Zimzelen 1 [ revija Centra starejših PV Zimzelen, november 2010 ] 1] prijetnost bivanja kazalo 5 Zimzelen je zrasel v Dolini meseca 8 Zimzelen upihnil prvo svečko 10 Jože Svetina, učitelj, Zavodenjčan, slikar 12 Gibajmo se, kajti najslabše je, da obstanemo 14 O demenci z dr. Jankom Predanom 16 10 dobrih zapovedi 17 Blagoslov Centra starejših PV Zimzelen 18 Prijazen pasji lajež v Zimzelenu 19 Knjige so zdravilo proti pozabi 21 Navdušil nas je nastop Roberta Goličnika 22 Bili smo na razstavi tropskega cvetja 23 Gremo na piknik Časopis Centra starejših PV Zimzelen november 2010 številka 1 letnik 1 [2 Izdajatelj: Uredništvo: Naslov: Uredniški odbor: Oblikovanje: Tisk: Naklada: PV Zimzelen Glavna in odgovorna urednica: Diana Janežič Center starejših Zimzelen, Topolšica 78 A, 3326 Topolšica, tel. 03/896-3702 Andreja Štefan Bukovič, predsednica Diana Janežič, glavna in odgovorna urednica Anita Arlič Ivo Hans Avberšek, StudioHtz, HTZ Velenje HTZ Velenje, I.P., d. o. o., Velenje 400 izvodov Občasnik Zimzelen prejemajo zaposleni in stanovalci Centra starejših PV Zimzelen brezplačno. Davek na dodano vrednost po stopnji 8,5%. 24 Zimski klepet s Pepco Skornšek 25 Knjige Tite Kovač Artemis 26 Snopi 28 Zimzelen je vedno zelen [ moč besede ] Zimzelen je dober medgeneracijski projekt Najmlajša povezana družba Premogovnika Velenje PV Invest je v letu 2008 pridobila koncesijo za storitve institucionalnega varstva v domovih za starejše. S tem je postala naša ideja, da bi v Dolini meseca v Topolšici zgradili dom za starejše, realna. Zakaj smo se v Skupini Premogovnik Velenje lotili tega projekta? Dolgoročnost pridobivanja premoga v Šaleški dolini predvideva odkopavanje še do leta 2054, vendar pa se v Premogovniku Velenje zavedamo, da moramo svoje ambicije usmerjati tudi v druge dejavnosti. Odpiramo nova delovna mesta, predvsem tista z višjo dodano vrednostjo, iščemo nove prodajne programe in možnosti za delo izven procesa pridobivanja premoga. Pri tem se že lahko pohvalimo z lepimi dosežki naših hčerinskih družb – HTZ Velenje, RGP, PV Invest in GOST. Novi projekti so dobra popotnica za čase, ko bo zaloga premoga v Šaleški dolini pošla. Center starejših PV Zimzelen je dober medgeneracijski projekt, ker koristi tistim, ki sodelujejo v obratovanju centra, to je aktivnemu delu prebivalstva, in tudi tistim, ki v njem preživljajo ali še bodo preživljali tretje življenjsko obdobje. Projekt gradnje Centra starejših PV Zimzelen je upravičil pričakovanja investitorja in hkrati potrdil, da se v Premogovniku Velenje družbene odgovornosti lotevamo z dejanji, ne le z besedami. Gradnje tega centra kot njegovega uspešnega delovanja ne bi bilo brez zglednega sodelovanja z Občino Šoštanj. Prepričan sem, da bomo dobro sodelovali še naprej in se skupaj lotili še kakšnega projekta. Dr. Milan Medved, direktor Premogovnika Velenje 3] moč besede Spoštovane bralke in bralci, po letu dni in po prvi pomladi Centra starejših Zimzelen pobiramo sadove ideje, ki smo jo oblikovali skupaj s stanovalci in zaposlenimi, in sicer da bi dogodke, praznovanja in druge dejavnosti ujeli v sliki in besedi ter jih strnili v občasnik Zimzelen. Center starejših Zimzelen je mlad in zeleni s pomočjo ljudi, ki sobivamo v njem, ter v okviru Skupine Premogovnik Velenje, ki je tudi tako, da je sprejela izziv s področja socialnega varstva, pritrdila svojemu sloganu »Čut za prihodnost«. Skozi prvo leto našega delovanja so se zvrstile številne kulturne in družabne prireditve ter strokovna predavanja, ki so se jih poleg stanovalcev udeležili tudi krajani Topolšice in okolice. Zapisali smo prelomnice Centra: 12. septembra 2008 s položitvijo temeljnega kamna, naslednje leto 20. oktobra z odprtjem Centra, 19. novembra 2009 smo sprejeli prve stanovalce in 3. maja 2010 je začelo delovati dnevno varstvo. In vse se je lahko zgodilo zato, ker so obstajale volja, moč in vera v sebe in zmožnost drugih. Hvala, spoštovane gospe in gospodje – stanovalci, hvala, spoštovane sodelavke in sodelavci za vse vaše ideje, zamisli in delo, saj ste tako dajali naši viziji veter v jadra. Zahvaljujem se tudi vsem gostom, ki ste nastopili na prireditvah v Zimzelenu, izvajalcem predavanj, članom Turističnega društva Topolšica, Občini Šoštanj in Premogovniku Velenje za sodelovanje in podporo pri delovanju Centra Zimzelen. Želim vam obilo užitka ob prebiranju prve številke Zimzelena. Mnogo je čudežev, a nobeden ni čudovitejši kot človek. Sofokles, Antigona Andreja Štefan Bukovič, direktorica Centra starejših Zimzelen [4 [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] Zimzelen je zrasel v Dolini meseca Lokacija Centra starejših PV Zimzelen, kot je bil poimenovan ob odprtju, je bila izbrana v tako imenovani Dolini meseca v Topolšici, kjer je malo negativnih obremenitev okolja in so zaradi bližine gozda in prostranih zelenih površin parkov in travnikov ugodne bivalne razmere. Lokacija je bila dobra tudi z vidika, da bo center stal v neposredni bližini zdravilišča Terme Topolšica ter Bolnišnice Topolšica s sodobnim reanimacijskim centrom in kompleksno interno bolnišnično oskrbo. Pozitivni učinki blagodejnega ozračja in term PV Invest, hčerinska družba v stoodstotni lasti Premogovnika Velenje, je novembra 2007 na podlagi javnega razpisa na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve oddal ponudbo za podelitev koncesije za gradnjo doma za starejše občane v Občini Šoštanj in bil marca 2008 izbran med 38 ponudniki. v Topolšici so poznani že od 17. stoletja dalje, ko jih je leta 1617 v zdravilne namene uporabil ljubljanski škof Tomaž Hren. Njegova postavitev je bila usklajena tudi s konceptom dolgoročnega razvoja Občine Šoštanj. Z občino je Premogovnik Velenje sodeloval pri celotnem projektu, tako pri umeščanju doma v prostor kot pri analizi potreb. 5] prijetnost bivanja Načrti Načrti centra so kazali, da bo ta za slovenske razmere eden večjih. Njegova neto tlorisna površina je okoli 8.000 m2, načrtovana so bila štiri nadstropja. V njem je 157 postelj v 50 dvoposteljnih in 57 enoposteljnih sobah, vse sobe imajo balkone oziroma lože. Spada v tako imenovano četrto generacijo domov za varovanje starejših in prinaša štiri kategorije oskrbe. Center naj bi prinesel tudi številna delovna mesta, kar naj bi pozitivno vplivalo na politiko zaposlovanja v Šaleški dolini. Investitor projekta je PV Invest, projekt pa je izdelal Projektivni biro Velenje. so v naši družbi ranljivejši, zato jim država zagotavlja materialne in socialne pravice. Seveda pa le skrb države ni dovolj. Za uresničevanje enakopravnosti moramo poskrbeti vsi. Vesela sem, da ste našli primeren prostor, kjer bo zrasla nova stavba doma za varstvo odraslih, hkrati pa mora dom najti tudi prostor v srcih vas vseh, da bo živel in dihal skupaj s krajem.