št. 229, februar 2015
Naglas Intervju: Dr. Mihael Glavan 229 Časopis Skupine Mladinska knjiga Aktualno: Vstopnica v jubilejno leto CZ februar 2015 Osebnost meseca: Tatjana Stojić Modri koledarček Sreda, 25. februar Lutkovna predstava Kuža tava po travniku Kuža tava po travniku in si želi spoznati prijatelja, takšnega, ki se bo z njim igral, smejal in z njim stanoval. Na koncu igre se mu nasmehne sreča. Nastopajo učenci OŠ Sladki Vrh. Na harmoniko jih bo spremljal učenec Boris Očkerl, ki je letos na tekmovanju dosegel zlato priznanje Avsenik 2015. • sreda, 25. februar, ob 18. uri, MK Europark Četrtek, 26. februar Predstavitev knjige Kurent Ilustracije Maje Kastelic DEČEK IN HIŠA v galeriji Sončnica Pri založbi Mladinska knjiga smo pred kratkim izdali prvo slikanico Maje Kastelic Deček in hiša. Po uspešni razstavi v galeriji Kresija selimo njene ilustracije v domače okrilje, na Slovensko 29. Lepo vabljeni, da si jih ogledate v galeriji Sončnica. Aleš Šteger je pravkar izdal izvirno povest Kurent, pripoved za odrasle v otrocih in otroke v odraslih. Zgodbo bogatijo ilustracije Tine Dobrajc. Starodavni mitološki Kurent, ki je hkrati grozeč in prijazen, se v pripovedi spopada s težavami današnjega sveta. Skupaj z deklico Floro vzpostavi ljubeč odnos in zavezo, ki bo morda rešila svet. • četrtek, 26. februar, ob 18. uri, Mestna knjigarna Maribor Torek, 3. marec Čajanka z Manco Košir Marca slavimo dva ženska praznika, zato bo marčevska Čajanka z Manco Košir namenjena razmisleku o središču ženske moči – srcu. Govorili bomo o knjigi dr. Suzanne Steinbaum Žensko srce. Vodnik k telesnemu in čustvenemu zdravju srca ter o presunljivem romanu Klical sem ga Kravata Milene Michiko Flašar. Gosta bosta zdravnica Tatjana Zorko, specialistČasopis Naglas • izdaja Mladinska knjiga Založba, d.d., Ljubljana, Slovenska 29 • Uredniški odbor: Ester Fidel, urednica; Tatjana Cestnik, Lidija Goršič, Rok Gregorin, Urška Kaloper, Mojca Klešnik, Katarina Modic, Valentina Praprotnik, Urška Skvarča, Lav Stipić • Telefon: 01/241 30 26 • Lektoriranje: Andreja Prašnikar • Oblikovanje: Saša Kovačič • Na naslovnici: Aleš Šteger, Tina Dobrajc in kurenti; fotografija: Mirjam Pezdirc • Prelom: Iztok Kham • Tisk: Grafika Soča, d.o.o. • Naklada: 1.300 izvodov Ali so tudi knjigarne kulturne organizacije? Bojana ZARNIK ka interne medicine, in kantavtor Andrej Šifrer, ki ve, kaj je Šum na srcu. • torek, 3. marec, ob 18. uri, knjigarna Konzorcij Sreda, 4. marec Festival Fabula 2015 v Konzorciju: Slovenci in laž V okviru festivalskega tematskega fokusa Moč lažnega bo Fabula gostovala tudi v knjigarni Konzorcij, in sicer s pogovorom Slovenci in laž. Vesna Vuk Godina in Marcel Štefančič jr. bosta iskala odgovore na vprašanja, komu, kako, zakaj, o čem in kako pogosto Slovenci lažemo in – ali živimo v bolj zlaganem svetu (Sloveniji) kot nekoč. • sreda, 4. marec, ob 18. uri, knjigarna Konzorcij Ponedeljek, 9. marec Italijanska pisateljica Daria Bignardi na obisku v Sloveniji Ob izidu njenega romana Popolna akustika (L'accustica perfetta) bo 9. marca 2015 Ljubljano in Koper obiskala italijanska pisateljica, novinarka in TV-voditeljica Daria Bignardi. Napisala je odličen roman o medsebojnih odnosih, usodnem pomanjkanju dialoga in pomembnosti drobnih stvari. • ponedeljek, 9. marec, ob 12. uri, knjigarna Konzorcij • ponedeljek, 9. marec, ob 19. uri, Dom knjige Koper Februarja Slovenci praznujemo svoj kulturni praznik. Takrat se poklonimo kulturnim dosežkom in stvaritvam, ki se prenašajo iz roda v rod, iz generacije v generacijo. Kot je nekoč zapisal indijski državnik Nehru, kultura predstavlja širino duha in razum neke družbe ali posameznika. Prav tako pa sta potrebna tudi širina duha in razum v organizacijah, ki se trudijo kulturo približati ljudem. Ali so tudi knjigarne kulturne organizacije? Knjigarna je lahko zgolj prodajalna, ki kupcem ponuja široko paleto knjig. Lahko je prodajalna, ki poleg ponudbe knjig ustvarja še ugodno prodajno vzdušje in skrbi za dobro počutje kupcev. Pri tem imajo velik pomen oprema prostora, ustrezna postavitev polic in izdelkov, glasba, primerna razsvetljava in pridih domačnosti. Lahko pa je knjigarna še mnogo več kot to. Lahko je kulturno, informacijsko, izobraževalno in komunikacijsko stičišče posameznikov, različnih interesnih skupin in organizacij. Je prostor prijetnega druženja, rojevanja novih idej, medsebojnega povezovanja in skupnega sodelovanja. In prav to je tudi vizija knjigarne Konzorcij. Dogodki v naši knjigarni postajajo vedno bolj kakovostni in prepoznavni v slovenskem prostoru. Vsak dogodek skrbno načrtujemo, pri tem pa se povezujemo z različnimi interesnimi skupinami. Povezani smo z Ekonomsko fakulteto v Ljubljani, s katero skupaj pripravljamo dogodke z aktualnimi gospodarskimi vsebinami in z vedno zanimivimi gosti. Z Univerzo za tretje življenjsko obdobje pripravljamo abonmaje za starejše, z naslovom »Enajsta šola v knjigarni«. Skupaj z Dramsko šolo Barice Blenkuš pa oblikujemo poučne in ustvarjalne popoldneve za naše najmlajše. Povezujemo se tudi z mladimi bralci v osnovnih šolah ter jih spodbujamo k branju kakovostnih in poučnih knjig. Zanje organiziramo kvize, pogovore o knjigah in pripravljamo ustvarjalne delavnice. Zelo odmevni dogodki so tudi Čajanke z Manco Košir, ki vedno privabijo toliko obiskovalcev, da knjigarna dobesedno poka po šivih. Povezujemo se še s posameznimi veleposlaništvi, mladimi slovenskimi oblikovalci, arhitekti, perspektivnimi avtorji in vsemi, k s svojo srčno kulturo in znanjem bogatijo naše kulturno dogajanje. Povezovanje in sodelovanje z drugimi je temeljno načelo naših dogodkov, saj le s povezovanjem lahko dosežemo višje cilje, ustvarimo boljšo medsebojno komunikacijo in posledično boljše okolje, v katerem živimo in delujemo. Pri tem pa primarni cilj naših dogodkov ne sme biti le prodaja in dobiček. Prizadevati si moramo za širjenje bralne kulture, spodbujati branje kakovostnega čtiva, se truditi za dobro počutje naših kupcev in za to, da naredimo kaj dobrega drug za drugega. Vse to se nam potem povrne z zadovoljstvom kupcev in posledično z dobrimi prodajnimi rezultati. Tako preprosto je to! Konec lanskega leta je prireditveni prostor v Konzorciju dobil novo, svežo podobo. Z nekaj preprostimi posegi in manjšimi investicijami sedaj sije v novi preobleki. Želimo si, da bi v prihodnje prireditveni prostor lahko še razširili in en del knjigarne preuredili v manjšo kavarno. Realnost ali samo sanje? Volje in energije imamo vsekakor dovolj. intervju NAGLAS februar 2015 4 »Vse, kar je vrednega, ostaja vgrajeno v našo David GREGORIN Dr. Mihael Glavan, dolgoletni vodja Rokopisnega oddelka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, je svoje življenje posvetil raziskovanju, obdelovanju, razstavljanju in ohranjanju preteklega in sodobnega rokopisnega in knjižnega gradiva. Za svoje delo na področju bibliotekarstva je prejel kar nekaj priznanj. Za izjemen prispevek k promociji slovenske pisne in kulturne dediščine doma in v tujini pa ga je leta 2011 z redom za zasluge odlikoval takratni predsednik države dr. Danilo Türk. Svoje poslanstvo dr. Glavan aktivno opravlja tudi sedaj, ko je upokojen. Začniva z vašim zadnjim, aktualnim prispevkom na področju dokumentiranja in ohranjanja slovenske kulturne literarne dediščine – izidom knjige Ljubimca z Vošnjakove ulice, s podnaslovom Pisma Silve Ponikvar in Karla Destovnika Kajuha. Zakaj ste menili, da bi to medvojno intimno ljubezensko korespondenco veljalo objaviti v knjižni obliki? XXPoznal sem že skoraj celotno dokumentarno in literarno zapuščino Karla Destovnika Kajuha v Rokopisni zbirki NUK, in ko se je tej pridružila še osebna zbirka Silve Ponikvarjeve, me je prevzela njuna zasebno človeška, pesniška in zgodovinsko-bivanjska povezanost. V pisemskih in pesniških dokumentih, ki so nastali v času njune skupne usode, sem prepoznal splošno sporočilnost in trajno veljavnost ljubezenske zgodbe v vojnem času. Njuna korespondenca je res v bistvu intimna, a hkrati tako redka in zaznamovana s časom, da je vredna trajnega zapisa in komentarja v slovenski književnosti. Dragocena je tudi kot redek primer neokrnjene epistolarne celote, ki ima tudi literarne lastnosti. Je bilo težko razbrati pisavo in vsebino Kajuhovih in Silvinih pisem, nekaterih že precej zbledelih? Napisana so bila zelo na drobno, na najrazličnejših lističih, z različnimi pisali, kar je pač bilo takrat na voljo v okupirani Ljubljani in italijanskih zaporih? XXZa objavo je bilo treba najprej natančno razbrati skupaj 38 pisem, ki večkrat obsegajo tudi po več strani, in še nekaj prilog. Razbiranje, razen nekaj bolj zapletenih mest ali poškodovanih delov, grafološko ni bilo posebej zahtevno, saj sta obe pisavi dokaj razločni, veliko večje težave pri berljivosti so mi povzročala mesta, kjer je bila pisna podlaga tako tenka, da so se obojestranski zapisi prekrivali in motili. To velja še posebej za Silvina pisma, ki so zvečine napisana na slabših podlagah (papirju), kar je seveda razumljivo, ker jih je pisala v zaporih, kjer je uporabila vse, kar ji je bilo pač dosegljivo. Za boljšo predstavljivost bralcev in za eventualne nadaljnje raziskave sem prepise pisem na kratko opremil tudi z osnovnimi kodikološkimi podatki o pisni podlagi, pisalih, obsegu idr. Še bolj kot formalni vidiki so bili pri oblikovanju knjige pomembni vsebinski in strukturalni. Želel sem gradivo podati v naravnem teku, ki bistveno močneje odraža dramaturški lok ljubezenskega razmerja, izraženega v pismih, zato se pisma izmenjujejo tako, kot so nastajala. To je bilo najtežje doseči, ker vsa pisma niso datirana, zato je bilo treba zaporedje ugotavljati na osnovi vsebine ali dodatnih biografskih in drugih dokumentarnih podatkov. Odzivi kažejo, da je branje prijetno in tekoče, dokumentarne opombe pri pismih, ki osvetljujejo osebe in pojasnjujejo dogodke, pa dovolj izčrpne in ne preobsežne, da bi motile branje. Prav zato sem temeljitejšo spremno besedo za zainteresiranega bralca uvrstil na konec knjige, njen osrednji del pa se bere kot celovita in zaključena zgodba. Na zadnjem, 30. slovenskem knjižnem sejmu je ta knjiga, po izboru strokovne žirije in obiskovalcev sejma, postala slovenska knjiga leta. S kakšnimi občutki ste sprejeli to novico? XXPriznanje mi je potrdilo, da je bila moja pobuda za izdajo pisem in knjižna redakcija utemeljena, posebej zadovoljen pa sem bil, da so tako odločili bralci. Presenetilo me je, da so se obiskovalci knjižnega sejma (bralci) na knjigo tako hitro odzvali, saj je izšla le kratek čas pred tem. Prva izdaja je bila razprodana že kmalu po izidu, sledila sta že dva ponatisa. Ste pričakovali tako veliko zanimanje javnosti za to knjigo? intervju NAGLAS februar 2015 5 kulturo« XXZanimanje za domačo slovensko knjigo, predvsem za njen nakup, zmeraj bolj upada, zato je zelo razveseljivo, da kakšna še vzbudi večje zanimanje. Osebno sem prepričan, da premoremo še veliko dobrih in vrednih zgodb, zato me uspeh te knjige posebej ne preseneča, čeprav menim, da bi založba lahko storila še več za njeno pot med bralce. »Tudi knjiga, ki jo ljudje radi berejo, je lahko dobra.