❚ Občasnik Obalnih galerij Piran in Gledališča Koper ❚ ❚ Letnik IX ❚ Številka 1 ❚ Januar 2011 ❚ ❚ Brezplačni izvod ❚ ISSN 1854–0449 ❚ Monfort, Portorož Figuralno, figurativno, figurabilno Galerija Loža, Koper Marko Jakše Galerija Meduza, Koper Gigo de Brea Galerija Herman Pečarič, Piran Bojan Velikonja Daniele Indrigo Obalne galerije Piran v letu 2010 R azstavno leto 2010 se je v Obalnih galerijah začelo z razstavami, odprtimi ob sloven skem kulturnem prazniku. V Mestni galeriji v Piranu je bila to slikarska razstava umetnika mlajše generacije Uroša Weinbergerja, ki s slikami preseneča tako v umetnostnem kot v vsebinskem smislu in stavi na slikarstvo, na neomejenost sporočljivosti podobe, ki pred nami zaživi kot nova likovna iznajdba, ki nas osvobodi nekdanjih razumevanj in omejenosti slikarstva. V koprski Galeriji Loža je bila prva razstava fotografska. Herman Pivk je predstavil cikel foto grafij na platnu z naslovom Hotel BA-BO. Nočni posnetki niso le realistične podobe, ampak so kakor izvirne točke za pogled, kjer je zgradba pogleda obrnjena. Fotografija govori iz sebe, iz nótranjosti svoje podobitve, nikakor pa iz površi ne, kot predmetnost. Preg led na razstava Junoša Miklavca je bila spomladi na ogled v obeh razstaviščih. Njegov umetniški opus so zaznamo vale osebnostne spremembe in življenjske ločnice, vezane tudi na neposredne izkušnje bivanja v Mehiki, na Šrilanki in v Avstraliji. Zaznavanje zu nanjega sveta umetnik preva ja v risbo in barvo z vztrajnim raziskovanjem barvnih odnosov in figure. Galerija Loža je konec junija gostila krajšo skupinsko razstavo fotografij Podobe identitete. Predstavljen je bil izbor fotografij, nastalih v okviru istoimenskega projekta fotografske razis kave mesta Koper, ki jo je pripravila Skup nost Italijanov Santorio Santorio v Kopru. Konec poletja so se začele priprave na obnovo piranske Mestne galerije, zadnja razstava v poletnih mesecih je bila tako KAMMEN, skupinska razstava treh bo sensko-hercegovskih umetnikov, ki jo je Cankarjev dom Ljubljana pripravil v sode lovanju z galerijo Collegium Artisticum iz Sarajeva. Ante Kajinić, Mirko Mandić in Edin Numankadić so že vrsto let povezani v skupino KAMMEN. Vsi trije so medtem napredovali v svojih likovnih okvirih, obenem pa povezani ostali zvesti temeljnemu prizadevanju, da v likovnem izrazu vztrajajo pri izvirnosti, miselnosti in estetski opredelitvi, ki je zu naj klasičnega, mimetičnega pripovedovanja. Nove razstavne prostore so Obalne galerije dobile v skladišču Monfort v Portorožu. Konec aprila je novo raz stavišče gostilo samostojno razstavo Toneta Lapajneta, ki je slike velikih formatov združil v cikel Zemlja v nebo. V Monfortu in v koprski Galeriji Loža je bila v poletnih mesecih na ogled razstava Cum grano salis italijanskega transavantgardista Sandra Chie. V Kopru so bile razstav ljene njegove monotipije veli kih formatov, v Monfortu pa izbor poslikanih skulptur, izvirnikom po dobnih glinenih kitajskih vojščakov, glav in konjev. Postavitev v posebnem ambientu bivšega skladišča soli je priznani umetnik dopolnil z doku mentarnim gradivo, zvokom in video instalacijo. V Monfortu je v začetku septembra sledila razstava Mednarod nega slikarskega ex-tempora, tej pa 2 pregledna razstava primorske umetnice Mire Ličen Krmpotić, sočasno na ogled tudi v Galeriji Loža v Kopru. Priznana slikarka in restavratorka, tudi dobitnica nagrade ZDSLU 2010, je pred to razstavo i zbor slik predstavila tudi v beneški Galeriji A + A. V razstavišču Monfort je bila novembra na ogled mednarodna arhitekturna razstava Piranesi 2010 v okviru tradicionalnih, že 28. Piranskih dnevov arhi tekture (PDA), tokrat posvečenih Vojtehu Ravnikarju, ustanovitelju in dolgoletnemu predsedniku organizacijskega odbora PDA. V Galeriji Loža je bila od decembra 2010 do konca ja nuarja 2011 na ogled razstava, ki je nastala v sodelovanju Mestne občine Koper in Občine Milje. Projekt Boris Pahor – Lojze Spacal, Krajine dvajsetega stoletja, je izpostavil po men njunih umetniških opusov v slikarstvu in literaturi dvajsetega stoletja. Razstavljene grafike, risbe in slike so v glavnem nastale v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bilo prijateljevanje Borisa Pahorja in Lojzeta Spa cala intenzivno, njuno politično angažirano ustvarjanje pa vezano na skupno prehojeno pot in njun rojstni kraj. V koprski Galeriji Meduza se je zvrstilo deset razstav. V začetku februarja je mlada arhitektka iz Kopra Tina Cotič predstavila unikat no oblikovane stole v dialogu z grafikami Lojzeta Spacala. Slednje so jo z motiv iko, bar vami, kompozicijo in simboliko tudi navdiho vale pri premišljenem snovanju uporabnih objektov. Sledila je razstava video umetnosti So fresh, mednarodnega projekta, ki temelji na razpisu za mlade video ustvarjalce iz dežel Furlanije-Julijske krajine, Benečije, Avstrije, Hrvaške in Slovenije. Leta 2008 ga je zasno val italijanski likovni kritik Andrea Bruciati, kot izbrani avtorji pa so nastopili Alessandro Ambrosini, Barokthegreat, Ana Čigon, Giulia Ferrarese, Ger Ger, Hanakam / Schuller, Alessandro Laita, Diego Marcon, Branko Pasic in Serena Salvatori. Damijan Cavazza nas je zapustil sredi intenzivnega ustvarjanja. Čeprav se je v zadnjih letih kot scenograf posvečal predvsem gledališču, je pred diplo mo na ALUO ustvaril tudi raznolik slikarski opus, ki je bil ob prvi obletnici prezgodnje smrti na ogled v Galeriji