1. No category

Galerija Loža Koper
Razstavišče Monfort Portorož
Vladimir Makuc
Forma viva
Portorož 2011
Galerija Meduza Koper
Beti Bricelj
Galerija Herman Pečarič Piran
Mladen Ivančić
Galerija Banke Koper
Gani Llalloshi
❚ Občasnik Obalnih galerij Piran in Gledališča Koper ❚
❚ Letnik IX ❚ Številka 5 ❚ Oktober 2011 ❚
❚ Brezplačni izvod ❚ ISSN 1854–0449 ❚
Poštnina plačana pri pošti 6101 KOPER – CAPODISTRIA * TISKOVINA
Graziano Pompili (Italija)
José Ramón Villa Soberón (Kuba)
Donald Porcaro (ZDA)
Forma viva
Portorož 2011
mednarodni kiparski simpozij
Seča pri Portorožu
15. september–15. oktober 2011
Zaključek simpozija v soboto, 15. oktobra 2011 ob 17. uri
Foto: Gašper Milkovič Biloslav
Asistenti: Roman Gažik (Slovaška), Peter Durec (Slovaška),
Vilijam Gal (Slovaška)
Italijanski umetnik Graziano Pompili (Reka, Hrvaška, 1943) se je po zaključeni bolonjski Akade­
miji lepih umetnosti v Carrari dalj časa posvečal obdelavi marmorja ter v kraju Pietrasanta zahtevnemu
postopku ulivanja v bron. Avtor je vseskozi dejaven tudi na didaktičnem področju. Keramiko in kiparstvo
je poučeval na Umetniškem inštitutu Chierici v pokrajini Reggio Emilia, obdelavo kamnite plastike na
Akademiji lepih umetnosti v Bologni, v zadnjem času pa na milanski Akademiji Brera posreduje štu­
dentom svoje znanje o sodobnem plastičnem pristopu pri snovanju sakralnih vsebin. Njegova biogra­
fija beleži številne osebne in skupinske razstave v javnih ter zasebnih ustanovah po Italiji in na tujem.
Med skupinskimi velja izpostaviti razstavne projekte: Nuove Generazioni na Quadriennalu v Rimu
leta 1975; prostorsko intervencijo na beneškem Bienalu leta 1986 in Bienale umetnosti in znanosti
Me­diterana v Salernu (2002). Pompili je v italijanskem in mednarodnem prostoru prepoznaven zlasti
po monumentalnih skulpturah za zasebne in javne prostore ( Bidgoszcz, Poljska, 1976; Bengasi, Libija,
1979; Park skulptur Daniel Spoerri, Seggiano, Siena, 2006; Fundacija Atchugarry, Punta del­l’Este,
­Urugvaj, 2008). Njegova dela so vključena v zbirke sodobne umetnosti po različnih italijanskih mu­zejih,
med njimi: MAMBO v Bologni; MAR v Raveni; Mestna galerija v Modeni, Muzej Pecci v Pratu.
Kipar je sodeloval že na dveh kiparskih simpozijih Forma viva v Sloveniji, prvič leta 1999 v Porto­
rožu (njegova skulptura stoji pred vhodom v mesto Piran), leta 2008 pa še na Ravnah na Koroškem,
kjer je ustvaril skulpturo iz železa.
Foto: Gašper Milkovič Biloslav
Donald Porcaro (Newark, New Jersey, USA, 1950) in je med leti 1972 in 1973 obiskoval Fairleigh
Dickinson University v Madisonu ter Montclair State College v Montclairu. Svoje formalno izobraževa­
nje na področju kiparstva je kasneje nadaljeval na newyorški Columbia University (1976). Od leta
1975 goji akademsko kariero, sprva kot izredni, kasneje redni profesor na Parsons School of design
v New Yorku, pri čemer kot gostujoči umetnik, svetovalec ali mentor s svojim strokovnim znanjem ob­
časno sodeluje tudi z ameriškimi šolami, univerzami in muzeji ter kot predavatelj nastopa na različnih
delavnicah in seminarjih o sodobni vizualni umetnosti. Od leta 1975 je večkrat predstavil svoj opus
na osebnih razstavah v Ameriki (zadnja leta 2010) ter od leta 1981 na vrsti skupinskih razstavah ter
razstavnih projektih na prostem (Nancy Solomon Gallery, Atlanta,ZDA, 1995, 1996; VI. Biennal, Monte
Carlo; Royal College of Art, London, Velika Britanija,1997; Whitney Museum of American Art, NY, 2006,
ZDA; ZAIM, Yokahama, Itami, Japonska, 2008; Galeria Ajolote Arte Contemporaneo, Jalisco, Mehika;
Galerie Kurt im Hirsch, Berlin, Nemčija; Galeria Z, Bratislava, Slovaška Republika, 2009). Leta 2004
je v New Yorku kuriral skupinsko razstavo z naslovom Slippage: Form and Image in the Disjunction.
