Dušan Kirbiš Emira Turnadžić Giovanna Torresin Lujo Vodopivec

❚ Občasnik Obalnih galerij Piran in Gledališča Koper ❚
❚ Letnik IX ❚ Številka 2 ❚ April 2011 ❚
❚ Brezplačni izvod ❚ ISSN 1854–0449 ❚
Monfort Portorož
Dušan Kirbiš
Emira Turnadžić
Galeriji Loža in Meduza Koper
Giovanna Torresin
Galerija Loža Koper
Lujo Vodopivec
Galerija Meduza Koper
Mimmo Paladino
Galerija Herman Pečarič
Klemen Zupanc
Milan Marin
Dušan Kirbiš
Pleme
PriprtaLikovne
vratazbirke
depojaObalnih galerij
Dušan Kirbiš
slike
Also Sprach Zarathustra, 1989
akril, žaganje na platno, 280 x 200 cm
Zbirka Slovenska sodobna likovna umetnost po letu 1976
Razstavišče Monfort, Portorož
4. marec–2. maj 2011
V portoroškem razstavišču Monfort je razstavljen
­slikarski cikel Dušana Kirbiša z naslovom Pleme, ki je
nastajal v lanskem in letošnjem letu. Andrej Medved,
kustos razstave, je te slike poimenoval »črna sonca«,
ki iz čiste črne (ali rdeče) barve oživljajo figuro.
E
no od značilnih mest možne analize – moje analize slikarstva
­Dušana Kirbiša – je vprašanje o napetosti med vidnim in nevid­
nim oziroma med predstavo v pikturalnem polju slike in po­men­
skim učinkom v evropskem materialističnem in evropskem spiritual­
nem slikarstvu. Zato je treba pokazati, kako pikturalna ureditev pro­
izvaja tisto nevidno, vendar pa tudi, kako tisto nevidno, ki objema sliko
z vseh strani, izginja v, recimo, estetskem narcizmu pokaznosti in vid­
ljivosti pikturalne površine slike, ki se pošilja telesu s posredovanjem
preseka pogleda in dotika. Ali nevidno iz pikturalne ureditve slike iz­
haja: kot singularna značilnost imanence pikturalnega, kot bist­veni
­odnos pikturalnega in transcendentnega ali kot medbesedilni odnos
pikturalnih figurativnih in figurabilnih besedil, ki so komajda ana­lo­gi­ja,
podaljšek ali medbesedilni učinek lingvističnih besedil, na primer,
biblij­skega besedila, punkovskega besedila, alikimstičnega be­se­dila,
političnega besedila, psihoanalitičnega besedila, izpovednega besedila
ali pripovednega besedila. Gre za fascinacije s prikazovalnimi in izraz­
nimi močmi slikarstva, da so hkrati komunikacijski kanali mitičnih,
­teoloških, seksualnih, alkimističnih, političnih in ideoloških konceptov
in da vso pozornost opazovalčevega očesa preusmerijo nase, da so v
­semantičnem smislu pikturalno avtoreferenčni. Drsenje narativne reto­
rike pod pikturalno retoriko, tj. retoriko, ki jo slika pro­izvaja za sebe
in zaradi sebe, tako da ugotavlja vizualne kode za tisto, kar ni mogoče
videti, je eden ključnih aspektov estetizma zahodnega slikarstva, v kate­
rem se vzpostavlja Kirbišev »svet« slikarskega ustvarjanja.
Kirbiš je raziskoval status, funkcije in afekte figure od zgodnjih
­geometrijskih slik (R. R. B., 1977), prek neoekspresionističnih slik
­(Geschichte Einer Jugend, 1984, ali Resnica onstran vidnega, 1988) do pro­
topatern neogeometrijskih slik (Vzhodna vrata – vrata paradiža, 1992,
in Ashes to Ashes, 1994). Njegovo delo je šlo proti produkciji monokro­
Dušan Kirbiš (Jesenice, 1953) je uveljavljen slovenski umetnik srednje generacije. Po diplomi na ljubljanski Akademiji za
likovno umetnost in slikarski ter grafični specialki (1978–1982)
je veliko potoval in se izobraževal v New Yorku, Parizu, Londonu
in Berlinu. Na oddelku za tisk in risbo Britanskega muzeja
je proučeval risbo starih (renesančnih) mojstrov medtem, ko
je na nekajletnem študijskem bivanju v Berlinu imel priložnost
delovati v mojstrski delavnici G. Ba­selitza in K. H. Hoedickeja
(Hochschule der Künste). Umetnik, ki od leta 1990 poučuje
na oddelku za tekstilno teh­nologijo Fakul­te­te za naravoslovje
in tehnologijo v Ljubljani, svojo slikarsko prakso nenehno
do­pol­njuje s poglabljanjem v likovno teorijo.