Meduza. Obalne galerije že dobrih deset let organizirajo Mednarodni ex-tem pore keramike. Ker se v zadnjih letih na prireditev prijavlja veliko mladih keramikov, smo v koprski galeriji pripravili skupinsko razsta vo Prepletanja študentov ALUO in Šole uporabnih umetnosti Famul Stuart iz Ljubljane. Svežino in ino vativnost na tem specifič nem likovnem področju so pokazali Kaja Geč, Elvis Ha lilović, Tjaša Kermavnar, Živa Lipičnik, Alen Mencej, Katarina Müller, Anja Radović, Klemen Smrtnik, Katja Špiler in Alek sandra Tamše. Oblikovalka teks tila Darja Miklaužič je z natisnje nimi tekstilnimi vzorci na galerijske stene postavila veliko sliko, ki je gledalce z barvami, oblikami in množico sočasnih nagovorov vabi la v raziskovanje vidnega in nevidnega sveta. Skupina BridA, ki se je v Galeriji Meduza pred leti predstavila s slikam i, je tokrat nastopila s projektom Dragi Čezare. Dnevnik rezidence je nastal v sodelovanju s švicarskim umet nikom Oppyjem De Bernardom. Fotografije in v ideo so bili po sneti v Bridinem ateljeju v Šem pasu, kjer skupina občasno or ganizira poletne rezidence za iz brane umetnike. Kot enega izmed dogodkov Poletne muzejske noči smo od prli osebno razstavo tržaškega umetnika in oblikovalca Sandija Renka. Njegove skulp ture in dela na podlagi iz valovite lepenke slonijo na solidni geometrijski zasnovi, navidezno preprosta shema podaja motiv kocke. Ko motive opazujemo iz različnih zornih kotov, nam dajejo ob čutek gibanja, kar je še posebej značilno za optical art. Po prodajni razstavi je s prvo razstavo v Galeriji Meduza stekel mednarodni projekt Arhitekturni nakit. Predstavili so se trije uveljavljeni obliko valci nakita: Petra Bole iz Slovenije, Nenad Roban iz Hrvaške in Peter Skubic iz Avstrije, ki so, vsak na svoj način, v miselnem in kreativnem procesu preple tali oblikovanje nakita in arhitekturo. Sledila je tradicionalna novoletna prodajna razstava, odprta na Dan odprtih vrat 3. decembra. V piranski Galeriji Herman Pečarič so Obalne galerije pripravile dvanajst razstav. Rdeča nit je na tematski razstavi povezala člane Kulturnega društva za umetnost KONS iz tržaške in goriške pokrajine v Italiji. Sode lovali so Janina Cotič, Matjaž Hmeljak, Pavel Hrovatin, Rado Jagodic, Zvonimir Kalc, Klav dija Marušič, Jasna Merkù, Živa Pahor, Dezi derij Švara, Štefan Turk, Franko Vecchi et, Andrea Verdela go, Helena Volpi in Ivan Žerjal. Sledila je razstava Zorana Hochstätterja z izbo rom originalnih foto grafij, izdelanih v stari tehniki cianoti pije, ki sloni na ročni izdelavi in zahteva ro kodelske spret nosti, dodatna znanja in iz kušnje. Mara‑ vee Village 2009, Topologija praznine, je bila osma edicija prire ditve, ki združuje najrazličnejše oblike sodobnega umetniškega izraza in se širi s spremembami lokacij. V Piranu je s fotog rafijami in videom nastopil italijan ski umetniški tandem Stefano Scheda in Devis Venturelli. Trideset let pozneje je bila razstava treh madžarskih umetnikov, Laszla Balogha, Gáborja Baloga in Tiborja Varjasija, ki so se po treh desetletjih s skupn im na stopom vrnili v Obalne galerije. Po kratki razstavi piranskega vrtca Mor‑ narček je slikar Pavle Ščurk, leta 2009 zmagovalec enodnevnega maratona štafelajskega slikarstva, na samostojni razstavi predstavil slike z motivi ob morske k rajine. Andreja Trkman je istega leta prejela na grado za najbolj izvirno delo na X. med narodnem ex-temporu keramike. Nagra da je bila prva samostojna razstava mlade keramičarke, ki je svoja keramična dela združila v zanimivo prostorsko postavitev. Septembra je po predstavitvi izbora del iz stalne zbirke Hermana Pečariča galerija gostila razstavo izbranih del XI. mednarodnega ex‑tempora keramike, na kateri je sodelovalo 52 avtor jev iz različnih držav. Zmagovalka Ex-tem pora Piran za mlade nadarjene ustvarjalce je bila leta 2009 Tea Bičić, ki je na razstavi v Piranu poka zala izbor ne kajletne slikar ske produkcije. V okviru PDA je sledila razstava Viktor Sulčič (1895–1973), arhi‑ tekt. Razstava je bila premierno od prta spomladi v Buenos Airesu, kjer je doživela iz jemen odmev in obisk. Zadnja v nizu razstav v piranski galeri ji je bila razstava grafik Sare Jassim na temo človekovih pravic, ki opozarja na dvoličnost odnosa do temeljnih v rednot. V Galeriji Banke Koper so Obalne galerije pripravile tri slikar ske razstave. Vsestranski zamejski umetnik Franko Vecchiet je raz stavil slike z naslovom Resonance, prekmurski slikar Igor Banfi je nastopil s subtilnimi krajinami, Simon Kastelic iz Sežane pa je pred stavil jpg slike, ki igrivo združujejo slikarstvo z novimi mediji. Ob vsem navedenem bi med aktivnostmi Obalnih galerij izpostavili še razstavo Genius loci Lera 2009, ki je bila od julija do septembra 2010 na ogled v Sečoveljskih solinah. Na delavnici v soli nah so leta 2009 sodelovali Sašo Dravinec, Zoran Ho chstätter, Jaka Jeraša, Tone Lapajne, Tone Pavček, Andraž Šalamun in Vojko Tominc. ❚ Pripravila Tatjana Sirk Gledga ❚ Občasnik Obalnih galerij Piran in Gledališča Koper ❚ Letnik IX, številka 1 ❚ Izdajajo Obalne galerije in Piran Gledališče Koper ❚ Za izdajatelje Toni Biloslav in Katja Pegan ❚ Uredništvo Tatjana Sirk, Miha L. Trefalt (odgovorni urednik) ❚ Lektorja Jože Hočevar (galerijske strani) in Alenka Juvan (gledališke strani) ❚ Tisk Tiskarna Vek Koper ❚ Naklada 3.000 izvodov ❚ Koper, januar 2011 ❚ Izid občasnika Obalnih galerij Piran in Gledališča