Zimzelen 4 [ revija PV Centra starejših Zimzelen Topolšica, oktober 2011 ] 1] prijetnost bivanja kazalo 4 Poleg zdravil zdravijo pogovor, dotik, prijazna beseda 8 Storitve želimo opravljati kakovostno in razvijati zaupanje 10 Počitniško delo 12 Človeško telo je izjemen stroj 14 Če imaš dar, ga ne smeš zakopati 16 Da bi le še videla! 18 Prva poroka v Zimzelenu 20 65 let zakoncev Cokan 21 Razstava akvarelov Milke Erbežnik 22 Bili smo na Skoku čez kožo 23 Pa ga imamo – rusko kegljišče! 24 Poletna druženja na prostem 25 Njivski kvintet 26 Kako preživljamo svoj prosti čas? 27 Kinološka urica 28 Bralne čajanke 29 Sonce za vse nas 30 Med bučami in jesenskim cvetjem 32 Informativna stran Časopis PV Centra starejših Zimzelen oktober 2011 številka 4 letnik 2 Naslovnica: Izdelali smo keramično sonce [2 Izdajatelj: Uredništvo: Naslov: Uredniški odbor: Oblikovanje: Tisk: Naklada: PV Zimzelen Glavna in odgovorna urednica: Diana Janežič PV Center starejših Zimzelen, Topolšica 78 A, 3326 Topolšica, tel. 03/896-3711; el-pošta: [email protected] Andreja Štefan Bukovič, predsednica Diana Janežič, glavna in odgovorna urednica članice: Marjana Kugonič, Janja Koželj, Veronika Balažic, Kristina Vah Ivo Hans Avberšek, StudioHtz, HTZ Velenje HTZ Velenje, I.P., d. o. o., Velenje 300 izvodov Občasnik Zimzelen prejemajo zaposleni in stanovalci PV Centra starejših Zimzelen brezplačno. Davek na dodano vrednost po stopnji 8,5%. [ moč besede ] Treba je imeti voljo, pogum, da narediš korak, … … da pristopiš k človeku, ker želiš podariti svoj čas v zameno za občutek, da si tu, ker je smisel v tem, da smo drug z drugim mili. Pred letošnjim poletjem me je po telefonu poklicala gospa Romana in povedala, da želijo člani Župnijskega sveta Šoštanj obiskovati naše stanovalce – le zato, da bodo z njimi. Po sestanku in uvodnem srečanju je sodelovanje steklo. Oblikovati se je začela skupina. Prostovoljke so prišle prvič. Zanimiva druščina: od najmlajših – dveh osnovnošolcev, ki sta bila v spremstvu mame – pa študentka, nadalje gospe, ki so še tako imenovana aktivna, delovna generacija, prišli sta tudi upokojenki. Ni šlo brez treme. »Kako bo?« smo se spraševali, eni po tiho, drugi na glas. »Kako se bo odzvala stanovalka?« »Kako bom sprejela obiskovalko?« so se spraševali stanovalci. »Ali ne bomo koga razočarali, spravili v zadrego?« sva premlevali z Ano, koordinatorico prostovoljcev v PV Zimzelenu. Prvi obisk je bil za nami in ta večer sem še dolgo razmišljala o naših »sodelavkah«, pred časom bi jim rekli tovarišice, koliko energije so vložile, da so sprejele odločitev za plemenito dejanje, da so prišle, pristopile k nekomu, ki so ga pravzaprav prvič srečale. Tako lepa in čista misel je spremljala ta korak, da se je uspeh po reku »Kar seješ, to žanješ« zasejal že na začetku. Bližina drugega je bila blagodejna za dva. Prostovoljec je lahko vsak, pa vendar ni tako preprosto ali pač – za vse tiste, ki imajo širino duha. Naj zaključek razmišljanja zveni kot vabilo: pristopimo k sosedu, sosedi in raziščimo – vsaj njegove, njene oči. Andreja Štefan Bukovič 3] prijetnost bivanja Poleg zdravil zdravijo pogovor, dotik, prijazna beseda Področje zdravstvene nege in oskrbe (ZNO) je v PV Zimzelenu obsežno in v njem je zaposlenih največ sodelavcev. Je nepogrešljiv in zelo pomemben sestavni del vseh procesov v centru, a prave rezultate lahko da le sodelovanje med vsemi zaposlenimi. O organizaciji in delu smo se pogovarjali z namestnico direktorice za področje ZNO Marjano Kugonič, diplomirano medicinsko sestro, ki je nov delovni izziv sprejela ob ustanovitvi PV Zimzelena. Izkušnje, ki jih predstavlja specifično delo v domu starejših, je pridobivala na različnih delovnih mestih. Pripravništvo je opravila v celjski bolnišnici, nato je devet let delala v Bolnišnici Topolšica, kjer je pridobivala veščine dela z bolnimi, se udeleževala različnih izobraževanj in nadaljevala študij zdravstvene nege, specialna znanja pa ji je ponudilo delovno mesto vodilne medicinske sestre v Zdravstvenem domu Celje. Kljub dolgoletnim in raznolikim izkušnjam je novo delovno mesto zanjo pomenilo precejšnjo spremembo. »V domu starejših ne živijo bolniki, temveč starejši ljudje, ki so tukaj doma. To zahteva drugačen pristop, sodelovanje z njihovimi svojci ter zdravstvenim in drugim osebjem. Brez ustreznega sodelovanja z zdravstveno-negovalnim osebjem ter sodelavci pri socialni oskrbi se ne da delati. Velikokrat mi delovni dan zapolnijo pogovori s svojci, s stanovalci, drugo delo pa mora počakati. Stanovalcem veliko pomeni, da si zanje vzameš čas, se z njimi pogovoriš in jih poslušaš. Pomembni so tudi obiski zdravnika in ambulantne sestre,« je za uvod dejala Marjana Kugonič. Prva skrb je zadovoljstvo vseh strank Zimzelen: »Koliko je zaposlenih v enoti ZNO in kakšnih profilov so?« Kugonič: »V enoti ZNO je skupaj 26 zaposlenih. To so 3 diplomirane medicinske sestre, 8 zdravstvenih tehnikov, 11 bolničarjev, 2 zdravstveni strežnici, delovna terapevtka ter fizioterapevt kot zunanji sodelavec. [4 Namestnica direktorice za področje ZNO Marjana Kugonič želi, da sodelavci delujejo kot homogena skupina. Veliko pozornosti namenjamo izobraževanju zaposlenih, vendar si zaradi racionalizacije stroškov prizadevamo organizirati čim več izobraževanj v naši hiši. Enkrat do dvakrat na leto imamo izobraževanja s področja razkuževanja, preprečevanja infekcij. Jeseni načrtujemo izobraževanje iz temeljnih postopkov oživljanja, pravilnega nanašanja obližev in dvigovanja bremen. Sodelavci, ki delajo na varovanem oddelku, se veliko izobražujejo o boleznih demence in ravnanju z ljudmi z demenco.« Zimzelen: »Katere so vaše glavne naloge?« Kugonič: »Prva skrb področja je zadovoljstvo vseh treh strank, to je stanovalcev, svojcev in zaposlenih. Skrbimo, da je zdravstvena nega stanovalcev opravljena kakovostno, da stanovalec dobi ustrezno terapijo, da so narejeni ustrezni medicinsko-tehnični postopki. Poleg tega skupaj s sodelavkami v socialni oskrbi skrbimo, da se stanovalci čez dan vključujejo v različne ak- [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] Vsaka izmena začne delo s predajo službe prejšnje izmene. tivnosti. To pomeni, da jih ne spodbujamo zgolj k fizioterapiji ali delovni terapiji, temveč tudi k sodelovanju v različnih organiziranih prireditvah oziroma k aktivnemu preživljanju prostega časa s pogovori, igranjem družabnih iger, sprehodi in podobno.« 365 dni v letu, 24 ur Zimzelen: »Skrb osebja za stanovalce traja vseh 24 ur v dnevu. Kako na splošno poteka dan?« Kugonič: »Delo poteka v treh izmenah. Vsaka izmena začne delo s predajo službe prejšnje izmene. Na teh predajah sodelavci svojim »naslednikom« povedo, kaj je bilo posebnega v prejšnjih osmih urah in to zapišejo tudi v raportno knjigo. Dogovorimo se za načrt dela, predstavimo posebnosti zdravstvenega stanja posameznih stanovalcev, se pogovorimo o predvidenih preiskavah in podobno. Jutranja ekipa začne delo ob sedmih z nego na posameznih bivalnih enotah. Negibljive stanovalce umijejo in preoblečejo, nato pa skupaj z gospodinjami/strežnicami poskrbijo za razdelitev zajtrka. Za tem razdelijo zdravila glede na predpisano terapijo. Tistim stanovalcem, ki jemljejo zdravila na tešče, ta razdeli nočna ekipa. Po zajtrku delno gibljive stanovalce premestijo na invalidske vozičke ali na sedeže v bivalni enoti, začnejo pa se tudi različne dejavnosti. Nekateri stanovalci ima- jo fizioterapijo, dejavni se vključijo v delovno terapijo, telovadbo oziroma druge dejavnosti. Z negibljivimi stanovalci fizioterapevt opravlja vaje v sobi. Med temi dejavnostmi dipl. medicinska sestra poskrbi za zdravstveno oskrbo – opravi medicinsko-tehnične posege in ostale naloge po navodilu zdravnika. Zdravstveni tehniki obračajo negibljive stanovalce zaradi preprečevanja preležanin, skrbijo za njihovo čistočo, jih kopajo. Kopanje poteka po vrstnem redu in po posameznih bivalnih enotah. Vsa ekipa z gospodinjami/strežnicami se znova vključi med kosilom oziroma večerjo. Po kosilu se nekaj dejavnosti zdravstvene nege in oskrbe ponovi. Popoldne je tudi čas za počitek, pogovor ter sprehod, če je mogoče in potrebno. Popoldanska ekipa po večerji opravi še večerno nego ter pripravi stanovalce za nočni počitek. Ponoči sta v službi zdravstveni tehnik in bolničar. Zdravstveni tehnik pripravi terapijo za prihodnji dan. Oba sodelavca ponoči opravljata redne obhode po vseh enotah, razdelita nočno zdravstveno terapijo in jutranjo pred zajtrkom, se odzivata na nujne klice iz sob, opravita tudi nujno nego. Včasih so noči zelo pestre. Nekateri stanovalci imajo težave, slabo spijo, nekateri potrebujejo le pogovor, pomiritev. 5] prijetnost bivanja Delovno mesto ambulantne sestre je zelo pomembno; Katja Leskovšek pri merjenju krvnega tlaka. Medicinska sestra Tanja Kavšak pri odmerjanju zdravil v lekarni. Zelo pomembno je tudi delovno mesto ambulantne sestre, ki skrbi za vso administracijo pri delu zdravnika ter evidenco vseh opravil in postopkov po zdravnikovih navodilih. V vsaki sobi imajo stanovalci lastno kopalnico, v vsaki bivalni enoti pa je tudi negovalna kopalnica s sodobno opremo – prevoznimi banjami, ambudvigali za dvigovanje in premestitev težjih oziroma negibljivih stanovalcev. V PV Zimzelenu skoraj ni stanovalca, ki ne bi prejemal terapije. V skladu z najnovejšo doktrino in po zdravnikovih nasvetih se trudimo, da bi stanovalci jemali čim manj zdravil. Zdravila so namreč koristna pri posameznih težavah oz. boleznih, a je treba biti pozoren na stranske in kombinirane slabe učinke. Zato smo se povezali s farmacevti Lekarne Velenje in o pravilnem jemanju zdravil in njihovih navzkrižnih reakcijah za zdravstveno osebje pripravili predavanje Nataše Ignjatov, farmacevtke iz Lekarne Šoštanj. Stanovalcem in svojcem pa je o odgovornem jemanju zdravil predavala mag. Sabina Grm, direktorica Lekarne Velenje.