DOMSKI KLOPOTEC GLASILO DOMA STAREJŠIH LENDAVA DOMSKI KLOPOTEC SPOŠTOVANI! Leto je naokrog. Za ene prehitro, za druge prepočasi. Bilo je deževno, bilo je vroče, bilo je žalostno in veselo. Skupaj smo korakali in prestopali ovire, ki jih prinaša življenje, ovire, ki jih prinaša bolezen. Naša dnevna srečevanja smo si poskusili polepšati z nasmehom, takim ki ožari obraz in obogati dušo. Vpeti v delo smo komaj opazili, da je čas za novo številko Domskega klopotca. Vmes smo kot za šalo organizirali Letne športne igre socialnih zavodov Slovenije in vesoljni Sloveniji pokazali, da Prekmurci nismo od muh. Sicer pa o tem v malo obširnejši fotoreportaži pišemo malo naprej. Naj bo ta številka, ki je pred vami sprehod skozi leto, ki mineva. S prihodnjim letom stopamo v obdobje, ko bo naš Dom dopolnil dvajset let delovanja in sodelovanja z Vami, dragi sodelavci in z Vami spoštovani stanovalci, svojci ter obiskovalci. Naj za vse Vas veljajo naše prisrčne želje: Dovolite, da se čarobnost božiča dotakne Vašega življenja. Naj bo mir svete noči in Novorojeni z Vami. Naj Vas ta mir spremlja v trudu vsakdana, v težavah in uspehih, ko Vam vsi ploskajo in ko Vas nihče ne razume. Naj bodo prijazni vsi ljudje, naj misli bodo iskrene in veselo bo srce. V letu 2014 pa veliko zdravja, tihe sreče in medsebojnega razumevanja! Uredniški odbor SKUPAJ LAHKO NAREDIMO VELIKO DOBREGA Še nismo pozabili dni, ko je bil naš Dom eno samo gradbišče, ko nam je ropot kratil popoldanski počitek in smo nestrpno čakali, da se bo energetska sanacija končala, da bi bilo pri nas spet nekaj miru, pa je od zaključka del minilo že eno leto. Od energetske sanacije, ki nam je prinesla lepšo zunanjost stavbe našega doma, imamo korist tudi pri porabi energije, saj smo izolirali zunanji ovoj stavbe, podstrešje, vgradili smo sončne kolektorje za gretje sanitarne vode, uredili prezračevanje kuhinje, delno prenovili kotlovnico, zamenjali radiatorske ventile ter vgradili varčno razsvetljavo, kar nam bo prineslo določen prihranek . Mir ni trajal dolgo, ker smo konec lanskega leta začeli z zamenjavo dveh dvigal za stanovalce, kar je spet spremljal ropot. Preuredili smo tri štiri posteljne sobe v drugem nadstropju, sestrske prostore in zamenjali pohištvo v prvem nadstropju. Za nami je čas, ki ste ga stanovalci in delavci prenašali s strpnostjo in razumevanjem. Kljub vsem adaptacijam se zavedamo, da Domu dajemo vsebino in življenje delavci, stanovalci ter njihovi svojci, kakor tudi vsi, ki prihajate k nam, da nam popestrite dneve s kako prireditvijo ali druženjem. V mesecu juniju je naš Dom bil prireditelj velikega dogodka, bili smo organizator Letnih športnih iger Socialnih zavodov Slovenije. Na prireditvenem prostoru Term Lendava in v telovadnici Dvojezične osnovne šole I Lendava, se nas je zbralo 650 zaposlenih iz celotne Slovenije. Po mnenju sodelujočih so bile igre nepozabne, organizacija pa na vrhuncu. Zahvala, da smo lahko igre izvedli gre vsem zaposlenim v našem domu, kakor tudi prostovoljcem, ki so nam pri tem pomagali. V letošnjem letu smo se z g. Bernard Jožefom dogovorili, da bo katoliška maša potekala vsak teden, prav tako pa se boste tudi evangeličanski verniki lahko ponovno udeleževali bogoslužja v naši kapeli. DOMSKI KLOPOTEC Stanovalci, skupaj z Vami se trudimo naš Dom in življenje v njem prilagoditi Vam, Vašim željam in potrebam, Vam nuditi kraj, kjer se boste počutili sprejeti in domače. To lahko naredimo skupaj z Vami tako, da nam tudi Vi poveste, kaj v našem Domu pogrešate. Zaradi tega smo konec lanskega leta ponovno začeli z uvajanjem evropskega modela kakovosti E-Qalin, v katerega ste vključeni tudi stanovalci ter Vaši svojci. Prvo ocenjevalno obdobje smo opravili uspešno in v tem času poteka že tudi drugo. Doma ne moremo graditi v prijazno ustanovo brez zaposlenih in njihovega prizadevanja za napredek našega doma. Tudi od Vas zaposlenih