1. No category

BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 1
VESTNIKOV
MESEČNIK
četrtek
30. 9. 2010
187. številka
… jesenske
darouve beren,
spravlan,
gén pa pijén.
Urška Potočnik,
dobitnica mladinske olimpijske medalje v judu
Zgodba z naslovnice, str. 16
Natanko teden je minil, odkar je nastopila koledarska jesen. Vreme je za jesensko
razpoloženje poskrbelo že prej. Svoje je dodalo enakonočje s polno luno. In če se po taki
noči dan pozna, potem bodo naslednji z najširšo paleto barv v naravi obarvani meseci
izredno razgibani. Vsekakor pa je razgiban pričujoči mesečnik, ki ga pravkar držite v rokah.
Naslednji bo »zadišal« 28. vinotoka. Takrat bo pokrajina, kot pravi staro ime za oktober,
že bolj pusta. To pa nikakor ne bo držalo za 188. Pén! Obljubimo.
BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 2
Dinastije
2
p en
september 2010
Od vratarja
do napadalca
o
ičajn !
b
o
i
c
lja
Učen jo učite
ase
prer
Predsednik slovenske
obrtne zbornice Štefan Pavlinjek (levo) in generalni direktor Gospodarske
zbornice Slovenije mag.
Samo Hribar Milič sta eno
od zadnjih priložnostnih
srečanj izkoristila tudi za
pogovor o vprašanju, kako
reagirati na grožnje s stavko in stavko v delu javnega
sektorja. Pentute so uspele
izvedeti, da nista pripravljena na kompromise. Če
vlada v javnem sektorju ne
bo naredila reda, zmanjšala
števila zaposlenih in ne bo
povečala učinkovitosti dela,
bo gospodarstvo odgovorilo z drastičnimi ukrepi.
Eden od teh je menda tudi
neplačevanje davkov za potratno državo in njene neučinkovite službe. V uvodu
k usklajenim ukrepom sta
povzela dobri stari slovenski pregovor: Krava se pri
gobcu molze!
-ba-
Projekti
Korenine
Lendavska dinastija Magdičevih ostaja nogometna. Igor
Magdič (levo), direktor lendavskih Term, je nekoč branil
v vratih lendavske Nafte, potem je navdušeno komentiral
tekme lendavskega prvoligaša, vse do današnjih dni pa je
ostal neomajen simpatizer Nafte. Sin Lukas (desno) stopa
po očetovih stopinjah – vsaj kar se tiče nogometa in Nafte.
Sicer ne preži v vratih, ampak zabija gole v nasprotnikove
mreže. Pravijo, da bi že zdaj očetu v vratih povzročal sive
lase. Nogometni navdušenci so opazili njegov talent in mu
napovedujejo blestečo nogometno kariero. Najboljši napadalci v nogometu so svetovne zvezde in Lukasa Lendavčani
že vidijo kot zvezdo svetovnega prvenstva čez osem let.
-bo-
Realni sektor
proti javnemu
Traktor za motor
Düjvi ni treba
skrivati let
s
no
o
p
i
ln
iona
a
etic
č
a
j
Mo aka ...
kor
Marija Zadravec (v ospredju), po domače Düjva Miklošova,
iz Lipe je dočakala lepa leta, devetdeset jih ima, čila in zdrava.
Na dan praznovanja so se za njo lepo v vrsto postavili njeni
štirje otroci Darinka, Emilija, Marija in Jože, ker je sama tako
želela. Tri dekleta in fant pa so še vedno njeni otroci, ki so
svojo mamo vedno ubogali. Ker so jo tudi tokrat, je nastala
izjemna fotografija za spomin, kakršno bi si želeli v vsaki
družini. Vitalna Düjva pa že nestrpno čaka na naslednjo priložnost, da jo bodo otroci spet z avtom popeljali na izlet. To
ji je v posebno veselje. Z leti pa se itak ne obremenjuje!
-za-
Pro
tiu
kre
pi
Klin se
s klinom zbija!
o
et
l
e
nj aj!
d
o red
h
i
r
p
! P az s
r
pe m j
u
S bo
Nac
26
Zsuzsa Sečko (desno), predsednica
madžarskega kulturnega društva
Barati Kör iz Murske Sobote, in Anica
Šabjan (levo), ljubiteljska obrtnica
madžarskih vezenin, sta ob dvajseti
obletnici društva in otvoritvi razstave madžarskih vezenin z jesenskimi
darovi in pereci obdarili dr. Laszla
Göncza, poslanca madžarske narodne skupnosti v slovenskem parlamentu. Obljubil jima je, da ju bo
kmalu popeljal na izlet v Ljubljano.
Ni izključeno, da bosta morali prisostvovati zasedanju parlamenta, saj
bi jima njun poslanec rad pokazal,
kako mukotrpno je lahko to. Anica in
Zsuzsa pa poslancu že šivata srajco s
heteškimi vezeninami in jo bo moral
obleči za TV-prenose parlamentarnih sej. Da Slovenci vidijo, kaj vse je
nacionalni ponos!
-za-
Priznano gostinko Zlatko
Kočar iz Korovec so prevzeli
motorji. To poletje je bila
še sopotnica izkušenemu
motoristu in je v tej vlogi
neizmerno uživala. Obljubila si je, da bo naslednjo
sezono še sama sedla za
krmilo motorja. Projekt
ima izdelan. Če ne bo šlo
drugače, bo mož Drago žrtvoval enega od traktorjev
in ga zamenjal za motor.
Čeprav je zaljubljen v velike
in močne traktorje, Zlatka
računa, da bodo tudi tokrat
obveljali njeni argumenti.
Tudi ta, da jo bosta motoristična oprava in hitra vožnja
še bolj pomladili!
-pr-
Šivala je deklica srajco …
pa res
Dragi Kos, to
anje! Si
ni podkupov
sumen?
mogoče ljubo
BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 3
p en
27
september 2010
3
Razstava in trgatev odlična poslovna kombinacija
010
2
a
v
t
a
Br
Dobrovnik občestvu ni dal le dobrih vinogradnikov, ampak je zaradi muz, ki so našle
zatočišče na bližnjih vinorodnih gričih,
nekaj njih zaznamovalo tudi slovenski kulturni prostor. Med najbolj prepoznavnimi
slovenskimi umetniki in vinogradniki sta
slikar Endre Gönter, ki pravkar razstavlja
v soboški galeriji, ter gledališki in filmski
igralec Evgen Car, ki je na otvoritvi sovaščanove razstave odlično interpretiral Vincetičeve pesmi iz zbirke Devečer. Izginuli kraj
Devečer ne ostaja večen samo v pesmih,
ampak tudi v Endrejevih slikah, nastalih še
agve
l
a
k
dna, iti!
o
d
n
a
Spijv bej spraz
tr
v prejšnjem stoletju, ki jih je letošnja julijska poplava v Soboti hotela uničiti, pa jih
je po zaslugi dobrih vil samo zaznamovala
in so takšne tudi razstavljene. Zaprisežena
dobrovniška vinogradnika Endre (levo) in
Evgen (desno) sta na otvoritvi razstave ponudila in tudi sama spila še zadnje kaplje
starega vina in tako pripravila sode za novo.
»Za trgatev si ga bova sposodila pri sosedih,
ki so bili čez leto manj aktivni, kot midva,«
sta zaupala Pentutam. Pa še problemov s
tržnimi presežki nimava, sta se pohvalila.
-be-
Ob Muri nashi
bogato obrodil
Ples za dobro letino
Steyerjevi iz Plitvice pri
Apačah so ena najbolj znanih pomurskih vinogradniško-vinarskih družin, ki je s
svojimi odličnimi vini znana
in priznana doma in v svetu.
Za mladim gospodarjem Danilom in njegovo soprogo s
svojim znanjem, izkušnjami
in neskončno pridnostjo
stojita Danilova mama in
oče, Marija in Jožef Steyer.
Sta v odlični kondiciji in
polna življenjskega optimizma. Za dobre dosežke
so potrebni ubrani koraki
in Stayerjeva jih dobro obvladata. Tudi ko gre za ples.
Vredno posnemanja!
-be-
Letošnji letnik bo
nekaj posebnega. Kot si ti,
draga Marija!
Jubileji
Recept
? Vzg
z ljube ojeno
znijo!
Hinko Režonja iz Žepovec na Apaškem polju pa
se veseli obilne letine v svojem prav posebnem sadovnjaku, ki ni samo skrbno negovan in zasajen s
tradicionalnim sadnim drevjem, ampak po zaslugi
inovativnega Hinka v njem uspeva tudi nekaj za
naše okolje neobičajnih in redkih dreves. Najbolj
bogato mu je tudi letos obrodil nashi, azijska
hruška, ki jo je sam cepil na običajno hruško. Z
letošnjim pridelkom je dosegel rekord, saj so se
veje zvijale od sočnih sadežev, ki niso samo hrustljavi in aromatični, ampak ugodno učinkujejo
na človeški organizem. Pospešujejo izločanje vode
in zmanjšujejo količino strupenih snovi v telesu
in, to pa je še posebej zanimivo, blažijo učinek
alkohola. Slednje tudi prav pride, pravi Hinko, ki
je med drugim pridelal tudi sočne viljamovke, ki
se bodo bohotile v najboljši viljamovki na svetu.
In tej se preprosto ne moreš odreči!
-ba-
Fini in njenih mladostnih devetdeset
Josipina Močan, za prijatelje Fini, si je
omislila prav posebno praznovanje 90.
rojstnega dne. Nanj je povabila pevke in
pevce, ki so bili skupaj z njo člani pevskega zbora Štefana Kovača, ki je v Murski Soboti deloval takoj po drugi svetovni vojni.
Zbor je deloval od leta 1946 do 1958, osem
let po tem v Murski Soboti ni bilo zbora,
nato pa se je zbor na novo oblikoval pod
istim imenom in deluje še danes.
20. septembra se je na povabilo Fini
odzvalo kar 16 članov takratnega zbora,
šest pa se druženja ni moglo udeležiti
zaradi bolezni. Iskrene čestitke kolegici
so kar deževale in z velikim navdušenjem
so obujali spomine na tiste čase, ko je
zbor vodil slavljenkin soprog, legendarni
profesor Vladimir Močan. Med drugim so
se spominjali številnih tekmovanj po Sloveniji, kjer so bili vedno med najboljšimi,
gostovanja na deloviščih delovnih brigad
Šamac– Sarajevo, nastopa ob izgradnji
Nove Gorice in številnih drugih druženj.
Takrat se niso prevažali z avtobusi, temveč s kamioni, pa je bilo zato toliko več
zabavnih prigod, ki so se zapisale v trajen
spomin.
-br-
Gostiteljica Josipina Močan
- Fini je na spominski
fotografiji sedla med pevski
kolegici Darinko Zorec
(levo) in Zdravo Kukel
(desno), stojijo pa od leve
Verica Baranja, Polonca
Petrovič, Anica Lainšček,
Jože Flegar, Marica Merklin,
Marija Ribnikar, Ludvik
Šavel, Eržika Doma, Anica
Lunežnik, Zvonimir Skalar,
Franček Kozel, Rajko
Čebašek in Ludvik Ružič.
BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 4
4
september 2010
p en
28
Mursko-morsko valovanje, vse je res, to niso sanje …
… pravi besedilo himne
Mursko-morskega
vala, ki poslušalke in
poslušalce radia Murski
val in istoimenske
oddaje spremlja na
letovanjih s turistično
agencijo Relax že 14 let.
Po letovanjih na Rabu,
Dalmatinski turi (Hvar,
Korčula, Dubrovnik),
v Šibeniku, Gradcu,
Dubrovniku, Korčuli,
Črni gori, Hvaru,
Poreču, Malem Lošinju,
Veli Luki, Paklenici
in Bolu, smo se letos
odločili za hotel Andrija
v turističnem naselju
Solaris v Šibeniku. Bilo
je nepozabno …
Za »gasilsko fotografijo«
smo se fotografom nastavili
v areni etnolanda Dalmata
v Pakovem selu, kjer smo
uživali v pokušnji odličnega
drniškega pršuta in plavina,
črnega vina.
Naš kamerman in fotograf,
Lendavčan Franc Kocon,
sicer tudi odličen plesalec,
se je izkazal še kot odličen
ribič. Njegovega ulova nismo
pojedli, ker so nas z ribami
razvajali domačini, smo pa
ga z veseljem fotografirali.
Ne vemo, ali mu je ribica
izpolnila katero od želja, vemo
pa, da je po fotografiranju
varno odplavala v morske
globine …
Če ni dovolj plesalcev, pridejo prav tudi
plesalke. Tako sta se veselo zavrteli tudi
edina murskomorskovalovka, ki se je poleg
organizatorjev udeležila vseh 14 letovanj,
Anica Hari iz Murske Sobote (levo) in Marjana
Škrilec iz Černelavec.
Vožnja z ladjico na otoček Visovac v
nacionalnem parku Krka je bila priložnost,
da organizatorji še kakšno rečejo o večernem
programu. Miro Marko in Simono Špindler je
s svojo zanimivo idejo nasmejal harmonikar,
gorički lajkoš Stanko Črnko.
Za dobro vzdušje in zabavo so na vsakem našem druženju
poskrbeli harmonikar Stanko Črnko iz Čepinec, bobnar Jože
Gergorič iz Noršinec ter ubrani pevci: Henrik Hohler iz Slovenskih
Konjic, Karmen Sreš iz Srednje Bistrice (Avantura) in vodnica Mira
Marko od Negove. Gostitelji v Pakovem selu so priznali, da tako
dobro razpoloženih Slovencev še niso gostili v svoji vasi.
Vožnja z vlakcem od ladje, s katero smo se
ustavili na otočku Zlarin, do našega hotela
je precej skrajšala pot, pa še zanimiva je
bila – tudi za dedka Jožeta Šemna (levo) in
vnukinjo Lariso Sreš iz Srednje Bistrice ter
njunega prijatelja Jožeta Lebarja iz Zgornjega
Konjišča.
Poleg izletov v Zadar, Trogir, Šibenik, na Zlarin,
v nacionalni park Krka in Pakovo selo smo se
pomerili tudi v različnih športih. V pikadu je
slavila Tonka Tručl, v odbojki pa je »ženska« ekipa
prepričljivo premagala »moško«. Zmagovalke z
leve proti desni, Vanja Kosec, Andreja Hartner,
Ana Košmrlj, Marija Frančič – Muca, in poraženci
(z leve proti desni) Franc Marič, Karel Časar,
Tomislav Gönc in Franc Štuhec.
Vsako leto pripravimo za nove člane »Murskomorske ekspedicije« tudi krst. Letošnjega,
sestavljenega iz poznavanja dalmatinskih
besed in specialitet, sta pripravili vodnici
Mira Marko (levo) in Vanja Kosec (desno).
Pri poskušanju fritul in kroštul so se odlično
odrezali: Jože Temlin z Vaneče tem mamica
in hči Tonka Tručl in Naja Sever iz Murske
Sobote.
Upokojeni diplomirana fizioterapevtka
Metka Schnabl iz Gornje Radgone (levo)
ter šivilja in vinogradnica Marija Steyer iz
Polic sta na karaokah zapeli rusko narodno
pesem Osamljeno doni in najbolj prepričali
občinstvo. Za nagrado se bosta odpravili
na izlet v avstrijsko prestolnico. Nastop je
budno spremljal Jože Sreš, polovica dueta
Karmen.
Korale v koralnici na otoku Zlarin so premamile
predvsem ženske. Moški pa so z veseljem
svetovali pri nakupu. Tudi naša direktorica
Irma Benko in mariborska dopisnica Asja
Matjaž sta imeli pomoč Janka Podgajskega
in Flavia Dotta ter koraljarja Mira Beškerja,
Splitčana, ki na tem otočku iz koral ustvarja
prave čudeže. Za svoj izdelek, koralo na
kamnu, je dobil v teh dneh najvišje priznanje
za hrvaški turistični spominek plavi cvet.
Za aktivni začetek vsakega dneva se je
približno 60 murskomorskovalovcev vsak
dan zbralo na telovadbi na plaži. Vodila jo je
predstavnica Relaxa Andreja Hartner, ki je
vodila tudi delavnice zdravega življenja. Tudi
Marija Frančič - Muca iz Lendave ni izpustila
nobene vaje ... Poleg nje na sliki tudi (od leve)
Pavla Börc in Julijana Klement iz M. Sobote,
Cvetka Melin iz Ljutomera, Danica Pavlič iz
Radenec, Avgust Šalamon iz Černelavec …
Potepanju po okolici Šibenika je sledilo
poležavanje na štirikilometrski plaži naselja
Solaris. Prijatelji (od leve) Ernest Börc ter
Franc in Veronika Flisar iz Murske Sobote so
tudi na pesku našli veliko tem za pogovor …
V čokoladnem šnopsu sta se v finale uvrstila
zakonca Marič iz Kroga. Žena Angela je za
točko premagala moža Franca. Finalni kartaški
dvoboj je nadzorovala upokojena učiteljica
Helena Senčur.
Če smo začeli z odlomkom iz naše himne, tudi končajmo z njim. Tretja kitica pravi
takole: »Smo se med seboj spoznali in prijatelji postali. Naj nas družijo dobra volja ter še
mnoga, mnoga morja … Dobimo se prihodnje leto na jubilejnem petnajstem druženju!
BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 5
29
p en
september 2010
Potovanje v neznano
T
udi Don Kihot, Sto let samote, Zločin in kazen
ne sodijo pod sončnike, na ležalnike s pogledom
na morje. Tu in tam je morda kakšen turist na večer
v preddverju hotela prebiral Lolito, eno od knjig o
Harryju Potterju, knjige Danielle Steel ali Stephena
Kinga, morda tudi kakšnega Bohumila Hrabala, Danila Kiša. Na svetu je čedalje več pisateljev, medtem
ko je bralcev v knjigarnah in knjižnicah, čitalnicah
čedalje manj.
Vse več bralcev se je prelevilo v pisatelje: estradne
umetnice, pornozvezde so se pojavile kot cunamiji
in začele živeti tudi od objavljanja spominov. Samo
upokojenci so ostali zvesti bralci, ki prihajajo v
knjižnice brat časopise, male oglase, članke o radostih življenja, črno kroniko. V posameznih elitnih
časopisih lahko zasledimo lestvice bestselerjev,
longselerjev ali fastselerjev. Bestselerji so knjige, ki
dosegajo rekorde v nakladah; longselerji so večne
knjige, ki imajo svoje bralce in ponatise; fastselerji
se pojavljajo ob pravem času, za kratek čas in hitro
izginejo s knjižnih polic. Nekateri pisatelji so pisali
ali še pišejo iz stiske, ustvarjalne nuje, drugi zaradi
slave, mnogi zaradi denarja. Charles Dickens je skušal na hitro obogateti, Dostojevski je pisal, da bi se
izvlekel iz primeža dolgov in siromaštva. Sodobni
irski pisatelj Colm Toibin (1955) je priznal, da je pri
pisanju najlepša misel na denar, kar nima nobene
zveze z radostjo pisanja. Mnogi avtorji so drugačnega
mnenja: po svetu hodijo z odprtimi očmi, pišejo, kar
so videli, doživeli, vse v želji, da bi to posredovali
prijateljem, znancem, bralcem. Med njimi se je znašel
tudi poljski književnik Andrzej Stasiuk (1960) s knjigo
Na poti v Babagad. V poplavi knjig, v viharju šund
literature je to knjiga, ki odkriva pokrajino Srednje
Evrope in, kar je posebno zanimivo, tudi Prekmurje, Slovenijo. Vedno me je presenetilo pisanje tujih,
naključnih popotnikov, ki so potovali čez Slovenijo.
Tako je opisal srečanje s Prekmurjem: »Bilo je pozno
popoldne, ko sem prešel mejo na Hodošu … V pejsažu
nisem mogel najti nobene razpoke, v katero bi lahko
zdrsnila domišljija. Tukaj nobena stvar ni spominjala
na kraj, iz katerega sem prišel. Ta pokrajina je oponašala predstavo nekakšne popolne države. Stisnjena
v kot Evrope med germansko Avstrijo, romansko
Italijo, ugrofinsko Madžarsko in Hrvaško je zaupala
v obstanek s pomočjo mimikrije univerzalnega ideala
… Tukaj ničesar ni bilo preveč. Mirne vasice so ležale
na dnu doline. Bele cerkvice na hribčkih so stale na
straži svoje uspešnosti … Murska Sobota, Ljutomer,
Ptuj, Majšperk, Rogatec, Rogaška Slatina – nikjer se
nisem mogel ustaviti, kajti ves čas sem verjel, kako
se bo nenadoma nekaj spremenilo, kako bo dežela
posebej zame izvedla nekakšen salto mortale, ona pa
je medtem ostala v popolni soglasnosti s samo sabo
… V bistvu sem pripotoval na obisk dežele, v kateri se
je začela poslednja vojna na Balkanu. Trajala je deset
dni, v njej je izgubilo življenje šestinšestdeset ljudi.
Mogoče se je ta Jugoslovanska armada umaknila tako
hitro, ker so Srbi začutili, da so resnično v tuji deželi.
Tukaj niso imeli svojih grobov, niso imeli spominov.
Ekspanzija majhnih držav s periferije je nujno provincialna. Požira področja, ki jo na poseben način
spominjajo na rodni dom ali rojstno vas. Različnost
in tujina sta prevelik izziv za osvajalca, ker ogrožata
njegovo identiteto. Mala Slovenija je bila prevelika
za Veliko Srbijo. Sicer pa, kaj bi lahko Srbi počeli v tej
uglajeni in urejeni deželi, ki spominja na habsburški
sen o civilizacijskem poslanstvu Kraljestva. Vojna
potrebuje skupni jezik, skupni smisel, krvava dejanja
so pri tem podobna vsem drugim in ne morejo obstati
v vakuumu … Dobro je dopotovati v deželo, o kateri
skoraj ničesar ne veste.«
Teh drobnih misli, izjemnih spoznanj, izvirnih primerjav je polna knjiga poljskega pisatelja. Pred njim
je po Prekmurju potoval sarajevski pisatelj Aleksander Hemon. Na poti na Dunaj in dalje, na zahod, je
prespal v soboškem hotelu Diana in nekaj let kasneje
v Ameriki zaslovel z romanom Projekt Lazarus.
In tako Slovenija, z njo pa Prekmurje počasi dobiva
svoj mali prostor na zemljevidu književnih odkritij,
potovanj in razmišljanj. Za zdaj so tuji ustvarjalci
opazili samo lepote dežele, niso se srečali z ljudmi,
niso pobrskali po preteklosti, izkopali rženega kruha
iz zemlje, nasmeha iz pogledov, zadovoljstva v standardu. Jasno je, da smo daleč pred deželami, ki jih je
v svojem romanu opisal poljski književnik, potem ko
je prehodil kraje, kjer je življenje brezzobo, sanje iz
ovsa, krompirja in zelja, prihodnost zastrta s pozabo,
skratka Bogu za hrbtom. Svojo reportažo z naslovom
Dežela, v kateri se je začela vojna je sklenil: »Ponoči
me je nekje za Mariborom ustavila policija. Vozil sem
osemdeset v naselju. Bili so oblečeni v črne usnjene
plašče in vljudni. Vprašal sem jih, kaj bi se zgodilo,
če ne bi plačal. Rekli so mi, da bi mi vzeli potni list,
me pustili in čakali na policijski postaji, da prinesem
denar. Dvakrat večjo vsoto, kot če bi plačal takoj. Bili
so nepodkupljivi. Napisali so mi lepo potrdilo, opremljeno z okrasnimi žigi, mi pobrali skoraj ves denar,
ki mi je ostal, in mi zaželeli srečno pot. Iz maščevanja
sem sklenil prespati na Madžarskem.«
Na koncu je Andrej Stasiuk vseeno spoznal Slovence (žal uniformirane), s katerimi se srečujemo tudi
mi, kadar vozimo prehitro in ne spoštujemo cestnih
pravil ter drugih zakonov naše dežele.
MADE IN EU
Branko Šömen
RA
Š
I
L
J
M
A
Z
M
Poletja je konec, vrnili smo se z morja, s planin, preživeli kmečki turizem,
se namakali v morju, poležavali na plažah, videli svet in domovino, se
družili s prijatelji, znanci, naključnimi gosti in tu in tam s kakšno knjigo.
Ni rečeno, da smo jo prebrali: nosili smo jo na plažo, preko nje gledali
brhka dekleta, ki jih je vse več okrog nas. Malo smo listali, malo smo
razmišljali, kaj moderni pisatelji pišejo, kaj vsakdanji bralci prebiramo. So
knjige, ki so temeljni kamen civilizacije, da omenim samo Biblijo, Talmud
in Koran, ki nikakor ne sodijo na plažo.