Njegova kiparska dela, izdelana iz različnih materialov – beton, kovina, barve – se nahajajo v
­prestižnih ameriških javnih zbirkah, kot so: Radford University Art Center, Radford; City University of
New York, Staten Island; City of South Orange; Grounds for Sculptors, Hamilton. Umetnik je za svoje
delo­vanje v zadnjih dvajsetih letih večkrat prejel priznanja. Nagrado Faculty Development Grant je
na Parsons School of design v New Yorku prejel trikrat, leta 1990, 1994 in 2008; New York State
­Council on the Arts pa ga je leta 2001 nagradila z New York Foundation for the Arts.
Foto: Gašper Milkovič Biloslav
José Ramón Villa Soberón (Santiago de Cuba, Kuba, 1950) je umetnost študiral na havanski
Nacionalni umetniški šoli ter Akademiji za plastične umetnosti v Pragi. Trenutno je profesor na Umet­
niški akademiji v Havani. Izbor iz njegovega ustvarjalnega opusa, ki obsega tako skulpturo, kot tudi
slikarstvo, grafiko, risbe in ustvarjanje na področju designa, hrani Narodni muzej umetnosti v Havani.
Njegova dela so bila predstavljena na številnih skupinskih razstavah. Tako je bil leta 1969 je uvrščen
na skupinsko pregledno razstavo kiparstva in slikarstva, Exposición Escuela Nacional de Arte, v Cen­
tru mednarodne umetnosti v kubanskem glavnem mestu. Leta 1996 je predstavljal svojo državo na
II. ameriškem trienalu skulpture v Argentini, kjer je prejel tudi Prvo nagrado. Iz seznama nagrad je
­potrebno izpostaviti leta 1973 prejeto Tretjo nagrado na Salonu profesorjev in mentorjev likovne umet­
nosti (Escuela Nacional de Arte) ter priznanje za skulpturo, ki so mu jo leta 1978 podelili na VII. Nacio­
nalnem salonu za mlade umetnike v Muzeju umetnosti v Havani. Soberón je znan predvsem po svojih
javnih skulpturah v okolici Havane. V seriji spomeniških realizacij izstopajo vsaj tri svetovno znane
osebnosti: Ernest Hemingway, Ernesto »Che« Guevara in John Lennon. Bronasto figuro znanega pisa­
telja iz leta 2003 najdemo ob pultu priljubljene havanske restavracije Floridita medtem, ko se spome­
niški plastiki Che Guevare (1982) in Johna Lennona (2000) nahajata v dveh različnih parkih v Havani.
Kipar je leta 1997 že sodeloval na Mednarodnem simpoziju kiparjev Forma viva v Portorožu.
­Njegova skulptura je našla mesto v koprski Marini.
❚ Majda Božeglav - Japelj
2
Foto: Gašper Milkovič Biloslav
Forma viva 2061
ali ­primarno sobivanje ­
narave in kulture človeka
Foto: Jaka Jeraša
Ob simpoziju je od 26. do 30. septembra
potekala arhitekturna delavnica
o razširitvi kamnite galerije na prostem
v sodelovanju z Uradom za okolje in prostor
Občine Piran.
»Polotok Seča zavzema zaradi svoje konfiguracije in lege med Porto­
roškim zalivom in Sečoveljskimi solinami svojevrstno, posebno mesto
na Slovenski obali«, je že leta 1983 zapisal ­arhitekt Vojteh Ravnikar
ob razmišljanju o razvoju tega edin­stvenega prostora naše Obale. Odkar
sta umetnostni zgodovinar Stane Bernik in arhitekt Vojteh Ravnikar
­izdelala idejno-prezentacijski in ureditveni načrt ter podala svojo vizijo
razvoja, je minilo tri desetletja, prostor pa je ostal, z izjemo novih
­skulptur, skorajda nespremenjen.
Skupina arhitektov in krajinarjev (Matej Mljač, Vladimir Vremec,
­Etbin Tavčar, Duška Đukič in Tomaž Čamernik) smo se z veseljem
­odzvali povabilu župana Občine Piran, Petra Bossmana in ravnatelja
Obalnih galerij, Tonija Biloslava, za sodelovanje ob letošnji častitljivi
petdesetletnici Forme vive.
Pogled nazaj in pogled naprej, ali kako vidimo razvoj tega drago­
cenega prostora, je bilo vprašanje Obalnih galerij, ki se zavzema za
ohranitev in hkrati razvoj polotoka Seča.
Ob temeljiti analizi dejanskega stanja prostora in pregledu obstoječih
projektov in smernic je bilo ugotovljeno, da se je ta prostor razvijal
­dokaj stihijsko. Tako kot po vsej Sloveniji je tudi tukaj opaziti pojav
­razpršene gradnje ter konflikt javnega in zasebnega sobivanja.
Danes glavni dostop do Foma vive, ki se iz portoroške smeri vzpenja
na pobočje polotoka Seča, se zaključi neurejeno. Celotno pobočje pa
­pomeni nesklenjeno mrežo ali sistem obstoječih poti in programov, ki
so v prostoru že prisotni in jih je potrebno ovrednotiti in ­regulirati.
