74
MI SE IMAMO RADI
Biti mož in žena, mama in oče – to je temeljno življenjsko poslanstvo
Ivanke in Štefana Kržišnik. Prav zaradi razpetosti med službo
in družino ga ni vedno enostavno živeti. Ko je bila Ivanka na
porodniškem dopustu, je bila z lahkoto ves dan predana družini,
ko se je vrnila v službo, pa se je dnevno soočala z veliko stvarmi,
ki so jo zelo ovirale v tem, da bi lahko bila v polnosti žena in
mati. Službeni svet je pogosto precej drugačen od družinskega in
večinoma ne spodbuja posameznikov k temu, da bi postali boljši
možje in očetje, matere in žene; seveda pa obstajajo tudi izjeme.
Ivanka
in Štefan
Le v Kristusu se kot zakonci
lahko polno uresničimo
Zakonca Kržišnik sta prepričana, da živimo
v času, ko je precej razširjeno nezaupanje, da zakon kot brezpogojno zvesta podaritev sploh lahko
uspe. A vendar verjameta, da bi bili vsi lahko polno uresničeni kot možje in očetje, matere in žene.
»Samo v srečanju s Kristusom lahko odkrijem,
kdo sem kot človek, v kaj sem poklican kot mož
in oče,« jasno pove Štefan.
»V današnji družbi je v ozadju krize zakonske
zveze duhovna kriza,« razmišlja Ivanka. V mladih je vedno pristno hrepenenje po podaritvi in iskrena ljubezen. Toda zakaj potem toliko ranjenih
odnosov in razpadlih zakonov? »Ker enostavno
ni v naši človeški moči, da zaživimo véliko skrivnost zakona. Lahko pa jo zaživimo v odnosu
z Bogom Stvarnikom, ki je tisti, ki je v nas položil
ljubezen in hrepenenje po njej,« dodaja Ivanka.
Ivanka in Štefan sta voditelja e-priprave na zakon
pri Zavodu iskreni.net. Štefan je pri Iskreni.net
zaposlen kot vodja programov, Ivanka pa pomaga kot prostovoljka, med drugim vodi tudi tečaje
naravnega načrtovanja družine (NND). Ko sta
vedno znova pred izzivom posredovati mladim
parom, kaj je najgloblji namen zakona, ju zelo nagovarja teologija telesa Janeza Pavla II., ki pravi,
da je zakon podoba ikone Božje ljubezni v Sveti
Trojici.
Ivanka kot svetovalka NND ugotavlja, da je
parom danes najteže zaživeti zakon kot podobo Božje ljubezni prav na področju spolnosti.
9
2011
Veseli trenutki
pred srečanjem
zakonske skupine
S kontracepcijo sicer lahko odrežemo našo plodnost od spolnosti, vendar nas to loči tudi od izvira zakonske ljubezni, ki je v Bogu Stvarniku.
Zato Cerkev zagovarja spolne odnose, v katerih
se zakonca popolnoma podarita drug drugemu in
sta odprta tudi za novo življenje.
Blagoslov in težave
zakonske molitve
Upanje v človekovo zmožnost ljubezni zakonca
Kržišnik hranita z osebno, zakonsko in družinsko
molitvijo. Zelo ju nagovarja misel ene od knjig, ki
jo imata doma na knjižni polici: »Molitev: naša težava in naš blagoslov.«
Pri Kržišnikovih z družinsko molitvijo ni težav.
Ta je na sporedu vsak večer in če bi Ivanka in
Štefan slučajno pozabila nanjo, bi ju na to spomnili
ljubki hčerki Katarina in Barbara. Navajeni sta,
da zvečer prižgejo svečko in da povesta, kaj sta
tisti dan doživeli kot lepo in kaj je bilo težko. Nato
vsi skupaj zmolijo Sveti angel, prosijo za pomoč
svetnike ali kaj zapojejo. Za osebno molitev se
prav tako najde čas – če ne drugače pa v avtu,
kjer se mimogrede moli rožni venec.