5
Simon Emri
P
ogosto govorijo, da pride modrost z leti. Morda to res drži, vendar
velikokrat opazimo, da so otroci včasih bolj »modri« kot odrasli, da
bi ravnali čisto drugače, kot bi to počel marsikdo od nas, zato se mi ne
zdi, da bi bil predpogoj za kanček modrosti ravno starost v letih, temveč
predvsem čustvena zrelost oziroma nasploh zrelost, ki si jo lahko pridobimo v družini, v šoli in v družbi nasploh. Je nekaj, kar zrase v človekovem
srcu in je izoblikovano iz več dejavnikov, ki jih podari življenje. Ali kot je
povedal Marcel Proust, da modrosti ne moremo prejeti, odkrijemo jo lahko
le sami po opravljenem potovanju, ki ga nihče ne more opraviti namesto
nas ali nam ga prihraniti.
Če mislimo, da je modrost samo neka stvar, ki je zapisana v Bibliji ali
pri starih filozofih, se resnično motimo. Modrost mora živeti in biti del
našega vsakdanjika, saj ta oblikuje ideje, nazore in ustvarja dejanja za
boljši svet.
Upam, da nekaj te modrosti med nami vendar živi in deluje. Vrednote
danes »zahtevajo« spet nove, bolj humane vsebine. Če se vprašamo, kakšna je raven razvoja sociale pri nas ta trenutek, moramo ugotoviti, da
je slaba, da imamo prostor, ki ga je treba napolniti in izpolniti. Doma
imamo potencial in voljo, da smo sposobni socialo in vse druge humane
ter inovativne oblike družbenih potreb še naprej razvijati za sočloveka,
za nas same.
Všeč mi je slogan, ki je bil pred kratkim vodilo neke naše slovenske konference, in sicer Od družbe znanja k družbi modrosti. Seveda si v to smer
vsi želimo zakorakati, ampak mogoče še nismo niti v pravi družbi znanja,
kjer bi že bila košara polna, ali pa še ne znamo uporabljati že obstoječih
polnih »piskrcov« znanja. Zato imamo nalogo, da najprej dosežemo tak
nivo družbenega znanja, ki nam bo omogočal tudi ustrezno kakovost
Modrost
v našem
času
družbene modrosti. Enega in drugega nam primanjkuje. Znanje se nam
zdi nujnejše, vendar pomislimo tudi na modrost, kajti morda je ravno od
modrosti v naši notranjosti odvisna tudi naša učinkovitost v ustvarjanju
znanja.
Slovenska identiteta za prihodnost ne more biti več utemeljena zgolj
na jeziku, zgolj na naši že ustvarjeni kulturni dediščini. Iz nje moramo
črpati navdih, vendar moramo ustvarjati tudi sami. Nova identiteta nas
samih bo predvsem odvisna od tega, kako bo naša družba mobilizirala
naše najboljše potenciale in katere vrste razvitih, sodobnih, naprednih
omrežij, tudi socialnih, bomo vzpostavili.
Dandanes je »v modi« izrazje sedanjega predsednika ZDA, ki je s svojimi koncepti, kot so »Yes, we can« ali »bottom up«, ustvaril neko novo
razpoloženje, neko novo atmosfero v družbi. Razvoj ni odvisen samo od
materialnih dejavnikov. Zelo je odvisen tudi od tega, kako pozitivno ali
negativno zaznavamo in občutimo našo stvarnost ter kako jo želimo
spreminjati. Veliko je odvisno od naše volje, veliko je odvisno od našega
optimizma in konec koncev naše zrelosti ter modrosti, ki ju premoremo.
Tu nikakor ne mislim na politiko in vsiljevanje volje močnejših, ampak
govorim o volji, ki jo izražajo ljudje, posamezniki, mi, »majhni« ljudje, ki
bi radi živeli boljše in v boljšem svetu. To voljo je treba vedeti udejanjiti
na odru življenja, treba je začeti od vseh ljudi, torej »bottom up«.
Solidarnost je prvi korak k resnemu pristopu za bolj prijazen in pravičen svet. Družbene in gospodarske razmere danes še bolj kot v preteklosti
vabijo, da medsebojno pomoč in sodelovanje po lastnih zmožnostih tudi
konkretno udejanjimo.
V ZDA vsak sedmi državljan živi v revščini oziroma kar 43,6 milijona
ljudi. To je največ v 51 letih, odkar so te podatke prvič objavili. Lani je živelo
brez zdravstvenega zavarovanja v ZDA kar 50,7 milijona Američanov. Zato
ne zadostujejo samo lepe besede, kot »bottom up«, temveč dejanja, ki se
kažejo v tem, da se pomaga drug drugemu, in to s kančkom človeške pameti
in srca. Preostane nam samo upanje, da bo moj in tvoj zgled pomagal tudi
drugim, da bodo videli in spoznali, da je medsebojna pomoč pomembna.
In da nas k temu vodi le modrost, se pravi neka zrelost in odprto srce za
vsakega posameznika, ki živi na tem planetu. A najprej začnimo takoj za
vogalom, na domači zemlji.
BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 6
6
september 2010
p en
30
Osemdeset let pisateljice Karoline Kolmanič
P
isateljska pot Karoline Kolmanič se
je nakazala pri njenih osemnajstih s
črtico Sava šumi in verjetno še ne končala
z zadnjim, dvaindvajsetim romanom Nila –
zgodbo o težavah odraščanja v novem času.
Med obema je več kot šestdeset let, zanimivo
pa je, da je pisateljica ves ta čas in v vsakem
delu tako v slogu kot tematiki ostala zvesta
sebi. Vsaka njena zgodba je zgodba o ljubezni, ki je smisel in glavno gibalo življenja.
Kaj vprašati pisateljico, žensko, ki ravno
danes, ko je izšel naš Pen, praznuje svoj
visoki jubilej in o njej iz njenih intervjujev
in knjig vemo skoraj vse. Romani, revijalne
in časopisne objave, objavljanje v Nemčiji,
literarni večeri, pisateljska srečanja, predstavitve knjig, zakon, materinstvo, šolsko
delo – pisan vrtiljak njenega življenja se še
zdaleč ni ustavil, zlasti pa ne njena ustvarjalnost. Sprejela me je s posnetkom svoje pesmi Najina pot, ki so jo zanjo uglasbili člani
Halgato benda, zapela pa Nataša in Sašo. Še
vedno mladostna in polna življenjske moči
potrjuje, da je bila v življenju srečna na vseh
področjih, čeprav za nobeno ceno noče priznati, da je bila tudi lepa, česar nikakor ne
gre zanemarjati. Srečna kot ženska, kot mati,
kot učiteljica in seveda kot pisateljica.
Življenja polna skleda
Potem je samo še priprla oči in prisluhnila joku svoje duše.
Tako, čisto tiho, komaj zaznavno, so polzele solze iz svetlo
modrih oči. In potem je obvisela morda ena sama, otrpnila, se
sprožila in zdrsnila. Izprala je bolečino, sled spominov in oživila
tisti dan. Venec besed se je sprožil, se razpredal: »Božo, tam na
otočku, skrita med vrbe, sva izpolnila svoje kopnenje drug po
drugem. Skoraj leto sva čakala ta dan. In potem sva si ga izbrala.
Pravzaprav si ga določil ti, ker je bilo mene neizmerno strah
Sava šumi, 1948
postati ženska pri komaj sedemnajstih pomladih.
Kako je biti ženska?
Biti ženska ni vedno lahko, a nikoli si nisem želela, da bi bila
moški. Rada sem bila ženska, zaradi ljubezni, občudovanja,
poklonov, ljubezenskih pisem. Bilo je veliko ponudb, a vedno
je bila kakšna ovira, da se nisem znova poročila. Moje osnovno
načelo je bilo, da nikoli ne smeš vzeti otrokom očeta in prav
tako ne prepustiti svojih otrok očimu. V šoli so me vedno bolele
solze otrok razvezanih staršev. Vendar pa nikogar ne obsojam.
Sama si nisem iluzorno predstavljala vdora v tuje življenje,
čeprav so mi ga nekateri moški idealno narisali. Vsak si pač
utira pot življenja po svoje in ima pravico sanjati, da mu bodo
ob novem človeku zvezde sijale dlje. Lahko razumemo, da se
dolga pot iztroši in si ljudje poiščejo novo zvezo. Ta lahko ostane
večno zelena, morda pa bi se marsikdo rad vrnil v staro, kjer
ždijo mladi spomini ljubezni in dela družine. Vendar pa o tem
vemo bolj malo, verjetno ostajajo le nemi vzdihi.
Kaj je za žensko pomembno, da je srečna?
Zunanjost je lahko pomembna, a več kot to je biti ljubljen
in spoštovan od razumevajočih in čustvenih ljudi. Biti ženska
vedno pomeni živeti ljubezen, kar je spet lepo in težko hkrati.
Globoka čustva povzročajo trpljenje, ki je tem globlje, čim
globlja so čustva. In biti ženska pomeni tudi biti sočuten: ne
morem gledati žalostnih oči ne pri ljudeh, ne pri živalih, in pomagala bi vsakomur, če bi mogla. Ženska ljubezen je ljubezen
do vsega živega. Je pa tudi spomin na ljubezen, ki je več ni – v
spominu se vedno vračam v svojo rojstno hišo in črpam moč
iz dobrote svojih staršev.
Iz ljubezni pa pride tudi materinstvo …
Tudi biti mati, kar je kmalu postalo moja glavna vloga, je bilo
osrečujoče. Čeprav tudi materinska čustva lahko bolijo. Ko sta
prišla moja sinova, je vsa literatura v meni zaspala in vse moje
življenje je bilo posvečeno njima. Oba sem rodila doma, da bi
lahko rekla, da imata rojstno hišo. Kot mlada družina, najprej
smo živeli v Gederovcih, nato v Soboti, smo bili zelo srečni.
Otroka sem bodrila, ju spodbujala k učenju, ko sta odraščala in
si kot študenta kupila motorna kolesa, sem trepetala za njuni
življenji. In na koncu sem postala še srečna stara mama, vnuki
so v življenje prinesli novo veselje.
Če nadaljujeva v tem smislu, je tudi učiteljski poklic neke
vrste materinstvo …
To je bil zame najlepši poklic že od prvega razreda osnovne
šole, ko me je učila zelo prijazna učiteljica. Veliko mi je pomagala, ker nisem dobro obvladala slovenščine. Zadnje leto pred
upokojitvijo mi je bilo tako hudo, pa tega nikomur nisem upala
povedati. In ko se je začelo novo šolsko leto brez mene, nisem
hotela gledati, kako bodo otroci spet šli v šolo, in odpotovala
sem na Gorenjsko. Leta učiteljskega poklica so bila dobra, v
šoli ni bilo problemov, sodelovali smo s starši. Vse je bilo v
redu. V začetku je bilo zelo naporno, bila sem žena in mati, za
izredni študij ni bilo dopustov, pa sem vendar v rekordnem času
končala višjo pedagoško šolo. Za nagrado sem dobila možnost
obiskovanja tečaja nemškega jezika v Dresdnu, nato pa še v
Göttingenu. Spomin je včasih res obremenjujoč, a v šoli in pri
študiju mi je vedno koristil.
Največkrat pa je nespametna strast tista usodna sila, ki
življenje tragično spremeni.
To je takrat, ko je spolnost na prvem mestu, in to odklanjam.
Prva mora biti duhovna bližina, spolnost je lahko le posledica
takšne bližine. V ljubezni je treba zahtevati celotnega človeka,
ne le njegovega telesa. Svojih junakov pa vendar ne obsojam
zaradi nespametnih odločitev, skušam najti rešitev zanje, jih
spet vrniti v življenje.
V vašem najnovejšem romanu Nila predstavljate tri generacije žensk, negotovo pubertetnico, posesivno mater, modro
staro mamo. S katero ste se identificirali?
Z vsako po malem, najbolj pa z babico. Zastopa moja strpna
stališča. Mlade je treba razumeti in jim pomagati, ne pa obsojati
in kritizirati.
K vaši uspešni pisateljski poti spadajo tudi dolgoletni in
uspešni stiki z nemškim literarnim življenjem v Göttingenu.
Tja hodim že dolgo in ustvarila sem si številne prijateljske vezi.
Že veliko let sodelujem pri mednarodnem zborniku Glasovi z vsega sveta, v katerem najdemo pisatelje številnih evropskih držav,
pa tudi iz ZDA in drugih celin. V začetku sem bila iz Jugoslavije
edina. Vsako leto so mi objavili v zborniku eno zgodbo, samostojno pa je izšla knjižica Posodi mi svoj obraz. Iz nemščine sem tudi
prevajala, prva knjiga je izhajala v podlistku, druga pa samostojno.
To je zanimiva knjiga pisatelja Martina Allwooda Nosil sem smrt
v svojem telesu, avtor pa pripoveduje, kako je premagal raka.
Ja, sinoči sem preživljala noč v divjem odmevu vrstnikov. V resnici sem drugačna,
a vem, da moram pasti v tolmun, kjer smo si vsi podobni. Zaradi izstopanja me
ponižujejo, izzivajo do onemoglosti, očitajo mi hlinjenje, da sem »piflarca« in celo
profesorjeva ljubica … Zato ne bom več …
Nila, 2010
Iz svojega življenja pa nedvomno jemljete snov za svoje
romane – videti je, da se zgodbe kar rojevajo.
Literatura je ves čas živela v meni, še v času učiteljišča, a
razmahnila se ni, dokler nisem dobila nagrade za roman Sonce ne išče samotne poti leta 1968. Sicer z grenkim priokusom,
zato sem do nagrad še vedno malo skeptična. Potem pa so
zgodbe kar prihajale, iz mojega in tujega življenja. Hrbtenica
je bila vedno realna kot tudi pri mojem zadnjem romanu Nila.
V resnični zgodbi je bil scenarij bolj črn, a sama se temu rada
izogibam, zdi se mi prekruto, za svoje junake vedno želim najti
dober izhod.
Kot pisateljica ste uspešni, že davno ste si ustvarili svoj
krog bralcev – kaj pa v moškem svetu?
Večinoma je težko biti ženska in ustvarjalka, saj svetu vladajo
moški. Priznavam, da so kot pisatelji zelo dobri. Sama pa se ne
oziram na kritiko in modne trende in pišem vedno enako; zame
je še vedno najpomembnejši knjižni jezik, ne navdušujem se
nad slengom in žargonom, bližje mi je narečje. Mislim, da je
literatura nekaj dragocenega, kar potuje iz roda v rod, prenaša
slovensko kulturo. Ne bi smela biti vulgarna. Tudi o erotiki
se da pisati na lep način, lahko dogajanje samo nakažeš, brez
banalnosti in vulgarnosti.
Res je, usode vaših junakinj, večinoma pišete o ženskah,
so velikokrat krute.
Pišem tudi o moških, saj so moške in ženske usode v življenju
prepletene. A kljub krutosti njihovih usod zanje vedno najdem
rešitev, kot to sama počnem v svojem vsakdanjem življenju.
Življenje je kot morje brez obale, kot dan brez teme, čeprav je
to idealistično. Sem pač optimistična in verjamem, da mora
vsaka ladja nekoč priti v pristanišče, vsak človek v svoje gnezdo.
Res veliko pišem o čustvih, ker sem tudi sama čustvena, a to
niso posebne nagrade za življenje, velikokrat povzročajo tudi
trpljenje.
In še standardno vprašanje za konec – kako je pri osemdesetih?
Dobro, nič se ne pritožujem, optimizem me ni zapustil, čeprav je za menoj tudi veliko bridkih ur, a nikoli nisem nikogar
nadlegovala s svojo žalostjo. Še vedno imam to, kar je v življenju
najpomembnejše: izžarevanje topline in razumevanje v medsebojnih človeških odnosih.
Iskreno čestitamo in želimo vse dobro še naprej!
Bea Baboš Logar
BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 7
31
p en
september 2010
7
Jerneja Pirnat (1987)
Mihael Zanjkovič (1986)
… pri svojih triindvajsetih se lahko deklič iz Kroga pohvali z
več kot desetletjem dolgim murskovalovskim stažem. Resda
je nekaj časa moralo preteči, da je prišlo vse na svoje mesto. A
ta nadvse simpatična sogovornica danes postaja nov radijski
glas, ki bo, verjamemo, popestril marsikatero polovico dneva
s svojim prijetnim in pomirjajočim ter v kleni slovenščini
ubranim tonom. Absolventka prevajanja in tolmačenja
angleščine in filozofije bo sicer še nekaj malega migala v
Mariboru, drugače pa upamo, da bo radio postal njen drugi
dom. No ja, saj že je.
… povabilo na avdicijo ga je ne tako davno prignalo z
Razkrižja v Žuto kučo. Na Murski val. Da je vajen nastopati,
je bilo kaj kmalu jasno. Navsezadnje sedemkratni stric in
študent socialnega dela izhaja iz glasbene družine, v kateri
ta umetnost ni tuja nobenemu od njegovih dveh bratov in
dveh sester. S starejšim je pred kratkim ponovno oživil pop
rock zasedbo Glinasti golobi. Kmalu ga bo mogoče videti v
filmu Maje Prettnar Nikoli za vedno, kjer mu je bila zaupana
glavna moška vloga. Pestro življenje na videz zmedenega
mladeniča in radijskega vajenca.
1. Predstavi ga
Zaenkrat je še vedno študentski, sicer pa
zadnje mesece poskuša odrasti in se zliti s
svetom, ki me pričakuje po koncu študija.
Všeč mi je vznemirjenje, ki ga prinaša delo na
Murskem valu. Čeprav sem se v oddaji Mali
radio prvič preizkusila kot sedmošolka pred
skoraj enajstimi leti, sem komaj v letošnjem
poletju preizkusila, kaj pomeni živeti radio,
saj sem tam skoraj vsak dan. In tudi moj stil
in življenje sta postala veliko bolj dinamična
in zanimiva, saj se vedno nekaj dogaja.
2. Se ti mladostne sanje o poklicni karieri
uresničujejo oziroma imaš občutek, da si
na pravi poti?
Nekoč sem želela postati učiteljica. Matematike, seveda, kot moj dedek. Po gimnaziji
pa sem se podala v družboslovje in tu ostajam predvsem po zaslugi moje babice, ki me
je decembra 1999 »poslala« na avdicijo. (Hvala, maca!) Verjamem, da sem na pravi poti, ki
vključuje tako delo na radiu kot kariero na
področju študija, pa morda še kaj drugega.
Zadovoljna sem in to je najbolj pomembno,
seveda pa se bom tudi v prihodnje trudila
slediti svojim željam.
3. Kaj bereš, prebiraš, poslušaš, gledaš
…
Bolj gledam kot berem, pa še to le toliko,
kolikor mi čas dopušča. Sicer pa me čaka še
nekaj nepredelane študijske literature, ki
bo še nekaj časa glavno čtivo. Kakšna knjiga
»za dušo« pa se prikrade tudi kdaj vmes, za
razbremenitev in motivacijo. Glasbena podlaga je odvisna od razpoloženja, vedno pa je
ušesom blagodejen kakšen izjemen vokal.
4. Kako sprejemaš zmago in kako preneseš poraz?
Verjetno tako kot vsi drugi. Zmagujem
s širokim nasmehom, izgubljam pa z žalostnim leskom v očeh. Pomembno je, da
se potem postavim na noge in se podam v
novo bitko.
5. Kdo so tvoji prijatelji in kako neguješ
odnose z njimi?
Moji pravi prijatelji so tisti, s katerimi se
lahko v isti minuti smejem in jočem. Priznam, da se v poplavi modernih tehnologij
teh poslužujem tudi sama. V zadnjem času
se trudim virtualne stike omejevati in jih
uresničevati neposredno, ker mi dajo veliko
več energije in zagona. Seveda taka oblika
komunikacije tudi na odnose z najljubšimi
ljudmi vpliva zelo blagodejno.
6. 5-krat najljubše?
- Barva: zelena, čeprav je v garderobi
skorajda ni,
- dan v tednu: četrtek, ker napoveduje
petek, ki pomeni konec tedna,
- blagovna znamka: Me to You,
- pijača: pozimi kakav, poleti cedevita,
- cvet: tulipan, od zelenih pa bambus.
7. »Prah si in v prah« se povrneš ali reinkarnacija in zakaj tako meniš?
Pustim se presenetiti. Mislim pa, da izid
nima bistvenega pomena in vpliva na to
življenje. Nazaj ga ne bomo več dobili, zato
moramo živeti tu in zdaj.
8. Tvoje sanjske počitnice in tvoje še
neuresničeno potovanje?
Deset dni čistega miru na obali, brez
sodobnih tehnologij. V družbi mojega v.
d. moža. Glede potovanja pa – nekoč bom
obiskala Mehiko.
9. Pregovor pravi, da prva ljubezen nikoli
ne zarjavi …
Prvi avto pa. Ni pomembna prva ljubezen,
pomembna je tista, ki traja.
10. Miška Miki ima psa Plutona, ki je prav
tako kot drugi junaki iz Disneyjevih stripov žival, a ne govori in ima (zgolj) vlogo
psa. Kako si to razlagaš?
Risanke naredijo nemogoče mogoče. V
resnici niti nobena miš ni tako velika kot pes.
Podobno je pri Tomu in Jerryju. V realnosti
se nobena miš ne igra z mačko, ampak je
obratno – in igre je zelo hitro konec. Vsake
toliko pa dobro dene, da se prepustimo
domišljijskemu svetu, kjer nič ni tako, kot
je v resnici.
1. Predstavi ga
Moj stil je skok v neznano in izziv, ki ga
prinaša. Preverjene poti me dolgočasijo,
zato si življenje otežujem s svojeglavimi
eksperimenti in v večini primerov se konča
slabo z zelo pozitivno izkušnjo. To početje
me obogati z neprecenljivimi izkustvi, zaradi katerih mi naslednji podvig uspe veliko
prej in boljše. Dokler mi bo uspelo obdržati
glavo nad vodo in pozitiven pogled na življenje, bom živel na tak način – spontano,
mladostno, z zrelim odnosom. Moj stil.
2. Se ti mladostne sanje o poklicni karieri uresničujejo oziroma imaš občutek,
da si na pravi poti?
Mladostne sanje v mojem primeru so
povezane z glasbo in nastopanjem, kar me
spremlja že od otroštva, in to doživljam in
živim. Drugače pa sem mnenja, da ljudje
prehitro ugotovijo, kaj je smisel njihovega
življenja, zato se osredotočam na trenutek
in vse, kar mi ponuja. Kaj bo kasneje, mi
še ni treba vedeti. Upam, da bo samo še
boljše.
3. Kaj bereš, prebiraš, poslušaš, gledaš
…
Berem veliko knjig o osebnostni rasti in
vzhodnih alternativnih metodah zdravega
življenja. Najboljše pri tem je, da z vsako
prebrano knjigo spoznam, da nimam pojma. Nato preberem naslednjo. Preštudiram
pa tudi kako športno publikacijo, ker sem
polmaratonec. Izbiram nenasilno glasbo,
bogato s harmonijami in šokantno iskrenostjo.
4. Kako sprejemaš zmago in kako preneseš poraz?
Eno bolje, drugo slabše. Realno se mi zdi,
da je ena zmaga na deset porazov uspeh.
Seveda se jezim z vsem srcem in krivi so
vsi drugi, ko pa zmagam, poraze s ponosom
vzamem na svoj račun in slavim.
5. Kdo so tvoji prijatelji in kako neguješ
odnose z njimi?
Najboljša prijateljica je moja Doris, kateri
posvečam največ pozornosti. Iz tega odnosa
črpam svojo življenjsko voljo in moč, zato
vse druge postavljam za njo. Lahko pa dodam, da sem obkrožen z ljudmi, po katerih
se zgledujem, to pa je že sreča.
6. 5-krat najljubše?
- Barva: zelena,
- dan v tednu: ponedeljek,
- blagovna znamka: Mura,
- pijača: voda,
- cvet: vijolica.
7. »Prah si in v prah« se povrneš ali reinkarnacija in zakaj tako meniš?
Reinkarnacija, ker mi tako govori moja
vera v življenje, ne v smrt. 8. Tvoje sanjske počitnice in tvoje še
neuresničeno potovanje?
Zaenkrat Nova Zelandija združuje oboje,
ker nerad poležavam na počitnicah. Je najdlje vstran od Slovenije, ima še bolj čudovito pokrajino in ljudi, ponuja pa nama tudi
nov začetek, če bi bilo preveč lepo. Športni
turizem je nadpovprečno razvit, kitaro pa
itak vržem na hrbet in sem že doma.
9. Pregovor pravi, da prva ljubezen nikoli ne zarjavi …
Res pusti najmočnejši vtis, zarjavi pa
vseeno.
10. Miška Miki ima psa Plutona, ki je
prav tako kot drugi junaki iz Disnyevih
stripov žival, a ne govori in ima (zgolj)
vlogo psa. Kako si to razlagaš?
Živali na štirih nogah ne govorijo, logično!
MOJ STIL
BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 8
8
september 2010
Legende
Andreja Časar
M
eje se menda res začenjajo v glavi. Današnja
slovensko-hrvaška naveza
in njena fantazmatska zgodba o (ne)določenosti segata
od davnega, pa vendar ne
metuzalemsko postaranega
trenutka domačega ograjevanja. Pa začnimo pravljično,
živel je človek z utopijo raja,
in raj, verjemite, se lahko doživlja le s sorodnimi dušami.