Kot primarna programa, iz katerih bi moral izhajati nadaljnji razvoj,
sta Forma viva ali galerija na prostem in vzorčni oljčnik, kar bi lahko
imenovali primarno sobivanje narave in kulture človeka.
Na makro nivoju se naloga ali naša vizija Forme vive ukvarja z mož­
nostjo širitve že prisotnih programov, sklenitvijo in povezavo obstoječih
poti in iskanjem možnosti za nove lokacije skulptur, ki bodo v tem
­prostoru nastajale v naslednjih desetletij. Cilj predloga ali vizije je pred­
vsem ohranjanje naravne in kulturne krajine, ki lahko sobiva z umet­
niškim turizmom in že obstoječimi prostorskimi danostmi. Hkrati pa je
potrebno na novo premisliti in ovrednotiti lastništvo posameznih parcel,
jih ustrezno zavarovati pred divjimi pozidavami ter postaviti v sistem
treznega vrednotenja širšega prostora. Zaradi izjemnosti in svojevrst­
nosti lokacije bi morali Občina Piran in država Slovenija, kot večinski
lastnik tega območja, izraziti precizne in dolgoročne parametre, s kate­
rimi bi hkrati ščitili in razvijali polotok Seča, ob spoštovanju duha kraja
in seveda časa, ki prostor nenehno spreminja.
V nadaljevanju smo nalogo razdelili na sedem poglavij ali posa­
meznih projektov – posegov, ki bi v prihodnosti polotok Seča lahko
nadgrajevali kot celoto:
1. Ureditev obstoječih poti in dostopov z novimi povezavami
2. Ureditev dostopa in parkirišča
3. Ureditev delovišča na odprtem s spremljajočim objektom
za umetnike in ljubitelje umetnosti
4. Izpostavitev in ureditev glavne vedute ob celotnem polotoku Seča
5. Predlog širitve in novih postavitev skulptur
6. Skulpture na vodi v Rokovem zalivu
7. Možnosti za primerno lokacijo rozarija, ki bi kot dodana vrednost
­plemenitil prostor skulptur in oljčnika
Foto: Jaka Jeraša
Sedem nalog, ki tvorijo celoto in ob katerih se sprašujemo, kako se bo
razvijal polotok Seča med solinami in Lucijo, med Trstom in Pulo, Forma
viva med Benetkami in Dubrovnikom, skratka katere značilnosti in
­katere danosti ta prostor že ima, s katerimi programi in minimalnimi
fizičnimi posegi lahko ta prostor postavimo na zemljevid tega sveta. ❚
Matej Mljač
3
Makučeve etude
slike, skulpture in dela na papirju Vladimirja Makuca
Galerija Loža, Koper
Razstavišče Monfort, Portorož
Otvoritev: četrtek, 13. oktober 2011, ob 18. uri v Galeriji Loža v Kopru,
ob 19. uri v razstavišču Monfort v Portorožu
Na otvoritvi razstave v Monfortu bo slavnostni govornik Jožef Školč,
razstavo bo odprl Peter Bossman, župan Občine Piran.
Pokrajina s pticama, 1988,
les, pesek, črepinje,
disperzijska tempera,
34 x 72 x 30 cm
Lastna podoba, 2000,
disperzijska tempera in
pesek na platnu,
100 x 120 cm
P
o razstavi slik v piranski Mestni galeriji leta 2003, po sodelo­
vanju na Formi vivi Portorož leta 2003 in na multimedijski
­delavnici Genius loci Lera leta 2005, če izpostavimo samo ne­
katere projekte v zadnjem desetletju, se Vladimir Makuc po­
novno vrača v Obalne galerije. Iz njegovega bogatega opusa bomo tokrat
v koprski Galeriji Loža predstavili dela na papirju, v Monfortu v Porto­
rožu pa bodo na ogled slike in skulpture. Postavitev slednjih je zamisel
Goriška pokrajina je rodila mnogo umetnikov in veliko teh je še
kako pomembnih in zaslužnih za zgodovino in kulturni razvoj.
S svojim prispevkom so pustili značilne sledi v zakladnici sloven­
ske kot tudi ­svetovne umetnosti. Večina tu rojenih je zaradi različ­
nih vzrokov ­(begunstvo, iskanje dela in zaslužka, hrepenenje po
umetniških sre­diščih …) zapustila domača ognjišča, a se je kasne­
je tako ali drugače vračala ali celo vrnila v svoje rodne kraje. Med
nje prav gotovo sodi tudi naš umetnik Vladimir Makuc. Res je, da
je že kot mlad fant zapustil domače kraje in se kot študent podal
na pot, da bi se lahko izučil za svoj poklic. Tako je že leta 1946
pristal v Ljubljani (takrat je bila to edina ­resnejša perspektiva za
mladega, ukaželjnega fanta) na srednji Šoli za umetno obrt. Študij
je nadaljeval na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, po
končani akademiji pa še na specialki za restavratorstvo.