pričakujem, da se redno udeležujete srečanj ocenjevalni skupin in s tem in tudi z Vašim odnosom do dela in do naših stanovalcev, pokažete, da smo v naši stroki lahko med najboljšimi. V našem koncu Slovenije imamo pred drugimi kar nekaj prednosti, glavna pa je delavnost, prijaznost in čut do sočloveka. Hvala vsem, ki se trudite za dobro počutje naših stanovalcev, ki jih obiskujete in jim dneve delate še bolj prijetne, kakor tudi vsem, ki pomagate pri nastajanju našega glasila »Domski klopotec«. Direktor: Franc Špilak LETNE ŠPORTNE IGRE SOCIALNIH ZAVODOV SLOVENIJE Letos se nam je pa res dogajalo. Začelo se je s sestanki, kjer smo se trudili biti čim bolj konstruktivni. Vsak je prispeval svoj delež, da so igre ostale vsem v lepem spominu, predvsem pa so vsem ostale v spominu po dobri organizaciji in izvedbi. Čeprav se takega projekta še nismo lotili, smo k delu pristopili zagnano in odgovorno, tudi s trohico strahu, kako bo! 7. junij je bil dan, ko nas je nekatere stiskalo v želodcu, vendar se je na koncu vse izteklo tako, da se lepše ne bi moglo. V Lendavo je prispelo čez 600 tekmovalcev in navijačev iz socialnih zavodov Začelo se je ob 5. uri zjutraj. V športnem centru pri hotelu Lipa nas je počakala prijetna dobrodošlica. Slovenije. Nekatere ekipe so prišle do zob oborožene z navijaškimi rekviziti, Ptujčani celo s svojim montažnim šankom. Ves dan nas je budno spremljal gospod Branko Gorečan, predsednik Komisije za ohranjanje zdravja, šport in rekreacijo pri SSZ Slovenije. Naš Dom je seveda sodeloval pri vseh športnih disciplinah. Te so bile sledeče: odbojka, kros, plavanje, vlečenje vrvi in badminton v parih. Ker se z besedo ne da vsega povedati, se sprehodite po naši galeriji posnetkov iz iger. Vsak je zgrabil za svoje delo, saj nas ura ni želela čakati. DOMSKI KLOPOTEC Tu je bilo srce iger. V računalniku zbrani končni rezultati ter lesk zlata, srebra in brona. Naš direktor si je s strahom ogledoval bazen… pa ni bilo potrebe. Priplaval nam je medaljo. Prvi gostje so začeli prihajati. Ivanka jih je sprejemala s širokim nasmehom in obljubljala prijetno počutje ter fer igre. Gostje so zavzemali svoja omizja pod prostornim šotorom, ki je služil kot odlična zaščita pred soncem. Ta dan je pripekalo neusmiljeno. Tako kot smo naročili! Na pomoč so nam priskočili naši praktikanti in prostovoljci. Dekleta, pripravljena na start. Utrip povečan, dih kratek… začelo se je. Igre sta odprla Branko Gorečan in Franc Špilak. Vse ostale so samo lepotni dodatki . DOMSKI KLOPOTEC Bili so poskusi korupcije, toda sodnik ostaja zvest pravilu: Važno je sodelovati, ne zmagati. Naši sodelavci znajo včasih tudi leteti. Miran, še sreča, da si pristal na pesku . Osvežitev je prijala. Tekmovalni naboj pa je itak bil na višku. Vse po pravilih igre, vse je zapisano in arhivirano. Sodniki pa fajn nasmejani! Vlečenje vrvi. Igra, kjer so se sprožale salve smeha in vzdihi s strani ženskih navijačic. Vzrok? Silak v črnem, ki je trdil, da njegova moč prihaja iz žlice! So pa z njegovo pomočjo pometli s konkurenco. Tudi naši ekipi je šlo odlično. Pač nič zato, da so eni popadali na zadnjo plat. DOMSKI KLOPOTEC Lidija v kateri športni disciplini pa ti tekmuješ? Darja in Saša sta si zaslužila repete. Po badmintonski borbi, ki sta jo odigrala in nam priigrala zlato medaljo. Agenti? Da, agenti Doma starejših Lendava . Glavno je da se družimo, poveselimo, pogovorimo in imamo fajn! Večerja je pripravljena! Okusna in kljub utrujenosti postrežena z nasmeškom! Članice DU Lendava, ki so nam velikodušno priskočile na pomoč, so se v taki družbi še bolj pomladile. DOMSKI KLOPOTEC Dan se nagiba k večeru. Še malo energije damo vase, pa bo spet vse v redu. Tu pa so se kuhale dobrote za tekmovalce. Hm, vsak po svoje nekaj meče v juho… Igre so se končale. Naj se zabava začne. Ne slikaj nas s polnimi usti! Dekleta, zaslužile ste si! Ekipa prve pomoči, ki pa na srečo