Iskal je isto misleče duše, in
ko je začutil sorodne prebliske, je mislil, da je našel tisti
kraj – »rajski« ilirizem, ki je
napeljeval k prestopanju in
podiranju meja. Tako je pričel
nizati in nizati tuje pobude,
da bi končno uresničil lastne
sanje. Vendar mu je raj določil
že znano usodo – ugriznil bo v
napačno jabolko.
Kako je Jakob Frass
postal Stanko Vraz
Jakob Fras(s), Jakob Cerovčan ali Stanko Vraz so
nekatere od različic imena,
ki jih je tale vseslovanski (po)
ustvarjalec, če ga lahko tako
imenujem, uporabljal kot
Slovenec iz Slovenije ali Ilir
iz Ilirije.
Rojen je bil 30. junija 1810
(1810–1851) v kraju Cerovec
pri Ljutomeru, danes imenovanem Cerovec Stanka Vraza,
na območju, kjer ni bilo ostre
jezikovne ločnice med slovenščino in hrvaščino. Bil je
najmlajši izmed šestih otrok
in že na začetku so mu domači
namenili študij. Med letoma
1821–1823 je obiskoval trivialko
v Ljutomeru, medtem je stanoval pri materinem bratrancu, župniku Mihaelu Jaklinu.
Izobraževanje je nadaljeval
na mariborski gimnaziji v
šolskem letu 1823/24, končal
pa 1829/30. Vmes je opravil
izpit za domačega učitelja,
nato pa v Gradcu študiral filozofijo, kasneje pravo, vendar
ga je že tedaj bolj kot študij
zanimalo pisanje. Gibal se je
v krogu izobražencev, zbranih
v t. i. Slovenski družbi, kjer so
širili duha svojega naroda z
zbiranjem slovanskih knjig.
Ni bil najboljši učenec, niti
najboljši študent, vendar si je
zelo prizadeval za pisateljski
poklic. Poznamo ga kot pesnika, prevajalca, kot zbiralca
p en
O vseslovanski duši Stanka Vraza
(30. 6. 1810–24. 5. 1851) in razmisleku, ali
bi naš jezik lahko zvenel tudi nekoliko drugače
obsežnega gradiva ljudskih
pesmi ter poznavalca umetne
in ljudske svetovne literature,
ki je prevajal iz latinščine, grščine, italijanščine, nemščine,
angleščine, francoščine in slovanskih jezikov. Predvsem je
prevajal evropske romantike
in antične klasike.
Krščen je bil za Jakoba Konstantina. Svoj neslovanski del
imena je spreminjal tako, da
mu je dodajal slovansko končnico. Iz Jakoba Konstantina je
sprva nastal Jakob Stanislav,
dokler ni popolnoma opustil
krstne različice in se preimenoval v Stanka. Priimek
iz Frass v Vraz je spremenil
nekoliko kasneje, šele pri
Ilircih.
Zaznamovala in determinirala sta ga domače okolje
in tedanji čas. Okolje, ki je
bilo bližje kajkavstvu kakor
Kranjski, iz katere je izhajalo
narečje, ki je dalo temelje
knjižnemu jeziku. Zato je Vrazova mladostna faza vezana
na njegov razkol med Čbelico
in ilirce, ves čas je nihal med
Ljubljano in Zagrebom in ves
čas upal, da mu bodo objavili
pesmi na domačih tleh. Upal
pa je tudi, da bo (kranjska)
slovenščina sprejela nekatere
štajerske izraze. Prešeren ni
bil za to in Vraza je njegovo
neodobravanje prizadelo.
I. Brnčić piše, kako je »Vraz
pozabil, da bodo Slovenci
še manj odporni nasproti
zunanjemu pritisku, če bodo
morali porabiti velikanske
energije za sprejem jezika, ki
jim nikdar nikoli ne bi mogel
postati adekvatno, enakovredno nadomestilo lastnega
jezika, kar je kot hrvatski književnik bolestno izkusil tudi
sam« (Ivo Brnčić, Ob Veliki
korespondenci, Ljubljanski
zvon, 1936, 56, 1, str. 123). Brnić
Vrazovo idejo o ilirizmu vidi
kot utopijo in v nadaljevanju
pojasni, »da je bila sila ilirske
ideje na dejanskem političnem področju varljiva in tako
se je Vrazu primerilo proti njegovemu hotenju in proti njegovi zavesti, da se konkretno
ni poiliril, ampak je slednjič
postal in pred zgodovino ostal
– Hrvat« (str. 124).
Vraz je širil idejo ilirizma,
na Slovenskem je hotel pridobiti somišljenike, seveda se je z
željo po priključitvi k ilirizmu
obrnil tudi na Prešerna. Ker ga
krog Kranjske Čbelice nikakor
ni sprejel medse in ker se jim
je njegova slovenščina zdela
nerazumljiva ter je njegov
domači kraj klical bolj po severnem predelu Hrvaške kot
po Ljubljani, se je odločil za
vseslovansko idejo in se leta
1838 preselil v Zagreb. Vendarle je moral poskrbeti tudi
za eksistenco. Živel je od dediščine, bival pa pri prijateljih na
Hrvaškem in Štajerskem. 1845.
je želel profesuro ilirskega jezika na Pravoslavni akademiji
v Zagrebu, a ga niso vzeli. Leto
kasneje je postal tajnik Matice
ilirske, v njenih prostorih pa je
leta 1851 tudi umrl, star enainštirideset let.
Vraz je najverjetneje na
ilirizem pristal že leta 1835,
ko so mu pri Danici, tiskanemu oznanjevalcu literarnega
preporoda, 12. septembra
1835 izdali pesnitev Stana i
Marko, v slovenski različici se
je pesem imenovala Micka in
Marko. Pesem je seveda izšla
z Gajevimi popravki in z za
slovenstvo provokativnim
avtorskim podpisom Ilir iz
Štajerja. Vraz se je upravičeno bal odziva slovenopolitov,
predvsem Miklošiča, da ga
ne bi dojeli kot odpadnika.
(Blanka Bošnjak: Vpliv ilirizma na slovensko književnost:
Stanko Vraz. V: Preseganje
meje. Zbornik Slavističnega
društva Slovenije 17. Ljubljana:
Slavistično društvo Slovenije,
2006, str. 167–168).
Vraz je imel leta 1834 idejo
za literarni list Cvetlice, z vrtov
vsakega izobraženega, takrat
je namreč Čbelica izgubljala
veljavo. Cvetlice naj bi soustvarjali Vraz, Miklošič, Kastelic, Kočevar, Prešeren. Vendar
je vse ostalo le pri zamisli. Leta
1837 je imel vnovični načrt za
izdajo almanaha Metuljček,
pa tudi iz tega ni bilo nič,
saj se potencialni ustvarjalci
niso strinjali glede abecede.
(Jože Pogačnik, Miklošič in
ilirizem, Sodobnost, 1991, 39,
10, str. 933).
Hrvati ga imenujejo za svojega prvega profesionalnega
književnika in ga uvrščajo
med najpomembnejša imena
preporoda narodne poezije.
Prizadeval si je dvigniti hrva-
Navdihnjen od ljubezni do Ljubice Cantilly (Vir: Stanko Vraz. Pjesnička djela I. Đulabije. Zagreb: JAZU,
1953)
32
Človek
Vrazova rojstna hiša v Cerovcu
Spominska plošča ob 200. obletnici pesnikovega rojstva
ško književnost na evropsko
raven. Predvsem je pomembno, da je govoril o nujnosti
ločevanja književnosti od
politike. Menil je, da politika samo moti književnost.
Ob zahtevi po približevanju
ilirskega jezikovnega ustvarjanja evropskemu ni imel v
mislih posnemanja evropske
literature, temveč lastno inovativno gonilno silo, ki bi bila
kvalitativno enako močna in
odmevna kot evropska. V tem
pogledu in takrat se je miselno
razšel z Gajem ter z Rakovcem
in Vukotinovićem v letu 1842
pričel izdajati zbornik Kolo.
Leta 1848, podatek dobimo iz
že omenjenega članka B. Bošnjak (str. 167), se Vraz z Gajem
zares razide na vseslovanskem
kongresu v Pragi.
Vraz, Gaj, Prešeren
Korespondenca Vraz–Prešeren se je razvila iz in zavoljo
ideje po skupnem slovanskem
jeziku. Vraz je simpatiziral z
zamislijo, ki je izvirala od Jana
Kollarja, kar ga je približalo
krogu Ljudevita Gaja. Vendar
se je Gajev pogled na skupni
slovanski jezik razlikoval od
Vrazovega.
»Kakšen jezik sta imela v
mislih z 'ilirščino'? Ni dvoma,
da je Gaj preprosto tako preimenoval štokavščino, ki jo
je imel namen uvesti mesto
kajkavščine v svoj list, in ravnal tudi pri jeziku po istem
načelu kakor pri političnem
gibanju: z izpremembo hrvatskega imena bo odstranjen
videz namere pohrvatenja
in s tem omogočen pristop
ostalim južnim Slovanom, na
katere se je obračala hrvatska akcija. Težje je ugotoviti,
kaj je videl v 'ilirščini' Fras.
Ker je z nekaterimi drugimi
Slovenci nekaj kasneje zahteval, da naj zagrebški krog pri
pisanju 'ilirščine' upošteva več
dotedanjih južnoslovanskih
knjižnih jezikov, je najverje-
tneje, da je takoj, ko je nastalo
vprašanje, videl v novem jeziku umetno zmes. V še težjem
položaju je bil ob Gajevi želji
po slavospevu Hrvatski. V razgovoru tega preprosto ni bilo
mogoče naravnost odkloniti,
zato je nekaj obljubil, toda po
odhodu iz Zagreba obljubo
s pismom preklicel« (Fran
Petre, Vrazovo poimenovanje
ilirizma, Sodobnost, 1938, 6,
3, str. 126).
Gaj je v ilirizmu videl hrvatizem, nadvlado, da se jezik
majhnega naroda izgubi v
dobrobit malo večjega. Potemtakem je to postal preko
jezikovnega tudi politični
problem. Problem, ki se dotika narodove identitete in
obstajanja v izvirni govorici,
slovenstvu.
Pogačnik v članku Miklošič
in ilirizem (Sodobnost, 1991,
39, 10, str. 935) poudari Vrazov
dvojni odnos do ilirizma, ki je
Risba
(Vir: Stanko Vraz.
Poezija i proza.
Zagreb: Matica
hrvatska, 1963)
razviden iz pisma Ljudevitu
Gaju (1835): »Lepo se mi dopadne duh Tvojih slovesnih
pripomočkov, ki so nas v
pesmah tak lepo, privablivo
pobratili – radi mi u Vaše kolo
stopimo al vonder prosimo
nehajte nas za Hrvate imeti, to
ime nam zmirom zdajno mejo
Horvatskega na pamet prinosi, in na našo zibel opominja,
ki je le tokraj. Ti imaš srce,
lehko čutiš, kak težko je njene
mile glase pozabiti. Bolelo bi
te, da bi kdo rekel: Ti si Polak
al Rus al Ceh al Krajnc pusti
zmisli ime Horvat. Tak je tudi
naj rodstva kraj mili, ako je
ravno mali in brezslavni in ne
tak prostoren, pa clo voznik
težko vežo zapusti, v kteri je
vonder mnogo grenkih dnevov potrošil.«
Vraz pač ni znal kranjsko,
zato je pisal v svojem domačem jeziku, ki pa je bil
kranjščini le malo podoben.
BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 9
p en
33
september 2010
9
z utopijo raja
Sonet iz cikla Sanak i istina (Vir: Stanko Vraz. Poezija i proza. Zagreb:
Matica hrvatska, 1963)
Da bi se ji približal, je ustvarjal neologizme in stvar še
dodatno zakompliciral. Ker
je, po Prešernovem mnenju,
zapostavil slovensko govorico,
ga v svojem epigramu krsti za
Narobe Katona.
Od drugih manjši in časten
manj rod je slovenski,
lakota slave, blaga, vleče pisarja drugam.
Victrix causa Diis placuit, sed
victa Catoni:
Stanko, Slovenov uskok, Vraz
si narobe Katon.
Prešernov Epigram Narobe
Katon je bil prvikrat objavljen
v Poezijah leta 1847. Prešeren si izposodi Lukanov verz
(Pharsalia I. 128) v latinščini
(Bogovi so bili naklonjeni
zmagoviti strani, Katon pa
premagani) in Vraza predstavi
kot Katonov antipol. Če ob
latinskem verzu izhajam iz
razmišljanja Luke Pintarja, je
Lukanu Katon simbol za častnost in poštenost. Prešeren
ostaja zvest svojemu jeziku,
nasprotno pa Vraz le-temu
obrne hrbet in je zato narobe
Katon, torej tisti, ki ne ravna
po roki pravice. Pa vendarle ni
tako preprosto. Vraz ni obrnil
hrbta domačemu, pač pa
kranjskemu jeziku. Tej trditvi
lahko dodam podaljšek – tudi
kranjski jezik je navsezadnje
obrnil hrbet Vrazu. Tako celotno zadevo uvidimo v luči
enakovrednega razmerja in
zopet lahko dodamo, da ni
tako preprosto, in nadaljujemo, kako težavno je šele
moralo biti za Vraza.
Fiktivni medprostor
Naj ga za začetek ne determiniram z izbiro njegove
narodne pripadnosti. Za začetek naj ostane v fiktivnem
medprostoru pesniškega jezika, naj ne bo ne Slovenec
in ne Hrvat. Naj bo upornik z
razlogom, ki je neke stvari bil
primoran storiti. Nalogo umeščanja prepuščam njegovim
proučevalcem.
V članku Stanko Vraz – slovenski pesnik v hrvaški obleki
(Zupan Vinko, Dom in Svet,
1908, 21, 8, str. 351) se avtor
sprašuje o pesnikovi naravnanosti. »Vraz je tako rekoč
poosebljena ilirska ideja, saj
je ta rojeni Slovenec in prvotno slovenski pesnik, postal
književnik 'ilirski' ali hrvaški.
Ni to osamela prikazen, da
pripadnik enega naroda piše
v jeziku drugega, posebno pa
Slovenec hrvaško. En moment
pa je, ki nas predvsem zanima,
to je: ali je izpremenil Vraz
z jezikom tudi vsebino in
duha svojih pesnitev in nehal
biti Slovenec? In kakšno je
njegovo delovanje sploh, ali
morda po prestopu k Ilirom
pozablja svojih ožjih rojakov?
Odgovorili smo v naslovnem
stavku. Vrazu je ilirski jezik le
sredstvo, s katerim uveljavlja
svojo slovensko osebnost. S
svojimi ožjimi rojaki pa ostaja
v vednem stiku do smrti.«
Vraz je bil Prešernov sodobnik, podoben mu je bil
v romantičnem izrazu, oba
sta študirala pravo, oba sta
pesnila, Vrazu je bil nekoliko
starejši Prešeren vzornik,
mnogokrat kateri njegov verz
spominja na Prešernovega.
Ločila pa ju je tako različna
govorica, da, dobesedno, skupnega jezika nista mogla najti.
Vrazov poskus približevanja
Kranjski Čbelici je obstal v
pesniškem medprostoru, iz
katerega je pesnik izstopil v
svet, ki ga je sprejel, misleč,
da bo izbrisal bolečino nepripadnosti. Vendar se je motil.
Nikoli ni postal »čisto ilirski«,
nikoli se ni popolnoma naučil
knjižne hrvaščine. Ob stoletnici njegovega rojstva je dr.
Matija Murko zapisal: »Da je
Vraz ostal tudi na Hrvaškem
pravi slovenski pesnik, se pri
nas premalo ve in še manj
vpošteva. Treba bi bilo to pokazati v razpravah, še bolj pa
z 'Izbranimi pesmimi St. Vraza' za Slovence, ki bi morale
seveda imeti primeren uvod
in tudi tolmač /…/ Najlepše
pesmi, posebno slavospevi na
našo domovino, pa spadajo
tudi v naše slovstvene čitanke,
kjer mora sploh ilirizem dobiti
svoje posebno poglavje« (Matija Murko, Knjiga o Stanku
Vrazu, Ljubljanski zvon, 1910,
30, 1).
Spet drugi so v njem videli
izdajalca. Prešernov epigram
so mnogi uporabili kot orožje
proti Vrazovemu prestopu k
»uskokom«. Tako recimo V.
Knaflič svojo podobo razmerja
Vraz–Prešeren prenese na kasnejšo idejo o združitvi Srbov,
Hrvatov in Slovencev. »Vrazova ideja ni jugoslovanska
ideja. Kakor je del Jugoslavije
Hrvaška, je tudi Slovenija njen
del, enakovreden in enakopraven del. Kdor oslabi Slovenijo,
oslabi vso Jugoslavijo. Ko
bi bila nekdaj Vrazova ideja
zmagala nad Prešernovo idejo,
bi bila Slovenija oslabljena in
oškodovana, na mejah okradena in oropana, v kulturnem
in političnem razvoju ovirana
in izpodrezana, morda celo
za zmirom izpodnesena. Vrazova ideja bi bila Jugoslavijo
oslabila. Prešernova ideja je
Slovenijo rešila – za Jugoslavijo. Pri Prešernu je torej
jugoslovanska ideja in ne pri
Vrazu« (Vladimir Knaflič, Vraz
– Prešeren, Ljubljanski zvon,
1917, 37, 9).
Prav tako enostransko svoje gledišče izpelje M. Slana:
»Stanko Vraz, na primer, je bil
v ostrih spopadih s Francetom
Prešernom zaradi oblikovanja slovenskega slovstva in
slovenskega slovarja z enakovredno zastopanim narečjem vzhodnoštajerskega,
prleškega narečja, ne samo
kranjščine, ki jo je vsiljeval
Prešeren v oblikovanje slovenskega knjižnega jezika.
Kljub pokončnemu boju in
žrtvovanju pesnika Vraza z
obrobja je zmagala Prešernova
veličina. Če ne bi bilo tako in
bi bil upoštevan Vrazov pogled
na slovstvo, bi ta jubilejni
spominski spis vseboval tudi v
pravopis vključeno prleščino,
ne samo kranjščino /.../ Ključni protagonisti pri takratnem
oblikovanju slovenščine so
Prešeren, Čop in Kastelic, ki
prleškemu Stanku Vrazu ali
Jakobu Frasu (1810–1851) s
Cerovca pri Ljutomeru niso
pustili blizu; tudi v Kranjsko
čbelico ne – zato pišemo danes slovenščino drugače, kot
bi jo verjetno pisali, ko bi
'ljubljanska gospoda' prisluhnila glasu narodnih preporodovcev iz severovzhodne
Slovenije« (Miroslav Slana,
Slovenjegoriško narodno bu-
diteljstvo, Sodobnost, 2001,
65, 4, str. 461–464).
Če je Vraz v argumentih
za ilirizem poudaril problem
malega naroda, ali je bil to
res pobeg iz slovenstva ali pa
zgolj vdanost v usodo, da zanj
ni druge izbire in druge poti?
Vendarle je tudi Vraz vztrajal
pri svojem domačem jeziku,
prav tako kot čbeličarji. Pa naj
se imenuje to trmoglavost, ki
takrat pač še ni vedela, da je
brezpredmetna, ali vztrajanje
v lastni različici slovenstva.
Literarno snovanje ali
oboževane in opevane
Romantiki primerno se skozi Vrazovo poezijo reflektira
čutna ljubezen, pa tudi tista,
ki pripoveduje o pesnikovi navezanosti na domače okolje. V
mislih imam njegovo zbiranje
ljudskih pesmi.
V ljubezni do samoborske
lepotice Ljubice Cantilly (Julija
Kantilić) je nastopil kot junak
petrarkovskega tipa. Lahko
bi mu rekli tudi prešernovski
junak. Ljubica je bila nečakinja Ljudevita Gaja in celo sam
veliki Ilir je do nje gojil precej
globoka čustva, recimo, da so
bila izraz plemenite naklonjenosti. Vrazu je ostala nedosegljiva, platonska in zato
nesmrtna ljubezen. Ljubica
je gojila simpatije do nekega
dvorskega barona, poročila
pa se je s trgovcem Edvardom
Englerjem iz Ljubljane, kjer je
nekaj let tudi živela. Umrla je
pri tridesetih, v Samoboru pa
vsakoletno prirejajo »Večere
ljubezenske poezije« v spomin
na Cantillyjevo in njenega
platonskega oboževalca Vraza. Cantillyjevo je osmišljal
v Đulabijah (slov. granatna
jabolka) v poljski verzni obliki krakovjak. Pesmi so izšle
leta 1940, prej so izhajale v
Danici, celotni cikel pa je izšel
šele posthumno. V Đulabijah
ljubezen do dekleta prerašča
v ljubezen do lastnega naroda. Mimogrede, domoljubne
pesmi so značilne za Vrazovo
zgodnjo fazo.
V sonetni obliki je izpovedal ljubezen do Hildegarde
Karavančić, ki ji je posvetil 47
sonetov Sanak i istina. Sonetni
cikel danes lahko beremo v
knjigi Gusli i tambure, ni pa
Stanko Vraz, 1810–1851
(Vir: Stanko Vraz, Petar Preradović. Pjesme i članci. Pjesme, prvi ljudi,
zapisi. Zagreb: Matica hrvatska i Zora, 1965)
ga Vrazu uspelo vključiti v
izdajo iz leta 1845, ko je v Pragi
izšla prva knjiga z omenjenim
naslovom.
Tretja pomembna ženska
v Vrazovem življenju – pesnjenju je bila Roza iz okolice
njegovega domačega kraja.
Anton Slodnjak predpostavlja,
da gre za mlinarjevo hčerko
Rozalijo Kvar. Roza ga je kot
muza obiskala najverjetneje
že leta 1832 in več ali manj
spremljala v tisti dobi ustvarjanja (leti 1834 in 1835), ko je še
pisal v domačem jeziku.
Narodne pesmi ilirske, koje
se pevajo po Štajerskoj, Kranjskoj i zapadni strani Ugarske
(1839) so posvečene Vuku
Štefanoviću Karadžiću. S tem
delom so se na Slovenskem
odprla vrata novemu pravopisu. Prvikrat je bila namreč
uporabljena gajica.
Vraz je pomemben zbiralec
slovenskih narodnih pesmi,
saj zbranega gradiva ni spreminjal oziroma popravljal, kot
je to počel njegov predhodnik
Valentin Vodnik. Pesmi je pričel zbirati leta 1833, in sicer v
Vraz skozi Đulabije izraža tudi domoljubje. (Vir: Stanko Vraz. Pjesnička djela I. Đulabije. Zagreb: JAZU,
1953)
domačem okolišu, nadaljeval
je s Kranjsko, Koroško in zahodnim delom Ogrske. Vraz,
ki se je držal načela, da je
treba pesmi tudi slišati peti
in ne samo recitirati, je poleg
zbranih besedil zapisoval tudi
napeve (Zupan Vinko, Stanko
Vraz – slovenski pesnik v hrvaški obleki. Dom in Svet, 1908,
21, 8, str. 403).
Svojemu sonarodnjaku in
prijatelju Franu Miklošiču
pokloni uvodno posvetilo k
povesti Babji klanjac (1839),
v katero vpeljuje slovensko
snov.
V Zbirki Glasi iz dubrave
žeravinske (1841) Vraz pesni
skozi romance in balade, snov
zanje pa črpa iz slovenskega
prostora in zgodovine. Tako
recimo upesni zgodbo Veronike Deseniške in Friderika,
naslanja se na slovenski motiv
Lepe Vide ter priznava vpliv
Prešerna.
»Petelin, ki je
prezgodaj zapel«
Če si izposodim pripombo
filozofa in etnologa dr. Mirana
Puconje s simpozija ob 200-letnici pesnikovega rojstva, ki
je bil konec junija v Ormožu,
je bil Stanko Vraz oziroma
Jakob Rešetar ali kateri drugi
iz obilice imen »petelin, ki je
prezgodaj zapel«.
Bogovi so zares naklonjeni
zmagovalcem. Kdo je bil Stanko Vraz, ki na večer svojega življenja dvomi o pomembnosti
svojih dosežkov? Zmagovalec
zagotovo ne, zmagovalci so
neomajni in včasih kruti, Vraz
je imel za kaj takega prenežen
karakter. Enostranska gledanja ob njegovem liku smo
menda že prerasli, otroškost
je že zdavnaj za nami. Zavedati se moramo zgodovinske
umeščenosti miljeja, iz katerega je izšel Vraz s štajersko
jezikovno popotnico, in morebitna obsojanja preseči.
BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 10
10
september 2010
p en
34
Manuela Bukovec Čergöli in Jernej Čergöli
Ljutomer–Dunaj–Ljutomer
… kaj je »pujček« – po prleško in prekmursko …
L
jubezen ne pozna meja. Stare besede, ob katerih
se ciniki najbrž samo nasmejijo, a verjamem,
da nas je veliko tudi takih, ki vanje verjamemo.