« Dobra oprema in sodelovanje Zimzelen: »Kako ste opremljeni z medicinsko opremo?« Kugonič: »Glede na to, da je PV Zimzelen nov center, se lahko pohvalimo, da imamo dobro opremo. Imamo zelo dober EKG z defibrilatorjem, lastni koncentrator za kisik, prenosne kisikove bombe, aspiratorje in saturatorje za merjenje kisika ter ostale pripomočke za kakovostno delo. S sodobno računalniško opremo z ustreznimi programi vodimo evidence nege in zdravstvene oskrbe. Sodobno je opremljena tudi ambulanta. Zdravila so spravljena v domski lekarni. V sobah imamo dvižne postelje z možnostjo naklona nog in vzglavja ter dviga postelje za olajšano opravljanje nege, protidekubitusne blazine za preprečevanje preležanin. Posteljni vložki so zaščiteni s posebnimi prevlekami. V primeru potrebe po izolaciji, na primer pri okužbi z večkrat odpornimi mikroorganizmi, stanovalca namestimo v izolacijsko sobo. [6 Poudariti moram, da nimamo le sodobne medicinske opreme, ampak tudi, da stanovalce negujemo s kakovostnimi negovalnimi sredstvi.« Zimzelen: »S kom vse sodelujete od zunanjih institucij in zdravnikov ter kako ste s tem sodelovanjem zadovoljni?« Kugonič: »Naši zunanji sodelavci so v Zdravstvenem domu Velenje ter Zdravstvenih postajah Šoštanj in Šmartno ob Paki, v Bolnišnici Topolšica, Reševalni postaji ZD Velenje in Lekarni Velenje. Z vsemi zelo dobro sodelujemo. Naš pogodbeni partner je ZD Velenje in zdravniki delajo za nas po normativih, ki jih določi ZZZS. »Naši« splošni zdravniki so dr. Valter Pirtovšek, ki je nosilec ambulante, dr. Jovan Stupar in dr. Verica Vrabič ter psihiatrinja dr. Anita Romih. Z vsakim zdravnikom pride tudi ambulantna sestra ZD Velenje, ki skrbi za računalniško evidenco obiskov stanovalcev po zahtevah ZD Velenje. Nenujne zdravstvene prevoze naročamo v Reševalni postaji ZD Velenje. Zdravila nabavljamo v Lekarni Velenje, enota Trebuša. Z njeno vodjo Sonjo Djordjevič in njenimi sodelavkami odlično sodelujemo, saj nam velikokrat pomagajo pri dilemah in nam ustrezno svetujejo. Na skupnih sestankih z osebjem Bolnišnice Topolšica, ki je nam najbližja, smo se dogovorili o načinu sodelovanja, za naše zaposlene pa so pripravili nekaj strokovnih predavanj. Dobro je tudi naše sodelovanje z laboratorijema v Bol- [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] Dr. Valter Pirtovšek, zdravnik splošne medicine: »Sodelovanje z zdravstvenim osebjem v PV Zimzelenu je korektno, prijetno. Delo zdravnika v domu za starejše se nekoliko razlikuje od dela v ordinaciji zdravstvenega doma ali v bolnišnici. V ordinacijo prihajajo bolniki vseh starosti, v domu za starejše pa so to le starejši ljudje, ki zahtevajo specifično obravnavo in specifično terapijo. Dipl. medicinska sestra Milanda Kotnik in medicinska sestra Mojca Virtič pri obračanju negibljive stanovalke. nišnici Topolšica in ZP Šoštanj.« Zimzelen: »Kako sodelujete s svojci oziroma skrbniki stanovalcev?« Kugonič: »Za svojce imam uradne ure vsak dan med 10. in 11. uro. Lahko me pokličejo po telefonu ali se oglasijo osebno. Na svojo željo se lahko naročijo tudi na pogovor k zdravniku. S svojci rada sodelujem, saj v pogovoru velikokrat najdemo rešitev za stanovalca oziroma lažje ukrepamo, kar vsem nam prinese zadovoljstvo. O vsakršni spremembi zdravstvenega stanja stanovalca obvestim svojce ali skrbnike po telefonu. Kadar sem odsotna, to opravi odgovorna medicinska sestra oziroma zdravstveni tehnik, če je to v popoldanskem času.« In za konec je Marjana Kugonič še poudarila: »Kolektiv PV Zimzelena je mlad – tako po delovni dobi kot po letih skupnega sodelovanja, saj je center sam star komaj dve leti. V tem času je delovni tim nastajal, se spreminjal, dopolnjeval. Kot odgovorna oseba za zdravstvo se trudim, da res zaživimo in delamo kot homogena skupina, ki deluje kot eno v želji po doseganju dobrih rezultatov dela. Nekatere sodelavke in sodelavci si morda v začetku niso natančno predstavljali dela s starejšimi. Skozi pogovor, delovne izkušnje in prakso pa so spoznali, da je delo s starejšimi nekaj posebnega. Da to niso bolniki, za katere je treba odlično poskrbeti v strokovnem smislu, temveč starejši ljudje, ki tako kot vsi mi potrebujejo pozornost, pogovor, čas, poslušanje, socialni stik. Zato mora tudi vsak zaposleni pri sebi preveriti, če je za takšno delo primeren oziroma če se je pripravljen prilagoditi.« Diana Janežič Dr. Valter Pirtovšek: »Delo zdravnika v domu za starejše se nekoliko razlikuje od dela v ordinaciji zdravstvenega doma ali v bolnišnici.« Zanje je včasih še bolj kot sicer za vse bolnike pomembnejša prijazna zdravnikova beseda kot zdravstvena terapija. Velikokrat se zgodi, da se s kom zagovoriva o marsičem in bolnik kar pozabi, da je prišel po zdravila. Zanimivo je, da imam tukaj skoraj tretjino bolnikov, ki sem jih zdravil že prej v splošni ambulanti v Velenju oziroma Šoštanju. To pomeni, da se že poznamo in lažje sodelujemo. V tem času je aktualna tematika odgovorno jemanje zdravil. Tudi sam opažam, da nekateri ljudje jemljejo veliko zdravil, tudi polovico preveč. Priporočeno je namreč jemanje največ do 7 vrst zdravil, nekateri pa jih imajo tudi do 14. To je zelo veliko. Takšna količina zdravil pomeni, da se zdravila med seboj »stepejo« in močno obremenjujejo organizem. Priporočeno je, da bi pri predpisovanju tesneje sodelovali zdravniki in farmakologi ter farmacevti. To sodelovanje že teče. Ozaveščati pa je treba tudi bolnike in njihove svojce, da večja količina zdravil ne zagotavlja tudi večjega zdravja oziroma da je treba večkrat pregledati predpisana zdravila in kakšno tudi umakniti s seznama.« 7] prijetnost bivanja Storitve želimo opravljati kakovostno in razvijati zaupanje Na prireditvah sta direktorica centra Andreja Štefan Bukovič in vodja kakovosti Diana Janežič predstavili model kakovosti in njegove koristi za zaposlene in uporabnike storitev. Kulturni program so izvedli člani pevskega zbora Zimzelen in otroci Podružnične osnovne šole Topolšica, ob obeh prireditvah pa smo razstavili tudi izdelke, ki so jih ustvarili stanovalci v sodelovanju z zaposlenimi. Osnovna ideja modela E-Qalin je kakovost, tako izvajanja storitev in programov zaposlenih kot življenja stanovalcev, vodenja ustanove, sodelovanja z okoljem, doseganja zadovoljstva zaposlenih, stanovalcev in svojcev. Pot do kakovosti pa je vzajemno sodelovanje med vsemi uporabniki – zaposlenimi, vodstvom, stanovalci, svojci, lokalno skupnostjo, poslovnimi partnerji … Učinki modela kakovosti bodo boljša kakovost storitev za uporabnike, večja motiviranost in zadovoljstvo zaposlenih ter pomoč vodstvu in zaposlenim v centru pri V PV Zimzelen smo 22. septembra pripravili dve slovesnosti ob začetku uvajanja modela kakovosti za socialno-varstvene ustanove E-Qalin. Prva je bila namenjena zaposlenim centra in gostom, druga pa stanovalcem in njihovim svojcem. zagotavljanju in izpopolnjevanju kakovostnih storitev. Model kakovosti je izziv Direktorica PV Zimzelena Andreja Štefan Bukovič je poudarila, da je prav, da se je model kakovosti začel uveljavljati tudi na področju socialnega varstva – na tem zelo pomembnem področju dela s človeškimi viri, kjer je treba postaviti in dosegati standarde ter razvijati kulturo odnosov. V nagovoru zaposlenim je dejala, da se je, odkar je center odprt, zgodilo zelo veliko. »V skoraj dveh letih smo prepletli niti med sabo, spletli sodelovanje z lokalno skupnostjo in to je temelj, na katerem bomo gradili projekt kakovosti. Ta pomeni, da bomo naše storitve opravljali odlično, dosegli takšno stopnjo zaupanja pri stanovalcih in svojcih ter tudi v širšem okolju, da se bodo počutili varne, se obračali na nas, ko nas bodo potrebovali. To je naša vizija. Danes smo že tako zrel kolektiv, da smo se pripravljeni Slovesnosti so popestrili otroci Podružnične OŠ Topolšica ter pevke in pevci zbora Zimzelen. [8 [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] Prireditvi sta bili priložnost, da smo zaposlenim, gostom, svojcem in stanovalcem pokazali izdelke stanovalcev in kulinarične dobrote gospodinj/strežnic in kuharic, postrežene na izviren način. spoprijeti z izzivom, ki ga pred nas postavlja model kakovosti E-Qalin,« je dejala Andreja Štefan Bukovič. slovne rezultate in uživa ugled v premogovništvu ne le doma, temveč tudi v Evropi in svetu. V imenu Občine Šoštanj se je prireditve udeležil podžupan za družbene dejavnosti Vojko Krneža in med drugim dejal: »Po manj kot dveh letih delovanja že lahko govorimo o kakovosti delovanja PV Centra starejših Zimzelen. Postavili pa ste si še višje cilje in standarde. Lokalna skupnost zelo ceni vaše delo in odprt odnos do kraja. V Občini Šoštanj takšno sodelovanje spremljamo in podpiramo, saj smo v vašem strokovnem timu našli prave sogovornike za skupno delo.« Direktor se prireditve ni mogel udeležiti, a je zaposlenim PV Zimzelena pisno namenil nekaj spodbudnih besed ob uvajanju kakovosti. Med drugim je zapisal, da zaposleni predstavljajo za podjetje enega glavnih virov konkurenčne prednosti in dolžnost vsakega podjetja je, da svoje zaposlene vodi. Kakovost pridelajo vsi zaposleni Na prireditev za zaposlene je bil povabljen tudi dr. Milan Medved, direktor Premogovnika Velenje, podjetja, ki prav zaradi kakovostnega dela dosega dobre po- »Še tako moderno opremljeno podjetje ne more povečati svoje kakovosti, če zaposleni ne verjamejo v njo. Kakovost ne nastaja zgolj v službah, odgovornih za kakovost. Celovito obvladovanje kakovosti je skupen trud vseh posameznikov znotraj podjetja. Kakovost pridelate vsi zaposleni tudi s pripadnostjo kolektivu, medsebojno pomočjo in ste eden najpomembnejših dejavnikov pri zagotavljanju uspešnosti podjetja. V Skupini Premogovnik Velenje dajemo velik pomen kakovostnemu delovanju. Vesel sem, da se izrednega pomena kakovosti zavedate tudi v PV Zimzelenu. Z vpeljavo načel celovitega obvladovanja kakovosti bo prišlo do določenih sprememb procesov in prepričan sem, da jih boste sprejeli z razumevanjem, predvsem pa v dobro podjetja in vas samih,« je med drugim zaposlenim sporočil dr. Milan Medved. Diana Janežič Model kakovosti smo predstavili gostom in zaposlenim. 