1. No category

U VO D N I K
Portret civilizacije
N
a jugu Finske kopljejo Onkalo, prvo podzemno odlagališče na
svetu za visokoradioaktivne odpadke, ki za delovanje ne bo
potrebovalo človeka. Najtrši oreh za njegove snovalce ni, kako narediti dovolj močna vrata, da sevanje ne bo ušlo ven, ampak kako
preprečiti več kot tri tisoč generacijam, ki se bodo zvrstile v času
razpolovne dobe odloženih odpadkov, da Onkaloja ne bodo našle in
ga hotele odpreti. Odtod ime, Skrivališče, zakopano 500 metrov
pod zemljo, v granit sredi finske divjine. Antropologi, sociologi, zgodovinarji in filozofi se ukvarjajo s tem, kako ta kraj označiti, da bi
tudi tisti čez 100.000 let razumeli, da ne skriva mističnih zakladov
niti arheoloških neprecenljivosti, ampak le smeti. Morda ga sploh
ne bodo označili, morda ga tako res nihče ne bo nikoli našel.
T
e odpadke bomo skrili. Stalo nas bo slabo milijardo evrov. A
zato slika zanamcev o naši civilizaciji ne bo nič drugačna. Kar
bo ostalo za nami, bodo smeti. Arheologi čez tisoče let bodo s čopički in povečevalnimi stekli svoje dobe previdno razkrivali smeti.
Neki doktor znanosti neke druge civilizacije se bo proslavil z odkritjem smetišča, mogoče bo naletel na Bordo Poniente v Mehiki,
trenutno največje smetišče na svetu, ali odlagališče Apex pri Las
Vegasu, bodoče največje smetišče, kjer bo lahko kopal po milijardi
ton, recimo temu, artefaktov. Ko bo zaključil svojo disertacijo in
se z asistenti odpravil novim odkritjem naproti, bodo tam postavili kiosk s spominki in pobirali vstopnino. Fotografiranje bo prepovedano, da zanimivim predmetom, denimo »dobro ohranjenemu
belemu predmetu z neznanim simbolom iz tankega raztegljivega
materiala in z dvema priročnima ročajema iz poznega dvajsetega
stoletja, v katerega so verjetno shranjevali svojo lastnino«, ne bi
zbledela barva.
Še vedno nekje na svetu razpadata
prva proizvedena plastična vrečka in
prva pločevinka.
N
ič od naše civilizacije ni tako obstojno, kot so smeti, in le malo
smeti je tako obstojnih, kot je embalaža. Le malo dejavnosti
proizvede več embalaže kot živilska industrija. Plastenke zdržijo
450 let, aluminijaste pločevinke dvesto let, plastična vrečka tisoč let, stiropor pet tisoč let, steklenice milijon let. V tem času
razpadejo, če jih intenzivno bičajo naravni elementi, kak arheolog,
ki bo imel srečo, pa jih bo našel ohranjene tudi tisoče let kasneje.
Ob količinah, ki jih zmečemo stran, to niti ni stvar sreče: vsako
leto samo v ZDA zavržejo 73 milijard stiropornih in plastičnih kozarcev in pladnjev za živila ter 90 milijard plastenk. Vsako leto na
svetu uporabimo 800 bilijonov plastičnih vrečk, vsak Evropejec jih
v povprečju zavrže skoraj dvesto na leto. Še vedno nekje na svetu
razpadata prva proizvedena vrečka in prva pločevinka.
L
epo je živeti v civilizaciji, ki je dosegla zavidljiv napredek pri
spoštovanju pravic sočloveka, videla svoj planet iz vesolja in
ustvarila internet. Žal pa bodo zanamci vedeli le, da smo znali proizvajati plastične vrečke. Če seveda ne odkrijejo Onkaloja. Potem
bodo plastične vrečke preživele tudi njih.
Katja Goljevšček, urednica
V SE B I N A
Sveže
4
Bio suho sadje že v trgovinah 4
Oddaje vplivajo na prodajo kuharskih pripomočkov 4
Polnozrnata Pekarna Pečjak 5
Promet pravične trgovine raste 5
Prebuditi afriški potencial Embalaža živil
6
Dražja od vsebine (Ne)varni info
Okužbe iz enega vira Debelost zaradi 300 metrov Ali vam tekne vijoličast krompir Zavržene plenice za rast gob 12
12
13
13
Kul(inarični) ekspres
Revija za potrošnike, ki hočejo več
www.kulekspres.si
GSO – dokazi o posledicah na okolju 14
Kolumna
15
Pot, tlakovana s plastiko
Palačinke
16
Popotniški vodnik Ozimnica
Pristni naravni okusi sredi zime
20
Začimbe za večjo odpornost
Hladna resnica o prehladih 26
Križanka 32
* Navedena podjetja imajo inovativen, učinkovit in do potrošnikov prijazen pristop k izobraževanju
potrošnikov in lastni promociji. S potrošniki preko revije Kul(inarični) ekspres ustvarjajo odprt,
konstanten, konstruktiven in enakovreden odnos, zato so po mnenju uredništva revije Kul(inarični)
ekspres s tega vidika najnaprednejša podjetja v Sloveniji.
Podjetja, ki aktivno vlagajo v ozaveščanje potrošnikov o varnosti in kakovosti hrane, v skrb za zaposlene,
lokalno skupnost in naravno okolje – partnerji revije Kul(inarični) ekspres: Pekarna Pečjak, d. o. o.,
Mirovita, d. o. o., Mirosan, d. o. o.
Izdajatelj: ContentNet, d. o. o., E: [email protected], W: www.contentnet.si • Direktorica:
Melanija Končina Boltin • Odgovorna urednica: Katja Goljevšček, [email protected] •
STROKOVNI SODELAVEC: dr. Aleš Kuhar • Fotografije: Igor Kastelic, Dreamstime • Grafična
podoba in prelom: Katja Mijajlović • Križanka: Vladimir Milovanović, s. p., Ljubljana • Lektura:
ContentNet, d. o. o. • Tisk: Jular, poslovno svetovanje, Nihad Jular, s. p. • Naklada: 60.000
izvodov • ISSN 2232-5859 • Fotografija na naslovnici je nastala iz izdelkov Pekarne Pečjak.
Revija je brezplačna in izhaja štirikrat na leto. Za dodatne izvode nam pišite na naslov [email protected].
Logistični stroški odpreme in pošiljanja tiskanih izvodov znašajo 1,45 €/izvod in se plačajo po povzetju. Revijo
lahko brezplačno natisnete; na voljo je na naslovu www.kulekspres.si.
Vse pravice so pridržane. Kakršnokoli razmnoževanje in fotokopiranje celote ali delov revije brez dovoljenja
izdajatelja ni dovoljeno. Blagovne znamke, slikovno gradivo in logotipi so last izdajatelja in partnerjev revije.
3
Glavni partner revije:
SVEŽE
Prebuditi afriški potencial
Č
eprav kar 65 odstotkov zemljišč, primernih za kmetijstvo, leži v Afriki,
je Afrika uvoznica hrane in na leto za to porabi kar 35 milijard evrov.
Zato so na forumu strokovnjakov za kmetijstvo Afriška zelena revolucija,
ki je potekal avgusta, poudarili, da morajo tako vlade kot tudi zasebni sektor učinkovito izkoriščati zemljo ter poskrbeti za hrano za domače prebivalstvo. Prav od izkoriščanja obdelovalne zemlje v Afriki je po mnenju zbranih
strokovnjakov odvisna prihodnja oskrbe celotnega sveta, ki bo do leta 2050
predvidoma imel že devet milijard prebivalcev.
Bio suho sadje že v trgovinah
V
Miroviti so razvili bio hruškove krhlje in bio jabolčni čips, ki so jih zelo dobro
sprejeli v tujini, zdaj pa jih bodo začeli prodajati tudi v slovenskih trgovinah.
Njihovi izdelki so znani po polnem naravnem okusu, zdaj pa je ta na voljo še v
bio različicah.
S
uho sadje in sveže narezano pakirano sadje v mnogih evropskih državah
izpodrivata slajše in manj naravne prigrizke. Pri Miroviti ob tem opozarjajo,
da je sveže sadje, ki je olupljeno in narezano dolgo pred uživanjem, lahko izpostavljeno različnim proizvodnim postopkom, da ohrani videz svežine, hkrati pa
ves čas izgublja hranila. Suho sadje, ki ga v Miroviti posušijo takoj po razrezu in
ne vsebuje nobenih dodatkov, je zato veliko bolj zdrava možnost.
Oddaje vplivajo na
prodajo kuharskih pripomočkov
V
Veliki Britaniji ugotavljajo, da kakovostne kuharske oddaje povečajo
prodajo izdelkov za pripravo hrane doma. Ob koncu sezone predvajanja
oddaj prodaja postopno začne upadati, ko televizijski kuharji in slaščičarji
spet pridejo na zaslone, pa se ponovno poveča. Največji vpliv imajo v obdobjih, ko se tudi drugače veliko kuha: okoli božiča, pusta in velike noči.
K
uharske oddaje v Veliki Britaniji najbolj vplivajo na družine, najbolj pa
se v sezoni oddaj poveča prodaja moke, kvasa, čokolade za kuhanje,
kuharskih pripomočkov, dekorativnih izdelkov, suhega sadja, mletega mesa
in tudi peciva. Prodaja izdelkov za pripravo tort in kuharskih pripomočkov
na tak način raste že sedem let. Kot pravijo strokovnjaki, so najbolj učinkovite oddaje, ki gledalce izobražujejo in ne le zabavajo, jih opogumljajo ter
jim ponujajo ideje in recepte.
4
Kul(inarični) Ekspres
Polnozrnata
Pekarna Pečjak
V
Pekarni Pečjak po
novem ponujajo polnozrnate polširoke rezance. Narejeni so le iz
polnozrnatega duruma
(drugače kot mnoge polnozrnate testenine, ki so
narejene iz mešanice navadne moke in duruma),
zaradi česar jih je dražje
proizvajati, a imajo veliko boljši okus. Odlikuje jih
tudi visoka vsebnost vlaknin. Postopno načrtujejo še uvedbo drugih oblik
polnozrnatih testenin.
Promet pravične trgovine raste
P
ravična trgovina po vsem svetu pridobiva pomen in je leta 2013 dosegla
5,5 milijarde evrov prodaje. Najbolj očitno narašča prodaja certificiranih
živil in drugih izdelkov v Evropi, pa tudi v ZDA in v zadnjem letu tudi v državah, iz katerih večina teh produktov izvira. Največjo rast prodaje zaznavajo pri
sladkorju, kavi in bananah, pa tudi pri čaju, vinu, medu, drugem svežem sadju
in neživilskih izdelkih.
