Figuralno, figurativno, figurabilno Marko Jakše Gigo de Brea Bojan

❚ Občasnik Obalnih galerij Piran in Gledališča Koper ❚
❚ Letnik IX ❚ Številka 1 ❚ Januar 2011 ❚
❚ Brezplačni izvod ❚ ISSN 1854–0449 ❚
Monfort, Portorož
Figuralno, figurativno,
figurabilno
Galerija Loža, Koper
Marko Jakše
Galerija Meduza, Koper
Gigo de Brea
Galerija Herman Pečarič, Piran
Bojan Velikonja
Daniele Indrigo
Obalne galerije Piran v letu 2010
R
azstavno leto 2010 se je v Obalnih galerijah
začelo z razstavami, odprtimi ob sloven­
skem kulturnem prazniku. V Mestni
­galeriji v Piranu je bila to slikarska razstava
umetnika mlajše genera­cije Uroša Weinbergerja,
ki s slikami preseneča tako v umetnostnem kot
v vsebinskem smislu in stavi
na slikarstvo, na neomejenost
sporočljivosti podobe, ki pred
nami zaživi kot nova likovna iznajdba, ki nas
osvobodi nekdanjih razumevanj in omejenosti
­slikarstva.
V koprski Galeriji Loža je bila prva razstava
fotografska. Herman Pivk je predstavil cikel foto­
grafij na platnu z naslovom Hotel BA-BO. Nočni
­posnetki niso le realistične podobe, ampak so
­kakor izvirne točke za pogled, kjer je zgradba
­pogleda obrnjena. Fotografija govori iz sebe, iz
­nó­tra­njosti svoje podobitve, nikakor pa iz površi­
ne, kot pred­metnost. Pre­g led­
na razstava Junoša ­Miklavca
je bila spomladi na ogled
v obeh razstaviščih. Nje­gov
umetniški opus so zaznamo­
vale osebnostne spremembe
in življenjske ločnice, vezane
tudi na neposredne izkušnje
bivanja v Mehiki, na Šrilanki
in v Avstraliji. Zaznavanje zu­
nanjega sveta umetnik preva­
ja v risbo in barvo z vztraj­nim raziskovanjem barvnih odnosov in
­figure. Galerija Loža je konec junija gostila krajšo skupinsko razstavo
fotografij Podobe identitete. Predstavljen
je bil izbor fotogra­fij, nastalih v okviru
­istoimenskega projekta fotografske razis­
kave mesta Koper, ki jo je pripravila Skup­
nost Itali­janov Santorio Santorio v Kopru.
Konec poletja so se začele priprave na
­obnovo piranske Mestne galerije, zadnja
razstava v poletnih mesecih je bila tako
KAMMEN, skupinska razstava treh bo­
sensko-hercegovskih umetnikov, ki jo je
­Cankarjev dom Ljubljana pripravil v sode­
lovanju z galerijo Collegium Artisticum iz
Sarajeva. Ante Kajinić, Mirko Mandić in
Edin Numankadić so že vrsto let povezani
v skupino KAMMEN. Vsi trije so medtem napredovali v
svojih likovnih okvirih, obenem pa povezani ostali zvesti
temeljnemu prizadevanju, da v ­likovnem izrazu vztrajajo
pri izvirnosti, miselnosti in estetski opre­de­litvi, ki je zu­
naj klasičnega, mimetičnega pripovedovanja.
Nove razstavne prostore so Obalne galerije dobile v
skladišču Monfort v Portorožu. Konec aprila je novo raz­
stavišče gostilo samostojno razstavo Toneta Lapajneta,
ki je slike velikih formatov
združil v cikel Zemlja v nebo.
V Monfortu in v koprski
­Galeriji Loža je bila v poletnih
mesecih na ogled razstava
Cum grano salis italijanskega
transavantgardista Sandra
Chie. V Kopru so bile razstav­
ljene njegove monotipije veli­
kih formatov, v Monfortu pa izbor
­poslikanih skulptur, izvirnikom po­
dobnih glinenih kitajskih vojš­ča­kov,
glav in konjev. Postavitev v posebnem
ambientu bivšega skladišča soli je
priznani umetnik dopolnil z doku­
mentarnim gradivo, zvokom in video
instalacijo. V Monfortu je v začetku
septembra sledila razstava Medna­rod­
nega slikarskega ex-tempora, tej pa
2
pregledna razstava primorske umetnice Mire Ličen
Krmpotić, sočasno na ogled tudi v Galeriji Loža
v ­Kopru. Priznana slikarka in restavratorka, tudi
dobit­nica ­nagrade ZDSLU 2010, je pred to razstavo
­i zbor slik predstavila tudi v beneški Galeriji A + A.
V razstavišču Monfort je bila novembra na ogled
mednarodna arhitekturna razstava Piranesi 2010
v okviru tradicionalnih, že 28. Piranskih dnevov arhi­
tekture (PDA), tokrat posvečenih Vojtehu Rav­ni­karju,
ustanovitelju in dolgoletnemu predsedniku
organi­zacijskega odbora PDA. V Galeriji
Loža je bila od decembra 2010 do konca ja­
nuarja 2011 na ogled razstava, ki je nastala v
sodelovanju Mestne občine Koper in Občine
Milje. Projekt Boris Pahor – Lojze Spacal,
Krajine dvajsetega stoletja, je izpostavil po­
men njunih umetniških opusov v slikarstvu
in literaturi dvajsetega stoletja. Razstavljene
grafike, risbe in slike so v glavnem nastale v
petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bilo
prijateljevanje Borisa Pahorja in Lojzeta Spa­
cala ­intenzivno, njuno politično angažirano
ustvarjanje pa vezano na skupno prehojeno pot in njun rojstni kraj.
V koprski Galeriji Meduza se je zvrstilo deset razstav. V začetku
februarja je mlada arhitektka iz Kopra Tina Cotič predstavila unikat­
no oblikovane stole v dialogu z grafikami
Lojzeta Spacala. Slednje so jo z moti­v iko, bar­
vami, kompozicijo in simboliko tudi navdiho­
vale pri premišljenem snovanju uporabnih
objektov. Sledila je razstava video umetnosti
So fresh, mednarodnega projekta, ki temelji
na razpisu za mlade video ust­varjalce iz dežel
Furlanije-Julijske krajine, Bene­čije, Avstrije,
Hrvaške in Slovenije. Leta 2008 ga je zasno­
val italijanski likovni kritik Andrea Bruciati,
kot izbrani avtorji pa so nastopili Alessandro
Ambrosini, Barok­thegreat, Ana Čigon, Giulia
Ferrarese, Ger Ger, Hanakam / Schuller,
Alessandro Laita, Diego Marcon, Branko Pasic in Se­re­na Salvatori.
Damijan Cavazza nas je zapustil sredi intenzivnega ustvarjanja.
­Čeprav se je v zadnjih letih kot scenograf
posvečal predvsem gledališču, je pred diplo­
mo na ALUO ustvaril tudi raznolik slikarski
opus, ki je bil ob prvi obletnici prezgodnje
smrti na ogled v Galeriji Meduza.
