❚ Občasnik Obalnih galerij Piran in Gledališča Koper ❚ ❚ Letnik IX ❚ Številka 2 ❚ April 2011 ❚ ❚ Brezplačni izvod ❚ ISSN 1854–0449 ❚ Monfort Portorož Dušan Kirbiš Emira Turnadžić Galeriji Loža in Meduza Koper Giovanna Torresin Galerija Loža Koper Lujo Vodopivec Galerija Meduza Koper Mimmo Paladino Galerija Herman Pečarič Klemen Zupanc Milan Marin Dušan Kirbiš Pleme PriprtaLikovne vratazbirke depojaObalnih galerij Dušan Kirbiš slike Also Sprach Zarathustra, 1989 akril, žaganje na platno, 280 x 200 cm Zbirka Slovenska sodobna likovna umetnost po letu 1976 Razstavišče Monfort, Portorož 4. marec–2. maj 2011 V portoroškem razstavišču Monfort je razstavljen slikarski cikel Dušana Kirbiša z naslovom Pleme, ki je nastajal v lanskem in letošnjem letu. Andrej Medved, kustos razstave, je te slike poimenoval »črna sonca«, ki iz čiste črne (ali rdeče) barve oživljajo figuro. E no od značilnih mest možne analize – moje analize slikarstva Dušana Kirbiša – je vprašanje o napetosti med vidnim in nevid nim oziroma med predstavo v pikturalnem polju slike in pomen skim učinkom v evropskem materialističnem in evropskem spiritual nem slikarstvu. Zato je treba pokazati, kako pikturalna ureditev pro izvaja tisto nevidno, vendar pa tudi, kako tisto nevidno, ki objema sliko z vseh strani, izginja v, recimo, estetskem narcizmu pokaznosti in vid ljivosti pikturalne površine slike, ki se pošilja telesu s posredovanjem preseka pogleda in dotika. Ali nevidno iz pikturalne ureditve slike iz haja: kot singularna značilnost imanence pikturalnega, kot bistveni odnos pikturalnega in transcendentnega ali kot medbesedilni odnos pikturalnih figurativnih in figurabilnih besedil, ki so komajda analogija, podaljšek ali medbesedilni učinek lingvističnih besedil, na primer, biblijskega besedila, punkovskega besedila, alikimstičnega besedila, političnega besedila, psihoanalitičnega besedila, izpovednega besedila ali pripovednega besedila. Gre za fascinacije s prikazovalnimi in izraz nimi močmi slikarstva, da so hkrati komunikacijski kanali mitičnih, teoloških, seksualnih, alkimističnih, političnih in ideoloških konceptov in da vso pozornost opazovalčevega očesa preusmerijo nase, da so v semantičnem smislu pikturalno avtoreferenčni. Drsenje narativne reto rike pod pikturalno retoriko, tj. retoriko, ki jo slika proizvaja za sebe in zaradi sebe, tako da ugotavlja vizualne kode za tisto, kar ni mogoče videti, je eden ključnih aspektov estetizma zahodnega slikarstva, v kate rem se vzpostavlja Kirbišev »svet« slikarskega ustvarjanja. Kirbiš je raziskoval status, funkcije in afekte figure od zgodnjih geometrijskih slik (R. R. B., 1977), prek neoekspresionističnih slik (Geschichte Einer Jugend, 1984, ali Resnica onstran vidnega, 1988) do pro topatern neogeometrijskih slik (Vzhodna vrata – vrata paradiža, 1992, in Ashes to Ashes, 1994). Njegovo delo je šlo proti produkciji monokro Dušan Kirbiš (Jesenice, 1953) je uveljavljen slovenski umetnik srednje generacije. Po diplomi na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in slikarski ter grafični specialki (1978–1982) je veliko potoval in se izobraževal v New Yorku, Parizu, Londonu in Berlinu. Na oddelku za tisk in risbo Britanskega muzeja je proučeval risbo starih (renesančnih) mojstrov medtem, ko je na nekajletnem študijskem bivanju v Berlinu imel priložnost delovati v mojstrski delavnici G. Baselitza in K. H. Hoedickeja (Hochschule der Künste). Umetnik, ki od leta 1990 poučuje na oddelku za tekstilno tehnologijo Fakultete za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani, svojo slikarsko prakso nenehno dopolnjuje s poglabljanjem v likovno teorijo. matičnih slik, kjer »telo slike« prevzame funkcijo figure (Štrije letni časi, 1996) ali kjer slika pikturalno obljublja generično ureditev inten cionalnih predočitev, tj. abstraktnih figur »pravega sloga«, tj. De stijl (Velika zgodba modernizma, 