N
ajpomembnejši trg za te izdelke je Velika Britanija, Nemčija pa je trg, na
katerem prodaja izdelkov iz pravične trgovine najhitreje narašča: letno za
kar 23 odstotkov, tako da je že dosegla 650 milijonov evrov na leto. V ZDA so
lani prodali za 300 milijonov evrov certificiranih živil in drugih izdelkov, prodaja
tudi tam narašča. Med drugimi državami izstopajo še Češka, Hongkong in Južna Koreja, saj se je prodaja v teh državah v zadnjem letu podvojila.
Č
eprav so izdelki iz pravične trgovine dražji kot necertificirani izdelki, jih
potrošniki na Zahodu kupujejo, da bi podprli pravičnejšo globalno delitev
prihodkov, ljudje iz držav proizvajalk pa predvsem, da bi podprli lastne pridelovalce. Tačas se v več kot 125 državah po svetu prodaja že več kot 300.000
izdelkov iz pravične trgovine.
5
Glavni partner revije:
številka 10
〉 september 2014
Dražja od
Embalaža živil
Osnovni funkciji embalaže sta zaščita
živila in prenos osnovnih informacij o
živilu. Če bi bili to tudi njeni edini funkciji,
bi se po trgovinah sprehajali med belimi
vrečkami, na katerih bi preprosto pisalo
Moka, Kruh, Bomboni. To pa je tako daleč
od resničnosti kot predpostavka, da
jemo zgolj zato, da nismo lačni.
Č
e bi pred nas postavili hrano,
pakirano kot vojaški obrok,
od nje že vnaprej ne bi pričakovali kaj prida kakovosti in okusnosti, ko bi hrano poskusili, pa bi
se nam zdela povprečna, celo neokusna in ne posebno zdrava. Potem bi pred nas postavili prečudovito pakirano – identično hrano. Kar
naenkrat bi pričakovali boljši okus,
sklepali bi, da se v paketu skriva tudi
očem privlačnejši obrok, obetali bi
si celo večjo vsebnost kakovostnih
sestavin. V takem obroku bi bolj
uživali in bi ga pojedli več kot vojaško pakiranega.
P
ovedano ni ugibanje, ampak
rezultat mnogih študij, ki dokazujejo nedvoumno zakonitost
sodobnega nakupovanja: embalaža
je vrhunsko orodje v prepričevanju
potrošnikov k nakupu.
Vabilo za oči
E
mbalaža je mnogokrat najdražji del izdelka in z njo se ukvarja
vsaj toliko doktorjev znanosti kot s
samo hrano. Ker smo ljudje predvsem vizualna bitja, ker hrano izbiramo z očmi in ker je, če je vloženega dovolj denarja in strokovnega
znanja, mogoče z veliko gotovostjo
predvideti, kako se bomo na posamezne vizualne impulze odzvali.
6
V
ečinoma si potrošniki ne vzamejo časa za primerjanje blagovnih
znamk in segajo po vedno enakih
produktih istih blagovnih znamk –
takih je kaki dve tretjini nakupov.
V večji časovni stiski kot je potrošnik in več kot je izbire, bolj trdno
se oklepa svojih blagovnih znamk.
Za take nakupe je z vidika embalaže
najpomembnejše, da potrošnik zlahka najde in prepozna iskano blagovno znamko med tisoči drugih.
Š
ele če potrošnik izdelka svoje
blagovne znamke ne najde (ko
nakupuje v nepoznani trgovini, kjer
so izdelki zloženi drugače ali morda
njegove znamke sploh ni), se odpre drugim možnostim. Ti nakupi,
skupaj z nakupi živil, za katere je
potrošniku vseeno, katere znamke
so, in živil, ki jih potrošnik ne kupuje tako pogosto, da bi se navezal na neko znamko, predstavljajo
preostalo tretjino nakupov. Pri teh
se potrošnik šele v trgovini odloči,
katero znamko bo izbral, in zato
igra embalaža povsem drugo vlogo:
pritegniti mora pozornost in nekako
motivirati kupca za nakup.
Celota
K
akovostna grafika na embalaži
je tako učinkovita in premišljena, da bi potrošnik doumel sporoKul(inarični) Ekspres
vsebine
E
stetika je pomemben prepričevalni element vsake embalaže,
ker nas navda z dobrim občutkom in ustvarja prijetno
razpoloženje. V možganih zbudi močnejšo željo po posedovanju,
potrošnika čustveno vplete v izdelek, da ga ne le potrebuje, ampak
hoče. Potrošniki po raziskavah sodeč raje izberejo estetski izdelek
znane blagovne znamke kot standardni izdelek znane blagovne
znamke, čeprav je prvi dražji; raje izberejo tudi estetski izdelek
neznane znamke kot standardni izdelek znane znamke, kar pomeni,
da je estetika embalaže celo pomembnejša od blagovne znamke.
čilo proizvajalca, tudi če ne bi bilo
nobenega besedila. Zato morajo
biti barve in podobe izbrane tako,
da ustrezajo vrsti izdelka in njegovim poglavitnim prednostim, ki jih
proizvajalec hoče izpostaviti in ki jih
potrošnik išče.
U
stvarjalci embalaže se trudijo,
da bi na policah ustvarili dobro viden večji blok, saj potrošniki
načelno ne gledajo posameznega izdelka, ampak vidijo le vzorce
iz množice izdelkov, ki se kopičijo
v vrstah in po hodnikih. Velik blok
ene barve ustvarja tudi vtis velikosti, kar potrošniki razumejo kot
znamenje pomembne, kakovostne
in zaupanja vredne znamke. Bolj
kot blok izdelkov izstopa na policah, večja je njihova prodaja, saj
stalni kupci tako nimajo težav z iskanjem, novi pa jih opazijo hitreje
kot konkurenčne.
Barve
N
ajhitreje zaznajo potrošniki barve in se nanje trdno zanašajo
za prepoznavo osnovnih značilnosti
izdelka. Barve namreč ustvarjajo
mentalne asociacije in tako vplivajo
na posameznikovo percepcijo nekega izdelka. V ljudeh zbudijo predvidljiv kognitivni, psihološki in celo
biološki odziv (na hormonski ravni).
Del pomena barv pa je tudi kulturno
pogojen: ljudje, denimo, zavračajo
izdelke, ki so pakirani v barve njihovih nacionalnih simbolov, in v barve,
ki imajo izrazito povezavo s smrtjo
ali boleznijo ali so v neki kulturi povezane z nižjim slojem, zapostavljeno starostno skupino ali podrejenim
spolom.
7
Glavni partner revije:
P
rimarno barve embalaže v živilski industriji zagotovo odsevajo okus in tudi vonj živila, zato
se barve, ki so izrazito nasprotne
pričakovanemu okusu, ne obnesejo. Možgani jih namreč ne povežejo
z ustreznim spominom in čustvi. Z
barvami je marsikdaj sporočen tudi
način priprave (zato so, recimo, čaj,
kava in drugi napitki, ki se strežejo
topli, pogosto obarvani s temnejšimi odtenki kot sorodni napitki, ki se
strežejo hladni), pa tudi način pridelave surovin in priprava živila ter
najbolj izpostavljena funkcionalnost
živila. Bolj intenzivne kot so barve
in več jih je na embalaži, bolj intenzivnega okusa naj bi bilo živilo, če
so barve pastelne, zamegljene, pa
to pomeni globlji, bolj kompleksen
okus. Barve sporočajo tudi vrednost
(ceno) izdelka – temnejše in hladnejše barve načelno pomenijo višjo ceno in bolj uveljavljene znamke,
žive in tople barve pa nižjo ceno in
nove znamke.
Ljudje smo vizualna bitja
in nakupujemo predvsem
z očmi – sploh ko
nakupujemo lačni.
B
arve embalaže so kombinacija
tistega, kar je izdelek, in tistega, kar so njegovi ciljani potrošniki.
V različnih ljudeh lahko zbudijo tudi
različne odzive. V športnikih, recimo,
ki iščejo akcijo in energijo, rdeča barva zbudi adrenalinski odziv, v tistih,
ki iščejo romantično darilo, zbudi
podobe nežnosti in celo s tem povezane hormonske spremembe, lačštevilka 10
〉 september 2014
Embalaža živil
nim pa ista barva še poveča apetit.
Hkrati je ista informacija lahko za
različne publike različno pomembna
glede na to, kakšne barve je: recimo,
število kalorij večina ljudi razume kot
nizko, če je napisano z belo barvo,
tisti potrošniki, ki poudarjeno iščejo
zdrave in shujševalne proizvode, pa
to število razumejo kot nizko le, če
je napisano z zeleno barvo.
Barve so prvo in
najmočnejše sporočilo,
ki ga potrošniki
sprejmejo iz embalaže,
in nosilke ključnih
informacij o vrsti živila.
Besede
V
zadnjih letih mnoge potrošnike prepričajo navezave živila
na zdravje, zato so celo bomboni
obogateni z vitamini, sladke pijače
pa imajo napise o antioksidacijskih
lastnostih sadja, katerih arome
nosijo. Najučinkovitejše so po raziskavah sodeč tiste zdravstvene
trditve, ki obljubljajo učinkovit nadzor teže in zdravje srca. Prav zato
proizvajalci sladkarij in zelo kalorične hrane manjšajo porcije – majhen
paket piškotov vsebuje manj kalorij,
to pa omogoči proizvajalcu, da na
paketek napiše, da porcija vsebuje,
recimo, le 100 kalorij, čeprav ni posamezen piškot nič manj kaloričen.
N
ekatere besede se pojavljajo
pogosteje kot druge prav zaradi svoje prepričevalne moči: Novo,
Revolucionarno, Brezplačno, Vitamini, Minerali, Voda, Naravno, Organsko, Brez dodanega, Z dodanim,
100 %, Lahko, Bogato z, Polnozrnato. Nekatere s časom ostajajo
enako močne, druge zdržijo le nekaj
let, potem pa njihov učinek zbledi ali postane celo negativen: pred
desetletji je živila uspešno prodajalo
sklicevanje na industrijsko proizvodnjo in hitro hrano, zdaj sta to že
skoraj žaljivki.