Delati je začel kot kopist srednjeveških fresk predvsem zahod­
nega predela Slovenije in Istre, se v svojih začetkih samostojne poti
likovnika posvetil predvsem grafiki, jo obvladal do potankosti ter
jo nadgradil s svojo specifično tehniko. Sledila so leta razstav, pri­
znanj in nagrad in preboj v sam vrh slovenske, jugoslo­van­ske in
svetovne elite grafikov. Nov zagon je Makucu pomenil prehod v
intenzivnejše posvečanje slikarstvu in deloma tudi kiparstvu. Tudi
tu je predstavil samosvojo slikarsko tehniko, oziroma način slika­
nja, ko je poleg barve začel uporabljati še druge elemente (mivko,
steklene črepinje, školjke). Svoje bogate in dolgoletne izkušnje je
apliciral na vsa ustvarjalna področja delovanja in njegov prepo­
znav­ni oblikovni svet je tako dobil samosvojo – Makučevo podobo.
❚ Matjaž Brecelj (iz teksta v publikaciji Zbirka podarjenih del ­Vladimirja
Makuca, Retrospektivni izbor, Goriški muzej, 2010)
Vzlet II, 2002,
disperzijska tempera in pesek na platnu, 197 x 147 cm
akademskega kiparja Mirsada Begića in bo fotografsko dokumentirana
v katalogu, ki bo zato izšel konec oktobra.
V katalogu bosta avtor in razstava predstavljena s teksti Brede Ilich
Klan­čnik, Nives Marvin in Andreja Medveda ter s fotografijami Jake ­Jeraše.
Razstavljena dela so večinoma avtorjeva last, deset skulptur iz
­Makučeve donacije Solkan je za razstavo posodil Goriški muzej, ena
­slika prihaja iz likovne zbirke Telekoma Slovenije.
V času razstave bomo predvajali oddajo o Vladimirju Makucu Podoba
podobe novinarja Iztoka Premrova iz produkcije kulturnega programa
TV Slovenije.
Izbor del z razstave Makučeve etude bo konec novembra 2011 pred­
stavljen v Cankarjevem domu Ljubljana, ki je partner tega projekta.
4
Vladimir Makuc (rojen leta 1925 v Solkanu, leta 1954 diplomiral iz sli­
karstva na ljubljanski ALU in 1956 končal še specialko za restav­ratorstvo)
sodi med najeminentnejše slovenske likovnike. Prejel je ­naj­pomembnejše
nacionalne nagrade (leta 1962 nagrada Prešernovega sklada, 1979
­Prešernova nagrada, 1987 nagrada Riharda Jakopiča in druge), nagrajen
je bil na mednarodnih likovnih manifestacijah doma in v tujini (na primer
na ljubljanskem Mednarodnem grafičnem bienalu in na podobnih tovrst­
nih manifestacijah v Aleksandriji, Zagrebu, Luganu, Celovcu, Firencah,
Mulhousu, Krakovu, Bitoli, Anconi, Chamalieresu, ­Kairu, Piranu in drugod).
Imel je veliko osebnih razstav, večkrat tudi v raz­staviščih Obalnih galerij
Piran, sodeluje na skupinskih predstavitvah ­nacionalne umetnosti in
­drugih prireditvah doma in v tujini. Živi in dela v Ljubljani.
PriprtaLikovne
vratazbirke
depojaObalnih galerij
Vladimir Makuc
Egretta garzetta, 2003
istrski kamen, 450 x 120 x 100 cm
Zbirka Forma viva Portorož
Lokacija: Ob skladišču Monfort, Portorož
Foto: Vasja Nagy
Foto: Jaka Jeraša
V
ladimir Makuc (Solkan, 1925) sodi
med pomembne predstavnike ljub­
ljanske grafične šole. V lirični govo­
rici tega umetnika razbiramo osebno
in ustvarjalno navezanost na posebnosti pri­
morsko-kraškega sveta, ki ga upodablja v raz­
ličnih medijih od grafike, slikarstva, tapiserije,
keramike in ne nazadnje kiparstva.
Potreba po plastičnosti v likovnem izrazu
se začenja pojavljati v umetnikovem grafičnem
opusu že v drugi polovici šestdesetih let prej­
šnjega stoletja. Kasneje, ko se prepusti večjemu
formatu slikarskega platna, skuša avtor dvo­di­
menzionalno danost preseči s poudarjeno relief­
no strukturo. Zato postane premik v prostor s
kipi malega formata v osemdesetih letih pre­
teklega stoletja pričakovana smer nadalj­njega
raziskovanja polno plastičnega jezika. Izziv, ki
se mu Makuc ni uspel odreči tudi veliko let po­
zneje, ko je bil povabljen, da sodeluje na med­
narodnem kiparskem simpoziju Forma viva
Portorož 2003.
Kljub časovno omejenim pogojem dela na
prostem in specifiki kamnitega materiala –
s svojo uporno naravo zahteva ta nedvomno
veliko večje napore kot izvedba malih plastik –,
pa avtor pri prenosu likovne zamisli v monu­
mentalne dimenzije ni imel večjih težav. Tudi
v velikem formatu je ohranil vse formalnovsebinske prvine svoje prepoznavne umetniške
govorice.
