Samanta Baranja
BARVA CMYK datum: 28. 04. 2011 VESTNIK/PEN stran 1 VESTNIKOV MESEČNIK četrtek 26. 5. 2011 195. številka Samanta Baranja, raziskovalka na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani Zgodba z naslovnice, str. 16 Pred vami je zadnja pomladanska številka. Saj ne vemo, ali obstaja razlika med pomladanskimi in poletnimi izvodi, a v besedni zvezi »poletno branje« nekaj resnice vendarle mora biti, mar ne? Ali je res tako, se prepričajte v četrtek, 30. junija. Natalija Juhnov … leto brez toče pa vötra si želén. BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 2 2 p en maj 2011 26 Odkrila sem svoje tretje oko! V pokojninski blagajni je luknja, moja nogavica pa je trpežna. Pokojninska reforma Nekdanja mis Slovenije Tadeja Ternar je kljub cvetoči mladosti začela razmišljati o svoji jeseni življenja. Ker jo skrbijo luknja v pokojninski blagajni in mnoge reforme, ki se bodo še zgodile do takrat, ko bo ona izpolnjevala pogoje Spet aktualna nogavica za upokojitev, si je omislila osebni pokojninski sistem. Vsako jutro v svojo pokojninsko blagajno za vrati kopalnice vloži deset evrov. Na mesec se jih nabere 300, na leto vsaj 3600 in v 40 letih bo to blizu 150.000 evrov. Po njenih Zveze izračunih dovolj za stara leta … Samo da ne bo račun brez krčmarja – tudi evri iz nogavice niso imuni na gospodarske krize, devalvacije, nove valute … Tadeja, mogoče bi se bolje izšlo z zlatnikom na dan!? -ba- Bo telefoniranje brezplačno? Kar povem po telefonu, je večno! Karel Pojbič, direktor soboškega Mlinopeka (desno), ter podjetnik in humorist Geza Farkaš najbolj zaupata dogovorom po telefonu. Tudi če sta samo dva koraka narazen in se morata kaj pomembnega dogovoriti, to naredita lepo po telefonu. Zakaj le, so bile radovedne Pentute? Vse ostane natančno zabeleženo in pripravljeno za morebitne prisluhe, sta pojasnila. Bojda pa ni samo to. Potegovala naj bi se tudi za sodelovanje v novi veliki promocijski akciji vodilnega slovenskega mobilnega operaterja, ki v zameno ponuja dosmrtno brezplačno telefoniranje. Pentute jima privoščijo! -be- Izzivi Matejo Hauser, direktorico radenskega DOSOR-ja, Pentute vse pogosteje opažajo s fotografskim aparatom okrog vratu. Ko so se uspele dokopati še do njenih posnetkov, ni nobenega dvoma več. Spomenik Soboti Nekdanji sošolki na soboški gimnaziji Bea Baboš Logar (levo) in Sonja Hoyer sta vsaka na svojem strokovnem področju uspeli ustvariti blesteči karieri – Bea kot odlična profesorica slovenščine, Sonja pa kot briljantna umetnostna zgodovinarka in predavateljica z doktorskim nazivom, vendar s tem vseh svojih adutov še nista dali na mizo. Po nedavni predstavitvi Bejine knjige Mala ulica, kjer je Sonja nastopala kot bralka besedil iz knjige, sta začeli snovati nov skupni projekt z delovnim naslovom Spomenik Soboti, ki ga bosta predstavili v letu 2012, ko bo tudi njuno mesto Evropska prestolnica kulture. Edino, kar sta povedali za javnost, je, da bo njun projekt darilo mestu njune mladosti, evropskemu denarju pa se odpovedujeta. Ju bo še kdo posnemal? -be- Mateja ima talent Mateja ima izjemno »fotoreportersko oko«, zato ni presenečenje, da so se zanjo že začeli zanimati v domačih in celo tujih časopisnih uredništvih. Če bi bila ponudba dovolj vabljiva, bi se odrekla tudi direktorskemu stolčku, je prišepnila Pentutam, ki jim bo brez zadržkov kaj zanimivega ponudila tudi v objavo. Mateja, čim prej pokaži svoj talent! -ba- Prijateljstva … in skupaj sva gulili šolske klopi. Spomin in opomin Srečanja Slikar Lojze Veberič (v sredini s sliko) je v svoji 60-letni ljubiteljski slikarski karieri ustvaril veliko angažiranih umetnin, ki vsaki njegovi razstavi dajo smisel in neizbrisljiv pečat. Eno takšnih stvaritev je podaril osnovni šoli pri Svetem Juriju ob Ščavnici, ki jo je nekoč iz rodnih Selišč tudi sam obiskoval. V družbi (od leve) Milana Markoviča, harmonikarja in pevca Kapelskega kvarteta, mag. Franca Obala, upokojenega direktorja soboške Galerije, župana občine Sveti Jurij ob Ščavnici Antona Slane ter učenca Tea Vajsa je brez dlake na jeziku okrcal lokalne politike zaradi spremembe imena šole. Iz imena je izginilo »12 talcev«. Bili so žrtev druge svetovne vojne v domačem okolju in so opomin, vreden spomina. In da ne bi čez desetletja podobnih barabij počeli z brisanjem spominov na slovensko osamosvojitveno vojno … -ba- BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 3 p en 27 maj 2011 3 Druženja To ni podkupovanje! Le vkup, le vkup, uboga gmajna … Združeni v različnosti? Vse za dobrososedske odnose Lastnik in direktor soboške televizije AS Anton Weingerl (levo) ter vodja trženja Mitja Perš sta bila tudi letos prijazna gostitelja na tradicionalnem druženju s sodelavci in poslovnimi partnerji televizije. Posebej sta se razveselila črno-bele kombinacije iz sosedstva: svetlolase direktorice hotela Diana Olge Belec in njene sodelavke, črno- lase tržnice Jožice Rihtarič. Prisluhi Pentut razkrivajo dogovor obeh strani, da bosta z vsemi silami nasprotovali gradnji velikega trgovskega centra, ker bi to lahko negativno vplivalo na njune dobrososedske odnose. Zaenkrat so obeti dobri. Trgovski center med Diano in Asom je v oblakih! -be- Razgreto predreferendumsko ozračje zaradi različnih pogledov na pokojninsko reformo in delo na črno je, čeprav se je v ozadju iskrilo, ohladila prijetna prvomajska radgonska noč. Pentute so v objemu zasačile na eni strani prvo pomursko sindikalistko, sekretarko Območne organizacije ZSSS za Pomurje Zdenko Bobovec (levo), in izvršno sekretarko predsedstva ZSSS Lučko Böhm ter na drugi strani prepoznavnega politika in ravnatelja Dušana Zagorca ter direktorico Zavoda za kulturo, promocijo in turizem Gornja Radgona Normo Bale, desno roko župana. Škoda, da tak objem že pred meseci ni uspel med vrhovi slovenske politike in sindikata. Bilo bi ceneje in bolje za vse državljane! -ba- Dobri posli Korenine Radi prihajamo domov Verjem i kupčij , to bo a stole tja! Pen … v Avstr aliji redno štén. Jožica iz Ljubnega v Savinjski dolini je pred petdesetimi leti svojo ljubezen našla v Prekmurju, v Dobrovniku. Iskrica je preskočila in z Lacijem Domonkošem sta se poročila. Mlada, polna energije in željna boljšega življenja sta izbrala pot v neznano, v obljubljeno deželo Avstralijo. V povsem novem svetu je bil začetek težek, skromna in pridna pa sta se hitro postavila na noge. Laci je uspel z manjšo tovarno, družina se je ustalila. Rodili sta se hčerki Diana in Nathali, zdaj imata že tudi vnukinji Ruby in April ter vnuka Jama. Svojih korenin nista pozabila, tudi potomci ne. Radi prihajajo domov. Spletajo se razne vezi in vlečejo jih na videz skriti magneti. Pen pa pri tem odigrava svojo vlogo – Jožica (na fotografiji) ga ni približala samo vnukinji, tudi kengurujem je domač … -bo- Bo Radenska dobila novega lastnika? Direktor Radenske Zvonko Murgelj (levo) ter poslanec državnega zbora in radgonski župan Anton Kampuš sta na radenskem maratonu tekla svoj krog. Začela sta s pogovori o prodaji Radenske lokalni skupnosti po vzoru ajdovskega Fructala. Kdo bo v imenu Radenske pogovore nadaljeval, tutam ni uspelo izvedeti, radgonskemu županu pa je že prav na začetku uspelo prehiteti domicilnega Janeza Rihtariča. V Gornji Radgoni so prepričani, da to za občino ne bo le velika gospodarska pridobitev, ampak bo nakup povečal tudi občinski teritorij, zato ni dvoma, da bodo županov projekt v občinskem svetu podprli še pred iztekom meseca maja. Ker se bo Kampuš zaradi nezdružljivosti županske in poslanske funkcije prihodnje leto eni od njih moral odpovedati, bo kot izkušen gospodarstvenik in politik imel čas in priložnost, da Radenski povrne nekdanji sloves. -ba- Potepanja Življenje polno izzivov Simpatične dame (od leve) Rozalijo Pongrac, Heleno Beznec, Heleno Szomi in Margit Kerčmar so ujele Pentute dobro razpoložene med njihovim potepom po deželi matičnega naroda – v Györu na Madžarskem. Razlogov za dobro razpoloženje ni manjkalo, predvsem pa so delile srečo s kolegico Heleno, ki je svoj priimek Gal zamenjala z novim in postala gospa Szomi. Pentutam je zaupala, da se kaj takega zna zgoditi še kateri od kolegic. -za- Dečke iščemo, samo takše z debelin bankašon! BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 4 4 p en maj 2011 Bojan Zadravec 28 »Kje so zdaj vojaki vsi …?« Petanjci, 6. maja V Vrtu spominov in tovarištva na Petanjcih desetič dan spominov in tovarištva: »Jambori spominov in dobrega sosedstva – slovenska Istra«, ki vsako leto prvi petek v maju poteka ob 9. maju – dnevu zmage nad fašizmom in nacizmom ter dnevu Evrope. Letošnja prireditev je bila simbolno vezana tudi na 70. obletnico ustanovitve OF. Na povabilo Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije in Občine Tišina so se dogodka udeležili predstavniki Občine Piran, tudi Peter Bossman, in ministrica za kulturo Majda Širca. Delegacija iz Pirana je v botaničnem vrtu zasadila svoje spominsko drevo – nešpljo iz slovenske Istre. Najbolj vešča praktičnega dela je bila prav ministrica, Bossman tega dela ni vajen, cankovski župan Drago Vogrinčič je razmišljal o »čisti lopati«, Ernest Ebenšpanger, predsednik Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije, pa je dogajanje le nadzoroval. Na kraju, kjer v Vrtu spominov in tovarištva počiva prof. dr. Vanek Šiftar, je častni član Fundacije dr. Šiftarjeve ustanove akademik dr. Anton Vratuša odkril skulpturo Prekmurski totem, delo akademskega kiparja Štefana Hauka, in se srečal z znanko iz gimnazijskih let Gizelo Sraka, ki jo je spremljala pisateljica Bea Baboš Logar. Brigita Bavčar pa je poklepetala z ministrico za kulturo Majdo Širca. Ernest Ebenšpanger pa bo vse slišano uporabil v prihodnjih načrtih in povezovanjih. Serdica, 8. maja V nedeljo, 8. maja, je bil spominski popoldan v Serdici. Ostanki pokopanih na pokopališču ob cesti so bili deset let po vojni preneseni na soboško pokopališče. Kot če bi se oglasile duše umrlih in z mrzlim vetrom, ki je oviral program in razkropil zbrane, uprizorile boj Nemcev in rdečearmejcev. Ostali so le redki, med njimi triinosemdesetletni Rogašovčan, predsednik KO borcev in veteranov Rogašovci Štefan Lainšček, Evgen Emri, predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Murska Sobota, in Mileva Veren, ki je v združenju takoj za Emrijem in je tudi predsednica soboškega združenja za vrednote NOB. Evgen je pripovedoval, da je prejšnja leta veliko ljudi iz nekdanje Sovjetske zveze prihajalo v Serdico in iskalo mesta, kjer so padli njihovi svojci. Ljubljana, 7. maja V Ljubljani je bila proslava ob 70-letnici Osvobodilne fronte slovenskega naroda in ob dnevu zmage, miru in Evrope. Začelo se je s prihodom praporščakov borčevskih in drugih veteranskih organizacij ter Slovenske vojske. Na proslavo je iz Pomurja odpeljalo več avtobusov, saj so borci, borke in simpatizerji vrednot druge svetovne vojne želeli biti na velikem dogodku in so tudi tam počastili konec druge svetovne vojne. Poleg piramidastih »törnov« na dveh soboških cerkvah je tretja piramida v Murski Soboti še na pokopališču – spomenik padlim soboškim partizanom. Pred njega so poleg slovenskih organizacij in društev vence položila tudi tuja veleposlaništva – azerbajdžansko, rusko in ukrajinsko. Vsi veleposlaniki so ob tem zajokali, saj do Slovencev gojijo močno vez zaradi skupnih korenin slave in zavezništva med drugo svetovno vojno. Pred spominskim znamenjem v Serdici, kjer je bilo pokopanih približno sto vojakov Rdeče armade in en oficir, ki so padli še zadnje dni svetovne morije, od leve proti desni stojijo praporščaki: Jože Bagaroš iz Krajevnega odbora zveze za ohranjanje vrednot NOB Tišina, Venčeslav Lihtenvalner iz Policijskega veteranskega društva Sever za Pomurje, Milan Fridau iz KO Rogašovci, Karel Sever, praporščak iz KO Bodonci, in Štefan Slavic iz Domoljubnega krajevnega združenja Puconci. Med padlimi vojaki je bilo največ Azerbajdžancev, ki so peš prišli do Goričkega in vso pot premagovali Nemce. Murska Sobota, 9. maja V črni obleki je začasni odpravnik poslov Azerbajdžana v Sloveniji Emil Hasanov, ki je na dogodku pred spomenikom zmage vstal in pobral zastave, ki jih je veter prevrnil. Kot zaveden in kulturen Azerbajdžanec je seveda najprej pobral zastavo svoje države, potem še vse druge. Brez besed je opomnil vse, posebej organizatorje, ki se niso zganili, saj je zastava na tleh narodova sramota. Nas je diplomat s svojim ravnanjem vsaj kaj naučil? Mož v sivi obleki pred naslednjo kocko je ruski veleposlanik v Sloveniji dr. Doku Zagajev, za tretjo pa je ukrajinski veleposlanik Vadim Primašenko. Rifat Patejev, direktor Ruskega centra znanosti in kulture, s soprogo Mašo Patejev (skrajno desno). Pogovarjala sta se s člani skupine Kalinka, ki živijo v Sloveniji: Andrejem in Julijo Lobanovo in Natašo Jermakovo. Pred spomenikom zmage so zapeli nekaj tradicionalnih ruskih napevov in Panoncem vlili pristen slovanski optimizem. D an Evrope je eden od simbolov Evropske unije, ki ga je sprejela na vrhu v Milanu leta 1986 v spomin na deklaracijo tedanjega francoskega zunanjega ministra Roberta Schumana, predstavljeno 9. maja 1950, v kateri je predstavil svoje zamisli o organizaciji nadnacionalnega gospodarskega sodelovanja v Evropi. Drugi pomen 9. maja: Na ta dan leta 1945 se je uradno končala druga svetovna vojna in Rusi praznujejo dan zmage, to pa se navezuje tudi na našo deželo, kjer je po evidentiranih podatkih padlo kar 521 sovjetskih vojakov. Današnja Evropa, ki bi bila z zmago okupatorja povsem drugačna, se le s težavo spoprijema z vsakodnevnimi izzivi in se včasih premalo zaveda atributov, ki so (vsaj delno) pripomogli k ohranitvi evropske kulture. Prav je, da se z devetim majem spomnimo borcev proti nacistični zveri. Mnogi so padli po več tisoč kilometrov od svojih domov in bili večna bolečina materam, ki so jih rojevale in hranile. Udeležili smo se nekaterih dogodkov, ki so bili povezani z dnevom Evrope in spominom na čas, ko je svet zahrepenel po miru. Sorodnikom padlih vojakov obisk omogoči rusko veleposlaništvo v Sloveniji. Tokrat je prvič prišel tudi Anatolij Krupskij, petintridesetletni ruski podjetnik, doma iz Dubna, vnuk Vladimirja Mihailoviča Krupskega, rojenega leta 1922, ki je padel leta 1945 v Prekmurju in je pokopan na soboškem pokopališču. Anatolij je na slovesnost, ki je pri Rusih zelo velikega pomena, prispel s svojim dekletom, oblečen pa je v elegantno obleko z rusko pentljo. Med slovesnostjo pred Spomenikom zmage in na pokopališču močno čustveno ganjen ni zmogel zadržati solz. BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 5 p en Š I L J M A Z Suzana Fartelj Utroša, ravnateljica OŠ II MS M Maj je čas ljubezni, medsebojne zaupljivosti dveh sorodnih duš, iskanja skupne sreče, potovanja v nedoživeto; včasih je takšno srečanje kratkotrajno, pride in odide, pesniško občutljivo, razkošno v postelji, boleče do ljubosumnosti, neuslišano do nezavesti. A je že tako, da so vse velike ljubezni nesrečne. Kajti tam, kjer je ljubezen, se kot plesen zna pojaviti tudi sovraštvo, ki nima svojega rezerviranega meseca kot ljubezen, marveč zna trajati od včeraj in bo seglo v jutrišnji dan. Č Ljubezen asovna kocka se vse prehitro vrti in kar naenkrat nas postavi pred pomembno odločitev, pomemben dogodek, pomemben trenutek. Delamo z mladimi in ugotovili smo, da ima mladost na srečo osupljivo prednost – se ne ustraši. Tudi vzgajamo jih v prepričanju, da o sebi razmišljajo kot o zmagovalcih. Ne moremo si kaj, da se ob koncu šolskega leta ne bi spraševali in se zamislili, kam so s tako hitrostjo oddrveli vsi ti meseci in dnevi našega druženja. V istem trenutku pa pedagoški delavci razmišljamo o prihodnosti naših učencev, zlasti devetošolcev, ki se poslavljajo: bodo uspešni, bodo dosegli zastavljene cilje in navsezadnje, ali bodo srečni, smo jim dali dovolj za popotnico v svet. Ampak že Konfucij je dejal, da ima vsaka resnica štiri vogale: kot pedagoški delavci pomagamo učencem podpirati enega, druge tri pa si morajo podpreti sami. Zavedamo se, da je učinkovito poučevanje morda najtežje delo in da so najboljše učiteljice IZKUŠNJE. Dejstvo, da se učenci razlikujejo, je morda neprijetno, a neizogibno. Vendar dobre šole, dobre skupnosti in dobre družine cenijo različnost. Skozi celoten vzgojno-izobraževalni proces ne smemo pozabiti, da šola tudi vzgaja, ne samo izobražuje, in da vzgoja ni le priprava na življenje; vzgoja enostavno je življenje, ki ga živimo tu in zdaj. in sovraštvo S 5 maj 2011 RA 29 vet je ostrmel ob novici, da so ameriški specialci ubili enega od največjih sovražnikov civilizacije Osamo bin Ladna. Priznal je, da je pripravil rušenje nebotičniških dvojčkov v središču New Yorka, da so njegovi fanatični privrženci s trmastim veseljem odhajali v samomorilske akcije in ubijali ljudi na javnih mestih, v podzemnih železnicah, da bi opozorili, da je svet lahko sestavljen tudi iz sovraštva, maščevanja. Nesporazumi med muslimanskim svetom in nemuslimanskim prebivalstvom so globlji: korenine nesporazuma segajo v čas križarskih vojn, ko so zahodnoevropski romarji in siromašni vitezi prihajali v Jeruzalem, da bi po papeškem naročilu varovali božji grob. Ostrmeli so, ko so se srečali z muslimansko vero, znanostjo in razgledanostjo. Prišli so kot tujci, osvajalci in arabski svet se jim je uprl. To ni bil boj za nafto (ki je takrat še ni bilo), to je bil boj za svetopisemsko zgodovino, za vrnitev nečesa, ki ni pripadalo zahodni civilizaciji, ki se ni dalo čez noč osvojiti. To potrjujejo številni križarski pohodi, ko so križarji morili, ubijali po Evropi nemške Jude, v Franciji katarje, bogomile in druge heretike, na Orientu muslimane – ne da bi vedeli, da so bile v teh kazenskih pohodih in spopadih klice kasnejšega genocida. Nekaj sto let kasneje so Turki prišli vse do Dunaja in v povračilnem nasilju vrnili sovraštvo na konicah svojih ukrivljenih mečev, damaščank, da bi svet spoznal, da nobeno nasilje ne prinese zmage, samo začasno zmagoslavje, poraz. Politična sled na Jutrovem, na Bližnjem vzhodu, je krvava, pogosto zgodovinsko nepotrebna, čeprav je Napoleon mislil drugače (prišel je krast egipčanske znamenitosti), čeprav se je Rommel izgubil v afriških puščavah, ko je hotel na tujih tleh premagati nemško vojsko. Mednarodna politika se do danes ni bistveno spremenila. Izoblikovala so se strateško močna politično-ekonomska središča: svetu ne vlada samo nasilje, marveč kapital. Polipi interesa so se razrasli po vsej Zemlji in zdaj je življenje na zemlji takšno, kot je. Na eni strani evropski standard, na drugi strani siromaštvo; na eni strani meščansko življenje, na drugi strani plemensko preživetje ter ameriški poskus, kako ostati vladar sveta, kako kontrolirati tokove gospodarske globalizacije, političnega razmišljanja pa tudi nasilja, vse z željo ohraniti mir v svetu. Februarja 2009 je Los Angeles Times v svoji prilogi Parade objavil fotografije najbolj iskanih teroristov, zločincev, diktatorjev in prevarantov na svetu. Predstavili so kar petindvajset ljudi, ki jih niso mogli pripeljati na zatožno klop. Med njimi je bil tudi Osama bin Laden, vodja Al-Kaide. Poljski štirinajstdnevnik Forum je pred dnevi ponovno objavil seznam iskanih ali mrtvih zločincev. Vendar vodje Al-Kaide ni