ni imela pretiranega dela. Zavrti me… DOMSKI KLOPOTEC Večer so nam popestrila dekleta iz ŽPZ La Femme, pod vodstvom Tjaše Šimonka. Ko zapleše 600 parov nog, je plešoča kača neskončna. Bo kateri naš? Žlahtni lesk za najboljše. Malo panike tik pred razglasitvijo rezultatov. Naš direktor - prva medalja! DOMSKI KLOPOTEC Naš direktor – medalja št. dva! Zmagovalci si zaslužijo poseben prevoz. Kar na vozičku za rože sta se dala pripeljati naša dva. Medalje, pokale in priznanja so podeljevali: Branko Gorečan, predsednik komisije za ohranjanje zdravja, šport in rekreacijo pri SZZ Slovenije, Boris Koprivnikar, predsednik UO SZZ Slovenije in Franc Špilak, direktor Doma starejših Lendava. Pa še dobitnik prehodnega pokala, najboljši letos: Dom Ptuj! Pa nasvidenje naslednje leto v Kopru . Dom starejših Lendava je na igrah iztržil tri medalje. Darja, Saša in Franc, iskrene čestitke. DOMSKI KLOPOTEC Igre smo organizirali kvalitetno in z veliko pohvalami. Delali smo prav vsi, eni na igrah, drugi na službenem mestu. Na pomoč so nam priskočili prostovoljci, dijaki SZŠ Rakičan, člani DU Lendava, Terme Lendava so nam pa velikodušno odstopile svoj prostor. Vsem iskrena hvala! SLADOLEDNI PIKNIK V DRUŽBI ORATORIJCEV Letošnje poletje nam je prineslo ekstremno visoke temperature. Osvežitve v obliki rahlega dežja pa od nikoder. Zadrževali smo se v klimatiziranih prostorih, vsak je iskal svoj košček sence, na plano smo pogledali šele zvečer, ko je dan ugašal in so se na nebu prižigale prve zvezdice. Visoke temperature pa niso oratorijcev iz lendavske župnije. zmotile Vsak od nas je dobil prikupno risbico z lepimi željami, le-te sedaj krasijo naše sobe. Po predstavi pa je sledila prijetna osvežitev. Sladoled! Delavci Doma so se prelevili v spretne slaščičarje in slaščičarke, kepice sladoledov so romale v kornete, iz kornetov pa v naša usta. mladih Kako je pasalo! Vse dokler ni bila postrgana zadnja pikica sladoleda, smo želeli še pa še. Oratorijci pa prav tako. Vsi veseli in razigrani so nas obiskali, nam zapeli in nam polepšali dan. Nasvidenje spet drugo leto, obljubljamo še več sladoleda. Minka DOMSKI KLOPOTEC NAŠ IZLET K BUKOVNIŠKEMU JEZERU Napovedovalci vremena so nam že dalj časa napovedovali lepe sončne dni. Prav zato smo stanovalci našega Doma sklenili, da bi izvedli en izlet. Pobudo nam je dal Simon, medicinski tehnik. Soglašali smo z njegovim predlogom, da se odpeljemo k Bukovniškemu jezeru. Štirinajsti junij je bil lep, sončen dan. Brez oblačka na nebu. Avtomobila sta se ustavila na dvorišču našega Doma, kje smo izletniki čakali na odhod. Simon in Renata sta sedla za volan. Potovanje je bilo prijetno in zabavno. Občudovali smo lepo prekmursko ravnino, skrbno obdelana polja in cvetoče travnike. Peljali smo se skozi naše rojstne vasi in se z veseljem spominjali brezskrbnih otroških let. Med potjo nas je z visokega droga pozdravila štorklja in nas spominjala na čase, ko je bilo v naši pokrajini veliko več štorkelj. Občudovali smo okolico jezera, občudovali smo ribiče, ki so ravno lovili ribe za njihov piknik. Med tem sta naša voditelja že pripravila mize, jih bogato obložila in postregla z zajtrkom. Po zajtrku smo si ogledali lepo urejeno okolico, uživali sveži zrak in obujali spomine iz mladosti. Ko smo se vrnili h koči, nas je že čakalo kosilo. Bilo je izvrstno pripravljeno in postreženo. Voditeljema priznanje in hvala za njun trud ter žrtvovanje prostega časa. Pri kosilu so se nam pridružili še ribiči in nas pogostili z vinom. Skupaj z ribiči smo zapeli nekaj pesmi in se poslovili od njih. Obljubili smo jim, da se še vrnemo. Pred odhodom domov smo se ustavili pri kapelici sv. Pripeljali smo se v Genterovce, mimo starega razpadajočega mlina, ki je nekoč bil ponos naših krajev. Nekoč je mlel žita, danes pa je žalostna slika preteklega časa. Prispemo v Žitkovce, kjer je bila nekoč zelo donosna agro-ekonomija, polni hlevi