« Gradnja 12. septembra 2008 je v Topolšici potekala priložnostna slovesnost ob polaganju temeljnega kamna za gradnjo centra. Ob tej priložnosti je župan Občine Šoštanj Darko Menih poudaril, da se želja iz prostorskih aktov Občine Šoštanj uresničuje. »Pot je bila dolga in polna dogovarjanj, zato čestitke Premogovniku Velenje za pogum pri tem projektu in hvala vsem, ki so pri tem pomagali.« PV Invest je gradbeno dovoljenje pridobil v decembru 2008 in začel dela. Za izvedbo vseh postopkov pri gradnji in opremi je bila imenovana projektna skupina v sestavi Marjana Zagode, vodja, Anita Bajuk, članica skupine, zadolžena za finančni del, Valentina Čoklc, članica skupine, zadolžena za gradbeni del. Glavni izvajalec gradbeno-obrtniških del je bilo podjetje PLUTON gradnje, d. o. o., v Šempetru v Savinjski dolini. Odgovorni nadzorniki pri gradnji objekta so bili Valentina Čoklc za gradbena dela, Milan Pritržnik za elektroinštalacijska dela in Stane Čas za strojnoinštalacijska dela. Ministrica za delo, družino in socialne zadeve Marjeta Cotman, ki je kasneje položila temeljni kamen, pa je poudarila, da država s socialnim programom spodbuja delovanje socialnih ustanov in dodala: »Zavedamo se, da raznolikost in drugačnost bogatita našo družbo, zato spodbujamo različne oblike delovanja socialnih zavodov. Poskrbeti želimo za vse, posebej za tiste, ki Posebnih težav ob gradnji ni bilo in potekala je v skladu s predvidenim terminskim načrtom del. Ker je bil rok izgradnje centra dokaj kratek, so v PV Invest ob podpisu pogodbe z izvajalcem posebno pozornost posvetili terminskemu načrtu. Natančno so definirali rok izvedbe posameznih ključnih faz na objektu, ker bi z zamujanjem lahko vplival na končni rok. Začetek gradnje [6 [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] Center je hitro rasel in izvajalci so vedno bolj opažali, da potencialni bodoči stanovalci dejavno spremljajo gradnjo objekta. Vedno več jih je prihajalo do gradbiščne ograje, od koder so opazovali gradnjo. To je bil dokaz, da gradijo objekt, ki je bil v tem okolju še kako potreben in težko pričakovan. Gradnja je trajala 228 delovnih dni. 18. avgusta 2009 je bil opravljen tehnični pregled objekta in 23. septembra je bilo zanj izdano uporabno dovoljenje. Odprtje 20. oktobra 2009 je bila v Topolšici znova slovesnost – svoja vrata je odprl težko pričakovani Center starejših Zimzelen. Zbrane goste so ob odprtju nagovorili vodja Službe za upravljanje izvajalske mreže na področju socialnega varstva Milena Končina, župan Občine Šoštanj Darko Menih in direktor PV Investa Drago Potočnik, zelo simpatičen kulturni program pa so izvedli Podkrajska dekleta ter otroci iz vrtca Topolšica in enote Najdihojca Vrtca Velenje. Milena Končina je v imenu Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve med drugim dejala: »Temeljno izhodišče ukrepov na področju socialnega varstva je zagotavljanje dostojanstva in enakih možnosti ter preprečevanje socialne izključenosti. Naša skupna prizadevanja morajo biti usmerjena h kakovostnejšemu življenju tako v mladosti kot v jeseni življenja. Novi center bo omogočil, da bodo varovanci lahko zaživeli v prijetnem okolju. Toda zidovi sami po sebi ne prinašajo topline in medsebojnega razumevanja. Vsi moramo skrbeti za spoštovanje vsakogar in se truditi za tople medsebojne odnose.« Ob tem dogodku je za uspešno izpeljani projekt podjetju PV Invest čestital tudi direktor Premogovnika Velenje dr. Milan Medved in Dragu Potočniku izročil darilo – sliko Jožeta Svetine, slikarja iz Zavodnja nad Šoštanjem, ki je centru Zimzelen podaril 15 slik, da bodo še polepšale njegove prostore. Diana Janežič Župan Občine Šoštanj Darko Menih je bil zelo zadovoljen: »Demografska analiza za območje Občine Šoštanj kaže, da se bo v prihodnjih letih delež prebivalcev, starejših od 65 let, opazno povečal. Ker tega obdobja nismo želeli pričakati nepripravljeni, smo bili izjemno naklonjeni ideji o gradnji centra za starejše občane.« 7] prijetnost bivanja Zimzelen upihnil prvo svečko 27. septembra so v Centru starejših PV Zimzelen slovesno zaznamovali prvo obletnico delovanja centra. Poleg stanovalcev in zaposlenih v centru ter krajanov Topolšice so se prireditve udeležili tudi župan Občine Šoštanj in poslanec DZ RS Darko Menih, direktor Premogovnika Velenje dr. Milan Medved ter direktor PV Investa mag. Drago Potočnik. Prireditev ob prvem rojstnem dnevu pred centrom je nekoliko zmotilo slabo vreme, a so udeležence ogre- [8 Za Centrom starejših PV Zimzelen so tri plodne jeseni: novembra 2007 je družba PV Invest pridobila koncesijo za gradnjo centra, 12. septembra 2008 so položili temeljni kamen zanj, 20. oktobra 2009 pa so slovesno prerezali trak na novem objektu. li zvoki Pihalnega orkestra Premogovnika Velenje in pevec Boštjan Dermol. Prisotne je najprej nagovorila direktorica PV Zimzelen Andreja Štefan Bukovič. Zahvalila se je stanovalcem, zaposlenim, krajanom Topolšice, Občini Šoštanj z županom na čelu in vodstvu Premogovnika Velenje za podporo in sodelovanje ter vlaganje idej, znanja in sposobnosti v dobro delovanje centra. Dr. Milan Medved je dejal, da je po letu dni projekt [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] Prisotne je najprej nagovorila direktorica PV Zimzelen Andreja Štefan Bukovič. gradnje centra starejših upravičil pričakovanja investitorja in hkrati potrdil, da se v Premogovniku Velenje družbene odgovornosti lotevajo z dejanji, ne le z besedami. Poudaril je, da tako gradnje centra kot njegovega uspešnega delovanja ne bi bilo brez zglednega sodelovanja z Občino Šoštanj, hkrati pa napovedal, da je mogoče takšno sodelovanje nadgraditi še pri novih projektih. PV Zimzelenu je ob prvi obletnici podaril senčnico, ki so jo postavili v park pred centrom. Direktor Premogovnika Velenje je tudi čestital občanom in občankam Šoštanja ob občinskem prazniku in ob uspešnih projektih, ki so jih izpeljali v zadnjih letih. »S tem lahko Občina Šoštanj po dolgoletni stagnaciji optimistično zre v prihodnost, in to kljub temu ali pa prav zato, ker ima v svoji soseščini dva velika industrijska objekta – TEŠ in Premogovnik Velenje. Prepričan sem, da Občina Šoštanj ne bo več občina, iz katere se bodo mladi izseljevali, ampak bodo v njej ostajali, tako zaradi večje kakovosti bivanja kot zaradi novih delovnih mest.« Darko Menih je poudaril, da je Center starejših PV Zimzelen umeščen v stoletno tradicionalno zdraviliško in zdravstveno okolje Topolšice in nudi stanovalcem visok standard bivanja. Krajani Topolšice ter zaposleni in stanovalci centra starejših sodelujejo in tako prispevajo k medgeneracijskemu sožitju. »Če bo volja, bomo s Premogovnikom Velenje in podjetjem PV Invest še lahko sodelovali pri novih projektih v Topolšici, kajti idej je še veliko, prostora tudi. Pri vseh projektih pa imamo najprej v mislih ljudi in njihovo dobrobit,« je še dejal župan. V zahvalo za dobro sodelovanje je podelil spominska priznanja direktorjem PV Zimzelena, Premogovnika Velenje in PV Investa, centru pa je Občina Šoštanj za rojstni dan poklonila akvarij. Diana Janežič 9] prijetnost bivanja Jože Svetina, učitelj, Zavodenjčan, slikar Zimzelen je ob odprtju, 20. oktobra 2009, dobil zelo lepo darilo. 