Najtežje je najti čas in zbranost za zakonsko molitev. Ta zahteva največ prilagajanja, discipline,
reda. Ivanka je medicinska sestra in dela v izmenah, Štefan pa ima večkrat predavanja tudi
MI SE IMAMO RADI
Na Celjskem gradu
75
Poroka, na
Brezjah pri kipu
Svete družine
Tudi skozi starševstvo se
neguje zakonski odnos
zvečer in ob koncu tedna. »Ko pritisne ritem sodobnega življenja, opuščava zakonski pogovor in
molitev in tu čutim, da življenje najbolj odteka,«
z žalostjo v glasu pove Šefan. »Premalo smo bili
vzgojeni za disciplino glede tega, kdaj je čas za
delo, za počitek, za molitev,« še razmišlja in malo
za šalo malo zares dodaja, da bi bilo dobro, če bi
zakonci bili vsaj malo »po samostansko natrenirani glede odhoda v posteljo«. »Za nas so dragoceni
posebni deli Cerkvenega leta, še zlasti adventni in
postni čas nam dasta novega poleta. Takrat smo
kot družina res spodbujeni, da se še bolj trudimo
za dobre odnose,« pove Ivanka.
Ko sta v slabi duhovni kondiciji ali preutrujena,
se kot najteže premagljiva ovira med njima kažejo
različnost moške in ženske narave ter značajske
razlike. Te predstavljajo križ, ki ga morata nositi
vsak dan in kjer sta ranljiva. Štefan je impulziven in hitre jeze, Ivanka pa precej negotova pri
odločanju. Lahko si predstavljate, kako hitro pride do prepira, če eden pričakuje hitro odločitev,
drugi pa potrebuje čas, da pretehta, kaj bi bilo
bolje. Takrat ima skušnjavec priložnost, da začne
spodjedati sicer lep zakonski odnos med Ivanko
in Štefanom.
Zavedata se, da je ta ranljivost del njune osebne
zgodovine, da ima izvir v njunih primarnih družinah. V ranljivosti, ki jo tako težko presegata, pa
vidita tudi dobre strani. »Vedno znova naju opominja k ponižnosti, da sama ne zmoreva vsega,«
pravi Štefan. »Zavedava se, da nisva popolna in
tako veliko laže sprejemava tudi nepopolnost najinih primarnih družin, do katerih sva bila morda
nekoč veliko bolj kritična,« še dodaja Ivanka.
Ko ju vprašam, kako v njunem ritmu življenja
in dela negujeta zakonski odnos, morda nekako
presenetljivo najprej odgovorita, da skozi svoje
starševstvo. »Mogoče imamo včasih napačno
predstavo, da se morata zakonca odmakniti iz
družine, da lahko poskrbita za rast zakonskega
odnosa. Drži, da včasih potrebujeva čas zase,
toda najina izkušnje je, da nama največje izzive
za zakonsko in osebno rast prinašajo prav otroci,« pojasni Štefan.
»To, da preprosto živimo skupaj kot družina, veliko prispeva k negovanju najinega odnosa,« pravi
Ivanka. Trudita se, da čim več časa preživita skupaj z otroki; pa če obdelujejo vrt ali nabirajo gozdne
sadeže. Prizadevata si za starševstvo s srcem.
Tako kot rasteta njuni hčerki, se spreminja tudi
njun zakonski odnos in skrb zanj. Za Štefana je
bil največji izziv čas po porodu, ko je videl, da
mora za odnos skrbeti povsem drugače kot prej.
Začutil je, kako zahtevno je biti podpora Ivanki, ki
jo je tako zelo posrkal novorojenček. Takrat je odnos med njima rasel v povezavi s tem, kako je denimo Štefan znal Ivanko sprejeti in podpirati pri
dojenju. Način izkazovanja ljubezni je bil v tistem
obdobju drugačen kot pred poroko, ko je Štefan
Ivanko rad povabil v kino, in spet drugačen bo, ko
bosta hčerki odrasli.
Zelo ju je nagovoril duhovnik, ki je dejal, da bi
najraje pokleknil, ko pride na obisk k družini, saj
se počuti, kot bi vstopil v svet prostor, v cerkev.