9] prijetnost bivanja Med šolskimi počitnicami smo v PV Zimzelen gostili 13 dijakov in študentov na počitniškem delu. Vključeni so bili v nego in oskrbo stanovalcev, v delo gospodinj/strežnic na bivalnih enotah ter pomagali v pralnici in kuhinji. Dva smo vprašali za vtise, Tanja Lončar pa je sama napisala, kako se je počutila pri nas. Počitniško delo Nina Blazinšek je končala 3. letnik Srednje strokovne šole, program ekonomski tehnik v Slovenj Gradcu. Za počitniško delo v PV Zimzelen se je odločila, ker je rada med starejšimi ljudmi. Lani je v okviru prostovoljnega dela sodelovala v Domu starejših v Velenju. No, pri nas pa se s stanovalci veliko ni ukvarjala. Zanjo namreč ni bilo več prostega mesta za gospodinjsko delo, zato je 14 dni pomagala pri pripravi živil v kuhinji. »Zelo zanimiva izkušnja,« je naprej rekla. »Presenetile so me velike količine hrane, ki jo je bilo treba pripraviti in skuhati, sicer pa sem ugotovila, da v Zimzelenu kuhate domačo hrano in zelo dobro. Spoznala sem zanimivo delovno enoto doma in se tudi nekaj naučila,« je povedala Nina, ki tudi doma rada kuha in pri hrani ni izbirčna. gne harmoniko, sicer pa se je v glasbeni šoli učila igranja na bas kitaro in bariton. Drugo leto jo čaka matura, potem pa bo od števila zbranih točk odvisno, kaj bo študirala. Želje ima zelo različne: delovna terapija, grafično oblikovanje ali predšolska vzgoja. Kjer koli se bo izšlo, Nina, srečno! Andrej Tajnik je letos postal zdravstveni tehnik. Počitniško delo je drugo leto zapored opravljal v PV Zimzelen. »Pomagal sem pri negi in oskrbi stanovalcev, kar je raznoliko in pestro delo. V prostem času igra nogomet, za svojo dušo pa razte- Rad sem v Zimzelenu. Ljudje so prijazni, prav tako zaposleni. Pri delu s starejšimi ljudmi se dobro znajdem; treba je razumeti njihove težave in potrebe, pa gre,« je v eni sapi povedal Andrej, ki namerava šolanje nadaljevati na Visoki zdravstveni šoli v Izoli. Vse druge poti v prihodnosti pa prepušča toku življenja. V prostem Nina Blazinšek Andrej Tajnik [ 10 [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] času najde čas za delo in za nedelo: igra nogomet, bere knjige, posedi ob računalniku, rad pa tudi lenari in spi. Vsega je treba zaužiti v pravi meri! Diana Janežič Moje počitniško delo »Delam, delam, delam kot zamor’c,« pravi pesem. A jaz pravim, da tudi delam, vendar ne kot zamor’c, temveč le kot dijakinja velenjske gimnazije, ki sem svoje počitniško delo opravljala v PV Centru starejših Zimzelen v enoti strežbe. Moram priznati, da me je prvi dan opravljanja moje »službe« kar malce skrbelo, kako me bodo stanovalci sprejeli v vlogi strežnice, saj še nikoli poprej nisem bila v takšnem stiku z njimi. Spoznavali smo se le takrat, ko sem jim prišla polepšat večer z igranjem na citre in s petjem, pri čemer so se mi z veseljem pridružili in bili smo pravi Zimzeleni zborček. Od prvega dne počitniškega dela naprej sem vsako jutro z veseljem vstajala, saj sem vedela, da me bodo pričakali veseli in nasmejani obrazi vseh zaposlenih, ki rišejo nasmeh na obraz tudi stanovalcem, ki jih imajo radi in brez katerih bi bila njihova služba nemogoča. mljanje s stanovalci. V času mojega dela v PV Zimzelen je bil en vroč poletni dan zapolnjen tudi s sladolednim piknikom, preizkusila pa sem se tudi v popoldanski izmeni, ko sem poskrbela za postrežbo večerje. Veseli me, da sem lahko opravljala počitniško delo v PV Zimzelen in se preizkusila tudi v vlogi strežnice in ne samo v vlogi citrarke. Vsem zaposlenim se zahvaljujem za topel sprejem, najbolj pa me veseli to, da sem spoznala tako dobre stanovalce in ugotovila, kako malo je treba, da nekomu polepšaš dan. Moje 14-dnevno počitniško delo mi bo ostalo v lepem spominu. Tanja Lončar Čestitke! V sklopu začetne predstavitve modela E-Qalin smo pozornost namenili tudi sodelavkam, ki so v tem letu ob delu pridobile višjo stopnjo izobrazbe. Moj delovnik se je začenjal poln zagona in energije za pripravljanje in razdeljevanje zajtrka, nato pospravljanje in čiščenje sob. Vmes sem si privoščila odlično malico, brez katere ne gre, saj smo vsi potrebovali gorivo še za nekaj ur dela, ki smo jih porabili za pripravljanje in razdeljevanje kosila, nato pa je bil končno čas za kra- Pri Andragoškem zavodu Ljudska univerza Velenje so naziv socialna oskrbovalka na domu pridobile sodelavke: Silva Menih, Ema Goltnik, Kornelija Zaveršnik in Jožica Potočnik, Barbara Pirnat pa je septembra uspešno zaključila šolanje na Srednji zdravstveni šoli Celje in pridobila naziv tehnica zdravstvene nege. Direktorica Andreja Štefan Bukovič jim je čestitala in ob tem dejala: »Dušo Zimzelena delamo skupaj vsi sodelavci in sodelavke. V tem času ste prispevali veliko idej, ustvarjalnosti, pokazali, da znate težave reševati, ne ustvarjati. Pokazali ste veliko mero samoiniciativnosti za izobraževanje in se vključevali v različne izobraževalne programe, ob tem pa bili pripravljeni za to prispevati tudi svoja lastna denarna sredstva.« Tanja Lončar 11 ] prijetnost bivanja Človeško telo je izjemen stroj Kosti Dojenček se rodi s 300 kostmi, odrasel človek pa jih ima samo 206. To je zato, ker se nekatere med odraščanjem združijo. Zanimivo dejstvo je, da nogi nista popolnoma enako dolgi. Vsak človek ima eno nogo nekoliko krajšo kot drugo. Najmočnejše kosti telesa so stegenske in prenesejo tudi 2500 kilogramov teže. Najmanjša koščica človeškega telesa pa je stremence – dolgo je le pet milimetrov in se nahaja v srednjem ušesu. Vse kosti odraslega človeka tehtajo približno sedem kilogramov. Pepel umrlega človeka tehta okoli 4 kilograme. Voda Človeško telo je v 75 odstotkih sestavljeno iz vode. Človek lahko zdrži brez vode tri dni, brez hrane nekaj tednov, brez spanca pa le deset dni. V povprečju človek v življenju popije 60.500 litrov vode. Koža Vsak kvadratni centimeter kože je dom približno 32 milijonom bakterij. Koža je tudi največji organ s povprečno površino 2,5 kvadratnega metra. Od kože odpade približno 600 tisoč delcev kože na uro, kar je približno 0,7 kilograma na leto, v sedemdesetih letih pa od človeka odpade 49 kilogramov odmrle kože. Koža se popolnoma obnovi v 27 dneh, kar pomeni, da človek zamenja svojo kožo približno tisočkrat v življenju, kar nekako podre pregovor, da »človek ne more iz svoje kože«. Večina prašnih delcev v hiši so pravzaprav koščki odmrle kože. V človeškem telesu v eni minuti odmre približno 300 milijonov celic. Pljuča Ko zakašljamo, pljuča iztisnejo zrak s hitrostjo 900 kilometrov na uro. Vdihnemo in izdihnemo 21 tisočkrat na dan, pljuča tako predelajo najmanj 10 tisoč litrov zraka na dan, kar je dovolj, da bi napihnili 40 gumijastih čolnov za dve osebi. [ 12 Zdi se skoraj neverjetno, da je lahko kaj takšnega sploh nastalo. Milijarde celic, ki so med seboj povezane v življenje, ki, kolikor vemo, ne obstaja nikjer drugje v vesolju. In ker so naša telesa precej krhka, nas že rahlo neravnovesje pahne v bolezensko stanje. So pa po drugi strani naša telesa izjemno čvrsta, sposobna regeneracije in čudovitih načinov branjenja pred raznimi poškodbami in tujki, ki nas želijo uničiti. Odrasel človek potrebuje približno 40 kilogramov kisika dnevno. Človek v povprečju kihne s hitrostjo 150 kilometrov na uro. Med kihanjem se za trenutek ustavijo vse življenjske funkcije. Tudi bitje srca. Načeloma ne moremo kihniti z odprtimi očmi. Možgani Možgane sestavlja 100 milijard celic. Predstavljajo dva odstotka telesne mase, potrebujejo pa 20 odstotkov kisika, ki ga telo sprejme. Možganske celice lahko hkrati predelajo več kot 200 tisoč impulzov in jih posredujejo naprej s hitrostjo 290 kilometrov na uro. Po 35. letu povprečen človek na dan izgubi sedem tisoč možganskih celic, ki se ne obnovijo. Mali možgani opozorijo telo, da se želite požgečkati, zato je nemogoče, da bi požgečkali sami sebe. Edini del telesa, kjer je to mogoče, je ustno nebo. Živčni impulzi potujejo s hitrostjo 275 kilometrov na uro. Oko Z očesom pomežiknemo 9300-krat na dan, tako je zaradi mežikanja oko zaprto 23 minut. Oko ima 127 milijonov celic, na dan pa izloči mililiter solzne tekočine. Zrklo tehta približno 28 gramov. Človeško oko razloči 500 odtenkov sive barve. Roženica je edino tkivo v telesu, ki ne vsebuje krvi. Raziskave so pokazale, da premočno zavezana kravata poveča možnost zelene mrene. Ljudje na splošno berejo 25 odstotkov počasneje na elektronskem zaslonu kot na papirju. Moški naj bi lažje brali manjši tisk kot ženske. Vsi dojenčki so ob rojstvu barvno slepi in ne proizvajajo solz do približno osmega tedna. Razlog, da nam teče iz nosa, ko jokamo, je ta, da solze tečejo v nosno votlino. Okoli zenice je barvna mišica, imenovana iris, zaradi [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] katere imamo ljudje različne barve oči. Glede na to, kakšne barve je mišica, bo imel človek modre, rjave, zelene, sive ali črne oči. Razmnoževanje V moških modih nastane približno 100 milijonov spermijev. Teoretično bi za obnovitev prebivalstva celega sveta zadostovalo 60 moških. V ženskih jajčnikih nastane približno 20 tisoč jajčec, približno 450 pa jih je sposobnih za oploditev. Mišice Najhitrejše mišice telesa so očesne in potrebujejo eno tisočinko sekunde, da se skrčijo. Telo ima 640 mišic, od teh je 400 skeletnih. Samo pri mrščenju čela sodeluje 43 mišic. Mišica, ki premika ušesno