15 svojih slik je centru podaril slikar Jože Svetina, doma v Zavodnju. To ni bila njegova prva dobrodelna akcija podarjanja slik. »Kar prime me, da podarim slike,« je preprosto pojasnil svojo odločitev, ki pa je vedno temeljito premišljena in ima svoj globok namen. Jože Svetina je namreč zanimiv sogovornik, poln globokih misli in izdelanih pogledov na življenje. Ko je Jože Svetina izvedel, da je lastnik Zimzelena Premogovnik Velenje, je to bil zanj nov impulz, ki ga je spodbudil k podarjanju svojih slik. »Všeč mi je bilo, da se je Premogovnik Velenje odločil vložiti sredstva v projekt doma za starejše. To se mi je zdela zelo pozitivna, humana poteza. Pomagaj živim – je moje pravilo. Vse rože, sveče in kazanje žalosti mrtvemu človeku nič več ne pomagajo,« je le eno od pravil, ki jim sledi in ki mi jih je natresel, ko sem se k njemu povabila na pogovor. Narava dela umetnike Tudi to je njegov izrek. In pojasni: »Rodil sem se v Šmartnem pod Šmarno goro. Zelo lepa okolica. Služboval sem v Vitanju. Slikovit kraj. Potem sem prišel v Zavodnje. Lep kraj. Vsa ta lepota vpliva na ljudi. Nekdaj me je zelo privlačila voda, tako da bi najraje bil ribič. V Zavodnju pa sem prišel med lovce in me je pritegnil ta del narave. V glavnem narava dela umetnike. Že v osnovni šoli sem delal mavčne figurice za jaslice in palčke. Rad sem delal tudi z lesom in sem tri leta po tri mesece hodil delat k nekemu mizarju, a me je grdo izkoriščal. Pri njem sem se veliko naučil in tudi tega, da se nikoli več ne bom pustil izkoriščati. [ 10 [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] Še ko sem bil v osnovni šoli, me je sosed prišel vprašat, če bi jim naslikal hišo, ki jo bodo podrli. Nisem imel izkušenj, nisem znal mešati barv in nisem imel koga vprašati za nasvet. A sem dobro narisal. Nasploh sem tako dobro risal, da je kakšen učitelj trdil, da slike nisem sam narisal.« Iz sobe v njegovi hiši na hribu nad Zavodnjem sva gledala na vas, cerkev, okoliške hribe ter travnike in gozdove vse dol do Šaleške doline. Tudi če bi človek ne imel umetniške žilice, bi želel to lepoto prenesti na papir, v fotografijo, v pesem. In Jože je slikar, ki si motivov za svoje slike ne potrebuje čarati v domišljiji. Samo z odprtimi očmi hodi v naravo in jo opazuje. Kmetije, drevesa, potoke, živali, božja znamenja in – otroke. Prve učne ure kuješ leto. Ja, otrokom se je zapisal s poklicem. Postal je učitelj. Strog, trd, zahteven? Le na prvi pogled. Učitelj Svetina pravi: »Vedno sem na začetku zelo zaostril odnose med sabo in učenci, postavil pravila, zastavil disciplino, potem pa sem popuščal. Gledal sem, da so bili vsi otroci enakovredni ne glede na materialno stanje. In vedno sem imel krasen razred, da so vsi kolegi spraševali, kako mi uspeva. Tudi s tako imenovanimi problematičnimi otroki sem se zelo dobro razumel in dosegali so dobre učne rezultate. Moji učenci so vedno pozdravljali, znali reči 'prosim' in 'hvala'. Učil sem jih opazovati naravo, poslušati ptice v gozdu, hoditi po svetu z odprtimi očmi.« Prve učiteljske izkušnje je nabiral v hribovski, odročni šoli v Suhi krajini, kamor na mesečno prakso ni hotel iti nihče od njegovih sošolcev. Učiteljeval je v Vitanju, v Zavodnju in nekaj let pred upokojitvijo še v Šoštanju. V Zavodnje se je preselil leta 1963. Šola je bila v razsulu in živel je v garderobi Prosvetnega doma, kjer je bilo pozimi zelo mrzlo, da so ga noge bolele in je stal na klopi, ker so bila betonska tla premrzla. Šola je imela štiri razrede, vanjo pa so vpisovali vsaki dve leti. A otrok je bilo kar veliko, saj so družine imele tudi po šest in več otrok. V eni osebi je bil vodja šole, edini učitelj – kasneje sem mu je pridružila žena – hišnik in še vse drugo, le čistilko so še imeli. Takšna šola Jožetu ni bila všeč, zato je bil pobudnik ideje o obnovi šole. A ni dal le ideje, tudi poskrbel je, da so šolo obnovili in zgradili še šolsko hišo z bazenom in šolskim igriščem. Potem je kraj potreboval še marsikaj drugega in Jože je bil predsednik različnih gradbenih odborov, na primer za gradnjo ceste, vodovoda, telefona, smučarske vlečnice. »Te funkcije niso bile častne, ampak delovne in finančne. Nosil sem vso odgovornost in mnogokrat založil tudi svoj denar. Poleg tega sem imel že avtomobil in sem skrbel za vse vrste prevozov – tudi ljudi sem vozil sredi noči v bolnišnico ali k zdravniku. Učiteljska plača ni bila velika kljub dodatkom, ki sem jih dobil za težje delovne razmere in kombiniran pouk v več razredih. Živel sem skromno, na drugi strani pa je »večja« plača prinašala tudi dodatne obveznosti. Učitelj v mestu je skrbel samo za svoje ure pouka, vse drugo ga ni brigalo. Jaz pa sem živel z otroki in krajani skoraj 24 ur na dan, tudi ob prostih dneh. Živel sem z njimi in s krajem. Če bi mi ne bilo do tega, bi šel učit v veliko mesto. A tega nisem želel,« pripoveduje jasno in odločno. Vedno sem hotel nekaj več. »Otroci v Zavodnju bi lahko imeli brezplačno šolanje,« je modroval. »Kako?« so vprašali krajani. V kraju ni bilo nobenih društev, zato je Jože predlagal, da bi organizirali različne prireditve in denar zbirali v podjetjih. Akcija je stekla in tako so v Zavodnju, na primer, gostili Koncert iz naših krajev, več let zapored organizirali kmečki praznik z razstavo živine, razprodajo kmetijskih strojev in tekmovanjem gozdarjev ter seveda veselico. Sponzor akcije je bila Ljubljanska banka, podjetja so darovala stvari – Tovarna usnja Šoštanj, na primer, nove šolske torbice. Rezultat? Otroci so v začetku šolskega leta dobili vse zvezke in knjige, halje, dežne plaščke, copate, dežne škornje, smuči in smučarske čevlje, po dva sta imela sanke, vsi so imeli malico plačano za celo leto. Z viškom denarja so kupili šahovske deske, mizo za namizni tenis, smučarsko vlečnico. Jožeta so v tej akciji vsi podpirali, vsi so delali za isti cilj, pri tem ni šlo za nobeno bogatenje. »Nihče ni nič dal v svoj žep,« zatrdi. Jože Svetina – Taj Jože Svetina je najintenzivneje začel slikati v Zavodnju. Slike so kar nastajale, se kopičile, in ker Jože ni iskal slave, jih je podpisoval Taj. Ljudje pa so se začeli zanimati zanje in nekega dne so mu predlagali, naj jih razstavi. Prvo razstavo je imel leta 1967 v Delavskem klubu v Velenju. Razstavljal je 37 slik, domov pa se je vrnil le s tremi, vse druge je prodal. Njegovo umetniško delovanje je s tem dobilo zagon. Ustanovil je, kot sokrajan Ivana Napotnika, Malo Napotnikovo kolonijo, se povezoval z drugimi slikarji, sodeloval na slikarskih kolonijah, pripravil več kot 200 razstav – samostojnih, skupinskih, v domovini in tujini. Sodeloval je v več humanitarnih akcijah, prejel veliko priznanj. Eno največjih mu je ob njegovi 75-letnici leta 2009 podarila Občina Šoštanj – imenovan je bil za njenega častnega občana. Takrat so v obrazložitvi zapisali, da je Jože Svetina odločilno vplival na razvoj likovne kulture v Šoštanju in ponesel ime Šoštanja in Slovenije po vsem svetu, saj so njegova dela prisotna po vseh celinah. Predstavniki naših vlad so jih kot protokolarna darila podeljevali mnogim državnikom – prejela sta jih tudi predsednika ZDA Bill Clinton in George Bush in se slikarju v pismu za sliki osebno zahvalila. Diana Janežič 11 ] prijetnost bivanja Gibajmo se, kajti najslabše je, da obstanemo Aleksandra Žuber, dr. med., v Velenju vodi zasebno zdravstveno ambulanto, veliko pa tudi predava različnim društvom, v šolah in drugih ustanovah. Pri svojem delu se srečuje s težavami, ki jih na zdravju ljudi puščajo nezdrav način življenja in leta. Povabili smo jo na pogovor o skrbi za zdravje in ohranjanje vitalnosti tudi v starosti ter jo povprašali o njenem odnosu do domov za starejše. Zimzelen: »Kakšne zdravstvene težave najbolj pestijo starostnike?