstvo, da so
bila nekatera delovna mesta ohranjena navkljub odsotnosti podjetniške logike,
samo zato, da v državi ni prišlo do socialne nestabilnosti, ki bi lahko povzročala
politično nestabilnost in s tem padce vlad. Neobstoječe reforme, ki se jim je reklo
gradualistična ekonomska politika, so pripeljale do izrazito šibke ekonomske in
institucionalne strukture, ki ni mogla filtrirati šokov finančne in gospodarske krize.
Če kdaj, potem je danes potrebno izreči, da je gradualizem ekonomska politika, ki
nikoli več ne more biti ekonomska politika te države.
V času gospodarske krize se je ekonomska politika spremenila. Jedro nove
ekonomske politike je bilo, da Slovenija lahko udobno preživi krizo, če kot nizko
zadolžena država zgolj najame kredite in financira svojo porabo ter sanacijo
ekonomije (predvsem bančni sektor) ter s tem denarjem zagotovi socialne
transferje, počakati mora zgolj izboljšanje finančnih in gospodarskih razmer,
predvsem v največjih trgovinskih partnericah in gospodarska aktivnost se bo skupaj
z nižanjem brezposelnosti vrnila sama od sebe. Povedano z drugimi besedami:
tudi ta nova ekonomska politika je predpostavljala, da je mogoča zamrznitev
strukturnih reform in da to vzdržen mehanizem, čeprav je cena takšne ekonomske
politike zunanje zadolževanje, kajti Slovenija ima nizek zunanji dolg. Cilji takšne
ekonomske politike so znani: zadolženost je izjemno poskočila, strukturnih reform
ni bilo, investicijska aktivnost je bila rekordno nizka, potencialni BDP je v trendu
51
upadanja, brezposelnost je na eni izmed najvišjih ravni, ekonomska aktivnost se
je izjemno skrčila, število stečajev pa je rekordno visoko, zgodovinsko gledano po
letu 1991. Elementi keynesianske politike z investiranjem v raziskave in razvoj,
dokapitalizacijami, socialnimi transferji in projekti delitve stroškov s podjetji so
bili ravno tako neuspešni, ne glede na to, ali jih merimo v brezposelnosti ali v
gibanju potencialnega BDP. Še huje, masivne dokapitalizacije in projekti državnega
reševanja bančnega sistema so omogočili, da bodo preživeli sistemi, ki bi jih morala
kriza odnesti s trga, saj to niso bila podjetja v klasičnem pomenu besede, ampak
so bili politični projekti, financirani z denarjem države in vzpostavljeni s pomočjo
slepote regulatorjev.
Spodnji graf prikazuje, kam nas lahko pripelje nadaljevanje politike prelaganja (in
zanikanja) strukturnih reform. Graf prikazuje gibanje BDP na prebivalca po pariteti
kupnih moči, kjer je povprečje za EU28 = 100. Po temu kazalcu je Slovenija dosegla
vrh razvitosti v letu 2008, ko je dosegla 92 % ravni povprečne vrednosti kazalnika
za EU28. Od tega leta dalje doživljamo namesto konvergence divergenco in če bo
ekonomska politika ostala nespremenjena, nas v letu 2020 čaka padec na nekaj
več kot 80 % razvitosti EU28. To pa pomeni ne samo vse večje zaostajanje za
razvitimi državami EU, temveč tudi za tranzicijskimi državami, ki so bile glede na
Slovenijo v letu 1991 izjemno nerazvite.
BDP na prebivalca v SKM (EU-28=100)
100
95
90
85
80
75
70
2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020
Vir: Eurosat do 2012, od 2013-2020 projekcije.
Slovenske in mednarodne institucije, ki analizirajo slovensko ekonomijo, imajo
večinoma enake predloge za preprečitev zgoraj omenjenega scenarija: sanacijo
bančnega sistema, razdolžitev in boljše upravljanje podjetij, ublažitev posledic
demografskih gibanj in spremembe v institucionalnem okvirju.
Vsi ti predlogi imajo skupni imenovalec: potrebno je prenehati z ekonomsko
politiko ignoriranja strukturnih reform. To je tudi predlog krščanske demokracije
in ta predlog podrobno razdeljujemo v poglavjih, ki sledijo. Na podlagi prej
52
prikazanega pregleda stanja trdimo, da so razmere v slovenski ekonomiji
nevzdržne, da ne želimo vzdrževati poti v nerazvitost in obsojati slovenskih
podjetnikov na propadanje, državljanke in državljane pa na kronično brezposelnost
in institucionalno negotovost. Naši predlogi spremembe ekonomske politike, ki
jih predstavljamo in utemeljujemo v nadaljevanju, temeljijo na privatizaciji, davčni
razbremenitvi in izboljšanju institucionalnega okvira.
Zgornji graf prikazuje, da si ne moremo privoščiti še tretje različice ekonomske
politike, ki bi vztrajala pri odsotnosti strukturnih reform in bi imela za cilj
maksimizacijo položaja interesnih skupin.
53
3.
FILOZOFSKI OKVIR
EKONOMSKE
POLITIKE
KRŠČANSKE
DEMOKRACIJE
54
O RAZMERJU MED KRŠČANSTVOM
1
IN TEORIJO SVOBODNEGA TRGA
Podstat te politike je ekonomska teoretična misel, ki izvira pri Adamu Smithu,
mladem Johnu Stuartu Millu, se nadaljuje preko Ludwiga von Misessa, Friedricha
Augusta von Hayeka do Roberta Nozicka in Murraya Rothbarda. Gre za svetovni
nazor, pri katerem je v prvo vrsto postavljen posameznik, ki je svoboden in za svoja
dejanja odgovoren ter stopa v razmerja z ostalimi tako, da z razvojem neformalnih
pravil nastajajo formalna pravila, ki se spišejo v zakone in ustave, ti pa določajo
nastajanje institucij. V takšnem svetu je tržni mehanizem sinonim za nešteto dejanj,
ki jih izvajajo nepovezani posamezniki in ki so opredeljena z regulatornim okvirom,
ki ga postavlja država. Menjava poteka zaradi relativne redkosti dobrin in cena se
lahko postavlja zaradi subjektivnih meril, ki definirajo posameznikove odločitve, ter
na podlagi stroškovne strukture ponudbe. Gre za to, da je zasebna lastnina motor
menjave in posledično zadovoljevanja potreb posameznikov, da država ni tista, ki
vodi in usmerja gospodarstvo in gospodarske aktivnosti posameznikov, ampak
zagotavlja samo pravno-regulatorni okvir teh aktivnosti, skrbi pa le za tiste javne
dobrine, ki jih po konsenzu kot take definira družba (denimo sistem socialnega
varstva, zdravstvo in šolstvo, obramba) s tem, da se organiziranje, vzpostavljanje
in delovanje mehanizma ponudbe javnih dobrin ne zlorablja za pridobivanje glasov
na političnem trgu.
Napačno je misliti, da je krščanstvo izključujoče do kapitalizma in postulatov
tržnega mehanizma. Čeprav je tudi v kontekstu tega svetovnega nazora
popularno govoriti o negaciji konkurence, potrebi po prerazdeljevanju zasebne
lastnine ter poveličevanju skupne lastnine in komunitarizma, posebno ko je
govora o krščanskem socializmu, pa zgodovinski pregled razvoja ekonomskih
teorij pokaže, da takšen način razumevanja ekonomije ni nujno tudi edini. Ideja
prostega trga v krščanski filozofiji ni neznana in nikakor ni neskladna s krščanskim
naukom. Dokaz za to je obdobje pozne sholastike (1350–1500), ko se sicer ni
razvila neka sholastična ekonomska teorija, ampak se je zaradi preučevanja
prava in družbenih dogovorov razvila tudi ekonomska analitika s fragmentarnimi
pogledi na, denimo, zasebno lastnino, javne finance, trgovino, ceno itd. Sholastični
pogled na ekonomsko analizo je ostal zgodovinska posebnost, ki se tudi zaradi
zelo nefleksibilnega pogleda na obresti ni mogla razviti, vendar pa v svojem bistvu
analitika, ki je nastala znotraj tega pogleda na svet, ni tuja ali nasprotujoča si
klasični ekonomski teoriji, ki se začne razvijati z Adamom Smithom.
O skupni lastnini, torej nasprotovanju zasebni lastnini, imajo pozni sholastiki
odklonilno mnenje. Sv. Bernard Sienski govori o oslu, ki je v lasti treh vasi, ki ga vse
uporabljajo, nihče pa ga ne hrani, dokler ga ne izčrpajo do smrti. Tomas de Marcedo
primerja zasebna podjetja, ki cvetijo in se širijo, ter državna in javna podjetja, ki
usihajo, iz česar izpelje zaključek, da zasebna lastnina ne more biti slaba, javna
pa ni nujno dobra. V skladu s konceptom relativne redkosti dobrin, ki se razvije
1
Več o tej tematiki najdete v Alejando A. Chafuen: Vera in svoboda, Inštitut Karantanija in Celjska
Mohorjeva Družba, 2012.
55
šele stoletja kasneje, pojasni, da je zasebna lastnina predpogoj za premagovanje
pomanjkanja dobrin, saj je ključna predpostavka proizvodnje. Poglede sholastike
lahko združimo v tri trditve: prvič, če je vse v skupni lasti, nihče ne bi želel opravljati
manj priljubljenih del, drugič, ljudje bolj pazijo (uporabljajo učinkoviteje) svojo
lastnino kot skupno in tretjič, kar je prevedeno v jezik sodobne ekonomije moralni
hazard: skupna lastnina ne preprečuje zlobe in zlih namenov, še več, zlobni si lahko
v stanju skupnega lastništva prigrabijo več kot sicer.
Pomembno mesto v sholastični analizi ekonomije predstavljajo javne finance.
Juan de Mariana piše o tem, da si mora vladar prizadevati za izkoreninjenje
nepotrebnih stroškov ter da uvede zmerne davke. Pedro Fernandez de Navarrete
pokaže, da so davki lahko instrument nasilja, če se povečujejo zato, ker vlada
povečuje svoje izdatke, dvor, ki se ga z davki financira, pa se vse bolj širi. V tem
oziru definira tudi tiranske davke. To so davki, uvedeni brez pooblastil, so taki, da
nekatere bolj obremenijo kot druge, in če sredstva, zbrana z davki, ne gredo za
zadovoljevanje (sledenje) skupnih ciljev, temveč za financiranje kraljevih osebnih
potreb (privilegijev). Tako kot v primeru zasebne lastnine, ki jo postavijo sholastiki
za temelj tržnega mehanizma in so s tem identični klasični ekonomski teoriji, je tudi
njihovo razumevanje davkov (in davčnega nasilja) povsem identično miselnemu
loku od Adama Smitha do Murraya Rothbarda.
Verjetno najbližje se pozna sholastika približa klasični ekonomski teoriji in s tem
sprejemanju ideje tržnega mehanizma v razpravah o pravični ceni in konkurenci.
Razprava o pravični ceni pravzaprav temelji na prototipski marginalistični analizi,
ki se dejansko pojavi šele z marginalistično revolucijo (Alfred Marshall) tristo let
kasneje. Louis de Molina postavi pravično ceno dobrin kot tako, da zanjo ni bistveno,
ali jo določa narava dobrin, ampak to, v kakšni meri zadovoljuje človekove potrebe.
Sv. Bernard Sienski je še malo bolj natančen, ko postavi trditev, da tisto, česar je v
izobilju, nujno nosi nizko ceno, ter da je subjektivnost glavni element določanja cene.
Zanimive so tudi razprave o administrativnih cenah. De Molina trdi, da ne obstaja
noben kriterij pravičnosti, po katerem bi vlada z zakoni postavila fiksno ceno, ki
je nižja od proizvodnih stroškov. Po mnenju poznih sholastikov je pravična cena
vedno določena s ponudbo in povpraševanjem in v okolju, kjer deluje konkurenca,
oziroma kjer ne obstajajo monopoli, ki so si svoj privilegiran položaj na trgu pridobili
z, denimo, zakonskimi omejitvami uvoza. Ta povezanost med subjektivnostjo in
tržno konkurenco na eni strani ter določitvijo pravične cene na drugi strani pa je
že del jedra idej, ki označujejo tudi klasični liberalizem. Upoštevajoč dejstvo, da na
tem mestu ni ključno pojasnjevati vseh poznosholastičnih pogledov na ekonomijo,
povejmo, da se njihov pogled tako na trg dela (plačo) kot dobiček presenetljivo
približuje tistemu, kar pogovorno imenujemo klasični liberalizem.
Krščanskim demokratom je najlažje razumeti, da ekonomska politika ne more in
nima pravice spreminjati narave človeka. Zato je ekonomska politika lahko zgolj
takšna, da omogoča stabilen okvir tržnega mehanizma in kodira evolucijo pravil
igre v pravno državo. Vsak drug svetovni nazor povzroča skušnjavo, da si začnejo
nosilci ekonomske politike domišljati, da imajo pravi uvid v cilje družbe in da imajo
vizijo o prihodnosti. Moč upravljanja z ekonomsko politiko jim ustvarja iluzijo, češ
da imajo v svojih rokah metafizično moč, s katero lahko spreminjajo naravo ljudi,
ki so jo, glede na to, da lahko vsej družbi vsiljujejo etiko, cilje in vizije, upravičeni
spreminjati.
56
O NARAVI EKONOMSKIH INTERAKCIJ
Izhodiščna predpostavka te platforme je, da je osnovni okvir določitev možnih tržnih
interakcij pogodbeno določen z ustavo in vzpostavljen z zakoni in regulacijami, ki
jih spreminja in uzakonja politični trg. Znotraj teh okvirov, ki vzpostavljajo področje
odgovornosti posameznikov, morajo biti interakcije med posamezniki svobodne.
Družbo in posledično ekonomski trg sestavljajo svobodni posamezniki, ki so lahko
suvereni v svojih odločitvah zgolj ,če niso podvrženi neposrednim korekcijam
drugih subjektov. Ne moremo govoriti o svobodni odločitvi, če so poslovni načrti
podvrženi omejevanju svobode s strani drugih interesov. V tem oziru je tudi
nemogoče enolično določiti odgovornost, saj se le-ta porazgubi med posameznimi
odkritimi ali prikritimi interesnimi skupinami, ki s pomočjo političnih intervencij
uveljavljajo svojo moč in svoje poslovne načrte. Vse dokler obstaja ekonomska
politika, ki ima diskrecijsko moč intervencije v suverene odločitve posameznikov,
je upravičeno domnevati, da se bo moč tistih, ki imajo odprto pot do politike,
usmerjala k uveljavitvi poslovnih načrtov na račun drugih. Ta mehanizem je toliko
močnejši, kolikor ima država poleg ekonomske politike še lastninsko udeleženost v
podjetjih, s katero upravljajo politične stranke.
Konkurenca je ravno toliko naravni pojav kot dominantna pozicija na trgu. In
mogoče je predpostaviti, da v primeru zunanjih intervencij vsak racionalni podjetnik,
ki ima možnost vzpostaviti rentniški odnos s politiko, ki oblikuje parametre trga,
teži k vzpostavljanju ali dominantne tržne pozicije ali monopola ali pa kartelnega
dogovora. Primerov je v zadnjih dvajsetih letih ogromno: od mrežnih industrij
(telekomunikacije, elektrodistribucija, plin), preko bančnega in trgovinskega
sektorja pa vse do gradbenega sektorja. V sektorjih, kjer politika razen instrumentov
ekonomske politike ni udeležena še lastniško, so te tendence prisotne, vendar
šibke, saj nobeno izmed tekmujočih podjetij ne more zagotoviti političnega vpliva,
ki bi ključno spremenil pogoje delovanja v smeri njihovih poslovnih načrtov. Tako
ne boste našli ne dominantne mesnice ne frizerja ne bifeja (pa čeprav v realnosti
potekajo lokacijske bitke, ki so možne samo zato, ker so lokalne skupnosti ključni
določevalec namembnosti prostora).
O NARAVI EKONOMSKE POLITIKE
IN O NARAVI HIPERREGULACIJ
Hiperregulacija in pogoste intervencije ekonomske politike ter spreminjanje
zakonskih okvirov z oženjem prostora svobodnih odločitev lahko temeljijo samo
na dveh predpostavkah. Prvič, posamezniki so zlobni, neracionalni, neizobraženi
in ne vedo, kaj je dovolj dobro zanje. Politika to ve bolje. V temu primeru lahko
sklepamo, da imamo opravka s politiko socialnega inženiringa, ki hoče spremeniti
naravo človeka, jo korigirati in usmeriti k ciljem splošne družbene blaginje, ki jo
57
določa politika. Predpostavka o neracionalno zlobnem posamezniku ne more
biti realistična iz enostavnega razloga, ker je svet tak, kot se kaže, in vse, kar se
v njemu pojavi, je mogoče in naravno. Povedano drugače, ne moremo trditi, da
so vsi zlobni in nagnjeni k tveganim dejanjem na škodo drugega, in če tega ne
moremo trditi, to pomeni, da ne moremo ekonomske politike postavljati na takšnih
temeljih. Poleg tega je nečloveško posameznika obravnavati kot goljufa, ki svoje
poslovne aktivnosti neprestano opredeljuje na novo ter prenavlja prav z namenom
goljufanja. Obravnavanje podjetnikov in dobička kot zločincev je nedostojno v
družbi, ki naj bi temeljila na vrednotah demokracije. Obremenjevanje podjetniške
iniciative z administracijo, birokracijo in inšpektorskimi nadzori je v tem filozofskem
kontekstu enako, kot če da bi nad suverene posameznike, ki hočejo poslovati,
pošiljali politično policijo za grehe, ki jih niso naredili, ker politika pač domneva, da
bi jih lahko. In drugič, hiperregulacije in pogoste intervencije omogočajo prostor
za iskalce rent, da skorumpirajo institucije. Več je regulacij, večja je možnost, da
s pomočjo rent le-te pretvarjajo v instrument onemogočanja lastne konkurence.
O NARAVI CEN
Odločitve o nakupu in prodaji dobrine ali storitve so suverene v vseh dimenzijah.
Cena, ki se oblikuje na trgu, je tako »subjektivno objektivna« in je posledica
neštetih interakcij med kupci in prodajalci. Pogoste davčne intervencije popačijo
tržne interakcije, saj ali kaznujejo kupce (če se davki prelijejo v končno ceno) ali
pa proizvajalce (če davke absorbirajo podjetniki, tako da si zmanjšujejo marže).
Ekonomska politika zato ne more določati oblikovanja cen (kot jih z državnim
administriranjem določa za celo vrsto panog) niti ni ustrezno s pogostimi davčnimi
eksperimenti, ki so v domeni polnjena proračuna, ključno vplivati na poslovne
izide podjetij ali na kupno moč potrošnikov. Fiskalna konservativnost se ne more
prenašati s pleč k javni potrošnji nagnjene države na rame posameznikov in podjetij.
To ni nobena fiskalna politika, ampak je politika vsega nespremenjenega, ki je
nespremenjeno ravno zaradi tega, ker politika izkoristi svojo moč in nespremenjeno
financira z davčnim izsiljevanjem celotne države. Cena, do katere pride spontano v
interakciji med svobodnima posameznikoma, je pravična sama po sebi, nepravična
je, če se v njuno interakcijo vključi nekdo tretji in ceno na novo opredeli, zato bo
vsak poseg države bodisi z administriranjem cen bodisi z davčnimi eksperimenti
povzročal nastanek nepravične cene, to je take, ki se jo mora sprejeti na intervencijo
tretjega, če naj bo transakcija med dvema sploh sklenjena.
V naravi je absolutno nedopustno, da tretja stran, nepovezana s kupcem in
prodajalcem, določa pogoje menjave. V normalnih primerih se temu reče
gospodarski kriminal, pa vendar je slovenski politiki dovoljeno, da z različnimi
standardi in predpisi vsiljuje odločitve o ceni, kakovosti proizvodov ali preko
koncesij o obstoju celotnih trgov.