Pred časom sem spoznala par, ki s svojo ljubeznijo
dokazuje, da meje niso ovira, kadar smo ljudje drug
drugemu predani. Manuela Bukovec Čergöli in
Jernej Čergöli prihajata z obeh bregov reke Mure –
Manuela iz Ljutomera, Jernej pa že od ranega otroštva živi na Dunaju, čeprav je po duši Prekmurec.
Iz Manuelinih besed in pristnega nasmeha hitro
razbereš, da je močno navezana na svoje bližnje ter
da je v domačem kraju več kot srečna. Pravi, da odločitev za selitev na Dunaj ni bila lahka, vendar ju z
Jernejem povezuje tudi to, da se nekoč želita skupaj
vrniti v pokrajino ob Muri. To ji je odločitev vsekakor olajšalo. Prav navdušujoče pa je tudi Jernejevo
zavedanje svojih korenin, čeprav že vse življenje živi
v Avstriji. Manuela in Jernej sta človeka, ki sta pred
lastne želje postavila svojo ljubezen. Na ta način
jima je uspelo premagati razdaljo in Manuelino
domotožje ter se ustaliti na Dunaju. Hčerka Maja
jima daje dodaten zagon, da se trudita, in hkrati tudi
upanje, da se nekoč skupaj ustalijo v krajih, kjer se
resnično počutijo doma.
Dolgo časa je veljalo, da imajo Avstrijci o nas
precej negativno mnenje. Kakšen odnos imajo
zdaj do Slovencev?
Jernej: Eni Avstrijci pravijo, da smo pridni delavci
iz razvite države, drugi pa so mnenja, da smo samo
en narod iz nekdanje Jugoslavije.
Že dolgo živita na Dunaju? Kako je sploh prišlo
do tega, da sta se preselila?
Manuela: Preselila sem se samo jaz, ker Jernej živi
že 30 let na Dunaju. Zdaj bodo tri leta, odkar živim
tukaj. Odločitev za to je bila kar težka, saj sva načrtovala, da Jernej pride k meni, ne jaz k njemu. Ker
pa po končani diplomi nisem dobila službe, Jernej
pa jo je imel, sem se potem na Dunaj preselila jaz.
Jernej: Jaz sem tretja generacija Slovencev, ki
živi na Dunaju! Moj dedek in babica sta se leta 1965
preselila na Dunaj. Bil sem star pet tednov, ko so
me starši pripeljali sem.
Kakšen je občutek, ko prideš iz ene izmed
evropskih prestolnic v majhen kraj, kot je Ljutomer?
Manuela: Občutek je fantastičen, saj se počutim
resnično doma.
Jernej: Večkrat prideva v domači kraj. Občutek
je vedno lep.
Se na Dunaju družita še s kom iz Pomurja, ki
živi tam?
Jernej: Jaz imam tukaj sorodnike, pa tudi nekaj
prijateljev iz Pomurja. Obstajajo pa tudi številne
slovenske institucije, kjer se lahko družimo.
Na domače kraje sta zelo navezana, predvsem
ti, Manuela. Sta si kdaj želela živeti kje drugje
ali sta bila vedno prepričana, da bosta ostala v
domačih krajih?
Manuela: Joj, niti na misel mi nikoli ni prišlo,
da bi se kdaj selila iz Ljutomera, kaj šele iz države,
recimo na Dunaj. Vedno sem govorila, da bom ostala
doma v Ljutomeru, kjer sem odraščala. Ljutomer
je res lepo mestece.
Jernej: Jaz sem tu odraščal, tako da druge možnosti niti ni bilo. Sem pa vojaški rok na mojo željo
služil v Sloveniji.
Z Majo verjetno govorita slovensko? Jo učita
tudi nemščino?
Manuela: Z Majo redno govoriva slovensko, saj
nama je zelo pomembno, da zna svoj materni jezik.
Nemščine je še ne učiva.
Jernej: Upam, da se bo kasneje hitro naučila
nemščine, tako kot sem se jaz.
Dunaj sicer ni zelo daleč, pa vendar dovolj daleč,
da si stran od bližnjih, od okolja, ki ga poznaš.
Je bila odločitev za selitev težka?
Manuela: Za mene je bila odločitev zelo težka,
saj me zelo muči domotožje. Pogrešam mamo, atija,
brata Mihaela in Mitja, svojo babico, prijatelje in že
sam Lotmerk.
Jernej: Za mene te odločitve ni bilo, saj sem
odraščal na Dunaju. Vseeno pa pogrešam svojo
domovino.
Verjetno bo zanimivo, katero narečje jo bo bolj
»potegnilo« – prleščina ali prekmurščina.
Manuela: Jaz mislim, da jo bo bolj potegnila prleščina, saj ji vse stvari razlagam v prleščini, pa tudi
več časa je z mano kot z atijem. Možno pa je tudi, da
bo to kakšna mešanica med narečjema. Zdaj še ne
moreva povedati, kako bo, saj bo 6. oktobra stara
šele 15 mesecev.
Jernej: Jaz upam, da bo obvladala tudi prekmurščino, saj je 50 odstotkov Prekmurka (smeh.)
Pravkar sva pri tem, da ji poskušam razložiti, kaj je
»pujček« (smeh).
Naša majhna mesta težko primerjamo z Dunajem. Kakšno mesto je Dunaj?
Jernej: Dunaj je ogromno velemesto, ima skoraj
toliko prebivalcev kot cela Slovenija. Je staro mesto,
kjer se še zelo lepo vidi, da je bilo glavno mesto cesarstva (Kaiserreich). Veliko naših znanih Slovencev
je živelo v tem mestu (France Prešeren, Ivan Cankar,
Franc Miklošič ....).
Vidva sta odličen primer tega, da mit o »sovražnosti« med Prleki in Prekmurci ne drži. Kaj
menita?
Manuela: Mislim, da je to držalo samo v srednji
šoli (smeh) ... sicer se meni osebno nikoli ni tako
zdelo.
Jernej: Za mene to sovraštvo nikoli ni obstajalo,
saj smo vsi skupaj Pomurci.
Kaj je tisto, kaj vama je na Dunaju najbolj
všeč?
Manuela: Meni je na Dunaju všeč to, da se vedno
nekaj dogaja, imaš kaj za videti, predvsem za otroke redno organizirajo zabave, lutkovne predstave,
igre itd.
Jernej: Meni je na Dunaju všeč to, da skupaj živi
veliko različnih narodov in je ogromno znamenitosti, ki so še iz časov cesarja.
Se Dunajčani precej razlikujejo od Prlekov in
Prekmurcev?
Manuela: Razlika se mi zdi kar precejšnja, saj je
že obnašanje ljudi drugačno. V tem času se vsem
nekam mudi, zdi se mi, da gleda vsak samo na sebe,
sosed je nepomemben. Ljudje doma pa se mi zdijo
bolj strpni, gostoljubni, prijazni, sicer pa je tukaj
tudi sistem povsem drugačen kot doma ... Sicer pa
je pravega Dunajčana težko najti, ker je tukaj preveč
različnih narodnosti.
Jernej: Dunajčani so ljudje velikega mesta, Prleki
in Prekmurci pa ljudje iz manjših mest. Zato se zelo
razlikujejo po obnašanju in načinu življenja.
Se mi zdi, da na to vprašanje že poznam odgovor.
Se želita kdaj preseliti nazaj v naše kraje?
Manuela: Želja je ogromna! Ob prvi priložnosti,
če bo le možno.
Jernej: Seveda!
Kaj iz domačih krajev najbolj pogrešata?
Manuela: ... jaz pogrešam domače.
Jernej: Jaz pogrešam gostoljubnost ljudi, saj se v
današnjih časih vsi samo držijo za sebe.
Maja je povsod, kjer sta Manuela in Andrej:
v enem od parkov velikega mesta,
na Mariahilferstrasse, ki je ena najbolj znanih dunajskih
nakupovalnih ulic,
na sprehodu po veličastnem Schönnbrunu …
Vprašanje, ki sta si ga zastavila kar sama. Bereta
Vestnik?
Jernej: Vedno, ko prideva v domači kraj (smeh).
Ko sva doma, kupiva Vestnik in ga neseva moji babici, ki je stara 84 let in je Prekmurka. Ona ga vedno
z veseljem prebira.
Maja Klemenčič
BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 11
p en
35
Eksotika je bliže, kot si mislimo
september 2010
11
Pomurci, pozor: kamele na cesti!
Ko vam v baru sredi štajerske vasi postreže – beduin
Pazi, kamele na cesti! Pardon – dromedarji.
Lame so v Ratschendorfu že od leta 2003 in doslej sta se tukaj
rodila že dva njihova potomca.
P
eru? Ne. Tunizija? Ne. Savdska Arabija? Ne. Centralna
Azija? Ne. Avstralija? Ne. Ratschendorf pri Cmureku. Le
dober streljaj od Apaškega polja in Pomurja. Kdo bi si mislil,
da lahko že tukaj človek pade v povsem drug, eksotičen
svet. Kjer ni nujno, da je peklensko vroče, kjer ne sije ves
čas sonce in kjer puščave ni nikjer daleč naokrog. Ampak
ti predpogoji nikakor niso motili Irmgard in Herberta
Schoberja, ki sta s svojo družino že pred desetletjem začela
zbirati za ta kraj nenavadne živalske vrste, obenem pa sta
svoje posestvo skrbno in lepo obnovila ter ga skupaj s še
delujočim mlinom (Pechmann's alte Ölmühle) spremenila v
eno od najbolj privlačnih turističnih točk južnega dela avstrijske Štajerske. Za katero na žalost razen poznavalcev ve
le malo Pomurcev, ki bi lahko svojim družinam, še posebej
pa otrokom, pripravili nepozaben izlet, za katerega je treba
prevoziti le nekaj deset kilometrov in porabiti kvečjemu
nekaj ur. Ali pa še to ne. Vtisi pa ostanejo še dolgo.
A na srečo družina Schober na vsake tri ali štiri mesece
pripravi tudi javne oglede in prireditve in ena od največjih
V staji se stiska več kot deset dostojanstvenih kamel.
Vstop v prav vsako hišo ni ravno priporočljiv.
je bila ravno minuli konec tedna. Imenovala se je Kamelji
festival in je v soboto in nedeljo v to vas, ki leži povsem
izven glavnih cest, privabila ogromno obiskovalcev. Človek
kar ne more verjeti, kako priljubljena je ta »fešta«, dokler
ne vidi kar precejšnjega števila turističnih avtobusov in še
dosti več osebnih vozil iz različnih krajev Avstrije, pa tudi
Slovenije. MS, CE, MB, so bile nekatere registrske oznake
avtomobilov, ki so pokazale, da se dober glas počasi širi
tudi v našo vas.
Na domačiji Schoberjevih je trenutno šestnajst kamel,
od tega tri mlade, en dromedar (enogrba kamela) pa tudi
pet lam in dve alpaki, ki prav tako spadajo v široko družino
kamel. In prav vse imajo tudi svoja imena: Evita, Clementos,
Caruso, Diana, Cindy, Chipsy, Charly, Samira, Hassan itd.
Očitno se jim tukaj prav dobro godi, saj so dobro rejene,
navsezadnje pa se je tu rodilo že kar nekaj novih rodov.
Schoberjevi so svoje prve kamelje ljubljence odkupili od
živalskih vrtov in cirkusov, kar pa ne pomeni, da so to
edine živalske vrste, ki so našle svojo življenjsko srečo v
Ratschendorfu. Ne, tukaj lahko kar ob cesti naletite še na
emuje, severne jelene, jake, osle, race, zajce in somalijske
ovce.
Ena od najbolj impresivnih dam pa je svinjska mama,
ki s svojo veličastno »kilažo« prekaša marsikaterega »nabildanega« dvigovalca uteži. Ob tokratni prireditvi se ni
pustila preveč motiti in je v blatu še naprej mirno spala,
medtem pa so se obiskovalci pod šotorom zabavali ob zvokih ansamblov Strandkapelle in San Nia Fix. Kasneje jih
je obiskal še šepetalec psov, zaradi nenehnega dežja pa na
žalost ni bilo mogoče jezditi kamel. Pa drugič. So pa zato
prvič uradno predstavili čokolado iz kameljega mleka Al
Nassma, ki bo prišla v javno prodajo naslednje leto in ki jo
bo po Evropi razširil sam dubajski kronski princ Mohamed
bin Rashid. Pa naj še kdo reče, da Arabija ni že na drugi
strani pomurske meje. Oja, pa še nekaj: celotna prireditev
je bila brezplačna.
Obiskovalce od blizu in daleč je ob jedi in pitju zabaval ansambel Strandkapelle.
Starejši kolesar v naselju je ves čas živahen.
T. K.
Vas, makadam, dež, nasproti pa vam pride – kamela.
Kup malih »pekarijev« se stiska pred zelo zaspanimi očmi
njihove mame.
Ne zgodi se ravno vsak dan, da je vaš natakar beduin, ki vam
postreže tudi pivo.
BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 12
12
p en
september 2010
LATTE FREDO ZA POPOTNICO
36
Skrivnost zvezd nad Sicilijo
Sicilija – Ta največja in najbolj raznolika italijanska regija je bila moja destinacija,
kamor sem prišel kot popotnik z letalom do Palerma. Bil sem željan začutiti dušo Sicilije
Ž
elel sem stopati po tleh, kjer so
pred stoletji hodili že Feničani,
Bizantinci, Rimljani, Arabci, Sefardi,
Normani, potem Francozi, Španci,
Burboni in še kdo. Ko je nastal konglomerat sicilskega vročega temperamenta in arabsko obarvane kulture, se
je Sicilija združila z Italijo.
Kako zelo sta si sever in jug Italije
različna, ugotavljam po dobrem po-
V Italiji so natakarji izjemni in se spoznajo na pijače vseh vrst.
Moja posebnost je ta, da si v lokalu občasno naročim kozarec
mleka. V Sloveniji se moji prošnji največkrat začudijo, me z
debelim pogledajo in še enkrat vprašajo, ali sem prav povedal. V
Italiji je to nekaj povsem običajnega, da se ustaviš ob točilnem
pultu in zaprosiš za latte fredo. Posnetek s kozarcem okusnega
kravjega mleka je nastal na zasebni plaži hotela Hilton v
Giardini Naxos.
Bojan Zadravec
znavanju te države severno od Rima.
Tokrat sem obiskal mesta, ki so jih v
svojih delih omenjali že Dante, Petrarka in Goethe. Pa ti greš na Sicilijo? Pa
veš, da je tam mafija? Ravno zaradi te
sem še toliko bolj želel prepotovati
Sicilijo, da bi se prepričal o kriminalu,
streljanju in grožnjah. A to so samo podobe iz filmov. Menda je mafija kruta,
neusmiljena, a je turist ne opazi, razen
če želiš izvedeti več. Za to so pravi
naslov Siciljanci, ki imajo trgovine,
kavarne in restavracije, ki jih je mafija
podjarmila. Pravijo, da na Siciliji mafija
nadzoruje vse posle. Od Sicilijancev in
mafije nisem dobil udarcev in nihče
me ni okradel. Zadovoljen pa sem bil,
da sem naredil nekaj fotografij in se
zazrl v preteklost in svojevrstno sedanjost tega otoka.
RAZGLED
PO MESTU
To je najpogostejši pogled na
ulice v sicilijanskih mestih.
Iz stanovanj se voha pražen
česen za pripravo pašte,
rižote ali morskih rib. Blažen
je tudi vonj sladic cassate in
frutte di Martorane.
DAVEK
MAFIJI
Mafijci ne nadlegujejo turistov in ni verjetno, da boste doživeli
karkoli, povezano z mafijo. Siciljanci zdaj lažje govorijo o težavah
z mafijo, vendar so še vedno sumničavi, če kdo preveč sprašuje
o njej. Sergio Anfuso je lastnik manjše restavracije na hribu in
mafiji že desetletja plačuje davek. Če bi se zoperstavil, bi ga ubili.
Zato Sergio mafijo jemlje kot nekaj povsem običajnega, sicer pa
o njej raje molči ter se nasmehne življenju in strankam. Obiskal
sem ga dopoldan, ko njegova žena Maria ni še nič skuhala, zato
mi je Sergio ponudil kapučino in belo kavo.
MESTO
V MEGLI
Erice na tisoč metrih nadmorske
višine je mesto, obdano s trdnim
arabskim obzidjem, ki ima
še vedno srednjeveški pridih.
Vse stavbe so iz tamkajšnjega
belega kamna, tako da se zdijo
kot iz pravljice. Strme ulice so
tlakovane v značilnem vzorcu,
kjer obrtniki razkazujejo lepo
keramiko in preproge. V to
mesto, polno turistov, sem se
prišel sredi poletja ohladit.
Kar naenkrat se je v sončnem
vremenu pojavila hladna megla
in počutil sem se kot v filmu
Drakula. V mestu, odkoder
se v jasnem vremenu vidi vse
do Afrike, je tudi svetovni
znanstveni astrološki center
Ettore Majorana. Na fotografiji
je viden Normanski grad z
obzidjem, posvečenim Veneri.
TAKO »DELAJO ČIKOTI«
V vseh sredozemskih deželah je poleti zelo vroče in skoraj
neprimerno za kakršno koli delo. Tako kot v krajih na Jadranski
obali boste tudi na Siciliji opazili ljudi, tako kot so ti »čikoti«, ki
čez dan v senci debatirajo, največkrat o politiki. Italijani zaživijo
šele zvečer, ko se restavracije poleti polnijo šele po deveti uri.
PALERMO
Mesto je z nekaj manj kot milijonom prebivalcev kulturno,
gospodarsko in politično središče Sicilije. Med umetnostnozgodovinske znamenitosti mesta sodita katedrala in normanska
palača. Prva stoji na mestu krščanske bazilike iz šestega
stoletja, ki jo je v času Arabcev nadomestila mošeja. Palermski
nadškof pa je dal v času Normanov zgraditi novo katedralo,
ki naj bi pričala o moči nadškofije. Gradnja se je začela okoli
leta 1170, katedrala pa je bila posvečena petnajst let kasneje.
Normanska palača je bila znana po kapeli Palatini s svojimi
mozaiki, ki jo je kmalu po svojem kronanju dal zgraditi Roger
II. kot dvorno cerkev. Kljub spremembam v kasnejših stoletjih
notranjost ni izgubila svoje harmonije, ki je nastala s spajanjem
različnih komponent iz različnih tradicij – latinska bazilika,
bizantinska kupola in mozaiki ter arabski stalaktitni strop.
ŽENSKA
V NOŠI
Mešanica ljudstev, ki je živela
na Siciliji, ni pustila sledov
le na arhitekturi, jeziku in
v z h o d n j a š ke m z n a č a j u ,
tem­več tudi na njihovih tra­
dicionalnih oblekah – kot je
oblečena ženska, ki čaka na
avtobus. Vprašal sem jo, ali
je prava Sicilijanka ali morda
muslimanka. Ženska z imenom
Armida mi je odgovorila: »Ahhh,
vsa moja kri in sorodstvo se
vlečeta po Siciliji …«
BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 13
p en
37
september 2010
13
STRAH
ZBUJAJOČA
ETNA
Posebnost otoka je
vulkanska gora Etna, ki je
največji delujoči ognjenik
v Evropi (3323 metrov).
Etna, ki ji Italijani pravijo
gora Gora, je imela zadnji
večji izbruh leta 1985.
Okrog njenega vrha se vali
oblak in mislil sem si, kaj bi
bilo, če bi Etna z izbruhom
presenetila v tistem
trenutku, ko sem stal na
njenem pobočju.
V vasico, od koder je lep pogled na Etno nad Taormino, mestom s
polno hoteli, prihajajo turisti predvsem zaradi ene specifičnosti,
edinega lokala z umetnimi moškimi penisi na svetu. Giovanna
Fanfani, lastnica trinadstropnega lokala, je prostor za goste
opremila z umetnimi penisi. Takole je povedala, zakaj se je
odločila za ureditev lokala, kjer vse spominja na penis, še pipe
v WC-jih: »Ko sem na točilni pult postavila prvi glineni primerek,
se je vsak gost presenečeno ozrl nanj. Ljudje so si pripovedovali,
da gredo k lulčku na kavo.« Sin Mario bo nasledil svojo mamo,
ki je našla srečo s kopijami moških spolovil, litih, izrezanih,
poslikanih iz različnih materialov.
RAGUZA
V Raguzi sem se počutil
kot kje v Grčiji. Povedali so
mi, da so mesto ustanovili
Sikuli, prvotni prebivalci
otoka. Te pa so napadali
Grki. V kraju na dveh hribih
sem imel edino nesrečo, saj
nisem našel cvetličarne, kjer
bi kupil šopek rož za Carlo
Monico, lastnico stanovanja,
kjer sem najel apartma.
Urejena in prijazna dama,
ki ni govorila sicilijanskega
narečja, me je spominjala
na eno od dam iz domačih
krajev.
RAZVALINA
DORSKIH
TEMPLJEV
ARHIMEDOVE
SIRAKUZE
PENISI PO SICILIJANSKO
Selinunte je danes eno
pomembnejših arheoloških
najdišč v Evropi in tam stoji
eden največjih grških dorskih
templjev na svetu. Mesto so
ustanovili leta 628 pr. n. št.
in dolga stoletja je cvetelo,
nato so ga Kartažani v prvi
punski vojni razrušili. Iz
arheološkega najdišča sem se
kmalu umaknil v dolino, kjer
sem v senci naročil suho belo
vino in zraven še med. To je
bila najbolj cenjena pijača pri
Starih Rimljanih. Tako sem
lažje razmišljal o tem, kako
so tam nekoč živeli in se imeli
radi.
VILA IZ BOTRA
Prebivalci manjšega mesta Corleone se zavzemajo za spremembo
imena, ki je povezano z mafijo. V kraju stoji nizka, a zelo velika vila
slavne družine iz filma Boter, ki jo danes oddajajo za prenočitev
gostom. Tisto noč, ko sem v njej prespal, sem premišljeval o likih
iz filma in njihovih usodah, krvavih in neusmiljenih. Spal sem v
postelji, ki je še iz časa dona Corleoneja.
Sirakuze, kjer v glavnem živijo potomci Grkov, so rojstno mesto
matematika Arhimeda, ki je umrl skoraj dvesto let pred Kristusom.
Sirakuze so bile najpomembnejše mesto v Sredozemlju, danes
pa so pomembno komercialno in industrijsko središče. V starem
delu sem se sprehodil do Apolonovega templja, Arhimedovega
trga, cerkve sv. Lucije (svetnica je bila rojena v tem mestu) in
Arethuzinega vodnjaka.
POROKA
PO ITALIJANSKO
ZA KONEC MAFIJA NEPOSREDNO
Niti izurjeno oko tega ne bi opazilo, če ne bi šel do sosednje hiše in s približevanjem razdalje s
fotoaparatom fotografiral dogajanje na dobro zavarovanem dvorišču vile v predmestju Palerma.
Ljudje za kamnito ogrado naj bi se ukvarjali z mafijskimi posli. Sicer pa – mafija je bila tisto,
kar sem želel videti. Meni je bilo med tem tako, kot če bi gledal kriminalko, le da sem moral
ostati neopažen. Fotografija pa mi ni uspela. Mogoče je bolje tako.
Za Italijane je značilno, da
so zelo radi lepo oblečeni,
še posebej se oba spola
pokažeta ob svečanostih,
kot je poroka. V Italiji ni
nujno, da so poroke le v
soboto. Tam se poročajo
v glavnem med tednom.
Tako »noro« so bili vsi
srečni in nasmejani.
BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 14
14
september 2010
jih je odprl
p en
38
Generalmajor mag.
Alojz Šteiner:
Pomurec v vrhu slovenske vojske
Miki Roš, Murska Sobota
Jelsa, 1963. »Takrat, v tistih
trdih socialističnih časih si
družina ni mogla predstavljati
življenja brez letnega dopusta
na morju. Zdaj že dve leti
nisem bil na morju niti na
dopustu. Dobro, tudi zato, ker
mi čas tega ne dopušča.«
Palček, v prvem razredu
osnovne šole. Mama me
je oblekla, vse, kar je
na meni »palčkastega«,
od hlač do brade, je
mama sama izdelala.
Ob mami, ukvarjala se
je z lutkarstvom – od
besedila, izdelave lutk do
režije –, se je tako že v
zgodnji mladosti srečal s
kulturnim ustvarjanjem
in udejstvovanjem.
Na osnovni šoli Karla
Destovnika - Kajuha v
Murski Soboti je v tej
smeri storil prve korake.
Tabornik Miki okrog leta 1973. Bere poročilo
kot gospodar taborniškega odreda Črni teloh
na II. osnovni šoli. Mentor mu je bil pokojni
učitelj Herman Šticl.
Letošnjo zimo bo minilo 20 let, odkar je Roš od svoje mame prevzel lutkarje
na OŠ Gornji Senik v slovenskem Porabju na Madžarskem. Na fotografiji je
prva generacija njegovih lutkarjev in z njimi neutrudljiva Klara Fodor, takrat
še učiteljica na gornjeseniški šoli, danes pa sekretarka Zveze Slovencev na
Madžarskem. V nasprotju z mamo Jožo je Miki začel predstave v »domanjoj
rejči«, v porabskem jeziku. Nekateri med takratnimi lutkarji so danes že očetje
in matere in še zmeraj njegovi prijatelji.