živine in bogastvo donosa žit. Hlevi so danes prazni in zapuščeni. Pot nas je vodila v Dobrovnik, ki je zelo urejen, ima mnogo novih objektov in zelo razgibano kulturno življenje. Iz Dobrovnika smo prispeli na cilj k Bukovniškemu jezeru. Presenetila nas je lepo urejena okolica. Namestili smo se na terasi pri ribiški koči. Vida in si ogledali zelo znane energetske točke, katere obiskuje mnogo ljudi iz bližnje in daljne okolice. Izlet je bil zelo lepo organiziran. Vsi smo bili zelo zadovoljni s tem prelepim doživetjem. Hvala za trud in v bodoče si želimo še več takih izletov. Udeleženci izleta DOMSKI KLOPOTEC MEDGENERACIJSKO SREČANJE V jesenskem času, ko se v Ljubljani začenja Festival za tretje življenjsko obdobje, tudi v Lendavi organiziramo medgeneracijsko srečanje. Letos je potekalo že peto srečanje in sicer z naslednjimi udeleženci: Dom starejših Lendava, ki je vsako leto tudi gostitelj druženja, Društvo upokojencev Lendava, Dvojezična srednja šola Lendava, Dvojezična šola Genterovci, Dvojezična šola l Lendava in Dvojezična šola ll Lendava. Že ob deveti uri je bil na dvorišču Doma pravi živ žav, saj je na druženje prišlo preko petdeset učencev omenjenih šol. Druženja se je udeležilo veliko število naših upokojencev in stanovalcev Doma starejših. Vsi smo uživali v lepem jesenskem vremenu na dvorišču Doma, saj je sonce grelo naša telesa, dogajanje pa naše duše. iger so kartali in šahirali, v športnih delavnicah pa so metali na koš, balinali in metali pikado. Bile so še delavnice iz spoznavanja zelišč in pripravkov iz le-teh. Po dobro uri je zadišalo iz kuhinje, kjer so se pekli medenjaki, na dvorišču je dišalo po palačinkah in langašu. Vse dobrote so se seveda sproti pojedle. Namen druženja je prenašanje izkušenj na mlado generacijo in povratno; učenje od mlade generacije ter bogatenje medsebojnih odnosov. Vsaka udeležena skupina je pripravila točko kulturnega programa. Zvrstile se deklamacije, petje in igranje na razne instrumente. Udeležence so pozdravili Franc Špilak, direktor Doma starejših, Aleksander Marič, predsednik Društva upokojencev in Mirko Lebarič, predsednik Pokrajinske zveze društva upokojencev. Po kulturnem programu so se udeleženci razvrstili v delavnice. V ustvarjalnih delavnicah so izdelovali rože, v gospodinjskih delavnicah so pekli langaš, palačinke in medenjake, v delavnicah družabnih V avli Doma so se odvijale družabne igre. Vsak je želel biti zmagovalec, seveda v športnem duhu. Gospa Vajdičeva je pripravila veliko zelišč, tudi gradiva o njih, kuhali so se napitki in zeliščni čaji. Za dobro voljo pa sta poskrbela muzikanta Lojze in Pavel. Druženje je minilo v popoldanskih urah. Domov smo odhajali zadovoljni in veseli. ŠÖMEN Katarina DOMSKI KLOPOTEC TEŽKA, A DOBRA ODLOČITEV Prvega oktobra 2013 je minil eno leto, odkar sta se moja starša odločila za preselitev v Dom. Odločitev je bila težka, vendar pa jima zdravstveno stanje ni več omogočalo normalnega gibanja po hiši, kjer imamo stopnice. Najprej je šel v Dom atek, ker je bila prazna le enoposteljna soba, že čez tri dni pa tudi mama. Tako sta bila v začetku vsak v svoji sobi, čeprav sta želela bit skupaj. Meseca decembra se jima je ta želja izpolnila, saj sta se preselila v dvoposteljno sobo. Atek je zelo rad reševal in sestavljal križanke in uganke, tako da smo mu v Dom preselili njegovo knjižnico leksikonov, atlasov in raznih pripomočkov. Imel je tudi svoj računalnik. Januarja 2013 je dočakal svoj 86. rojstni dan, ki ga je praznoval v krogu sostanovalcev. Tistega dne je močno snežilo, v Domu pa je bilo prijetno toplo in praznično vzdušje ob kozarcu šampanjca. Žal je naš atek 13. februarja za zmeraj zaspal in končala se je njegova življenjska pot. Pokopali smo ga čez nekaj dni v krogu družine. Tako je mama ostala sama in čez nekaj dni je dobila novo sostanovalko. Mamino zdravstveno stanje se je toliko poslabšalo, da kljub terapijam