S
poročila, ki imajo najpomembnejšo vlogo v prepričevanju potrošnika, so natisnjena na sprednji
strani, tako da jih potrošnik lahko
vidi, ne da bi embalažo vzel s police, in oblikovana tako, da jih zazna z
enim pogledom. Učinkovita embalaža vsebuje na tem osnovnem vi-
Pomen in uporaba barv na embalaži živil
Rdeča
Uporaba: predvsem za poudarke in v
kombinaciji z drugimi, manj alarmantnimi
barvami. Ker veča apetit, jo množično
uporabljajo v industriji hitre hrane, sploh
v kombinaciji z rumeno, ki prav tako
spodbuja tek.
Oranžna
Uporaba: za detajle, ki naj bi pritegnili
pozornost. Na živilih, obogatenih
z vitamini. Asociira tudi cenovno
dostopnost in v kombinaciji z
avanturistično konotacijo apelira na
potrošnike, ki so pripravljeni tvegati z
nizko ceno in neznanim izdelkom.
8
Kul(inarični) Ekspres
dnem polju največ pet izstopajočih
elementov, ker bi jih več oko sicer
še lahko zaznalo, v spominu pa se
ne bi usidrali. V povprečju namreč
potrošnik izdelku na trgovski polici
posveti dve do tri sekunde. Potek
pogleda lahko dodatno usmerjajo
grafične linije ali podobe na embalaži z očmi, rokami, dejanji. Če srečen
otrok ali narisani zajček gleda proti
navedbi o bogati vsebnosti hranil
v živilu, njegovemu pogledu sledijo
tudi oči potrošnika.
N
a zadnji strani so poleg obveznih pogosto še informacije,
ki so pojmovane kot dodana vrednost tega izdelka v primerjavi s
konkurenčnim: recepti, zanimivosti, romantično opisana zgodovina
proizvajalca, izrezanke za otroke. To
poveča verjetnost za nakup, čeprav
na nikakršen način ne vpliva na vsebino embalaže. V teh primerih kupec res kupi embalažo in ne živila.
Podobe
V
želji po drugačnosti je vedno nekaj proizvajalcev, ki skušajo prepričati z bolj stiliziranimi podobami
hrane in celo risbami, ki naj bi, reci-
Z neopaznimi
prilagoditvami embalaže
nekateri proizvajalci v
zadnjem času manjšajo
njeno prostornino za
desetino in več.
mo, komunicirale domačnost izdelka
ali preprosto pripravo. A vedno znova
se izkaže, da hrano najbolje prodajajo kakovostne fotografije pripravljenih živil. Te najučinkoviteje ustvarijo
predstavo o tem, kaj se nam obeta,
če kupimo izdelek, zbudijo spomine
na vonje in okuse, na zadovoljstvo
ob serviranju in uživanju takega popolnega obroka; čisto zares se nam
ob pogledu na izčiščeno, popolno
fotografijo jedi začne v ustih nabirati
slina, v želodcu pa se zbudi občutek
lakote. Bolj ko je živilo že pripravljeno,
torej bolj ko cilja na lačne nakupovalce, pomembnejše so fotografije: vreča krompirja zato navadno niti nima
fotografije, saj potrošnika, ki jo bo
kupil, ne vodi trenutna lakota, ampak
racionalnost, vrečka zmesi za krompirjev pire pa je povsem oblečena
v sliko privlačnega obroka, saj tako
obljublja, da potrošnika ločijo samo
minute od takega obroka in od potešitve lakote. Jedem na fotografijah je
pogosto dodana para, češ, da je živilo
Rumena
Uporaba: pogosta je na sladkarijah in
drugih izdelkih, ki se kupujejo impulzivno.
Uporabljajo jo tudi za embalažo za
inovativne in izvirne izdelke. V podobah
klasja in sonca je simbol za žitne izdelke
in polnozrnato prehrano.
Zelena
Uporaba: kot znamenje za do okolja
prijazno pridelavo in za poudarjanje
zdravega vidika živil – potrošniki
vidijo v zeleno odete proizvode kot
manj kalorične, z več proteini in manj
maščobami. Uporaba je lahko tudi zelo
prefinjena, denimo, v obliki listja ali trate.
9
Glavni partner revije:
številka 10
〉 september 2014
Embalaža živil
fotografirano še toplo – študije so
namreč pokazale, da se ljudem jedi,
iz katerih se kadi para, zdijo okusnejše kot jedi, ki so fotografirane brez
pare, in jih raje kupijo.
R
ahlega lepotičenja fotografij proizvajalcem nihče ne zameri, le
stežka pa potrošniki odpuščajo izrazito lažnive fotografije. Predvsem
slabša pripravljena živila na embalaži
pogosto nosijo fotografije prečudovitih jedi, ki jih pripravijo profesionalni kuharji iz prvovrstnih sestavin in
nimajo skoraj nič skupnega z vsebino embalaže. To si večinoma privoščijo novinci na trgu, uveljavljeni
proizvajalci pa so se že zdavnaj naučili, da fotografirajo, resda v idealni
luči in pripravljene v idealnih razmerah, a vendarle, svoje izdelke.
Optične prevare
R
ast cen hrane in zmanjšana kupna moč potrošnikov ter s tem
povezan upad prodaje hrane so
povzročili pomembne spremembe
v pakiranju izdelkov, od katerih so
mnoge izrazito zavajajoče. Nekateri
proizvajalci so ohranili enako veliko
pakiranje in ceno, a so zmanjšali količino izdelka, drugi so celo povečali
pakiranje, a hkrati zmanjšali količino – analitiki ugotavljajo, da se to
najpogosteje dogaja pri kosmičih,
instantnih juhah, kavi, čaju, konzervirani hrani in živilih v kozarčkih.
N
ekateri proizvajalci so uvedli
nove škatle, ki so na policah videti enako velike, a so ožje od starih, kozarčki z namazi in polivkami
ModrA
R
Uporaba: proizvajalci, ki želijo biti videni
kot osrednja avtoriteta v svoji branži in
hočejo poudariti svojo zanesljivost. Svetli
odtenki se uporabljajo za nizkokalorične
in nesladkane izdelke. Mladi modro vidijo
kot barvo za bolj zrele ljudi, zato se je
proizvajalci živil, ki so namenjeni mladim,
izogibajo ali pa uporabijo izrazito močne,
neonske in električno modre odtenke.
Vijoličasta
Uporaba: v vijoličasto oviti izdelki
se potrošnikim zdijo razkošni in
dragi, a vredni svoje cene. V živilstvu
jo največkrat najdemo na živilih, ki
zadovoljujejo male razvade. Uporablja
se tudi za izdelke, ki vsebujejo jagodičje,
zaradi naravne povezave z barvo tega
sadja.
I
zjemen pomen pri pospeševanju prodaje živil ima priročnost
embalaže za uporabo, transport in shranjevanje. Ali pokrovček
neprijetno zareže v kožo, ali se karton lepo strga, ali je vrečko
enostavno odpreti z rokami ali potrebujemo škarje, ali je piškote
mogoče učinkovito ponovno zapreti, ali ima nekajkilogramska vreča
ročaj, ali plastenka polivke lahko stoji na pokrovčku in je zato vsebino
enostavno izliti, ali je embalaža zoprno glasna in jo je nemogoče
zložiti, vpliva na vsak naslednji nakup enakega izdelka.
10
Kul(inarični) Ekspres
so dobili na dnu neopazno udrtino,
ki zmanjša prostornino, sladoledi in
sokovi so dobili vitkejše pakiranje.
Na nekaterih tako zmanjšanih embalažah se pojavljajo napisi o novi
embalaži, a enako dobrem okusu,
in grafični elementi, ki neverbalno
celo promovirajo na novo pakirani izdelek kot bolj zdrav, ker je bolj
vitko pakiran. Na tak način količino
izdelka zmanjšajo za deset ali petnajst odstotkov, kar je ravno dovolj
malo, da potrošniki tega ne opazijo,
če posebej ne spremljajo količin in
cen posameznih živil.
Prazen nič
P
rav zaradi sodobnih optičnih
prevar postaja v očeh potro-
šnikov čedalje pomembnejši prozoren del embalaže, saj omogoča,
da kupec preveri, koliko bo za svoj
denar sploh dobil. Prozorno okence
pa je bilo pomembno tudi že prej,
saj lahko potrošnik tako preveri, ali
se videz izdelka ujema s sporočili na
embalaži in z njegovimi pričakovanji. Je tudi simbolno dejanje, ki kaže
proizvajalčevo zavezo, da ne želi zavajati potrošnikov.
O
b vsej znanosti o embalaži in
globalni industriji pakiranja, v
kateri se vrtijo milijarde, torej na
koncu odloči prazen nič. Vsaj pri
nekaterih nakupih in vsaj pri nekaterih potrošnikih vendarle šteje
tudi vsebina.
Rjava
Uporaba: v rjavo so odeti naravni,
organsko pridelani izdelki, domače
pridelani izdelki in izdelki, narejeni po
tradicionalnih receptih. Uporablja se tudi
za zdrave proizvode, recimo za polnozrnate
izdelke in izdelke z veliko vlakninami, pa
tudi za izdelke, ki vsebujejo med, kavo,
čokolado ali njihove arome. Včasih se rjava
bolj nanaša na embalažo kot na vsebino,
če proizvajalec želi z njo povedati, da je
izdelek pakiran v ekološke ali reciklirane
materiale.
Črna
Uporaba: živila v prevladujoče črni
embalaži naj bi bila višjega cenovnega
in kakovostnega ranga, razkošje za
redke priložnosti. Živila v črni embalaži
so videti tudi težja, zato proizvajalci
včasih s to barvo zamaskirajo manjšo
količino. Če so črni le detajli, poudarjajo
konotacije drugih barv, ki so uporabljene
na embalaži.

Bela
Uporaba: proizvajalci uporabljajo belo
embalažo, da komunicirajo svežino, sploh
za izdelke za nego ust in zdravje zob, pa
tudi preproste sestavine in enostavno
pripravo. Če je bela uporabljena v
nepremišljeni grafiki, je embalaža lahko
videti dolgočasno ali preveč sterilno, da bi
bila vsebina lahko okusna.
11
Glavni partner revije:
številka 10
〉 september 2014
Novice
(NE)VARNI
INFO
Okužbe iz enega vira
L
etos poleti so po Evropi registrirali skoraj 400 primerov okužbe s
salmonelo, največ v Veliki Britaniji, pa tudi v Franciji, Nemčiji in Avstriji. Strokovnjaki še niso zaključili raziskave, toda vse kaže, da so
bila kriva okužena jajca, ki so vsa prišla iz istega obrata na jugu Nemčije.