« Dr. Žuber: »Zanesljivo so na prvem mestu težave z gibalnim aparatom, s hrbtenico ter rokami in nogami. Nato so obolenja srca in ožilja. Sledijo težave s spominom, različne oblike demence, ki prinašajo tudi depresijo.« Zimzelen: »Je vse to posledica načina življenja ali starosti kot take?« Dr. Žuber: »Obojega. Odkar življenjsko dobo uspešno podaljšujemo, dajemo tudi priložnost različnim boleznim, da se razvijejo. Na drugi strani je za zdravje zelo pomemben način življenja, ki zelo vpliva na pojav bolezni.« Zimzelen: »Torej lahko vplivamo na tisti del zdravja ali bolezni, ki je odvisen od načina življenja.« Dr. Žuber: »Zelo lahko vplivamo. Zadnja leta se veliko govori o tem, da je zase treba nekaj narediti, če hočeš imeti lepo starost. Veliko težav lahko zmanjšamo, odpravimo ali preprečimo s pametnim načinom gibanja. Na prvem mestu je prav gotovo najcenejši šport: hoja. To je najbolj zdrav šport, ki ga zmore domala [ 12 [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] vsakdo. Pozitivno vpliva na veliko stvari: zniža krvni pritisk, holesterol in krvni sladkor, poveča moč srca, vpliva na zgradbo kosti in preprečuje zgodnje pojavljanje osteoporoze, spodbuja prekrvavitev možganov, kar zmanjšuje pozabljivost, ohranja gibljivost sklepov in gibljivi sklepi so veliko manj boleči. Seveda pomembno vpliva tudi na dobro duševno počutje, med hojo telo prezračimo, navezujemo socialne stike, se pogovarjamo, uživamo v lepih prizorih v naravi. Hojo zelo priporočamo in z veseljem opažamo, da postaja priljubljena.« Zimzelen: »Kako pa vendarle lahko poskrbimo za gibanje, ko že imamo določene zdravstvene, gibalne težave, ko nas leta bremenijo?« Dr. Žuber: »Tudi če imamo težave, se lahko še vedno v določeni meri gibamo. Pri lažjih gibalnih težavah uporabljamo sprehajalno palico ali palice za nordijsko hojo. Sprehajalni palici pravimo tudi tretja noga, saj nam nudi oporo, občutek varnosti, če nas zanese in starejše ljudi velikokrat mučijo motnje ravnotežja. Pri večjih gibalnih težavah se lahko gibljemo ob pomoči spremljevalca, na steperju, sobnem kolesu, sprehajalnem traku … Najslabše je, da čisto obstanemo. V starosti je pomembno, da čim dlje ohranjamo dobro kondicijo, tako fizično kot duševno. Rešujmo križanke, igrajmo družabne igre (šah, karte), berimo, glejmo televizijo, poslušajmo radio, pogovarjajmo se, opravljajmo lažja dela, dokler lahko. Pomembno je, da starejši ljudje čim dlje sami skrbijo zase – za osebno higieno, kuhajo, pospravljajo, delajo na vrtu ali urejajo cvetje, kar pač zmorejo.« Zimzelen: »Kakšen je vaš odnos do institucionalnega varstva? Priporočate starejšim ljudem preselitev v dom za varstvo starejših ali ne?« Dr. Žuber: »Zelo priporočam. Kadar je mogoče, je seveda daleč najboljša rešitev bivanje v domačem okolju. Kadar pa iz objektivnih razlogov to ni mogoče – ni mlajših, ki bi skrbeli za starše ali sorodnike, so bolezenske težave prevelike, je zaradi starosti in drugih težav ogrožena varnost starostnika –, je zelo priporočljiva namestitev bodisi v varovanih stanovanjih bodisi v domovih za starejše. Še več, menim, da je treba iti v dom takrat, ko še imaš nekaj od tega. spominjam razmer v tem domu in na to s tesnobo pomislim. Medicinsko osebje se je sicer trudilo, a v tistih časih niti ni bilo na razpolago ustreznih pripomočkov za nego. Spominjam se tudi odprtja doma za ostarele v Velenju. Zelo sem ga bila vesela, a tudi ta je bil v začetku bolj kot zadnja postaja v življenju. Ni še bilo pripomočkov za inkontinenčne bolnike in še mnogih drugih stvari, ki danes tako negovalnemu osebju kot oskrbovancem olajšajo različne težave. Danes je ta dom mnogo lepši, urejen, ljudje se v njem lahko počutijo kot doma.« Zimzelen: »Ali se danes miselnost o domovih za ostarele kot zadnji postaji življenja že spreminja?« Dr. Žuber: »Vsekakor. Ljudje v teh domovih lahko zadnja leta življenja preživijo kakovostno, varno, v družbi vrstnikov in mlajših ljudi, dejavno. Zase lahko rečem, da se bom pravočasno odločila in odšla v dom. Sem zelo samostojna oseba in želim tudi v starosti biti čim dlje samostojna, dejavna. Želim uživati življenje v domu, sodelovati v krožkih in pri drugih dejavnostih. Zelo žal mi je, da gredo ljudje v dom, ko so že nepokretni ali še slabše – na silo.« Zimzelen: »Spoznali ste center Zimzelen. Kakšen vtis je naredil na vas?« Dr. Žuber: »Da, povabljena sem bila, da pripravim predavanje za stanovalce, in to priložnost sem izkoristila tudi za to, da so mi center razkazali. Prevzeli so me navdušenje in pozitivna energija direktorice, prijaznost osebja. Center me je navdušil s svojo odprtostjo, svetlobo, barvami, čistimi linijami. Zelo mi je všeč in v takšnem centru lahko zadovoljno živiš. Bogat je tudi program dejavnosti za stanovalce. V takšnem centru je za stanovalce dobro poskrbljeno, prav pa je, da ljudje, ki so še pri močeh, to, kar jim center nudi, tudi vzamejo. Kajti v vseh starostnih obdobjih lahko za svoje zdravje in dobro počutje največ naredimo sami.« Diana Janežič Prvi dom za starejše sem spoznala že kot otrok. S staro mamo sem hodila v dom za ostarele v Vili Herberstein, kjer je bivalo precej njenih znancev. Zelo dobro se 13 ] prijetnost bivanja O demenci z dr. Jankom Predanom Danes vse pogosteje slišimo za demenco. Zdi se, kot da te bolezni včasih sploh ni bilo ali pa se je nismo tako zavedali. Zakaj jo je danes več ali jo pogosteje zaznavamo? Kaj sploh je demenca, kako jo prepoznavo, obvladamo, zdravimo? Ali jo lahko preprečimo? Kako se z boleznijo spopadajo prizadeti in njihovi svojci? Ali znajo poskrbeti za dementno osebo? Kakšne so pravice in koristi dementnih oseb? Na kopico teh in še drugih vprašanj sta 18. maja na predavanju v Zimzelenu skušala odgovoriti Janko Predan, dr. med., spec. psihiater, in Marija Jamšek, univ. dipl. socialna delavka, s Centra za socialno delo Dravograd. Prisluhnilo jima je okoli 60 poslušalcev, v veliki večini žensk, ki se s to boleznijo srečujejo pri poklicnem delu ali v privatnem življenju. Osebna izkaznica demence Demenca je kronična napredujoča