Koper so omogočili Mini strstvo za kulturo RS, MO Koper in Občina Piran ❚ Na naslovnici Obalnih galerij Piran: delo Živka Marušiča z razstave Figuralno, figurativno, f igurabilno, Poljub I, 1989, olje na platnu, 165 x 100 cm, detajl (foto: Jaka Jeraša) ❚ Na naslovnici Gledališča Koper: detajl s plakata za predstavo Štorklje umirajo (foto: Radovan Čok) 3 Figuralno, figurativno, figurabilno Mušič, Stupica, Pregelj, Šuštaršič, Bernik, Bernard, Jeraj, Krašovec, Marušič, Huzjan, Šalamun, Slak, Šušnik, Kirbiš, Benčič, Erič, Kobal, Prančič, Zakonjšek, Ficko, Weinberger, IRWIN Monfort, Portorož 21. januar–27. februar 2011 Razstava v Monfortu predstavlja drugi del študijskega pristopa in strokovne analize Stalne zbirke slovenske likovne umetnosti po letu 1976, ki jo hranijo v Obalnih galerijah. P rvi del – »abstraktno« – je pred časom veliki poznavalec slovenske likovne in filozofske scene dr. Miško Šuvaković z beograjske Univerze opredelil v knjigi Politike slikarstva; tokrat pa je kustos prireditve povabil k sodelovanju še drugega pomembnega kronista slovenskega slikarstva dr. Ješo Denegrija, ki je prispeval tekst o Stupici, Mušiču in Preglju, ki bo objavljen v strokovni publikaciji ob Medvedovih esejih o mlajši generaciji, od Benčiča, Marušiča in Slaka do Zakonjškove, Ficka in Weinbergerja, in ob Šuvakovićevi razpravi Meje figurabilnega, v knjigi, ki bo izšla ob otvoritvi v Portorožu. Kustos razstave si je zamislil postavitev del iz stalne zbirke v kontekstu slovenskega slikarstva po drugi vojni, tako da bodo vidni teža, vloga in pomen izbranih umetnin v Stalni zbirki v odnosu do starejših in najmlajših ustvarjalcev. Izbrana dela Stupice, Mušiča, Preglja, Šuštaršiča in Bernika so posodili iz depojev Moderne galerije, ostale avtorje od K irbiša, Kobala, Prančiča, Weinbergera, Zakonjškove in Ficka smo pridobili od slikarjev, ki jih želimo odkupiti. Iz Stalne zbirke sodelujejo Bernard in Krašovčeva, Jeraj, Marušič, Huzjan, Šalamun in Slak in Šušnik, Benčič, Erič in Kobal in tri podobe IRWINOV. ❚ Andrej Medved Uvodna misel in fragmenti Medvedovega teksta o najnovejših Marušičevih slikah Marušičev sforzato: užitek v sliki resničnega in pristnega užitka (ob pogledih na podobe) ni mogoče zvesti na »potrebo«. Ko govorimo o užitku, je ta v gledanju po dobe, v /po/uživanju v »razklenjenem ovoju« slike, ki zaobjame platno, navznoter in nav zven, kot /neka/ dobesednost, in kot fikcija, ki nima svoje funkcije, temveč je v vlogi po dvojenega in pomnoženega užitka; in spet, tako, v neskončnost. Marušičeva slika je nekakšno protislovje, nekakšno »živo protislovje«, ki temelji v eshatološki, praužitek – mu je dejansko pre povedan, saj ga sprejema kot način /slikarje ve/ resnice, skozi izrekanje osebnih sporočil in pa osebnostne vsebine. In prepovedan mu je prav zato, in v toliko, »da ga izreka med vrsticami«, po J. Lacanu, se pravi nepopolno, skozi ugodje neke govorice, tj. slikarske; čeprav so te in še kako minimalizirane in mikroskopske. Užitek torej je, na neki temeljni način, že »nepremično strukturiran« in hkrati V Marušičevih novih slikah tudi ni kla sičnega erotizma, erotične vsebine, na meji čutne ali /celo/ opolzke zastranit ve. Slikar ni bil nikoli ekshibicionist, se pravi, da bi se igral s telesnostjo figur, čeprav jih je hipostaziral, izprožal njihove telesne ude in postave, tako da jih je »sukal«, »zapogibal« in preobračal v nekem svojskem figuralnem dis proporcu. A to hipostaziranje telesnih delov je mogoče gledati in »brati« samo v zaprtem polju metaforične – slikovne in osebnostne – fantazme; kar bi potrebovalo, za razlago, psiho analitični pristop, a se takšni interpretaciji za zdaj še odpovemo. Rekli smo: v teh slikah ni klasičnega ero tizma, obstajajo pa erogene zone, če upora bimo ta le približen, a vendarle ustreznejši izraz. Erotičnost v Marušičevih slikah je /prav/ tam, kjer se podoba »guba«, in podvaja, razmnožuje; v vmesnem likovnem prostoru, v »presledkih«: v sami, zdaj otrpli in drugič spet razgibani figuri, ter v »strdkih« (temnih krogih, pikah, v rastlinju, zvezdicah, v obroč kih), ki skupaj z osrednjim likom polnijo slikovno površino; njeno »ozadje«. Četudi v resnici podoba ne priznava treh razsežnosti, globine in širine, ampak samo osrednjo – osrediščeno – dokončno ploskev in ravnino, se pravi horizont, ki so vanj ujeta posamezna telesa, skupaj z »zapisi«, z znamenji in »lini jami bega«, ki so namenjena pogledu. Erotičnost teh platen je torej v telesu slike, v njegovih delih kot celoti, ki je ni mogoče zvesti na slikarsko znanje, kot tudi našega, Foto: Jaka Jeraša Živko Marušič, Vsiljivec, 2010, olje, pigmenti, vosek na platnu, 200 x 300 cm dvojni ekspoziciji ozadja-in-ospredja na nje govi sliki, saj omogoča celostni, v delnosti celoten psihofizični profil slikarstva, kjer zdaj uživamo v »izgubljenosti« figure in po dobe v celoti, v njeni rasti in v njenem padcu, padanju k robovom slike. Užitek – pravi, » neskončno prenovljiv«. V Marušičevih sli kah tak užitek ni minljiv, saj Barthes izreče: »Še slabši je: prezgoden«. Ne pride v pravem času in ni odvisen od nekakšne »izpolnitve«; objame vse posamezne in enovite dele, v istem hipu. Vse zdaj uživamo v podaljša nem pogledu, saj je telo Marušičeve slike zajeto z gledanjem detajlov in celote, kot podobitev in predstava: kot razdrobljen dogo dek, in – hkrati – kot nekakšni fetišni pred meti: predmetnost, ki ne izstopi