S
salmonelo se je okužilo 247 Britancev ter 156 prebivalcev drugih
evropskih držav, vsi s hrano iz restavracij in delikatesnimi pripravljenimi živili. Analize kažejo, da so bili najverjetneje vsi izpostavljeni istemu
sevu bakterije, kar bi pomenilo, da primeri niso nepovezani in da imajo
vse okužbe isti vir. Ker so se okužbe očitno razširile iz enega vira po vsej
celini, zagovorniki lokalne pridelave in samooskrbe opozarjajo, da bi bilo
potrebno jasno označevanje porekla surovin tudi v restavracijah in delikatesah. Poudarjajo, da bi spodbujanje uporabe lokalnih proizvodov lahko
v prihodnje število takih okužb bistveno zmanjšalo.
Debelost zaradi
300 metrov
V
povprečju v zahodnem svetu prehodimo 288 kilometrov na leto (0,8 kilometra
na dan), leta 1976 pa smo prehodili 410 kilometrov na leto (1,1 kilometra na dan). Čeprav razlika ni
velika, nekatere študije trdijo, da
je prav teh 300 metrov pomembno za učinkovito nadziranje telesne
teže, saj je bil problem debelosti v
sedemdesetih letih in prej bistveno
manjši kot zdaj.
I
z tega izhajajoča formula za ohranjanje zdrave teže se tako glasi:
pojejte le 100 kalorij na dan manj,
kot bi jih radi, in prehodite vsak dan
3 kilometre. Nekateri strokovnjaki
menijo, da je tak nasvet bistveno
lažje razumljiv in da ga je tudi lažje
upoštevati, kot pa je slediti zapletenim dietam in šteti kalorije vsakega grižljaja posebej.
12
Kul(inarični) Ekspres
za potrošnike
Ali vam tekne vijoličast
krompir?
V
ZDA pridelovalci krompirja iščejo rešitve
za stalno padanje prodaje te poljščine in
se z novimi sortami skušajo čim bolje
prilagoditi sodobnim potrebam. Poleg izrazito
majhnega krompirja, ki naj bi zaradi kratkega
časa kuhanja pritegnil tiste, ki imajo le malo
časa za pripravo hrane, veliko stavijo na sorte
novih barv in barvnih kombinacij.
O
novih barvnih kombinacijah so proizvajalci
semenskega krompirja začeli razmišljati,
ker so se potrošniki dobro odzvali na krompir
z rdečo in vijoličasto lupino. Zdaj so razvili še
sorto krompirja z rdeče-rumeno lisasto lupino. Menijo, da take sorte, kuhane in servirane
v lupini, popestrijo obrok, in jih prodajajo kot
gurmanske sorte. Upajo, da jih bodo kupovali
predvsem mlajši potrošniki.
Zavržene plenice za rast gob
Z
a vsakim dojenčkom, katerega starši uporabljajo plenice za enkratno
uporabo, ostane v povprečju 8.000 plenic, ki na deponijah razpadajo
več stoletij. Znanstveniki na eni od mehiških univerz pa so zdaj našli
eno od možnih rešitev tega okoljskega problema v gojenju gob.
Z
a projekt uporabljajo plenice, umazane le z urinom, jih sterilizirajo, razrežejo in zmešajo v substrat skupaj z materialom, bogatim z ligninom
(ki tvori biomaso): s travo, grozdnimi tropinami, kavo ali listjem ananasa.
Na substrat zasejejo spore gob, ki se hranijo s celulozo, tako da od plenic po slabih treh mesecih ostane le 20 odstotkov teže in prostornine.
Kilogram plenic se tako spremeni v 200 gramov odpadka in 300 gramov
gob. Plastični materiali, ki jih vsebujejo plenice, služijo kot površina za rast
gob, želatino, ki v plenici zadržuje vlago, pa bi lahko porabili za mešanje z
zemljo, ki sicer slabo zadržuje vlago. Čeprav so tako vzgojene gobe mikrobiološko neoporečne, pa jih ne nameravajo uporabljati za prehrano ljudi,
ampak le za živali.
13
Glavni partner revije:
številka 10
〉 september 2014
(NE)VARNI
INFO
GSO – dokazi o posledicah na okolju
M
edtem ko ameriški okoljevarstveniki opozarjajo, da zaradi glifosata, herbicida, ki ga množično uporabljajo na poljih nekaterih
gensko spremenjenih pridelkov, drastično upada populacija metuljev monarhov, so v Avstraliji odkrili novo vrsto plevela, ki je na ta
herbicid razvil odpornost. Na možnost takih posledic uporabe gensko
spremenjenih poljščin so nasprotniki že opozarjali.
G
lifosat je herbicid, ki ga trži ameriški koncern Monsanto pod imenom
Roundup, hkrati z gensko spremenjenimi poljščinami, ki so odporne
na glifosat in jih tržijo pod imenom Roundup Ready. Zato lahko pridelovalci teh poljščin (soje, koruze in bombaža) herbicid uporabljajo v velikih
količinah, saj na poljščine nima nobenega učinka. Ima pa ga na svilnico,
rastlino, ki je edina hrana gosenic metulja monarha. Kot ugotavljajo, je
število monarhov od devetdesetih let, ko jih je bilo v ZDA okoli milijardo,
upadlo na komaj 33 milijonov. Zato bodo vrsto uvrstili med ogrožene, kar
bi lahko vplivalo tudi na uporabo škodljivega herbicida.
V
ZDA glifosat uničuje neprave rastline, v Avstraliji pa opažajo, da ne
deluje več na rastline, zaradi katerih ga sploh uporabljajo. Sladka trava, ki kot plevel med poljščinami oblikuje goste blazine, hitro raste in se
ohrani tudi čez zimo, je, kot so objavili pred kratkim, razvila odpornost na
glifosat: medtem ko je kontrolna skupina rastlin po obdelavi z glifosatom
odmrla, je skupina odpornih rastlin nemoteno rasla naprej. Že v začetku
leta so v Avstraliji zasledili vrsto plevela, ki je razvila enako odpornost,
to je navadna škrbinka. Ugotavljajo, da se bodo morali plevela lotiti bolj
premišljeno in se manj zanašati na glifosat.
14
Kul(inarični) Ekspres
KOLUMNA
Pot, tlakovana
s plastiko
S
amo v Evropi zavržemo 90
milijonov ton hrane na leto in
po vsem svetu 1,3 milijarde ton
na leto, to je tretjina vse hrane na
svetu. Kar je obup že samo po sebi.
dr. Sebastjan Filip,
tehnolog Pekarne Pečjak
E
den od problemov, povezan s
sodobno potrošnjo hrane, na
katerega seveda lačni nimajo časa
misliti, zato pa bi morali nanj misliti siti, torej tako imenovani razviti
svet, je tudi odpadna embalaža. Ko
kupec izdelek zaužije in embalažo
zavrže (ali pa zavrže pokvarjeno
živilo z embalažo vred), embalaža
postane odpadek. Z redkimi izjemami tako rekoč večen odpadek.
Pred sto leti je v urbanih središčih živelo 20 odstotkov ljudi, leta
2030 naj bi bilo mestnega prebivalstva 60 odstotkov, leta 2050
70 odstotkov. Ali to pomeni šest,
osem, deset milijard ton odpadne
embalaže vsako leto?
P
M
oraba embalaže pri pripravljeni
pakirani hrani in gotovih obrokih je neverjetna: živilo je pakirano
v primarno embalažo, več manjših
enot v zavitek ali folijo, ti v škatlo, kar za 60 gramov živila pomeni
okoli 12 gramov embalaže, skupaj
z embalažo za transport in skladiščenje pa je masa embalaže že
enaka masi živila. Če torej na svetu proizvedemo letno štiri milijarde tone hrane, proizvedemo tudi
približno toliko embalaže. Kljub
več desetletjem prizadevanj se je
še vedno reciklira le manjši delež,
večina pa se kar kopiči. Na kopnem
tako rastejo plastične gore, v oceanih otoki, tisti v Pacifiku, recimo,
ki menda meri po površini toliko
kot dvoje ZDA skupaj.
K
er je pakirana hrana močno
povezana z življenjem v mestih, se bo problem še poglabljal.
D
r. Sebastjan Filip je doktoriral na
Biotehniški Fakulteti Univerze v
Ljubljani z naslovom: »Nastanek trans
izomerov maščobnih kislin med toplotno obdelavo živil« in je od leta 2004
redno zaposlen v Pekarni Pečjak kot
tehnolog. Je pobudnik številnih inovacij
in projektov, med katerimi izstopa postavitev internega analitskega in mikro15
Glavni partner revije:
orda ne. V živilski industriji si veliko obetajo od užitnih
filmov (prevlek), ki združujejo vse
zaščitne funkcije embalaže, a so
hkrati tudi del živila in jih enostavno pojemo. Ker so ti še v začetnih
fazah uvajanja, pa si na kratek rok
več lahko obetamo od biorazgradljivih embalažnih materialov, ki so
čedalje zmogljivejši in katerih izbira
je čedalje pestrejša. To so polimeri
ali biopolimeri, neposredno ekstrahirani iz biomase, izdelani s kemijsko sintezo iz obnovljivih bioloških
monomerov ali pa proizvedeni s
pomočjo mikroorganizmov.
D
ruga možnost je seveda množična pobuda potrošnikov za
drastično zmanjšanje embalaže v
živilstvu nasploh. A v tem primeru
bi vseeno stavil na tehnologijo.
Dr. Sebastjan Filip
biološkega laboratorija Pekarne Pečjak.
Redno aktivno sodeluje na mednarodnih
znanstvenih konferencah ter je soavtor
številnih znanstvenih in strokovnih publikacij. Strokovno se poglablja v sodobne trende živilske industrijske predelave
ter skupaj s strokovno ekipo vedno znova išče optimalne načine za proizvodnjo
sodobnih, zdravih in okusnih živil.
številka 10
〉 september 2014
Palačinke
Popotniški
Pri nas jim rečemo palačinke, po svetu
jih poznajo pod stotinami drugih
imen. Z razlogom so te različice
tankega testenega ovoja z nami že od
prazgodovine. So embalaža, krožnik,
žlica in hrana obenem, za sladke in slane,
mesne, zelenjavne in mlečne, ocvrte,
pečene in hladne jedi, za hiter prigrizek
ali vrhunsko gurmansko doživetje.
P
reprost kruh iz moke, vode in
soli brez kvasa ali kakšnega
drugega sredstva za vzhajanje
je eno od človekovih prvih pripravljenih živil. Arheološki dokazi govorijo, da je to verjetno celo prva oblika človeške žitne hrane, skozi vso
zgodovino človeštva pa tudi najbolj
priljubljena žitna hrana. Do danes se
je ohranila zaradi praktičnosti, enostavne priprave, nevtralnega okusa
in neskončnih možnosti kombiniranja. Je del redne prehrane, tradicionalnih obedov, tudi starih praznovanj in verskih obredov. Čeprav
so razlike med etničnimi različicami majhne, recimo v gostoti testa,
imajo različne oblike nevzhajanega
kruha pogosto regionalno komponento, saj zanje uporabljajo žita in
dodatke, ki so lokalno značilni, ter
jih pripravljajo v za različne kulture
specifičnih posodah.