možganska bolezen, ki prizadene višje možganske funkcije, kot so spomin, mišljenje, orientacija, razumevanje, računske in učne sposobnosti ter sposobnosti govornega izražanja in presoje. Njena najpogostejša oblika je Alzheimerjeva bolezen, ki predstavlja več kot 80 odstotkov vseh demenc. Vzrok za nastanek te bolezni ni znan. Že v začetni fazi bolezni, predvsem pa pozneje, se opisanim simptomom lahko pridružijo psihične motnje. Bolniki se osebnostno spremenijo. Z napredovanjem bolezni bolniki tudi telesno opešajo. Nič več niso sposobni opravljati osnovnih življenjskih aktivnosti in vse bolj potrebujejo pomoč drugih. Bolezen tako ne prizadene zgolj bolnika, ampak tudi bližnje, ki zanj [ 14 [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] skrbijo. Prva huda preizkušnja je soočenje z boleznijo in njenimi posledicami, z napredovanjem bolezni pa je skrb za obolelega vse bolj obremenjujoča, saj postaja povsem odvisen od tuje pomoči. Za bolnika je najbolje, da čim dlje ostane v domačem okolju, vendar je nastanitev v domu starejših občanov včasih neizogibna. Potisnimo bolezen stran! Dr. Janko Predan ima dolgoletno najprej splošno zdravniško in kasneje specialistično psihiatrično prakso. Psihiatrično delo z bolniki ga je vse bolj seznanjalo z demenco, ki je, kot je dejal, v zadnjem obdobju bolj prepoznana in strokovno obdelana. Zakaj je je več ali se nam tako zdi? »Število tistih, ki so stari nad 65 let, se je v zadnjem času bistveno povečalo. Demenca pa velja za bolezen starejših ljudi. 5 odstotkov vseh ljudi, starejših od 65 let, bo zbolelo za eno od oblik demence, ljudje, stari več kot 80 let, pa v kar 50 odstotkih zbolevajo za to boleznijo.« Dr. Predan je povedal tudi zelo »preprost« nasvet, kako omiliti demenco oziroma njen nastanek potisniti čim dlje v starost: »Predvsem moramo biti zadovoljni s svojim življenjem in v njem. Treba je trenirati možgane – igrati šah, karte, brati, reševati križanke, se družiti s pozitivnimi ljudmi. Veliko je treba vlagali v zdrav način življenja – v gibanje, ustrezno prehrano.« Marija Jamšek je poudarila: »Dementne osebe ne vedo, kakšne pravice jim pripadajo. Zato Center za socialno delo takoj, ko izve, da je za takšno osebo treba urediti skrbništvo, uvede upravni postopek in tako poskrbi za njene pravice in koristi. Sodišču lahko predlaga odvzem poslovne sposobnosti, sodišče tej osebi dodeli stalnega skrbnika, zaščiti njegovo osebnost, zdravje. Na drugi strani je mogoče dementni osebi določiti skrbnika za posebne primere, za točno določena opravila, na primer urejanje premoženjskih zadev, namestitev v institucionalno varstvo …« Skrb za obolelega predstavlja hudo psihično in fizično obremenitev, zato potrebujejo svojci veliko razumevanja in podpore. Seznanjeni morajo biti z značilnostmi in potekom bolezni, da lahko čim lažje in čim bolj kakovostno skrbijo za obolelega. Delo Marije Jamšek se dementnih oseb dotika v smislu upravnih postopkov glede varovanja njihovih pravic v okviru institucionalnega varstva in urejanja skrbništva. Marsikdaj so dementnim osebam njihove pravice kratene ali celo odvzete. Diana Janežič 15 ] prijetnost bivanja 10 dobri zapovedi 1. Odvrzite vse nepomembne številke, tudi leta, težo in višino. Pustite zdravnikom, da se ukvarjajo s tem. Zato jih tudi plačamo. 2. Obdržite samo vesele prijatelje. Slabovoljni vas samo vlečejo navzdol (zapomnite si to, če ste slučajno vi eden izmed teh slabovoljnežev). 3. Učite se! Naučite se več o računalnikih, vrtnarstvu, čemer koli. Nikoli ne pustite možganov nezaposlenih. Nezaposlen um je hudičeva delavnica. A ime hudiča je Alzheimerjeva bolezen. 4. Uživajte v preprostih stvareh. 5. Smejte se pogosto, dolgo in glasno. Smejte se, dokler ne ostanete brez daha. In če imate prijatelja, ki vas spravlja v smeh, preživite z njim veliko, veliko časa. 6. Solze se zgodijo. Žalujte in nato pojdite naprej. Edini človek, ki je z nami celo življenje, smo mi sami. ŽIVITE, dokler ste živi. 7. Obkrožite se s stvarmi, ki jih imate radi. Pa naj bodo to družina, ljubimci, spomini, glasba, rastline, hobiji, kar koli. Vaša hiša je vaše zatočišče. 8. Negujte svoje zdravje. Če je dobro, ga ohranite. Če je nestabilno, ga izboljšajte. Če ga ne morete izboljšati, poiščite pomoč. 9. Ne hodite na srečanja, ki niso za vas. Pojdite do trgovskega centra, k prijaznemu sosedu, v mesto, v tujino in ne tja, kjer se dogaja krivica. 10.Povejte ljudem, ki so vam pri srcu, da jih imate radi, ob vsaki priložnosti. [ 16 [ Dokler živiš – živi! ] Blagoslov Centra starejših Zimzelen 1. junija je bila v Centru starejših PV Zimzelen slovesnost, na kateri je celjski škof dr. Stanislav Lipovšek blagoslovil center in opremo v kapelici centra. Slovesnosti sta se poleg krajanov, stanovalcev in zaposlenih v centru udeležila tudi šoštanjski župan in poslanec v Državnem zboru RS Darko Menih in direktor družbe PV Invest mag. Drago Potočnik. Blagoslov centra in kapelice je z glasbenim programom obogatil Oktet Zavodnje, prireditev pa se je nadaljevala v prijetnem kramljanju med stanovalci in gosti na njej. 17 ] prijetnost bivanja Prijazen pasji lajež v Zimzelenu Vsi trije so pokazali, kaj znajo. S prijaznim hov-hov so izvedli svoj šov. Na vsak gib voditelja so korakali, skakljali, se vrteli, pozorno poslušali, pozdravljali z laježem 13. maja je bilo v Zimzelenu živahno: kinolog Anton Kugonič je s še dvema vodičkama psov k nam na obisk pripeljal kužke. Kar trije so pritacali! Prvi je prišel ponosni, pikasti kraljevič, pa rjavi terier in mala bela psička. in plesali ob glasbi. Posebno ljubka je bila mehka in nakodrana bela psička. Znala je mirno zaspati z mežikajočimi očesi. Ljubkovala pa se je kot otročiček. Kužke smo pobožali, se ob njih raznežili, tudi kakšna solzica se je pokazala v očeh. Nato pa so nas zapustili, mi pa smo se posvetili družabnemu delu srečanja. Gospa Marija Skornšek je s skupino Goriških deklet iz Velenja predstavila enajst upokojenk, ki se ukvarjajo z glasbo. Glasbeno navdahnjena upokojenka je glasno in sproščeno na orgle zaigrala venček narodnih. Nato se je oglasila harmonika z zborom. Zboru so pritegnili tudi stanovalci – melodije so donele po dvorani. Glasovi so se zlivali in prepletali. Od jeseni imamo v Zimzelenu tudi svojega štirinožnega prijatelja. Kuža Tibi »stanuje« v svoji košarici v dnevnem prostoru v drugem nadstropju. S svojo navihanostjo in razigranostjo, ki pač pritičeta pasjemu mladičku, razveseljuje vse stanovalce. Ti skorajda tekmujejo med seboj, kdo ga bo peljal na sprehod. In Tibiju je čisto vseeno, kdo je na drugi strani povodca. [ 18 Nato se je program nadaljeval v duetu, pravi spevoigri, v kateri sta ciganka in fant zapela in igrala Al' me boš kaj rada 'mela. Še je bilo pesmi in petja, vsi smo prepevali z nastopajočimi: Mi se 'mamo radi. Organizatorji so vmes delili lične šopke, posebej tistim, ki so v tem času praznovali rojstni dan, in sedečim v vozičkih. Druženje se je zlilo v celoto, vsi smo bili nastopajoči, vsi smo bili veseli in smo preživeli lepo urico ob glasbi, petju in plesu. Kristina Vah [ Dokler živiš – živi! ] Knjige so zdravilo proti pozabi Nepogrešljiva je doma, v mestu, v šolah, domovih vseh vrst. Knjižnica. Zakladnica knjig. Brez knjig je svet pust, majhen, dolgočasen. Knjige skrivajo vse skrivnosti življenja sveta, ljudi, rastlin, živali in vesolja. Prinašajo skrite misli, ki jih ne bi izgovorili na glas, prebiramo pa jih lahko vedno znova. Bogatijo nas, učijo, vzgajajo, begajo, silijo v razmišljanje, veselijo, jezijo, žalostijo. Brati je nekaj najlepšega na svetu. Ves svet pride k nam, medtem ko udobno sedimo v fotelju ali ležimo v postelji. žensko, ki bi 24 ur skrbela zame, a je nisem našla. Potem sem našla rešitev v Zimzelenu.