Ob predstavi Rdečkasti trudbenik – predstava za človeka in prašiča avtorja Milana
Vincetiča. Dokaj politična zadeva, ki se dogaja nekje na Goričkem. Ko svinja dobi
rdečke, se vsi zganejo, od kmeta do lokalnih politikov. Bilo je leta 1990, ko oblast na
vse oblike kritike ni gledala več preveč resno. V tem času, morda leto prej ali pozneje,
je odšel Miki med »svobodnjake«. Igralstvo in snovanje sta postala njegov poklic.
Leta 1982 z Natašo Matjašec v predstavi
Življenje podeželskih playbojev po drugi
svetovni vojni. To je bila dejansko prva uradna
predstava soboškega Gledališča Mi, ki ga je
ustanovil prav Miki. Teater je živel kakšnih pet
šest let. Bili so uspešni in so se fino zabavali.
V gledališču so ob drugih sodelovali recimo
Ludvik Bagari, kresnikov nagrajenec Štefan
Kardoš, ena najboljših evropskih filmskih
maskerk Aljana Hajdinjak (učenka Berte
Meglič).
Njivice na Krku v drugi polovici devetdesetih. Hčerka Iva in sin Jan sta si očeta na
dopustih zmeraj maksimalno privoščila. Seveda, ko pa je »delovno« leto tako polno
in je zmeraj premalo časa za tako popolno in celodnevno druženje. To je bilo zadnje
letovanje v hiši, v naslednjih so Roševi živeli v šotoru in se šli moderne Robinzone.
M
ag. Alojz Šteiner prihaja s Ptujske Ceste pri Gornji
Radgoni, kjer se je rodil leta 1957. Za seboj ima
uspešno vojaško kariero. Dosegel je čin generalmajorja
in je prejemnik več medalj, trenutno pa je v službi načelnika Generalštaba Slovenske vojske, ki je najvišji vojaški
strokovni organ za poveljevanje vojski. Njegovo delo
terja celega človeka, zaradi česar ima le malo prostega
časa. Ob strani mu stojita soproga Vlasta in sin Saša.
Ko je bil še majhen in so bili starši v službi, sta nanj pazila babica in dedek. Dedek mu je podaril vojaško sabljo,
ki mu je bila zelo drag spomin, ki jo je prinesel iz prve
svetovne vojne. Na otroštvo ga vežejo lepi spomini, polni
skromnosti in otroške vedoželjnosti. Pravijo, da je bil razigran in nagajiv otrok. »Otroci smo pasli živino. Pri tem
smo se pogosto igrali partizane in sovražnike. Nekega dne
smo to počeli tako zavzeto, da smo živino izgubili, zaradi
česar nismo upali domov. Na srečo so krave pobegnile
v domač hlev.« Od očeta je podedoval discipliniranost,
teta pa mu je privzgojila občutek za zdravo in skromno
življenje. »Čeprav so za nazorsko oblikovanje skrbeli v
šolah in dijaških krožkih, sem nekatere življenjske in
zgodovinske resnice dokončno spoznal v zrelih letih, ko
sem bil na magistrskem študiju v tujini.«
V šoli je bil odličen učenec. Rad se je učil in oceno,
ki ni bila petica, je štel za svoj neuspeh. Zaradi tega so
Z ekipo pomurskih teritorialcev na Triglavu leta 1997
ga učitelji v glavnem zelo cenili in ga predstavljali kot
rezultat njihovega uspešnega dela. »Predvidevam, da so
se danes trendi v šolah spremenili. Današnja mladina
ima svoj stil, verjetno bi težko rekli red. Vendar se v
tem znajde in obvlada sceno. Poleg tega so se metode
in vrednote pedagoškega dela spremenile, prav tako pa
nagrajevanje tega. Prav bi bilo, če bi v šolah uspeli spremeniti npr. motiviranje mladih, izboljšali metode učenja
in jih bolj prilagodili današnji kibernetski generaciji ter
več naredili za domoljubje.« Tudi v vojski, kjer je med
drugim izvajal veliko vojaškega usposabljanja, pogosto
opaža stare vzorce dela, kar se mu ne zdi dobro. »V vojski
je treba pozornost posvetiti najprej zdravemu razumu,
nato psihični in fizični pripravljenosti in nazadnje sili.«
Učenje mladih mu je v posebno zadovoljstvo, zlasti ko
vidi, kako obvladajo znanja in spretnosti, ki so v pomoč
pri preživetju v bojnem okolju. Predaval je na Centru
vojaških šol Slovenske vojske in občasno še vedno na
Fakulteti za družbene vede.
Pri dvajsetih namesto v Ljubljano v Bilećo
Po osnovni šoli je sanjal ali o vojaški šoli ali o elektrotehniki, a se žal nobena izmed možnosti ni uresničila. Za
vojsko sta ga navdušili vojaška zgodovina in obrambne
vsebine v šolah, pa tudi mladostniško igranje. V tistih
časih je bil namreč v šolah in tudi sicer v družbi precej
prisoten duh splošnega ljudskega odpora in domoljubja.
»V Šolo rezervnih častnikov sem prišel ob pomoči mladinske organizacije in obljube, da bom lahko to opravil
v Ljubljani. Potem je mesto v Ljubljani dobil nekdo drug,
meni pa sta pripadla Bileća in hercegovski kras. V tej
šoli sem se v štirinajstih mesecih veliko naučil in vojaška
stroka me je takrat v celoti vsrkala vase.«
Kasneje je diplomiral na višji upravni šoli in iz obramboslovja na FDV. Ker je bil medtem že zaposlen, je po-
BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 15
39
p en
september 2010
15
Marjana Hönigsfeld Adamič
velika poznavalka življenja vider
»Mladi bi morali
biti bolj domoljubni« Kdo je že videl vidriča?
B
iologinjo Marjano Hönigsfeld Adamič iz Ljubljane je
na Goričko pripeljala železnica, čeprav je takrat, pred več
kot petnajstimi leti, še ni bilo.
Sodelovanje pri presoji variant
načrtovane železniške proge
Puconci–Hodoš je bilo njeno
delo pri varstvu narave. Marjana
je opravljala monitoring za vidro
in vode. Ljudje so jo videvali s
prikupno terierko Maybe, ki jo
je povsod spremljala. Skupaj sta
raziskovali vidre, zveri iz družine kun, poleti v hudi vročini in
prahu, v dežju do kolen v blatu,
pozimi v snegu in na zaledenelem potoku, ko je pristala v
mrzli vodi.
Na začetku vojaške
poti v Bileći
gosto študiral ponoči in
ob koncu tedna. Vseeno
se mu je ob petdesetih
izpitih v obeh programih
le dvakrat pripetilo, da
ocena ni bila pozitivna.
Svoj prosti čas, kolikor
ga je ostalo, je namenjal
delovanju v mladinski
organizaciji, posebej na
obrambnem področju z mladimi, za kar je
prejel tudi občinsko priznanje OF.
Na magistrski študij so ga napotili pri
sedeminštiridesetih letih, in to v tujino.
»Študij na ameriški obrambni univerzi v
Washingtonu, kjer je poudarek na upravljanju virov na vojaškem in civilnem
področju, je zanimiv, naporen in drugačen
od našega. Od sebe daš več, kot je normalno. V tem sem tekmoval z mlajšimi
ameriškimi kolegi. Toda zaradi dostopa
do znanja in sodobnih raziskav bi se v
tovrstnem programu upal preizkusiti še
enkrat.«
Služba, ki zahteva celega človeka
Vojaško kariero je začel marca 1977 v
Bileći. Nekaj mesecev po vrnitvi iz JLA
so ga razporedili v rezervo teritorialne
obrambe, poklicno pot pa je začel leta
1979 v Gornji Radgoni. Pomembno vlogo
je odigral v času osamosvajanja Slovenije
znotraj Pokrajinskega štaba Teritorialne
obrambe Vzhodnoštajerske s sedežem
v Mariboru. »Osamosvojitvena vojna je
gotovo največja pridobitev generacij, ki
smo se borile in prizadevale za slovensko
državo. Zato velja spoštovati in ohranjati
slovenski vojaškozgodovinski spomin. V
Gornji Radgoni smo bili leta 1991 priča
surovosti vojne. Predvsem pa smo skupaj
teritorialci, miličniki in civilisti branili
naše mesto in izražali odpor proti temu,
da so nam hoteli preprečiti pot v Evropo.«
Leta 1994 je bil premeščen v generalštab
Slovenske vojske, leta 2006 je postal
namestnik načelnika generalštaba, od 1.
maja 2009 pa opravlja funkcijo načelnika.
Za slovensko vojsko meni, da se je v devetnajstih letih zelo spremenila in da bo
mnogo sprememb gotovo doživela tudi
v naslednjih desetih ali dvajsetih letih.
S soprogo Vlasto
in sinom Sašom
Kaj vam pomeni vidra, pri
severnoameriških Indijancih glasnica velikega duha,
posrednica med božjim in
človekom?
Vidro občudujem – in vem,
zakaj. Narejena je za življenje,
za preživetje, najsi jo je ustvaril
stvarnik ali pa narava (v kar
biotsko pestrostjo vred, saj je
krovna vrsta evropskih rek in
jezer prav na vrhu prehranskega
spleta. Z njeno prijetno podobo,
ki navdušuje predvsem otroke,
izobražujemo staro in mlado,
svarimo pred onesnaževanjem
in predvsem spreminjanjem
naravnih strug rek in potokov in
ozaveščamo za preudarno rabo
vode. Največji dosežek pa bo,
če nam bo uspelo, da bo vidra
postala zaščitni znak izobraževanja za vode v okviru Donavske
konvencije. S tem bi lahko veliko
naredili za vidro, za vode in prepoznavnost Slovenije, saj letos
predseduje Donavski komisiji.
V Sloveniji in Prekmurju gre
največja zahvala vam, da ste
jo promovirali.
No, to je prijetno slišati, saj
se na našem zavodu s kolegi že
dolgo močno trudimo za to. K
prepoznavnosti vidre je veliko
prispeval projekt LIFE, ki smo
ga vodili na Goričkem štiri leta
in pol, pravzaprav je bil temu
Njegova želja je, da bi imeli v Sloveniji
majhno in učinkovito vojsko.
Dela praktično cele dneve, od jutra do
večera, in skoraj vse sobote, zato mu prostega časa ostane bolj malo. Strateško vojaško vodenje, za katerega je odgovoren,
zna biti stresno, a je zanj tudi izziv. Rad
obiskuje enote in vojake. »To ni služba od
sedmih do treh, pa tudi vojaški poklic je
poseben in ga moraš na svoj način imeti
rad. Poklic je zahteven in na to moraš
biti vedno znova pripravljen, pri čemer
ti red in disciplina ne smeta biti tuja.« Za
družino mu ostane malo časa. »Večinsko
breme družinskega življenja nosi soproga
Vlasta. Brez njene podpore in razumevanja bi bila moja poklicna pot zagotovo
težja, vprašanje je, ali ne bi bila tudi drugačna. Veste, z leti postajamo tudi bolj
prizanesljivi, znamo ceniti vrednote, ki
nam v mladosti ne pomenijo toliko, zato
je podpora v družinskem okolju jamstvo
za uspešno kariero in ohranitev temeljnih
vrednot družine.«
Prejel več kot trideset odlikovanj
Napredovanje in premikanje po hierarhični lestvici je del gibljivosti in tekmovalnosti v organizaciji. »Če tega ne razumeš
in ne sprejemaš dodatnega učenja, nisi
pravi za vojaško službo in težko uspeš.« Za
svoje delo je prejel več kot trideset odlikovanj in medalj. Prejel je red generala
Maistra 2. stopnje, red generala Maistra
z meči 3. stopnje, zlato medaljo generala
Maistra z meči, red MSNZ, znak obranili
domovino idr. Največ od vseh mu pomeni zlata medalja Slovenske vojske. V čin
brigadirja je bil povišan leta 1998, v čin
generalmajorja pa leta 2006.
Iztok Štefanec
Biologinja Marjana Hönigsfeld Adamič na terenu v vidrinem
naravnem okolju z osnovnošolci iz Kobilja
mnogo bolj verjamem). Ko jo
gledaš, kako mehko drsi skozi
vodo, igraje zasleduje plen, kako
je spretna in hitra, ne moreš drugače, kot da se čudiš temu bitju.
Saj je vendar sesalec, s pljuči in
kostmi. Ne ustavi je nobeno vreme, ne sneg in led. Neustrašna je,
kadar brani mladiče, pohlevna in
vdana, kadar zraste ob človeku.
Hkrati pa je tako skrivnostna.
Nikoli ne bomo izvedeli vsega o
njenem življenju.
Vidra je preživela tisočleten
masaker, večno so jo preganjali,
zdaj lovci, zdaj ribiči ali kar oboji,
vzeti so ji hoteli lep, dragocen
plašček in jo pojesti, zraven pa
so ji naprtili še vlogo roparice,
tatice in »ribje morike«, ki prazni naše reke in potoke. To je
trajalo do poznih sedemdesetih
let prejšnjega stoletja in pravo
čudo je, da je preživela, saj je bil
takrat tudi pritisk onesnaženih
voda največji.
Danes se vidra vrača v novi
vlogi. Postala je ambasadorka
ohranjanja celinskih voda, sladkovodnih ekosistemov z njihovo
tudi namenjen. Vesela sem, če
nam je to res uspelo.
Približno koliko vider danes
živi na severovzhodu Slovenije? Vidre pa v Sloveniji ne
živijo samo v Prekmurju,
temveč tudi na Dolenjskem,
na Primorskem, menda tudi
na Gorenjskem. Ste jih še kje
preučevali?
O številkah se je zaradi vidrinega skrivnostnega načina
življenja težko pogovarjati. Brez
genetskih analiz, torej če se
ne gremo forenzikov, je vse le
ugibanje. V projektu LIFE smo
skušali kombinirati več metod,
da bi prišli do kolikor toliko
zanesljive ocene števila vider:
uporabljali smo avtomatske senzorske kamere, torej fotopasti s
klasičnim načinom monitoringa
(spremljanje po iztrebkih in
sledeh), poleg tega še genetsko
metodo. V dobrih dveh letih smo
na Goričkem zabeležili trideset
različnih genotipov, trideset
osebkov. Seveda je mogoče, da
nam je kakšen »ušel«. Toda za
več vider na Goričkem ni prostora, saj potrebujejo zelo velik
življenjski prostor, da zadovoljijo
vsem življenjskim potrebam.
Goričko oziroma Prekmurje je še pravi vidrin raj, vse
pogostejše pa so tudi drugod.
Živijo v celotnem porečju Save,
seveda ob dolenjski Krki pa na
Ljubljanskem barju in še kje.
Tudi na Barju smo vzorčili za
genetsko analizo, na rezultate
pa še čakamo. Po Sloveniji je še
veliko belih lis in radi bi jih čim
prej zapolnili, toda država nima
posluha za nacionalni pregled
te ogrožene vrste, ki bi ga morali opraviti že pred razglasitvijo
območij Natura 2000, torej pred
vstopom Slovenije v Evropsko
unijo. Vse podatke zbiramo
prostovoljno po svojih močeh, s
pomočjo naših terenskih sodelavcev, ki nam sporočajo najdbe,
in po naročilih za inventarizacijo
posameznih omejenih območij.
Toda enotnega pregleda za vso
državo še nimamo.
Po nekaterih podatkih, ki ste
jih dobili, naj bi en alfa samec
oplojeval vso populacijo
samic po vsem Prekmurju?
Kako je to možno?
Pri vidri tega izraza ne uporabljamo, saj živi samotarsko in
teritorialno, družinska skupnost
je torej samica z mladiči, samci
živijo posamič, razen seveda v
času svatovanja. Res pa je, da
so genetske analize pokazale,
da se je isti samec, imenovali
smo ga Božek, pojavljal po vsem
Goričkem, od Serdice na zahodu
do Kobiljanskega potoka na
vzhodu. Nekaterim njegovim
potomcem smo sledili, vendar
natančne družinske vezi niso
znane.
Vidre so veliki potepuhi. Očitno je bil Božek primerne starosti in v dobri telesni kondiciji, pa
se je klatil od enega do drugega
potoka. Nekaj deset kilometrov
za vidro ne predstavlja nobene
težave. Kljub temu se je zgodilo,
da ga je prav na koncu projekta
LIFE in nekaj dni pred otvoritvijo Vidrinega informacijskega
centra povozil avto na precej
nenavadnem kraju, v Budincih.
Zelo sem bila žalostna, saj je bil
krasen, zdrav primerek, dolg sto
devetnajst centimetrov in težak
skoraj osem kilogramov in pol.
Zdaj v zamrzovalniku čaka na
svojo posmrtno vlogo.
Ste vi tega vidriča kdaj opazili?
Težko rečem, ali je bil Božek
tisti, ki sem ga srečevala na Hodoškem jezeru. Lahko bi bil. Vsekakor pa se je ujel v fotopast in je
zagotovo na več posnetkih vider,
ki so jih zabeležile avtomatske
kamere pod mostovi.
Vidrič? Prvič slišim to besedo
in všeč mi je. Mi za samca uporabljamo kar izraz »vidrež«, vendar
bolj za šalo. Vidrek pa je seveda
vidrin iztrebek.
Vidrič je stara prekmurska
beseda za vidro. Iz tega izhaja rek, da se nekdo podela
v hlače kot vidrič. Je v tem
kaj resnice zaradi vidrinih
iztrebkov?
Kaže, da se bom morala še
učiti prekmurščine. Vidrini iztrebki so značilni, sveži so običajno temno rjavi do črni, včasih
zelo mehki. Zanje je značilen
prodoren vonj, ki ga ni mogoče
zgrešiti.
Bojan Zadravec
BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 16
16
p en
september 2010
To sem jaz
Zgodba z naslovnice
40
Urška Potočnik,
dobitnica mladinske olimpijske medalje v judu
S
pominjam časa, ko sem bila še majhna
punčka in sem večino svojega časa preživela s svojima starejšima sestrama. Kot otrok
sem bila precej živahna, navihana, včasih
preveč neubogljiva. A ker sem bila najmlajša,
je bilo težje kaj doseči ali si pridobiti položaj,
kjer bi moja beseda prevladala. Prav to je pripeljalo k temu, da sem se pričela boriti in s tem
dosegati, kar sem želela. Tako so leta minevala
in čas brezbrižno tekel in jaz sem prestopila
osnovnošolska tla. Zame je bilo to nekaj novega, a ničesar se nisem bala. V tretjem razredu
pa se je začelo zares. Moja energija je dosegla
vrelišče, saj domači niso več vedeli, s čim naj
me zamotijo ali zaposlijo, da bi bila mirnejša.
Starša sta me tako vpisala v klub borilne veščine, k rokoborbi. Dosegala sem kolajne drugo
za drugo, nisem pa vedela, da je to šele začetek.
Rokoborbo sem trenirala približno štiri leta v
klubu Wrestling team Ljutomer, moj tedanji
trener je bil Miloš Horvat.
Želela pa sem spoznati in se preizkusiti še v
kakšnem borilnem športu. Starša sta me tako
vpisala v Judo klub TVD Partizan Ljutomer.
Tako se je vse začelo znova, priznam, sprva je
bilo težko, ker sem se vsega učila od začetka,
prav ničesar nisem mogla uporabljati od znanja, katerega sem si pridobila pri treniranju
rokoborbe. Trdega dela in odrekanja je bilo
veliko in brez spodbude domačih, prijateljev in
znancev ne bi zmogla. Prav tako so mi veliko
šli na roko tudi v osnovni šoli in sedaj v srednji
zdravstveni, saj sem morala pouk uskladiti
tako, da se je izšlo skupaj z treningi. Veliko sem
potovala, prostega časa skoraj ni bilo, saj ga je
nadomestil trening. S prijatelji sem se družila
le v šoli in tu in tam ob koncu tedna, ko nisem
bila odsotna zaradi tekem.
Judo treniram že deveto leto in s trenerjem
Alešem Vrbančičem se zelo razumeva. Težave
rešujeva sproti in se usklajujeva. Veliko mi
pomaga in svetuje. Trdo delo in spodbuda
sta me privedla do tega, da sem bila iz leta v
leto bolj pripravljena, imela sem več izkušenj
in znanja. Na tekmovanju v Zagrebu lansko
leto sem si pridobila – če lahko tako rečem
– vstopnico na tri velika tekmovanja, ko sem
premagala kar vse sotekmovalke. Lansko poletje je bilo zame še precej napornejše kot do
tedaj, saj sem velik del svojih počitnic preživela
v športni dvorani, kjer sem se pripravljala na
evropsko prvenstvo, ki je potekalo v Kopru,
in si priborila naslov kadetske evropske
prvakinje. Občutki so bili zelo prijetni. Tega
uspeha nisem pričakovala. Še isto leto sem
odpotovala na Finsko na olimpijado mladih,
kjer sem zasedla peto mesto, in še na svetovno
prvenstvo v Budimpešto, kjer me je premagala
sotekmovalka iz Koreje. Počitnic letošnje leto
ni bilo, saj so jih nadomestile priprave na
nastop na prvih olimpijskih igrah mladih v
Singapurju. Tega tekmovanja sem se še posebej bala, saj sem vedela, da odhajam veliko
dlje kot do tedaj. Tekmovanje je bilo naporno,
lahko rečem precej težko. V prvi boj sem se
podala s sotekmovalko iz Alžirije, povedla in
si priborila nastopanje v nadaljnjem tekmovanju. Druga borba je potekala z Belgijko, ki
je kasneje zmagala. Jaz pa sem se v repasažu
borila za tretje mesto z Gvatemalko, ki sem jo
uspešno premagala. Tega uspeha sprva nisem
v celoti dojela. Povzpeti se na stopničke tako
velikega in pomembnega tekmovanja je nekaj
najlepšega, kar sem do sedaj dosegla. A vem,
da kljub temu uspehu zame še ni počitka. Tekmovati in trdo delati za uspehe bom morala še
kar nekaj časa. Judo je zame pomemben, brez
njega bi bilo moje življenje pusto in dolgočasno. Trenirala bom še naprej, starši in sestri,
sorodniki in prijatelji me podpirajo, kar je še
posebno pomembno. Najbolj pa mi je seveda
v oporo moj trener. Moj moto je, da moraš pri
tako pomembnih vrednotah v življenju, ki ti
pomagajo do prihodnosti, vztrajati do konca,
ker le tako dosežeš svoj cilj in le tako dobita
vloženo delo in čas svoj pomen.
Ena od Murinih zgodb – tokrat s srečnim koncem
Brigita Benkovič
iz Hrastja - Mote
O
draščala je z bratom na majhni kmetiji
v vasi Hrastje - Mota. V tem kraju živi
tudi danes z možem in tremi hčerami. Po
končani osnovni šoli na Kapeli si je izbrala
poklic carinice. Takrat je bil pogoj za dosego
tega poklica katera koli triletna šola, nato
pa nadaljevanje šolanja v Beogradu. Vpisala
se je na tekstilno šolo v Murski Soboti, se
nato preusmerila v štiriletni program in
na prejšnjo željo ni več mislila. Končala
je šolanje in se zaposlila v Muri, tovarni
moških oblačil. Najprej je morala opraviti
pripravništvo in iti skozi vse delovne pro-
Včasih se komu zgodi, da se mu življenje postavi na glavo, da ne ve več, ne kod ne kam, a
v najhujših trenutkih obupa se pojavi skrivnostna sila, ki jo mnogi imenujemo Bog, in ti
prišepne, da je moč v tebi in da edino ti lahko spremeniš svoje življenje – Takšno spremembo
je doživela tudi Brigita Benkovič, prostovoljka v domu starejših občanov v Radencih
cese, in ko je opravila pripravniški izpit, so
jo nastavili kot mojstrico v prikrojevalnici,
kjer so pripravljali polizdelke za šivalnico.
To delo je opravljala kakšnih pet let, sicer z
zadovoljstvom, vendar tudi z občutkom, da
bi hotela delati še kaj drugega. Na primer
študirati ekonomijo. A to se je izkazalo kot
popolnoma nemogoče. Delo je bilo dvoizmensko, delali so tudi ob sobotah, potem
pa je prišla še družina. Z možem Igorjem sta
dobila Aneso, Meliso in Iris. Po petih letih je
odšla na delovno mesto, kjer so krojili vse
materiale, potrebne za končno izdelavo
moške obleke. V prikrojevalnici je delala
še z enim mojstrom in skrbela sta za sto
ljudi, da je delo dobro potekalo. Odnosi med
njimi so bili takrat dobri, delavci so si radi
pomagali med seboj. Če je kdo svoje delo
opravil prej, je šel pomagat komu drugemu.
To pa ni trajalo dolgo. Sčasoma so se začeli
manjšati količine naročil, število delavcev, v
proizvodnji je prihajalo do izpadov, bolniški
dopusti so bili vse pogostejše, stres je bilo
čutiti tako med delavci kot med vodilnimi.