iz podobe drugače kot »posnetek« želje. Slikar naslika predmet, neki dogodek, ki je v istem hipu poln, in smiseln in ničen hkrati. Predstavlja nje – slikarjeva prezenca – pa kaže na telo podobe v celoti, in na telesne gube, dispro porce, premestitve, reze in zasuke, ki so avtentično prisotni le v tem slikarstvu; brez pravega naslovnika, ki je prikrit, zaprt v fikcijo v funkciji izpovedi slikarja. Nič prave čutnosti, nič /pravih/ čustev ni v teh slikah, in vendar so upodobljeni liki, znamenja, zapisi »čutni«, »čustveni«, čeprav hibridni. Opazovalec v resnici ne spozna slikarjeve resnice, slikarjeve skušnjave, ko /ta/ slika sliko, njegovega ugodja. Pozna samo minimalizirane oporne točke, kot vzvode svojih poželenj in svoje želje. Kot bi obstajala nekakšna »mistika« Marušičevega slikarstva. Slikar materializira svoj le na ugodje-vezan -jaz, predmete svojega ugodja pa prepušča drugim v užitek. S pogledom – v pogledu – je torej treba izenačiti ugodja, da bi odpravili nasprotja med – na trenutke skoraj hedoni stično – slikarsko paradigmo in kontempla cijo; ki je ugodju slikanja seveda blizu, a v istem hipu prav neskončno daleč. Saj zdaj slikar pred nami uprizarja nravstvena, in včasih tudi metafizična občutja, pomanjšan smisel vseh odnosov, ki v njih živimo »pre tanjene razlike« med figuro in predmeti, z doslej neznano občutljivostjo v naslikanem dogodku in materializiranih dotikih. Marušičeva slika je prava epoche, obdobje čistemu ugodju pripadajočega subjekta, včasih v nevtralni, posredniški, včasih v demonični obliki. Vendar pa to, kar temelj no, primarno v teh slikah res uživa, ni le slikar in niti neobremenjen gledalec. Kar res uživa in vzame nase vso jouissance, je »ono«, Lacanov ça jouit <le corps de la pein ture marušičienne>. ❚ Andrej Medved Foto: Matija Pavlovec & Lado Mlekuž Gabrijel Stupica, Deklica z igračkami, 1967, tempera, kolaž na vezani plošči, 128,5 x 168,7 cm Ivo Prančič, Brez naslova, 2007/8, olje, tekstil na platnu, 220 x 400 cm Mitja Ficko, Labirint III, 2010, akrilna emulzija, olje, pigment na platnu, 230 x 190 cm Dušan Kirbiš: De super 9. 12. 2008, 2008/2010, mešana tehnika na platnu, 250 x 260 cm 4 5 Maria Tea Morello Misli v odsevu fotografije Galerija Meduza, Koper 14. januar–8. februar 2011 V Patriarh, 2010, mešana tehnika / lesonit, 170 x 215 cm Marko Jakše slike Galerija Loža, Koper 4. februar–6. marec 2011 M arko Jakše je eden tistih umetnikov, ki bi ga lahko – z različnimi deli – umestili v kar se da različna obdobja. Je slikar, ki kipari, je konstruktor, ki gradi, njegove slike nasta jajo kot arhitekturne tvorbe, ki jih gradi poteza in oblikuje barva. Zlagoma in posto poma. Je pesnik, ki spravlja verze v podobe, je pisatelj, ki sloji zgodbe, kot bi se dogajale v eni gesti, kot bi se življenje odvilo pred našimi očmi v enem zamahu. Hipno in bliskovito. Je umet nik, čeprav bi se s tem izrazom ne strinjal, je eden največjih sodobnih ustvarjalcev, kar mu spet ne bi bilo po godu, je mojster, avtorsko specifičen in samosvoj, ki ga ni mogoče umestiti v nobene trende, čeprav je marsikdo to že poskušal. Izzvenelo je bolj ali manj površno in povprek. ❚ (iz teksta ob razstavi v Umetnostni galeriji Maribor, oktober 2010) Nazaj v votlino, 2010, olje / platno, detalj O ,o,o,o,o,o,o,o,o,o,o,o,o, sliki se mi sanja, o sliki se mi blede … Vendar slika nikoli ne pride iz sanj: slika je p-res-neto in p-res-enetljivo resna reč. Od drugod. Nikoli čisto od tu in zato tudi nikoli iz sanj. To, čemur rečemo igra in igranje, ni igra, kvečjemu igraje. Prislovi in naslovi in liki, v redu, vsi ti se lahko menjajo, izmenjujejo, spreminjajo in izginjajo, ker niso resni. Slika sama pa ni ime. Je strašni akt in strašno strastni glagol. In nori takt. S skritim sebkom, (ki ni ne jaz ne ti ne znanec), ki brez prestanka in pristanka pohajkuje, da se na trenutke zdi zblojen in izgubljen. Blodim in bledem le sam, kadar si ne zaupam in zato ne čutim. Ta slika, tako strašno resna, s svojim grozljivim krohotom pa vselej ve, ker vselej je, gleda in vidi. In gleda te in vidi globlje not vate kot vanjo ti, zagotovo. In ko jo gledam ta, ki ga je izbrala, se gledava, kot zrcalo zre zrcalo: če je tako, kot mora biti, vidiva nič. V praznini čiste svetlobe odsevanih odsevov je cel, še popolnoma nedotaknjen in – na srečo – za pamet nedojemljiv in divje lep svet. (Zato, za začetek, vsaj nikoli več ne reci: »Te slike pa ne razumem.«) Avstralija: pogledal sem v grozodejstva, grozodejstva so hušknila skozme, da se iztis K sebi, 2009, mešana tehnika / bombaž, 282 x 290 cm nejo. Izbrala so me. Prav. V čudovitih barvah sem videl nelepe, krute reči. Napuh in prezir in zločin. Vsaki družbi je smrt ljub fetiš. Oblika higiene. V Avstraliji, enako kot v Berlinu, je zemlja pod menoj kričala in me prisilila, da ji prisluhnem. Bos. Skoz podplate, kajti podplati imajo oči in nos, sem vdihnil njen glas. Ene same krike. Bili so duhov mrtvih in duhov živih. Živi smo samo umirajoči. Samo umirajoči lahko živimo. Divje do bolečine. Divje preko bolečine. Skoz bolečino v čisto lepoto oooooooooooooooooooooo. Čudovita enigma, kako lahko slika s tako lahkoto in nepopisnim užitkom slika tako brutalne, srhljive, krute reči »na lep način«. Če je stvar res tako resna, kot trdim, je edini možen odgovor prav preprost. DOLŽNOST. Tekst teče po beli stezi in dohiti Belega zajca. »Kaj počneš tu,« se zgrozi beli zajec,« to je vendar steza smrti« Čimprej zavij z nje in se reši!