« Še vedno je vitalna, zvedava, dejavna gospa, ki rada priskoči na pomoč sostanovalcem, poišče družbo in jo nudi. »Prve knjige je za knjižnico prinesel gospod Anton Močilnik – zbirko Naša beseda, romane Karla Maya, pa Julesa Verna in nekaj knjig v ruščini. Potem se je vsake toliko v tem prostoru znašla kakšna nova gajbica knjig. Tudi sama sem jih nekaj prispevala. Največ knjig pa nam je podarila Občina Šoštanj, ki vsako leto organizira zbiralno akcijo knjig za neko ustanovo. Tokrat so izbrali Zimzelen.« Vera Balažic in Anton Močilnik sta knjige sortirala, označila in zložila na police. Množica knjig ju je prehitela pri bolj sistematičnem zlaganju, zato bi bila dobrodošla strokovna pomoč iz velenjske ali šoštanjske knjižnice, da bi bile knjige zložene po vsebinah. Tudi v Centru Zimzelen imamo knjižnico. Več kot 4.000 knjig se že bohoti v njej in na policah posameznih oddelkov v Zimzelenu. Čeprav ni urejena po vseh bibliotekarskih predpisih, je bogastvo stanovalcev. »Glavna knjižničarka« je od njenega začetka Vera Balažic, 20 let upokojena učiteljica slovenščine iz Velenja, ki se je tudi preselila v Zimzelen. V pojasnilo, zakaj, je povedala, da so jo, ko je še živela doma, trikrat z rešilcem sredi noči odpeljali v bolnišnico in zadnjikrat so ji povedali, da ji je samo hitra pomoč rešila življenje. »Rekla sem si, da tako ne gre naprej, da tako ne morem obremenjevati svojih sinov. Iskala sem A stanovalcem, ki si knjige izposojajo, je prav vseeno, kje ima kakšna knjiga domovanje. Pravzaprav v knjižnici tudi ni uradnih ur. Gospo Vero stanovalci kar na hodniku, pri zajtrku ali po kosilu prosijo, naj jim v sobo prinese to in to knjigo ali knjigo z določeno vsebino. In Vera prinese. Vsako izposojo vestno zabeleži v zvezek. »Upam, da bomo v Zimzelenu dobili pravo knjižničarko, saj se je zame prenaporno ukvarjati z vsem tem. Rada pa bi, da bi ljudje še več brali. S tem ohranjamo možgansko vitalnost. Jaz veliko berem, obdelujem vrt, zalivam vse rože v centru, igram domino, rešujem križanke. Že opažam, da me spomin zapušča in to mi ni všeč.« Diana Janežič 19 ] prijetnost bivanja Knjižne čajanke Obisk učencev 9. julija je Zimzelenova knjižnica dobila bogato darilo: župan Občine Šoštanj Darko Menih ji je namreč predal množico dobro ohranjenih leposlovnih del. Dejal je, da so knjige prispevale knjižnice iz občin Šoštanj in Velenje ter regije SAŠA, veliko pa so jih podarili tudi posamezniki. »Vsaka knjiga ima svojo vrednost in bogati bralce, da duhovno rastejo,« je dejal župan. 9. junija dopoldne so nas obiskali učenci Centra za vzgojo, izobraževanje in usposabljanje v Velenju. Predstavili so nam pester kulturni program. Učenci, sicer polni nemira, so vložili veliko truda, da so se vživeli v vloge ter samostojno zapeli, zaigrali in tudi zaplesali. Posebno zanimiva je bila njihova ritmika z glasbo. Imitirali so baletke, se vozili na vozičku skozi jaro kačo, posnemali veter. Orgle so pele, tolkala pritrkavala in stopala copotala … Za zaključek smo skupaj zapeli Mi se imamo radi. Ravnatelj Centra za usposabljanje je pohvalil nastopajoče in zaželel še več takih nastopov mladih! Tudi mi smo se jim zahvalili in zaželeli srečno! Kristina Vah V Zimzelenu sicer pripravljamo redne knjižne čajanke, na katerih sodelavke Knjižnice Velenje predstavljajo različne knjige. Včasih se čajanki pridruži kakšen gost, vsakokrat pa se o vsebini knjige ali tematiki, ki jo prinaša, poslušalci tudi pogovorijo. Hvala dijakom za dobro delo Dijaki, ki so opravljali počitniško delo v občini Šoštanj, so v juliju in avgustu dvakrat tedensko prihajali v Zimzelen, kjer so skupaj z zaposlenimi peljali na sprehod stanovalce, pomagali so pri ureditvi knjižnice ter v kuhinji in pralnici. Ob tej priložnosti bi se radi zahvalili vsem dijakom, ki so pomagali, da smo skupaj narisali nasmeh na obraze naših stanovalcev. Upamo, da bomo tudi v prihodnje dobro sodelovali. Dijake smo tudi vprašali, kako so se počutili, ko so na sprehod peljali stanovalce Zimzelena. Urša Kavšak (19 let): »Delo ni bilo zahtevno in sem z veseljem pomagala. Z ljudmi sem se pogovarjala, ker mislim, da tudi njim to veliko pomeni, če si mladi vzamemo čas za njih, z njimi poklepetamo in se nasmejimo. Takšnega dela nisem opravljala prvič, ampak kljub temu je to vedno nova izkušnja.« Petra Menih (18 let): »Iti na sprehod s stanovalci Zimzelena, ki imajo različne bolezni in življenjske zgodbe, je posebna izkušnja. Nisem se počutila kot nek »mlad do- [ 20 datek«, ki prinese nekaj svežine v njihova srca, ampak sem se počutila sprejeto, tudi če se prej sploh nismo poznali. Pogovarjali smo se o najrazličnejših stvareh, kot so družina, otroci, poklici, zakaj so v Zimzelenu in zakaj sem jaz tukaj. Bilo je zelo prijetno druženje.« Janja Koželj [ Dokler živiš – živi! ] Navdušil nas je nastop Roberta Goličnika V večnamenski dvorani Zimzelena se je 22. junija 2010 predstavil Robert Goličnik, ki vodi svojo harmonikarsko šolo in orkester harmonikarjev. Po uvodnih besedah pa – glasba. Zadonela je po dvorani, ko je zaigralo 21 harmonikarjev. Najprej polka, pa valček, prijetno so nas pobožali zvoki narodnih napevov, oživile hitre polke in koračnice. Predstavil se je kar sam: »Prihajam iz Topolšice. Naša družina harmonikarjev deluje že 15 let. Najprej je prišlo pet fantov, starih med 10 in 16 let. Nato je število raslo in danes skupina šteje že prek sto harmonikarjev, ki tudi pojejo. V naš orkester se mladež zbira iz različnih krajev: od Topolšice, Šoštanja do Šmartnega ob Paki. Po dogovoru vadimo tudi v kraju, od koder jih večina prihaja!