matičnih slik, kjer »telo slike« prevzame funkcijo figure (Štrije letni
časi, 1996) ali kjer slika pikturalno obljublja generično ureditev inten­
cionalnih predočitev, tj. abstraktnih figur »pravega sloga«, tj. De stijl
(Velika zgodba modernizma, 1999). Vendar je delal tudi na soočanju figur
same pikturalne ploskve s figuro pomena zapisa besedila (Sivi plašč/
pepel, 2007). Na določenih slikah se v polju monokromatičnosti odkri­
vajo »prikazni«, tj. odkrivajo se anticipacije naključnih figur, ki spo­
minjajo na odsotna telesa ali nekaj, kar le spominja na telesa, ali celo
samo vrtinci barve (slike iz leta 2009). Zato, se zdi, kot da se figura
sama po sebi in figura sama zase sprejema brez problematiziranja, kakor
da bi rekli, da se figura modificira, preobraža, abstrahira, premešča ali
2
Sacred Horizon of Appearance, 2010, mešana tehnika na platnu, 250 x 130 cm
Sacred Horizon of Appearance, 2010,
mešana tehnika na platnu, 250 x 130 cm
Ecstasy and Inertia, 2011,
Ecstasy and Inertia, 2011, mešana tehnika na platnu, 250 x 130 cm
mešana tehnika na platnu, 250 x 130 cm
multiplicira, vendar ne povzroča dvomov, ne problematizira, ne rela­
tivizira. Figure se individualizirajo, od tipa pride do tokena, do poseb­
nega primera, do specifičnega referenčnega lika in od specifičnega
referenčnega lika do popolnoma singularnega koloristično obliko­
vanega dogodka. Kot da bi slikarstvo hotelo pokazati neprimerljivost
te­lesa, figure in lika glede na subjekt in objekt umetnosti, kulture,
poli­tike, religije, transcendence ali spolnosti. Figure postanejo objekti
­percepcije, čeprav ima njihov semantični naboj distinktiven značaj.
Vsaka figura je vedno določena s svojo različnostjo glede na druge
­figure. Figura postane znak z referenco samo na podlagi določenih
zgo­dovinskih konvencij, dogovorov med produkcijo in potrošnjo sli­ka­
nja, pogledov in branja. Slikanje zastopa možnosti* pod-stave (Ge-Stell)
ali tehnike (techne). Pogled zastopa telo. Branje zastopa razkol med
­razumom in jezikom glede na telo slikarja in/ali gledalca.
Danes Kirbiš sliko (Obstinatus, Parricidium, Y otros demonios) po­
stavlja kot »ontološko pramatrico«, s katero daje obliko za pogled
­telesa, ki se postavi pred sliko. Obliko je mogoče zaslutiti v sliki, an­
ticipirati ... oblika se izmika in se pojavlja kot figura, ki se kristali­
zira, potem pa se razprši v perceptivnem prostoru – prostoru nego­
tovih obrisov. Pogled se giblje s telesom. Pogled in telo krožita pred
sliko. Oblika se razprši. Barve postajajo skoraj bučne. Ta cirkularnost
pogleda in telesa skozi sliko je bistvo Kirbiševega izvajanja slikarstva.
Kirbiš pride do slikarstva s sliko v smislu singularnega dogodka kot
pogoja za vsako transcendenco. ❚ dr. Miško Šuvaković (iz knjige Dušan
Kirbiš, Singularnost podvojevanja)
K
Del amor, 2009, mešana tehnika na platnu, 250 x 130 cm
Del amor, 2009,
mešana tehnika na platnu, 250 x 130 cm
Ob razstavi je izšla publikacija Singularnost
podvojevanja, v kateri priznani srbski stro­
kovnjak dr. Miško Šuvaković, piše o avtorje­
vem slikarskem razvoju od sedemdesetih let
do danes. Zato razstavljeno serijo novejših
slik dopolnjujejo tudi najbolj znana dela iz
omenjenega obdobja (Zarathustra, Der Fall
Wagner, Ashes to Ashes, Saudade).
irbiš je z veliko
in slikarsko
sliko,
vsekakor
Zarathustra,
1989, akril,izjemno
žaganje/platno,
280
x 200 cm mojstrovino, Zarathustra, ki je
nastala v zadnjem letu razdeljene hladnovojne Evrope, pokazal napeto in patetično
atmosfero kontradiktorne moči in nemoči Nietzschejevega anticipiranja glasu
­mesije in vodje. Zarathustrova zamrznjena nemost postaja ikona konca totalitarizma in
suge­stija potencialnosti totalitarizma. Hkrati se dogaja »dvojnost«. Kirbiševa slika je
eklek­tična, maniristična, citatna in kolažno montažna neoekspresionistična produkcija
atmo­sfere notranjega konflikta in neuspeha, ki se postavlja na raven univerzalnega mita
o invertiranem življenju – življenju, ki se kaže kot zabrisana sled neuresničene celovito­
sti. Primanjkljaj ali izguba!? Atavistično poželenje po celovitosti je razpadlo na fragmen­
te pack, gestualnih vpisov in obrisov nečesa, kar bi moralo biti celovita zgradba nadzi­
ranega in kontroliranega življenja, ki ga je poklical glas mesije. Obrisi okna, lestve ali
grob­nice ostajajo kot sledi neke razrezane ali razpadle scenografije – zabrisane sledi –
za njegove besede: »Also sprach Zarathustra«. Kirbiš je pragmatično in instrumentalno
slikarsko razgibal pikturalne intenzivne izraze dekonstrukcije moči travmatičnega, cen­
zuriranega in potlačenega koda na obrobju dominantnega glasu modernega totalitarizma.