Od Vikingov …
P
alačinkam podobno jed so jedli
že stari Grki, ki so moki dodali
16
oljčno olje, med in spenjeno mleko;
tako narejene tagenias so radi jedli
za zajtrk. Rimljani so svoje alita dolcia ocvrli. Vikingi so jedli flatbrod z
dodatkom krompirja, na Sardiniji pa
še vedno pečejo pane karaso, kot
papir tanek nevzhajan kruh, ki ga
pripravijo iz pšenične durum moke
in pečejo dvakrat, da lahko na suhem počaka tudi leto dni.
V
slovenski kuhinji se kot starejša
oblika nevzhajanega kruha pojavljajo mlinci, ki jih največ pojemo
za martinovo. Včasih so jih pekli na
plošči štedilnika ali v krušni peči. Za
nekaj desetletij smo pozabili na še
en slovenski nevzhajan kruh, to je
prosenjak, ki pa se s ponovnim odkrivanjem prednosti uživanja prosa
spet uveljavlja, predvsem zato, ker
je brez glutena.
V Bretanjo …
Z
godovinsko najbolj zanimiv je za
zahodno civilizacijo maco, kruh,
ki naj bi ga jedli na zadnji večerji,
Kul(inarični) Ekspres
vodnik
vsekakor pa je star več tisočletij in
je še zdaj del židovskega obredja.
Narejen je le iz vode in moke, tanek in oblikovan v oglate oblike, ko
je pečen, pa dovolj krhek, da se ga
lomi z rokami.
P
alačinke, kot jih poznamo danes,
pečejo v Evropi že stoletja, sedanjo obliko pa so dobile v Bretanji
v 15. stoletju ter se razširile po vsej
celini, v Kanado in zahodno Afriko.
Narejene so iz pšenične ali ajdove
moke, osnovnemu receptu pa so
lahko dodana jajca in mleko. Testo je
zelo redko, tako da so lahko palačinke čim tanjše in da nastane kot čipka nežna mreža zračnih mehurčkov,
najlepše pa se spečejo v nizki ponvi
za palačinke. Večinoma jih pripravljamo kot sladice – v tem primeru
testu dodamo še sladkor – pa tudi s
slanimi nadevi, okoli katerih palačinko le ovijemo ali pa jo še obložimo z
drobtinami in ocvremo kot kanelon
(ki pa je drugačen od italijanskih kanelonov, ki so oblika testenin).
V
Franciji, na Nizozemskem in še
kje so palačinke tako priljublje-
Nekateri narodi na
tanke testene plošče
naložijo hrano, lomijo
robove in jih uporabijo
za žlico, ko je podlaga
prazna, pa pojejo še to.
ne, da nekatere slaščičarne (creperie) ponujajo samo palačinke z
različnimi nadevi. V Veliki Britaniji
rečejo pustnemu torku dan palačink, saj takrat palačinke nadevajo z
vsem, kar je ostalo od pusta in bi se
med postom pokvarilo.
Na zahod …
T
ako kot v Evropi so tudi v Severni
Ameriki tamkajšnje različice palačink predvsem sladica ali sladek zajtrk. Toda severnoameriške pancakes
so le jezikovne sorodnice palačink in
drugih oblik nevzhajanega kruha.
V
Veliki Britaniji pancakes imenujejo jed, povsem enako našim
palačinkam, v ZDA pa ta beseda pomeni testo, zrahljano s sodo
Vsakič nov okus, vedno prava izbira!
Palačinke – Ajdove palačinke
Čokoladno-lešnikov nadev – Marelični nadev – Skutni nadev
17
Za okusen obrok v le nekaj minutah.
Glavni partner revije:
številka 10
〉 september 2014
Palačinke
bikarbono in spečeno v bistveno
manjše, debelejše kroge, kot so
palačinke. Temu rečejo Američani
pancakes, mi pa ponvičniki, medtem ko živilo, ki je podobno našim
palačinkam, imenujejo s francosko
besedo crepes.
In vzhod …
D
rugod po svetu lokalne oblike
palačink igrajo tako vlogo kot
na Zahodu vzhajan kruh. Na Bližnjem vzhodu jih imenujejo pita, ki
so lahko kot žepek, z razprtim in
nadevanim testom, recimo, s falaflom (ocvrtimi žitnimi polpetami),
hladnimi solatami in drugimi jedmi,
imenujejo jih tudi malfruda in v drugih regijah saluf, ali pa veliko večje
pite, ovite okoli različnih nadevov,
ki jih glede na regijo ponujajo tudi z
imeni lafa, lavaš in kubsadž (po posodi sadž, v kateri jih pečejo). Pite
tudi prerežejo na trikotnike in jih
pregrejejo, da postanejo trde, nato
pa uporabljajo kot užitno žlico. Za
pite vseh velikosti in imen je značilno, da jih za zelo kratek čas pečejo
na zelo visoki temperaturi, tako da
je že pečenje zelo zanimiv pogled,
ko se testo v nekaj sekundah na
pečici iz opek dvigne kot balon.
Palačinke lahko
porabimo tudi za
pripravo malce
drugačne torte, iz
istega testa pa lahko
naredimo praženec.
V
Afganistanu so zelo podobno
živilo poimenovali naan, od tam
pa se je razširilo v Indijo, Pakistan in
Bangladeš. Značilen okus mu dajejo
jogurt iz kozjega mleka in semena
črne kumine, pečejo pa ga prilepljenega na stene ovalne glinene pečice tandur. V regiji pogosto jejo tudi
bakri, ki je narejen iz različnih mok,
roti in čapati, ki ga delajo iz polnozrnate moke in ga pečejo dvakrat,
tako da para v notranjosti naredi luknje, papad, ki je zelo hrustljava lokalna različica nevzhajanega kruha,
ter parato, ki jo zvaljajo tako, da se
18
testo zlista, in jo ocvrejo v posebni
ponvi tava.
Proti jugu …
V
Etiopiji pripravljajo injere iz semen etiopske kosmatke ali tefa.
To je kiselkast, fermentiran kruh, ki
ima zaradi tefa okus po oreških ali
kostanju, del redne prehrane pa je
tudi v Somaliji, kjer mu rečejo kandžiro, in Jemnu, kjer ga imenujejo
lahoh. Tef je bogat z železom, zato
imajo ljudje v teh predelih malo težav s slabokrvnostjo, nomadska
ljudstva pa ga pogosto zasajajo, ker
lahko semena, potrebna za zasaditev vsega polja, človek nese kar v
pesti (tef v semitskem jeziku pomeni izgubljen, saj so zrna najmanjša med vsemi travami in žiti ter jih
je nemogoče najti, če padejo na tla).
Injere uporabljajo kot krožnike za
goste enolončnice ali solate, nato
pa trgajo robove, da z njimi zajemajo
jed. Ko je injera prazna, pojejo še njo.
Iz tefa delajo tudi sladkast kruh kita.
P
onekod v Afriki, recimo v Keniji in Južnoafriški republiki, so se
navadili na evropsko različico palačink, ki je prišla s kolonialisti, in jih
jedo sladke. V Ugandi so evropsko
različico priredili svojim naravnim
virom in jo jejo z bananami, ki je najpomembnejši vir ogljikovih hidratov
v deželi, za zajtrk ali kot prigrizek.
Banane ovijajo v palačinkam podobno testo tudi na Tajskem, v Kambodži, Indiji in na Kitajskem, kjer po njih
zelo radi segajo popotniki, zato se
pot, ki jo Zahodnjaki množično ubirajo po jugovzhodni Aziji, priljubljeno
imenuje kar pot bananinih palačink.
Okoli oble …
E
na do kitajskih različic palačinke
je sančuisanda, ki se tako imenuje zaradi značilnih gibov, s katerimi živilo obdelajo, ko je pečeno.
Ta nevzhajan kruh namreč pečejo
v pepelu ter ga po peki spihajo in
potapkajo, da odstranijo pepel, sančuisanda pa pomeni: trikrat pihni in
trikrat potapkaj. Bolj znani so mandarinski mlinci, predvsem zato, ker
jih strežejo v kitajskih restavracijah
po vsem svetu kot prilogo priljubljene pekinške race.
Kul(inarični) Ekspres
N
a Tajskem z različnimi nadevi
polnijo hrustljav kanom buang,
ki je podoben mehiškemu takosu,
le da je prvi narejen iz vode in riževe moke, drugi pa iz vode in koruzne moke. Takosi služijo kot žlice,
za zajemanje hrane, v Mehiki pa iz
koruzne moke delajo še tortilje; te
uporabljajo za zajemanje hrane ali
vanje zavijejo nadev. Manj znana
južnoameriška različica je arepa iz
koruznega zdroba, ki jo pripravljajo
iz različno gostega testa, različno
debelo ter jo pražijo, cvrejo, kuhajo
ali pečejo.
Domov
P
alačinke lahko namažemo in
napolnimo tako rekoč s čimerkoli, poskusimo lahko tudi zanimive
etnične posebnosti. Najraje pa jih
pri nas mažemo z marmelado, čokoladnim ali orehovim nadevom ali
pa jih napolnimo s skuto; skuta je
tudi osnova mnogih slanih receptov
za nadeve za palačinke in kanelone,
pa seveda tudi mleto meso in sir,
paradižnik in druga zelenjava. Res
so možnosti neskončne, vsaka posebej pa tekne – za večerjo, prilogo
ali otroško zabavo.
Vsakič nov okus, vedno prava izbira!
Kaneloni
Piščančji nadev – Nadev s sirom feta in špinačo – Mesni nadev –
Sirov nadev – Gobov nadev – Nadev s šunko in sirom
19
Za okusen obrok v le nekaj minutah.
Glavni partner revije:
številka 10
〉 september 2014
Pristni
Ozimnica
Različne tehnike shranjevanja nam
omogočajo, da doma pridelanih vrtnin
ne uživamo le ob obiranju, ampak vso
zimo in vse do pomladi, ali pa da kupimo
živila, ko so poceni, in jih predelamo v
obstojne in okusne domače pripravke.
Res je, s pripravo ozimnice ni malo dela,
a sredi zime ni lepšega kot obisk domače
shrambe, polne kozarčkov pristnih
naravnih okusov in omamnih vonjev.