« Vse najboljše! Robert Goličnik nam je nato povedal še, kako vadijo, igrajo, nastopajo ter o svojem sodelovanju s skupino Mir, ki šteje šest članov in v njej so harmonikarji, kitaristi in trobentač. »Pa še pridite,« smo rekli v slovo ter lepo doživetje sklenili z veselo Na Golici. Juhej! Tudi plesalci so prišli na svoj račun. Igriva glasba jih je dvignila in zaplesali so valček, pa polko in tudi tango. Prvi plesni koraki so bili negotovi, malo tresoči, a so se utirili v ritmično gibanje. Prijetno je bilo pogledati sive glave, kako so plesale! Za trenutek so se težave razblinile, pozabili so nanje. Kristina Vah Zvoki so doneli, vmes se je oglašal vodja orkestra in popestril nastop z raznimi duhovitostmi. Med drugim nam je vodjev sin zapel in zaigral pesem Moj očka, skupina Mir pa mu je za 13. rojstni dan zaigrala in zapela 21 ] prijetnost bivanja Bili smo na razstavi tropskega cvetja Zbiranje se je začelo ob 8.30, in čeprav je deževalo, nas pri nameščanju v avtobus vreme ni oviralo. Več kot 10 spremljevalcev nam je zelo spretno pomagalo – hitro so zložili vozičke in palice ter težje gibljive stanovalce posadili na sedeže. V Savinjskem gaju smo imeli kaj videti! Lepo zglajene potke, ob njih gredice, pozdravili so nas mini vrtovi. Kar iskrili so se rdeči, rumeni in modri cvetovi. »Ta lilija je lepa, ta velikocvetni hibiskus je še lepši, pa čudovite viseče orhideje in rumeno-rdeči kaktusi, kakšna krasota,« smo vzklikali. Skoraj vse vrtove z gredicami smo pregledali. Videli smo tudi japonski paviljon s posebnim grmičkom – [ 22 Poleti smo bili stanovalci iz vseh enot centra Zimzelen povabljeni na ogled razstave tropskega vrta in ostalega pisanega cvetja v Savinjskem gaju. Odziv je bil velik – prijavilo se je okoli 50 stanovalcev, 43 pa se jih je izleta tudi udeležilo. bonsajem, pa zeleni skalnjak z živalmi iz protja. Posebej nas je pritegnila zidana cerkvica z zvonikom in zvonovi. Če si potegnil vrvico, je zadonel veliki ali mali zvon – in želja se bo izpolnila! Tudi predelani mlin je na vodno kolo mlel zrnje in stresal moko v odprto skrinjo. V tolmunu pod mlinom so plavale ribice, nad mostičkom se je vzpenjal lok barvnih cvetov. Veliko smo videli, se fotografirali in imeli čudovito. Hvala vsem, ki ste nam omogočili ta ogled, nam nudili skrbno vodstvo, nas prevažali z vozički in čuvali. Kristina Vah [ Dokler živiš – živi! ] Gremo na piknik Okrog 17. ure pa so kot mravlje prilezli še preostali prebivalci iz sob vseh štirih nadstropij. Vozički so zaškripali in noge zdrsele proti dvigalom gor in dol, od tam pa v park centra. Tam so že bile postavljene pogrnjene mize. Osrednji del je bil velik žar z vsemi pritiklinami in mini pivnico s sokovi in drugimi pijačami. Osebje je imelo polne roke dela. Urno so razporedili slastno pečene mesne prigrizke in zelenjavo. Vse je bilo na ličnih krožnikih! Mi, gostje, smo hrano razrezovali z »avionskim« priborom in seveda tudi zelo uživali. Stanovalci Zimzelena smo bili 12. avgusta povabljeni na piknik! V pritličju doma so se že pred 16. uro zbrali stanovalci iz atrija ob okrogli mizi. Kot že pri večkratnih snidenjih so poklepetali in tudi zapeli: Tam dol na ravnem polju … in podobno. Ko se jim je pridružil še harmonikar, so za pokušino zaplesali! Prijeten vonj pečenja, s pridihom dima, nam je pričaral domači domek. Dobro smo se počutili! Tudi ubrane viže in vmes harmonika so popestrile naše srečanje. Plesali in prepevali smo do večera! »Naše srečanje je bilo prisrčno, to nas povezuje in čvrsti medsebojne vezi,« so izrekali stanovalci. »Res je bilo luštno. Hvala vam vsem, ki za nas skrbite in ste nam podarili tako prijeten dan! In še nasvidenje!« Kristina Vah 23 ] prijetnost bivanja Zimski klepet s Pepco Skornšek 11. februarja smo se zbrali na čaj in drugi zimski klepet, tokrat s stanovalko Jožefo Skornšek – Placerjevo Pepco. Spregovorila je o pesniku Karlu Destovniku – Kajuhu, ki je bil njen vrstnik in ga je osebno poznala. Slovenec, a ne zaman – ljudem je dal vse tisto najboljše: svoje prelepe pesmi. Njej, Mariji Medvedovi – Mičici pa je dal največ: podaril ji je prvo iskreno ljubezen, tovarištvo, trpljenje, kipečo mladost, cvetočo pomlad, toplo jesen in zlate spomine. Ko ji je bilo najhuje, je vzela v roke ključek skrinjice s Karlijevimi pismi in pesmimi, ki je zdaj shranjena v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani kot del zapuščine vseh Slovencev. Vsa pisma in pesmi so posnete na kasete. Med njimi so tudi še mnoge neobjavljene pesmi, ki jih je Karliju pretipkavala kar njegova deklica Mičica. Na svojo prelepo sliko je s svojo lepo pisavo napisal posvetilo, ki bi si ga želela prebrati vsaka ženska v svojem življenju. Potrjevalo je, da je bila iskreno ljubljena in je sama globoko ljubila. »Moji edini, ki jo ljubim – v spomin.« Kljub govoricam da ni bila edina, je rekla: »Naj govorijo, naj pišejo – prva ljubezen je vedno le ena, nepozabljena, takšna kot Karlijeva.« Najprej je voditeljica klepeta Diana Janežič spregovorila o življenju in delu Kajuha, njegovih pesmih, jih tudi nekaj recitirala. Nato pa je sledil razgovor o Šoštanju v času pred 2. svetovno vojno, njegovih prebivalcih, zlasti napredni mladini, njihovih prireditvah in življenju v tedaj cvetočem mestu s 1.500 prebivalci, ki pa je bilo že precej 'nemškutarsko'. Bližala se je druga svetovna vojna. Šoštanjska mladina se je po končani osnovni šoli vozila z vlakom v Celje v gimnazijo in druge srednje šole. Njihov duhovni vodja je bil Karl Destovnik, ki je že v zgodnjih mladih letih moral hitro dozoreti. Zgodaj, pri 15. letih, je spoznal revščino in začel iskati svoj prostor in resnico v življenju – zelo aktivno je živel samo šest let, ko je v duši čutil, trpel, upal, pesnil in ljubil. Izgorel je star komaj 21 let kot pošten, dober, delaven [ 24 Gledala je sliko lepega, črnolasega, visokega fanta. Gledala je gor proti Zavodnju, tam je zagledala kanjo – Kajuha. Njegovo ime si je Karl dal ob odhodu v 14. divizijo. Kot kulturnik Kajuh je potoval med partizani, recitiral svoje pesmi in pesmi drugih pesnikov. Bili so to bogati kulturni programi, ki so bodrili in opogumljali borce v najtežjih dneh bojev. Po prihodu 14. divizije na Štajersko, po nečloveških naporih s številnimi ranjenci se je del skupine prebil na Pohorje, del pa na Koroško in v Savinjsko dolino, kjer se je 22. februarja 1944 mnogo prezgodaj končala Kajuhova plodna življenjska pot. Urica zimskega klepeta je bila prekratka, da bi lahko še kaj več povedali o bogastvu tega mladega, nadarjenega fanta iz naših krajev, o njegovi veliki, čisti ljubezni do dekleta, matere, staršev, slovenstva, Šoštanja. Prebrali bi lahko več pesmi, ki obogatijo in oplemenitijo vsakogar. Morda se bo kdo odločil in se poglobil v Sivčevo knjigo o veliki, iskreni ljubezni med Kajuhom in Medvedovo Mičico z naslovom Moji edini, ki jo ljubim. Vera Balažic [ Dokler živiš – živi! ] Knjige Tite Kovač Artemis Je slovenska pisateljica, rojena v Novem mestu, kjer so jo imenovali za častno občanko. Leta 1956 je diplomirala na Kemijski fakulteti v Ljubljani in 1968. leta opravila izpit iz knjižničarstva. Med leti 1956 in 1963 je bila zaposlena na Kemijskem inštitutu Boris Kidrič v Ljubljani, nato pa se je od kemije poslovila. Svojemu osnovnemu poklicu se je oddolžila s knjigo Kemiki skozi stoletja, ki je izšla leta 1984. Leta 1970 se je poročila z Grkom in se preselila v Grčijo, kjer je po pol leta z bivanjem v Atenah in pol leta v Ljubljani preživela naslednjih 30 let. Življenju v Grčiji, ki je, kot je dejala, podobno kot v državah na