« Tako nekako je povedal veliki Marcel Ranicki. Doslej ste izdali ali sodelovali pri izidu že več kot 100 knjig. Številne med njimi so izšle pri Mladinski knjigi, s katero sodelujete že vrsto let – prej z urednikom Alešem Bergerjem in sedaj z urednico Nelo Malečkar. Naj izpostavim zgolj nekatere naslove: Zlata knjiga Simona Gregorčiča, Mesec s kolobarjem (Življenje Edvarda Kocbeka med 2. svetovno vojno), Stoletni Bor (življenjska zgodba Mateja Bora), Trubarjev album in še bi lahko naštevali. Kako ste časovno usklajevali svoje delo v NUK-u s pisanjem knjig, objavljanjem časopisnih člankov, recenzij, spremnih besed, pripravo zbornikov, tematskih razstav? XXZ leti se je res nabralo precej knjig. Vsaka je po svoje tudi moja, čeprav marsikatera ne v celoti. Moja osnovna motivacija pri delu je razsvetljevanje, dopolnjevanje in včasih novo odkrivanje naših pomembnih, zanimivih, trajno živih kuturnozgodovinskih in literarno tvornih osebnosti in del. Prepričan sem, da zgodovina in sedanjost bivanja nekega naroda ni zgolj ekonomski in politični proces, ampak je v veliki meri oplemeniten tudi s prispevki večjih in manjših posameznikov. Številni so pustili trajne sledove na nacionalnem, mnogi pa zgolj na lokalnem nivoju, a vse, kar je vrednega, ostaja vgrajeno v našo kulturo v najširšem pojmovanju. Posvečali ste se Primožu Trubarju, Josipu Jurčiču, Dragotinu Ketteju, Ivanu Cankarju, Cirilu Kosmaču, Lojzetu Protestantika, s poudarkom na Trubarju, predvsem pa življenje in delo Edvarda Kocbeka sta moji temeljni in trajni zanimanji. Kovačiču …, vseh seveda ne moreva našteti. Posebej pa velja omeniti Kocbekove Dnevnike, ki jih objavljate in urejate že od leta 1991 naprej, ko ste prvi dnevnik izdali pri Cankarjevi založbi. Je to področje za vas še aktualno? XXProtestantika, s poudarkom na Trubarju, predvsem pa življenje in delo Edvarda Kocbeka sta moji temeljni in trajni zanimanji. Prvo sem bolj temeljito obdeloval v času svojega poklicnega delovanja in ga po malem še nadaljujem, drugi pa je moja stalnica že desetletja. Doslej sem objavljal predvsem Kocbekove dnevnike in jih opremljal s spremnimi eseji, načrtujem pa še njegovo esejistiko in korespondenco v okviru Zbranega dela. Kocbek ostaja moja prva prioriteta. Pripravil sem kar nekaj Gregorčičevih knjig, ki so vselej dobro sprejete, Jurčič je moj lokalni avtor, mimo katerega nisem mogel, Lojze Kovačič pa mi je bil dodatni izziv, ker sem moral pripraviti njegova besedila iz (komaj čitljivega) rokopisa. Kajuh in Bor sta me pritegnila zaradi svojih posebnih usod in nestandardne poetike, pa tudi zaradi brskanja po njunih bogatih dokumentarnih zbirkah v Rokopisni zbirki NUK-a. V času vašega službovanja v NUK-u je ta nacionalna institucija postala bogatejša za pomembno pridobitev: v Sloveniji imamo od leta 2008 »Noviga testamenta posledni dejl« Primoža Trubarja, originalno knjigo, ki je izšla v Tübingenu leta 1577. Kako smo prišli do te izjemne dragocenosti in kakšna je bila vaša vloga pri tem? XXSvoje strokovno delo pri tem projektu sem podrobneje osvetlil v katalogu k razstavi. Izpeljati ga je bilo treba od prve informacije o izraelskem lastniku do izvedbe nakupa in predstavitve. Vmes pa je zgodba podobna Krpanovi in ima tudi nelegalne elemente, zato je za sedaj še ne morem podrobneje razkrivati. Ukvarjali ste se tudi s proučevanjem najstarejših dokumentov slovenstva. Leta 2004 ste bili eden glavnih pobudnikov razstave, ko so bili na enem mestu na ogled Brižinski spomeniki, Celovški rokopis, Čedadski rokopis in Stiški rokopis. Prvi ohranjeni zapis v slovenskem jeziku, Brižinske spomenike, je tedaj za mesec dni Sloveniji na ogled posodila Bavarska državna knjižnica iz Münchna. Kako zahtevna je bila organizacija te edinstvene razstave? XXPri tej razstavi sem prav gotovo dobil svoje največje zadoščenje. Po 1000 letih je bil naš najstarejši pisni spomenik prvič na slovenskih tleh, ob njem pa še dva iz sosednjih držav in seveda naš domači Stiški rokopis. V pridušeni svetlobi cerkvene ladje si je spomenike ogledalo skoraj 40. 000 ljudi. Tega se bom spominjal do konca, mukotrpno organizacijo pa sem pozabil. Ves čas ste navezani tudi na okolje, iz katerega izhajate in kjer živite – na Višnjo Goro in Stično. Ena vaših prvih knjig – priredba teksta Josipa Jurčiča Pri Obrščaku: gledališki večer v petih prizorih, ki je izšla že leta 1981, je povezana prav s temi kraji. Lani pa je v Domoznanski zbirki občin Grosuplje, Ivančna Gorica in Dobrepolje izšla vaša knjiga z naslovom Neznani Ivan Zorec, v kateri opisujete ustvarjalni opus tega pisatelja, ki izvira z območja današnje občine Ivančna Gorica. Boste Domoznansko zbirko dopolnjevali še naprej? XXKar dosti dela in nekaj veselja sem imel tudi pri pisanju knjig o svojih ožjih rojakih, Franu Jakliču, Ivanu Zorcu in drugih. Preostala dela v Domoznanski zbirki, ki sem jo ustanovil, sem uredil in jim kaj pripisal. Izdali smo že pet zelo lepih knjig. Prepričan sem, da jih bomo še nekaj. Kdo pa naj naredi to namesto nas, če ne bomo sami. dogodki NAGLAS februar 2015 Osmi februar posvečen ljubezni 6 Jan KMETIČ Že četrto leto zapored je Mestna knjigarna Maribor na kulturni praznik odprla svoja vrata. Postali smo delček mozaika kulturnega dogajanja v mestu, Mariborčani pa se v vedno večjem številu odzovejo našim povabilom. Tudi na letošnji praznik kulture je bilo tako, saj so nas s svojim obiskom razveselili mnogi meščani. Dogajanje je bilo razdeljeno na dva dela. Najprej za naše najmlajše, ki bodo bralci šele postali. Pravljičarka Irena Bračko jim je ob pomoči papagaja Čopija predstavila knjigarno in ogromno čudovitih knjig. Otroci so z navdušenjem sledili Čopiju po knjigarni in se prepustili svetu pravljic. Mislim, da se nam za mlade bralce ni treba pretirano brati, saj so odšli z od navdušenja žarečimi očmi in polnimi glavami novega znanja. Osrednji dogodek dneva pa je bil posvečen ljubezni. Ljubezni iz časov, ko so bile izpovedi zavite v lepe besede, napisane v pismih, in to tistih pravih, na listu papirja in z nalivnim peresom. Takrat, ko so novice o ljubljeni osebi prihajale počasi, ko je vsaka črka orisala obraz, stas, občutja, vonjave in barve. Pravljičarka Irena Bračko in papagaj Čopi sta otrokom predstavila knjigarno in čudovite knjige. Knjigo Ljubimca z Vošnjakove ulice so predstavili (od leve proti desni): David Gregorin, Vesna Ritonja in dr. Mihael Glavan. Pogovor je povezovala Simona Kopinšek. O prav takšni ljubezni govori knjiga Ljubimca z Vošnjakove ulice, ki je bila na letošnjem knjižnem sejmu izbrana za knjigo leta. To ni običajna knjiga, kakršnih smo vajeni. To je knjiga pisem, ki sta si jih v mladosti pošiljala Silva Ponikvar in Karel Destovnik - Kajuh. Za nastanek te unikatne knjige se imamo zahvaliti otrokoma Silve Ponikvar – Vesni Ritonja in Davidu Gregorinu, ki sta ta intimna ljubezenska pisma zaupala Narodni in univerzitetni knjižnici. Tam jih je dr. Mihael Glavan z veliko rahločutnostjo in pazljivostjo zbral in povezal v knjižno celoto in nam tako omogočil vstop v ljubezen dveh mladih ljudi v nekem zelo drugačnem času. Potomca gospe Ponikvar sta nam zaupala dvome, ki so ju obdajali, ali zaupati takšno mladostno intimno zgodbo svoje mame tujim ljudem. Dr. Glavan ju je s svojo vztrajnostjo prepričal o pomembnosti tega dokumenta, ki je v svoji knjižni obliki pomembno prispeval k obogatitvi slovenske literarne zapuščine. Zato gre vsem trem zahvala, da so nam zaupali vpogled v zelo osebno razmerje dveh mladih ljudi in nam omogočili, da tudi mi, pa čeprav le za trenutek, podoživimo to njuno ljubezen, ki je bila tako tragično prekinjena tistega 22. februarja 1944. To so bili osrednji gostje našega druženja na dan kulture. Pogovor o nastajanju knjige in orisu časa, v katerem so ta zelo osebna pisma nastajala, je z velikim občutkom vodila Simona Kopinšek. Kot pa se za ta praznik spodobi, saj je navsezadnje posvečen pesniku, ni manjkala niti poezija. Pridružil se nam je tudi Darko Nikolovski, ki je prebral nekaj Kajuhovih pesmi. Če torej strnem, je bil osmi februar takšen, kot si ga človek lahko samo želi. Posvečen je bil najlepši in najpomembnejši stvari v našem življenju, ljubezni. dogodki NAGLAS februar 2015 7 Kulturni praznik v Konzorciju Bojana ZARNIK Kulturni praznik smo v Konzorciju letos posvetili spominu na enega največjih slovenskih literatov, Kajetana Koviča. Skoraj štiri ure dolg kulturni program si je v Konzorcij prišlo ogledat skoraj 300 ljudi, polovica dopoldan na otroški del ter polovica popoldan na program, namenjen odraslim. Dopoldanski del je bil kot običajno namenjen otrokom. Ustvarjalno delavnico, kjer so se otroci, pa tudi njihovi starši našemili v mačke Murije in muce Mace, je vodila Vanja Klenovšek z otroškega in mladinskega oddelka knjigarne. V mačjih preoblekah so otroci zaplesali, pa tudi zapeli ob že ponarodelih pesmih Kajetana Koviča, ki sta jih zapela in zaigrala izvrstna glasbenika Ana Vipotnik in Igor Leonardi. Z zgodbicami mačka Murija in Pikija Jakoba pa je otroke navdušila pripovedovalka Katja Povše. Na koncu je prišel dolgo pričakovani maček Muri, ki smo mu ob njegovem 40. rojstnem dnevu skupaj zapeli pesmico ter upihnili svečke na Murijevi rojstnodnevni torti. Otroci so se z Murijem objemali, ga božali ter se z njim slikali. Narisali so mu tudi risbice in mu jih poklonili v spomin. Praznovanje Murijevega rojstnega dne je bilo polno otroškega veselja, rdečih ličk in svetlih lučk, ki so sijale v očeh. Popoldanski del je bil namenjen odraslim. O življenju in delu Kajetana Koviča so se pogovarjali pesnik in akademik Ciril Zlobec, pesnik in predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina ter Kovičeva hči, prevajalka Nina Brala. Z njimi se je pogovarjala Nela Malečkar. Kovičeve pesmi je interpretiral Igor Sa- Ustvarjalno delavnico je vodila Vanja Klenovšek. Ana Vipotnik, Igor Leonardi in Katja Povše so navdušili otroke in starše. mobor in med njegovimi interpretacijami je med skoraj 150 poslušalci vladala grobna tišina. Kovičeva poezija nam je vsem tako blizu in tako draga. V njej ni ničesar, kar bi bilo odveč, pa vendar je tako polna zvočnosti, barv, sožitja z naravo, skoraj meditativnosti. Včerajšnja prireditev je bila en sam užitek; polna otroškega veselja, zanimivih pogovorov in presežnih interpretacij, ki ti napolnijo in ogrejejo srce in še dolgo dolgo ostanejo v nas. To je bil naš poklon velikanu Kajetanu Koviču. Hkrati pa se ob takih prireditvah ponovno odpira vprašanje o širitvi prireditvenega prostora knjigarne Konzorcij, saj v zadnjem času ne more več sprejeti vseh obiskovalcev, ki si želijo obiskati naše prireditve. Priljubljenosti Mačka Murija ne zmanjša niti okroglih štirideset. Igor Samobor je interpretiral Kovičeve pesmi, o njegovem življenju pa so v pogovoru, ki ga je povezovala Nela Malečkar, spregovorili: Ivo Svetina, Nina Brala in Ciril Zlobec. nagrade / dogodki NAGLAS februar 2015 8 Prešernova Brvar in Strojan Mojca HRIBAR Tudi letošnjega sedmega februarja so tradicionalno podelili osem Prešernovih nagrad; dve veliki za življenjsko delo in šest nagrad sklada. Med nagrajenci sta bila naša sodelavca Andrej Brvar in Marjan Strojan. Prejemniku velike Prešernove nagrade Andreju Brvarju smo v MK pravkar ponatisnili izbrane pesmi v zbirki Retrospektiva, ki je v Kondorju prvič izšla leta 2007. Brvar je znan kot lektor, publicist, urednik pri založbi Obzorja in Litera ter predvsem kot avtor desetih pesniških zbirk. Pomembni Mariborčan je napisal tudi nekaj del za otroke, a poudarja, da so v enaki meri namenjena tudi odraslim. Restrospektiva predstavlja Brvarjevo poezijo, ki je na začetku mladostniško vihrava, neoavantgardistično eksperimentalna, nato dokumentarno objektivistična, z leti pa se umiri, postaja bolj reflektirana in individualna. Marjan Strojan je nagrado Prešernovega sklada prejel za prevod Canterburyjskih povesti, ki jih je pri Cankarjevi v začetku leta 2013 izdal Zdravko Duša. Strojan velja za enega najboljših in najuglednejših prevajalcev iz angleščine, kjer je konkurenca med prevajalci zaradi razširjenosti in priljubljenosti jezika še posebej velika. Stroka ga je nagradila že večkrat, med drugim tudi leta 2004 za prevod Miltonovega Izgubljenega raja. Canterburyjske povesti Geoffreyja Chaucerja so skupek veselih in žalostnih zgodb, ki si jih romarji, ki se jim pridruži tudi pisatelj, pripovedujejo na poti iz Londona na grob Thomasa Becketa. Kotiček za rime JUTRO V tebi je to jutro to jutro z zrakom ki diši po predmestnih vrtovih s koščki neba razmetanimi po tlaku z vrčki piva ki se potijo v trebuščke v tebi je to jutro to jutro po dolgih deževjih po sivih in praznih cestáh po dneh obupno iskanih besed v tebi je to jutro in ti si v njem to jutro ko si skrivaj skočil na tramvaj in se zdaj pelješ kamorkoli skoz dan pod soncem ki kot velik regratov cvet blešči nad mestom. Andrej Brvar, Retrospektiva, zbirka Kondor, MK 2007 S kurenti v pustni vikend Mojca HRIBAR Zakaj sta na naslovnici februarskega Naglasa Aleš Šteger in Tina Dobrajc v družbi kurentov? Ker je dan po debelem četrtku v Konzorciju dišalo po krofih, predstavili smo tri knjige in obiskali so nas čisto pravi kurenti. Kurentova pot se je začela leta 2011, ko je v koprodukciji Lutkovnega gledališča Maribor in Mestnega gledališča Ptuj nastal istoimenski lutkovni muzikal za otroke. Besedilo za uprizoritev je napisal pesnik in pisatelj Aleš Šteger in ga sedaj preoblikoval v svojo prvo mladinsko povest. Štegra je, kot je