ni več mogla hoditi z berglami in je od meseca aprila na vozičku. Večkrat tedensko se oglasim v Domu. Pogledam, če mama kaj potrebuje in ji to tudi prinesem. Pogovarjam se tudi z ostalimi stanovalci Doma. Nekatere že od prej poznam. Poleti smo večkrat sedeli v hišici na dvorišču in občudovali cvetje, za katerega skrbijo nekatere stanovalke Doma. Imajo tudi dvignjen vrtiček, na katerem so zrasla zelišča in zelenjava. Všeč mi je, da se vsak dan dopoldan družijo v jedilnici ob kavi in se pogovarjajo. Jedilnica, kjer se družijo je lepo urejena. V Domu imajo tudi zdravnico in medicinsko osebje, ki skrbi za stanovalce. Odločitev starejših oseb za odhod v Dom je v večini primerov težka, vendar takrat, ko potrebujejo več zdravstvene pomoči in nege, je leta najprimernejša. STRBAD Ivanka TUDI STAROST JE LEPA Jesen se je razbohotila s svojo lepoto in bogastvom. Res lep in prijeten čas je to, zato me preseneča, da velja kot sinonim za starost. Stališča do starosti so namreč bolj negativna kot pozitivna. Sicer pa pri istih zadevah bolj izpostavljamo negativno kot pozitivno stvar. V življenju je pač tako, da moramo dostikrat ugrizniti v kislo jabolko, pomembno pa je, da zaradi tega ne izgubimo optimizma, da ima naše življenje tudi v starosti svoj smisel. O smislu svojega življenja se bolj ukvarjamo, ko smo starejši. Velikokrat se vprašamo: »Kako naprej?« Hiša, katera je bila domačija naše družine, sameva. Po vaseh je vse več praznih, na pol podrtih hiš. Le tu in tam vidimo urejene kmetije. Prebivalci se staramo. Zaradi razmer v katerih živimo, so prošnje ljudi v stiski vse pogostejše. Stisko lahko povzroča tudi osamljenost, katere je v mestih precej več, kot na podeželju. Kolo življenja se neustavljivo vrti naprej in z vsakim vrtljajem postanemo bolj onemogli. Kam sedaj? Ko tako razmišljamo, se spomnimo naslova: »Dom starejših!« To je rešitev. Na srečo je v državi mnogo takih domov, kjer najdemo ostareli ljudje nov, prijeten dom. Tudi jaz sem že štiri leta stanovalka Doma starejših v Lendavi. Ni mi žal, da sem se odločila za ta korak. Življenje v Domu ni dolgočasno, ampak urejeno, pestro. Zdravstveni in vsi ostali delavci skrbijo za nas. Imamo več skupin za samopomoč. Srečamo se dvakrat mesečno. Naša voditelja Dejan in Bernarda skrbita za nas, vodita DOMSKI KLOPOTEC srečanja in organizirata izlete. Letos smo hodili na izlet v Renkovce, pogledat paradižnikov nasad »Paradajs«. Ustavili smo se tudi v Dobrovniku in si ogledali orhideje. V Domu deluje tudi pevski zbor. Trikrat tedensko telovadimo. K nam prihajajo na obisk otroci iz vrtca, osnovne in srednje šole, prav tako člani Karitasa. Ob vsakem prazniku imamo pester kulturni spored, prirejamo piknike, imeli smo medgeneracijsko srečanje in dan odprtih vrat. Ob prazniku sv. Martina so nas obiskali kulturniki iz Dobrovnika in po lepem programu je škof blagoslovil mošt in ga spremenil v mlado vino. Z zelo lepim programom so nam dan polepšali tudi Ljudski godci iz Hotize. Stanovalci našega Doma imamo tesne stike s stanovalci Doma iz Ljutomera, Beltincev in Murske Sobote. Prirejamo tekmovanja v potapljanju ladjic. Srečanja so zelo lepo organizirana. Igra poteka po pravilih. Vsi nestrpno pričakujemo izid in razglasitev zmagovalca. Zmagovalec pripravi naslednje srečanje. Na srečanjih spoznavamo življenje v drugih Domovih ter srečamo znance in prijatelje. Na kratko sem opisala življenje v našem Domu. Bivanje v Domu ni dolgočasno, ampak pestro in lepo. Prisrčno vas sprejmemo v našo skupnost, ko boste tudi vi potrebni oskrbe in družbe. Odločite se in tudi vi pridite stanovat v naš Dom. Irma Kepe stanovalka Gospodinjske skupnosti LEPO JE BITI V DOMU V Domu starejših v Lendavi imam brata in teto Ano. Ni bilo lahko se odločiti, da tista, se katerima sem bil vse življenje tesno povezan, s katerima smo imeli skupen dom, kjer smo uživali srečo medsebojnega zaupanja, pomoči in