To je dosegel z preobratom Nietzschejevega filozofskega jecljanja v pikturalno fragmen­
tacijo vidnega. Kot da bi se z rekonstrukcijo »temnega slikarskega modernizma« refor­
mulirala travmatična arhajska sila wagnerjanskega iskanja enega ali celote. Tomaž Brejc
je zapisal, da temni modernizem živi v mitologiji pikturalnega izraza, ne pa v semiotiki
razporejenih znakov. Zato se je Kirbiševo neoekspresionistično slikarstvo formuliralo kot
umetnost prikazovanja, citiranja in vživljanja pri slikanju in vživljanja pri gledanju zabri­
sanih sledi atavistične scenografije celovitosti v razpadanju. Slika se od optičnega afekta
vrača k haptičnemu, ki obljublja nerazločljivo optično in simbolično v fragmentiranju
imaginarnega. ❚ Miško Šuvaković (iz knjige Dušan Kirbiš, Singularnost podvojevanja)
3
Giovanna Torresin Srčna kraljica
fotografije in instalacije
Lujo Vodopivec
kipi in slike
Galeriji Loža in Meduza, Koper
11. marec–6. april 2011
Galerija Loža, Koper
21. april–6. junij 2011
Srčna kraljica, ki gospoduje v delih Giovanne Torresin, je subtilna
rdeča nit razstave, na kateri so predstavljena dela, nastala med letoma
1994 in 2011. V instalacijah in fotografijah, ustvarjenih v več kot tri­
desetletnem obdobju, se slikarka ukvarja z različnimi tematikami in
obsesijami, vse pa so povezane s principom odnosa, ki z biografsko
­globino hitro preide v izpostavljanje lastne telesnosti.
V Galeriji Loža so razstavljena dela z največjimi časovnimi razmiki
prav zato, da bi se jasno izrisala rdeča nit celotne poetike, ki se izza te­
lesa ter njegove telesne in čustvene simbolike prikaže kot himna ljubez­
ni, kot univerzalni objem, metaforično pa ji gospoduje Srčna kraljica.
V Galeriji Meduza kraljuje Srčna kraljica, ki jo v nekakšni igri ma­
skiranja-razkrivanja vedno utelešata obraz in telo umetnice. Postavitev
se začne z vrsto Madon iz leta 2006, ki so dejansko dark reinterpretacija
upodabljanja materinstva iz 16. stoletja, od Botticellijevega do Bellinije­
vega, od Vincenza Foppe do Andree Solaria. Giovanna Torresin prehaja
v italijansko slikarsko tradicijo, tako da prevzame kompozicijsko za­
snovo in na sliko Madoninega obraza namesti svojega. Učinek tega je
subtilno vizualno in konceptualno trenje, zasnovano na odnosu med
fotografsko in slikarsko umetnostjo, stvarnostjo in reprezentacijo,
­sedanjostjo in zgodovino.
Himna ljubezni, ki jo uteleša Srčna kraljica – njena teatralnost je do
konca razgaljena v Madonah iz leta 2006 in v »preobrazbah« simbolike
srca iz fotografske serije, razstavljene v Galeriji Loža – je zasnovana v
delih iz let 2004 in 2005. Pri omenjenih delih gre za neposredne posege
v telo umetnice. Kožo zakrijejo kovina in okrasje, glave so šlemi in ma­
ske, ščiti, ki varujejo identiteto. Himna ljubezni je vtisnjena v trdoto
­kovine in v prefinjenost njenih dekoracij. Nenadoma, kakor nekakšen
emotivni fluid, vznikne v gesti roke, ko denimo razkazuje prsno bra­
davico kot vir hrane, kar ponovno napeljuje na materinstvo, utripa
v melanholičnih in vizionarskih pogledih, ki nam izza mask razkrivajo
dvoumne poti Srčne kraljice. ❚ Sabrina Zannier
P
rva predstavitev italijanske umetnice Giovanne Torresin v Slove­
niji – zaseda obe koprski razstavišči, Ložo in Meduzo – ima ob
vsebinski iztočnici, opredeljeni v naslovu Srčna kraljica, tudi pre­
gleden značaj, saj s ključnimi deli zaznamuje obdobje od leta 1994 do
zad­njih projektov, nastalih v tekočem letu. Premišljen izbor fotografij in
instalacij, ki jih je avtorica pripravila skupaj s Sabrino Zannier, italijan­
sko umetnostno kritičarko in kustosinjo razstave, zagotavlja celovit vpo­
gled v njeno osebno, izjemno poetično umetniško govorico. Prepoznavno
jo določa tesen in globok, predvsem pa nadvse kompleksen odnos, ki ga
v svojem delu vzpostavlja s človeškim telesom. Avtorica uvaja dimenzijo
telesnega kot emotivno in osvobajajočo prakso raziskovanja globin lastne
podzavestne sfere. Izjemno sofisticiran preplet fizičnega in čutnega se
v njenih delih pretvarja v celovito estetsko doživetje.