več med njimi. Ta je preprosto pozabil na arabski pregovor, ki pravi, kdor suče meč, bo zaradi njega umrl. Ameriška vojska ga je likvidirala, ubila, pobrala njegovo dokumentacijo, truplo vrgla v morje, da bi tako preprečila širjenje njegovega kulta osebnosti. A že nekaj dni po smrti Osame bin Ladna so se pojavili dvomi, mar ne bi bilo bolje vodjo najbolj osovražene organizacije ujeti živega in ga postavi pred sodišče. Muslimani so užaljeni. Prve akcije maščevanja so se že začele, za zdaj samo v Pakistanu, vendar se bodo po vsej verjetnosti razširile v Evropo in na ameriško celino. Vojaki, ki so vdrli v njegovo hišo in ga likvidirali, so dobili za svoje drzno dejanje odlikovanja, obenem pa so prestrašeni zaprosili za zaščito, kajti zavedajo se, da se jim bodo člani muslimanske organizacije maščevali. Mnogi so mnenja, da je po svetu mnogo tako imenovanih »spavalcev«, ki zdaj čakajo, da začnejo akcije. V bin Ladnovi dokumentaciji so našli načrte, kdaj in kako napasli Washington, Los Angeles, še prej pa se na manjših akcijah izuriti za dejanja, ki bi pretresla, prestrašila svet. To pomeni, da je po smrti talibanskega voditelja svet ostal še dalje v negotovi nevarnosti, saj ima Al-Kaida izdelan politični program, od katerega ne bo odstopila. Še vedno se skriva desna roka bin Ladna, poslednji emir islamskega džihada Ajman az-Zawahiri, ki se je 1988. povezal z Al-Kaido. To je odličen kirurg, govori tekoče angleško in francosko, z Osamo se je srečal v osemdesetih letih, ko ga je zdravil v Afganistanu, ki je bil takrat pod rusko okupacijo. Mnogi strokovnjaki sodijo, da je prav Ajman, sicer Osamov mentor, idejno načrtoval napad na nebotičnika 11. septembra 2001. Časopis Forum je tokrat objavil deset imen, ki so znana po svojih številnih kriminalnih dejanjih, političnih zločinih, celo genocidu. To so ljudje iz mehiškega, ruskega, azijskega pa tudi ameriškega podzemlja. Več kot deset let se skriva ameriški gangster James Bulger - Whitey, ki je umoril devetnajst ljudi, »pral denar«, trgoval z mamili. Njegovo bogastvo je ocenjeno na petdeset milijonov dolarjev. Za njim je razpisana tiralica, Američani ponujajo za informacije, kje se skriva, dva milijona dolarjev. Seznam zločincev se kar naprej širi. Na njem je tudi srbski general Ratko Mladić, kriv za masaker Muslimanov v Srebrenici 1955. leta. In tako se je zgodilo, da smo se namesto uživanja v ljubezni na zmenkih sredi majskih večernic spoprijemali s strahom, negotovostjo in maščevanjem ljudi, ki jih sploh ne poznamo. Ameriškemu predsedniku je zaradi akcije v Pakistanu zrasel ugled pri domači administraciji, a strah pred prihodnostjo Amerike se je spremenil v nočne more. V svoji politični zagnanosti in dokazovanju, da ni bil rojen v Afriki, saj potem ne bi mogel biti ameriški predsednik, je Obama pozabil na arabski pregovor Če se bojiš, ne govori, a če že govoriš, potem se ne boj. MADE IN EU Branko Šömen Ob koncu šolskega leta so najbolj obremenjeni mladostniki, ki končujejo osnovno šolo, saj jih pred vpisom na srednje šole čakajo eksterni preizkusi znanja. Tudi mlajši učenci ne zaostajajo veliko za njimi, tudi oni so podvrženi stresu, strahu, napetosti, hitremu tempu. Zelo kmalu se začnejo zavedati, kako pomembne so dobre ocene za uspešno pot v življenje. In tu se nam odraslim poraja vprašanje, zakaj naši otroci hodijo v šolo; zaradi novega znanja in izkušenj ali le samo zato, da bodo domov prinesli čim boljše ocene. Vsak otrok je drugačen, je svet zase in v vsakem našem učencu sije posebno sonce, ki ga dela edinstvenega, samo njemu podobnega in enkratnega. In prav je tako. Toda v vsaki od teh malih dušic je treba najti njegov talent, njegovo močno stran, njegov potencial in nato ta biser obdelati, da bo zasijal v vsej svoji veličini. Zagotovo Otroci imajo majhne noge, a delajo največje korake do Sonca, do Sreče, čez Svet in puščajo za vse zanesenjake v prihodnosti sled. (Tone Pavček) ni pedagoškega delavca, ki ne bi v vsakem učencu našel nekaj pozitivnega ali mogoče odkril njegova močna področja ter jih krepil s spodbudami in pohvalami. In ne pozabimo: otrok je najprej oseba s potrebo po ljubezni, toplini in razumevanju, šele nato je oseba, ki hodi v šolo. Pa ne zaradi ocen, marveč zaradi znanja! Vprašanje je, ali so dobre ocene vedno odraz popolnoma usvojenega znanja. Že v viziji naše šole smo zapisali, da želimo učencem dati uporabno znanje in ne le tisto, ki bo zadostilo trenutnim kriterijem za doseganje številčne ocene. Tako znanje naj bi jim pomagalo na poti do želenega poklica in opravljanja dela, ki si ga želijo. Vizija je nasploh svetla prihodnost življenja. Ljudem, ki so jasno definirali svojo vizijo, se zidovi in pregrade ne zdijo neprehodni. Zadnji mesec pouka je običajno natrpan in bi ga lahko primerjali z maratonskim tekom z neštetimi ovirami, kjer na koncu čaka pokal ali priznanje z napisi zaključnih ocen. Toda otroku moramo povedati, da bo za nas zmagovalec, če bo uspešno izdelal razred, sploh če gre za otroka, pri katerem se pojavljajo primanjkljaji na posameznih področjih učenja. Do uspeha pač ne pridemo s posnemanjem drugih ali s poskusi, da bi jih prekosili, temveč z odkrivanjem naših talentov in z razvijanjem njihovega polnega potenciala. Spomladi smo utrujeni (mogoče leni?), daje nas spomladanska utrujenost (ali pa nam je to le izgovor?). Enako se zgodi pri otrocih, ki imajo smolo, da morajo prav zdaj vztrajati in se učiti. Otroke dodatno utrudijo čustven napor, stres in strah pred zaključevanjem ocen. Z otroki se je treba pogovoriti o učenju in ocenah, jim postaviti jasne cilje in predstaviti možnosti za uporabo naučenega znanja v življenju. Pomembno je, da se o težavah odkrito pogovorimo in ne grozimo s kaznijo. V veliko pomoč tukaj so nam starši, njihova vztrajnost in podpora. Brez tega bi bila pot šolarjev pogosto še težja. Starši v težkih trenutkih otroku ponovno podajo roko, ga nasmejejo, potolažijo in prenehajo misliti nase, mislijo le na dobrobit svojega otroka. In uspehi so ob koncu šolskega leta zagotovo vidni. Skozi vse to razmišljanje bi ponovno lahko potegnili rdečo nit: kako zelo pomemben je trikotnik: šola – učenci – starši, v katerem koli zaporedju. Če v tem trikotniku delujejo vzajemna povezanost, odkritost, odprtost, sprejetost, uspeh zagotovo ne more izostati. Uspeh – narediti mojstrovino iz svojega življenja – pomeni: biti srečen. Bistvo življenja pa je, če si to priznamo ali ne, ravno človeška sreča. Pa srečno vsem ob koncu šolskega leta! BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 6 6 maj 2011 Srečko Lukovnjak Kramberger p en 30 Letos se spominjamo 75. obletnice rojstva in 19. obletnice smrti Ivana Krambergerja, negovske izredne in samonikle osebnosti v slovenskem medijskem in političnem prostoru. Kot delavec je služil v Nemčiji, kjer je izumil tehnologijo za dializni aparat. Kot ljudski človek je imel mnoge politične govore, ki so ga popeljali v politiko. S podporo ljudskih glasov je kandidiral na volitvah za predsednika Republike Slovenije leta 1990. Leta 1992 je napovedal, da se bo s svojo stranko udeležil volitev v državni zbor, vendar so ga še pred uradnim začetkom volilne kampanje ustrelili. Kramberger o Krambergerju I van Kramberger je pomagal mnogim. O njegovem delu in življenju smo se pogovarjali z njegovim posvojencem Srečkom Lukovnjakom Krambergerjem. Leta 1986 je pol leta živel na njegovem domu, kjer je bil natakar. O njem je napisal knjigo in prevzel njegov priimek. Srečko iz Gresovščaka 1, partner Anite Potočnik in oče dvajsetletnega Mitje, je član oldtajmerskega kluba, gasilec, radioamater, član kluba malega nogometa, ljubiteljski fotograf in trgovski potnik za osiješko podjetje Kandit. Imate lepe spomine na delo pri Ivanu Krambergerju? Najlepše, kar lahko (smeh). Kako se je začelo vajino poznanstvo? »Ti boš moj natakar,« mi je dejal Ivan. Kako? Imam samo kmetijsko šolo. Kramberger pa je odgovoril: »Ravno takšne želim imeti, ker kmečki ljudje znajo delati in se dela ne naveličajo; jaz na šole ne dam nič.« To sem jemal z rezervo. Čez nekaj mesecev me je poiskal v Radencih, kjer sem živel, in me prosil, da pridem živet in delat k njemu. Tam sem se počutil tako, kot če bi bil Krambergerjev. Kramberger kot medijska zvezda. Kako ste to doživljali? Vedno je želel, da se piše o njem, ker je imel rad pozornost. Če mediji ne iščejo tebe, moraš ti poiskati medije. Če kak teden v časopisih o njem ni bilo kaj napisano, smo pisali njegovi ožji in se podpisovali z izmišljenim imenom osebe, največkrat neznane osebe iz Ljubljane, za objavo v pismih bralcev. Pričakoval je, da se o njem piše kot o dobrotniku od Negove. Tak je bil tudi njegov naziv. Kasneje je rad slišal oznako »fenomen Kramberger«. Ko sva se usedla v avto, sva od Radenec do Maribora v kioskih pokupila vse izvode časopisov, kjer je pisalo o njem. Naslednji dan so časopisi pisali, da je zaradi Krambergerja zmanjkalo časopisov. Vse te kupljene časopise je imel spravljene doma v spominski sobi. Kdaj se je začela vsa ta evforija? O njem se je začelo pisati leta 1984, ko se je vrnil iz tujine in leto pred odprtjem negovskega gostišča, potem ko je bil gost v oddaji Mita Trefalta. Tam je povedal, kako bo iz krize rešil Jugoslavijo oziroma Slovenijo, da je treba drugače zaživeti in več dati na sloj, ki je bil že izkoriščan. Skoraj ni bilo dneva, da o njem ne bi kaj pisali. Kasneje, ko je pisanje o njem pojemalo, je vedno kaj naredil, da so mediji spet pisali, na primer, da je komu kaj podaril. Prišel je v trgovino in kar tako nekomu nekaj plačal, ampak ne brez medijev. Seveda se je o njem spet začelo več pisati, ko je bil predsedniški kandidat. Kako pa je bilo z aparati? Da, Sloveniji je podaril nekaj dializnih aparatov za čiščenje krvi. Takšnih v Jugoslaviji še ni bilo ali so bili zelo dragi. Ampak ti aparati so bili v Nemčiji, kjer je bil zaposlen kot bolniški strežnik, že dotrajani. Ivan jih je obnovil in dal pripeljati k nam. Enako je bilo z zdravili. V Nemčiji je zbiral zdravila, ki so bila pred iztekom roka uporabe in ki bi jih Nemci zavrgli. Ta zdravila v novih embalažah je pripeljal v Slovenijo. Zakaj so ga ljudje tako dobro sprejeli? Vedno se je zavzemal za malega človeka. Za njega je bil delavec na prvem mestu. Že takrat je rekel, da so prevelike razlike med plačami, in opozarjal na krizo, ki je bila in ki je sledila. »Kriza je taka, da delavec nima več kaj vzeti, ker so šefi že vse pokradli, in še hujše prihaja,« je trdil. Zavzemal se je za večje pravice delavcev in kmetov. Vedno pa je rad obljubljal. Je bilo to samo navzven ali je bil dejansko tak ideolog in dobrotnik? Ni bil tako svet, ampak je bil tak kot vsi mi, da bi radi zaslužili. Lahko se je igral z denarjem, ker ga je dejansko imel zelo dosti. Samo za »izum« umetne ledvice je iz Nemčije mesečno prejemal vsoto, preračunano v približno današnjih 7000 evrov za patent. Ali je bil izum njegov ali od koga drugega, tega ne vem. Denar za patent je prihajal k njemu. Je bil tako močna osebnost, da je vse to zmogel? Človek z dolgimi lasmi, vedno v črnem, še s črnim klobukom na glavi … Njega je bilo vedno strah. Po večerih je pogosto koga videval ali si je le domišljal, da kdo hodi okrog hiše in da mu nekdo grozi. Večkrat je povedal, da ga je kdo zasledoval na avtocesti in ga je skušal spraviti z nje. Ko ga je bilo že tako zelo strah, da se je bal spati, sem jaz spal v predprostoru spalnice, da res ne bi kdo prišel do njega. Kakšen je bil vajin odnos? Bila sva kot oče in sin, a se nikoli nisva sprla. Zaupal mi je torbo z denarjem in mi pustil, da sem v gostilnah plačeval. Vedno je deloval tako, da si se mu moral smejati. Ko je imel goste, je še posebno poudarjal svoj humor. Zvečer pa je utrujen večkrat povedal: »Kaj mislite, da je meni lahko, da moram ljudem lagati? Utrujen sem, zato grem spat.« Se spominjate kakšnega nenavadnega dogodka? Na primer: z njegovim modrim mercedesom sva se pripeljala pred radgonsko občino. Takrat še nisem imel vozniškega izpita. V roke mi je dal bele rokavice in sem šel, da sem mu odprl avtomobilska vrata. Ljudje, ki so šli mimo, so govorili: »To je tisti Kramberger, poglejte ga.« Medtem ko se je mudil v stavbi, sem jaz zunaj, po njegovem naročilu, s krpo brisal avto in čakal njegovo vrnitev, da sem mu odprl vrata. Tega me je bilo zelo sram, ker sem bil mlad in mi ni bilo jasno, zakaj moram to delati. Pa je bil res tak poštenjak? (Nasmeh.) Nikoli ni tajil, da ni falot. Ko se je v gostilni za mizo usedel s kakimi gosti, je natakarju velel, naj gre v klet in naj iz tistega najboljšega soda prinese tisto vrhunsko vino, ki se je zaračunavalo dražje. Dejansko je bilo to vrhunsko vino le navaden janževec, ki so ga ljudje z užitkom spili in nasedli Krambergerjevi zvijači. Spet druga zadeva, ki smo jo v gostilni poznali: »'Kelnar', skuhaj tisto 'našo' kavo, ki jo pijemo. Veste, tista je samo za posebne goste, kot ste vi.« Zares so ljudje mislili, da gre za kakšno fino kavno mešanico, v bistvu pa je bila to barkava ali pa alvorada, tudi kakšna slabša avstrijska kava. Na koncu, ko so ljudje odšli, pa se je nasmejal: »Spet so nasedli, ne?« Vseeno ste ga tako občudovali, da ste prevzeli njegov priimek, ki ga imate še danes. Kdaj ste postali Kramberger? V obdobju, ko se je snov za pisanje o njem izčrpala, si je moral nekaj domisliti, da bi se pisalo. »Zdaj ko že pri nas živiš, se ti ne bi pisal Kramberger?« me je vprašal. »Jaz bom poklical časopise in v Radgoni plačal kolke in vse potrebno za spremembo imena … Ja, pa dobil boš dodatno plačo.« Ivan Kramberger ni bil skop pri plačah. Bil je radodaren. Na njegovo prošnjo, da se pišem po njem, sem pristal. Na občini pa je začel tako: »Tu sem pripeljal enega dečka, saj niti ne ve, kako se piše in od kod je doma, zato bi ga jaz rad posvojil. On bo pri nas živel.« Na to, da sem prevzel njegov priimek, je bil zelo ponosen in zadovoljen in ni zahteval, da bi izbrisal dotedanji priimek. Tako sem danes Lukovnjak Kramberger. V šestih mesecih, ko ste tam živeli, ste začeli o njem pisati knjigo. Ste ga tako dobro spoznali? Knjiga o Krambergerju je bila njegova ideja. V gostilni je bilo dosti ljudi, a nekoliko manj med enajsto dopoldan in drugo popoldan. Da bi v tem času kaj koristnega počel, mi je predlagal, da začnem pisati knjigo. »Čas imaš, plačan si, zato bi ti lahko nekaj pisal. Jaz bi najraje, da napišeš knjigo o meni kot avtobiografijo. Pripovedoval mi je in jaz sem njegovo življenjsko zgodbo snemal na kasetofon, si naredil transkripcijo in začel pisati na pisalni stroj. Še danes imam svoj rokopis in tekst iz pisalnega stroja. Ker sem od njega prej odšel, je nisem dokončal, ampak sem se leta 1987 vrnil in delo dokončal. Čez pol leta je bila knjiga Trnova pot v prodaji in avtor on sam. O tem, da ste vi opravičenec do avtorstva knjige in da ste se pritožili, so pisali mediji. Kako se je to razpletlo? Zmenila sva se za avtorske pravice, in to sem tudi pričakoval. O tem nikoli nisva razpravljala. Vedno, ko sem kasneje prišel k njemu na obisk, me je dobro pogostil. Bil je prepričan, da če ti nekdo da podatke ob pomoči kasete, ne more pisec knjige uveljavljati avtorstva. Dosegel nisem nič, a vem, da je knjiga Trnova pot, ki jo je objavila Pomurska založba, moje delo. Kaj pa njegova smrt? Kdo ga je ubil? Obtoženi atentator ga po mojem ni ustrelil. Prepričan sem, da so mu že prej zares grozili in so se mu dogajale avtomobilske nesreče, ki jih policija nikoli ni do konca raziskala. Takih ljudi, ki bi mu bili nevoščljivi ali ga sovražili, ni imel. V gostilni se je obrnilo ogromno ljudi, ampak nikoli ni bilo koga, ki bi bil proti njemu. Nekje v časopisu sem prebral, da ga je Peter Rotar sovražil in da je nekoč v gostilni povedal, da ga bo ubil. To je nekdo dobro izkoristil. Ostala so vprašanja. Tam je bila najverjetneje obveščevalna varnostna služba. Bavčar se je v zelo kratkem času s helikopterjem pripeljal na kraj dogodka. Zakaj niso zaprli meje z Avstrijo? Njegova smrt je bila zagotovo zrežirana, da se ne bi blatilo ime Slovenije in ne politikov. Kaj mislite, kako bi živel Ivan Kramberger, če ne bi umrl? Imel je zares dosti denarja in ne bi mu bilo treba nič delati. Moral bi ostati na občinski ravni in bi bil lahko uspešen župan. Še danes bi lahko živel, če se ne bi spuščal v politiko. Kot parlamentarec ne bi uspel uresničiti, kar je obljubljal. Če bi ga izvolili v parlament, bi po enem letu rekli: »Glej, volili smo ga, zdaj pa ni naredil nič. Tak je kot vsi drugi.« Še boste kaj pisali o njem? Pišem knjigo z naslovom Spomini na Ivana Krambergerja. V njej bo pisalo to, česar do zdaj še nihče ni slišal o Ivanu Krambergerju. Bojan Zadravec BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 7 p en 31 Maja Klemenčič (1985) … je ime, ki ga lahko najbolj natančni bralci Pena vsak mesec znova zasledite. Čeprav ima Ljutomerčanka kar nekaj soimenjakinj, gre tokrat za »našo« Majo. Ni novinarka, študira politologijo, a pravi, da jo zmeraj bolj vleče v novinarsko povodje. Koketira tudi s pisateljevanjem. Nekdanja maturantka »lotmerške« gimnazije se navdušuje nad motorji, tetovažami, ruskim in angleškim jezikom ter se zmeraj znova znajde v vrtincu želja, ki si jih ne more kar tako uresničiti. Maja meni, da od nje ne gre pričakovati ničesar navdihujočega ali neobičajnega. Presodite sami. 1. Predstavi ga. Najbližji bi rekli, da sem idealistka in občutljiva duša, včasih celo »umetniška dušica«. Vsekakor bi rekli, da sem trmasta, sama rečem, da sem vztrajna. Nekoč sem bila navdušena nad mestnim življenjem, danes se najbolje počutim v domačih krajih. Obožujem dobro hrano in najbližji pravijo, da nenehno nekaj jem. Sem dinamična oseba in sem najraje, ko se ves čas nekaj dogaja, ne prenesem dolgčasa. Zaljubljena v poletje in morje, rada imam tudi živali, predvsem pse. Sama imam dve leti staro psičko Eli, ki sem jo resnično preveč razvadila. 2. Se ti mladostne sanje o poklicni karieri uresničujejo oziroma imaš občutek, da si na pravi poti? Moje mladostne sanje o poklicni karieri so bile zelo visokoleteče in ambiciozne. Vsekakor si nisem predstavljala, da se bom kdaj vrnila v domači kraj, v Prlekijo in dala prednost drugim stvarem pred uspešno kariero. Ko sem začela študirati, je bila uspešna kariera vse, kar sem si želela. Ampak prioritete in želje se z leti spreminjajo in trenutno sem na tisti točki, ko se sprašujem, katera pot je prava in kako realizirati svoje cilje. Najpomembnejša cilja v teh dneh sta dokončati diplomo in najti službo. Največja želja – nekoč napisati knjigo. 3. Kaj bereš, prebiraš, poslušaš, gledaš …? Obožujem knjige, časopise in revije. Berem res veliko in na moji mizi je vedno kup knjig, ki jih »moram« prebrati. Daleč najljubši knjigi sta Tolstojeva Ana Karenina in Pride ženska k zdravniku avtorja Raya Kluuna. Pa ne smem pozabiti Ferija Lainščka in Ločil bom peno od valov. Moj glasbeni okus je zelo pester, dušo pa mi najbolj segreje rok. Najljubši film je zagotovo Boter, največkrat sem gledala Umazani ples, pred časom pa me je navdušila nanizanka Prava kri, trenutno pa Sinovi anarhije. 4. Kako sprejemaš zmago in kako preneseš poraz? Zmaga mi največ pomeni takrat, ko lahko uspeh in srečo delim z ljudmi, ki mi največ pomenijo. Takrat sem resnično srečna. Iz uspeha in zmage črpam moč in pogum za naprej, za nov izziv. Poraz najbolj boli takrat, ko razočaram samo sebe. Vendar se tudi takrat zavedam, da se je treba postaviti na noge in nadaljevati. 