Anton Balažek
BARVA CMYK datum: 29. 04. 2010 VESTNIK/PEN stran 1 VESTNIKOV MESEČNIK, četrtek, 29. 4. 2010, 182. številka Anton Balažek Naj… Pomurec 2010 Zgodba z naslovnice, str. 16 Sprotoletje je v razcveti. Glij fajn Pén prešten, že de dišalo po leti. Foto: Natalija Juhnov ... tej vikend vönej pečén. BARVA CMYK datum: 29. 04. 2010 VESTNIK/PEN stran 2 p en april 2010 Beseda bralcev 26 Če Ljubica obljubi, bo držalo! Popotovanje od Maribora do Radenec Smetana pomurskih in slovenskih gasilcev se je v 100-odstotni moški sestavi (čeprav je med gasilsko vrsto tudi veliko zelo prizadevnih žensk) postavila pred resorno ministrico dr. Ljubico Jelušič. Pentute so izvedele, da so se gasilke pred tem strinjale, da ministrico v celoti prepustijo moškemu šarmu, da z njim podkrepijo argumente za ureditev financiranja gasilstva in statusa prostovoljnih gasilcev. Opravili so se v pražnje uniforme in si nadeli prijazne nasmeške. Ministrica za obrambo pa tudi ni skoparila s prijaznostjo. Tako kot s poveljnikom pomurskih gasilcev Dušanom Utrošo se je prijazno rokovala z vso zbrano vrsto, tudi s častnim predsednikom Gasilske zveze Slovenije Ernestom Eöryjem (prvi z leve). Obojestranska prijaznost bo zagotovo rodila sadove. Iz neimenovanega vira smo izvedeli, da naj bi bila med njimi tudi odločitev, da se bo z letom 2011 sedež Gasilske zveze Slovenije preselil v Mursko Soboto in da bodo v ta namen že letos jeseni razširili in obnovili soboški gasilski dom. -že- ečki? , moji d j a k e t s k Ka P red dnevi sem se mudila v Mariboru po raznih opravkih. Ob 15.45 sem bila ponovno na avtobusni postaji, kjer na izobešenem voznem redu ugotovim, da mi je zadnji avtobus do Radenec ob 15.25 pred nosom odpeljal. Kaj sedaj? Ko se nekoliko razgledam po avtobusnem peronu, ugotovim, da prav na postajališču za Mursko Soboto čaka veliko ljudi, predvsem dijakov. Pa si rečem: »Počakam, da vidim, kaj se bo zgodilo! In glej! Prav kmalu pripelje avtobus z usmerjevalno tablo Maribor–Murska Sobota. Stopim do njega, se z drugimi prerinem do vhoda (brez »gužve« seveda ne gre), in ko pridem do voznika, izrazim željo po vozovnici do Radenec. On pa: »Peljem le do Radgone.« Ali prav slišim? »Kaj pa vaš napis?« vprašam. A on: »Žal druge table nimam! Za menoj stoji še najmanj 20 čakajočih in se mi ni mogoče obrniti ter povzročiti še večjega prerivanja. »Bom že kako prišla do Radenec,« rečem in vzamem vozovnico do Radgone. Do zadnje postaje ostanemo v avtobusu le trije, in namesto da bi voznik v Radgoni zapeljal na avtobusno postajo, krene levo in ustavi pred železniško postajo. Tako se napotim, obložena s prtljago, do avtobusne postaje, kjer ugotovim, da ni nikjer nikogar, tudi lokali so vsi zaprti. Da bi obsedela na klopi v mrazu, ni bilo prav privlačno. Na koncu perona zagledam avto z oznako »taxi« na strehi. Če je šla krava, naj gre še tele, si mislim in stopim do njega, a voznika v njem ni. Ozrem se naokoli, ne vidim žive duše. Na avtomobilskih vratih zagledam telefonsko številko in pokličem. Ne boste verjeli – oglasi se mi Maribor! Ko poslušalcu razlagam, da sem v Radgoni, mi strumno reče: »A v Radvanju (predmestje Maribora) ste, takoj pridemo po vas!« »Ne, prosim, ne v Radvanju, temveč v Radgoni!« rečem. »Oooo, takoj pokličem šoferja, stanuje prav blizu, počakajte pri avtu!« se glasi njegov odgovor. Potem nekaj časa nič, nato zazvoni moj mobitel. Oglasi se voznik, ki je sprejel obvestilo iz Maribora, češ da bo takoj poslal svojo ženo: »V dveh minutah bo tam!« A mineta dve minuti in še nadaljnji dve minuti, a glej, prikaže se avtobus Maribor–Lendava. Vsa srečna stopim do njega in vprašam za vsak primer voznika, če vendarle stoji v Radencih (kajti na tem svetu je vse mogoče). Seveda! Plačam vozovnico in končno sedem na toplo in si oddahnem. Še preden avtobus odpelje, ponovno zazvoni moj mobitel. »Gospa, moja žena vas čaka pri avtu!« mi reče taksist. »Prav lepa hvala, a jaz že sedim v avtobusu,« rečem. A on: »Oprostite, gospa, močno sem prehlajen, pa drugič!« Nakar avtobus odpelje dve minuti pred označenim odhodom na voznem redu. Takoj sem pomislila na tistega reveža, ki je lahko le žalostno gledal za njim, čeprav je bil sam pravočasno na postaji. Tako sem zadovoljno pripotovala v Radence, celih 42 kilometrov. Samo 200 korakov še, pa sem doma. Odklenem sobo pod domačo streho, se usedem na stol, si privoščim velik kozarec čiste vode in tako je konec mojega kolumbovega potovanja. Pa mi pride na misel vprašanje: »Ali je to lepo Pomurje – obljubljena ali izgubljena dežela?« Ja, ja, brez avtomobila v današnjem času ne gre več. Brigita Živec, DOSOR, Radenci Novi recepti iz Kardinarjeve kuhinje Priložnosti V kuhinji pri Kardinarjevih v Dobrovniku je zavel novi veter. Marika je k štedilniku spustila moža Marjana. V hipu je začutil, da sta pred njim velika življenjska priložnost in slava. Ustvarjati je začel nove recepte, Mariko pa izbral za prvega poskuševalca. Če ona preživi in če mi ona reče, da je okusno, potem mi je svetovni uspeh zagotovljen, je Marjan zaupal Pentutam. Prvič naj bi svojo kulinarično ponudbo predstavil na Vidovem proščenju ob Bukovniškem jezeru, novo kuharsko knjigo lahko pričakujemo pred županskimi volitvami, TV-serijo pa po njih. - ba – da smo , m o b e t Prepričal uharji! k i š j l o b i mošk Naj zagorijo kresovi! Praznovanja o Za podžgati s no novine še ved najboljše! Radgonski ribiči so na predvečer velike noči pripravili prijetno kresovanje. Ob ognju so se greli in jedli odlično pripravljene ribe. Postavljanje kresa in kurjenje so zaupali kolegu Vinko Vnuku in vse je bilo brezhibno ter varno. Če bi na predvečer prvomajskih praznikov tudi sami radi zakurili kres, si le oglejte, kako se to naredi, lahko pa se oglasite tudi pri gospodu Vnuku – za svetovanje vam ne bo računal. -ba- Kruh in čas sta zlato Podjetništvo Vedno imam točno uro. Na pomo č V Čočajevi prodajalni kruha na soboški tržnici ob svežem kruhu, žemljah in pecivu lepo skrbijo tudi za ohranjanje tradicije, za kar jim Pentute izrekajo posebno pohvalo. Ohranile so obeležje, ki dokazuje, da je bila pred prodajo kruha v tem lokalu znana urarska delavnica legendarnega Kornela Pustaja. Če pa kdo tega ne ve in v prodajalni povpraša za kakšno urarsko storitev, mu z veseljem ustrežejo tako, da mu natančno povedo, koliko je ura. Prijazne prodajalke pa naj zaradi objavljene fotografije nikar ne skrbi za službo. Njen avtor je osebni prijatelj lastnika prodajaln kruha in peciva v Soboti. Prijateljstva pa še vedno štejejo, čeprav so politično vse bolj oporečna. -he- Nogomet Nič nas ne more ustaviti! 2 Z grško figo v prvo ligo Kriza v Grčiji tudi nogometu ne prizanaša, vendar igralci kljub temu ostajajo optimisti. Za dežjem vedno posije sonce, je prepričan edini pomurski nogometaš, ki trenutno igra v Grčiji, Mitja Mörec, za prijatelje Mićo, sicer otrok soboške Fazanerije. Po fotografiji sodeč se v drugoligaški ekipi Panaitolikosa dobro počuti in neobrit je videti kot grški antični junak, ki se je dobro usidral v tamkajšnje okolje. Z ekipo se bori za napredovanje v elitno grško prvo ligo. Pentute upajo, da mu soigralci dresa niso podpisali kot spomin na sezono, ko jim veliki met ni uspel … -bo- BARVA CMYK datum: 29. 04. 2010 VESTNIK/PEN stran 3 p en 27 april 2010 3 Akcija rodila nove podjetniške ideje Gospon püšpek v Porabju Akcije očistimo Slovenijo se je udeležil tudi ducat članov kluba Lions iz Murske Sobote, ki letos slavi 20 let in je drugi najstarejši tovrstni klub v državi. Med njimi so bili tudi podjetnik Stanko Polanič (desno), nekdanji Murin prvi mož Božo Kuharič (v sredini) in ambasadorka zdravega soboškega kopališča skoraj kap. Kaj tako zanemarjenega in posvinjanega že dolgo ni videl. Kar ga je še posebej razjezilo, pa je, da ni mogel do smeti za ograjo, ker so bila vhodna vrata še skrbneje zaklenjena kot v zaporu, in tako v soboški Fazaneriji nikakor ni mogel napolniti svoje vreče. Pa je Prvi obisk Fazanerija bo oživljena! Očistimo Slovenijo življenja Tatjana Buzeti. Polanič se je takole opremljen odpravil v boj s smetmi v soboški Fazaneriji. Pentute so bile priča, da ga je ob pogledu čez ograjo stopil malo čez občinske meje in vrečo napolnil na terenu puconske občine. Da bi se jim oddolžil, je sklenil, da ob meji s soboško občino razvije in dokončno uresniči Božja be doma seda bo ča bes eda! pred leti za soboško občino obetaven projekt Fazanerija. Kaže, da je informacija medtem že pricurljala do pomodrelega soboškega glavarstva. Nemudoma so začeli rušiti gostinski objekt pri kopališču in sanirati kopališče. Torej dvojni ali celo trojni učinek akcije Očistimo Slovenijo. - be - Samooskrb a s hr je zagotovlj ano ena! Soboški škof msgr. dr. Peter Štumpf je ob svojem prvem obisku med Porabskimi Slovenci zadovoljen zapuščal slovenski konzulat. Kot poročajo Pentute, je sporočil, da bo poslej pri mašah v Porabju v ospredju porabščina in da bodo v vseh cerkvah na območju, kjer živijo Slovenci, le-te opravljali duhovniki, ki znajo porabsko. O tem se mu je uspelo dogovoriti s pristojnimi cerkvenimi oblastmi na Madžarskem. Urednica slovenskega časopisa Porabje je bila nad sporočilom navdušena, predsednika Zveze Slovencev na Madžarskem Jožeta Hirnöka pa so besede soboškega škofa dobesedno hipnotizirale. Zdaj se je že soočil z realnostjo, soboški škof pa je dobil nič kaj prijazno opozorilo »od zgoraj«. Njegova poškodba ob Bukovniškem jezeru torej ni zgolj naključna!? - za – Naveze Soboški potapljači v sestavi (od leve) Gorazd Flisar, David Lovšin, Kristjan Šimonka (čepi), Vinko Lutar, Daniel Fujs in šef dr. Mitja Slavinec pa so bili izjemno uspešni v gromoznici pri Ivanjcih. Iz vode so potegnili vso odvrženo svinjarijo in obenem mimogrede očistili cevi v tamkajšnjem namakalnem sistemu. Pridelovalcem med Moravci in Turniščem sporočajo, da bodo letos polja lahko brez strahu pred sušo zasejali in zasadili z najrazličnejšo zelenjavo. Mitja Slavinec je mimogrede izračunal, da se bo s tem pridelkom Slovenija samooskrbela z zelenjavo in še za izvoz je bo kar veliko. Na ministrstvo za kmetijstvo je nemudoma sporočil, naj začne iskati nova tržišča za prekmursko zelenjavo. Zdaj samo upa, da ga pridelovalci ne bodo pustili na cedilu. - ju – ma, o v d Ni epši! l e j kdo Lepota združuje? Hazarderstvo Bo dobitek za občinski ali lastni žep? Župana prleških občin Sveti Jurij ob Ščavnici in Veržej Anton Slana (levo) in Slavko Petovar (desno) sta svojo volilno kampanjo začela z igranjem stav na konjskih dirkah v Ljutomeru, so izvedele Pentute. Prisluženi denar - oba sta prepričana, da bosta na naslednjih nekaj dirkah uspešno stavila, saj če Mogo imata dobre odnose s tekmovalci bosta naložila tako, da bo dobro za njun in občinski žep. Vsega bosta porabila za volilno kampanjo za ob kar za oje!? županske volitve. Protikorupcijski komisiji to že zdaj sporočata, da pozneje ne bo kakega nesporazuma. - ju - Nekdanja mis Slovenije Tadeja Ternar iz Beltinec je rada v lepi družbi, saj je samozavestna in prepričana, da itak nihče ne more biti lepši od nje, čeprav bi mnogi to hoteli. Z državnim sekretarjem dr. Andrejem Horvatom sta prekrasen par, vendar samo za poziranje, da ne bo kakšnega natolcevanja. So pa informatorji Pentut prepričani, da ni nemogoče, da bo Tadeja predstavnica za stike z javnostmi na ministrstvu za kmetijstvo, če bi bil Andrej minister. Krasna dobitna kombinacija v paketu iz manj razvitega Pomurja za razvito Slovenijo! - ba - BARVA CMYK datum: 25. 03. 2010 VESTNIK/PEN stran 4 4 p en april 2010 28 Kuharski tečaj za gospe iz soboške mestne četrti Partizan Ženske so zasedle svoja mesta. Na čelo mize se je kot gospodarica usedla Olga Varga. Pravijo, da tisti, ki sedi na tem mestu, dobi vedno največji kos mesa. Marija Sever, na desni strani spredaj, je rezervirala eno mesto za nekoga, ki bi še lahko prišel … tako so jedle soboške gospe, kar so skuhale. Bojan Zadravec Nevsakdanje ženske kuhajo nevsakdanjo hrano Pomen kuhanja že zdavnaj ni več samo v smislu, da se ljudje nasitijo ob dobri hrani. Danes je kuhanje nekaj več. Kuhanje je umetnost. Govorimo o kulturi kuhanja. Kuhanje ustvarja med ljudmi novo kulturo medčloveških odnosov, ki temeljijo na komunikaciji, poslušanju drugega, upoštevanju želja in potreb ter iskanju skupne rešitve za suhe in tiste z baročno postavo, za zdrave in tiste, ki jih je obiskala gospa bolezen. Vse bolj se zavedamo, da s primerno hrano ostanemo mladi, vitki, polni mladostne energije. V vse to verjamejo ženske iz soboške mestne četrti Partizan. Skupaj z njimi smo kuhali na tretji osnovni šoli, jim prisluhnili in ugotovili, da imajo vse nekaj skupnega. Vse so zelo nevsakdanje in rade dobro jedo. Od leve na desno: Olga Šemen, Albina Horvat, Vera Berglez, Brigita Škaper Gumilar in Nastja Jagličič - Korpič so namakale sadje v čokolado. To bo radost, ki jo bodo doma pripravljale svojim partnerjem. Menda ti čokoladni koščki dobro teknejo med kopanjem v kopalni kadi. »Ženske, kaj mislite, kako bo srečen moj Igor, ko mu bom kaj takega prinesla v posteljo?« je spraševala Brigita iz Žitne ulice. Kraljica dietetičnega in zdravega kuhanja med Muro in Rabo, ekstravagantna Jolanda Prelec Lainščak, ob njej na njeni desni Marija Bačič – s svojo partizansko naravo in pogumom je gonilna sila mestne četrti Partizan. Na njeni levi je Olga Varga, pomurska Jelena Debelder, strokovnjakinja za vrtove in cvetličarka. Postavljene so kot kuharska trojica. Jolanda je bila kuharski Bog, Mariška oznanjevalka, Olga pa za štedilnikom in mizo duhovna vodja. Slednja je ženskama opisovala popoldan, ki ga je preživela v »ogračeku«, in pri tem uživala skupaj s svojim Francem. Jolanda Olgi: »A si popila zadosti vode, ker si bila fizično aktivna? No, zdaj popij malo belega hodošana.« Mariška je medtem Jolandi z roko želela naznaniti, naj gleda naravnost, ker bo nastala fotografija. »Brigita, kaj spet ti? Da nikoli več ne boš na krožnik tako polagala peciva. Poglej, kako si popacala. Kakšne blazine in rjuhe? Smo vendar v kuhinji in ne v spalnici,« je Brigito opozorila njena mentorica. Brigita, ki je v roki držala nož: »Ja, gospa Joli, do drugič se bom poboljšala.« Olga Varga se je le smejala, saj ni bila pri tem nič kriva. Njena Šemnova soimenjakinja pa je le poslušala nasvete izkušenih. Recept za ajdovo torto! Poslušni in vestni učenki kuhanja Nastja Jagličič - Korpič in Katja Toth sta z namazom opremljali biskvit za ajdovo torto. Nastja, po poklicu veterinarka, je to opravljala tako natančno, kot če bi bila pri operaciji živali. Vse sterilno in po navodilih. Pravnica Katja pa je marmelado prav tako nanašala po pravilih in zakonih. Nastala je odlična, nenavadna in izbrana sladica. Spredaj v pekaču čaka že gotov ohrovtov narastek. Brigita nosi v usta stopljeno čokolado, seveda ko je nihče ne vidi. Vlogo glavne strežnice si je dodelila Brigita. Pri streženju bele torte velja pravilo, da se postaviš zadaj za gostom in s pladnja naneseš kos sladice, ki naj bi jo pekle gospodinje na belo nedeljo. Jolanda Prelec Lainščak, ki bi bila lahko tudi učiteljica lepega vedenje, opazuje Brigito. Pozorna je na roke, če so pod pravilnim kotom. Ano Kuzmič je strah, da njena obleka ne bi bila popacana s kremo. Več ljudi, več je novih pravil, si je najbrž mislila Olga Žuvela na desni strani. 4 jajca, 140 g sladkorja v prahu, 60 g naribane jedilne čokolade, 70 g ajdove moke, pol zavitka pecilnega praška, marelična marmelada in 250 ml sladke smetane. Priprava: Rumenjake in sladkor dobro spenimo, nato dodamo naribano čokolado, premešamo in počasi primešamo moko s pecilnim praškom in sneg štirih beljakov. V modelu jo spečemo (30 minut), ohladimo, premažemo z marelično marmelado in smetano. Brigita Škaper Gumilar, ki je nikjer ni zmanjkalo, je pri tem uporabila malo fantazije in sladico aranžirala kot posteljno blazino in jo tako tudi poimenovala. To je njen izdelek: »Če pa tak zgledne! Ka bom te zaj …« Za njo je bil dan polomije. Ni vedela, da bo zvečer na tečaju nastajala Penova reportaža, zato ni imela vzroka, da bi šla prej k frizerju. Gitka je bila presenečena. Hrvatici iz Medžimurja, plavolaska Jasenka Kerec in Olga Šemen, sta po poroki s Sobočanoma postali Sobočanki. Na sredi med njima jima ukazuje Darinka Dominko, in sicer kako mora biti postavljen pribor ob krožniku. Jasenka po medžimursko: »Veee san htjela, da tako postavim…ili…« BARVA CMYK datum: 25. 03. 2010 VESTNIK/PEN stran 5 p en Nindri indri P rvi dve stvari je moja mama prinesla v tridesetih letih iz Chicaga, leta 2005 sem z njima odpotoval v Los Angeles, da prijateljem skuham kavo, da ne ostanem v temi, če bi se pokvaril Teslov električni sistem. Knjige pa so me tako in tako spremljale vse življenje kot zvesti kažipoti, prijatelji – še v mariborskem zaporu 1963. sem prebiral Ptičke brez gnezda in Camusovega Tujca. In tako sem se večji del življenja tudi počutil: povsod dobrodošel, nikjer doma. Nekateri slovenski prijatelji so mi zamerili, da sem odšel, Hrvati me niso nikoli do konca sprejeli za svojega. Ostal sem tujec, ki je potoval iz enega kraja v drugo tujino. Sčasoma se mi je izkristalizirala misel, da je Slovenija vseeno moja domovina, da je Hrvaška moja usoda, da je bila Amerika epizoda v mojem iskanju prostora pod filmskimi reflektorji. Pri tem me je tolažilo, da nisem edini izgubar, da je v Hollywoodu več neuspešnih iskalcev sreče kot srečnežev, da je tam za vse prostor za zaposlitev, a malo se jih z delom prebije do slave, prej z lepoto, judovstvom, naključji, zaradi srečnih okoliščin. Vendar je bilo potovanje koristno, saj sem se po petih letih – kolikor je trajal diplomatski mandat moje soproge, konzulke za kulturo RH – vrnil domov z izkušnjami, s celim kupom poslovnih vizitk in občutkom, da so mnogi ostali, ker še vedno upajo, da bodo zmagali. Srečal sem dve nadebudni Slovenki, obe sta bili novinarki, vendar je dekle, ki se je ukvarjalo tudi s fotografijo, izginilo, drugo pa še vedno upa v svojo srečo, čeprav stanuje kar trideset milj od filmske tovarne sanj, pri tem pa nima avtomobila, da bi se cilju približala. Moj stari prijatelj, soboški sošolec, Odrančan Vinci Horvat, je prišel do cilja; ustvaril si je dom, stanuje s prijateljico, dozidal je majhno stanovanje, ga dal v najem in živi udobno življenje upokojenca, gleda evropski nogomet, hodi na hipodrom, večkrat mi je naredil dobro margarito, saj mu limone rastejo na vrtu, in se odločil, da se ne bo več vrnil domov. Ne želi več biti junak. Ko sem ga vprašal, kako to misli, je rekel, da tisti, ki samo posedajo doma, niso junaki. Potovanje je hrabrost in izkušnja, širi obzorja, ponuja presenečenja, odkriva naravne lepote, srečanja z zanimivimi ljudmi. Pitagora je pridobil svojo modrost s pravimi in zamišljenimi potovanji. Odisej je opisal potovanje po Sredozemlju, Jezus je pobegnil v Egipt. Ojdip je moral za kazen na svojo dolgo plovbo, Marko Polo je odšel odkrivat Daljni vzhod. Potovanje je tako podoba dolge nomadske zgodovine človeštva, pot, na kateri pametni postanejo modri, avanturisti dobijo svoje ulice, emigranti novo domovino. Največ sveta niso odkrili in spoznali profesionalni popotniki in raziskovalci, marveč vojaki, ki so jih vojskovodje vodili na različna evropska bojišča. Mnogi od njih se niso vrnili, drugi so prinesli s sabo različne bolezni, revolucionarne ideje, tudi kakšno odlikovanje. Včerajšnje vojne so pregnale s svojih ognjišč po več sto tisoč ljudi; razpršili so se po svetu kot frnikole in danes je mogoče srečati te z nostalgijo zaznamovane, ožigosane ljudi z Balkana v mnogih krčmah, kjer niso samo gostje, marveč tudi lastniki, in tako sem tudi sam našel v Los Angelesu pribežališče za izgubljene duše. To je Aroma kafe, v kateri Amra iz Banjaluke ponuja vsakomur poleg bosanskega lonca in čevapčičev tudi glasbo in prijetno posedanje na terasi, kamor Rade Šerbedžija redno prihaja igrat remi. In svet postane nenadoma prijazen: domovina je tam, kjer so dobri ljudje, ki govorijo neprepoznaven jezik in se tako Američani ne morejo vmešavati v njihove prepire, radosti in ljubezni. Radetu v Hollywoodu ni lahko: njegovo sredstvo za zaslužek, eksistenco je jezik, vendar uspeva, tako kot uspeva tudi Goran Višnjić. Včasih prevladajo pri producentih slovanski šarm, trma in vera vase – in vloga je zajamčena. V nasprotju z njimi je piscem vseeno, kje živijo, samo da imajo inspiracijo, delovne navade, računalnik, jutranjo kavo in cigareto, posteljo in muzo, honorar in prijatelje, s katerimi se lahko zapijejo. Za Ferija je središče sveta Sobota, za Vincija je zemljepisna karta sestavljena iz neuničljivo lepega Goričkega, grenke samote in občutljive panonske duše. Peter Kuhar je odtaval v Beroun na Češkem, kjer prevaja poljskega pesnika Krynickega. Sam sem se ustavil v Zagrebu, vendar navezan na Ljubljano in Soboto, kar predstavlja poseben potovalni trikotnik. In tako je vse nekako na dlani kot na zemljevidu majhnega sveta. S Ferijem sva delala film o simpatičnem Ciganu (Romu) Bumbašu, Milan mi je lani pomagal izdati zbirko poezije, Peter hodi po mojih prevajalskih stopinjah, kajti s poljskim pesnikom Krynickim sem se srečal pred leti v Krakovu, v njegovi satirični pivnici. In zdaj je v središču pozornosti znova Krakov, kamor je na svojo zadnjo pot odšel pan Kaczynski s svojo soprogo, ne da bi mu uspelo končati neko drugo potovanje, na komemoracijo v ruski gozd Katin. Da, so tudi nesrečna potovanja, iskanje izgubljenega časa, iskanje lastne resnice, nacionalne identitete, prihodnosti; potovanje kot spoznavanje samega sebe, svojega notranjega moralnega profila, spuščanje v pekel, vzpenjanje po Jakobovih lestvah na rob neba. Mogoče so najlepša potovanja s prijatelji. Tako sta se dva prijatelja odpravila na pot v puščavo. Med potjo sta se sprla, prvi je drugemu prismolil zaušnico. Udarjeni je bil užaljen in je molče zapisal v pesek: »Danes me je udaril moj najboljši prijatelj.« Hodila sta dalje, prišla sta do oaze, kjer sta se sklenila okopati. Tisti, ki je dobil udarec, toliko da ni utonil med kopanjem, vendar mu je prijatelj rešil življenje. Ko je prijatelj prišel k sebi, je vrezal v kamen: »Danes mi je moj najboljši prijatelj rešil življenje!« Ta, ki je udaril svojega prijatelja, ga je začudeno vprašal: »Ko sem te udaril, si to zapisal v pesek, tokrat pa si misel vklesal v kamen. Zakaj?« Prijatelj mu je odgovoril: »Ko nam kdo stori kaj hudega, to moramo zapisati v pesek, da to vetrovi izbrišejo, kadar kdo stori kaj dobrega, to moramo izdolbsti v kamen, da tega nihče ne more izbrisati. In nauči se, da rane zapisuješ v pesek, srečo vdolbeš v kamen.