1. No category

Navodila
za ignacijanske
duhovne vaje
v vsakdanjem
življenju
Predavanje
Dr. sc. Marice Čunčić
po knjigi
velič. o. Johna Veltrija, SJ: Orientations (Smernice)
2. molitvena celota
Izključno za udeležence Programa Inigo
Vse pravice zadržane
© Marica Čunčić 2008
Zagreb 2008
Zavaroval sem svoj
kraj in čas molitve
z močno ograjo
Navodila za 2. molitveno celoto
Tema v prvem tednu je bila Božja ljubezen: kako nam je Bog, oče in mama in še
veliko več kot si sploh lahko predstavljamo, ter nas ljubi in skrbi za nas osebno. Molili
smo za milost globokega zaupanja in zanesljivosti v Božjo skrb in bližino. V naših
premišljevanjih v teku šest dni smo gledali Gospoda kako uči moliti svoje učence.
Gledali smo kako lilije cvetijo na polju in kako nas Bog bolj ljubi od teh lilij. Gledali smo
kako Izaija govori, da nas Bog varuje in da smo mu dragoceni. Pri Ozeju smo brali kako
je Bog ljubil Izrael že, ko je bil še otrok in mislili na sebe, kako nas ljubi. Potem smo v
Psalmu 23. videli, da je Gospod naš pastir, in v Psalmu 121. kako je naš varuh in
zaščitnik. V tem preteklem tednu nam je bila glavna naloga, najti kraj in čas za svoje
premišljevanje. Upam, da ste uspeli najti primeren kotiček kjer vas drugi najmanj motijo
in da ste našli dober čas v katerem se boste lahko sprostili in zares prepustili Božjemu
delovanju pri vsakem premišljevanju, vsakega dne duhovnih vaj.
V navodilih za prvi teden sem govorila o razlogih za opravljanje duhovnih vaj, o
vodenju Svetega Duha, o odnosu spremljevalec – spremljanec, o premišljevanju besedil
iz Svetega pisma, o sestavi duhovnih vaj ter o kraju in času za molitev.
V navodilih za drugi teden ne bo več toliko različnosti v temi; v glavnem bo
govora, le o refleksiji. V vaših kratkih navodilih na tistih dveh straneh lahko vidite, da je
o refleksiji govora celih pol stolpca. To je veliko z ozirom na ostale elemente duhovnih
vaj, kar se tiče navodil. Namreč, refleksija je zelo pomembna in v drugem tednu jo bomo
vadili, da jo bomo mogli dobro pisati po vsakem premišljevanju. Refleksija ni
premišljevanje in ni vključena v čas molitve, t.j. čista molitev, da tako rečem, oseben
čas, a čas za refleksijo je določen po premišljevanju. Refleksijo je potrebno napisati takoj
po premišljevanju, sicer bomo potem pozabili vse kar se je zgodilo ob premišljevanju.
Kakor med premišljevanjem zapisujemo neke misli, tako moramo napisati tudi refleksijo
po vsakem premišljevanju. Namreč, potem je smiselno prebrati vseh šest refleksij, da jih
zberemo v eno pregledno pripravo za pogovor s spremljevalcem. Refleksijo lahko
povemo spremljevalcu ustno, toda prej mora biti obvezno pisno oblikovana. Torej, ko
končam molitev, pogledam kaj se mi je v njej dogajalo. Sprašujem se, kako je bil prisoten
Bog, kaj sem jaz delal-a, ali je bilo morda nekaj čudnega pod vlivom
Božjega
sovražnika. Cilj refleksije je pravzaprav, da se naučim razlikovati katerega porekla so
vplivi, ki so se dogajali med molitvijo. Ali je to od mene, ali je morda zaradi vpliva mojih
občutkov, mojih spominov, mojih ran, mojega otroštva, mojih današnjih ali včerajšnjih
odnosov z nekom. A morda je Bog nekaj hotel, morda je bil Božji poseg v molitvi ali je
to bil nek napad od Božjega sovražnika. Torej, v osnovi bi bilo potrebno ugotoviti od kod
oz. od katerega porekla so vplivi. A malo preciznejše razločevanje bi bilo: če mi Bog
govori, da opazim kam me On usmerja in kaj bi On hotel. Torej, sprašujem svojo zavest o
tem, koliko dojemam tisto, kar mi Bog daje in kar mi Bog sporoča pri branju iz Svetega
pisma ob premišljevanju.