5. Kdo so tvoji prijatelji in kako neguješ odnose z njimi? Menim, da ima človek lahko le malo pravih prijateljev. Svojo najboljšo prijateljico poznam že skoraj dvajset let in najboljši prijateljici sva, odkar sva skupaj sedli v gimnazijske klopi. Je moja »sorodna duša« in nekdo, ki mi v življenju največ pomeni. Nikoli me ne bo obsojala, z mano bo vedno odkrita in iskrena, nikoli ne bo nevoščljiva. Še najpomembnejše: vzame me takšno, kot sem. Človek ima v življenju lahko le enega takšnega prijatelja oziroma prijateljico. Srečna sem, da jo jaz imam. Največji užitek nama je, ko lahko posedava nekje na terasi na soncu ob kavi; včasih tudi povsem v tišini (priznam, da sva tiho bolj redko in da nama navadno zmanjka časa, da bi si vse povedali). Nikoli ne pozabiva na rojstne dni, na praznike, na pomembne dogodke v življenju ene ali druge. 6. 5-krat najljubše? - Barva: zadnje čase vijolična, - dan v tednu: petek, sobota, - blagovna znamka: tista, ki me v nekem trenutku navdihne, - pijača: zjutraj kava, zvečer pa kozarec dobrega rdečega vina, - cvet: sončnica. 7. Pratika ali meteorološka napoved? Moja pratika in meteorološka napoved v enem so moji starši. Poleg vseh drugih nasvetov, po katere se obračam in zanesem nanju, se tudi glede vremenske napovedi. Arpad Vaš (1989) maj 2011 … fant iz Gaberja, ki je vzel nedolžnost ponosu Štajerske. Ljudskemu vrtu namreč, ko je »zabil« kot prvi na prenovljenem stadionu. Arpi, ki v obubožanem prekmurskem nogometu predstavlja luč na koncu tunela (ne, ni vlak!), je poleg Vedrana Vinka eden najvidnejših »Robovih fantov«, kateremu ob nadaljevanju trdega dela in nekaj sreče uspešna kariera ne bi smela spolzeti izpod nog. Talenta v njegovem težišču prijaznem telesu ne manjka, kaj šele dinamita v nogah. Kjer koli bo že pristal v naslednji sezoni, upamo, da bo začel presenečati svoje nasprotnike tudi z ubijalskimi projektili iz dvajsetih metrov in da bo nadaljeval »lomljenje hrbtov«. Sicer pa se tudi Arpi, podobno kot verjetno najboljši prekmurski nogometaš vseh časov Fabi Cipot, ponaša z nazivom medicinskega tehnika. Čeprav je med njima 13 let in 30 centimetrov razlike, ne bi bilo slabo, če bi formula tudi tokrat delovala. 1. Predstavi ga (slog, stil, življenjsko filozofijo, kar koli …). Športni slog, športni način življenja. Kot osebnost sem nasmejan, »pozitivec«, malo trmast in komunikativen. Doma rad lenarim. Sem tudi veren. 2. Se ti mladostne sanje o poklicni karieri uresničujejo oziroma imaš občutek, da si na pravi poti? Menim, da sem na pravi poti in da se mi mladostne sanje lahko uresničijo, zavedam pa se, da bo za vse to treba vložiti še veliko truda in napora. 3. Kaj bereš, prebiraš, poslušaš, gledaš …? Vsakodnevno berem športne časopise in portale. Večinoma poslušam rock, včasih tudi madžarsko glasbo. Rad gledam akcijske filme. 8. Tvoje sanjske počitnice in tvoje še neuresničeno potovanje? Obožujem Hvar in tja bi se lahko vračala vsako leto. Sanjskih počitnic še nisem doživela, zagotovo pa bi bile nekje ob morju, na vročem, tudi na jadranje bi rada šla. Neuresničeno potovanje – New York, Rim, Toskana, Provansa. Pa seveda Rusija – Moskva in St. Peterburg. 4. Kako sprejemaš zmago in kako preneseš poraz? Zmago sprejemam z veseljem in navdušenjem ter po končani tekmi z zadovoljstvom, saj je bil vložen trud poplačan. Porazi se razlikujejo. Po niti enem pa ne smeš biti preveč potrt in se je treba čim prej pobrati ter popraviti napake, da bi naslednjič bilo boljše! 9. Pregovor pravi, da prva ljubezen nikoli ne zarjavi … Spomini nikoli ne zbledijo, iskrice pa vseeno ugasnejo. Idealistka v meni bi rekla, da prava ljubezen nikoli ne zarjavi; realistka pa, da zbledi vse, česar ne negujemo in utrjujemo. 5. Kdo so tvoji prijatelji in kako neguješ odnose z njimi? 10. Kdaj odnehaš? Zlepa ne odneham. Sem tip človeka, ki verjame, da se lahko uresniči vse, če v to le dovolj močno verjameš. Ko si nečesa resnično želim, vztrajam do zadnje kaplje moči in takrat tudi marsikaj prenesem. 7 Imam ogromno prijateljev,večina jih je iz osnovnošolskih časov ali z nogometnih igrišč. Ko imam le čas, grem z njimi na kakšno pijačo ali se slišimo po telefonu. Poleti hodimo na kopanje. Stike vzdržujem tudi po Facebooku. 6. 5-krat najljubše? - Barva: rdeča, črna, - dan v tednu: nedelja, - blagovna znamka: Nike, Benetton, - pijača: voda, - cvet: orhideja. 7. Pratika ali meteorološka napoved? Ne spremljam prav veliko ljudskih običajev in tradicij, zato mi ne preostane kaj drugega, kot da se zanesem na uradno vremensko napoved. 8. Tvoje sanjske počitnice in tvoje še neuresničeno potovanje? Sanjskih počitnic še nisem imel, bi pa rad odpotoval v Rio de Janeiro in užival na peščeni plaži. Kip Jezusa me navdihuje. 9. Pregovor pravi, da prva ljubezen nikoli ne zarjavi ... Tema ljubezen je tabu … preveč osebna. 10. Kdaj odnehaš? Nikoli! MOJ STIL BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 8 8 32 p en Živinozdravnik, veterinarski inšpektor, družbeni delavec, mentor in mecen maj 2011 Legende Jože Samec (rojen leta 1890 v Šentjurju pri Celju – umrl leta 1960 v Murski Soboti) Prof. dr. Valentin Skubic, v. p. V Murski Soboti je v letih od 1920 do svoje smrti deloval znan veterinarski strokovnjak in družbeni delavec Jože Samec. Bil je eden prvih veterinarskih inšpektorjev, odgovoren tudi za nastajajočo in pozneje vse do konca druge svetovne vojne v Prekmurju in širše zelo znano Benkovo tovarno mesnih izdelkov na Lendavski cesti v Murski Soboti. Iz personalnih dokumentov je razvidno, da je bil Jože Samec neposredno po drugi svetovni vojni član izvršnega odbora Osvobodilne fronte (OF), poročevalec za kmetijstvo, gozdarstvo in veterinarstvo. Od leta 1945 do 1947 je bil predsednik nabavne in prodajne zadruge v Murski Soboti, ki je imela 45 podružnic po vsem Prekmurju. Neposredno za tem je bil eno leto v. d. upravnika Vetserum zavoda v Murski Soboti, to pa dokazuje, da je v tistem težavnem in razgibanem času neposredno po vojni aktivno sodeloval pri reševanju najbolj perečih družbenih vprašanj. V Vetserum zavodu se je eden od prvih veterinarskih strokovnjakov srečal z dotlej neznano boleznijo svinjske ohromelosti (Encephalomyelitis enzootica suum) in uvajal aktivno imunizacijo prašičev proti tej bolezni. Znano je tudi, da je bil Jože Samec že pred drugo svetovno vojno v Kraljevini Jugoslaviji mecen več dija- Živinozdravnik Jože Samec (sedi prvi z desne) je bil znan tudi med občinskimi odborniki in živinorejskimi veljaki. kom in študentom revnih kmečkih staršev, ki jih je v tistem času prizadevala svetovna gospodarska kriza in so številne kmetije komaj životarile ali so šle celo na boben (prisilno prodajo zaradi zadolženosti). Družbeno čuteč veterinar z dobro državno službo veterinarskega inšpektorja je tako po svojih možnostih materialno podprl več nadarjenih kmečkih sinov, da so se šolali na srednješolski in visokošolski ravni. Eden od najbolj znanih njegovih podpirancev je bil tudi Feri Novak, znan prekmurski arhitekt, še posebno v času njegovega študija v Franciji. Uresničil svoje sanje in postal veterinar Jože Samec se je rodil premožnim kmečkim staršem v Šentjurju pri Celju 15. marca 1890. Samčevo domačijo je že v zgodnjem času doletela velika nesreča. Najstarejši brat, ki je po smrti staršev prevzel celotno posest, je kmalu po poroki umrl. Vdova se je znova poročila in celotna posest je prešla na druge ljudi. Tako je bil Jože Samec že kot dijak in pozneje kot študent prepuščen samemu sebi. Preživljal se je z instrukcijami in manjšo pomočjo sestre. Kot nadarjenega dijaka ga je hotela podpreti Katoliška cerkev, vendar z obvezo, da si izbere duhovniški poklic. Gimnazijo je Jože Samec končal v Celju, po maturi pa je sledil svojim sanjam o delu z domačimi živalmi in se je vpisal na Veterinarsko visoko šolo na Dunaju. Tam je vztrajal do prvega rigoroza, po njem se je vpisal na Veterinarsko visoko šolo v Brnu, kjer je opravil z odličnim uspehom še drugi in tretji rigoroz. V prvo državno Takole so potekale promocije živinoreje v Prekmurju v Samčevem času. službo je bil sprejet 17. maja 1920. leta, kjer je prisegel 10. junija istega leta. Že 16. septembra je bil nameščen v Murski Soboti kot državni pooblaščeni veterinarski inšpektor. Pred tem je za nekaj mesecev delal kot veterinar asistent (stažist) na Okrajnem glavarstvu v Novem mestu. Prekmurje mu je bilo usojeno Državno službo v Prekmurju je moral sprejeti, ker je imel proti koncu študija veterine državno štipendijo. Iz tistega časa obstaja anekdota, da se je Jože Samec na svoji prvi poti v Mursko soboto zaklel, da bo ob prvi priložnosti pobegnil iz Prekmurja. Takrat seveda železniške proge čez Muro še ni bilo. Z vlakom je pripotoval do Slatine Radenci, danes bi rekli do Radenec, naprej pa je moral s kočijo, vendar po tako blatni in luknjasti cesti, da se je zaobljubil, da v tej deželi za nobeno ceno ne bo ostal. Ostal je do svoje smrti, pognal v Prekmurju globoke korenine in deloval kot ugleden veterinar z izjemo nekaj medvojnih let celih štirideset let. V začetku je imel težave z razumevanjem prekmurskega narečja, pozneje pa se je udomačil in je znal tudi za silo »gučati« s prekmurskimi kmeti. Perfektno je govoril slovensko, nemško, slovaško in madžarsko. Leta 1924 se je Jože Samec v Murski Soboti poročil z Ano Šavel, ki je bila doma z velike kmetije z gostilno in si osnoval družino. V zakonu so se mu rodili štirje otroci. Najstarejši sin Branko (rojen leta 1925) je šel poklicno po očetovih stopinjah. Dolga leta je bil tehnični direktor v Pomurki (klavnici in tovarni mesnih izdelkov v Murski Soboti, društveno pa se je ukvarjal predvsem s športnimi dejavnostmi). Drugorojena hčerka Nada (rojena leta 1927) se je na šolskem izletu prehladila, dobila pljučnico in umrla kot šolarka. Smrti ljubljene hčerke Jože Samec, kot kaže, ni nikoli prebolel. Sin Jože se očeta spominja, da je še v poznih povojnih letih, kadar je držal v rokah stekleničko penicilina, vedno govoril: »Ko bi jaz imel tole pred vojno, bi moja Nadica še vedno živela.« Druga dva otroka sta bila rojena veliko pozneje, sin Jože leta 1941 in hči Anica leta 1943. Gostilna Šavel v Černelavcih, danes tako rekoč predmestje Murske Sobote, je bila včasih kak kilometer iz Sobote in je bila v Samčevem času znana po tem, da so se v njej zbirali zavedni prekmurski intelektualci. Gostilna (pozneje imenovana Lülik) je imela prva v tem delu Prekmurja tudi kegljišče, kjer so se njeni gostje tako rekoč tudi fizično rekreirali. Poklicno življenje Jožeta Samca je bilo zelo razgibano V letih od 1930 do 1937 je bil tudi obmejni veterinar v Licenciranje plemenjakov je bil eden od pomembnih posegov za napredek živinoreje. BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 9 p en 33 podatkih vojnega muzeja v Kobaridu je bilo na soški fronti v štirih letih vojne udeleženo 60.000 konj. Poleg tega je vojska posebej gojila in preučevala vojno kirurgijo (oskrba večjih poškodb in strelnih ran tudi pri konjih in mulah). Tako je bil Jože Samec že za časa Avstro-Ogrske do leta 1918 še kot študent veterine zaposlen v avstro-ogrski vojski kot praporščak in se je tam učil tudi vojne kirurgije. Zato je diplomiral iz splošne veterine šele leta 1920, star trideset let. Od leta 1924 do 1927 je bil v kraljevi jugoslovanski vojski podporočnik, leta 1927 povišan v kapetana drugega razreda in leta 1933 v kapetana prvega razreda. Že iz tega bežnega prikaza življenja ter strokovnega in družbenega dela Jožeta Samca je zaznati, da je bil eden od pionirjev urejene živinozdravniške in živinorejske službe v Prekmurju na območju nekdanje Jugoslavije od njene ustanovitve leta 1918 do druge svetovne vojne in še dolga leta po njej. Da je bil Jože Samec ugleden veterinarski strokovnjak na območju Slovenije, priča tudi dejstvo, da so ga matičarji, ki so snovali veterinarsko fakulteto v Ljubljani, povabili k sodelovanju, vendar je vabilo hvaležno odklonil, češ da je že preveč v letih, da bi se selil. Pregloboko je pognal korenine v prekmursko zemljo, čeprav se je v začetku zaklinjal, da jo bo zapustil ob prvi priložnosti. Ker je izhajal iz kmečke družine, je bil tudi socialno čuteč človek do slovenskega kmečkega življa in je zapustil vidno sled med prekmurskimi ljudmi. Bil je razmišljajoč, skromen in dober človek Znan je bil po tem, da kadar je na kmetiji opazil revščino in veliko otrok, svojih storitev ni zaračunaval. Bil je mentor številnim mladim pozneje zelo uspešnim prekmurskim veterinarjem, kot so bili Domjan, Kapun, Prelec, in številnim veterinarskim tehnikom, ki so pozneje delali na velikih družbenih posestvih v Prekmurju. Njegov nekdanji podpiranec Feri Novak mu je bil hvaležen celo svoje Za podrobnejše laboratorijske preiskave zdravstvenega in rejskega stanja živali so bili potrebni odvzemi krvi. 9 Portret Jožeta Samca iz prvih povojnih let (fotografija iz personalnega lista) Jože Samec v študijskih dunajskih letih (v drugi vrsti četrti z leve) Murski Soboti. Potem je bil za dve leti premeščen na Sresko načelstvo v Korenici (Hrvaška). V letih 1938 do 1941 je bil jugoslovanski veterinarski delegat na jugoslovanskem generalnem konzulatu na Dunaju in leta 1941 je bil nekaj časa interniran v Nemčijo, nato pa je bil pod madžarsko okupacijo Prekmurja do leta 1945 doma v Murski Soboti brez službe. Kot veterinar se je aktiviral spet šele leta 1945. To nam pove, da pri madžarskih okupacijskih oblasteh ni bil priljubljen in je veljal za zavednega Slovenca in Jugoslovana. Pred madžarskimi okupacijskimi oblastmi ga je ščitil gospod Josip Benko, lastnik tovarne mesnih izdelkov. Sin Jože ponovno pove, da se je družina v tistem času preživljala z očetovim delom na kmetiji, s katere je prihajala njegova žena Ana. Znano je tudi, da so bili veterinarji v vojski zelo zaželeni in aktivni. Vojaški transporti so bili še posebno na frontnih območjih v prvi svetovni vojni močno odvisni od števila konj, mul in njihovega zdravja. Po maj 2011 kratko življenje (umrl je v prometni nesreči leta 1959, eno leto pred Samcem, blizu Varaždina na poti v Zagreb). Projektiral mu je obnovo stare hiše v soseski, imenovani Mala Kaniža v Murski Soboti, tako da je hiša zaradi tega danes spomeniško zaščitena kot kulturni spomenik lokalnega pomena. Feri Novak je projektiral tudi grobnico Samčevih na pokopališču v Murski Soboti v grško-rimskem slogu, ki jo vidimo na fotografiji. V oči pade tudi zelo okusno zasajeno in skrbno negovano rastlinje ob grobnici, ki je tudi posebnost družine Samec. Bili so namreč veliki ljubitelji hortikulture. Sin Jože zopet pove, da je bil razmeroma prostoren vrt okrog njihove hiše vedno zasajen z najrazličnejšimi rastlinami, tako da razposajeni mladeniči niso mogli brcati žoge na domačem dvorišču, ker so vedno kaj polomili. Osebno je bil Jože Samec tih, razmišljajoč, skromen človek. V prostem času je veliko bral, sledil vsem novim dosežkom v svoji stroki in imel je tudi bogato lastno strokovno in leposlovno knjižnico. Prvi od veterinarjev na tem območju je uporabljal pri svojem diagnostičnem delu mikroskop in uvajal rutinske koprološke preglede za ugotavljanje želodčno-črevesnih zajedavcev pri živalih. Pri mikroskopskih pregledih živalskega blata mu je včasih pomagala vsa družina, se spominja hčerka Anica, ki živi v Ljubljani. Kot živinozdravnik je bil Jože Samec aktiven vse do smrti. Jože Samec pa je bil tudi družaben in priljubljen med svojimi poklicnimi kolegi po vsej Sloveniji. Številni vidnejši veterinarski stro- kovnjaki iz Ljubljane in preostale Slovenije so se na poti po Prekmurju ali skozenj vedno radi oglasili pri Samčevih v Murski soboti, kjer jim je gospa Ana vedno postregla s prekmurskimi dobrotami. Mnogi so pri Samčevih tudi prenočili. Uporabljeni viri: 1. personalni in članski listi Društva veterinarjev Slovenije 2. osebne izpovedi njegovega sina Jožeta Samca, živečega v Murski Soboti 3. Veterinarski glasnik, Beograd, 1960, štev. 11 4. fotografije je hranil gospod Andrej Gros, soprog Samčeve hčerke Anice Osmrtnica za pokojnim Jožetom Samcem Nagrobni spomenik Samčevih na pokopališču v Murski Soboti (lasten posnetek leta 2010) BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 10 10 maj 2011 p en 34 Marina Oskomić – biologinja Murska Sobota – Kufstein – ves svet T o, ves svet, je mišljeno dobesedno, saj le malokdo, ki je odšel iz Pomurja, tako frči po vseh delčkih sveta, je tako rekoč stalno na ringišpilu. Marina Oskomić je po svojem poklicu in tudi po svojem poreklu »stare« Sobočanke zelo zanimiva oseba. V sebi združuje tisto, kar je bilo v nekdanji Soboti in je, upajmo, še vedno žlahtnega, to sta njena multikulturnost in iz tega izhajajoča strpnost do drugih in drugačnih. V njenih žilah se preteka kri vseh mogočih narodov in ver, njena prababica na primer, je bila lastnica daleč naokoli znane slaščičarne Pauko, njen dedek je bil Jud … in tako naprej. Verjetno ji ravno zaradi tega ni bilo težko skočiti na vrtiljak Novartisa, ki jo je kot nadzornico za kakovost izdelkov ponesel po vsem svetu. To pa ni čudno, saj pravi, da je bila tudi njena družina globalna, njene prednike je po svetu premikala usoda, združevala pa ljubezen. Njena družina je versko in narodnostno pisana že več generacij, o dnevnih stvareh, o Bogu, politiki so se pogovarjali v slovenščini, madžarščini, hrvaščini, hebrejščini, nemščini. Poizkušali so se na različnih področjih: kmetovanju, gospodarstvu, znanosti, umetnosti, politiki. Skozi čas se je tkala družinska tradicija, oblikovala morala, nastajala prepričanja, ki so jih v dediščino sprejemali najmlajši. Ker je bila različnost njihov vsakdan, so jo sprejemali kot nekaj normalnega – iz tega pa je izhajalo tudi spoštovanje drugačnosti. Iz te pisane družine so že v otroških letih prihajale informacije o drugih državah, narodih, običajih – zato je bil zanjo svet že zgodaj pisan, velik in zanimiv. Kufstein Trenutno živi v Kufsteinu na Tirolskem v dolini reke Inn. Po velikosti je mesto podobno Murski Soboti. Značilen videz mu daje utrdba na vzpetini v središču mesta. V njej so orgle, ki veljajo za največje v Evropi in vsak dan tradicionalno z nekaj takti oznanjajo poldan. Zanimiv je tudi podatek, da je bila prva trgovina v verigi Spar, ki so znane tudi pri nas, odprta v tem mestu. Študij in prva službena leta Po končani gimnaziji v Murski Soboti se je vpisala na Biotehniško fakulteto v Ljubljani kot študentka biologije. Ravno v času, ko je svoj študij končevala, je tovarna Lek odprla nov obrat za proizvodnjo antibiotikov v Lendavi – zanjo je bilo to prvo delovno mesto v skupini mladih strokovnjakov, ki so ob mentorstvu starejših kolegov uspešno zagnali novi obrat. S tem so si pridobili tudi strokovno zaupanje vodstva Leka, tako da so v naslednjih letih nastajali novi projekti in novi objekti, saj je Lek sodobna, dinamična farmacevtska firma z izkušnjami in znanjem, orientirana v svetovne trende in napredek. Nekomu, ki hoče uspeti, daje idealne možnosti, polne vedno novih izzivov. Po enaindvajsetih leta dela v Lendavi in Mengšu, pravi, je bil njen nahrbtnik ravno prav napolnjen z različnimi znanji