Za obstojnejše vrtnine
in sadje je dovolj, da jih
čez zimo shranimo v
hladni kleti s primerno
vlažnostjo.
H
Shranjevanje na hladnem
rana se začne kvariti v trenutku, ko jo oberemo ali zakoljemo, in pred množično
globalizacijo je le učinkovito dolgotrajno shranjevanje sadja, zelenjave,
žita, mesa in zelišč zagotovilo pestro hrano tudi pozimi. To je nekoč
omogočalo tudi ustalitev nomadskih
ljudi in zmanjšalo potrebo po stalnih
selitvah zaradi iskanja sveže hrane.
Sodobni industrijski postopki priprave živil za shranjevanje temeljijo na
enakih principih kot tisti najstarejši:
ustaviti rast mikroorganizmov, preprečiti oksidacijo maščob in upočasniti vizualno spreminjanje hrane.
20
Obstojna zelenjava,
sadje
Živilo shranimo na hladnem
in dovolj vlažnem prostoru.
Nižja temperatura
upočasni dihanje živila.
Živilo se postopno suši
in rahlo spreminja videz.
V kleti, na hladnem
N
ekatere vrste živil lahko ohranimo dlje časa že tako, da jih
shranimo na primernem mestu. To
so klasični pridelki za ozimnico: česen, čebula, buče, repa, pesa, zelje,
korenje, koleraba, krompir, jabolka in
hruške. Čimprej po obiranju jih shranimo na hladnem (manj kot 12 stopinj Celzija), saj mraz zavira dihanje
živil in podaljša življenjsko dobo, a
ne na premrzlem, da ne zamrznejo.
V shrambi ohranjamo vlago, da se
hrana ne izsuši, ali pa sadje in zelenjavo shranimo v vreče.
V
edno shranjujemo le lepo, zrelo
in nepoškodovano zelenjavo in
sadje, iz katerega odstranimo zemljo, a ga ne peremo, da ne dodajamo vode. Poškodovane sadeže je
bolje takoj pojesti, saj bi drugače
postali vir okužbe celotne ozimnice.
V
so preostalo hrano pa moramo, če jo želimo ohraniti dlje
časa, posebej pripraviti. Večina metod priprave hrane za shranjevanje
vključuje več procesov: če skuhamo marmelado, z vretjem uničimo mikrobe in zmanjšamo količino
vode, potrebne za njihov razvoj, s
sladkanjem preprečimo njihovo ponovno namnožitev, z neprepustnim
zapiranjem pa ponovno okužbo. Različne metode shranjevanja
so zamišljene tako, da bi čim dlje
ohranile hranilno vrednost živil, se
pa pri nekaterih živilih zelo spremeni tekstura in okus.
Kul(inarični) Ekspres
naravni okusi sredi
Sonce
M
ed najstarejšimi človeku poznanimi metodami podaljševanja užitnosti živil je sušenje. Že
pred 12.000 leti so na Bližnjem
in Daljnem vzhodu sušili hrano na
soncu in vetru, v srednjem veku pa
so začeli na območjih, kjer ni bilo
dovolj sonca, graditi sušilnice. Zdaj
za sušenje uporabljamo namenske
aparate ali kuhinjske pečice, v industriji pa uporabljajo še postopke električne dehidracije in suhega
zamrzovanja, ki pospešijo proces
sušenja in zagotavljajo konsistentne rezultate. S sušenjem živilu
odvzamemo vodo, s čimer preprečimo razvoj bakterij, kvasovk in plesni, ki vodo potrebujejo za obstoj in
razmnoževanje. Sušena živila tudi
manj zasedejo in so odlična za pripravo jedi, saj je večina dela z njimi,
recimo čiščenje in rezanje, že opravljenega. Hraniti pa jih je treba na
suhem, da se ne navzamejo vlage.
Z
godovinsko je bilo sušenje najpomembnejše zaradi mesa in
rib, saj je zagotavljalo vir proteinov tudi čez zimo, ko sta bila lov
in ribolov mnogokrat nemogoča. Še
danes jemo suho meso, recimo na
burji sušen pršut. Doma pa največkrat sušimo sadje, ki tako postane
skoraj drugo živilo, saj voda predstavlja zelo velik delež vsebine –
suhe slive, rozine, suhe fige in datlji
niso le nadomestki svežih sadežev,
ampak samostojna živila z lastnimi
vlogami v kuhinji. Sušimo lahko tudi
21
Glavni partner revije:
zime
zelenjavo, čeprav se to večinoma
uporablja v industrijske namene (za
instantne mešanice, živila za popotnike in vojaške obroke), in gobe.
Postopki za podaljšanje
obstojnosti živil lahko
spremenijo teksturo in
okus živila, a ohranijo
njegovo hranilno
vrednost.
Mraz
Z
elo stari, a še danes najbolj uveljavljeni metodi shranjevanja živil
sta hlajenje in zamrzovanje. Človek
ju je odkril po naključju, ko je prvič
sredi zime našel zamrznjeno žival
in jo sestradan poskusil, a ju zaradi očitnih prednosti ni več pozabil.
V najbolj hladnih obdobjih je hrano
pustil zamrzniti, v toplejših pa je izkoriščal hladne jame, mrzle vodne
tokove in kasneje kleti. Hlajenje in
še bolj izrazito zamrzovanje ohranjata živila tako, da upočasnita ali
celo ustavita rast in razmnoževanje
mikroorganizmov (a jih večinoma ne
uničita, kot jih, recimo, vretje) ter
dejavnost encimov, ki bi pokvarili živilo. Včasih je bil mraz način za
ohranjanje hrane (mesa) preko zime,
s pojavom hladilnikov pa je postal
pomemben predvsem poleti, saj
podaljša obstojnost svežega sadja,
solat, mesa in mlečnih izdelkov.
številka 10
〉 september 2014
Ozimnica
V
Sušenje
Sadje, zelenjava,
gobe, zelišča
Živilo izpostavimo soncu
in vetru ali jih posušimo v
sušilniku ali pečici.
Vročina dehidrira živilo, kar
uniči mikroorganizme.
Živilo spremeni teksturo,
okus postane močnejši.
hladilnik pospravimo živila, ki jih
kupujemo sproti. Zamrzovalni
prostor pa je idealen za shranjevanje mnogih živil tudi za več mesecev: očiščena in narezana zelenjava
in sadje, razdeljena v porcije, je zelo
priročna, predvsem pa je veliko boljša kot pozimi kupljene uvožene različice. V nekaterih zamrznjenih živilih
so zaznali precej manj vitaminov C,
B 1 in B 2 kot v svežih, vendar so
kasneje dognali, da se ti vitamini izgubijo le, če hrano prej termično obdelujemo. Se pa med dolgotrajnim
hranjenjem na nizkih temperaturah
zmanjša količina vitamina A.
Z
Zamrzovanje
Zelenjava, sadje,
meso, ribe, kruh, jajca,
pripravljena hrana, zelišča
Živilo shranimo na
temperaturi pod lediščem.
Mraz upočasni ali ustavi
dejavnost mikroorganizmov.
Živilo spremeni teksturo
in videz, ohrani pa
izviren okus in vonj.
Meso, ribe
SOLJENJE
Živilo vložimo v suho sol.
Sol dehidrira mikroorganizme
in jih uniči.
Živilu doda slanost, za
omilitev okusa lahko
dodamo sladkor.
22
amrzujemo predvsem meso in
ribe, pa tudi kruh in pecivo, maslo in margarino ter kašaste jedi in
enolončnice, ki vsebujejo veliko vode
in katerih sestavine si želimo mehke.
Fižol v zrnu, recimo, lahko skuhamo,
ga razdelimo na porcije in zamrznemo ter tako nadomestimo drage
pločevinke. Druga zelenjava in sadje,
sploh tisto, ki vsebuje več vode, pa
med zamrzovanjem precej spremeni
strukturo – zato solate, zelene, redkvic in kumar ne zamrzujemo. Sadeže prej očistimo in narežemo, lahko
tudi skuhamo; čeprav so odmrznjeni
užitni in enako okusni kot sveži, jih je
zaradi spremenjene teksture in videza najbolje uporabiti za kuhanje ali
pečenje. Lahko zamrznemo tudi zelišča, saj ohranijo okus in aromo, vendar uvenejo in za okras niso uporabna. Sir je po zamrzovanju drobljiv in
suh, je pa primeren za kuhanje. Jajca
lahko zamrzujemo surova (že razbita,
ker bi drugače počila), ampak jih je
pametno prej rahlo soliti ali sladkati, da ne dobijo gumijaste teksture.
V jedeh se jajca med zamrzovanjem
dobro obnesejo, trdo kuhana pa dobijo manj prijetno teksturo. Le malo
časa, mesec ali dva, pa zdržijo v zamrzovalniku suhomesnati izdelki, saj
sol povzroči oksidacijo maščobe.
Sol in sladkor
P
reverjen način odvzemanja vode
mikrobom je tudi natiranje živil
s soljo ali sladkorjem. Ta starodavni
postopek sproži osmozo, proces, v
katerem razlika v pritisku na obeh
straneh celične stene povzroči preKul(inarični) Ekspres
hajanje vode iz celic živila in mikroorganizmov v okolico. Visoka koncentracija soli ali sladkorja v živilu
lahko tudi oslabi vezi med molekulami encimov, ki so sicer odgovorni
za kvarjenje živil.
S
ol in sladkor odlično delujeta
proti bakterijam. Plesni preživijo
precej višje koncentracije, kvasovke
pa se v sladkorju nasploh nemoteno razmnožujejo. Poleg tega tako
sol kot sladkor občutno vplivata
na okus živila, zato sta primerna le
za shranjevanje nekaterih živil. Nasploh solimo le meso in ribe, sladkamo pa sadje in nekatero zelenjavo. Sladkor v obliki medu, koruznega
ali javorovega sirupa dodajamo tudi
soljenemu mesu, da omilimo okus.
K
ristalni sladkor uporabljamo tudi
za pripravo kandiranega sadja. Je
tudi osnova marmelad in džemov, ki
so se razvile predvsem na območjih,
kjer ni bilo dovolj sonca, da bi lahko
sadje sušili. Sladkorni sirup ali med
so uporabljali za shranjevanje jabolk,
hrušk, breskev, marelic in sliv, ki so
jih pokuhali in zaprli v nepredušne
posode, Rimljani so začeli pripravljati
bolj homogene pripravke iz sadja in
medu, podobne sedanjim džemom.