« Tekst jo ubere čez travnike in močvirja in na bregu reke sreča Modrega konja. »Skoči gor,« mu pomigne Modri konj. Tekst se zavihti na hrbet Modrega konja, ki se dvigne od tal in poleti. Leti globoko v temo vesolja, dokler se ne ustavi in reče: »Zdaj lahko zlezeš dol. Tu si na varnem.« Ko se Tekst skobaca z Modrega konja, tega že ni nikjer več. Tekst pa ne more nikamor; 6 temno in hladno je i Tekst s enima od česa odriniti. Tedaj pripluje mimo Rdeči slon. »Kaj počneš tu, Tekst! To vendar ni svet za besede in stavke, pojdiva!« Rdeči slon ovije rilec okrog Testa in odpluje skozi vesolje nazaj proti prvim zvezdam. Med potjo se otrpli Tekst lomi, cefra in drobi, kmalu ga ni več, od njega ostanejo le nečitljive drobtinice, neznatnejše od črke … Nekoč se Beli zajec, Modri konj in Rdeči slon srečajo. Dolgo se pogovarjajo, izčrp no si poročajo … lebdeči sredi praznine daleč od oči sveta se svetijo v temi … ❚ Marko Jakše Marko Jakše (1959, Ljubljana) je po lastnih besedah leta 1987 kot samo uk zaključil ALU v Ljubljani. Od takrat živi kot svobodni umetnik. Razstavljal je na mnogih samostojnih in skupin skih razstavah doma in v tujini, za svoje delo pa je prejel več domačih in mednarodnih priznanj in nagrad. izionarske upodobitve, razpete med pokrajino in podobo, nam v fotografi jah Tee Morello razodevajo očarljiv in sočuten odnos do stvari. Avtorica jih opazuje in doživlja, vdihava z razumom in telesom, nato pa jih v formatu fotografije vrača preko odsevov, ki postajajo skrivnostni akterji tihe pripovedi, v kateri se fizična odsotnost pred meta dviguje skozi ustvarjalno kolesje pono tranjenega sveta. Tea Morello ustvarja svoj svet s pomočjo svetlobe, kot bi jo zarisovala na listu papirja, s čimer vnovič potrjuje najintimnejšo identi teto fotografije. Gre za površino, na kateri umetnica lovi barvne odseve, sence, znake in obličja, nato pa jih zasleduje z očmi, da bi v odsevih lahko razbirala lastne misli. Odk ri va jih v gubah, razpokah, špranjah in rezih svetlobe teh miselnih prizorih, v katerih se vizionarska sapica dviga nad vsakdanje živ ljenje. Fotografije iz zbirke z naslovom Misli v odsevu predstavljajo razvoj in preobrat tistih »majhnih fantastičnih svetov«, ki jih je Tea Morello predhodno ustvarila med vztrajnim raziskovanjem z analogno fotografijo. Že takrat pa je bilo z uporabo fotografije kot sredstva jasno razvidno njeno raziskovanje vidikov kiparskega in slikarskega jezika, in sicer med iskanjem barvnih učinkov in od nosa med predmetom ter ozadjem, ki ustvar ja tridimenzionalnost. Raziskovalnega pro cesa se je lotila na majhnih odsevnih povr šinah, ki jih je opazovala in fotografirala s približane razdalje, da bi nanje preslikala »fantastične svetove«, ki jih odlikujejo barvni kontrasti in jasni tridimenzionalni učinki. Sledil je preobrat, ki sta ga povzročili dve spremembi registra: uporaba »papirja za ris be«, ki zajema večjo aluminijasto površino, ter prehod iz mikrokozmosa materije in bar ve v makrokozmos pokrajine. Pokrajino se daj vodi fotografija, ki pa je vseeno ne gre razumeti kot obrat v poetiki ustvarjalnega raziskovanja, saj se digitalno sredstvo upo rablja zgolj v začetni fazi, ne pa tudi v po stopk ih, ki sledijo. Tea Morello namreč upo števa načelo, ki ga narekuje analogna foto grafija, in po katerem slika dobi podobo pred jejo z ročno spretnostjo risanja in slikanja, a obenem občasno razkrivajo, da se pod po dobo skriva aluminijast papir. V teh vizionarskih pokrajinah se naužije mo sapice sončnih žarkov, neotipljive atmos fere oblakov in dima, božajočega valovanja gibljivih prizorišč. V njih ponovno zasledimo temnega možiclja, zatopljenega v opazovanje spremenljive krajine pred seboj; te neopazne podobe, ki je na prvi fotografiji utelešala ostanke samega stvaritelja podobe oz. pokra jine, plod umetničinih predstav. S svojo pri sotnostjo, v znatnih, komajda nakazanih potezah, zvit v fetalnem položaju, priveden v zamotane poteze ali predstavljen z režeče nemškega slikarja Casparja Davida Friedri cha, pojavlja nekakšna temna podoba. Njen pomen se sprevrže oziroma razširi in pov zroči da v avtoričinih delih veličastnost, ki jo ustvarja majhnost človeka in neskončnost narave, preide v enakopraven odnos. Kot nekakšno potovanje, ki pred obličjem sveta poteka skozi neskončnost človeških misli in čustev. Pokrajina, ki jo opazuje temen mo žicelj, je namreč plod umetničinih misli; je simbol, ki spominja na ventilator ali vetrnico, ki nato prevzame glavno vlogo v drugih po dobah. Te nas pripeljejo do vedno novih, na katerih se še bolj izrazito razodevajo nemir na in ciklonska prostranstva ali razsežne pokrajine, ki se na obzorju kažejo kot zapo redje peščin. Pokrajine ustvarja »ventilator«, simbol miselnega procesa, ki proizvaja pras ke, brazde in sklope znakov. Ti se spogledu Somerset, fotografija, satin 300 g, 20 x 30 cm Napovedujemo Mira Ličen Krmpotić v Pulju Galerija Slovenskega kulturnega društva Istra Otvoritev v petek, 4. februarja 2011 ob 20.uri S lovensko kulturno društvo Istra v Pulju vsako leto v počastitev slovenskega kulturnega praznika organizira razstavo likovnika iz Slovenske Istre. V sodelovanju z Obalnimi galerijami Piran bo meseca februarja v njihovi galeriji v centru mesta (ulica Hermana Dalmatina 3) razstavljala Mira Ličen Krmpotić. Po razstavah v be neški Galeriji A + A, v portoroškem Monfortu in v koprski Galeriji Loža bo v Pulju, njenem rojstnem kraju, predstavljen izbor in naj novejša dela. ❚ NM Foto: Jaka Jeraša »Mehr licht! Mer esselsmilch!