Vertikalno stopničasta kamnita skulptura
povzema v formi tektonsko čvrstost primorske
krajine. Njena groba površinska struktura, ki
ta vtis še dodatno utrjuje, pa je avtorju služila
kot idealna bela podlaga za linearni opis solin­
ske vetrne črpalke, pomenljive etnografske
­posebnosti kulturne krajine tega prostora. Ce­
lotno kompozicijo tudi v simboličnem smislu
zaokroža umetnikov priljubljen motiv ptice,
ki se pojavlja na vrhu kipa. V njej zlahka pre­
poznamo malo belo čapljo, ki skupaj z ostalimi
redkimi živalskimi in rastlinskimi vrstami na­
seljuje Krajinski park Sečoveljske soline, kjer
naj bi svoje domovanje prvotno našla tudi
­Makučeva skulptura. ❚ Majda Božeglav Japelj
KAJ? Novi ateljeji: prizorišča sodobne likovne ustvarjalnosti.
ZAKAJ? Z namenom, da se v Galeriji Meduza izpostavijo sveže in raznovrstne pobude
mladih, s poudarkom na produkciji majhnih, a pomembnih realizacij in interpretacij
dogajanja, v katerem nastaja sodobna umetniška produkcija.
KAKO? Razstavo v organizaciji Obalnih galerij Piran spremlja katalog (slo., itl., angl.).
Spremno besedilo Carmen Tisnikar. Kustosinja razstavnega projekta Novi ateljeji
Majda Božeglav - Japelj (T 05 62 74 080; [email protected]).
KJE in KDAJ? Galerija Meduza Koper, 10. november 2011 ob 19. uri
KDO? BETI BRICELJ: SPACEinFORMA, slike
Iz cikla SPACEinFORM, akril na platnu, 60 x 120 cm, 2011
B
eti Bricelj (Postojna, 1974), ki je leta 2000 zaključila študij slikar­
stva na ­Visoki strokovni šoli slikarstva (Prof. Mladen Jernejc),
je v umetniškem in v širšem kulturnem prostoru prisotna že
­nekaj let. Po študiju je izobraževanje nadaljevala leto dni v
­Avstraliji. Odzvala se je povabilu avstralske vladne organizacije za razis­
kavo abo­riginske kulture iz oddelka ­Department for Abo­ri­gi­nal Affairs,
Beti Bricelj
South Australia, Adelaide – 1998/99. Od leta 2002 je članica ZDSLU.
Živi in ustvarja v Postojni.
Slikarstvo, ki postavlja v središče pozornosti vizualnost z optično
prevaro ali, krajše, optična umetnost, se pogosto vrača v ospredje zani­
manja sodobnih ustvarjalcev. Tudi Bricljevo vse od študija dalje zanima
izrazna govorica geometričnih likovnih vzorcev in barvnih kombinacij,
ki v gledalčevem očesu ustvarjajo občutek gibanja in utripanja. Svoj
­prepoznavni slikarski slog je prenesla tudi izven dvodimenzionalnih
­površin slikarskega medija. Študije svojih prostorsko barvnih vrednosti
je aplicirala na oblikovanje fasade novega poslovnega objekta Epicenter
v Postojni.
Umetnostna kritičarka Carmen Tisnikar ugotavlja, da je umetnica
svoj slog prepričljivo izoblikovala »na podlagi izvirnega združevanja teh­
nične popolnosti ter občutka za raziskovanje barvnih zakonitosti in nji­
hovih dinamičnih vrednosti, kar izhaja tako iz mojstrske natančnosti kot
iz občutka za prostorsko organizacijo in kompozicijo. To ji je omogočilo,
da z izredno pestrostjo razvija izhodišča in možnosti, ki iz osnovne racio­
nalno matematično geometrične organiziranosti slike prehajajo v prese­
netljive, privlačne in zanimive fraktalno organizirane kompozicije, ki za­
radi le navidezne skladnosti zelo živahno učinkujejo, saj se razprostirajo
v vedno novih zamikih ploskev in tako nastajajočem vzorčenju.« ❚ MBJ
5
Mladen Ivančić
keramične skulpture
Galerija Herman Pečarič, Piran
21. oktober–20. november 2012
Otvoritev v petek, 21. oktobra 2011, ob 19. uri
M
laden Ivančič je med tistimi pri­
vilegiranimi keramiki, ki jim je
uspelo v razmeroma kratkem
času iz začetnega, ljubiteljskega
oblikovanja svoje izdelke postaviti v sam vrh
bogate sodobne keramične produkcije na
­Hrvaškem. Njegove skulpture so v zadnjih
­letih vedno bolj prepoznavne tudi v tujini.
Na Mednarodnem ex-temporu keramike
v Piranu je prvič sodeloval leta 2006. Takrat,
pa tudi vsa leta zatem, se je njegova keramika
uvrstila v ožji izbor razstavljenih del.