podpore, odpeljati v drugi dom. Z vso ljubeznijo in odgovornostjo sem se moral odločati za ta korak najprej za brata, potem pa za teto. Oba sta bila potrebna pomoči, telesne nege in človeške bližine, katere jima sam nisem mogel nuditi zaradi poklicnih duhovniških obveznosti. Razmišljal sem, kako bi jima olajšal in omogočil normalno in človeka vredno življenje. Morda nisem imel prave slike o življenju v takih Domovih. Sam pri sebi sem se spraševal, ali je v takih Domovih mogoče normalno življenje glede na človekove telesne in duševne prizadetosti. Kljub nepoznavanju podrobnosti življenja v takih domovih sem verjel in zaupal. Najprej sem zaupal v ustanovo kot tako, ki želi stati ob strani ostarelemu in bolnemu človeku in mu pomagati. V ta namen so vendar grajeni ti Domovi. Prepričan sem bil, da v teh Domovih skrbi osebje za kvalitetno osebno in družbeno življenje stanovalcev. Zaupal sem v ljudi, ki pomagajo, zdravijo in tolažijo te ljudi. Zaupal sem v posamezne vodilne osebnosti, ki odgovorno skrbijo za zdrave razmere v Domu. Starejši ljudje se doma počutijo osamljene in včasih tudi nemočne. Mnogi so tudi zaskrbljeni za svoja zadnja leta življenja. Zato je razumljivo, da se mnogi v teh domovih, kjer poskrbijo tudi za družbeno življenje, počutijo zadovoljne in tudi vredne. Zato moje zaupanje ni bilo prazno. Ob vsakem obisku se ponovno lahko prepričam, da v tem Domu ljudje živijo, se veselijo in da se vsi tako stanovalci, kakor strežno osebje vključujejo v družbeno življenje. Kdor le more se gibati, ne more reči, da je osamljen. Skoraj bi lahko rekel, da se tukaj krepijo in razvijajo družinski odnosi. Upravičeno bi lahko rekel, kar je zapisal filozof Martin Buber, da je tudi v tem Domu življenje srečanje. Verjel sem, da so v tem Domu dobri ljudje. Verjel sem, da bodo sestre, negovalke in kuharice prisluhnile telesnim in duševnim potrebam oskrbovalcev. Ponovno sem se lahko prepričal, da v tem Domu v Lendavi delajo, negujejo, oblačijo, DOMSKI KLOPOTEC kopljejo in nudijo medicinsko pomoč ljudje, ki znajo prisluhniti, slišati in odgovoriti na klic človeka s srcem. Starejši kakor mlajši ljudje potrebuje srce, ki ljubi, potrpi in čuti. Vsi pa tudi vemo, da tistega dela, ki je opravljeno s srcem, ne more nihče plačati. Delo, ki je opravljeno s srcem, ozdravlja, briše solze in krepi. Pozorno sem občudoval tudi mlajše ljudi, s kakšno pozornostjo in nežnostjo so spremljali in telesno podpirali starejše in onemogle ljudi. Pozdravljam ljudi, ki delajo s srcem, čeprav se tako delo ne da plačati. Za ostarele in nemočne je največ, če se čuti sprejetega takšen, kakršen je. Imam vtis, da so vsi stanovalci sprejeti takšni, kakršni so. Pri starejši ljudeh je potreba po sprejetosti in razumevanju je večja kot pri mladih. Biti človek ob starejšem in bolnem ni lahko. Pri teh ljudeh ni mogoče ravnati po neki šabloni. Saj ima vsak svoje potrebe, svoje izkustvo in občutljivosti, ki jo je v njegove srce zarisalo življenjsko izkustvo. Ta enkratnost posameznega starejšega človeka zahteva od negovalcev posebno iznajdljivost, prilagodljivost in potrpljenje. To je napor, vendar verjamem, da se v takih situaciji tudi strežno osebje bogati, zori in si služi nebesa. Razne izjave stanovalcev, kot so npr: zelo skrbijo za nas, pozorni so na vsakega, tukaj sem brez skrbi, tukaj mi je lepše kot doma, ne grem domov, kažejo na to, da je v tem Domu dobra organizacija in da tukaj delajo odgovorni in dobri ljudje. Čim več je človečnosti, tem lepše in lažje je naše življenje. Bog naj blagoslovi njihovo delo in jim da dovolj moči, potrpljenja in razumevanja. Za stanovalce pa prosim Boga, da bi mogli prav ceniti, se zahvaliti in ovrednotiti delo ljudi, od najvišjih do najnižjih, od direktorja do zadnje čistilke. Vsem stanovalcem pa želim, da bi jim življenje na stara leta bilo čim lažje, prijetno in srečno. BEDERNJAK Karel SPOMIN NA PREHOJENO POT Pogovarjam