° HRVAŠKA 2009 °
Seminar Krušec
oktober 2009
arhitekti
IVAN VITIĆ
1917 - 1986
Rojen 21.2.1917 v Šibeniku. Diplomiral na tehnični fakulteti,
smer arhitektura, v Zagrebu leta 1941. Po končanem študiju je
bil med leti 1941 -43 asistent na katedri za arhitekturne kompozicije, za tem pa sodelavec profesorja Alfreda Albinija. Od
leta 1945 do 1946 je delal v Gradbenem ministrstvu republike
Hrvaške, nato pa prešel v novo ustanovljeni projektni zavod
/ inštitut (Arhitekturni Projektni Zavod). Med leti 1947 in 1950
je delal kot arhitekt Ministrstva za zunanje zadeve FNRJ. Leta
1951 je ustanovil arhitekturni biro VITIĆ, ki ga je vodil do svoje
smrti, 22. decembra 1986.
V času svojega ustvarjanja je dosegel izredne uspehe, o njem
se je pisalo v mnogih evropskih strokovnih revijah.
Nekateri izmed najvidejših projektov:
Moteli - Trst, Umag, Reka, Biograd, Trogir; Paviljon št. 40, Zagreb; Kocka (nekdanja stavba Družbeno političnih organizacij),
Zagreb; Vojaški kulturni center, Šibenik...
arhitekti
RANDIĆ TURATO
Saša Randić in Idis Turato sta poznana po oblikovanju vizualne
identitete mesta Reka, preko mnogih izvedenih projektov kot so npr:
Most na vratih jadrana, Zagrad, Pastorialni center na Trsatu in drugi.
Arhitekta sta se združila v biro Randić-Turato leta 1993. Izdala sta monografijo z naslovom “Arhitektura tranzicije”, kjer so
opisana njuna dela od leta 1992 do 2000. V tranzicijsko “revnih”
časih ukvarjati se z arhitekturo v primeru Randića in Turata pomeni na izjemno inteligenten način ancipirati in transformirati
tranzicijske pojave. Randić in Turato sta tranzicijska arhitekta, ki
sta s preobrazbo v dinamična “menedžerja sprememb” razširila
tradicionalno polje delovanja. Kenneth Framptom, s čigar sijajnim esejem se tudi začenja pričujoča monografija, ju vidi
kot “urbano gverilo” in “agent provocateur”.Monografija prikazuje kritično selekcijo projektov in realiziranih objektov v času
od nastanka biroja Randić-Turato, d. o. o., na Reki leta 1992
do danes. Arhitekturno delovanje Randića in Turata je tangencialno povezano z reško kulturno in arhitekturno produkcijo 20tega stoletja in poraja nove strategije in scenarije delovanja.
Naredila sta tudi veliko ostalih arhitekturnih rešitev: Osnovna
šola Krk (2005), Restavracija “le mandrač”(2004), Kongresni center Rijeka (2004), Tehnološka fakulteta Rijeka (2003),
Terase Rijeka (2003), Lapidarium Novi grad (2001) in drugi.