Lanska nagrada za najizvirnejše delo, ki
jo je podelila mednarodna žirija, je tokratna
razstava. Zastavljena je kot prerez avtorjevega
dosedanjega dela, čeprav razstavljene skulptu­
predmeti, ki nas spominjajo na uporabno kera­
miko, orodja, stroje in instrumente, za katere
ne vemò natančno, čemu in komu so služili.
Prepletanje organskih in mehanskih oblik, mu­
tacije enih in drugih, avtorsko interpretiranje
živega in neživega zasledimo v celot­nem opusu.
Mehke, zaokrožene linije or­gan­skih oblik se
postopoma ravnajo, odvijajo v strožje linije ne­
navadnih objektov. Pomemben je element kroga,
ki nakazuje gibanje in vrtenje. In če pri nepre­
mičnih bitjih zaman čakamo, da trznejo z glavo
ali očesom, so nekateri deli skulptur s precizno
in mojstrsko izdelavo nanizani kot vretenca v
premično glineno hrbtenico. Ta se pri nekaterih
skulpturah spremeni v pravi strojni mehanizem,
v nekakšno mehansko konstrukcijo s številnimi
gibljivimi členi. Element kroga se ponovi pri
zobatem kolesu, ki omogoča premikanje in raz­
lične nastavitve, s čimer se oblika skulpture
­glede na postavitev spreminja. Pričakovali bi,
da je takò natančna izdelava nastala na podlagi
tehnične risbe, kjer je skulptura »projektirana«
do najmanjših detajlov. V resnici pa avtor
ustvarja le ohlapne, bežne skice, ki ga usmerja­
jo in spodbujajo v ustvarjalnem procesu in pri­
čakovanju konč­nega rezultata. Kaj bo spontano
nastalo iz začetne, osnovne oblike, kje se bo
Mladen Ivančić (Reka, Hrvaška, 1969), po izobrazbi ekonomist, se z oblikovanjem keramike
­ukvarja že vrsto let. Osnovno znanje, ki ga je pridobil leta 1996, je kasneje dopolnjeval na različnih
delavnicah in kolonijah ter postal kmalu prepoznaven po izrazito osebnem slogu v oblikovanju
­keramike. Osebno in skupinsko je od leta 2007 razstavljal predvsem doma. Prejel je številne
­nagrade, trikrat je bil nagrajen na Mednarodnem ex-temporu keramike v Piranu, opozoriti pa velja
predvsem na letošnjo prvo nagrado na II. hrvaškem trienalu keramike v Zagrebu. Od leta 2008
je član hrvaškega keramičnega združenja Kerameikon iz Varaždina. Živi in ustvarja na Reki.
re delujejo dokaj enovito. Predvsem zato, ker
jih odlikuje izrazito osebni avtorski pristop,
ki ga Mladen Ivančić suvereno in premočrtno
ohranja, neguje in nadgrajuje brez velikih in
izrazitih odstopanj. Čeprav bi težko našli vpli­
ve drugih avtorjev ali pripadnost določenim
trendom, se nam ob pogledu na njegova dela
ponujajo številne druge asociacije. Kot gledalci
smo ob njegovih skulpturah rahlo zmedeni: po
eni strani nam oblike delujejo znano, naravno,
realno, po drugi pa jih nikakor ne moremo
­natančno priklicati v spomin. V naši percepciji
se videno prepleta z imaginarnim, realno z
­nerealnim, naravno z nadnaravnim.
Nakazane organske forme živalskih bitij so
postavljene zunaj našega časa in prostora. Živijo
drugje, prihajajo iz oddaljenih svetov. Od tam
prihajajo tudi arheološkim najdbam podobni
zgodba končala in kaj bo njeno sporočilo?
Arhaični videz skulptur, ki spominjajo na
zaprašene arheološke najdbe, je zavestna avtor­
jeva odločitev in posledica njegovega razmiš­
Cesare Dell’Acqua
grafične študije in akvarelne risbe
Galerija Herman Pečarič, Piran
7.–18. oktober 2011
O
b praznovanju 190. obletnice rojstva ­slikarja Cesara Dell’Acque (1821, Piran–1905, Bruselj) piranska galerija gosti
razstavo njegovih grafičnih študij in akvarelnih risb. Kurator
razstave je Flavio Tossi.
Ob jubileju je bila tudi predstavitev publikacije Cesare Dell’Acqua.
­Contributi e aggiornamenti (Cesare Dell’Acqua. ­Prispevki in dopolnitve).
­Urednika sta velika poznavalca Dell’acque umetnostni zgodovinar
­Franco Firmiani in Flavio Tossi (s prispevki Marina Bonifacia, Kristjana
Kneza, Brite Velghe, Rosselle Fabiani in Serenelle Ferrari).
Prireditev je organizirala Skupnost Italijanov »Giuseppe Tartini«
v sklopu kulturnega programa Samoupravne skupnosti italijanske
­narodnosti Piran in Društva za zgodovinske in geografske študije Piran
v sodelovanju z Obalnimi galerijami Piran ter s finančnim prispevkom
Italijanske unije, Ljudske univerze v Trstu, Občine Piran in Ministrstva
za kulturo Republike Slovenije. ❚
6
ljanja o tem, kako se posamezni materiali,
­kamen, les, kovina ali glina, s časom spremi­
njajo. Oblikovana in pečena glina je surov
­izdelek z monokromno barvno podlago, kjer
ni nikakršnih odstopanj od rjavih, zemeljskih
tonov. V nadaljnjem procesu so le-ti niansirani
z bolj ali manj intenzivnim svetlim posipom.