in izkušnjami, da je lahko sprejela ponudbo za delo v tujini. Bil je pravi čas, ki obstaja za vse stvari v življenju, meni, to je čas, da greš naprej. Odločila se je v smislu njej ljubega aforizma Victorja Hugoja: Nič ni močnejše od ideje, za katero je čas, da se uresniči. Tudi Marina je uresničila svojo in sprejela delo v firmi Novartis. Novartis – Sandoz in globalni oddelek za kakovost Farmacevtska firma Novartis združuje več enot, ena izmed njih je tudi Sandoz, kjer dela Marina kot presojevalka kakovosti izdelkov in delovnih procesov pri zunanjih partnerjih. Po trenutno veljavni mednarodni zakonodaji Globalizacija briše razlike – koliko kilogramov makaronov je vreden računalnik sta za kakovost izdelka odgovorna oba, zato je zunanje partnerje treba preverjati. Delo je dokaj individualno in potrebuje posebno sposobnost, da lahko v trenutku presodiš skladnost in pravilnost proizvodnih postopkov in da v primeru ugotovljenih nepravilnosti predvidiš posledice in svetuješ ukrepe. Kakovost zdravila, ki ga dobi bolnik, mora biti neoporečna. Tako je torej zasedla svoj sedež na vrtiljaku, ki jo je odnašal v vse kraje sveta. Njeno delo zahteva veliko potovanj, tako da je v svoji pisarni v Kufsteinu le kakšne štiri mesece na leto. Vsako potovanje, pravi, je že samo po sebi zanimivo doživetje, moraš pa biti pripravljen tudi na dejstvo, da nikoli nisi doma. Enkrat si v Indiji, drugič na Kitajskem, Filipinih, Avstraliji, Mehiki, Argentini, ZDA, Izraelu ali Vietnamu. Seveda tu ni všteta Evropa, saj so tu le redke države, v katerih ni bila. Posebno lepe pa so izkušnje z ljudmi, z vedno drugimi sodelavci, ki se spreminjajo iz države v državo. Vsakokrat delaš z novimi ljudmi. Del poslovnega sveta, s katerim se srečuje, se od države do države ne razlikuje prav veliko. Današnje možnosti dostopa do informacij omogočajo, da se lahko novi sodelavci hitro uskladijo na vseh ravneh, ne glede na to, od kod kdo prihaja. Če pa potegnemo po zemeljski obli črto kot presek našega časa, pa vidimo, da je kakovost življenja na različnih koncih sveta zelo različna. Vsaka njena pot je novo spoznanje o tem, kako ljudje živijo, razmišljajo, katerim prepričanjem sledijo. Včasih pa je tudi obratno in ljudje sprašujejo njo, kako živimo v Evropi. Sama se rada spominja številnih naključnih srečanj z ljudmi z ulice, kot temu pravimo. Eno takih je bilo srečanje z otroki v Indiji, ki jih je pritegnil njen računalnik. Bili so zelo razočarani, ko jim je povedala, da na njem ni igric, ker ga je dobila od podjetja. Začudeni so bili, kakšna podjetja neki dajejo računalnike, in še bolj, ko so skupaj preračunali, koliko kilogramov makaronov bi lahko dobili zanj. Težko pa je biti v državah, v katerih politični režimi, minule vojne ali naravne katastrofe puščajo hude posledice – življenje ljudi pa vzbuja žalost in sočutje. Pa vendar ima sreča veliko obrazov, jo je skušal potolažiti sodelavec, in upajmo, da je res tako. Dobre in slabe strani vrtiljaka Ko se odločiš oditi v novo okolje, moraš vedeti, da imaš v tistem trenutku na razpolago le samega sebe: svoje znanje, izkušnje in dušo, ki jo nosiš v sebi – edino na to se lahko zanašaš. Zato je treba vedeti, da ima ta lepi pisani svet tudi svoje slabe strani. Ne samo Marina, vsi, ki opravljajo podobno delo, so včasih obsojeni na izoliranost, samoto – kar naprej se menjujejo letališča in hotelske sobe –, srečanja z vedno novimi obrazi, nimajo zasebnega življenja, težko je navezati, zlasti pa ohraniti prijateljske vezi. Res je, da si lahko privoščiš več kot drugi – lahko si recimo rezerviraš vstopnico za ta hip najbolj oblegano gledališko predstavo v New Yorku ali Londonu, a resnici na ljubo so ta doživetja bolj redka. Delo je res pestro in zanimivo, a za nekoga, ki ima družino, utegne biti problematično in ga ne more opravljati dovolj časa. Marina je s svojim delom zadovoljna, potovanj se še ni naveličala, veliko pa ji pomeni mamina in bratova podpora, ki jo je imela tudi ves čas iskanj in odločitev, pa tudi podpora dolgoletnih prijateljev. Po celem svetu zopet v Soboto Verjetno se vsak, ki odide, mora vsake toliko časa dotakniti rodne zemlje, da si povrne moči. Tako tudi Marina. V Mursko Soboto se vrača, kolikor ji dopuščajo možnosti. Zanjo je to še vedno mesto, v katerem je doma, v katero se bo zagotovo tudi vrnila, ko bo konec njenih potovanj. Z vsakim obiskom je Sobota videti drugačna, ne le zato, ker se nenehno nekaj gradi in spreminja, ampak tudi zato, ker se spreminja njen pogled nanjo – vedno bolj postaja njeno mesto. Mesto, v katerem mora opraviti posebno obredje, ko pride domov: sladoled pri Winterju, kosilo pri Rajhu, obleka v Muri in kava na Kükli, kjer seveda vedno sreča večino svojih sorodnikov in prijateljev. Dnevi, ko je doma, so odmerjeni, druženja s prijatelji ne tako pogosta, kot bi si želela. A nekateri jo obiščejo tudi na Tirolskem. Vezi se vsekakor niso pretrgale. Bea Baboš Logar BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 11 35 Maraton treh src stopa v četrto desetletje p en maj 2011 11 Nov rekord popestril tekaški praznik Našteli več kot deset tisoč aktivnih udeležencev v različnih preizkušnjah Z a nami je že 31. Maraton treh src v Radencih. Minulo soboto je ta del Pomurja dobesedno preplavila reka tekačev in tekačic vseh starosti. To je bila pravšnja popotnica za vse, ki so svoje sposobnosti dokazovali na progah, primernih trenutni pripravljenosti. Od osnovnošolcev in srednješolcev pa do rekreativcev, treniranih tekačev in tistih, ki so se spopadli z najdaljšo in najtežjo športno disciplino – maratonom. Tudi gledalci, ki so ves čas bučno spodbujali tekače, so preživeli čudovit dan, prežet s športnimi užitki. S tem so vnovič potrdili, da dihajo s to prireditvijo, to pa so izpričali že v minulih 30 letih. Da bi na najbolj množični športnorekreativni prireditvi v tem delu Slovenije vse potekalo kar se da brezhibno, je ves čas skrbelo okrog 800 prostovoljcev. Prevroče tudi za Kenijca Zaradi soparnega in toplega vremena letošnji maraton ni postregel tudi z rekordnimi izidi. Odsotnost četverice povabljenih kenijskih maratoncev, ki so ostali doma zaradi neizdanih vizumov, je sicer znižala tekmovalni naboj letošnjega maratona, toda izpad tekmovalne napetosti je zapolnila množica rekreativcev in pohodnikov. Očitno se je dober glas o radenskem maratonu razširil daleč naokrog, saj so bili na startu ljubitelji teka iz kar 17 držav, celo iz oddaljene Nove Zelandije in malenkost bližje Južne Afrike. In ko je direktor Radenske Zvonko Murgelj sprožil strel iz pištole za začetek najzahtevnejše tekaške preizkušnje, je v zrak poletelo na tisoče barvnih balončkov, ki so prekrili nebo nad Radenci. Žgoči vročini, ki tekačem hitro pobira moči, se ni mogel upreti niti Kenijec Edwin Kibowen z dokaj dobrim osebnim rekordom S starta se je ulila dolga kača tekačev in tekačic, ki so se kljub pripeki pogumno lotili napornih kilometrov. »Čeprav se ukvarjam tudi s kolesarstvom, ostaja moja največja ljubezen tek, saj že od mladih nog rad tečem,« je ponosno dejal zmagovalec na 5,5 kilometra Matej Fujs. Nekatere sta povsem prevzela brezmejna radost in ljubezen do teka. 2;11:50. Tokrat je tekel skromnih 2;33:35. »Proga je bila idealna, rezultat pa ni bil dober. Za hitrejši čas bi morala biti večja skupina in tekač, odgovoren za narekovanje ritma. Prva polovica teka je potekala v znosnih temperaturah, drugi del pa je bil vroč tudi zame«, je v cilju priznal zmagovalec, si brisal moker obraz in nekaj časa lovil sapo. V ženski konkurenci je slavila že 45-letna Helena Javornik, ki bi bila s časom 2;48:02 v absolutni konkurenci celo četrta. »Progo in razmere dobro poznam. Nekateri so se malo zaleteli in potem omagali, a te proge se moraš lotiti s pametjo in razporediti moči,« je povedala šestkratna zmagovalka v Radencih. Slovenci so po pričakovanju prevladovali na krajših razdaljah. Že v uvodni preizkušnji na 5,5 kilometra smo slavili Pomurci. Matej Fujs iz Lemerja je v dramatičnem finišu za las ugnal tekmeca. »Občutki po tej zmagi so fenomenalni. Proga, ob kateri sem imel veliko spodbude, je bila dokaj zahtevna. Ker pa treniram tudi v vročem vremenu, me to ni posebno motilo. Ta zmaga je potrdilo mojega dobrega dosedanjega dela.« Na enaki razdalji je pri ženskah lanski naslov ubranila Katja Vrdjuka iz Beltinec. »Vročina me ni motila. Bilo je izjemno, to pa velja tudi za vzdušje ob progi. Ob zelo dobri konkurenci je bila to zame doslej ena najtežjih zmag. Imam pa veliko motivacije, saj vem, kaj hočem, to pa je edini način za uspešen nastop.« Poleg najboljših slovenskih maratoncev je prireditev, ki dobiva Katja Vrdjuka: »Ker sem v Radencih zmagala že tretjič, se bom tudi v prihodnje rade volje udeleževala tega edinstvenega tekaškega tekmovanja.« »Prvi krog je minil prijetno, v drugem pa je bilo celo zame prevroče,« je v cilju priznal zmagovalec maratona Edwin Kibowen. iz leta v leto vse večjo veljavo, privabila tudi številne udeležence iz tujine in znane slovenske osebnosti na čelu s predsednikom vlade Borutom Pahorjem. Seveda je bilo popoldne v znamenju teka za najmlajše in humanitarnega teka, ki se ga je udeležila najboljša slovenska smučarska tekačica Petra Majdič. Ta je s smučarskim skakalcem Primožem Peterko delila spominske medalje. A večini sodelujočih, roko na srce, izid ni bil na prvem mestu. Predvsem so prišli teč in se družit, zato je tekaški praznik izpolnil njihova pričakovanja. Milan Jerše, Jure Zauneker Petra Majdič je s svojo prisotnostjo požela številne simpatije. BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 12 12 p en maj 2011 36 Štirje Radenčani med dvema milijonoma demonstrantov v Kairu Miha, Klavdija, Janko in Karmen, vsi z radenskega konca, smo že lani decembra rezervirali letovanje v Egipt. Dopusta in počitnic smo se zelo veselili vse do januarja, ko so se v Egiptu začeli nemiri. Pred vožnjo s štirikolesniki po puščavi smo si nadeli značilne rute in se tako zaščitili pred puščavskim peskom. Vladno poslopje v Kairu neposredno pred glavnim trgom Tahrir so zažgali protestniki. Oborožen varnostnik, ki nas je spremljal na izletu po Kairu, saj so v mestu potekale demonstracije. Domačinka v tradicionalnem oblačilu in tipično ovratno oziroma naglavno ruto, ki je v Egiptu nepogrešljiv dodatek vsake ženske. Kontrolne točke na cestah, kjer promet nadzirata vojska in turistična policija. Vojska nas je na ulicah Kaira spremljala na vsakem koraku. Pogled na tipično ulico v Kairu, kjer mesta za manevriranje z vozili ni na pretek. Še sreča, da smo imeli v hotelu dovolj hrane, saj bi sicer meso morali kupiti v mesnici na stari tržnici. BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 13 p en 37 maj 2011 13 Potovanje s štirikolesniki skozi puščavo je bilo prijetno doživetje z veliko adrenalina. Ladja, ki je pred 30 leti nasedla na znamenit koralni greben, je ena od turističnih destinacij, kjer so prečudovite korale in podvodni svet. P rotestniki so zahtevali odstop dolgoletnega predsednika Hosnija Mubaraka in uveljavitev svojih pravic. Demonstracije so bile iz dneva v dan razsežnejše. Ker se je bližal naš odhod v Egipt, smo bili zaradi razmer zelo zaskrbljeni, saj nismo vedeli, ali se bo stanje izboljšalo. Med demonstracijami je bilo ubitih in ranjenih več ljudi. Iz medijev nismo slišati nobene pomirjujoče vesti, zato smo bili čedalje bolj prepričani, da bomo letovanje odpovedali. Proti koncu marca smo v potovalni agenciji ponovno povprašali, ali so razmere varne za potovanje. Zatrdili so, da se leti iz Slovenije v Egipt po ustaljeni praksi. Zaradi pomislekov smo vzpostavili stik tudi s slovenskim veleposlaništvom v Egiptu, kjer so nam povedali, da v turističnih naseljih ni težav, naj pa se izogibamo meje z Libijo in večjih mest – Kaira – , kjer potekajo demonstracije. Nad našim odhodom v Egipt ni bil navdušen prav nihče, predvsem pa ne domači. Želja po dopustu in počitnicah v Egiptu pa je bila večja od nevarnosti in tako smo četrtega aprila z letališča na Dunaju poleteli v Sharm el Sheikh. Po prihodu smo ugotovili, da tam res ni nikakršnih težav niti demonstracij, le na cesti so nas vsakih nekaj kilometrov ustavili oboroženi vojaki in policisti ter opravljali nadzor na kontrolnih točkah. Domačini do turistov niso bili nasilni ali nesramni, ampak zelo prijazni. Navaditi smo se morali le na nekoliko vsiljive prodajalce na ulicah, ki si prizadevajo, da bi vsakomur prodali kaj s svojega »najboljšega bazarja«. Takšen je pač arabski svet. Tudi barantanja se je bilo treba navaditi. Čeprav smo uživali ob morju in dobri hrani, smo si vseeno zaželeli ogledati piramide v Gizi in Kairo. Sestali smo se z lokalnim turističnim vodnikom, ki nam je razložil vse podrobnosti izleta. Cena celodnevnega izleta na osebo s kosilom je znašala 90 evrov, ki jo je vodnik med sestankom hitro znižal na posebno ceno 70 evrov. Takoj smo seveda sklepali, da se zaradi neljubih dogodkov le malo ljudi odpravi v Kairo. Kljub vsemu smo se na izlet prijavili. Zvečer pred odhodom so se spet pojavili različni pomisleki glede izleta, saj smo iz poročil CNN-a izvedeli, da v mestu ponovno potekajo demonstracije. Največje so bile napovedane prav za dan našega izleta. Razmišljali smo, kaj bi storili, vendar so nam tudi v hotelski recepciji zatrdili, da je Kairo varen za turiste. Odločili smo se, da bomo vseeno tvegali in se odpravili na potovanje. Ob eni uri zjutraj smo se z avtobusom odpravili na pot, ki je trajala dolgih sedem ur, saj je bilo treba prevoziti dobrih petsto kilometrov. Ves čas potovanja nas je stražil oborožen varnostnik. Takoj ko smo prispeli v središče Kaira, smo bili presenečeni, koliko ljudi se je peš odpravljalo demonstrirat na glavni trg Tahrir. Izvedeli smo, da je bilo tisti dan na trgu približno toliko ljudi, kot ima celotna Slovenija prebivalcev. Zanimivo je bilo predvsem to, da so domačini ta dogodek primerjali le z malo večjim festivalom. Z avtobusom smo se ustavili v neposredni bližini trga Tahrir, ob požganem vladnem poslopju, kjer smo izstopili in se odpravili na vožnjo z ladjico po reki Nil. V načrtu izleta smo imeli ogled znamenitega egipčanskega muzeja s pravo zakladnico zgodovine in staroegipčanskega bogastva ter obisk največje tržnice Kan el Kalili. Niti muzeja, v katerega je bil vstop mogoč z obleganega trga, niti največje tržnice zaradi demonstracij nismo obiskali, saj nas predstavnik agencije iz varnostnih razlogov ni bil pripravljen pospremiti. Agencija je zaradi demonstracij sproti spreminjala načrtovan program ogleda Kaira, tako da sta ogled muzeja Številne vodne pipe ali tako imenovane šiše oziroma »shishe« prodajajo in kadijo za vsakim vogalom. in obisk tržnice odpadla, namesto tega pa smo obiskali največjo mošejo v mestu. Na ulicah je bilo vse polno do zob oboroženih vojakov in njihovih najrazličnejših oklepnih vozil. Ves čas izleta nismo imeli težav. Ko smo se srečevali z ljudmi na ulicah, so nas pozdravljali, nam segali v roke in nas spraševali, od kod prihajamo. Bili so zelo prijazni in veseli, da nas vidijo. Šele takrat smo se zavedali, da so bili dogodki v medijih prikazani bolj dramatično, kot je bilo to mogoče čutiti v resnici. Izlet po Kairu je bil čudovit. Sledil je ogled znamenitih piramid in mogočne sfinge v Gizi, ki predstavljajo preostanek sedmih čudes antičnega sveta. Med dopustom smo spoznali še mesto Sharm el Sheikh z mogočnimi hotelskimi kompleksi in mesto Naama bay, ki slovi po nočnem življenju. S turistično ladjo smo se zapeljali tudi v nacionalni park s številnimi koralnimi grebeni v Rdečem morju, kjer smo se potapljali oziroma »šnorklali« in posneli prečudovite podvodne fotografije. Pred vkrcanjem na ladjo so nas prav tako s pomočjo najrazličnejših detektorjev skrbno pregledali oboroženi turistični policisti. Ob pitju čaja z beduini v puščavi, ki smo jo prevozili s štirikolesniki, je šlo naše potepanje po Egiptu h koncu. Tudi na tem izletu smo se imeli lepo in nismo čutili nikakršnih sprememb režima oz. padca oblasti. Na cestne blokade ter oborožene vojake in policiste pa smo se hočeš nočeš navadili. Čeprav smo v Egipt odpotovali malce zaskrbljeni, smo štirinajst dni neizmerno uživali v pisanem in skrivnostnem arabskem svetu. Vsi smo bili veseli in zadovoljni. Polni nepozabnih spominov smo se vrnili v prelepo zeleno Slovenijo. Ob tem pa smo se spomnili pregovora, ki pravi, da je povsod lepo, toda doma je najlepše. Osliček na ulicah Kaira je del vsakdanjika. Med potapljanjem v Rdečem morju, raju za potapljače, je kar mrgolelo raznobarvnih rib in koral. Oboroženi turistični policisti pazijo na turiste na vsakem koraku. Eden od redkih prometnih znakov, ki je bil razumljiv. Zastava 128 je posledica tesnih vezi med nekdanjo Jugoslavijo in Egiptom. BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 14 14 p en maj 2011 38 Arhivi znanih Pomurcev – Dušan Zorko Prlek, ki nadaljuje družinsko tradicijo jih je odprl Dušan Zorko P riimek Zorko je v Prlekiji znan po dveh stvareh – po odlični hrani in po konjih. Družina Zorko prihaja iz Borec in njihova družinska gostilna Zorko slovi kot ena najboljših gostiln v Prlekiji že vrsto let. Zasluga gre predvsem očetu, na žalost že pokojnemu, Francu Zorku in mami Branki Zorko. Franc Zorko je bil tudi tisti, ki je ponesel ime Zorkovih v kasaški šport, in sicer predvsem ob pomoči svojega najmlajšega sina Dušana. Dušan je po očetovi smrti prevzel vodenje domače gostilne, še vedno pa nadaljuje tudi uspešno kariero voznika kasaških konj. Dušan je zagotovo človek, ki se zaveda pomena zgodovine in tradicije, človek, ki je ponosen na svoje korenine. Je več kot zaveden Prlek – obožuje konje in dobro vino. Doc. dr. Hotimir Tivadar: »Tujec«, ki je uspel v prestolnici H otimir Tivadar je skoraj 36-letni Prekmurec, ki so ga njegovo prizadevanje, spodbuda družine in življenjske okoliščine pripeljale do uspeha, saj je svoj študij slovenistike razvil do akademske ravni. Je strokovnjak za fonetiko, zaposlen na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Odločitev za fonetiko je povezana z njegovim dobro razvitim posluhom, ki ga je negoval tudi v glasbenem udejstvovanju. Glasba je ena izmed vezi, ki ga povezuje z družino in rodnim Prekmurjem, do katerega ima intenziven odnos – Prekmurje mu predstavlja hrepenenje in hkrati bolečino. Poleg uspešnega profesionalnega življenja, v katerem najde svoj smisel, mu je trenutni glavni cilj družina, »brez katere ve, da ne bo šlo«. Čeprav je otroštvo preživel v Lipovcih, se Hotimir ni rodil v domači porodnišnici, temveč v Mariboru, saj je na svet prišel po težki nosečnosti v zapletenih okoliščinah in takoj po rojstvu so se zdravniki borili za njegovo življenje. To voljo do življenja je ohranil in ta ga žene naprej v trenutkih, ko ni najbolj prijetno. Ob svobodni, vendar skrbni vzgoji staršev je odraščal v družbi starejšega brata, s katerim je delil vse najlepše in pomembne dogodke svojega otroštva in mladosti ter hodil po njegovih stopinjah. Naposled je nameraval tako kot brat po srednji šoli nadaljevati šolanje na pravni fakulteti, kjer je uspešno opravil sprejemni izpit, vendar se tja ni nikoli vpisal. Kot Leta 1986, ko je bil Dušan star devet let. Spominja se, da ga je takrat na konja posadil oče, po katerem je podedoval neizmerno ljubezen do