Poglejmo sedaj kaj ni refleksija. Namreč, nekateri bodo pisali refleksijo, na
primer, kot teološko razpravo misleč, da je treba spremljevalca prepričati v svoje teološko
znanje. To je zgrešeno, ker so napisane mnoge teološke razprave, ki so zelo dragocene in
do njih vedno lahko pridemo. Med tem, sedaj ne raziskujemo ta nivo Svetega pisma,
temveč način, po katerem je Sveto pismo delovalo na nas, kako smo reagirali, kaj se je
zgodilo, kateri občutki so se prebudili v nas. Torej, to ni teološka razprava. Prav tako
refleksija ni odločitev: čeprav je Bog tako dober in čeprav On skrbi za mene, jaz
odločam, da se bom vedno držal tega in tega, ali jaz odločam, da bom delal to in to.
Torej, Refleksija ni odločitev. Mi doprinesemo odločitve med premišljevanjem in na
splošno, v življenju seveda, toda ne v refleksiji. V refleksiji samo pogledamo, kaj se nam
je zgodilo, da razumemo globoke razloge tega, t.j. da gledamo v globino. Potem,
refleksija ni niti molitev. Pogosto se refleksija prelije v molitev. Ko pričnemo pisati o
tem, kako smo doživljali Božjo veličino, nam recimo takoj pride molitev: Bog, slavim
Te, ljubim Te in t.d., toda to ne spada v refleksijo. Prav tako refleksija ni kolokvij. Kakor
sem navedla v tem primeru, ponovno začenjamo razgovor z Bogom, toda refleksija ni
kolokvij ali razgovor z Bogom.
Da bi vedeli kaj je refleksija, smo navedli v kratkih navodilih pod malimi
iztočnicami, vprašanja za Refleksijo, na katera je pomembno odgovoriti pri refleksiji:
1. Kakšna je bila moja daljnja in bližnja (neposredna) priprava za molitev?
Recimo, danes sem imela v službi veliko gnečo, bila sem utrujena, bil je
velik promet. Ko sem prišla domov, je bilo zopet veliko dela in med tem
ko sem premišljevala, sem zaspala od utrujenosti. Torej, to je bila ena od
daljnjih priprav. Pripravila sem se za premišljevanje, toda zaradi gneče
nisem imela časa, pravzaprav, niti misliti nisem mogla na točke, niti se
nisem spomnila kaj je bilo včeraj v točkah za premišljevanje, ker sem bila
zelo zasedena. Tudi to je daljnja priprava. Daljnja priprava je lahko tudi
taka: cel dan sem razmišljala, odmevalo mi je tisto, kar sem doživela v
prejšnjem premišljevanju in pripravila sem se, odpreti svoje srce za tisto,
kar sledi. Ko opisujemo bližnjo pripravo, lahko rečemo: bilo mi je težko
vstopiti v molitev, komaj sem se zbrala, morala sem, recimo, ponovno
najti dober položaj, katerega sem prejšnji krat že našla in zopet mi ni bilo
dobro. Pokrižala sem se, se postavila pred Gospoda in se šele tedaj
umirila. Torej, to je približen opis, te bližnje priprave: kako vstopim v
premišljevanje.
2. Katero besedilo je dano, a katero izbrano za ponovitev in zakaj? Namreč,
kasneje bomo lahko premišljevanja, tudi izbrali. Sedaj, v prvem tednu,
nismo mogli izbirati. Za vsak dan, nam je bilo ponujeno samo eno
premišljevanje. Toda, ko bodo na izbiro, bo treba reči: lahko sem izbirala
med tem in tem, a izbrala sem to, zaradi tega in tega. Tako se ve, na
katerem temelju je sploh nastalo to premišljevanje in katero branje Svetega
pisma je v ozadju.
3. Kateri občutki in misli so se pojavili v molitvi? Recimo, razjokala sem se,
bila sam besna na vse ljudi ki imajo tisto kar jaz nimam, jezila sem se, ker
sem taka, kakršna sem, mislila sem na, primere svojih grehov, ki me sedaj
motijo in bi bilo boljše, da jih nebi počela. Ali, mislila sem na to, kako je
Bog dober, kako tega jaz nisem vedela in kaj sem do sedaj delala in t.d. V
glavnem, z nekaj besedami se mora opisati tisto kar sem mislila in občutila
4. Kakšno razpoloženje je bilo prej in katera sprememba razpoloženja je
nastopila pri molitvi? Na primer, v premišljevanje sem vstopila raztresena
in pravkar sem se jezila na otroka, ki me je stalno motil. Nisem niti mogla,
verjeti, da mi bo premišljevanje uspelo, šele ko sem se pomirila po
premišljevanju ter vpila Božjo ljubezen, sem dobila mir in umirjenost. Po
premišljevanju, se na primer, lahko pojavi, zaskrbljenost zaradi pomisleka,
kako bom sploh mogla opravljati duhovne vaje, lahko pa nas obide
globoko veselje.