S posebno obdelavo glinene površine, to je
s posipanjem z zdrobljeno belo glino, ki ga po­
navlja do želenega učinka, sta poudarjeni pla­
stičnost in rustikalnost. Že ob nastanku jih je,
tako na videz, načel zob časa, že ob nastanku
so preteklost in zato po svoje brezčasne. Takó
obdelana keramika na videz izgubi tudi svojo
krhkost. Optično se spremeni v kamenino, les,
staro kovino … Vidimo jo kot ­zaprašen arheo­
loški predmet, ki je kljuboval času in v sebi
ohranil nekaj magičnega. ❚ Tatjana Sirk
Podeljene nagrade
Ex-tempora Piran 2011
Foto: arhiv OGP
Slikarski grand prix v Rovinj, grand prix keramike v Izrael. Podeljenih je bilo še 30 drugih različnih nagrad in 3 častna priznanja.
P
o izboru mednarodnih strokovnih žirij je dobitnica grand prixa
XII. mednarod­nega ex-tempora keramike Simcha Even-Chen
iz Izraela, grand prix XLVI. mednarodnega slikarskega ex-tem­
pora pa je prejel Branko Kolarić iz Rovinja. Nagrado za najboljši
akvarel je prejela Sabina Šinko, nagrado za najboljše delo avtorja, starega
do 35 let, v obliki samostojne razstave v Galeriji Herman Pečarič,
Katja Smerdu, nagrado za najbolj izvirno keramiko, prav tako v obliki
­samostojne razstave v piranski galeriji, pa Tanja Krstov.
Da ostaja Ex-tempore Piran priljubljena likovna manifestacija, do­
kazuje tudi število prijavljenih udeležencev: na slikarski ex-tempore se
je prijavilo kar 323 likovnikov (strokovna žirija je izbrala 100 slik, ki
so bile razstavljene v razstavišču Monfort), na ex-tempore keramike pa
68 keramikov (strokovna žirija je izbrala 31 del, ki so bila na ogled
v Galeriji Herman Pečarič).
Spremljajoče prireditve in razstave piranskega ex-tempora so bile
zelo dobro obiskane. Samo pedagoškega programa za otroke in mladino
se je udeležilo več kot 250 otrok različnih starostnih skupin. ❚ NM
Napovedujemo
Gani Llalloshi
Unter Balkans Himmel
Pod balkanskim nebom
slike
Galerija Banke Koper
19. oktober 2011–februar 2012
G
ani Llalloshi, slikar in grafik, ki
živi in dela v Piranu, že več kot
dvajset let aktivno soustvarja slo­
vensko ­sodobno likovno stvarnost
kot ra­z­iskovalec in iskalec maksimalnih mož­
nosti ­likovnega izraza in sporočila. Po diplomi
na od­delku za slikarstvo Akademije za likovno
umetnost leta 1989 v rodni Prištini je študij
­nadaljeval na ljubljanski ALU, kjer je končal
slikarsko in grafično specialko, izpopolnjeval
se je še v Parizu in v Berlinu. Vsaka njegova
samostojna razstava kakor tudi sodelovanje na
skupinskih predstavitvah pomenita avtorjev
osebni nagovor gledalcu: z diskretno izzival­
no, včasih tudi z atraktivno provokativno
­podobo, ponavadi mimetično upodobljeno,
a umeščeno v premišljen vsebinski koncept,
izzove gledalca v razmišljanje in odkrivanje
Foto: Miha Fras
Unter Balkans Himmel, 2010,
akril/platno, 200 x 300 cm
novih interpretacij, ki presegajo zgolj vizualno
prepoznavno figuraliko. Zato je vsaka njegova
javna pred­stavitev tudi vedno novo presene­
čenje tako za ljubitelje likovne umetnosti kot
tudi za stroko. Poleg znanih starejših ciklov
History, Ekran, FreeMarket (2003 v Mestni gale­
riji Piran), This is not tv (2009 v Galeriji Loža),
pa letošnjega Fly fly white bird in drugih, je
7
v letu 2010 ust­varil serijo štirih slik v tehniki
akrilov na ­plat­nu, ki so po izraznosti in po
­velikosti monumentalna, že na prvi pogled
drugačna in ­neprimerljiva, in jih pomenljivo
poimenoval Unter Balkans Himmel / Pod
­balkanskim nebom.