se z gospo Marijo Gönc, stanovalko našega Doma. Leta 2011 je prišla v naš Dom. Čeprav ni najboljšega zdravja je zelo aktivna, saj sodeluje vsepovsod. Prosim te, predstavi se nam, od kod prihajaš, kje si preživela brezskrbno otroštvo? Rojena sem 3. aprila 1941 v Genterovcih, mali vasici blizu državne meje. Moja starša sta bila živinorejca in poljedelca. Naše življenje ni bilo lahko. Starša sta morala pridno delati, da sta lahko vzdrževala številno družino. Bilo nas je pet otrok, jaz sem bila najstarejša. Imela sem lepo otroštvo, starša sta lepo skrbela za nas. Nista nam kupovala dragih igrač, ne daril in sladkarij. Kljub temu smo se mnogo igrali. Žogali smo se z doma izdelanimi žogami. Stanovali smo poleg stare šole. V tej šoli sem se naučila brati in pisati, prav tako vsi moji sošolci. Rada sem se učila, se družila in igrala s sošolci. V prostem času sem šivala in vezla ter pomagala pri kmečkih opravilih. Kdaj si zapustila rojstno hišo in kam si se odselila? Leta 1960 sem se poročila in preselila na moževo domačijo. Tudi tu ni manjkalo dela. Mož je bil zaposlen, sama sem morala skrbeti za dom in skoraj za vsa dela pri hiši. Leta 1963 sem rodila sina. Družina se je povečala in tudi jaz sem imela več dela. Večali so se tudi izdatki in kmalu sem se DOMSKI KLOPOTEC zaposlila tudi jaz. 25 let sem delala v vrtnariji v Banuti. Sejati, saditi in oskrbovati rastline je zelo lepo, vendar zahtevno delo. Nenehno moraš opazovati in spremljati rast mladih rastlin, jih negovati in zalivati. Glede na tvoje veselje do tega dela pa si vseeno zapustila to delovno mesto. Zakaj? Rada sem gojila cvetje in zelenjavo. Zjutraj, ko je prisotna rosa, pogledaš na cvetočo gredo in čutiš njihov opojni vonj, ti je poplačan ves trud. Z žalostjo sem zaradi bolezni mogla zapustiti to delovno mesto. Najprej so me peljali v bolnico v Rakičan. Tu sem ostala precej časa. 8 tednov sem bila na negovalnem oddelku, nato pa sem šla v Ljubljano. Leta 2011 pa sem prišla v Dom starejših v Lendavo. Si svoj dom s težavo zapustila? Kako se počutiš v Domu? Niti ne. Sama nisem bila sposobna skrbeti zase. Na invalidskem vozičku sem. Ni mi žal, da sem prišla v Dom. Spoznala sem mnogo ljudi, srečala stare znance. Ko vidim, da imajo drugi še hujše težave kot jaz, se umirim. Sodelujem pri raznih aktivnostih v Domu, hodim na pevske vaje in tekmovanja. Pomagam, koliko zmorem. V Domu lepo skrbijo zame. Sin me redno obiskuje, prav tako moje sestre in brat. Živim v lepi sobici, zadovoljna sem! Hvala za pogovor, Marija! Intervju opravila: KEPE Irma JE MEDICINSKIM SESTRAM DOVOLJENO JOKATI? Noč je razprostrla svoj temačen obraz, jaz pa ponočujem po službeni dolžnosti. Misli mi počasi plujejo skozi možgane, prisluškujem tišini v sebi in v moji okolici. Dvajset let bo, kar sem tukaj. Dvajset let mojega življenja, nedelj, praznikov in noči. Tudi zdravja! Včasih tudi slabe vesti, ko sem odhajala in so me otroške oči prosile naj ostanem doma. Jutra pa so bila polna otroških objemov, mokrih poljubčkov in moje utrujenosti. Zakaj sem tukaj? Ni samo denar tisto, kar te priganja v službo. Zdaj že lahko rečem, da jo to ljubezen do poslanstva, ki ga opravljam. Ko moja dlan zaobjame zgarano in od starosti pomodrelo dlan, ko se siva glava nasloni na moje rame, ko obrišem solze z oči, ki strmijo daleč v daljavo in ne vidijo cilja. Ko opravljam svoje delo, pa čeprav v križu zbada in se bolečina čedalje bolj oglaša. Pozabim nase, drugim dajem prednost. Pohecam se s kolegicami, trosim svojo dobro voljo okoli sebe in želim vlivati optimizma. Tudi tebi draga kolegica, ki praviš, da so nas višje institucije grdo degradirale. Da nismo več vredne imena medicinska sestra, saj so nam ga skoraj odvzeli. Da predstavljamo samo številko v članstvu in posledično s tem tudi mesečni finančni doprinos. Da smo vedno na razpolago, ko je treba biti kriv in ko je potrebno samo poslušati. Da smo zelo