V Sloveniji je cena pogonskih goriv tipična administrirana cena. Cenovna
konkurenca je nemogoča, s čimer je politika jasno povedala, da je posamezniki
58
ne zanimamo, saj je glavni cilj povečevati prihodke paradržavnega podjetja, ki
je dominantni igralec na trgu prodaje pogonskih goriv. Vztrajanje pri državno
določenih cenah bencina, ki spominja bolj na centralno plansko politiko kot pa na
mehanizem tržnega gospodarstva, pa je še manj razumljivo, če vemo, da smo ena
redkih evropskih držav, ki v takšnih posegih na trg vidi smisel. Povedano drugače,
smo ena redkih držav, ki za račun paradržavnih podjetij izčrpava lastne državljane.
O EKONOMSKI POLITIKI KOT INSTRUMENTU
VZPOSTAVLJANJA MORALE
Bistveno je zavedanje, da ekonomska politika ne more spremeniti narave človeka.
Lahko nastavlja okvire njegovega delovanja, lahko z njim manipulira in ga celo
usmerja v ekstremne dogodke, ne more ga v celoti spremeniti v kratkem času,
lahko pa vpliva na nastanek kratkoročnih izbir. V nobenem oziru pa ekonomska
politika ne more spreminjati narave človeka. Slednje pomeni, da so hiperregulacije
in postavljanje ekonomske politike na raven moralnega arbitra nesmiselni in celo
škodljivi.
Zakonov, s katerimi bi politika popravljala naravo človeka in korigirala njegove
preference, pa je še več, denimo predlog zakona o obdavčitvi »nezdravih« sladkanih
pijač, mastne hrane itd. ki se mora po naravi stvari prevesti zgolj v podražitev
financiranja posameznikovih preferenc, ne pa tudi v njihovo spremembo.
Omejevanje svobode, ne pa tudi vzpostavljanje odgovornosti, je temeljni problem
takšnih zakonov. Kadilec lahko nadomesti cigarete s cenejšimi različicami in razvije
težke zdravstvene težave, ne glede na to, ali omejevalni zakoni obstajajo. Vse, kar v
trenutnem sistemu ta kadilec, ki za svoj življenjski stil ni ustrezno ocenjen v smislu
stroškov zdravstvenega tveganja, naredi, je to, da solidarnostno prevali stroške
svojega zdravljenja na vse preostale in se s tem izogne odgovornosti, ki izhaja
iz njegovega življenjskega stila, pri čemer si politika opere roke, ker je sprejela
protikadilski ali protialkoholni zakon.
S hiperregulacijami, z ekstremnimi inšpekcijskimi nadzori, administriranjem in
ogromno birokracijo, ki naj bi nadzirala zlobno naravo posameznikov, prihaja do
nacionalizacije odgovornosti. Posameznik resda ni svoboden, mu pa o posledicah
svojih dejanj ni potrebno razmišljati.
Krščanski demokrati ne verjamemo, da je narava posameznika a priori zlobna
in da politika obstaja zato, da bi človeka spreminjala. Verjamemo, da svobodne
interakcije med posamezniki oblikujejo institucionalni okvir, s katerim se določajo
pravila igre na trgu, politika pa obstaja zato, da s temi pravili in institucijami
upravlja ter s tem upravljanjem omogoča stabilnost sistema. Krščanski demokrati
ne sprejemamo teze, da posamezniki ne razumejo, kaj je odgovornost in da mora
zaradi tega politika nacionalizirati odgovornost in posledično zamejiti nabor
svobodnih odločitev.
59
O NARAVI EKONOMSKE POLITIKE
Slovenska ekonomska politika je ne glede na vlado in ne glede na programe
političnih strank kakofonična. V njej je mogoče sestavljati tudi najbolj nenavadne
kombinacije instrumentov in združevati najbolj nekonsistentne poglede na svet.
Posebno očitno je to postalo leta 2008, ko se je proti gospodarski krizi začelo
ukrepati z vse bolj ad hoc mehanizmi, ki pa so v imeli za posledico cel niz družbenih
eksperimentov. S tem so se odprla vrata za obsežno improvizacijo in testiranje
priljubljenosti ukrepov ekonomske politike ter pojmovanje vsemogočnosti
ekonomske politike, ki lahko ali usmerja ali pa celo nadomesti podjetniško aktivnost
posameznikov. Tako ni več postalo pomembno, ali potrošnja in investicije izhajajo
iz ekonomske pobude posameznikov, ampak ali lahko ekonomska politika dovolj
izravnava makroekonomske agregate in s tem omogoči nove zadolžitve, ki so vir
potrošnje in investiranja, seveda na način politične alokacije.
V tem okviru smo krščanski demokrati edina politična stranka, ki nimamo težav
s tem, da se nedvoumno opredelimo za ekonomsko politiko, ki zgolj vzpostavlja
okvir tržne ekonomije in si je ne podreja ali pa je z intervencijami nadomešča.
Ne verjamemo, da je izhodišče ekonomije v svobodni državi ekonomska politika,
ampak poslovni načrti posameznikov. Niti ne verjamemo, da so poslovni načrti
podjetnikov prisilno regulirani v smer izpolnjevanja političnih interesov skozi
ekonomsko politiko.
Pogosto spreminjajoča se ekonomska politika v negotovo poslovno načrtovanje
vnaša še dodatna tveganja. Denimo, arbitrarno in pogosto spreminjanje davčne
in delovnopravne zakonodaje v odsotnosti vodila maksimiranja področja svobode
ustvarja zgolj nova tveganja in stroške financiranja investicij ter zaposlovanja.
Stabilnost sprememb ali pa spreminjanje v smeri sproščanja svobodne iniciative
posameznikov je lahko edini način delovanja ekonomske politike.
Prav tako ne razumemo pojma nacionalnih prioritet, nacionalnih šampionov in
državnega kapitalizma kot karkoli drugega kot izrojene oblike kapitalizma. Pojem
nacionalnih šampionov predpostavlja, da ima politika, ki upravlja z ekonomsko
politiko, to sposobnost, da določi prednostno obravnavana podjetja, katerih
poslovni cilji so ključni element razvoja in se po njih oblikuje upravljanje z državo,
oblikovanje zakonov in regulacije ter poslovni načrti vseh preostalih podjetnikov
v gospodarstvu. Ne samo, da je predpostavka o nacionalnih šampionih na robu
metafizike, tudi ni naloga politike, ki naj bi zagotavljala stabilno upravljanje z
državo, da izbira preferenčna podjetja in na njih utemeljuje ekonomsko politiko in
razvoj države. Celotna država tudi ne more biti podvržena izbranim podjetjem, če
naj se imenuje svobodna in demokratična, kajti zamejitev posameznikove svobode
v demokratičnem okolju ne more biti posledica definiranja polja nedotakljivosti
(preferenčnega podjetja) s strani politike. Še več, samo nesposobna politika bi
stabilnost države zagotavljala tako, da bi jo vzpostavljala na množici preferenčnih
podjetij in posledično celotno preostalo gospodarstvo pretvorila v talce tako
izbranih podjetij. Povedano drugače: ni naloga politike, da stabilnost države
60
definira na ožjem konceptu, ki se imenuje stabilnost množice preferenčnih podjetij.
Nikoli v slovenski zgodovini se ni zgodilo, da bi podjetja vzpostavljala nacionalnost
kot kategorijo državnosti. Ravno nasprotno, epizode spontanih nastankov
podjetniške aktivnosti so definirale institucionalni razvoj slovenske države. Pa naj
gre za obdobje razvoja hranilništva na Goriškem v začetku 20 stoletja, zadružništva
po celotni Sloveniji ali pa kranjske tekstilne industrije v obdobju med obema
svetovnima vojnama. Ni nobenega dokaza, da bi v slovenski zgodovini politika
izoblikovala podjetniškega mastodonta, na katerem bi slonela institucionalna
evolucija in vzpostavljanje nacije. Izjema je bila izkušnja s korporativizmom in vojno
ekonomijo v času pod okupacijo fašistične Italije.
Ne glede na ekonomsko uspešnost modelov nacionalnih šampionov ali preferenčnih
podjetij, kakršne poznamo danes, kot instrumentov francoske ali ruske ekonomske
politike, to ne more biti pravi odgovor za oblikovanje stabilne in svobodne družbe.
Nihče namreč nima pravice, da z umetnim ustvarjanjem monopolov omejuje
prostor svobode vsem, ki vstopajo na trg ali na njem nastopajo. Takšna družba
je totalitarna, saj predpostavlja, da je učinkovitost izbrancev jedro družbenega
dogovora. Zaradi vsega povedanega temeljni razlog proti privatizaciji, namreč, da
so nekatera podjetja nacionalno tako pomembna, da mora preko lastništva z njimi
upravljati politika (s čimer se deformirata regulatorni okvir in politični trg), ne more
biti relevanten. Takšen razlog bi zahteval dokazano relacijo med posameznim
podjetjem in vzpostavljanjem nacionalnosti oziroma države.
S tega vidika ne obstaja nič takega, kot je sistemska banka, za kar je bila razglašena
NLB. Poslovna banka, ki je po definiciji del trga in ne institucionalnega okvira države,
ne more biti instrument ekonomske politike, kajti če je, potem je monetarni sistem
bodisi nedodelan in nestabilen bodisi je odvečen. Glede na to, da težko sprejmemo
trditev, da bi monetarni sistem razpadel, če NLB ne bi obstajala, je težko potrditi
domnevo, da je ta banka posebej pomembna. Povedano drugače, če je iz takšnega
ali drugačnega razloga dominantni igralec na trgu, to še ne pomeni, da je tudi
bistveno ključna za preživetje monetarnega sistema ali celo gospodarstva v celoti.
Vprašljiva je tudi trditev, da ekonomska politika ne bi mogla delovati, če NLB ne
bi bila v državnem lastništvu in je ne bi upravljale politične stranke, kajti če bi to
držalo, potem bi to zgolj pomenilo, da ima Slovenija nedodelan institucionalni okvir.
Obstaja tudi veliko poslovno tveganje, ki izhaja iz oblikovanja trgov na način, da
so izbranemu podjetju vsi ostali tržni subjekti podrejeni, oziroma da se namesto
katalaksije oblikuje oktroirana piramidna struktura podjetij. To smo lahko opazili v
primeru gradbenega sektorja, ki je nase vezal celotno tržno ponudbo sektorja in je
v razmerah razpadanja pripeljal do ogroženosti celotne panoge. Ali je smiselno, da
so cele panoge in ekonomija odvisni od enega samega podjetja, pa je ravno tako
smiselno vprašanje, kot če bi razmišljali o tem, ali je smiselno vsakokrat in vedno
znova vse mesečne prihodke staviti na loteriji.
Ne verjamemo niti v postulate keynesijanske ekonomske politike. Niti z vidika
ekonomske učinkovitosti niti s filozofskega vidika. Državne intervencije v
ekonomsko politiko vse prevečkrat vodijo v pošiljanje napačnih signalov v
61
ekonomijo, s čimer se izkrivljajo podjetniške odločitve, ki kasneje zgodovinsko
dokazano vodijo v balončke in zlome. Zadnja ekonomska kriza je prav posledica
manipulacij monetarne ekonomske politike, zato se zdi neverjetno, da bi krizo in
razmere v ekonomiji reševali prav z mehanizmi, ki so krizo povzročili. Poceni denar,
fiskalna ohlapnost in opuščanje najosnovnejših regulacij so sprožili nepremičninski
balonček v ZDA ter posledično finančno in gospodarsko krizo. Keynesijanska
ekonomska politika je mogoča, če sprejmemo predpostavko, da politika razume
bolj kot podjetniki, kako se usmerjajo investicijska sredstva, in če predpostavimo,
da fiskalne spodbude, ki so financirane iz davčne obremenitve in javnega dolga,
nimajo izkrivljajočih posledic, kar pa po definiciji in logiki stvari ne more biti realno.
S filozofskega vidika ne verjamemo v omejitev svobode posameznikov, tako da
jim preko davkov v imenu višjih ciljev (državnega investiranja) zmanjšujemo nabor
investicijskih sredstev. Države nimamo zato, da opravlja investicije namesto
podjetnikov ali da troši namesto potrošnikov, ampak da oboje omogoča svobodnim
posameznikom znotraj pravnega okvira. Politika, ki iz rok posameznikov prevzame
potrošnjo in investiranje, zanika vlogo podjetništva, zato takšna ekonomska
politika spada v okvirje totalitarnega. Nihanje poslovnih ciklov je naravna zakonitost
ekonomije, državne intervencije te cikle, kot je pokazala zgodovina, lahko sprožajo,
ne morejo pa namesto posameznikov opraviti prilagoditve, ki so spontane narave,
in preusmeriti kratkoročnega trenda gospodarske aktivnosti ter uravnotežiti
trgov. Ta velika keynesijanska zabloda je tudi teoretično zavrnjena s teorijo
poslovnih ciklov. Država lahko preko izobraževanja in podpore bazične znanosti
ter vzpostavljanja stabilnega in predvidljivega poslovnega okolja vpliva zgolj na
dolgoročne ekonomske indikatorje, kot je gospodarska rast, in to naj bo njena
naloga. Ne nazadnje je Slovenija primer gigantskega ekonomskega spodbujanja,
saj je od leta 2008 skorajda potrojila dolg države z namenom vzpostavljanja
nespremenjenega proračunskega financiranja, pa je navkljub fiskalni ohlapnosti
državna administracija enako (ne)učinkovita, navkljub socialnim transferom
brezposelnost vse višja, potrošnja pa vse nižja, in navkljub subvencijam podjetjem
so prezadolženost, nizka dobičkonosnost in šibka investicijska dejavnost še vedno
prisotne. V teh okoliščinah se zdi dodatno povečevanje fiskalnih stimulansov preko
davkoplačevalskega denarja, brez strukturnih reform, ki bi izboljšale poslovno
okolje podjetij, pot v dolgoročno razpadanje ekonomskega sistema in družbe.
Vse dokler bo ekonomska politika takšna, da bo z visokimi davki prerazdeljevala
sredstva, pod pretvezo aktivnega investiranja v gospodarstvo, bo edina posledica
zgolj krčenje investicij prezadolženih in davčno preobremenjenih podjetij. To pa je
slabo znamenje za to, da bi osiromašena podjetja lahko v kratkem roku po povrnitvi
gospodarske rasti zaposlila vsaj del brezposelnih. Povedano na kratko: vsak evro,
ki se pobere od podjetij, podprt z veliko iluzijo o keynesijanski ekonomski politiki,
pomeni očitno nespremenjen rezultat v smislu preobrata v gospodarskem ciklu
ter tudi en evro manj za delovna mesta. Trend upadanja potencialnega BDP kaže
prav na to, torej na dolgoročno osiromašenost slovenskih podjetij, da bi lahko
investirala in zaposlovala.
Krščanski demokrati tudi ne pristajamo na vrnitev zgodovinsko zanikanih
ekonomskih politik, kot so socialistične ali nedefinirane ekonomske politike
62
demokratičnega socializma. To razumemo kot nevarne družbene eksperimente
političnih vizionarjev, ki v celoti zanikajo možnost svobodne odločitve potrošnikov
in podjetij, zanikajo koncept lastninskih pravic in malikujejo moč politike, saj
predpostavljajo pokvarjeno naravo posameznika in blagohotno naravo politika.
Ne verjamemo, da je moč učinkovito voditi ekonomsko politiko, če ta zahteva
zaplembo zasebne lastnine, davčno zaplembo in prerazdelitev rezultatov dela ter
prenos poslovnega odločanja na raven političnih strank. Niti ne verjamemo, da je
prisilna enakost z umetnim administriranjem plačnih razmerij, mimo svobodnih
odločitev in tržne aktivnosti, poštena in stimulativna.
63
4.
GOSPODARSKA
POLITIKA
KRŠČANSKE
DEMOKRACIJE
64
Krščanska demokracija izhaja iz tradicije krščanstva, ki se odraža v povezovanju,
sodelovanju in zavzemanju za mir, kar omogoča rojstvo, obstoj, razvoj in
samouresničitev človeka. Krščanska demokracija se na področju gospodarske
politike zgleduje po socialnem tržnem gospodarstvu. Gre za preizkušeno in
uspešno povezavo med načeli tržnega gospodarstva in prizadevanji socialne
politike za dosego socialnega ravnovesja. Socialno tržno gospodarstvo ni zgolj nek
gospodarski sistem, marveč družbeni koncept. V socialnem tržnem gospodarstvu
svoboda in odgovornost ter konkurenca in solidarnost sestavljajo celoto.
Iz posameznikove svobode in pojmovanja, da ima človek pravico do svobodnega
razvoja svoje osebnosti (krščanski nauk o naravnem pravu), ki ju priznava
krščanska demokracija, za krščanske demokrate sledi priznavanje in zavzemanje
za svobodno podjetniško pobudo na temelju k družbeni odgovornosti zavezane
zasebne lastnine in poštene konkurence.
Osrednji ekonomski lik socialnega tržnega gospodarstva je t. i. »lastnik–podjetnik«,
ki ima v lasti proizvodne dejavnike (kapital, stroje/opremo, zemljiško posest) – ali
vsaj svobodno razpolaga z njimi – in jih uporablja za proizvodnjo dobrin ali storitev,
ki jih prodaja z dobičkom na vsakokratnem trgu. Na trgu realizirani dobiček lastnik–
podjetnik uporabi tako za lastno preživetje in preživetje svoje družine kot za nove
vnose v gospodarski tokokrog, npr. z ustvarjanjem delovnih mest ali nabavo novih
strojev in naprav. Lastniki–podjetniki s svojim lastnim premoženjem jamčijo za svoje
podjetniške odločitve. Zato so te odločitve trajnostno in dolgoročno naravnane ter
stabilizirajo gospodarski in socialni razvoj.
V tem sistemu država predvsem zagotavlja okvirne pogoje, pod katerimi lahko
lastniki–podjetniki razvijajo svoje dejavnosti. To pomeni, da država določa pravila
konkurence, ščiti podjetniško in pogodbeno svobodo ter priskrbi materialne
predpogoje za izmenjavo blaga in storitev na vsakokratnih trgih, npr. z javnimi
vlaganji v prometne povezave in komunikacijska omrežja.
V socialnem tržnem gospodarstvu ima zato pomembno vlogo podpora podjetjem,
ki jih lastniki upravljajo sami (spodbujanje malih in srednjih podjetij). Ta mala in
srednja podjetja2 so »srce« socialnega tržnega gospodarstva. Spodbujanje
malih in srednjih podjetij v socialnem tržnem gospodarstvu pomeni, da si država
prizadeva za kar se da enostaven in pravičen davčni sistem, ki malim in srednjim
podjetjem daje dovolj manevrskega prostora za investicije in ustvarjanje novih
delovnih mest, da ostane kar najmanj birokratskih ovir oz. se jih čim več odpravi,
da so mala in srednja podjetja upoštevana pri dodeljevanju javnih naročil ali da
so jim za osnovanje obstoja dostopna posojila po ugodni obrestni meri. Pri vseh
posebnostih zahodnoevropskih davčnih sistemov velja, da so v državah, kjer
vladajo krščanskodemokratske stranke, podjetja načeloma nižje obdavčena kot v
državah z desetletja dolgo prevlado socialdemokratskih strank. Tako so davčne
stopnje za davek od dohodka pravnih oseb v Nemčiji 15 %, v Švici povprečno 20
%, v Luksemburgu 22,9 %, kot tudi na Nizozemskem in v Avstriji s po 25 %, kar je
manj kot v »socialdemokratskih« skandinavskih državah, kjer znašajo povprečno
2
Evropska komisija kot mala in srednja podjetja opredeljuje tista podjetja, ki jih vodijo lastniki, zaposlujejo
do 250 oseb in ustvarijo za največ 50 mio € prihodkov.