konjev. Dušan pravi, da mu nekoč ta slika ni bila pri srcu, danes, ko ga nanjo vežejo dragoceni spomini na očeta, mu je ena ljubših iz otroštva. Maja Klemenčič Športna zveza Ljutomer je podelila leta 2007 Dušanu za dosežke v kasaškem športu priznanje za športnika leta. V lanski sezoni je bil Dušan z desetimi zmagami drugi najboljši voznik iz Kasaškega kluba Ljutomer in tretji najboljši glede na število zmag v celotni Sloveniji, prav tako je bil tretji najboljši v Sloveniji glede na zaslužek. Omeniti velja, da se Dušan približuje osemdeseti zmagi v svoji karieri. Na fotografiji je skupaj z Darjo Antolin, prav tako voznico na kasaških dirkah, ki je leta 2007 zasedla drugo mesto med športnicami leta. Lansko leto je postal Dušan tudi član Slovenskega reda vitezov vina. Poleg konj Dušana navdušujeta vino in dobra hrana, to pa glede na to, da vodi gostilno z uveljavljenim imenom in dolgoletno tradicijo kakovosti, ni presenetljivo. Dušan pravi, da ima najraje šipon, čeprav ga pri vinu najbolj privlačita raznolikost okusov in kombiniranje jedi s pravim vinom. Kot eden najmlajših vitezov, Dušan je sicer še pripravnik vitez, se je zavezal, da bo spoštoval in širil tradicionalne vrednote vinske kulture ter da bo častil plemenita vina. Član Slovenskega reda vitezov vina je bil že Dušanov oče, iz tega razloga se je Dušan tudi odzval povabilu vitezov in se jim pridružil v njihovih vrstah. Dušanu je bila s prevzemom vodenja gostilne zaupana težka naloga. Franc Zorko je nekoč vsakega gosta pričakal z iskrenim nasmehom in toplim pozdravom. Danes je to vlogo prevzel Dušan in po njegovih gostih sodeč mu gre več kot odlično od rok – to pomlad se je pri njih oglasila tudi znana slovenska voditeljica Jasna Kuljaj, ki je bila navdušena nad lepotami Prlekije, okusno hrano in dobrim vinom. In če je Dušan tisti, ki poskrbi za ugodje gostov, je duša in srce njihove kuhinje mama Branka. Fotografija je iz leta 2003 in je bila posneta na kasaških dirkah na ljutomerskem hipodromu. Na fotografiji je Franc Zorko, Dušanov oče, s svojimi prijatelji, ljubitelji kasaškega športa. Ko je Dušan listal po albumu in izbiral fotografije, je prav pri tej fotografiji najdlje postal in v njegovih očeh je bilo opaziti kanček otožnosti, vendar tudi velik ponos. Dušan z veliko predanostjo ohranja spomin na svojega očeta – s skrbjo za konje in ohranjanjem ugleda domače gostilne. Vino povezuje ljudi. Na fotografiji vinska kraljica 2010 Andreja Erzetič - Brikca Dušanu podeljuje rebulo. Vinsko kraljico Andrejo in Dušana pa poleg ljubezni do vina povezuje tudi ljubezen do konj. Dušan je izvedel, da si Andreja že vse od majhnih nog želi svojega konja, zato jo je povabil, da postane botra njegovi takrat skoteni žrebički. Andreja je z veseljem privolila, žrebička pa je po botri dobila tudi ime – Brika. Hotimir z družino ob preživljanju skupnega prostega časa na tekmi v ljubljanskih Stožicah. Fotografijo so posneli sami in je del družinskega albuma. Nastalo v Stožicah v soboto, 14. maja 2011, tekma Olimpija : Primorje. pravi, sta temu botrovala neki upor in kritičnost v njem in tako se je odločil za študij slovenščine, zakaj, pa pravi, da ne ve najbolje. Se pa spominja pozitivne spodbude svoje gimnazijske profesorice Sonje Žilavec Nemec, ki je v njem videla to sposobnost in zanimanje za raziskovanje maternega jezika. Želje, da nekoč postane doktor znanosti s področja slovenskega jezika, na začetku ni imel: »To se je zgodilo samo od sebe,« pojasnjuje, vendar je kljub nihanju motivacije za študij že v prvem letniku občutil, da to zmore. Na njegovo pot je v tistem času prišlo tudi nekaj takih profesorjev, ki so mu dali pozitiven vzgib, med njimi tudi profesorica Ada Vidovič Muha, ki mu je po vrnitvi iz Prage, kjer je preživel svoj absolventski staž in se domov vrnil z dokončano diplomsko nalogo, ponudila mesto asistenta na fakulteti. Pravi, da sta mu bili za to delovno mesto naklonjeni tudi sreča in norost. Slednja zato, ker se Tivadarjeva družina kot gostje Nedeljske kuhinje na Murskem valu na valentinovo in pusta 2010. Fotografija Branko Žunec BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 15 p en 39 »Naklonjeni sta mi bili sreča in norost« takrat ni nihče pretirano zanimal za »težko« fonetiko. Poleg tega ni bilo nikogar, ki bi imel v tistem trenutku končano diplomo s tako visokim povprečjem, da bi se lahko zaposlil na fakulteti, on pa je sprejel ponujeni izziv in tako se mu je »stvar začela odpirati«. Leta 2008 je doktoriral in trenutno je docent za slovenski jezik na Filozofski fakulteti, Oddelku za slovenistiko, predava pa tudi na Oddelku za slavistiko ter Oddelku za prevajanje in tolmačenje. Opravlja delo na področju, na katerem se desetletja ni kaj dosti delalo Kot fonetik opravlja raziskovalno delo in usposablja študente Filozofske fakultete predvsem za govorno kompetenco in fonetično-analitične raziskave. Poleg Filozofske fakultete, na kateri je zaposlen, sodeluje tudi z Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je nosilec predmeta na podiplomski stopnji. Njegovo delo sega še širše, saj vodi delavnice za mlade novinarje na nacionalni televiziji, kjer se novinarji urijo v govornih vajah za delo pred kamero med enakimi, saj v Prekmurju ni pozitivne obravnave znanja in iskanja sposobnih Prekmurcev, ki delujejo v Prekmurju ali zunaj njega. To je delno tudi moja bolečina do Prekmurja.« Kljub življenju in delu v Ljubljani v njem ostaja čustvena povezava z domačo regijo. »Del sebe še vedno in za vedno puščam tam,« opisuje svoje občutje do Prekmurja. Čeprav je svojo življenjsko sopotnico Andrijano (doktorico farmacije) zares spoznal šele v Ljubljani, ga tudi to pogosteje vrača v rodne kraje, saj je njegova soproga po rodu Prekmurka, doma iz Čentibe. Tudi sinova Irenej in Fabijan nosita v sebi »prekmursko dušo«, saj pogosto prihajajo v domače kraje, Hotimir pa vse pogosteje tudi z njima govori prekmursko. Na poteh iz Ljubljane v Prekmurje se rad spominja svojega otroštva, ko so z družino velikokrat potovali na Dolenjsko v Boštanj, od koder je njegova mama. Narečno sobivanje prekmurščine in dolenjščine v njihovi družini mu je že v zgodnjih otroških letih dalo občutek za Družinsko srečanje Hotimirja in njegovega brata Gorazda ob novem letu 2011. Fotografija Gorazd Tivadar (samodejni sprožilec) in mikrofonom. »Ko se ljudje razburjajo nad slabim govorom voditeljev na televiziji, je to posledica pomanjkanja govornega in fonetičnega izobraževanja. Temu področju se desetletja ni posvečalo dovolj pozornosti,« pojasnjuje svoje delo. Kot posebnost tega dela na »nacionalki« omenja delavnice govornih vaj za Rome in zamejce. Vsako leto že tradicionalno izobražuje tudi Porabce. Želel se je vrniti v Prekmurje Ponudba za delo asistenta na fakulteti ga je na neki način postavila pred življenjsko pomembno odločitev, saj se je imel namen po končanem študiju pod vsakim pogojem vrniti v Prekmurje, od koder pa takrat ni prišla nobena konkretna ponudba kljub kadrovski štipendiji, ki jo je prejemal iz domačega okolja. Tako se je odločil za akademsko pot, v njem pa ostaja želja po Prekmurju, kamor pravi, bi se vrnil takoj, če bi prišla dobra ponudba. »Za Prekmurje sem postal na neki način tujec, zato bo morala priti prava ponudba.« Svojevrstno tujstvo pa čuti tudi kot Prekmurec v Ljubljani, saj je na lastni koži občutil, da je preboj za nekoga, ki pride v prestolnico s periferije, težji. Odnos do domače pokrajine, o kateri veliko razmišlja, ga ne pušča ravnodušnega. Meni, da je Prekmurje po svoje zelo zaprto in si želi, da bi se zgodil tisti preboj, ki bi nas dvignil nad zaprtostjo elit in strahom pred drugim ter pred izgubo položajev. »Pogrešam to pozitivno spodbudo prvega njegov dobro razviti posluh, saj je, kot pripoveduje, zelo hitro osvojil mamino narečje, vendar je bil »v družini tisti, ki ni hotel govoriti dolenjsko«. Smisel za posluh pa je dar, ki ga ima vsa njegova družina in ga goji s petjem in glasbo. Doma so imeli tudi družinski ansambel, v katerem je Hotimir igral klarinet in pel, z bratom Gorazdom, očetom Jožefom ter stricem Lujzom so pred leti ustanovili skupino Tivadarovi mužikaši, ki pa se zaradi študija in drugih obveznosti ni realizirala do konca. »Glasba nas še združuje, vendar manj kot nekoč, to je projekt za nadaljnja leta, ko bo več časa,« pripoveduje in si želi, da bi jih glasba nekoč spet združila. Vse bolj pa razmišlja, da bi se znova pridružil Moškemu pevskemu zboru Lipovci, katerega ustanovitelj je bil njegov oče, zbor pa zdaj vodi njegov brat. Navdušenje za glasbo pa že kažeta tudi njegova sinova. 15 Kristinino veliko srce za živali Sedem mladih siničk v poštnem nabiralniku Skozi tako ozko odprtino, kot je poštni nabiralnik, sta sinici prihajali k svojim mladičem. Na vhod je za poštarje napisala opozorilo, da tam gnezdijo ptiči. V gornjeradgonski Trubarjevi ulici je doma Kristina Kramberger. Živi čisto običajno življenje upokojenke, le da si življenje deli s tremi psi in hišo z vnukom Denisom. Ta je filmski producent, ki je študiral filmsko režijo na Oxfordu in je znan tudi po tem, da je v filmu Halgato igral eno najpomembnejših vlog. Je imela vedno tako rada živali? Kristina je povedala, da je bila že kot otrok najbolj srečna v družbi kokoši, prašičev, krav in konjev. Vse to so imeli doma v Benediktu. »Jokala sem, če je katera žival padla in se je poškodovala. Rada sem poljubljala živali in tega me ni sram priznati. In žival me je s svojimi lepimi očmi tako milo pogledala.« Ko pa se je njihova psička v vodi utopila, je Kristina zakričala: »Jezus Marija, pomagajta, kako bomo zdaj mi živeli, ker naše Lide ni več!« Povedala nam je, da ljubezen do živali človek dobi v družini. Če bo otrok odraščal pri hiši, kjer je pes v premajhni kletki, bo ta vzorec prevzel in bo imel tudi on kot odrasel psa v majhnem prostoru. Po poroki s Francem Krambergerjem, prav tako kot ona je bil tudi mož zaposlen v Elektru Radgona, sta se jima rodili hčerki Nada in Dragica. Mlado in čistokrvno novofundlandko Tiso je k hiši prinesel mož. Koliko je odštel zanjo, je ostala skrivnost, ki je odšla z njim v grob pred štirinajstimi leti. Tisa je bila sestra psa iz zimzelenega slovenskega filma Sreča na vrvici. Jorkširska terierja pod pokroviteljstvom dalmatinca Zdaj pri Krambergerjevih domuje dalmatinec Aiko, ki ga je vnuk Denis pred enajstimi leti pripeljal iz mariborskega azila. Za dal- matinca sta se potegovala dva interesenta, ki se nista mogla dogovoriti, kateri bo njegov novi lastnik. Pa so se dogovorili, da bodo psa izpustili iz boksa in kateremu se bo pes najprej približal, pri tistem bo ostal. Aiko je takoj pritekel k Denisu in mu skočil v naročje. Ker Denisova mama Dragica živi v Avstriji, tako kot njena mama in sestra Nada, in je tudi sama zelo velika ljubiteljica živali, je svoja dva psa – dveletnega jorkširskega terierja Gaja in šestletnega biewer jorkširskega terierja Angela – prepustila sinu in mami v Gornji Radgoni, ko je morala v bolnišnico. Kristina se je na njiju zelo hitro navezala in ostala sta v Radgoni. Dragica pa je v svoj avstrijski dom prinesla dve mladi jorkširski terierki. Dalmatinec Aiko, bel pes s črnimi pikami, se do dveh prišlekov že od vsega začetka obnaša zelo očetovsko. »Naš Aiko skrbi, da je z Gajem in Angelom vse dobro in ima vse pod kontrolo.« Krambergerjevi psi so deležni zares velike ljubezni in pozornosti, saj spijo v Kristinini postelji in jedo iz krožnika. Kjer je ljubezen, sta tudi nasmeh in zaupanje. Zato pa so tudi do tujcev, kot sem bil jaz, vsi trije psi zelo ljubeči, kot če bi me videvali vsak dan, čeprav sem bil tam prvič. In kateri je najbolj priden? »Nobenega ne smem posebej hvaliti, vsi so pridni,« je povedala Kristina. Stoji poštni nabiralnik Pred tremi leti so pri Krambergerjevih opazili, da v njihov nabiralnik letajo sinice. Malo bolj so postali pozorni in so ugotovili, da si v njem par sinic spleta gnezdo. Kristina je opozorila pismonošo, naj pošte ne daje v nabiralnik in nanj še napisala, da tam sinica skrbi za svoj rod in naj bodo previdni. Vsi so to upoštevali, za kar jim je Kristina zelo hvaležna. Povedala je, da se sinice ne čutijo ogrožene, četudi je včasih odprla nabiralnik in pogledala dogajanje v njem. Le samček je s svojimi krili naznanjal, da nima rad, če kdo hodi okrog gnezda. V gnezdu iz mahu, vejic in perja je bilo letos osem mladičev. To je posnel Kristinin zet Oste Bakal. Letno imajo sinice pri njih dvakrat mladiče, zato upa, da bo to sezono enkrat še opazovala, kako samček in samička svojim mladičem prinašata hrano – ličinke, žuželke in črvaste maločlenarje. Zakaj so nam sinice tako zelo blizu? Cilj mu je družina Kljub uspešni poklicni poti se Hotimir v zadnjem času še bolj posveča svoji družini, s katero živi v prijetni soseski v Ljubljani. »Trudim se, da bi mi bila služba čim bolj prijetna, da bi se dobro počutil, da bi se realiziral tudi individualno, zraven pa našel vse več časa za družino.« Mihaela Kalamar maj 2011 Kristina, njen vnuk Denis in njegovo dekle Suzana Jaušovec iz Ivanjševskega Vrha z Aikom, Angelom in Gajem Primanjkuje jim primernih mest za gnezdenje, saj človek redno odstranjuje odmrlo drevje, zato so ptice prisiljene, da si poiščejo bližino človeka, in se zgodi, da se naselijo v poštnem nabiralniku ali v rezervoarju odsluženega motorja. Pravijo, da se naselijo tam, kjer živijo dobri ljudje, tako kot v romanu Povest o dobrih ljudeh, kjer Miško Kranjec piše, da je bilo okoli stare hiše, kjer sta živela Ana in Jožef Koštrica, dosti sinic, ki so se oglašale: »Ci-ci-do, ci-ci-do …« Bojan Zadravec BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 16 16 p en maj 2011 To je ona 40 Zgodba z naslovnice Samanta Baranja, raziskovalka na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani Ž e v zgodnjih otroških letih sem ugotovila, da izobrazba omogoča izhod iz začaranega kroga slabih bivanjskih, socialnih in ekonomskih razmer pripadnikov romske skupnosti. V organizirano predšolsko vzgojo sem bila vključena s tremi oz. štirimi leti, v osnovni šoli pa so prav hitro odkrili, da sem pridna romska učenka. Po uspešno končani gimnaziji sem se vpisala na študij germanistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, trenutno pa sem na podiplomskem študiju jezikoslovja, v okviru katerega pripravljam doktorsko disertacijo z naslovom Jezikovne značilnosti prekmurske romščine v kontekstu južnocentralnih dialektov romskega jezika. Zaposlena sem kot raziskovalka na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani, kjer se med drugim ukvarjam z evalvacijo romskega izobraževanja, raziskovanjem romskega jezika (predvsem iz morfološkega vidika) in oblikovanjem ter uvajanjem kulturno in jezikovno primernih didaktičnih sredstev v vzgojno-izobraževalnih ustanovah (trijezične slikanice in slikovni slovarčki za predšolske otroke, prekmursko-romska slovnica). Kot opažam, šolska uspešnost Romov ni odvisna samo od šolske klime (vendar pedagoško osebje vseeno premalo pozna romsko kulturo, tradicijo, pričakovanja in probleme romskih družin), temveč je to prepleten proces. Veliko romskih otrok odrašča v težkih socialnih razmerah, to pa definitivno vpliva na učenčevo uspešnost in dobro počutje v šoli. Šolsko neuspešnost v praksi pripisujemo tudi temu, da otroci kasneje vstopijo v šolo, niso vključeni v predšolsko vzgojo, izostajajo od pouka, ne znajo slovenskega jezika, sodelovanje staršev s šolo pa je slabo. Še vedno sta vidna velika razlika med večinsko in manjšinsko kulturo in nepripravljenost »slovenskih« in romskih učencev za sobivanje. V šolah so prav tako predsodki, stereotipi in generalizacije, ki se pojavljajo v povezavi z Romi in ovirajo vključevanje romskih učencev v šolo ter vključevanje njihovih staršev v širšo skupnost. Na področju jezika se starši, vzgojitelji in učitelji srečujejo s pomanjkanjem ustreznega didaktičnega materiala, ki bi bil blizu otrokovemu življenju v romskem naselju. Namen didaktičnih materialov, ki so v nastajanju, je torej spodbujanje predbralnih in predopismenjevalnih spretnosti v otrokovem maternem jeziku in uvajanje v drugi jezik. Zelo pomemben del mojega življenja je prav tako Romski akademski klub, ki smo ga ustanovili leta 2008 med svetovnim romskim festivalom Khamoro v Pragi. Društvo je bilo ustanovljeno za promoviranje pomena izobraževanja na vseh ravneh, za ohranjanje in razvijanje narodne identitete pripadnikov romskega naroda, posebej jezika in kulture, in zavzemanje za enakopravno vključevanje in integracijo Romov v javno življenje. V ta namen vsako leto organiziramo poletni tabor za otroke v romskih naseljih, vseslovenski festival romske kulture Romano Čhon (ki je letos potekal že tretjič zapored), leta 2010 pa smo postali konzorcijski partner projekta Dvig socialnega in kulturnega kapitala v okoljih, kjer živijo predstavniki romske skupnosti, ki ga sofinancirata Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada ter Ministrstvo za šolstvo in šport RS. V okviru projekta med drugim izvajamo učno pomoč na ravni osnovne in srednje šole, delavnice in predavanja v romskih izobraževalnih inkubatorjih v Prekmurju. Program nogometne šole, ki poteka v romskem naselju Vanča vas - Borejci, pa tako romskim kot drugim otrokom omogoča pravilen psihofizični razvoj in navajanje na zdrav način življenja. Poleg naštetih obveznosti, ki jih opravljam z velikim veseljem, si svojega vsakdana ne bi mogla predstavljati brez čudovitih sodelavcev in prijateljev, ki me sprejemajo takšno, kakršna sem, in ob katerih smeh res postane pol zdravja. Na poti do postavljenih ciljev pa me vodita predvsem notranji glas in moč pozitivnih misli. Verjamem, da vsaka oseba, na katero naletiš v življenju, vsaka (na prvi pogled) nepredvidena situacija pride in gre z določenim namenom. Samsko življenje še ne prinaša nujno samote Tibor Bohar T ibor Bohar iz Peskovec se raje giblje med ljudmi, kot pa da je v osami, čeprav živi že vrsto let sam. Predvsem ima raje žensko družbo, ker so mu ženske dobre prijateljice, zaupnice in ne modrujejo toliko o stvareh, kot to radi počenjajo moški, pravi Tibor. Samota in samsko življenje sta lahko tiha ubijalca, ki obračunavata s posameznikom, ki se pritiskom ukloni in, recimo, preda alkoholu, to pa je v naših krajih še posebno pogosto. Eden izmed nasprotnikov opisanega načina življenja je prav naš sogovornik, ki namesto z opojno substanco dan začne in konča s kavo s smetano. To mu je postala priljubljena pijača že v mladih letih, nekje med planotami Tirolske. Mladost na Tirolskem Njegova prednica je bila madžarska babica, ki je bodočega moža spoznala na poljskem delu v Bački. Tam se jima je rodila hčerka, Tiborjeva mama, in ko je bila stara dvanajst let, so se preselili v očetovo pokrajino, na Goričko. Številka dvanajst zaznamuje tudi leta življenja Tiborjeve družine v tujini. Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja so na tedanji borzi dela iskali več ljudi za delo na avstrijskem Tirolskem. Tibor je imel približno sedemnajst let, ko je bila tudi njegova družina Kdor živi sam, je večkrat etiketiran kot samotar ali posebnež. Večinoma ne drži ne eno ne drugo ali oboje hkrati – vsi smo v določenem trenutku volki samotarji in posebneži. med tistimi, ki so se odpravile v tujino. Sprva so šli v znano smučarsko središče St. Anton, kjer je v tistem časa delalo že veliko Prekmurcev. Iz tega turističnega kraja so mu ostale najbolj v spominu žičnice, ki so ponujale mogočne razglede. Prav kmalu pa so odšli v prav tako tirolski kraj Landeck. Tamkajšnja glavna turistična zanimivost so ruševine gradu na vzpetini z obzidjem in dvižnim mostom, se spominja sogovornik. Gostje družinskega hotela v Landecku, kjer so se zaposlili Tibor, njegovi starši in sestra, so bili večinoma Angleži in Američani. Oče je delal kot hišnik, mama je pomagala v kuhinji, sestra je bila natakarica, Tibor pa je delal za glavnim točilnim pultom. Včasih je celo, bolj za šalo kot zares, zamenjal znanca, ki je vrtel glasbo v hotelski diskoteki, vendar nikoli ni natanko vedel, ali dobro izbira oziroma vrti isto zvrst v enem sklopu. Ko v Landecku ni igrala godba na pihala, so se turisti pač hodili zabavat v diskoteko. Pove, da večinoma ni imel veliko prostega časa. Ko pa ga je le imel, je šel z vodnico in turisti na ogled znamenitosti ali se je odpravil s prijateljem, hotelskim kuharjem, do južne Tirolske, do Merana, kjer sta na poti zmeraj občudovala nekaj kilometrov dolge nasade sadnega drevja. Njegova najljubša zabava je bil kino, kamor je šel celo potem, ko se je vrnil v Slovenijo. Z nikomer, ki ga je spoznal na Tirolskem, ni ostal več v stikih. Razmišlja, da bi pisal lastnici hotela Schrofenstein, saj je njen naslov edina vez s tistim kosom njegove preteklosti. Ob dekletu s fotografije se spomnim na to, da se nikoli ni poročil. Seveda me zanima, zakaj, pa se ob mojem vprašanju le nasmiha in zmajuje z rameni. Mislim si pač, da ni našel »ta prave«. Odprtje tovarne Mura »Veselim se obiskov. Pri meni je vsak dobrodošel. V Peskovcih samo vprašajte za Tiborja in prijazno vas bodo napotili k meni. Dobrodošli!« med delovnim časom. Seveda z dovoljenjem šefinje, ki je medtem, ko je bil Tibor v kinu, opravljala njegovo delo. Za fanta z Goričkega je bil kino verjetno prav posebna zanimivost, če nič drugega, je predstavljal nekaj novega, zato mu je iz Landecka ostal najbolj v spominu ravno kino. Hodil je gledat nemške filme, še danes pa najraje gleda avstrijsko televizijo. Poleg kina je bilo mamljivega tudi nekaj drugega – kava. Medtem ko so Prekmurci iz bližnjih avstrijskih krajev tihotapili kavo, saj je pri nas ni bilo in je v tistih časih skoraj veljala za tekoče zlato, je sogovornik srkal alvorado pri tirolskih sosedih. Nič čudnega torej, da je postala njegova najljubša pijača. Razmišlja, da niti ne ve, kako so se mladi v tistih krajih zabavali, ker je sam večinoma ves dan delal. V hotelu je bil plesni bar, kamor je šel včasih zaplesat s prijateljico s fotografije. Prihajala je iz Bosne in bila je sobarica, bila pa je tudi njegova mladostna simpatija. Nista si izmenjala naslova, ko je odhajal domov, zato ne ve, kaj se je z njo zgodilo Ko je v Gornjih Petrovcih začela obratovati Mura, se je vrnil iz Avstrije. Pravi, da si je želel priti domov, ker je imel službo tako rekoč na nosu. V tistem času so v Muri potrebovali toliko ljudi, da so jih pobirali kar s ceste, danes pa jo je treba reševati, še pove. Murini delavci so bili tedaj zelo ugledni. Namreč, če si v tistih časih delal v Muri, je bilo to nekaj boljšega, danes pa stvari stojijo drugače. »Pri Muri se je tedaj dobiček delil med delavce, kasneje pa med posameznike, potem so ti posamezniki začeli še krasti. Včasih smo bili tudi mi, delavci, na sestankih in smo vedeli, kako stoji naša firma in kaj se z njo dogaja.« V Muri je delal za šivalnim strojem. Zapuščina, ki mu jo je namenilo tovrstno delo, vedno le sedenje in isti gibi, so težave s hrbtenico. Zaradi tega je bil pred BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 17 41 Ko je bilo v Radencih tako lepo p en maj 2011 17 Podnevi v bazenu, ponoči v kavarni V erjetno bo predvsem starejšim pogled na objavljeno fotografijo ansambla Elite izvabil kakšen vzdih in ne samo en lep spomin na Radence v šestdesetih in sedemdesetih (kako grozno se sliši!) prejšnjega stoletja. Takrat je bilo namreč v Radencih in po vsej Sloveniji izredno lepo, a najbrž zato, ker smo bili mladi, mogoče pa je bilo lepo za vse. Časi materialnih stisk so minevali, meje so se odprle, začela so se potovanja v tujino, z obmejnimi prepustnicami smo hodili v Avstrijo po najlonke, kavo, »make up«, spirale za barvanje trepalnic, ki se jih pri nas še ni dobilo in smo si dekleta v študentskem naselju morala barvati trepalnice z zobnimi ščetkami, ki smo jih narahlo povlekle po črni pasti za čevlje. Naj razume, kdor more! Treba je bilo pač slediti lepotnim trendom. In da ne pozabim, lahko smo hodili v Trst po moderne cunjice, minikrila in pisane čevlje. Bili so lepi in sproščeni, malo hipijevski časi, ko so tudi fantje začeli nositi dolge lase in brade. Študirali smo kar pridno, a ko se je šolsko leto končalo, so prišle dolge in lepe počitnice, ki smo jih največkrat preživljali v Radencih na znamenitem, takrat olimpijskem bazenu, kjer je ves ljubi dan prihajala glasba iz džuboksa, Dean Martin, Elvis Presley, Peter Kraus … Bilo je brezskrbno, brezskrbno, brezskrbno. Zvečer pa radenska kavarna, takrat prenovljena in lepa. Zdela se nam je čarobna, imenitna, svetovljanska, saj so vanjo zahajali gostje od vsepovsod: Maribora, Ljubljane, Hrvaške, Avstrije. Oktobra leta 1968 pa so prišle Elite in s svojim igranjem so češki fantje začeli vzbujati tisto enkratno in nepozabno vzdušje, postali so simbol kavarne v Radencih. In ker smo bili že veliki, smo lahko zahajali tudi v nočni bar, kjer so se kot čudne tuje ptice začele pojavljati prve striptizete. Kavarna pa je bila polna veselih družb, takrat se je skupaj zabavalo mlado in staro. Alkoholnih pijač nismo ravno pili, ker niti denarja nismo imeli, bilo pa je imenitno, če je bil kdo od starejših pri denarju in je naročil kakšno buteljko in pražene mandeljne za prigrizek. To se je zdelo zelo gosposko. Elite pa, kot bi rekli danes, so bile zakon. Kot pripoveduje še vedno Radenčan Zdenek Bily, so bili neutrudni. Zvečer v kavarni, od polnoči do jutra v baru, dopoldne v paviljonu pred narodno restavracijo, ob nedeljah popoldne potpuriji in tortice spet v kavarni. Svojo glasbeno pot so več ali manj končali po novoletnem plesu v začetku leta 1980. Trije so ostali v Sloveniji, vodja ansambla Aloš Skrivanek, basist Mojmir Wolf in trobentač Zdenek Bily, bobnar Oto Maly pa se je vrnil na Češko. Od njihovih prvih nastopov je minilo več kot štirideset let, oni, ki so igrali, in mi, ki smo plesali, smo se postarali, ugotavljava z Zdenekom, ko se spominjava tistih časov. Glasbeniki iz Brna so v Radence prišli po tistem, ko so igrali v Crikvenici in ostali tukaj, tudi zato, ker je avgusta 1968 Sovjetska zveza okupirala Češkoslovaško. Življenje v takratni Jugoslaviji se jim je zdelo lepše in veliko bolj sproščeno kot doma. Pri nas so spoznali ogromno ljudi, saj so takrat vsi radi hodili v radensko kavarno. Med zdraviliškimi gosti in obiskovalci so bili tudi znani politiki, gospodarstveniki, mnoge javne osebnosti, da o estradnih umetnikih niti ne govorimo. Verjetno v Jugoslaviji ni bilo pevca, ki ne bi nastopil v Radencih in ga ne bi spremljale Elite – od Iva Robića naprej. Bili so rojeni muzikantje, Zdenek recimo pravi, da je za ples igral že od svojega petnajstega leta, tudi pri vojakih je imel svoj ansambel. Igrali so z veseljem in zadovoljni so bili, ko so videli, kako ljudje z veseljem plešejo, to je pomenilo, da dobro igrajo. Igrali pa so vse in za vse okuse, češke in slovenske narodne venčke, slovenske popevke, evrovizijske Tistega časa se niso veliko fotografirali, se spominja Tibor Bohar. Vendarle hrani spomin na njegova mlada leta tale fotografija. osmimi leti operiran. Po tistem je še nekaj let hodil v službo, nato so ga upokojili. »So taki, ki v pokoju delajo še več in nimajo časa, jaz pa ga imam. Nič ne delam, uživam. Kuham si sam, hodim pa tudi kam kaj pojest, če se mi ne ljubi kuhati,« nam zaupa Tibor. Obdeluje celo vrt, kar je za moške, ki živijo sami, prava redkost. Letos mu je na vrtu sicer zopet pomagala prijateljica, ki jo je spoznal na terapiji v zdravilišču pred osmimi leti. Doma ima tudi svoj mali muzej, v katerem so nekatere stvari stare več sto let. Najljubša mu je starinska skrinjica z dvema ročajema ob straneh, ki kar malo spominja na kakšno gusarsko skrinjo, vendar njegova ni napolnjena z dragocenostmi ali zlatniki. Pravi, da na žalost, vendar mu je sama po sebi kljub temu dragocena. Pohvali se še s sto let starim strgalnikom in kar nekaj starinskimi »cük žagami«, za katere pravzaprav sploh ne vem, za kaj naj bi se rabile. Sogovornik proti koncu pogovora doda, da naj pripišem njegovo hišno številko za morebitne obiskovalce, ker pravi, da je pri njem vsakdo dobrodošel. Kaj pa vlomilci? Morda ima tudi za slednje kakšno presenečenje. Je torej človek, ki ne verjame v vlomilce in pove, da se nikogar ne boji. »Če ni človek z nikomer sprt, se mu ni treba nikogar bati,« mi pojasni. Ne na frizuro, temveč v družbo odhaja vsak dan v frizerski salon. Njegova frizerka mu je naročila, naj tega ne pozabi omeniti. Tam se lahko pogovori in preživlja prosti čas. Ure hitreje minevajo, če vsak vsakega pozna, kakor prepeva Kreslin v eni izmed svojih pesmi. Tako pač poteka ustaljeno, nemirno, stalno ali nestalno življenje na Goričkem, kjer nikomur nič ne uide. Andreja Časar uspešnice, priljubljene jugoslovanske in tuje skladbe. Kar se je pojavilo, so posneli na trak in čez dan ali dva že zaigrali. Za kaj takega pa je potreben popoln posluh, pravi Zdenek. Posebno doživetje pa je bilo zanje, ko so bila v Radencih srečanja jugoslovanskih radijskih postaj. Prihajali so vrhunski glasbeniki in se po svojih nastopih ustavljali v kavarni ter zaigrali skupaj z Elitami, pripravili so si pravi jam session, kar jim je bilo v veliko zadovoljstvo. Pozneje, ko so si ustvarili družine, je vse postalo malo bolj naporno, a lepo na drugačen način. Po razhodu se je Zdenek Bily vrnil v svoj osnovni poklic kmetijskega inženirja, zdaj pa je že upokojen. Glasba pa je še vedno stalnica v njegovem življenju, pravi, in dokler bo tako, se ne bo pritoževal. Dela ima še vedno veliko, še vedno nastajajo skladbe in aranžmaji, predvsem pa je Bliža se den. Bliža se den referendumov. Super den. Namesto, ka boi ta vlada kaj sama odloučila pa napravila, se na volilce rivlejo. Urška nan je pokazala čobe. Pa tou kakše. Nafudnjene skoro tak kan joj f kratkon poučijo. Ka so nan ščeli povedati s ten spoton, ka naj lidje glasujejo za nouvi pokojninski zakon. Pa so za tou zbrali žensko, ka po mojen nanč ne vej kak kijanca vö vijdi, pa ka je v svojen živlenji, več kak dvej vöri fkuper gvüšno še nej delala. Si ste domou doubili brošuro f šteroj pijše, kak de če de nouvi zakon o pokojninaj vö vido. Stoudvajsti ton papera so ponücali za tou. Eden je pravo, ka je tou telko papera, ka bi z njin lejko štiri (4) lejta se, ponavlan se učbenike s ten natisnoli. Pa što bi tou naj štel? Što? Zakoj liden ne razložijo zakoj se ide. Kak te glasovali je čista na vašen. Nej je dobro če ste za, pa nej če ste proti. Pa tak je v rednon živlenji tüj. Sigdar nemrejo si biti zadovolni. Istina je ka se dosta pravic še s časov socializma črta v novon zakoni. Ena dobra stvar, ka jo je Pahor izjavo pa je ka naj sindikati, nej ka se derejo kak kakši jesihari prouti novomi zakoni pokojninskon, dajo svoj predlog. Te pa kmica. Nika. Tišina. Glavno ka so proti. Proti komi? Ka je pa sindikat komi razen inda fejst popularni sindikalni izletof zrikto. Falejše đaboke v gesen? Te pa zakon o delu na črno. Toga je gvüšno čiduže več, nej menje. Ja dragi moji, ka ste pa mislili. Vej pa razmin ge majstre tüj. Se košta. Pa kombi, pa poslovni prostori, pa lektrika, pa telefoni, pa delafcon trbej plače dati. Štere so nej bogvekaj. Bar v velkoj večini primerof. Država pa sakšemi redno prijavlenomi majstri pa podjetjan, že zaj skoro pou kraj zeme od toga ka zasluži. Ja pa što je tak nouri, ka de je krmo. Da je gledamo pa poslüšamo po televiziji so fčasi lejko radi, ka šteroga s kakšimi rasojami šteri na cesti ne zaodi. Pa te zakoj zaj tej majstri pa šušmari ne bi za isto delo pou menje skasejrali , tisti falat ka bi naj državi šou pa pač v lüfte odide. Lejko oni sprejmejo 500 zakonof. Šušmarof de sigdar več, nej menje. Pa še gotove pejneze na roke dobi šušmar. Nikši 8 pa 30 dnij. Keš. Fčasi. Na rokou. pomemben Zdenek Dixieland Band, v katerem, se pošali, so tudi mladeniči, ki bi jim lahko bil dedek, druži pa jih spoznanje, da imajo to glasbo vsi radi. To pa še ni vse. Pridružil se je kvintetu saksofonistov v Gornji Radgoni, ki ga vodi Franek Radolič, igra pa še v džezkvartetu Generation. Dobivajo se na Kamenščaku pri Ljutomeru, prihajajo pa s Ptuja, Veržeja, Sobote, Radenec. Tretje življenjsko obdobje je pravzaprav lepo, ugotavljava. Nobenih pritiskov ni več, človek lahko dela le tisto, kar ga veseli. K temu veselju pa spadajo tudi narava, delo na zemlji, ljubezen do živali, igranje z vnuki … Kar je bilo, je minilo, in tega nima smisla obžalovati, želimo si pa le lahko, da bi Radenčani spet živeli v tako lepem kraju, kot je bil nekoč. B. B. Logar Tou ka lidje ka delajo pri kakšen majstri nemajo nikši pravic je gvüšno ne v redi. Samo zakoj je pa te šou delat? Če bi se koupo f pejnezaj, bi nej šou delat na čarno. Pameti, če bi malo več bilou, pa ne bi država jahala podjetja pa obrtnike s sejmi tejmi dajatvami bi se delo na črno zlejka samo od sebe ukinolo. Pa če bi samo za 30 posto doj püjstili se te njüve dajatve. No majuša nas je zadela tudi aretacija velkoga mariborskoga še(ri)fa. Kelko sega bi si naj med županovanjon spravo, na ete paper nanč ne bi šlo. Malo so ga notri meli, zaj pa že on toži skoro se, ka ji je med aretacijof vido. Če so ga že odpelali so po mojen meli več kak zadosta dokazov, ka je nej glij se v redi s poslovanjon pa obnašanjon na mariborskoj občini. Se še spomnite aretacij Zidara pa čiste lopate. Nanč štül je nej osto od čiste lopate. Se je kaj zgodilo gospej Tovšakovoj? No naš ati pravi, ka f tej nizkoproračunski ameriški filmaj je skoro sigdar glavni zaplet, ka so glavni zarotniki župan, kakša gradbena firma, pa fčasi še šerif. No pa poglente malo okouli sebe , ne glede na tou f šteroj občini živete, pa se pijtate, zakoj pa te te objekt glij tü stogij? Ali pa , zakoj pa te glij ta firma dela gradbena dela, na kakšoj šouli, vrteci, zdravstvenon domi itd… Se van vužigajo lučke. Ja dragi moj, vej pa tou je bilou, pa bou. Če je küp velki. Dokeč so si radi, ka s toga küpa doj gemlejo je se v redi. Da pa küpa nega več te pa vö vdari svaja. Te se pa začajo eden ovoga vö gučati pa ovajati. Pa znate zakoj, zatou, ka je nešče nekomi neka obečo, ka de doubo te ali pa of posel, pa je te eden treči prišo, pa je naročniki posla, še več kraj dal, kak of prvi. Jasno? Seveda je jasno. Tak pomali začajte msilite ka je do konca šoule še menje kak mejsec. Če te šli, kama na dopust? Ge te pejneze gemali za dopust? Ka za dopuston te pa šoula prijde, pa na kurjavo de trbelo misliti. Brige več kak preveč majo normalni lidje. Vište v Janšovoj SDS, pa je daleč najvekša nevola štero kitico se trbej popejvati na proslavaj, pa štero nej. Tou je zainok daleč najvekši prispevek opozicije za reševanje krize f Sloveniji. Pahor pa še izda brodi kak preživeti s 3002 € na mesec. Naš ati je pravo, ka de njemi rade voule pomago. BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 18 18 maj 2011 p en Nagradna križanka 42 Mesečni horoskop za junij 2011 OVEN TEHTNICA (21. III.–20. IV.) (23. IX.–22. X.) Od prejšnjega meseca vam je ostal zagon, izkoristite ga še v tem mesecu, naj vas nese čim dlje. Vaša toplina je poudarjena, ko čutite potrebo po poživitvi razmerja. Zbližanje s prijatelji je za vas toliko pomembnejše. Vaši cilji bodo lažje dosegljivi s pomočjo prijateljev in družine. Bodite pripravljeni na konec nečesa, ki vam bo povzročil tako bolečino kot užitek hkrati. Osredotočite se na odvajanje od nezdravih navad, ker je zdaj idealna priložnost za to. Vzemite stvari v svoje roke, razkrijte svoje moči in romantični talent, na koncu se bo splačalo. BIK ŠKORPIJON (21. IV.–21. V.) (23. X.–21. XI.) Vaše domače življenje lahko postane kaotično. Poskusite uvajati v svoje osebno življenje mnogo sprememb, da bi postali srečnejši in zadovoljnejši s svojim življenjem. Bodite to, kar dejansko ste, tako boste našli prostor, kamor se vedno lahko vrnete. Na koncu vam bo uspelo. Ne odlašajte s potovanji, kajti zdaj je priložnost, da izkoristite ta razmerja na daljavo. Ne zapravljajte časa z obžalovanjem preteklih dejanj, raje se osredotočite na posebne izkušnje in stvari, ki vas delajo posebne. Začutili boste osebno rast, ki vam bo povrnila močno voljo do življenja. DVOJČKA STRELEC (22. V.–21. VI.) (22. XI.–21. XII.) Želja po igrivosti je ta mesec vsekakor z vami, to pa bi vas utegnilo narediti mnogo privlačnejše. Vaša kreativnost kar bruha iz vas in navdihuje vse okrog vas. Izkoristite priložnost, vendar ne sprejmite tveganja. Ozrite se za tem, kar vas dela srečne in vas vodi do vaših življenjskih ciljev. Zdaj je čas, da se ponosno zravnate, visoko dvignete svojo glavo in zares verjamete v to, kar imate in kar hočete. Vaše denarne potrebe bodo postale breme, sodelavci bodo postali sumničavi, denar pa bo zavladal v vaših mislih. Posvetite se ljubezenskemu življenju, kajti osebna sreča je vendarle pomembnejša od denarja. RAK KOZOROG (22. VI.–22. VII.) Spremembe glede delovnih in osebnih zadev so na obzorju. Ponudite se in pomagajte ljudem okrog sebe, še posebno ljubljenim, kajti obeta se posebna izkušnja, ki se vam bo splačala. Vaša samozavest se izboljšuje. Pozabite na pomanjkljivosti in se osredotočite na končni cilj. (22. XII.–20. I.) Ostanite v stiku z nadrejenimi, ker vam bo to pomagalo pri doseganju ciljev. Pri svojih odločitvah boste zelo opazni, zato premislite, kaj hočete doseči. Pustite stres na delovnem mestu in se sprostite v ljubezenskemu življenju. Bodite iskreni, zdaj ni čas za trmo in togotnost. LEV VODNAR (23. VII.–22. VIII.) (21. I.–19. II.) Opravite potrebne klice in obiske, posvetite se tistim, ki ste jih zanemarjali, kajti vaš uspeh v osebnem življenju je odvisen od tega. Razvijajte svoje družbene veščine, morda boste imeli nekaj konfliktov, vendar vas bodo samo še bolj okrepili. Dobro bi bilo razmisliti o trajnemu razmerju. Junij je idealen čas, da stopite med ljudi, kajti prav v tem času ste najbolj vidni in privlačili boste mnoge občudovalce, med katerimi bodo nekateri pokazali romantično zanimanje za vas. Pokažite, česa ste sposobni, možen je konflikt, ki ne bo dolgo trajal. RIBI DEVICA Nagrade za izžrebane reševalce Pravilno rešitev in pošljite na doPravilno rešitev- označena - označenapolja polja- napišite - napišite in pošljite na pisnicah na na ured ništvo Vest nika,nika, Ulica arhitekta Novaka 13, dopisnicah ured ništvo Vest Ulica arhitekta Novaka 9000 Murska Sobota, do petka, 6. novembra 2009. 