«, 2010, olje / platno, 200 x 300 cm svetom brez kasnejšega preoblikovanja, ki ga ponuja računalniška obdelava. Umetnico je do nove zbirke fotografij pripeljala namera, da v odsevih realnosti odkrije oblike, čustva in občutja, ki bi jo identificirala v izkušnjah in počutju, v neke vrste kompoziciji lastnega spomina. Gre za podobe magičnega ozračja, v katerem načelo upodobitve razodene raz prostrto krajino, objektno prekrivanje, skriv nostne možiclje in obraze prefinjeno intimi stičnega okusa. To avtobiografsko »potovanje« razkriva simbolično sliko: na njeni levi strani se pred osupljivo pokrajino, ki predstavlja sodobno interpretacijo sublimnega podajanja narave 7 razprtimi usti, vdira v pokrajino in jo nase ljuje zraven ali znotraj razpok in špranj, ki služijo kot gnezdo, kot skrivališče za dušo. ❚ Sabrina Zannier Maria Tea Morello (Furlanija – Julijska krajina, Latisana, 1950) je leta 2007 sodelovala na skupinski razstavi v palači Manzioli v Izoli in v palači Gravisi v Kopru. Leto kasneje je v izolski palači Manzioli prvič pripravila samostojno razstavo, ki je bila kasneje na ogled tudi na Italijanskem inštitutu za kulturo v Ljubljani. Leta 2010 je svoja najnovejša dela predstavila v italijanski galeriji Artestudio Clocchiatti v Vidmu. Živi med Latisano in Izolo. Gigo de Brea Planetarne pokrajine Napovedujemo slike Galerija Meduza, Koper 10. februar–8. marec 2011 Bojan Velikonja Škljoc! fotografije Galerija Herman Pečarič, Piran 20. januar–23. februar 2011 V piranski Galeriji Hermana Pečariča je na ogled izbor fotografij Bojana Velikonje, fotoreporterja pri časniku Dnevnik, ki odpira pogled v različne tematske sfere. Ob novinarski vsebini, ki ji je kot fotoreporter zavezan, na razstavi s pomenljivim naslovom Škljoc! izstopa še senzibiliteta v diskretno intimnem angažmaju. Znano je dej stvo, da sinergija zapisane besede z vizualno podobo veliko bolj prite gne bralčevo pozornost. Bojan Velikonja je bil - kot aktivni član in predsednik društva Enooki – v lanskem letu tudi med pobudniki zani mive akcije, ko so izdali del dnevne naklade časopisov brez fotografij in tako uspešno opozorili na problematiko fotoreporterstva, ki je v zad njem času povezano tudi z digitalno tehnologijo. Prav v tem kontekstu posebno vlogo odigrava hotenje posameznega profesionalnega foto grafa v mediju: ali le ilustrativno nadgraditi zapisano ali pa postati s svojim videnjem enakovreden sooblikovalec foto-novinarskega pri spevka. Težnja po tej povezavi se dokazuje tudi na pomembnih med narodnih manifestacijah reporterske fotografije (prestižno tekmovanje World Press Photo, v Sloveniji razpis nagrade Consortium Veritatis / Bratstvo resnice za najboljšo fotoreportažo). Motivi in dogodki, ki jim sledimo na razstavi, so v svojem bistvu izvzeti iz procesa minevanja in pozabe, saj je prav fotografija medij, ki najbolj verodostojno ovekoveči upodobljeno oziroma zabeleži sta nje v vsej njegovi biti in pojavnosti konkretnega časa in prostora. Na fotografijah sledimo ljudem najrazličnejših družbenih stanov, starosti in poklicev, iz najrazličnejših civilizacijskih okolij in držav. Upodob ljene so zelo različne dimenzije življenja: kulturni, športni, politični, socialni, verski dogodki ter situacije, vsakodnevna družbenopolitična Robert Kranjec, Mislinja, 2002, fotografija, 80 x 53 cm 8 ojko Tominc, ki sodi med vodilne pri morske grafične oblikovalce, se obča sno izraža tudi na področju slikarstva. V Galeriji Banke Koper, kjer Obalne galerije Piran v sodelovanju z Banko Koper letno or ganiziramo tri razstave uveljavljenih sloven skih slikarjev, bomo letošnjo razstavno sezo no začeli s predstavitvijo najnovejšega cikla tega koprskega ustvarjalca. Prvič bo javnost spoznala Tominčeve podobe v tehniki grafita na platnu, ki so nastale v zadnjih dveh letih. V formalnem in vsebinskem pogledu odseva slike S Galerija Banke Koper Odprtje v sredo, 16. februarja 2011 ob 18. uri Razstava bo na ogled do junija 2011 Snežna pokrajina slikar pričel slikati kompozicije, skladbe, barvo je prelevil v ton, od tod naprej samo še igrive variacije na temo. Poslanstvo? Aut! Hudiča, saj smo vendar slikarji! Zajebana in trpežna pasma, sami norci. De Brea je seme, ki je vzklilo iz Groharjevih semen, če se lahko poetično izrazim. Približajte se njegovim slikam, na njih je zemlja, v vsej svoji gostoti, samo svetloba lahko pomiri zemljo, Gigo je ima na pretek. V svetlobi je kontrast. Manijak je manijak. Pol prsta olja se suši ne skončno dolgo, tudi slikarji rojevajo. Gigo de Brea je klasik, inštituci ja, akademija. Skozi njegovo maternico je izplulo že mnogo čopičev, veliko mladih je pahnil v slikarstvo, z odločnostjo pedagoga in meh kobo umetnika. Vsi v vsem in spet se nadaljujemo v nekom drugem. Tokokrog je sklenjen. Lepo vas prosim! Olje na platnu?! Škandal! ❚ Tomislav Vrečar (iz spremnega teksta ob razstavi) Vojko Tominc (rojen leta 1953 v Šošta nju), ki je bil po končani ljubljanski grafič ni šoli zaposlen v koprski tiskarni Jadran, od leta 1987 deluje kot svobodni obliko valec. V slovenskem grafičnem obliko vanju je že več kot dve desetletji prepo znaven po oblikovanju plakatov, zaščitnih znakov in logotipov, celostnih grafičnih podob, katalogov, vabil, zloženk in drugih tiskovin. Imel je več