5. Ali je bilo v tej molitvi kaj takega, zaradi česar bi si želela vrniti? Pri tem
se misli na možnost ponovitve, katere nam omogočajo, da se vrnemo na
tisto kar mislimo, da bi bilo za našo dušo, dobro ponoviti.
6. Ali sem molila za milost? Torej tukaj je bila milost: globoko zaupanje v
Božjo skrb in dobroto. Ali sem sploh molila za to?
7. Če sem molila, ali sem prejela to milost ali nisem? Lahko rečem: zdi se
mi, da sem to milost deloma prejela, ali sploh nisem prejela te milosti, ali
prejela sem to milost in zelo sem hvaležna Bogu za to.
8. Kako je potekal kolokvij? Torej, kako sem se pogovarjala? Lahko rečem,
na primer, da sem bila najprej malo jezna na dragega Boga, ker mi je dal
take okoliščine v katerih ne morem opravljati duhovnih vaj, tako kot bi jih
želela. Vendar sem ga potem prosila za odpuščanje, ko sem spoznala
kolikšno ljubezen je pravzaprav On, izkazal meni v mojem življenju in t.d.
Torej, kolokvij, pogovor z Bogom, je lahko zelo živahen, toda tudi
skeptičen: lahko rečem: oh, nič si nisem upala reči dragemu Bogu, in prav
gotovo nisem nič slišala, da bi on meni kaj govoril in t.d.
9. Kdo je vplival na moje premišljevanje? Bog, Božji sovražnik, hudič, ali
moje slabe, ali dobre navade, moj značaj, moja zgodovina, ali moje rane,
predsodki in t.d.
Refleksija bi, morala torej vsebovati te elemente. No, čeprav bomo na začetku
gledali ta vprašanja, ne bomo na njih odgovarjali po šolsko, temveč nam bodo samo v
pomoč kot opomnik, o čem se mora govoriti v refleksiji.
Da ne bi vplivala na vaše naslednje premišljevanje in na naslednji teden, bom
vzela za primer refleksijo iz daljnjih premišljevanj. Na primer, kako sta Jožef in Marija
prinesla in pokazala Jezusa v Svetišču. Starček Simon ga je prijel in ga pokazal Bogu,
rekoč: “Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje
oči so videle tvojo rešitev…“ (Lk 2, 29 - 31). In tako je on predstavil dečka Jezusa
Nebeškemu Očetu. In neki izmišljeni spremljanec je takole napisal v refksiji po
premišljevanju tega odlomka:
“Vstopil sem v molitev kakor običajno. Zavestno sem bil bolj pasiven kakor prej.
Vrnil sem se na točke, kjer sem dobil izkušnjo tolažbe v ostalih ponavljanjih tega tedna.
Dovolil sem, da me prevzamejo. Molil sem, da bi bil moder in veren kakor starček
Simon. Preživel sem precej časa v upanju, da dobim po milosti dar Simonove vere. Obraz
mu je bil videti tako moder. Občutil sem Božjo prisotnost v Simonovi modrosti med tem,
ko sem jo vpijal. Hitro mi je pretekel čas. Izkristalizirale so se moje želje v srcu. Rekel
sem Jezusu, da želim pozorneje upoštevati hirarhijo (lestvico) odgovornosti, v odnosu do
drugih.
V nadaljevanju sem se čudil Jožefu, kako vsak dan potrpežljivo opravlja
obveznosti, ne da bi o tem razglašal na okoli.”
Torej, ta spremljanec je opisal, kako mu je bilo pri tem premišljevanju ob
Jezusovem prikazovanju v Svetišču. To ni ne teološka razprava, niti odločitev, ni molitev,
in ne kolokvij, opis tistega kar se je zgodilo. On pravi: “Vstopil sem v molitev kakor
običajno“, zato, ker je to njegova, že ne vem katera, refleksija in zato, ker spremljevalec
ve kako običajno vstopi v molitev, torej, že ve kakšna je pri njem bližnja priprava. In
nadaljuje: “Zavestno sem bil bolj pasiven, kakor prej.” Pomeni, prej je bil drugačen, toda
to spremljevalec že ve. In potem se obrne na ponavljanje in reče: “Vrnil sem se na točke
kjer sem doživel tolažbo...” To je torej vzrok, ker je izbral prav to premišljevanje in ker je
molil, t.j. prosil za milost. In kako veliko časa je prebil pri gledanju Simonove vere; in
kako sta se ga dotaknila Simonov obraz in modrost. In pove, da mu je čas hitro minil.