13, 9000 Murska Sobota, do petka, 3. junija 2011. Rešitev: _ _____________________________________________________________________ _____________________________________________________________________________ _____________________________________________________________________________ _____________________________________________________________________________ Ime in priimek: _ _______________________________________________________________ Naslov: _______________________________________________________________________ Rešitve iz 19. številke: MAJA KEUC, DÜSSELDORF 1. nagrada kuharska knjiga: Sanela Sukič, Grad 172 d, 9264 Grad. 2.–8. nagrada majica: Ernest Horvat, Prosenjakovci 77, 9207 Prosenjakovci, Elizabeta Kapun, Velika Polana 165, 9225 Velika Polana; Vlado Hameršak, Gerlinci 2, 9261 Cankova; Mojca Rus, Polje c. VIII/2, 1260 Ljubljana; Marjeta Nemec, Boračeva 46 b, 9252 Radenci; Milena Špilak, Ulica 4. maja 13, 9224 Turnišče; Zlatko Palič, Vaneča 16 l, 9201 Puconci Nagrade lahko prevzamete do konca prihodnjega meseca v naročniški službi Podjetja za informiranje v Ulici arhitekta Novaka 13 v Murski Soboti. Pen je, kratko rečeno, Vestnikova mesečna priloga in ima tudi sicer zvezo z naravnim mesečnim ciklusom. Ustanovljen je bil, da bi, v skladu z imenom in asociacijami, učinkoval kot časopisni pen (tnalo) in penetrantnež (prodiralec) ter bil poln fotografij, kakor se za tabloid spodobi. (23. VIII.–22. IX.) Ta mesec boste zelo zaposleni, vedno boste na opravkih in zmanjkovalo vam bo časa za osebno življenje, vendar boste polni energije, zato boste brez težav opravili, kar morate opraviti. Odprite oči in prisluhnite drugim, morda vam bodo izdali nekaj pomembnega za vas in vašo srečo. (20. II.–20. III.) Dobro bi bilo, da se za trenutek ustavite ter premislite o svojih potrebah in željah. Tako fizično, čustveno kot denarno raje počasi in previdno napredujte, vsaj dokler ne boste šli skozi to fazo. To je dober čas za zgladitev nesporazumov, ki so se morda pojavili prejšnji mesec. Horoskop napisala Jolanda www.vedezevanjedolly.com Za osebni obisk 031 457 557 ali 090 44 66 | 1,29 eur/min Izdaja ga Podjetje za informiranje. Odgovorna urednica matičnega časopisa je Majda Horvat, uredniki so Jože Rituper, Jernej Šavel in Irma Benko. Za fotografije skrbita Nataša Juhnov in Jure Zauneker, lektorira Nevenka Emri. Računalniško ga oblikuje Robert J. Kovač. Za Pen ni posebne naročnine! BARVA CMYK datum: 206. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 19 p en 43 maj 2011 19 Komentar tedna na Pomurje.si Nismo muha enodnevnica Uporabnik RomanM o košnji trave v Selu s kosilnico BCS: »Kot mlad fant sem bil srečen, ko me je en stric včasih peljal na taki kosilnici, ko je šel na košnjo.« Fotografija Nataša Juhnov Pretekli teden se je v Murski Soboti sestal pripravljalni odbor za praznovanje 40. obletnice ustanovnega kongresa komunistične partije Slovenije, 40. obletnice prihoda tovariša Tita na čelo jugoslovanskih komunistov in njegovega 85. rojstnega dne v soboški občini. Kot je znano, bo osrednja občinska proslava v nedeljo, 29. maja, v Rogašovcih, slavnostni govornik pa bo Vlado Janžič, namestnik sekretarja izvršnega komiteja predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. V Rogašovcih se torej obeta v nedeljo veličasten dogodek, ki ga bodo s svojimi nastopi popestrili tudi mladi pevci, recitatorji in godba na pihala. Fotografija Ludvik Kovač Kot je ženskam ponavadi všeč on. »V sobi sta dve …« ali kako že gre tista spevna, samo njegova … Na Festivalu nakupov in zabave v Murski Soboti BTC 2011 je menda odpel vse, ki jih zna. In navdušil. Tudi moške. Fotografija Erik Kavaš Kaj že piše na tistih transparentih, ki jih držijo?! Dvomimo, da komu uspe … Prebrati namreč. In gledati na cesto. Ob takih majčkah in krilcih. Ena boljših reklamnih akcij tega leta. Čestitamo! Nam je všeč. Tudi ženskam. Na Srečanju mladih raziskovalcev Slovenije v Murski Soboti pa je bila gneča. Toliko dobrih nalog so spisali. Štiristo osnovnošolcev in dijakov iz vse Slovenije je namreč pripravilo 223 raziskovalnih nalog z 20 področij. Pomurski možgančki so prispevali 14 nalog, mladi raziskovalci na fotografiji, ki dobivajo priznanje, pa so iz Osnovne šole Cankova in so že nekaj let med najboljšimi. Fotografija Dani Mauko Fotografija Nataša Juhnov Da bi jih marsikdo »pokosil«? Dekleta s prejšnje fotografije namreč? Zagotovo. Razumljivo. A Geza Džuban, podžupan Občine Moravske Toplice, je imel v Selu na 7. tekmovanju koscev v ročni košnji povsem drugo vlogo. Čeprav menda ni tekmoval, saj je po besedah naših zanesljivih virov – zunaj konkurence. Ta pa je navdušil tiste, ki z radenskega maratona – letos že 31. – niso odtekli takoj domov. Vlado Kreslin s svojimi Bogovi. Da je bilo v Radencih minulo soboto ves dan božansko, čivkajo že ptiči, zato ne bomo še mi. BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 20 20 p en maj 2011 Na lekarniški tehtnici K jer koli in kadar koli beseda nanese na homeopatijo, se razvname burna razprava. Polovica vnetih zagovornikov se ji postavi v bran, druga polovica nasprotnikov spodbija že samo misel nanjo. Kdo ima prav in na katero stran se postaviti?! Lahko homeopatija stopa v korak z uradno medicino?! Nam lahko ponudi pomoč in pri katerih težavah?! Kje so meje homeopatije?! In kaj pravzaprav homeopatija sploh je?! To so vprašanja, na katera bomo odgovore skušali nanizati tudi v prispevkih v Vestnikovih prilogah Pena. Morda bodo prispevki vplivali na zmožnost opredelitve; a še bolje bo, če bodo združili obe nasprotujoči si polovici. Kaj je homeopatija? Homeopatija je celosten sistem zdravljenja, ki ga je pred 200 leti utemeljil nemški zdravnik in kemik dr. Samuel Hahnemann. Ugotovil je, da snov, ki v velikih odmerkih povzroča reakcijo, nasprotno v minimalnih količinah omogoča zdravljenje. Beseda homeopatija izvira iz grščine in dobesedno pomeni »podobno trpljenje«. V besedi je skrito temeljno delovanje homeopatije, ki je zajeto v latinskem izreku Similia similibus curentur, to pomeni: podobno naj se zdravi s podobnim. In to je osnova homeopatije! Po omenjenem načelu je mogoče bolezen ozdraviti z zdravilom, ki pri zdravem človeku povzroča podobne simptome in znake, kot jih ima bolnik. Način priprave homeopatskih zdravil? Homeopatska zdravila so pripravljena iz naravnih substanc mineralnega, rastlinskega in živalskega izvora. Ponavadi so homeopatska zdravila v obliki globul (majhnih kroglic), lahko pa so tudi v obliki tablet ali kapljic. Homeopatska zdravila so pripravljena z redčenjem matičnih tinktur. Sledi dinamizacija (potenciranje) raztopin, to pomeni mešanje s stresanjem. Potenciranje z redčenjem se izvaja postopno, vsaka naslednja stopnja redčenja vsebuje en del predhodno redčene raztopine. Vsaka naslednja razredčitev je v bistvu potenciranje in torej priprava močnejšega homeopatskega pripravka, čeprav se količina matične tinkture manjša – ponavadi je v dobljeni raztopini kot končnem izdelku ni več mogoče ugotoviti! Ta predsodek pa je tudi spor med uradno medicino in homeopatijo, ki se je ohranil vse do današnjih dni. Besede mode Polonca Fiala, mag. farm. Pomurske lekarne Kaj je homeopatija? 44 Počitniški dnevniki V čem se delovanje homeopatskih zdravil razlikuje od konvencionalnih? Če so prejšnjo sezono igrale odgovorno vlogo tanke transparentne pletenine, so tokrat majice tiste, ki omogočajo telesu prijetno udobje in privlačen videz. Tankim črtam v vzorcu se pridružujejo resnično debele, ki lahko skrivajo tudi kakšen odvečen kilogram na telesu. Večina konvencionalnih zdravil deluje tako, da napada bolezenske simptome. Če se telo na primer odzove s povišano telesno temperaturo, bolnik dobi zdravilo, ki povišano temperaturo zniža. Ta medicinski pristop izhaja s stališča, da so bolezenski simptomi patološki in jih je treba odpraviti, čeprav vemo, da s povišanjem telesne temperature telo lahko uniči povzročitelja. V nasprotju z uradno medicino pa homeopatski način zagovarja, da bolezenski simptomi niso nič drugega kot viden boj telesa, ki premaguje bolezen. Zato je pomembno, da simptomov ne prikrijemo – pač pa jih spodbudimo in jih ne preslišimo – ter s tem telesu pomagamo in omogočimo popoln razmah njegove moči samozdravljenja. Torej bi na neki način lahko potegnili vzporednico s cepljenjem. Homeopatska zdravila se od konvencionalnih razlikujejo tudi po tem, da jih ne izbiramo na osnovi diagnoze bolezni. Za izbiro homeopatskega zdravila so namreč odločilni simptomi specifični za posameznega bolnika in ne tisti, na osnovi katerih postavimo diagnozo! Resice Torbice so vedno premajhne. Poletje prinaša igrivost in oblikovalci radi vnašajo igrive resice, ki spominjajo na divji zahod in stare filme. Vsaka resica ni iz usnja. Lahko se privlačno pojavi na kratkih hlačah, kjer je kvačkana ali spletena tako, da se na koncu zveže v privlačen vozel. Veter in gibanje sta tista, ki ustvarjata magično vzdušje. Resice se premikajo in s tem skrivajo in odkrivajo telo. Pike Kako je področje homeopatije urejeno v Sloveniji? Prvi korak k formalnemu priznanju homeopatskih izdelkov v Sloveniji je naredila farmacevtska stroka že leta 1997, ko je Slovenija prevzela evropsko farmakopejo, ki med drugim opredeljuje tudi homeopatske izdelke oz. zdravila. Homeopatska zdravila so urejena z zakonodajo Evropske unije, ki jo je bila Slovenija kot država članica te skupnosti dolžna prenesti v svoj pravni red. S 30. 3. 2011 je Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke Republike Slovenije izdala dovoljenja za promet s homeopatskimi zdravili za 17 zdravil za samozdravljenje. Tako so homeopatska zdravila odslej na voljo v slovenskih lekarnah – tudi v Pomurskih lekarnah. Homeopatska zdravila lahko izdaja le primerno usposobljen magister farmacije z dodatnimi znanji in opravljenim izpitom iz homeopatije. Vseh 17 homeopatskih zdravil, ki so na voljo v slovenskih lekarnah, je namenjenih samozdravljenju in se izdajajo brez recepta. Zdravil, ki se izdajajo na recept, zaenkrat ni, ker jih slovenski zdravniki v skladu z zakonom o zdravniški službi ne smejo predpisovati, saj ne smejo zdraviti s homeopatijo. Zanimivo je dejstvo, da sta Slovenija in Švedska edini državi članici Evropske unije, v katerih zdravnik ne sme predpisovati homeopatskih zdravil, saj v nasprotnem primeru izgubi licenco. V drugih državah uradna medicina in homeopatija stopata z roko v roki, v nekaterih državah zdravstvena zavarovalnica krije tudi stroške homeopatskih zdravil. In če s precizno tehtnico na koncu vendarle skušamo potežkati homeopatijo in na drugi strani uradno medicino, na katero strani se bo tehtnica prevesila?! Enoznačnega odgovora na to vprašanje ni mogoče dati! Kajti gotovo je, da imata oba sistema nekatere prednosti in žal tudi slabosti, zato bi se lahko s pridom dopolnjevala. Za odločitev, na katero stran in kako se tehtnica prevesi, pa je treba v mozaik zgodbe dodati še mnogo več znanja – tako o uradni medicini kot o homeopatiji. Zato bomo v naslednji številki Pena dodali nov drobec – o tem, kako poteka izbira homeopatskega zdravila in na kaj moramo biti ob tem pozorni, kakšen je način jemanja in kaj lahko s homeopatijo sploh zdravimo! Tatjana Kalamar Morales Dolge obleke v šifonu so pravi balzam za telo. V njih se resnično lahko počutimo nagi. Takoj za njimi so prijetne tunike in bombažne obleke, ki pokrivajo kolena, lahko pa so dobrih deset centimetrov nad njimi. Pike delujejo čarno tudi, če niso v črni barvi. Rdeče, svetlo modre in turkizno zelene delujejo še posebno sveže. Japonke V vsaki državi jim drugače pravijo, a zaživele in preživele so predvsem zaradi svoje uporabnosti in zelo privlačnega videza. Tokrat so tudi v obliki sandalov z visoko peto. Slednje so dokaj polne. Naš videz je tako lahko popolnoma optično podaljšan. P očitnice so blizu, pa čeprav se zdijo še daleč. Vsakič so nove, drugačne, neponovljive. Samo kakšen dnevnik, bodisi zaklenjen s ključem ali geslom bodisi zaklenjen v srcu brez vseh novodobnih elektronskih pripomočkov, nosi spomine. Samo mi vemo, zakaj tiste kopalke še vedno čakajo idealno postavo, klobuk na pravi veter in parka na topel poletni dež. Kot da j e bilo včeraj, se zavrti desetletje. Še dobro, da vsako novo poletje nosi neko energijo, ne glede na preteklost. Črte Majica je to poletje izjemno privlačna, če je malo prevelika. Kadar se črte v vzorcu raztegnejo in oprimejo mokrega telesa, je resnično pravo morsko doživetje. Trikotaža postaja vse pomembnejša. Sandali Tudi sandali so letos še vedno na ekstremni višini. Poleg tistih s polno peto so tukaj tudi tisti s popolnoma tanko peto. Pojavlja se po vzorcu izrezano usnje, ki se kot kopija ponavlja tudi na torbicah. Barve sandalov so zares različne. V ponudbi je veliko kontrastnih odtenkov, zato dobro razmislimo, kakšno garderobno omaro imamo. Rožnate ustnice »Ko ti vse narobe gre, le nasmehni se,« pojejo Leteči potepuhi. K nasmehu pa vedno pripomore krasna šminka. Kako najti pravi odtenek? Najprej si dobro oglejmo, ali je naša koža bolj rožnata ali modrikasta. Nato poglejmo barvo las in šele nato barvo oči. Dobra podlaga seveda šteje, še najbolj pa voda, ki je nikakor ne pozabimo piti. Kakor koli že, pustimo našim možganom, da sanjajo pri belem dnevu. Počitnice so namenjene predvsem sprostitvi, zato si ne načrtujmo preveč rekreativnih in drugih dejavnosti. BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 21 p en 45 Z našega štedilnika Puranji zvitki s špinačo in paradižnikom tople krožnike in pokapljamo s sokom, ki je nastal med pečenjem. 4 puranji zrezki po 150 g, 100 g špinačnih listov, 100 g kozjega sira, 1 strok sesekljanega česna, sol, poper, nariban muškatni orešček, olje za pečenje. Sestavine za prilogo 400 g špinačnih listov, 4 paradižniki, 2 žlici oljčnega olja, sol, poper, 1 mlada čebula. Špinačne liste operemo in blanširamo. Nekaj blanširanih listov za nadev odvzamemo in jih pomešamo s kozjim sirom in česnom. Začinimo s soljo, poprom in ščepcem naribanega muškatnega oreška. Zrezke razgrnemo po delovni površini in pokrijemo s folijo ter rahlo potolčemo. Namažemo jih s špinačnim nadevom, nato pa zvijemo in spnemo z zobotrebcem. V ponev nalijemo olje, segrejemo in zvitke z vseh strani opečemo. Do konca jih še spečemo v ogreti pečici (160 stopinj Celzija, približno deset minut), nato pa na toplem shranimo. Priprava priloge Čebulo očistimo in drobno narežemo. V ponvi segrejemo malo olja, zarumenimo čebulo, dodamo preostale blanširane liste špinače in na hitro pretresemo. Paradižnik operemo in olupimo tako, da ga za trenutek potopimo v vrelo vodo. Narežemo ga na kocke in ga v drugi ponvi pripravimo na enak način kot špinačo. Po okusu solimo in popramo. Puranje zvitke in prilogo zložimo na Jagodna kupa s skuto 400 g svežih jagod, 2 žlici limoninega soka, 30 g sladkorja v prahu, 300 g skute z manj maščobe, 3 dl sladke smetane, vrečka vaniljevega sladkorja, 2 žlici medu, 2 žlici maraskina. Jagode očistimo, operemo in odcedimo. Večje prerežemo na polovice, pokapljamo z limoninim sokom in potresemo s sladkorjem v prahu. Skuto zmešamo z vaniljevim sladkorjem in polovico smetane. V skutno maso vmešamo med, maraskino in jagode. Nekaj jagod prihranimo za okras. Primerne skodelice napolnimo s skutno-jagodno kremo. Preostalo smetano čvrsto stepemo in kupe poljubno okrasimo s smetano, jagodami in listi melise. MARINIRANA PIŠČANČJA STEGNA & KRAČE AVE NA ŽARU Priprava: 15 min. Čas pečenja: 10 min. SESTAVINE - 500 g piščančjih stegen in krač AVE ali stegen brez kosti in kože - 100 g sveže mete - 200 g jagod - česen - oljčno olje - 1 žlica masla - sol, poper PRIPRAVA Meto nasekljamo na majhne koščke, zmešamo s strtim česnom in oljem, solimo in lahko popramo. Marinirano meso vzamemo iz embalaže in pustimo približno 15 minut pri sobni temperaturi. Položimo na ogret žar in premažemo z metino omako. Med pečenjem meso obračamo in dodatno namažemo z omako. Postrežemo še toplo z jagodami. Domači vrt Janez Gjergjek, Radenci 21 maj 2011 Olga Varga Nataša Juhnov Vedno urejen Bašev vrt B aševi so doma tam, kjer je veliko rož,« nam je povedal mimoidoči gospod, ko sva ga z Natašo povprašali po gospodu Vladu Baši. Tudi naključni turisti so že spraševali, ali imajo na prodaj kaj rož. Prvič sem bila na vrtu družine Baša iz Ižakovec pred dvema letoma. Že takrat sem opazila v vrtu neverjetno usklajenost in željo po čim več novih rastlinah. Ne samo okrasni vrt, tudi sadni in zelenjavni sta v najboljši kondiciji. Zelenjava je bila že pred desetim majem vsa posajena, in sicer so zasadili lastne sadike. Gospodar Vlado je upravičeno ponosen ne samo na posamezne rastline, ampak na celotno dvorišče, sedemnajstarsko parcelo. Trata je bila že dvakrat pognojena. Ob pohvali, da je trata lepa, gospod Vlado pove, da poleti ne varčuje pri zalivanju in tudi proti širokolistnim plevelom škropi. Prvo zasnovo za vrt so mu naredili pred tridesetimi leti vrtnarji iz soboškega Vrtnarstva, pozneje gospod Matko iz Kapce. Zdaj izboljšuje, sadi, išče rastline, se izobražuje sam. Zamisli in ideje za preureditev in spreminjanje vrta nastanejo pozimi. Spomladi je »akcija«. Tudi skupina rododendronov je bila odstranjena zaradi gradnje nadstreška za avto. »Sedemindvajset let sem bil poslovodja pri Potrošniku, tam je moralo biti vse na svojem mestu, zato sem doma ravno tako dosleden,« pove s kančkom zadovoljstva. Pri delu mu pomagajo žena Marija, hčerka, ki je diplomirana varstvoslovka, in sin. Brunarica, obložena z zasajenimi koriti na dvorišču, je narejena za razna družinska praznovanja. Zraven je ribnik, kjer so razne ribe, saj je Vlado tudi strasten ribič. Ob ribniku so posajene različne trave, položene sotinske skale in nedaleč vstran raste povešava cvetoča karagana, rdečecvetni glog. Majhna klopca za počitek, krmljenje rib in snovanje idej za naprej. Rastline so živa bitja, pripoveduje Vlado, pri urejanju pa je pozoren na posamezne detajle, ki jih skuša kar se da nemoteče vključiti v celoten videz vrta. Senčna greda vzdolž garaže je posajena s hostami, pred njo pa je rdečelistni pahljačasti javor s petnajstletno tradicijo. Marsikatera Vladova osebna značilnost se skriva prav v podobi urejenega vrta, vendar je hkrati namenjen tudi za uživanje. Grmovnice: pomladna tamariska je obložena s svetlo rožnatimi cvetovi, ruj je posebno zanimiv med cvetenjem, sicer pa zanimiv z rdečo barvo listja vse leto, gnezdasta smreka, obrezan klek. Gospod Vlado je član Ribiške družine Murska Sobota že 43 let in predsednik beltinske ribiške temeljne enote, zato ima ribnik tudi na domačem dvorišču. Hrastova miza za posedanje s tridesetletno cedro in rdečim javorjem Brunarico vsako leto prebarvajo z zaščitno barvo, ki je odporna proti soncu in vodi. Strokovni nasvet Okrasne trave za vašo gredico Okrasne trave najlepše uspevajo na sončnih, tudi manj zahtevnih legah. Posadimo jih samostojno ali v kombinaciji s cvetočimi trajnicami. Različne vrste perjenk, nežne bodalice, medene trave, bilnice in kitajski trst prezimijo tudi zunaj. So različno velike in tudi listje je raznih barv. Trave obrezujemo spomladi. Poseben čar dajejo trave tudi pozimi. Pa tudi modne so. Pušpane obrezuje gospa Marija. Skupina različnih trav, primernih za sončna rastišča, med njimi so tudi novosti. BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 22 22 maj 2011 Paul McCartney se je ponovno zaročil Medtem ko Heather Mills s svojo vegansko hrano osvaja Slovenijo, se je njen bivši mož Paul McCartney ponovno zaročil. Razveza s slavno manekenko ga je stala 50 milijonov dolarjev in malokdo je verjel, da bo hotel Paul znova stopiti pred oltar. 