povedal, zgodba kurenta na neki način zasledovala, po drugi strani se ji je težko približeval. Na začetku je kurent postavljen v mitološki čas, potem je zgodbo zapeljal v današnji čas. Starodavni mitološki kurent se tako v njej spopada s težavami današnjega sveta. Je kritičen opazovalec potrošništva, globalnega segrevanja, kopičenja odpadkov, odtujenosti in nečlovečnosti. Kot je dejal Šteger, je o kurentu paradoksalno pisati, saj je lik, ki ne govori. Zato je zanj ustreznejša pisava vizualnega tipa, kar v knjigi predstavljajo ilustracije Tine Dobrajc. Poleg Kurenta se zvrstijo pred bralčevimi očmi še drugi liki na čelu z deklico Floro, ki se Kurenta ne boji, ampak vzpostavi z njim ljubeč odnos, zavezo, ki bo morda rešila svet. Knjigo je uredila Irena Matko Lukan v sodelovanju z likovnim urednikom Pavletom Učakarjem. Na dogodku, ki so ga z obiskom popestrili kurenti in kjer smo postregli dišeče krofe, je urednica Alenka Veler predstavila še prvi del trilogije kriminalk o Sneguljčici Salle Simukke z naslovom Rdeča kot kri. Knjigo je prevedla Julija Potrč. S knjigo Drugi veter pa smo zaključili sago Ursule K. Le Guin o Zemljemorju. Predstavil jo je prevajalec Dušan Ogrizek. dogodki NAGLAS februar 2015 9 Pesmi štirih – vstopnica v jubilejno leto CZ Laura ŠTRAUS Mirjam PEZDIRC Cankarjeva založba je v letošnje jubilejno leto vstopila s kultno zbirko Pesmi štirih, ki jo je izdala ob svoji 70-letnici. Tej zbirki je bila posvečena novinarska konferenca, na kateri so uredniki Cankarjeve založbe in njen direktor Miha Kovač predstavili letošnji knjižni program. V nadaljevanju sta govorniški oder prevzela pesnik Ciril Zlobec in urednik tokratne, že 7. izdaje zbirke Zdravko Duša. Pesnik Ciril Zlobec in urednik Zdravko Duša sta v pogovoru o zbirki Pesmi štirih razkrila zanimive podrobnosti o nastanku zbirke. Ušteli bi se, če bi mislili, da je bilo o zbirki Pesmi štirih, ki je izšla daljnega leta 1953, že vse povedano. Pesnik Ciril Zlobec nam s svojo neizčrpno energijo znova in znova naliva novih spoznanj o ustvarjanju slovite četverice, v kateri so bili poleg njega še Kajetan Kovič, Janez Menart in Tone Pavček. Zanimiv in navdihujoč je bil Ciril Zlobec tudi v tokratnem pogovoru, ki ga je vodil urednik jubilejne izdaje Zdravko Duša. Pesnik, ki bo letos praznoval 90. rojstni dan, je spomnil na začetke nastanka zbirke in spregovoril o druženju mladih pesnikov. »Danes se zdi, da je bilo vse načrtovano, a stvari so se odvijale povsem spontano,« je dejal. Vsi štirje so se bolj kot ne po naključju spoznali na literarnih srečanjih, ki so jih vodili tedaj uveljavljeni literarni kolegi, kot so Miško Kranjec, France Bevk in Anton Ingolič. Po Zlobčevih besedah so imeli srečo, da so »padli v prehoden prostor, ki ga je bilo treba napolniti. Pred nami so bile generacije literatov, navdahnjene z idejami NOB in željo po izgradnji socializma, za nami pa močan val modernističnih pesnikov,« je pojasnil pesnik. Sami so se odločili, da ne bodo pisali tako, kot so od njih pričakovali. Ta odločitev je od njih zahtevala pokončnost, sploh za preostale člane četverice, ki v nasprotju z njim niso bili v NOB. »Sam sem v zagovorih vedno poudarjal, da sem šel v partizane zaradi želje po svobodi, ki je tudi osebna, zato so mi rekli, naj mi bo,« se spominja Zlobec. Pesniška zbirka je kmalu zaslovela, kratka razmišljanja o pisanju poezije vseh štirih mladih pesnikov, ki so bila dodana pesmim, pa so v drugih republikah nekdanje Jugoslavije razglasili za manifest slovenske poezije. Po besedah Zdravka Duše je zbirka Pesmi štirih vedno bolj postajala tudi himna prijateljstvu. V njeni družbi so štirje pesniki širili sporočilo o pripadnosti drug drugemu in k temu zavezali tudi navdušeno bralstvo. In počasi počasi, to je pač neizbežno, je postala sodobni pesniški mit, je dodal Duša. Uredniki Cankarjeve založbe in njen direktor Miha Kovač so predstavili letošnji knjižni program. predstavljamo se NAGLAS februar 2015 Knjigarna in papirnica Tolmin Mojca GABRŠČEK KOKOŠIN 10 Arhiv PE TOLMIN Tolmin leži v osrčju Julijskih Alp, kjer se Tolminka izliva v smaragdno Sočo, naša trgovina pa v enem in edinem semaforiziranem križišču v Tolminu. Šteje štiri članice. No, lahko bi rekli tri in pol, ker jaz, Mojca Gabršček Kokošin, zaradi svojega podmladka (imam tri hčerke) delam krajši delovni čas. Sodelavke se včasih pošalijo: »Prideš samo, da pomešaš zrak, pa naj je dober ali slab, in že greš domov.« V Mladinsko knjigo sem prišla jeseni leta 2007. Zaposlena sem kot prodajalka, ker pa rada ustvarjam, sem prevzela in razširila hobi program v naši trgovini. Odgovorna sem tudi za urejanje trgovine, predvsem papirniškega dela. Ker sem vedno dobre volje, ne smem nikoli vstati z levo nogo, saj se takoj opazi, da nekaj ni v redu. Pozimi v prostem času rada zaidem na smučišče, poleti pa obožujem vodo, pa naj je sladka ali slana. Peta članica naše knjigarne Vanja Sovdat se je na našo žalost upokojila. Naj uživa, saj si je to po dvajsetih letih trdega dela v naši trgovini zaslužila. Še vedno pa rada prihiti na pomoč, če kaj potrebujemo, saj je bila zelo vešča računalnika. Pa imamo spet razlog za kratek klepet ob kavici in dobri volji, ki je v naši trgovini ne manjka. Vsaj tako pravi večina, ki se pri nas ustavi. Je pa res, da skoraj vse stranke poznamo kot lasten žep, in zato ne more biti drugače, kot da pri nas domuje dobra volja. Kaj pa danes? Zakaj je tako tiho? Inventuro imamo. Letos je prvo leto potekala brez Vanje. A je vseeno prišla pogledat, kako nam gre, ne da bi jo poklicali. Nanjo smo se vedno lahko zanesli in tudi zdaj se lahko. Hvala, Vanja. Naši dragi šefici Miri Skočir včasih v šali rečemo the big boss. V Mladinski knjigi je zaposlena že tri desetletja. Tako šefico, tudi če jo iščeš s svetilko, težko dobiš, saj je dobra kot kruh. Za nas skrbi kot mati. Za zadovoljstvo kupcev v Knjigarni in papirnici Tolmin skrbijo: Boža Gaberšček (spredaj), Milojka Hadalin, Petra Rejec, Anja Hribar, Mojca Gabršček Kokošin in Mira Skočir. Vanja Sovdat se je upokojila. Včasih bi bilo dobro, da bi udarila po mizi, ko se zaneti kakšna iskrica med nami. Ja, v takem primeru bi nam prišla prav kakšna moška roka, pa seveda pri nošenju papirja, saj imamo v naši knjigarni tudi dostavo papirniškega materiala določenim strankam. Ne bom posebej poudarjala Mirinih pristojnosti, saj veste, kakšne so šefovske dolžnosti: DELAJ VSE. No, Mira v prostem času rada zaide na kakšen hribček in nam potem poroča o doživetjih, pa seveda tudi kakšna fotografija prileti. Druga najstarejša predstavnica je Boža Gaberšček. Pridna, marljiva mravljica, ki žene konje v galop. Prav to počne tudi, ko se zapodi po belih poljanah, saj ima konje zelo rada. Tudi ona je v Mladinski knjigi že dolgo – okroglih dvajset let. Zanjo bi lahko rekli, da je deklica za vse. Je vedno tam, kjer jo potrebujemo, bodisi v knjigarni bodisi v papirnici. Čeprav se kdaj pošali: »Referent za knjige je tam,« in pokaže na našo zadnjo sodelavko Milojko Hadalin. K nam je prišla v začetku leta 2008, ko je Grafiko Soča prevzela Mladinska knjiga. Pred tem je delala v Grafiki Soča kot poslovodja, sedaj pa je odgovorna za oddelek knjigarne. V prostem času zelo rada zaide na obalo, saj ljubi morje in morski zrak. Na začetku sem zapisala, da našo ekipo sestavljamo tri in pol stalne članice. A to še ni vse. Konec lanskega leta se nam je pridružil mlad veter v laseh. To sta dve pridni študentki, ki nam bosta kar prav prišli. Prva je Petra Rejec, domačinka iz Tolmina, študentka varnostnih ved. Druga pa je Dolenjka Anja Hribar, študentka Fakultete za uporabne družbene študije iz Nove Gorice, ki jo je v Tolmin pripeljala ljubezen. Mladina nam prinaša v trgovino dodatno dobro voljo. Kar tako naj ostane. Če vas pot zanese v Tolmin, pa pri nas kavica že čaka na vas. osebnost meseca NAGLAS februar 2015 11 Tatjana Stojić N. N. Čisto vsak delovni dan je na primer ura 8.27. Večina že sedi na svojih delovnih mestih in gleda v ekrane. Tudi v Prodaji pravnim osebam je podobno: na svojih mestih med kupi propagandnega materiala sedita že dve, pisarna poleg je še prazna. Ob 8:27 se na Šubički prižge smerni kazalec na avtomobilu, dvigne se zapornica na parkirišču, pava pa kot dve zmešani kuri planeta v beg. Parkiriški mojster zamahne v smeri prostega parkirišča, rjav avto se zapelje v eno od redkih prostih mest, vrata se odpro, voznica izskoči in na ozkem parkirišču obriše svoj in sosednji avto ter steče v stavbo. Našteli smo vsaj deset dogodkov, ura je šele 8.29. Med sprintom pozdravi vratarico, odpre torbico z vsebino, ki jo najbolje opiše že precej oddaljeni slogan sosednje Name – Od šivanke do slona. V torbici so kaka plastična blok flavta, luknjač, ki je izpustil svoj rezervoar papirnatih krogcev, nepogrešljiva steklenička z vodo in drugi zakladi. Potem začne iskati črn etui s službeno kartico. Ko ga izžreba, ga v skoku prisloni k uri za štempljanje, ki na kratko piskne, izpiše ime in priimek ter +45,17. Takrat se rahlo nasmehne, ker se ni izpisala beseda zamudil. Kar pomeni, da na poti z Dolenjskega ni bilo poledice, snega, Dunja KOFLER verižnih trčenj, širokih traktorjev, nedeljskih voznikov … Potem Tatjana odbrzi v pisarno, pritisne gumb ON na računalniku, kavo sta itak nadomestila adrenalinska pot in tek do ure, računalnik se začne prižigati, ker pa ne deluje tako hitro kot njegova uporabnica, jo medtem sodelavki obvestita o jutranjih uspehih. Začne se Tatjanin delovni dan. Za vse, ki je po načinu prihoda v službo in imenu še niste prepoznali, to je Tatjana Stojić, vodja Prodaje pravnim osebam (PO) v Založbi. Če še vedno ne veste, kdo je to, se verjetno spomnite njenega glasnega in posebnega smeha, ki se zelo pogosto sliši iz njene pisarne (a ne, Martina?). Poleg opravil, ki so vsem na očeh, kot so vodenje oddelka, sestanki, doseganje čim višje in boljše prodaje naših knjig, sestanki, določanje naklad za knjige, sestanki, skrb za zaloge, sestanki, pogajanja s kupci in še cela vrsta dolžnosti, med drugim tudi sestanki, je med sestanki ena od njenih najznačilnejših dejavnosti, ki je nima prav rada, boj z neprebrano e-pošto. Zjutraj do prvega sestanka ji uspe prebrati in odgovoriti že na večino e-pošte, potem pa se ji po sestanku številka ena na ekranu že kaže 50 odebeljenih neprebranih sporočil. Njena lastnost je vsekakor vztrajnost. Ko jih zagleda, se malo razjezi, potem jih do naslednjega sestanka, kot pravi sama, »spuca«, ko se vrne, se Sizifovo delo nadaljuje. Slovi tudi po odličnem znanju excela in predajanju te veščine sodelavcem. Kdor koli je kdaj sedel v PO (tudi tisti, ki je bil zaposlen samo en dan), se je spominja tudi po tem, da se je stalnega teženja, če bi sodelavki ali sodelavcu kaj naredila v tem programu, rešila tako, da ga/ jo je preprosto naučila nekaj osnovnih čarovnij. Zaradi nje vsi obvladamo funkcijo VLOOKUP. Znana je tudi potem, da je dolgo v službi, saj mora potem, ki se v hiši in v PO vrvež malo umiri, opraviti še goro stvari, da se lahko nov delovni dan prične gladko. Ob večerih, ko si vzame čas zase, zapleše salso in bachato; nasploh menda rada pleše. Če se ne ziba v latinskoameriških ritmih, pa ob večerih rada pogleda kako TV-serijo, in to ne žajfnic, to moramo poudariti, ampak zabavne ali pa fantazijske. Če je v zaletu, lahko naenkrat pogleda celo sezono. Ali pa si s prijateljicami v kinu ogleda kak film s spektakularnimi posebnimi učinki. Tatjana se uspešno kosa tudi z mišicami, saj vodi fitnes sekcijo pri Modrinu. Pri lastnikih fitnes centrov vsako leto izposluje ugodne pogoje za modrinovce, skrbi pa tudi, da so vsi vadeči vpisani in imajo plačane pristojbine. Z Mladinsko knjigo je povezan tudi bovling, kjer vedno sodi med favoritke tekmovanj med sodelavci. Pred leti so jo sodelavci v pretežno moškem kolektivu PO razglasili za kraljico naših src. To velja še danes, čeprav so v oddelku PO samo dame. knjigarniški utrip NAGLAS februar 2015 Wolfova na Trubarjevi Katarina MODIC 12 Mojca HRIBAR Selitev knjigarne z Wolfove je bila hitra in neboleča. Tako smo si želeli tudi za vselitev na Trubarjevo. Prve dni januarja smo z zanimanjem opazovali nastajanje nove knjigarne. Ne mislite, da brez zapletov. Zagodlo nam jo je ogrevanje, a ga je Goran Hudin z ekipo spretno rešil. Pleskarji so čokoladno obarvali strop, električarji obesili luči, mizarji