« Je pač tako, da popotovanje iz potnika naredi človeka. MADE IN EU Branko Šömen 5 Š I L J M A Z Bea Baboš Logar M Po dveh mesecih bivanja v skoraj praznem stanovanju sem se končno preselil. Naslov ni več ameriški, marveč evropski, ni ne v Ljubljani ne v Soboti, marveč v Zagrebu. Dva meseca je potovala prtljaga, zabojnik je prepotoval pol sveta, od kalifornijskega pristanišča San Pedro do Reke, do hišnega praga, »door to door« pravijo poslovneži. Ko sem odpiral kartonske škatle, sem znova držal v rokah spominke, star kavni mlinček, ki sem ga kot otrok prebarval v modro, meščansko petrolejko, knjige, dokumentacijo. april 2010 RA 29 M inila je velika noč, pred njo pa smo preživljali čas posta in odrekanja. Po vsem tem resnem času pa je prišlo praznovanje ob pogrnjenih mizah: hekatombe jagnjet, prašičkov, kozličkov in česa vsega še ne! Da družina spet pride skupaj, da mama pripravi tradicionalna velikonočna jedila, ki teknejo tako vernim kot nevernim. Pri prvih ohranjajo versko izročilo, pri drugih tradicijo družinskega zbiranja. Pa vendar – ljudje, gospodarji zemlje, pozabljamo, da naša praznovanja povzročajo nemalo trpljenja živalim in da bi lahko prav tako praznovali z malo manj, posebno še zato, ker imajo mnogi še manj. Res je, da so ljudje, odkar obstaja človeštvo, praznovali svoje obrede z žrtvovanjem živali bogovom – darovanje, ki so ga opravljali svečeniki, žrtvene živali pa so bile posvečene. Naša današnja praznovanja mogoče res vsaj od daleč sledijo temu davnemu žrtvovanju, a zdi se, da večinoma ne služijo toliko obredju kot trebuhu. In takšnemu »pogledu iz trebuha« se skoraj nikjer več ne moremo izogniti. Petičnejši se kar naprej pogovarjajo, kaj so kje jedli, kje so dobre gostilne, s televizijskih ekranov nas vabijo kuharji z vsega sveta, da bi tudi sami pripravili kaj nadvse imenitnega za družino in prijatelje. Potem pa te počasi vse to, kar gledaš in poslušaš o jagenjčkih, žrebičkih in zajčkih, začenja navdajati z nelagodjem v spoznavanju nezavedne krutosti vsega tega početja. »Naši jagenjčki,« se je pohvalili kuhar v imenitni londonski restavraciji, »so se še zjutraj pasli na škotskem višavju.« In ob tem prizoru nas je polovico gledalcev najbrž zajela potrtost, drugo pa nevzdržna želja, da bi to imenitnost okusili vsaj enkrat v življenju. In ob vsem, kar je še takega, se odzivamo podobno – bi ali ne bi jedli rižoto s potočnimi raki, želvjo juho, redke zaščitene ptice, pašteto iz slavčjih jezikov! Skušajte se spomniti, kdaj ste zadnjič slišali njihovo čarobno petje. Bi jedli obzirno? Bi obzirno tudi živeli? Od nekdaj je tako. Naravnega reda stvari ne moremo spreminjati, čeprav že kar veliko ljudi ne jé več mesa. Tistih, ki to še vedno počnejo, res ne gre zmerjati, saj vsi, vsaj starejši, izhajamo iz »kulture« dunajskih zrezkov, govejih juh, praženih jetrc, nadevanih telečjih prsi, ocvrtih pišk … Meso smo kupovali v trgovini kot vsak drug izdelek, ne da bi pomislili, kdo je dal zrezke ali »ne preveč mastna rebra« za juho. Tako je vedno bilo, ni pa nujno, da vedno tako tudi ostane. Vsi mi, tako ljudje kot živali, smo v isti obsodbi, kot piše v svetem pismu ali kot beremo v znani pesmi Daneta Zajca – nad vsemi nami sonce brusi bleščečo mesarsko sekiro. Ali si potemtakem ne bi mogli izkazovati malo več sočutja? Ljudje med seboj in do živali. Ne samo da moramo umreti vsi, vsi se znamo tudi veseliti življenja, sončnega dne – tako človek kot jagnje na škotskem višavju. Razlika je le v tem, da so nam živali prepuščene na milost in nemilost. Pa bi kljub temu lahko kaj storili zanje – lahko bi z njimi ravnali bolj človeško, in če že moramo jesti meso, bi lahko opustili vsaj uživanje mladih živali. Zakaj bi morali jesti ravno jagnjeta, kozličke, žrebičke, ki jih je, kot sem nekje prebrala, narava ustvarila ljubke zato, da bi se jih usmilili. Pa se jih ne. Lahko pa vsaj razmišljamo o tem – mogoče lahko vsaj priznamo, da takšni predlogi niso zgolj sentimentalne marnje postaranih babnic, ki se jim svet začenja zdeti grd, ker se bodo morale posloviti od njega. Če bomo jedli obzirno, uživali preprostejšo hrano in manj mesa, bomo koristili najprej sebi, svoji vesti oziroma svojemu zdravju – lahko bomo tudi kaj prihranili in dali tistemu, ki nima. Kakšnega mladička bomo rešili prezgodnje smrti. In navsezadnje, kot pravijo znanstveniki, bo zmanjšan obseg živinoreje zmanjšal tudi škodljive izpuste v okolje. Prav tako pa bi jesti obzirno lahko pomenilo tudi obzirno živeti – se mar ljubezen do bližnjega ne izkazuje ravno v spoštovanju, v obzirnosti do njegovega življenja, v priznavanju vseh takšnih pravic, kot si jih lastimo tudi sami. In vse te pravice so zelo preproste: imeti poklic, ustvariti si družino, imeti rad svoje otroke, prijatelje, dočakati svoje vnuke. To naj bi bil osnovni način življenja in želja nas vseh – od cestnega pometača do predsednika države. To je naša naravna in božja pravica in ne smemo je kratiti drug drugemu, ampak si moramo pri njenem uresničevanju pomagati. Gotovo ne tako, da se vzpenjamo po truplih, ko hočemo obogateti, pač pa tako, da pravično plačujemo svoje delavce, jih ne zavajamo in goljufamo, tudi oni imajo svoje želje in sanje in ne bi jih smeli imeti za nepomembne, za ničle. Živeti obzirno bi lahko pomenilo tudi, da s svojim pohlepom in sebičnostjo ne bi prizadevali ne ljudi ne narave okoli sebe, da ne bi skušali umazati še zadnjih kotičkov neokrnjene narave. Predvsem pa da bi spoštovali tiste, ki nimajo ničesar, in se ne bahali s svojim bogastvom pred njimi, da ne bi svojim otrokom razlagali, kako smo več kot drugi, ki so itak sama beda. Nekateri ljudje so namreč povsem zadovoljni s svojim uboštvom, s skledo na mizi in streho nad glavo, ker je njihovo bogastvo drugje. Vse kaj drugega pa je revščina, v katero smo prisiljeni zaradi vseh mogočih krivic – kruta je in ponižujoča, polna obupa in brezizhodnosti. In gotovo jo povzročajo tudi tisti, ki so brezobzirni. Brezobzirni na vse možne načine. BARVA CMYK datum: 29. 04. 2010 VESTNIK/PEN stran 6 6 april 2010 p en 30 Kdo mi bo pomagal, komu se potožiti, komu se zaupati, kdo me bo razumel, poslušal in uslišal? Tolmun me ni pogoltnil Iz popolne teme, molka in praznine sem prekinila lastno ujetost ter nemoč bolečih in travmatičnih soodvisnih odnosov. Spoznala in sprejela sem svojo bolezen, živim z njo. Rada imam sebe, svobodno izbiro, svoj mir, misli, svoje otroke, vnukinjo ... Doživela sem in si dovolila novo srečanje in notranjo preobrazbo z »rešiteljem« kot milostni trenutek, ki mi ga je naklonil Bog, Višja sila ali kakor ga sama razumem. Ključ do razumevanja izgubljenih čustev je skrit v sprejemanju in darovanju življenja. T istega toplega junijskega dne sem se dobesedno sesula in zgrudila na posteljo. Bolečine po levi strani telesa niso prenehale, v levi polovici glave so se naselili številni majhni črvi, ki so se plazili in vrtali. Njihovi gibi so bili tako močni, da sem mislila, da mi bodo raznesli glavo. Občutila sem močno tesnobo, v telesu pa izčrpanost, kot da bi hotela zaspati za vedno. Popolnoma sem oglušela. Nisem prenesla nobenega hrupa, ne zvonjenja telefona, ne televizije, ne radia, nobenega glasu, celo glas tedaj trinajstletne hčerke me je motil in dušil. V tistih trenutkih je hčerka izrazila potrebo po pogovoru z mano, da mi pove, kaj se je dogajalo v šoli. Takrat sem v sebi zatajila mater, odrinila sem lastna otroka, tudi že triindvajsetletnega sina, kot da ju nikoli nisem spravila na svet. V podzavesti sem obsojala vse ljudi, ki sem jih imela za krive za svoje stanje. Jokala sem kot otrok, ki ga še sedaj čutim v sebi, ki si prizadeva iztrgati iz mene vse strahotne, boleče in grenke prizore mojega življenja. Po utrujenem obrazu so se zlile težke solze, solze uboge triinštiridesetletne žene, delavke, hčerke, sestre, matere, babice, ki je v tistem trenutku videla svoje nesrečno, vsega usmiljenja vredno in do takrat zavoženo življenje. Koliko sem za to sama kriva? Koliko so krivi drugi? V glavi sem občutila temen tunel, nato pa močno svetlobo, ki me je vsrkavala. Videla sem že pokojnega očeta, ki mi je šepetal: »Ne boj se, tvoja nadaljnja pot je odvisna samo od tebe. Jaz bom vedno ob tebi.« V prividu se mi je prikazal lastni pogreb z vsemi, ki so me kadar koli telesno in duševno zlorabljali. Izčrpano in bolno telo se je počasi prebujalo in me opozarjalo, da kljub vsemu še ni konec. Vendar se vedno pojavi nekdo ali nekaj, kar preusmeri tok dogodkov v pravo smer. Do četrtega razreda osnovne šole nisem govorila. Bili so trenutki, ko sem si želela umreti. Zaprla sem se vase in neprestano jokala. Ostala sem sama, majhna in izgubljena. Grizla sem si nohte in ustnice do krvi, pulila sem si lase … Kot otrok alkoholizirane matere, sestra nasilnega brata, hčerka očeta, v katerem nisem imela prave opore, sem velikokrat objokovala vse to, večkrat tudi v sanjah. Srečal me je Gospod, starejši, visok, sivolas, ki mi je dal vedeti, da pride čas, ko se bo pojavil, in takrat mu bom razkrila svojo grenko bolečino. Poprosila sem, da naj nas obišče, da mu potožim, kaj se pri nas dogaja. Sedaj sva se srečala v moji pisarni vsak s svojo bolečo preteklostjo. Preblisnili so me sanjski lik in besede, ki mi jih je takrat namenil. Pomislila sem: »To je vendar on, moj rešitelj!« Počutila sem se, kot bi srečala očeta, ki bo razumevajoč in me bo potolažil. Povedal mi je, da je (po) potnik, zdravljen alkoholik, ki odloča sam o sebi, saj si je to pridobil s prehojenimi lastnimi izkušnjami, in da mu svoboda pomeni več kot življenje. Nisem mogla verjeti, da je lahko nekdo tako odkrit, neposreden, brez predsodkov in obenem razumevajoč. Po nekaj prijetnih srečanjih, na katerih mi je veliko govoril o sebi, sem začutila potrebo, da se mu izpovem tudi sama. »Imam ogromno težav, ne vem, kje bi začela. Nedavno sem hudo zbolela.« Nato sem mu pričela, še nekoliko zadržano in z občutkom sramu, odgrinjati svojo preteklost. Motil me je njegov nepremični pogled, ki je bil bistveno drugačen od vseh prejšnjih, ki so me le obsojali in iskali moje »napake«, bodisi telesne bodisi razumske. Vendar me je spodbujal njegov nasmeh, ki mi je dal vedeti, da ga moja pripoved zanima. To se mi je zgodilo prvič v življenju. Njegove besede so bile: »Terezija, sprosti se, poskušal te bom razumeti, tvoja zgodba me zanima.« Moji predsodki in strah so počasi izginjali. Čutila sem olajšanje. Na pogostih daljših sprehodih v naravi sem se mojemu rešitelju vedno bolj odkrivala, saj je to krepilo tudi najino medsebojno zaupanje. Med drugim sem mu omenila tudi večkratno posilstvo, ki sem ga doživela najprej v nežnih otroških letih in kasneje, ko sem končala študij. Omamljeni posiljevalci so me ugrabili in pretepali ter mi grozili s smrtjo. Ta gnusna ponižanja so pustila v meni globoke rane, ki so se le tu in tam nekoliko zacelile. Imela sem pogoste nočne more, nisem mogla dihati, bila sem vznemirjena, napeta ... V nemirni noči, ko spanec ni hotel priti, sem v bližini zaslišala presunljive prošnje dekleta, naj jo pustijo pri miru. Na pomoč je klicala tudi mamo. Vrnil se mi je spomin na tisto, kar se je dogajalo meni. Takrat sem želela ob sebi mamo in jo klicala na pomoč. Mama je bila takrat kdo ve kje in kdo ve s kom, prav gotovo pa s kozarcem. Vse to sem povedala brez olepšav, brez kakršnega koli zatajevanja, saj sem vedela, da me bo razumel, da me ne bo obsojal in tudi rana se za čuda ni več odpirala. Sčasoma sva postala zelo dobra prijatelja. Želel je spoznati mojo družino, zlasti mamo. Po vstopu v stanovanje – oče je pred tem umrl – se je zagledala v moj trebuh, češ še vedno ga imaš. Pomislila sem: »Mama, še vedno me obsojaš, še vedno me ne maraš, nikoli me nisi in me ne boš sprejela niti vzljubila.« Prijatelj kot da bi uganil njene misli, ji je dal vedeti: »Gospa, meni je vaša že odrasla hčerka pri srcu in všeč takšna, kot je. Zelo sva si podobna, imela sva in imava podobne težave in vse to naju tudi povezuje.« Ugotovila sva, da je pod vplivom alkohola. Vrnila sem se v otroštvo in se spomnila sorodnice, ki me je želela posvojiti. Na vso moč sem se trgala od mame in močno držala za roko mojo »drugo mamo«. Rekla je, da sem lepa, da me bo oblačila v lepa oblačila. Moja mama mi je nenehno govorila, da sem grda, da imam veliko glavo ter da nikoli ne bom lepa. Tepla me je po glavi, ni mi dovolila, da bi se učila, obmetavala me je s šolskimi knjigami. Pri tem ji je pridno pomagal starejši brat. V njem sem videla sadistična nagnjenja in že prirojeno ali pridobljeno agresivnost. Ob obisku očetovega groba je moj prijatelj želel zvedeti nekaj več o njem. Spomin na očeta mi kaže visokega klenega in discipliniranega moža, ki se mu je zelo podala uniforma. Ljubil je tamburaško glasbo, petje, ples, naravo ... Bil je tudi zelo strog, zlasti ko nam je namenjal nadaljnje poklice. V poklicni šoli sem bila pohvaljena in odlična. Začutila sem, da je moje poslanstvo v nečem drugem. V tem času smo imeli tudi veliko obiskov. Miza se je vedno šibila pod jedačo in pijačo, kar je najbolj ugajalo moji mami, da je lahko prikrila svojo nagnjenost do alkohola. Veliko je hodila z doma, ne da bi nam povedala, kam hodi. Razumljivo je, da sem jo obsojala, vendar je bila njena odvisnost vse močnejša. Naša družina ni imela nobenih možnosti vzpostaviti pristne in ljubeče medsebojne odnose. Oba starša sta bila bodisi neposredno bodisi posredno odvisna, zamere med njima so bile vse večje, prepad pa še globlji, brez vsakega zadržka sta se pretepala vpričo nas otrok. Spominjam se, da naju je s sestro brat večkrat popeljal na sobotni ples v vojaško šolo. Tam sva se lahko družili le z njegovimi prijatelji, ki pa so že takrat radi segali po alkoholu. Nekoč ob praznovanju rojstnega dne bratovega prijatelja me je celo želel spraviti z njim v posteljo, čez čas, da bi se z njim poročila. Temu sem se močno uprla, saj nisem do njega čutila čisto nič. »Nekega sončnega jesenskega dne sem srečala uniformiranega mladeniča, v katerega sem se zaljubila. Zdel se mi je zelo resen in odkrit. Prepričana sem bila, da sem srečala človeka, s katerim bi lahko imela resno zvezo. Po očetovem napotilu sem ga pripeljala domov. Prav takrat si je našel službo, iskal pa je sobo in starši so dovolili, da se je nastanil pri nas. Postala sva tako rekoč sostanovalca, kaj kmalu sem zanosila, vendar tega nisem nikoli obžalovala, želela sem si sina. Otrokov oče mi je predlagal splav in me zapustil. Hvaležna sem pobožni stari mami, ki me je obvarovala. Do poroda so me zaprli v majhno sobico. Opravila sem izpite v rednem roku in diplomirala. Drugo že veš.« Prosto mesto socialne delavke me je čakalo v manjšem mestu. Bila sem sprejeta za določen čas. Vzpostavila sem dobre stike s sodelavci, motil me je le alkohol, ki ga je bilo občasno preveč. Srečala sem mlajšega urejenega moškega. Ugotovila sva, da imava veliko skupnega, ker je tudi on zaradi gospodovalne matere nameraval zapustiti dom. Želel je spoznati mojega triletnega sina. Z mojo mamo sta se hitro zbližala, oče pa je bil do njega zadržan. Poročila sva se. Že na poročno noč mi je očital nezvestobo, seveda v vinjenem stanju, kar mi je dalo vedeti, da sem prišla z dežja pod kap. Tudi kasneje sem morala prenašati grobo zaničevanje, zmerjanje, posmeh in še kaj. Ginekolog mi je odsvetoval spočetje z možem alkoholikom, vendar ga nisem poslušala, močno sem si želela hčerko. Po daljšem zdravljenju sem pred božičem zanosila in rodila prisrčno deklico. Na videz je je bil oče vesel, vendar ni nehal piti. Z otrokoma sem se zatekla k staršem. Mama je zagovarjala pi- vskega bratca. Nisem želela biti žrtev nesramnega in brutalnega obnašanja zapitega moža, preprečila sem, da bi pretepal mene in sina. Vem, da bi ga izgubila za vedno, saj bi poiskal zavetje pri dedku, s katerim sta se zelo dobro razumela. Po desetih letih je moj »zakon«, ki nikoli ni zaživel, propadel. Mož na zdravljenje ni pristal. V dnevih pred očetovo smrtjo me je neznana sila vlekla v njegovo bližino. Imela sem občutek, da si tudi on želi mene, da mi pove za družinsko skrivnost in odloži breme strahotne krivde. Žal je naneslo, da se nisva mogla srečati in pogovoriti, kar bi meni veliko pomenilo, saj bi lahko izvedela in si razložila dramatične zaplete med nami. Še danes je to mamina temna skrivnost in sebična neiskrenost do nas, že odraslih otrok. Očetu sem hvaležna za ves čas, ki ga je ljubeče in skrbno posvetil vnuku in mojemu sinu. »Mi želiš še kaj povedati o očetu, kar je povezano s tabo?« me je pobaral moj prijatelj. Spomnila sem se telefonskih klicev, ki so bili povezani z mojo mamo in njenim pitjem, ko sta se po njegovi upokojitvi preselila v drugo mesto. Sredi noči je potožil, da mame ni doma in da naj nekaj ukrenem. Poklicala sem policijo. Našli so jo in v vinjenem stanju pripeljali domov ali v bolnišnico. Žal se je družina srečevala le ob takih in podobnih dogodkih. V moji izpovedi se bom vrnila k prvemu srečanju z mojim prijateljem. Nisem še omenila namena njegovega prvega obiska. Imel je v mislih, za kar je dal tudi pobudo, ustanovitev prve skupine anonimnih alkoholikov (AA) v naši pokrajini in je iskal za to primeren prostor. Čeprav sem bila na bolniškem dopustu, sva se dogovorila tako za prostor kot tudi za čas sestajanja skupine. Prvih srečanj se sicer nisem udeležila, sem pa bila v sosednjem prostoru in sem lahko slišala vse, kar so se takratni člani na srečanju pogovarjali. Zaznala sem, da so teme, ki so jih obravnavali, zelo blizu vsemu, kar se je dogajalo tudi meni. To mi je dalo nov pogum za srečanje s člani, za katere sem čutila, da me z veseljem sprejemajo. Skozi srečanja, ki so tedenska, sem spoznavala lastne težave in vse bolj doumevala vzroke, ki so me pripeljali do tega, kar se mi dogaja. Razkrivala sem sram, gnus, jezo, obtoževanje, zamero, bolečino, žalost, razočaranje, strah ter prihajala do vse milejših čustvenih stanj, kot so obžalovanje, odgovornost, razumevanje, naklonjenost, ljubezen. »Povedala sem ti že, da so me vse otroštvo usmerjali in me prepričevali, kaj bi bilo zame najboljše. Vendar sem v času polnoletnosti le izbrala tisto, za kar sem mislila, da je moje poslanstvo, da mi je namenjeno. Ob opazovanju alkoholizirane matere, ki sem jo vse bolj pomilovala, sem se vpisala na višjo šolo za socialne delavce. Ko sedaj o tem razmišljam, priznam, da sem bila soodvisna že takrat. Pričakovala sem, da bo moja usmeritev mamo odvrnila od alkohola ali vsaj pripomogla k temu. Kako sem se uštela! Sprememba namreč ne more priti od drugod, ampak se lahko zgodi le v nas samih.« Ugotovila sem, da sem se srečala z alkoholom že v materinem trebuhu in to se je nadaljevalo skozi vse moje življenje do nedavnega oziroma do vključitve v skupino AA. Odraščala sem v nezdravem in začaranem čustvenem vrtiljaku; ob materi alkoholičarki, tisti, ki so me zlorabljali, so bili alkoholiki, brat je bil alkoholik, mož je bil alkoholik in še nekaj drugih, ki sem jih srečala kasneje, pa tudi kjerkoli na delovnih mestih. Zame ni nihče skrbel, ampak sem bila jaz tista, ki sem morala »skrbeti« in »čustveno razumeti« druge, kar me je tudi v denarnem smislu pripeljalo do skorajšnjega poloma. Težavam, ki sem jih opisala uvodoma, pa je bila vzrok tudi izgorelost na delovnem mestu. Zavedam se, da za bolečine, ki sem jih pretrpela, ki so mi jih zadajali drugi, nisem kriva. Iz popolne teme, molka in praznine sem prekinila lastno ujetost ter nemoč bolečih in travmatičnih soodvisnih odnosov. Spoznala in sprejela sem svojo bolezen, živim z njo. Rada imam sebe, svobodno izbiro, svoj mir, misli, svoje otroke, vnukinjo ... Doživela sem in si dovolila novo srečanje in notranjo preobrazbo z »rešiteljem« kot milostni trenutek, ki mi ga je naklonil Bog, Višja sila ali kakor ga sama razumem. Ključ do razumevanja izgubljenih čustev je skrit v sprejemanju in darovanju življenja. Terezija K. BARVA CMYK datum: 29. 04. 2010 VESTNIK/PEN stran 7 p en 31 april 2010 7 MOJ STIL Ana Pertinač (1977) … Slavko Zec (1977) ... ... oznaka »umetniška duša« bi bila zanjo preveč površna. Ana je že na prvi pogled drugačno dekle. No ja, je ženska, mama, ki ji ni težko priznati, da je samohranilka in da se bori za svoj prostor pod (poslovnim) soncem. Kot »alujevki«, industrijski oblikovalki pravzaprav, ji dela ne bi smelo manjkati, a tudi ta boj jo je pripeljal nazaj v rodni Ljutomer. Kjer bodo morda nekoč postavili »kandelaber« po njeni – že izpeljani – zamisli, kakor so ji zaupali preoblikovanje tamkajšnjega kluba. Izdeluje tudi nakit, odpadni material zna narediti uporaben, sejemske postavitve ji prav tako niso tuje. Če je potrebno, snema videoprispevke za podjetje, ki trži foto- in videovsebine. Ana je vizualist multipraktik na kubik. Ko jo imaš priložnost spoznati na štiri oči, ti je o njej jasno vse in nič. … robustna postava človeka s priimkom, ki zveni kot nekemu videzu primeren vzdevek, prej kot ne zavaja. Slavko je skromen – malo ljudi ve, da je bil v rokoborbi nekoč četrti na svetu v mladinski kategoriji – pošten, iskren, olikan, natančen … skratka pravi pionir. Kljub vsemu gre za moža več podob. Za nekatere je le eden najuspešnejših slovenskih rokoborcev vseh časov, za druge geodet, spet za tretje tisti, ki ga lahko vsak dan v soboškem parku srečate v družbi hčerke. Zec je seveda vse to in več v eni osebi, ko ga spoznaš, ti je takoj jasno, da je v njegovi družbi veselo. Pogovor z njim je zmeraj pristen in luciden hkrati. 1. Predstavi ga/jih. Nisem »fashionist«, imam pa rada lepe stvari, kar je seveda zelo relativna reč. Všeč mi je stil »trashy chic«, ki mi ga včasih uspe navleči nase, vendar sem velikokrat prelena za tovrstne podvige. 2. Se ti mladostne sanje o poklicni karieri uresničujejo? Sanj ni nikoli zadosti in pri meni so se te vedno spreminjale. Mogoče zato, ker nisem bila pri nobeni stvari ekstremno dobra ali rojena za to. Kot majhna sem najprej sanjala, da bom imela svojo trafiko (tisto Maechtigovo iz Imgrada), kjer bom cel dan ždela za časopisi in revijami, potem sem pod vplivom kriminalk raziskovala stopinje in odtise, dvomila sem o vsem povedanem, pikolovsko sem opazovala ljudi (govor, geste, reakcije) in si v glavi premetavala različne scenarije, ker tako delajo detektivi. Ne morem reči, da sem sanjala, da bom oblikovalka, mislim pa, da so bile vse te sanje in fantazije delček večje slike, ki jo živim zdaj. Vem, da sem z izborom poklica zdaj bolj zadovoljna, kot bi bila, če bi delala npr. v trafiki. 