http://www.randic-turato.hr/
arhitekti
RANDIĆ TURATO
Saša Randić, Idis Turato
Saša Randić rojen v Reki leta 1964, diplomiral na Fakulteti za arhitekturo v
Zagrebu leta 1990. Takoj po tem se je pridružil podiplomskem programu na
Berlage inštitutu v Amsterdamu, kjer je leta 1992 magistriral. Je tudi direktor
mednarodnega arhitekturnega simpozija ČIPTalks in urednik časopisa Čip
ter predsednik združenja hrvaških arhitektov (UHA). Idis Turato rojen v Reki
leta 1965, diplomiral na Fakulteti za arhitekturo v Zagrebu leta 1991, leta
2004 pa na isti fakulteti tudi magistriral. Arhitekturni biro “Turato&Randić”
je bil ustanovljen leta 1992. V tranzicijsko “revnih” časih ukvarjati se z arhitekturo v primeru Randića in Turata pomeni na izjemno inteligenten način
ancipirati in transformirati tranzicijske pojave. Randić in Turato sta tranzicijska arhitekta, ki sta s preobrazbo v dinamična “menedžerja sprememb”
razširila tradicionalno polje delovanja. Kenneth Frampton britanski arhitekt
in kritik, ju vidi kot “urbano gverilo” in “akcent provokacije”. Natečajna dela
pokrivajo ves svet od Yokohame do Beneškega bienala, medtem ko so zgrajeni objekti in urbani načrti osredotočeni na reško področje. Arhitekturno
delovanje Randića in Turata je tangencialno povezano z reško kulturno in
arhitekturno produkcijo 20-tega stoletja in poraja nove strategije in scenarije delovanja. Med njuna najznamenitejša dela štejemo: rekonstrukcijo
Tehnične fakultete v Reki, za katero sta nagrajena z največjim državnim
priznanjem “Viktor Kovačić”, ter osnovna šola “Fran Krsto Frankopan”
na Krku, za katero sta dobila nagradi “Piranesi” in “Vladimir Nazor” leta
2005 ter bila nominirana in uvrščena med 40 najboljših realizacij v Evropi za nagrado “Mies Van Der Rohe” leta 2007 v Barceloni.Letos zopet
nominirana za nagrado “Mies Van Der Rohe” za: pastoralni center
svetišča Aula Pape Ivana Pavla II ter za stavbno poslovni center Zagrad.
http://www.randic-turato.hr/
arhitekti
GUSTAVO PULITZER FINALI
1887-1963
Gustavo Pulitzer Finali se je rodil v Trstu. Študiral je na dunajski
in munchenski politehniki in diplomiral pri Theodorju Fischerju.
Precej je potoval po Italiji, Evropi in Braziliji. V Trstu ustanovi podjetje STAURD. Z izrednim okusom za oblikovanje notranjščine
stanovanj visoke buržoazije, hotelov, pisarn, razstav in pohištva
si je kmalu pridobil potreben ugled v stroki. Izjemno združitev
kakovosti in funkcionalnosti je uresničil pri svojih najbolj znanih
delih - luksuzni modernih potniških ladjah Victoria (1931), ter
Calitea (1933), ki ju je oblikoval kot enkratni umetnini. Pri projektih pa je pogosto sodeloval z ostalimi tržaškimi umetniki, Avgustom Černigojem, Marcello Mascherinijem,... Najbolj dejaven
je bil v 30. letih ko je zahvaljujoč oblikovanju ladij in odprtosti za
različne vplive ( v Londonu je oblikoval nekaj interierjev) oblikoval
in raziskoval nove moderne oblike in uporabljal nove tehnike.
Leta 1939 se je preselil v NY, kjer je ostal do leta 1947, ko se je
vrnil v Italijo, Genovo. Tam je sodeloval pri številnih razspisih za
kolektivna stanovanja. Rašo je torej projektiral arhitekt, ki so ga
navduševale izjemne oblike in izumi industrializacije.
arhitekti
NEVAN ŠEGIĆ
1971-1992
Rojen 26.01. 1917 v Splitu.
Po maturi na srednji tehnični šoli v Splitu se je vpisal na Akademijo likovnih umetnosti, smer arhitektura v Zagrebu. Po
maturi se vrne v Split in l. 1942 se pridruži antifašističnemu
gibanju. Po osvoboditvi postane postane prvi urednik “Slobodne Dalmacije”. Proti koncu leta 1945 se preseli v Zagreb,
kjer leta 1946 postane asistent na fakulteti za arhitekturo.
Leta 1972 postane redni profesor, dvakrat je pa tudi bil dekan
fakultete (1968-1970, 1986-1987).
Njegov delovni opus je velik in raznolik. Delal ali sodeloval je na
vseh pomembnejših natečajih tistega časa. Na žalost je relativno
majhno število realiziranih del, ki so popolnoma zadovoljila kriterij
avtorja, večno nezadovoljnega nad interpretacijami sodelavcev,
katerim je prepuščal izvedbo. Med njegova najvažnejša dela lahko štejemo “Hišo Lloyd” v Splitu, šola v Kumrovcu in muzej v
Reki. On je morda najbolj zaznamoval hrvaško arhitekturo med
drugo svetovno vojno.