pa postavljali knjižne omare. V torek, 13. januarja, smo se jim pridružili še polnilci polic. Najprej nam ni bilo čisto jasno, kako se bomo lotili polnjenja polic, saj mizarji še niso postavili vseh knjižnih regalov. Čistilke svojega dela še niso opravile, ko smo že odpirali škatle s knjigami. Spet smo si razdelili »rajone« in knjige postavljali na police. Film, kako je to izgledalo, bi prikazoval vojsko ljudi, ki pridno delajo, hodijo drug mimo drugega na milimeter, vendar se nihče ne pritožuje. Če bi bila to risanka, pa bi prikazovala eno veliko zmedo ljudi, ki hodijo drug po drugem, vendar na koncu vsaka stvar stoji na svojem mestu. V realnosti je bilo znosno kaotično. Prvi korak je bila groba postavitev knjig – brez abecednega ali kakega drugega vrstnega reda. Detajlne postavitve smo se lotili naslednji dan. Poleg knjig z Wolfove smo dobili še artikle za dodatno popestritev ponudbe. Andreja Žolger je s svojim nezmotljivim občutkom za estetiko postavljala Marxove kipce, možgane (oboje keramični hranilniki), nalepke in elastike v umetniško konstalacijo in nastala sta dva komercialno zanimiva prodajna otoka. Eden je črno-bel, drugi pa modro-zelen. Odlično je rešena postavitev žepnic, revij, voščilnic, darilnih vrečk. Pa vendar Z ulice je pogled na naš prireditveni prostor prav vabljiv. se na večjem delu knjigarne bohotijo knjige. Namenjenih jim je pet velikih miz za izpostavitve, štirje regali in skoraj vse stene v prostoru. Prvega ne pozabiš nikoli. Četrtek, 15. januar. Otvoritveni dan se je začel ob osmih zjutraj. Prve dni smo delale ves dan, saj smo želele začutiti utrip ulice in ljudi. Sprejeli so nas z odprtimi rokami in vsem, ki ste sodelovali pri postavitvi nove knjigarne, sporočam, da so vam hvaležni za odločitev. Ekipa Trubarjeve, Alenka Kregar, Andreja Anžin in pod članek podpisana Katarina Modic, se zahvaljuje sodelavcem za fizično pomoč pri polnjenju ter delitev izkušenj iz svojih knjigarn Ireni Gali in Jerneji Sušnik, pa Dejanu Korenu, Petri Novak in Alenki Kristan. Stalno so nam bili na razpolago tudi kolegi na papirništvu in knjigotrštvu ter ne nazadnje vodstvo. BELA V LJUBEZNI NA TRUBARJEVI Tudi prve ne pozabiš nikoli. Prva predstavitev v novi knjigarni na Trubarjevi je bila namenjena Varji Kališnik, ki je pravkar izdala knjigo Bela v ljubezni. Dogodek je povezovala Zvezdana Mlakar, njen sin pa ga je popestril z glasbo. Prostor za dogodke je v levem delu knjigarne, kjer je en del malce privzdignjen. Tu bodo nastopili gostje, dva prodajna otoka sta namenoma na kolesih, da ju premaknemo na drug konec knjigarne, na njihovo mesto pa postavimo cca 30 stolov. Tokrat so bili zasedeni vsi in tudi z ulice je pogled na naš prireditveni prostor prav vabljiv. Varja in Zvezdana sta se počutili odlično. Pogovarjali sta se o večni temi – o ljubezni, kakršno si je ustvarila Varja skozi leta iskanja, kaj ljubezen sploh je. Pravi, da je morala najprej vzljubiti sebe. Sicer pa vsem radovednim, ki si zastavljate podobna vprašanja, priporočam knjigo Bela v ljubezni v branje. Náglasak Prilog Náglasak namijenjen je čitateljima grupe Mladinska knjiga u inozemstvu. Priloga Náglasak je namenjena bralcem družb Mladinske knjige v tujini. Dodjela diploma Časne liste IBBY za 2014. godinu Margareta CVITANOVIĆ i Lav STIPIĆ Ognjen KARABEGOVIĆ Dana 5. prosinca 2014. u prostorijama Odjela za djecu i mladež zagrebačkih gradskih knjižnica održana je svečanost u povodu obilježavanja Dana Knjižnica grada Zagreba te dodjela diploma Časne liste IBBY. IBBY (The International Board on Books for Young People) je neprofitna organizacija koja predstavlja internacionalnu mrežu ljudi sa zajedničkim ciljem zbližavanja knjiga i djece i mladih. Časna lista IBBY (IBBY Honour List) bijenalna je selekcija suvremene produkcije knjiga ponajboljih pisaca, ilustratora i prevoditelja zemalja članica IBBY-ja. Među 75 zemalja članica je i Hrvatska – naša sekcija IBBY-ja je Hrvatski centar za dječju knjigu u Knjižnicama grada Zagreba. Nacionalne sekcije zemalja članica svake druge godine biraju po jednu knjigu iz navedene tri kategorije kako bi međunarodnoj javnosti predstavile ono najbolje iz suvremene produkcije te odabrane naslove ponudili nakladnicima dječje knjige u svijetu. Na Časnoj listi IBBY-ja 2014. svoje je mjesto našlo 150 knjiga i autora. Naša Ilustratorica Marsela Hajdinjak osvojila je ovo vrijedno priznanje za ilustracije u slikovnici Nezadovoljna Bubamara autorice Sunčane Škrinjarić. Zahvaljujući tom priznanju i Mozaiku knjiga je također, kao nakladniku, uručeno priznanje za poticanje zbližavanja knjige i djece. Nagrada je uručena predstavniku Mozaika knjiga i voditelju odjela marketinga i odnosa s javnošću Lavu Stipiću. Posebnu pohvalu treba uputiti i našem glavnom uredniku Zoranu Maljkoviću koji je svojim izborom i radom uvelike pridonio ovom vrijednom priznanju. Koristimo ovu priliku da bismo čestitali našoj nagrađivanoj ilustratorici Marseli Hajdinjak i poželjeli joj još mnogo tako dobrih projekata koji će utjecati na poticanje i unapređenje čitalačke pismenosti. Hrvatski dobitnici Časne liste IBBY za 2014. su: • književnica Branka Primorac za knjigu Zvonka Zmaj i Tri kavalira (Alfa, Zagreb, 2012.), • ilustratorica Marsela Hajdinjak za knjigu Nezadovoljna bubamara Sunčane Škrinjarić (Mozaik knjiga, Zagreb, 2012.) i • prevoditelj Ivan Zorić za knjigu Apsolutno istinit dnevnik Indijanca na određeno vrijeme Shermana Alexiea (Algoritam, Zagreb, 2010.) aktualno NAGLAS februar 2015 „Ako kaniš pobijediti...“ Bojana DODIĆ 14 Knjižara MK NOVI SAD MK Beograd posebno je ponosna na svoj mali lanac knjižara i na ljude koji u njima rade. XXEkipa iz knjižare: Okvirno 10.000 naslova (enciklopedija, beletristike, stručne literature, publicistike i dečijih knjiga). Prema finansijskim pokazateljima, od četiri MK knjižare najuspešnija u 2014. bila je ona najstarija – novosadska. Knjižara koja radi u prostoru Merkatorovog tržnog centra u Novom Sadu 7 dana u nedelji, 362 dana u godini, u 2014. povećala je prodaju izdanja Mladinske knjige za 22%, a njihov udeo u prometu za 5%. Gledano po broju prodatih primeraka, posetioci novosadske knjižare kući su odneli 70% više MK knjiga nego u 2013. O tome kako su uspeli da u vremenima interaktivnih medija, pametnih telefona, virtuelnog druženja i ekonomske recesije čitaocima prokrče put do knjige razgovarali smo s malom ali probranom ekipom novosadske knjižare: Zoricom, Svetlanom, Daliborom i Srđanom. Kako čitaoci danas biraju knjige? Traže li pomoć knjižara pri izboru? Imaju li poverenja u vaš savet? XXEkipa iz knjižare: Nema tu nekog posebnog pravila. To je krajnje individualno. Recimo da ljudi češće traže preporuku knjižara kada kupuju knjigu nekome na poklon nego kad kupuju za sebe. I uglavnom imaju poverenja u našu preporuku. Obično se zbog dobre preporuke vraćaju u knjižaru po narednu knjigu. Da li je saldo u vašoj kasi rezultat nekih inovacija u radu ili prosto ubirate dugoročne plodove uloženog rada? Kako ste uspeli da u nezgodnim vremenima za knjigu povećate interesovanje za izdanja naše kuće? U kojim jedinicima vi merite svoj uspeh? XXEkipa iz knjižare: Koliko god da je laskava, ova situacija je pomalo i ironična, jer 2014. nije naša najuspešnija godina. Bili smo mi i bolji. Međutim, bili smo bolji u mnogo povoljnijim okolnostima, bez ozbiljne direktne konkurencije, koja je u međuvremenu napredovala i proširila se, pribavila veći i bolji izbor knjiga i gift programa i nudi konstantno visoke popuste. Kako „nevolja” nikad ne ide sama, tako je tokom 2014. godine u samom „Merkatoru” ojačala i nama sporedna konkurencija, tj. ona koja nudi školski program i edukativne igračke, što je jedan od nosilaca našeg prometa. Na posletku, i sam „Merkator” dobio je konkurenciju u Novom Sadu, s kojom je u određenim periodima prošle godine gubio bitku. Sve u svemu nije nam bilo nimalo lako, ali smo ipak uspeli da održimo generalno dobar promet i da znatno povećamo prodaju izdanja „Mladinske knjige”. A kako smo to uspeli? Pa tako što smo pametni, lepi, šarmantni i pre svega skromni . Ljudi nas prosto vole . Šalu na stranu, ima sigurno i onih koji se slažu sa svim našim hvalisavim epitetima (verovatno i onih koji se ne slažu, ali sigurno mnogo manje ), ali je pored toga predsudan pre svega konstantan timski rad. A naš tim u skoro nepromenjenom sastavu traje blizu 8 godina. Promet sigurno ne bi mogao da bude visok, niti bi naš odnos prema kupcima mogao da bude dobar da ceo tim ne funkcioniše dobro. I recimo da je naša jedinica za merenje uspeha pre svega timska solidarnost i briga o potrebama i željama posetilaca knjižare. Što zajedno znači ozbiljnu posvećenost knjižarskom poslu, koja se ne zasniva nužno na profitu, već na dobro urađenom poslu. A to pre svega znači dobra i široka ponuda knjiga i davanje korisnih informacija kupcima. Što se konkretnog rezultata u prodaji naših izdanja tiče, tu su ipak presudnu ulogu odigrale konstantne prodajne akcije, uz koje je i naša preporuka za dotična izdanja imala jači uticaj na kupce. Prošlogodinje akcije aktivirale su mnogo naslova koji u prethodnom periodu nisu nailazili na odjek kod šire čitalačke publike a koji su uz popuste nadmašili mnogo jače reklamirana izdanja „Lagune”, „Vulkana”, „Kreativnog centra”... Koliko naslova je u ponudi posetiocima vaše knjižare? Šta je to što čitaoci obično traže a šta im vi preporučujete? Da li ste u preporukama rukovodite medijskom slikom knjige („To je sad baš popularno“, „ To svi čitaju“, „Pune su društvene mreže priče o toj knjizi“…) ili subjektivnim utiskom/mišljenjem? Pokušavate li da makar i u najmanjoj meri utičete na formiranje čitalačkog ukusa kod najmlađih posetilaca vaše knjižare? XXEkipa iz knjižare: To je takođe nešto što se razlikuje od slučaja do slučaja, odnosno od toga kakve zahteve ima osoba koja kupuje knjigu. Generalno, trend je da se kupuju knjige koje imaju jaku reklamu i koje su planetarno popularne ili knjige koje su napisale domaće ili svetske zvezde, poput „Da Vinčijevog koda”, Koeljovih knjiga ili „50 nijansi sive”, knjiga Novaka Đokovića, Neleta Karajlića, Stiva Džobsa ili Nika Vujičića. Kada knjigu preporučujemo, trudimo se da pogodimo šta je to što kupac od knjige želi da dobije, pa mu na taj način i dajemo preporuke. Naravno da uvek, ukoliko je moguće (tj. ukoliko se uklapa u želje i potrebe kupca) preporučujemo izdaja „Mladinske knjige”, ali nikad po svaku cenu. Najveća poslastica za svakog knjižara jeste da daje preporuku na osnovu ličnog stava i utiska o knjigama jer to pro- aktualno NAGLAS februar 2015 15 daji knjiga uz ekonomsku daje i estetsku dimenziju. I to je pravi užitak! A najlakše je kada se radi o knjigama za decu. U tom smislu sigurno da na neki način i preporuke knjižara formiraju čitalački ukus najmlađih posetilaca. Međutim, priznati se mora da najznačajniji uticaj na formiranje čitalačkog ukusa imaju mediji i masovna produkcija savremenih izdavača. Poslednjih godinu ili dve tu je i trend kupovine knjiga na popustu, pa ljudi često umesto da pitaju imate li knjigu određenog pisca ili iz neke određene oblasti, pitaju „Imate li knjiga na akciji?” Da li izborom naslova koji dolaze na vaše police profilišete svoju publiku? Koji je profil čitaoca koji dolazi u vašu knjižaru po naredno štivo? XXEkipa iz knjižare: Mi smo od početka profilisani kao prava knjižara, a ne kao klub čitalaca. To konkretno znači da se trudimo da u ponudi imamo što više izdanja svih značajnijih izdavača u Srbiji, odnosno da 80% posetilaca knjižare može naći traženu knjigu kod nas, bez obzira na to ko ju je i kad objavio i kojoj oblasti pripada. Tako su naši kupci zapravo svi ljubitelji knjiga, bilo da vole ljubavne, krimi, istorijske, klasične romane, epsku ili naučnu fantastiku. Nisu zapostavljeni ni kupci dečije, enciklopedijske i stručne literature. Tako kod nas možete stresti obične građane, pisce, političare, biznismene, profesore, novinare i TV zvezde. I svi se oni vraćaju kod nas. Da li aktuelne ekranizacije knjiga produžavaju ili skraćuju život nekoj knjizi? Čitaju li ljudi knjige pošto odgledaju filmove snimljene po knjigama? Konkretno, da li je prodaja Harija Potera, „Igara prestola”, „Gospodara prstenova”, „Hobita”, „Atlasa oblaka”, „Kradljivice knjiga”… porasla ili opala posle ekranizacija, i šta