3. Kaj bereš, poslušaš, gledaš … Moj vsakodnevni stik z zunanjimi dogajanji je internet, seveda. Tam preberem dnevne novice, brskam za novo glasbo in, ja, »dounloudam« filme, predvsem tiste, ki jih v kinih ne vidiš. Najraje imam dokumentarce, po možnosti tiste z angažirano vsebino. Trenutno berem same »mamaste«, strokovne knjige tipa, kako obvladati malo zverinico, tj. otroka, in podobno. Zadnji roman, ki sem ga prebrala, je bil Orakeljska noč Paula Austerja in še to pred dvema mesecema. Glede glasbenih zvrsti se ne omejujem, če je glasba dobra. Ne maram pa kantrija, folka in narodnozabavne glasbe. Rada imam klasiko, zborovsko, filmsko glasbo, sving, funk, trip hop, bossa novo, elektropop, rock, džez, bluz, breakbeat, drum'n'bass in še in še in še ... 4. Kako sprejemaš zmago in kako preneseš poraz? Vsekakor zmaga godi egu, poraz ti pa lahko omaje samozavest. Je pa tako, da ni vse zlato, kar se sveti, tako lahko nekaj doživiš kot poraz in kasneje ugotoviš, da je bila v bistvu zmaga in obratno. 5. Kdo so tvoji prijatelji in kako neguješ odnose z njimi? Moji prijatelji vedo, kdo so, in so si med seboj zelo različni. Imam babjo bando, s katero se dobimo na skupnih druženjih vsake toliko, potem so tu prijateljici iz osnovnošolskih dni, prijatelj iz srednje šole, s katerimi se kar pogosto videvamo in se »updateamo«. Nekoč najboljša prijateljica živi v tujini in se v živo žal vidiva bolj poredko. Za prijateljstva (tako kot za odnose na splošno) so najpomembnejše majhne pozornosti. Včasih je dovolj, če samo pokličeš in vprašaš, kako si. Sicer se pa trudim biti sama sebi najboljša prijateljica, čeprav mi, priznam, ne uspeva vedno najbolje. 6. 5-krat najljubše: - barva: vijolična, - dan v tednu: petek, - blagovna znamka: je nimam, - pijača: voda, - cvet: mak. 7. Verjameš zvezdam? Verjameš, da boš nekoč živela še na drugem planetu? Smo v vesolju sami? To so načeloma tri čisto različne teme, pa vendar imajo vse skupno točko – ne da se jih dokazati, zaenkrat. Čeprav sem po duši dvomljivka, sem si naredila natalno karto in ugotovila, da je kar nekaj stvari resničnih, po drugi strani pa se vsak do določene mere lahko najde v tako splošnih opisih ... Glede mojega življenja na drugem planetu sem mnenja, da je naša Zemlja kar pravi planet za nas, kam gre tistih nekaj gramov, ko umremo, je stvar onstranstva. Če pa v tem življenju postanem bajno bogata, si pa res privoščim vsaj potovanje na Luno. Vesolje je nepredstavljivo in čarobno v svoji velikosti in raznolikosti, zato ne vem, zakaj bi ljudje imeli ekskluzivno pravico bivanja v njem. Če so možnosti za življenje, življenje tudi je. 8. Tvoje sanjsko in tvoje še neuresničeno potovanje? Od enega konca svojega ranča na drug. In vsako leto vsaj za 80 dni okoli sveta, vedno po drugi poti, normalno. 9. Pregovor pravi, da prva ljubezen nikoli ne zarjavi … Pregovor tudi pravi, da spomini z leti zbledijo. 10. Če bi posneli film o Milanu Kučanu, komu bi dodelili vlogo Barbare Brezigar? O Milanu Kučanu ali Janezu Janši? To bi bila BB, ker dobro »glumi«. 1. Predstavi ga/jih. Verjetno je s človekovim slogom enako kot z njegovo podobo. Človek ima tri podobe. Prva je podoba, ki jo ima človek samo o sebi, torej tisto, kar misli, da je. Druga je tista, katero vidijo ljudje okrog njega in misijo, da je. Tretja je tista prava, to, kar človek v resnici je. Zagotovo pa je eno. Mislim s svojo glavo. Ta mi narekuje, kako se obleči, govoriti, obnašati in vse drugo. Moj slogan je Moja glava – moj stil. 2. Se ti mladostne sanje o poklicni karieri uresničujejo? Ko si mlad, si težko predstavljaš – zamišljaš, kaj bi rad počel vse življenje. Ko pa se vendarle odločiš za neki poklic, je ta odločitev le plod dobrih pozitivnih predstav izbranega poklica. Slabe strani poklica se prikažejo kasneje, ko delaš. Do neke mere sem si izbral poklic, ki me izpolnjuje, zadovoljuje in se lahko z njim preživljam. 3. Kaj bereš, poslušaš, gledaš … Trenutno berem oziroma prebiram otroško literaturo, s katero popestrim čas svoji hčerki. Prav tako bi lahko rekel o glasbi in televiziji. Vendar se najde čas tudi za kakšen resen film. Hvala bogu sem hollywoodsko produkcijo prerasel in danes rad posežem po evropskih filmih. Zadnji takšen film, ki sem si ga ogledal, je Andrei Rublev režiserja Andreia Tarkovskega. Film prikazuje življenje ruskega ikonografa iz srednjega veka. 4. Kako sprejemaš zmago in kako preneseš poraz? Če se ozrem nazaj v športno preteklost, sem zmago sprejel s pokončno dvignjeno glavo in ponosom. Z zadovoljnim nasmehom na obrazu, včasih tudi s solzami. Poraz pa je največkrat boleč, a mnogo bolj poučen kot zmaga. Zato se ob porazu nisem dolgo zadrževal. Lekcija je bila dana, gremo naprej. 5. Kdo so tvoji prijatelji in kako neguješ odnose z njimi? Slovenski jezik poleg vseh teh novih izpeljank in izmišljotin na žalost ne premore izraza, s katerim bi imenoval osebo, ki je tvoj prijatelj med prijatelji. Jaz osebno poznam izraza, ki ju uporabljajo Nemci »Busenfreund« in naši bratje iz nekdanje skupne države »jaran«. Prijateljev imam veliko. Jaranov pa niti za prstov ene roke. Kdo so, oni že vedo. Prav tako vedo, kako se negujejo ti odnosi. Vsak ima svoje jarane in vsako takšno skupnost vežejo različne vezi, ki so edinstvene. 6. 5-krat najljubše: - barva: ni definirana, - dan v tednu: včasih sem se veselil ponedeljka, ker se potem vse začne znova, - blagovna znamka: pomembna je funkcionalnost, - pijača: različna priložnost – različna pijača, - cvet: vsi cvetovi so lepi, a ni lepšega od ženskega. 7. Verjameš zvezdam? Verjameš, da boš nekoč živel še na drugem planetu? Smo v vesolju sami? Včasih se mi zdi, da so nekatere stvari res napisane na nebu. Sem pa bolj prepričan in upam, da si je človek sam svoje sreče kovač. Sem velik ljubitelj znanstvene fantastike, vendar ne verjamem, da bom jaz osebno kdaj živel na drugem planetu. Vseeno mislim, da v vesolju nismo sami. Zato je čisto realno možno, da bodo jutri na Zemlji pristali Nezemljani in nas povabijo ali celo izselijo na drug planet. 8. Tvoje sanjsko in tvoje še neuresničeno potovanje? Sanjsko potovanje bi bilo zagotovo eno od potovanj v stilu Julesa Verna. Če pa na stvari pogledam malo bolj realno, bi se zadovoljil, če bi lahko potoval z avtobusom iz filma Dumb & Dumber. Tistim s konca filma. 9. Pregovor pravi, da prva ljubezen nikoli ne zarjavi … Je že res, da ne zarjavi, vendar počasi tone v pozabo in se skrije nekje globoko v naši notranjosti, duši, srcu ali umu ... 10. Če bi posneli film o Milanu Kučanu, komu bi dodelili vlogo Barbare Brezigar? Na žalost se na politiko ne spoznam preveč oziroma zelo zelo slabo. Zaradi tega ne vem, v kakšnih odnosih ali političnih razmerjih sta bila Milan Kučan in Barbara Brezigar. Če se pa vprašanje navezuje na volitve za predsednika države iz leta 2002, pa sploh ne vem, komu bi dodelil vlogo Milana Kučana. Ob tem se mi poraja vprašanje, kdo bi pa sploh gledal tekmo, katere rezultat je že dolgo znan. BARVA CMYK datum: 29. 04. 2010 VESTNIK/PEN stran 8 8 p en april 2010 Legende Katja Špur (20. 11. 1908–19. 2. 1991) 32 Samotarska književnica in pr Bila je pesnica, pisateljica, prevajalka, novinarka in predvsem je vse življenje ostala zvesta klicu po svobodi, enakosti in bratstvu, če si sposodim geslo francoske revolucije. V osemdesetih, ko smo vsi po malem že padali v razkrajanje, se je podala v Srbijo po samostanih, menda je morala videti svoje »sestre in brate«. Takrat jih je štela nekaj čez sedemdeset in še zmeraj je slišala klice na pomoč. V Mariboru so po koncu kantate Taborišče Ravensbrück, ki jo je navdihnilo njeno taboriščno pesnjenje, gledalci obstali, zastale so jim roke od pretresljivosti in pristnosti glasbenega trenutka. Ko so se zavedeli, niso nehali ploskati. Katja Špur je bila bistrih, jasnovidnih misli, ki so jo silile v napredovanje. Med letoma 1917–1923 je bila vpisana v osnovno šolo na Cvenu, potem pa v meščansko v Ljutomeru (1923–1925). V intervjuju za Vestnik (27. 2. 1970, št. 8) se je spomnila svojih začetkov: »Bili smo vaški proletarci – starši in deset otrok – in otroci smo si vsak po svoje iskali poti v širni svet. Lepega dne sem odšla tudi jaz /…/ brez štipendije ali kakršne koli podpore.« Obiskovala je gimnazije v Osijeku (1925–1926), Zagrebu (1926–1928), Murski Soboti (1928–1929), maturirala je v Ljubljani na Mestni ženski realni gimnaziji v šolskem letu 1929–1930. Pričela je študirati francoščino in slovenščino v Skopju na Filozofski fakulteti (Gema Hafner, Katja Špur: In memoriam, Novi razgledi, letn. 40, št. 6, str. 168). Na študij se je odpravila še v Zagreb, v Grenoble študirat sociologijo, v Beograd, leta 1936 je diplomirala v Ljubljani na Filozofski fakulteti. Bilo je že dokaj težko, da se šola ženska, kaj šele ženska, ki ni meščanka, vendar je Katja Špur imela močno željo po znanju. Šolati se je pač morala tam, kjer je dobila kakšno zaposlitev, saj se je cel čas izobraževanja preživljala sama. Večinoma je opravljala delo gospodinjske pomočnice. Prehranjevala se je z ostanki, v Skopju, recimo, z ostanki iz sirotišnice. Kot se spominja njena hčerka, Sončika Lorenci, je prav zaradi tega velikokrat pripomnila, da ji je lakota iz mladosti požrla spomin. Eno leto (1936–1937) je honorarno učila na zasebni realni gimnaziji dr. Ane Broch v Zagrebu, ki je bila med obema vojnama ena izmed najbolj cenjenih zasebnih šol na tistem območju. Sicer pa je poučevala med letoma 1949 in 1959 v Križevcih pri Ljutomeru in v Mariboru, v nižji gimnaziji, sedanji osnovni šoli Ivana Cankarja in v I. gimnaziji (Gema Hafner, Novi razgledi, letn. 40, št. 6, str. 168). Prevajala je iz osmih jezikov, predvsem je pomembno njeno prevajanje iz bolgarščine, saj je bila menda nekdaj edina prevajalka iz tega jezika. Poleg bolgarščine je prevajala iz romunščine, ruščine, češčine, srbohrvaščine, francoščine, nemščine in angleščine. Za dnevnik Jutro je pisala socialne reportaže, dokler ni izgubila službe ob okupaciji. Po osvoboditvi se je ponovno ukvarjala z novinarstvom, po letu 1945 je delovala pri časopisu Ljudska pravica, ki je, mimogrede, ob svoji ustanovitvi, leta 1934, začel izhajati v Prekmurju, tedanji urednik je bil Miško Kranjec. Nekaj let po vojni je preživela v domačem kraju. Nato je podobno kot že pred vojno nabirala kilometre s kolesom po podeželju. O socializaciji podeželja je dopisovala tudi za Radio Ljubljana. Plod njenega raziskovanja onstran in tostran Mure je med drugim leta 1949 izdano publicistično delo Plugi orjejo, za katero je dobila Levstikovo nagrado. V subtilnem, liričnem jeziku je tukaj opisano kmetovanje, vloga kmeta, vloga panonske ravnine. »Združeni izpreminjamo zemljo v raj /…/ Neka stara pravljica pripoveduje o zakladu, zakopanem v zemlji. Tisočletja kopljejo žuljave roke poljedelcev iz zemlje ta zaklad – njeno plodnost. Glej zlato pšenično klasje – zaklad, ki je ležal zakopan v zemlji, pa so ga poljedelčeve roke dvignile iz nje k soncu! A vse roke nimajo enake sreče. /…/ Od kod tako velika razlika v pridelku? Ne v zemlji. /…/ Če ni v zemlji – v čem torej? Zadrugo vodi dober kmetijski strokovnjak« (MK, Ljubljana 1949, str. 34). Vezi – mati in hči Kako naj se iščem drugje kakor v razpetju tvojega dne ker nikoli več ne bom to kar sem bila odkar se mi je kri pretočila v tvoj dan odkar mi je roka prerasla v tvojo dlan in mi je pesem prekipela v tvoj glas in je na tvojem obrazu zapisan moj jaz. Pesem Nikoli več je iz zbirke Vezi, ki je izšla 8. marca 1970 in bralcu spregovorila o razmerju med materjo in hčerjo. »Otrok je odšel, mati pa ne more za njim. /…/ Sam se bo moral preboriti skozi viharje prve, neizkušene mladosti. Ti, mati, pa nimaš miru, toliko stvari bi mu morala še povedati, a kako, kje naj ga Od leve Blaga Dimitrova, književnica in kratko obdobje bolgarska podpredsednica, Siniša Paunović, srbski književnik, in Katja Špur v Sofiji leta 1969 Prevajalski simpozij v Bolgariji, v sredini narodni heroj Franc Leskošek Luka najdeš? /…/ Mislim, da se v mojih pesmih bolj ali manj zrcali usoda matere vseh časov in vsega sveta. Mene je pač tako globoko prizadelo, da sem morala najti nekakšno pot iz prevelike stiske srca – in kakor zmeraj, je bila to spet pesem. Moj otrok hodi pota vseh otrok in moje čakanje je čakanje vseh mater: Spet se bova objeli in spet bova spregovorili z isto govorico, ko me bodo s tvojega obraza pogledale oči – matere« (Vestnik, 27. 2. 1970, št. 8). Hčerka Sončika Lorenci mi pove, da sta bili z mamo popolno nasprotje, kot noč in dan. Ena je bila večna optimistka, druga nič od tega. Ob materinem »nekako bo že«, je sobival hčerkin zaskrbljen »le kako«. Medvojne ali predvojne pesmi Katje Špur v tej zbirki niso našle prostora, izhajale so v dijaškem listu za Srbe, Hrvate, Slovence in Makedonce Džačka družina in v takratnih Odmevih (Franci Just, Diplomska naloga: Pomurski pesniki 1920–1940, str. 52). Taboriščno poezijo pa lahko prebiramo v delu Ravensbriške pesmi. moder za »emigrantke« in osebe brez državljanstva.« Nekatere izmed njih so prisilili v prostitucijo, nekatere so se za to same odločile, saj jim je bilo obljubljeno, da bodo na tak način hitreje zapustile taborišče, kar pa se ni zgodilo. Med letoma 1939 in 1945 je bilo v omenjenem koncentracijskem taborišču zaprtih 132.000 žensk in 1000 mladoletnic v Jugendschutzlager Uckermark, ki je bilo taborišče za mladoletne prestopnice. Slovenk je bilo približno 2230, okrog 200 jih ni preživelo. »Katja Špur je vselej našla navdih v trpljenju soljudi zaradi socialnih krivic, zlasti pa v teminah vojne vihre. Pretresljiva je njena umetniška beseda Ravensbriške pesmi (1977)« (Gema Hafner, Novi razgledi, letn. 40, št. 6, str. 168). Zaradi sodelovanja z Osvobodilno fronto so jo leta 1943 aretirali in 28. januarja 1944 pripeljali v Ravensbrück. Po nekaj tednih v Ravensbrücku je bila premeščena v podružnično taborišče Barth. Tamkaj si je, kot druge, ki so čutile, da morajo z besedo izraziti bolečino, iz obrazcev sešila poseben zvezek, v katerega je lahko pisala. Njene taboriščne pesmi se pričenjajo z motivom črne vrane, sledijo vzkliki paznikov, ki v bistvu so tiste črne vrane, ponavljajoči vzkliki, ki pozivajo k nadaljevanju dela ali opozarjajo na hitrost, pridruži se jim Baltik, na koncu sveta, na obali Ldenega morja, ki odseva v hladnih svedrih in žebljih v rokah žensk sredi Heinklove hale in iz človeškega ustvarja nečloveško ter žive kliče v mrtve. Čisto na koncu pesnica nagovori prihajajoče rodove, s tem tudi prihajajoče bralce: »Ihr faule, gestreifte Hexen« Faule, gestreifte Hexen ali lene, progaste čarovnice iz knjižice Ravensbriških pesmi so bile ženske, ki so izgubile ime, namesto tega pa dobile številko. Silvija Kavčič v delu Preživele smo in spominjamo se (ZAK, Ljubljana 2008, str. 53) piše, da so bile taboriščnice v Ravensbrücku razvrščene v več kategorij »in ženske posameznih skupin so bile označene s trikotniki različnih barv. Z rdečim trikotnikom je taboriščno vodstvo označilo izključno politične zapornice, s črnim trikotnikom je označilo »asocialne« ženske, z zelenim »kriminalke«, lilast trikotnik je bil za tako imenovane »raziskovalke Svetega pisma« oziroma jehovke in Podelitev priznanj za bralno značko v Osnovni šoli Franca Belšaka Bučkovci, leta 1985 BARVA CMYK datum: 29. 04. 2010 VESTNIK/PEN stran 9 p en 33 april 2010 9 revajalka s pretanjenim čutom za sočloveka punčko postali povezani. Pomagala je, kjer se je dalo. Hčerka pripominja, da je v enosobno stanovanje v Ljubljani vzela svoji nečakinji, ko sta se začeli tamkaj šolati. Pri isti težavi je pomagala tudi skladatelju Ajdiču, ko je želel študirati v Ljubljani. Špurova mu je rekla, naj nikar ne skrbi, da bodo že nekako uredili. Iskala je stike po Ljubljani, takrat je sama namreč še živela v Mariboru, in Ajdiču v prestolnici nato zares našla primerno bivališče. Na Jadriji pri Šibeniku je imela hiško, menda zares Mlada leta v Bolgariji O vi, ki boste nekoč živeli za nami: Umrle smo tisočere smrti, da bi nesmrtno živele z vami! Po podeželju se sprehaja gospa s klobukom »Nanjo so gledali kot na mestno damo,« pravi Kornelija Babič iz Veržeja, ki se spominja Špurove kot mlade gospe, medtem ko je bila sama takrat še deklica kakšnih petnajstih let. Bila je edina s klobukom v teh krajih, poleg žene skladatelja Slavka Osterca. Hčerki je dala nenavadno ime, Sončika. Bila je drugačna od tukajšnjih ljudi, zato niti ni mogla v tem okolju z nobenim navezati stika. Doživljali so jo negativno, ker je, sodeč po njihovih merilih, izstopala. Bilo je dovolj že njeno oblačenje, tisti klobuk in potem hčerka s čudnim imenom, s katero je živela sama. Spomini Sončike Lorenci Ne ravno običajno za tisti čas je mati živela sama z otrokom, za kar Sončika Lorenci pravi, da je morala imeti ogromno poguma. jiteljici. Poudarja, da je mamina knjiga Vrtec v Jeruzalemu (1984) za prleške kraje izredno pomembna zadeva. Gema Hafner o omenjenem delu piše, da »je zanimiva sinteza literarne zvrsti in vsebinsko bogatega pričevanja iz leta 1947. /…/ Duhovita, šegava, večkrat tudi osorno odrezava vprašanja ali odgovori preprostih, od revščine zagrenjenih in od obljub otopelih ali ogorčenih ljudi v domačem narečju - prleščini - stopnjujejo barvitost pripovedi, ki jo preveva ta domačnost in človečnost« Z bolgarsko pesnico Elisaveto Bagrjanovo (desno) Veliko se je ukvarjala s pisanjem, prevajanjem, veliko je molčala. Ko je govorila, niti ni govorila dosti, sploh ne o letih v taborišču, pripominja hčerka. Pri šestdesetih se je začela učiti romunščino, ker je imela občutek, da ima ta mali narod ravno zaradi svoje majhnosti zanimivo literaturo. Na šoli v Križevcih pri Ljutomeru in v Mariboru je učila slovenski in srbohrvaški jezik. Ni pa bila stroga, avtoritativna učiteljica. Nekoč je v nekem razredu na dan žena pripovedovala zgodbo o bogati grofovski družini, ki jo je slišala od njihove kuharice. Ta je pripovedovala, da je imela bogata družina hčerkico, ki so jo maltretirali, predvsem ko je bila gospa histerična. Deklico so ponoči večkrat vrgli iz postelje, če so imeli obiske, da bi jim sredi noči igrala na klavir. Ko je končala zgodbo, je opazila, da jo neko dekle v razredu z bledim gleda. Deklica je pristopila k njej in jo vprašala, kdo ji je povedal to zgodbo. Špurova je povedala ime kuharice. Deklica pa: »Tista punčka sem jaz.« Od tistega trenutka naprej sta učiteljica in prav tako njena hčerka s to Zvezek iz Ravensbrücka, ki si ga je sešila iz obrazcev. miniaturno. Hiško, ki je bila zmeraj polna prijateljev, in je človek ponoči, če je želel pridi do kopalnice, moral najprej prestopiti čez gručo ljudi. Ob morju je pisala in prevajala, vmes pa, za ustvarjalno sproščanje, ustvarjala figurice iz polžkov. Polžke so zanjo nabirali tudi domačini in jih razbijali za nove domiselne figurice. Figuricam je rekla Vietnamci in zares so imele azijski pridih. Imela je mnogo idej, zato je bila v nenehnem ustvarjalnem gibanju. Bila je nemirna duša, pa tudi samotarska. Neka sorodnica je govorila, da plava na svojem zasebnem rožnatem oblaku. V vlogi babice je bila čudovita, nihala je od pripovedovanja pravljic do nabiranja kamenčkov in polžkov na morju. Zamišljena v svoj svet je večkrat pozabila na hrano, tudi ko je pazila vnuka. Hčerki se je ponudila, da bo doma pazila vnučka in naj gre ona kar delat. Potem pa je nekega dne povedala, da odhaja v Bolgarijo za en mesec, s tem se je njeno delo varuške končalo. Sončika Lorenci pravi, da je bila navezana na Prlekijo in na svojo družino. Tamkajšnji ljudje pa … Potegnila je vzporednico med svojo mamo in serijo Gruntovčani – kaj bi počeli na vasi s takšno, od katere niso videli nobene koristi. Seveda razen, ko je šlo za kakšne uradne papirje, ki jih preprosta kmečka duša ni razumela, je bila Katja Špur zelo priročna. Spomni se, da sta z mamo velikokrat hodili k vrtcu v Jeruzalem, tedaj se je imenoval Dom igre in dela in je bil prvi vrtec v Sloveniji. Otroci so bili prepuščeni v varstvo entuziastični vzgo- (Novi razgledi, letn. 40, št. 6, str. 168). V pisalnem stroju je ostal papir, še je ustvarjala, še je bila vitalna, ko je zapustila zemeljsko gledališče. Hčerka meni, da je odšla kraljevsko, saj razpada Jugoslavije in vojne ne bi prebolela. Alojz Ajdič o kantati Taborišče Ravensbrück »Da ne bi nikoli pozabili teh strahot, si je republiški odbor tega taborišča nenehno prizadeval in iskal način, kako bi ostal Ravensbrück za vedno mrtvim v spomin in živim v svarilo. Posebna komisija je izbrala najbolj občutene pesmi Katje Špurove, Erne Muserjeve, Vere Albrehtove in ljudske pesnice s Koroškega Katarine Miklavne. S pretanjenim občutkom je nato komponist Alojz Ajdič te pesmi uporabil v svojem glasbenem delu pod naslovom Kantata Ravensbrück« (Justin Stržinar, Kantata Ravensbrück, Naša skupnost: glasilo občinske skupščine Ljubljana Moste Polje, 1983, letn. 24, št. 14). Za delo Taborišče Ravensbrück je Ajdič leta 1983 prejel Prešernovo nagrado za Gorenjsko, istega leta nagrado vstaje slovenskega naroda in leto kasneje v Beogradu nagrado četrti julij. Za popevko Oprosti mi, ki jo je napisala Katja Špur, je 1966. prejel tretjo nagrado strokovne komisije. Sprva, pripoveduje, je imel odpor do teh pesmi, ker so nastajale v taborišču, torej v najtežjih trenutkih življenja. Potem je pričel razmišljati, da bi bil izziv, če bi te močne in globoke izpovedi prelil v glasbeno umetnost, obenem pa ohranil njihovo izvorno bistvo. Spoznal je Erno Mu- Zadnja fotografija Katje Špur ser, Rapo Šuklje, Katjo Špur je poznal že od prej, saj sta bila neko obdobje soseda v Mariboru. Zato pravi, če ne bi bilo Špurove, ne bi bilo kantate. Tako pa je nastala kantata o trpljenju ob spremljavi dveh mešanih zborov in recitatorke. Špurova ni mogla razumeti, kako lahko ljudje poskušajo uničiti ljudi, ki so druge rase. V taborišču so se stiskale, spale so na pogradih, da so jih lahko čim več spravili v en prostor. Jedle so ostanke, vse so bile podhranjene, delati so morale 24 ur, če pa od izčrpanosti niso zmogle, so bile pri priči kaznovane, bičane. Ko mnoge med njimi niso bile več sposobne za delo, so jih prepeljali v prostor za sežig. Ajdič pravi, da je naredila nanj velik vtis Ukrajinka, o kateri mu je Špurova pripovedovala in jo recitatorka Štefka Drolc prepričljivo ponazori. Kantata se prične s prihodom v taborišče, kjer se mešajo glasovi, na to mravljišče glasov prihajajo »črne vrane«, kot je to videla Špurova, in vznemirijo čustva. Sledi podoživljanje tamkajšnjega življenja, ki svoj vrhunec doseže s hipnotičnim delom v tovarni. Kot mehkejši odmev se mu pridruži baladni vložek recitatorke. Delo v tovarni je najbolj čutni, subtilni del celotne kantate. »Enostavno te kar strese in potem umirja,« mi pove skladatelj Ajdič. Pravi, da se proti koncu taboriščnice spominjajo domovine, misel na pokrajino in svobodo rodi svetel žarek upanja v trpljenju. Sončika Lorenci pripomni, da sta se gospod Ajdič in njena mama čudovito ujela, ker sta bila na isti valovni dolžini. Predana istemu, neminljivemu – umetnosti. Vezi pesnice so ponovno zatrepetale in prepletle med seboj poti, na katerih se nismo imeli namena srečati in ta zgodba še ni vedela zase. Andreja Časar Izdelovanje figuric iz polžkov na Jadriji pri Šibeniku BARVA CMYK datum: 29. 