stremence, je dolga 1,2 milimetra. Kri V telesu je približno 160 tisoč kilometrov žil in sedem odstotkov telesne teže predstavlja kri. Povprečna življenjska doba rdeče krvničke je 120 dni. Če bi raztegnili vse rdeče krvničke v vrsto, bi z njo dvakrat obkrožili svet. Jetra v enem dnevu očistijo dva tisoč litrov krvi in izločijo 700 mililitrov žolča. So organ, ki se najhitreje obnavlja. Če jih polovico odstranijo, se popolnoma obnovijo v štirih tednih. Jetra v desetih urah razkrojijo liter rdečega vina. Srce Žensko srce bije hitreje od moškega. Povprečno srce tehta malo manj kot pol kilograma. Največ srčnih napadov se zgodi med osmo in deveto uro zjutraj. V sedemdesetih letih življenja naredi srce povprečno tri milijarde utripov. Ko mirujemo, pošlje po žilah pet litrov krvi na minuto, pri vrhunskih športnikih pa do 30 litrov. V povprečni življenjski dobi je to približno 180 tisoč litrov krvi. Srce utripne približno 37 milijon krat na leto, 100 tisočkrat na dan. Normalen utrip srca je približno 70-krat na minuto. Srce ustvari dovolj pritiska, da lahko brizgne kri približno deset metrov daleč. Lasje in dlake V povprečju porabi moški v svojem življenju za britje pet mesecev. Poleg kostnega mozga so lasje najhitreje rastoče tkivo v človeškem telesu. Povprečen človeški skalp ima 100 tisoč las, imamo pa tudi približno enako mešičkov po telesu kot šimpanz. Lasje sivijo zaradi odmiranja celic pigmenta v mešičkih. To odmiranje povzroča nastanek melanina, ki obarva dlake v srebrno, in čeprav na prvi pogled ni videti tako, so lasje in nohti narejeni iz iste snovi, keratina. V povprečju človek na dan izgubi 100 las. To pomeni 36.500 na leto. V vranici, ki leži v trebušni votlini, se vsak dan razgradi sto milijard rdečih krvnih celic. Če prišijejo delček vranice v trebušno votlino, traja približno štiri tedne, da iz njega zraste nova vranica. Poti, po katerih obe ledvici čistita kri, so dolge 50 kilometrov. Ledvice je prečistijo 1514 litrov na dan. Približno 300-krat na dan potuje vsa kri – od pet do šest litrov – skozi vse čistilne postaje. Vsako minuto steče iz ledvic prek sečevodov v mehur pet kapljic urina, mehur pa ga lahko sprejme do liter in pol. 13 ] prijetnost bivanja Če imaš dar, ga ne smeš zakopati Tako kot piše v naslovu, je dejala Veronika Svetina, slikarka iz Velenja. V prvih mesecih po odprtju PV Zimzelena nam je podarila veliko svojih slik, ker »so bile stene doma tako prazne, puste,« je dejala. Pogovarjali sva se pri njej doma na Kardeljevi ploščadi, obkroženi z njenimi umetniškimi deli, pili čaj iz zelišč, ki jih je sama nabrala, sladkan s primorskim medom. In klepetali o vsem mogočem. Veronika Svetina ob sliki našega, žal pokojnega, stanovalca Ferdinanda Smole Feryja. Spoznala ga je, ko je v Zimzelenu obiskovala svojo dolgoletno prijateljico Veroniko Balažič, in Fery je nanjo naredil močan vtis. »Morala sem ga naslikati,« je rekla. Prava vsebina pogovora je bila, seveda, Veronika sama in njeno življenje. Razkrivala se je s pripovedovanjem svoje ljubezni do narave, hribov, do pozitivnih ljudi, do občutkov, ki jih vse to vzbuja v človeku in jih ona zna prenesti na platno. Razkrila je veliko o sebi, morda tudi kaj, česar ne bi želela. In tudi priznala, da ima dvojno naturo: »Kot dekle sem bila živahna, jezična in pogumna, na drugi strani pa boječa. Kako je človek lahko takšen!« [ 14 Veronika – hči Najprej je spregovorila o mami. »Moja mama mi je bila vzor. Do konca življenja je bila vesela, duhovita, polna energije. Bila je mila ženska, ki so jo vsi imeli radi. Nikoli je nisem imela za staro. Umrla je stara 83 let. Mama me je vedno pričakala pri ograji ali pa je šla do ograje z mano, ko sem odhajala. Okoli hiše je bilo vedno veliko rož,« je nežno pripovedovala Veronika. In oče? »Moj oče je bil slikar samouk, moj mentor. Nosila sem mu svo- je slike v oceno. Vedno me je spodbujal, naj slikam v naravi, v živo. Dejal je, da ob tem motiv doživljaš, dobiš navdih in v sliko daš čustva, ljubezen. Oče je bil rojen v Leobnu v Nemčiji in je bolj obvladal nemščino kot slovenščino. Zaradi tega je na sprejemnem izpitu za študij slikarstva padel pri slovenskem jeziku. Tako se je potem učil za črkoslikarja in nazadnje delal pri odličnih mojstrih, ki so slikali v cerkvah. Bil je poseben človek, moder, umetnik. Veliko se je [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] izobraževal iz slikarstva, imel je veliko knjig o tem,« je tekla naslednja nežna Veronikina pripoved. Še ena oseba je v Veroniki pustila globoko sled – stara mama, očetova mama. »Zelo rada sem jo imela. Kupila mi je prve barvice. V tistem času starši in stari starši otrok niso objemali, poljubljali; naklonjenost, ljubezen so izkazovali drugače – morda le z rahlim dotikom, darilom, s pogovorom. Še danes verjamem, da se otroci pomehkužijo, če jih preveč razvajaš, jim preveč daješ. Z nobeno rečjo ni treba pretiravati. Ljubezen naj bo zmerna; otroka pobožaš, poljubiš, če je bolan, če ga kaj boli, zvečer, preden gre spat, da se umiri. Ni pa potrebe, da ga crkljaš kar tako, zaradi svojih potreb,« je prepričana Veronika, ki je svoje tri otroke – dva sina in hčerko – kot mlada mati neizmerno ljubila, a se je bala biti mama, ki bi se preveč navezala na otroke. »Dva otroka sta mi umrla, prvorojenec in še ena hčerka. Na nič se ne smeš preveč navezati. Zato sem vedno uporabljala tudi razum, ne le čustva.« Veronika – učiteljica Veroniki v zibel ni bil položen le slikarski talent, temveč tudi glasbena, gledališka, pisateljska ustvarjalnost. Vse te talente razvija. Njen poklic pa je učiteljica. Zakaj ne slikarka? »V nižji gimnaziji mi niso dali veliko likovnega znanja, pa tudi jaz sem mislila, da kot slikarjeva hči znam slikati. O, kakšen napuh! Pri likovnem pouku nisem veliko sodelovala, menila sem, da meni ni treba. Lahko bi me učitelji bolj spodbujali in več naučili. Kasneje sem ugotovila, da je slikarski talent sicer zelo pomemben, da pa se moraš kljub temu stalno učiti. Lahko bi mi kakšen profesor povedal, da sem preveč domišljava, in me spodbudil k učenju. Delo te dela, rabiš vaje in znanje,« je kritična. Šolanje je nadaljevala na učiteljišču in ga leta 1953 končala. »Neu- mnost,« trdi. »Ko sem bila majhna, sem vedno razmišljala, da se bom vpisala na slikarsko akademijo in tudi oče me je k temu nagovarjal. Ko je prišel čas za vpis, pa nisem bila dovolj pogumna, da bi te sanje uresničila. V šoli smo gledali ruski film Vaška učiteljica; menim, da so nam ga prikazali namenoma, saj je takrat primanjkovalo učiteljev. Z bratom sva bila v istem razredu in sva se oba odločila za poklic učitelja. Na učiteljišču sem hodila slikat v naravo in se tam učila. Pri pouku pa nisem rada risala, še najraje portrete. Imeli smo slabe pedagoge.« Prvo službo je komaj 18-letna dobila v Prekmurju. Bila je idealistka, predvsem pa premlada, da bi učila druge. A to ji je bilo gotovo namenjeno, saj se ji Prekmurje stalno vrača v spomin, v slike. »Tista širina obzorja, ravnina, Mura. Tam sem preživela svojih najlepših pet let mladosti. Srečala sem tudi pisatelja Miška Kranjca in on je naredil name zelo močan vtis. Še danes rada berem njegova dela. Tako je vse za nekaj dobro,« konča. Leta 1967 je diplomirala na Pedagoški akademiji v Ljubljani in kasneje učila še v Vitanju, Zavodnju, Pesju in Velenju. Veronika – slikarka Veronika pri slikanju uporablja več tehnik – vode riše v akvarelu, včasih so ji bližje pasteli, v katerih je več svetlobe, največkrat pa slika v olju. »Intenzivno sem začela slikati, ko sem delala in živela v Prekmurju. Najboljši navdih so mi dali ljudje. Vesela sem bila, če sem srečala dobre ljudi, ki pustijo sled v tebi.« Veronika svoje slike prodaja, podarja, veliko razstavlja. Udeležuje se slikarskih kolonij, ki so ji všeč – v Prekmurju, na Krasu, ob morju. Je dobitnica več nagrad in priznanj, od leta 1979 je imela že več kot 20 samostojnih in skupinskih razstav. Ko je zapustila Prekmurje, je nastopil ustvarjalni premor, nov zagon pa ji je dalo življenje v Zavodnju. Tja se je preselila z možem Jožetom Svetino, tudi slikarjem. »Ko sem postala mama, sem manj slikala, ker sem se posvečala družini. Potem pa nas je v Zavodnje prišel obiskat slikar Tone Svetina. Začutila sem sorodno dušo, ki mi je dala energijo. Spodbudil me je, v meni se je podrl jez in spet sem veliko slikala. Vesela sem, da sva se srečala z možem Jožetom. V Zavodnju smo preživeli lepe čase. Imeli smo lepo družino. Naslikala sem vse svoje otroke. To so bili ustvarjalni časi, saj sva bila z možem zelo dejavna. Imeli smo amatersko gledališče. Igre sem režirala, izbirala igralce, tudi igrala. Mož je dobil rekvizite iz gledališča in mi zelo pomagal – delal je maske, kulise. Nastopali smo po okoliških krajih, a bili premalo pogumni, da bi šli še kam dlje. Bilo je zelo naporno,« popiše novo obdobje življenja Veronika. Veronika ljubi svobodo, odprtost, prostost. Tako živi zdaj. Z mislimi na svoje otroke, ki živijo svoja pestra življenja, včasih obdana z vnuki. Če se ji zahoče, pa s prijatelji, slikarskimi tovariši v kolonijah, na potepu po visokogorju, uživanju darov narave … Če se ji zahoče, pa sama ob igranju na pianino, slikanju v svojem malem ateljeju, zvečer ob pisanju zgodb. In vsak dan ji mineva v skladu s prepričanjem: »Če imaš dar, ga ne smeš zakopati. Z ustvarjalnim delom se uresničuješ, bolj se zavedaš vrednosti življenja, narave. Pridejo različna obdobja in srečaš ljudi, ki te poženejo naprej. Rada imam pozitivne, dobre misli, veselim se življenja in lepega, nočem misliti, da bi bila bolna, da bi se zgodilo kaj slabega. Veselim se, da imam možnost, da se razvijam, da imam prijatelje, ki me spodbujajo. Veselim se tudi za druge, da so uspešni, da so dobro. Ljudi spoštujem in jih sprejemam, kot so. Zavedati se je treba, da je življenje lepo.