65
28 %. Tudi davčne stopnje za davek od dohodka iz obrtne dejavnosti in dohodnino
so v teh državah višje. Skandinavska država blaginje namreč svoje storitve na
podlagi socialnega zavarovanja financira predvsem iz davčnih prihodkov, medtem
ko imajo države s krščanskodemokratskimi vladami pretežno sisteme socialnega
zavarovanja, ki se financirajo s prispevki.
Finančna politika krščanskodemokratskih strank se odlikuje po proračunski
disciplini (restriktivni finančni politiki). Medtem ko socialdemokrati in socialisti
zagovarjajo več državne aktivnosti in pri tem v zakup jemljejo tudi strukturne
proračunske primanjkljaje, pa je krščanskodemokratska finančna politika v temelju
usmerjena k uravnoteženemu državnemu proračunu. Ta naravnanost po eni
strani izvira iz krščanskodemokratskega razumevanja upravljanja na področju
državne in gospodarske politike (»toliko države, kot je nujno, in kar se da malo
države«), po drugi pa iz spoznanja, da prihodkov od kapitala in dela ne smemo
preveč obremenjevati, če naj dopuščamo manevrski prostor za zasebno potrošnjo
in refinanciranje (zasebne gospodarske naložbe) v zasebnem gospodarskem
tokokrogu.
Razlike med socialdemokratsko in krščanskodemokratsko gospodarsko politiko
postanejo očitne z ozirom na delež javne porabe (delež javnih izdatkov v celotnem
plačilnem prometu narodnega gospodarstva) ali upoštevajoč delež zaposlenih
v javnem sektorju (javna uprava, socialno zavarovanje, zdravstvo, policija,
vzgoja in izobraževanje, kultura). Poenostavljeno rečeno, delež javne porabe v
zahodnoevropskih državah, ki so jim dolgo vladale krščanskodemokratske stranke,
znaša manj kot 50 % (v Nemčiji npr. 45 %), v državah pod socialdemokratskim
vplivom pa, nasprotno, več kot 50 % (Na Švedskem npr. 55 %). Delež zaposlenih
v javnem sektorju je v socialdemokratsko zaznamovanih državah povprečno okoli
20 %, v krščanskodemokratsko zaznamovanih pa okoli 10 %. To pomeni, da se
krščanska demokracija za doseganje visokega bruto družbenega proizvoda, kar
je istovetno z rastjo in blaginjo, in za ustvarjanje delovnih mest raje zanaša na
gospodarsko in socialno ureditev zasebnega tipa.
Tudi v finančni in gospodarski krizi v letih 2008 in 2009, v kateri se je politika čutila
prisiljeno poseči za stabilizacijo trgov, da bi ublažila posledice, so se pokazale
razlike v pristopu med krščanskodemokratskimi strankami in strankami levo od
politične sredine. Medtem ko so slednje zahtevale vedno nove državne svežnje
spodbud za rast gospodarstva in državna poroštva za prizadeta podjetja, so
krščanskodemokratske stranke načeloma ukrepale zadržano in raje iskale zasebne
vlagatelje, kot kažejo primer avtomobilskega koncerna Opel in poskusi reševanja
pomorske industrije.
66
EKONOMSKA KLASIFIKACIJA NOVE SLOVENIJE
Ekonomska politika svobodnega trga je prepoznala, da ni nobenega opravičila za
aktivno poseganje v svobodne odločitve suverenih posameznikov, ki tržno igro
igrajo po pravilih, ki jih je s pomočjo zakonov in regulativ določila politika. Takšna
politika skrbi zgolj za izvrševanje zakonov in regulativ, s čimer omogoča stabilnost
in predvidljivost sistema, torej tudi poslovnega okolja, s čimer ga dela predvidljivega
in zmanjšuje tveganja, ki izhajajo zgolj iz političnih intervencij. Takšna ekonomska
politika verjame, da ni njena naloga spreminjati narave človeka, ampak s pravno
državo minimizirati anomalije v interakcijah na trgu. Takšna gospodarska politika
torej zanika možnost socialnega inženiringa in ne razume posameznika kot orodja
zagotavljanja privilegijev bodisi velikim korporacijam bodisi posebnim skupinam
pritiska. Zanjo je ključno, da je najmanjše podjetje v državi enako pomembno kot
največje, da nikoli ne daje prednosti poslovnim interesom na račun potrošnika in
da uspešnih posameznikov ne kaznuje z dodatno zaplenitvijo njihovih poštenih
rezultatov dela preko davkov. Takšna ekonomska politika razume, da Janez
Novak ni manj pomemben od Nove Ljubljanske banke ali predsednika vlade.
Ključna sta torej poštena konkurenca in vsak posameznik posebej. Če tega ni,
potem tudi družbe ni, ampak je zgolj aparat prisile in nasilja centrov ekonomskopolitične moči nad posamezniki. Opisano je jedro sodobne gospodarske politike
na desnem političnem polu. Nemška CDU in britanski konservativci so tisti, ki so
takšno platformo osvojili in osvobodili državljane od političnih poskusov socialnega
inženiringa pod krinko desne politike.
Krščanski demokrati zavračamo totalitarizem, socialni inženiring ter
instrumentalizacijo posameznikov za cilje politike in centrov moči. Za nas so
pomembni posamezniki, njihova svoboda in suverenost. Politike ne razumemo kot
igro podrejanja države, ampak kot upravljanje z državo.
67
5.
TEMELJI
GOSPODARSKE
POLITIKE
KRŠČANSKE
DEMOKRACIJE
68
Znotraj tega miselnega okvira in empiričnih dejstev krščanski demokrati menimo,
da je znotraj konteksta desnega političnega pola edina možna izbira tretja vrsta
ekonomske politike, namreč zavrnitev korporativizma, ekonomske politike posebnih
interesov, nacionalnega interesa, keynesijanizma in socializma z njegovimi derivati.
Ekonomska politika, ki ni sama sebi namen in ne obstaja zato, da zagotavlja rente in
interese politiki pa mora biti usmerjena k maksimiranju svobode in individualizaciji
odgovornosti, posledično torej na izboljšanje poslovnega okolja. Znotraj tega
so za nas najpomembnejši trije instrumenti: privatizacija, zmanjševanje davčne
obremenitve in povečanje učinkovitosti javne uprave. S tem ko politiko razumemo
kot obrt zagotavljanja stabilnosti in predvidljivosti sistema (in ne družbenega
eksperimentiranja), je poudarjeno tudi to, da ekonomija in z njo država potrebujeta
delujoče institucije ter pravno državo. Ker pa gre za ekonomsko platformo, mora
biti na posebnem mestu nujno omenjena pravna država.
UMIK POLITIKE IZ GOSPODARSTVA
Krščanski demokrati sledimo teoretski misli, da so jasno določene lastninske
pravice ključ za normalno delovanje trga in da brez tega pogoja ni ne kapitalizma
ne svobodne tržne interakcije med posamezniki. Slovensko ekonomijo obvladujejo
podjetja, ki so posredno ali pa neposredno v lasti države, natančneje podjetja, s
katerimi lahko preko lastniške strukture upravlja politika. Lastniški prepleti med temi
podjetji in vertikalne povezave z drugimi sektorji, v katerih upravljavsko dominira
politika (denimo bančni sistem), tvorijo ekonomijo, ki je bližje korporativizmu in
nekakšni sprevrženi obliki socializma kot pa svobodnemu trgu, na katerem so
posamezniki suvereni in odgovorni v svojih odločitvah, politika pa, namesto da bi
upravljala s sistemom, najprej preko intervencij določa delovanje trga, potem pa
ga še korigira preko upravljanja s podjetji, ki so dominantni igralci na trgu in so v
rokah države. V teh okoliščinah, ko politika omejuje lastninsko pravico nad podjetji,
ne moremo govoriti o pravem tržnem mehanizmu.
Vpliv politike v gospodarstvu
Lastniška in upravljavska struktura, ki je v domeni politike, ne ovira samo delovanja
podjetnikov in izbire potrošnikov, torej ekonomskega trga, ampak ključno vpliva
tudi na odločitve na političnem trgu, še več, redefinira ga v smer, ki je daleč od
demokratičnega. Ravno zaradi tega nastaja iluzija, da volitve omogočajo oblikovanje
zakonodajne in izvršilne oblasti v državi. Ta iluzija nastaja, ker je težko razumeti,
da volitve neposredno pomenijo ne samo oblikovanje vladnih koalicij in opozicij,
ampak pomenijo tudi imenovanje uprav in nadzornih svetov podjetij v državni lasti.
Povedano drugače, v okoliščinah, ko lahko preko lastninskih pravic države politika
upravlja s podjetji, ki celo pomenijo ključni in najbolj dominantni del slovenskega
gospodarstva, vsakokrat, ko volivec izbira, ne izbira samo politične stranke, ampak
69
izbira tudi politično ustrezne uprave in nadzorne svete. Pogoste menjave po
podjetjih, ki sovpadajo z nastopi novih vlad, so neposreden dokaz za to.
Če vladne koalicije vzpostavljajo regulatorni in zakonski okvir delovanja podjetij, ki
jih istočasno preko nastavitve ključnih ljudi z ustreznim političnimi predznakom tudi
upravljajo, potem je jasno, da je v Sloveniji mogoče, da se poslovni načrti podjetij
pišejo preko regulacij, zakonov in predpisov na slovenski vladi. Ker gre za podjetja,
ki so dominantni tržni igralci, in se jim vsa ostala podjetja, ki niso podvržena
državnemu lastništvu, lahko samo prilagajajo, je jasno, da je prvi poslovni načrt
narejen na vladi in je tako v domeni politike. S tega vidika slovenska ekonomija
ni svobodna, volitve ne predstavljajo svobodne izbire in izgubljajo svoj pomen,
posamezniki pa posledično ne morejo uveljaviti svojih izbir ne na ekonomskem ne
na političnem trgu, pa četudi so le-te legalne in legitimne.
Navedimo nekaj primerov. Vzemimo imaginarno podjetje, zavarovalnico Tritanus,
največjo slovensko zavarovalnico, ki je po naravi stvari dominantni igralec na trgu
zavarovalništva ter posledično finančnih storitev v lasti države, tako da njeno
upravljanje določa celo vrsto trgov. Poglejmo, kako mehanizem deluje. Najprej,
absolutno jasen je obrazec, da se nadzorni sveti in uprave Tritanusa zamenjajo
najkasneje v letu dni po nastopu katere koli vlade oziroma po vzpostavitvi drugačne
vladne koalicije. To neposredno pomeni: če so volivci izbrali koalicijo X, potem se
bo to z nekaj časovnega zamika odrazilo v upravno-nadzorni strukturi podjetja, če
izvolijo koalicijo Y, potem sledi preslikava koalicije v upravno-nadzorno strukturo po
tem političnem portfelju. Če bi politika priznala svoja dejanja in bi zahtevali popolno
transparentnost, s čimer bi omogočili volivcem, da se na podlagi vseh informacij
odločajo na volitvah, potem bi morali v času volilnih kampanj neposredno in jasno
povedati, kdo so njihovi kandidati za upravljavsko-nadzorno strukturo Tritanusa.
Seveda je tudi to sprevračanje demokracije, vendar pa volivcem vsaj jasno
predoči, kakšen mehanizem je na delu, če obstaja državna lastnina. Dalje, zakaj bi
predpostavka, da je državna lastnina v interesu političnim strankam, bila resnična?
Odgovor na to vprašanje pokaže na dodatni mehanizem, ki ga sproži politično
obvladovanje podjetij. Podjetje Tritanus je dominantno na zavarovalniškem trgu in
močan igralec v bančno–finančnem sektorju. Drugače rečeno, njegove poslovne
poteze definirajo tako trg, na katerem podjetje nastopa, kot tudi sorodne trge. V
tem oziru bi moralo regulatorje skrbeti, ali pri tako silni koncentraciji tržne moči ne
prihaja morda do zlorabe moči in deviacij ekonomskega trga, ki se kažejo predvsem
v omejevanju konkurence, nastanku kartelnih dogovorov, nezakonitih horizontalnih
in vertikalnih povezavah in izčrpavanju potrošnikov. Če je lastnik podjetja država,
ki hkrati upravlja in nadzira podjetje in ki določa delo regulatorjev (pogosto se
institucionalna avtonomija regulatorjev podre s političnim kadrovanjem, do
katerega pride z menjavo vlade), obstaja vsaj moralni hazard, ki prepreči učinkovito
kontrolo politično določenih podjetij. Da se je to dogajalo, je postalo jasno, ko so
politično-ekonomski konglomerati redefinirali pojem tržne konkurence v slovenski
ekonomiji. Namesto svobodne interakcije so glavni mehanizem slovenskega trga
postali nepregledni prevzemi, koncentracije tržne moči in kartelni dogovori. Tišina
regulatorjev je zato zgovorna: nemogoče je pričakovati, da nekdo, ki obvladuje
70
upravljavsko-nadzorne institucije podjetja, istočasno preko regulatorjev, ki jih
ima v svojih rokah, onemogoča poslovno strategijo, ki nastaja ali na vladi ali pa
v pisarnah koalicijskih političnih strank. S tega vidika so regulatorji učinkoviti
samo na delu trga, kjer preko lastninskih pravic ne prevladujejo politične stranke.
Državna lastnina, s katero upravlja politika, je torej nujni pogoj za neučinkovito delo
regulatorjev, posledica česar je uničen tržni mehanizem.
Poleg tega so podjetja, kot je politično upravljana in nadzorovana dominantna
zavarovalnica, banka, telekomunikacijsko podjetje ali pa podjetje, ki trguje z
energenti, zaradi dominantnega položaja (obvladovanja trga) prihodkovno
najpomembnejši oglaševalci v slovenskih medijih. Če politika obvladuje takšna
podjetja, posledično obvladuje tudi oglaševalski trg, s tem pa zagotavlja ključni del
prihodkov iz poslovanja slovenskih medijev. Posledično je nemogoče pričakovati,
da bi informacije o poslovnih odločitvah politike, ki nastajajo na slovenski vladi in
pisarnah koalicijskih strank, bile nepristranske, kajti če bi bile, je povsem možno
tveganje izgube dela oglaševalskih sredstev. Povedano drugače, na medijski trg
ne morejo vplivati oglaševalska sredstva podjetij, ki so povsem v zasebni lasti in
brez povezav s politiko, ker so, prvič, premajhna (rast teh podjetij je bila omejena
z rastjo preferenčnih državnih podjetij) in drugič, ker njihovo oglaševanje ne more
prinašati skritih motivov in agend, saj jih ne morejo imeti, ko pa je njihova edina
dejavnost tržna in ne politična. Distorzija medijskega trga preko prihodkov iz
naslova oglaševanja pa je lahko zgolj v domeni političnih strank, ki same potrebujejo
politično oglaševanje in preferenčno obravnavo. Povratna zanka je seveda jasna:
ker nobeno podjetje ne dela, da bi imelo izgubo, ampak da maksimira dobiček, bodo
tudi medijska podjetja nagnjena v smer maksimiranja dobička. Če je to mogoče
tako, da dobijo sredstva od politično upravljanih podjetij, potem obstaja veliko
tveganje, da bodo informacije o vladajočih političnih koalicijah pristranske, s tem
pa bo informacija, ki jo dobi volivec, nepopolna, prikrita ali pristranska, odločanje na
političnem trgu v času volitev pa bo nujno napačno. Dodajmo, da volitve ne morejo
biti demokratične, če volivcem ni jasno povedano, o čem odločajo (ne samo o
sestavi parlamenta in vlade ampak tudi o nadzornih in upravnih institucijah podjetij)
in če se v javnem prostoru oblikujejo pomanjkljive ter pristranske informacije, ki so
ključne za pošteno odločitev. Nedvoumno je, da takšno tveganje obstaja in da ne bi
obstajalo, če bi politika ne upravljala s pomembnim delom ekonomije.
Torej, dokler obstaja državna lastnina, ki jo upravlja in nadzira politika, toliko
časa volitve ne bodo demokratičen proces odločanja, ampak bodo manifestacija
politično–ekonomske moči, in to ne najboljših političnih ponudb, ampak najbolj
sprevrženih. Krščanski demokrati zato trdimo, da je zasebna lastnina predpogoj
za demokratične volitve.
71
Iluzija o monetarni politiki
Zgodbe o državnih bankah, ki že ves čas od nastanka države obvladujejo in ključno
oblikujejo slovensko ekonomijo, so v svojem vrhu razkrile, da politično upravljanje
in nadzor bank preko instrumenta, ki se mu reče državna lastnina, ne uničujeta
samo demokratičnih volitev, ampak tudi izničita vlogo monetarne politike.
Spomnimo, da monetarno politiko izvaja Banka Slovenije, ki je del evropskega
monetarnega sistema, ter da so njeni instrumenti in cilji usmerjeni tudi v regulacijo
in nadzor bančnega sistema. Ob upoštevanju realnih podatkov je očitno, da Banka
Slovenije svoje naloge ni opravila, kreditna politika bank, ki ni upoštevala regulativ,
regulator pa jih za to ni kaznoval, pa je dokaz za trditev, da monetarna politika v
Sloveniji ne obstaja, oziroma da je podvržena nekim drugim ciljem. Razlog za to
je nedokončana privatizacija bančnega sistema, kjer se je kot banka posebnega
pomena vzpostavila Nova Ljubljanska banka, ki je sledila ciljem tistih, ki so upravljali
z državno lastnino, torej ciljem politike. Povedano drugače, če obstaja banka
posebnega pomena (ki dejansko ima dominantno pozicijo na bančnem trgu ter s
tem potrebno tržno moč), s katero se upravlja bodisi na Ministrstvu za finance ali
na vladi, potem monetarna politika ne more biti več učinkovita. Še več, omogočeno
je vmešavanje fiskalne politike v odločitve monetarne politike (reguliranje), kar je
zadnjih trideset let glavna institucionalna nehigieničnost. V primeru, da želimo
Banko Slovenije banko vzpostaviti kot normalnega regulatorja, potem moramo
umakniti politiko in njeno izvršilno vejo, to je fiskalno politiko, iz bančnega sistema,
kar pa je moč narediti samo s privatizacijo. V nasprotnem primeru bosta fiskalna
politika z Ministrstva za finance in vlada vedno imela možnost povoziti regulatorsko
funkcijo monetarne politike.
Državna lastnina v bankah, s katero upravlja politika, je povzročila tudi oblikovanje
tako imenovanega državnega para-proračuna. Ko politika zaradi pravil
konkurenčnega prava EU ni več mogla s subvencijami neposredno financirati
podjetij, je to storila preko vzvoda, imenovanega državno lastništvo v NLB.
Omogočanje politično obarvanih prevzemov, tržnih koncentracij in investicijskih
ciklov, ki so vodili do zloma gospodarstva, je bilo možno ravno zaradi tega paraproračuna. Ni odveč dodati, da so krediti iz NLB, ki so bili namenjeni za politično
obarvane interesne skupine in ki so bili vsi po vrsti neučinkoviti ter slabi, dejansko
delovali kot subvencije v obliki nepovratnih sredstev. Posebno, če vemo, da so slabi
krediti pokriti iz proračunskih dokapitalizacij NLB. S tem se razkrije mehanizem
delovanja tega para-proračuna in razkrije realnost tako imenovane sistemske
banke, katere naloga, tako kot v socializmu, ni bila dajanje komercialnih posojil,
ampak de facto prerazdeljevanje javnih sredstev k politično obarvanim interesnim
skupinam.
72
O tujcih kot vlagateljih in lastnikih
Značilen ugovor proti privatizaciji se nanaša trditev, da bi tuji lastniki lahko
zlorabili slovensko ekonomijo, da bi uničili gospodarstvo in posledično bi prišlo
do politične podvrženosti. Ne da bi začeli analizirati argument, poudarimo, da je
to slovenska politika s katastrofalno izbiro ekonomskih politik dejansko že sama
naredila. Gospodarstvo je izjemno šibko, saj so podjetniški dobički vse manjši
in se na ravni celotne ekonomije v povprečju spreminjajo v izgubo, investicije
so šibke, brezposelnost pa na do sedaj najvišji ravni, po drugi strani postajamo
zaradi nesposobnosti, da bi ekonomske težave reševali kakorkoli drugače kot
z najemanjem posojil v tujini, tudi vse bolj odvisni od mednarodnih političnih
dejavnikov. To je uspelo kar slovenski ekonomski politiki, in sicer ob popolni
zaprtosti do tujega kapitala.