Prizaneslo ni niti njej niti njeni družini. Mož
je bil zaradi zahtevne službe veliko zdoma,
deklice so stalno zbolevale, ponavljali so se
bronhitisi in alergije. Tudi Brigitino zdravje se je začelo krhati in postala je tipičen
primer izgorelosti pri delu. Hotela je oditi,
odločila se je za življenje in družino, a so ji
ponudili drugo delovno mesto – začela je
delati v modelarnici, kjer je pregledovala
krojne slike in skrbela za reklamacije ter
stike s tujimi partnerji. Nekaj časa je šlo, pa
se je ponovila izčrpanost in spet so se pojavili migrene, bolečine v hrbtenici, pešanje
vida. Ni ji preostalo drugega, kot da je po
osemnajstih letih Muro zapustila.
znala, da se ji izboljšuje tudi telesno zdravje
in da so res vse moči skrite v človekovi
notranjosti. Spoznala je tudi, da zdravila ne
pomagajo, če je trpljenje preveliko. V vsem
si je pomagala sama in sedaj že tri leta ne
jemlje nobenih zdravil.
Z vsemi temi novimi spoznanji in mirom,
ki se je vrnil, je želela pomagati še komu
drugemu. Ko so v Radencih odprli dom
starejših občanov, se je ponudila, da jim
bo pomagala kot prostovoljka, in čez nekaj
mesecev so jo povabili k sodelovanju. Pri
njenem namenu so jo podprli vsi domači,
saj so vedeli, da bo to, kar je dobro zanjo,
koristilo tudi njim. S prvim decembrom
2009 je začela prihajati v Dosor, najprej vsak
drugi dan, nato dvakrat na teden. Njeno
delo obsega skupinska in posamična dru-
Nov začetek
Brigitina družina, od leve proti desni: Igor, Brigita, Iris, Melisa, Anesa
Mislila je, da si bo po nekaj mesecih odpočila, se obnovila in začela iskati novo službo,
vendar se ji je stanje vedno bolj slabšalo.
Veliko je začela razmišljati, se ukvarjati z
duhovnostjo in branjem tovrstne literature.
Prva je bila knjiga Dragulj je v tebi – spoznala je pomen ravnovesja telesa, duha in
duše, se seznanila s pomenom pozitivnega
mišljenja, ki prepričuje, da je treba misliti
na dobre stvari, pa same pridejo k tebi. Začela je samozdravljenje na duhovni ravni,
pri čemer ji je pomagala vera, in čez čas spo-
Brigita in Igor Benkovič
BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 17
p en
41
september 2010
17
Učiteljska družina Kontler
Učiteljski poklic je bil gosposko in ugledno delo, čeprav so se
morali učitelji nemalokrat seliti iz kraja v kraj, za kamor so pač
dobili dekret – Takšno je bilo življenje Julija in Marije Kontler
J
ulij Kontler se je rodil leta
1892 v Lendavi. Njegov
oče se je v Lendavo poročil
iz Bezereda blizu Zalaegerszega na Madžarskem. Po
osnovni šoli v Lendavi je v
Čakovcu, ki je takrat spadal v
madžarsko Zalsko županijo,
nadaljeval šolanje na učiteljišču, ki ga je končal leta
1910. Kot učitelj v Gornjem
Lakošu se je leta 1920 poročil
z učiteljico Marijo Komlossy,
rojeno 1898 v Dolnjem Svetem Martinu v Baranji na
Madžarskem. Njun zakon
so okronali štirje sinovi:
Zlatko Avrelij Dragutin, rojen 1921 v Vidoncih, klicali
so ga Palček, leta 1923 se je
v Vidoncih rodil Kazimir
Martin, v vzdevkom Bitek,
Nikolaj Edvard (imenovan
Mukuč) se je rodil leta 1925
v Turnišču. Zadnji, Ladislav
Tiburcij, se je rodil leta 1930
v Prihovi, dobil pa je vzdevek
Gusek.
Julij Kontler je po šolanju
najprej služboval v Kančevcih, nato v Nagy Kutasu v Zalski županiji na Madžarskem,
od koder je odšel k vojakom.
Kot učitelj se je iz Nagy Kutasa zaradi obtožb, da podpira
komunistični boljševizem,
leta 1920 umaknil iz Madžarske in se naselil v Prekmurju,
kjer je najprej učiteljeval v
Dolgi vasi (1920), v Gornjem
Lakošu (1920–1921), pozneje
pa v Vidoncih (1921–1924). Od
15. oktobra 1924 do 1. januarja
1925 je bil šolski nadzornik
v Lendavi, potem pa do leta
1930 šolski upravitelj v Turnišču. Lotil se je tudi zbiranja
prekmurskih pravljic. Zapise
so mu v šolo prinašali otroci,
ki so jih zapisovali doma pri
dedkih in babicah. Četudi ne
gre vedno za izvirne prekmurske pravljice in pripovedke, izražajo takratno prekmursko vzdušje in miselnost.
V sodelovanju z Antonom
Hrenom Kompoljskim je
izdal dva zvezka Narodnih
pravljic iz Prekmurja (1923,
1928), ki so izhajale tudi v češkem prevodu v mladinskem
listu Andel Strážny.
Premestitev Kontlerja in
žene se še ni končala, saj
Brigita na razglasitvi najprostovoljk v Dosorju (prva z leve)
ženja, teh zadnjih, pogovor in poslušanje, je vedno več.
Zdaj so se že tako navadili nanjo, da jo pošiljajo tudi k
tistim, pri katerih še ni bila. Povedo ji, kdo je prišel na
novo, kdo je osamljen, kdo potrebuje družbo. V začetku ji
je bilo včasih hudo, saj se tuje trpljenje človeka dotakne,
a je vztrajala in spoznala, kako veliko lahko dobiš, če te
kdo potrebuje. Ugotovila je, da se je naučila poslušati in
slišati. Postala je potrpežljiva. Veliko plačilo je, tako pravi,
ko se ti kdo odpre, pove, kaj ga teži, se nato pomiri. To
je nagrada za njen čas in smisel njenega početja. Dobila
je potrditev, da je človeku po iskrenem pogovoru vedno
lažje. Naučila se je tudi, da je starejšim ljudem treba
dati občutek, da jim svoj čas daruje neomejeno. Človeka
navadno lastna bolečina naredi dovzetnega za bolečino
drugega in včasih ji kar občutek pove, kdo bi jo potreboval, h komu mora iti.
Zaradi vsega, kar je spoznala in dobila, si želi, da bi se
ji pridružil še kdo. Vsak lahko najde urico časa, da obišče
sorodnika, znanca, bolnika. Ti ljudje so osamljeni in največ jim pomeni, če se lahko s kom pogovorijo. Drugače
je zanje dobro poskrbljeno in marsikaj se dogaja, a veseli
so, če kdo posedi ob njih in jim prisluhne. Misli, da bi
bilo za takšno obliko prostovoljstva možno motivirati
tudi zavode za brezposelne, vendar tam pravijo, da je
to bolj zadeva nevladnih organizacij. Dobro pa bi bilo,
če bi kdaj tudi država poskrbela za kakšen tovrstni projekt, pomembna pa je pri tem tudi šolska vzgoja. Treba
je vedeti, da osrečuje, če osamljenemu človeku podariš
košček svojega časa in naklonjenosti.
Bea Baboš Logar
so ga 20. maja 1930 poslali
v Prihovo blizu Slovenskih
Konjic. V novem kraju, kamor se je preselil s svojo
družino, se je poleg pedagoškega dela posvečal
pisanju in risanju. Nato je
bil leta 1933 premeščen v
Koprivnik na Kočevsko. V
Mariboru na Studencih se je
1. oktobra 1936 zaposlil kot
upravitelj deške narodne
šole. Z izredno marljivostjo
je vodil vzorno šolo in v
njej uveljavljal napredne
metodične in pedagoške
nazore. Ves čas je bil Kontler
socialno naravnan, zato se
je zavzel, da je na Studencih v Mariboru med letoma
1938 in 1939 začela delovati
prva šolska mlečna kuhinja,
kjer so najrevnejši otroci
začeli dobivati za malico
kos kruha in skodelico toplega mleka. Kontler, ki je
bil madžarskih korenin in
izhajal iz madžarskega okolja, je postajal vse bolj zavzet Slovenec in predvsem
nasprotnik Hitlerjevega
nacionalsocializma.
Kot drugi Prekmurci, ki so
pred okupacijo živeli izven
Prekmurja, se je Kontler z
družino (ženo, štirimi otroki
in hišno pomočnico Julijano
Horvat) lahko preselil nazaj
v Prekmurje, ki so ga zasedli
najprej Nemci in nato zelo
hitro Madžari. Med okupacijo Prekmurja sta bila z
Kontlerjevi z leve proti desni: sin Zlatko, mama Marija, oče
Julij, sin Kazimir, sin Nikolaj, gospodinjska pomočnica Julijana
Horvat in sin Ladislav. Služkinja Julijana Horvat (1910–2008),
poročena Novak, je bila doma iz Turnišča.
ženo premeščena za učitelja
v Baranjo. V srbski vasi Bolman sta poučevala na tamkajšnji šoli osem razredov,
prve štiri žena, višje Julij.
Med pisanjem tega zapisa o
Kontlerju sem se zapeljal v
Baranjo, da bi kaj izvedel o
njegovem tamkajšnjem poslanstvu. Tudi tisti del Hrvaške, ki je prav tako raven kot
Prekmurje z bogato zemljo,
Stavka v javnon sektori. Dobro.
Lidje bi radi meli tisto ka so njin obečali. Samo so njin nej tej obečali ka so zaj
na vladi, liki tisti, ka so bilij pred njimi , ka so
mislili ka de njin tou omogočilo še en mandat. Pa
so seglij nej na oblasti ostali. Kak de se pa ten godilo,
de se pa že f kratkon vidlo. Na lokalni volitvaj. Tak do
kak eden test ka lidje mislijo od sej tej premnogi strank. Šteri
so nikši nej, šteri so še bole nikši nej pa tak dale pa tak naprej.
Doktori so si svoje zborili ejn zvaj draj. Pa kak pelda vliče je še se
drüjge javne delavce potegnolo. Pa san si ge malo bole pogledno kak
so kaj plače f ton javnon sektori. Pa san najšo podatek ka so plače v
javnon sektori za 400 ( z besedo – štiristo ) €vrojof brutto VEKŠE od
plač v realnon sektori. S ten ka so plačno reformo do zdaj polovično
izvedli majo zaposleni v javnon sektori že več kak 30 % vekše plače
kak zaposleni v realnon sektori. Če bi pa plačno reformo izvedli do
konca, za tou se sedanji »štrajkajoči« borijo, bi bile plače v javnon
sektroi že za 37 % vekše od realnoga. Po mojen je samo še Grčija takša
država, ka ma takšo razmerje. No vij si pa sodbo ustvarite sami. Ge
san samo napiso ka san zvedo. Meni bole vliče na tou, ka štrajk že,
samo ena falinga je pouleg. Nej pravi štrajkajo. Ovi drüjgi bi mogli.
No če se dobro spomnin je bogata Slovenija kak članica EU-ja dužna
Grčiji v naslednji trej lejtaj posoditi 384 milijonov €vrojov. Da do pa
nan začali posojati? Da de Slovenija
tak daleč?
No sočasno s stavko pa
nas naša država osrečuje z obvestili o ton kelko
so vaše nepremičnine
vredne. Tak naraji
so vam utürili še en
davek. Sakše leto te
plačüvali zatou
ka ste si
telko pr-
je bil med vojno priključen
Madžarski. V Bolmanu sem
srečal osemdesetletno Anko
Stojanović, nekdanjo Kontlerjevo učenko. Povedala
je, da je bil Kontler najboljši
učitelj na njihovi šoli in
pritekle so ji solze. Anka je
razmišljala: »Prizadeval si
je, da bi učenci dobili znanje, ki bi ga znali uporabiti
v življenju. Poučeval nas je
v srbskem in madžarskem
jeziku.« Karizmatičnega in
delovnega učitelja se spominja tudi Ankin triinosemdesetletni mož Radovan, ki v
vasi, kjer so še danes vidne
posledice zadnje vojne, velja
za veljaka. Poudaril je, da je
imel nekdanji vaški učitelj
neverjetno sočutje za socialno šibkega človeka in da
ni bil samo človek nazorov,
temveč odličen organizator
in delavec. V sebi je nosil socialni čut in željo po novem
in boljšem svetu, kar je kot
učitelj poskušal udejanjati z
vzgojo in poučevanjem.
Zaradi protinacistične
usmerjenosti je postal tudi
tam kmalu sumljiv. S sinovoma so ga Madžari odpeljali v trdnjavo Komarno,
od tam pa samo očeta Julija
v zloglasno taborišče Flossenburg. Kljub svoji fizični
moči, bil je postaven moški,
je pri delu v kamnolomu
obnemogel. Umorili so ga
v plinski celici 31. 12. 1944.
Njegova žena in otroci so se
po vojni iz Baranje priselili v
Maribor. Palček se je kasneje
naselil v Budimpešti, Bitek
se je odločil za ZDA, Ladislav, ki izmed njih še edini
živi, je odšel v Zagreb, Mukuč pa je živel v Mariboru.
Podatke o učitelju Kontlerju sem dobil v Baranji.
Če kdo izmed bralcev ve
o njem še kaj zanimivega,
naj sporoči po telefonu na
številko 031 595 527.
Bojan Zadravec
Kontler
šparali pa pridelali ka ste si napravili ali küjpili svoj lasten dom.
Ka ne cecate države, ka ste nej nikomi na grbi. No pa se je zatou
na vašo grbo spravila država. Eden strijc ka ga poznan je pravo,
ka se je on namensko ločo s svojof ženof, čiglij sta si fejst dobriva.
Ges san nej razmo ka mi šče povedati. Pa mi je razložo. Ka je zaj
njegova žena gratala samohranilka, pa ne ven kelko zavolo toga
pršpara na mejsec. Ka je brigo za deco gor obesila na državo. Pa
mi je ati pravo ka on tüj pozna par takši. Zakoj pa nej? Zakoj ne
bi tüj državljani norili državo. Ka pa če bi nepremičnine prepisali
na državo, pa naj si te sami plačujejo dafke.
Nad Slovenijof pa njenof bodočof usodof se je začalo nebou
đoukati. Pa je doj zlejalo telko vode, ka je skoro pou Slovenije bilou
pod vodof. Zaj pa te pa teorije? Zakoj so nan telko vode doj vlejajli?
Globalno segrevanje? Zarota proti sedanjoj vladi? Je ščela voda
odplaknoti se te premnoge kandidate za župane? Što bi znal? Pa
fčasi pijtanja. Što je krijf? Je za vodou krijf Janša ali je krijf Pahor?
Ali što treči, tisti ka je ne ven kelko lejt pejneze zatou ka da dosta
dežđa spadne , mejla ta voda kama odtečti, namesto f te namen
davo za izgradnjo hidroelektrarn. Pomurje je ten poplavan vujšlo.
Tak ka trbej dati zahtevek, ka nan naj čimprle napravijo bar dvej,
če nej trij hidroelektrarne na Muri. Pa nemremo mij zaostajati za
Slovenijof. Če majo lejko oni poplave, kak je te mij nemamo. Vüpan
ka do pristojni čüli moj glas. Nej ka smo sigdar najbole zaostali. Pa
največ mamo nezaposlenih. Pa še poplave nan ne dajo.
Tak me ma ka bi van bar inouk napiso neka lejpoga, takšega
ka bi se van na čobe nasmešek gor sel. Pa bole si brodin, bole nika
takšega ne najden. Ka van naj pijšen? Ka de krize konec? Ka do
v Prekmurje prišle multinacinalke, pa do delale velke biznise. Ka
nedo v našo pokrajino investejrale samo firme, f šteri te delavci
delajo za 500 € na mejsec. Kak nindri indri f kelko telko normalnoj
članici Evropske unije. Naj si se te firme , ka takše debele plače davlejo našin Pomurcan probajo zamisliti, ka bi bilou če bi v Nemčiji
ali pa Avstriji tomi delavci v svojoj fabriki 500 € davo na mesec.
Mij smo pa radi ka delo mamo. Mogoče pa enoga dneva li napravijo
te rudnike štajnkola na Goričkon. Pa še nafto najdejo.
Pa mo mij tüj bogati. Sanja svinja kukuruz – pravijo naši južni
sousidge. Sebole podperan te čas še betežno idejo, ka jo ma naš
ati. Eto je pravo, ka de v avstrijski parlament pijso kakše so šanse
ka nas prekmurce Avstrija pod sebe zeme. Z ene fele Anšlušon.
Ka nemo gučo kak radi bi še Hrvati bilij
– ka bi mejili na Avstrijo. Oni bi že znali
napraviti raj s toga našega falajčka kugle
zemeljske.
BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 18
18
september 2010
p en
Nagradna križanka
42
Od 30. IX.
do 28. X.
HOROSKOPEN
Pripravlja: Agencija Hogod
Za mlade od 6. do 96. leta, ki priznavajo ljubezen
OVEN
TEHTNICA
(21. III.–20. IV.)
(23. IX.–22. X.)
Odnosi z okolico bodo napeti, še posebno, če
boste vztrajali pri svojem. Veliko energije boste
morali vložiti, da boste dokazali svoj prav. Nekdo,
za katerega si tega nikoli ne bi mislili, bo podprl
vaše ideje. Prišli boste do zanimivih spoznanj o
ljudeh, ki jih samo površno poznate ali ste mislili,
da so vaši pravi prijatelji. Bolj pazite na svojo
kondicijo in prehrano, zato ne bi bilo slabo, da
se začnete ukvarjati s kakšnim športom. Toda ne
pretiravajte, tudi počasi se daleč pride.
Prihaja obdobje, ki vam je zelo naklonjeno –
tako na poslovnem kot ljubezenskem področju.
Izkoristite ga, saj ne bo trajalo večno. Ker vam
bo šlo v službi ali šoli vse gladko, boste lahko
več časa namenili svojim najbližjim, ki vas že
zelo pogrešajo. Kdaj ste nazadnje skupaj odšli na
kakšen izlet? Če drugega ni, se odzovite vabilu
na trgatev. Sprostite se in uživajte, saj veste, da
napetost in stres škodita zdravju. Spoznali boste
nekoga, ki vam bo polepšal jesenske dni.
BIK
ŠKORPIJON
(21. IV.–21. V.)
(23. X.–21. XI.)
Pred vami ni obdobje počitka in miru, trdo
boste morali prijeti za delo, če boste hoteli vse
pravočasno in uspešno opraviti. Z lahkoto vam
bo uspelo in to se bo poznalo tudi pri napredovanju in v vaši denarnici. Našli pa boste čas tudi
za prijetne trenutke ter za zabavo in druženje s
prijatelji. V veselje vam bodo pisana druščina in
zanimivi pogovori z ljudmi, ki jih boste spoznali.
Zapišite si telefonske številke ali naslov, morda
vam bodo kmalu prišli prav.
V slabo voljo vas bodo spravljali sodelavci, ki svoje
delo opravljajo površno in brez večjega truda.
Vedno se znate bojevati in se postaviti zase, to pa
vam bo tudi v prihodnjih dneh prišlo zelo prav.
Postavite se zase, še posebno, če ste prepričani,
da imate prav. V komunikaciji bodite previdni,
saj lahko kdo napačno razume vaše besede in
novih konfrontacij sedaj res ne potrebujete.
Partnerjevo razumevanje pa vam bo pomagalo,
da pozabite na druge skrbi in probleme.
DVOJČKA
STRELEC
(22. V.–21. VI.)
(22.XI.–21. XII.)
Vaša samozavest in odločnost bosta dosegli
vrhunec, kar bodo opazili tudi ljudje v vaši
okolici. Presenečeni boste, kako bodo sprejeli
vaše ideje in dobre zasmili, še posebno, če boste
znali pritegniti in vključiti še druge. Čeprav se
vam obeta dodaten zaslužek, ni pravi čas za
zapravljanje ali večje nakupe. Aktivno preživite
čas z družino, obiščite sorodnike, s katerimi se
že dogo niste srečali, pa tudi kakšna manjša
opravila po hiši ne bodo odveč.
Občutek imate, kot da so se črni oblaki zgrnili
nad vas in vaše življenje. Občutljivi boste in vsak
še tako majhen problem se vam bo zdel večji in
zahtevnejši, kot je. Zavedajte se, da za vsakim
dežjem posije sonce in da se vedno lahko najde
rešitev. Če boste preveč energije porabili za nepomembne stvari in ljudi, ki tega niso vredni,
boste spregledali lepe trenutke v življenju in
tiste, ki vas imajo radi. Pripravite zabavo in
povabite svoje prijatelje.
RAK
KOZOROG
(22. VI.–22. VII.)
(22. XII.–20. I.)
Prihaja čas, ko boste želi sadove svojega dela
in prizadevanj, spoznali boste, da se je splačalo
potruditi, pa čeprav dolgo ni bilo želenih rezultatov. Bolj se bo zapletalo na ljubezenskem
področju, kjer ne bo vse teklo kot po maslu. Naj
vas pri odnosu z osebami, ki vam samo jemljejo
energijo in vas spravljajo v slabo voljo, vodi intuicija. Nekatere zgodbe je včasih treba končati
in iti naprej. Samo poglejte, koliko prijetnih ljudi
je okoli vas, ki so radi v vaši družbi.
Izbrati boste morali med tem, kar si sami želite,
in med tistim, kar bi bilo po vašem mnenju
ljubše vašemu partnerju. Velikokrat ste v odnosu
popuščali, sedaj pa je že čas, da jasno poveste,
kaj hočete. Lažje bo, kot si mislite. Povabili vas
bodo k sodelovanju k nekemu večjem projektu,
ki vam bo prinesel kar nekaj koristi in novih
znanstev. Ne bo odveč, če boste bolj pazili na
svoje zdravje. Poskrbite za vitamine.
VODNAR
LEV
(23. VII.–22. VIII.)
Nagrade za izžrebane reševalce
Pravilno rešitev
rešitev -- označena
označena polja - napišite in pošljite na dopisnicah na ured­­ništvo
ništvo Vest­
Vest­nnika,
ika, Ulica
Ulica ar­
ar­hhitekta
itektaNovaka
Novaka 13,
9000 Murska
Murska Sobota,
Sobota, do
do petka,
petka, 8.
6. oktobra
novembra
2009.
9000
2010.
Rešitev: _ _____________________________________________________________________
_____________________________________________________________________________
_____________________________________________________________________________
_____________________________________________________________________________
Ime in priimek: _ _______________________________________________________________
Naslov: _______________________________________________________________________
Rešitve iz 27. številke
Vestnika: Miki Roš, Sandi
Šalamon, Vlado Škafar
1. nagrada kuharska knjiga:
Jože konkolič, Budinci 65, 9204 Šalovci
2.–8. nagrada majica: Cecilija Lebar,
Pod logom 33, 9224 Turnišče; Marjan
Lazar, Slovenska ul. 29, 9000 Murska
Sobota; Laura Lackovič, Mala Polana 122,
9225 Velika Polana; Marija Krahler, Vaneča
11, 9201 Puconci; Leopold Šnurer, Šalovci
107, 9204 Šalovci; Barbara Makovec, Št.
Kovača 58, 9224 Turnišče; Polona Gombar,
Renkovci 112 c, 9224 Turnišče
Nagrade lahko prevzamete do konca prihodnjega meseca
v naročniški službi Podjetja za informiranje v Ulici arhitekta
Novaka 13 v Murski Soboti.
Pen je, kratko rečeno, Vestnikova mesečna priloga in ima tudi sicer zvezo z naravnim
mesečnim ciklusom. Ustanovljen je bil, da bi, v skladu z imenom in asociacijami, učinkoval
kot časopisni pen (tnalo) in penetrantnež (prodiralec) ter bil poln fotografij, kakor se za
tabloid spodobi.
Prihaja burno obdobje, v katerem boste postavljeni pred mnoge pomembne odločitve. Čeprav
vas bodo priganjali, si vzemite čas za temeljit
premislek. Nikar ne hitite, saj lahko spregledate
odločilne podrobnosti. Najbolj od vsega pa si
boste želeli miru in topline, vendar ju doma
ne boste našli. V vaše življenje bo zopet stopil
nekdo, ki vam je nekoč veliko pomenil. Našli
boste tisto, kar že dolgo iščete.
(21. I.–19. II.)
Čeprav se bodo obveznosti in problemi neprestano kopičili, jih boste reševali z levo roko. Dober vtis pa boste naredili tudi na ljudi, ki so
odločilni pri ocenjevanju in napredovanju. S
svojim šarmom boste očarali osebe nasprotnega
spola. Še posebej samski izkoristite priložnosti,
poročeni pa se ne igrajte z ognjem, saj ima lahko
tudi povsem nedolžen flirt neprijetne posledice.
V tem zanosu boste pozabili na zdravje in lahko
se vas loti kakšen prehlad.