« Diana Janežič 15 ] prijetnost bivanja Rozalija Sirc, Rozi, ni imela načeloma nič proti, ko sem ji predlagala, da njeno življenjsko zgodbo predstavim v Zimzelenu. Skrbelo jo je le, ali jo bo znala povedati, ali se bo vsega spomnila. Pa sva z vprašanji počasi krenili na pot njenega spomina. Res so se mnoga imena krajev, kjer je živela, in letnice izgubili, a to ni pokvarilo zgodbe. Nasprotno, povedalo je, da je Rozi živela razgibano in težko življenje. Da bi le še videla! Ob šivanju Rozaliji Sirc minevajo ure; želi si le, da je vid ne bi zapustil. Rodila se je tik pred drugo svetovno vojno pri Škocjanu na Dolenjskem. Zato spominov na vojno nima veliko, spomni pa se, da je bila kmetija požgana in so se morali seliti. »Nekam na Štajersko,« še ve povedati. Rozi je imela polsestre, mamine hčere, ki niso živele z njimi, ter tri brate. Živeli in delali so na kmetiji, oče pa je bil kot rudar zaposlen v Trbovljah in Zagorju. »Na 14 dni je prihajal domov. Daleč je bil od doma. Že do vlaka je bilo tri ure hoda, nato pa še vožnja.« [ 16 Osnovnošolsko znanje je nabirala v treh šolah: na Raki, v Bučki in na Studencih. Potem pa je bilo treba zaslužiti. Soseda je Rozi uredila službo na kmetiji daleč od doma, na Gorenjskem. »Bila sem dekla. Delala sem v hlevu, molzla krave, pomagala na poljih. Vse, česar se spomnim, je, da je bilo to zelo težko delo, da so me vedno zelo bolele roke. Vsak večer sem jokala. Nasploh sem v mladosti veliko jokala, tako veliko, da zdaj sploh ne jočem več,« pripoveduje Rozi. Če ima tu in tam luknje v spominu, pa se dobro spomni, da je na kmetiji poleg hrane in stanovanja dobivala tudi 2000 dinarjev plačila. To je bilo zelo malo; za primerjavo pove, da je kasneje, ko je delala v Tekstilni tovarni v Kranju, dobivala 6000 dinarjev plače. In da si je za prvo plačo kupila črne salonarje, ki jih je potem dolgo nosila. Delo in malo razvedrila Celo življenje je Rozi spremljalo predvsem delo. V kranjski predilnici kot služba, popoldne pa na kmetiji v Podbrezjah, kjer je dobila stanova- [ Dokler živiš – živi! ] nje in hrano. Potem je dolgo delala v Železarni na Jesenicah. »Delala sem v delavnici, kjer smo pakirali železne izdelke, žagali profile za cestne ograje, oljili različne izdelke, pospravljali …« A bili so tudi lepi trenutki, izleti. Pri 16 letih je prvič videla morje. S tremi prijateljicami in mamo ene od njih so uživale v kopanju v morju, vožnji s čolnom. Rada je bila lepo oblečena in za to se je morala znajti na različne načine. Takrat konfekcije še ni bilo veliko in je bila predraga, zato so ženske dale obleke šivati, veliko pa se jih je naučilo šivati oblačila zase in za družino. Rada je hodila na plese, v hribe, s prijatelji je navijala za jeseniške hokejiste. Tako je prišel čas tudi za družino. Andrej Sirc je leta 1959 postal njen mož. Z njim se je v družino priselil alkohol, Rozi trpko pove in doda, da tega sploh ni jemala kot nekaj posebnega. »Takrat se je veliko pilo, skoraj v vsaki družini je bilo enako. Meni se je zdelo povsem običajno, da mož pije.« Rodila se jima je hči Erika in v bloku na Koroški Beli je teklo dokaj običaj- no življenje delavske družine. Lepo je bilo, ko so odšli na dopust na morje, v počitniške hišice jeseniške železarne. Leta 1974 je Rozi postala vdova in se s hčerko sama prebijala naprej. Potem je hudo zbolela in je veliko časa preživela v bolnišnicah. Šiva prtičke, blazine in druge okrasne izdelke. S tem zapolni večino prostega časa. Žal pa ji pešajo oči. Zdaj je njena največja želja, da bi dočakala operacijo levega očesa, kjer ima sivo mreno. Na desnem očesu je bila operirana že pred leti. Ko se je hči poročila, so zaživeli skupaj v novi družini, pridružila se jim je vnukinja. A Rozini hčerki je bilo namenjenih le 50 let življenja. Po hudi bolezni je leta 2009 umrla, vnukinja je medtem odrasla, Rozi in njen zet pa nista več mogla živeti skupaj. Želi si tudi, da bi lahko še dolgo hodila; pomaga si s hojico, a to je ne ovira, da je ne bi srečevali na vseh domskih prireditvah in vsak dan na prostem. Mir v PV Zimzelen Tako se je Rozi odločila, da se preseli v dom za starejše. Na Gorenjskem ni nikjer našla prostega mesta in iskanje jo je pripeljalo v PV Zimzelen. »O, dobro mi je tukaj,« odločno zatrdi. »Mir je, hrana je dobra, imam svoj ritem življenja, z nikomer se ne kregam. Zjutraj grem k telovadbi, se uredim, pomolim, potem pa se odpravim na krajši sprehod. Če se le da, grem vsak dan ven. Rada tudi gledam kakšen lep ljubezenski film na televiziji ali pa šport.« V Zimzelenu je poznana po svoji ročni spretnosti, ki se jo je naučila v letih, ko je bila veliko v bolnišnicah. Želi si tudi, da bi bila vnukinja srečna in da bi v dobrega fanta zrasel zdaj sedemletni pravnuk. Med pogovorom se je Rozi nekajkrat zvonko zasmejala, ko se je spomnila veselih dogodkov. Iz torbice, ki jo vedno nosi s seboj, je potegnila majhen album. Z njene poročne fotografije me je gledalo lepo dekle bujnih črnih las. Fotografije kažejo družinske člane, Rozi na izletu, v domači kuhinji, pri hčerki v bolnišnici, nasmejano vnukinjo. To so spomini, ki žive v Rozi, ljudje, ki so ji veliko pomenili in jo nekateri še spremljajo skozi življenje. To se je zdaj umirilo in Rozi nudi zadovoljstvo. Diana Janežič Trgovina je prišla k nam Stanovalci PV Zimzelena so večkrat izražali potrebo po trgovini ali kiosku, kjer bi lahko kupili sadje, sladke priboljške, pijačo, kavo, kozmetiko in podobno. Trgovina, ki je v Topolšici, je za nekatere preveč oddaljena, za večino preslabo založena. Pa smo šli v akcijo. Danes ni več nemogoče, da skoraj vsaka storitev pride na dom. Tako je tudi pred PV Zimzelen v avgustu prvič pripeljal kombi podjetja Miš-maš iz Mozirja. Zdaj je trgovina na dvorišču vsak torek med 10.15 in 10.45 in kupcev je ravno dovolj. dj 17 ] prijetnost bivanja Prva poroka v Zimzelenu V juliju smo v PV Zimzelen praznovali prvo poroko med stanovalcema. Prvo, da, a želimo si, da ne bi ostalo le pri njej. Poročila sta se Tone Močilnik in Julija Kričej iz Velenja, ki se poznata že dolgo vrsto let. Oba sta ovdovela in sta nekaj let pred prihodom v PV Zimzelen tesneje prijateljevala. Drug drugega sta obiskovala doma, skupaj sta igrala karte … Potem pa je obema začelo nagajati zdravje. Julija je stanovala v četrtem nadstropju v bloku in stopnice sta oba težje premagovala. Ko se je Tone odločil, da se preseli v dom za starejše, je s sabo povabil tudi Julijo. Tukaj se je njuno prijateljstvo še poglobilo. »Ko je človek starejši, se še bolj zaveda, koliko je vredno, da imaš ob sebi človeka, s katerim se lahko pogovoriš, ki je sopotnik za družbo, za pomoč, za veselje in žalost,« je prepričan Tone. Tako se je odločil njuno prijateljstvo kronati s poroko. Kot pravi gospod je Julijo zaprosil za roko in ona je po krajšem premisleku privolila. Cerkveno sta se poročila 23. julija letos v Šoštanju, civilno pa v Velenju. Za sorodnike in prijatelje sta pripravila ohcet, hkrati pa ugotovila, da sta z bivanjem v PV Zimzelenu dobila tudi v njem veliko novih prijateljev in znancev, ki so se njune poroke iskreno veselili. Zato sta tudi zanje pripravila slovesnost; prišli so domala vsi, ki so lahko, in večnamenska dvorana je pokala od veselja, dobrih želja, smeha in pesmi. V imenu zaposlenih ju je nagovorila in jima čestitala namestnica direktorice za področje ZNO Marjana Kugonič in med drugim dejala: »Danes je konec začetka. Vaja je končana. Mimo so priprave na resnično predstavo. Naučila sta se učiti. Naučila sta se ljubiti. Zdaj sta se pripravila na resnično pustolovščino. Vendar ne pozabita: življenjska sreča je sestavljena iz trenutkov, majhnih, hitro pozabljenih, kot so poljub in nasmeh, pogled ali iskren poklon. Draga Julija in Tone, veliko sreče in ljubezni na vajini skupni življenjski poti vama želim v imenu vseh zaposlenih in v svojem imenu!« Diana Janežič Moj očka so mi d‘jali, oženi se moj sin. Poročila sva se 23. julija in se odločila, kako naj poteka poročna slovesnost. Najprej sva želela pogostiti najine najožje sorodnike in prijatelje. Pogostila pa sva tudi vse stanovalce in zaposlene v našem domu. Za »žurko« sva se odločila po dogovoru z direkotrico doma. Z veliko razumevanja in odobravanjem je sprejela najino [ 18 Julija in Anton sta za svoje prijatelje v PV Zimzelen razrezala poročno torto. ponudbo, da pri organizaciji pogostitve sodelujejo zaposleni. Za glasbo je poskrbela naša gospodinja Nada, lepo in dobro poročno torto je spekla Ema, celotna organizacija pa je bila v rokah naše prisrčne trenerke telovadbe Janje in namestnice direktorice Marjane. Njima posebna hvala. Vsem, ki so sodelovali pri organizaciji in izvedbi pogostitve, se globoko zahvaljujeva! Najin prispevek pri slavnosti je bil, da sva priskrbela izbrano domače drobno pecivo, več vrst potic ter žlahtno kapljico in sok. Za začetek slovesnosti sva izbrala pesem Moj očka so mi d‘jali, oženi se moj sin, ki je objavljena v zbirki Tristo narodnih pesmi. Delno sva pesem prikrojila v spomin centru Zimzelen. Vsebina je zdaj hudomušna in se glasi takole: [ Dokler živiš – živi! ] Pesem za srečo in veselje: Marija Kričaj, Julija Močilnik, Marjana Kugonič, Anton Močilnik in Jožefa Obu (z leve) Moj očka so mi d‘jali, oženi se moj sin. Moj očka so mi d‘jali, oženi se moj sin, tam v Zimzelenem centru, oženi se moj sin, tam v Zimzelenem centru, oženi se moj sin. Če eno suho vzamem, objemal bom kosti. Če eno suho vzamem, objemal bom kosti, tam v Zimzelenem centru objemal bom kosti, tam v Zimzelenem centru objemal bom kosti. Kako se bom oženil, nobene ne poznam. Kako se bom oženil, nobene ne poznam, tam v Zimzelenem centru nobene ne poznam, tam v Zimzelenem centru nobene ne poznam. Če eno majhno vzamem, se v post‘li mi zgubi. Če eno majhno vzamem, se