Ob tem sta se še globlje zavedla, da kot mož in
žena z vsem, kar delata – z vso ljubeznijo, ki si
jo dajeta na različnih ravneh, od pozornosti, pogovora, skrbi za drugega do spolnosti –, predstavljata znamenje Božje ljubezni na tem svetu in se
posvečujeta.
vv Urša Černivec
9
2011
76
PORTRET
d
Tjaša Medve
Kdo
goške fakultete
Študentka peda
)
sebe!« (Mr 12,31
Kaj
a kakor samega
jeg
žn
bli
ga
oje
sv
»Ljubi jo najbolj nagovarja
V življenju
glas)
Hočem (Tvoj
Pesem
i Lainšček)
od valov (Fer
Ločil bom peno
Knjiga
cije o sv. Roku
aveljske produk
dr
e
ač
m
do
lm
Fi
Film
n Bosko
Janez do
st:
Izbrana osebno
energijo
z veseljem in
Otroke in mlade
u
nj
je
vl
ži
u
em
ti k boljš
spodbuja
lanstvo:
Osebno pos
Tjaša
Medved
S
Tjašo sva se
srečali dan po
tistem, ko je izvedela,
da je dobro opravila
maturo. Presenetili
so me njena komunikativnost, njen izredno pozitiven pogled
na svet, ki ne opazi
problemov, dobra organiziranost in ciljna
naravnanost. Tjaša
namreč točno ve, da
v življenju želi delati z
mladimi.
Prav zato se je vpisala
na pedagoško fakulteto,
v prostem času pa kot
animatorka v skupini
prvoobhajancev že dolgo dela z otroki. Te je
včasih težje motivirati,
ker se dobro poznajo
med seboj in se radi šalijo.
Tjaša jih pritegne z igricami, pesmicami, bansi … Kot animatorka sodeluje tudi v Portorožu, kjer Društvo prijateljev otrok
Mavrica omogoča počitnice otrokom iz socialno
ogroženih družin. Potrudijo se, da jim pričarajo kar se da lepe počitnice – učijo jih plavanja,
pripravijo jim vodne igre, z njimi ustvarjajo z
9
2011
barvami … Animatorji v Portorožu otroke zabavajo od jutra do večera, kar je zahtevno tudi zato,
ker je nanje potrebno paziti tudi ponoči. Tjaša pri
pisanju esejev pomaga srednješolki iz tujine, zadnja leta pa tudi vodi oratorij, kjer je več kot šest
let sodelovala kot animatorka. Skupaj z drugimi
animatorji pripravlja kateheze za različne starostne skupine otrok, igre, delavnice. »Animatorji so
odkriti, takoj mi povedo, kaj sem naredila narobe,« pove Tjaša, ki se trudi, da ima z njimi dober
odnos. Prav zaradi neposrednosti in upoštevanja
dobronamernih pripomb tudi sama osebno raste
in se razvija. Animatorje spodbuja k temu, da se
obračajo na Boga in se mu zahvaljujejo, da molijo
in se zavedajo, da je vse Božji dar. Vedno znova
jim poudarja, da so tam zaradi otrok in ne zaradi svojih prijateljev. Na oratoriju so namreč v
ospredju otroci in njihove potrebe, mladi animatorji pa so tam zato, da je otrokom prijetno.
Tjaša je najbolj aktivna v domači župniji LjubljanaDravlje, ki letos praznuje 50-letnico. Zato je bil
tam avgustovski oratorij
obarvan drugače kot po
drugih župnijah. Otroci
so lahko preko dramske
uprizoritve spoznali življenje svetega Roka,
zavetnika draveljske župnije, o katerem ni veliko
znanega. Marjan Kokalj,
kaplan v Dravljah, je
iz italijanščine prevedel vse, kar je našel o
njem. Na osnovi njegovih zapisov je nastala
krajša zgodba za otroke, ki so jo animatorji
uprizorili na oratoriju.
Sveti Rok je poznan
predvsem po tem, da
je ozdravljal obolele s
kugo, Tjaša pa nam
je razložila, da so se
svetemu Roku priporočali tudi zidarji,
tesarji, krojači in
šivilje. Mladi draveljski
animatorji
so pripravili celo himno, ki je posvečena svetemu
Roku. Kaplan Marjan Kokalj jih je navdušil, da
so sredi gozda, oblečeni v srednjeveške kostume,
posneli tudi film o tem svetniku. To je bilo posebno doživetje za igralce pa tudi za vse tiste, ki so si
film ogledali zadnji dan oratorija.
vv Urša Černivec