Srčna kraljica je strog in obenem igriv naslov, ki dobro ponazarja po­
etično bistvo opusa Giovanne Torresin. V razstavnih prostorih Obalnih
galerij v Kopru so tako predstavljeni ključni trenutki njene ustvarjalne
poti. Ker razstava ni omejena niti s kronološkim zaporedjem niti s
­te­mat­skimi poudarki, dobimo občutek, da postavitev sledi principu
­»mešanja kart« in napeljuje na igro, ki jo implicira že naslov. Sicer pa
nam prav igralne karte, s svojo simboliko likov in barv, razkrijejo dve
prepletajoči se poti ustvarjalkinega iskanja: »srčno«, ki namiguje na
­odnos; in pot »kraljice«, ki ponazarja ženski lik.
Pri oblikovanju jo vodi igra, razpeta med konceptualno režijo in ne­
znanim, ki je povezano s potezami drugih igralcev, temeljno izhodišče
pa je psihološki, čutni in čustveni odnos z drugim, kjer vsakič znova
­izrazi tudi svojo žensko bit. Ta ženska brez vsakega strahu postavi na
ogled vse svoje plati, je ženska, ki se razgali, da bi razkrila svoje maske,
in maske drugih, da bi vrezala sledove ran, razprostrla sijaj miline ter
narisala lepoto bolečine in ljubezni. Vse pa podčrta z ostrino ironije, na
trenutke mazohističnim pogledom in bojevniško držo, ki jo je prisilila,
da je srčno damo igralnih kart zamenjala s Srčno kraljico Lewisa Car­
rolla, bojevito vladarico iz Čudežne dežele.
4
Telesa brez organov
in Abstraktni stroji
V
Vodopivčevih novejših delih gre za »telesa brez organov« /
TbO/ in za »abstraktne stroje«, ki oživijo snov, materijo, meso,
brez Nezavednega, a z neskončno domišljijo – in intelektom –
v bitja, ki ne potrebujejo določenosti in sistema, ujetost v kodo; ki
klub asociativnim sklopom v naslovih v načelu prepovejo vso razlago,
razumsko /in/ teoretično »obnovo«. Ki v bistvu zameglijo racionalne
vzvode te skulpture in vodijo v ne-zavest, brez prave možnosti inter­
pretacije, brez Freuda in Lacana.
Foto: Roman Makše
Meso – pregled, 2007,
bron, pleksi, les, steklo,
električne žičke
Foto: Tine Musek
Hadrijanovi spomini II, 2006/07, bron, pleksi, les, steklo, električne žičke
Vodopivec zdaj ponovno – spet – prekinja z vso ilustrativnostjo,
pripovednostjo, ki se v umetnosti kot stalna remanenca drži figura­
tivnega kiparstva, in likovnost, podobo osamí, brez vsake zgodbe:
»Zato ima, da se izogne figurativnemu statusu /skulpture/, le dve
možnosti: v smeri čiste forme, z abstrakcijo, ali čiste figuralnosti,
z izpostavitvijo in osamitvijo /figure/. Če je /kiparju/ do Figure, če gre
po drugi poti, postavi ‘figuralno’ nasproti figurativnemu. Osamitev
figure je prvi pogoj. Figurativna upodobitev v bistvu vključuje odnos
podobe do predmeta, ki naj bi ga podoba ilustrirala, vsebuje pa tudi
odnos podobe do drugih podob v neki sestavljeni celoti, ki vsaki po­
dobi dejansko daje njen predmet. Pripoved in ilustracija sta v medse­
bojni zvezi. Med dvema figurama se vedno vriva – se skuša vrivati –
neka zgodba, da bi oživila ilustrativno celoto. Osamitev /figure/ je
torej najenostavnejše sredstvo, čeprav ne že zadostno, da prekinemo
z upodabljanjem, da prenehamo s pripovedjo, da preprečimo ilustra­
tivnost in osvobodimo Figuro.« /G. Deleuze v Logiki občutja/
Kot temeljni pristop k figuri kipar izbere to, kar je Cézanne po­
imenoval z občutjem. Figura je zaznavna /pra/oblika, ki je povezana
z občutenjem, s sistemom živčevja, s telesom. Nasprotno se abstrakt­
na umetnina obrača na razum, na »glavo«, na miselno dojemanje
stvari. Občutje je obrnjeno k subjektu, njegovemu temperamentu in
nagonu, abstrakcija obratno, k dejstvom, stanjem, k dogodkom, k
objektu. Da doživiš figuro v njenih temeljnih lastnostih, moraš vsto­
piti v podobo, telesno moraš začutiti upodóbljen predmet, tako da
doživiš njegovo /metafizično/ substancionalnost. Naslikati občutje
zdaj pomeni, da v temeljih zaznamo »dejstva« nekega telesa, ki se
dotakne našega izvornega – nagonskega in živčnega – sistema.