v post‘li mi zgubi, tam v Zimzelenem centru se v post‘li mi zgubi, tam v Zimzelenem centru se v post‘li mi zgubi. Če eno vel‘ko vzamem, me s hiše napodi. Če eno vel‘ko vzamem, me s hiše napodi, tam v Zimzelenem centru me s hiše napodi, tam v Zimzelenem centru me s hiše napodi. Če eno mlado vzamem, kedaj pa bodem spal. Če eno mlado vzamem, kedaj pa bodem spal, tam v Zimzelenem centru kedaj pa bodem spal, tam v Zimzelenem centru kedaj pa bodem spal. Če eno debelo vzamem, na sonc‘ se mi stopi. Če eno debelo vzamem, na sonc‘ se mi stopi, tam v Zimzelenem centru na sonc‘ se mi stopi, tam v Zimzelenem centru na sonc‘ se mi stopi. Podnevi jo bom ljubil, ponoč‘ se z njo igral. Podnevi jo bom ljubil, ponoč‘ se z njo igral, tam v Zimzelenem centru ponoč‘ se z njo igral, tam v Zimzelenem centru ponoč‘ se z njo igral. Anton in Julija Močilnik Srečanje s Tonetom Močilnikom in Julijo Kričej 27. julija smo se stanovalci in nekaj zaposlenih v domu Zimzelen zbrali v večnamenski dvorani, da počastimo slavljenca. To je bilo nepričakovano, a zelo lepo slavje. Tone in Julija sta se namreč 23. julija poročila in nato pripravila za vse stanovalce in zaposlene zakusko. Tudi ansambel Žarek je igral za ples in petje je donelo po sobi. Predstavil se je Tone in popisal svoje preteklo življenje. Kot v reviji Zimzelen številka 3 je razgrnil celo življenje: od učenja, službovanja in upokojitve. Tone je naš sosed, prijatelj in svetovalec ter sotovariš. Njegov prejšnji dom v Velenju je po smrti žene ostal prazen. Leta mu tudi niso prizanašala. Saj leta tečejo in na jesen življenja prihajajo razne težave, tudi zdravstvene. Z ženo Julijo bosta složno delila vse težave. Toplo sonce vaju bo grelo in resnična ljubezen bo postala vrednota. In to vrednoto zaklenita v srce in vajino življenje bo srečno – vredno ga bo živeti. Mi, stanovalci Zimzelena, smo bili prijetno presenečeni, da sta se Julija in Tone poročila. Velika želja, ljubezen in korajža so ju združile. Za nas je bilo nekaj posebnega. Čestitali smo jima na poti v novo življenje. Morda se bodo odločili še novi pari … Saj potrebuješ veliko volje in ljubezni za takšen korak. Hvala vama tudi za vajin korak. Hvala za skupno srečanje in pogostitev. Minatti je zapisal: »Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,« predvsem pa človeka. Draga Julija in Tone: veliko sreče na vajini skupni življenjski poti vama iskreno želijo vsi stanovalci in osebje Zimzelena. Kristina Vah 19 ] prijetnost bivanja 65 let zakoncev Cokan 10. avgusta sta Ivana in Andrej Cokan proslavila 65 let skupnega življenja. Hkrati sta zabeležila okroglo leto bivanja v PV Zimzelen. Hči Andreja jima je prišla čestitat s torto in šopkom rdečih vrtnic, bila pa je to tudi priložnost za fotografijo in kratek pogovor. Zaleznikova Ivana se je rodila leta 1920 v Šoštanju in je bila Kajuhova sošolka. Njen oče je bil Vinko Friškovec, znan Šoštanjčan, občinski odbornik, sodni porotnik in varuh otrokovih pravic. Andrej je bil rojen leta 1921 v Šempetru v Savinjski dolini. Oba sta bila po poklicu moška krojača in delala pri zasebnikih v Šoštanju. Andreju je Ivana padla v oči, ko je svojemu očetu med delom v usnjarni prinesla kosilo, on pa je s skupino fantov sedel na klopi pri tovarni. »Fejst punca je bila, bolj velika in polna, take so bile meni všeč,« obudi spomine Andrej. Bila sta si všeč, a preden sta se odločila za skupno življenje, je morala miniti še vojna, v kateri je Andrej moral v nemško vojsko. Vse do Moskve so ga odnesli boji, kjer je bil ranjen, a se je le srečno vrnil domov. 10. avgusta 1946 sta se poročila. Zaživela sta v Šempetru. Leto kasneje se jima je rodila hči Andreja, kasneje še hči Sandra. Danes imata štiri vnuke in štiri pravnuke. 65 let zakona je veliko. »Ali je res?« vprašam gospoda Andreja. »Je veliko. Je daleč nazaj, odkar sva se poročila. Recept za uspešen zakon? Zvest moraš biti, ne pijanec in spoštovati moraš partnerja. Vedno sva se dobro razumela,« prepričano potrdi in nežno poboža ženo po roki. Ivana posluša in vpraša, kaj je, zato tudi njo vprašam, če je 65 let zakona veliko. »Ni dolgo,« reče. »Ja, dobro se razumeva,« še doda. [ 20 Hči Andreja je staršema za 65. obletnico zakona čestitala s torto in šopkom vrtnic. Življenje v domu V PV Zimzelen sta se Cokana preselila iz Novih Jarš v Ljubljani. Dolgo sta skrbela sama zase, potem pa je Ivana zaradi starosti in bolezni obležala in Andrej je skrbel zanjo. Pred letom je hči Andreja poskrbela, da sta se preselila v dom za starejše, v PV Zimzelen. Andrej je s to odločitvijo zelo zadovoljen in hvaležen hčerki, da je tako dobro izbrala. »Z vsem sem zadovoljen, vsi so prijazni, z vsemi se razumem, tako z osebjem kot s sostanovalci. Hrana je dobra, dogaja se veliko stvari, veliko se pogovarjamo, zapojemo. Zjutraj hodim k telovadbi in kolikor me noge še nesejo, hodim na krajše sprehode okoli doma. Sicer pa delam družbo ženi, ki je nepokretna. Enkrat smo jo že posadili v invalidski voziček in peljali na sprehod, kar je dobro prenesla; upam, da jo bomo še kdaj.« Svoja starša redno obiskuje hči Andreja. Prinaša jima domače dobrote in sveže cvetje z domačega vrta. Tega vedno radodarno razdeli tudi drugim stanovalcem in v vaze v dnevnem prostoru, pa tudi v vaze v pisarnah uprave. Njen obisk, njene rože in prijazna beseda tudi nam vedno polepšajo dan. Diana Janežič [Pri nas se dogaja ] Razstava akvarelov Milke Erbežnik V jedilnici PV Zimzelena so bili do konca septembra na ogled akvareli Emilije Milke Erbežnik iz Dragomerja. Prvič smo jo spoznali kot pevko terceta iz Dragomerja, v katerem poje s svojim bratom Jožetom Jesenovcem, sicer vodjo moškega pevskega zbora Grafika iz Ljubljane, ter Liljano Stepic. Tercet je pri nas gostoval na prireditvi Za metulji na potep in z zborom Društva upokojencev Vrhnika. Milka Erbežnik ima več hobijev – poleg petja slika v olju, akvarelu in akrilu, uči se kaligrafije (oblikovanja pisave), piše pesmi, učila se je igranja na citre. Slikanje je njena strast posebej po upokojitvi. Je odlična poznavalka in ljubiteljica narave, zato so na njenih slikah tihožitja, pokrajine, živali, detajli iz narave. Slika tudi portrete. Njeni mentorji pri šolanju slikarstva so bili akademski slikarji, na Extemporih pa so ji člani strokovnih žirij – umetnostni zgodovinarji – do zdaj podelili 17 nagrad. Od leta 1983 se je predstavila na več kot 200 skupinskih razstavah. Ustvarja v naravi, doma pa ima lepo urejen atelje, kjer njena dela dobijo končno podobo. Pravzaprav za čisto končno poskrbi Milkin mož Lado, ki slike uokvirja in ženi pomaga pri postavitvah razstav. Ker je Milka vsestranska ustvarjalka, je s svojim bratom in prijateljico Liljano poskrbela tudi za kulturni program ob odprtju razstave. Tercet iz Dragomerja nam je znova zapel nekaj zelo lepih starih narodnih pesmi, ki so bile primerna spremljava za ogled mehkih, nežnih akvarelov Milke Erbežnik. Diana Janežič Slikarka in pevka Milka Erbežnik – levo; ob njej prijateljica Liljana in brat Jože Da v našem Centru starejših Zimzelen skrbijo tudi za prijetno bivanje v estetskem pogledu, je opaziti na vsakem sprehodu po domu. Povsod je polno cvetočih in zelenečih rož. Še lepšajo pa nam okolje slike, ki jih je res veliko, nas bogatijo in nam misli vrnejo tja, kamor zdaj poredko lahko gremo – na razstave. Mi jih imamo kar pri nas. 7. julija so odprli razstavo akvarelov Milke Erbežnik v naši jedilnici. V glavnem so tihožitja, cvetje, živali – lepo. Ob odprtju razstave je nastopil tudi tercet iz Dragomerja s prav prisrčnim programom. Še mi, gledalci in obiskovalci, smo pomagali s svojimi glasovi. Pa to ni bila edina tovrstna prireditev pri nas. Stalno razstavlja svoja podarjena dela slikar Jože Svetina v pritličju. V prvem nadstropju pa nam krasijo stene in poživljajo naše okolje dela slikarke Veronike Svetina, ki je velikodušno podarila del sebe s svojimi slikami za olepšanje naših dni. In še marsikaj bi lahko prišteli zraven v želji vseh, da bi bilo pri nas še lepše. Veronika Balažic 21 ] prijetnost bivanja Bili smo na Skoku čez kožo Tudi v PV Zimzelen smo letos praznovali 3. julij, dan rudarjev. Naše stanovalce smo povabili na 51. Skok čez kožo, ki je bil v petek, 1. julija, in kar 18 se jih je povabilu odzvalo. Na mestni stadion v Velenje smo se iz Topolšice odpeljali ob 17. uri z malim avtobusom. Prispeli smo, ko so se na stadion že zlivale množice ljudi. Mi smo, k sreči, imeli rezervirane sedeže. Letos smo na tribunah stadiona sedeli tudi stanovalci iz Zimzelena. Ob 18. uri so na stadion prikorakali rudarji v svečani paradi. Bilo jih je več kot 400, pred njimi je koračnice igrala rudarska godba, za njimi pa so šli novinci – 41 jih je bilo letos. Ko so posedli po že prej skoraj polnih tribunah, se je prireditev začela. nas ni trajalo dolgo. Vreme se je namreč pripravljalo k nevihti, zato smo se še pred koncem prireditve odpravili do našega avtobusa. Zadnji trenutek smo se vkrcali in odpeljali, kajti dež se je začel zlivati z neba. Domov smo prišli suhi, saj nas je šofer zapeljal v garažo. Najprej so bili na vrsti govori gostov in direktorja Premogovnika Velenje dr. Milana Medveda, potem pa so razglasili najboljše sodelavke in sodelavce ter skupine v Skupini Premogovnik Velenje. Preživeli smo zanimiv in prijeten petkov popoldan, ki se ga bomo radi spominjali. Zastopan je bil tudi PV Zimzelen. Priznanje za najboljšo sodelavko je prejela računovodkinja Majda Ovčjak, priznanje za najboljšo delovno skupino pa naše gospodinje/strežnice. S ponosom smo spremljali podelitev in srčno smo jim zaploskali. Iskrene čestitke vsem! Skok čez kožo se je nato nadaljeval s častnim skokom in skokom novincev. Bilo je zabavno in zanimivo, a za [ 22 Diana Janežič [Pri nas se dogaja] Pa ga imamo – rusko kegljišče! Iz vrst naših