Vrnimo se nazaj k argumentu, ki tipično prevesi slovensko javno mnenje proti tujim
lastnikom in v končni fazi prepusti podjetja v roke politično obarvanih interesnih
skupin ali pa s preprečitvijo privatizacije onemogoči prihod svežega kapitala v
podjetja in jih s tem obsodi na počasno umiranje. Nacionalni predznak lastnika ne
more zagotavljati, da podjetje deluje v skladu z zakoni in regulativami v državi. To
smo doslej že lahko opazili, če ne drugje pri prevzemu Merkurja, ki se je končal s
kazenskimi sankcijami. In drugič, za določanje in sankcioniranje potez igralcev na
trgu ne moremo uporabljati potnega lista, ampak instrumente pravne države. Če
so pravila jasna in uveljavljena, potem mora biti brezpredmetno, katere narodnosti
je lastnik podjetja. Povedano drugače, povsem nesprejemljivo je pričakovati, da
bo preverjanje potnih listov nadomestilo instrumente pravne države, oziroma je
takšen mehanizem docela neučinkovit in nesmiseln. Argument politične podreditve
slovenske države pa zahteva razkritje dokazov, da obstaja protislovenska zarota
na ravni drugih držav, ki so svoja podjetja prepričala, da ne sledijo dobičku, temveč
imperializmu in podrejanju celih držav. Taka trditev je torej na meji realnega in
brez konkretnih dokazov ne more biti argument v javni razpravi. Če pa se izkaže,
da obstaja strah pred prodajo neučinkovitega podjetniškega mastodona, ki preko
vertikalnih in horizontalnih povezav obvladuje skorajda celotno gospodarstvo,
potem je to resnično kvečjemu dokaz o ekonomskih politikah, ki so temeljile na
koncentraciji ekonomsko–politične moči v rokah peščice, torej razkritje o tem, kako
je slovenska politika sama delovala proti interesu svojih volivcev. Strah pred tujci
je še toliko bolj neverjeten, ker ne živimo v izolirani ekonomiji, ampak ekonomiji, ki
večino BDP in posledično gospodarske rasti ustvari z izvozom, torej pri trgovanju
s tujci, in ker je Slovenija del nadnacionalne strukture, imenovane EU, ki posredno
in neposredno definira njeno institucionalno suverenost.
Realnost slovenske ekonomije je seveda takšna, da se sploh ni potrebno bati vstopa
tujega kapitala v Slovenijo. Po polomu, ki so ga doživeli Vega, Interbrew in KBC (to
predstavlja zgolj vrh ledene gore), je jasno tudi glede na vse mogoče razpoložljive
podatke, da se tuji kapital ne odloča za investiranje v Sloveniji. Dodano k temu:
nepredvidljivo poslovno okolje, ki je posledica političnih intervencij in pogostih
družbenih eksperimentov, ti se kažejo v neučinkoviti javni upravi, omogočanju
tržnih deviacij zaradi politično favoriziranih in paradržavnih podjetij ter nejasen
73
in pogosto nesmiselno obremenjujoč davčni okvir dopolnjujejo ekonomski
nacionalizem slovenske politike.
Naslednji protiargument prodaje podjetij tujcem je, da to pomeni izgubo
ekonomske suverenosti, saj bo prišlo do uničenja slovenskega podjetništva
oziroma razgradnje nacionalne kohezivnosti podjetništva. Nacionalna kohezivnost
podjetništva ne obstaja, obstaja le kohezivnost interesnih skupin, ki iz ekonomsko–
političnih centrov moči izsiljujejo vse preostale tržne igralce in jih podrejajo svojim
poslovnim načrtom. Končna sodba slovenske ekonomske politike pa bo končala na
isti točki, kot jo definira apokaliptična napoved ekonomskih ksenofobov: v propadu
dobršnega dela podjetij, ki ne bodo prišla do nujno potrebnega svežega kapitala,
če se izognemo še edinemu obstoječemu kapitalu, ki obstaja, torej tujemu. Če to
pospremimo z dejstvom, da je slovenska ekonomska politika izključno in samo še
politika najemanja dolga v tujini (!), potem nas začudi dejstvo, da je pri nosilcih
ekonomske politike tako zelo pogosta prisotnost ekonomske ksenofobije.
Naslednji tipični argument je prodajna cena podjetij. V obdobju ekspanzije velja,
da je podjetje preveč dobro in ga nima smisla prodati. To drži samo z vidika
upravljavcev lastniškega deleža države, torej politike, ki z delitvijo dobička uspešnih
paradržavnih podjetij polni svoj proračun in denar z lahkoto prerazdeljuje na vse,
ki ji zagotavljajo politično moč. Z vidika podjetja pa prihaja do dvojne obremenitve,
ki ne more biti produktivna: najprej preko davčnih obremenitev in potem preko
usmeritve dela dobička v državni proračun (kar je posledica dejstva, da je država,
ki je lastnik podjetja, upravičena do dobička). Poleg tega so možni tudi drugi
obremenilni mehanizmi državnih podjetij, denimo naročene dokapitalizacije drugih
državnih podjetij, ki so poslovno tako nezanimive, da druge možnosti pridobitve
kapitala sploh nimajo (primer dokapitalizacije NKBM, ki jo je v času Pahorjeve vlade
zaukazala Agencija za upravljanje kapitalskih naložb Republike Slovenije, AUKN).
V času recesije naj bi bila cena državnih podjetij prenizka, zato naj bi jih bilo
nesmiselno prodajati. Namesto tega bi naj počakali na boljše čase, torej na fazo
ekspanzije, ko naj bi bila cena podjetja dovolj visoka, da bi bila prodaja ekonomsko
upravičena. Seveda pa, ko pride do faze ekspanzije, takšno podjetje nenadoma
postane kokoš, ki nosi zlata jajca (v državni proračun), zato je takšno podjetje
nesmiselno prodajati. S tem je sklenjen sprevrženi miselni krog nasprotnikov
privatizacije.
Da bi razumeli pomen privatizacije, je potrebno argumentacijo zastaviti drugače.
Ne glede na ceno, ki jo doseže podjetje v procesu privatizacije, je ključno zmanjšati
stroške, ki nastanejo zaradi političnih intervencij v paradržavna podjetja in ki jih
nosi celotno gospodarstvo. Drugače rečeno: ne glede na to, kako nizka bi bila cena
prodaje NLB pred leti, bi takšna privatizacija preprečila politično in ekonomsko
koncentracijo moči v rokah peščice, danes pa ne bi plačevali dokapitalizacij in
pokrivali slabih kreditov, če bi to bilo na plečih zasebnih lastnikov.
74
O stranpoteh privatizacije
Stranpoti privatizacije so znane: prvič, prodaja podjetij osebam, ki imajo kriminalne
in skorumpirane motive, in drugič, prodaja paradržavnih podjetij drugim
paradržavnim podjetjem. Glede prvega lahko lastnik, ki prodaja, naredi bore malo,
posebno če potrebuje kapital. Toda to ni problem prodajalca, to je problem pravne
države. Če sta prodajalec in oblikovalec pravne države združena v isti osebi in
obstaja realni problem prodaje podjetij kriminalnim združbam, potem je jasno, da
imamo opravka s politiko, ki ji ne gre za pravno državo, ampak za vzpostavljanje
pravil po nareku dominantnih paradržavnih podjetij. Privatizacija je torej mogoča
samo, če je zagotovljen pogoj, da delujejo pravna država in regulatorji. V nasprotnem
primeru bo prišlo do stroškov prilagoditve, ki bodo posledica delovanja kriminalnih
združb v ekonomiji. Druga vrsta privatizacije, torej prodaja paradržavnih podjetij
drugim paradržavnim podjetjem, pa ne more biti privatizacija, ampak je lahko zgolj
računovodski hokuspokus s povsem verjetnim motivom pridobivanja rente. S tega
vidika je še manj smiselno v tujini pri tujih vladah promovirati prodajo domačih
podjetij tistim, katerih poslovni načrti so oblikovani po nareku politike. Tak primer je
prodajanje slovenskih paradržavnih podjetij ruskim paradržavnim podjetjem.
O paradržavnih skladih
Republika Slovenija (torej vsi in nihče hkrati) je le izjemoma neposredni lastnik
deležev podjetij. Praviloma so lastniki paradržavni skladi, kot sta SOD in KAD. Ti
»skladi« pa po svoji naravni nikakor niso pravi skladi, saj ne izpolnjujejo temeljnega
poslanstva, saj so namenjeni bodisi izplačilu zgodovinskih obveznosti (SOD) bodisi
služijo kot del pokojninskega sistema (KAD). V svoji celotni zgodovini se naložbeni
portfelji (lastniški deleži) niso spreminjali, ne glede na tržne rezultate podjetij,
katerih (so)lastniki so, ampak glede na potrebe in intervencije politike. S tega
vidika je edino mogoče pojasniti dejstvo, da taka sklada še vedno obstajata, čeprav
sploh ne služita svojemu nominalnemu pomenu. Praviloma so, kadrovsko gledano,
paradržavni skladi tudi politično obarvani in zelo malo je premisleka o ekonomskih
ter finančnih razlogih za oblikovanje njihovih portfeljev. Naivno bi bilo torej misliti,
da imamo opravka s finančnima skladoma v pravem pomenu besede ali pa, da
sklada nista v tesni povezavi s politiko, oziroma da nista podaljšana roka politike.
Pivovarska vojna za prevzem Pivovarne Union je razkrila prav to: SOD in KAD sta
podaljšek politike in kot taka popolnoma nepotrebna, če ne želimo imeti opravka s
politično dirigirano ekonomijo.
Problem konkurence
Slovenska politika upravlja z deleži podjetij, ki nudijo telekomunikacijske storitve,
kredite za nakup počitniških paketov, avtomobilska zavarovanja, prodajo motornih
goriv, prodajo kruha in pekovskih izdelkov, kopanje v toplicah, izdelavo barvil itd.
Nesmiselno je trditi, da gre za storitve, ki so po definiciji javne dobrine, ali pa
storitve, ki jih trg ne bi ponujal, če jih ne bi preko lastniške strukture vzpostavljala
75
politika. Potrebujemo zamenjavo konceptov: politika mora skrbeti za stabilnost
sistema, ne pa, denimo, za zagotavljanje storitev mobilne telefonije. Za slednje več
kot dokazano lahko poskrbijo podjetja, ki niso v državni, ampak zasebni lasti.
Pokrivanje ponudbe s paradržavnimi podjetji pa sproža tri mehanizme. Prvič,
zaradi dokazane slepote regulatorjev so paradržavna podjetja lahko dominantna
na trgih in izkoriščajo svojo moč, ali pa prihaja do kartelnih dogovorov (bančni
sektor in mrežne industrije). Drugič, pristransko delovanje regulatorjev, pristransko
oblikovanje zakonodaje in neučinkovitost pravne države pri obravnavi stranpoti
paradržavnih podjetij je mogoče vzpostaviti samo zaradi tega, ker je v eni sami
točki zgoščena politična in ekonomska moč. In tretjič, regulativno zapiranje meja in
administrativna redundantnost vodita do pomanjkanja interesa tujih vlagateljev za
vstope na slovenske trge, posledično je konkurenca na domačih trgih manjša, kot
bi sicer bila, tržna dominacija paradržavnih podjetij pa izjemno močna.
Prehod v kolektivno odgovornost
Opuščanje regulatorskega nadzora, hkratna upravna in nadzorna prevlada politike
v paradržavnih podjetjih ter zrušena pravna država prenašajo odgovornost
za kršenje tržnega mehanizma v domeno neznanega. Kolektivna lastnina, s
katero politika upravlja neposredno ali preko slamnatih paradržavnih skladov,
zanika odgovornost pravih igralcev na trgu. V tem okvirju nikoli ne morejo nositi
odgovornosti politično obarvane interesne skupine, ki so npr. preko paradržavnih
bank dobile nepovratne subvencije v obliki slabih kreditov, niti te skupine rentnikov
nikoli ne morejo odgovarjati za izčrpavanje podjetij. Če ne bi bilo politično
upravljane državne lastnine, potem ne bi bilo mogoče, da bi se banke v kreditni
politiki izpostavljale prekomernim tveganjem, tako kot so se, in tudi zasebni lastniki
podjetij ne bi v nobenem primeru zniževali svojega dobička, zato da bi nekim
tretjim strankam (rentnikom) omogočali poslovno aktivnost.
V okoliščinah, ko obstaja državna lastnina, s katero upravlja politika preko izjemno
nepregledne sheme paradržavnih skladov, je najbolj enostavno zagotoviti rente
politično obarvanim interesnim skupinam in najmanj mogoče je le-te poklicati na
odgovornost. S privatizacijo se odgovornost ne more več kolektivizirati, saj morajo
tisti, ki s podjetjem upravljajo, lastnikom odgovarjati.
V kontekstu slovenskega gospodarstva se pogosto uporablja argument, da ni
nujno, da državna podjetja poslujejo slabše od zasebnih, problem je le v tem, da
ključnih mest ne zasedajo najboljši. Morda na splošno ta trditev drži, vendar pa ne
za Slovenijo. Namreč, slovenska paradržavna podjetja so slaba, politika kot njihov
upravljavec pa je stalni vir težav. Kolektivizacija odgovornosti je ob nepreglednem
načinu upravljanja paradržavnih podjetij ključni element, ki preprečuje normalno
delovanje takih podjetij in povzroča popačenje celotne ekonomije.
Krščanski demokrati se zavzemamo za privatizacijo, ker ne verjamemo v politiko,
ki preko upravljanja podjetij zagotavlja rento izbrancem na račun vseh preostalih.
76
Ocenjujemo, da so tveganja, ki nastajajo zaradi takšne gospodarske politike, tako
resna, da lahko pomenijo zlom celotnega gospodarstva. Politične intervencije
preko državne lastnine ne prinašajo novih delovnih mest in ne normalizirajo
trgov, ampak vzpostavljajo korporativne obrazce delovanja, posameznikom pa ne
omogočajo svobodne izbire. Še več, takšna ekonomska politika pomeni dobrobit
za izbrance in prenos odgovornosti od posameznika na kolektivno, kar pomeni, da
je vzpostavljen vzvod za nenehno uničevanje slovenske ekonomije.
Najzgovornejši primer je Mercator, ki mu je ravno država omogočila nastanek
vertikalnih in horizontalnih integracij, s čimer je nase vezal dobršni del slovenske
ekonomije, in to do te mere, da je danes samo od tega podjetja odvisna cela
vrsta slovenskih gospodarskih panog. Ni odveč dodati, da so bile koncentracije
mimo vseh regulativ in financirane s krediti iz državnih bank. To pa ne more biti
način vzpostavljanja zdravega gospodarstva, saj cilj ekonomske politike ne more
biti uničenje konkurence, zato da eno privilegirano podjetje doseže dominantni
položaj na trgu, ampak vzpostavitev konkurence, ki omogoča svobodno izbiro in
menjavo vsem udeležencem na trgu.
77
ZMANJŠANJE DAVČNE OBREMENITVE
GOSPODARSTVA
Davki in svoboda
Glede na dejstvo, da obstaja družbeni konsenz, ki je kodificiran z ustavo, da
obstajajo javne dobrine in storitve, je nemogoče pričakovati, da bi obstajala država,
ki ne bi uvajala davčnega sistema, preko katerega bi financirala državno potrošnjo
in državne investicije. Povsem mogoče pa je pričakovati, da se razvije ekonomska
politika, ki davkov ne uporablja kot instrument financiranja javnih dobrin in storitev
(ali pa imajo njeni izvrševalci prikriti interes, da je takšna fiskalna politika stroškovno
neučinkovita), ampak kot instrument bodisi za izogibanje strukturnim reformam
bodisi za pridobivanje politične podpore. Ravno zaradi tega je potrebno ločiti med
davčno politiko, ki je normirana v smislu zagotavljanja javnih dobrin in storitev,
in davčno politiko, katere namen je prerazdeljevanje, zagotavljanje prihodkov
izbranim interesnim skupinam in popačenje trga.
Davki kot generator sive ekonomije
Davki predstavljajo v vsakem primeru konfiskacijo (zaplembo) zasebne lastnine,
ne glede na to, v kakšni obliki se ta lastnina manifestira, najsi gre za premično
ali nepremično premoženje ali pa finančna sredstva. Višji kot so davki in s tem
obremenitev posameznikov in podjetij, manj so le-ti motivirani, da svoje transakcije
opravljajo znotraj pravil, ki definirajo tržno igro. Povedano drugače, davki so eden
izmed ključnih elementov vstopa na trg, saj njihova višina neposredno vpliva na
poslovni izid podjetij. Nastavek sive ekonomije je zato neposredno povezan z višino
obdavčitve, kar je bolj utemeljena razlaga kot pa trditev, da so ljudje pokvarjeni in
zaradi tega ne želijo plačevati davkov ter se raje preusmerijo v sivo ekonomijo.
V državah, kjer je delež sive ekonomije stabilen in visok, kot je to na primer
v Sloveniji, je to lahko zgolj posledica visokih vstopnih ovir, pri čemer je ključna
davčna obremenitev, in je mogoče le, če je pravna država tako slaba, da jo lahko
takoj in celo bolj učinkovito nadomestijo neformalni dogovori, ki določajo trgovanje
v območju sive ekonomije. Seveda pa siva ekonomija ni zgolj posledica teh dveh
dejavnikov. Ne gre zanemariti niti administrativnih preobremenitev poslovnega
okolja, birokratske neučinkovitosti in zapiranja trgov s pomočjo državnih intervencij
(denimo koncesije za izbrance in izrivanje tistih, ki niso izbranci, s trga). Če torej
slovenska politika želi legalizirati pomembnejši del sive ekonomije (kar pomeni,
da jo potegne v področje, ki ga vzpostavlja pravna država, s čimer je deležna
pravne zaščite za svoje transakcije), je ključno razmišljati o zmanjševanju davčne
obremenitve tako na delo kot na dobiček.
78
Davčno obremenjevanje kot izgovor
Slovenska ekonomska politika se je transformirala v ekonomsko politiko, ki zavrača
reforme, ki bi izločile politiko kot ključnega odločevalca v slovenski ekonomiji.
Ker posledično vztraja na zagotavljanju vseh proračunskih transferjev in ker se
zaradi slabih poslovnih rezultatov krčijo prihodki v proračun, lahko slovensko
gospodarsko politiko označimo kot ekonomsko politiko kopičenja dolga in
pridobivanja sredstev z davčnim obremenjevanjem. Vztrajanje pri prispevkih
brez zgornje meje, novi višji davčni stopnji na delo, povišanju davka na dodano
vrednost, vpeljavi davka na finančne transakcije in davka na nepremičnine kaže
celotno podobo slovenske politike. Ta ni sposobna urediti poslovnega okolja, ki
bi ustvarjalo rast dobičkov podjetij in posledično rast proračunskih prihodkov
ter zaposlovanja (s čimer bi se zmanjšal pritisk na socialne transferje), niti ni
sposobna izvesti javnofinančne konsolidacije na strani proračunskih odhodkov.