Obalne galerije že dobrih deset let
organizirajo Mednarodni ex-tem­
pore keramike. Ker se v zadnjih
­letih na prireditev prijavlja veliko
mladih keramikov, smo v koprski
galeriji pripravili skupinsko raz­sta­
vo Prepletanja štu­den­tov
ALUO in Šole uporabnih
umetnosti Famul Stuart iz
Ljubljane. Svežino in ino­
vativnost na tem specifič­
nem likovnem področju
so pokazali Kaja Geč, Elvis Ha­
lilović, Tjaša Kermavnar, Živa
Lipičnik, Alen Mencej, ­Katarina
Müller, Anja Radović, Klemen
Smrtnik, Katja Špiler in Alek­
sandra Tamše. Oblikovalka teks­
tila Darja Miklaužič je z natisnje­
nimi tekstilnimi vzorci na galerijske stene postavila veliko sliko, ki
je gledalce z barvami, oblikami in množico so­čas­nih nagovorov vabi­
la v raziskovanje vidnega in nevidnega sveta. Skupina BridA, ki se je
v Galeriji Meduza pred leti predstavila s slika­m i, je tokrat nastopila
s projektom Dragi Čezare.
Dnev­nik rezidence je nastal v
sodelovanju s švicarskim umet­
nikom Oppyjem De Bernardom.
Fotografije in ­v ideo so bili po­
sneti v Bridinem ate­ljeju v Šem­
pasu, kjer skupina občasno or­
ga­nizira poletne re­zi­den­ce za iz­
brane umetnike. Kot enega izmed
dogodkov Poletne muzejske noči smo od­
prli osebno razstavo tržaškega umetnika in
obliko­val­ca Sandija Renka. Njegove skulp­
ture in dela na podlagi iz valovite lepenke
slonijo na solidni geometrijski zasnovi,
navidez­no preprosta shema podaja motiv
kocke. Ko motive opazujemo iz različnih
zornih kotov,
nam dajejo ob­
čutek gibanja, kar je še posebej značilno
za optical art. Po prodajni razstavi je s
prvo razstavo v Galeriji ­Meduza stekel
mednarodni projekt ­Arhitekturni nakit.
Predstavili so se trije uveljavljeni obliko­
valci nakita: Petra Bole iz Slovenije,
­Nenad Roban iz Hrvaške in Peter Skubic
iz Avstrije, ki so, vsak na svoj način, v
miselnem in kreativnem procesu preple­
tali oblikovanje nakita in arhitekturo.
Sledila je tradicionalna novoletna prodajna razstava, odprta na
Dan odprtih vrat 3. decembra.
V piranski Galeriji Herman Pečarič
so Obalne galerije pripravile dvanajst razstav.
Rdeča nit je na tematski razstavi povezala
člane Kulturnega društva za umetnost KONS
iz tržaške in goriške pokrajine v Italiji. Sode­
lovali so Janina Cotič, Matjaž Hmeljak, Pavel
Hrovatin, Rado Jagodic, Zvonimir Kalc, Klav­
dija Marušič, Jasna Merkù, Živa Pahor, Dezi­
derij Švara, Štefan
Turk, Franko Vecchi­
et, Andrea Verdela­
go, Helena Volpi in
Ivan Žerjal. Sledila je
raz­stava Zorana
Hoch­stätterja z izbo­
rom originalnih foto­
grafij, izdelanih v
stari tehniki cianoti­
pije, ki sloni na
ročni izdelavi
in zahteva ro­
kodelske spret­
nosti, dodatna
znanja in iz­
kuš­nje. Mara‑
vee Village
2009, Topologija praznine,
je bila osma
edicija pri­re­
dit­ve, ki združuje naj­raz­ličnejše oblike
sodobnega umetniškega izraza in se širi
s spremembami lokacij. V Piranu je s
foto­g rafijami in videom nastopil italijan­
ski umet­niški tandem Stefano Scheda in
Devis Venturelli. Trideset let ­pozneje je
bila razstava treh madžarskih umetnikov, Laszla Balogha, Gáborja
Baloga in Tiborja Varjasija, ki so se po treh desetletjih s skup­n im na­
stopom vrnili v Obalne galerije. Po
kratki razstavi piranskega vrtca Mor‑
narček je slikar Pavle Ščurk, leta 2009
zmagovalec enodnevnega maratona
štafelajskega slikarstva, na samostojni
razstavi predstavil slike z motivi ob­
morske
­k rajine.
­Andreja Trkman je istega leta prejela na­
grado za najbolj izvirno delo na X. med­
narodnem ex-temporu keramike. Nagra­
da je bila prva samostojna razstava mlade
keramičarke, ki je svoja keramična dela
združila v zanimivo prostorsko postavitev.
Septembra je po predstavitvi izbora del iz
stalne zbirke Hermana Peča­riča ga­le­rija
gostila razstavo
izbranih del XI. mednarodnega ex‑tempora
keramike, na kateri je sodelovalo 52 avtor­
jev iz raz­ličnih držav. Zmagovalka Ex-tem­
pora Piran za mlade nadarjene ust­varjalce
je bila leta 2009 Tea Bičić, ki je na razstavi
v Piranu poka­
zala izbor ne­
kajletne slikar­
ske produkcije.
V okviru PDA je
sledila razstava
Viktor Sulčič
(1895–1973), arhi‑
tekt. Razstava je
bila premierno od­
prta spomladi v
­Buenos Airesu,
kjer je doživela iz­
jemen odmev in
obisk. Zadnja v nizu razstav v piranski galeri­
ji je bila razstava gra­fik Sare ­Jassim na temo
človekovih pravic, ki opozarja na dvoličnost odnosa do temeljnih
­v red­not.
V Galeriji Banke Koper so Obalne ­galerije pripravile tri slikar­
ske razstave. Vsestranski zamejski umetnik Franko Vecchiet je raz­
stavil slike z naslovom Resonance, prekmurski slikar Igor Banfi je
nastopil s subtilnimi kraji­nami, Simon Kastelic iz Sežane pa je pred­
stavil jpg slike, ki igrivo združu­jejo slikarstvo z novimi mediji.