04. 2010 VESTNIK/PEN stran 10 10 april 2010 p en Podaljšane počitnice na soboški tržnici 34 Adem Osmani - Ado M ož manjše rasti in otroškega nasmeha, ki mu gresta tako zelo na roko, da bo ohranil večno deškost. Mož markantnih obraznih potez. Te bi – površno in površinsko seveda – skozi prizmo stereotipa o »facah« z geografskim poreklom lahko bile še tako samoumevne in značilne, a v primeru Adema Osmanija postavljajo tovrstne ugotovitve pod vprašaj. Prej jih je narisala zapisanost h garanju. Ado, kakor ga kličejo tisti, ki ga poznajo, je eden tistih, ki potrjujejo mojo tezo, da je Prekmurec vsak, ki sprejme – v pozitivnem smislu – stanje duha biti Prekmurec. »1978., ko mi je bilo pet let, sem prvič prišel v Mursko Soboto. Oče Ildriz je takrat že delal tukaj za nekoga drugega in smo ga prišli obiskat,« opisuje Adem svoje prve spomine. »Mesto kot mesto. To je bil moj prvi vtis. Pa saj kot otrok niti nisem razmišljal o tem. Takrat so ti pomembne druge stvari delava. Sicer pa je ena nedelja v tednu povsem dovolj,« me hiti prepričevati, a mu odvrnem, da ga vidim delati tudi ob nedeljah, nakar se Adem samo zasmeje in vmes pozdravi še dva do tri mimoidoče. »Nej te mrzlo?« kriči dekle. On pa njej: »Eh, ka de me mrzlo, vej san pa ešče mladi!« V kleni prekmurščini pogovor nadaljuje do vejice natančno tam, kjer je pred »vsakominutnim protokolom« pozdravljanja in odzdravljanja končal. Ko ga povprašam, ali »Turčeki« zares nimajo časa za sebe in ali res samo delajo in spijo, me Adem pouči, da delam napako v poimenovanju njegovih ljudi. Čeprav mu povem, da gre zgolj za pogovorno uporabljen sinonim, Adem vztraja z razlago: »Vem, vem, kaj misliš, a moraš vedeti, da nismo vsi Turki. Eni so Turki, drugi smo Albanci. Resda smo iste veroizpovedi. To je, kot če bi dejal, da sta Madžar in Slovenec eno in isto, ker v življenju. Svet vidiš popolnoma drugače, kot ga vidimo odrasli ljudje,« v brezhibni prekmurščini razlaga skromno, a odločno danes 37-letnik. Naj kar na začetku pojasnim, da v življenju še nisem spoznal človeka, ki bi se v tako kratkih intervalih pozdravljal z mimoidočimi. Mimoidočimi vseh družbenih pripadnosti. Mladi, stari, najstarejši, dekleta, fantje, gospe in gospodje. Naši, vaši. Kako to? Preberite do konca. Odgovor se skriva v vrtenju aprilsko-majskega Ringišpila. Prvi obiski Sobote so bili, kot že zapisano, povezani predvsem s poletnimi počitnicami, ko je Adem obiskoval očeta in hkrati že pomagal delati oziroma prodajati sadje in zelenjavo. »Na račun tega sem imel nekoliko daljše počitnice. Kakšen teden dni prej so me v Makedoniji vzeli iz šole, kakšen teden, dva sem v šolo tudi zamudil,« a je delal, pravi. Povsem zares. Delal in naredil pa je tudi šolo. »Obe sem obiskoval v Tetovu. Osnovno in srednjo. Verjetno bi tam tudi študiral, če ne bi leta 1991 ostal v Murski Soboti.« Adem je po izobrazbi kemijski tehnik. Najverjetneje bi študiral kemijo, a je ostalo in postalo, kakor je. Sobota mu je bila usojena. »Začel sem redno delati pri očetu. Sam sem se tako odločil. Oče me ni niti silil niti usmerjal. To je bila moja odločitev. Najprej smo »gnali« biznis skupaj s sorodniki, pa šli s tržnice na Lendavsko ulico. Pa se vmes poslovno razšli. Prebrodili marsikatero krizo, a se pobrali in šli dalje,« poda svojo poklicno kariero v telegrafskem slogu. To da dela na ulici oziroma da se znajde med ljudmi, mu je prineslo tudi mnoga poznanstva. »Vmes, ko je bilo najhuje, sem pomagal pri prijatelju pri montaži garažnih in vhodnih vrat. Za to sem mu še danes hvaležen in se mu na tem mestu tudi javno zahvaljujem!« sta iz 'tistega' dela Evrope, pa še iste vere in tako naprej. V Prekmurju smo tako makedonski Albanci kot makedonski Turki. Jaz sem po poreklu Albanec«. Se pravi, da je Šiptar, pa mi odvrne: »Veš, to je bolj žaljivka kot ne. Po narodnosti sem Albanec. Sicer pa moraš vedeti, da sem se pred sedmimi leti odpovedal makedonskemu in imam sedaj zgolj slovensko državljanstvo.« Normalno, si mislim. Že več kot polovico življenja je pomemben del družbenega življenja malega, a dragocenega prekmurskega človeka. »Otroka pa sta itak Sobočana. Tukaj sta rojena in vse, kar ju veže na korenine, je moje in ženino poreklo.« Lavdrim obiskuje srednjo računalniško šolo v Murski Soboti, Elida je še v osnovni šoli. Adem meni, da je za življenje to najboljši kraj v Sloveniji. »Tega ne govorim zato, ker tu živim. Bil sem po celotni Sloveniji, še zdaj grem v različne kraje in z vso gotovostjo lahko povem, da je tukaj najboljše. Je mirno, ljudje so dobrodušni, skratka lepo mi je,« pojasnjuje. Jaz pa ga spet vlečem v preteklost in rojstni kraj: »Pa saj sta si Tetovo in Sobota v nekaterih stvareh podobna, a sta si hkrati zelo različna. Tudi 'doli' so ljudje dobrodušni. Če se boš znašel brez strehe na glavo, če se izgubiš, boš zagotovo našel nekoga, ki ti bo ponudil zatočišče.« Čeprav se mi zdi to nekako nepredstavljivo, saj so ljudje zmeraj bolj nezaupljivi do neznancev, mi je jasno, da Ado sklepa in sodi po sebi, a ostanimo še nekaj časa v Makedoniji: »No, moraš vedeti, da šteje Tetovo z okolico 250.000 ljudi, kar je neprimerno več od Sobote in celotne pokrajine. Pa tudi mesto in njegovi meščani niso tako liberalno misleči kot tukaj. Tako da mi življenje s tega vidika tu bolj ustreza. Murska Sobota je moj dom. Resda Tetovo doživljam na poseben način, kot kraj, kjer sem se rodil in naredil prve korake v družbo, a tu sem doma, tu živim.« Makedonski priseljenci – v mislih imam seveda tiste turškega in albanskega porekla, da ne bo pomote – se v Soboti ne družijo veliko. »Ni neke posebne skupnosti. Smo v stikih. Z nekaterimi bolj, drugimi manj, tretjimi nič. Pa saj nas tudi ni veliko. Mogoče vsega skupaj Ena nedelja v tednu je dovolj »Delo, delo, delo in še enkrat delo,« je preprost odgovor na opažanja, da soboški (pravzaprav pomurski) Makedonci samo delajo. »Delati je treba. Zaslužki so majhni. Vsi imamo družine in treba je preživeti. Kaj pa naj? Z ženo Vafire veliko deset družin?« se vpraša na glas. Jaz pa njemu takoj nazaj: »Pa saj imate velike družine!« On pa meni: »Ja, že mogoče, a nas, mojih ni veliko. Moja starša in mi štirje.« Nogomet, bovling in nova tržna niša Za osvežitev doživljanja: Med nadaljevanjem pogovora se Adem pozdravi vsaj še desetkrat in vmes postreže z dvema porcijama kebaba. »Pa ti res vse te ljudi poznaš?« ga sprašujem in pozabim, da se z njim pozdravljam, še preden je začel tukaj živeti in delati. »Pa ges poznan cejlo Prejkmurje! Ni kraja, kjer nisem bil. Zares lahko trdim, da poznam veliko ljudi. Veliko je prijateljev, še več znancev.« Veliko jih je spoznal med delom, še več med druženjem. »Minula leta sem igral nogomet za Šalovce pa Selo, nato še mali nogo- met. Tega sem igral vsepovsod za vse,« razlaga smeje, »nato pa sem se po zlomu noge nehal poditi za žogo. Zamenjal sem jo za drugačno kroglo. Zdaj aktivno bovlam. Sem del soboške ekipe, ki tekmuje v prvi slovenski ligi. Vozimo se po turnirjih po celotni Sloveniji. Evo, danes popoldne imam v Kegl Cityju trening. Spet družba.« Ni kaj, si mislim. Adem je s srcem in dušo zlit s Soboto in Prekmurjem, Pomurjem, Slovenijo. »Sadje in zelenjava sta out. Veliki trgovski centri so nas popolnoma vrgli iz posla. Tu nimamo več kaj iskati,« pojasni gospodarske tokove svoje panoge, »kot sem ti že dejal, je bila vmes velika kriza, a sem jo prebrodil.« To me napelje k razmišljanju, da mu mora iti recesija na roko. Češ ljudje si ne morejo privoščiti veliko in jedo raje poceni hrano. »Res je. Kebab je poceni. Kriza se občuti tudi na ta način, kot praviš. Moraš pa tudi vedeti, da tisti, ki delajo, delajo več časa. So v naglici in nimajo časa, da bi sedli in v miru pojedli malico ali kosilo. Hitra hrana je zato več kot priročna. Pa še dobra je, vendar bodimo iskreni, da ni najbolj zdrava. Tisti, ki bi jo pri meni jedel vsak dan, bi že slišal, da to ni normalno.« Sedaj je Adem v letih, ko se zaveda, da bo treba v poslu narediti še kaj več. Ko ga vprašam, kaj natančno ima v mislih, mi takoj odgovori. Vprašam ga, ali lahko to zapišem, in reče, da naj kar zapišem. »Naj se na občini malo zamislijo. Mogoče se bo našel kdo, ki bo to idejo podprl. Iščem soinvestitorja. Vseeno gre za vsaj trideset novih delovnih mest,« trezno in z vso resnostjo pojasni svojo poslovno idejo. A sem se odločil, da njegove ideje vseeno ne zapišem, ker imam občutek, da mu jo bo še kdo speljal. Pa čeprav ni izvirna, ker je precej logična, a za čuda se v naši predelovalni industriji tega nihče ni spomnil. Seveda ne. Ne poznajo mikrorazmer trga. Adem jih. Njegova ideja je prava in upam, da mu bo uspelo. Jernej Šavel Natalija Juhnov BARVA CMYK datum: 29. 04. 2010 VESTNIK/PEN stran 11 p en 35 Pri Svetih Jurijih na jurjevo april 2010 11 Datum, »primeren« za občinske prireditve V Vidmu kmalu objavljen razpis za izbiro izvajalca za gradnjo kulturnega doma L etos ob jurjevem je bilo spet veselo pri Sv. Juriju ob Ščavnici in pri Sv. Juriju na Goričkem v Občini Rogašovci. Pri Sv. Juriju ob Ščavnici so pripravili že tradicionalno povorko skozi vaško središče, v kateri je bil letos poudarek na starodobnih vozilih, manjkali pa niso niti konjeniki, folkloristi, Jürjovški nabijači in še marsikdo. Že tradicionalno je prireditev obiskala velika množica ljudi. »Včasih me kdo vpraša, koliko vse to stane. Vedno odgovarjam, da stane zelo malo, saj si ljudje tega želijo in so pripravljeni marsikaj zastonj narediti,« pravi župan Sv. Jurija ob Ščavnici Anton Slana. Po županovih besedah bo aprila objavljen javni razpis za izbiro izvajalca za gradnjo kulturnega doma s kulturnopromocijskim centrom, sam pa si želi, da bi se dela pričela avgusta. Slana je optimističen tudi glede načrtovane poslovne cone treh občin v Grabonošu. »Vsak teden se na občini oglasi kak potencialni investitor, vendar so postopki za spremembo občinskih prostorskih načrtov dokaj zahtevni, posebej, ko gre za kmetijska zemljišča prve kategorije. Trenutno iščemo nadomestna zemljišča in upam, da bomo zadostili zahtevam ministrstva za kmetijstvo in kasneje še ministrstva za okolje, da bi dobili v Grabonošu vsaj 12 hektarjev zazidljivih zemljišč.« občinskih vasi do mejnega prehoda Kuzma. Čeprav gre za državno cesto, je občina pri tej obnovi soinvestitor zaradi izgradnje pločnika in kolesarske steze. Za izgradnjo teh so se odločili, ker se promet na omenjeni državni cesti z leti povečuje in ker prav ob tej cesti leži večina ustanov in objektov, pomembnih za občino (šola, pošta, gasilski dom, trgovine, cerkev itd.). Brez pločnikov in steze se prometne varnosti zaradi omenjenih razlogov ne da zagotoviti, pravijo na občini. Gradnja poteka postopoma, zato je Novozgrajeni pločniki in kolesarska steza Župan Anton Slana z visokimi gosti ob nagovorih Povorko si je tudi letos ogledala množica ljudi iz celotnega Pomurja Več fotografij na Pomurje.si Občina Rogašovci: investicije usmerjene predvsem v prometno varnost Z osrednjo prireditvijo na trgu pred osnovno šolo Prireditev so izkoristili tudi za podelitev različnih priznanj in nagrad, med katerimi velja omeniti predvsem priznanje častnemu občanu občine, ki ga je prejel Geza Kisilak, upokojen čevljar, ki je bil vrsto let dejaven v krajevni skupnosti in član različnih občinskih društev, s čimer je po mnenju predlagateljev veliko prispeval k prepoznavnosti in razvoju kraja. so minulo nedeljo v rogašovski občini končali aprilsko praznovanje ob enajstem občinskem prazniku, ki ga zaradi tamkajšnje farne cerkve praznujejo ob jurjevem. V okviru praznika so organi- zirali kar nekaj različnih dogodkov in ob tej priložnosti predali namenu nekatere občinske pridobitve. Kot najpomembnejšo velja omeniti obnovo državne ceste R2-440, ki vodi skozi več V kulturnem delu osrednje prireditve so nastopili tudi mladi folkloristi. do tega trenutka končana prva faza od Večeslavec do Sv. Jurija, kjer je občinski del znašal 1,3 milijona evrov. Z drugo fazo naj bi začeli še letos. Tukaj velja še omeniti, da bo konec junija otvoritev asfaltnih površin v Serdici, s šolo in športnimi društvi pa se pogovarjajo o tem, kako uradno predati namenu malo nogometno igrišče z umetno travo. Prav zaradi zgoraj omenjenih in še nekaterih drugih pridobitev župan občine Edvard Mihalič na osrednji prireditvi ni skoparil s pohvalami na račun občinske uprave in pri tem navedel kazalce akademije Sirius, ki Občino Rogašovci po uspešnosti postavljajo na tretje mesto med pomurskimi občinami in šestintrideseto mesto med dvesto desetimi občinami v Sloveniji. Pohvale in spodbude pa so podali tudi nekateri gostje, med katerimi so bili predvsem župani sosednjih občin, načelnik murskosoboške upravne enote in drugi. C. K., T. M. V letošnjem sprevodu je bil poudarek na starodobnih vozilih. BARVA CMYK datum: 29. 04. 2010 VESTNIK/PEN stran 12 12 p en april 2010 T oliko časa že hodim po tem obličju sveta, da sem dopolnila svojih 33 let. In šele začenja se tisto pravo! Tudi če imaš 17 otrok. Samo to je čudna zadeva, da so vsi enako stari. To so moji malčki, ki jih imam letos že tretje leto in sem dopoldne njihova »tršica«, včasih pa tudi »mama«. Če me ne najdete v šoli, me pa zagotovo na Grmadi (Polhov Gradec), kjer preganjam martinčke in gamse. Ta moja Grmada … za večino nič posebnega, zame pa tako privlačna in enkratna, ki jo doživljam z vsemi čuti in ji pravim tudi moja ljubezen. In če ni Grmada, je pa kakšen drug gorsko-hribovski podvig. Pogled s teh vrhov me vedno znova odpelje v svet prostranih energij in svobode, čeprav sem rojena na ravnini, v Soboti. Nina Bagar Julley! Najpomembnejša beseda v Ladaku. Če jo poznate, ste osvojili domačina. Pomeni hvala, dober dan, na svidenje, oprosti in tako naprej. In to vse v eni besedi. Spoznala sem jo na potepanju po Ladaku. Vabim vas, da se mi na tej poti pridružite. Mogoče celo koga zamika, da jo prehodi sam. Perem, sušim, likam – ne, pakiram še zadnje malenkosti, hitim, saj sem šele dan prej prišla s tabora in brezglavo prekladam stvari z enega kupčka na drugega in tehtam nahrbtnik, da ne bi šlo čez 20 kilogramov. Gojzarji en kilogram + trekerce en kilogram + spalka skoraj dva kilograma + polartec in flis en kilogram + jopa, hlače in dolge termo hlače naslednji kilogram. Kje je še vse drugo!? Šmenta, tole bo pa šlo na tesno. Ampak sem potolažena, ko po redukciji postavim nahrbtnik na tehtnico, ki pokaže nič več in nič manj kot 16 kilogramov. Pomirjeno zmečem nujne drobnarije še v manjši nahrbtnik, navijem budilko in se zavlečem pod odejo. Seveda spadajo zraven nenehno prebujanje, črvičenje okrog popka in veliko pričakovanje. Ali bo res moj gojzar pustil odtis nekje v himalajskem snegu? Mogoče blatu? Pesku? Ali v prahu? Kjerkoli že, pustil ga bo! 36 V osrčju Ladakha P o celodnevnem prekladanju po letališčih in letalih prispemo v monsunski Delhi. Prebuja se soparno jutro s posameznimi kapljicami, pa vendar ni tako nemogoče, kot bi lahko bilo. Težko verjeti za indijske razmere, ampak šofer našega minibusa je skoraj pravočasno na letališču, da pobere nas osem čudakov, ki z nabasanimi nahrbtniki pridemo v julijski Delhi. Mi pa po tihem vemo, da bomo naslednji dan že … Dopoldne namenimo deficitarnemu spancu, ki ga mimogrede noče biti, popoldne pa se prepustimo dinamični peristaltiki delhijskega prometa in ogabnemu vonju z ulic, ki reže v nosnice in seže do občutljivega trebuščka. Sčasoma se tudi ta aklimatizira in že zna izluščiti prijeten vonj po ingverju. Medtem ko se trudim najti nekaj, kar je podobno veceju, mimogrede zavijem do Rdeče palače, pri sikhih spečem nekaj čapatijev (indijski kruh brez kvasa, pečen v ponvi) za reveže in si na stopnicah džamije vzamem svojih pet minut. Po hitenju in spretnem umikanju rikšam na ulicah pa je seveda čas za umirjeno večerjo v dobri restavraciji. Navdušena sem nad novimi okusi, seveda pa sem večerjo okronala še z indijskim strong pivom, ki mimogrede stane toliko kot večerja, ampak ni razloga, da ne bi še enega. Telefon ob štirih zjutraj neusmiljeno zvoni, kar pomeni vstajanje, pakiranje v nahrbtnik in hitro na letališče. S sončnim vzhodom poletimo proti Himalaji. V osrčju Ladakha, na skrajnem severu Indije, se v zeleni oazi ob Indu skriva prestolnica Leh. Leži na višini 3.505 metrov, oklepajo pa ga visoke gore zahodnega himalajskega grebena. Višina nas prisili k dopoldanskemu počitku, popoldne pa se odpravimo na počasen, s poudarkom na počasen, sprehod po mestecu, ki me je takoj prevzelo. Ne vem, kaj čarobnega se skriva v teh uličicah … Polni vtisov in doživljanja mesteca pa mi dihanje ne pusti prav mirnega sprehoda. Težko verjeti, vendar je vsak korak po svoje naporen. Menda bo jutri že bolje. In tako je tudi bilo. Tri dni smo dihali z mestecem in se predajali njegovemu umirjenemu ritmu, vmes pa smo naredili še kakšen aklimatizacijski vzpon. Po nekaj dneh smo bili pripravljeni in samo to sem lahko še rekla: »Začenja se zares! Začenja se tisto, zaradi česar sem tukaj! Začenja se treking! Komaj čakam!« Prvi dan je še vedno namenjen aklimatizaciji, zato smo si na poti ogledali slikovit samostan Thiksey in se povzpeli še do višje ležečega Gotsanga. V poznem popoldanskem soncu, ki se je bleščalo in lesketalo v neverjetnih oblikah okoliških gora, nas je spremljevalna ekipa že čakala s postavljenimi šotori v vasici (če imamo nekaj razseljenih hiš za vasico) Sumdo v narodnem parku Hemis na višini 3.360 metrov. Po ugibanju in preštevanju smo ugotovili, da šteje spremljevalna ekipa sedem članov človeške vrste in 12 konj. Pozneje smo tudi ugotovili, kako so razdeljene funkcije utečene ekipe: lokalni vodnik Tundup, glavni kuhar, pomočnik kuharja in štirje konjevodci. In za začetek trekinga se spodobi, da se nazdravi s pivom, ki se je po nekem čudežu dobilo v tej »vasici«. Julley! Zjutraj ob sedmih me prebudita zvok zadrge na šotoru in moški glas, ki tokrat za spremembo z nežnim basovskim glasom vzklikne: »Julley!« In vpraša: »Coffee or tea?« Prvi preblisk, ki mi švigne Osrednje svetišče nomadov Kharnaka Sprehod po glavni ulici v Lehu, ki leži v osrčju Ladaka, oklepajo ga visoke himalajske gore. skozi glavo: saj ne more biti res – na trekingu dobim v »posteljo« kavo. Verjetno bi mi tisti trenutek zavidala še mami, pa čeprav mi želi samo najboljše. Verjeli ali ne, tako je bilo vsako jutro. Po jutranji kavi je čas za pakiranje, ki ni niti približno tako udobno kot doma. V ozkem šotoru se stiskava dve in se skušava uskladiti. Ugotoviva, da se bo treba organizirati in usklajeno delovati, če ne, bo to naporna zadeva. Rečeno, strojeno. Dnevne stvari, ki jih potrebujem za pot, gredo v manjši nahrbtnik, vse drugo v velikega, ta pa v »prasico« (zaščitna nepremočljiva vreča, da ne bo kakšnih čudnih dvoumnosti). Pred šotorom me že čaka skleda s toplo vodo, da si umijem zobe, potem pa obilen zajtrk z obveznimi jajci, tsampo (pražena ječmenova moka, ki jo domačini pripravijo s slanim čajem), sveže pečenimi čapatiji, slanim maslom, medom in verjetno sem kakšno stvar pozabila. Tako! Pripravljeni smo za prvo etapo našega trekinga. Hodimo po slikoviti dolini mimo še zadnjih nekaj hiš na naši poti. Nekje na polovici poti nas dohiti naša spremljevalna ekipa z natovorjenimi konji, ki prenašajo našo opremo, šotore in zalogo hrane. V počasnem tempu nadaljujemo pot do tabora Chuskjurmo na višini 4.070 metrov. Medtem ko naši spremljevalci postavljajo šotore, se mi namestimo v jurti (okrogel, kupolast šotor, običajno narejen iz kož in klobučevine), še eni od zadnjih na naši poti. Seveda je treba izkoristiti priliko in nazdraviti s pivom, ki je eno zadnjih do konca trekinga. Popoldne še aklimatizacijski vzpon na bližnji vrh, s katerega se nam je ponujal razgled na Karakorum na eni strani in zanskarske gore na drugi strani. Po vrnitvi v tabor nas je že čakala večerja in spali smo do jutranjih ur. Tisto noč sem prvič ugotovila (in še kakšno), kaj pravzaprav pomeni spanje na tej nadmorski višini. To ne po- V nomadski vasici, kamor obiskovalci zelo redko zaidejo. Sprejeli so nas s toplim nasmehom in nam postregli z ovčjim kislim mlekom (malo manj okusno), ovčjo svežo skuto (zelo okusno), posušeno skuto (okusno) in slanim čajem (bljak). Prelaz Gongmaru La (5.130 metrov), odet v številne barvne molilne zastavice, ki se predajajo vetru in prenašajo svoja sporočila miru, sočutja, moči in modrosti. Simbolična meja med indijsko Himalajo in Tibetansko planoto BARVA CMYK datum: 29. 04. 