68-letni nekdanji član skupine The Beatles ni izgubil vere v ženske in zakon in tako je v teh dneh zaprosil 17 let mlajšo ameriško podjetnico Nancy Shevell, s katero sta skupaj že štiri leta. Podaril ji je prstan, vreden 650 tisoč dolarjev, in ji obljubil lepo skupno prihodnost. Paulu se verjetno ni treba bati, da bi bila Nancy z njim samo zaradi denarja, saj je podpredsednica enega največjih prevozniških podjetij v ZDA, ki je v lasti njene družine. Vseeno pa sta podpisala predzakonsko pogodbo, da ob ločitvi drug od drugega ne bosta ničesar zahtevala. p en 46 Norveški kralj in kraljica v Sloveniji Slovenski predsednik Danilo Türk in njegova žena Barbara sta se v teh dneh pogosto znašla na straneh, kjer pišejo o dogajanju na evropskih kraljevih dvorih. Norveški kralj Harold in kraljica Sonia sta za nekaj dni obiskala tudi Slovenijo, kjer ju je pričakal slovenski predsednik s soprogo. Skupaj so se sprehodili po Ljubljani, si ogledali nekaj znamenitosti, potem pa so jih povabili še na slavnostno večerjo v rezidenco na Brdu pri Kranju. Potovanje je kraljevi par s spremstvom nadaljeval na Hrvaškem, najprej se je ustavil v Zagrebu, potem pa je obiskal Dalmacijo in Šibenik ter užival v soncu. Vihrav moški, skrben oče Gostje na mizah Eros bo dobil hčerkico Italijanski pevec Eros Ramazzotti je v teh dneh v velikih pričakovanjih, bolj kot oder in mikrofon pa ga vznemirja misel, da bo kmalu postal še enkrat očka. Prepričan sem, da bo to čudovita deklica, je nedavno izjavil. Punčka naj bi prišla po pričakovanjih na svet čez kakšna dva meseca, pričakujeta pa jo skupaj z veliko mlajšo voditeljico in igralko Maricio Pelleginelli (23). Medijem je tudi zaupal, da jo bosta poimenovala Raffaella Maria. Najpomembnejše pa mu je, da bo njegovo punčko sprejela tudi njegova starejša hčerka Aurora (14), ki jo ima iz svojega prejšnjega zakona z voditeljico Michelle Hunziker. Gaga presegla samo sebe Lady Gaga (25), ki je še bolj kot po svoji glasbi znana po svojem videzu, s katerim preseneča, šokira in vzbuja pozornost, je spet presegla samo sebe. Na svoji promociji novega albuma Born This Way v Mexico Cityju se je pojavila v dolgi modri, vendar prozorni obleki, ki je več odkrivala kot zakrivala. Ampak kot da to ne bi bilo dovolj, si je obula čevlje z vsaj trideset centimetrov visokimi petami, s katerimi je komaj hodila. Potem pa je sedla na motor in pozirala fotografom. S tem pa je spet dosegla samo to, da bolj kot o njeni glasbi pišejo o njenem videzu. Lady Gaga je v tem je edinstvena. Čeprav si Colin Farrell težko najde partnerko, ob kateri bi se umiril in živel normalno življenje, je Colin izjemno skrben in potrpežljiv oče. Ima leto in pol starega sina Henryja, od njegove mame igralke Alicje Bachleda - Curus pa se je ločil šest mesecev po njegovem rojstvu. Ima tudi sedem let starega sina Jamesa, ki ga je dobil, ko je bil v zvezi z modelom Kim Bordenave. James ima zaradi težke genske bolezni težave v razvoju, zato se igralec vsak prost trenutek trudi, da ga preživi s sinom, mu pomaga in mu omogoči čim bolj kakovostno otroštvo. Zanj je rekel, da mu je prinesel v življenje blagoslov. Le kaj bi rekli gostje, če bi nekdo kar naenkrat zaplesal po mizi, na kateri je vaša skodelica kave ali kosilo. Nič manj čudno ne bi pogledali tudi, če bi bil to plesalec in koreograf Benjamin Millepied (33), znan tudi kot zaročenec Natalie Portman. Pa ga ni prevzel vznesen trenutek, ampak je bil ples po mizah del snemanja za reklamo Yvesa St. Laureanta v New Yorku. Najprej je plesal po mizah neke restavracije, potem pa se je zapletel z gostjo, ki jo je v reklami upodobila igralka Jessica Saund. Snemanje se je končalo brez politih miz. Iglesiasa ujeli s tremi Kaj Julio Iglesias počne (68) s tremi lepoticami v rajsko modrem morju, je vzbudilo zanimanje pri mnogih medijih, ki so objavili zgovorne fotografije. Julio, ki se je lani poročil s svojo dolgoletno partnerico, s katero sta skupaj dvajset let in imata pet otrok, pa se je po tem dogodku vrnil domov k svoji ljubljeni ženi Mirandi Rijnsburger. Morda pa je šlo le za snemanje videospota za kakšno novo skladbo v latinoritmih ali oglas. Sicer pa je manj nevarno, če ga kamera ujame s tremi dekleti na javnem mestu kot pa z eno na kakšni skriti plaži. BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 23 47 23 maj 2011 p en Ločitev igralca in donedavnega guvernerja Schwarzeneggerja Švarci, v kakršnega se je zaljubila Maria. Družina, ko so še izžarevali družinsko srečo. Donedavni guverner Kalifornije in hollywoodski akcijski heroj z avstrijskim naglasom Arnold Schwarzenegger (63) se je na presenečenje mnogih nedavno razšel s svojo ženo Mario Schriver (55) iz dinastije Kennedy, s katero sta bila poročena 25 let. Švarci, ki je v svojih filmih neštetokrat rešil svet, reševal Ameriko, zdaj ni mogel rešiti svojega zakona. Veljala sta za popoln par s štirimi otroki, rumeni mediji pa niso odkrili pomembnejših škandalov, razen tega, da je rad pogledal za kakšno drugo. Novico sta objavila skupaj in povedala, da sta se za ločitev odločila po globokem premisleku in mnogih pogovorih. Čeprav ne živita več skupaj v petmilijonski luksuzni vili v bližini Los Angelesa, saj se je Maria izselila, bosta otroke vzgajala skupaj. Še vedno pa ni znano, kje bodo živeli njuni otroci, ki še vedno hodijo v šolo. Prvo hčerko Katherine sta dobila leta 1989, dve leti pozneje Christino, prvi sin Patrick je prišel na svet leta 1993, pred 14 leti pa sta dobila še Christoperja. Arnold se je rodil v manjši vasi blizu Gradca, z Mario pa sta se spoznala v 70. letih na humanitarnem teniškem turnirju. Ona je bila mlada televizijska novinarka, Arnold pa že znan hollywoodski igralec in mišičnjak. S prijateljicami so se zabavale v družbi mišičnjaka, otipavale njegove bicepse in se nasmihale ob njegovem akcentu, dokler ni preskočila iskrica. Nihče ni verjel, da bi lahko bila njuna zveza daljša od romance. Kmalu za tem, ko je leta 1983 Arnold dobil ameriško državljanstvo, sta se Pirati s Karibov v Disneylandu poročila. Čeprav sta imela v politiki različne poglede, saj je Maria podpirala demokrate, na zadnjih volitvah Obamo, Arnold pa je bil zaprisežen republikanec, sta se v osebnem življenju in za hollywoodske razmere kar dobro razumela. Pomembna prelomnica v njunem življenju je bila leta 2003, ko je bil Schwarzenegger na predčasnih volitvah izvoljen za guvernerja Kalifornije (kasneje je bil izvoljen še za en mandat). V novo odgovorno funkcijo je vložil vso pozornost, in ker mu je družina ob tem stala ob strani, se je Maria odpovedala karieri novinarke pri televizijski hiši NBC. Veljala je za odlično novinarko in je za svoje delo prejela mnoga priznanja. Namesto raziskovanj novinarskih tem pa se je kot prva dama Kalifornije posvečala humanitarnemu delu in pomagala kulturnim ustanovam. Svojo humanitarnost pa je Arnold pokazal s tem, da je vseh sedem let vlogo guvernerja opravljal brezplačno, pri čemer je izgubil, kot so izračunali, 200 milijonov dolarjev. Medtem ko je bil Arnold zaradi svoje kariere pogosto odsoten, je Maria skrbela za družino in otroke, časa pa njen mož ni našel niti tedaj, ko ji je umrl oče, na katerega je bila zelo navezana. Da je v osebni krizi, je Maria prijateljem sporočila po Facebooku in jih prosila za nasvet. Na koncu sta skupaj spoznala, da je med njima takšna razlika, da je najbolje, da gresta narazen. Švarci se bo v prihodnje zopet posvetil snemanju akcijskih filmov, Maria pa razmišlja, da bi se zopet posvetila novinarstvu. Kako se Halle zabava s hčerkico »Johnny Depp je tako duhovit in poln presenečenj, da sem vlogo v filmu Pirati s Karibov Z neznanimi tokovi sprejela, še preden sem prebrala scenarij,« je povedala španska igralka Penelope Cruz (37). Toliko bolj, ker sta pred desetimi leti skupaj zaigrala v filmu Blow in se odlično zabavala. Penelope in Jonny sta bila tudi glavni zvezdi na svetovni premieri četrtega dela Pirati s Karibov, ki so jo pripravili v Disneylandu na Floridi. Na premieri so se pojavili igralska zasedba z režiserjem Robom Marshallom ter drugi zvezdniki in zvezdnice, ki so jih lovile kamere in fotografi. Premiere so se lahko udeležili tudi navadni smrtniki, ki pa so za vstopnino morali odšteli tudi po tisoč evrov. Akcijsko pustolovsko komedijo v 3Dtehniki si za nekaj evrov lahko ogledamo tudi v naših kinematografih. Igralka in oskarjevka Halle Berry (44), ki ji življenje ne prizanaša, saj ima mnoge slabe izkušnje z moškimi, skuša ujeti vsak lep trenutek s svojo hčerkico Nahlo Aubry (3). Ujeli so ju, kako se zabavata v parku Coldwater na Beverly Hillsu. Kar bosi sta se igrali v toplem pesku, čofotali v umetnem potoku, nabirali rože in s sladoledom uživali v sončnem dnevu. Igralka si zelo prizadeva, da njen bivši partner in oče hčerkice, model Gabriel Aubry, ne bi bil preveč v stiku z Nahlo. Ta namreč zahteva skupno skrbništvo za deklico. Halle pa je odnose z očetom zaostrila še posebno po tem, ko je izvedela, da se Gabriel dobiva s Kim Kardashian, zvezdo resničnostnih šovov. BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 24 24 p en maj 2011 48 Po košček kruha, po zrno soli, c e š po prgišče besed … oro K i n i ž u r to d k bo o S v Končno smo se odpravili na najkrajšo možno pot. Od Žute kuče do Koroščevih, no, do tja, kjer jih vsi vse najdemo, res ni daleč. Irma, Nataša in spodaj podpisani smo povsem preroško izbrali tokratne junake pričujoče strani. Zunaj je prvič letos pošteno, res pošteno pripekalo. Senca in hlad sta postala suho zlato dneva, kot voda sredi puščave in še bi lahko nakladal. A hiša ob vzhodni meji soboškega pokopališča premore več kot zgolj to. Nekaj stiskov rok in že smo smuknili v šoksobo z naravno klimo, takšno kamnito. Mene je na koncu že malo zeblo. Nesojen mizar »Brez starca ni udarca!« Izjava, s katero je nemudoma dokazal svojo fizično in psihično žilavost simpatično vehementen Jože Korošec. Gospod, ki je že dodobra seznanjen z nošenjem sedmega križa, a mu ta več kot očitno ne dela težav. Takoj prevzame vlogo prvega govorca in prebijanje ledu je zanj mačji kašelj. Kako tudi ne, ko pa že šest desetletij kleše in prebija kamenje, kamne, skale, marmor, kaj vem še kaj in kako se vsem tem gmotam tudi strokovno reče. Ja, kamnosek Korošec. To je ta! Pa tudi njegova žena Tončka, sin Oliver z ženo Slavico in hčerko Sandro so bili prisotni, med tem ko je bil Dorian zaradi študijskih obveznosti odsoten. Ne pozabijo omeniti niti preostali članici širše družine, hčerke Mojce in njene Taje. »Majster« Korošec senior je pripravljen. Kozarci, za kapljico dve osvežitve, niso niti še pošteno razdeljeni, že vihti albume s fotografijami, kaže na steno, kjer visi uokvirjen članek iz Vestnika v začetku sedemdesetih. Na njej pa najstarejši in najmlajši član soboške »plej bande«. Takratni benjamin na »drumnici« ni bil nihče drug kot danes visokorasli hrust Oliver. A o tem nekoliko kasneje. Jože takoj začne z uro zgodovine kamnoseštva. Če strnemo, gre nekako takole. Pred nami je fotografija s stricem, ki je bil podobar (kipar in slikar). Ta naj bi vplival na poklicno usodo njegovega očeta Janeza, ki se je šel v Maribor izučit za kamnoseka. Leta 1924 se je vrnil v Soboto v delavnico mojstra Močnika. Tam je začel tudi Jože. »Približno leta 1948. Mlad sem prišel za vajenca, a sem bil na koncu vsem »majster«. Tudi očetu. S šestnajstimi sem postal pomočnik. Imel sem svoj kruh. Zelo mlad sem se odpravil na delo v osrednjo Slovenijo, pa vojska je bila vmes,« razlaga in za nekoga, ki mu vmes »crkuje« pisalo, nameče toliko podatkov, da že dobiš napad tesnobe. No, seveda, tako hudo sploh ni bilo. Ravno obratno. Človek bi ga kar naprej poslušal in vmes sanjal, da bi bilo o Jožetu Korošcu treba posneti dokumentarec. O tistem golobradcu, ki je ustvarjal spomenike, posvečene partizanom, žrtvam fašizma, borcem NOB. Ja, to ni bil mačji kašelj. Šlo je za pomembno reč. Med drugim so jo zaupali tudi njemu in več kot očitno z razlogom. »A sem se najprej začel učiti za mizarja. Po tednu dni me je mama 'doj zgučala'.« Ah, pa ne da spet te mame vedno vedo, kaj je najboljše. Očitno, kajti če ne bi bil kamnosek, ga pot ne bi zanesla v Belo krajino. Tam je namreč spoznal devetletno deklico Tončko. Neveljavna poroka? Med delom v Beli krajini je Jože stanoval pri gospe, ki je bila Tončkina teta. Tudi ona je bila zaradi takšnih in drugačnih razmer v njeni hiši. Če si danes frajer z najboljšim tabličnim računalnikom, si bil takrat frajer z drugimi rečmi. Televizije ni bilo, radijski sprejemniki redki. Vendar pa je imel Jože s seboj trobento. Že od leta 1946 je trobil Mlad mojster Jože pozira pri delu. Da je umetnik, mu je dejal že ravnatelj vajenske šole. Razliko med umetniki s talentom pa, poleg marljivosti, da zgolj strast do dela. Te mu ne manjka še danes. Uspešno jo je prenesel na ženo in druge člane družine. v tenor ali bariton, in to v Pihalnem orkestru Murska Sobota. Veščina, ki mu je prišla še kako prav. Saj veste, z glasbo so ti marsikatera vrata na stežaj odprta. Jože je bil glavna »faca«. »Včasih sem šel po ulici, igral na trobento in za mano se je v zelo kratkem času nabrala kopica otrok. Ali pa tista, ko sem moral stanodajalcu, vsi smo že bili v pižamah, in njegovi družini zaigrati eno za 'lahko noč'.« Njegova žena pa ga z neminljivim žarom v očeh dopolni: »Že kot otrok sem ga rada poslušala, kako igra na trobento.« Njune poti so se z njegovim odhodom ločile. Nakar je do njega prišel glas iz Gorenjske. Tončka se je namreč po končani osnovni šoli odpravila s trebuhom za kruhom v Tržič. Ob pomoči njenega bratranca, ki je bil tudi kamnosek, je Jože slišal, da »Tončka skozi sprašuje za tebe. Pa sem si rekel, ajd', grem, da vidim deklico, in sem srečal odraslo dekle.« Od tu naprej si lahko zlahka predstavljate. Poročila sta se v Ljubljani, in to brez dokumentov. Tončka si je podatke kar izmislila. Kmalu se jima je rodil Oliver in sledila je dokončna selitev nazaj v Prekmurje. Naj bo miličnik! V šestdesetih dela ni manjkalo. Gradbeništvo je bilo v razcvetu. »Na Komunali, kjer sem bil zaposlen, smo delali v izmenah. Pa sem si mislil, zakaj bi se tam razdajal, če lahko z isto količino dela, podkrepljenega z lastnimi izkušnjami in znanjem, zaslužim prav toliko, sam.« Pisalo se je leto 1964. Prvo delavnico je registriral kar na prostem. »Navedel sem, da je to delo, ki se dela na prostem.« Od tu naprej krene posebna zgodba o tem, kako so prišli do svoje hiše, a pustimo to za kasnejše branje. Skratka, obrt je napredovala, rasla. Delali so povsod. Tudi v Budimpešti, Porabju, celotni Sloveniji, a se je mojster držal svoje filozofije: »Nikoli nisem hotel iti na veliko. Kajti kaj hitro se zgodi, da delaš vse in hkrati nič.« Kot da je hotel povedati, da je zanj kamnoseštvo, kakor za tistega strica podobarstvo, tudi umetnost. Hja, glede na to, da v hiši prevladuje poleg težkih zvokov strojev in žag tudi zvok koračnic in še katere priredbe, je genski zapis Koroščevih preprosto razumeti. In že smo pri genetiki. Oliver kot prvi potomec, ki je z zgodnjim vstopom med godbenike že prevzel del družinske dediščine, postane »tarča« vprašanj o nasledstvu. Besedo ponovno prevzame Jože: »Nisem želel, da postane kamnosek. Naj gre za miličnika, sem si mislil. On pa naenkrat, da bo delal doma. Nikoli ga nisem silil, sicer pa je itak že kot otrok ves čas pomagal. Tudi ko se je ob petkih vračal v Soboto, je takoj zavil v delavnico. Bil je plačan kot vsi drugi, a je tudi moral prispevati za gospodinjstvo,« pojasni zgodovino, »takrat smo vsi delali, še Oliverjevi bratranci. Takrat je bilo veliko dela. Sploh z umetnim kamnom.« Kaj pa danes? Do besede pride mlajši »majster«, ki goji očetovo filozofijo širjenja obrti. »Kriza se ne pozna preveč. Letos, lahko povem, še kar gre. Imamo tudi dva zaposlena. No, saj bi vzel še koga zraven, a zakonodaja delodajalcem ni priza- Naši sogovorniki ob obisku: Slavica, Oliver, Tončka, Jože in Sandra Korošec Oče in sin. Oliver je danes tisti, ki nosi glavno breme obrti, a brez obiska »staroga majstra« ne mine niti en dan v letu. »Brez starca ni udarca!« je parola, ki pojasni vse. nesljiva.« Oliver pa ni tisti tip mojstra, ki pohaja okoli in 'šminkira', med tem ko zaposleni delajo. Kot pove, je rad zraven. »Enostavno, takšen sem.« Zanj pa je, kot se za pravega obrtnika spodobi, največja nagrada zadovoljstvo stranke. Oliver je pred leti dodobra spremenil videz delavnice, nakupil nove stroje. Tovrstni razvojni korak je bil potreben. Da niso zgrešili, pričajo še vedno zadovoljne lastovke, ki ostajajo v delavnici njihove zveste spremljevalke že vrsto let. Glasba, firma, žena »Dedi je najprej poročen z glasbo, nato s firmo in šele potem pride na vrsto babica.« S temi besedami vnukinja Sandra opiše ne samo dedka, temveč celotno gibalo družine Korošec. Pihalna godba, plej banda, godba na pihala, kakor koli že. Koroščevi so z njo okuženi. Sandrin praded je začel že leta 1933. »Glede godbe nisem imela izbire,« resnobno pojasni flavtistka in hčerka aktualnega predsednika Pihalnega orkestra Murska Sobota. Tudi njen brat Dorian pihne v klarinet ali pa zgrabi palice. Tudi njuna mama, Oliverjeva žena Slavica, ne more brez godbe. S Koroščevimi se pač poročiš tudi z godbo. »Sem podporna članica iz ozadja. Skrbim za papirje, administracijo. Lahko rečem, da sem popolnoma vpeta v dogajanje doma. Tako v delavnici kot godbi.« Slavica, sicer zaposlena »na vroči liniji« (rezervacije, op. p.) v Termah 3000, se ima za zelo potrpežljivo osebo. »Ja, Oliverja sem včasih čakala tudi do tri ure, da je prišel na 'randi', ker je bil zaposlen v delavnici.« Dlje si v super hladni kletni šoksobi, bolj ti je jasno, da nisi pri kamnosekih. Si pri glasbenikih. Muzika je tisto, kar drži dušo pokonci. Razvijajo se vse mogoče debate. Od tega, kako neprijazen godbi je učni sistem glasbenih šol, do anekdot z gostovanj, do prijateljskih odnosov z bakovsko godbo. Vse do pic na vajah. Jože pove, da zmeraj, ko kdo praznuje, naročijo pico. »Včasih na koncu vaj vprašam, ali danes ne bomo nič jedli.« Po njihovem mnenju je godba prostor, kjer ni medgeneracijskih razhajanj, kljub temu da je med najstarejšim in najmlajšim godbenikom 60 let razlike. Morda pa zaradi tega v njihovem repertoarju najdete skladbe Cockerja ali Robbyja Williamsa?! »'Point' vsega je druženje,« še pove Sandra, ki je kot absolventka likovne pedagogike že vpeta v kamnoseštvo. Portreti, gravure, delo v delavnici. »Fala bougi 'ma žilico,« so enotni v en glas in ponovno obudijo razpravo o genskem zapisu in »stricu podobarju«. Za nasledstvo v godbi se ni bati, kaj pa kamnoseštvo? Sandra že prispeva. Brat Dorian, sicer gradbenik, ki študira zgodovino in filozofijo, pa je babici nedavno zaupal, naj ne skrbi, da še »vse visi v zraku«. O Koroščevih bi lahko spisal še dve, tri strani. Kajti tam kjer je strast so doma zgodbe in tej družini strasti ne manjka! Natalija Juhnov Jernej Šavel Eden izmed spomenikov, posvečenih NOB. Nastal je z golimi rokami mojstra Korošca starejšega. Seveda ne čez noč. Ta stoji v Preserju, tistemu bližje Vrhniki. V Sloveniji jih je še kar nekaj, ki so prišli izpod njegovih rok.
© Copyright 2024