1999). Vendar je delal tudi na soočanju figur same pikturalne ploskve s figuro pomena zapisa besedila (Sivi plašč/ pepel, 2007). Na določenih slikah se v polju monokromatičnosti odkri vajo »prikazni«, tj. odkrivajo se anticipacije naključnih figur, ki spo minjajo na odsotna telesa ali nekaj, kar le spominja na telesa, ali celo samo vrtinci barve (slike iz leta 2009). Zato, se zdi, kot da se figura sama po sebi in figura sama zase sprejema brez problematiziranja, kakor da bi rekli, da se figura modificira, preobraža, abstrahira, premešča ali 2 Sacred Horizon of Appearance, 2010, mešana tehnika na platnu, 250 x 130 cm Sacred Horizon of Appearance, 2010, mešana tehnika na platnu, 250 x 130 cm Ecstasy and Inertia, 2011, Ecstasy and Inertia, 2011, mešana tehnika na platnu, 250 x 130 cm mešana tehnika na platnu, 250 x 130 cm multiplicira, vendar ne povzroča dvomov, ne problematizira, ne rela tivizira. Figure se individualizirajo, od tipa pride do tokena, do poseb nega primera, do specifičnega referenčnega lika in od specifičnega referenčnega lika do popolnoma singularnega koloristično obliko vanega dogodka. Kot da bi slikarstvo hotelo pokazati neprimerljivost telesa, figure in lika glede na subjekt in objekt umetnosti, kulture, politike, religije, transcendence ali spolnosti. Figure postanejo objekti percepcije, čeprav ima njihov semantični naboj distinktiven značaj. Vsaka figura je vedno določena s svojo različnostjo glede na druge figure. Figura postane znak z referenco samo na podlagi določenih zgodovinskih konvencij, dogovorov med produkcijo in potrošnjo slika nja, pogledov in branja. Slikanje zastopa možnosti* pod-stave (Ge-Stell) ali tehnike (techne). Pogled zastopa telo. Branje zastopa razkol med razumom in jezikom glede na telo slikarja in/ali gledalca. Danes Kirbiš sliko (Obstinatus, Parricidium, Y otros demonios) po stavlja kot »ontološko pramatrico«, s katero daje obliko za pogled telesa, ki se postavi pred sliko. Obliko je mogoče zaslutiti v sliki, an ticipirati ... oblika se izmika in se pojavlja kot figura, ki se kristali zira, potem pa se razprši v perceptivnem prostoru – prostoru nego tovih obrisov. Pogled se giblje s telesom. Pogled in telo krožita pred sliko. Oblika se razprši. Barve postajajo skoraj bučne. Ta cirkularnost pogleda in telesa skozi sliko je bistvo Kirbiševega izvajanja slikarstva. Kirbiš pride do slikarstva s sliko v smislu singularnega dogodka kot pogoja za vsako transcendenco. ❚ dr. Miško Šuvaković (iz knjige Dušan Kirbiš, Singularnost podvojevanja) K Del amor, 2009, mešana tehnika na platnu, 250 x 130 cm Del amor, 2009, mešana tehnika na platnu, 250 x 130 cm Ob razstavi je izšla publikacija Singularnost podvojevanja, v kateri priznani srbski stro kovnjak dr. Miško Šuvaković, piše o avtorje vem slikarskem razvoju od sedemdesetih let do danes. Zato razstavljeno serijo novejših slik dopolnjujejo tudi najbolj znana dela iz omenjenega obdobja (Zarathustra, Der Fall Wagner, Ashes to Ashes, Saudade). irbiš je z veliko in slikarsko sliko, vsekakor Zarathustra, 1989, akril,izjemno žaganje/platno, 280 x 200 cm mojstrovino, Zarathustra, ki je nastala v zadnjem letu razdeljene hladnovojne Evrope, pokazal napeto in patetično atmosfero kontradiktorne moči in nemoči Nietzschejevega anticipiranja glasu mesije in vodje. Zarathustrova zamrznjena nemost postaja ikona konca totalitarizma in sugestija potencialnosti totalitarizma. Hkrati se dogaja »dvojnost«. Kirbiševa slika je eklektična, maniristična, citatna in kolažno montažna neoekspresionistična produkcija atmosfere notranjega konflikta in neuspeha, ki se postavlja na raven univerzalnega mita o invertiranem življenju – življenju, ki se kaže kot zabrisana sled neuresničene celovito sti. Primanjkljaj ali izguba!? Atavistično poželenje po celovitosti je razpadlo na fragmen te pack, gestualnih vpisov in obrisov nečesa, kar bi moralo biti celovita