2010 VESTNIK/PEN stran 13 p en 37 Tibetanska planota – če jo premaguješ v gojzarjih, kar ni videti konca. april 2010 13 Prebujajoče se jutro z vonjem po kavi v taboru Chuskjurmo na višini 4.070 metrov meni osem ur trdnega spanca, ampak spanje po obrokih, pa še tisti čas, ko spiš, se zelo pogosto zbudiš, ker si moraš vzeti novo zalogo zraka (strokovno se temu reče periodično dihanje). Vendar je zgodnje jutro, ki se je bohotilo v oranžni barvi sonca, prineslo novo porcijo energije in je bil manjko spanca prejšnje noči hitro pozabljen. A si lahko predstavljate, kakšen užitek je popiti kavo na skali, okrog tebe pa se dvigajo vrhovi gora nenavadnih oblik in barv v kontrastu z nebeško modrino neba?! Bilo je nedolžno lepo. Pod takim vtisom se odpravimo do našega naslednjega tabora. Pot je bila nenavadno spokojna, pogreznjena v ošiljeno ostre stebre, ki so se strmo dvigali in svoje konice moleli visoko proti nebu. Edino, kar je zmotilo umirjenost te poti, so bile divje modre koze, ki so poskakovale po bližnjih skalah in se pasle na redkih šopih posušene trave. Če pa sem čisto iskrena, je bilo še nekaj, kar je motilo moje umirjeno potovanje v intimnem svetu. Pri hoji navkreber sem bila nenehno zadihana, noge so bile težke, srce mi je razbijalo, da sem ga čutila v vsaki žili. Potrebovala sem nekaj časa, da sem ujela ritem, potem je šlo lažje. Najbolj mi je ustrezala hoja z rahlo pospešenim tempom (to pomeni, da se nisem vlekla kot počasen polž, ampak kot malo hitrejši polž). Vsak korak navzgor je bil naporen in vsak korak navzdol veliko olajšanje. Vendar je bil ta dan korak samo navzgor. Prespali smo v taboru na višini 4.700 metrov. Prespali? Večinoma prebedeli. V tolažbo pa naj že vnaprej povem, da je bila to zadnja noč, ki je bila tako deficitarna in zadnji vzpon, ki sem ga občutila kot bolj napornega. Od tukaj je šlo samo lažje. Tudi naslednje jutro, ko smo zagrizli proti najvišji točki, na prelaz Gongmaru La na višini 5.130 metrov. Na vrh prelaza sem prilezla prva, če ne štejem našega vodnika, in se prepustila trenutku zmagoslavja ter se zasanjano razgledovala naokrog po okoliških vrhovih. V tistem stanju občudovanja se je v meni nekaj prekotalilo, odvalilo, zavalilo … Krokodilje solze so polnile oči in začele teči po licih. Brez razloga. Samo solze, ki so se lesketale na nasmejanih licih in razkazovale srečo tistega trenutka. Bilo je lepo. Preprosto lepo. Objel me je občutek, ki ga je težko opisati in podoživeti, vem samo, da sem bila neskončno srečna. Srečna, ker sem! S prelaza smo se spustili na drugo stran v dolino Nimalinga, ki na dlani nosi 6.402 metra visok Kang Jaze, ki nas je spremljal naslednjih nekaj dni. Po bližnjem srečanju z nomadi, ki so nam postregli s čajem in bili veseli našega kuhanega krompirja, smo pot nadaljevali s hojo po travici, ki je dajala občutek, kot da hodiš po mehki domači preprogi, in z razgledom na pravljične oblike te pokrajine. Prenočili smo v taboru Tahungtse na višini 4.150 metrov med nesramežljivimi svizci in našimi konji, ki so kot vsako noč »čuvali« naše šotore in zvončkljali med našimi glavami. Naslednji dan smo zapustili dolino reke Markhe in se podali v navidezno spečo dolino Langtang, ki nas je budila z večkratnim prečenjem ledeno mrzle reke. V takem stilu smo napredovali po dolini in se nevede vzpenjali do višine, ki je v taboru dosegla skoraj 4.700 metrov. Po mrzli in mokri noči, ki je pošteno pobelila sosednje vrhove, smo prečili prelaz Zalung La (5.100 metrov). Mi eni v gojzarjih, debelih jopah, rokavicah, drugi, tisti iz naše spremljevalne ekipe, ki nas je dohitela in prehitela na vrhu, pa v kroksih in japonkah. Kdo bi razumel, še manj pa, če ima gojzarje zvezane na nahrbtnik. Ampak oni že vedo. Na drugi strani prelaza pa se je začel odpirati nekoliko drugačen svet. Trava je postala bolj zelena, celo kakšen grmiček smo uzrli in skoraj sem slišala neslišno govorico konj, ki so se veselili poštene večerje po enem tednu visokogorske »puščave«. Pred nami je bilo nekaj bolj ležernih dni, kar pomeni, da smo hodili samo nekaj ur dnevno, vmes več počivali in praznili zaloge iz naših nahrbtnikov. V takem ritmu smo prečkali »mejo« med indijsko Himalajo in Tibetansko planoto ter prispeli v nomadsko vasico Dat, ki je bila v tem letnem času prazna, vendar je ponujala v bližini prostor za tabor. Utaborili pa smo se seveda blizu prvega dobrega soseda, ki je bil lastnik jurte, in tako smo po dobrem tednu spet začutili v krvi indijsko strong pivo. Naslednji dan smo prehodili ravnino, ki ji ni bilo videti konca, čas pa mi je krajšal prijeten »klepet« z divjim oslom. Po nekajurni hoji smo se še tretjič in zadnjič spoprijeli z višino 5.000 metrov. V dveh dneh smo se spustili še do našega zadnjega tabora. Sklepno dejanje je bilo sladko nostalgično z eno samo mislijo: to je to! V naslednjih dneh pa še do Delhija, kar lahko pomeni tudi 13urno vožnjo za 340 kilometrov in 15 ur na avtobusu med dvema »zanimivima« sosedoma. Eden med njimi je celo noč bruhal, drugi pa jokal v mamičinem naročju. Vse smo preživeli in potrpeli, tudi polmetrske luknje in odsekane ceste nad prepadi. To sem vzela kot zanimivo in nenavadno potovanje od Tso Karja do Delhija. Verjetno vas zanima še kakšna ne nepomembna malenkost s trekinga. Na primer: kako je s kondicijskimi predpripravami – so priporočljive, ne pa povezane s pretiravanjem; spopad z višino – pomaga žvečenje kokinih listov, v rezervi je lahko diamox; prtljaga – zahvala gre vsem 12 konjem; pitna voda – prekuhana, z okusom po dimu; umivanje – lavorček vode za obraz, vse drugo pa rešujejo vlažilni robčki Pampers; lulanje – v naravi in v »šotorčku« z luknjo in bog ne daj za molilnim zidom; hrana – obilna in okusna s posledično tremi kilogrami več na tehtnici. Če je še kakšno vprašanje, pa veste, kje me najdete. Verjetno julija na Araratu. Dvomov ni več. Moj gojzar je pustil odtis v himalajskem snegu in me prepričal, da je to tisto, kar si želim ponovno doživeti. Priporočam tudi vsem drugim! Komaj verjameš očem, kaj vse zmore narediti narava, kako se poigrava in kako nenavadne oblike kreira. Spremljevalna ekipa na višini 5.100 metrov v japonkah in kroksih Trenutek miru in odmaknjenosti za molitev ob molilnem zidu, enem od številnih na poti In takšna je kopalnica v himalajskem stilu. Dat, zimsko bivališče nomadov z žrtvenim oltarjem Osrednji dogajalni prostor v taboru – kuhinja in jedilnica Pomivanje posode v takem okolju je lahko tudi prijetno gospodinjsko opravilo. BARVA CMYK datum: 29. 04. 2010 VESTNIK/PEN stran 14 14 april 2010 jih je odprl p en 38 Štefan Horvat: elektrotehnik, inovator in slikar Arhivi znanih Pomurcev Š Edi Berden, legenda motorizma iz Andrejec Rojen Sobočan, letnik 1941, starši so imeli trgovino v Lendavski ulici. Mladost je preživel v Gornjih Petrovcih, kot vajenec finomehanike v takratnem Rafimusu je s triciklom vozil po domovih popravljene radie. Pozneje je bil zaposlen tudi v AMD Štefana Kovača in Agroservisu. S kolesarskimi dirkami je začel zelo mlad daljnega leta 1963, tekmoval je po Sloveniji, Vojvodini in drugje, in to kar tri leta. Pozneje je kolo zamenjal za težke motorje. Če hočeš na mednarodne dirke, moraš imeti mednarodno vozniško dovoljenje. Tega pa dobiš, če si bil prej državni prvak. Dirkati je začel z 22 leti. Vozil je 125-, 250- in 500-kubične motorje ter motor s prikolico. Kmalu je postal peti državni prvak Jugoslavije. Aktivno je dirkal 12 let in bi še, če ga ne bi prizadela huda prometna nesreča. Zasedal je prva mesta in bil večkratni prvak. Celo življenje je bil motorist – danes je aktiven pri veteranih. Vrnitev na kraj nesreče leta 1974 v Reko, k drevesu, kjer je leta 1972 doživel hudo prometno nesrečo, ko mu je na eni izmed dirk državnega prvenstva pot prekrižala gledalka. Takrat se je končala njegova dirkalna kariera. Nesreča ga je za vedno zaznamovala in mu spremenila življenje. Danes pravi, da je tako moralo biti. Od takrat mu je življenje odprlo mnogo novih dimenzij in pogledov. Let a 1978 je spoznal v službi v Agroservisu mlado brhko dekle iz družine znane soboške vrtnarije Tinev, tako imenovane Bulgarce, Nadico in se z njo tudi poročil. Nadica je postala potem sovoznica na prikolici motorja in skupaj sta tekmovala vsepovsod v kategoriji veteranov. Nada je bila tudi pesnica, igrala je violino in bila članica skupine Gorički klantoši. Živela sta med Mursko Soboto in Andrejci. Žal mu jo je usoda iztrgala iz življenja pred sedmimi leti. Dominika Tibaut Arhiv Edija Berdena in Dominike Tibaut Osvojil je mnogo, mnogo pokalov, priznanj in kolajn. Skupno ima doma čez 100 pokalov. Vsako leto je sodeloval pri organizaciji dirk veteranov, ko so se zbrali na AP Murska Sobota in peljali do Goričkega. Sodeluje tudi na vseh dirkah veteranov. Leta 1991 je bil med glavnimi soustanovitelji Moto kluba veterani, poleg njega sta bila ustanovitelja še Jelen in Gomboši. Vsako leto imajo dve ali tri srečanja. Danes tudi organizirajo srečanje štirih dežel, Slovenije, H r va š ke , M a d ž a r s ke i n Avstrije, ter druga tekmovanja po Sloveniji. Jesen življenja Edi danes preživlja v čudoviti naravi v posebno lepi hiški iz kamna na hribu v Andrejcih. Kot aktivni član veteranov in Strelske družine Andrejci je zelo dejaven in nikoli mu ni dolgčas. Dela pa tudi na vrtu in okolici ter prijatelju popravi kakšen motor ali da dober nasvet. Je ponosen lastnik 750-kubičnega oldtajmerja Dnjepr s prikolico. Fotografija prikazuje Edija z ženo Nadico in hčerko Sonjico v Poreču, ko se je vrnila na obisk iz Nemčije, kjer živi od leta 1993. Avtorica fotografije je Dominika Tibaut, ki je bila najboljša Sonjičina prijateljica in še danes imata redne stike. V prostem času je Edi ob dirkah in drugih aktivnostih dosti delal na vrtnariji tašče Tilke, vozil pa ji je tudi sadike za prodajo po Pomurju. Z družino se je večkrat letno odpravil na slovensko obalo in drugam na morje, na Madžarsko k Blatnemu jezeru in še kam. Danes je ponosen dedek štirih vnukov. tefan Horvat je oseminsedemdesetletni Prekmurec, rojen v Otovcih, danes pa živi v Višnji Gori. Prav tako kot v Puconcih so mu tudi tam podelili naslov častnega občana. Poleg področja elektrotehnike in akustike, na katerem je delal v času Jugoslavije, je svoj čas že takrat posvečal inovatorstvu in slikarstvu. Za prvo je do danes prejel več mednarodnih nagrad, za drugo pa je zgovoren podatek, da je pred kratkim odprl več kot dvestoštirideseto lastno samostojno razstavo. Rodil se leta 1932 na kmetiji v Otovcih. Družina se je kmalu po rojstvu preselila v Nemčijo, od tam pa leta 1939 v Avstrijo, natančneje v Dunajsko Novo mesto, kjer so starši dobili zaposlitev, oče pri kmečkih, mati pa pri hišnih opravilih. Tam je obiskoval osnovno šolo. Dobre spomine ima na gospodarja kmetije, ki je imel nanj močan vpliv. »Kot sedemletni otrok sem prvič sedel na buldoga, najstarejši traktor, ki sem ga vozil. V slabem spominu pa imam seveda hitlerski režim v šoli. Čez čas so se vrnili domov. Leta 1944 se je vpisal v Gimnazijo Murska Sobota. Kot dijaka so ga Rusi poklicali na delo h Gradu, kjer je delovala ena največjih ruskih bolnišnic na Balkanu. »Spomini iz tistih časov so živi še danes,« pravi Štefan Horvat, ko se spominja vseh ranjencev, zdravljenja in kirurškega dela brez sodobnih pripomočkov in anestetikov ter dodaja: »Tam sem bil med letoma 1944 in '45. Padlo je 2800 Rusov. Kasneje sem pomagal pri gradnji Spomenika zmage v Murski Soboti.« Iz časa gimnazije se spomni dogodka, ko je Miki Muster narisal Titov portret. Fantje so ga stražili pred Madžari. Ti so ga nato zaprli v prostor pod stopnicami, kjer je ostal cel dan in celo noč brez vsega. Izpustili so ga naslednji dopoldan. »Bil sem precej divji, neubogljiv in trmast otrok, tudi agresiven.« Ko je prišel leta 1947 v Maribor, kjer je obiskoval srednjo vajensko šolo za avtomehanika, se je vpisal na boksarski tečaj. Ukvarjal se je tudi s tekom na dolge proge. »S fanti smo se dostikrat stepli in oboje mi je pri tem prišlo prav. V Mariboru sem vozil celo spidvej in spomnim se, da mi je mama kupila motor Puh.« Iz Maribora so ga leta 1952 poklicali v vojsko, od koder se je dve leti kasneje vrnil in se nastanil v Ljubljani, kjer je študiral elektrotehniko. Zaradi slabega socialnega položaja se je kmalu zaposlil kot šofer in mehanik v centralnih obratih Slovenijacest, zato je študij sčasoma opustil. Leto kasneje ga je prof. Vidmar povabil v službo v Telekomunikacije Ljubljana (kasnejša Iskra), kjer je delal v proizvodnji radijskih sprejemnikov. Že po nekaj mesecih so ga premestili v razvojni laboratorij akustike, kjer je hitro napredoval in dobil takratni naziv razvijalec. Med letoma 1956 in 1961 so pod njegovim vodstvom patentirali 85 patentov, še danes pa je najbolj ponosen na prvi ovalni zvočnik, glasbeni avtomat, ki so ga prodali v Švico, pa na lijačni zvočnik in prvo sireno proti kraji avtomobilov. Sodeloval je pri razvoju gramofona in televizijskega sprejemnika Panorama, ki so ga leta 1961 proizvajali serijsko. Med tem se je leta 1959 tudi poročil. Pravi, da so Prekmurke najboljše kuharice in gospodinje, zato je soprogo iskal med njimi in jo tudi našel – v Vidoncih. Tako se je poročil z Albino Matiš, sestro znanega sodnika v Murski Soboti. Leta '60 se jima je rodil prvi sin, pet let kasneje pa drugi. Danes ima dve vnukinji in tri vnuke. Do danes so ohranili tradicijo, da se v Prekmurje pogosto vračajo, saj imajo hišo na zemlji ob domačiji, ki še stoji. Prva Philipsova tovarna na Balkanu Rad se spominja časov, ko so ga po usposabljanju na Nizozemskem v podjetju Philips leta '61 pooblastili za prav posebno nalogo. Sodeloval je pri prenosu tehnologije in proizvodnje v Slovenijo in tako so na Čeravno najpogosteje upodablja prekmursko pokrajino, slika prikazuje Pokljuko. BARVA CMYK datum: 29. 04. 2010 VESTNIK/PEN stran 15 39 p en april 2010 15 Psi čvrstega telesa z nemško natančnostjo »Bil sem precej divji, Klub ljubiteljev nemških neubogljiv in trmast ovčarjev Prekmurja otrok, tudi agresiven« M arjan Granfol, že trideset let uspešen vzreditelj nemških ovčarjev iz Vučje Gomile, je povedal: »V Prekmurju in v svetu je to najbolj razširjena pasma psov, z njimi se najlažje dela. Za razstave sta potrebna slikanje komolcev in medenice ter DNK-test. Vsak vzreditelj strmi k temu, da dobi dobrega psa, po obnašanju in konstrukciji telesa.« S tako selekcijsko vzrejo dobi odlične pse; z njimi osvaja prestižna mesta na svetovnih razstavah. Nemški ovčar je zelo inteligenten pes, ki se ob pravi selekciji in vzreji razvije v uravnovešenega in zanesljivega sopotnika. Iz njegovega obnašanja se razbere njegova nemška vztrajnost, Prvi od desne stoji Robert Lainšček, drugi je Marjan Granfol, vodja šolanja psov v Vučji Gomili, tretji je Tadej Granfol, četrti je Koloman Benko in peti Zvonko Postružnik. srečanja, je opazil težave ali napredek psa. Drugi poslušajo in se pri tem učijo. Vodja šolanja se z zanimanjem posveti vsakemu lastniku, opazuje psa Marker Tadej Granfol med vajo obrambe. Višnji Gori postavili prvo Philipsovo tovarno na Balkanu. »To je bilo povezano s težavami tako glede prostorov kot tudi delavcev. Šel sem k sekretarju Zveze borcev Slovenije: 'Dajte mi neki dom borcev, ki ga ne potrebujete.' Poslali so me v Grosuplje: 'Tovariš Hribček, sekretar me je poslal, menda imate dom borcev, ki je prost.' Šofer naju je odpeljal v Višnjo Goro. Takoj smo dali gor tablo: Tovarna za visokofrekvenčne elemente za televizijo. Čez čas smo dobili kompletno proizvodnjo zvočnikov, kjer smo razvijali akustiko, pa tudi proizvodnjo glasbenih omaric, gramofonov, membran, vodil in nihajnih tuljav. Zaposlenih smo imeli 140 ljudi.« Najprej je opravljal delo tehničnega vodje, ko je obrat prevzela Iskra, pa je postal vodja proizvodnje. Tu je delal do leta 1982, ko se je zaposlil v Pozd Elektro servis Grosuplje. Do leta 1990, ko se je upokojil, je bil vodja proizvodnje elektronike in razvoja. Kot delavec je bil zelo vesten, natančen in točen. »Delo sem si vedno razporejal. Spat sem hodil ob desetih, vstajal pa ob šestih. Nemalokrat se je zgodilo, da sem se prebudil npr. ob treh in se česa domislil. Vstal sem in se odpravil v tovarno ter to tudi naredil.« Inovatorstvo in slikarstvo Ena njegovih prvih inovacij je bila, ko sta z očetom kmetovala. »Očetu sem rekel: 'Jaz bom kmet, če se bova vedla sodobno.'« Tako je leta 1948 izdelal okopalnik koruze in krompirja, ki je bil podoben današnjim: na leseni gredi dva močna tečaja, na vsaki strani nosilec s tremi motikami, spredaj pa kolo. Vse skupaj je vlekla krava. Podobno je oblikoval tudi osipalnik in sadilnik krompirja. »Ko sva orodje preizkusila na otovski ravnini, je nejeveren kmet zmajeval z glavo, češ kaj počneva, saj nama bo krava potacala vso koruzo. Na koncu je imela najina koruza več storžev, saj je žival koruzo redčila.« Že v tovarni se je posvečal svojim izumom (ne le v vlogi izboljševanja proizvodnje) in slikarstvu, to pa sta postali glavni aktivnosti po upokojitvi. Lani je tako praznoval petin- petdeseto obletnico likovnega ustvarjanja, ob tej priložnosti je imel 242. samostojno razstavo v Puconcih. Pogosto upodablja slovensko pokrajino, še posebno rodno Goričko. Likovni kritiki mu priznavajo mojstrstvo pri upodobitvi dreves, oblakov in sončnih zatonov. Leta 2000 se je kot edini Slovenec udeležil olimpijade izumiteljev Genius v Budimpešti. Za štiri inovacije je prejel pokal, za eno pa tudi medaljo Geniusa. Nagrade za svoje inovacije je prejel tudi drugje po svetu, npr. v Pitzburgu in Nürnbergu. Leta 2003 je prejel srebrno priznanje za inovacije Območne gospodarske zbornice Ljubljana. Njegovi izumi so tudi okoljsko in energetsko naravnani. Patentiral je filter za pridobivanje t. i. žive vode, ki ima, tako Horvat, orgonsko energijo, na telo pa deluje blagodejno in z učinki antioksidantov. »Orgonska energija je kozmična energija, ki je nasprotna električni. Tisto, kar je za električno energijo izolacija, je za orgonsko energijo prepustno, in kar je za orgonsko ovira, je za električno prepustno.« Izdelal je tudi vrsto energijskih zaščitnih medalj, ki vzpostavijo konstantno energetsko polje, ki človeka ščiti pred negativnimi vplivi. Omeniti velja tudi enostranski magnet, ki ga kot zaščito proti sevanju nalepite na hrbtno stran mobilnega telefona. »Kot elektronik sem navdih črpal iz dela Nikole Tesle. Leta 1989 sem dobil prvo zlato medaljo za biozener, varovalno plošco, ki ščiti prostore pred zemeljskim sevanjem. Prodal sem jo Nemcem. Plošča, ki se vzida v vsak vogal hiše, jo za zmeraj zavaruje pred negativnim, tudi računalniškim sevanjem. Lahko pa se postavi tudi na sredo bivalnega prostora.« Pri uresničevanju inovatorskih in slikarskih projektov mu pomaga dr. Branka Berce Bratko. Doma v Prekmurju hrani več sto eksponatov, ki jih je uporabljal pri razvojnih projektih in inovacijah. V prihodnosti jih želi postaviti na ogled v muzeju elektronike in elektrotehnike v svoji rojstni hiši v Otovcih. Iztok Štefanec kar pa mora lastnik z vajami izkoristiti in se psu vsak dan posvečati, ker potrebuje dosti gibanja in pozornosti svojega gospodarja. Če ga dovolj zgodaj izurimo, je zvest, poslušen in pogumen družinski član. Pes mora biti uravnovešen, povsem sproščen, pozoren, vodljiv in nenevaren, samozavesten z izraznim nagonom po plenu. Za dobro žival je potrebna dobra hrana. »S hrano reguliraš pasji videz. Doma prehranjujem vsako žival drugače, breje ali doječe samice, mladiče, plemenjake, stare pse,« je povedal Robert Lainšček, lastnik psa Hulka ter samic Megi, Roni in Kore. Vsak dan se z ženo Tanjo, sinom Matjažem in s štirimi psi, ki so k hiši že prinesli kup pokalov in priznanj, odpravi na rekreacijo v naravo. Ta šola je pasja »Pomembnost šolanja psov je usposobitev živali za življenje v urbanem okolju,« je povedal Marjan Granfol, ki je vodja šolanja psov v Klubu ljubiteljev nemških ovčarjev Prekmurja. Gospodarji in njihovi psi se vsako nedeljo dopoldan zberejo v Vučji Gomili, kjer se na začetku pasjih učnih ur vsak lastnik s štirinožcem postavi v vrsto, drug za drugim. Lastniki v prijateljskem vzdušju sodelujejo v skupini, kjer so začetni tečajniki in tisti na nadaljevalnem tečaju. Do pozdrava vlada tišina. Nakar Marjan začne z vprašanji vsakemu posamezniku, na primer ali je s psom dosegel učne uspehe od prejšnjega in zato dobro pozna zmogljivost vsake živali. Sledijo vaje iz poslušnosti, pri tem človek in žival upoštevata red in ubogljivost. Pri živali sta pomembna njen tempo in razumevanje posameznih ukazov. S čutnoslušnimi vajami dosežejo pri psu, da se ta hitro odziva na povelja in upošteva vso okolico. Po vsem tem pa izpeljejo še vaje za obrambo, ki se je ne udeležijo vsi psi. Mentor tega je Marjanov sin Tadej Granfol iz Gančan, lastnik mlade nemške ovčarke Nare. Tridesetletnik, ki ob očetovi odsotnosti opravlja tudi njegovo funkcijo, velja za perspektivnega inštruktorja in se specializira za markerja – inštruktorja za urjenje psov za obrambo. Brez strahu pogumno pripravi psa, da skoči na roko, ki je zaščitena z debelim materialom, jo močno ugrizne in je ne spusti. Pri tem je pomembno, da jo čim manj trga. Izpusti jo šele na ukaz. Šampioni so v Prekmurju V Sloveniji že vrsto let velja, da so najboljši nemški ovčarji v Prekmurju. »Če ni Prekmurcev z nemškimi ovčarji, potem tudi ni dobre in zanimive razstave,« so povedali lastniki psov v Vučji Gomili. Prav s tega konca države je na razstavah največ ovčarjev. Marjan Granfol je povedal: »Bil sem že na tolikih razstavah v Evropi, da poznam vsako evropsko mesto.« Vzor vsem priznanim rejcem te pasme po svetu je reja v Nemčiji, kjer so velike in ugledne psarne in inštitut za nemške ovčarje. Vsak rodovniški nemški ovčar na svetu je vpisan v knjigo, ki je v Nemčiji. Po 35-letih Mure je pes najboljši prijatelj Koloman Benko iz Martjanec, dolga leta zaposlen v tovarni Mura, je peljal samico na parjenje kar v Bad Neustadt pri Kölnu in za osemenitev plačal devetsto evrov. To pa zato, ker je bil pes aktualen svetovni prvak in vreden toliko kot dober nov mercedes. Mnogi so menja, da je vsak pes podoben svojemu gospodarju, ne le po značaju, temveč to drži tudi za videz. Torej za lastnike nemških ovčarjev lahko zapišem, da so moški treniranih teles, jeklenih pogledov, močnih ramen, imajo dosti občudovalk, žametne lase in so, skratka, cool. Bojan Zadravec Koloman Benko se je potem, ko je ostal brez službe v Muri, še bolj poglobil v vzrejo nemških ovčarjev. Nemški ovčar je srednje visok, rahlo iztegnjen, močan in mišičast pes, čvrstega telesa. BARVA CMYK datum: 29. 04. 