jugu Balkana, se je hitro prilagodila. Dolga leta je bila turistična vodička, vmes pa je postala tudi pisateljica zgodovinskih romanov. Zanimale so jo predvsem velike osebnosti in njihova vloga v zgodovini. Vsak človek nosi v sebi zgodbe življenja. Nekatere so samo njegove, nekatere so zanimive za druge ljudi in jih tudi želi deliti z drugimi. Svojo življenjsko zgodbo je 14. junija delila s svojimi novimi sostanovalci Tita Kovač Artemis. Najbolj znana je po dokumentarnih biografskih romanih o srbskem kralju Štefanu Dečanskem (1974), Žigi Zoisu Najbogatejši Kranjec (1979), Janezu Bleiweisu Slovenski oratar (1990), Janezu Vajkardu Valvazorju Spomini barona Valvasorja (1973) in Ioannisu Kapodistrianosu Grški feniks (2003) o življenju prvega grškega predsednika. Tita Kovač Artemis ne piše več, knjigam pa se ni odrekla. Ker govori, bere in piše v sedmih jezikih, ji izbor čtiva ne dela težav. Najraje bere kriminalke in vse romane Agate Christie je prebrala v angleškem ali nemškem jeziku. »Knjige so mi le še v razvedrilo. Berem vse, kar mi pride pod roke,« je dejala in priznala tudi, da če je vsebina knjige ne pritegne, jo mirne duše odloži in poišče novo. Diana Janežič 25 ] prijetnost bivanja Izdelovali smo snope Priprave so se začele že pred cvetno nedeljo. Cel teden so krajani zbirali zelenje, šibje in vse drugo, kar spada na butaro. Prinesli so res bogato bero ter pripravili ustrezno literaturo o izdelovanju snopov. Člani Turističnega društva, domačini Topolšice in stanovalci Zimzelena smo se zbrali v našem skupnem prostoru in se veselo lotili dela – izdelovanja snopov. V nedeljo popoldne smo snope odnesli v našo kapelico k blagoslovu, ki ga je opravil dekan Pribožič, ki tudi sicer vodi molitvene ure pri nas. O snopih, butaricah, presmecih Izraz butarica predstavlja snop tradicionalno obarvanih oblancev in zelenja (brinje, tisa, jelka, hrast, bršljan, cipresa, macesen ...) in je del velikonočne simbolike. Butarice v katoliških cerkvah blagoslavljajo na cvetno nedeljo. Ta navada sega v 9. stoletje, poznana je na področju srednje Evrope (Nemčija, Češka, Avstrija) in po vsej Sloveniji. [ 26 Pred največjim krščanskim praznikom, Veliko nočjo, smo se tudi v Zimzelenu na prihod praznika kar najslovesneje pripravili. Pri tem so se z izdatno pomočjo tokrat zares izkazali člani Turističnega društva Topolšica, ki so se nam pridružili v pripravljanju velikonočnih snopov oziroma butar. Za butarico obstajajo različna imena glede na posamezna slovenska področja in kraje: na Dolenjskem pušelj ali žegen, v Beli krajini drenek, v Prekmurju in na Štajerskem snop, presmec ali pegelj, na gorenjskem beganica, v Kranjski Gori prakelj, na Primorskem veja in vivnik, v okolici Ljubljane pa butarica ali tudi samo butara. Vera Balažic Snop je sestavljen iz sedmih vrst lesa. Vsaka vrsta ima svoj pomen: črevnica – je namenjena za blagoslov živine, iva – je namenjena za blagoslov vseh rasti, mekana – je namenjena za blagoslov pšeničnih polj, trn – blagoslov pri delu, pušpan in bršljan – poosebljata vero skozi celo leto, dren – je najtrši les, takšna naj bi bila tudi naša vera.ž [ Dokler živiš – živi! ] Kristina Vah Senčnica Stanovalka Kristina Vah je kronistka Zimzelena. Zapisuje dogodke, prireditve, srečanja in v svoje zapise vnaša optimizem, dobro voljo in željo po bogatem življenju. Nežno in prijazno gospo je med enim takšnih zapisovanj pozdravil tudi metuljček. Ob prvem rojstnem dnevu je centru PV Zimzelen Premogovnik Velenje podaril senčnico. V vročih poletnih dneh bo stanovalcem in njihovim obiskovalcem zagotovo nudila prijetno senco ter prostor za pomenke, počitek med sprehodom in srečevanja. Akvarij Jesen v avli Tudi akvarij z eksotičnimi ribicami je v PV Zimzelen prišel kot darilo za prvi rojstni dan. Podarila ga je Občina Šoštanj. Postavljen je v vhodni avli in pogosto pritegne poglede stanovalcev, saj opazovanje počasnega plavanja ribic pomirjujoče deluje na človeka. PV Zimzelen diha z letnimi časi. Osebje v vsakem letnem času poskrbi za ustrezno dekoracijo skupnih prostorov. Jeseni dobrodošlico pri vhodu želijo buče vseh oblik in barv, koruzni storži in jesensko cvetje, vse položeno na slamo, v pletene košare in celo v mali lojtrnik. Hvala vsem, ki se trudijo za lepo in prijazno podobo centra. 27 ] prijetnost bivanja Zimzelen je vedno zelen Zimzelena (Vinica minor) v naših gozdovih ni težko opaziti. Od aprila do junija nas razveseljuje z majhnimi modro-vijoličnimi cvetovi, vse leto pa lahko opazimo njegove značilne liste. Prav nič ga tudi ne skrbi zimski mraz, saj mu ne pride do živega. dan zjutraj in zvečer po eno skodelico. Ker je zimzelen zelo oster in grenak, je priporočljivo, da ga do polovice zmešamo z žajbljem (Salvia officinalis). Ta čaj je primeren tudi za grgranje pri vnetju grla, zasluzenosti grla in angini. Tudi pozimi ohranja svojo zeleno barvo, kot bi želel večno živeti. Nato pa navsezgodaj spomladi razpre še svoje izredno lepe, ne pa tudi zdravilne cvetove. Zdravilnost je rezervirana le za liste. Nabirajo naj jih slabokrvni in potrti ljudje. Po nekaterih podatkih pa naj bi celo preprečeval rast raznih novotvorb. Sicer pa odlično čisti kri, dobro dene slabokrvnim, potrtim in depresivnim ljudem ter vsem, ki se zdravijo po hudih poškodbah. Obnese se tudi pri motnjah v prekrvljenosti možganov. Ta krepčilen napitek, ki obnavlja kri, zdravi vse krvavitve in velja za eno najučinkovitejših zdravil pri celjenju ran. Zimzelenov čaj žene na vodo, zdravi drisko, hemoroide in beli tok. Zeliščni upornik Zimzelen je zaradi svoje upornosti in trdoživosti simbol nesmrtnosti. Obožuje bukove in mešane gozdove, jase in grmičevje. Prepoznali ga bomo po zimzelenih listih, po katerih je dobil ime, in po cvetovih s petimi listi, zvitimi kot propeler. Seveda pa tudi po njihovi nebesno modri ali bledovijoličasti barvi, s katerima se zimzelen okrasi od aprila naprej. Zimzelenove liste nabiramo, tik preden začne cveteti, ker imajo takrat največ učinkovin. Povežemo jih v šopke in sušimo v senci in zračnem prostoru. Lahko pa uporabimo tudi sveže liste, saj so vedno zeleni in jih lahko nabiramo skozi vse leto. Dodajmo mu žajbelj Zimzelenov čaj je dobro piti v zimskih mesecih. Pripravimo ga kot poparek iz prgišča svežih ali pol prgišča suhih listov na liter vode in pijemo tri tedne, vsak [ 28 Blaži starostne težave Za zniževanje krvnega tlaka strokovnjaki svetujejo pripravo preliva: žlico zdrobljenih listov dodamo dvema litroma vode in pustimo pokrito dve uri. Použijemo trikrat na dan po eno veliko žlico preliva pred jedjo. Manj znano je, da zimzelen gasi žejo pri sladkorni bolezni in jo tudi zdravi. Simon Ašič piše, da ga najpogosteje uporabljamo kot dodatek čajnim mešanicam, ki blažijo starostne težave, kot so občutek strahu in tesnobe, živčni nemir, sitnost. Skupaj s šentjanževko (Hypericum perforatum) lajša depresivna stanja, z glogom (Crataegus oxyacantha) dopolnjuje njegovo zdravilnost pri srčni mišici.