Kiparjev svet je v resnici artefakt, nikakor pa narava. Občutenje
stvari, tj. občut/en/je kot fizično-duhovni vir oblikovanja, je pri
umet­niku dejanski »gospodar« formacij, se pravi likovnih prvin,
ki jih v svojih delih uprizarja; čeprav je gibanje, celo takrat ko se
lik ­g iblje in premika, prisotno ne toliko v samem premikanju kot
v amebastem raziskovanju, ki se mu predaja znotraj likovne upodo­
bitve. Gibanje ne razloži občutja, nasprotno pa z »raztegljivostjo«
­občut/en/ja lahko odkrijemo njegovo »vis elastica«. Kot pravi G. De­
leuze: »Negibnost je nad gibanjem: nad pokončnim stanjem je se­
Meso – pregled, 2003,
lendapor, pleksi, les,
steklo, električne žičke
Foto: Boris Gaberščik
denje, nad sedenjem ležanje, ki se na koncu razblini.« In prav razbli­
njenje, »izničenje« figure, forme, lika, amebno stanje čistega občutja
je bist­veno za te podobe.
Za bistveno občut/en/je figure torej nista temeljna premikanje
in gibanje telesa, ki naj pojasni – razloži – posamezne nivoje našega
in pa kiparskega občutja, ampak nivoji senzitivnosti; občutja sama
pojásnijo te forme, ki so od gibanja figure še ostale. Kar zanima Vodo­
pivca, ni gibanje stvari, predmetov, čeprav so ti oblikovani v izvirnem,
avtentičnem načinu. V bistvu gre zdaj za gibanje-na-mestu, za stap­
ljanje nevidnih sil, ki oblikujejo telesnost. Tu – v delih, ki o njih raz­
pravljamo – gre za sublimacijo simbolnega sveta na imaginarni ravni;
kjer je realnost, kot smo rekli, že po­vsem odsotna, marginalna. Kip je
vmesnost – himen – kot »vstopnica« za vstop v globeli in obskurnost
jam, kavern, kjer vlada nezavedno. To ni fantazma, ampak program
(po Guattariju in Deleuzu v Mille plateaux) in »telesa brez organov«
so tisto, kar ostane, ko je bilo odvzeto vse. In odvzeta je natanko fan­
tazma, celota smiselnih pomenjanj in subjektivacij. Psihoanaliza poč­
ne nasprotno: vse prevaja v fantazme, vse unovči v fantazme, ohranja
fantazmo in v najboljšem pomenu zgreši realno, ker zgreši »telesa
brez organov«.
Sovražniki telesa brez organov niso organi. Sovražnik je organi­
zem. Telo brez organov se ne zoperstavlja organom, temveč njihovi
razporeditvi, se pravi organizmu … Napaka psihoanalize je v tem,
da je fenomen telesa brez organov razumela kot regresijo, projekcijo,
fantazmo, v odnosu do telesa … Telo brez organov je poželenje: njega
in z njim želimo. Ne le zato, ker predstavlja raven konsistence ali
­polje imanence želje. Tudi takrat ko izginja v praznini brutalne de­
stratifikacije ali v profileraciji rakastega tkiva, ostaja želja, poželenje:
ki gre do skrajnih mej… ❚ Andrej Medved
5
Klemen Zupanc
Iz fotografije v sliko
ali Pridobljeno s prevodom
slike
Galerija Herman Pečarič, Piran
25. marec–17. april 2011
sodobnega sveta. Neposredno soočanje z resničnostjo se sprevrže v izziv
za ustvarjalca, ki skozi preslikavo, reprodukcijo, potencira njeno moč,
pravzaprav jo na nek način želi preseči ali vplivati na mehanizme njene­
ga delovanja.
Zupanc razlaga svoje slikarstvo kot prevajanje fotografije v sliko, zato
je domiselno parafraziral naslov znanega filma ameriške režiserke Sofie
Coppola Izgubljeno s prevodom in slikarskemu ciklu nadel ime Pridobljeno
s prevodom. ❚ Majda Božeglav Japelj
A. P. Velenje / RLV, 2010,
akril na platnu, 140 x 140 cm
E
na od nagrad na tradicionalni slikarski prireditvi Ex-tempore
­Piran je namenjena mladim avtorjem. Podeljujejo jo Obalne ga­
lerije v obliki samostojne razstave v piranski galeriji Herman
­Pečarič. Njeni dobitniki so pogosto ustvarjalci na začetku umetniške
poti ali študentje, ki formalno znanje šele pridobivajo na kateri od do­
mačih ali tujih likovnih akademij. Ne glede na njihov status se nagrada
izkaže kot enkratna priložnost za vstopanje v tako imenovan sistem
­sodobne umetnosti. Na področje, torej, kjer pri spodbujanju umetniške
produkcije in njenem širjenju sodelujejo različni akterji oziroma v kon­
kretnem primeru gre za dinamiko odnosov med umetnikom, galerijo
(javna ustanova) in javnostjo.