2010 VESTNIK/PEN stran 16 16 april 2010 To je on p en 40 Anton Balažek Zgodba z naslovnice Naj… Pomurec 2009 O d zgodnje mladosti sem si sam služil za žepnino. Delovne navade so pogoj, da nekaj ustvariš in se oblikuješ. Odraščali smo brez računalnikov. Veliko časa smo preživeli v naravi in vzljubili šport, predvsem nogomet, ki smo ga igrali vedno in povsod. Nogometni klub Nafta je bil zakon, igrišče pa drugi dom. V srednji tehniški šoli smo se naučili natančnosti, tehničnega risanja in načrtovanja. Med počitnicami smo izdelovali kovinske ograje in se postavljali pred vrstniki iz poklicne šole, češ tudi mi znamo variti. Sanjal sem o študiju ekonomije. Z veliko odrekanja sem ta cilj dosegel. Znanje je nekaj, kar te krepi, zlasti če ga prenašaš na druge. Nihče ti ga ne more vzeti. Pridobljeno znanje pa nima prave vrednosti, če ga nenehno ne nadgrajuješ. Spoznal sem, da je poznavanje tehnike in ekonomije dobra kombinacija za delo v gospodarstvu. Slednje je nepogrešljiva izkušnja in dejanski stik z realno ekonomijo. Večina mladih drugače razmišlja. Delo v gospodarstvu jim ne predstavlja pravega izziva, pa tudi priložnosti za takšno zaposlitev niso prav pogoste. Po več kot desetih letih dela v gospodarstvu sem spoznal, da je zanimiva tudi tista plat ekonomije, ki je bolj povezana z regionalnim razvojem in podjetništvom. Štipendija Ministrstva za gospodarske dejavnosti Republike Slovenije je bila odločilna za vpis na magistrski študij, ki mi je odprl nove dimenzije razmišljanja. Politična ekonomija me ni preveč zanimala, kljub temu sem postal politik. Raje kot županovanje imam ekonomijo, ki jo pri svojem delu tudi veliko uporabljam. Ob političnih izkušnjah so za župane pomembne tudi strokovne kompetence. Politične izkušnje sem si nabiral v okviru lokalne samouprave in poln zanesenjaštva sanjal o lepši prihodnosti teh krajev. O tem je verjetno sanjal tudi moj dedek, ko se je iz Polane preselil v Lendavske Gorice in večkrat odpotoval na začasno delo v Ameriko. To je še za današnje čase občudovanja vreden projekt. Začasno je v Avstriji delal tudi oče. Navezanost na domači kraj je bila pri obeh premočna, da bi se odločila zapustiti ga. Takšna in podobna je bila usoda številnih Prekmurcev. Številne so zgodbe o »dobrih ljudeh«, ki so si želeli živeti in delati v domačem kraju. To je preprost in logičen cilj pomurskega človeka, ki je tudi danes zelo aktualen. Lahko ga vzamemo kot politični cilj pokrajine ob Muri, ki se ubada z globokimi strukturnimi problemi. Takšni enostavni cilji so težko razumljivi za politične centrale in okolja, ki nimajo tovrstnih problemov. Če je lepo živeti in delati v svojem kraju, je pravi privilegij delati za svoj kraj in ljudi, ki jih večinoma osebno poznaš. Za županovanje sem se odločil zaradi spoznanja, da znanje in ideje niso dovolj. Potrebna je tudi avtoriteta položaja, da bi ideje lahko uresničevali. Ta prinaša tudi bremena odgovornosti, sprejemanja odgovornih odločitev v prid ljudem, ki so ti to funkcijo zaupali. Vsem ne moreš ugoditi, zaradi tega so pomembni objektivno presojanje, doslednost in občutek za potrebe ljudi. Posebno pozornost posvečam tistim, ki potrebujejo pomoč, spodbudo ali zgolj možnosti za to, da uresničijo svoje sanje. Srečujem tudi takšne ljudi, ki imajo cilje in dobre ideje, niso pa pripravljeni prav veliko storiti za njihovo uresničitev. Rezultat na volitvah je tisti, ki ti pove, ali si svoje poslanstvo dobro opravil in ali je smiselno nadaljevati delo, ki ga začasno opravljaš. Sam si postavljam visoke cilje in sprejemam izzive. Praviloma sem zaposlitev zamenjal, ko sem opravil določeno nalogo, dosegel zastavljene cilje, izgubil motivacijo ali čutil, da me okolje omejuje. Svojih principov ne bom spreminjal. Neopravljenega dela je še veliko. Ko bo čas za spremembo, si želim naslednika, ki bo sposoben odgovorno prevzemati breme te funkcije. Z veseljem se bom ozrl na prehojeno pot in se iskreno veselil vseh novih uspehov te pokrajine. Za vsakim dežjem posije sonce, tako bodo tudi za Pomurce prišli lepši časi, če si bomo to dovolj želeli! Znanje, kako se spopasti z reko, so dobili od starejših Pripoved staroste ižakovskega büjranja Franc Vučko: »Büjraš je bil človek, ki je bil ob pravem času na pravem mestu« I žakovčan Franc Vučko se pritožuje nad tem, kako mu je Mura vzela zdravje, in pravi, da bi bil brez nje pri petinosemdesetih letih še pravi junak. Zdaj pa tako kot njegova žena previdno hodi z opornicami od hišnih vrat vzdolž po dolgem dvorišču. Vučko je svoje življenje posvetil boju z reko, da ta ne bi spodkopavala brega in se približala naseljem. To opravilo je prevzel od svojih prednikov, ki so se navadili živeti ob tej kruti reki. Nekateri mistiki pripovedujejo, da so Muri – demonu temnih sil, v katero so med vojno podvomili celo Nemci in Rusi – v davnini žrtvovali ljudi, da ni več spodkopavala brega. Franc Vučko, rojen leta 1925, je torej eden izmed tistih, ki so se spopadali z reko in so jo morali zato dobro poznati. Njegov oče se je bal, da bi reka odnesla še tisto malo, kar je zraslo na zamočvirjeni zemlji. Pri hiši je bilo namreč kar deset otrok, danes pa živita samo Na ižakovskih Büjraških dnevih poteka prikaz izdelave volšlinov. Skrajno levo je nekdanji delovodja Franc Krapec, desno od njega je vztrajen Vučko. še Franc in v Franciji sestra Mica. Z reko se je spopadal že mali Francek. Ko je Mura poplavljala, si je iskala nove poti in delala ogromno škode Ko je bil Franc otrok, je Mura pogosto poplavljala in o poplavah so mu pripovedovali že njegovi predniki, ki so ga naučili, kako se ukroti reko, kako se büjra. Od kod se je vzel ta glagol, mi modrooki Franc ni znal razložiti: »Tako so govorili že naši starci.« Da je nekdo lahko postal büjraš, so rekli takole: »Če znaš plavati, potem greš delat, če ne, pa ne.« Za to opravilo je veljalo še naslednje: Büjraš je bil človek, ki je bil ob pravem času na pravem mestu. Naloga njegove žene pa je bila poleg skrbi za domačijo, da je možu prinašala skromno malico. V cekarju je njegova Marija tako kot druge ženske nosila: »Tisto, kar je katera imela doma, mogoče samo kos kruha in namaz. To je bilo dovolj, da delavec ni ostal lačen.« Marija je že kot dekle nosila hrano svojemu očetu Tuniju Radošiču, prav tako znanemu, trdnemu büjrašu, očetu sedmih otrok. Nekje leta 1940 je z malico v roki stopila na truplo mrtvega vojaka. Bog si ga vedi, ali je bil z vzhoda ali zahoda, ali je imel sfastiko ali zvezdo. Groza trupla jo je pregnala vstran. Teh je bilo tam nešteto. Na reko in njene skrivnostne gozdove imata Vučkova neštete spomine. Tam je Marija kot deklica na usnjenem povodcu vodila pisanega psa, pokritega s telovnikom, ki ga je za bombone sprehajala beltinski grofici. Med tem je ženska modre krvi kot modra žaba zaplavala v murski vodi ali se je na Otoku ljubezni sestala s postavnim ižakovskim mladeničem. Pravijo namreč, da so zaradi tega kraj poimenovali po večni besedi – ljubezen. Tudi ljubezen v Murski šumi zna biti mistična, tako kot so še danes prelepe murske vile ali džileri. To je duh pokojnega geodeta, ki je v Büjraši so prišli po novo šefo k mojstru Ostercu v Veržej. Franc stoji tretji z desne v zadnji vrsti. Posnetek je nastal v začetku sedemdesetih. času življenja nekomu načrtno napačno izmeril zemljo in ga pri tem oškodoval. V onostranstvu je njegova vest nemirna in se zato kot žareča gmota pojavi na merjeni površini. Pripovedujejo, da se džileri dvigajo iz murskih močvirij. Nekateri razlagajo, da je to v resnici plin, ki je ušel iz močvirja in se vnel. Toda kako to, da so jih videli tudi daleč vstran od močvirij in rek? Ponoči so videli, da je iz zemlje udaril plamen, ki je po nekaj migljajih izginil. Ljudje so nato rekli, da cveti denar. Priči, da džileri zares pridejo iz onostranstva, sta tudi Marija in Franc, toda denar, ne papirnat ne kovan, ni prišel do njiju po kratki in lahki poti. Treba se je bilo boriti za kruh, ki je prišel iz žita, če tega prej ni odnesla reka. Tako se je zgodilo nazadnje leta 1972, v noči pred ižakovskim proščenjem. Ostali so brez žetve, brez vsakdanešnjega kruha. Pauše, volšlin, šefa … Franc je pripovedoval, kako je potekala zajezitev Mure, da ta ni prodirala proti vasi. Dolge snope vej, imenovane pauše, so povezali med seboj, jih namestili ob rečni breg in mednje navozili kamenje. Turnjač ali volšlin so spustili ob rečni breg z namenom, da je utrjeval kopni del in ga je čez čas preraslo rastlinje. Kasneje so Murin breg varovali z betonskimi kvadri, ki so ji polagali na volšline. Od brega proti sredini so nastajale rečne traverze, kjer se je razbijala moč rečnih valov in vrtincev. Osnova za traverzo so vošlini, torej pauše in rečni gramoz. Voda pa je tam zravnala svoj tok. Po reki so se büjraši prevažali s trinajst metrov dolgim transportnim čolnom šefo, na kateri so prevažali tudi material za büjranje. BARVA CMYK datum: 29. 04. 2010 VESTNIK/PEN stran 17 p en 41 april 2010 17 Ko je drevo najlepše cvetelo, je prišla dolga in mrzla noč N a cankovskem pokopališču sta se skupaj sprehajala tamkajšnji župan Karel Vogrinčič in Pavla Šadl, potomka veleposestnikov Šadlov in Čahukov. Zgovoren župan je pri Pavli z zanimanjem poizvedoval o preteklosti občine in zgodbah, ki jih zaznamujejo nagrobniki. Na koncu pokopališča sta se ustavila pred majhnim marmornatim belim spomenikom, na katerem je napis v nemščini: Tukaj počiva naš ljubljeni otrok Bela Pollak, rojen 24. septembra 1889, umrl 25. novembra 1894. Počivaj v miru! Predniki Pavle Šadl so bili sosedje židovskim trgovcem Pollakom, zato o njih ve marsikaj, kar je slišala od staršev. Iz matičnih židovskih knjig, ki jih je konec 19. stoletja pisal soboški rabin Goldman, smo izvedeli, da je bil petletni Bela rojen v Lendavi kot prvorojenec, sin Sigmunda Pollaka in Kati Neuman, rojene Cankovčanke. Neumanova je bila nečakinja radgonskega veletrgovca Morica Neumana. Katin mož, Sigmund Pollak, je bil Lendavčan in tam sta se poročila. Njun drugi sin Leopold, rojen leta 1897, je po starših prevzel trgovino. Leopoldova žena Ilonka, rojena leta 1903, se je po poroki preselila na Cankovo iz Nagykanizse na Madžarskem. Njuna otroka sta bila leta 1927 rojena Klara in osem let mlajši Alfred. Njihovo življenje je bilo srečno, ne vedoč, kaj se kuha v evropskem kotlu. Pavla Šadl nam je prinesla fotografijo, na kateri za ograjo stoji njen oče Franc in ob drevesu sosed Franca in Marijo Vučko iz Ižakovec je Mura resnično zaznamovala že v otroških letih. Leta 1927 je jugoslovanska oblast namenila denar za regulacijo Mure Da bi z ženo lažje preživljala svoje štiri otroke, se je Franc po drugi svetovni vojni zaposlil kot hidrotehnični delavec, saj je büjraštvo postalo državna služba. Dnevna norma je bila petnajst pauš, a so jih vedno naredili več. Po Muri od Šentilja do Benice so predvsem po poplavah izvajali tudi vzdrževalna dela. Medtem ko je njegova pet let mlajša Marija gospodinjila in vodila manjšo kmetijo, je bil Franc vse leto v službi v naravi, tudi v največji zimi je moral biti v toplih oblačilih in v pripravljenosti. »Zaradi tega me zdaj vse boli in težko hodim,« je z globokim glasom potarnal starosta büjrašev, ki ga spremljajo opornice. Vendar pa kljub svoji starosti in težkemu delu v vseh vremenskih razmerah nima kaj dosti sivih las. Franc se je upokojil na svoj petinšestdeseti rojstni dan, po petintridesetih letih službe. Danes se oba razveselita, ko se okrog njiju zberejo njuni štirje otroci: Bernard živi na domačiji, Marija v Turnišču, Franc v Murski Soboti in Štefan v Žižkih. Tako kot se je büjraštvo prenašalo iz roda v rod, tako tudi zakonca Vučko rada pripovedujeta svojim potomcem o življenju z Muro, murskih ribah in zeliščih, ki jih je človek nabiral, da je od sebe pregnal zle sile. Čremsa je imela pri naših prednikih pomembno mesto v kulinariki v spomladanskih in poletnih mesecih. Vučkove izpovedi so zanimive za etnologe in ljudi, ki si motive za pisanje jemljejo iz te čarobne reke in njenih logov. Vsako leto se udeležita tradicionalnih Büjraških dnevov v Ižakovcih, kjer domačini prikazujejo, kako so se nekoč bojevali z reko. Franc si želi, da bi mu naslednje leto še bilo naklonjeno zdravje in bi se lahko udeležil büjraškega dogodka, ki je samo prikaz hude ure ali grožnje reke, nedaleč od svojega doma. Bojan Zadravec Leopold Pollak. Na cvetočem drevesu sta otroka Alfred in Klara, ki bi bila letos stara triinosemdeset let. Kdo se danes najbolj spominja te družine? Oglasil sem se pri Cankovčanu in županovem soimenjaku Karlu Vogrinčiču, lokalnem in amaterskem zgodovinarju, in njegovi dobrodušni ženi Danici. Ta se je takoj spomnila svoje židovske vrstnice, prijateljice in sošolke Klare. To je bilo dekletce z dolgimi, gostimi lasmi in vedno v lepi oblekici, kakršne se je dalo kupiti v mestih. Skupaj sta se igrali, nagajal pa jima je Klarin mlajši brat Alfred, z vzdevkom Pubi. Šestinosemdesetletni Karel se dobro spominja časov, ko je hodil kupovat v židovsko trgovino z mešanim blagom: »Nenavadno se mi je zdelo, da sta se gospod Pollak in njegova vitka in lepa soproga med seboj za pultom vikala.« Danes se zdi večini tak način komuniciranja čuden. Ko se je bližalo nacistično zlo, so jima nekateri domačini v bunkerju ponujali skrivališče, vendar je bil eleganten in po rasti visok gospod prepričan, da bo vojne kmalu konec. A v aprilski noči je židovski dom ostal prazen. Ferdinand Neuman, sin Morica Neumana, fotografija iz leta 1930 (Iz avtorjevega arhiva) Vogrinčičeva se spominjata zakonskega para, ki se je z roko v roki sprehajal po cankovskih ulicah. Mož s črnim plaščem in meščanskim klobukom je bil Moric (rojen leta 1863), nekoč ugleden meščan avstrijske Radgone, poleg je hodila Berta (rojena 1874.) Neuman. Leta 1888 je Moric skupaj z židom Juliusum Rosenbergom ustanovil podjetje Rosenberg & Neumann, ki je trgovalo z deželnimi produkti: z moko in semeni, pa tudi z bakrom, kositrom, živalskimi kostmi in krznom. Z napredovanjem v vojaškega veletrgovca za tamkajšnji huzarski regiment se je Moric Neumann uveljavil tudi znotraj radgonske družbe. Neumannov sin Ferdinand je v začetku 20. let prevzel družinsko podjetje in poleg tega skonstruiral mehanski mlin. Za ta stroj je imel v Avstriji Slovenija ma talent. Oddaja ka jo skoro si gledajo. Kak je nebi, vej nam pa da ka se smigemo z lidij, ka s sebe norčeke delajo. Pa ta kaplemo, kak nešterni lipou popevlejo, pa plešejo, pa koše davlejo, pa še sefele drüjgo. Malo več talenta bi lejko mela blond gospa v komisiji, bar za slovenščino. Se te lepo je biti miljonare, pa kmetije, pa trenutke resnice, pa talente k nan vozijo z ameriškoga pa britanskoga tržišča. Tan je tou fejst moderno. Svet je grato takši, ka bi najrajši se od douma prejk računalnika napravili. Edino drüženje so obiski velki nakupovalni centrov. Tan pa se majo. Kino, bowling, avtopralnico, kafič, lekarno, frizera, cvetličarno, ka od drüjgo baut nemo gučo. Seveda majo tüdi igrišča za deco. Trbej si male bodouče kupce vzgajati. Naš ati sigdar pravi, ka da ta idemo f te velke centre pa te doma vö skladamo, bi lejko najmenje brez 80 posto tistoga ka smo küjpili, čista dobro pa merno živeli. Če je pa li se v akciji, pa skoro šenki. San pa prepričani, naj nan še takše labuške z 75 ali pa cilou 80 % popuston ponüjajo,samo či nekše nalepke zberemo, ka še izda na njij lipou zaslüžijo. Pa nan te kak naročeno prijde, da nan dajo takše oddaje ge navijamo za koga, s ken trpimo, se smiđemo ali pa đoučemo. Ne ven kama se tou pela. Samo se mi nikak ne vijdi. Jankovič pa vište Ljubljani rikta nej samo ultra mega giga nakupovalni center liki še stadion pa dvorano coj. Aha f ton je keč! Še več zabave. Samo što pa ka de špilo f toj dvorani pa na stadioni je pa ena velka neznanka. Mogouče do pa talente tan snemali. Talente ka se v našoj Sloveniji dela. Ka se se dela s pejnez ka ji sakši mejsec doj potegnejo zaposlenin, pa na konci leta še v obliki dohodnine, pa pri sakšon nakupi v obliki DDV-ja. Pa tak dale pa tak naprej. Pa kak smo državljani Slovenije doubili znankar najdrakše avtoceste f Sloveniji, kak mamo znankar najdrakše bolnišnice. Stavbe mislin. Za mašine pa te fektajo, ka so se pejneze spič…li že pri monopol. V času naraščanja antisemitizma v Prvi avstrijski republiki družine Neumann niso nadlegovali. Ko so prišli leta 1938 v Avstriji na oblast nacisti, je bila edina judovska družina, ki je živela v Radgoni, družina Neuman. Šele z vkorakanjem nemških enot v Avstrijo se je to spremenilo. Sina Ferdinanda Neumanna so skupno s še nekaterimi drugimi – predstavniki domovinske fronte in znanimi nasprotniki nacizma – takoj zaprli in mu odvzeli premoženje. V Radgoni so se za družino Neuman začeli težki časi in gestapo je vsake toliko časa aretiral katerega od njenih članov. Namen je bil zagreniti Židom življenje v Avstriji in Nemčiji in jih prisiliti k izselitvi. Po pogromu v kristalni noči novembra leta 1938 so družini Neuman nacistične oblasti v Radgoni ukradle ves nakit in denar, podjetje pa zaplenile. Starša Moric in Berta Neuman sta ostala v Radgoni, na Hitlerjev rojstni dan 20. aprila leta 1940 pa so ju nacizmu naklonjeni Radgončani pregnali do madžarske meje pri Zenkovcih in sta se preselila na Cankovo, kjer je imel Moric sorodnike. V Mauthausnu je bila pod Adolfom Eichmannom ustanovljena posebna enota tudi za Madžarsko, ki je v naslednjih tednih preiskala državo ter 438.000 Židinj in Židov odpeljala v smrt. Moric in Berta sta bila deportirana v Auschwitz skupaj z družino Pollak. Od njih se ni vrnil nihče, živijo pa v spominu nekaterih Cankovčanov in na dveh fotografijah. Bojan Zadravec Pollak – Cankova gradnji. Na bruhanje mi ide, da vijdin tiste akcije, ka se za tou ali pa ovo bolnico küpuje te ali pa of mašin. Za cigle pa strejo, pa okna, pa plastične korine pa nišče ne spitavle, kelkokrat so preplačani. Pa ka še od Patrij sploj nemo gučo. Mamo mij talentof puno. Samo malo poglednimo. Od drüjge svetovne vojne je mijnolo 65 lejt. F Sloveniji pa še zaj naši talenti ne vejo šteri so jo gvinali. Talenti nas vodijo. Se spomnite Janše. Neizmeren talent. Inda je bil malo zaprejti, pa je stoga takšo sceno napravo, ka še zaj ženje sadove. Če se dobro spomnin je tüj Tito mel te talent ka je v zatvori bil. Pa toži se rad naš Đanči. Najrajši bi se tiste toužo, ka so nej volili za njega pred dvema letoma. Tou je po mojen njegof najvekši talent. Se še spomnite talenta Erjavca? Što je lejko tak nasmejo Slovenijo, kak on s svojimi izjavami. Pa talent Pahor. Pa njegove izjave. Fčasi je takši kak če bi spil gajbo energijskih napitkof, če nej kaj üjšega. Pa njegovi ministri. Vej so pa kak na »Slovenija ima talent«. Borči gumbo stisne pa adijo minister. Samo on se je uvrstil se v drugi krog. Ministri pa cepajo kak müje. Smo medten doubili novoga kmetijskoga. Mogoče do pa zaj kmetje Židan-e volje f Sloveniji. Pa si poglednimo najbole prejgnjo policajko f Slovenijo. Ona ma več talentof. Eden so modni presežniki. Jo je štoj že kda vido dvakrat v iston kostimi? Do toga ka s svojin šoferon kaže kak trbej skoro 180na vöro bisneti po avtocesti. Nega kaj. Zmagovalka prvoga polfinala. No tak vište kak so trufili s touf oddajof. Nejde se samo za ove ka tan v drami nastopajo ide se za se ka nas obkroža. Slovenci smo talentejrani narod. Pa mi pokažte vekše talente kak slovenskoga delavca, ka je po možnosti v bloki z dvojof decof pa brezposelnof ženo doma. Kakše talente se on ma, ka prežive mejsec, se položnice plača, pa ka njemi mogoče za dvej pijvi pejnez ostane. No dragi moji talenti, tou bi bilou se za gnes. Vij pa v nedelo ne pozabte, ka ne gledate nikše talente na tv. Talenti smo mij si. BARVA CMYK datum: 29. 04. 2010 VESTNIK/PEN stran 18 18 april 2010 p en Nagradna križanka 42 Od 28. IV. do 27. V. HOROSKOPEN Pripravlja: Agencija Hogod Za mlade od 6. do 96. leta, ki priznavajo ljubezen OVEN TEHTNICA (21. III.–20. IV.) (23. IX.–22. X.) Lep dogodek vas bo navdihnil, da svoji ljubezni pripravite nekaj veličastnega. Tisti, ki se meša v vaš posel, vas bo ob vsem spravil še v neroden položaj. Takrat ostanite mirni, ne reagirate, pozneje pa pripravite protiudarec. Treba se bo sprostiti in ne mislite, da imate prosti čas samo zato, da ga posvečate drugim. Enega naslednjih koncev tedna bodo pokvarili družinski problemi. 14. maja zvečer izključite mobitel. Pred akcijo razmislite, kaj pravzaprav želite. Občutili boste, da se vam vrača energija, zato lahko pripravljate večji podvig. Če čutite potrebo, da se nekoliko umaknete, naredite to po praznikih Čas, ko si lahko zaželite nekaj lepega. Če si sami ne privoščite dobre želje, ne pričakujte, da bi jih uresničili drugi. Strah je odveč, ravno tako razmišljanje, kaj se spodobi in kaj ne. ŠKORPIJON BIK (21. IV.–21. V.) Ni dvakrat za reči, da se boste na novo zaljubili in nekaj v zvezi s tem spremenili. V probleme se boste zagrizli ustvarjalno in z optimizmom in na koncu ugotovili, da stvari niti niso tako slabe, kot je kazalo na prvi pogled. Sicer je pred vami spremenljivo obdobje, ko bo le prijateljstvo svetlejša točka. Niti slučajno ni čas, da bi se zamerili nadrejenim, raje malo sklonite glavo. Malo se povlecite in delujte »iz sence«. (23. X.–21. XI.) Izognite se sporu z ljubljeno osebo, delujte pomirljivo in ne dovolite, da se vmešavajo tisti iz vaše bližine. Čas dobrih idej, nato kratko obdobje, ki bo za sabo potegnilo slabo voljo in pesimizem, morda pa celo prinese kakšno kritiko. Izognite se nepotrebnemu zapravljanju, pravzaprav ostanite doma, ne hodite v trgovino. Zvezde pravijo, da je konec aprila ali začetek maja čas za romantično srečanje ali potovanje. Storite nekaj! DVOJČKA STRELEC (22. V.–21. VI.) (22.XI.–21. XII.) Na osebo, ki jo spoštujete, se boste tudi čustveno navezali. Prihaja obdobje, ko boste razmišljali o stvareh, o katerih po navadi ne razmišljate, zato se bo odprlo nekaj novih smeri. Pokazala se bo možnost za dodaten zaslužek, pred tem krajše obdobje nervoze in dvomov. Morda bo ravno ta notranji nemir spodbudil novo pot. Imate pravico, da se odmaknete od ljudi, ob katerih se slabo počutite. Ni časa za dolgo razmišljanje, dvome in čakanje, da se stvari premaknejo same od sebe. Zaradi napake, ki so jo naredili drugi, se boste po nepotrebnem razburjali, čeprav jo boste delno plačali tudi sami. Čenče nastajajo v bližini, morda v sosednjih prostorih. Čustev ne zadržujte v sebi, lepo sproščeno jih pokažite, odziv bo presenetljiv. Stvari, ki so se vam zdele utrujajoče in dolgočasne, imajo svoj pomen. Za prvi korak bo potrebno malce hrabrosti. RAK KOZOROG (22. VI.–22. VII.) Posvetili se boste partnerju in pripravljeni boste, da razrešite problem tako, kot želi on, ne boste pa razrešili ljubezenskega problema drugačne vrste, ker ne bo dovolj samozavesti, poleg tega pa bi morali natančno vedeti, kaj bi radi oziroma kaj pričakujete. Sicer se odpirajo nove poti, zato vam ne bo dolgčas. Obeta se manjša finančna injekcija. Prosila vas bo za uslugo, vendar dobro premislite, za kaj gre in kakšen bo konec. (22. XII.–20. I.) Ne skrbite, če so se vam v zadnjem času dogajale slabe stvari. Prijetno srečanje bo lahko imelo dolgoročni značaj. Vsekakor pozitiven. S prijatelji in poslovno boste dobro shajali, pri reševanju ljubezenskih problemov pa se vam bo opletal jezik, kot da bi bili popoln začetnik. Malo več gibanja! Odprite se novostim, vendar poskrbite za ravnotežje med novim in starim. Stvari, ki jih ni nujno reševati, preložite. LEV VODNAR (23. VII.–22. VIII.) Izogibajte se sporom, ki jih neti energični Mars, ker trenutno ne potrebujete vojne. Povečane obveznosti bodo dokaj razburkale zatišje in sprostile verigo zapletov. Vse skupaj bo nekoliko nazadovalo, srečali se boste z nelojalno konkurenco. Urejanje doma vas bo razveselilo, oni pa bodo občudovali vaš elan in smisel. Tempo življenja bo hiter, časa za počitek ne bo na pretek. Možne želodčne težave in občasno nemirno spanje. Nagrade za izžrebane reševalce Pravilno rešitev in pošljite na doPravilno rešitev- označena - označenapolja polja- napišite - napišite in pošljite na pisnicah na na ured ništvo Vest nika,nika, Ulica arhitekta Novaka 13, dopisnicah ured ništvo Vest Ulica arhitekta Novaka 9000 Murska Sobota, do petka, 6. novembra 2009. 