očekujete da će se desiti s Pedeset nijansi posle premijere filma? Oni kane pobijediti: Dalibor Grunf Dakić, Zorica Rok Mitrović, Svetlana Makon Kitanović i Srđan Ford Marijanski XXEkipa iz knjižare: Presudniji uticaj na prodaju knjiga imale su ekranizacije knjiga epskih/bajkovitih tema, kakve su „Igra prestola”, romani o Hariju Poteru, „Gospodari prstenova”. Za ostale ekranizacije nije se pokazalo da su imale bitniji uticaj na život knjige. Generalno se čini da knjiga i film snimljen po njoj zapravo žive dva nezavisna života, bez značajnijeg međusobnog uticaja, i imaju svako svoje poštovaoce. Da li ljudi u knjižaru dolaze samo po knjigu? XXEkipa iz knjižare: Svakako, najčešće dolaze po knjigu, ali i kad žele da kupe poklon koji je neobičan ili pametan ili edukativan. S obzirom na to da veliki broj ljudi ne pravi razliku između klasične knjižare i papirnice, dolaze i kad im je potreban školski pribor. S tim u vezi, ponuda naše knjižare je organizovana tako da pored knjiga sadrži veliki izbor poklona, edukativnih igračaka i mozgalica, ali i školskog pribora. U našu knjižaru, međutim, dođu i da nam donesu slatkiše jer smo bili mnogo ljubazni . Ponekad i da nam poklone knjigu ili da se raspitaju za muziku koju slušamo. Ima slučajeva kad svrate da pitaju gde je toalet, banka ili fotokopirnica. Dakle, dolaze i po razne informacije. Logično, ljudi zaključuju da ste najobaveš teniji čim provodite toliko vremena među knjigama ! I kakva je danas, osim obaveštajne, uloga knjižare i knjižara u životu prosečnog srpskog čitaoca? XXEkipa iz knjižare: Pa, prilično marginalna. Pre svega zato što je prosečan srpski čitalac (kao uostalom i prosečan svetski čitalac) profilisan reklamama, trendom masovnog štampanja osrednjih romana koji se proglašavaju bestselerima i pre nego što se puste u prodaju, kao i trendom vrednovanja knjige akcijama „3 za 999”, „2 po ceni jedne” i sl. Današnje knjižare su sve sličnije prodavnicama mešovite robe. Međutim, iako je uloga knjižare mala, prilično je bitna, pre svega na simboličkom nivou, jer su knjižare mesta gde svako ima utisak da radi nešto na vlastitom usavršavanju i oplemenjivanju. Mi samo pomažemo našim posetiocima (i nama samima) da od tog rada uberu što veće koristi. aktualno NAGLAS februar 2015 So nov predizvik do podobar rezultat vo 2015 godina! Tim na MK SKOPJE 16 ??? VODITEL VESNA KERAZOVSKA Neophodno za opstanok i razvoj na mojata grupa za 2015 godina e regrutacijata odnosno priklučuvanje na novi zastapnici. Samo najmakotrpna rabota dokažano nosi najdobri rezultati. Proces koj što ne e ednostaven, no se nadevam na podem. Isto taka izdavanjeto na novi knigi mi davaat nadež za pogolemi rezultati godinava. Vo 2015 godina vkupno se četiri novi izdanija na knigi. Se kje napravime za da dojdeme do podobri rezultati. Tvrdam deka so „Bajkite na Andersen” kje imame najgolem uspeh. Regrutacijata i novite knigi se glavnite elementi što kje gi vklučat aktivno i starite i novite zastapnici. Bi sakala da se izdade leksikon na makedonski jazik, lično smetam deka so taa kniga kje ima prodažba vo nagorna linija. VODITEL SILVANA IVANOVSKA Iskreno očekuvam ovaa godina deka kje bide mnogu podobra od minatata i toa so značitelen porast na prometot. Ova go očekuvam zatoa što site nie se dogovorivme – godinava intenzivno da rabotime na promet, a so samoto toa normalno e i rezultatot da bide podobar. Zgolemuvanjeto na brojot na lugjeto vo MK – Skopje direktna prodažba ne samo što kje go zgolemi prometot tuku kje pridonese i za zgolemuvanje na bazata na novi čitateli, pa taka kje dopreme i do mnogu semejstva što nemale do sega naš naslov. Što se odnesuva do izdanijata što se spremat za ovaa godina jas lično mislam deka se vo red, možebi malku sum skeptična vo odnos na toa kako kje pomineme so enciklopedijata „Muzika“, no i vo minatoto se pokažalo deka naslovi za koi sme bile skeptični pominale relativno dobro. Bi sakala vo idnina malku po- vekje da bideme vklučeni vo izborot na naslovite što kje se preveduvaat i pečatat za da ima rabotava i pogolem efekt. Se na se bez rabota nema ništo. Kaj nas fokusot za ovaa godina mora da bide razvojot. Za da ima na krajot na godinata što da žneeme - mora ušte sega da poseeme mnogu trud, entuzijazam, lični žrtvuvanja, energija i vreme – i uspehot kje ni bide zagarantiran. Našite podvizi i našite neuspesi se nerazdelivi kako silata i materijata, koga kje se oddelat kje ne nema i nas. Minatata godina možebi beše poslaba, no zatoa se nadevam deka toa kje ne napravi posilni i pomotivirani za ovaa godina da imame podobar rezultat. Ostavame idninata da ja kaže vistinata, zatoa što se se ceni spored rabotata i dostignuvanjata. VODITEL VANČO NESTOROVSKI Vo Mladinska Kniga sum od 2010 godina i imam čuvstvo deka ova e rabotata koja sekogaš sum ja posakuval i zamisluval. Maksimalno se pronaogjam vo ova što go rabotam i mislam deka možam ušte mnogu celi da postignam. Imavme teška godina pozadi nas, no se vodam spored ona staroto pravilo “ona što nema da ne ubie, kje ne zacvrsti“. Imaše i dobri i loši momenti, no kje gi pamtime dobrite, a toa e sekako mesec maj so „Makedonski Slavi”, koga imav grupen promet od 20.000 evra. 2015 godina e nov predizvik za nas i očekuvam podem vo prometot. Pozitivniot stav go zasnovam na motivacijata što ja dobivam od Mladinska Kniga, koja što ne e mala. Pottiknat od toj moment sekako deka i jas kje gi motiviram lugjeto od timot, megjutoa najgolemi očekuvanja imam od novite lugje koi što kje gi regrutiram vo naredniot period. Voden po mototo - “Koj e najdobar zastapnik?- Toj što seušte ne e dojden.” VODITEL VIKTOR TODOROVSKI Čest i zadovolstvo mi e što možam da rabotam vo MK – Skopje, bidejkji načinot na rabotata i stimuliranjeto pri samoto rabotenje se sovpagjaat so moite razmisluvanja. Za izminative dve ipol godini doživeav i usponi i padovi vo rabotenjeto taka da poučen od seto toa mojot plan za 2015 g. e da se upatam po nagorna linija. Se raduvam na novi naslovi koi imaat golem interes kaj naselenieto i očekuvam uspeh vo 2015 g. Plan voedno za 2015 g. mi e da moeto zadovolstvo od rabotenjeto go prenesam na drugi lugje (idni zastapnici) taka da so toa bi pridonel vo razvojot na členstvo vo MK. Voditel Vančo Nestorovski uredniki priporočajo NAGLAS februar 2015 17 Katere knjige oziroma učbenika, ki jo/ga boste uredili v letošnjem letu, se najbolj veselite? CANKARJEVA ZALOŽBA Ana Ugrinović Ellena Ferrante: Dnevi zavrženosti (prevod in spremna beseda Anita Jadrič, izid oktober). Kaj se zgodi, ko družinsko življenje ženske poči kot steklenica šampanjca in se razlije po tleh? Zgodijo se Dnevi zavrženosti. 38-letna Olga je mati dveh otrok, ki jo mož zapusti zaradi mlajše ženske. Sledi čustveni prosti pad, neprizanesljiva analiza bolečine, ob kateri bralec ne ostane ravnodušen. Olgina zgodba ni nič novega, toda slog pripovedi je. Ferrantejeva je neustrašna. Njeno pisanje je boleče iskreno in velikopotezno. V ospredje postavlja ženske, ki jih družba oblikuje, popači in včasih stre. Prodorno in brez sentimentalnosti secira osebni mikrokozmos in meandre človeške duševnosti. Ellena Ferrante je italijanska pisateljica, rojena najbrž v Neaplju. Zdi se, da je bila poročena; mogoče je nekaj časa živela v Grčiji; rekli bi, da je mati. Vsaj tako se nam dozdeva. V tej naši dobi samopromocije in družabnih omrežij ljubosumno varuje svojo zasebnost. Pravi, da ji anonimnost omogoča popolno ustvarjalno svobodo, posebno zato, ker njene knjige drezajo v še žive rane. »Verjamem, da knjiga, potem ko je enkrat napisana, ne potrebujejo več svojega avtorja. Če ima kaj za povedati, bo prej ali slej našla bralce; če ne, jih pač ne bo.« In romani Ferrantejeve so jih našli. Toliko, da je v zadnjem letu postala prava mednarodna literarna senzacija in sprožila val ‘ferrantemanije’. Bil je že čas. Nina Žitko Pucer Tole je težka naloga … Kako naj vam samo eno stvar položim v lonec, če je vse tako dobro? Pa dajmo letos ugasnit štedilnik. Naredimo spremembo in poskusimo vsaj kakšen dan v tednu jesti presno. Presno? Presnojedci so vegani, ki svoje jedi nikoli ne segrejejo nad 40 stopinj. Nad to temperaturo se namreč za naše telo koristne snovi v hrani povsem sfižijo, jedi obdržijo samo še kalorije, ki ljubko objamejo naš pas, jetra, srce … Naše telo pa ne dobi tistega, kar potrebuje za zdravje, lepoto in energijo. Za začetek obljubljam, da se pri presnem prehranjevanju ne bomo dolgočasili ob smutijih in solatah (če so ti sploh lahko dolgočasni), uživali bomo ob zvitkih, kruhih, enolončnicah, karijih in zelenjavnih testeninah, izbirali bomo lahko med množico dobro pripravljenih in lepo začinjenih jedi. Krona presne kuhinje pa so vsaj po mojem mnenju sladice: torte, drobljenec in s čokolado oblite kroglice … Kje vse to najdemo? V Presni kuhinji avtorice Anat Fritz. Tine Logar Čeprav bi verjetno vsak, ki pozna moj letošnji knjižni program, pričakoval, da se bom pri izboru knjige, ki ji pripisujem največji pomen, odločil za prestižnega Rafaela, sem brez pomislekov izbral knjižico Boža Repeta S puško in knjigo. Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda 1941–1945. Razlogi za to so predvsem štirje: 1) vedno me najbolj razveselijo dela slovenskih avtorjev; 2) ob 70. obletnici konca 2. svetovne vojne je prav, da se zavemo (še predvsem mladi), da smo bili Slovenci v tem času med prvimi podvrženi genocidu in etnocidu; 3) ponovno moramo razčistiti tudi pojme kolaboracija, narodnoosvobodilni boj in revolucija; mladi namreč ne vedo več, ali smo iz vojne izšli kot del zmagovalne zavezniške koalicije ali kot podaniki sil osi, torej tistih, ki so nam namenili izbris s sveta; 4) knjiga bo tudi pokazala, da smo bili razkosani med štiri (in ne tri) okupatorje, saj je nekaj naših vasi okupirala tudi zločinska NDH. Mimogrede: glavni naslov je prevzet iz poročila ameriškega vojaškega obveščevalca F. D. Rooseveltu. Andrej Blatnik Alexa Capusa že poznamo po nenavadnem ljubezenskem in hkrati nenavadnem vojnem romanu Léon in Louise. Izšel je lani, se hitro razprodal, ponatiskuje se kot žepnica, pa še izginjajoči resni bralci so ga hvalili. In zdaj prihaja Švindler, špijonka in človek z bombo (2013), Capusev najnovejši roman. Vzporedna pripoved o naslovnih junakih sloni na življe- uredniki priporočajo NAGLAS februar 2015 18 Katere knjige oziroma učbenika, ki jo/ga boste uredili v letošnjem letu, se najbolj veselite? njepisih treh zgodovinskih osebnosti, katerih poti bi se lahko kdaj križale: nemškega Švicarja judovskega rodu Felixa Blocha, pacifističnega atomskega fizika in nobelovca, ki je pomagal Robertu Oppenheimerju narediti atomsko bombo, svetovljanke italijanskih korenin Laure d’Oriano, poročene s Švicarjem, ki so jo zavezniki med drugo svetovno vojno rekrutirali kot vohunko, in francoskega Švicarja Emila Gilliérona juniorja, slikarja, živečega v Grčiji, kjer je nadaljeval delo svojega očeta, Schliemannovega in Evansovega sodelavca, ki je njune izkopanine dopolnil z domišljijo in ustvaril današnjo predstavo o Troji. (Zanimivo, Schliemann in neznani protiobveščevalec pa nastopata v novem romanu Katarine Marinčič, prav tako sestavljenem iz treh biografij.) Knjiga, ki zabava in hkrati svari: ves čas namreč kaže, kako hitro in na videz nedolžno se v slehernikovo življenje naseli nacizem. Pravo branje za današnje dni. UREDNIŠTVO UČBENIKOV Alenka Kepic Mohar Je res, da uporabljamo samo 10 % svojih možganov? Nam je inteligentnost položena v zibelko, je nespremenljiva? Je ustvarjalnost lastnost, rezervirana le za izbrane? Teme, ki so ključne pri snovanju učnih gradiv za otroke, hkrati pa se z ustvarjalnostjo dotikajo tudi našega uredniškega dela, bodo predstavljene v zbirki izvrstnih miselnih nalog Misleca 2 Nataše, Gregorja in Valentina Bucika. Razvijanje avtonomnosti, koncentracije in zaupanja, učenje z izkustvom bo poudarjala knjiga 100 dejavnosti za odkrivanje sveta po pedagogiki Montessori. Dejavnosti, ki stimulirajo otrokov intelektualni razvoj v obdobju do 7. leta, pa bo na podlagi raziskav nevrofiziologije in kognitivne psihologije orisal priročnik Kako z igro uspešno razvijati IQ otroka od 4. do 8. leta srbskega nevrofiziologa Ranka Rajovića, avtorja programa NTC, ki je akreditiran kar v 16 državah. O ustvarjalnosti in možganski telovadbi pa ne bomo le prebirali v izvrstnih