Toda ko je vse to sprejel v sebe, kaj se je v njem zgodilo, videl je, da je v njegovem srcu
vzklila želja, da uredi svoje odnose s tistimi, ki jim pomaga. Govora je, namreč, o nekem
45-letnem neporočenem pravniku, ki v prostem času, do onemoglosti pomaga beguncem.
In sedaj v tem svojem delu, vidi neke neurejenosti in jih želi urediti. Na koncu omenja
tudi sv. Jožefa, kako ga občuduje, ko ga vidi kako zvesto služi, svoji Sveti družini.
Zanimivo je, da opazi tudi tisto, kar sv. Jožef ne dela, torej, “ne trobi naokoli”, govoreč:
jaz delam to, delam tisto, ono... To opaža na sv. Jožefu in to je za spremljanca zelo
pomembno. Bog mu je, pravzaprav, dal sliko sv. Jožefa in njegovo zvestobo, v
skromnosti in v skrivnosti, da ga pouči, kako se dela za druge.
Refleksija ni detaljno, podrobno poročilo in ni ga potrebno obširno opisati,
temveč čim bolj jedrnato, in navesti, kar je najvažnejše. Tukaj se bomo vadili, pravzaprav
v tem, da razlikujemo, kaj je bistveno, a kaj nebistveno. Pri izdelavi refleksije, se je
pomembno vprašati: kaj se mi je dogajalo, v teku premišljevanja? To pomeni, da mi ni
treba pisati vse, kar mi pade na pamet, temveč, kako sem se počutila, ko mi je prišlo
nekaj na misel. Refleksija je sredstvo, ki pomaga spremljancu dojemati, kaj se z njim
dogaja v premišljevanju, in to tako, da spremljanca usposablja, da sam razločuje kaj se
mu je zgodilo, da sam vidi, od kje so prišli duhovni vplivi v premišljevanju. Tako se
usposablja, da tudi sicer v življenju dela refleksije in to bo dediščina na koncu duhovnih
vaj. Izdelava refleksije, je zares dragocena sposobnost. Torej, v drugem tednu bom prosil
Gospoda, da mi pomaga, da se dobro naučim delati refleksijo.
V drugem tednu je tema: Moja odvisnost, kot stvarstvo od Boga. Prosim za
strmenje nad mojim bivanjem in tem, da je Bog z menoj v osebnem odnosu.
Premišljevanja so iz Knjige Rzodetja - o Božji svetosti, pred katero se v globokem
spoštovanju, priklanjava Mojzes in jaz. Potem premišljujem Joba, ki pravi, da je nag
prišel iz materinega telesa in da se moram prikloniti pred Stvarnikovo modrostjo. Potem
je na vrsti Pismo sv. Pavla Rimljanom - Bog se nam daje po Duhu, ki je prisoten celo v
naši omejenosti in slabosti. In potem pride ponavljanje, pa Psalm 139. in 8. - kako nas
Bog preizkuša in kako nas pozna, ter kaj je človek, da se ga Bog spominja. Po
premišljevanju,
torej, delamo refleksijo, zavestno odgovarjajoč na podvprašanja, o
katerih smo govorili: katero svetopisemsko besedilo sem vzel za premišljevanje? Ali sem
premišljeval cel čas, določen za to? Kdaj sem se pri premišljevanju počutil prijetno , a
kdaj, neprijetno? Kateri občutki in misli, so se pojavili v premišljevanju? Ali je kaj,
zaradi česar, bi se rad vrnil? Za katero milost sem prosil Boga? Ali sem jo prejel in kako?
Dobra refleksija vsebuje tri vidike na katere mora biti spremljanec pozoren: pred
premišljevanjem – okoliščine, ki se tičejo molitvenega izkustva, bližnja in daljnja
priprava; med časom premišljevanja - opazovanje same molitvene izkušnje in dogajanja v
teku molitve; po premišljevanju
- ocena sprememb v teku molitve, na primer,
nedorečena izkušnja, neudobnost ali skrb, občutek Božje prisotnosti, na katero bi se
morali vrniti in odločitev spremljanca, da se pri ponavljanju vrne, na določeno molitveno
besedilo, ki je izzvalo občutne reakcije. S tem zaključujem navodila za drugi teden.
Oče, krhek sem in šibek ,
ti me poznaš in me varuješ