Poleg arhitekturne dejavnosti je tudi bil urednik “Slobodne Dalmacije” in kasneje tudi časopisa Arhitektura, ki je imela poseben pomen na hrvaških tleh. S svojim osebnim stališčem in pa
odprtostjo za dialog je na straneh časopisa omogočil razpravo o
vlogo in mestu arhitekture v družbi in kulturi v tedanjih nemirnih
časih.
arhitekti
3LHD
3LDD predstavlja kolaborativni studio za umetnost, arhitekturo
in urbanizem. Skupino sestavljajo štirje relativno mladi arhitekti.
Studio deluje predvsem po Hrvaški in njeni okolici. Zase pravijo,
da so kreativna skupina, ki se ukvarja s kontekretnimi itervencijami v prostoru, ki so vezane na začasni ter trajni kontekst prostora. Izhajajo iz okoliščin prostora, ki jih pretvorijo v prednosti, na
katere se naslonijo njihovi projekti.
Arhitekti v svojih projektih pokažejo spoštovanje hrvaškega modernizma, obenem pa želijo ustvariti svojo arhitekturo z lastno
identiteto časa in prostora.
Lotevajo se programsko in razsežnostno različnih projektov. Njihov opus sestavlja stanovanjska, turistična in poslovna arhitektura, pa tudi krajinski in urbanistični projekti.
Pomembnejši izvedeni projekti zajemajo splitsko rivo, spominski
most v Rijeki, hrvaški paviljon za Expo 2006, rješki nakupovalni
center Zamet, športno dvorano Bale, avtobusni terminal v Reki,
Hotel Lone v Rovinju, rekonstrukcijo zgodovinskega gledališča
v Zagrebu, itd.
www.3lhd.com
arhitektura
MOTEL SLJEME
Ivan Vitić
Že samo ime ‘mo-tel’ pove, da je to hotel ob motorni cesti,
namenjen gostom, ki potujejo z motornimi vozili. Je stavbni tip,
ki združuje človeka, njegovo prevozno sredstvo ter prostor, kjer
iščeta zavetje. V primerjavi človeka z vozilom, je človek izgubil
prioriteto, saj je motel oblikovan predvsem za vozilo, nastanitev
gosta pa je drugorazrednega pomena. Ponudba v motelu je
minimalna, osnovna, saj je pričakovano da gosti ne bodo ostali
dolgo.
Vitić je vedno sestavil motel iz dveh delov; iz centralnega
objekta (v pritličju administracija in servisni prostori, v prvem
nadstropju sobe), ter iz zunanjih bivalnih enot okoli parkirišča.
Centralni objekt je funkcionalno zaokrožena celota, odprta vse
leto, medtem ko so zunanje enote odvisne od klimatskih pogojev ter zato odprte le poleti.
Vsi njegovi moteli (pa ne samo njegovi) so preprosti,
funkcionalni in tektonični. Nosilna konstrukcija je lahka, jeklena,
polnila pa so iz siporeksa. Streha je ravna, okna so tipska,
nepotrebnih detaljov ni. Lahko bi rekli, da konstrukcijska in
oblikovna čistost Vitićevih motelov spominja na ˝revolucionarni˝ čas modernizma, saj je vskršna kompleksnost izpuščena,
povdarjen pa je njihov osnovni, elementarni element.
arhitektura
MUZEJ LAPIDARIUM
Randić Turato, 2007
Zagotovo si lapidarij v Novemgradu zasluži posebno
pozornost v sklopu predstavitve zgodovine kulture. Saj sta arhitekta ustvarila več kot le muzej za stare kamne, zgradila sta pravo zakladnico. Odgovorila sta na vprašanje reinterpretacije zgodovine in lastne identitete Novigrada znotraj turističnega kaosa
ponudbe in povpraševanja. Z diskretno intervencijo sta ustrezno
predstavila zgodovino v središču starega ribiškega mesteca.
Njun namen je bil ustvariti dnevno sobo mesta. To
idejo poudarjajo 3 sklopi – transparentnost, fleksibilnost in
odprtost; vsi trije pa so odvisni od enega samega elementa,
zložljivega steklenega pročelja. Veliki stekleni paneli vzdolž
celotnega pročelja se čez dan zložijo in tako ustvarijo enoten prostor, ni več meja med zunanjostjo in notranjostjo.