Ob vsem navedenem bi
med aktivnostmi Obalnih
galerij izpostavili še razstavo
Genius loci Lera 2009, ki je
bila od ju­lija do septembra
2010 na ogled v Sečoveljskih
solinah. Na delavnici v soli­
nah so leta 2009 sodelovali
Sašo Dravinec, Zoran Ho­
chstätter, Jaka ­Jeraša, Tone Lapajne, Tone Pavček, Andraž Šalamun
in Vojko Tominc. ❚ Pripravila Tatjana Sirk
Gledga ❚ Občasnik Obalnih galerij Piran in Gledališča Koper ❚ Letnik IX, številka 1 ❚ Izdajajo Obalne galerije in Piran Gleda­lišče Koper ❚ Za izdajatelje Toni
Biloslav in Katja Pegan ❚ Uredništvo Tatjana Sirk, Miha L. Trefalt (odgovorni urednik) ❚ Lektorja Jože Hočevar (galerijske strani) in Alenka Juvan ­(gle­da­liške
­strani) ❚ Tisk Tiskarna Vek Koper ❚ Naklada 3.000 izvodov ❚ Koper, januar 2011 ❚ Izid ob­čas­nika Obalnih galerij Piran in Gledališča Koper so omogočili Mi­ni­
strstvo za kulturo RS, MO Koper in Občina Piran ❚ Na naslovnici Obalnih galerij Piran: delo Živka Marušiča z razstave Figuralno, figurativno, ­f igurabilno, Poljub I,
1989, olje na platnu, 165 x 100 cm, detajl (foto: Jaka Jeraša) ❚ Na naslovnici Gledališča Koper: detajl s plakata za predstavo Štorklje umirajo (foto: Radovan Čok)
3
Figuralno,
figurativno, ­
figurabilno
Mušič, Stupica, Pregelj, Šuštaršič, Bernik, Bernard, Jeraj, Krašovec,
Marušič, Huzjan, Šalamun, Slak, Šušnik, Kirbiš, Benčič, Erič,
Kobal, Prančič, Zakonjšek, Ficko, Weinberger, IRWIN
Monfort, Portorož
21. januar–27. februar 2011
Razstava v Monfortu predstavlja drugi del študij­skega pristopa in
­strokovne analize Stalne zbirke ­slovenske likovne umetnosti po letu
1976, ki jo ­hranijo v Obalnih galerijah.
P
rvi del – »abstraktno« – je pred časom veliki poznavalec slovenske likovne in filozofske
scene dr. Miško Šuvaković z beograjske Univerze opredelil v knjigi Politike slikarstva;
tokrat pa je kustos prireditve povabil k sodelovanju še drugega pomembnega kronista
slovenskega slikarstva dr. Ješo Denegrija, ki je prispeval tekst o Stupici, Mušiču in Preglju,
ki bo objavljen v strokovni publikaciji ob Medvedovih esejih o mlajši generaciji, od Benčiča,
Marušiča in Slaka do Zakonjškove, Ficka in Weinbergerja, in ob Šuvakovićevi razpravi Meje
­figurabilnega, v knjigi, ki bo izšla ob otvoritvi v Portorožu.
Kustos razstave si je zamislil postavitev del iz stalne zbirke v kontekstu slovenskega
­slikarstva po drugi vojni, tako da bodo vidni teža, vloga in pomen izbranih umetnin v Stalni
zbirki v odnosu do starejših in najmlajših ustvarjalcev. Izbrana dela Stupice, Mušiča, Preglja,
Šuštaršiča in Bernika so posodili iz depojev Moderne galerije, ostale avtorje od ­K irbiša,
­Kobala, Prančiča, Weinbergera, Zakonjškove in Ficka smo pridobili od slikarjev, ki jih
želimo odkupiti. Iz Stalne zbirke sodelujejo Bernard in Krašovčeva, Jeraj, Marušič, Huzjan,
Šalamun in Slak in Šušnik, Benčič, Erič in Kobal in tri podobe IRWINOV. ❚ Andrej Medved
Uvodna misel in fragmenti
­Medvedovega teksta o najnovejših
Marušičevih slikah
Marušičev
­sforzato: užitek
v sliki
resničnega in pristnega užitka (ob pogledih
na podobe) ni mogoče zvesti na »potrebo«.
Ko govorimo o užitku, je ta v gledanju po­
dobe, v /po/uživanju v »razklenjenem ovoju«
slike, ki zaobjame platno, navznoter in nav­
zven, kot /neka/ dobesednost, in kot fikcija,
ki nima svoje funkcije, temveč je v vlogi po­
dvojenega in pomnoženega užitka; in spet,
tako, v neskončnost.
Marušičeva slika je nekakšno protislovje,
nekakšno »živo protislovje«, ki temelji v
eshatološki, praužitek – mu je dejansko pre­
povedan, saj ga sprejema kot način /slikarje­
ve/ resnice, skozi izrekanje osebnih sporočil
in pa osebnostne vsebine. In prepovedan mu
je prav zato, in v toliko, »da ga izreka med
vrsticami«, po J. Lacanu, se pravi nepopolno,
skozi ugodje neke govorice, tj. slikarske;
­čeprav so te in še kako minimalizirane in
mikroskopske.
Užitek torej je, na neki temeljni način,
že »nepremično strukturiran« in hkrati
V
Marušičevih novih slikah tudi ni kla­
sičnega erotizma, erotične vsebine, na
meji čutne ali /celo/ opolzke zastra­nit­
ve. Slikar ni bil nikoli ekshibicionist, se pravi,
da bi se igral s telesnostjo figur, čeprav jih je
hipostaziral, izprožal njihove telesne ude in
postave, tako da jih je »sukal«, »zapogibal« in
preobračal v nekem svojskem figuralnem dis­
proporcu. A to hipostaziranje telesnih delov
je mogoče gledati in »brati« samo v zaprtem
polju metaforične – slikovne in osebnostne –
fantazme; kar bi potrebovalo, za razlago, psiho­
analitični pristop, a se takšni interpretaciji
za zdaj še odpovemo.
Rekli smo: v teh slikah ni klasičnega ero­
tizma, obstajajo pa erogene zone, če upora­
bimo ta le približen, a vendarle ustreznejši
izraz. Erotičnost v Marušičevih slikah je
/prav/ tam, kjer se podoba »guba«, in podvaja,
razmnožuje; v vmesnem likovnem prostoru,
v »presledkih«: v sami, zdaj otrpli in drugič
spet razgibani figuri, ter v »strdkih« (temnih
krogih, pikah, v rastlinju, zvezdicah, v obroč­
kih), ki skupaj z osrednjim likom polnijo
­slikovno površino; njeno »ozadje«. Četudi v
resnici podoba ne priznava treh razsežnosti,
globine in širine, ampak samo osrednjo –
osrediščeno – dokončno ploskev in ravnino,
se pravi horizont, ki so vanj ujeta posamezna
telesa, skupaj z »zapisi«, z znamenji in »lini­
jami bega«, ki so namenjena pogledu.