Študent tretjega letnika ljubljanske ALUO, Klemen Zupanc (Celje, 1989),
je sicer že imel možnost sodelovati pri nekaterih razstavnih projektih, med
njimi tudi na dveh kiparskih razstavah LES, na Velenjskem gradu (2008)
in v Pilonovi galeriji v Ajdovščini (2009). Na slednji je razstavil delo, ki je
nastalo pod vodstvom akademske kiparke Dragice Čadež Lapajne. Pred
kratkim pa je bil izbran da, med petnajstimi povabljenimi evropskimi
­akademijami, predstavlja ljubljansko na umetniškem sejmu ARTEXPO
v Arezzu.
V zadnjem obdobju je naslikal serijo platen (njegova profesorja sta
Marjan Gumilar in Zmago Lenardič), nastalih po fotografijah s spleta.
Podobno kot še vrsta sodobnih likovnih ustvarjalcev, ki jih poplava
­medijskega podobotvorja pri ustvarjanju ne omejuje ali celo odbija. Na­
sprot­no, z raziskovalnim nemirom brskajo po virtualnem drobovju in
se, kot razvajeni otroci, polaščajo njegovih najbolj banalnih, vsakdanjih
vsebin. Pogosto je izhodišče tovrstnih podob reinterpretacija, komentar,
Milan Marin
Dogovor
o ljubezni
slike
Galerija Herman Pečarič, Piran
22. april–15. maj 2011
Otvoritev v petek, 22. aprila 2011, ob 20. uri
Grande amore, Iz cikla Tragovi, 2011, mešana tehnika na platnu, 120 x 200 cm
»Sledi narave, materialnega sveta, sledi dogodkov in doživljanj
se v delu reflektirajo kot posledično in po intenzivnosti izenačeni
pojavi, katerim ustreza slikarska struktura brez naštevanja, pač
6
Mimmo Paladino
ilustracije
(Cesare Pavese, La luna e i malò)
Galerija Meduza, Koper
13. april–10. maj 2011
M
immo Paladino, umetnik italijanske transavantgarde, je
tudi veliki ljubitelj literature. Z ilustracijami je opremil
že vrsto knjižnih izdaj, od Biblije, Don Kihota do Ostržka,
­zadnji izziv pa mu je bil roman Mesec in kresovi (1950) pri­znanega
italijanskega literata Cesareja Paveseja.
Osemintrideset ilustracij interpretira vsebino ključnega
­Pavesejevega romana, ki govori o ljubezni do italijanske pokra­jine
Langhe, Amerike in potovanj ter upodablja duševno stanje, oseb­
ne stiske, trpljenje zaradi neuslišane ljubezni in osamljenost
­literata, ki je življenje končal s samomorom.
Roman, opremljen s Paladinovimi ilustracijami, je izšel pri
­založbi Papiro Arte Venezia leta 2010. Originalne ilustracije
v mešani tehniki na papirju bodo razstavljene v koprski Galeriji
Meduza. Ob odprtju razstave bo na sedežu Skupnosti Italijanov
­Santorio Santorio v Kopru predstavitev knjige, kjer bodo prisotni
založnik Giorgio Negro, likovni kritik Enzo Di Martino in pre­
vajalec Gašper Malej. ❚
Sandro Chia
ilustracije
(Beppe Fenoglio, La malora)
Galerija A + A, Benetke
21. april–20. maj 2011
pa povzemajoča njihovo spominsko rezultanto,« je zapisala med­
narodna strokovna žirija Mednarodnega slikarskega ex-tempora
Piran 2003 za sliko Tragovi, ki je tisto leto prejela prestižni Grand
Prix. Njen avtor Milan Marin (rojen 1955, od leta 1980 živi in dela
v Umagu) je – kljub drugi poklicni dejavnosti – že več kot deset­
letje uveljavljen s prepoznavno slikarsko poetiko. Zelo pogosto
se udeležuje slikarskih ex-temporov v slovenski in hrvaški Istri,
število prejetih nagrad na tovrstnih prireditvah je veliko. Od leta
1998 neprekinjeno sodeluje na Mednarodnem slikarskem ex-tem­
poru Piran, kjer je prejel sedem nagrad, tudi že omenjeni Grand
Prix, kar dvakrat pa je bil po izboru mednarodne strokovne žirije
še v ožjem izboru za Grand Prix.