Odlična lastnost lapidarija je prikazovanje kosov v njihovem
originalnem položaju. Dve črni skrinjici predstavljata telo stavbe.
Osemkotni volumen baptisterija vsebuje srednjeveške razstavne
eksponate. Pravokotni volumen pa simulira cerkvico v kateri so ostanki pregrade s pluteji. Oboje osvetljuje mehka zenitalna svetloba.
Parter je nadkrit z konzolno streho in mišljen kot podaljšek
parka in pristopnega trga. Le ta je izpeljan z elegantno povezanostjo betonskih plošč in lepljenih kamnitih prodnikov, sam
prostor pa služi kot povabilo mimoidočih k lapidariju in parku.
http://www.randic-turato.hr/
arhitektura
ŠPORTNA DVORANA BALE
3LHD
Istrsko mesto se nahaja med Puljem in Rovinjem. Izredna
nedotaknjenost stavbnega tkiva brez drastičnih posegov je
ohranila opazen duh prostora in močan kontekst. Ohranjenost
srednjeveške mediteranske arhitekture je pri projektu športne
dvorane zahtevala pozoren in previden pristop arhitektov.
Morfologija strnjene mestne zazidave s težavo sprejme obsežno
športno dvorano, ki tako poleg cerkve postane dominanten
objekt. Njena pojavnost dobi na pomenu tudi zaradi vloge
glavne mestne dvorane, zato so materiali in oblike zasnovane
premišljeno. Uporabljen je motiv suhega zidu, ki se odraža na
fasadi, druga pa je prisotnost volumna, ki bi naj vsaj asociativno
izražal montažnost.
Kamen na fasadi ni tektoničen, temveč obešen na betonsko konstrukcijo in maskira kontekstualno nesprejemljivi beton.
Po mnenju snovalcev dvorana reinterpretira kontekst in mestu
omogoča, da se prilagaja novim ekonomskim in družbenim
zahtevam.
www.3lhd.com
arhitektura
RAŠA_RUDARSKO MESTO
Gustavo Pulitzer Finali
Na območju so rudnik izkoriščali že na začetku 19.stol., vendar
so delavci prihajali iz bližnjih rudarskih centrov kot je Krapen.
Rudnik je bil najbolj dejavn v obdobju pred 2 svetovno vojno ter
tako leta 1935 prišel v Italiansko last.
Raša je rudarsko mest zgrajeno v letih 1936 in 1937 kot del programa Mussollinijeve vlade o ustanavljanju novih mest. S tem
je režim skušal prikazati, kako naj izgledajo industrijska mesta
prihodnosti. Mesto za 2000 prebivalcev je bilo v celoti zgrajeno
v 547 dneh, kasneje so načrtovali širitev za 6000 prebivalcev
vendar razširitve niso nikoli realizirali. Funkcionalnost zgradb in
mestnih ambientov so dosegli z najmodernejšim ustrojem infrastrukture: lastna telefonska centrala je imela 130 številk, ki so delovale nad in pod zemljo, hotel za delavce in nameščence - 152
postelj, vodovod, javna razsvetljava, toplarna, bolnišnica, pošta
in drugi javni uradi. Uredili so 22000m2 ulic in cest, mestni vodnjak, sanitarije, mostičke in prehode. Mesto Raša je projektiralo
tržaško podjetje STAURD arhitekta Gustava Pulitzer Finalija.
arhitektura
RAŠA_RUDARSKO MESTO
Gustavo Pulitzer Finali
Raša je linearno zasnovano naselje, ki spremlja dolino in rokav
Raše na eni ter cesto Reka-Pulj na drugi strani. 2/3 naselja zavzemajo vrste delavskih hiš z pripadajočim vrtom, od stanovanj
za nadzornike ter vil za upravnike pa jih loči urbano središče.