Erotičnost teh platen je torej v telesu slike,
v njegovih delih kot celoti, ki je ni mogoče
zvesti na slikarsko znanje, kot tudi našega,
Foto: Jaka Jeraša
Živko Marušič, Vsiljivec, 2010,
olje, pigmenti, vosek na platnu, 200 x 300 cm
dvojni ekspoziciji ozadja-in-ospredja na nje­
govi sliki, saj omogoča celostni, v delnosti
celoten psihofizični profil slikarstva, kjer
zdaj uživamo v »izgubljenosti« figure in po­
dobe v celoti, v njeni rasti in v njenem padcu,
padanju k robovom slike. Užitek – pravi,
»­ neskončno prenovljiv«. V Marušičevih sli­
kah tak užitek ni minljiv, saj Barthes izreče:
»Še slabši je: prezgoden«. Ne pride v pravem
času in ni odvisen od nekakšne »izpolnitve«;
objame vse posamezne in enovite dele,
v istem hipu. Vse zdaj uživamo v podaljša­
nem pogledu, saj je telo Marušičeve slike
­zajeto z gledanjem detajlov in celote, kot
­podobitev in predstava: kot razdrobljen dogo­
dek, in – hkrati – kot nekakšni fetišni pred­
meti: predmetnost, ki ne izstopi iz podobe
drugače kot »posnetek« želje. Slikar naslika
predmet, neki dogodek, ki je v istem hipu
poln, in smiseln in ničen hkrati. Predstavlja­
nje – slikarjeva prezenca – pa kaže na telo
podobe v celoti, in na telesne gube, dispro­
porce, premestitve, reze in zasuke, ki so
­avtentično prisotni le v tem slikarstvu; brez
pravega naslovnika, ki je prikrit, zaprt v
­fikcijo v funkciji izpovedi slikarja.
Nič prave čutnosti, nič /pravih/ čustev
ni v teh slikah, in vendar so upodobljeni liki,
znamenja, zapisi »čutni«, »čustveni«, čeprav
hibridni. Opazovalec v resnici ne spozna
­slikarjeve resnice, slikarjeve skušnjave, ko
/ta/ slika sliko, njegovega ugodja. Pozna samo
minimalizirane oporne točke, kot vzvode
svojih poželenj in svoje želje. Kot bi obstajala
nekakšna »mistika« Marušičevega slikarstva.
Slikar materializira svoj le na ugodje-vezan­
-jaz, predmete svojega ugodja pa prepušča
drugim v užitek. S pogledom – v pogledu –
je torej treba izenačiti ugodja, da bi odpravili
nasprotja med – na trenutke skoraj hedoni­
stično – slikarsko paradigmo in kontempla­
cijo; ki je ugodju slikanja seveda blizu, a
v istem hipu prav neskončno daleč. Saj zdaj
slikar pred nami uprizarja nravstvena, in
včasih tudi metafizična občutja, pomanjšan
smisel vseh odnosov, ki v njih živimo »pre­
tanjene razlike« med figuro in predmeti,
z doslej neznano občutljivostjo v naslikanem
dogodku in materializiranih dotikih.
Marušičeva slika je prava epoche, obdobje
čistemu ugodju pripadajočega subjekta,
­včasih v nevtralni, posredniški, včasih v
­demonični obliki. Vendar pa to, kar temelj­
no, primarno v teh slikah res uživa, ni le
­slikar in niti neobremenjen gledalec. Kar
res uživa in vzame nase vso jouissance, je
»ono«, Lacanov ça jouit <le corps de la pein­
ture marušičienne>. ❚ Andrej Medved
Foto: Matija Pavlovec & Lado Mlekuž
Gabrijel Stupica, Deklica z igračkami, 1967,
tempera, kolaž na vezani plošči, 128,5 x 168,7 cm
Ivo Prančič, Brez naslova, 2007/8,
olje, tekstil na platnu, 220 x 400 cm
Mitja Ficko, Labirint III, 2010,
akrilna emulzija, olje, pigment na platnu, 230 x 190 cm
Dušan Kirbiš: De super 9. 12. 2008, 2008/2010,
mešana tehnika na platnu, 250 x 260 cm
4
5
Maria Tea Morello
Misli v odsevu
fotografije
Galerija Meduza, Koper
14. januar–8. februar 2011
V
Patriarh, 2010,
mešana tehnika /
lesonit,
170 x 215 cm
Marko
Jakše
slike
Galerija Loža, Koper
4. februar–6. marec 2011
M
arko Jakše je eden tistih umetnikov, ki bi ga lahko – z različnimi deli – umestili v kar
se da različna obdobja. Je slikar, ki kipari, je konstruktor, ki gradi, njegove slike nasta­
jajo kot arhitekturne tvorbe, ki jih gradi poteza in oblikuje barva. Zlagoma in posto­
poma. Je pesnik, ki spravlja verze v podobe, je pisatelj, ki sloji zgodbe, kot bi se dogajale v eni
gesti, kot bi se življenje odvilo pred našimi očmi v enem zamahu. Hipno in bliskovito. Je umet­
nik, čeprav bi se s tem izrazom ne strinjal, je eden največjih sodobnih ustvarjalcev, kar mu
spet ne bi bilo po godu, je mojster, avtorsko specifičen in samosvoj, ki ga ni mogoče umestiti
v nobene trende, čeprav je marsikdo to že poskušal. Izzvenelo je bolj ali manj površno in
­povprek. ❚ (iz teksta ob razstavi v Umetnostni galeriji Maribor, oktober 2010)
Nazaj v votlino, 2010, olje / platno, detalj
O
,o,o,o,o,o,o,o,o,o,o,o,o, sliki se mi sanja,
o sliki se mi blede … Vendar slika nikoli
ne pride iz sanj: slika je p-res-neto in
­p-res-enetljivo resna reč. Od drugod. Nikoli čisto
od tu in zato tudi nikoli iz sanj. To, čemur rečemo
igra in igranje, ni igra, kvečjemu igraje. Prislovi
in naslovi in liki, v redu, vsi ti se lahko menjajo,
izmenjujejo, spreminjajo in izginjajo, ker niso
­resni. Slika sama pa ni ime. Je strašni akt in
straš­no strastni glagol. In nori takt. S skritim
sebkom, (ki ni ne jaz ne ti ne znanec), ki brez
prestanka in pristanka pohajkuje, da se na trenutke zdi zblojen in izgubljen. Blodim in bledem
le sam, kadar si ne zaupam in zato ne čutim.
Ta slika, tako strašno resna, s svojim grozljivim
krohotom pa vselej ve, ker vselej je, gleda in
vidi. In gleda te in vidi globlje not vate kot vanjo
ti, zagotovo. In ko jo gledam ta, ki ga je izbrala,
se gledava, kot zrcalo zre zrcalo: če je tako, kot
mora biti, ­vidiva nič. V praznini čiste svetlobe
odsevanih odsevov je cel, še popolnoma nedotaknjen in – na srečo – za pamet nedojemljiv
in divje lep svet. (Zato, za začetek, vsaj nikoli
več ne reci: »Te slike pa ne razumem.«)
Avstralija: pogledal sem v grozodejstva,
gro­zodejstva so hušknila skozme, da se iztis­
K sebi, 2009, mešana tehnika / bombaž, 282 x 290 cm
nejo. Izbrala so me. Prav. V čudovitih barvah sem
­videl nelepe, krute reči. Napuh in prezir in zločin.
Vsaki družbi je smrt ljub fetiš. Oblika higiene. V Avstraliji, enako kot v Berlinu, je zemlja pod menoj
kričala in me prisilila, da ji prisluhnem. Bos. Skoz
podplate, kajti podplati imajo oči in nos, sem vdihnil njen glas. Ene same krike. Bili so duhov mrt­vih
in duhov živih. Živi smo samo umirajoči. Samo
umirajoči lahko živimo. Divje do bolečine. Divje
preko bolečine. Skoz bolečino v čisto lepoto oooooooooooooooooooooo. Čudovita enigma, kako lahko slika s tako lahkoto in ­nepopisnim užitkom slika tako brutalne, srhljive, krute reči »na lep način«. Če je stvar res tako resna, kot trdim, je edini
možen odgovor prav preprost. DOLŽNOST.