Pričujoči opus bo v organizaciji Obalnih
­galerij Piran in v sodelovanju z Banko Koper
prvič na Primorskem predstavljen v Galeriji
Banke Koper. Slike opredeljuje močan in živ
kolorit kot nosilec posebne atmosfere, iz
­ka­tere – kljub prepoznavnim upodobljenim
mo­tivom – veje posebno močna ekspresivna
nota intimne izpovedi. V vsebinskem in spo­
ročilnem smislu je v ospredju njegovo osebno
­videnje takratne družbeno-politične situacije
konkretnega geografskega prostora ob vpetosti
v globalno sfero. Skrivnostno pomenljive upo­
dobitve izbranih skupin živali s svojimi meta­
foričnimi pomeni, umeščene v simbolno su­ge­
stivno in vedno intenzivno barvno slikarsko
polje, slehernega obiskovalca zvabijo v raz­
mislek, ga izzovejo v različne emocionalne
in ­mentalne interpretacije in doživljanja, kar
­avtorja ponovno zapisuje med pomembne
­sodobno angažirane likovnike.
Slike iz cikla Unter balkans Himmel so iz
likovne zbirke Interservice d. o. o. Ljubljana. ❚
Nives Marvin
Foto: arhiv OGP
Vzporedno s piranskim ex-temporom
slike
Apollonijeva palača, Piran
12.–30. september 2011
Z
oran Krulj in Slavko Krunič prihajata iz Beograda. Sta likov­
na umetnika, ki pripadata različnima generacijama, saj je
med njima skoraj dvajset let starostne razlike. Vendar oba
podobno izrabljata posebno figuralno formo, ki tvori njun
sugestivni pripovedni likovni izrek. Zato skupno zelo prikladno za­
polnjujeta galerijski prostor. V Apollonijevi palači se je pod vodstvom
Gorazda Senčarja z njuno zanimivo predstavitvijo, ki je bila spremna
­pri­reditev letošnjega piranskega ex-tempora, nadaljeval prestižno
­za­stav­ljen program, ki vključuje veliko tujih ustvarjalcev.
Kakor sta Krulj in Krunič precej različna, pa se njuna skupna
­klasična izgotovitvena slikarska manira pri obeh opira na posebno
figuralno formo, kjer je upodobitveni objekt človek, ki ga opredeljuje
igrivo zastavljena podoba. Stilizirano karikirani, nekako »manieristič­
no« zasukani in v antropomorfno obliko izpeljani liki so v podobah
obeh ustvarjalcev nosilci izpovedi. Izpovedi, ki na osnovi portretnosti
v navidezno lahko berljivi obliki prestopa v polje fabulativnega. Ka­
kor, da so protagonisti v teh slikah postavljeni na oder in gledalci
stojimo pred dvema predstavama v teatru.
Njun subjektivni pristop oziroma formovno-vsebinski način je
glede na njuna individualistična karakterja pri obeh precej različen,
saj izkazuje dodelan avtorski slog. V zaključeni formi in izrazni obli­
ki se umetnika precej razlikujeta v koloritu in v splošnem vzdušju.
Zoran Krulj, čigar delo v koloritu oziroma žanrski motivnosti upri­
zorjenega vsekakor kaže določeno relacijo z Vaskom Lipovcem, je v
izvedbenem pristopu stripovski. Nekakšen »gegovski« trenutek, sklop
domislic razvija zgodbo, ki je ujeta v okolju mediteransko »ležernega
obzorja«. Njegov Mornarček in druga dela ustvarjajo veliko simbolne­
ga. Mala, barvno živa platna so posuta z lebdečimi, atributivno opre­
deljenimi predmeti ipd. Atmosfera je igriva, v ozadju morda ponekod
nostalgična, vsekakor pa lahkotno vesela v odprtosti prostora.
8
Pri Slavku Kruniću je stilizacija figure prav tako izpeljana skozi
»razpotegnjenost«. Vendar so njegovi upodobljenci z nesorazmerno
velikimi glavami, poudarjenimi očmi in drobnimi udi precej drugač­
ni. Navezanost na historično slikarstvo, tisto, ki ga poznamo v bizan­
tinskih ikonskih delih, na renesančno, tisto, ki je izumilo chiaroscuro
in sfumato, pa na baročno je tu precej relevantna. Zamolkla barvna
paleta rjavkasto sivkastega tona daje tem delom, v nasprotju s Kru­
ljevimi, »tesen« severnjaški pridih. Vse je precej groteskno in resno.
Za strogimi, v gledalca uperjenimi pogledi portretiranih se evocirajo
skrivnosti posameznikov. Vzdušje je sicer umirjeno in strogo, vendar
vseeno odseva določeno »nagajivost« avtorjeve izpovedne namere.
Vsekakor razstava deluje enotno, saj se avtorja v svoji enakosti in
različnosti ujameta v povsem posrečeno združbo. Tradicionalna figu­
ralna slika se izkazuje kot »predmet«, ki še vedno zmore vstaviti v
podobo napetost, potrebno za to, da je aktualna in zanimiva. Raz­stav­
ljene slike so s svojo zabavnostjo, igrivostjo, ne preveliko resnostjo,
a hkrati nostalgičnostjo in z obilico resnice svojstven odziv časa,
morda kar brez časa … ❚ Dejan Mehmedovič
Foto: Janez Mužič
Zoran Krulj in Slavko Krunić
Zoran Krulj
Slavko Krunić