Namesto tega z davčnim obremenjevanjem in najemanjem dolga v tujini naloge
konsolidacije proračuna prenaša na podjetja in posameznike. Povedano z drugimi
besedami, za politični status quo so potrebna finančna sredstva, ker pa teh ni
in ker ne pride do javnofinančne konsolidacije, se je politika odločila, da morajo
vsi preostali preko davkov financirati politično preživetje vladajočih koalicij, ki
takšni politiki sledijo. Uvajati nove in višje davke, ker reforme niso popularne, je
ekonomska politika, ki ne more prinesti izboljšanja poslovnega okolja. Po drugi
strani ostaja živa keynesijanska fantazmagorija, da so višji davki potrebni, ker se
tako pridobijo sredstva za državne investicije (te da nadomestijo izpad zasebnih
naložb). O učinkovitosti takšne ekonomske politike, ki smo jo v Sloveniji imeli
priložnost izkusiti, smo govorili že zgoraj. Vsekakor pa takšna politika temelji na
nekaterih nerealnih predpostavkah, denimo da se pri državnem investiranju ne
popači trg in se iz njega ne izriva konkurenčnih podjetij. Da vsak evro, ki ga prek
davkov vzamemo podjetju in ga prenesemo v državne investicije, nima vpliva na
investiranje in zaposlovanje podjetja, ki smo mu z davki vzeli ta evro. Ne nazadnje
mora za kaj takega tudi veljati predpostavka, da država točno ugane tržne signale
in vlaga v donosne panoge, v katerih se zaradi tovrstnih investicij ne tvori balonček.
Tipične ideje o velikih projektih, s katerimi država ponovno zažene gospodarsko
rast, so se v Sloveniji običajno končale ne samo pogubno za panoge, temveč
tudi z razgrajevanjem pravne države (skorajda nekaznovani kartel izgradnje
avtocestnega križa je zgovoren primer).
Tipično se postavlja trditev, da v času krize znižanje davkov ne prinese
pomembnejšega povečanja proračunskih prihodkov, ali pa da znižanje davka na
potrošnjo ne pomeni povečanja potrošnje. Trditev temelji na delnem opažanju, ki
pa vodi do napačnega zaključka. Zakaj? V razmerah, ko so dobički podjetij zaradi
recesije zmanjšani ali pa so v povprečju na ravni države zabeležene izgube,
nižanje davčne stopnje res ne more pripeljati do višjih proračunskih prihodkov,
toda to še ne pomeni, da takšna politika zmanjševanja davčne obremenitve nima
vpliva na hitrost izhoda podjetij iz negativnih poslovnih izidov. Težko je namreč
argumentirati, da nižji davek na dobiček ne omogoča povečevanja investicijskih
zmogljivosti podjetij. Podobno je v primeru davka na potrošnjo. Če je zaradi
recesije zasebna potrošnja nižja, stisnjena na minimum, potem višanje davka težko
79
vpliva na dodatno znižanje potrošnje. Deloma se ta davek absorbira v marže, s
čimer skušajo podjetja zagotoviti vsaj predhodno raven potrošnje (prodaje),
deloma pa se prenese na končne cene, ki jih plačujejo potrošniki, in sicer tako, da
pri sebi naredijo realno prilagoditev (denimo dezinvestirajo iz trajnih dobrin, jih
nadomestijo s cenejšimi, zmanjšujejo svoje varčevanje ali pa dezinvestirajo svoje
finančne naložbe). Ugovor, s katerim se brani povečevanje davčne obremenitve
za akumulacijo sredstev, ki bi bila usmerjena v keynesijanske projekte, je torej
napačen.
Višji davki prinašajo večje tržne distorzije in imajo
negativen vpliv na konkurenčnost
Povišanje in uvajanje novih davkov vedno s seboj prinese distorzije in popači
informacijske signale, le-te prinašajo cene, ki se določajo znotraj svobodnih
transakcij med kupci in prodajalci na trgu. Primer: nepremičninski davek bo na trgu
najemniških stanovanj, tam kjer ni mogoče prenesti povišanja cene zaradi davkov
v ceno, ki jo plača končni potrošnik (najemnik), absorbiran v maržo najemodajalca.
S tem se bo znižal njegov donos pri oddaji stanovanja v najem, saj se mu bo
zaradi nižjih prihodkov zmanjšal dobiček, kar pa neposredno vpliva na znižanje
investicijskih potencialov najemodajalca oziroma na njegovo zmožnost amortizacije
nepremičnine, ki jo oddaja. Podobno lahko v težave zaidejo tudi druge panoge, za
katere je značilno, da davčnih obremenitev ne morejo prenesti v končno ceno, ki
jo zaračunavajo uporabniku, ampak morajo znižati svoje marže. S tem pade donos
v teh panogah in posledično se zniža njihova investicijska aktivnost, saj manjši
donos implicira, da bi morala biti tudi obrestna mera za kredite, ki jih najemajo (in z
njimi financirajo investicije), nižja, kar pa se ne more zgoditi usklajeno z uvajanjem
davčnega bremena (povedano drugače, ne obstaja mehanizem, ki bi ta dva učinka
povišal). S tem davčne obremenitve neposredno dušijo investicijsko aktivnost.
Davčne obremenitve popačijo tudi razmere na trgu dela, saj je davčno
obremenjevanje dela preko poviševanja davkov ključni dejavnik, ki preprečuje
povečanje števila delovnih mest, četudi za to obstaja realna potreba. Visoka
razlika med bruto plačo, ki jo izplačuje delodajalec, in neto plačo, ki jo prejema
delojemalec, kaže zgolj na težave pri najemanju nove delovne sile in skromnem
izkupičku iz naslova opravljenega dela za zaposlenega. Naj razložimo: preko
političnih intervencij se zmanjšuje iniciativa podjetij za zaposlovanje ter stiska
zasebna potrošnja, ker se zaradi davkov na delo in prispevkov pritiska navzdol na
neto plačo. Prav tako dvigovanje davkov na potrošnjo zmanjšuje kupno moč neto
plače, s čimer se še dodatno stiska zasebna potrošnja na eni strani, na drugi strani
pa tak mehanizem še zmanjšuje nabor za investicijska sredstva za podjetja, ki ne
morejo davčnih povišanj prenesti v višje končne cene ali prevaliti na tista podjetja,
ki so v dobaviteljski verigi pod takšnimi podjetji.
Posledica višjih davkov in prispevkov na delo je: ali prehod dela plačila na tako
imenovani sistem izplačila na roko ali pa zaposlovanje na črno. V nobenem izmed
80
primerov pa davki niso realizirani zgolj zato, ker so previsoki in ker onemogočajo
financiranje poslovnega procesa v podjetju. S tem pride do distorzije, po kateri
so podjetja prikazana kot tista, ki izplačujejo minimalne plače in so tudi zaradi
tega dostikrat obravnavana kot podjetja, ki potrebujejo subvencije za vzdrževanje
svojega poslovanja, ali pa so posamezniki, ki delajo na črno, deležni instrumentov
socialne politike s socialnimi transferji, pa čeprav to sploh ne bi bilo potrebno, če bi
bili davki toliko nižji, da bi jih podjetja lahko legalno zaposlila.
Resne tržne distorzije in motnje v konkurenčnosti nastajajo, ko začne ekonomska
politika posegati v gospodarstvo s podeljevanjem subvencij. Značilni mehanizem
je sledeč: z davki se odvzame del sredstev podjetjem, ta sredstva pa se potem
preko proračuna prenesejo na druga podjetja v obliki subvencij. Ta mehanizem je
popolnoma nevzdržen z vidika, da se enemu podjetju z davki zmanjša investicijski
potencial, njegovemu konkurentu pa se zaradi tega denarja (sredstev njegovega
konkurenta) poveča investicijski potencial. Tehnično gledano to ni prav nič
drugače, kot če bi podjetje svoji konkurenci odvzemalo dobiček in ga investiralo z
namenom, da prav te konkurente premaga na trgu. Večina subvencij je usmerjena
v tako imenovano povečanje tehnološkega potenciala slovenskih podjetij. Težava
nastane, ko podatki o usmerjanju javnofinančnih sredstev pokažejo, da navkljub
primerljivemu deležu sredstev za raziskave in razvoj v BDP rezultati nikakor niso
primerljivi z nam primerljivimi državami, niti glede števila novih patentov niti glede
deleža izvoza visokotehnoloških proizvodov v celotnem BDP.
Še ena težava nastopi, ko se subvencionira uspešna podjetja, ki nimajo težav z
ustvarjanjem visokih dobičkov (naborom sredstev za investicije), ali pa podjetja,
ki ne bi obstajala, če subvencij ne bi bilo, in so posledično permanentno
odvisna od proračunskih sredstev. V prvem primeru je politika obdavčevanja z
namenom subvencioniranja odvečna, v drugem primeru pa preprečuje nujno
prestrukturiranje podjetij in vodi samo do točke, ko je še mogoče financirati
poslovanje podjetij iz javnofinančnih sredstev (torej do trenutka, ko nastopi
javnofinančna nestabilnost). Dobra podjetja imajo na voljo bančni sistem in najbolj
čista rešitev je, da svoja investicijska sredstva pridobivajo ali z najemom kreditov
ali pa z dokapitalizacijo, ne pa, da jih dobijo preko davkov, ki njihovim konkurentom
zmanjšujejo donos in dobiček. Subvencioniranje slabih podjetij, ki jih je trg
zavrnil in ki lahko na njem ostanejo zgolj tako, da jim država z javnofinančnimi
sredstvi pokriva stroške poslovanja (in izgube), pa je ekonomsko neučinkovit, saj
preprečuje prestrukturiranje podjetij, stroške iz naslova propada delovnih mest pa
z odrivanjem v prihodnost vse bolj povečuje, s čimer potiska zaposlene v nemogoče
življenjske okoliščine. Primer tekstilne tovarne Mura je tipičen primer iluzije, da
lahko ekonomska politika s subvencijami rešuje poslovne težave podjetij. V zvezi s
tem seveda ostaja vprašanje, koliko denarja je ekonomska politika z davki pobrala
iz zdravih podjetij, zato da je omogočila te subvencije, in koliko manj delovnih mest
ter investicij je bilo v podjetjih, kjer je prišlo do davčne konfiskacije.
V primeru, da deluje bančno-finančni sistem, ne pa, podobno kot v Sloveniji, kjer ga
obvladuje politika, ki dodeljuje kredite izbranim interesnim skupinam, subvencije
niso potrebne, ker je tako lastniška kot dolžniška sredstva moč dobiti na trgu in
81
po tržni ceni, ki ob odsotnosti političnih intervencij postavlja pravo oceno stroškov
ter donosov investicij. Gospodarska politika s subvencijami v propadla podjetja
zagotavlja kvečjemu ohranitev zanič delovnih mest, ki obsodijo celotne generacije
na životarjenje.
Podoben problem predstavljajo z davki zbrana in z javnimi razpisi razdeljena
sredstva za celo množico različnih programov, ki pripeljejo zgolj do obsežne
prerazdelitve finančnih sredstev med davčnimi zavezanci in prejemniki subvencij
(ali kako drugače poimenovanimi javnofinančnimi sredstvi) in do umetnega
nastanka cele množice trgov, ki pred tem sploh niso obstajali.
Ekonomska politika poviševanja davkov torej duši gospodarsko rast, saj zmanjšuje
investicijske potenciale podjetij, zavira zaposlovanje in stiska potrošnjo. Poleg tega
davčne intervencije zaradi potrebe subvencioniranja izkrivljajo konkurenco na trgu
in umetno oblikujejo trge, ki obstajajo samo, dokler traja politika subvencioniranja.
Če to povežemo z nevzdržnim konceptom prisiljevanja davkoplačevalcev, da
financirajo keynesijanske investicijske projekte, ki jih vodi država, s totalitarno
naravo davkov ter prerazdeljevanja javnofinančnih sredstev ter z dejstvom, da se
povišani davki zelo težko znižajo (ker se jim prilagodi tudi javna poraba), je očitno,
da je vsaka sprememba v davčni politiki, ki omejuje svobodo in ki je vzpostavljena
brez strukturnih sprememb za sproščanje podjetniških potencialov, napačna in
zelo škodljiva politika. Ne nazadnje ima Slovenija zaradi takšne ekonomske politike
sesut bančno-finančni sektor, zgodovinsko najvišje število brezposelnih, rekordno
število stečajev podjetij in rekordno nizke dobičke podjetniškega sektorja,
zgodovinsko visok dolg države na eni strani in nove ter višje davke na drugi strani.
Ali visoki davki res ustvarijo več pravičnosti?
Prvi argument za davke in prerazdeljevanje sredstev v gospodarstvu je, da je to v
domeni pravičnega in kot tako civilizacijski dosežek. Progresivna davčna lestvica
naj bi bila prav odraz te univerzalne pravičnosti. Tisti, ki zaslužijo manj, plačajo
manjši odstotek svojega dohodka za davke na delo, tisti, ki zaslužijo največ, pa
višji odstotek svojega dohodka za davke na delo. Posledica takšnega razumevanja
sveta je progresivna lestvica obdavčitve.
Progresivna lestvica obdavčitve v praksi pomeni, da je odstotni del plače, namenjen
davkom, tem višji, čim višja je plača. Še več, ker izračunavamo davek na delo v
relativnih vrednostih, je končni znesek v absolutni vrednosti precej večji. V temu
primeru je obdavčen čas tistega, ki nameni prosti čas za delo, in neobdavčen
čas tistega, ki prosti čas v popolnosti izkoristi. Povedano drugače, če dve osebi
opravljata enako delo za enako plačilo, pa prva oseba naredi osemurni delavnik in
odide domov, druga oseba pa namesto tega dela naprej ter opravi še en delavnik,
mora druga oseba zaslužiti več. Ker druga oseba zasluži več, mora plačati tudi
višji davek. S tega vidika se zastavlja vprašanje: Ali lahko razglasimo za pravično
ekonomsko politiko, ki sankcionira odločitev posameznika, da svoj prosti čas
nameni delu? Ekonomska politika, ki je kaznovalna za vsakega, ki se prostovoljno
82
odloči za interakcije na trgu, nikakor ne more biti pravična. To velja tudi z vidika
porabe javnih dobrin. Njihova poraba namreč ni odvisna od dohodka posameznikov,
ampak je odvisna od nastanka potreb, torej povpraševanja. Povedano drugače,
težko je razglasiti za pravično, če se financira proizvodnja dobrin in storitev po
kriteriju povprečenja potreb, ne pa po kriteriju povpraševanja.
Koncept progresivne obdavčitve, ki naj bi ustvarjal dohodkovno približnost
(enakost v skrajni različici), prav tako ne more predstavljati koncepta pravičnosti,
saj dohodkovna enakost ali pa davčno vzpostavljanje plačnih razmerij ne more
biti pravično, če temelji na konfiskaciji (zaplembi) legalno pridobljenih prihodkov,
ki se potem preko davkov prerazdelijo. Bolj kot enakost dohodkov bi moralo
ekonomsko politiko skrbeti, ali je poslovno okolje tako, da lahko nekdo znotraj
pravno zamejenega trga v kratkem času napreduje od najnižjega do najvišjega
dohodkovnega razreda, ne pa vzpostavljanje kastnih in razrednih delitev na
podlagi fiksacije politike z idejo, kakšno je pravično razmerje med dohodki. Vsi
rezultati dela in interakcij, ki so svobodni in znotraj okvira pravne države, so
pravični. Prav tako mora biti davčna politika takšna, da ne zadržuje padca od
najvišjega v najnižji dohodkovni razred. Davčno prerazdeljevanje dohodkov tudi
preprečuje donos na tveganje, ki ga sprejema podjetnik, in ga obdavčuje samo na
podlagi inovativnosti ter izvirnosti njegove ideje. Še huje, brutalnega obdavčenja
je deležen, če posamezniki njegov produkt množično sprejmemo in se s tem
ustvari veliko povpraševanje po njegovem produktu. V nasprotnem primeru, ko
podjetniška ideja ne obstaja in jo posamezniki ne sprejmemo, običajno ekonomska
politika zlorabi davke in jih prek subvencij nameni za financiranje podjetniške ideje,
ki je nihče bodisi ne potrebuje bodisi ne sprejme. To pa je lahko pravično samo v
docela sprevrženi družbi. Ker ne more biti pravično posegati v svobodo drugega
samo zaradi tega, ker ima ekonomska politika zakonsko moč, da to stori, in potem
zagotavljati blagostanje nekomu drugemu, prerazdeljevanje dohodkov iz dela ne
more biti pravično. Prav tako, kot si politika mimo trga ne more izmisliti dohodkov
posameznikov in jih oktroirati, tudi ne more zlorabiti davčne politike, da preko nje
instrumentalizira svojo vizijo družbe ter izvaja socialni inženiring.
Davčni sistem tudi ni nadomestek za nedelujočo pravno državo. Če so doseženi
nelegalno pridobljeni in zelo visoki dohodki, visoki davki preprečijo zgolj beg vsega,
kar je predmet ekstremnega obdavčevanja, v davčno bolj prijazna okolja, in to je vse.
Še vedno pa pravni sistem ne bo deloval. Vsaj sporno je, da politika predpostavlja,
da je visok prihodek posledica zlobne narave posameznikov in goljufanja, zaradi
česar instrumentalizira ekonomsko politiko, da mu zapleni vsak dohodek, višji od
arbitrarno postavljene meje dovoljenega dohodka, ki jo je sama določila. Politika
mora tudi razumeti, da samo upravlja s sistemom, ne pa, da poskuša spremeniti
naravo posameznikov in zastopati moralne principe, ki jih samovoljno določi, in jih
nato pretapljati v instrumente ekonomske politike.
Značilen argument za uvajanje in poviševanje davkov je sankcioniranje nezdravih
navad posameznikov. Tako naj bi se tobačni izdelki, alkohol, hrana, ki povzroča
težave s holesterolom, sladkorno boleznijo, itd., preko davkov podražila do te
mere, da bi ljudje spremenili svoje navade. S tem naj bi se rešile težave, ki zadevajo
zdravstvena tveganja. Realnost je taka, da posamezniki svojih navad ne zamenjajo
83
zaradi višjih cen dobrin in storitev, saj namesto tega preidejo na cenejše substitute
(denimo nakupovanje tobaka), ali pa se preselijo na nelegalne trge (nakup doma
proizvedenih alkoholnih pijač). Bistveno je razumeti, da je težava drugje, in sicer
v nastankih nenormalnih stroškov zaradi sanacije zdravstvenega stanja, ki izhaja
iz nezdrave prehrane. Če se to dogaja, potem je ključni mehanizem prenos
odgovornosti zaradi nezdravega življenjskega sloga na posameznika, ki vztraja pri
takšnem načinu življenja. Povedano drugače, če nekdo s svojim življenjskim stilom
povzroča visoka tveganja v zdravstvenem sistemu, potem mora biti pripravljen tudi
nositi odgovornost za takšno obnašanje in ustrezno financirati takšno tveganje.
Politika bi se morala otresti iluzije, da so instrumenti ekonomske politike tudi
instrumenti za zagotavljanje moralnih vrednot, ki jih sama oglašuje med volivci,
in morala bi se upreti skušnjavi spreminjanja narave človeka ter se zavedati, da ni
poklicana k temu, da razlaga človekovo naravo kot zlobno ter sprejema politiko kot
edini način vzpostavljanja pravičnega in moralnega.
Davki ne zagotavljajo socialne politike
Socialno politiko zagotavljajo nova delovna mesta, poslovno okolje, ki omogoča
kratko pot med rojstvom podjetniške ideje in njegovo formalizacijo v obliki
podjetja, ter možnost hitrega prehoda med dohodkovnimi razredi, ki prepreči past
revščine ali ostajanja na eksistencialnemu minimumu. V nobenem primeru tega
ne more zagotoviti davčna politika skupaj s prerazdeljevanjem dohodkov. Prvič, če
se s konfiskacijo lastnine kaznuje vse tiste, ki motijo politično moralo populističnih
političnih strank, in se ta denar preko socialnih transferjev prenese do tistih, ki so
zaradi slabega poslovnega okolja in sesedene pravne države obsojeni na zanič
delovna mesta, to še ne pomeni, da je politika odigrala svojo vlogo in oblikovala
sistem, znotraj katerega lahko vsak izkoristi svoje talente ali pa z nizkimi stroški
preizkusi svojo podjetniško idejo. To pomeni zgolj, da je uspešne kaznovala,
tistim, ki so obsojeni na slaba delovna mesta, pa je odmerila nekaj denarja, da bi
v volilnem telesu ustvarjala vtis o pravičnosti. Vsa hipokrizija takšne ekonomske
politike se skriva v dejstvu, da je uporabljena skorajda v celoti takrat, ko je politika
nesposobna narediti strukturne reforme in ubere najlažjo pot prerazdeljevanja
dohodkov. Tipični primer norčevanja je bil primer tekstilnega podjetja Mure – ko
igra pokrivanja izgub s subvencijami in usmerjanja socialnih transferjev ni bila več
mogoča, se je enostavno zaključila, skoraj vsi zaposleni pa so postali brezposelni.