Tekst teče po beli stezi in dohiti Belega zajca.
»Kaj počneš tu,« se zgrozi beli zajec,« to je vendar steza smrti« Čimprej zavij z nje in se reši!«
Tekst jo ubere čez travnike in močvirja in na
bregu reke sreča Modrega konja.
»Skoči gor,« mu pomigne Modri konj. Tekst se
zavihti na hrbet Modrega konja, ki se dvigne od
tal in poleti. Leti globoko v temo vesolja, dokler se
ne ustavi in reče: »Zdaj lahko zlezeš dol. Tu si na
varnem.« Ko se Tekst sko­baca z Modrega konja,
tega že ni nikjer več. Tekst pa ne more nikamor;
6
temno in hladno je i Tekst s enima od česa odriniti. Tedaj pripluje mimo Rdeči slon.
»Kaj počneš tu, Tekst! To vendar ni svet
za besede in stavke, pojdiva!« Rdeči slon ovije
rilec okrog Testa in odpluje skozi vesolje nazaj
proti prvim zvezdam. Med potjo se otrpli Tekst
lomi, cefra in drobi, kmalu ga ni več, od njega
ostanejo le nečitljive drobtinice, neznatnejše
od črke … Nekoč se Beli zajec, Modri konj in
Rdeči slon srečajo. Dolgo se pogovarjajo, iz­črp­
no si poročajo …
lebdeči sredi praznine
daleč od oči sveta
se svetijo v temi … ❚ Marko Jakše
Marko Jakše (1959, Ljubljana) je po
lastnih besedah leta 1987 kot samo­
uk zaključil ALU v Ljubljani. Od takrat
živi kot svobodni umetnik. Razstavljal
je na mnogih samostojnih in sku­pin­
skih raz­stavah doma in v tujini, za
svoje delo pa je prejel več domačih
in med­narodnih priznanj in nagrad.
izionarske upodobitve, razpete med
pokrajino in podobo, nam v fotografi­
jah Tee Morello razodevajo očarljiv in
sočuten odnos do stvari. Avtorica jih opazuje
in doživlja, vdihava z razumom in telesom,
nato pa jih v formatu fotografije vrača preko
odsevov, ki postajajo skrivnostni akterji tihe
pripovedi, v kateri se fizična odsotnost pred­
meta dviguje skozi ustvarjalno kolesje pono­
tranjenega sveta.
Tea Morello ustvarja svoj svet s pomočjo
svetlobe, kot bi jo zarisovala na listu papirja,
s čimer vnovič potrjuje najintimnejšo identi­
teto fotografije. Gre za površino, na kateri
umetnica lovi barvne odseve, sence, znake
in obličja, nato pa jih zasleduje z očmi, da bi
v odsevih lahko razbirala lastne misli. Od­k ri­
va jih v gubah, razpokah, špranjah in rezih
svetlobe teh miselnih prizorih, v katerih se
vizionarska sapica dviga nad vsakdanje živ­
ljenje.
Fotografije iz zbirke z naslovom Misli v
odsevu predstavljajo razvoj in preobrat tistih
»majhnih fantastičnih svetov«, ki jih je Tea
Morello predhodno ustvarila med vztrajnim
raziskovanjem z analogno fotografijo. Že
­takrat pa je bilo z uporabo fotografije kot
sredstva jasno razvidno njeno raziskovanje
vidikov kiparskega in slikarskega jezika, in
sicer med iskanjem barvnih učinkov in od­
nosa med predmetom ter ozadjem, ki ustvar­
ja tridimenzionalnost. Raziskovalnega pro­
cesa se je lotila na majhnih odsevnih povr­
šinah, ki jih je opazovala in fotografirala
s približane razdalje, da bi nanje preslikala
»fantastične svetove«, ki jih odlikujejo barvni
kontrasti in jasni tridimenzionalni učinki.
Sledil je preobrat, ki sta ga povzročili dve
spremembi registra: uporaba »papirja za ris­
be«, ki zajema večjo aluminijasto površino,
ter prehod iz mikrokozmosa materije in bar­
ve v makrokozmos pokrajine. Pokrajino se­
daj vodi fotografija, ki pa je vseeno ne gre
razumeti kot obrat v poetiki ustvarjalnega
raziskovanja, saj se digitalno sredstvo upo­
rab­lja zgolj v začetni fazi, ne pa tudi v po­
stop­k ih, ki sledijo. Tea Morello namreč upo­
števa načelo, ki ga narekuje analogna foto­
grafija, in po katerem slika dobi podobo pred
jejo z ročno spretnostjo risanja in slikanja,
a obenem občasno razkrivajo, da se pod po­
dobo skriva aluminijast papir.
V teh vizionarskih pokrajinah se naužije­
mo sapice sončnih žarkov, neotipljive atmos­
fere oblakov in dima, božajočega valovanja
gibljivih prizorišč. V njih ponovno zasledimo
temnega možiclja, zatopljenega v opazovanje
spremenljive krajine pred seboj; te neopazne
podobe, ki je na prvi fotografiji utelešala
ostanke samega stvaritelja podobe oz. pokra­
jine, plod umetničinih predstav. S svojo pri­
sotnostjo, v znatnih, komajda nakazanih
­potezah, zvit v fetalnem položaju, priveden
v zamotane poteze ali predstavljen z režeče
nemškega slikarja Casparja Davida Friedri­
cha, pojavlja nekakšna temna podoba. Njen
pomen se sprevrže oziroma razširi in pov­
zroči da v avtoričinih delih veličastnost, ki
jo ustvarja majhnost človeka in neskončnost
narave, preide v enakopraven odnos. Kot
­nekakšno potovanje, ki pred obličjem sveta
poteka skozi neskončnost človeških misli in
čustev. Pokrajina, ki jo opazuje temen mo­
žicelj, je namreč plod umetničinih misli; je
simbol, ki spominja na ventilator ali vetrnico,
ki nato prevzame glavno vlogo v drugih po­
dobah. Te nas pripeljejo do vedno novih, na
katerih se še bolj izrazito razodevajo nemir­
na in ciklonska prostranstva ali razsežne
­pokrajine, ki se na obzorju kažejo kot zapo­
redje peščin. Pokrajine ustvarja »ventilator«,
simbol miselnega procesa, ki proizvaja pras­
ke, brazde in sklope znakov. Ti se spogledu­
Somerset, fotografija, satin 300 g, 20 x 30 cm
Napovedujemo
Mira Ličen Krmpotić v Pulju
Galerija Slovenskega kulturnega društva Istra
Otvoritev v petek, 4. februarja 2011 ob 20.uri
S
lovensko kulturno društvo Istra v Pulju vsako leto v počastitev
slovenskega kulturnega praznika organizira razstavo likovnika
iz Slovenske Istre. V sodelovanju z Obalnimi galerijami Piran
bo meseca februarja v njihovi galeriji v centru mesta (ulica Hermana
Dalmatina 3) razstavljala Mira Ličen Krmpotić. Po razstavah v be­
neški Galeriji A + A, v portoroškem Monfortu in v koprski Galeriji
Loža bo v Pulju, njenem rojstnem kraju, predstavljen izbor in naj­
novejša dela. ❚ NM
Foto: Jaka Jeraša
»Mehr licht!