Dim
D
imljenje je verjetno prav tako
stara človeška praksa kot kuhanje iz izvira še iz življenja v jamah, v sedanji kuhinji pa je zanimivo predvsem zaradi okusa, ki ga
da hrani. Ker lahko dim deluje kot
antimikrobno in antioksidacijsko
sredstvo le na površini živila, je dimljenje, sploh tako imenovano hladno dimljenje, ki poteka tudi do 24
ur pri nizki temperaturi, učinkovito
le v kombinaciji z drugimi metodami podaljševanja obstojnosti, recimo s soljenjem ali sušenjem. Zgolj
dimljenje pa se uporablja samo za
mastne ribe, pri katerih so bistvene
za kvar maščobe na površini, ki sicer hitro oksidirajo.
D
imimo lahko meso in ribe, pa
tudi sire, zelenjavo (paprike),
sadje (slive) in celo sestavine nekaterih pijač, recimo dimljenega piva
in nekaterih vrst čaja. V zadnjih letih postaja zelo priljubljeno, tako da
je mogoče kupiti celo namizni aparat za dimljenje za domačo rabo,
osrednja tema navdušencev nad
tem postopkom pa je izbira pravega
lesa glede na želeni okus dimljenega
živila.
Dorasli, a še ne povsem zreli sadeži so
najprimernejši za vlaganje, zreli sadeži za sveže
uživanje, sušenje in zamrzovanje, prezreli pa za
kuhanje in zamrzovanje.
23
Glavni partner revije:
številka 10
〉 september 2014
Ozimnica
Kis, olje in slanica
SLADKANJE
Sadje, tudi
zelenjava
Živilo kandiramo, ga vložimo
v sladek sirup ali skuhamo v
marmelado ali džem.
Sladkor dehidrira
mikroorganizme, vročina pri
kuhanju marmelade jih uniči.
Živilo spremeni teksturo in
pridobi izrazito sladek okus.
Dimljenje
Meso, ribe, siri,
zelenjava, sadje
Živilo za kratek čas
izpostavimo zelo vročemu
dimu ali za daljši čas manj
vročemu dimu.
Dim uniči mikroorganizme
in zavira oksidacijo maščob
predvsem na površini živila.
Živilo postane suho,
dobi značilen okus.
V
ečina tehnik podaljševanja obstojnosti hrane vzame veliko
časa, vlaganje pa nam ga ukrade
zelo malo. Temelji na shranjevanju
hrane v antimikrobni tekočini, ki
uniči bakterije in druge organizme
ter da živilu dodaten okus. Zato niti
ni nujno, da je hrana povsem sterilna, ko jo vložimo, večinoma pa jo
v tekočini, v katero jo bomo vložili,
prej prevremo, da se okusi čim bolje
zmešajo. Če za vlaganje uporabimo
kis, ta tako močno spremeni pH,
da se mikrobi ne morejo več razmnoževati, slanica uniči mikrobe z
dehidracijo, olje pa prepreči dostop
mikrobov do kisika. Dodamo lahko
še zelišča in začimbe, ki delujejo
antimikrobno, recimo gorčična semena, česen, cimet in nageljnove
žbice.
V
laganje je novejša tehnika, stara
4.000 let, prvi pa so na to idejo
prišli v Indiji, ko so iskali rešitev za
kakovostno prehrano med dolgimi
plovbami in na večmesečnih karavanskih poteh. Vlagamo predvsem
zelenjavo, recimo paprike, kumarice,
zelje, repo in peso, ali mešanice zelenjave, ki so tako že pripravljene kot
solate, vložimo pa lahko tudi meso
– priljubljena je kisla govedina – ali
jajca.
Zakaj ves trud
N
Vlaganje
Kumarice in druga zelenjava,
sadje, meso, jajca, oreški
Živilu dodamo kis, slanico
ali olje.
Kis spremeni pH, da
se mikrobi ne morejo
razmnoževati, olje prepreči
dostop mikrobov do kisika,
slanica dehidrira mikrobe.
Živilu doda okus.
24
ekateri zgodovinarji menijo, da
namen ohranjanja obstojnosti
živil ni le eksistenčen, ampak tudi
kulturen. Priprava ozimnice je bila že
od nekdaj skupinsko delo, ki je tudi
psihično pripravilo družino na zimo,
veliko jedi, ki jih tako pripravimo,
pa je ostalo del tradicionalnih prazničnih obedov. Danes je družbeni
element ozimnice še močnejši kot
nekoč.
N
i nam več treba shranjevati živil na tak način, a to še vedno
počnemo. Ker je prijetno: porabiti
vse, kar nam je dal vrtiček, preživeti
popoldneve v kuhinji v širši družinski zasedbi in predvsem seči po tako
pripravljeni hrani sredi neprijazno
temnih zimskih dni.
Kul(inarični) Ekspres
Jabolčni čips
brez glutena | brez konzervansov |
BREz dodanih maščob | brez dodanega sladkorja
ka
l
o
b
a
j
a
k
Slovens
o
n
v
a
r
a
n
100 %
Potem ko so naše jabolčne čipse
pozdravili potrošniki v tujini in doma ter
navdušeno pokimali našim prizadevanjem
za čim bolj naravne in zdrave prigrizke,
smo se odločili razviti bio jabolčni čips.
Ta je izdelan iz
jabolk iz ekološke
pridelave, ki so podvržena
najstrožjemu nadzoru pridelovalcev in
javnih nadzornih organov.
Jabolk ne lupimo, ker se prav
v lupini skriva največ vitaminov, in jih
pazljivo sušimo, da ohranimo vso
vitaminsko dediščino svežega sadeža.
Ne žvepljamo jih in ne zaplinjamo, na
konzervanse niti ne pomislimo! Bio
naraven in
neobdelan izdelek.
jabolčni čips je povsem
Za tiste, ki se radi poigravajo z naravnimi
okusi, smo bio jabolčni čips obogatili z
naravnimi, ekološko pridelanimi
aromami malin, cimeta in vanilje.
Tako se lahko posladkate, ne da bi grešili
s sladkorjem.
mIrovIta d. o. o., Kasaze 95, 3301 Petrovče
T: +386 (0)3 713 67 25, F: +386 (0)3 713 67 24
E: [email protected]
Hladna
Začimbe za
večjo odpornost
Ko pridejo jesenski meseci, ko zunaj
začne zavijati veter in nam deževna
koprena zakriva razgled, začnemo
šteti prehlade. Zavijamo se v šale
in kape, češ, da bomo zboleli, če nas
bo zeblo. Zelo poenostavljeno je to
lahko celo res, kot nam govorijo
tudi izkušnje. Toda kako mraz in zima
res vplivata na pojav prehladov, je
zelo kompleksno in še ne povsem
pojasnjeno. So nas pa izkušnje
naučile še nečesa: katere začimbe
in zelišča nas lahko pred prehladi
učinkovito zaščitijo.
N
aše telo je sposobno ohranjati konstantno notranjo
temperaturo ne glede na
spremembe v okolici, vsaj dokler
te spremembe niso ekstremne in
jim nismo izpostavljeni predolgo.
Občutek, da nas zebe, je predvsem
obvestilo, da je telo vključilo svoje
mehanizme za gretje, in opozorilo,
da se bo sčasoma treba obleči ali
pa se odpraviti na toplo, ne pa znak
oslabelega ali napadenega imunskega sistema.
Ko nas zebe, telo
porabi vitamin C
za spodbujanje
metabolizma, zmanjka
pa ga lahko za boj
proti virusom.
Kalorije
K
adar nas zebe, se začnemo tresti, s čimer začnejo pospešeno
delati mišice in ustvarijo več toplote. Kri se začne iz okončin seliti
v notranjost telesa, da ohranja primerno temperaturo vitalnih orga26
nov, žile na površini kože se skrčijo
in umaknejo v notranjost, da se kri
čim manj shladi, k ohranjanju telesne toplote pa prispevamo tudi z
instinktivno skrčeno in oklepajočo
se držo. Dlake se postavijo pokonci, da bi med seboj ujele zrak za dodatno toplotno izolacijo.
I
z notranjosti se telo greje s hrano: ko se zaužita hrana v kemijskih
telesnih procesih razbija na svoje
elemente, na molekule in na koncu
v glukozo, pri tem nastaja toplotna
energija, prav tako pa tudi pri končnem porabljanju glukoze. Kalorije
torej dejansko kurimo, se pravi, iz
njih pridobivamo termično energijo
in se grejemo.
Vitamin C
B
olje pa jih kurimo, če imamo na
zalogi dovolj vitamina C. Vitamin C namreč poleg drugih funkcij
tudi pospešuje metabolizem, torej
razgradnjo snovi, in tako prispeva
k tvorbi toplotne energije v telesu. Ta funkcija v trenutkih mraza
po pomembnosti prehiti imunske
funkcije vitamina C, saj je ključna
za preživetje. Pomen vitamina C
za telesno temperaturo so znanKul(inarični) Ekspres
resnica o prehladih
stveniki potrdili tudi s poskusi, že
v šestdesetih letih: pri skupini ljudi,
ki je zaužila ustrezno mero vitamina C, so namerili višjo temperaturo
kože in tudi milejši padec temperature ob izpostavljenosti mrazu kot
pri ljudeh, ki niso prejeli odmerka
vitamina C.
D
rugače kot mnoge živali, ki
so lahko mirno ves dan zunaj
tudi sredi zime in brez puhovke,
človek vitamina C ne more proizvajati sam; če ga porablja pospešeno, recimo v primeru povečanega uživanja hrane zaradi potreb po
toplotni energiji, ga mora tudi več
dovajati, drugače začnejo trpeti
druge funkcije, ki jih ima vitamin
C v telesu, iz vidika prehladov tudi
najpomembnejša, to je podpora imunskemu sistemu. Vitamin
C namreč preprečuje vnetja, tudi
dihal, in po dosedanjih dognanjih
uniči vse viruse, če ga je seveda v
telesu dovolj.
Melatonin in
vitamin D
I
27
munski sistem je pozimi nasploh
nekoliko šibkejši, čeprav s tem
Glavni partner revije:
mraz nima zveze. Ker so dnevi krajši in je dnevne svetlobe manj celo v
tistih nekaj svetlih urah, v koži nastaja manj vitamina D, ki sodeluje
pri odzivu na nalezljive bolezni in
preprečevanju vnetij.
Jeseni in pozimi
zdravniki zabeležijo
približno šestkrat
več prehladov kot
spomladi in poleti.