V vseh letih, ko je potekalo subvencioniranje in podeljevanje socialnih transferjev,
se razmere v ekonomiji niso izboljšale niti malo, kar je pripeljalo do tega, da novih
delovnih mest za vse tiste, ki so jih v tekstilnem podjetju izgubili, ni bilo. Da bi bilo
norčevanje iz lastnih državljanov še večje, jih je ekonomska politika preusmerila
na novo vrsto socialnih transferjev (nadomestilo za brezposelnost in socialno
pomoč), ki so jo spet financirali preko davkov s konfiskacijo sredstev preostalih – še
zaposlenih in poslujočih. Že zgolj v tem mehanizmu se razkrije celotna perverznost
ekonomske politike prerazdeljevanja dohodkov in davčne politike, ki pa se brez
sramu razglaša za socialno politiko.
Drugič, davčna obsodba uspešnih je enaka izgonu dela prebivalstva v tujino, ne
84
pomeni pa prav ničesar za izboljšanje položaja tistih, ki so na socialnemu dnu. Še
več, izgon takšnih posameznikov naglo krči možnost prelivanja podjetniških idej
v delovna mesta, ki bi dejansko lahko bila taka, da nekateri ne bi bili obsojeni na
zanič delovna mesta, na katere jih obsodi ekonomska politika z mehanizmom
subvencioniranja. Povedano drugače: vse tiste skupine, ki okarakterizirajo
uspešne posameznike za pokvarjence, ki jih je potrebno z visokimi davki kaznovati,
istočasno pa preprečujejo razpad slabih delovnih mest in nastanek dobrih, tako da
zagovarjajo subvencije in prerazdeljevanje dohodkov, pri tem pa jim je malo mar,
ali podjetniška aktivnost in investiranje sploh še obstajata, so najbolj pokvarjeni
politični kalkulanti.
Tretjič, podatki kažejo, da socialna politika še vedno ni socialna politika, četudi je
davčna obremenitev največja možna in če so vsi, ki izgubijo delo, na permanentnih
socialnih transferjih. Tak sistem se namreč konča takoj, ko javnofinančni položaj
ne omogoča vzdrževanja iluzije o socialni naravi takšne ekonomske politike. Ko
pride do razočaranosti in delovnih mest še vedno ni, kakšno notacijo ima potem
obremenjujoča davčna politika? Uničevanje vseh preostalih, ki jih slabe ekonomske
razmere in neobstoječa ekonomska politika (ali pa ekonomska politika družbenega
eksperimentiranja), še ni uničila?
In četrtič, najbolj zloglasne zlorabe sredstev, zbranih z davki, se običajno
zgodijo v zadnjih letih mandatov koalicijski vlad (ob pogoju, da je ekonomija v
ekspanzivni fazi poslovnega cikla), ko se dobesedno zgodi kupovanje volilnih
glasov z nediskriminatornim proračunskim financiranjem najrazličnejši storitev
ali dodatnimi socialnimi transferji. Take obljube spet ne morejo biti del socialne
politike, saj se zgolj prerazdeljujejo sredstva, za katera pa ni nujno, da bodo sploh
obstajala v recesivni fazi poslovnega cikla. Ker posamezniki te dodatne dohodke,
ki jih ponuja ekonomska politika, vračunajo v svoje načrte potrošnje, je povsem
jasno, da njihovo krčenje ne more imeti pozitivnega učinka. Povedano drugače,
za kratkoročne namene maksimiranja števila političnih glasov nastajajo nerealne
obljube, ki se financirajo tako, da obremenjujejo celotno ekonomijo, poleg tega pa
so transferji tako nediskriminatorni, da zmanjka sredstev za tiste, ki so, ne po svoji
krivdi, v položaju, v katerem potrebujejo pomoč.
Krščanski demokrati menimo, da je politika davkov instrument za zagotavljanje
stroškovno učinkovitega financiranja dela državne uprave ter tistih dobrin
in storitev, ki imajo lastnosti javnih dobrin in storitev, zanje pa velja družbeni
konsenz, da takšna definicija obvelja. Odklanjamo davčno politiko kot manipulacijo
z volivci, ne pristajamo na politiko državnih intervencij preko subvencioniranja
in ne sprejemamo teze, da je prisilno izenačevanje dohodkov preko davčnega
obremenjevanja nadomestilo za instrumente pravne države in način zagotavljanja
pravičnosti. Zavračamo davčno politiko kot instrument spreminjanja narave človeka
in ne pristajamo na to, da je davčna politika nadomestilo za strukturne reforme ter
ključni mehanizem za reševanje delovnih mest in brezposelnosti.
85
Vloga finančnih trgov v gospodarstvu
Finančni trgi igrajo v tržnem gospodarstvu ključno vlogo za delovanje samega
sistema. So najboljši način vrednotenja finančnih instrumentov, od kapitala do
dolga podjetij ali držav.
Ko se podjetnik odloči za širitev svoje proizvodnje, storitev oziroma dejavnosti, ima
na voljo več virov financiranja. Prvi in v Sloveniji najbolj pogost je bančno posojilo.
Alternativa kreditu je prodaja obveznic na trgu, kar je zelo priljubljeno na bolj razvitih
trgih, kakršna sta v ZDA in VB. Velikokrat pa podjetnik potrebuje dodatni kapital,
ki mu bo omogočil širitev. Tega mala podjetja v večini primerov pridobijo sama od
sorodnikov in prijateljev oziroma od zasebnih investitorjev (zasebni kapital). Če pa
je podjetje malce večje, pa je najboljši vir pridobivanja kapitala borza. V razvitem
svetu se velik delež podjetij odloča za zbiranje kapitala od investitorjev preko borz
(na svetu je več kot 80 tisoč podjetij, ki kotirajo na borzah).
Vloga bank
Naloga bank v gospodarstvu je optimalno razporejati sredstva med varčevalci in
iskalci sredstev oziroma posojilojemalci. Vloga banke je, da financira tiste projekte,
ki imajo najvišjo verjetnost, da bodo dobičkonosni in bodo posledično odplačani. S
tem si lahko banka zagotovi dobiček, ki ga ustvari z razliko med obrestnimi merami,
ki jih daje varčevalcem, in obrestmi, ki jih zaračunava kreditojemalcem.
Poleg kreditiranja gospodarstva in gospodinjstev je vloga bank tudi posredništvo
oziroma prevzemanje tveganj. Eno takšnih prevzemanj tveganj je ponujanje
zavarovanj podjetjem pred valutnimi tveganji in tveganji sprememb cen surovin.
Ta del je za banke relativno brez tveganj, saj lahko vsa prevzeta tveganja prenesejo
na finančne instrumente, torej se zavarujejo.
Tista najosnovnejša funkcija bank, velikokrat vzeta kot samoumevna, pa je plačilni
promet. Možnost plačevanja preko položnic, kreditnih in debetnih kartic je ožilje
gospodarstva, brez katerega bi sistem v trenutku zastal. Zelo pomembno je, da so
zaradi te funkcije (in ostalih) banke stabilne ter imajo dovolj kapitala za normalno
poslovanje, ne glede na stanje v gospodarstvu.
Stabilnost bančnega sistema
Po svetovni finančni krizi leta 2008 se je veliko razmišljalo o optimalnem sistemu,
ki bi zagotovil dolgoročno stabilnost bančnega sistema, in v dobrih časih ne bi
oviral dobičkonosnosti bank, v času kriz in recesij pa bi zagotavljal dovolj močan
obrambni mehanizem pred izgubami, ki lahko pripeljejo banko v bankrot.
86
Ustanovljen je bil skupni evropski bančni regulator, ki bo postavil pravila, podobna
pravilom Basel III, ki so strožja glede višine kapitala. Tako bodo davkoplačevalci v
prihodnje bolj varni in jim ne bo treba dokapitalizirati propadajočih bank.
Nagrajevanje menedžmenta – moralni hazard
Kljub večjemu kapitalu v bankah pa je potrebno dati menedžmentu pravilne
spodbude, da ne bo prišlo do odvečnega nagnjenja k tveganju. Naloga lastnika
podjetja je, da uravnovesi svoje interese z interesi menedžmenta, vendar je
zaradi slovenske zakonodaje to nekoliko teže narediti: če želi lastnik nagraditi
menedžment, ga mora denarno in ne more uporabiti nagrad v obliki opcij, ki
imajo vrednost le v primeru dobrega poslovanja banke. Opcija pomeni, da je
menedžment nagrajen z delnicami podjetja le v primeru, da vrednost delnice
naraste nad določeno vrednost (cena je določena v opciji). Vrednost delnice pa
naraste le v primeru pozitivnega poslovanja podjetja.
Dodatni dolgoročni interes menedžmenta je dosežen z omejitvijo, kdaj lahko tako
pridobljene delnice na trgu prodajo. V zahodnem svetu se ponavadi uporablja
razpon 5–10 let, kar pomeni, da bo menedžmentu v interesu stabilno poslovanje
podjetja tudi v daljši prihodnosti, ne samo v naslednjem četrtletju ali letu. S tem se
lahko v veliki večini znebimo moralnega hazarda, ki je velik krivec za nastalo krizo
slovenskega bančnega sistema.
Ker pa je v Sloveniji prihodek zaposlenih obdavčen z eno najvišjih stopenj na svetu
(če primerjamo, kakšen delež si vzame država, če želimo zaposlenemu plačati
visoko plačo, recimo 100.000 evrov letno), je uporaba opcij za nagrajevanje še
toliko bolj primerna. Strošek podjetja oziroma banke je tako lahko močno nižji, pa
tudi menedžment bo iz te nagrade lahko po prodaji delnic na trgu iztržil veliko več.
Investicije in davki
Kakršnokoli omejevanje ali obdavčevanje delovanja trga je nesmiselno iz več
razlogov. Prvi je zagotovo ta, da bodo podjetja na takšen način lahko zbrala manj
sredstev na trgu in bodo spet preveč odvisna od bank. Davek na transakcije na trgih
bi omejil oziroma podražil investicije do te mere, da bi trgi lahko postali neučinkoviti,
kar pa znova pomeni slabše stanje gospodarstva in tudi gospodinjstev.
Prepričanje, da je vlaganje oziroma trgovanje na borzah le nekakšna velika
špekulacija ali celo loterija, kjer nekateri služijo ogromno denarja na izgubo celotne
družbe, je popolnoma neutemeljeno. Prav velika aktivnost na trgih lahko podjetju
ali državi omogoči pridobivanje sredstev takrat, ko jih najbolj potrebujeta. Ko se
je v letu 2013 Slovenija zadolževala, so bili prav ti špekulanti pripravljeni posoditi
tako tvegani državi svoja sredstva, da lahko uredi svoje težave v gospodarstvu in
predvsem bančnem sistemu.
87
UČINKOVITEJŠA JAVNA UPRAVA
Neučinkovitost državne uprave je tipično povezana z dvema procesoma: s političnim
trgom, ta je pod vplivom interesnih skupin, ki sprevračajo ter skorumpirajo proces
delovanja zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti z namenom doseganja dobička
na račun izogibanja tržni konkurenci, in z odsotnostjo procesov, ki bi v javni upravi
omogočali učinkovit nadzor, nagrajevanje in povrnitev škode, nastale zaradi
malomarnosti in nedelovanja državne uprave.
Poenostavitev postopkov
Interesne skupine in rentniki lahko najbolje uveljavljajo svoje interese v državah,
kjer je način oblikovanja in sprejemanja zakonodaje nepregleden ter odprt za
nelegalno lobiranje. Povedano drugače: čim manj jasen je način, kako se je
oblikovala zakonodaja in kje so viri sprememb, tem laže je modificirati zakonodajo,
tako da zagotavlja rento interesnim skupinam. V Sloveniji sicer obstaja institut
obveznega poročanja o lobiranju, vendar pa številke kažejo, da prijavljenih
stikov lobiranja skorajda ni. Slednje pa je daleč od resnice. Razkorak med
skorumpiranostjo postopkov in procesov ter javno prijavljenim lobiranjem je tako
velik, da je popolnoma jasno, da je slovenski mehanizem nastajanja in sprejemanja
zakonov popolnoma nepregleden. Posledica je uničenje trga, saj se lahko večji
donosi kot na trgu dosežejo, če je zakonodaja ukrojena na poslovne strategije
interesnih skupin. Če so te interesne skupine ugnezdene v državnih podjetjih, s
katerimi upravlja politika, tako kot je to praksa v Sloveniji, potem je popolnoma
jasno, da takšen sistem ne more biti stabilen. Če sistem ni stabilen, pa je jasno,
da politika in javna uprava ne opravljata nalog, ki bi jih po definiciji morali. V praksi
velja aksiom, bolj kot je administrativni okvir reguliran, več je možnosti za pojav
korupcije na vseh ravneh izvajanja regulacij.
Večja preglednost delovanja
V Sloveniji je Banka Slovenije kot del državne uprave zadolžena za zagotavljanje
stabilnosti bančno-finančnega sistema. Upoštevajoč dejstvo, da je bilo mogoče
koncentrirati, monopolizirati, prevzeti in skorumpirati večji del slovenskega
gospodarstva, tako da se je obvladalo državne banke, je jasno, da je Banka Slovenije
slamnati regulator, uporabljen kot lažna institucija, ki naj bi na videz regulirala
bančno-finančni trg, dejansko pa je preko političnega upravljanja dominantnega
deleža bančnega trga, ki ga predstavljajo podjetja v lasti države, regulacija potekala
preko največje državne banke. S tem se je izkazalo, da je državno lastništvo, ki
omogoča politično upravljanje, dejanski regulator, katerega cilji niso konkurenčni
trg ter najboljše storitve za posameznika in podjetja, temveč izpolnjevanje ciljev
interesnih skupin, ki so blizu politiki. Povedano drugače, Banka Slovenije je
88
regulirala vse banke, razen tistih, s katerimi upravlja politika, zato posledično ni
regulirala ničesar, saj je pravila delovanja bančnega trga določala banka, s katero
je upravljala politika. Če preko državne lastnine s podjetjem, ki je dominantno na
trgu, upravlja politika, potem je jasno, da je moč regulatorjev izničena.
Podobne težave zasledimo tudi v primeru, da konkurenčno strukturo zagotavljajo,
denimo, regulatorji, ki skrbijo za stabilnost tržnega sistema, npr. institucija,
ki varuje konkurenco. Če na trgih prevladujejo državna podjetja, ki so preko
interesnih skupin ključna za delovanje političnih strank, potem takšna konstelacija
ne more voditi drugam kot v nevtralizacijo regulatorjev na trgih, v preprečevanje
konkurence podjetjem v zasebni lasti in zapiranje meja za tuje konkurente. Primeri
koncentracij Pivovarne Laško, Pivovarne Union in Mercatorja to tezo potrjujejo.
89
6.
APLIKACIJA
EKONOMSKE
POLITIKE NA
NEKATERE
SISTEME
90
Upoštevajoč filozofske in empirične ugotovitve prinašamo krščanski demokrati
drugačno videnje ekonomije in posameznih ekonomskih podsistemov. V
nadaljevanju ponujamo preoblikovanje pogleda, drugačno vizijo sveta in ukrepe,
ki so usmerjeni v izboljšanje blaginje, zagotavljanje svobode posameznikov ter
nastanek družbe, ki temelji na svobodnih in odgovornih posameznikih, ki jih politika
ne obravnava več kot zlobne, neodgovorne in nesposobne. Prinašamo predloge in
vizijo za politiko, ki ne utemeljuje suženjskega odnosa do državljanov in ki odklanja
ter preganja vse skorumpirane interesne skupine.
DRŽAVNA UPRAVA IN REGULATORNI SISTEM
Uveljavi naj se osebna odškodninska odgovornost za primere, ko je državna uprava
dokazano kriva za nastanek poslovne škode. V državni upravi je potrebno izvesti
procese optimizacije ter odpraviti nepotrebne in podvojene institute, ki povzročajo
nenormalne časovne in stroškovne zahteve, podjetniškemu sektorju pa delajo
škodo. Čeprav o tem govorijo vse slovenske politične stranke, pa se krščanski
demokrati zavezujemo, da bomo uveljavili koncept odškodninske odgovornosti in
sistem nagrajevanja ter omogočili odpuščanje v javni upravi, s tem pa odpravljali
ozka grla v državni pravi. Sistem optimizacije ni neznan, obstaja že dolgo in vsaka
politična stranka, ki ga ali zavrača ali pa ne izvede, je po naravi stvari zgolj podaljšek
rentnikov. Krščanski demokrati to nismo, zato bomo te naloge imeli za prednostne.
Vztrajali bomo pri popolni transparentnosti zakonodajnega postopka in pri javnem
objavljanju avtorjev pobud zakonodajnih sprememb ter amandmajev. S tem bomo
interesnim skupinam preprečili vsiljevanje sprememb pravnega reda v procesu
nelegalnega lobiranja. Politična stranka, ki ji ni do tega, da bi obstajala popolna
transparentnost postopka oblikovanja zakona, je, logično, zgolj podaljšek rentnikov.
Ključno za sprostitev podjetništva je, da je državna uprava izvajalec regulacij in tisti
sistem, ki omogoča izvrševanje zakonov ter predpisov, na čemer temelji stabilnost
celotnega sistema. S tega vidika se krščanski demokrati zavezujemo, da bomo
prevzemali vse dobre prakse iz tujine, odpravljali zakonske omejitve povsod, kjer
se posamezniki lahko prostovoljno dogovorijo med seboj, in odpravljali izvrševanje
neučinkovitih nadzorov, katerih posledica je zgolj povečevanje stroškov poslovanja.
Prenovili bomo zakonodajo, ki neposredno ovira podjetnost, ustvarjalnost in
gospodarski razvoj in je nastala na podlagi lobiranja zainteresiranih posameznikov
ali skupin, da bi si tako pridobili privilegiran ali ekskluziven gospodarski položaj ter
ekonomsko moč.
Za normalno delovanje regulatorjev je odločilna enostavnost in izvedljivost
postopkov, zato bomo krščanski demokrati stremeli k poenostavljanju in ne k
hiperregulaciji, ki zgolj zvišuje stroške delovanja regulatorja, poslovanja podjetij
in odprtost za korupcijo. Krščanski demokrati trdimo, da regulatorji ne morejo
biti politično neodvisni, njihova moč oziroma sposobnost zagotavljanja stabilnosti
sistema pa bo nična, vse dokler politika upravlja s podjetji, ki predstavljajo
dominantne igralce na trgih.
91
BANČNO-FINANČNI SEKTOR
Na podlagi tega, kar smo zapisali v filozofskem in empiričnem delu programa,
krščanski demokrati predlagamo zaustavitev reševanja državnih bank z
davkoplačevalskim denarjem. Predlagamo, da se državne banke bodisi prodajo
v celoti bodisi se jih pošlje v stečaj, kajti če ni kupca, ki bi takim bankam sploh
pripisal kakršnokoli vrednost, potem take institucije niso primerne za nič drugega
kot za stečaj. Ker projekta slabe banke ni mogoče zaustaviti, se zavezujemo, da
bomo sprožili postopke prodaje takoj, ko potečejo vsi roki, s katerimi je omejeno
delovanje slabe banke.