Mer esselsmilch!«,
2010, olje / platno,
200 x 300 cm
svetom brez kasnejšega preoblikovanja, ki
ga ponuja računalniška obdelava. Umetnico
je do nove zbirke fotografij pripeljala namera,
da v odsevih realnosti odkrije oblike, čustva
in občutja, ki bi jo identificirala v izkušnjah
in počutju, v neke vrste kompoziciji lastnega
spomina. Gre za podobe magičnega ozračja,
v katerem načelo upodobitve razodene raz­
prostrto krajino, objektno prekrivanje, skriv­
nostne možiclje in obraze prefinjeno intimi­
stičnega okusa.
To avtobiografsko »potovanje« razkriva
simbolično sliko: na njeni levi strani se pred
osupljivo pokrajino, ki predstavlja sodobno
interpretacijo sublimnega podajanja narave
7
razprtimi usti, vdira v pokrajino in jo nase­
ljuje zraven ali znotraj razpok in špranj, ki
služijo kot gnezdo, kot skrivališče za dušo.
❚ Sabrina Zannier
Maria Tea Morello (Furlanija – Julijska
krajina, Latisana, 1950) je leta 2007
sodelovala na skupinski razstavi v palači
Manzioli v Izoli in v palači Gravisi v Kopru.
Leto kasneje je v izolski palači Manzioli
prvič pripravila samostojno razstavo, ki je
bila kasneje na ogled tudi na Italijanskem
inštitutu za kulturo v Ljubljani. Leta 2010
je svoja najnovejša dela predstavila v
italijanski galeriji Artestudio Clocchiatti
v Vidmu. Živi med Latisano in Izolo.
Gigo de Brea
Planetarne pokrajine
Napovedujemo
slike
Galerija Meduza, Koper
10. februar–8. marec 2011
Bojan Velikonja Škljoc!
fotografije
Galerija Herman Pečarič, Piran
20. januar–23. februar 2011
V
piranski Galeriji Hermana Pečariča je na ogled izbor fotografij
Bojana Velikonje, fotoreporterja pri časniku Dnevnik, ki odpira
pogled v različne tematske sfere. Ob novinarski vsebini, ki ji
je kot fotoreporter zavezan, na razstavi s pomenljivim naslovom Škljoc!
­izstopa še senzibiliteta v diskretno intimnem angažmaju. Znano je dej­
stvo, da sinergija zapisane besede z vizualno podobo veliko bolj pri­te­
gne bralčevo pozornost. Bojan Velikonja je bil - kot aktivni član in
predsednik društva Enooki – v lanskem letu tudi med pobudniki zani­
mive akcije, ko so izdali del dnevne naklade časopisov brez fotografij
in tako uspešno opozorili na problematiko fotoreporterstva, ki je v zad­
njem času povezano tudi z digitalno tehnologijo. Prav v tem kontekstu
posebno vlogo odigrava hotenje posameznega profesionalnega foto­
grafa v mediju: ali le ilustrativno nadgraditi zapisano ali pa postati
s svojim videnjem enakovreden sooblikovalec foto-novinarskega pri­
spevka. Težnja po tej povezavi se dokazuje tudi na pomembnih med­
narodnih manifestacijah reporterske fotografije (prestižno tekmovanje
World Press Photo, v Sloveniji razpis nagrade Consortium Veritatis /
Bratstvo resnice za najboljšo fotoreportažo).
Motivi in dogodki, ki jim sledimo na razstavi, so v svojem bistvu
izvzeti iz procesa minevanja in pozabe, saj je prav fotografija medij,
ki najbolj verodostojno ovekoveči upodobljeno oziroma zabeleži sta­
nje v vsej njegovi biti in pojavnosti konkretnega časa in prostora. Na
fotografijah sledimo ljudem najrazličnejših družbenih stanov, starosti
in poklicev, iz najrazličnejših civilizacijskih okolij in držav. Upodob­
lje­ne so zelo različne dimenzije življenja: kulturni, športni, politični,
socialni, verski dogodki ter situacije, vsakodnevna družbenopolitična
Robert Kranjec, Mislinja, 2002, fotografija, 80 x 53 cm
8
ojko Tominc, ki sodi med vodilne pri­
morske grafične oblikovalce, se obča­
sno izraža tudi na področju slikarstva.
V Galeriji Banke Koper, kjer Obalne galerije
Piran v sodelovanju z Banko Koper letno or­
ganiziramo tri razstave uveljavljenih sloven­
skih slikarjev, bomo letošnjo razstavno sezo­
no začeli s predstavitvijo najnovejšega cikla
tega koprskega ustvarjalca. Prvič bo javnost
spoznala Tominčeve podobe v tehniki grafita
na platnu, ki so nastale v zadnjih dveh letih.
V formalnem in vsebinskem pogledu odseva
slike
S
Galerija Banke Koper
Odprtje v sredo, 16. februarja 2011 ob 18. uri
Razstava bo na ogled do junija 2011
Snežna pokrajina
slikar pričel slikati kompozicije, skladbe, barvo je prelevil v ton, od
tod naprej samo še igrive variacije na temo. Poslanstvo? Aut! Hudiča,
saj smo vendar slikarji! Zajebana in trpežna pasma, sami norci. De
Brea je seme, ki je vzklilo iz Groharjevih semen, če se lahko poetično
izrazim. Približajte se njegovim slikam, na njih je zemlja, v vsej svoji
gostoti, samo svetloba lahko pomiri zemljo, Gigo je ima na pretek.
V svetlobi je kontrast. Manijak je manijak. Pol prsta olja se suši ne­
skončno dolgo, tudi slikarji rojevajo. Gigo de Brea je klasik, inštituci­
ja, akademija. Skozi njegovo maternico je izplulo že mnogo čopičev,
veliko mladih je pahnil v slikarstvo, z odločnostjo pedagoga in meh­
kobo umetnika. Vsi v vsem in spet se nadaljujemo v nekom drugem.