DEVICA
RIBI
(23. VIII.–22. IX.)
(20. II.–20. III.)
Dobili boste priložnost, da se pokažite v najboljši
luči. Od vas je odvisno, ali boste to tudi s pridom
izkoristili. Ne bojte se izzivov, ampak se pogumno
podajte v nove okoliščine, sicer jih bo izkoristil kdo
drug. Sprejmite povabilo na zabavo, čeprav bi raje
ostali doma v pižami in gledali televizijo. Sprostitev
vam bo dobro dela in dala novo energijo. Tudi v
ljubezni lahko v teh dneh pričakujete pozitivna
presenečenja, ki so lahko usodna.
Ko si zadate cilj, ga velikokrat tudi uspešno izpeljete. Tega se zaveda marsikdo okoli vas, ki mu
vaš uspeh ni najbolj všeč. Pazite, komu zaupate
in koga vključite v svojo skupino. Dobro boste
sodelovali z mlajšimi, ki imajo veliko znanja,
in starejšimi, ki imajo kar nekaj dragocenih
izkušenj. V naslednjih dneh vas bodo obveznosti
zelo zaposlovale in komaj boste utegnili najti
nekaj časa zase in za svoje konjičke.
Izdaja ga Podjetje za informiranje. V. D. odgovorni urednik matičnega časopisa je Janez
Votek, uredniki so Jože Rituper, Jernej Šavel in Irma Benko. Za fotografije skrbita Nataša
Juhnov in Jure Zauneker, lektorira Nevenka Emri. Računalniško ga oblikuje Robert J. Kovač.
Za Pen ni posebne naročnine!
BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 19
43
Začetek koncertne sezone v MIKK-u
p en
september 2010
19
Mislišče
Madžarska plesna rapsodija Konec družine – začetek družbe
Američani, Nemci, Angleži …
K
ončno, bi lahko rekli. Po
poletnem odmoru se je
zopet začela nova koncertna
sezona v soboškem mladinskem informativnem in
kulturnem klubu. In kakšen
začetek je bil to! Kot bomba
so prileteli madžarski legendarni glasbeniki iz še bolj
kultnega benda Korai Öröm,
ki so na sceni že dvajset let.
S svojim plesnim trance-tribal-progresivnim stilom so
spravili občinstvo iz začetnega ritmičnega gibanja v
končni plemenski trans. Na
koncu so bili izčrpani tako
oni kot publika. Toda preveč
časa za počitek ne bo, saj se ta
teden že nadaljuje MIKK-ova
glasbena ponudba z nemškoameriško parado. V petek, 1.
oktobra, bosta namreč svoje
muziciranje predstavila Američana Ricardo Lagomasino in
David Fishkin, ob njiju pa bo
norosti počel berlinski dvojec, ki skupaj krpa ritme vseh
stilov v bendu Schnaak. To
bo zares nekaj drugačnega.
In originalnega. Za beltinski
klub Ambasada ne moremo
reči, da začenja novo koncertno sezono, saj so tukaj
»Če ti narava ne ponudi primernega očeta, si ga prisvoji!«
potekali dogodki tudi čez poletje. Sedaj pa se nadaljujejo z
dvojno dozo. Že danes bodo
namreč predvajali ameriški
celovečerni film SLC Punk! iz
leta 1999, v soboto, 2. oktobra,
pa bo na sporedu nova epizoda festivala biJazzi, ko bo
angleška založba Catapulte
Records predstavila duo Guess What in kvartet Orchestre
Du Mont-Plaisant. Torej koncertne ponudbe iz svetovnih
logov ta konec tedna zares ne
bo manjkalo.
T. K.
Tibor Vecsi (Korai Öröm)
P
a začnimo kar z besedami, ki jih je zapisal veliki filozof in prvi pravi psiholog
Friedrich Nietzsche. Je kri dejansko res bolj
gosta od vode in ali je družina kot institucija
res sveta ter kaj to sploh pomeni?
Plodno bi bilo, če za večjo jasnost pogledamo nazaj k Grkom, kjer je institucija
igrala pomembno vlogo, vendar nikoli
pomembnejše od institucije prijateljstva
(filia), ki so jo imeli Grki za najvišji odraz
ljubezni. S tem je seveda luč prestavljena
na obči spekter, kjer je v vprašanju celotna
država (polis), ki je družina v velikem merilu. Odnosi med prijatelji so bili videti bolj
trdni kot tisti med družinskimi člani. Tu
prihajamo v nasprotje z argumentom naravne prioritete družine pred vsemi drugimi
odnosi v smislu, »kri je gostejša od vode«.
Vsak nam bo rekel, da je že primitivni človek dojel pomembnost družine, vendar bi
mi odvrnili, da je bil bolj kot to sposoben
dojeti pomembnost družbenega življenja,
se pravi tega občega spektra. Skupinskega
življenja, ki je nujno za preživetje. Tudi v
času po Grkih, ko je potekalo neutrudljivo
pokristjanjevanje Rima, je družina spet
stopala v ospredje, kot se je seveda za dekadentni čas spodobilo. Zakaj tako? Zakaj je
bila Grkom družina dosti manj pomembna
kot vsem drugim? Grki so ljubili življenje
in vse, kar življenje okrepi in izostri do
skrajne mere moči. Družino so dojemali
zelo mehansko in praktično kot nekaj, kar
je moralo biti harmonizirano, da je bil Grk
Jesen dočakali veseli in razigrani
odrešen nepotrebnih skrbi zanjo. S tem se
je lahko posvetil družini v velikem, ki je bila
na prvem mestu, saj je skrbela za dobrobit
in blagostanje vseh članov. Ta obči spekter
je vključujoč, medtem ko je družina institucija, ki vselej izključuje. Je izključujoča pod
pretvezo svetosti krvi, ki je dobila svojo moč
šele z moralizacijo odnosov.
Kako so Grki sploh videli prijateljstvo?
Predvsem kot nekaj, kar ni izključujoče
do vseh drugih članov družbe, nekaj, kar
spodbuja pozitivne učinke znotraj družbe
s povezanostjo, in predvsem kot nekaj, kar
se dviga nad naravo, jo obvladuje in presega. Ko premislimo o odnosu, ki ga imamo
do staršev, in ga postavimo na vrednostno
tehtnico kot vse druge odnose, šele potem
ta dobi neko vrednost. Starše šele potem
začnemo spoštovati in to izkažemo s tem,
da jih dojemamo kot ljudi, glede katerih se
tudi prosto odločamo, ali si jih v življenju
želimo imeti ali ne. To je naše drugo rojstvo,
saj nas narava vrže med ljudi, ki si jih nismo
izbrali, zatorej šele doživimo rojstvo svoje
osebnosti, postanemo samostojni in samozadostni. V večini primerov je torej tako,
da nam resnična družina postanejo šele
prijatelji, ki so jih imeli Grki za pomembnejše od družinskih članov. Prijateljstvo v
pravi veličini ne izključuje, ustvarja dobro
voljo in pospešuje vitalno življenje. Prijatelj
te izbere, ker si ga vreden, ne pa, ker vaju je
narava naplavila skupaj.
Dašo Benko
Postala sem zvezda cirkusa
Neke noči sem imela zelo
čudne sanje. Delala sem v
cirkusu. V naši garderobi sem
se oblekla v prekrasno modrozeleno obleko in se naličila.
Šla sem na oder in napovedala
prvi nastop klovnov Dina in
Dona. Klovn Don je žongliral
z žogicami. Din pa je metal slamice v sok, toda niti enkrat ni
zadel. Klovna sta se poslovila
in napovedala sem čarovnika
Merlina.
Čarovnik Merlin je dal klobuk na mizo in začel čarati.
Jaz pa sem si medtem nadela
najljubšo ogrlico in odšla na
oder. Čarovnik Merlin mi je
dal ogledalo. A moje ogrlice
ni bilo več. Čarovnik Merlin
je zamahnil s palčico in iz
klobuka potegnil zajca, ki je
nosil mojo ogrlico. Potem sem
si oblekla baletno obleko in
vzela vijoličen dežnik. Hodila
sem po vrvi. Skoraj sem padla,
a se mi je na srečo uspelo ob-
držati na vrvi.
Potem je sledil nastop z levi
in tigri, ki so morali skakati
skozi ognjen obroč. Za nagrado so dobili sveže meso. Po
kratki pavzi so nastopili poniji. Hodili so naokrog in otroci
so jih lahko jahali in se z njimi
fotografirali. Potem pa so svoje znanje pokazali še akrobati
in naredili pravi šov.
Ob bučnem aplavzu se je
predstava končala. Tudi jaz
sem se zjutraj zbudila in videla, da so bile to na žalost le
sanje. A čez nekaj dni se je vse
to res zgodilo in postala sem
zvezda cirkusa.
Nina Rituper, OŠ Šalovci
Šola
T
udi v Dvojezičnem vrtcu
Prosenjakovci so veseli
in razigrani dočakali pisano
jesen, ki pridno opravlja
svoje delo po poljih, vrtovih,
sadovnjakih in vinogradih.
Ob pomoči in spodbudi
vzgojiteljice Bernarde Koroša Pantović so z jesenskimi
pridelki polepšali vrtec in
okolico. Otroci so od doma
prinesli različne poljske
in vrtne pridelke. »Najprej
smo si jih ogledali, jih po-
imenovali v slovenskem in
madžarskem jeziku, nato
pa smo začeli sestavljati
Babico jesen,« je povedala
vzgojiteljica.
Pomoč otrok od najmlajših do najstarejših pri izdelavi je bila zelo dobrodošla.
Bučo so uporabili za glavo,
orehe za oči, papriko za nos,
šipek za usta, veje za lase in
glava je bila končana. Potem so Babico jesen morali
še obleči in jo postaviti na
primerno mesto, da bo lepo
vidna in bo pozdravljala
otroke in mimoidoče.
Potem pa je nastal velik
problem, kam naj jo postavijo. Zato so staknili glave,
velike in majhne, skodarne,
skuštrane in lepo počesane,
in odločili, da Babica jesen
letos ne bo stala na ploščadi, ampak pod brajdami. Iz
vrtca so še sporočili, da jim
je sosed Jenö pripeljal velike
bale slame, na katere so zlo-
žili različne jesenske pridelke. Steber pod brajdami pa
so oblekli s koruznimi stebli,
ki so jih pripeljali starši, k
balam pa so postavili Babico
jesen, ki tako ponosno stoji
med jesenskimi plodovi. Po
končanem delu so otroci
zapeli še vesele pesmice o
jeseni in se fotografirali.
A. N. R. R.
Bernarda
Koroša Pantović
V šoli se lepo učimo
in učiteljico jezimo.
Sovražimo matematiko,
ljubimo slovenščino.
Pri telovadbi telovadimo,
pri matematiki pa vadimo,
učimo se neradi,
telovadimo pa radi.
Čakamo, da
bo bomba priletela
ali pa bo šola odletela.
Ko bo končno odletela,
se bo v zraku razletela.
Anže Ros in Kristjan Heric,
OŠ Križevci pri Ljutomeru
Jesensko
drevo
Listi padajo z drevesa tiho
kot barvne snežinke,
Veter ziblje prazne veje,
jesenski listi v vetru
se igrajo brez meje.
Ko vsi listi bodo odpadli,
za drevesa se začne
zimsko spanje.
Noel Prša, OŠ Turnišče
BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 20
20
p en
september 2010
Na lekarniški tehtnici
Polonca Fiala, mag. farm.
Kako nastane bolečina
in zakaj boli?
B
olečina je eden najpogostejših simptomov
bolezni in poškodb, zaradi katere ljudje
pogosto poiščejo pomoč in nasvet v lekarni.
Občutimo jo kot neprijeten dražljaj, ki ga ljudje
različno zaznamo in se nanj različno čustveno
odzovemo. V določenih primerih je bolečina
pravzaprav koristna in celo nujna za preživetje, saj izzove refleksni umik pred škodljivimi
dejavniki. Vsekakor pa smo si enotni, da je bolečina neprijetna zaznava, ki zmanjšuje kakovost
življenja in jo je seveda smiselno in tudi treba
čim prej omiliti.
Nastanek bolečine in njeno doživljanje
Zaznava bolečine je posledica vzdraženja
perifernih in visceralnih nociceptorjev. To so
prosti končiči bolečinskih živcev, na katerih
se ob dovolj močnem draženju (mehanskem,
toplotnem ali kemičnem) sproži akcijski potencial. Tako se impulz po vlaknih prenese
v osrednje živčevje. V zaznavanje bolečine v
možganih je vpleten tudi limbični sistem, kar
povzroča spremljajoča neprijetna čustva. Vsekakor pa na doživljanje bolečine vplivajo tudi
posameznikove izkušnje, vzgoja in družbeno
določene vedenjske norme.
Vrste bolečine
Bolečino delimo na različne načine glede
na merila, ki so podlaga za delitev:
in so iz lekarne odšli z mnogimi zdravili. »Vse
smo poskusili, a še vedno boli,« se takrat glasi
odgovor.
Ali razočaranje boli?
Nagubamo čelo, iščemo in kopljemo; v
misli prikličemo vse mehanizme nastanka
bolečine in vse možne vzroke. In globoko v
nas se nekaj zgane in nas tiho povpraša: Ali
razočaranje boli?
Naenkrat se spomnim zgodbe, ki smo jo
prebirali v osnovni šoli. Natančno se spominjam ilustracije temnih barv, ki prikazuje
vijočo se množico ljudi, ki v vrsti ves dan čaka
na kruh. In natančno se spominjam občutka
žalosti in razočaranja, ker je v zgodbi zmanjkal hlebec za mater z otrokom. A bila je samo
zgodba in ti je odleglo. Pa danes?! Slika se je
ponovila, zgodba je prešla v življenje in ni
zgolj ilustracija. V misli se prikrade podoba
množice ljudi, ki že več mesecev za trdo delo
ni prejela plačila; prikaže se podoba mater, ki
se s solzami v očeh sprašujejo, kako preživeti
družino, in pogled očetov, ki s srditostjo in
jezo skušajo prikriti žalost in se prebiti v nov
dan. In boli …
Zaslišiš utrujene vzdihe otrok s prenatrpanimi urniki, ki se vračajo v prazen dom.
Pogrejejo industrijsko pripravljen obrok in
pred računalnikom pričakajo utrujene korake
44
Z našega štedilnika
Juha z lečo in jurčki
150 g zelene leče, 30 g suhih jurčkov, 200 g
svežih jurčkov, 1 l bistre zelenjavne juhe, 80
g čebule, 100 g korenja, 80 g peteršiljevega
korena, 4 žlice olivnega olja, 50 g sladke smetane, 50 g kisle smetane, ščep žafrana, sol,
mleti poper, lovorjev list, 1 žlica nasekljanega
peteršilja.
Suhe jurčke namočimo v juhi, da se zmehčajo. Sveže jurčke očistimo in narežemo na
lističe. Čebulo olupimo in sesekljamo. Korenje in peteršilj očistimo in narežemo na
kocke. V primerni kozici segrejemo olivno
olje in na njem popražimo sesekljano čebulo. Dodamo gobe, korenje, peteršilj in lečo
ter zalijemo z juho. Solimo in začinimo ter
kuhamo, da se leča zmehča. Na koncu juhi
dodamo smetano in sesekljan peteršilj.
Pečeno jagnječje stegno z vinsko in
metino omako
2 kg jagnječjega stegna, 50 g olja, 1 žlica sesekljanega svežega rožmarina, 1 žlica sesekljanega svežega timijana, 1 žlica moke, 2 dl rdečega
vina, 2 dl jagnječje juhe, sol, mleti poper.
Metina omaka: 3 žlice sesekljane sveže mete,
2 žlici sladkorja, 2 žlici vinskega kisa, 2 žlici
vrele vode.
Meso položimo v pekač in ga potresemo s soljo, poprom in zelišči. Pečemo ga v
vnaprej ogreti pečici 20 minut pri 200 °C.
Temperaturo v pečici znižamo na 180 °C in
pečemo še toliko časa, da se tudi v sredini
lepo speče. Meso vzamemo iz pečice, pokrijemo s folijo in pustimo stati deset minut.
Med tem pripravimo omako. V pekaču
pustimo samo za eno žlico maščobe. Postavimo ga na štedilnik, dodamo moko in med
mešanjem nekaj minut pražimo. Zalijemo v
vinom in juho. Kuhamo deset minut, nato
omako precedimo.
Za metino omako v majhni skledi zmešamo meto in sladkor. Prelijemo z dvema
žlicama vrele vode in mešamo, da se sladkor raztopi. Dodamo vinski kis in pustimo,
da se ohladi. Meso narežemo na rezine in
ponudimo z obema omakama.
Ocvrti krompirjevi žličniki
250 g krompirja, 30 g masla, 80 g moke, 2 jajci,
125 ml vode, 50 g sesekljanih bučnih semen, sol,
muškatni orešček, olje za cvrenje.
Krompir operemo, skuhamo, še vročega
olupimo in stisnemo skozi stiskalnico za
krompir.
Med tem pripravimo kuhano testo. V
primerno kozico damo vodo, maslo, sol in
muškatni orešček. Vodo zavremo in vanjo
zakuhamo moko. Dobro premešamo in
odstavimo z ognja. Testu primešamo obe
jajci, krompir in bučna semena. Iz testa
• po lokalizaciji: somatska (povrhnja) in visceralna
(bolečina notranjih organov);
• po trajanju: akutna (kratkotrajna) in kronična
(dolgotrajna);
• po fiziološki vlogi: fiziološka (opozorilna vloga)
in patološka (ovira posameznika pri vsakodnevnih
opravilih);
• po nastanku: nociceptivna (vzdraženje nociceptorjev), nevropatska (poškodba živca), psihogena
(ni mogoče odkriti telesnega vzroka).
Pomoč v lekarni
Ko človek zazna bolečino, o njej potoži z
namenom, da mu jo pomagamo olajšati. In
čeprav se lekarniške police šibijo pod težo
analgetikov (zdravila proti bolečinam), izbira
ni tako enostavna! Naša pomoč je vsekakor
usmerjena v to, da bolečino omilimo in jo
odvzamemo, a zgolj simptomatsko zdravljenje velikokrat ni dovolj! Kajti bolečina kaže
na poreklo in vzrok, in šele ko odpravimo
oziroma delujemo na vzrok, lahko bolečino
uspešno in dolgoročno omilimo.
Pomagajte, še vedno boli …
Nemalokrat se zgodi, da ljudje tožijo o bolečinah, ki nikakor ne izzvenijo. Pa čeravno so
bili na marsikaterem posvetu z zdravnikom
staršev, ki nemir in skrbi iz službe prinesejo
še domov. Tam nekje slišiš hlipanje in tiho
ihtenje dekleta, ki ga bolijo razblinjene sanje,
zlagane obljube, prazne besede in laskanje
brez obdržanega leska. In boli …
In v udobnem fotelju, a z žalostjo v očeh,
predse strmi gospod častitljive starosti, ki
jesen življenja preživlja v domu za ostarele.
Profesionalna oskrba, razumevajoča beseda
in prav ničesar mu ne manjka. »Vse imam,«
reče gospod, »le tisto toplo, čeravno skromno
ognjišče doma, ki najbolj ogreje dušo in srce,
mi manjka.« In boli …
Mnogo ljudi, mnogo zgodb, mnogo bolečin.
Vsaka drugačna, a slehernega njegova najbolj
boli. Kateri mehanizem nastanka bolečine
velja, kateri vzrok zdraviti in katero zdravilo
izbrati?! Odgovora ni mogoče najti zgolj v tej
ponudbi! Zdravilo tokrat ne bo dovolj!
Zdravilna moč se skriva v sočloveku. Biti
mora v slehernem, v tebi in v meni! Drug drugemu morava prisluhniti, se slišati in občutiti!
Obrisati morava solze, »pocrkljati« razbolelo
dušo in poskrbeti, da dobrota popravi krivico,
ljubezen premaga sovraštvo in mir izpodrine
nemir. Upanju morava dati up in bolečina bo
tako zagotovo popustila. Ker nisva spregledala
vzroka, ampak sva delovala nanj!
Daniel Kozar, vodja kuhinj
v hotelu Termal
in Termah 3000
oblikujemo žličnike in jih ocvremo v vroči
maščobi.
Brstični ohrovt z zaseko
400 g brstičnega ohrovta, 120 g zaseke, sol,
mleti poper.
Brstični ohrovt očistimo in v slanem
kropu kuhamo deset minut. Nato ga odcedimo in splahnemo s hladno vodo. V ponvi
prepražimo zaseko, dodamo ohrovt in malo
popražimo. Solimo in popramo ter ponudimo kot prilogo.
Zeljna solata s slanino
750 g belega zelja, 100 g sveže rdeče paprike,
100 g mesnate slanine, 150 g jogurta, 2 žlici
kisle smetane, 2 žlici kisa, 1 žlica kumine, sol,
mleti poper.
Zelje očistimo, narežemo na četrtine in
tanko naribamo. Papriko očistimo semen
in narežemo na rezance. Slanino narežemo na drobne kocke in v ponvi na hitro
popečemo.
Naribano zelje solimo in pustimo nekaj
časa, da se marinira. Nato dodamo papriko,
slanino, jogurt, kislo smetano in začimbe.
Narahlo premešamo in postrežemo v solatnih skledah.
Pečeni jabolčni cmoki z robidovo
marmelado in čokoladno omako
8 olupljenih in očiščenih jabolk, 150 g robidove marmelade, jajce za premaz, sladkor v
prahu.
Krhko testo: 375 g moke, 90 g masla, 90 g
margarine, 3–4 žlice vode.
Čokoladna omaka: 200 g jedilne čokolade, 3
dl sladke smetane.
Naredimo krhko testo. Moko damo v
večjo skledo, dodamo maslo in margarino
ter ju s konicami prstov vmešamo v moko,
da mešanica postane podobna drobtinam.
Primešamo toliko vode, da lahko zgnetemo mehko voljno testo. Zavijemo ga v
prozorno folijo in za 30 minut položimo v
hladilnik. Testo razdelimo na osem delov.
Vsakega razvaljamo na pomokani deski. V
sredino vsakega kroga položimo jabolko,
ki smo mu izdolbli sredico. V to sredico
nadevamo robidovo marmelado. Robove
testa okoli vsakega jabolka dvignemo in
vanj zavijemo jabolko. Cmoke premažemo
s stepenim jajcem in pečemo 35–40 minut
v pečici pri 200 °C.
Za omako segrejemo sladko smetano,
dodamo koščke čokolade in na zmernem
ognju segrevamo, da se omaka zgosti.
Na sredino krožnika damo nekaj čokoladne omake, na njo pa pečen jabolčni
cmok. Na koncu potresemo s sladkorjem
v prahu.
Z višino nad kilograme
Ste se odločili, da boste
shujšali? Potem se odpravite v
hribe! Vsaj tako svetuje študija
münchenske Univerze LudwigMaximilians. Raziskovalci so 20
čezmerno težkih moških poslali
v postojanko blizu najvišjega
nemškega gorskega vrha (na
višino okoli 2650 metrov). Ves
teden so lahko jedli, kar so
želeli, in se gibali podobno kot
običajno. Kljub temu so na dan
porabili 1120 kJ (268 kilokalorij)
več kot običajno, vsak od njih
je v tem času izgubil skoraj
poldrugi kilogram. Tudi štiri
tedne po vrnitvi v München
so kalorije še vedno porabljali
hitreje kakor prej. Raziskovalci sicer nameravajo izvesti še
dodatne študije, toda, kot kaže,
pomanjkanje kisika na višinah
izboljša človekovo vzdržljivost,
kar učinkuje tudi po vrnitvi
domov.
BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 21
p en
45
Besede mode
Olga Varga
Domači vrt
Tatjana Kalamar Morales
Nataša Juhnov
in Matija Kasaš
Vojaški stil
ali gumijasti podplati
Hiša vina, cvetja
in rajskega pogleda
Č
K
evljem dajemo velik pomen. Morda
tudi zato, ker si jih večina od nas
kljub veliki domišljiji ne more izdelati. Čevlje si enostavno moramo
kupiti, saj vemo, da predstavljajo
okvir ali del okvirja vsake podobe. Jesensko-zimska sezona je že
zdavnaj odprla trgovska vrata in
na pohodu so različni salonarji, gležnjarji in škornji pod vplivom vojaških
barv in materialov. Nenavaden skupni
imenovalec je guma, ki zmeraj ščiti pred
dežjem in mrazom. Tokrat je gumijast
podplat posebej lepo oblikovan.
Do pet
Čevlje z visokimi petami lahko nosimo
vse leto. Usnjeni so še posebej primerni,
saj so jim naše noge lahko še posebej
hvaležne. Vendar tehnologija ne spi. Usnje
že dolgo ni samotar, ko gre za udobje bodisi za nogo bodisi za celo telo. Guma je
tehnološko tako oblikovana, da ima več
dodanih vrednosti, s katerimi smo vse bolj
zadovoljni. Letos nas lahko preseneča podplat, ki spominja na videz gume traktorja
ali bagerja. Največji kontrast se kaže torej v
kombinaciji gumijastega podplata in finega
usnja. Nove smernice kažejo na možnosti
stilske preobrazbe z mešanjem vojaškega
stila, čipk in »fino-grobih« čevljev.