Bančnega sektorja ne razumemo kot ključni element preživetja slovenskega
naroda, ampak zgolj kot eno izmed mnogih panog v gospodarstvu, zato tudi nikoli
ne bomo sodelovali pri klasifikaciji banke kot nečesa, kar naj bi bilo sistemskega ali
pa nacionalnega pomena. Za nas sta nacionalnega pomena blaginja in svoboda
odgovornih posameznikov. Naše videnje sveta ne temelji na oblikovanju politično
oktroiranih sistemov, ampak na posameznikih.
Krščanski demokrati se v celoti odpovedujemo aktivnemu upravljanju z bančnim
sistemom. Regulacija bančnega sistema je v vseh normalnih ekonomijah, ki ne
temeljijo na političnem intervencionizmu, v rokah centralne banke. Prav tako je
odgovornost za normalno delovanje bančnega sektorja v rokah centralne banke
oziroma monetarne politike.
Neuspešnih podjetij, ki so jih zavrnili kupci njihovih storitev oziroma po katerih
storitvah ni povpraševanja, politika ne more reševati s svojimi intervencijami in z
davkoplačevalskim denarjem. Vsak evro, ki se preko davkov prelije v reševanje s
politično intervencijo, pomeni za evro manj delovnih mest in naložb v gospodarstvu.
Banke, tako kot katero koli drugo podjetje, niso v drugačnem položaju. Če so
državljani zavrnili banko, je z njihovimi sredstvi ne nameravamo reševati, če je
banka namesto navadnih državljanov servisirala interesne skupine, saj se potem
lahko slednje svobodno odločijo, da same rešujejo banko.
KONKURENČNOST GOSPODARSTVA
IN KONKURENCA NA TRGU
Krščanski demokrati ne izhajamo iz predpostavke, da so posamezniki zlobni.
Trdimo, da posamezniki kot svobodne in odgovorne osebnosti na trgu preverjajo
rezultate svojega dela in da menjava omogoča vrednotenje dobrin ter storitev, ki
so posredovane v menjavo. Krščanski demokrati konkurenčnost v prvi vrsti vidimo
kot svobodno interakcijo med posamezniki, ta je omejena s pravili tržne igre, ki
jih vzpostavljajo regulatorji. V drugi vrsti razumemo konkurenčnost kot nekaj, kar
povečuje blaginjo posameznikov. Da bo ekonomija lahko konkurenčna, je potrebno
najprej zagotoviti delujočo javno upravo in učinkovito delovanje regulatorjev.
92
Krščanski demokrati se ne bojimo tujcev. Za nas nacionalnost lastnika podjetja, ki
deluje v Sloveniji, ni nadomestilo za pravno državo. Še več, krščanski demokrati
odklanjamo nadomeščanje učinkovite pravne države s politično ustreznim
nacionalnim predznakom lastništva podjetij. Središče naše ekonomske politike bo
na delujoči pravni državi in na učinkovitih regulatorjih. V razmerah, ko je v domačem
gospodarstvu ostalo zelo malo kapitala in ko je brezposelnost zelo vztrajna ter
visoka, se bomo trudili, da odpremo čim več delovnih mest, tako da v Slovenijo
povabimo čim več tujega kapitala. Krščanski demokrati trdimo, da se investitorji,
ne glede na nacionalnost, vedno prilagodijo učinkovitosti pravne države. Ker
ne želimo biti znani kot država, v kateri se odlično počutijo skorumpirani in s
kriminalom obremenjeni investitorji, bomo naredili vse, da bo naša pravna država
takšna, da bodo vsem jasna pravila tržne igre in njihove posledice.
Krščanski demokrati prav tako trdimo, da navadna podjetja ne morejo tekmovati
s tistimi, ki so v državni lasti, in to ne zato, ker bi bila slabša, ampak zato, ker imajo
podjetja, s katerimi upravlja država, privilegiran položaj na trgu. Posledice so
sesutje pravnega sistema in neučinkoviti regulatorji. Umik politike iz gospodarstva
je naš predlog za normalizacijo ekonomije. Ni normalno, da obstajajo državno
fiksirane cene pogonskih goriv in samo en trgovec s pogonskimi gorivi. Ni normalno
stanje, če je skoraj nemogoče konkurirati v celi vrsti gospodarskih panog, ki nimajo
popolnoma nič z zagotavljanjem javnih dobrin in storitev. Za nas ni normalna
konkurenca, da obstajajo kartelni dogovori, nedefinirane cene dobrin in storitev
ter panoge, v katere tuji investitorji ne morejo vstopiti (primer pivovarske vojne
med Pivovarnama Laško in Interbrew).
Krščanski demokrati na konkurenco ne gledamo kot na nekaj, kar je dobro zato,
da se preko davkov napolni državni proračun. Ravno obratno, prepričani smo, da
v procesu konkurence, ki omogoča izmenjavo dobrin in storitev med svobodnimi
posamezniki, prihaja do povečevanja blaginje posameznikov, z njihovo udeležbo na
trgu pa do porajanja podjetniškega duha. Zato rezultatov konkurence ne razumemo
kot odlične priložnosti za visoko obdavčitev, ampak želimo, da obdavčitev ne uniči
podjetniškega duha, ki je ključen za konkurenco oziroma delovanje na trgu.
Ker krščanski demokrati nimamo za cilj prelivanja davkoplačevalskega denarja
v politične projekte, ki so zagotavljali rente interesnim skupinam, ampak je naš
cilj blaginja posameznikov, trdimo, da s pomočjo večje konkurenčnosti nastaja
blaginja in da je večja konkurenčnost možna le, če ni davčnih preobremenitev. Zato
se zavezujemo, da bomo opustili idejo reševanja velikih političnih projektov, s čimer
bomo lahko prenehali s trendom davčnega preobremenjevanja in začeli z davčnim
sproščanjem. Krščanski demokrati ne moremo sprejeti dejstva, da podjetje ne
more nekoga zaposliti samo zaradi tega, ker država zahteva tako visoke davke, da
postane zaposleni tako drag, da je njegova zaposlitev nemogoča. Ker je država v
tem primeru težava, se mora ta rešiti tako, da se davčno razbremeni delo.
Krščanski demokrati trdimo, da država ne bi smela ljudi siliti v tako imenovane
»slabe službe«, torej zanič delovna mesta, ki posameznike obsojajo na životarjenje.
Posledično se odpovedujemo mehanizmu subvencioniranja neobstoječih delovnih
mest in z uničenjem sistema subvencioniranja raje izvedemo davčno razbremenitev
93
dela in kapitala, s čimer omogočimo konkurenčnost podjetij ter nastajanje novih
delovnih mest, ki lahko nadomestijo ta zanič delovna mesta.
Krščanski demokrati se odpovedujemo totalitarnim navdihom in političnim
intervencijam, ki bi na račun vseh preostalih vzpostavljala prednostne panoge.
Krščanski demokrati ne menimo, da so, denimo, turistična podjetja ovira za
prehod v visokotehnološko družbo. Menimo, da lahko znotraj pravil tržne igre
vsak proizvaja, kar hoče, in nihče ne more postati preferenčen v imenu politično
oktroiranega razvoja. Krščanski demokrati tako politiko zavračamo, ravno tako kot
zavračamo njeno najbolj radikalno in totalitarno obliko, kot je bila, denimo, planska
industrializacija Slovenije po drugi svetovni vojni.
Krščanski demokrati trdimo, da je model uničevanja konkurence in vzpostavljanja
nacionalnih šampionov pripeljal Slovenijo do ekonomskega kolapsa, zato se bomo
vedno zavzemali, da se takšen koncept ekonomske politike nikoli več ne ponovi.
Vsak ima pravico nastopati na trgu in nihče ne more biti podrejen nikomur. Za nas
je bila lekcija državnega lastništva v kombinaciji z izločanjem zasebnih podjetij
popolnoma jasna.
POKOJNINSKI SISTEM
Na področju pokojninske problematike krščanski demokrati zahtevamo dolgoročno
vzdržen, zaupanja vreden in pravičen sistem, ki se ne bo pod vsako vlado znašel
na robu vzdržnosti. Zahtevamo pokojnine, ki ne bodo odvisne od gospodarske
kondicije države in demografskega trenda, ampak od našega dela in višine vplačil.
Obstoječi pokojninski model, ki ga je leta 1880 zasnoval Otto von Bismarck, je
treba nadomestiti z novim, drugačnim. Izhajal je namreč iz ključnih predpostavk,
ki so danes usodno drugačne. Demografija je bila takrat v ekspanziji, Bismarck
pa je že tedaj kljub veliko krajši pričakovani življenjski dobi starostno mejo za
upokojevanje postavil pri 70 letih starosti za oba spola.
Krščanski demokrati se zavedamo, da demografskega pritiska, kakršen se obeta,
pokojninski sistem ne bo zmogel in da te težave ne more odpraviti niti nenadna
vrtoglava gospodarska rast, saj bo razmerje med upokojenci in zavarovanci še pred
letom 2040 znašalo 1:1. Zato se zavzemamo za celovito prenovo pokojninskega
sistema in ne zgolj za tehnične popravke obstoječega sistema, ki je nevzdržen.
Zavzemamo se za očiščenje pokojninskega sklada vseh nezasluženih, ugodnejših
pokojnin, pridobljenih pod posebnimi pogoji, ki predstavljajo že 10 % stroška
vseh pokojnin. Te naj se prenesejo v breme proračuna, tako kot socialni transfer
pokojninskega sklada, ki prav tako predstavlja že približno 10 % deleža vseh
odhodkov ZPIZ. Prepričani smo, da do socialno prikrajšanih in zaslužnih za državo
niso odgovorni zavarovanci pokojninskega sistema s svojimi vplačili za pokojnino,
ampak država s proračunom.
94
Krščanski demokrati se zavedamo pomena in potrebe po transparentnosti, s tem
pa zaupanja v pokojninski sistem. Za nas je v danih okoliščinah, ko obstajata izjemen
odpor do tržnega gospodarstva in ekstremna nagnjenost h korporativistični in
centralnoplanski ekonomski politiki, švedski sistem virtualnih računov optimalna
rešitev za pokojninski sistem.
Pokojninski sistem mora biti tudi učinkovit. Zato krščanski demokrati predlagamo
krepitev kapitalsko kritih varčevanj (drugi in tretji steber). Ključna razlika med
kapitalsko kritim varčevanjem in sistemom pay-as-you-go, kakršnega imamo
danes, je v varčevanju, ki prinaša tudi obresti, medtem ko obstoječi sistem obresti
ne pozna, ker v tekoče pokojnine le prelije tisto, kar sproti pobere. Prednost
kapitalskih varčevanj je tudi dednost takšne police. Tega pa v nasprotju s praksami
ostalih političnih strank ne nameravamo podpirati z novimi subvencijami, ampak
z ureditvijo razmer na bančno-finančnih trgih v smislu odprave neučinkovitih
regulacij in aktiviranja učinkovitih.
ZDRAVSTVENI SISTEM
Razvoj zdravstva poteka tako hitro, da se nobena napredna demokratična država, ki
ima vizijo, ne more odreči načrtovanemu in usmerjenemu ter dobro uravnavanemu
vložku zasebnega kapitala v zdravstveni sistem. Napredek v medicinski tehnologiji
ter staranje prebivalstva povzročata v zdravstvu vse večje stroške.
Krščanski demokrati ne pristajamo na to, da je zdravje vseh državljanov in
državljank v rokah enega in edinega financerja, ki se imenuje Zavod za zdravstveno
zavarovanje Slovenije (ZZZS). Takšna ureditev, ko obstaja en sam zdravstveni
sklad, iz katerega se financira zdravstvo, je edinstvena v evropskem merilu. Ne
samo, da drži za talce vse državljane ter državljanke, ampak tudi onemogoča izbiro
zdravstvenega zavarovanja in ohranja vse neučinkovitosti financiranja. Takšna
ureditev povzroča neodgovornost pri dodeljevanju finančnih sredstev, saj sanacijo
primanjkljajev ZZZS vedno financira državni proračun.
ZZZS je s 2,3 milijardama evrov letnih prihodkov eden največjih finančnih skladov
v državi, vendar je nadzor nad njim zelo slab, v večini primerov ZZZS nadzira
samega sebe in tudi sam sebi določa regulatorni okvir. Krščanski demokrati ne
moremo sprejeti dejstva, da imajo tako slabo kontrolirane institucije tako veliko
odgovornost za zdravje vseh. Tipično se monopol ZZZS odraža v odsotnosti
stroškovne kontrole pri naročilih zdravil in tehničnih pripomočkov ter opreme,
ignorirajo se farmakoekonomski učinki zdravil, terapij in opreme.
To pa pomeni, da je zdravstvo postalo renta za farmacevtsko in veledrogeristično
industrijo ter preprodajalce zdravstvene tehnične opreme. Ker sklepamo, da ni
izbira posameznika, da svoje zdravje prepušča negotovemu financiranju, ki gre
predvsem za rente, se zavzemamo, da se lahko posameznik sam odloči, komu
bo zaupal sredstva za zdravstveno zavarovanje. Če je to nemška zdravstvena
zavarovalnica in ne ZZZS, mora biti to posamezniku omogočeno.
95
Krščanski demokrati trdimo, da je način upravljanja in nadziranja bolnišnic
neučinkovit. Upoštevajoč način imenovanja uprave in delovanja nadzornih organov
je nemogoče enolično določiti linije obveznosti in odgovornosti v bolnišnici ter
posledično posledice neuspešnega upravljanja in nadziranja. Krščanski demokrati
se zavzemamo za spremembo organizacijske strukture bolnišnic, saj jo želimo
urediti po vzoru gospodarskih družb. Zagotovo so tudi prostovoljne zavarovalnice
pripravljene resno kapitalsko vstopiti v sistem financiranja na investicijskem
področju ter ponuditi alternativno upravljanje bolnišnic na temelju stroškovne
učinkovitosti.
Krščanski demokrati smo proti nadaljnjemu zavlačevanju stroškovne in procesne
specializacije bolnišnic in proti zavlačevanju z uveljavljanjem dobrih praks iz tujine
na tem področju. Prav tako ne moremo podpirati bolnišnične strukture, ki ne želi
niti preveriti, ali je dodatna finančna sredstva mogoče zagotoviti s specializacijo
bolnišnične dejavnosti. Prav tako je potrebno odpraviti monopolni položaj izvajalcev
zdravstvenih storitev in vzpostaviti konkurenčni položaj na trgu, kjer se srečata
ponudba in povpraševanje. V slovenskem zdravstvenem sistemu je država lastnik
bolnišnic, naročnik in plačnik storitev ter regulator. Takšna sistemska ureditev ne
dopušča uporabnikom storitev možnosti izbire izvajalca, zato krščanski demokrati
podpiramo odpravo monopolov in predlagamo, da se določene bolnišnice predajo
v upravljanje zasebnim zainteresiranim ustanovam, za začetek na način pilotnih
projektov.
Krščanski demokrati razumemo trenutni plačni sistem v zdravstvu kot mehanizem,
ki kaznuje kakovostne in produktivne ter nagrajuje nekakovostne in neproduktivne.
Menimo tudi, da imajo državljani in državljanke pravico vedeti, kakšna je kakovost
bolnišnic in zdravnikov, ki jih preko prispevka za zdravstveno zavarovanje plačujejo.
Krščanski demokrati ne želimo sodelovati v zdravstvenem sistemu, kjer kakovost
bolnišnic ni informacija javnega značaja.
96
7.
AKCIJSKI NAČRT
2014 – 2018
97
ZA MANJŠO DAVČNO OBREMENITEV
Spremenili bomo dohodninsko lestvico. Predlagali bomo spremembo
dohodninske lestvice, s katero bodo prejemki najproduktivnejših zaposlenih manj
obdavčeni, s čimer bo gospodarstvo bolj konkurenčno in produktivnejše, saj bo
lahko več denarja namenilo za razvoj. Ukinili bomo 50-odstotno davčno stopnjo
dohodnine in razširili razpon dohodninskih razredov. Preučili bomo ponovno
uvedbo osebnih olajšav pri dohodnini za določena vlaganja posameznikov. Eno od
pomembnih meril presoje pri tem bo, v kolikšni meri bi uvedba teh olajšav zapletla
in podražila dohodninski sistem (zaradi potrebne administracije in preverjanj),
ki ga želimo ohraniti enostavnega. Uvedli pa bomo bistveno višjo dohodninsko
olajšavo za tiste, ki donirajo organizacijam s področja paliativne oskrbe, oziroma
podpirajo tiste ustanove, ki delujejo na področju socialnega varstva in oskrbe.
Uvedli bomo socialno kapico. Z omejitvijo prispevkov za socialno varnost (uvedbo
t. i. socialne kapice) bomo zmanjšali ceno dela bolj produktivnih in izobraženih.
Višino plače, od katere dalje bi veljala omejitev prispevkov, bomo določili na
podlagi presoje sprejemljivih finančnih učinkov v obeh blagajnah in v proračunu.
Izpad prispevkov v obveznem zdravstvenem zavarovanju in SPIZ se nadoknadi z
zdravstveno in s pokojninsko reformo.
Za novozaposlene s polnim delovnim časom in za nedoločen čas bomo za 50
odstotkov znižali stopnje prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje
za obdobje enega leta.
Spodbujali bomo vračanja upokojencev med delovno aktivne v zasebnem
sektorju. V primeru, da delodajalec zaposli upokojenca, je oproščen plačevanja
vseh prispevkov za delo. Tudi upokojenec, ki se zaposli ali samozaposli, je oproščen
plačevanja vseh prispevkov na delo. Upokojenci v času zaposlitve ne dobivajo
pokojnine.
Zmanjšali bomo davke. Znižali bomo DDV. Uvedli bomo takšno trošarinsko
politiko, da bodo cene trošarinskih izdelkov konkurenčne. Goriva bomo prepustili
prostemu trgu. Poskrbeli bomo za liberalizacijo cen goriv in popolno odprtje trga
zanje.
Postopno bomo znižali stopnje davka od dohodka pravnih oseb na 15
odstotkov. S tem ukrepom, ki pomeni postopno (vsako leto za eno odstotno
točko) znižanje davka, bomo dali gospodarstvu signal, da nam rast, razvoj in večjo
zaposlenost lahko zagotovi le povečana gospodarska aktivnost. Hkrati pa bomo
domači in mednarodni skupnosti dali signal, da Republika Slovenija spodbuja
naložbe in investitorjem zagotavlja konkurenčne pogoje za poslovanje. Izpad
dohodka bomo nadomestili z učinkovitejšo izterjavo.
Nagrade bodo obdavčene toliko kot dobiček. Za 13. in 14. plačo delodajalcem
ne bo potrebno plačati prispevkov, kadar bosta plači izplačani iz dobička podjetja.
Nagrade, ki jih delodajalci izplačajo zaposlenim, bodo obdavčene po isti stopnji kot
dobiček.
Z
98
ZA UČINKOVITEJŠO JAVNO UPRAVO
Zmanjšali bomo porabo javne uprave. Sprejeli bomo različne ukrepe, ki
bodo zmanjšali potratnost slovenske javne uprave in dali priložnost pridnim ter
sposobnim javnim uslužbencem:
t uvedli bomo poskusna obdobja za zaposlitev javnih uslužbencev po sistemu
dveh zaporednih triletnih poskusnih obdobij, ki sta pogoj za zaposlitev za
nedoločen čas v javni upravi: če sta obe obdobji uspešno ocenjeni, potem se
javnega uslužbenca zaposli za nedoločen delovni čas;
t uvedli bomo petletni moratorij zaposlovanja v javni upravi, pri čemer se
nadomestna delovna mesta poiščejo znotraj rezerv v javni upravi;
t uvedli bomo koncept osebne in odškodninske odgovornosti javnega uslužbenca
za škodo;
t poskrbeli bomo za izvedbo optimizacije procesov v javni upravi z izločitvijo
podvajanj in redundantnih (odvečnih) procesov;
t ukinili bomo plačevanje izobraževanja in študijskih dopustov v javni upravi;
t uvedli bomo mednarodne javne natečaje za vsa ključna delovna mesta v
slovenskih državnih organih in nosilcih javnih pooblastil (Računsko sodišče,
ATVP, AZN itd.);
t pripravili bomo javno razvrščanje upravnih enot in ostalih administrativnih
institucij po kakovosti in učinkovitosti;
t zavzemali se bomo za sistemsko, postopno (kombinirano) vpeljavo dela na
daljavo z uporabo IKT za tista delovna mesta v javnem sektorju, ki to možnost
dela dopuščajo;
t občine bomo spodbudili, da bodo ustanovile organe skupnih občinskih uprav
občin na ravni statističnih regij; skupne občinske uprave morajo nastati kot
posledica optimizacije stroškov;
t Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje bomo reorganizirali in preoblikovali
v agencijo za posredovanje del z manj birokracije in več neposrednega dela
s strankami, cilj je doseči najvišjo raven učinkovite storitve za brezposelne
in delodajalce. Na račun zmanjšanja kadrov na zavodu zaradi reorganizacije
bomo okrepili inšpektorat za delo, ki bo preverjal tudi izvajanje aktivne politike
zaposlovanja tako na zavodu kot tudi pri drugih agencijah.