Tokokrog je sklenjen. Lepo vas prosim! Olje na platnu?! Škandal! ❚
Tomislav Vrečar (iz spremnega teksta ob razstavi)
Vojko Tominc (rojen leta 1953 v Šo­šta­
nju), ki je bil po končani ljub­ljanski grafič­
ni šoli zaposlen v koprski tiskarni Jadran,
od leta 1987 deluje kot svobodni obliko­
valec. V slovenskem gra­fičnem obliko­
vanju je že več kot dve desetletji prepo­
znaven po oblikovanju plaka­tov, za­ščitnih
znakov in logotipov, celostnih grafičnih
podob, ­katalogov, vabil, zloženk in drugih
tis­kovin. Imel je več kot dvajset samo­
stojnih razstav, med drugimi leta 2006
v koprski Galeriji Loža in beneški Galeriji
A+A. Sodeloval je na več kot tridesetih
skupinskih razstavah v Slo­veniji in v tujini
ter ­prejel več nagrad in priznanj. Večkrat
je bil nagrajen na Med­na­rodnem slikar­
skem ex-temporu Piran, leta 2006 pa je
prejel občinsko nagrado 15. maj Mestne
ob­čine Koper za dolgoletno delo na ob­
liko­val­skem in likovnem področju. Živi
in dela v Kopru.
Koda 3, 2010, grafit na platnu, 45 x 60 cm
njegovo zelo subjektivno razmišljanje in vide­
nje trenutne situacije na področju oglaševanja
in trženja, ki obvladujeta življenje slehernega
izmed nas. Vsekakor se pričujoča razstava
odlikuje po drugačnosti in neprimerljivosti li­
kovne interpretacije, določljive po intimi obli­
kovalca. ❚ Nives Marvin
Foto: Jaka Jeraša
temi pokrajinami sem zrasel, videl sem jih kako mu tlijo skozi
oči, videl sem njegovo norost in vztrajnost. Ni vsako kljubova­
nje že samo po sebi umetniški akt, takšno šele postane, ko se
njegova potreba, nuja, sproži v silo in ta se zakotali po pobočju ču­te­nja.
V de Breiinih očeh je videnje, ki je osebno, intimno, kričeče, z neko
notranjo ihto, kot strah otroka, ki poganja v mladeniča, iz mladeniča
v moškega, z dognanjem, da že eno samo obzorje premore nešteto va­
riacij. V trenutku, ko se požene roka, ta iztrže minljivost, to veš­čo, ki
žre spomin in bruha pepel. Grozno, gledal sem ga, kako vlači to prt­lja­
go z vdanostjo meniha, ki ni povsem prepričan o obstoju boga, tistega
z veliko začetnico. Buba je žrla vse pred seboj, še je čas, da postane
metulj. Ni našel besed, iskal je v barvi. Ko je končno našel besede,
je iz njega privrela lascivna poezija, gosta in jedka, kot njegove slike.
Da, Alegorija! Mati Alegorija! Kaj vse prenaša na plečih ta človek?!
V enem samem stavku, brez ločil. Ta človek je divjal, da bi se končno
ustalil v Novelu, da bi tam umolknil in pričel govoriti v podobah. Toda
to ni pravi molk, to je tišina, ki je potrebna, da začuti oko utrip barve.
Za to je potrebna samota, predanost in pogum. Razneslo je popek.
Obstaja pleme in to pleme ima za seboj dolgo tradicijo, kulturo,
ki se pretaka po žilah z neko čudno ležernostjo, kot bi nekoga, ki nam
je usojen, nosili v sebi, že veliko poprej. Makso Pirnik, skladatelj, pe­
dagog, vkleščen v Tolminu. Mlad, melanholično oster bjondo mu igra
naključne akorde, Makso leži na postelji in kriči: »To!« V sebi nosimo
nasledstvo, nadaljevanje nas samih prek katalizatorja, ki pospešuje
klitje sorodnih duš. De Brea nosi v sebi trdnost, poteza mu sledi,
­včasih gosta, včasih krhka, a nikoli prazna. Njegova platna zahtevajo
človeka, s kostmi vred. Gre za občutenje lepote, sam to poudarja, gre
za tisto občutenje, ki mu ga je Makso Pirnik vdahnil in tako je mladi
V
Vojko Tominc
Bang, Bank,
Bang …
K2, 2010, grafit na platnu,
70 x 100 cm
Napovedujemo
Daniele Indrigo Čez-morje
fotografije
Galerija Herman Pečarič, Piran
25. februar–20. marec 2011
dogajanja in cikel portretov javnih oseb.
V po­sameznih sklopih posebej izstopa so­
cialni angažma, ki se gledalca dotakne kot
glas ­vpijočega in ostaja trajno dokumenti­
ran. Prepoznamo še večplastne perspektive
globa­li­za­cije, pa pretanjen smisel za humor,
ki je ponekod prepleten z rahlo provokativ­
nimi pri­zori. Ne glede na motive fotografije
delujejo kot sprožilci, ki gledalca vzpodbu­
dijo in ga vodijo v branje samih podob. ❚
Nives Marvin
Bojan Velikonja (rojen leta 1967
v Sa­ra­jevu), od začetka devetdesetih
let foto­reporter pri različnih časopisih
(Slovenec, Republika), je od leta 1995
zaposlen pri Dnevniku. Njegove foto­
grafije so bile ob­jav­ljene tudi v Mladini
in Jani. Bil je med pobudniki in ustano­
vitelji Društva slovenskih fotoreporter­
jev Enooki, ki mu predseduje. V okviru
tega društva je bil med organizatorji
štirih dobrodelnih dražb in drugih akcij.
V letu 2008 sta z novinarjem Seba­stja­
nom Kopušarjem realizirala projekt
V 40 dneh po prestolnicah držav Evrop­
ske unije. Imel je šest samostoj­nih raz­
stav in sodeloval na sedmih skupinskih
razstavah. Prejel je tri nagrade, dvakrat
Consortium Veritatis (2007, 2009) in
­leta 2007 nagrado nate­čaja Beta za
fotografijo leta 2006 za Jugo­vzhodno
Evropo. Živi in dela v Ljubljani.
Somerset, Berrow beach - Shipwreck SS Normen,
UK, 2010
F
urlanski umetnik Daniele Indrigo (1965),
ki živi in ustvarja v kraju Sacile, se po
izbiri in podajanju vsebine, podobe kra­
jine, nedvomno uvršča med klasične fotogra­
fe. Ta oznaka pa ga ne omejuje v tehnoloških
postopkih, kjer spretno izrablja izrazne mož­
nosti sodobne tehnologije, ki ga zanimajo zla­
sti na stopnji obdelave posnetka. S posebno
tehniko – ta neverjetno spominja na grafične
postopke globokega tiska – se osredotoča na
plastične učinke detajlov ter uspeva v svojih,
9
praviloma črno belih, fotografijah s premiš­
ljenimi rezi svetlobe izpostaviti in poudariti
konstitutivne elemente kompozicije. Svetloba
je, torej, tisti element s katerim do neverjet­
nih podrobnosti obdeluje oblike predmetov
na priljubljeni motiviki pejsažev. Predloge
­zanje najde na različnih koncih sveta, zlasti
so mu ljubi neokrnjeni predeli Avstralije,
Amerike, Islandije, Škotske in Irske. Zato
ne preseneča, da ga je italijanska kritika po­
imenovala kar za klesarja svetlobe. ❚
Priprta vrata depoja
Likovne zbirke Obalnih galerij
Zgodilo se je ... predstavitev revije Artesol
Cveto Marsič
Iskanja po poljih spominov, 1989
olje / platno, 195 x 114 cm
Zbirka Primorski likovni umetniki
|1
C
veto Marsič (Koper, 1960), predstavnik
srednje generacije slovenskih likovnih
umetnikov, se uvršča med tiste redke
domače ustvarjalce, ki so se s svojim delom
uveljavili predvsem v mednarodnem prostoru.