Osnova projekta so strogo zasnovane funkcionalne in socialne
cone. Kvadrati praznine in zelenih površin imajo povsot prednost pred grajenim. Vrhunec projekta in realizacije predstavlja
glavni mestni trg. Komunikacijska žila, ki vodi v naselje, ga deli
na jugovshodni del Piazzeta del Mercato, ki ga obkrožajo pošta,
pekarna, vrsta trgovin in uradov (danes nadzidani) in na severozahodni del Piazza.
Trgu daje identiteto cerkev sv. Barbare, zavetnice rudarjev.
Njena ladja spominja na prevrnjen rudarski vagon, zvonik pa
na rudarsko svetilko. Zrcalno ravnovesje pa vzpostavlja hotel
z barom in menzo. Jugovzodno stran trga tvori dolga družbena
zgradba ladijske zasnove (s prostori različnih združenj, kinom ter
gledališko dvorano).
arhitektura
SAMOSTANSKI KOMPLEKS NA TRSATU
Randić Turato 2008
Cerkev Device Marije in frančiškanski samostan ležita na
Trsatu nad Reko in sta najstarejši cilj marijanskih romarjev na
Hrvaškem. Samostan spada pod Marijansko svetišče, katerega
glavna značilnost je povezovanje ljudi različnih veroizpovedi.
Rekonstrukcija in dograditev samostanskega kompleksa
predstavlja socialno, civilizacijsko in duhovno sožitje utelešeno
v arhitekturi. Vsako leto samostan obišče množica deset tisočih
vernikov. Pot do samostana se prične pri trstaškemu stopnišču
Petra Kružića in ima sakralen in ceremonialen pomen, saj
ob njem stoji vrsta kapelic. Prav tu se zgodi preplet urbane
infrastrukture in sakralnega prostora, kar je skladno z odprtostjo
frančiškanskega reda in javno tradicijo samostana. V nadaljenavnju poti projekt narekuje scenarij gibanja in uporabe preko :
parka, cerkvenega trga, prehoda skozi zid samostana v odprt
avditorij do Kalvarije znotraj dvorišča ter nazadnje zadnji vhod
v samostanskemu zidu. Arhitekturni sklop pastoralnega centra
sestavljata dva elementa: pokrit hodnik z L-tlorisom in volumen
dvorane, katere oblika je povzeta po hiši s štirikapno streho.
Opna dvorane je narejena iz opeke, ki povezuje streho in zid
v edinstven volumen. Prostorski sklop samostana in celotnega
centra predstavlja dialog med okolico in novo intervencijo, ki se
jasno identificira kot sodobna, ne da bi pri temu porušila logiko
zgodovinskih procesov.
http://www.randic-turato.hr/new/
arhitektura
TEHNIŠKA FAKULTETA
Randić Turato
Tehniška fakulteta v Reki je postavljena v bivši vojašnici iz 19.
stoletja. Stavba je bila rekonstruirana leta 1960, ko so bile tudi
dodane nove delavnice in laboratoriji na severu , ki so bili z
glavno stavbo povezani s kovinskim mostom.
Projekt se ukvarja s prostorom med tema dvema stavbama.
Stavbi so bila dodana dodatna tri nadstropja predavalnic in
delavnic. Nov volumen je zaprt s stekleno fasado sestavljeno
iz 3,6 m visokih steklenih prečnikov in 3,6x1m velikih steklenih
panelov. Nova povezava do severnega krila je most, ki je prekrit
s senčili.
www.randic-turato.hr/intro/INTRO2.htm
arhitektura
TEHNIŠKA
STAVBI FAKULTETA
V SUPILOVI
Randić - Turato
Na rekonstrukcijo dveh ruševin v centru Reke je zelo vplivala
lokacija le teh. Ti stavbi imata zelo pomemben položaj znotraj
strukture mesta: zgrajeni sta direktno nad srednjeveškim zidom,
od koder se pogled odpira proti pristanišču in glavni trgovski
ulici. Z njunim vidnim položajem označujeta rob starega mestnega dela.
V nasprotju z njunim izjemnim položajem, sta zgradbi enostavni
in anonimni. Zgrajeni sta bili konec 19. stoletja in ne izražata
edinstvenega urbanističnega konteksta.