Do gležnjev
Čevlji, ki sekajo gleženj, velikokrat ne
delujejo harmonično. Šele ko jih kombiniramo s podobnim barvnim odtenkom
hlačnih nogavic, pridejo lepo do veljave.
Tokrat zares dajejo pravi okvir podobi s
prevelikim ali popolnoma prav krojenim
plaščem. Tudi obleke iz kašmirja, ki so bile
aktualne lansko zimo, so postale nekoliko
bolj ohlapne. Več podobnih barvnih odtenkov v barvah zemlje deluje vedno usklajeno
z našo podobo.
21
september 2010
o se pripeljemo po cesti, obdani z vinogradi, do najvišjega vrha Lendavskih
Goric, se nam odpre pogled na Cukovo izletniško domačijo. Že nenavadne in iskrive
zasaditve so plod domišljije in strokovnosti,
ker so izvirne in so nastajale s pogovorom
in dogovorom cele družine. Pet let je že od
takrat, ko je družina Cuk odprla turistično
kmetijo z imenom Hiša vina na najvišji točki
v Lendavskih Goricah – 328 metrov. Pravijo,
da imajo oči svojega malarja, ki takoj zazna,
kaj jim je všeč. Družina Cuk ima veliko
prednost, da se ukvarja z vrtnarstvom, cvetličarstvom, urejanjem okolice, kar se takoj
zazna. To je eno samo »pravljično naselje«
z izjemnim okusom, veliko znanja, povrh
pa dobrega vina in prijaznih ljudi ter veliko
drobnih pozornosti do svojih gostov.
Krajinski projektanti pri okolici so bili
vsi, pove hčerka Eva, vsak ima ideje, ki se
sklenejo v učinkovito celoto. Parcela obsega
dvajset arov, kjer je glavna nit zelen bršljan
v sozvočju z rdečo barvo cvetočih rastlin:
pelargonij, verben, panešpljice z rdečimi
plodovi in z drobnimi dodatki barve drugih rastlin. Na vhodu so visoki elegantni
kroglasti cigararji, ki dajo slikovit videz
s podrastjo iz bujno rastoče švedske pa-
nešpljice. Ti s svojimi rdečimi plodovi, nanizanimi kot rdeči biseri, delujejo na škarpi
kot neprehodna živa meja. Pelargonije, in
to nove sorte (Calliope), so res prestižne z
velikimi, žarečimi cvetovi, ki jo je semenarska hiša Syngenta predstavila prav pri
Cugovih v Lendavskih Goricah. Cukovi so
dobili prve poskusne sadike, ki so se zelo
dobro obnesle.
Na okrasnem vrtu je veliko miz, klopi,
stojalo za kolesa, gugalnica, vse iz lesa:
macesen, hrast in akacija. Glinene amfore
prav poživljajo ribnike, ki so preraščeni z
različnim rastlinjem, v njih pa se bohotijo
lokvanji. Ko prideš k Cukovim, enostavno
postaneš radoveden: kaj pomenijo restavrirani topovi, zakaj je pred vhodom na
steni glinena ploščica z tremi jabolki, ali je
streha iz slame ali trstike, zakaj so metulji,
enostavno srečen si, da si prišel k njim.
Na parceli žubori voda po ozki kamniti
strugi. Del vrta pa je namenjen dehteči oazi
dišavnic in zelišč. Cvetovi sivke, melise,
žajblja, roženkrauta so v objemu vrtnic in
zavarovani z leseno ograjo.
Njihovi zaščitniški metulji širijo glas o
dobrih ljudeh, o lepih rožah in dobrem
vinu.
Do meč in stegen
Fino usnje lahko sega tudi do stegen in
taki škornji so enostavno preveč všečni. Če
jih kombiniramo h kratkim hlačam z dvema
gubama, spodaj pa oblečemo še barvne
nogavice, je učinek lahko zelo mladosten.
Paziti je moramo le, da ne prekoračimo
službenega kodeksa. Če nismo prepričani,
raje izberimo dogodek, kjer se bomo v
svoji novi kombinaciji počutili sproščeno.
Škornji z visoko peto so lahko samo
do meč. Okrašeni s kovinskimi zaponkami se kombinirajo s hlačami
ali krilom.
Jesenski dež naj nas ne pušča slabe volje. Veliko je lepih stvari okrog nas,
samo izbrano jih kombinirajmo. Morda je
pravi čas za visoke pete.
Cigararji s podrastjo iz panešpljice z rdečimi plodovi
Potoček, ki teče
vzdolž parcele.
Velik ribnik, ki je obraščen z
raznim rastlinjem.
Pomirjajoče masaže
Niz masaž je odlična
pomoč pri sproščanju in premagovanju
stresa. Potekajo lahko doma, ob pomoči
partnerja ali bližnjega
sorodnika. Da bodo
masaže dosegle svoj
dobrodejni namen, je
priporočljivo, da pri
masiranju upoštevate
nekaj napotkov. Za
masažo izberite miren
in topel, svetel in zračen prostor. Za sproščujoče ozračje med
masiranjem sta zelo
pomembni tišina ali
tiha, nevsiljiva glasba.
Površina ali ležišče, na
katerem leži masirana oseba, ne sme biti
premehko. Masirana
oseba naj med masažo
poskuša odgnati vse
misli in skrbi, da se bo
lažje sprostila.
Zanimiv cepljeni bor, ki ga
ne srečamo prav pogosto, v
ozadju panorama Lendave.
Hiša družine Cuk, v ospredju
nova prestižna pelargonija
(Calliope).
Strokovni nasvet
Nekatere rastline pridejo do veljave, če
jih je več, v skupini. Za saditev vam priporočam prav v tem času hermeliko s temno
obarvanimi stebli in listi. Njena družba so
jesenske vetrnice, krvomočnice in cvetoče
dresni. Hermelike nastavijo cvetove zgodaj,
vendar dolgo cvetijo. Zdi se mi, da vse preveč posegamo po iglavcih in zanemarjamo
trajnice.
Domiselno leseno stojalo za kolesa
BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 22
22
p en
september 2010
46
Milla bo princesa
v akcijskem filmu
Mickey Rourke
s kratkimi lasmi
On je najlepši in najboljši človek, kar jih poznam, je izjavila ruska manekenka Anastassija Makaraneko (24) in pri
tem nežno uščipnila v lice svojega prijatelja in priznanega
igralca Mickeya Rourka (57). Viri ne poročajo, ali nanj ugodno vliva mlada dama ali snemanje kakšnega novega filma.
Igralec, ki se je v javnosti pojavljal z dolgimi in neurejenimi
lasmi, se je odločil tudi za novo pričesko. Na newyorških
ulicah komentirajo, da je sedaj videti veliko bolje, ampak
s tem je izgubil del svoje podobe.
Milla Jovovich (34), igralka, manekenka in pevka z
ukrajinsko-srbskimi koreninami, snema že od svojega 15.
leta, konec avgusta pa je začela snemati zgodovinski film
Trije mušketirji, ki ga režira njen mož Paul W. S. Anderson
(45). Profesionalno sodelujeta že deset let, skupaj sta posnela štiri dele filmske serije Resident Evil, v katerih Milla
pokaže tudi svoje borilne veščine. Priznava, da najraje
skupaj snemata zabavne filme, doma pa različna mnenja
izmenjujeta z argumenti in umirjenim pogovorom. Vse
svoje proste trenutke posvečata triletni hčerki Ever Gabo,
ki poskrbi, da Milli ni treba hoditi na fitnes in pretirano
skrbeti za vitko linijo.
Depardieu pristal v vozičku
Francoski igralec Gerard Depardieu (61)
resda nikoli ni imel manekenske postave,
sedaj pa se vidi, da je pretiraval s hrano in
pijačo. Pred kratkim je padel s kolesa in si
zlomil nogo, tako da ne more hoditi brez
palce. In ker mu daljše hoje ne priporočajo,
se dogodkov udeležuje kar v invalidskem
vozičku. Vseeno pa še rad gre naokoli in
tako se je med drugim udeležil filmskega
festivala v Montrealu. Na posebni prireditvi
je spregovoril o svoji karieri in snemanju
filmov. Najbolj pa smo si ga zapomnili
po vlogah v filmih, kot so Zelena karta ali
Cyrano de Bergerac. Velja za enega najbolje
plačanih in tudi najbolj priljubljenih francoskih filmskih igralcev.
Umazani ples
Demi Moore
Čeprav je v letih, ko so njene
vrstnice že babice in najraje doma,
ameriška igralka Demi Moore (47)
žari od življenjske strasti in energije. To je pokazala tudi na koncertu
reperja Snopa Dogga v Las Vegasu,
ko se je kar sredi koncerta povzpela
na oder in pokazala svoje plesne sposobnosti. Pri tem pa ni ostal hladen
niti njen mladi mož, prav tako igralec
Ashtin Kutcher (32), publika pa je
nepričakovani performans nagradila
s ploskanjem
BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 23
p en
47
september 2010
23
50 let Terezine
glasbene
kariere
Cindy Craword
in njena sreča
Glasbena diva Tereza Kesovija (71), ena
večjih zvezd jugoslovanske estrade, ki je
priljubljena tudi pri nas, letos praznuje
petdeset let glasbene kariere. Kot vrhunec
je v zagrebški dvorani Vatroslava Lisinskega
prejšnji teden pripravila jubilejni koncert.
V do zadnjega kotička razprodani dvorani
so lahko prisluhnili njenim velikim hitom,
kot so Nono, dobri moj nono, Stare ljubavi,
Prijatelji stari, gdje ste in še drugim. V svoji
dolgoletni karieri je prepevala na različnih
festivalih po tedanji Jugoslaviji in Evropi,
dvakrat sodelovala na Evroviziji in za svoje
delo prejela številna priznanja in nagrade.
Zapela je tudi v slovenščini, morda se še
spomnite slovenske narodne Prišla bo
pomlad.
Obletnica pa je priložnost tudi za pogled
na glasbeno kariero in vse, kar jo je v tem
času spremljalo, zato bo najlepše in najtežje
trenutke svojega življenja popisala v svoji
avtobiografiji. Odkrito bo spregovorila o
svojih zakonih z Mirom Ungarjem, s katerim ima sina Alana, o grenkih trenutkih z
Ronaldom Lopatnyjem in drugih zvezah. Na
vprašanje, kdaj ji je bilo v življenju najtežje,
Cindy Crawford (44) že dolgo ne dela kot
top model, kljub temu jo priznane blagovne znamke rade povabijo k sodelovanju.
Takole je v New Yorku pozirala s čevlji, ki
jih tudi sama rada nosi. Na vprašanje, kako
vzdržuje svojo postavo, odgovarja, da se pri
teh letih moraš sprejeti takšen, kot si, in
da je vse odvisno od počutja v lastni koži.
»Časa ne moreš zavrteti nazaj ali naprej,
zato moraš biti zadovoljen v tem trenutku
in najti srečo v tem, kar imaš. Njena največja
sreča pa je njena družina, sin Presley (11) in
hčerka Kaia (8), ki ju ima z možem Random
Gerberjem.
Julio Iglesias končno rekel da
Po dvajsetih letih skupnega življenja in petih otrocih,
ki so stari od tri do 13 let, sta
največji španski glasbeni
zvezdnik Julio Iglesias (66)
in Miranda Rijnsburger (45),
danska manekenka, stopila
pred matičarja. Čeprav sta
že dalj časa govorila, da se
bosta poročila, je obred potekal v veliki tajnosti in brez
velikega pompa. Nevesta
je bila oblečena v čudovito
kreacijo, ženin pa se tudi
tokrat ni mogel odpovedati
svoji dolgoletni uniformi –
bela lanena srajca in hlače.
Na medeni teden bo družina
odpotovala skupaj, spremljali pa ju bodo Miguel,
Rodrigo, dvojčici Victorija
in Cristina ter triletni Guilermo.
Najdražji moški
Sandre Bullock
Črnopolti malček, ki mu je ime Louis, je
popolnoma osvojil srce igralke in oskarjevke Sandre Bullock (45). Kar štiri leta je
potrebovala, da je uredila vse potrebno in
je lahko posvojila otroka. Sandra je postala
mama samohranilka. Pravi, da je preprosto
popoln in da ne more več živeti brez njega.
Igralka, ki ima v zadnjem letu kar pestro
življenje, prepleteno z dobrim in
slabim, saj je kmalu po tem,
ko je prejela oskarja, zapustila moža Jesseja G. Jamesa,
je končno našla veselje in
zadovoljstvo. V njeni hiši pa
je zopet posijalo sonce.
odgovarja, da se ne more pritoževati, saj
je v resnici srečna, ne glede na vse, kar se
ji je zgodilo. Težko pa je prebolela izgubo
očeta, brata, ki je umrl v prometni nesreči,
prizadelo jo je, ko so ji med vojno požgali
hišo, najbolj pa se je je dotaknila tragedija,
ko je snaha dva dni pred porodom izgubila
otroka. Danes je najraje v krogu družine,
sina, njegove žene in vnukinje Mile. Vse to
je moje življenje, pravi, in moje življenje
je bilo vedno bogato z različnimi čustvi,
strastmi, žalostjo, toplino, nežnostjo in
seveda glasbo.
Avtobiografijo bi že morala napisati, vendar jo je smrt prijatelja Marka Breškovića
tako razžalostila, da nekaj časa sploh ni
zapuščala svoje hiše in je prenehala pisati.
Na četrtkovem koncertu pa je bila na odru
spet v vsem svojem sijaju. Na vprašanje, ali
bo na koncertu pripravila kakšno presenečenje, je odgovorila: »Kakšno presenečenje?
Naj pripravim striptiz? Sem taka, kot sem.
In glasba je tisto, kar lahko najbolj iskreno
dam publiki.« Svoja čustva je vedno znala
deliti s publiko in tudi zato jo je ta vedno
oboževala.
BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 24
24
september 2010
p en
48
Po košček kruha, po zrno soli,
e
c
v
po prgišče besed …
riže
K
v
im u
v
e
ič mer
t
n
k A Ljuto
pri
Ko se bliža kakšen praznik, zgodi kak
dogodek, srečam znanca ali vidim kak
starinski predmet, me obišče Duh preteklosti.
Tako velik in vsiljiv je včasih, da ostane moj
gost kar nekaj dni – toliko časa, da o njem
napišem kakšno stran v zvezku spominov.
Nadvse spoštujem starejše, prijatelje, sovaščane, ki mi pomagajo obujati preteklost …
V
sak ve kaj o času, a nihče ne pozna njegove skrivnosti, zakaj tako
neopazno liže in drobi staro, nanaša novo in se dnevno poigrava
z zakrivanjem preteklosti. Iztrgajmo času govorico, ki je vzklila v
davnini, prehajala iz roda v rod in nas zaznamovala …
Či nemo gučali po našen, te se krez leta nede znalo, ge je Prlekija
pa keri so bili künštni Prleki ... Pasko memo na svoj guč kak na
storo zlato. Ka je zloto, je itak sigdor kaj vredno, najbole pa fhüdih
cajtih …
Izbrane citate je zapisala Olga Antič Ostrc v uvodnih mislih svojih spominov v prleščini Inda, dere je ne bilo in v svojem slovarju
prleške govorice Honga, hon, hrmoka. Zanimivi knjižici sta se Penovi trojki dobesedno ponujali kot povabilo na obisk. Gospa Olga
ga ni odklonila, čeprav je v jesenskih dneh že itak dela čez glavo
in četudi moški del družine ni navdušen nad našo radovednostjo.
Ampak Olga v življenju vedno naredi tako, kot misli, da je najbolj
prav. Samozavestno in odločno – od nekdaj in nikoli ne bo drugače,
smo se lahko prepričali.
Vse in vedno podoč
»Počakala vas bom pred vhodom v hišo ob glavni cesti od križevske cerkve proti Radencem, tako me boste najlažje našli. V rdeči
bluzi bom.« Od daleč smo jo opazili in počasi zavili na dvorišče z že
jesensko obarvanim zelenjem in cvetjem. Prijazno nas je povabila
v jedilnico s kuhinjo in dnevno sobo, kjer je vsakodnevno stičišče
različnosti družinskih članov. In teh je veliko – od Olgine palete
umetniškega ustvarjanja do Borisovega čebelarskega udejstvovanja,
Danilovega letalskega ljubiteljstva do mladostniške razigranosti
vnuka Iva, če jih omenimo samo za ščepec.
Prvo, česar ne moremo preslišati, je glas iz radijskega sprejemnika.
»Pri hiši so štirje radijski sprejemniki, vsi so naravnani na Murski
val,« nam pojasni prijazna gostiteljica, ki bi jo prepoznali tudi po glasu. Večkrat pokliče v program, in to predvsem v vsebinske oddaje, ko
želi dodati svoje mnenje, predlog, kritiko. Beseda ji odlično teče: »Saj
sem bila vendar učiteljica, pomočnica ravnatelja, tudi s politiko sem
se ukvarjala in bila delegatka v zadnjem sklicu slovenske skupščine
pred razpadom Jugoslavije. Na zgodovinski seji skupščine v Ljubljani
sem doživela letalski napad na Slovenijo. Bilo je na moj rojstni dan,
27. junija, in tega ne bom nikoli pozabila. Naslednji dan sem z vlakom
nekako uspela priti domov in se naspati, zjutraj pa so se mimo naše
hiše že valili tanki …« pripoveduje, medtem ko posedamo za mizo in
ko je pred nami že prleški aperitiv, sadje, kruh, narezek ... »Verjetno
ste takoj opazili, da počnem več stvari naenkrat. Mimogrede. Podoč.
Tudi do deset stvari. Očitno moj značaj! Tudi študirala sem tako na
pedagoški akademiji. Štiri predmete naenkrat.«
Udomačeni v Križevcih
Pri Antičevih Olga ni snaha in Boris ne zet. Olgina domačija je v
zaselku Finedika v Iljaševcih. Pri Osterčevih, ki so tam od leta 1674. Vsi
znani prleški Osterci imajo tam svoje korenine. Boris je iz Leskovca
v južni Srbiji in miličniški poklic ga je pred petdesetimi leti zanesel
v naše kraje. Med mlado učiteljico na logarovski šoli in terenskim
miličnikom je preskočila iskrica. Prerasla je v ljubezen in zakon, ki je
potreboval gnezdo. Všeč jima je bilo v Križevcih, kupila sta parcelo,
začela zidati in se leta 1967 preselila v novi dom. Udomačila sta se, bi
rekli po Malem princu, in zaživela polno družinsko in javno življenje
s poklicema in delom, ki sta ju rada opravljala, ter hčerko Natalijo
in sinom Danilom. Olga je v udomačenem kraju opravljala tudi svoj
učiteljski poklic, njej najljubši na svetu.
Penovcema Irmi in Jerneju, pa tudi fotoreporterki Nataši so se
cedile sline, ko je gostiteljica začela kosati hajdinske prleške
kropce. Ajdovo moko polije s kropom, zato kropci, nam je iz
dnevne sobe pojasnil Danilo, da bi prisedel za fotografijo, pa
ga nismo uspeli prepričati.
Med našim obiskom je pri Antičevih pozvonilo. »Po zvonjenju
vem, da je pred vrati cigan iz Dokležovja. Samo on tako
pozvoni.« In res je bil on – Nikolaj Horvat iz Dokležovja. Večkrat
pride, vedno dobi prigrizek, denarja pa bolj malo, ker si zanj
kupuje cigarete, je odločna Olga. Nikolaj pa naslednjič spet!
Po letu 1990 se je najprej upokojil Boris, leto zatem še Olga, otroka
sta odrasla, čeprav Danilo še vedno vztraja doma, kar je življenjski
veter usmerilo v nova jadra. Olgi je privrela v ospredje njena umetniška žilica, Borisu pa njegova povezanost z naravo. Hodita po različnih
poteh, ki pa se pogosto križajo in povezujejo. Čeprav Olga ne mara
dela v vinogradu in pri čebelah, je zagotovo tam, ko točijo med in ko
je trgatev. Boris ne mara vonja barv, ko Olga slika, nič pa nima proti,
če so njene slike na vseh stenah po hiši. Nihče ji ni hotel pomagati
pri izkopu ribnika, zdaj ko ga je sama izkopala in napolnila z ribami,
je vsem v veselje. Olgina 99-letni oče in 89-letna mama sta zbolela
in ju je treba negovati. Njej in sestri na pomoč vedno priskoči tudi
Boris. Ker je tajnik čebelarskega društva, mu Olga večkrat kaj napiše
… Pravzaprav jim zmanjka časa za vse, kar bi radi počeli. Tudi ovirajo
drug drugega, ko se predajajo svojim hobijem, in včasih je v hiši pravi
direndaj. »Ampak tako mora biti, če v hiši živimo ustvarjalni ljudje
eksplozivne narave,« je iskrena Olga, ki se veseli skorajšnje adaptacije
hiše, da bo dobila prostor za svoje umetniško ustvarjanje.
Honga, hon, hrmoka
Olga je zapisala zanimive spomine v prleščini, ustvarila veliko
pesmi, ki kar vrejo iz nje, posebne pozornosti pa je prav gotovo
vreden njen slovar prleške govorice, v katerem je zbrala okrog
2000 prleških besed. Izdala ga je lani v samozaložbi, ga že tudi
ponatisnila in dopolnjen z novimi najdenimi prleškimi besedami
bo gotovo še doživel ponatise. Besede prleške govorice je zbrala v
križevskem okolišu in ugotovila, da se jih veliko že več ne uporablja
v vsakdanji govorici. Mogoče se bodo spet po zaslugi slovarja, ki je
bil zelo dobro sprejet.
Pa se skupaj naučimo nekaj zanimivih prleških besed, nam je
predlagala, in tu so:
HRMOK – čudak
VTAHNITI – izginiti
DRIFITI – dremati
NEZVÜMNO – nesramno
HREKNITI – udariti
HUBA – prazna glava
KLOŽJE – navlaka
Najljubši dolgoletni Olgin hobi je izdelovanje pirhov. V otroštvu
jo je zanj navdušil oče. Najraje bi jih delala celo leto. Naredila
jih je že čez tisoč. Na vsakem jajcu je skrit vzorec, ki jo vodi pri
delu. Najpogosteje so v ospredju svetopisemski motivi. Zanimivo
je tudi, da se v čebulnih olupkih jajca različno obarvajo. Za Olgo
so svetleje obarvana za vesele zgodbe, temnejša pa za žalostne.
Za vsak zlomljen pirh ji je žal. Ne zaradi najmanj štirih ur
vloženega dela, ampak zato, ker ni ponovitve …
zveni kot samohvala, ampak v tem desetletju sem uresničila veliko
svojih načrtov. Zbiram in pišem v narečju, pišem pesmi, skeče, delam
pisanice, v čemer uživam že od otroštva, rada fotografiram, izdelujem
voščilnice z motivi iz suhega cvetja, lani sem začela intenzivno slikati,
tudi kiparim. Vrtnarim, negujem svoj ribnik, podoč še skuham in
pospravim. V vsaki stvari vidim neko uporabnost in skušam iz nje
še kaj narediti, zato je težko s pospravljanjem … Brisanje prahu pa je
itak delo brez dodane vrednosti, zato ni pogosto na seznamu del.«
Olgo zaradi starosti in bolezni staršev trenutno najbolj okupirajo
problemi, povezani s staranjem. To vpliva tudi na njeno ustvarjalnost.
Nastajajo izpovedne pesmi, da odlaga bremena in polni baterije. So
še neobjavljene, med njimi tudi STARKA, ki jo ponuja v razmislek
vsem generacijam:
Priprta skrinja
pod zasneženim gnezdom,
z mreno na očeh,
tresoči dober dan
v praznih ustih,
rja v kosteh,
z globokim plugom preoran
spomin:
od včeraj nič,
med nekdaj – danes
globok prepad.
Ožuljeni bonbončki
v preperelem robčku …
»Kdo ni zaprl
(zaprtih) vrat?«
Okus brezvoljnosti
s pohabljenimi
padanji
čez hišni prag.
Tristo let bi bilo premalo, da bi naredila vse, kar se mi mota po
glavi, je Penovemu sodelavcu zaupala pred desetletjem. »Naj ne iz-
Irma Benko
Nataša Juhnov
Ker je te dni trgatev, smo iz družinskega arhiva Antičevih izbrali
fotografijo vinograda, ki ga je Olga podedovala. Zdaj tja zahaja,
ko je trgatev, da poskrbi za trgače, sicer pa zanje vzorno skrbi
mož Boris (v sredini), ki ima tam tudi čebele.
Olga Antič zbira vse, kar je o njej in njeni družini kje zapisano.
»Enkrat si bom vzela čas, da vse to skrbno uredim. Tudi
družinski fotoarhiv, v katerem je ogromno mojih avtorskih
fotografij.« Obljubi z enim ušesom sledi tudi sin Danilo (desno),
ki ni bil razpoložen za pogovor.