Že od druge polovice osemdesetih let živi in
ustvarja na tujem, zadnja leta zlasti v Španiji
in na Portugalskem. Avtor, ki samostojno raz­
stavlja od leta 1984, pogosto sodeluje na po­
membnih skupinskih mednarodnih priredit­
vah, kamor velja uvrstiti zlasti udeležbe na
prestižnih umetniških sejmih sodobne umet­
nosti (ARCO Madrid; ART Köln, ART Chicago;
ART FORUM Berlin; FIAC Pariz; ART Inter­
national New York, ART Bruselj; ARTE FIERA
Bologna … ). Med zadnjimi osebnimi razsta­
vami v Sloveniji je potrebno omeniti dve,
­veliko tematsko razstavo Podobe iz deljenega
­življenja leta 2007 – nastala je v sodelovanju
Mestne galerije Ljubljana in Obalnih galerij
Piran – ter manjšo osebno razstavo najnovej­
ših slik ki je bila konec leta 2010 na ogled
v ljubljanski galeriji TR3.
Dela tega umetnika, v katerem tuji kritiki
prepoznavajo izvirnega in samosvojega raz­
iskovalca sodobnega abstraktnega izraza,
naj­demo v pomembnih javnih in zasebnih
zbirkah po celem svetu, zlasti v Španiji.
­I zbor slik iz različnih obdobij njegovega
­ elovanja hranimo tudi v zbirkah Obalnih
d
galerij Piran.
Sliko z naslovom Iskanja po poljih spominov je ustanova z odkupom pridobila po prvi
večji samostojni razstavi tega avtorja leta
1990 v Kopru in Ljubljani. Predstavlja opus
del, ki je nastajal v Španiji, in pomeni kore­
nit preobrat v umetnikovem slikarskem iz­
razu. Skorajda monokromni figuralni ciklus
starejših del je zamenjala neobrzdana ab­
straktna igra barv in črt. Izrazito razgibano
kompozicijo teh platen obvladuje dinamična
linija, ki nenadzorovano vdira v barvne skla­
de komplementarnih nasprotij, in na ta način
ustvarja napet likovni dialog. Slike iz­g ub­lja­jo
koprenasto sivi inkarnat in se bogatijo z
­debelimi nanosi toplih, zemeljsko rjavih,
oranž­nih, rumenih in rdečih odtenkov. Mar­
sičeva slikovita slikarska pripoved iz tega
obdobja govori o na novo odkriti prvobitni
biološki moči, ki jo je nedvomno spodbudil
»etnični in zgodovinski substrat dežele«,
­kakršna je Španija. ❚ Majda Božeglav Japelj
|2
N
a multimedijski delavnici Genius loci Lera 2009 so trije udele­
ženci, novinar Sašo Dravinec, fotograf Jaka Jeraša in oblikovalec
Vojko Tominc, sprejeli izziv, da si »sredozemska Slovenija zasluži
celovitejšo ob­ravnavo«. Ideja je realizirana v sodobno oblikovani publi­
ka­ciji Artesol, ki je s številnimi zapisi in z izjemnimi fotografijami po­
membna tako za osveščanje ljudi kot za promocijo tega specifičnega
­ambienta. Predstavitev publikacije je bila sredi decembra 2010 v Multi­
medijskem centru v Sečoveljskih solinah. ❚ NM
|3
Oblikovalec Vojko Tominc v pogovoru z novinarko TV Koper - Capodistria
Karin Sabadin (1).
Iztok Klenar, enolog v Vinakopru, Nives Marvin, kustosinja Obalnih galerij
Piran, fotograf Jaka Jeraša, oblikovalec Vojko Tominc, novinar Sašo Dravinec
in Alojz Jurjec, direktor Solin Pridelave soli, tudi generalni pokrovitelj projekta
Genius loci Lera, so predstavili novo revijo (2). Za dobro vzdušje je Slavko Ivančić
zapel pesem Solinar (3).
Boris Pahor – Lojze Spacal
Zgodilo se je ...
Sara Jassim Univerzalizem človekovih pravic
grafike
Galerija Herman Pečarič, Piran
14. december 2010–16. januar 2011
V
piranski Galeriji Hermana Pečariča se
je leto zaključilo z oblikovalsko razsta­
vo vidnih sporočil. Do sredine januarja
so bile razstavljene grafike perspektivne mla­
de ustvarjalke Sare Jassim.
Avtorica, ki je koncept človekovih pravic
obravnavala skozi zgodovino, je prišla do
ugotovitve, da je v 21. stoletju zagovarjanje
le-teh zelo krhek koncept. Kot idejno izho­
diš­če so ji služili štirje pojmi iz Splošne de­
klaracije človekovih pravic, ki jo je leta 1948
sprejela generalna skupščina Združenih
­narodov: dostojanstvo, svoboda, enakopravnost in bratstvo, katerim je dodala še dva
­danes posebno aktualna pojma, človekove
pravice žensk in človekov odnos do narave.
V svojih grafikah nazorno predstavlja
dvoličnost odnosa do temeljnih vrednot za­
stopanih v deklaraciji. Sara Jassim o pravicah
ne razmišlja le kot o opori za spodbujanje po­
zitivnega družbenega razvoja, temveč tudi o
pravicah kot predmetu manipulacije pod pre­
tvezo demokracije in predstavlja vizualno
­interpretacijo dvoličnosti in paradoksalnosti
človekovih pravic v času globalizacije. ❚
|1
V okviru projekta Boris Pahor – Lojze Spacal,
Krajine dvajsetega stoletja, je bila pomembna
­razstava Spacalovih del v koprski Galeriji Loža.
Izbor, ki je zajel predvsem likovna dela, nastala
v petdesetih letih prejšnjega stoletja,
je pripravil Franko Vecchiet (1).
Na odprtju razstave so bile med obiskovalci
prisotne številne kulturne in politične osebnosti,
predvsem iz Kopra, pobratene občine Milje in
­zamejstva.
Viktor Sulčič – arhitekt v Benetkah
Razstava Viktor Sulčič, arhitekt, ki je bila spomladi 2010 prvič odprta v Buenos
Airesu in kasneje v piranski Galeriji Hermana Pečariča, je bila sredi decembra
na ogled tudi v beneški Galeriji A+A.
Sara Jessim (Ljubljana, 1981) je leta 2006 zaključila študij vizualnih komunikacij
na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Deluje kot ilustratorka in
oblikovalka doma in na tujem (London, Pariz). Imela je priložnost sodelovati na skupin­
skih razstavah (Maska) ter nekaterih mednarodnih projektih (Memefest).
10
11