13, 9000 Murska Sobota, do petka, 7. maja 2010. Rešitev: _ _____________________________________________________________________ _____________________________________________________________________________ _____________________________________________________________________________ _____________________________________________________________________________ Ime in priimek: _ _______________________________________________________________ Naslov: _______________________________________________________________________ Rešitve iz 15. številke Vestnika: Darko Kerčmar, Alja Samec, Davorin Pok 1. nagrada: kuharska knjiga Lahko jem: Lara Zver, Kamovci 40, 9223 Dobrovnik 2.– 8. nagrada majica Marija Jauk, Skakovci 67, 9261 Cankova; Marta Kocet, Prosenjakovci 33, 9207 Prosenjakovci; Marta Škerlak, Ulica Staneta Rozmana 12, 9000 M. Sobota; Matilda Lapoši, Kroška ulica 24, 9000 M. Sobota; Štefka Horvat, Slomškova ulica 66, 9000 M. Sobota; Franc Škrilec, Predanovci 26, 9201 Puconci; Srečko Antonič, Trate 5, Dokležovje, 9231 Beltinci (21. I.–19. II.) Trenutno jašete na treh konjih in enem oslu. Ali si niste zadali prevelikega bremena. Pazite, da vam prvomajski prazniki ne spolzijo skozi prste! Pazite, kaj boste povedali za omizjem, morda bi bilo dobro, če se že zdaj ugriznete v jezik, ker bo sicer vse potekalo v neželeni smeri. Samozavest bo nihala bolj kot po navadi, vseeno pa lahko vplivate na njo. Pri delu možne spremembe, bodite zraven, če hočete, da ohranite svoje. DEVICA RIBI (23. VIII.–22. IX.) (20. II.–20. III.) V partnerskem odnosu bo prišlo do razlik v karakterju, zato ne bo romantike. Zvezde prinašajo naklonjenost vplivnih oseb, vam pa sposobnost pozitivnega delovanja na sodelavce. Ne izgubljajte časa za stvari, ki niso pomembne, in pazite, kako boste reagirali, ko boste izgubili potrpljenje. Doma se bo treba spoprijeti z večjim pospravljanjem, zunaj bo potreben pogovor in nato ločevanje zrn od plevela. Izkoristite zmedo, gneča bo vam v prid. Uživali boste, v duši boste občutili optimizem. Zgodilo se bo delo, ki ne bo vezano na vaš delovni prostor ali kraj. Mogoče vas bo imelo, da sami poskrbite za spremembo. To kar naredite ali pa bodite previdni, saj prihaja obdobje, ko vam manj nadarjeni lahko prekrižajo načrte. Ugodno za urejanje vašega zasebnega življenja in uvajanje kakšne novosti in tudi ljubezen dobro kaže. Kmalu boste obirali plodove minulega dela. Izžrebanci boste prejeli potrdila oz. nagrade po pošti. Pen je, kratko rečeno, Vestnikova mesečna priloga in ima tudi sicer zvezo z naravnim mesečnim ciklusom. Ustanovljen je bil, da bi, v skladu z imenom in asociacijami, učinkoval kot časopisni pen (tnalo) in penetrantnež (prodiralec) ter bil poln fotografij, kakor se za tabloid spodobi. Izdaja ga Podjetje za informiranje. Odgovorni urednik matičnega časopisa je Bojan Budja, urednika sta Jože Rituper, Jernej Šavel in Irma Benko. Za fotografije skrbita Nataša Juhnov in Jure Zauneker, lektorira Nevenka Emri. Računalniško ga oblikuje Robert J. Kovač. Za Pen ni posebne naročnine! BARVA CMYK datum: 29. 04. 2010 VESTNIK/PEN stran 19 p en 43 april 2010 19 Soboški gimnazijci v videokonferenčni predstavitvi SirIKT-a Tinka, Tonka, Pištek, Lujzek pa še Štefka Zanimiva predstavitev projekta s pomočjo sodobnih avdiovizualnih sredstev P red kratkim je potekala tretja vseslovenska SirIKT-videokonferenca Predstavimo svoje projekte, na kateri sodelujejo srednje in osnovne šole. Cilj takih virtualnih srečanj je spodbujanje učencev in dijakov ter njihovih učiteljev k uporabi napredne videokonferenčne tehnologije za izobraževanje na daljavo in multimedijsko komunikacijo pri projektih. Gimnazija Murska Sobota ima bogato tradicijo tovrstnega sodelovanja, saj je bila že pred več kot desetimi leti ena od osmih točk v Sloveniji in je v naši regiji vsa leta promovirala uporabo videokonferenc v izobraževanju. Podobno kot lani so tudi letos dijaki 3. D-oddelka pod mentorstvom dr. Renata Lukača aktivno sodelovali s svojim prispevkom. Ker letošnja tema ni bila natančno določena, so se odločili za temo, ki je zadnje čase aktualna in ji tudi na šoli posvečajo veliko pozornosti, to je tema Alternativni viri energije za var- stvo okolja. Na zanimiv in atraktiven način so poskušali udeležencem pokazati pozitivne in tudi negativne posledice alternativnih virov, podrobneje pa so govorili o biogorivih in sončnih kolektorjih – sprejemnikih sončne energije. Na videokonferenco so se dobro pripravili in se skozi igro, ki je delno potekala v narečju, osredotočili na Prekmurje. Slednje je žitnica Slovenije, na kateri se pridela veliko kmetijskih pridelkov, za te pa je pomembno, da so eko- loško kakovostni. V veliki meri uporabljajo napredno tehnologijo, toda tudi v kmetijstvu bi se morali še bolj usmeriti v predelavo v biogoriva. »V naši igri sta dijakinji Tinka in Tonka očetu našteli bistvene značilnosti biogoriv in pridelave le-teh. Vse to se je zdelo Pišteku in Lujzeku zelo zanimivo, prav tako kot sončni kolektorji pri sosedi Štefki na strehi. Izvedela sta tudi nekaj več o njih od profesionalcev na tem področju, saj so ravno takrat montirali še zadnje kolektorje. Ker sta bila zelo navdušena nad temi novimi viri za varstvo okolja, sta se odločila, da ne bosta več škropila s škodljivimi škropivi in onesnaževala okolja. Naši mojstrici za kolektorje sta po končanem delu izpostavili tudi slabosti obojega. Seveda je od vsakega posameznika odvisno, ali bo uporabljal napredne, okolju manj škodljive vire in s tem skrbel za naš boljši jutri,« so dijaki opisali vsebino videokonference. Predstavitev je bila končana v desetih minutah, nato pa je bila na vrsti debata med sodelujočimi o načetih temah. Soboški gimnazijci so poželi veliko pohvale. Letošnji državni prvaki iz znanja računovodstva so postali dijaki Ekonomske šole Murska Sobota. 12. tekmovanja, ki je potekalo na soboški ekonomski šoli, se je udeležilo 16 ekip iz vse Slovenije, na osnovni ravni je tekmovalo 29, na višji pa 20 dijakov. Dijaki Ekonomske šole Murska Sobota so ponovno (tako kot lani) ekipno zasedli prvo mesto, na kar sta mentorici Majda Svetec in Darja Horvat zelo ponosni. Dolores Marton in Klavdija Sabotin sta si delili prvo mesto na višji ravni, Klavdija Vrečič je zasedla drugo in Drago Jančarič tretje mesto na osnovni ravni. Vsi bodo prejeli zlato priznanje za dosežen uspeh in denarno nagrado, ki jo podeljuje pokrovitelj tekmovanja Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije. B. B. P. B. K. Nina Kardoš Renato Lukač Jürjovo je bilo. Na tradicionalnem, že štirinajstem koncertu ob jurjevem v Sv. Juriju ob Ščavnici, so nastopile skupine Odpisani, Dežurni krivci, Zmajev rep, Broken Lock, Živi zid in Žveplani angeli. Več fotografij na www.pomurje.si. Katja Kodba nekdo, ki bi rad naročil njen model, nese njene skice krojaču, poleg šole in dela pa tudi težko najde čas za šivanje. Med znanimi modnimi oblikovalci ji je že od nekdaj najbolj všeč Dior. »Žal mi je, da je tako hitro umrl, sprašujem se, kaj bi še nastalo izpod njegovih rok, če ne bi tako tragično končal.« Iva pot nastanka obleke opiše takole: »Najprej inspiracija, nato pa skice, skice in še enkrat skice.« Velikokrat se na tudi zgodi, da je končni izdelek videti drugače kot na skici: »Takrat je potrebno nekaj improvizacije, in če ti je všeč končni model, pač spremeniš skico,« v smehu pravi Iva. T. M. T. M., I. K. »Kdor me pozna, ve, da sem jaz naredila obleko, ki jo vidi,« pravi obetavna mlada oblikovalka Iva Katalenič iz Brezovec. V videokonferenci so sodelovali dijaki in dijakinje 3. D: Nuša Ružič, Tadej Madjar, Borut Andrejek, Barbara Auguštin, Maja Dšuban, Tanja Flisar, Nina Kardoš, Anina Matiš in Maša Pertoci. Mlada modna oblikovalka iz Brezovec Za sledenje sanjam potrebno veliko truda E naindvajsetletna Iva Katalenič iz Brezovec študira na Visoki šoli za design v Ljubljani, na smeri tekstilije in oblačila. »To je že od otroštva moja želja, vedno sem rada risala, prav tako me je zanimala tudi moda,« pravi Iva, ki si želi postati modna oblikovalka. Prvi koraki so že bili storjeni, saj so bili nedavno v Murini trgovini v Cvetkovi ulici v M. Soboti razstavljeni trije modeli Murinih oblačil, ki jih je ustvarila Iva. Projekt je plod sodelovanja med Muro in šolo, na kateri študira. Eno Ivinih oblek pa si je trenutno možno ogledati tudi v izložbi ljubljanskega Maximarketa. Postati modni oblikovalec so verjetno sanje številnih mladih, vendar je pot do cilja trnova: »Sam težko uspeš, posebej v Sloveniji. Moraš biti nekaj posebnega, vlagati dosti truda v delo in se izpostavljati, da ljudje spoznajo tvoj osebni stil in si te po tem zapomnijo.« Iva večino svojih modelov za razstave sama sešije, vendar ji šivanje še dela nekatere preglavice, zato ima rajši, če Tri Ivine obleke, ki so bile razstavljene v Murini trgovini v Murski Soboti. BARVA CMYK datum: 25. 03. 2010 VESTNIK/PEN stran 20 p en april 2010 Na lekarniški tehtnici Janez Špringer, mag. farm., spec. Smrkav nos spomladi S pomladjo prehladni nahod prepusti prvenstvo senenemu nahodu. Samozdravljenje prepreči ali omili bolezenske simptome in s tem izboljša tako bolnikovo objektivno zdravje kot subjektivno počutje. Optimalen izid je zvečine dosegljiv z obojim: nefarmakološkimi in zdravilskimi ukrepi. Oglejmo si nekaj primerov. Prvi primer Mladi mož nekega aprilskega dne povpraša v lekarni po nosnem pršilu z vsebovanim kortikosteroidom zoper seneni nahod. Pršila še ni uporabljal, pač pa se z njim zdravi nekaj njegovih prijateljev, ki jih pesti seneni nahod že vrsto let. Gospodu se zdi, da se je ta težava lotila tudi njega. Oči se mu nekoliko solzijo in srbijo ter kiha že nekaj dni. Sprva se mu je cedil iz nosu voden izcedek, sedaj pa se je nos povsem zamašil. Za nameček se je nejevolja pojavila teden dni pred izpitom. Bolnik ne vozi avta in ne jemlje zdravil. Farmacevtov pogled Mladega moža prvič pestijo značilni znaki alergičnega nahoda. Nosni simptomi povzročijo največ neugodja: rinoreja se je sprevrgla v kongestijo oziroma najprej smrkav nos je postal zamašen. Nosno pršilo z vsebovanim kortikosteroidom, ki ga za ta namen uporabljajo bolnikovi sotrpini, ne pride v poštev, ker se pri nas ne dobi brez recepta. Za samozdravljenje priporočimo antihistaminik za notranjo uporabo. Zaradi bližajočega se jo je pestil atopični dermatitis, ki se občasno pojavi tudi zadnja leta. Zadnjih nekaj dni nekoliko piskajoče diha, a ne kašlja niti ne izkašljuje. Ne jemlje drugih zdravil. Farmacevtov pogled Gospa je do zdaj uspešno obvladovala alergični nahod s pomočjo antihistaminika v obliki tablet, a so se nedavno simptomi okrepili in popestrili s piskajočim dihanjem. Malo verjetno je sicer, da je bolnico prizadela okužba dihal, ki bi tudi lahko bila vzrok težav, a se vseeno priporoči obisk zdravnika, ker obstaja sum o resnejših bolezenskih okoliščinah, kot je, denimo, astma, v katero alergični nahod z leti rad napreduje. Zdravnikov pogled Obisk zdravnika je upravičen, ker je sezonska astma skoraj gotovo vzrok težav. Najbrž bo potrebno dodatno zdravljenje alergičnega nahoda s kortikosteroidom v obliki pršila za nos. Odvisno od resnosti težav z dihanjem pa bo najbrž treba uporabiti pršilo z bronhodilatatorjem za olajšanje dihanja. Približno desetminutni posvet z zdravnikom bo razložil naravo zdravstvenega problema, utemeljil zdravljenje in razložil rokovanje s predpisanimi pršili. Tretji primer V lekarni želi gospod nekaj v resnici učinkovitega proti alergičnemu nahodu, ker se mu zdi, da mu dosedanja predpisana zdravila bodisi vzeta notranje ali popršena zunanje ne pomagajo najbolj. Pomladi in poleti se mora odreči delu na vrtu in športni dejavnosti na prostem, se voziti v avtu z zaprtimi šipami, doma pa ždeti pri zaprtih oknih stanovanja. Farmacevtov pogled Pomladi in poleti je večkrat zelo visoka koncentracija cvetnega prahu v zraku, še posebno 44 Z našega štedilnika Korenčkova juha s posušenimi paradižniki 500 g korenja, 200 g pora, 2 žlici olivnega olja, 400 ml zelenjavne jušne osnove, lovorjev list, ščep majarona, košček ingverja v velikosti lešnika, 5 posušenih paradižnikov, morska sol, sveže zmleti poper Korenje očistimo in ostrgamo. Približno 80 gramov korenja narežemo na zelo majhne kocke in jih shranimo za pozneje. Preostalega narežemo na kolobarje. Por očistimo in narežemo na kolobarje. Olivno olje segrejemo in na njem med stalnim mešanjem približno tri minute pražimo korenje in por. Prilijemo zelenjavno osnovo in zavremo. Dodamo lovorjev list in majaron. Olupimo ingver, ga drobno sesekljamo in dodamo juhi. Pokrito juho približno deset minut kuhamo na slabem ognju. Posušen paradižnik narežemo na zelo tanke trakove. Lovor vzamemo iz juhe. Korenčkovo juho pretlačimo, najbolje s paličnim mešalnikom. Juho začinimo s soljo in poprom. Razdelimo jo v jušne skodelice, okrasimo s korenčkovimi kockicami in paradižnikovimi trakovi. Polnjene piščančje prsi s čemažem in belimi šparglji 800 g piščančjih prsi (brez kosti), 20 listov svežega čemaža, 9 velikih belih špargljev, 80 g masla, sol, poper Piščančje prsi operemo, s krpo posušimo in jih rahlo potolčemo, da dobimo enakomerne kose. Špargljem odrežemo leseni del, jih olupimo in operemo. Čemaž očistimo in operemo v hladni vodi. Pripravljene zrezke začinimo s soljo in poprom, obložimo s čemažem in šparglji, ki smo jih za pet minut pokuhali v slanem kropu. Zrezke zvijemo v ruladice in jih zlato rumeno popečemo na maslu, ki smo ga razpustili v ponvi. Ruladice preložimo v drugo posodo, na preostalem maslu pa popražimo odrezane koščke špargljev, jih nato zalijemo z vodo, posolimo in popopramo ter tako kuhamo deset minut. To nato s paličnim mešalnikom zmešamo, da dobimo gostljato omako, kateri lahko po želji dodamo malo sladke smetane. Ruladice zložimo nazaj v omako in jih tako kuhamo približno pet do osem minut. Še vroče ponudimo. Krompirjeve tortice z bučkami izpita je najprimernejši takšen, ki ne povzroča zaspanosti. Bolnikove oči so nekoliko pordele, a ga to preveč ne moti, zato posebno zdravljenje teh simptomov ni potrebno. Srbenje po navadi ublažijo že obkladki na očeh – gaza, prepojena s hladno vodo. Ker bolnik ne jemlje drugih zdravil, lahko uporabi kateri koli antihistaminik z režimom izdaje brez recepta, mogoče skupaj z dekongestivom. Če simptomi v nekaj dneh ne bodo minili, je treba obiskati zdravnika. Zdravnikov pogled Za odpravo nosnih simptomov bi bilo nosno pršilo z vsebovanim kortikosterodom, uporabljeno nekaj dni, učinkovitejše od antihistaminikov, a ker se ne dobi brez recepta, se splača poskusiti tudi z loratadinom oziroma cetirizinom. Čeprav slednja običajno naj ne bi povzročila zaspanosti, se ta pri nekaterih posameznikih vseeno pojavi, zato se študentu odsvetuje vzeti prvi odmerek tik pred izpitom. Če simptomi ne splahnijo, je priporočljiv obisk zdravnika. Če antihistaminik ne bo umiril tudi očesnih simptomov, bo treba najti rešitev še za to težavo. Drugi primer Tridesetletna ženska želi nasvet za svoj seneni nahod. Zaradi zamašenega nosu težko diha. Že nekaj dni jo ti simptomi vedno bolj pestijo. Alergični nahod se je loti vsakič na pragu poletja. Doslej ga je vselej uspešno ukrotila z loratadinom v obliki tablet, ki jih jemlje tudi tokrat. V otroštvu zjutraj. Tem alergenom se mora bolnik izogibati, ne glede na to, ali že jemlje zdravila proti alergičnemu nahodu, na recept ali brez njega. Če je dejavnost na prostem neizbežna, denimo, ko moramo pokositi travo, maska na nos in usta zmanjša izpostavljenost alergenom v zraku. V dodatno pomoč so lahko pršila za izpiranje alergenov z nosne sluznice, in takšna, ki ovirajo dostop alergenov do nosne sluznice. Vendar jih je treba pravilno uporabiti, prva pred lokalnim nanosom in druga po nanosu predpisanih zdravil. Vsekakor pa je primerno, da bolnik o nezadovoljstvu pove svojemu zdravniku. Zdravnikov pogled Glede preventive ni kaj dodati. Nefarmakološki ukrepi so potrebni, čeprav so zelo redko zadostni za dosego zdravstvenega cilja. Obisk pri zdravniku je smiseln, da se odpravijo nejasnosti pri zdravljenju. Razumevanje zdravljenja je ključno za zdravstveni uspeh. Treba je namreč vedeti, ali so poleg alergenov iz zunanjega okolja tudi drugi alergeni vzrok alergičnega nahoda, kot so, denimo, mačja dlaka, pršice v hišnem prahu, cigaretni dim in plesni. Zdravljenje z zdravili je učinkovitejše, če se uvede dovolj hitro, še preden se bolezenski simptomi povsem razmahnejo. Imunoterapija se uvede v najtežjih primerih, ko se alergični nahod ne odzove na preprečevalne ukrepe in zdravljenje z zdravili. Takšna odprava alergičnih reakcij namreč traja več mesecev, zdravljenje je drago in le delno zmanjša simptome alergičnega nahoda, ki ga povzroča več vrst alergenov. 4 srednje veliki krompirji, 250 g bučk, 80 g šalotke, 3 cl olja, 3 jajca, žlička nasekljanega peteršilja, 3 žlice kisle smetane, sol, poper, ščep muškatnega oreščka, parmezan za posip Krompir skuhamo, olupimo in narežemo na lističe. Bučke olupimo in jih grobo naribamo. Brigita Čufar, vodja kuhinje restavracije Maximo Šalotko drobno sesekljamo in na olju popražimo, da postekleni, dodamo naribane bučke, rahlo solimo in popopramo ter pet minut dušimo. V posodi razžvrkljamo jajca, dodamo kislo smetano, peteršilj, muškatni orešček, sol in poper ter zmešamo v srednje gosto zmes. Pripravimo si srednje veliko ognjevarno posodo, ki smo jo namazali z maščobo. V to posodo zložimo plast krompirja, nato plast bučk in še enkrat plast krompirja. Vse to zalijemo z maso iz smetane in jajc. Po vrhu potresemo parmezan in porinemo v pečico, ogreto na 180 °C. Pečemo 25 minut. Ko je pečeno, zrežemo enakomerno velike tortice in postrežemo kot prilogo. Motovilec s sončničnimi semeni in česnom 250 g motovilca, 100 g očiščenih semen sončnic, 5 strokov česna, 5 cl belega balzamičnega kisa, 5 cl olivnega olja, sol, 5 cl rastlinskega olja Motovilec očistimo in operemo v hladni vodi. Česen narežemo na lističe. V ponvi segrejemo rastlinsko olje, dodamo česen in ga pražimo tako dolgo, da dobi zlato rumeno barvo. Dodamo sončnična semena in skupaj pražimo, da postanejo česen in semena lepo hrustljava. Motovilec zmešamo z oljem in kisom, na vrh potresemo pražena semena in česen. Hladen narastek iz bele čokolade Posoda za narastke (0,8 l), 225 g bele jedilne čokolade, 4 jajca, 3 žlice belega ruma ali češnjevca, 15 g želatine v prahu, 275 ml polnomastne smetane Za okras: perujske volčje češnje Čokolado nalomimo na koščke, stresemo v skledo in jo nad soparo raztopimo. Rumenjake ločimo od beljakov. Rumenjake in rum stepamo z ročnim mešalnikom na najvišji stopnji tako dolgo, da dobimo gosto kremo. Primešamo raztopljeno čokolado in mešamo tako dolgo, da se krema začne loviti metlic mešalnika. V majhno posodico damo tri žlice vode in želatino ter pustimo stati pet minut. Nato želatino raztopimo nad soparo in mešamo, dokler ni povsem raztopljena. Želatino med nenehnim stepanjem v tankem curku vlijemo v čokoladno kremo. Počakamo, da se začne krema strjevati, in jo občasno premešamo. Beljake stepemo v trd sneg, prav tako stepemo smetano. Čokoladni kremi najprej primešamo smetano, nato še sneg. Maso zlijemo v posodo za narastke, jo pokrijemo in postavimo za tri ure v hladilnik. Ohlajeno sladico ponudimo z volčjimi češnjami, ki smo jih prej narezali na kolobarčke. Vsem želim obilico užitkov pri pripravi jedi, še več pa pri uživanju le-teh. Lep pomladi pozdrav. Pečeni šparglji s čajno polivko (čas priprave, kuhanja in pečenja: 20 min.) V visokem loncu zavremo osoljeno vodo. Šparglje očistimo in odrežemo olesenel del. Ko je voda zavrela, šparglje položimo v lonec z vršički navzgor. Kuhamo dve do tri minute. Šparglje vzamemo iz vode, preložimo v lonec z ledom in hladno vodo ter počakamo 30 sekund. Nato jih vzamemo iz lonca in osušimo. Limonino travo in ingver nasekljamo na majhne kose, položimo v kozico in dodamo vse druge sestavine. Zavremo in odstavimo. Prelijemo v čajnik. Ogrejemo žar. Šparglje ovijemo z majaronovimi vejicami, solimo in popramo. Položimo na ogret žar in na vsak špargelj položimo listič masla. Pečemo pet minut in odstavimo. Čez šparglje polijemo preliv in takoj postrežemo. Sestavine 500 g špargljev sol, poper dolge vejice svežega majarona maslo Preliv nekaj lističev limonine trave sveži ingver 2 žlički limoninega soka 1 dl črnega čaja 1 žlica vinskega kisa 1 žlica sladkorja 4 žlice olivnega olja Fotografija Matej Fišer 20 BARVA CMYK datum: 25. 03. 2010 VESTNIK/PEN stran 21 p en 45 Besede mode april 2010 Olga Varga Arhiv družine Potočnik in Nataša Juhnov Domači vrt Tatjana Kalamar Morales Univerzalne rešitve Boštjanov vodni motiv P O blikovanje ribnika pri Potočnikovih v Spodnjih Ivanjcih je Boštjanovo veselje in skrb. Res je, da je v vrtu vsa pozornost usmerjena v ribnik z vpadljivim mostičkom. Boštjan ima veliko znanja z lesom, saj mu je delo z njim poklic, rastline pa mu velikokrat pomaga izbirati dekle Katja. Sam se je navdušil za vodni motiv ob listanju raznih revij. Ribnik, ki vsebuje 16.000 litrov vode, je bil 2008. leta nagrajen kot najlepši ribnik v Sloveniji po nagradnem natečaju. V ribniku so zanimivi okrasni barvni kitajski krapi koi, prej pa so bile v njem zlate ribice. Vodni motiv pri Potočnikovih je skrbno negovan in obsajen s planinskimi bori, posebno zanimivimi japonskimi javorji z ljubkimi listi in različno oblikovanimi pušpani. Jeseni pa bogato cvetijo rumene rudbekije. Vse rastline imajo urejeno namakanje in naravno lubje. Bambus ob vodnem motivu ima eksotičen videz. V ribniku so posajeni najbolj priljubljeni rdeči in rumeni lokvanji, mini rogoz s svojimi valjastimi listi in japonske rumene perunike. ride dan, ko se nam nič ne dogaja; ko se jutro začne preveč zaspano. Tudi izbor oblačil pred garderobno omaro se nam zdi težka odločitev in vse, kar vemo, je, da imamo čez dan kar nekaj pomembnih sestankov. Na take trenutke je bolje biti pripravljen z univerzalnimi rešitvami; med dvanajstimi različnimi kosi oblačil, ki se med seboj kombinirajo, ne smemo pozabiti na ozko krilo do kolen in ravne hlače, zlikane na rob, ter belo bluzo. Manj je več Znani rek ni iz trte zvit. Opevani minimalizem pride posebej na površje v kriznih časih; v časih, ko smo morda pripravljeni razmišljati malo bolj kot ponavadi. Je čas, ko ugotovimo, kaj našemu telesu resnično pristaja in kaj je treba imeti v garderobni omari v okviru železnega repertoarja. Lažja pot do univerzalnih rešitev je zagotovo podatek, da ozko krilo do kolen in ravne hlače, zlikane na rob, pristajajo vsem telesnim postavam. Ozko krilo do kolen Različic ozkega krila je verjetno toliko kot malih črnih oblekic. Razlika je le ta, da lahko ozko krilo večkrat uporabljamo, saj omogoča različne kombinacije. Morda je pas malo višji kovinskih elementov lahko pada čez odprto srajčno bluzo in oblikuje povsem novo podobo. Srajčna bluza lahko daje povsem formalen videz, a že zavihani rokavi, dodana športna jopa ali posebna verižica lahko popolnoma spremenijo klasičen videz. Ribnik s 16.000 litri vode z mostičkom Pazijo, da te rastline ne prekrijejo več kot polovico vodne površine, saj je čar ribnika ravno v kontrastu med gladko vodno površino in različno oblikovanimi rastlinami, poleg tega pa je treba poskrbeti tudi za podvodne rastline, ki potrebujejo svetlobo. Ribnik je star pet let in je bil lansko leto poglobljen, dodan pa mu je bil potoček. Na vrhu ribnika je lesen okvir, obdelan z umetno maso, ki skriva električno omarico in dva filtra. Razsvetljava je urejena z lučkami, ki so v kamnitih klesanih laternah. Ker je celotna parcela na malo dvignjenem prostoru, je razgled zelo lep. Na parceli je veliko trate, ki je dobro vzdrževana. Okrog ribnika ob ograji so gredice s pestro zbirko trajnic: orlice, rumeni srčki, navadni zimzelen, hosta, jegliči, sivka, kresnice. Veliko je tudi različnih tulipanov in redkih zanimivih sort narcis v belo-oranžni barvi. Prava posebnost je relika s karminasto rdečimi cvetovi, enako tudi pampaška trava. Tudi kovačnik cveti od maja do avgusta, cvet je zunaj rumen, znotraj rdeč. Vsako leto se okrasne gredice podaljšujejo, saj Katja pove: »… da je v prezimovališču veliko rastlin, ki jih morajo posaditi, in da so njena 'začimba' javorji.