zgradba nadzi ranega in kontroliranega življenja, ki ga je poklical glas mesije. Obrisi okna, lestve ali grobnice ostajajo kot sledi neke razrezane ali razpadle scenografije – zabrisane sledi – za njegove besede: »Also sprach Zarathustra«. Kirbiš je pragmatično in instrumentalno slikarsko razgibal pikturalne intenzivne izraze dekonstrukcije moči travmatičnega, cen zuriranega in potlačenega koda na obrobju dominantnega glasu modernega totalitarizma. To je dosegel z preobratom Nietzschejevega filozofskega jecljanja v pikturalno fragmen tacijo vidnega. Kot da bi se z rekonstrukcijo »temnega slikarskega modernizma« refor mulirala travmatična arhajska sila wagnerjanskega iskanja enega ali celote. Tomaž Brejc je zapisal, da temni modernizem živi v mitologiji pikturalnega izraza, ne pa v semiotiki razporejenih znakov. Zato se je Kirbiševo neoekspresionistično slikarstvo formuliralo kot umetnost prikazovanja, citiranja in vživljanja pri slikanju in vživljanja pri gledanju zabri sanih sledi atavistične scenografije celovitosti v razpadanju. Slika se od optičnega afekta vrača k haptičnemu, ki obljublja nerazločljivo optično in simbolično v fragmentiranju imaginarnega. ❚ Miško Šuvaković (iz knjige Dušan Kirbiš, Singularnost podvojevanja) 3 Giovanna Torresin Srčna kraljica fotografije in instalacije Lujo Vodopivec kipi in slike Galeriji Loža in Meduza, Koper 11. marec–6. april 2011 Galerija Loža, Koper 21. april–6. junij 2011 Srčna kraljica, ki gospoduje v delih Giovanne Torresin, je subtilna rdeča nit razstave, na kateri so predstavljena dela, nastala med letoma 1994 in 2011. V instalacijah in fotografijah, ustvarjenih v več kot tri desetletnem obdobju, se slikarka ukvarja z različnimi tematikami in obsesijami, vse pa so povezane s principom odnosa, ki z biografsko globino hitro preide v izpostavljanje lastne telesnosti. V Galeriji Loža so razstavljena dela z največjimi časovnimi razmiki prav zato, da bi se jasno izrisala rdeča nit celotne poetike, ki se izza te lesa ter njegove telesne in čustvene simbolike prikaže kot himna ljubez ni, kot univerzalni objem, metaforično pa ji gospoduje Srčna kraljica. V Galeriji Meduza kraljuje Srčna kraljica, ki jo v nekakšni igri ma skiranja-razkrivanja vedno utelešata obraz in telo umetnice. Postavitev se začne z vrsto Madon iz leta 2006, ki so dejansko dark reinterpretacija upodabljanja materinstva iz 16. stoletja, od Botticellijevega do Bellinije vega, od Vincenza Foppe do Andree Solaria. Giovanna Torresin prehaja v italijansko slikarsko tradicijo, tako da prevzame kompozicijsko za snovo in na sliko Madoninega obraza namesti svojega. Učinek tega je subtilno vizualno in konceptualno trenje, zasnovano na odnosu med fotografsko in slikarsko umetnostjo, stvarnostjo in reprezentacijo, sedanjostjo in zgodovino. Himna ljubezni, ki jo uteleša Srčna kraljica – njena teatralnost je do konca razgaljena v Madonah iz leta 2006 in v »preobrazbah« simbolike srca iz fotografske serije, razstavljene v Galeriji Loža – je zasnovana v delih iz let 2004 in 2005. Pri omenjenih delih gre za neposredne posege v telo umetnice. Kožo zakrijejo kovina in okrasje, glave so šlemi in ma ske, ščiti, ki varujejo identiteto. Himna ljubezni je vtisnjena v trdoto kovine in v prefinjenost njenih dekoracij. Nenadoma, kakor nekakšen emotivni fluid, vznikne v gesti roke, ko denimo razkazuje prsno bra davico kot vir hrane, kar ponovno napeljuje na materinstvo, utripa v melanholičnih in vizionarskih pogledih, ki nam izza mask razkrivajo dvoumne poti Srčne kraljice. ❚ Sabrina Zannier P rva predstavitev italijanske umetnice Giovanne Torresin v Slove niji – zaseda obe koprski razstavišči, Ložo in Meduzo – ima ob vsebinski iztočnici, opredeljeni v naslovu Srčna kraljica, tudi pre gleden značaj, saj s ključnimi deli zaznamuje obdobje od leta 1994 do zadnjih projektov, nastalih v tekočem letu. Premišljen izbor fotografij in