P
rimanjkljaj vitamina D nekoliko
omili hormon melatonin, ki učinkovito zmanjšuje število akutnih
virusnih dihalnih infekcij in skrajša
njihovo trajanje. Njegova količina je
pozimi večja kot poleti, saj se izloča
le v temi. Toda hkrati – ker je njegova osrednja funkcija uravnavanje
ritma spanca in budnosti ter priprava telesa na počitek – v zimskih
dnevih že zgodaj popoldne povzroči
padec telesne temperature, to pa
lahko sproži močnejši odziv telesa
na zunanji mraz.
številka 10
〉 september 2014
Začimbe za
večjo odpornost
Suh zrak
O
dziv telesa na mraz in temo pa
je le manjši del problema zimskih obolenj. Pomembnejši vpliv
imajo posebnosti zimskega načina
življenja ljudi.
J
eseni in pozimi živimo in se gibljemo v veliko bolj suhem zraku kot
v drugih sezonah, kar občutno olajša prenašanje virusov. Ti večinoma
potujejo na drobnih kapljicah, ki jih
okuženi izkiha ali izkašlja, v vlažnem
okolju pa se te kapljice povežejo s
tistimi v zraku in hitreje postanejo pretežke za prenašanje po zraku:
virusi se namreč najlažje prenašajo
po zraku z 20-odstotno vlažnostjo,
oteženo pri vlažnosti do 80 odstotkov, pri večji vlažnosti pa sploh
ne več. V poskusih, ki so jih delali s
prostovoljci, se je v ogrevanem prostoru po zraku od enega okuženega
z rinovirusom nalezlo več kot pol
ljudi, ki so sedeli dovolj blizu, da so
igrali karte. Nizka vlažnost zimskega
zraka in zraka v ogrevanih prostorih
poleg tega suši sluznico v nosnicah,
grlu in sinusih, kar še olajša virusom
vstop v telo.
Tesna družba
P
oleg tega se jeseni in pozimi
ljudje zadržujemo bolj skupaj.
Skoraj polovica
prehlajenih ljudi si
prenese viruse na
roke in tako tudi na
vse predmete, ki se jih
dotakne.
Otroci se vrnejo v vrtec in šolo
(večina prehladov pride domov
prav po tej poti), odrasli na delovna mesta in nasploh se dejavnosti
preselijo bolj v zaprte prostore:
več hodimo v knjižnice, trgovine,
na predstave, v zaprte gostinske
obrate, več se vozimo z javnim
transportom in manj s kolesom,
več seveda hodimo tudi k zdravnikom. V skupini ljudi v majhnem
zaprtem prostoru pa je vedno kdo,
ki je že prehlajen ali vsaj prenaša
kakšnega od virusov. In tudi če je
ta človek že odšel: v raziskavah
rinovirusov se je pokazalo, da je
imelo okoli 40 odstotkov okuženih ljudi viruse na rokah in da so
jih doma že prenesli tudi na 6
odstotkov predmetov. Rinovirusi
lahko preživijo na sobni temperaturi več dni, na koži pa do dve
uri, enako obstojni so virusi gripe,
za katere so med drugim dokazali,
Napad na nos
P
rehlade, kot imenujemo virusna nalezljiva obolenja zgornjih
dihal, povzroča več kot dvesto virusnih sevov, najpogostejši pa so rinovirusi, ki povzročijo več kot polovico takih obolenj.
Poznamo 99 serotipov rinovirusov, ki se pojavljajo povsod po
svetu, v vseh podnebnih pasovih in v vseh sezonah. Pogosti povzročitelji prehladov so tudi koronavirus, adenovirusi in
metapneumovirus, nemalokrat pa je v obolelem prisotnih več
virusov. Večkrat ljudje zamenjajo za prehlad milo obliko gripe,
čeprav to povzročajo drugi virusi in ima tudi za prehlad netipične simptome, recimo vročino in bolečine v mišicah.
28
Kul(inarični) Ekspres
Zaščitimo se
da lahko več dni živijo tudi na dlaki
hišnih ljubljenčkov. Več kot tretjioleg umivanja rok, vlaženja in
na ljudi se okuži prav preko rok ali
zračenja prostorov se zimskim
predmetov doma, na javnih tran- okužbam lahko uspešno postavimo
sportnih sredstvih, s kljukami, pri po robu z lastno vojsko imunskega
mizah in stolih v lokalih.
sistema. V primerjavi s tem, koliko
virusov srečamo vsak dan, zbolimo
inovirusi in nekateri drugi živi- presenetljivo malokrat, to pa je prav
jo v našem okolju ne glede na zasluga lastne obrambe. Mnoge zavreme, le pogoji za okužbo so bolj- čimbe in zelišča nam lahko pomaši jeseni in pozimi. Nasploh se naj- gajo pri tem – nekateri nas ogrejejo,
več okužb z rinovirusi zgodi zgodaj zato jih je najbolje pripraviti v toplih
jeseni in zgodaj spomladi. Virusi juhah, enoločnicah in čajih, da tako
gripe pa so posebej prilagojeni na še navlažimo sluznico, drugi očistijo
zimo: pri temperaturah okoli ledi- naše dihalne poti, tretji se nam prišča postanejo aktivnejši, njihove družijo v zadnjih bojnih linijah in nam
membrane pa postanejo trdnejše tam pomagajo uničevati viruse.
in odpornejše, tako da je njihovo
prenašanje veliko uspešnejše. Pri
ismo po naključju narejeni tako,
5 stopinjah Celzija živijo več kot
da nas lasten hormon pozimi
dva dni dlje kot pri 20 stopinjah sili k mirovanju. Poleg vročega čaja
Celzija.
si zato privoščimo tudi – počitek.
P
R
N
R
inovirusi in drugi največkrat napadejo nos, pri približno
polovici prehladov se vnetje preseli še v grlo in sproža kašelj. Običajno se prvi simptomi pojavijo že 16 ur po izpostavljenosti in dosežejo vrhunec v dveh do štirih dneh. Po tednu
ali kakem dnevu več večinoma minejo, lahko pa – predvsem
kašelj – vztrajajo tudi dlje. Vse to je imunska reakcija telesa
na virus, ki pa je še ne razumemo najbolje. Odrasli prebolijo
v povprečju dva ali tri prehlade na leto, otroci od šest do
dvanajst.
29
Glavni partner revije:
številka 10
〉 september 2014
Začimbe za
večjo odpornost
30
Kaj
Kje
Ameriški
slamnik
Čaj
Česen
Solate, namazi
Ingver
Sadni napitki, čaj
Čili
Pikantna juha, zelenjavne
omake
Meta
Čaj, sadne solate
Kamilica
Čaj, maslena polivka za
krompir, solate
Cimet
Čaj, kaša, misli, medeni namaz,
mesne enolončnice, riževe jedi,
jabolčne jedi
Žajbelj
Čaj, enolončnice, nadevi za
meso in zelenjavo, dušene
gobe, pečena zelenjava in sadje
Bezeg
Sok, čaj, sirup
Ginseng
Alkoholne in brezalkoholne
pijače, čaj
Kurkuma
Riž, kari, perutnina, solatne
polivke, marinade
Janež
Zelenjavne juhe, čaj
Kul(inarični) Ekspres
Zakaj
Omili izcejanje iz nosa, solzenje oči, vneto grlo, glavobol, vročino,
kašelj.
Deluje proti mikrobom in virusom.
Deluje proti mikrobom in virusom, ogreje telo, spodbuja potenje,
očisti dihala.
Deluje protivnetno, očisti nos, sinuse in grlo.
Očisti nos, omili bolečine v grlu, olajša utrujenost zaradi vročine.
Pomiri duha in telo, uspava, lajša bolečine.
Deluje proti bakterijam in virusom, zdravi vnetja in lajša bolečine, čisti
pljuča in ustavi curljanje iz nosu.
Deluje proti mikrobom in virusom, zdravi vneto grlo.
Deluje proti virusom in protivnetno, olajša prehladne simptome.
Poveča odpornost na stres, veča odpornost proti boleznim, zmanjša
verjetnost gripe, spodbuja okrevanje po bolezni.
Deluje proti bakterijam in virusom, blaži vnetja.
Čisti sluz iz dihal.
31
Glavni partner revije:
številka 10
〉 september 2014
KRIŽANKA
DAN. OTOČJE
PRIPRAVA ZA
DEL VEČJE
SNEMANJE MED ŠKOTSKO
CELOTE
IN ISLANDIJO
BIBLIJSKI
PREROK
RUDNINA
TITANIT
NEMŠKA
PEVKA
(99 BALONOV)
KRILATI
SPREMLJEVALEC BOGA
EROSA V GR.
MITOL.
REKA V
Z. RUSIJI,
PRITOK
ILMENSKEGA
JEZERA
AFRIŠKA
JEZIKOVNA
SKUPINA
KEMIJSKI
ZNAK
ZA LITIJ
PREBIVALEC
RADENCEV
DLAKAVA
ŽENSKA
POLMRAK
OB KONCU
DNEVA
ŠIROKA
TESARSKA
SEKIRA
DEPARTMA V
SEVERNI
FRANCIJI
PRVOTNI
PREBIVALEC
APENIN.
POLOTOKA
DOGOVORJEN
ZNAK
NOGOM. KLUB
V MADRIDU
Avtor: Vladimir
Milovanović
risba:
NAJETO
PERO
SLO. NOGOM.
TRENER
(MATJAŽ)
NOČNI LOKAL
MESTO PRI
BERLINU
D(A)N
GOSTIJA
BOLEZEN
NORIH KRAV
Č(R)V
PISATELJ
NOVAK
AMERIŠKI
SLIKAR
(JOSEPH O.)
SODNIK V
GR. MITOL.
PODZEMLJU
FRANCOSKI
SLIKAR
(NICOLAS DE)
NOSILEC DED.
LASTNOSTI
PREBIVALKE
ROČA
ESTONEC
DRŽAVA V
Z. AFRIKI
PRIPRAVA ZA
VKLOP SVETILK
ANGLEŠKA
GROFIJA
LIDIJA
SOTLAR
POHLEP,
POŽREŠNOST
OČAK, KI JE
PREŽIVEL
POTOP
PRIPRAVE ZA
SMUČANJE
LETNI POSEK
GOZDA
JAPONSKO
ŽGANJE
MAJA SODJA
SLOVENSKI
ZGODOVINAR
(LOJZE)
AM. KITARIST
(STEVE)
NARAVA
ENAKI ČRKI
ZORAN
DRAGIĆ
RAZKLADALEC
ZBIRKA
VIDEOPOSNETKOV
Pomoč: EATON – ameriški slikar (Jospeh Oriel), SFEN – rudnina titanit, STAEL – francoski
slikar (Nicolas de)
32
Kul(inarični) Ekspres