pomemben člen v verigi zdravstvene nege, vendar tuja usta o tem trmasto molčijo. Da je od nas odvisen glas o nas in našem Domu. Če se me ustavimo, se bo ustavilo marsikaj. Tudi dober glas! S kepo v grlu ti pritrjujem in skoraj zajokam. Kje je tisti lik sestre, ki sem ga odkrivala in spoznavala v srednji šoli? Noč ima svojo moč, zato me spreletavajo takšne temačne misli. Vmes prehodim vse štiri etaže našega Doma, da se prepričam o stanju stanovalcev. Popravim vzglavje tu, ponudim pijačo tam kjer me prosijo, obrnem nepomičnega….pa še pokličem v sosednjo zgradbo, če je vse v redu. Še DOMSKI KLOPOTEC naprej je mir. Nič čudnega, tudi ura je taka, da vse mirno spi, samo moje misli frfotajo in prinašajo spomine. Bilo je jutro. S soncem oblito, z dobro voljo na oddelku. Klepet ob delu s kolegicami in stanovalci, saj smo kot ena velika družina! Vznemirjen glas prekine našo dobro voljo. Hitim k postelji. Zastrmim se v telo, ki ga je začel zapuščati poslednji atom življenjske energije. Primem za roko, brišem pot po licih in čelu, ter prigovarjam: »Samo še malo. Poslovite se, dovoljeno vam je oditi, odhajate v ljubezni vaših otrok. Tudi v naši ljubezni…« Telo se sprošča, dih zastane. Zaprem oči, tudi svoje, saj iz njih silijo solze. Pokrižam, ker so me tako vzgojili moji starši. Iz srca butnejo spomini; na čas, ko sem izgubljala nekoga, meni dragega. Solze dobijo še večjo moč. Stopim na hodnik, povem kolegicam: »Izgubili smo jo.« Verjemite mi, vse smo jokale. Čaka me še soočenje s svojci. Požiram solze, ko stisnem roko v znak sožalja. Take stvari me potlačijo. Dan se nadaljuje, stanovalci so mirni, me smo tihe. Samo ljudje smo! Nam je torej dovoljeno jokati? * * * Življenje niso dnevi, ki so minili, temveč dnevi, ki smo si jih zapomnili. (P. A. Pavlenico) V marcu 2010 so se prvič odprla vrata Gospodinjske skupnosti v Domu starejših Lendava. Svetle, prijazne sobice smo v nekaj dneh napolnili novi stanovalci. Bilo nas je 24. Življenje je potekalo mirno, brez ovir, dokler nam usoda ni iz naše sredine iztrgala naše najdražje, naše prijatelje in sostanovalce. Dvanajst se jih je že poslovilo od nas. Draga Irena! 30. marca 2010 si prišla stanovat v Dom starejših. Bila si vesele narave, povsod zraven, kjer si lahko pomagala. Z veliko ljubeznijo si skrbela za svoje rože tudi takrat, ko si to delo že s težavo opravljala. Bila si vseskozi ljubeča, skrbna mati svojih otrok, vnukov in pravnukov, ter dobra sostanovalka. Usoda življenja te je hudo kaznovala. Mirno, tiho si prenašala bolečine brez pritožb. Toda prišel je dan v turobnem novembru, ko se je ustavilo tvoje utrujen srce. Prazna je tvoja sobica, le goreča sveča pred zgradbo s plapolajočim plamenom žaluje z nami. Spomin na Te bo večno ostal v naših srcih. Počivaj v miru! V imenu vseh žalujočih, ki smo izgubili svoje najdražje, bi se iz vsega srca rada zahvalila vsem Vam, ki ste nam in našim najbližjim ob tistih žalostnih trenutkih stali ob strani in čutili z nami. Hvala Vam za vsak ljubeč stisk roke, za vse tople in sočutne objeme, hvala za vsako besedo v tolažbo. Hvala tudi vsem zaposlenim v Domu, ki v času našega bivanja skrbite za to, da se počutimo kot doma. KEPE Irma stanovalka Gospodinjske skupnosti DOMSKI KLOPOTEC ZAHVALA Zaposleni in stanovalci Doma starejših Lendava se zahvaljujemo družbi LEK FARMACEVTSKA DRUŽBA D.D., ki je našemu Domu namenila 500,00 EUR sponzorskih sredstev. Iskrena hvala! DOMSKI KLOPOTEC DOMSKI KLOPOTEC 10 Interno glasilo DOMA STAREJŠIH LENDAVA IZDAL: Dom starejših Lendava Slomškovo naselje 7 9220 Lendava 02-578-1236 www.dslendava.si GLAVNI UREDNIK: Minka Hozjan RAČUNALNIŠKA OBDELAVA: Dejan Utroša UREDNIŠKI ODBOR: Minka Hozjan Dejan Utroša Anastazija Horvat Olga Sočič Simona Marič Tibaut FOTOGRAFIJE: Arhiv delovne terapije TISK: Digifot d.o.o. Industrijska ul. 2 9220 Lendava - Lendva NAKLADA: 500 izvodov LENDAVA December 2013 DOMSKI KLOPOTEC