instalacij, ki jih je avtorica pripravila skupaj s Sabrino Zannier, italijan sko umetnostno kritičarko in kustosinjo razstave, zagotavlja celovit vpo gled v njeno osebno, izjemno poetično umetniško govorico. Prepoznavno jo določa tesen in globok, predvsem pa nadvse kompleksen odnos, ki ga v svojem delu vzpostavlja s človeškim telesom. Avtorica uvaja dimenzijo telesnega kot emotivno in osvobajajočo prakso raziskovanja globin lastne podzavestne sfere. Izjemno sofisticiran preplet fizičnega in čutnega se v njenih delih pretvarja v celovito estetsko doživetje. Srčna kraljica je strog in obenem igriv naslov, ki dobro ponazarja po etično bistvo opusa Giovanne Torresin. V razstavnih prostorih Obalnih galerij v Kopru so tako predstavljeni ključni trenutki njene ustvarjalne poti. Ker razstava ni omejena niti s kronološkim zaporedjem niti s tematskimi poudarki, dobimo občutek, da postavitev sledi principu »mešanja kart« in napeljuje na igro, ki jo implicira že naslov. Sicer pa nam prav igralne karte, s svojo simboliko likov in barv, razkrijejo dve prepletajoči se poti ustvarjalkinega iskanja: »srčno«, ki namiguje na odnos; in pot »kraljice«, ki ponazarja ženski lik. Pri oblikovanju jo vodi igra, razpeta med konceptualno režijo in ne znanim, ki je povezano s potezami drugih igralcev, temeljno izhodišče pa je psihološki, čutni in čustveni odnos z drugim, kjer vsakič znova izrazi tudi svojo žensko bit. Ta ženska brez vsakega strahu postavi na ogled vse svoje plati, je ženska, ki se razgali, da bi razkrila svoje maske, in maske drugih, da bi vrezala sledove ran, razprostrla sijaj miline ter narisala lepoto bolečine in ljubezni. Vse pa podčrta z ostrino ironije, na trenutke mazohističnim pogledom in bojevniško držo, ki jo je prisilila, da je srčno damo igralnih kart zamenjala s Srčno kraljico Lewisa Car rolla, bojevito vladarico iz Čudežne dežele. 4 Telesa brez organov in Abstraktni stroji V Vodopivčevih novejših delih gre za »telesa brez organov« / TbO/ in za »abstraktne stroje«, ki oživijo snov, materijo, meso, brez Nezavednega, a z neskončno domišljijo – in intelektom – v bitja, ki ne potrebujejo določenosti in sistema, ujetost v kodo; ki klub asociativnim sklopom v naslovih v načelu prepovejo vso razlago, razumsko /in/ teoretično »obnovo«. Ki v bistvu zameglijo racionalne vzvode te skulpture in vodijo v ne-zavest, brez prave možnosti inter pretacije, brez Freuda in Lacana. Foto: Roman Makše Meso – pregled, 2007, bron, pleksi, les, steklo, električne žičke Foto: Tine Musek Hadrijanovi spomini II, 2006/07, bron, pleksi, les, steklo, električne žičke Vodopivec zdaj ponovno – spet – prekinja z vso ilustrativnostjo, pripovednostjo, ki se v umetnosti kot stalna remanenca drži figura tivnega kiparstva, in likovnost, podobo osamí, brez vsake zgodbe: »Zato ima, da se izogne figurativnemu statusu /skulpture/, le dve možnosti: v smeri čiste forme, z abstrakcijo, ali čiste figuralnosti, z izpostavitvijo in osamitvijo /figure/. Če je /kiparju/ do Figure, če gre po drugi poti, postavi ‘figuralno’ nasproti figurativnemu. Osamitev figure je prvi pogoj. Figurativna upodobitev v bistvu vključuje odnos podobe do predmeta, ki naj bi ga podoba ilustrirala, vsebuje pa tudi odnos podobe do drugih podob v neki sestavljeni celoti, ki vsaki po dobi dejansko daje njen predmet. Pripoved in ilustracija sta v medse bojni zvezi. Med dvema figurama se vedno vriva – se skuša vrivati – neka zgodba, da bi oživila ilustrativno celoto. Osamitev /figure/ je torej najenostavnejše sredstvo, čeprav ne že zadostno, da prekinemo z upodabljanjem, da prenehamo s pripovedjo, da preprečimo ilustra tivnost in osvobodimo Figuro.