Zgradbi sta rekonstruirani v prvotno obliko, z manjšimi spremembami na fasadi in v konstrukciji. Najpomembnejši element
zgradb je njuna nova streha. Streha s svojo obliko značuje
konec vrste hiš. Njena konstrukcija je jeklena in je obložena z
bakrenimi oblogami, ki pokrivajo zgornjo teraso.
Stavbi sta bili prvotno projektirani kot stanovanski objekt, kasneje pa so bila vsa stanovanja spremenjena v poslovne prostore.
www.randic-turato.hr/intro/INTRO2.htm
1
arhitektura
HRVAŠKI KULTURNI CENTER
Josip Pičman
Mesto Sušak se je razvijalo samostojno in čeprav je bilo trikrat
manjše od Reke, je postalo pomembno strateško, ekonomsko
in navtično središče v Jugoslaviji. Veliko arhitektov je vplivalo
na njegovo transformacijo - posebej zagrebških. Natečaj za
novo zgradbo je predvidel superstrukturo, ki bi prinesla v mesto
infrastrukturo, ki mu je manjkala na kulturnem, turističnohotelskem in drugih spremljajočih področjih. Sušak je poskušal
postati samozadosten urbani center. Te ambicije so pripeljale do
projekta, ki je vključeval različne funkcije: gledališče, koncertno
dvorano z 800 sedeži, družabne prostore, občinski muzej, kafetarijo, restavracijo, hotel in javno kopališče. Za lokacijo je bila
izbrana dolga ozka parcela v centru mesta.
Med 59 projekti na natečaju leta 1934 je komisija izbrala projekt
mladega obetajočega zagrebškega arhitekta Josipa Pičmana.
Arhitekt je pedlagal postavitev visokega “svetilnika kulture”, ki bi
lahko konkuriral reškemu nebotičniku Arbori.
Novi center se poskuša kar najbolje vplesti v obstoječe mestno
tkivo. Kompleks sestavlja visoka vertikalna linija in popolnoma
ločen kompakten volumen kulturnega centra s prostori za trgovine in ostale spremne dejavnosti. Rešitev predvsem poudarja
kontrast med vertikalnim steklenim stolpom in zgoščenim kubusom koncertne dvorane, zgrajene v belem kamnu.
arhitektura
NEBOTIČNIK ALBORI
Umberto Nordio
Skoraj 53 metrov visok nebotičnik, delo arhitekta Umberta
Nordia iz Trsta (v sodelovanju z Vittoriom Frandoli) je v svojih
proporcih navdihnjen s klasicizmom, nacionalnim duhom in
monumentalnostjo. Zasnovan je kot orientacijska točka v mestu, ki označuje začetek in konec promenade v mestno središče.
Racionalna geometrična zasnova volumna daje občutek
statičnosti, katere kompaktnost s svojim rastrom in globokimi
ložami zmoti glavna fasada. Na vrhu je stavba zaključena z
umaknjenim nadstropjem, z naokoli pohodno teraso, z nekoliko
v gabaritu reinterpretiranim motivom pergule, pogostega motiva
italijanskih racionalistov.
V pritličju je bila predvidena trgovska dejavnosti, nad njo
pisarnipki program in v zgornjih nadstropjih stanovanja. Stavba
je bila zasnovana luksuzno, saj je v nebotičniku med 1. in 5.
nadstropjem tudi nekaj luksuznih stanovanj, v 6. nadstopju pa je
apartma čez celotno površino.
Nebotičnik je bil v težkih okoliščinah dokončan leta 1942 in
je kot najvišja in najbolj dominantna stavba v Reki preusmeril
arhitekturno debato s področja estetike na področje politike in
ideologije.
Nordijev nebotičnik je tudi provokativno vzpodbudil in motiviral
dela na takrat še nedokončanem Hrvaškem kulturnem centru.
arhitektura
MOST HRVAŠKIH BRANITELJEV
3LHD
Spominski most hrvaških braniteljev v Reki je prostorska intervencija, objekt javnega, urbanega značaja. Most je konstrukcija s
taktilno kvaliteto, obenem pa simbolni objekt.