V piranski Galeriji Herman Pečarič bo prvič javnosti predstav­
ljen cikel slik s poimenovanjem Dogovor o ljubezni, ki je nastal
v zadnjih treh mesecih. Opredeljujeta ga avtorsko prepoznaven
minimalizem oblik – znakov in barv ter hotena izbira abstraktne­
ga izraza. Slikanje avtorju pomeni poseben proces razgradnje in
skrajno subjektivne sinteze konkretnega sveta: navdih so mu pre­
prosti motivi iz narave in okolja, kjer živi, ter občečloveški odnosi
in čustvena stanja slehernega izmed nas. Skozi kompleksni du­hov­
ni in fizični ustvarjalni proces jih izčisti do dokončne sublimacije
v preprostem znakovju. Le-to postane njegov simbol in metafora:
je sled, spomin, reminiscenca, fikcija in transcendenca videnega,
doživetega in občutenega. Ta avtorsko prepoznavna znakovna
koda je umeščena v skoraj monokromno polje prevladujočih sivin,
ki so le v krokijskih aplikacijah obogatene z živo rdečo, oranžno
in rumeno. Opazna je avtorjeva namera, da se smelo in pogumno
sooča z enigmatično – skrivnostnim svetom abstraktnega slikar­
stva, z vsemi njegovimi dražmi in pastmi. Vsaka slika nosi svojo
zgodbo, ki je seveda v izbranem mediju opredmeten psihogram
in le v detajlih diskretno spominja na konkretni zunanji navdih.
Gledalec pa je, zavestno ali podzavestno, miselno in emocionalno
angažiran in se sprašuje o nikoli dokončno dorečenih univerzal­
nih vprašanjih, med katerimi posebno mesto zavzemata temi Eros
in eros s svojo večpomensko in misteriozno bitjo. ❚ Nives Marvin
T
udi za Sandra Chio, enega vidnejših pripadnikov
italijanske transavantgarde, predstavlja literatura velik
izziv za likovno ustvarjanje. V beneški Galeriji A + A bo
na ogled dvajset ­originalnih ilustracij, s katerimi je umetnik
­opremil roman Pekel (1954) italijanskega pisatelja ­Beppeja Fenoglia
(Papiro Arte Venezia, 2010). ❚
Emira Turnadžić
slike
Razstavišče Monfort, Portorož
5. maj–12. junij 2011
Otvoritev v četrtek, 5. maja 2011, ob 20. uri
Ž
e več kot četrt stoletja je minilo od zad­
nje samostojne raz­stave Emire Turna­
džić v Muzeju olimpijskih iger v Sara­
jevu, na tokratni razstavi v monumentalnem
interieru nekdanjega skladišča soli Monfort
v Portorožu pa bo javnosti prvič predstav­ljen
najnovejši opus likovnih del, ki jih je ustva­
rila v zadnjih štirih letih.
Emira Turnadžić (rojena leta 1955 v Za­
grebu) je leta 1979 diplomirala na Akademiji
likovnih umetnosti v Sarajevu pri prof. Is­
mar­ju Mujezinoviću. Po končanem študiju
je dve leti ustvarjala v slikarski Majstorski
radionici L. Ivančevića in N. Reisera. Že leta
1981 je dobila nagrado na 11. Bienalu mladih
na Reki in leta 1982 še nagrado za slikarstvo
na razstavi v »Collegium Artisticum« v Sa­
rajevu. Živi in dela v Ljubljani.
Predstavljena dela Emire Turnadžić so po­
sebna in neprimerljiva s sočasnimi likovnimi
govoricami. V tehnološkem smislu so simbio­
za risbe, slike, reliefa in objekta (uporablja
klasične tehnike in nekonvencionalne mate­
riale), v formalno oblikotvornem pogledu pa
7
presenetijo z ekspresivno impozantnostjo v
smislu skrajno intimne izpovedi ter z ohra­
njanjem diskretne figuralike v sicer abstrakt­
no zasnovanih kompozicijah. ❚ Nives Marvin
Sandro Chia
v Sarajevu
Galerija Herman Pečarič Piran
Fotografska je bila tudi
razstava v piranskem
razstavišču. Fotograf
R
Bojan Velikonja,
azstava »Cum grano salis«, katere je­
dro so kitajski vojščaki iz terakote iz
mesta Xian, ki jih je poslikal znani ita­
lijanski umetnik Sandro Chia, je krožila pol­
nih devet mesecev po galerijah in muzejih
­štirih držav na območju nekdanje Jugoslavije.
Razstavo smo odprli prvič lani julija v
raz­stavišču Monfort v starih prostorih skla­
dišč soli. Jeseni smo jo prenesli v Muzej sa­
vremene umetnosti Vojvodine v Novem Sadu.
Januarja letos smo jo za hrvaško noč muze­
jev predstavili v Muzeju suvremene umjet­no­
sti Istre v Pulju. Že 22. februarja pa smo jo
prepeljali v Sarajevo, kjer je bila v sklopu
­festivala Sarajevska zima postavljena v zna­
meniti mestni galeriji Collegium artisticum.