« /G. Deleuze v Logiki občutja/ Kot temeljni pristop k figuri kipar izbere to, kar je Cézanne po imenoval z občutjem. Figura je zaznavna /pra/oblika, ki je povezana z občutenjem, s sistemom živčevja, s telesom. Nasprotno se abstrakt na umetnina obrača na razum, na »glavo«, na miselno dojemanje stvari. Občutje je obrnjeno k subjektu, njegovemu temperamentu in nagonu, abstrakcija obratno, k dejstvom, stanjem, k dogodkom, k objektu. Da doživiš figuro v njenih temeljnih lastnostih, moraš vsto piti v podobo, telesno moraš začutiti upodóbljen predmet, tako da doživiš njegovo /metafizično/ substancionalnost. Naslikati občutje zdaj pomeni, da v temeljih zaznamo »dejstva« nekega telesa, ki se dotakne našega izvornega – nagonskega in živčnega – sistema. Kiparjev svet je v resnici artefakt, nikakor pa narava. Občutenje stvari, tj. občut/en/je kot fizično-duhovni vir oblikovanja, je pri umetniku dejanski »gospodar« formacij, se pravi likovnih prvin, ki jih v svojih delih uprizarja; čeprav je gibanje, celo takrat ko se lik g iblje in premika, prisotno ne toliko v samem premikanju kot v amebastem raziskovanju, ki se mu predaja znotraj likovne upodo bitve. Gibanje ne razloži občutja, nasprotno pa z »raztegljivostjo« občut/en/ja lahko odkrijemo njegovo »vis elastica«. Kot pravi G. De leuze: »Negibnost je nad gibanjem: nad pokončnim stanjem je se Meso – pregled, 2003, lendapor, pleksi, les, steklo, električne žičke Foto: Boris Gaberščik denje, nad sedenjem ležanje, ki se na koncu razblini.« In prav razbli njenje, »izničenje« figure, forme, lika, amebno stanje čistega občutja je bistveno za te podobe. Za bistveno občut/en/je figure torej nista temeljna premikanje in gibanje telesa, ki naj pojasni – razloži – posamezne nivoje našega in pa kiparskega občutja, ampak nivoji senzitivnosti; občutja sama pojásnijo te forme, ki so od gibanja figure še ostale. Kar zanima Vodo pivca, ni gibanje stvari, predmetov, čeprav so ti oblikovani v izvirnem, avtentičnem načinu. V bistvu gre zdaj za gibanje-na-mestu, za stap ljanje nevidnih sil, ki oblikujejo telesnost. Tu – v delih, ki o njih raz pravljamo – gre za sublimacijo simbolnega sveta na imaginarni ravni; kjer je realnost, kot smo rekli, že povsem odsotna, marginalna. Kip je vmesnost – himen – kot »vstopnica« za vstop v globeli in obskurnost jam, kavern, kjer vlada nezavedno. To ni fantazma, ampak program (po Guattariju in Deleuzu v Mille plateaux) in »telesa brez organov« so tisto, kar ostane, ko je bilo odvzeto vse. In odvzeta je natanko fan tazma, celota smiselnih pomenjanj in subjektivacij. Psihoanaliza poč ne nasprotno: vse prevaja v fantazme, vse unovči v fantazme, ohranja fantazmo in v najboljšem pomenu zgreši realno, ker zgreši »telesa brez organov«. Sovražniki telesa brez organov niso organi. Sovražnik je organi zem. Telo brez organov se ne zoperstavlja organom, temveč njihovi razporeditvi, se pravi organizmu … Napaka psihoanalize je v tem, da je fenomen telesa brez organov razumela kot regresijo, projekcijo, fantazmo, v odnosu do telesa … Telo brez organov je poželenje: njega in z njim želimo. Ne le zato, ker predstavlja raven konsistence ali polje imanence želje. Tudi takrat ko izginja v praznini brutalne de stratifikacije ali v profileraciji rakastega tkiva, ostaja želja, poželenje: ki gre do skrajnih mej… ❚ Andrej Medved 5 Klemen Zupanc Iz fotografije v sliko ali Pridobljeno s prevodom slike Galerija Herman Pečarič, Piran 25. marec–17. april 2011 sodobnega sveta. Neposredno soočanje z resničnostjo se sprevrže v izziv za ustvarjalca, ki skozi preslikavo, reprodukcijo, potencira njeno moč, pravzaprav jo na nek način želi preseči ali vplivati na mehanizme njene ga delovanja. Zupanc razlaga svoje slikarstvo kot prevajanje fotografije v sliko, zato je domiselno parafraziral naslov znanega filma ameriške režiserke Sofie Coppola Izgubljeno s prevodom in slikarskemu ciklu nadel ime Pridobljeno s prevodom. ❚ Majda Božeglav Japelj A. P. Velenje / RLV, 2010, akril na platnu, 140 x 140 cm E na od nagrad na tradicionalni slikarski prireditvi Ex-tempore Piran je namenjena mladim avtorjem. Podeljujejo jo Obalne ga lerije v obliki