Zgodba o slovenskem jeziku
Kozma Ahačič
Jaka Vukotič
knjigarna.com swis721
CMYK
10/100/90/0
knjigarna.com swis721
CMYK
10/100/90/0
To je zgodba o slovenskem
jeziku. O tistem, ki ga govorimo,
v katerem pišemo in s pomočjo
katerega tudi razmišljamo.
knjigarna.com swis721
CMYK
10/100/90/0
6.–7. stoletje
1
Ta zgodba je zelo stara. Začela se je, ko so pred
malo manj kot tisočletjem in pol naši daljni predniki
prišli iz daljnih krajev živet na slovenski prostor,
približno tja, kjer danes živimo mi. Oni še niso
vedeli, da jim bomo nekoč rekli naši predniki, tudi
za Slovence se niso imeli. Govorili so jezik, ki ga
danes ne bi razumeli. V tem jeziku so se zlahka
pogovarjali tudi s predniki narodov, ki jih danes
ne razumemo več tako dobro in ki živijo v državah
južno od naše Slovenije. Kakor naši predniki so
namreč tudi oni govorili v narečju južnih Slovanov.
knjigarna.com swis721
CMYK
10/100/90/0
knjigarna.com swis721
CMYK
10/100/90/0
8.–10. stoletje
Takrat ni bilo avtomobilov ali interneta ali časopisov,
še brati in pisati jih je znalo zelo malo. Zato so potomci
naših prednikov že kmalu začeli govoriti malo drugače
od potomcev tistih njihovih prijateljev, ki so živeli bolj
na jugu, izven slovenskega ozemlja. Podobno kot mi vsi
še danes govorimo jezik, ki ni povsem enak jeziku naših
staršev, in se nam to zdi zelo imenitno. Kmalu je bil jezik
naših prednikov že tako drugačen od jezika njihovih
sodobnikov na jugu, da so se že zelo težko razumeli,
če so šli kdaj na potovanje in so se hoteli pogovarjati
drug z drugim. Na to so vplivali tudi jeziki tistih njihovih
prijateljev, mož in žena, ki niso bili Slovani in so živeli
na slovenskem ozemlju že od nekdaj. Tako se je počasi
rodila slovenščina.
knjigarna.com swis721
CMYK
10/100/90/0
Ta slovenščina je bila še zelo drugačna od današnje
slovenščine. V njej so na primer govorili svojim
slovenskim vernikom nemški škof Abraham in nekateri
njegovi duhovniki. Stari zapiski z dvema molitvama in
eno pridigo, s katerimi so si pri tem pomagali, pa so
bili že povsem izrabljeni. Preden so se izgubili, je škof
Abraham naročil svojemu pisarju, naj jih znova zapiše
v novo škofovsko knjigo. To knjigo je nato škof Abraham
večkrat rabil, če so k njemu k maši prišli verniki, ki so
govorili slovensko. Ker je bil Abraham natančen gospod,
je knjigo spravil v svojo knjižnico. Zato se
je ohranila vse do danes.
knjigarna.com swis721
CMYK
10/100/90/0
konec 10. in začetek 11. stoletja
Takole je govoril škof Abraham, ko je
maševal pred našimi predniki:
»Verujon v Bog vsemogontji i v jega
sin i v sventi duh, da ta tri imena
edin Bog, Gospot sventi.«
In takole bi to povedali v današnji
slovenščini:
knjigarna.com swis721
»Verujem v Boga vsemogočnega in
v njegovega Sina in v svetega Duha,
da so ta tri imena en sam Bog,
Gospod sveti.«
CMYK
10/100/90/0
Abrahamov pisar se ni nikdar učil pisati v
slovenščini, kakor se učimo mi v šoli, zato se je
spraševal, kako naj zapiše besedila, ki mu jih je
bral in narekoval škof Abraham. Pa jih je zapisal
kar po občutku. Podobno kot bi danes zapisala
vaša dedek ali babica kak angleški stavek, če
se angleščine ne bi učila v šoli. Zato danes
njegove zapise težko beremo. Poglejmo, kako
je zapisal naš odlomek:
a
ieg
Iu tri
•
k i at a
go • D e t i •
o
u
m
ze duh zu
g u eti zpod
o
ub uu go
iu u z bog
u
r
e
n
uu • I • edi
zin e´na
im
knjigarna.com swis721
CMYK
10/100/90/0