Pospešili bomo črpanje evropskih sredstev. Povečali bomo učinkovitost in
preglednost koriščenja EU sredstev z naslednjimi koraki:
t zmanjšanje administrativnega bremena za porabnike evropskih sredstev;
99
t zmanjšanje vseh transakcijskih stroškov, povezanih s podeljevanjem, porabo,
poročanjem in nadzorom pri uporabi evropskih sredstev;
t pospešitev vseh postopkov pri obdelavi zahtevkov na strani ministrstev in
agencij;
t povečanje transparentnosti vseh postopkov in uveljavljanje načela odgovornosti
na strani odgovornih oseb na ministrstvih in agencijah za pravilnost in
učinkovitost dela;
t izvajanje preventivnih aktivnosti za zgodnje ugotavljanje indikatorjev rizika
nepravilnosti in še posebej potencialnih zlorab evropskih sredstev.
Poenostavili bomo postopke javnega naročanja. Zagotovili bomo kvote in
takšne razpisne pogoje, ki bodo omogočali sodelovanje na javnih razpisih malim
in srednje velikim podjetjem. Vsak, ki se prijavi na javni razpis, bo moral razkriti
lastniško strukturo. Izbor ponudnika bo moral temeljiti na najbolj gospodarni
odločitvi. Sistem javnih naročil bomo poenostavili, debirokratizirali. Naročnikom
bomo omogočili in od njih tudi pričakovali odgovorno vsebinsko odločanje.
Naročniki se ne smejo skrivati za formalnimi birokratskimi postopki in pravili,
temveč morajo:
t določiti jasne pogoje, standarde in specifikacije, ki ne omejujejo konkurence;
t odgovorno izbirati izvajalce in dobavitelje ali na konkurenčno delujočem trgu
ali po kriteriju ekonomsko najugodnejše ponudbe ob izpolnjevanju pogojev in
standardov;
t v praksi uporabiti standarde OECD, ki zmanjšujejo verjetnost karteliranja
ponudnikov;
t preučiti možnost uporabe razpisa z dražbo navzdol.
Vzpostavili bomo učinkovito gospodarsko diplomacijo. To bomo storili z
naslednjimi ukrepi:
t Polna integracija Javne agencije Republike Slovenije za spodbujanje
podjetništva, inovativnosti, razvoja, investicij in turizma (SPIRIT) v sistem
Ministrstva za zunanje zadeve oz. diplomatske mreže, vključno s proračunskimi
sredstvi in delovnimi mesti. Možna alternativa ali dopolnilo so gospodarska
predstavništva kot pobuda zasebnega sektorja, ki jih projektno sofinancira
država.
t Uvedba (obveznih) enomesečnih usposabljanj za gospodarske svetovalce
pred odhodom v tujino (in fakultativno za druge diplomate) v podjetjih, ki bodo
izrazila takšno željo.
t Preučitev možnosti uvedbe delnega nabora plačljivih storitev gospodarskih
svetovalcev.
100
t Uspešnost na področju gospodarske diplomacije bo pomemben element
nagrajevanja diplomatov.
t V ključnih tradicionalnih slovenskih gospodarskih partnericah bo Ministrstvo
za zunanje zadeve predlagalo vzpostavitev “slovenskih hiš” v smislu skupnih
objektov za diplomatsko predstavništvo in lokalno prisotna predstavništva
slovenskih podjetij ali poslovnih združenj.
t Pri oblikovanju mreže diplomatskih predstavništev in konzulatov bomo ob
političnih interesih kot ključne upoštevali že izkazane ter potencialno realne
gospodarske interese.
t Na področju gospodarske diplomacije oz. ekonomskih odnosov s tujino bomo
tesneje povezali že uveljavljene in dobro delujoče institucije in združenja
slovenskih manjšin v zamejstvu, ki so dejavna na področju gospodarstva.
t Poleg institucij manjšin pa se bomo zavzemali za večje vključevanje uspešnih
slovenskih podjetnikov na globalnem nivoju. Zlasti DKP mreža mora imeti
s takšnimi osebami intenzivne odnose, saj lahko pogosto pomagajo ali se
dejavno vključujejo v promocijo Republike Slovenije.
ZA UMIK POLITIKE IZ GOSPODARSTVA
Na enem mestu bomo zbrali celotno upravljanje z državnim premoženjem.
Vse paradržavne sklade, ki upravljajo z lastništvom države, bomo združili v enoten
sklad z namenom odprodaje celotnega sklada ali centralizirane prodaje državnih
podjetij iz portfelja takšnega sklada. Uprava in nadzorni organ takšnega sklada
bosta izbrana na mednarodnem natečaju, in sicer pred odprodajo portfelja.
Slabo banko bomo uporabljali v dober namen. Spodbujali bomo čimprejšnjo
prodajo slabih terjatev, po možnosti še pred prenosom na DUTB. Zato bomo
banke pred privatizacijo napotili k temu, da bodo same prodale čim večji del slabih
terjatev, preden nastopijo diskonti ob prenosu na DUTB.ČJ
101
ZA VEČJO KONKURENČNOST
Skrajšali bomo čas umeščanja objektov v prostor, predvsem s prerazporeditvijo
odgovornosti in pristojnosti. Uveljavili bomo načelo stroko – stroki in odgovornost
vlagatelju (investitor in njegov arhitekt). Naloga administracije je zagotoviti vlagatelju
vso potrebno podporo z informacijami tipa kje, kdaj, kaj, da bi izdaja gradbenih
dovoljenj bila v najkrajšem možnem roku. Odpravili bomo administrativne ovire in
nepotrebna soglasja ter s tem odpravili krč pri umeščanju objektov v prostor. To
bomo dosegli z naslednjimi ukrepi:
t poenostavitev prostorskega načrtovanja občin, predvsem z omejitvijo moči
državne birokracije in uveljavitvijo načela zaupanja v lokalne oblasti;
t zmanjšanje nabora posegov, ki terjajo posebna soglasja;
t zmanjšanje nabora potrebnih soglasij;
t striktno spoštovanje načela »molk je odobritev« pri soglasjih, potrebnih pred
vložitvijo zahteve za gradbeno dovoljenje;
t brezplačnost vseh soglasij;
t izdaja vseh soglasij najkasneje v roku enega meseca, na področju varstva okolja
pa največ dva meseca;
t natančno spremljanje pravočasnosti izdajanja dovoljenj in soglasij, javnost teh
podatkov na spletu;
t uveljavitev osebne odgovornosti predstojnikov organov, ki ne zagotavljajo
reševanja zadev v roku.
Uvedli bomo pavšalne obdavčitve za mikro podjetja in samostojne podjetnike.
Davčni postopki so zdaj še posebej zapleteni za mala podjetja. Mala podjetja
so eden najpomembnejših delov gospodarstva. Zato bomo poenostavili davčne
predpise s pavšalno obdavčitvijo dohodkov. V pavšalno obdavčitev se bodo lahko
vključili podjetniki z letnimi prihodki do 100.000 €. Priznani stroški bodo 80 %
prihodkov.
Gospodarstvu bomo omogočili privlačnejše vlaganje v izobraževanje,
raziskave in kulturo. S spremembami zakonodaje bomo omogočili ustanovitev
štipendijskih skladov ter razvojno–raziskovalnih skladov, ki se polnijo s sredstvi
podjetij, in sicer tako, da bo država vsakemu donatorju v tovrstne sklade omogočila
davčni odbitek, davčno olajšavo ali davčne počitnice.
Podprli bomo domače in tuje investicije. Uvedli bomo koncept »vse na enem
mestu«, ki bo domačim in tujim investitorjem omogočal, da uredijo vse potrebne
administrativne korake preko enotne vstopne točke v primerno kratkem času (npr.
90 dni). Zavezujemo se, da se bomo v svojih izjavah in dejanjih trudili delovati v
102
smeri privabljanja tujih investicij v našo državo in povečevanja zaupanja v naše
institucije ter enako obravnavo vseh investitorjev.
Ustvarili bomo pogoje za večjo samooskrbo. Ljudem, ki imajo svojo domačo
zemljo, bomo omogočili, da brez nepotrebnih administrativnih ovir pridelujejo
in prodajajo pridelke in izdelke. Za dosego tega cilja je potrebno predhodno
spremeniti togo zakonodajo in posamezne predpisane standarde, ki dušijo
zasebno iniciativo na področju prodaje posameznih pridelkov in izdelkov.
ZA STRUKTURNE REFORME
Uvedli bomo večjo prožnost trga dela. Uvedli bomo poenostavljeni postopek
redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez razloga in brez odpovednega roka
pod pogojem, da delodajalec delavcu plača odpravnino v enaki višini, kot velja za
odpoved iz poslovnega razloga. Delavci, ki jim na ta način preneha pogodba o
zaposlitvi, imajo pravico do nadomestila za brezposelnost pod enakimi pogoji kot
v primeru odpovedi iz poslovnega razloga, vendar največ dvakrat v katerem koli
obdobju 5 koledarskih let.
Nadaljevali bomo z reformo pokojninskega in invalidskega zavarovanja
v smeri navezave zakonsko predpisane upokojitvene starosti na podaljšanje
življenjske dobe, spodbudami za podaljšanje dejanske upokojitvene starosti skupaj
z učinkovito politiko za rast in zaposlovanje ter krepitvijo kapitalsko kritih varčevanj.
Prenovili bomo sistem socialnega varstva, ki vključuje tudi reformo centrov
za socialno delo in drugih izvajalskih organizacij, da bi zagotovili učinkovitejše in
bolj kakovostno delo z uporabniki, večjo avtonomijo uporabnikov, spodbujanje
razvoja programov skupnostne skrbi, poenostavitev vodenja in upravljanja, večjo
učinkovitost sistema, boljše sodelovanje z lokalno skupnostjo in nevladnimi
organizacijami ter manjšo možnost zlorab.
Poskrbeli bomo za reformo slovenskega zdravstva. Naše zdravstvo je hudo
bolno, uničujejo ga rak korupcije in klientelizma ter patološki ostanki socialističnega
samoupravljanja. Naša terapija vključuje naslednje posege:
t odprava monopola ZZZS, tako da se odpre trg obveznega zavarovanja za
druge zavarovalnice in se vzpostavi konkurenca;
t ustanovili bomo agencijo, podobno ANZ,
specializirano za nadzor in
regulacijo zavarovalnic, ki bodo po odprtju trga ponujale obvezno zdravstveno
zavarovanje, s čimer bomo preprečili trenutno prakso samoregulacije, ki vodi
v moralni hazard ter prepletanje političnih in kapitalskih interesov rentnikov, ki
delujejo na relaciji Ministrstvo za zdravje – ZZZS;
103
t potrebno je razmejiti medsebojne obveznosti in odgovornosti med izvajalci
zdravstvenih storitev, ZZZS, zavarovalnicami in pristojnim ministrstvom;
t vse plačnike bomo vključili v splošno dogovarjanje o količini in obsegu storitev
na letni ravni;
t uvedli bomo prostovoljno članstvo v Zdravniški zbornici Slovenije, ki bo zgolj
posvetovalno telo pri sprejemanju zakonov in regulacij na področju zdravstva,
saj je nedopustno, da bi še naprej aktivno sodelovala pri pisanju zakonov in
regulativ z zdravstvenega področja;
t transformacija upravljanja in nadzora bolnišnic kot javnih zavodov v
upravljavsko in nadzorno strukturo, kot jo poznajo gospodarske družbe, in to z
jasno opredelitvijo odgovornosti;
t poskrbeli bomo za javno objavo rangiranja kakovosti bolnišnic;
t optimizacija procesov v bolnišnicah in vzpostavitev stroškovne kontrole, ki se
bo še zlasti strogo upoševala pri nabavi medicinskih pripomočkov ter opreme,
hkrati pa bo obvezno upoštevanje farmaekonomskih študij pri razvrščanju
zdravil na obstoječe liste;
t uvedli bomo uveljavljene telemedicinske storitev v vsakdanje delo splošnih
zdravnikov in tistih specialistov, ki se ukvarjajo s kroničnimi bolniki;
t uvedli bomo enotni bolnišnični informacijski sistem z integracij obstoječih
sistemov v en enotni sistem za vseh 26 bolnišnic in priključitev sistemov v
zdravstvenih domovih;
t javno bolnišnico bomo predali za določen čas v upravljanje zasebnim partnerjem
na podlagi stroškovne učinkovitosti in tako ostalim omogočili primerjavo;
t pogoj za zasedbo vseh vodilnih delovnih mest v javnih zavodih je predpisano
izobraževanje iz menedžmenta ali dokazilo uspešnosti pri poslovanju, pri
čemer je mišljeno ekonomsko uspešno poslovanje.
t racionalizacirali bomo bolnišnično mrežo ter poskrbeli za specializacijo zdaj
splošnih bolnišnic, ki pokrivajo majhna območja;
t ukinitev koncesionarskega sistema lekarniške dejavnosti oziroma popolna
liberalizacija tega trga;
t odprtje trga veledrogeristične dejavnosti in sankcioniranje kartelnih dogovorov,
ki zdaj definirajo ta trg;
t na vsa področja dela v zdravstvu je potrebno uvesti tržne mehanizme. Tam kjer
zaradi specifičnosti zdravstva to ni mogoče pa posamezne elemente trga, ki
bodo zagotavljali večjo učinkovitost delovanj zdravstvenega sistema. Pri tem
mora država obdržati nadzorno funkcijo.
104
Uveljavili bomo resnično avtonomno in odprto visoko šolstvo. Slovenski
sistem visokega šolstva si zasluži odgovornejše upravljanje in delovanje, če naj bo
zvest svojemu resničnemu poslanstvu in razvije svoj polni potencial. Zaradi tega
mu bomo pomagali z naslednjimi ukrepi:
t povečanje pedagoške in raziskovalne obremenitve v primerih, ko zaposleni
na visokošolskih ustanovah ne izpolnjujejo 100-odstotne zaposlitve, tako
da se jim ponudi na izbiro ali znižanje zaposlitve ali pa naloži opravljanje
administrativnega dela na visokošolskem zavodu, kjer so zaposleni;
t odpravili bomo možnost sklepanja podjemnih in avtorskih pogodb za pedagoški
ter raziskovalni kader, zaposlen v visokošolskem sistemu;
t ukinitev nesmiselnih dodatkov k plačam, ki obstajajo v visokošolskem sistemu,
in ukinitev dodatnih dni dopusta, ki temeljijo na pridobljeni izobrazbi;
t prenos habilitacijskih postopkov na visokošolske zavode;
t odprli bomo visokošolski prostor za vstop tujih univerz s takojšnjo ukinitvijo
vseh administrativnih ovir, ki to zdaj preprečujejo.
Uvedli bomo spremembe financiranja visokošolskega izobraževanja, po
katerih bodo študenti, ki v predpisanem roku ne končajo študija, dolžni vrniti
stroške študija državnemu proračunu.
Zagotavljanje spodbudnega okolja za družine. S projektom ‘prvo stanovanje’
bomo zagotovili mladim parom cenovno dostopno prvo stanovanje; pri otroškem
dodatku bomo ukinili stopničasto lestvico in uvedli zvezno lestvico; pri obdavčenju
nepremičnin bo iz obdavčitve izvzet osnovni življenjski prostor ali znesek vrednosti
tega premoženja; del pravic iz pokojninskega zavarovanja bo odvisen od števila
otrok.
ZA SVOBODO DRŽAVLJANOV
Odpravili bomo prisilno združevanje in reguliranje dejavnosti. Posamezniki naj
se združujejo svobodno in ne pod prisilo države. Zbornice morajo članstvu služiti,
ne pa ga obremenjevati. Različnim vrstam dejavnosti oz. poklicev mora država
omogočiti dejansko avtonomijo. Zaradi vsega naštetega nameravamo sprejeti
naslednje ukrepe:
t ukinili bomo vsa obvezna članstva v najrazličnejših zbornicah, ki še ostajajo;
t odpravili bomo t. i. regulirane dejavnosti;
105
ZA PRAVNO DRŽAVO
Uvedli bomo poskusni mandat za sodnike. Pogubno za utrjevanje neodvisnosti
pravosodja je razmišljanje o ukinitvi trajnega mandata sodnikov. Trajni mandat
sodnikov je temeljni predpogoj, da bo sodnik lahko odločal neodvisno od
vsakokratne aktualne oblasti. To pa seveda ne pomeni, da sodniki oziroma
njihovo delo ne more biti podvrženo kritikam. Omogočiti je potrebno učinkovit
mehanizem nadzora nad delom sodnikov, ki pa ne sme biti le v rokah pravosodja
oziroma sodnikov samih. Nadzor mora vključevati spremljanje časovnega poteka
postopkov in upoštevanje vrstnega reda, zato bomo uvedli t. i. preizkusno dobo
za sodnike pred imenovanjem v trajni mandat. Sodniki, za katere bi se izkazalo, da
niso opravili preizkusne dobe, ne bi mogli kandidirati za trajni mandat.
Reformirali bomo sodni svet. Pomanjkanje demokratične legitimnosti sodstva bo
potrebno začeti reševati pri Sodnem svetu. Treba se je odmakniti od sedanjega
stanja, ko imajo v Sodnem svetu, ki predlaga Državnemu zboru sodnike v
imenovanje, večino prav sodniki. Glede na to, da Državni zbor sodnike praktično
vedno imenuje povsem formalno, saj se v vsebino imenovanj ne more vtikati, ne
da bi tvegal očitke o političnosti takšnih odločitev, sodniki, skozi predlagateljsko
funkcijo v sodnem svetu, dejansko imenujejo sami sebe. Ker je skrb za neodvisnost
in samostojnost sodišč in sodnikov ter za zagotavljanje kakovosti njihovega dela in
javnega ugleda sodstva prav funkcija sodnega sveta, bo potrebno s spremembo
Ustave spremeniti njegovo sestavo tako, da v njem sodniki več ne bodo imeli
večine, v sodni svet pa bo potrebno pritegniti najboljše strokovnjake.
Izboljšali bomo plačilno disciplino. Uvedli bomo višje kazni za tiste delodajalce, ki
za svoje zaposlene ne plačujejo prispevkov za zdravstveno, pokojninsko in socialno
zavarovanje. Za odgovorne osebe bomo uveljavili petletno prepoved ustanavljanja
poslovnih subjektov.
Zagotovili bomo dosledno izvajanje zakona o odvzemu premoženja
nezakonitega izvora in zakona o davčnem postopku in ju po potrebi
spremenili. Ob sumu očitnega nesorazmerja med posameznikovimi prihodki in
vrednostjo njegovega premoženja, po vzoru drugih držav, se bo to premoženje
najprej zaseglo, nato bo sledil ustrezen postopek, kjer se bo dokazovalo, ali je to
premoženje odvzeto oziroma pridobljeno na zakonit način. Zagotoviti moramo
torej delovanje pravne države in njenih nadzorstvenih institucij (inšpekcij, policije,
tožilstva, sodstva, finančne uprave).
106