samostojne razstave v piranski galeriji Herman Pečarič. Njeni dobitniki so pogosto ustvarjalci na začetku umetniške poti ali študentje, ki formalno znanje šele pridobivajo na kateri od do mačih ali tujih likovnih akademij. Ne glede na njihov status se nagrada izkaže kot enkratna priložnost za vstopanje v tako imenovan sistem sodobne umetnosti. Na področje, torej, kjer pri spodbujanju umetniške produkcije in njenem širjenju sodelujejo različni akterji oziroma v kon kretnem primeru gre za dinamiko odnosov med umetnikom, galerijo (javna ustanova) in javnostjo. Študent tretjega letnika ljubljanske ALUO, Klemen Zupanc (Celje, 1989), je sicer že imel možnost sodelovati pri nekaterih razstavnih projektih, med njimi tudi na dveh kiparskih razstavah LES, na Velenjskem gradu (2008) in v Pilonovi galeriji v Ajdovščini (2009). Na slednji je razstavil delo, ki je nastalo pod vodstvom akademske kiparke Dragice Čadež Lapajne. Pred kratkim pa je bil izbran da, med petnajstimi povabljenimi evropskimi akademijami, predstavlja ljubljansko na umetniškem sejmu ARTEXPO v Arezzu. V zadnjem obdobju je naslikal serijo platen (njegova profesorja sta Marjan Gumilar in Zmago Lenardič), nastalih po fotografijah s spleta. Podobno kot še vrsta sodobnih likovnih ustvarjalcev, ki jih poplava medijskega podobotvorja pri ustvarjanju ne omejuje ali celo odbija. Na sprotno, z raziskovalnim nemirom brskajo po virtualnem drobovju in se, kot razvajeni otroci, polaščajo njegovih najbolj banalnih, vsakdanjih vsebin. Pogosto je izhodišče tovrstnih podob reinterpretacija, komentar, Milan Marin Dogovor o ljubezni slike Galerija Herman Pečarič, Piran 22. april–15. maj 2011 Otvoritev v petek, 22. aprila 2011, ob 20. uri Grande amore, Iz cikla Tragovi, 2011, mešana tehnika na platnu, 120 x 200 cm »Sledi narave, materialnega sveta, sledi dogodkov in doživljanj se v delu reflektirajo kot posledično in po intenzivnosti izenačeni pojavi, katerim ustreza slikarska struktura brez naštevanja, pač 6 Mimmo Paladino ilustracije (Cesare Pavese, La luna e i malò) Galerija Meduza, Koper 13. april–10. maj 2011 M immo Paladino, umetnik italijanske transavantgarde, je tudi veliki ljubitelj literature. Z ilustracijami je opremil že vrsto knjižnih izdaj, od Biblije, Don Kihota do Ostržka, zadnji izziv pa mu je bil roman Mesec in kresovi (1950) priznanega italijanskega literata Cesareja Paveseja. Osemintrideset ilustracij interpretira vsebino ključnega Pavesejevega romana, ki govori o ljubezni do italijanske pokrajine Langhe, Amerike in potovanj ter upodablja duševno stanje, oseb ne stiske, trpljenje zaradi neuslišane ljubezni in osamljenost literata, ki je življenje končal s samomorom. Roman, opremljen s Paladinovimi ilustracijami, je izšel pri založbi Papiro Arte Venezia leta 2010. Originalne ilustracije v mešani tehniki na papirju bodo razstavljene v koprski Galeriji Meduza. Ob odprtju razstave bo na sedežu Skupnosti Italijanov Santorio Santorio v Kopru predstavitev knjige, kjer bodo prisotni založnik Giorgio Negro, likovni kritik Enzo Di Martino in pre vajalec Gašper Malej. ❚ Sandro Chia ilustracije (Beppe Fenoglio, La malora) Galerija A + A, Benetke 21. april–20. maj 2011 pa povzemajoča njihovo spominsko rezultanto,« je zapisala med narodna strokovna žirija Mednarodnega slikarskega ex-tempora Piran 2003 za sliko Tragovi, ki je tisto leto prejela prestižni Grand Prix. Njen avtor Milan Marin (rojen 1955, od leta 1980 živi in dela v Umagu) je – kljub drugi poklicni dejavnosti – že več kot deset letje uveljavljen s prepoznavno slikarsko poetiko. Zelo pogosto se udeležuje slikarskih ex-temporov v slovenski in hrvaški Istri, število prejetih nagrad na tovrstnih prireditvah je veliko. Od leta 1998 neprekinjeno sodeluje na Mednarodnem slikarskem ex-tem poru Piran, kjer je prejel sedem nagrad, tudi že omenjeni Grand Prix, kar dvakrat pa je bil po izboru mednarodne strokovne