« Bela se blešči Tkanine za srajce so letošnjo pomlad in poletje izjemne v svojih vezavah. Platno, keper in atlas so le osnovne, na katerih je zgrajena cela tkalska učenost. Tudi bela srajca se lahko nekoliko sveti, saj je lahko tudi bombaž obdelan na površini tako, da se lepo lesketa. Bombažnim vlaknom tako ni treba, da so mešana z acetatnimi vlakni, ki ponavadi dajejo umetni sijaj. Če nam je všeč bela srajčna bluza v svoji čisti belini, lahko dodamo lesketajoče se elemente kar v dodatkih, kot so nakit in torbice. Zakaj so nevtralne barve priljubljene? ali nižji, morda so šivi poudarjeni z debelejšim sukancem in morda je volno zamenjala svila ali bombaž. Vsaka sprememba je očitna, a dejstvo, da krilo sega do kolen, je enako dejstvu, da je še lepše v kombinaciji s čevlji na visokih petah. Višja je peta, boljši je efekt; paziti moramo le, da nas magičnih 13 centimetrov višje ne spravi v zadrego pri hoji. Dvanajst usklajenih oblačil, ki se ujemajo med seboj, zadošča za vse priložnosti. Izbrana paleta dveh ali treh nevtralnih barvnih odtenkov je zelo zanimiva in elegantna rešitev, tudi če dodamo nekaj živahnih odtenkov v modnih dodatkih. Pravijo, da imajo ženske, ki nosijo veliko oblačil v črni nebarvi, barvito življenje. Japonski modni kreator Youhji Yamamoto tako pojasnjuje svojo strast do črne: »Barvita oblačila so vsiljiva do drugih, motijo in so nepotrebna. Črna in bela že sami ponudita vse. Zanju je značilna popolna lepota in z njima se približamo bistvenemu (barva kože, las, oči, nakita ...). Vse je bolj opazno ob črni ali beli barvi, včasih ob bež ali mornarsko modri.« Vsak korak k univerzalnim rešitvam potrebuje premislek. Tudi v oblačenju na tak način prihranimo na eni strani in poudarimo svojo podobo na svoj način, na drugi. Preprosto ni enostavno najti, če ga ne iščemo z razlogom. Klesane japonske laterne Zbirka pušpanov, v ozadju skrita črpalka Ravne hlače Volnene hlače iz čiste volne ali mešanice z bombažem ali celo poliestrom dajejo izjemne rešitve. Zlikane na rob poudarjajo vertikalno linijo našega telesa in na tak način optično ožijo telo. V enakem stilu kot pri kombinaciji ozkega krila s čevlji na visoke pete gre tudi tukaj. Rahel vzorec vertikalno postavljenih črt lahko še dodatno oži. Izjema so široke in vpadljive črte, ki na neki način preveč opozarjajo nase. Srajčni elementi bluze Srajca je opredeljena z nekaj elementi, kot so rokavi, sprednji in zadnji del, predvsem pa ovratnik. Slednji je najpomembnejši, saj oblikuje videz vratu, kamor pada naš pogled najprej. Ker bela barva deluje nevtralno, dopušča več modnih dodatkov. Belo lepo dopolnjuje srebrn nakit, ki daje mladosten videz. Niz Gredica s trajnicami Strokovni nasvet Vodni motiv si lahko omislimo tudi na majhnem vrtu, saj lahko naredimo majhen bazen in posadimo priljubljene mini vodne rastline. Z nasadom grmovnic in drevja v ozadju ga optično povečamo. Na rob ribnika posadimo obvodne rastline. V majhnem ribniku je bolje gojiti rastline v posodah zaradi lažjega nadziranja njihovega razraščanja. 21 Brez oblikovanih pušpanov pač ne gre. BARVA CMYK datum: 29. 04. 2010 VESTNIK/PEN stran 22 22 p en april 2010 46 V odlični kondiciji Demantirala ločitev Ker so ga prejšnji mesec, med snemanjem filma The Descendants na Havajih, videvali na plaži v glavnem samega ali je s člani filmske ekipe igral košarko, se je vse bolj govorilo in domnevalo, da je George Clooney prekinil zvezo z italijansko lepotico Elisabetto Canalis, s katero sta bila v tesni zvezi najmanj zadnjih devet mesecev. Da bi te govorice ovrgla, se mu je lepa Italijanka pridružila na havajskih plažah, tako da fant Clooney ne samuje več. Očitno ga ne moti niti Elizabettina hčerka Sarah, ki ga je meda očarala in se do obnaša kot najboljši očka. Zabava pred kamero Enajstletna Splitčanka Antonia Dora Pleško, ki je bila lani najmlajša udeleženka Supertalent Showa, hrvaške različice naše oddaje Slovenija ima talente, in se je prebila do finala, je v zagrebškem studiu Tuna film posnela reklamni spot za vodo Jana junior. Antonia igra v tej tridesetsekundni TV-reklami deklico, ki je vstopila v čarobni gozd in je vsem, ki so bili žejni, ponudila stekleničko vode. Očitno je pred dekletom še lepa prihodnost. Je odlična učenka tako v glasbeni kot osnovi šoli, pokazala pa je tudi, da ji nastopi pred kamero ne delajo problemov, ampak nasprotno, da ji je snemanje v zabavo, kar ni ostalo skrito številnim domačim producentom. Razvajeni ljubimec Britanska igralka Emily Blunt (27), junakinja filma Vrag ga naj vzame, je tako razvadila svojega labradorca Finna, da ima zdaj težave, kako ga hraniti. Vse se je začelo, ko ji ga je podaril igralec John Krasinski. V začetku je pojedel vse, kar je dobil, sčasoma pa je postal izbirčen, seveda ne po lastni krivdi. Emily mu je začela kupovati najdražjo pasjo hrano in zdaj ščene, polno vsega, drugega ne povoha. Sicer je labradorec Finn priden, zato ga Emily vsak teden pelje tudi v pasji lepotilni salon. Ubogi pes. Na predstavitvi letošnje kolekcije poletnih obuval znamke Ipanema, ki jih Gisele Bündchen oblikuje v sodelovanju z brazilskim podjetjem Grendene, bilo je v pariškem hotelu Grand Intercontinental, je bilo skoraj vse kot lani na podobni prireditvi v Madridu. Brazilska manekenka je pokazala svoje nove modele sandalov, pozirala fotografom, prijazno odgovarjala na vprašanja in nasploh je bila tako lepa, šarmantna, vitka in obla na pravih mestih, kot da se vmes ne bi zgodilo nič. Pa se je, za njo veliko: v tem času je zanosila in tudi rodila. Med nosečnostjo se je zredila za trinajst kilogramov, kar je pri njenih 178 centimetrih zanemarljivo, pa še te je po rojstvu sina v šestih tednih izgubila. Med nosečnostjo je delala precej manj, pa je vseeno obdržala status najbolj plačane manekenke na svetu. Ob tem jo na seznamu najbogatejših žensk iz sveta šov biznisa uvrščajo na šestnajsto mesto. Z revijo in po njej se je po porodu ponovno pojavila v javnosti. Ob njej so bili njeni najdražji: mož Tom Brady, igralec ameriškega nogometa, dojenček Charles, mama in sestra dvojčica Patricija, ki je tudi njena menedžerka. Uvod v lansiranje nove kolekcije – dohodek od nje je namenjen reševanju brazilskih morskih želv – je bil velik intervju v ameriški reviji Vogue. V njem je povedala, da se je vso nosečnost posvečala svojemu telesu, da bi ga ohranila v odlični kondiciji, da bi tako lažje rodila. Le dva tedna pred porodom je prenehala s kung fujem, jogo, trikrat dnevno pa je trenirala tako rekoč do zadnjega dneva, je povedala Niti arabski šejki je nimajo Roman Abramovič (43), ruski multimilijarder, je končno dočakal, da so mu naredili novo igračko – jahto Eclipse, vredno štiristo milijonov evrov. Dolga je 164 metrov – najdaljša na svetu –, poleg vseh novosti pa ima vgrajen tudi poseben elektronski ščit, ki ga bo branil pred vsiljivimi paparaci. Ob pomoči joge, vadila je trikrat na dan, je Gisele Bündchen že po šestih tednih po porodu posnela prvo reklamo. 29-letna manekenka, ki je rodila lanskega decembra. O imenu otroka je dolgo razmišljala. Sinu je hotela dati ime River (reka), ker ji to zveni nesmrtno, vendar se je mož Tom Brady postavil po robu, češ moj sin pa že ne bo reka. Razmišljala je tudi o imenu svojega očeta, nemškega priseljenca Reinolda, na koncu pa sta se z možem odločila za Charlesa. Za ime se je Gisele odločila med porodom, doma v Bostonu v kadi v kopalnici, od koder se lepo vidi tamkajšnja reka Charles. Poleg babice so bili ob rojstvu pri njej tudi njeni starši. Šest tednov po porodu ni šla iz stanovanja: v Bostonu je bilo takrat izredno hladno. Za dojenčka prehladno, sama pa ni hotela na sprehod. Prvič je zapustila hišo, ko je morala na snemanje reklame za brazilsko modno hišo Colcci. Na koncu intervjuja je še dodala nasvet bralcem: »Ko se zjutraj zbudiš, najprej pomisli, kako lepo je, da si živ in zdrav, nato pa razmisli, kaj bi lahko danes storil tudi za drugega …« Liz gre do konca Resne težave Elizabeth Taylor (78), legendarna hollywoodska igralka, ki je bila doslej poročena osemkrat, očitno še ni končala. Nedavno se je zaročila z 29 let mlajšim Jasonom Wintersom, menedžerjem pevke Janet, sestre pokojnega Michaela Jacksona. Amy Winehouse (26), britanska glasbenica, je morala te dni v bolnišnico zaradi hudih bolečin v prsih. Pred pol leta si jih je dala povečati in se zdaj boji, da ji bodo zdravniki svetovali, naj silikonske vložke odstrani iz umetnega bujnega oprsja. BARVA CMYK datum: 29. 04. 2010 VESTNIK/PEN stran 23 p en 47 Pandur režira baletno predstavo »To je balet 21. stoletja, tako po koreografiji kot po zgodbi. Mislim, da se bodo s to predstavo prestavile meje klasičnega baleta in modernega plesa,« pravi slovenski umetnik o svoji najnovejši predstavi. Zase pa pravi, da je vse, kar dela, velika predstava, ki je – kot življenje – sestavljena iz številnih majhnih epizod. april 2010 23 Končno popustil Russel Crowe je zelo trmast in je doslej že trikrat odklonil ugledno ponudbo, da bi namestili zvezdo z njegovim imenom. Tomaž Pandur s Hanno Schygulla na letošnjem Berlinalu Tomaž Pandur, zdaj že lahko rečemo, da je mednarodni gledališki superzvezdnik, se je začasno preselil iz Madrida v Berlin, kjer že pripravlja spektakularno baletno predstavo Simfonija žalostnih pesmi, ki nosi naslov po tretji simfoniji poljskega skladatelja Henryka Goreckega. O njej že zdaj govorijo, da bo to nemški kulturni dogodek sezone. V Pandurjevi baletni predstavi bosta nastopila slavna ruska plesalca Vladimir Malakhov in Polina Semionova, posebno presenečenje pa bo sodelovanje legendarne nemške igralke Hanne Schegula, ki je dobila na letošnjem Berlinalu nagrado za življenjsko delo. Pandur je res samosvoj umetnik. Kot osnova za zgodbo mu je bila knjiga znanstvenika Stephena Hawkinga Kratka zgodovina časa. Plesalca Malakhova, za katerega pravijo, da je edini dostojen na- slednik baletnikov Nurejeva in Barišnjikova, je angažiral, čeprav je ta star več kot 42 let. Hanno Schygulla, ki že trideset let odmaknjeno živi v Parizu, pa je vključil v predstavo, ker mu pomeni nekaj posebnega: »Odraščal sem ob Fassbinderjevih filmih in ob pomoči njegove muze Hanne sem spoznal evropsko filmsko avantgardo. Kakor hitro se mi je ponudila priložnost, sem se je spomnil.« Tako je te dni dobil svojo zvezdo na znameniti hollywoodski stezi slavnih avstralski igralec Russel Crowe (46). Do te časti pridejo redki filmski igralci in marsikateri bi plačal premoženje, da bi se na pločniku ene glavnih ulic filmskega mesta znašla zvezda z njegovim imenom. Z Russelom je bilo nekoliko drugače. Igralec je zelo trmast in je doslej že trikrat odklonil ugledno ponudbo, da bi namestili zvezdo z njegovim imenom. Svojo nenava- Dinastija se osipa Kaj mu je razbrala z dlani? ringtona, je umrl v 65. letu starosti zaradi zastrupitve. V nasprotju s televizijsko vlogo je bil Christopher v vsakdanjem življenju enostaven in priljubljen. Poročil se je dvakrat, s prvo ženo pa je še Christopher Cazenove kot Blacke Carrington iz TVnadaljevanke Dinastija V specialni bolnišnici za rehabilitacijo v Stubiških Toplicah je hrvaški predsednik Ivo Josipović obiskal najbolj znano hrvaško sodobno pesnico Vesno Parun, ki je kljub častitljivi starosti neverjetno bistrega duha. Za 88. rojstni dan ji je zaželel veliko zdravih let, predvsem pa še kakšen verz, kot so tisti iz pesmi Ti, ki imaš roke nedolžnejše od mene, ki mu je očitno najbolj pri srcu. Vesna se mu je oddolžila tako, da mu je pogledala v dlan. Kaj je izvedel o svoji prihodnosti, pa vesta samo onadva. dno odločitev je vedno zagovarjal z željo, da pride na stezo čim manj imen, sicer se bo ta prehitro napolnila z različnimi nepomembnimi osebami in bi tako izgubila svoj sijaj in namen – priti v zgodovino ameriškega in s tem svetovnega filma. Ko je za glavno vlogo v filmu Gladiator prejel oskarja, je nekako menil, da si je to čast zaslužil s težavnim delom, in se je ceremonije udeležil – s soprogo Danielle Spencer ter s sinovoma Tennysonom in Charlesom. Le šest dni po smrti ameriškega igralca Johna Forsythea, katerega se starejša generacija televizijskih gledalcev spominja kot Blacka Carringtona v TV-nadaljevanki Dinastija, je po isti poti za vedno odšel njegov televizijski brat Christoper Cazenove. Britanski igralec, ki je v najpopularnejši in najbolj gledani ameriški TV-milnici igral negativca Blacka CarChristopher Cazenove s precej mlajšo soprogo Isabel Davies naprej ohranjal prijateljske stike, zato ni čudno, da sta se ob smrti znašli ob njem obe ženi: prva, 60-letna velška igralka Anghard Rees in enkrat mlajša igralka Isabel Davies. BARVA CMYK datum: 29. 04. 2010 VESTNIK/PEN stran 24 24 april 2010 p en Po košček kruha, po zrno soli, m i v o e po prgišče besed … n i l j r Na široko so nam odprli vrata svojega doma in nam omogočili neposredno doživeti in začutiti vsakdanjik rejniške družine. Za okroglo mizo v kuhinji so posedli vsi razen najstarejše hčerke, študentke Anje. Od leve oče Željko, Simona, Enja v naročju mame Tanje, babica Bernarda, Sara in Elvis. ž e i F r k k az R na 48 Rejniška družina je družina, ki je usposobljena za opravljanje rejniške dejavnosti in v svoj dom sprejme otroka, ki iz različnih razlogov ne more živeti pri svojih starših. Otrok, ki je moral od doma, potrebuje stabilno družino, ki ga je pripravljena sprejeti za svojega enakovrednega člana. Istočasno pa rejniška družina otroku omogoča tudi stike z njegovimi biološkimi starši, ki so v njegovem življenju zelo pomembni. Stiki morajo biti v otrokovo korist in v skladu z njegovo voljo. (iz predstavitve Rejniškega društva Slovenije na spletu) Elvis je ostal ob prvem obisku S svojo odločitvijo je vse presenetil. Hitro se je udomačil. V začetku ga je bilo sram govoriti o biološki mami. Mama Tanja ge je prepričala, da je njegova mama morala zbrati veliko poguma, da ga je pustila pri njih. Vprašal jo je tudi, ali so rejniški otroci revni, pa mu je pojasnila, da to sploh ne drži. In tudi sam je spoznal, da se vsi okrog njega trudijo, da bi se mu sanje uresničile. Je zelo dober učenec, sodeluje v različnih dejavnostih, veliko nastopa in je glasbeno nadarjen. Ni mu dovolj tamburaška skupina, v glasbeni šoli se uči še igranja na bobne. Ker je tako zavzet, so mu jih kupili tudi za vaje doma (na fotografiji). V šoli bi rad postal najboljši. »Anja in Sara sta Zoisovi štipendistki, jaz bom naslednji pri hiši. Nekoč bi bil rad geodet,« nam je zaupal. Za Penovo trojko Irma Benko Nataša Juhnov Bila je skupna družinska odločitev Enja brez treme »Dolgo je tlelo v meni. Leta 2003 sva se z možem, ki je zaposlen, odločila za usposabljanje za rejništvo, sama pa sem ga še poglobila z enoletnim izobraževanjem. Končala sem ekonomsko šolo, ostala brez zaposlitve in velikih možnosti, da bi dobila službo, ni bilo. O vsem sva se odprto pogovorila s hčerkama, takrat 14-letno Anjo in 11-letno Saro, ki sta z odobravanjem sprejeli najino opredelitev in še bolj kot midva nestrpno pričakovali prvo rejenko. Prišla je ravno za božič tistega leta in prazniki so bili kot nalašč za to, da smo z Metko prebili led in jo sprejeli za enakopravnega člana naše družine,« obuja spomine mama Tanja. »Globoko v sebi sem čutila, da bom nič krivim otrokom zmogla pomagati. Ko je to v meni dozorelo, je bil samo še logističen problem – prostor v hiši, da bi ta lahko postala dom za veliko družino. Odločili smo se za prizidek in notranjo preureditev. Imamo sedem spalnic. V vsaki je pohištvo, ki si ga izbere otrok sam. Tako kot mu je všeč in v njegovi najljubši barvi. Vsak otrok ima v hiši en svoj kotiček, kamor se lahko vedno umakne.« Živijo kot vsaka normalna družina. Potrudijo se drug za drugega. Imajo se radi, kot da so od nekdaj skupaj in kot da se nikoli ne bodo razšli. Pa ni vedno tako. Njihova prva rejenka Metka se je pri osemnajstih odločila, da se vrne v svoje romsko naselje, in jo zelo pogrešajo. Ob polnoletnosti se namreč otrok v rejništvu lahko sam odloči, ali bo zapustil rejniško družino, in te pravice svojim otrokom ne bi nikoli želela omejevati, poudarja mama Tanja. Če to želijo, pa lahko tudi po polnoletnosti ostanejo pri njih do konca šolanja oziroma osamosvojitve. Ker jih ob družinskih vezeh druži še veliko drugih dejavnosti, bodo zagotovo ostali povezani tudi potem, ko bodo otroci zapustili gnezdo. Najmlajša članica družine je ljubljenka vseh. Odkar je pri hiši, sprejeli so jo pri devetih mesecih, je vse bolj pestro in živahno. Izjemno rada poje in njeni nastopi za javnost, ki smo jo tokrat predstavljali Penovci, so pravi mali obred. Mama Tanja mora prižgati svečko, potem Enja zapoje in upihne svečko. Tako je od takrat, ko so ji zapeli za rojstni dan, ona pa je upihnila svoje štiri svečke. Otrok se dobro razvija, pravi mama Tanja, ki je prepričana, da se bo tudi Enja uspešno vključila v okolje. Hvala, ker si tudi moja mama Simona, ki obiskuje tretji letnik vzgojiteljske šole v Ljutomeru, je pri Ferlinovih že pet let. Kmalu bo polnoletna in lahko se bo sama odločila, ali še ostane v družini. Mama Tanja jo je pripravljena imeti tudi med študijem. Simone o odločitvi nismo spraševali, zaupala pa nam je, kaj je zapisala v knjižico o materi, ki jo je ob materinskem dnevu podarila mami Tanji: Mama! To knjigo podarjam tebi, čeprav nisem tako tvoja, kot bi si želela. Nekatere misli v knjigi se več ali manj nanašajo na biološke matere, vendar pa se malokdo zaveda, da veliko več pomeni tista mama, ki te vzgoji. Pravilno in zdravo si me pričela vzgajati komaj ti. Zato so tudi vse misli namenjene le tebi. Hvala, ker si tudi moja mama! Simona Rada te imam! Simona je postala pridna učenka, je nepogrešljiva članica tamburaške skupine, pa tudi spretna pri pripravi hišne specialitete – razkriških pogačic (na fotografiji). Pri tem družinskem opravilu je sicer glavna babica Bernarda, ki pomembno dopolnjuje bogastvo družinskega življenja Ferlinovih. Anja vodi tamburaše Anja je najstarejša med Ferlinovimi otroki. Je študentka drugega letnika socialne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Njena študijska in poklica usmeritev je zelo povezana z življenjsko izkušnjo v domači družini. S študijskimi vsebinami je zadovoljna in gre ji kot po maslu. Domov pride vsak konec tedna in potem v hiši prevzame dirigentsko palico. Je glasbeno nadarjena in zaupali so ji vodenje mlade razkriške tamburaške skupine, v kateri sodelujejo vsi Ferlinovi otroci in nekaj okrepitev. Vsak konec tedna pridno vadijo in veliko nastopajo. Anja je zahtevna in nepopustljiva. Ve, da zmorejo, zato so načrti vse smelejši. Prvim nam je zaupala, da bo skupina kmalu dobila bolj prepoznavno ime, in sicer Tamburice od Muríce (to je domače ime za Ščavnico), in že prihodnje leto bi radi izdali svoj CD. Šefinja Anja igra berdo (na fotografiji desno), redni člani skupine pa so še (od desne) Sara z bisernico, stric Marjan in Simona z bračem ter Amadej in Elvis z bugarijo. Kot pevca na nastope povabijo Miho in Bojana Zajnkoviča. Sarina pot iz Španije Ferlinovi so v svoj dom vedno pripravljeni sprejeti tudi mlade z različnih koncev sveta, ki z izmenjavami dijakov na ljutomerski gimnaziji prihajajo v Slovenijo. Gostili so jih iz Anglije, Cipra, Turčije, Nemčije, Srbije, Kosova, Španije … Po obiskih so ostale vezi in redni stiki, Anja in Sara pa sta ob pomoči izmenjav videli že kar nekaj sveta. Sara je bila pred dnevi v Španiji. »V petek, 16. aprila, nas je presenetila novica, da je na Islandiji izbruhnil vulkan in da so zaradi tega mnogi leti odpovedani. 25 dijakov ljutomerske gimnazije nas je upalo, da se nas ta problem ne bo dotaknil. Pri večerji pa sta nam profesorja sporočila, da je naš let odpovedan. Tisto noč sem bila zaskrbljena kot še nikoli. Zjutraj je na letališču kazalo, da bomo tam ostali cel teden, iz prenočišča in hrane pa tudi ni bilo nič. Po urah telefoniranja je profesorjema uspelo dobiti avtobusni prevoz v Slovenijo. Najprej do Madrida šest ur, potem pa z romunskim avtobusom, do polovice napolnjenim z romunskimi Romi, še 36 ur do Vučje vasi. Deset ur, ki smo jih prebili na letališču, smo se dekleta takole zabavala. In iskreno priznam – doma je res najlepše (Sara je druga z leve). Družina in rože Ob družini, ki je največja Tanjina ljubezen in njena življenjska opredelitev, je na drugem mestu ljubezen do rož. Okrog hiše je vse v cvetju, v prihodnjih dneh se bodo razcvetela še okna. Mož Željko rad pohvali ženine rezultate, opazili pa smo tudi, da se zelo suvereno vrti po kuhinji. Je umirjen in sproščen pri stikih z otroki. Če le gre, jim v vsem ustreže in jih razvaja, ko je doma. Sicer pa kot geometer večino dneva preživi v službi. Slovensko srečanje bo na Razkrižju F erlinovi z Razkrižja so zaslužni, da dobiva Rejniško društvo Slovenije novo spletno stran. Vneto pripravljajo nove rešitve in vsebine za objavo. Mama Tanja je podpredsednica društva. Za izmenjavo informacij, druženje in stik z okoljem so pomembna tudi različna srečanja rejniških družin. Letošnje vseslovensko srečanje bo v soboto, 12. junija, prav na Razkrižju. Glavni organizacijski zalogaj prevzemajo Ferlinovi. Računajo na ponovno dobro sodelovanje z domačim županom, ki ima vedno posluh za rejništvo, pa tudi na razumevanje donatorjev v pokrajini ob Muri.
© Copyright 2024