priročnikih, ampak ju bomo preizkušali tudi na lastni koži – v letu 2015 bomo v uredništvu poleg ambicioznega učbeniškega programa pripravljali nadgradnjo portala ucimse.com za višje razrede. Prikupni Nande se bo moral preleviti v najstnikom zanimivega ptiča, gusarska zgodba pa odeti v napeto zgodbo, ki bo prepričala najstnike, polne nemisli na šolo. Ja, ustvarjalnost ne bo smela biti rezervirana le za izbrane … Aleksandra Lutar Ivanc Novost za šolske programe v gimnazijah in srednjih strokovnih šolah bo v šolskem letu 2015/16 prenovljeno učno gradivo za slovenščino – jezik za 1. letnik, Z besedo do besede. Založba MK je v preteklih letih naredila uspešen preboj z i-vsebinami na področju šolstva. Z novim segmentom kakovostnih vsebin bomo v naslednjem šolskem letu »osvežili« tudi srednješolsko publiko. Tako bo učbeniško gradivo Z besedo do besede deležno vsebinske prenove v skladu z najnovejšimi smernicami jezikovne didaktike, obenem pa deležno nadgradnje z i-različico učbenika. Vodilo pri prenovi je narediti učbenik za novodobnega dijaka in po meri prof. slovenščine, ki bo z njim lahko v najvišji meri dosegal cilje učnega načrta, tako da bo učbenik omogočal doseganje čim višje ravni motivacije dijakov za učenje jezika in usvajanje omenjenih ciljev. I-različica učbenika bo dijakom omogočala nove dejavnosti in »poenostavila« učenje jezika, obenem pa bodo dijaki postali »vodeni arhitekti« jezikovnega sistema od začetka srednješolskega šolanja pa do maturitetnega zaključka – čim trdneje bodo postavljeni temelji jezikovnega sistema, tem bolj bo dijak na maturi samozavesten in uspešen, zrelostni izpit pa bo tako postal manj stresen. Metka Pušenjak Prav posebno mesto bomo namenili dvema najbolj prepoznavnima slovenskima skladateljema, ki sta v svojem življenju ustvarjala pesmice in glasbene pravljice za malčke in šolske otroke. Mira Voglar, pionirka predšolske glasbene didaktike, praznuje letos svoj osemdeseti rojstni dan. Kdo ne pozna njene Bibe bube baje, zbirke odmevnih otroških bibarij – iger za malčke, ki so zagledale luč sveta že pred dvajsetimi leti. Temu naslovu so kasneje na naši založbi sledile še druge glasbene zbirke: Krampata, campata, Palček, pomagaj in Kahlica bahlica. Jubilejno glasbeno slikanico z naslovom Sij, sončece, sij bomo izdali v mesecu aprilu. Sedemnajst pesmic in dve glasbeni pravljici, ki se bodo odstirale v ilustrativni podobi Danijela Demšarja, bo dopolnjevala še priložena zgoščenka s pesmicami in interpretacije pravljic z dramsko igralko Štefko Drolc. uredniki priporočajo NAGLAS februar 2015 19 žav, zato priporočilo – najprej malo skrivaj povadite, saj je šola že daleč za nami in smo kakšno “nepomembno” informacijo pomotoma izbrisali iz spomina. Ampak saj veste, to je goljufanje. In še insajderski namig: prihajajo tudi dinozavri! Janez Bitenc, imenovan tudi »striček Janez«. Njegove pesmice Metuljček Cekinček, Kuža Pazi, Naša četica koraka in še veliko drugih prepoznavajo generacije že več kot pol stoletja. Letos mineva devetdeset let, odkar se je Bitenc rodil, in kljub temu da ga že nekaj let ni več med nami, bomo ob tej priložnosti izdali jubilejno zbirko devetdesetih pesmic z naslovom Metuljček Cekinček. V sedmih sklopih bodo sledile pesmice od najbolj igrivih rim do tistih, kjer malčki korakajo in plešejo. Glasbeno slikanico bodo dopolnjevale ilustracije Jelke Reichman, na priloženi zgoščenki pa bomo lahko prisluhnili petdesetim izbranim pesmicam. Milivoj Stankovič Na katerega konja stavim? Glede na to, da sem lastnik samo dveh, stavim na oba, saj sta neločljiv tandem. Eden se imenuje samostojni delovni zvezki (SDZ) za geografijo, do sedaj za 6., 7. in 8. razred, v letošnjem letu še za 9. r., drugi pa je Atlas (sveta in Slovenije). Tako bosta moja dva konja tudi letos dopolnjevala drug drugega. V SDZ se namreč s pomočjo vaj, dejavnosti in spodbud neprestano povezujemo in sklicujemo na Atlasa ter tako učence in učitelje nenehno usmerjamo v delo z njima. Na seminarjih pa učiteljem predstavljamo, kako SDZ in Atlasa tvorijo celoto, ki močno olajša poučevanje in dojemanje geografije. Ker je bil odziv učiteljev na SDZ zelo dober, enako pa velja tudi za Atlas Slovenije (Atlas sveta pa je tako in tako oz. itak že vrsto let uspešnica) stavim na to uspešno kombinacijo in stiskam pesti za svoj vložek. Tihana Kurtin Jeraj Letošnja napoved bo po formatu malce nenavadna za urednico iz uredništva učbenikov, pa nič za to, mogoče je to prava taktika. Torej, letos vsem priporočam v branje in uporabo kviz Znanost in izumi. Formula je preverjena – 100 vprašanj, 100 odgovorov, 100 pojasnil in neskončno zabave. Kdo ali kaj je willy-willy, ali bo Sonce nekoč ugasnilo, zakaj dinozavri niso iztrebili sesalcev in ali ima dojenček več zob ali ušes … to so le nekatere cvetke, ob katerih sem se zabavala in potila med urejanjem. Kviz je reševala tudi prijateljičina 12-letna hči, ki z odgovori ni imela večjih te- Valentina Praprotnik V letošnjem letu stavim na Zbirko nalog za pripravo na Nacionalni preizkus znanja iz angleščine z dodanimi zvočnimi posnetki na CD-ju. Zbirka za utrjevanje štirih glavnih jezikovnih spretnosti bo bogato »založena« z izborom izvirnih angleških besedil in vaj za utrjevanje bralnega razumevanja, zvočnih posnetkov s pripadajočimi vajami za odpravljanje zadreg pri slušnem razumevanju, z raznolikimi in slikovno pestrimi vajami za širjenje besednega zaklada in didaktično inovativnimi pristopi za utrjevanje spretnosti pisnega sporočanja. Za piko na i pa še dva primera preizkusa s točkovnikom na koncu zbirke. UREDNIŠTVO PRIROČNIKOV Boris Bogataj Jerneja Jošar: Ekološko vrtnarjenje za vsakogar. Samooskrba z vrtninami postaja v času, ko skokovito raste ozaveščenost o zdravi prehrani, zanimiva za vse večji krog ljudi. Verjamem, da si marsikdo, ki o tem še pred nekaj leti ni niti razmišljal, danes išče primeren kotiček, pa najsi bo ta na vrtu ali pa kar na stanovanjski terasi ali balkonu, kjer bi lahko zasadil in pridelal bodisi nekaj sezonske zelenjave ali pa vsaj šopek najosnovnejših začimb ali zelišč. Večinoma pa pri tem delu brez dobrega priročnika ne gre več, saj se je z leti tudi na tem področju marsikaj spremenilo. Predvsem prevodne literature o vrtnarjenju tako ali drugače imamo sicer razmeroma veliko, seznam izvirnih, modernih slovenskih priročnikov za pridelovanje zelenjave pa je zelo kratek. Marca bo zato pri naši založbi izšel avtorski priročnik o ekološkem vrtnarjenju, v katerem avtorica, agronomka Jerneja Jošar, združuje svoje znanje in izkušnje s področja vrtnarjenja v najširšem pomenu te besede, kot že rečeno, na ekološki način, ki zagotavlja pridelke, po katerih bomo radi segali in jih s slastjo uživali najmanj od aprila do oktobra, obenem pa bomo na vrtu sproščeno izkoriščali svoj prosti čas in ob delu uživali. uredniki priporočajo NAGLAS februar 2015 20 Katere knjige oziroma učbenika, ki jo/ga boste uredili v letošnjem letu, se najbolj veselite? Mitja Pucer Minimalizem – Živeti s smislom. Američana Joshua Fields Millburn in Ryan Nicodemus sta odpovedala dobro plačani službi v veliki korporaciji ter zavrgla ali razdala večino svojega imetja. Zasnovala sta spletno stran theMinimalists.com ter sklenila svoj čas in energijo nameniti življenju s smislom. Kaj je torej minimalizem? Pravzaprav nič novega ali zapletenega. Gre zgolj za načelo upiranja začaranemu krogu potrošništva, pri katerem opustimo vse odvečno in nepomembno, da bi se lahko osredotočili na tisto, kar zares šteje: zdravje, odnosi, strast, osebna rast in prispevanje k izboljšanju skupnosti. Ko kupim nekaj novega, temu ne smem pripisati preveč pomena. Če lahko nekaj pustim za seboj, se ne navezujem na svojo lastnino. Nenavezanost na stvari naredi življenje zelo prožno, polno priložnosti; vse, kar spustim vanj, je premišljeno. Če bi moj dom zajel požar, nimam lastnine, ki bi bila nenadomestljiva. Vse fotografije skeniram, pomembne datoteke prekopiram na ustrezne nosilce. In vse reči niso zares pomembne. Podobno sem, če je treba, pripravljen pustiti za seboj skoraj vse. Na ta način varujem svojo nenehno rast in izboljšujem odnose z drugimi, in oboje prispeva k izpolnjujočemu življenju – s smislom. Sanda Šukarov Letos se še posebno veselim knjige mlade nemške mikrobiologinje Giulie Enders, ki smo ji dali delovni naslov Očarljivo črevesje. Črevesje, tanko in debelo, je organ, za katerega vemo, da ga imamo, da je precej dolg, da se po njem pretaka zaužita hrana, iz katere telo pobere tisto, kar potrebuje, preostalo pa bolj ali manj brezskrbno izločimo. Če nimamo zdravstvenih težav, se z njim ne ukvarjamo, če pa jih imamo, marsikdaj ne pomislimo, da so se zakuhale prav v črevesnih vijugah. Poleg prebavne funkcije je namreč črevesje tudi nosilec našega imunskega sistema in marsikatera težava, kot so alergije, intoleranca in številne avtoimunske bolezni, ki jih je danes vse več, izvira prav iz naše prebavne cevi. Endersova, ki se je zaradi lastnih težav z zdravjem v otroštvu odločila za študij medicine, nam v knjigi, ki je v Nemčiji in Evropi postala velika uspešnica, na nadvse zabaven način odstira skrivnosti tega prezrtega organa in napoveduje, da bomo o njih iz- vedeli še marsikaj novega. Knjiga, ki se zagotovo ne bo vlekla kot kurja čreva! UREDNIŠTVO LEPOSLOVJA Andrej Ilc »Da se nekaj, kar koli, zapiše v spomin, mora najprej postati literatura. Beda, ampak tako je.« Besede Laurenta Bineta, zapisane v odličnem romanu HHhH, se mi, čeprav deloma ironične, zdijo dober moto (ne samo) letošnjega leposlovnega programa, v katerem se kar težko odločim za enega samega favorita. Izbral sem torej dva, na eni strani Pikettyjev Kapital v 21. stoletju, ki bo, prepričan sem, eno založniških dejanj leta. »Mojo knjigo je prebralo mnogo več običajnih ljudi, zgodovinarjev, sociologov in aktivistov kot ekonomistov. Ti so se navzeli te slabe navade, da ne berejo knjig, ampak le gradijo svoje male teoretične modele,« je povedal Thomas Piketty, ki svoje teze med drugim ilustrira s primeri iz literature, z Jane Austen, Balzacom in Pamukom, in je nasploh redek tip ekonomista, ki mu kljub popolni diskreditiranosti te vede gre verjeti. Je berljiv, razumljiv, in da ga bo res užitek brati, bo gotovo poskrbela tudi naša odlična prevajalka Vesna Velkovrh Bukilica. Druga knjiga je nekaj povsem drugega (ekonomija izražanja!), šele prvi prevedeni izbor poezije Mary Oliver, najbolj priljubljene ameriške pesnice, ki v pesmi Stari kitajski pesniki v prevodu Tanje Ahlin zapoje takole: »Kjerkoli sem, me svet preganja. Ponuja mi svoje hitenje. Ne verjame, da ga nočem. Zdaj razumem, zakaj so stari kitajski pesniki šli tako daleč in visoko v gore, nakar so se splazili še v bledo meglico.