kot dvajset samo stojnih razstav, med drugimi leta 2006 v koprski Galeriji Loža in beneški Galeriji A+A. Sodeloval je na več kot tridesetih skupinskih razstavah v Sloveniji in v tujini ter prejel več nagrad in priznanj. Večkrat je bil nagrajen na Mednarodnem slikar skem ex-temporu Piran, leta 2006 pa je prejel občinsko nagrado 15. maj Mestne občine Koper za dolgoletno delo na ob likovalskem in likovnem področju. Živi in dela v Kopru. Koda 3, 2010, grafit na platnu, 45 x 60 cm njegovo zelo subjektivno razmišljanje in vide nje trenutne situacije na področju oglaševanja in trženja, ki obvladujeta življenje slehernega izmed nas. Vsekakor se pričujoča razstava odlikuje po drugačnosti in neprimerljivosti li kovne interpretacije, določljive po intimi obli kovalca. ❚ Nives Marvin Foto: Jaka Jeraša temi pokrajinami sem zrasel, videl sem jih kako mu tlijo skozi oči, videl sem njegovo norost in vztrajnost. Ni vsako kljubova nje že samo po sebi umetniški akt, takšno šele postane, ko se njegova potreba, nuja, sproži v silo in ta se zakotali po pobočju čutenja. V de Breiinih očeh je videnje, ki je osebno, intimno, kričeče, z neko notranjo ihto, kot strah otroka, ki poganja v mladeniča, iz mladeniča v moškega, z dognanjem, da že eno samo obzorje premore nešteto va riacij. V trenutku, ko se požene roka, ta iztrže minljivost, to veščo, ki žre spomin in bruha pepel. Grozno, gledal sem ga, kako vlači to prtlja go z vdanostjo meniha, ki ni povsem prepričan o obstoju boga, tistega z veliko začetnico. Buba je žrla vse pred seboj, še je čas, da postane metulj. Ni našel besed, iskal je v barvi. Ko je končno našel besede, je iz njega privrela lascivna poezija, gosta in jedka, kot njegove slike. Da, Alegorija! Mati Alegorija! Kaj vse prenaša na plečih ta človek?! V enem samem stavku, brez ločil. Ta človek je divjal, da bi se končno ustalil v Novelu, da bi tam umolknil in pričel govoriti v podobah. Toda to ni pravi molk, to je tišina, ki je potrebna, da začuti oko utrip barve. Za to je potrebna samota, predanost in pogum. Razneslo je popek. Obstaja pleme in to pleme ima za seboj dolgo tradicijo, kulturo, ki se pretaka po žilah z neko čudno ležernostjo, kot bi nekoga, ki nam je usojen, nosili v sebi, že veliko poprej. Makso Pirnik, skladatelj, pe dagog, vkleščen v Tolminu. Mlad, melanholično oster bjondo mu igra naključne akorde, Makso leži na postelji in kriči: »To!« V sebi nosimo nasledstvo, nadaljevanje nas samih prek katalizatorja, ki pospešuje klitje sorodnih duš. De Brea nosi v sebi trdnost, poteza mu sledi, včasih gosta, včasih krhka, a nikoli prazna. Njegova platna zahtevajo človeka, s kostmi vred. Gre za občutenje lepote, sam to poudarja, gre za tisto občutenje, ki mu ga je Makso Pirnik vdahnil in tako je mladi V Vojko Tominc Bang, Bank, Bang … K2, 2010, grafit na platnu, 70 x 100 cm Napovedujemo Daniele Indrigo Čez-morje fotografije Galerija Herman Pečarič, Piran 25. februar–20. marec 2011 dogajanja in cikel portretov javnih oseb. V posameznih sklopih posebej izstopa so cialni angažma, ki se gledalca dotakne kot glas vpijočega in ostaja trajno dokumenti ran. Prepoznamo še večplastne perspektive globalizacije, pa pretanjen smisel za humor, ki je ponekod prepleten z rahlo provokativ nimi prizori. Ne glede na motive fotografije delujejo kot sprožilci, ki gledalca vzpodbu dijo in ga vodijo v branje samih podob. ❚ Nives Marvin Bojan Velikonja (rojen leta 1967 v Sarajevu), od začetka devetdesetih let fotoreporter pri različnih časopisih (Slovenec, Republika), je od leta 1995 zaposlen pri Dnevniku. Njegove foto grafije so bile objavljene tudi v Mladini in Jani. Bil je med pobudniki in ustano vitelji Društva slovenskih fotoreporter jev Enooki, ki mu predseduje. V okviru tega društva je bil med organizatorji štirih dobrodelnih dražb in drugih akcij. V letu 2008 sta z novinarjem Sebastja nom Kopušarjem realizirala projekt V 40 dneh po prestolnicah držav Evrop ske unije. Imel je šest samostojnih raz stav in sodeloval na sedmih skupinskih razstavah. Prejel je tri nagrade, dvakrat Consortium Veritatis (2007, 2009) in leta 2007 nagrado natečaja Beta za fotografijo leta 2006 za Jugovzhodno Evropo. Živi in dela v Ljubljani. Somerset, Berrow beach - Shipwreck SS Normen, UK, 2010 F urlanski umetnik Daniele Indrigo (1965), ki živi in ustvarja v kraju Sacile, se po izbiri in podajanju vsebine, podobe kra jine, nedvomno uvršča med klasične fotogra fe. Ta oznaka pa ga ne omejuje v tehnoloških postopkih, kjer spretno izrablja izrazne mož nosti sodobne tehnologije, ki ga zanimajo zla sti na stopnji obdelave posnetka. S posebno tehniko – ta neverjetno spominja na grafične postopke globokega tiska – se osredotoča na plastične učinke detajlov ter uspeva v svojih, 9 praviloma črno belih, fotografijah s premiš ljenimi rezi svetlobe izpostaviti in poudariti konstitutivne elemente kompozicije. Svetloba je, torej, tisti element s katerim do neverjet nih podrobnosti obdeluje oblike predmetov na priljubljeni motiviki pejsažev. Predloge zanje najde na različnih koncih sveta, zlasti so mu ljubi neokrnjeni predeli Avstralije, Amerike, Islandije, Škotske in Irske. Zato ne preseneča, da ga je italijanska kritika po imenovala kar za klesarja svetlobe. ❚ Priprta vrata depoja Likovne zbirke Obalnih galerij Zgodilo se je ... predstavitev revije Artesol Cveto Marsič Iskanja po poljih spominov, 1989 olje / platno, 195 x 114 cm Zbirka