žirije še v ožjem izboru za Grand Prix. V piranski Galeriji Herman Pečarič bo prvič javnosti predstav ljen cikel slik s poimenovanjem Dogovor o ljubezni, ki je nastal v zadnjih treh mesecih. Opredeljujeta ga avtorsko prepoznaven minimalizem oblik – znakov in barv ter hotena izbira abstraktne ga izraza. Slikanje avtorju pomeni poseben proces razgradnje in skrajno subjektivne sinteze konkretnega sveta: navdih so mu pre prosti motivi iz narave in okolja, kjer živi, ter občečloveški odnosi in čustvena stanja slehernega izmed nas. Skozi kompleksni duhov ni in fizični ustvarjalni proces jih izčisti do dokončne sublimacije v preprostem znakovju. Le-to postane njegov simbol in metafora: je sled, spomin, reminiscenca, fikcija in transcendenca videnega, doživetega in občutenega. Ta avtorsko prepoznavna znakovna koda je umeščena v skoraj monokromno polje prevladujočih sivin, ki so le v krokijskih aplikacijah obogatene z živo rdečo, oranžno in rumeno. Opazna je avtorjeva namera, da se smelo in pogumno sooča z enigmatično – skrivnostnim svetom abstraktnega slikar stva, z vsemi njegovimi dražmi in pastmi. Vsaka slika nosi svojo zgodbo, ki je seveda v izbranem mediju opredmeten psihogram in le v detajlih diskretno spominja na konkretni zunanji navdih. Gledalec pa je, zavestno ali podzavestno, miselno in emocionalno angažiran in se sprašuje o nikoli dokončno dorečenih univerzal nih vprašanjih, med katerimi posebno mesto zavzemata temi Eros in eros s svojo večpomensko in misteriozno bitjo. ❚ Nives Marvin T udi za Sandra Chio, enega vidnejših pripadnikov italijanske transavantgarde, predstavlja literatura velik izziv za likovno ustvarjanje. V beneški Galeriji A + A bo na ogled dvajset originalnih ilustracij, s katerimi je umetnik opremil roman Pekel (1954) italijanskega pisatelja Beppeja Fenoglia (Papiro Arte Venezia, 2010). ❚ Emira Turnadžić slike Razstavišče Monfort, Portorož 5. maj–12. junij 2011 Otvoritev v četrtek, 5. maja 2011, ob 20. uri Ž e več kot četrt stoletja je minilo od zad nje samostojne razstave Emire Turna džić v Muzeju olimpijskih iger v Sara jevu, na tokratni razstavi v monumentalnem interieru nekdanjega skladišča soli Monfort v Portorožu pa bo javnosti prvič predstavljen najnovejši opus likovnih del, ki jih je ustva rila v zadnjih štirih letih. Emira Turnadžić (rojena leta 1955 v Za grebu) je leta 1979 diplomirala na Akademiji likovnih umetnosti v Sarajevu pri prof. Is marju Mujezinoviću. Po končanem študiju je dve leti ustvarjala v slikarski Majstorski radionici L. Ivančevića in N. Reisera. Že leta 1981 je dobila nagrado na 11. Bienalu mladih na Reki in leta 1982 še nagrado za slikarstvo na razstavi v »Collegium Artisticum« v Sa rajevu. Živi in dela v Ljubljani. Predstavljena dela Emire Turnadžić so po sebna in neprimerljiva s sočasnimi likovnimi govoricami. V tehnološkem smislu so simbio za risbe, slike, reliefa in objekta (uporablja klasične tehnike in nekonvencionalne mate riale), v formalno oblikotvornem pogledu pa 7 presenetijo z ekspresivno impozantnostjo v smislu skrajno intimne izpovedi ter z ohra njanjem diskretne figuralike v sicer abstrakt no zasnovanih kompozicijah. ❚ Nives Marvin Sandro Chia v Sarajevu Galerija Herman Pečarič Piran Fotografska je bila tudi razstava v piranskem razstavišču. Fotograf R Bojan Velikonja, azstava »Cum grano salis«, katere je dro so kitajski vojščaki iz terakote iz mesta Xian, ki jih je poslikal znani ita lijanski umetnik Sandro Chia, je krožila pol nih devet mesecev po galerijah in muzejih štirih držav na območju nekdanje Jugoslavije. Razstavo smo odprli prvič lani julija v razstavišču Monfort v starih prostorih skla dišč soli. Jeseni smo jo prenesli v Muzej sa vremene umetnosti Vojvodine v Novem Sadu. Januarja letos smo jo za hrvaško noč muze jev predstavili v Muzeju suvremene umjetno sti Istre v Pulju. Že 22. februarja pa smo jo prepeljali v Sarajevo, kjer je bila