« Alenka Veler Album Kristine Brenkove. Že dolgo ga napovedujemo, ampak letos nam bo moralo uspeti! Kako bi lahko jubilejno leto založbe šlo mimo brez poklona mami kakovostne slovenske otroške knjige? Z Andrejem Ilcem sva poleti 2011 pridno hodila v NUK, kjer je zbrana zapuščina Kristine Brenkove, in iz kupov gradiva odbirala zanimive podrobnosti iz njenega življenja. Kristina je bila pisateljica, prevajalka, urednica in tista velika gospa, ki se ji imamo zahvaliti, uredniki priporočajo NAGLAS februar 2015 21 da je Mladinska knjiga sinonim za kakovostno knjigo za otroke. Iz nič je postavila temelje žlahtni literaturi za najmlajše, k ustvarjanju spodbujala domače pisatelje, z bogato razpredeno mrežo poznanstev pa vohljala za izvrstnimi deli za otroke v tujini. Skrbela je za to, da so dela naših avtorjev šla v svet. V knjigi bomo lahko brali zapise njenih sodobnikov in sodobnic, avtorjev in avtoric, prebrali boste lahko nekatera še neobjavljena dela in se navdihovali ob drobnih velikih mislih, posutih na neštetih papirčkih, ki so shranjeni v velikih kartonastih mapah v NUK-u. In verjamem, da bo ob prebiranju albuma tudi vas prevzel ponos in hvaležnost, da ste lahko del zgodbe, ki jo je za vse nas začela pisati ona. Darja Marinšek Letos polagam velike upe v fantazijski roman Ime vetra, s katerim nagovarjamo tako starejše kot mlade bralce. Gre za prvo knjigo v trilogiji priljubljenega ameriškega pisatelja Patricka Rothfussa, ki mu poleg širokega kroga oboževalcev (urednica Ana Ugrinović se je zanj odločila po posvetu z domačimi poznavalci žanra) hvalo pojejo velika literarna imena, med njimi George R. R. Martin. Knjigo seveda priporočam vsem, ki jih je zasvojila Pesem ledu in ognja, navdušila pa bo tudi tiste, ki pri Martinu pogrešajo romantiko, čarovništvo in mistične temne sile – Rothfussova zgodba se giblje nekje med krutim realizmom Zahodnjega in čarobno poetiko Harryja Potterja. V njej tako ne manjka spletk, umorov, zmajev, čarovniških mojstrov in obveznega boja dobrega proti zlu. Drugi del bomo v prevodu dobili prihodnje leto, zadnja knjiga pa se še žlahtni v pisateljevi delavnici. Irena Matko Lukan V letošnjem letu praznovanja se veselim mnogih knjig, dve pa sta taki, ki sta nekako ves čas z mano. Knjiga Medvedi in medvedki bo izšla ob sedemdesetletnici revije Ciciban. To bo brlog za otroke in njihove odrasle, poln medvedjih pesmi, pravljic in ugank, črtic in stripov iz sedemdesetih letnikov Cicibana. Izbrala jih je Slavica Remškar, odgovorna urednica revij Ciciban in Cicido. Srečali se bomo tudi s književnimi medvedi ter z vsemi uveljavljenimi slovenskimi pisatelji, pesniki za otroke ter ilustratorji. Antologija Anje Štefan Svet je kakor ringaraja pa prinaša njene izbrane pravljice, pesmi in uganke s podobami Marjance Jemec Božič, Jelke Reichman, Ančke Gošnik Godec, Zvonka Čoha, Polone Lovšin, Alenke Sottler, Petra Škerla, Hane Stupica. Anja Štefan, pesnica, pisateljica in pripovedovalka, ustvarja že več kot dvajset let in spada med najboljše in najbolj priljubljene ustvarjalce za otroke pri nas. Izbor zajema iz bogate zakladnice njenih knjig. V antologiji bodo tudi njena še neobjavljena dela. Neprecenljivo bogastvo. Nela Malečkar Irene Mislej, Alenka Puhar: Listi z roba. Za božič 1949, na prelomu stoletja, so se v Parizu spoznali in spoprijateljili v slikarstvo zagledani Veno Pilon, France Mihelič in Izidor Cankar. Za omizji je nastalo veliko drobnih risbic, celo pesmic, ko so se vezi nadaljevale s prijateljstvom na daljavo, pa vsaj med Pilonom in Cankarjem precej pisem. Ta pisma bodo zdaj prvič objavljena v knjigi Listi z roba, skupaj s faksimili, fotografijami in risbami. Korespondenco je rekonstruirala in z opombami opremila Irene Mislej, dodala pa je tudi esej, iz katerega izvemo, zakaj je bilo leto 1950 prelomno za Vena Pilona. V obširnem spremljajočem eseju Alenke Puhar pa izvemo tudi to, kar je v njunih pismih ostalo zamolčano: spor z informbirojem, Nagodetov proces, nastajanje Moderne galerije in Akademije upodabljajoče umetnosti …, marsikaj še neznanega o političnem in kulturnem dogajanju v prvem desetletju po drugi svetovni vojni, kar je (ne)posredno vplivalo na usodo umetnikov in kulturne elite. Knjiga Listi z roba, ki je nastala s prepletanjem osebnih zgodb, zgodovine in risb, bo naši ne tako oddaljeni preteklost dodala številne nove odtenke. Pavle Učakar Projekt, na katerega se najbolj zanašam v letu 2015, je kajpada Maček Muri. Celoten paket izdelkov, ki so se izcimili iz ene same slikanice, naše mega uspešnice. Že pred leti smo imeli celo vrsto izdelkov z Murijem, a je tokrat le ugledala luč sveta kot trdna in kar velika kolekcija. Ideja nikakor ni nova in vprašanje, zakaj smo čakali toliko let, je zelo umestno, a naj ostane retorično. Drugi, čisto drugačen projekt pa je knjiga Kurent Aleša Štegra in Tine Dobrajc. Pri slednjem me daje firbec in skrb, kako se bo obnašal na trgu. Ali bo tudi pri naših kupcih in bralcih vzbudil navdušenje, kot ga čutimo sodelavci v redakciji? Držimo pesti. dogodki / smernice NAGLAS februar 2015 Ne snežni vihar, vihar nagrad 22 Laura ŠTRAUS Dan, ko sta organizatorja Velike nagradne igre Reader's Digest in Mladinska knjiga že dvanajstič podelila pet glavnih nagrad, si bomo zapomnili tudi po tem, da je bil na ta dan napovedan največji snežni vihar zadnjih desetletij. V Ljubljani se te napovedi niso uresničile. Slovesne prireditve, ki je že tradicionalno potekala v Cekinovem gradu, so se tako udeležili štirje od petih glavnih nagrajencev. Vreme je zadržalo le najstarejšo nagrajenko Antonijo Lipar iz Pišecev, ki ji je žreb namenil dva tisoč evrov. Nagrajenec Roman Mikec, ki je prejel najvišjo nagrado v vrednosti 35 tisoč evrov, je v spremstvu svoje mlade družine prišel iz Trebnjega. Prejemnik druge nagrade v vrednosti 15 tisoč evrov Dejan Simič je prišel iz Tržiča, preostala dva: Črtomir Železnik, ki je prejel nagrado v vrednosti tri tisoč evrov, in Mojca Dvoršek iz Slovesne prireditve so se udeležili štirje od petih glavnih nagrajencev. Vreme je zadržalo le najstarejšo nagrajenko. Ljubljane, ki je prejela tisoč evrov, pa sta prišla iz Ljubljane. Nagrade so podelili vodja Reader's Digest Slovenija Daniel Škraba, glavna urednica revije Reader's Slovenija Lidija Petek, predstavnica Službe oglasnega trženja v Mla- dinski knjigi Eva Bric in predsednik Velike nagradne igre Riko Rižnar. Za kulturno obarvano prireditev je poskrbela harfistka Urška Rihtaršič, varovanka ustanove Gallus, katere soustanoviteljica je tudi Mladinska knjiga Založba. Britancem gre na otročje Rok GREGORIN Tokrat se bomo ozrli na lansko dogajanje na britanskem trgu. Bookseller poroča o velikem skoku prodaje otroške literature na britanskem trgu. Zabeležili so precej uspešnic, od tega kar štiri povezane računalniško z igrico Minecraft, ki so jih založili pri Egmontu. Na vrhu otroške lestvice in drugi med vsemi je bil (tudi naš) David Walliams s Tečno tetko (Awful Auntie), ki se je prodala v za nas neverjetno visoki številki 553.000 izvodov in prinesla preračunano iz funtov v evre kar 4,4 milijona neto prihodka. Objavili so, da je otroški knjižni trg v primerjavi z letom 2013 zrasel za 9,1 %. V Veliki Britaniji otroške knjige predstavljajo četrtino vseh prodanih knjig na splošnem trgu. Vendar to še ni vse! Založnik najbolje prodajane knjige na britanskem trgu, ki se je prodala v več kot 871.000 izvodih in prinesla skoraj 6,2 milijona evrov, je naredil marketinški trik, da bi razširil domet knjige Krive so zvezde. Pri Penguinu so jo klasificirali kot knjigo za odrasle. Verjetno ji ni prinesla prvega mesta samo napačna klasifikacija, temveč tudi veliko pozornosti na družbenih omrežjih, v medijih in ne nazadnje tudi film. Če bi jo šteli med knjige za mularijo, bi bil tržni delež otroške (in mladinske) literature še večji. Na drugi strani je ves preostali trg tiskanih knjig v Združenem kraljestvu padel. Celoten trg tiskanih se je vrednostno zmanjšal za 1,3 %, po prodanih izvodih pa za 1,9 %. Padec se je po zaslugi otroških knjig skoraj ustavil, saj so v letih 2011, 2012 in 2013 beležili 7,8-, 4,7in 6,5-odstotni z e-knjigami spodbujeni padec prodaje na celotnem trgu tiskanih knjig. Tudi lani sta leposlovje za odrasle in stvarna literatura za odrasle padla vrednostno za 5,3 in 4 %. Trg e-knjig je lani na otoku še vedno rasel. Pravo rast je zaradi Amazona težko ugotoviti. Pri Booksellerju se opirajo na podatke petih največjih založnikov na britanskem trgu, ki poročajo o 15,6-odstotni rasti prodaje e- knjig, kar je nekoliko manj kot v letu 2013, ko je trg e-knjig zrasel za 18 %. Veliki skok v letu 2012 (105 %) pa je neponovljiv dogodek. Kaže se umiritev trga e-knjig, prvo znamenje je bilo že to, da si ljudje za božič ne podarjajo več bralnikov. Nekateri optimisti govorijo celo o tiskarski renesansi, za kar pa še ni resnih dokazov. Dokaz za to, da jim gre v Britaniji na otročje, pa je dovolj močan. zanimivosti / Modrinova stran NAGLAS februar 2015 23 Fant, ki sadi drevesa Patricija FAŠALEK Heinz HEISS Evropejec leta 2015 in 20. nagrajenec Reader's Digesta je Felix Finkbeiner, ki želi rešiti planet s posaditvijo 1000 milijard dreves. Felix je tudi član skupine, ki si prizadeva spremeniti svet v prijetnejši kraj za bivanje. 17-letni fant se dobro zaveda, da drevesa razgrajujejo CO2 in ga spreminjajo v kisik ter skladiščijo ogljik, zato se je junija 2013 sestal z menedžerji Volkswagnovega podjetja. Predstavil jim je dejstvo, da njihovi avtomobili porabijo preveč bencina. Njegova rešitev tega problema je posaditev na milijarde dreves, zato pa potrebuje njihovo donacijo, ki so mu jo tudi z navdušenjem odobrili. Felix je začetnik okoljske pobude Posadimo za planet, kjer mladi upajo, da jim bo do leta 2020 uspelo posaditi 1000 milijard dreves po vsej Zemlji. To pomeni, da bo na našem planetu skoraj 150 dreves na osebo. Da bi naš planet rešili pred podnebnim propadom, jim je do sedaj uspelo posaditi že stotine milijonov sadik po vsem svetu, ki čistijo zrak in ščitijo tla. »Na svetu je dovolj prostora za vsa ta drevesa, ki bodo vsrkala četrtino globalnih emisij CO2, ne da bi morali posegati na zemljišča kmetij ali v naseljeni prostor,« je razložil Felix. Navdih za svojo idejo je dobil pri devetih letih, ko je moral sošolcem predstaviti podnebno krizo. Našel je članek o Wangari Maathai, kenijski dobitnici Nobelove nagrade, ki je pomagala zasaditi 30 milijonov sadik. Felix Finkbeiner je zasadil prvo drevo, ko je bil star devet let. Želel je, da bi s sošolci naredili nekaj podobnega, in tako so začeli saditi drevesa, ki so jih financirali njihovi starši. Trenutno v pobudi Posadimo za planet aktivno sodeluje 120.000 otrok in odraslih po vsem svetu, 30.000 otrok pa je ambasadorjev za podnebne pravice, ki svoje znanje prenašajo na druge otroke. Felixa podpira tudi monaški princ Albert II. Toda Felix ne želi postati superzvednik, zato še vedno hodi v šolo in se zaveda, da je od izpolnitve cilja še precej oddaljen. Danes je v organizaciji, o kateri odločajo odbori, 17 zaposlenih, v celoti pa se financirajo z donacijami. Modrinovci so spoznavali impresionizem Lidija GORŠIČ Pokrajina Normandija je od 18. stoletja dalje igrala opazno vlogo v razvoju slikarstva. Zametke priljubljenega impresionizma je treba iskati prav v številnih krajih ob normandijski obali, njeni notranjosti in obrežjih reke Sene. Skozi razstavo Slikati v Normandiji, ki nam preko znanih in manj znanih umetniških imen, kot so Claude Monet, Auguste Renoir, Gustave Courbet, Pierre Bonnard, J.-B. Camille Corot, Eugène Boudin, Raoul Dufy, Eugène Delacroix in drugi, predstavi izvire impresionizma, nas je popeljal Jaka Racman. Da je ta umetnostni slog vedno znova v središču zanimanja, dokazuje dejstvo, da se je kljub snežnemu metežu zbralo skoraj trideset modrinovcev! Skoraj trideset modrinovcev je med »sprehodom« po Normandiji pozabilo na snežni metež. Modrinova stran NAGLAS februar 2015 Osvojili Sv. Trojico, Korada čaka Marija FUNTEK 24 Franjo BRGLEZ Da smo Kekci vztrajni in neomajni, je verjetno že vsem znano. V soboto, 17. januarja, smo se ponovno zbrali z namenom, da osvojimo Korado, ki je najvišji vrh na planoti Goriških brd oziroma Kambreškega pogorja. Žal na vreme nimamo vpliva. In da ne bi bili mokri kot miši, smo jo raje ubrali na Sveto Trojico. Tam dežja res ni bilo, je bilo pa močno vetrovno. Sveta Trojica je čudovit hrib na obrobju Javornikov, ki se s svojimi 1123 m ponosno dviguje nad Pivško kotlino. Je eden lepših naravnih biserov v okolici Pivke. Tu naj bi se potikal legendarni Martin Krpan. Na vrhu je že v 17. stoletju stala manjša cerkev. O tem priča tudi letnica 1672, ki je zapisana na enem izmed tamkajšnjih kamnov. Cerkev, ki jo je omenjal tudi Valvasor, je propadla Kekci so le zaradi upornega duha o(b)stali na Sv. Trojici. nekje na prehodu iz 18. v 19. stoletje. Pred leti so jo ponovno pozidali in zdi se, kot da tu stoji že od nekdaj. Dostop na vrh je možen iz več strani, mi smo jo ucvrli iz vasi Trnje in po približno 3,5 km vožnje smo na izhodišču vzpona pustili jeklene ko- njičke. Pot ni zahtevna, je dobro označena in se vzpenja v senci borovega in bukovega gozda skoraj vse do vrha. Vrh je gol in obrasel le s travo. Podoben je velikanski seneni kopici ali lonici, zato so ga ljudje včasih imenovali Lonica. Odkar je na vrhu romarska Sv. Peter in sv. Ahac, lepo je bilo! Nina ČAKŠ Tomaž ČAKŠ Ko smo se prešteli, nas je bilo šest. Andreja in Lenča in Andreja in Stane in Tomaž in Nina. Svež sneg, neshojena pot. Lenča vleče sled. Povsod sneg in mir, črna debla, na vejah bel sneg, kot japonski lesorez. Hodimo. Lepo je, mir. »Oh, poglej ga, Sv. Peter! Smo že tu!« »Še kdo?« »Ne, dovolj, hvala, res dober kuhanček, še nikoli boljši.« »Jutri je 8. februar, zna kdo kakšno pesem?