Lociran je v Reki na Hrvaškem. Njegova pozicija je v centru
mesta, poteka preko Mrtvega kanala do Trga Bana JelačIća
in do vrha Delte. Kanal ločuje stari del mesta od nekdanjega
pristaniškega območja. Na urbani kontekst se avtorji niso mogli
navezovati, zato je most preprosto položen na podaljšek prehoda za pešce.
Most ni namenjen samo prečkanju kanala, ampak je tudi monument v spomni hrvaški obrambi. Sestavljen je iz dveh elementov,
iz brvi položene preko kanala kot mostu in iz plošče zapičene v
zemljo kot spomenika. Ta dva monumenta sta povezana v edinstveno in močno obliko črke L. Most se začne na mestni strani,
se razprostira čez kanal, nato pa se zaključi z monumentalnim
vertikalnim akcentom. Napetost vertikale je dodatno poudarjena
z njenim precepom, ki je poleg rdeče spominske plošče edini
reduciran simbolični element tega objekta.
Vsi deli mostu so industrijsko zasnovani in producirani v lokalni
ladjedelnici, sestavljeni pa na lokaciji. Glavni del mostu, škatlasti
jeklen nosilec, je bil narejen v enem kosu in po morju transportiran na svojo pozicijo.
www.3lhd.com
arhitektura
O.Š. FRANA KRSTA FRANKOPANA, 2005
Randić Turato
Šola nikakor ni le učni načrt in program, poslušanje učitelja v razredu, šola je predvsem odraščanje, slovo od idealiziranega otroškega
sveta in vstop v neko drugo vrsto iluzije, ki jo Lacan in Žižek imenujeta simbolni red. Objekt se nahaja na severno-vzhodnem vogalu
srednjeveškega mesta. Zaradi obsega posredovanja v sorazmerju
z velikostjo mesta nastane to urbani projekt. Stavba sledi morfologiji
strmine in obstoječih mestnih tkiv na eni in obnovljenim obzidjem na
drugi strani, ustvarjanje nove dinamičnosti zaporedja javnih površin.
Fasada je rezultat prilagoditve terenu, ki teče v naklonu od vrha s kvadratom in samostanskim kompleksom, čez cesto in preddverje, proti
hodniku z razredi in naprej proti vrtcu na jugu. Kontrast med svetlo barvo notranjosti, plastjo velikih kamenčkov, ki prekriva streho, surovostjo
brušenega betona in ometanih zunanjih površin, poudarja to prostorsko kontinuiteto med novo arhitekturo in obstoječo mestno strukturo.
Randić in Turato anarhoidno težita k prostoru ‘zunaj nadzora’, zunaj
obzorij, ustvarjajoč prav strukturo slepih točk, prepadov in labirintov.
Arhitektura njune šole je zasnovana ne le na zelo kontekstualnem
pristopu k dragoceni zgodovinski urbani celoti, ampak dano afektnost prostora nadgrajuje s specifičnim otroškim svetom ter s svojim
oblikovanjem ustvarja zelo bogato perceptivno izkušnjo. Uporabljata
nujnost obstajanja ‘neprojektiranih’ delov, ki lahko vase sprejmejo nepredvidljive situacije. Je arhitektura, ki je sposobna doseči
ravnotežje med pokrajino, kulturno dediščino in sodobno realnostjo.
http://www.randic-turato.hr/
UDELEŽENCI
Tomaž Krušec
041 365 373
Anže Koren
Brina Vizjak
Damir Jolič
Denis Sadikovič
Eva Sušnik
Gregor Černelč
Jernej Girandon
Katka Traunšek
Marko Süssinger
Martin Pelcl
Matevž Zalar
Matjaž Marinič
Miha Fujs
Monika Tominšek
Neža Novak
Primož Pavšič
Sara Badovinac
Saša Vojska
Taja Benčina
Teja Krušec
Tilen Blaževič
Urban Petranovič
031 659 878
031 486 714
041 867 457
051 364 738
031 287 888
051 315 012
051 359 729
040 720 888
040 796 735
040 200 247
041 438 334
040 357 205
070 385 742
041 229 749
040 241 413
040 798 341
041 923 446
031 867 230
051 341 916
031 615 224
041 241 836
041 839 522