Primorski likovni umetniki |1 C veto Marsič (Koper, 1960), predstavnik srednje generacije slovenskih likovnih umetnikov, se uvršča med tiste redke domače ustvarjalce, ki so se s svojim delom uveljavili predvsem v mednarodnem prostoru. Že od druge polovice osemdesetih let živi in ustvarja na tujem, zadnja leta zlasti v Španiji in na Portugalskem. Avtor, ki samostojno raz stavlja od leta 1984, pogosto sodeluje na po membnih skupinskih mednarodnih priredit vah, kamor velja uvrstiti zlasti udeležbe na prestižnih umetniških sejmih sodobne umet nosti (ARCO Madrid; ART Köln, ART Chicago; ART FORUM Berlin; FIAC Pariz; ART Inter national New York, ART Bruselj; ARTE FIERA Bologna … ). Med zadnjimi osebnimi razsta vami v Sloveniji je potrebno omeniti dve, veliko tematsko razstavo Podobe iz deljenega življenja leta 2007 – nastala je v sodelovanju Mestne galerije Ljubljana in Obalnih galerij Piran – ter manjšo osebno razstavo najnovej ših slik ki je bila konec leta 2010 na ogled v ljubljanski galeriji TR3. Dela tega umetnika, v katerem tuji kritiki prepoznavajo izvirnega in samosvojega raz iskovalca sodobnega abstraktnega izraza, najdemo v pomembnih javnih in zasebnih zbirkah po celem svetu, zlasti v Španiji. I zbor slik iz različnih obdobij njegovega elovanja hranimo tudi v zbirkah Obalnih d galerij Piran. Sliko z naslovom Iskanja po poljih spominov je ustanova z odkupom pridobila po prvi večji samostojni razstavi tega avtorja leta 1990 v Kopru in Ljubljani. Predstavlja opus del, ki je nastajal v Španiji, in pomeni kore nit preobrat v umetnikovem slikarskem iz razu. Skorajda monokromni figuralni ciklus starejših del je zamenjala neobrzdana ab straktna igra barv in črt. Izrazito razgibano kompozicijo teh platen obvladuje dinamična linija, ki nenadzorovano vdira v barvne skla de komplementarnih nasprotij, in na ta način ustvarja napet likovni dialog. Slike izg ubljajo koprenasto sivi inkarnat in se bogatijo z debelimi nanosi toplih, zemeljsko rjavih, oranžnih, rumenih in rdečih odtenkov. Mar sičeva slikovita slikarska pripoved iz tega obdobja govori o na novo odkriti prvobitni biološki moči, ki jo je nedvomno spodbudil »etnični in zgodovinski substrat dežele«, kakršna je Španija. ❚ Majda Božeglav Japelj |2 N a multimedijski delavnici Genius loci Lera 2009 so trije udele ženci, novinar Sašo Dravinec, fotograf Jaka Jeraša in oblikovalec Vojko Tominc, sprejeli izziv, da si »sredozemska Slovenija zasluži celovitejšo obravnavo«. Ideja je realizirana v sodobno oblikovani publi kaciji Artesol, ki je s številnimi zapisi in z izjemnimi fotografijami po membna tako za osveščanje ljudi kot za promocijo tega specifičnega ambienta. Predstavitev publikacije je bila sredi decembra 2010 v Multi medijskem centru v Sečoveljskih solinah. ❚ NM |3 Oblikovalec Vojko Tominc v pogovoru z novinarko TV Koper - Capodistria Karin Sabadin (1). Iztok Klenar, enolog v Vinakopru, Nives Marvin, kustosinja Obalnih galerij Piran, fotograf Jaka Jeraša, oblikovalec Vojko Tominc, novinar Sašo Dravinec in Alojz Jurjec, direktor Solin Pridelave soli, tudi generalni pokrovitelj projekta Genius loci Lera, so predstavili novo revijo (2). Za dobro vzdušje je Slavko Ivančić zapel pesem Solinar (3). Boris Pahor – Lojze Spacal Zgodilo se je ... Sara Jassim Univerzalizem človekovih pravic grafike Galerija Herman Pečarič, Piran 14. december 2010–16. januar 2011 V piranski Galeriji Hermana Pečariča se je leto zaključilo z oblikovalsko razsta vo vidnih sporočil. Do sredine januarja so bile razstavljene grafike perspektivne mla de ustvarjalke Sare Jassim. Avtorica, ki je koncept človekovih pravic obravnavala skozi zgodovino, je prišla do ugotovitve, da je v 21. stoletju zagovarjanje le-teh zelo krhek koncept. Kot idejno izho dišče so ji služili štirje pojmi iz Splošne de klaracije človekovih pravic, ki jo je leta 1948 sprejela generalna skupščina Združenih narodov: dostojanstvo, svoboda, enakopravnost in bratstvo, katerim je dodala še dva danes posebno aktualna pojma, človekove pravice žensk in človekov odnos do narave. V svojih grafikah nazorno predstavlja dvoličnost odnosa do temeljnih vrednot za stopanih v deklaraciji. Sara Jassim o pravicah ne razmišlja le kot o opori za spodbujanje po zitivnega družbenega razvoja, temveč tudi o pravicah kot predmetu manipulacije pod pre tvezo demokracije in predstavlja vizualno interpretacijo dvoličnosti in paradoksalnosti človekovih pravic v času globalizacije. ❚ |1 V okviru projekta Boris Pahor – Lojze Spacal, Krajine dvajsetega stoletja, je bila pomembna razstava Spacalovih del v koprski Galeriji Loža. Izbor, ki je zajel predvsem likovna dela, nastala v petdesetih letih prejšnjega stoletja, je pripravil Franko Vecchiet (1). Na odprtju razstave so bile med obiskovalci prisotne številne kulturne in politične osebnosti, predvsem iz Kopra, pobratene občine Milje in zamejstva. Viktor Sulčič – arhitekt v Benetkah Razstava Viktor Sulčič, arhitekt, ki je bila spomladi 2010 prvič odprta v Buenos Airesu in kasneje v piranski Galeriji Hermana Pečariča, je bila sredi decembra na ogled tudi v beneški Galeriji A+A. Sara Jessim (Ljubljana, 1981) je leta 2006 zaključila študij vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Deluje kot ilustratorka in oblikovalka doma in na tujem (London, Pariz). Imela je priložnost sodelovati na skupin skih razstavah (Maska) ter nekaterih mednarodnih projektih (Memefest). 10 11