« NA POT S kamenjem posute ceste so in sprane – glej, da si obuješ čevlje podkovane! S kamenjem posuta strmica do sreče – glej, da si ne raniš duše hrepeneče! Lahko nogi drobni: varno se obuje; težko duši nežni: bosa v svet potuje. (Janko Glazer) Prijazen vaški haski je kekce vodil proti Sv. Ahacu. Hodimo in hodimo. Sneg se ugreza, v srcu mir in radost. Lepo je. »Joj, sem se ustrašila, ja, kaj pa ti tukaj! Domov pojdi! No, pa ne. Ja, kako ti je pa ime? No, kar Haski ti bomo rekli!« Lenča hodi prva, za njo Haski. Lenča dela gaz. Le zakaj Lenča na ravnem hribu nenadoma naredi manjši ovinek v levo? Da preseka diagonalo, ki smo jo vlekli? Haski gleda nazaj, ali sledimo. Pranagon mu pravi, da vodi krdelo. Modrinova stran NAGLAS februar 2015 25 Modrinovo pleme v Trstu Ester Fidel cerkev sv. Trojice, gori nihče več ne reče drugače kot Sveta Trojica. Na vrhu je vpisna skrinjica in razgledna plošča. Vzpon na Sveto Trojico je popotniku poplačan s čudovitim razgledom, saj v jasnem vremenu pogled seže vse do Jadranskega morja. Lepo se vidi Nanoška planota, Pivško podolje, Javorniki, Snežnik, Vremščica in tudi hribi Hrušice. Žal nas je za razgled prikrajšala megla. Za nameček nam je ponagajal še veter, tako da smo se morali močno stiskati, sicer bi nas odneslo. Vendar smo se, kot vedno, imeli lepo. Dobra volja je najbolja! Juhej! Na Sv. Trojico se bomo vsekakor še vrnili, če ne v celotni sestavi, pa bo to zagotovo ena mojih prihodnjih destinacij, seveda v sončnem in toplem vremenu. Konji! Cela čreda, kakšnih trideset. Kaj delajo tu, so za delo, zabavo, prodajo? Ko vidijo, da so popotniki prijazni, pridejo do ograde in se pustijo nakrmiti. Sledi v snegu. »Kateri živali se ti zdi tole podobno?« »Bi rekla, da je medved.« Stanetu se zdijo podobne krokodilu. »O, glej, Sv. Ahac! Smo že gor!« »Dober dan, a vsak dan da pridete gor, ja, če ste blizu domá ... saj boste tako prijazni, hvala, še eno fotko, pa še eno, siiiiiiiiiiiiiir.« »Krasen kuhanček, še nikoli boljši!« Sneg se ugreza, debla so še vedno črna, veje so še vedno kot z japonskega lesoreza. Prelepo je. Srečni pridemo v dolino. Kje smo bili? Franjo Brglez: Kekčeva potepanja, 20. izlet. Arhiv SSG TRST Gledališka predstava Plemena v izvedbi Stalnega slovenskega gledališča Trst, vodeni ogled tržaškega gledališča, čas za druženje ob različicah prave italijanske kave, za vse, ki jih Trst zmami tudi z vabljivimi izložbami, pa še obet dobre urice šopinga. Dovolj razlogov, da se je pisana druščina modrinovcev, v večini ljubiteljev gledališča, zadnje januarsko sobotno popoldne namenila v Trst. Korenine Slovenskega gledališča Trst segajo v začetek prejšnjega stoletja. V marcu 1902 so tržaški Slovenci ustanovili Dramatično društvo, ki pa ni imelo ustrezne gledališke dvorane. Velik mejnik je zato pomenila gradnja Narodnega doma v središču Trsta; načrt je izdelal arhitekt Maks Fabiani. Na odrskih deskah Narodnega doma, ki so ga slovesno odprli konec leta 1904, so se vrstile številne gledališke in glasbene predstave. V letu 1920 so fašisti požgali Narodni dom in s tem za četrt stoletja onemogočili slovensko gledališko snovanje. Po koncu druge svetovne vojne je z uprizoritvijo Jernejeve pravice slovensko gledališče spet oživelo. Po letih gostovanj so tržaški Slovenci svoj prostor za kulturno udejstvovanje dobili konec leta 1964, ko so v Petronijevi ulici odprli Kulturni dom. Status gledališke javnopravne ustanove pa je Slovensko stalno gledališče Trst pridobilo šele v letu 1977. Skozi zgodovino se je spreminjalo tudi njegovo poslanstvo. Njegova povezovalna vloga slovenskega kulturnega življenja v zamejstvu je prerasla v povezovanje slovenske in italijanske kulture. SSG Trst zdaj utrjuje vlogo posrednika med obema kulturama, saj sodeluje tako z italijanskimi kot slovenskimi gledališči in nagovarja tudi italijansko govoreče obiskovalce. Po zanimivi predstavitvi gledališča smo uživali v predstavi Plemena, ki se ukvarja z vprašanji drugačnosti, pripadnosti, identitete, vključevanja v družbo. Skozi perspektivo gluhega mladeniča in njegovega gluhega dekleta nam nastavi ogledalo današnjih vrednot in nas nagovarja z vprašanjem, ali slišeči ljudje poslušamo sočloveka in v kolikšni meri ga res slišimo. Gledališka predstava Plemena nam nastavi ogledalo današnjih vrednot. anketa NAGLAS februar 2015 26 Ali si za pusta masko nadenete ali snamete? Mario Aubreht, MKZ To je »eno tistih« večnih vprašanj. Torej, kolikor mask, toliko odgovorov, bi lahko rekel … Če pa ostanem izključno pri osebni izkušnji in pustu, ki je čudovit starodavni običaj ter hkrati priložnost za mali pobeg iz stvarnosti, moram reči, da sem kljub privlačnosti dogodka in priložnosti za dober, lep in sproščen žur vedno imel težave z maskiranjem in šemljenjem. Ne vem več, če je to splošen moški problem ali stvar moje generacije, vendar lahko na prste ene roke preštejem, kolikokrat sem zares bil v maski. Zdaj pa imamo doma eno malo dveletno »šemico«, ki je tako luštkana, ko si da gor ušeska in nariše noska, da ostanem brez besed. In vprašanj. Tati, a boš ti Miki Miška? Seveda, srček. Špela Grahek, MKT V prejšnji službi je bil pust in z njim tudi pustne maškare t. i. hišni praznik. Vedno smo si vsi zaposleni nadeli enake maske in tako predstavljali eno ekipo. Vseh teh maskot sem se v nekaj letih že malo naveličala. Letošnje leto zaradi službene dolžnosti ne bo treba nadeti maske in si je verjetno tudi ne bom. Medtem ko si eni v pustnem času nadenejo masko in se s tem pošalijo na svoj račun, pa mislim, da bi si tudi marsikdo v tem času lahko snel svojo masko, ki jo nosi celo leto, in s tem pokazal, kakšen človek je v resnici. Erik Mohor, MKT Pust je pred vrati. Mmmm ... slastni krofi. Priložnost, da si nadenemo maske, se sprostimo, smo za nekaj časa nekdo drug. Vsi v družini se namaskiramo (otroci v polno »bojno opremo«), z ženo pa imava le kakšen smešen dodatek, bolj za veselje otrok kot kaj drugega. Običajno obiščemo pustni karneval v domačem kraju, nato pa pohitimo vsi premraženi na sveže domače krofe. V vsakdanjem življenju pa ne nosim mask, saj le iskrenost in pristnost prinašata duševni mir. Gorazd Zupan, MKT Kaj si kdaj pa kdaj ne nadenemo maske vsi? Ne glede na datum. Za pusta zadnjih … hmm … 15 let ostajam brez maske. Sem pa včasih veselo praznoval pusta, in to v družbi prijateljev, sodelavk in sodelavcev. Maske smo si nadeli tudi v avgustu, na pustovanju v enem od istrskih kampov. Spomini so lepi. Petra Pivk, MKZ Vedno se veselim pustnega časa. Kot otrok sem vedno rada bila kaj za maškare in na te čase me veže veliko lepih spominov ... ko smo hodili do sosedov po sladkarije, imeli pustovanje v šoli, norčije, ki so del pustovanja. V zadnjih letih pa rada spremljam svoja otroka. Starejši sin je sedaj že prevelik, hčerka pa komaj čaka, da bo pravljična vila ali dolgolasa indijanka. Alenka Lipar, MKZ Za pusta si masko nadenemo, da preženemo zimo! Sašo Valjavec, MKT Masko nadeti ali sneti? To je zdaj vprašanje. Žal ima danes mnogo ljudi prevečkrat masko nadeto. Ni iskrenosti, ni poštenja, ni veselja. Jaz takih mask ne poznam, sem to, kar sem, vsak dan, kamor grem. Če pa je tu vprašanje izvora pustnega namena, ga imam rad. Odganja zimo, kliče pomlad. V pomladi vidim nove priložnosti, nove izzive ... Dušan Mori, MKT Oh, to je kar težko vprašanje. Po navadi si jo nadenem. Ker sem že po karakterju vesele narave, mi je ta čas pisan na kožo, saj si lahko privoščim kakšno norčijo več. Ko je bila hčerka še mlajša, smo hodili vsako leto na karneval. Skratka, naj bo maškarada na dvorišču ali na plesišču, pridite tja vsi in si vsaj za pusta privoščite kakšno vragolijo, tudi ti in ti! razstava / napovedujemo NAGLAS februar 2015 27 Deček in hiša v Kresiji Mojca HRIBAR V Galeriji Kresija so bile od sredine januarja do sredine februarja razstavljene ilustracije iz slikanice Deček in hiša. Deček in hiša je prva avtorska knjiga slikarke in ilustratorke Maje Kastelic. V slikanici, polni nadrobnosti, ki vse pove brez besed, deček sledi muci skozi skrivnostno hišo. Za prve tri ilustracije Dečka in hiše je Maja Kastelic že leta 2012 prejela priznanje Hinka Smrekarja. Iz treh jih je sčasoma nastalo še več in nastala je cela zgodba in slikanica. Za celoto je letos prejela še plaketo Hinka Smrekarja. Dan pred novinarsko konferenco in prvimi javnimi odmevi je avtorica izvedela še, da je kot edina Slovenka izbrana za letošnjo razstavo ilustracij na knjižnem sejmu v Bologni. Ko sem izvedela, da sem bila uvrščena na razstavo Bologna Children's Book Fair, ki je totalna institucija v svetu ilustracije in otroške literature, sem se kar zjokala od pre- senečenja in sreče. Sploh ne morem opisat, kako noro mi je to! Najbrž tudi zato, ker sploh še nisem dojela. Zaenkrat lahko bolj ali manj spravljam iz sebe samo samoglasnike in prisrčne kratke kletvice, je zapisala na svojem blogu. Na odprtju v Kresiji je o slikanici najprej pripovedoval likovni urednik Pavle Učakar, ki skrbi za gostovanja galerije Sončnica v Kresiji in postavitve razstav. Maja se mu je med drugim zahvalila za podporo, mentorstvo in izvrstno sodelovanje. Razstavo je slavnostno odprla podžupanja Ljubljane, Tjaša Ficko, ki se je v govoru spomnila tudi svojih otroških let in babice, ki ji je neutrudno pripovedovala in brala pravljice. Tokrat smo poleg nekaj originalov razstavili tudi povečane printe ilustracij, saj je precej originalov sočasno viselo v Cankarjevem domu na bienalu slovenske ilustracije. Razstava ilustracij Maje Kastelic je sedaj na ogled v njenem domačem Trebnjem. Anekdoti iz telefonskega studia Svetovalka kliče članico in ji ponudi knjigo Zlata mačja preja Svetlane Makarovič. Članica pa ji odgovori: »Gospa, jaz nimam nobene mačke doma in ne rabim nič od mačk in jih tudi ne maram,« ter prekine pogovor. ❧ Razstavo je slavnostno odprla podžupanja Ljubljane, Tjaša Ficko. Razstavljene ilustracije sta predstavila likovni urednik Pavle Učakar in avtorica Maja Kastelic (v družbi svojega sina). Napovedujemo Kmalu izidejo naslednje knjige: • Ledena kuhinja, 50 sladolednih lučk, Cesar in Nadia Roden • Prigrizki, več avtorjev • Alpske cvetlice, več avtorjev • Žuželke in metulji, več avtorjev • Ekološko vrtnarjenje za vsakogar, Jerneja Jošar • Moj vrt, majhen in čudovit, več avtorjev • Planet Voda, Lučka Kajfež Bogataj • Poišči 50 dreves, več avtorjev • Popolna akustika, Daria Bignardi • Šnofijeva druščina, Boštjan Gorenc Svetovalka članu predstavi knjigo 2. svetovna vojna. Gospod ves čas predstavitve kaže navdušenje in sodeluje pri komunikaciji. Na koncu svetovalka vpraša: »Kako se bova odločila, gospod? Napišem naročilo?« Gospod: »Ja, gospa, do sedaj sem se uspešno ubranil vseh vaših ponudb in prepričevanj, tokrat pa sem očitno klonil. Kar napišite naročilo.« 5 najbolje prodajanih knjig v januarju 2014 MLADINSKA KNJIGA ZALOŽBA 1.Gibanje za boljše počutje in zdravo življenje 2.Zlata mačja preja, Svetlana Makarovič 3.Zdravje iz kuhinje 4.In v gorah odzvanja, Khaled Hosseini (žepnica) 5.Bela v ljubezni, Varja Kališnik KNJIGE, KI SO PUSTILE IN ŠE PUŠČAJO SLED CANKARJEVA ZALOŽBA 1.Pesmi štirih, Pavček, Kovič, Menart, Zlobec 2.Zgodovinski atlas sveta 3.Ginster, Siegfried Kracauer 4.Spreminjanje naše besedilne zavesti, Adriaan van der Weel 5.Ljubezen skozi zgodovino, Katarina Majerhold MLADINSKA KNJIGA TRGOVINA 1.To noč sem jo videl, Drago Jančar, Modrijan 2.Sapiens, Kratka zgodovina človeštva, Yuval Noah Harari, Mladinska knjiga 3.Rudolph kuha, Rudolph van Veen, Vita 4.Zlata mačja preja, Svetlana Makarovič, Mladinska knjiga 5.Orodjarna, Boštjan Napotnik, Cankarjeva založba MOZAIK KNJIGA 1.Živjeti bez bolesti, več avtorjev 2.Spas, Julie Garwood 3.Veliki obiteljski savjetnik o zdravlju, več 1.Godišnji običaji u Srba, Mile i Nevenka Nedeljković 2.Gradovi Srbije + Ilustrovana dečja enciklopedija + Prevare i falsifikati + pametan telefon 3.Gradovi Srbije + Ilustrovana dečja enciklopedija + Pecimo s ljubavlju + pametan telefon 4.Vladari Srbije, Đ. Bubalo, P. Krestić 5.24/7 English, interaktivni kurs + rečnik Oxford MK SKOPJE 1.Makedonski slavi – zalog za pokolenijata, I. Nikovski 2.Velika ilustrirana enciklopedija: Životni 3.Tojbnerov gotvarski priračnik + daskata za sirenje 4.Domašen gotvač, N. Vuković 5.Oslabete dodeka spiete Vse materialne avtorske pravice so last Mladinske knjige MK BEOGRAD © Mladinska knjiga avtorjev 4.Životinje – enciklopedija 5.Vojvoda i ja, Julia Quinn POSEBNA JUBILEJNA IZDAJA
© Copyright 2024