Razstavo je odprla evropska poslanka
in vodja delegacije evropskega odbora za
kul­t uro in izobraževanje gospa Doris Pack.
V nagovoru je omenila vlogo, ki so jo imele
Obalne galerije v preteklosti in jo imajo tudi
danes pri posredovanju pomembnih sloven­
skih in tujih razstav sodobne umetnosti
­muzejem in galerijam v celotni regiji. ❚ T. B.
Foto: Andrej Gorenc
Galerija Loža Koper
Foto: Andrej Gorenc
Foto: arhiv OGP
fotoreporter pri časniku
Dnevnik, se je na raz­
stavi dotaknil različnih
tematik, v posameznih
sklopih pa je posebej
izstopala socialna
angažiranost. Odprtja
razstave se je udeležil
tudi piranski župan
dr. Peter Bossman.
Zgodilo se je … Monfort Portorož
V portoroškem razstavišču je bila prva letošnja razstava Figuralno, figurativno, figurabilno.
Na ogled so bile slike dvaindvajsetih slovenskih umetnikov različnih generacij, večina razstavljenih del je bila
iz Stalne zbirke slovenske likovne umetnosti po letu 1976, ki jo hranijo v Obalnih galerijah.
Avtorsko specifičen in samosvoj umetnik Marko Jakše je zadnji cikel slik, razstavljen
v koprskem razstavišču, poimenoval Črni metulji, kustos razstave Andrej Medved pa jih je
označil kot Jakšetove fantazmagorične privide.
Foto: Andrej Gorenc
Foto: Andrej Gorenc
Galerija Meduza Koper
Slikar Gigo de Brea je galerijski prostor napolnil z barvami Planetarnih pokrajin in vonjem
po slikah. Razstavo primorskega umetnika, ki je samostojno le redko razstavljal, so si ogledali številni
obiskovalci, prijatelji in znanci.
Galerija Herman Pečarič Piran
Italijanska fotografinja Maria Tea Morello je v koprskem razstavišču predstavila
zanimive abstraktne fotografije. Avtorico in njena dela iz cikla Misli v odsevu je na odprtju
­predstavil Silvano Sau.
8
Foto: Janez Mužič
Foto: Andrej Gorenc
Galerija Meduza Koper
Furlanski umetnik Daniele Indrigo je za svojo prvo razsta­vo
v Slovenski Istri izbral motiv morja. Črno bele fotografije iz cikla
Čez morje, posnete na obalah Velike Britanije, ­plemenitijo pre­miš­
ljeni rezi svetlobe, z žametno črnino učinkujejo kot grafični odtisi.
9
Foto: Andrej Gorenc
Monfort Portorož
Slikar Dušan Kirbiš je v portoroškem razstavišču razstavil slike, nastale
v zadnjih dveh letih. Ob zanimivi postavitvi cikla Pleme so bila na ogled tudi avtorjeva
ključna likovna dela iz starejšega obdobja.
Foto: Andrej Gorenc
Galeriji Loža in Meduza Koper
Za italijansko umetnico Giovanno Torresin je bila razstava v dveh koprskih razstaviščih
prva predstavitev v Sloveniji. Premišljen izbor fotografij in instalacij predstavlja celovit vpogled
v njeno večplastno in izjemno poetično umetniško ustvarjanje.
Slovenski kulturni praznik
so v Pulju počastili tudi z razstavo
Mire Ličen Krmpotić.
Otvoritev je bila z nagovori in zborovskim
petjem še posebej kulturno obarvana.
Foto: osebni arhiv avtorice
Galerija Slovenskega kulturnega društva Istra Pulj
Galerija Banke Koper
Foto: Andrej Gorenc
Primorski oblikovalec
Vojko Tominc je
za ­razstavo v Galeriji Banke
Koper pripravil cikel slik
z naslovom Bang, Bank,
Bang … , ki je na ogled
do junija 2011.
Gledga ❚ Občasnik Obalnih galerij Piran in Gledališča Koper ❚ Letnik IX, številka 2 ❚ Izdajajo Obalne galerije in Piran Gleda­lišče Koper ❚ Za izdajatelje Toni
Biloslav in Katja Pegan ❚ Uredništvo Tatjana Sirk, Miha L. Trefalt (odgovorni urednik) ❚ Lektorja Jože Hočevar (galerijske strani) in Alenka Juvan ­(gle­da­liške
­strani) ❚ Tisk Tiskarna Vek Koper ❚ Naklada 3.000 izvodov ❚ Koper, april 2011 ❚ Izid ob­čas­n ika Obalnih galerij Piran in Gledališča Koper so omogočili
Mi­n istrstvo za kulturo RS, MO Koper in Občina Piran ❚ Na naslovnici Obalnih galerij Piran: Dušan Kirbiš, Arrogant Object, 2011 (detajl; foto: Dušan Kirbiš) ❚
Na naslovnici Gledališča Koper: motiv s plakata za predstavo George Dandin ali Pretentani soprog (foto: Radovan Čok)
10