v sklopu festivala Sarajevska zima postavljena v zna meniti mestni galeriji Collegium artisticum. Razstavo je odprla evropska poslanka in vodja delegacije evropskega odbora za kult uro in izobraževanje gospa Doris Pack. V nagovoru je omenila vlogo, ki so jo imele Obalne galerije v preteklosti in jo imajo tudi danes pri posredovanju pomembnih sloven skih in tujih razstav sodobne umetnosti muzejem in galerijam v celotni regiji. ❚ T. B. Foto: Andrej Gorenc Galerija Loža Koper Foto: Andrej Gorenc Foto: arhiv OGP fotoreporter pri časniku Dnevnik, se je na raz stavi dotaknil različnih tematik, v posameznih sklopih pa je posebej izstopala socialna angažiranost. Odprtja razstave se je udeležil tudi piranski župan dr. Peter Bossman. Zgodilo se je … Monfort Portorož V portoroškem razstavišču je bila prva letošnja razstava Figuralno, figurativno, figurabilno. Na ogled so bile slike dvaindvajsetih slovenskih umetnikov različnih generacij, večina razstavljenih del je bila iz Stalne zbirke slovenske likovne umetnosti po letu 1976, ki jo hranijo v Obalnih galerijah. Avtorsko specifičen in samosvoj umetnik Marko Jakše je zadnji cikel slik, razstavljen v koprskem razstavišču, poimenoval Črni metulji, kustos razstave Andrej Medved pa jih je označil kot Jakšetove fantazmagorične privide. Foto: Andrej Gorenc Foto: Andrej Gorenc Galerija Meduza Koper Slikar Gigo de Brea je galerijski prostor napolnil z barvami Planetarnih pokrajin in vonjem po slikah. Razstavo primorskega umetnika, ki je samostojno le redko razstavljal, so si ogledali številni obiskovalci, prijatelji in znanci. Galerija Herman Pečarič Piran Italijanska fotografinja Maria Tea Morello je v koprskem razstavišču predstavila zanimive abstraktne fotografije. Avtorico in njena dela iz cikla Misli v odsevu je na odprtju predstavil Silvano Sau. 8 Foto: Janez Mužič Foto: Andrej Gorenc Galerija Meduza Koper Furlanski umetnik Daniele Indrigo je za svojo prvo razstavo v Slovenski Istri izbral motiv morja. Črno bele fotografije iz cikla Čez morje, posnete na obalah Velike Britanije, plemenitijo premiš ljeni rezi svetlobe, z žametno črnino učinkujejo kot grafični odtisi. 9 Foto: Andrej Gorenc Monfort Portorož Slikar Dušan Kirbiš je v portoroškem razstavišču razstavil slike, nastale v zadnjih dveh letih. Ob zanimivi postavitvi cikla Pleme so bila na ogled tudi avtorjeva ključna likovna dela iz starejšega obdobja. Foto: Andrej Gorenc Galeriji Loža in Meduza Koper Za italijansko umetnico Giovanno Torresin je bila razstava v dveh koprskih razstaviščih prva predstavitev v Sloveniji. Premišljen izbor fotografij in instalacij predstavlja celovit vpogled v njeno večplastno in izjemno poetično umetniško ustvarjanje. Slovenski kulturni praznik so v Pulju počastili tudi z razstavo Mire Ličen Krmpotić. Otvoritev je bila z nagovori in zborovskim petjem še posebej kulturno obarvana. Foto: osebni arhiv avtorice Galerija Slovenskega kulturnega društva Istra Pulj Galerija Banke Koper Foto: Andrej Gorenc Primorski oblikovalec Vojko Tominc je za razstavo v Galeriji Banke Koper pripravil cikel slik z naslovom Bang, Bank, Bang … , ki je na ogled do junija 2011. Gledga ❚ Občasnik Obalnih galerij Piran in Gledališča Koper ❚ Letnik IX, številka 2 ❚ Izdajajo Obalne galerije in Piran Gledališče Koper ❚ Za izdajatelje Toni Biloslav in Katja Pegan ❚ Uredništvo Tatjana Sirk, Miha L. Trefalt (odgovorni urednik) ❚ Lektorja Jože Hočevar (galerijske strani) in Alenka Juvan (gledališke strani) ❚ Tisk Tiskarna Vek Koper ❚ Naklada 3.000 izvodov ❚ Koper, april 2011 ❚ Izid občasn ika Obalnih galerij Piran in Gledališča Koper so omogočili Min istrstvo za kulturo RS, MO Koper in Občina Piran ❚ Na naslovnici Obalnih galerij Piran: Dušan Kirbiš, Arrogant Object, 2011 (detajl; foto: Dušan Kirbiš) ❚ Na naslovnici Gledališča Koper: motiv s plakata za predstavo George Dandin ali Pretentani soprog (foto: Radovan Čok) 10