stanovalcev je že spomladi prišla želja, da bi na dvorišču Zimzelena postavili rusko kegljišče. To se nam ni zdela pretežka naloga, dokler se je nismo lotili. Menili smo pač, da na internetu vpišemo »rusko kegljišče« in se nam bo pokazal niz zadetkov, kjer lahko kupimo sestavne dele kegljišča ali celo najdemo zasebnika, ki nam ga bo, seveda za primerno nizko ceno, postavil. A ne, v tem primeru je bil internet tiho. Prvo uradno kroglo so med keglje poslali direktorica Andreja Štefan Bukovič, stanovalka Julija Močilnik in predstavnik DU Šentilj Alojz Leskovšek. Pa smo se morali znajti drugače. Kajti ne more biti velika umetnost postaviti rusko kegljišče, če pa ga lahko vidimo v vsaki krajevni skupnosti, pri društvih upokojencev, pri gostiščih. Kje pa so ga oni dobili, kako so ga postavili? Če skrajšam zgodbo, našli smo iznajdljive in prijazne ljudi pri Društvu upokojencev (DU) Šentilj pri Velenju, ki so nam bili pripravljeni pomagati. Gonilna sila akcije je bil Drago Kolar iz Šentilja. Z njihovo pomočjo smo kupili keglje in kroglo ter dali izdelati ploščo, material sta prispevali podjetji RGP in HTZ Velenje. Uradno odprtje kegljišča smo opravili 5. septembra. Prvo kroglo so med keglje poslali direktorica Andreja Štefan Bukovič, stanovalka Julija Močilnik in predstavnik DU Šentilj Alojz Leskovšek. Nato sta se v kegljanju pomerili ekipi PV Zimzelena in DU Šentilj. Za PV Zimzelen so kegljali Julija in Tone Močilnik, Andreja Štefan Bukovič, Andrej Škulj, Jakob Zorko in Tone Ramšak. Skupno so podrli 146 kegljev. Šentiljska ekipa je štela štiri člane, podrli pa so 105 kegljev. Direktorica in Drago Kolar sta vsem zaželela razgibane urice pri kegljanju, bodisi pri podiranju ali pobiranju kegljev, ter veselja pri druženju in navijanju za svoje prijatelje. Stanovalci so zadovoljstvo z novo športno pridobitvijo dokazali takoj po uradnem delu, saj so se na kegljišču zadržali še kar nekaj časa, skoraj vsi pa so tudi poskusili podreti čim več kegljev. Diana Janežič 23 ] prijetnost bivanja Poletna druženja na prostem 5. julija smo pred centrom PV Zimzelen pripravili piknik. Kuhar Matjaž je prižgal žar in kmalu je zadišalo po pečenem mesu in zelenjavi. Veselo razpoloženje sta ustvarjala harmonikar Nejc Menih in basist Aljaž Goličnik. Od 11. ure dalje so stanovalci iskali svoje mesto za mizami, postavljenimi v senčne kotičke. Zaradi sončnega vremena smo nekaj miz postavili tudi v garažo, prijetno senco pa je nudila tudi senčnica ob potoku. Oglasila se je pesem, omizja so razigrano klepetala. Stanovalcem so se ob mizah pridružile tudi gospodinje in medicinsko osebje. Okusne jedi z žara so na svežem zraku še posebej teknile. In ko smo pojedli, je bil znova čas za pesem in ples. Tako na pikniku tudi mora biti. 10. avgusta smo si privoščili sladko popoldne. Sadje, sladoled, smetana, čokoladni preliv – mmm, pa smo počastili poletje. »Večina je v skupinah modrovala o vsem mogočem, še posebej o tem, da nam v Zimzelenu poskušajo življenje v zrelem obdobju tudi na tak način olepšati in popestriti. Prav je tako in naj še večkrat vznikne kakšna podobna ideja,« je bil komentar stanovalke Veronike. [ 24 [ Pri nas se dogaja ] Njivski kvintet Citrarski popoldan V sredo, 7. julija, so nas razveselili in sprostili člani Njivskega kvinteta iz Podkraja pri Velenju, ki jih vodi, usmerja in drži skupaj Zlatka Kompan Lampret. Ona je naš pogost gost, saj igra in poje ob mesečnih rojstnih dnevih domovcev. Vedno je dobro sprejeta, z njo zapojejo in tudi zaplešejo, se posladkajo s torto. Zakaj Njivski kvintet? Igrajo na glasbila, ki zrastejo na njivi – buče in drugo. Igrajo in pojejo svoje pesmi in priredbe drugih pesmi, v glavnem vse v vedrem, veselem tonu, da prav nas starejše, včasih že zelo utrujene, razvedrijo, prikličejo kak nasmeh na obraz in vedrino v srce. Kar veliko se nas vedno zbere na prireditvah, ki pa jih pri nas res ni malo – hvala za tako popestritev naših zrelih, pogosto že otožnih dni. Te sprostitve nam nudijo veliko popestritev in zavest, da še niste čisto pozabili na nas tudi še s čim za našo dušo in vsaj malo sreče. Hvala. Veronika Balažic (Po)misli Leta niso garancija za zrelost. Časa ne moreš zadržati, lahko pa ga izkoristiš. Saj ni res – pa vendarle je. Za nas – Slovence, Šalečane, Topolčane – je naša pesem najlepša. Velikokrat jo poslušamo, tudi dostikrat zapojemo. A ni vedno enako. Nekaj zares posebnega je bil 17. avgust proti večeru, ko smo počasi začeli kapljati v jedilnico. Kaj nas je potegnilo tja, pa prav pred večerjo? Saj smo poznali obe – hčerko Tanjo in njeno mamo Branko Lončar. Zares sta bili nekaj posebnega. Že sprejeli sta nas z vedrino, nasmehom, optimizmom, z zavestjo, da sta nam, »zelo zrelim« ljudem, prinesli nekaj lepega. Pa res! Tanja nas je vse povabila, da z njima zapojemo vse pesmi, saj sta pripravili izbor samih domačih, vedrih pesmi. In res, oglasile so se citre, nas pobožale v dušo in smo skupaj zapeli. Tudi sestavljena Gradišnikova citrarska pesem je vžgala. Mama in hči sta res lepo zapeli in rekli sta, da smo peli kot dober zbor. In pri duši nam je bilo res lepo. Narobe je bilo le to, da je zelo, zelo hitro minilo. Žal mi je bilo za vse tiste, ki so zaradi tega ali onega razloga zamudili veliko lepega. Le še pridita, razveselita nas! Veronika Balažic Zaradi neviht hrasti poženejo globlje korenine. Mladost živi od upanja. Starost od spominov. Slaba novica je, da čas leti. Dobra novica pa je, da ste vi pilot. 25 ] prijetnost bivanja Kako preživljamo svoj prosti čas? Kako živimo, želim predstaviti le za našo »družino« v prvem nadstropju vzhod. Že kar na začetku ob najinem prihodu v dom, sva s takrat še prijateljico, danes pa mojo ženo, ob pitju kavice po 10. uri dopoldan pričela prepevati naše narodne pesmi. Julči ima briljanten alt, jaz pa sem se bolj v stanju uglasiti z njo v duetu. V začetku sva bila pri petju sama, ko pa so prihajali novi stanovalci, se nam je večina pridružila. Tako pri kavici kakor tudi pri petju. V zadnjem letu se je število pevcev naše družine ustalilo okoli števila sedem. Včasih pride prepevat tudi kakšen ljubitelj petja iz druge enote doma. Drugo leto bivanja v domu smo razširili naše veselo druženje še s čitanjem dnevnih novic in raznih šal, [ 26 anekdot. Poleg časopisnih novic listamo tudi po revijah. Na glas jih prebira naša Julija. Radi in z zanimanjem jo poslušamo. Posebnost pri našem druženju so rojstni dnevi. Kadar praznuje kateri od stanovalcev v naši enoti rojstni dan, je za nas pravi veseli praznik. Vsakemu skupinsko damo darilo. To je ena lepa, izbrana lončnica in ob tem zapojemo »Vse najboljše za te«. Obdarovanci lončnice večinoma pustijo na oknih za okras našega »salona«. Prehitro nam mine dopoldanski čas, saj nas naše pridne gospodinje že priganjajo h kosilu. Popoldanski čas pa izkoristimo za počitek, različne dejavnosti in sprehode. Tone in Julija Močilnik Kinološka urica 21. septembra popoldne smo se srečali v večnamenski dvorani in preživeli prijetno urico v družbi psičkov, vaditelja Kugoniča in njegovih pomočnic. [ Pri nas se dogaja ] Lahko pozabiš številke, datume, formule, vse, kar si se naučil. Ne moreš pa pozabiti lepih spominov, lepih trenutkov sreče, pa četudi bi jih rad pozabil. Kajti tisto lepo ni zapisano v spominu, ampak je za vselej spravljeno v tebi, tam, kamor se ne da poseči – v duši. Vsem stanovalcem, ki ste rojstne dneve praznovali v juliju, avgustu in septembru, iskreno čestitamo in želimo obilo zdravja. Prvi je nastopil volčjak, tri leta star lepotec. Pomočnica ga je predstavila po imenu Roj. On pa nas je pozdravil s hov-hov in pomahal z repom. Njegove temno rjave oči so zvedavo gledale nas in njegovo gospodarico. Znal je mirno hoditi ob roki, lajati na znak, lahko si ga celo pobožal. Dal je tačko in vaditelje je celo poljubil. Tak je bil Roj! Podobna kot Roj, a manjša, je bila Rubi. Snežno bela in z rahlo nakodrano dlako se je vsem priljubila. Tudi Rubi je izvajala akrobacije in se z lajanjem pogovarjala z volčjakom. Sprehodila se je po prostoru, nas opazovala in se pustila božati. Njen bel kožušček se je vsem zdel prelep. Skoraj vsi smo jo trepljali, dala nam je tačko. Res ljubka je bila! Najmanjša od kužkov je bila Bela. Drobna, bela, ljubka, skodrana psička. Tudi ona je znala izvajati različne točke, znala se je dobrikati, še posebej če je dobila prigrizek. V sklopu kinološke urice nas je zabaval čarodej Franci. Ta visok, eleganten, črn mož s cilindrom je prišel čarat. Zamahnil je po zraku in prikazala se je čarobna palica – in izginila. Po črni mizi je razporedil različne pripomočke. Zamahnil je s palico in iz nič so se začeli pojavljati razni predmeti. Nato je privzdignil cilinder in pojavila se je lepa, bela vrtnica. Pa je zamahnil s palico in, čudo, prikazale so se nove in nove vrtnice – ena, dve, tri, še več raznobarvnih vrtnic. Ob vseh trikih je čas hitel. Gledalci smo pozorno spremljali dogajanje, vse nas je zanimalo: kako, kaj, zakaj, smo vzklikali. Vmes pa ploskali, se smejali in čudili. Za konec smo čarodeja nagradili z močnim ploskanjem in ga prosili, naj še pride! Julijsko praznovanje Avgustovska torta za Ljudmilo Vidmar in druge slavljence Torta za okroglih 90 let Štefanije Rožman (levo) in še štiri več Hilde Krajnc (desno) Kristina Vah 27 ] prijetnost bivanja Bralne čajanke Srečanje z gospo Bernardo na bralni čajanki je vedno dober dogodek. S sabo vedno prinaša kaj novega, svežega, vedrega. Misli o dobroti. Dobrota je stroj, ki proizvaja nehvaležneže (M. Zamacois). Samo človek ni hvaležen za dobroto, ki mu jo storiš (Etiopski pregovor). Užitek je srečati pogled človeka, ki si mu pred kratkim storil kaj dobrega (La Bruyere). Pravljice Prav tako je tudi z nami, ko čakamo na srečanja s prijetno gospo in njenimi knjigami, ki nam jih z veseljem predstavlja. V sredo, 7. julija, nam je predstavila knjigo, ki jo je uredila Anja Štefan – pravljičarka z novimi, svežimi pravljicami. Pa naj še kdo reče, da nismo starejši, zrelejši po duši in mislih podobni, sorodni otrokom. To smo dokazali na tem srečanju, saj nam je gospa Bernarda predstavila nekaj sodobnih pravljic. Poslušali in prikimavali smo z občutkom, da pogosto govorijo o nas samih. Saj zgodbe niso bile čisto nove, a prikrojene prav nam v razmišljanju, bile so sprehod v mladost, v pravljični svet, v lepoto in trpljenje deklic, hudiča, mačeh, revščine in bogastva, ljubezni in sovraštva – vsega, kar je nudilo in še zdaj nudi življenje. Zgodb ne bom opisovala, saj si jih je res vredno prebrati iz knjige Pravljice. Naj ne bo nikomur žal časa za sprehod po življenjski poti, da je ne bomo preveč zgrešili v dobrem. Ženici Prvič sem si izposodila in prebrala knjigo pisateljice Velme Wallis z naslovom Ženici pred nekaj leti. Zelo me je pritegnila in notranje vznemirila zgodba. Dogaja se na Aljaski v času, ko je povsod pomanjkanje hrane in vsega drugega za življenje. Razširjene družine (štele so tudi po petdeset članov) so živele skupaj v velikih skupinah in kot nomadi potovale po zelo mrzlih krajih. Moški so lovili divjad za prehrano cele skupine. Ženske so opravljale težaška dela in skrbele za otroke. Na zgodbo sem potem pozabila. 31. avgusta pa sem jo znova podoživljala na naši bralni čajanki, ko jo je poslušalcem prebirala gospa Bernarda. Zgodba pripoveduje o dveh starkah, ki so ju zaradi pomanjkanja hrane za vso skupino sklenili pustiti sredi mraza in onemogli od lakote. Hčerka ene od ženic je mami v slovo dala usnjene trakove, izdelane iz živalskih kož, vnuk pa je svojo sekiro zapičil v deblo drevesa. Skupina je odšla naprej iskat hrano, ženici pa so prepustili gotovi smrti, saj si stari in onemogli ne bosta mogli sami iskati življenjskih potrebščin, da bi preživeli. A sta najprej poskrbeli, da ogenj ne bi ugasnil in ne bi zmrznili. Lakota ju je prisilila, da sta iz usnjenih trakov [ 28 Jesen je prišla tudi v našo hišo. Gospodinje/strežnice so prinesle jesenske pridelke, različne materiale in pripomočke ter vsako nadstropje okrasile drugače. Na vhodu obiskovalce in stanovalce pričaka pravo razstavišče. Na eni strani buče vseh velikosti, oblik in barv, pomešane med slamo, cvetje in položene v košare. zvezali zanke in začeli loviti. Ulovili sta veverico, nato zajčka. Meso sta spekli na žerjavici, iz kožic pa delali oblačila. Siti sta bili močnejši. Lov se je začel. Vsega nalovljenega mesa nista mogli pojesti, zato sta ga sušili, iz kož sta delali oblačila. Ob delu sta se dobro počutili. Nastanili sta se v opuščenem skupinskem taboru, medtem pa se je skupina vrnila v njihov stari tabor. S slabo vestjo, da so zapustili starki, so ju šli iskat. Našli so ju žive, krepke, zadovoljne. Še več: lačni in prezebli skupini sta podarili hrano in oblačila in jo s tem rešili. Posamezni člani skupine so ju obiskovali v taboru. Zadnja ju je obiskala hčerka ene od stark. Ta ji je odpustila krutost, da jo je prepustila divji naravi in smrti. Zgodba je zelo poučna, polna optimizma o življenju, [ Pri nas se dogaja] napisana z veliko topline in poznavanja narave. Pouči pa nas, da z nabranimi leti ni vedno konec življenja, da lahko stari ljudje mlajšim še veliko pomenijo. Z leti smo lahko še vedno koristni in vredni živeti polno življenje, saj lahko še marsikaj damo iz svojih izkušenj, doživetij in znanja. Res pa je, da imamo tudi sami mnogo težav in bridkosti, a le še živimo. Ne smemo se vdati malodušju in le čakati smrt. Zgodbo se res izplača prebrati v celoti, saj je polna vedrine in človeške topline. Na drugi strani nostalgija starih časov. Šivalni stroj, skrinja, polna prtov, miza s suhim cvetjem, kolovrat in konci nepredene volne. Tako je bilo včasih. Sonce za vse nas Ko smo se odločili, da bomo uredili bralno-računalniški kotiček za naše stanovalce, smo se tudi spraševali, kako bi prostor uredili in okrasili. Porodila se je ideja, da bi prostor poživili z velikim glinenim soncem, ki bi vsem dajal energijo. In tako smo šli v akcijo. V Gorenje keramika so bili tako prijazni in nam podarili glinene ploščice, za kar smo jim neizmerno hvaležni. Skupaj s stanovalci smo narisali sonce, nato pa smo ploščice pobarvali. Samo barvanje nam ni vzelo preveč časa, več smo ga porabili za lakiranje, saj smo morali počakati, da se lak posuši. Radeče, moj drugi dom 7. septembra smo se najbolj vneti poslušalci gospe Bernarde zbrali na novi bralni čajanki. To pot je bilo na vrsti branje knjige učitelja tehničnega pouka in fizike Hermana Novaka »Radeče, moj drugi dom, ali učitelj s šestimi razredi osnovne šole«, ki je v radeškem prevzgojnem domu bival v letih 1961/62. To je novejša zgodba življenja revnega mestnega fanta, ki se je le s težavo prebil do šestega razreda osnovne šole, saj se niti sam ni imel za bistrega, pa tudi za učenje ni imel pravih možnosti in razmer. Bil je reven, bosopet fantič iz zadnje klopi, kjer se v tedanji šoli ni nihče kdove kaj brigal zanj. Po končanem šestem razredu se je zaposlil pri slabših, težjih delih, zašel je v družbo fantov, ki so hodili po robu, zato je tudi sam pristal v prevzgojnem domu. Radeče so postale njegov drugi dom. Šele tu je spoznal, da je z njegovo glavo vse v redu, lotil se je izobraževanja in končno postal učitelj, kar si je tudi želel. Svoje delo je rad opravljal, njegovi učenci pa so mu pri delu pridno sledili. To pa je največ, kar lahko človek v poklicu doseže – da opravlja delo, ki ga osrečuje. Ko je bilo sonce končano in je čakalo samo še na to, da v bralno-računalniškem kotičku zasije v vsej svoji lepoti, smo prosili našega Martina, da ploščice položi na steno. Ker smo vsi nestrpno čakali, kakšen bo končni izdelek, smo mu pri tem delu z veseljem pomagali ali vsaj delali družbo. Delo je minilo v prijetnem vzdušju, naše sonce pa je zasijalo za nas in vas v bralno-računalniškem kotičku. Janja Koželj Veronika Balažic 29 ] prijetnost bivanja Med bučami in jesenskim cvetjem Letošnji topel in sončen september je kar vabil, da se še kam odpravimo na izlet, preden bodo dnevi kratki, hladni in deževni. In obisk Mozirskega gaja se je ponujal kot odlična priložnost, da preživimo lep in zanimiv dopoldan s sprehodom med jesenskim cvetjem in bučami. Cvetlični obok kar kliče, da se fotografiramo pod njim. 29. septembra smo že nekaj čez deveto uro uživali v pogledu na Golte, na cvetoče gredice in polja sončnic v Mozirju. V Mozirskem gaju so se na travi in cvetovih še lesketale rosne kapljice. Počasi smo ubirali smer po peščenih potkah, komentirali razstavljene aranžmaje iz buč, različne figure iz protja ter slamnate možice, ženice in čarovnice. Mnogo cvetja je že vzelo slovo, nekaj gredic pa je še bilo odetih v žive barve. V zeliščnem kotičku smo povonjali dišavnice in se preizkusili, koliko jih prepoznamo po vonju. Gospodinja Ema nam je pripravila pravo predavanje o svojem poznavanju različnih vrst buč in čudili smo se, koliko imen pozna, ve, kakšnega okusa so posamezne vrste in kako jih pripraviti v kuhinji. No, nekateri so bili bolj zadovoljni, da so bolj goreči ljubitelji buč od nas prašički. Najbolj začudili smo se ob bučah velikankah, ki so jih v gaju izbirali na posebnem tekmovanju. Zmagala je buča s težo 475,4 kg – če je ne vidiš, si skoraj ne moreš predstavljati takega pridelka. Buče – velike, male, zelene, oranžne, rumene, bele … Naredili smo nekaj čudovitih fotografij za spomin, prijeten četrtkov dopoldan pa nam bo nasploh ostal v lepem spominu. Diana Janežič [ 30 [ Informativna stran] INFORMATIVNA STRAN ČAS OBISKOV TELEFONSKI IMENIK V poletnem času je PV Zimzelen odprt od 7. do 21. ure. V zimskem času je odprt od 8. do 20. ure. PV Zimzelen (recepcija) 03-896-3700 PV Zimzelen (fax) 03-896-3730 Tajništvo 03-896-3702 Direktorica 03-896-3701 Socialna delavka 03-896-3703 Vodja zdravstvene nege in oskrbe 03-896-3704 Dežurna služba zdravstvene nege in oskrbe 03-891-7122 Ambulanta 03-896-3712 Pralnica 03-896-3707 Kuhinja 03-896-3706 Računovodstvo 03-896-3710 ČAS OBROKOV Zajtrk med 8.00 in 8.30, kosilo med 12. in 13. uro, večerja med 18. in 19. uro. Kuhinja PV Zimzelena nudi kosila tudi zunanjim uporabnikom. FRIZER Ponedeljek, sreda in petek od 12.30 do 19.00, torek in četrtek od 8.00 do 12.30. Ob sobotah po naročilu. PEDIKER Za pedikuro in masažo se je treba dogovoriti z vpisom na recepciji. Spletna stran: www.cs-zimzelen.si Elektronska pošta: [email protected] ZDRAVNIK Ob ponedeljkih od 7. do 13. ure, ob sredah od 10. do 14. ure, ob četrtkih od 7. do 12. ure. PRANJE PERILA Sprejem nečistega perila je vsak ponedeljek. PRAZNOVANJE ROJSTNIH DNI Skupno praznovanje rojstnih dni je praviloma zadnjo sredo v mesecu. SVETE MAŠE Svete maše so vsak drugi in četrti torek v kapelici PV Zimzelena. Obiski duhovnika v sobah so na željo stanovalca ali svojca. Zahvala Ob izgubi dragega moža, očeta in dedija Rudija Ramšaka BIFE 20. 10. 1933–6. 6. 2011 V poletnem času je odprt od 7. do 21. ure, v zimskem času pa od 8. do 20. ure. se zahvaljujemo vsem, ki ste nam v času bolečine in slovesa stali ob strani. Iskrena hvala Pihalnemu orkestru Premogovnika Velenje, častni straži, praporščakom Premogovnika Velenje ter ZB NOV Staro Velenje. Hvala pevcem s Frankolovega, župniku za opravljen obred ter Dragu Kolarju za ganljive besede ob slovesu. Hvala vsem sosedom, sodelavcem, sorodnikom in prijateljem, ki ste nam v težkih trenutkih lajšali bolečino in ga v tako velikem številu pospremili k zadnjemu počitku na pokopališče v Vitanju. KNJIŽNICA Knjižnica je odprta ob torkih in četrtkih od 10.30 do 11.00. INTERNETNO-BRALNI KOTIČEK V pritličju je urejen kotiček z možnostjo uporabe računalnika, za branje so na voljo različni časopisi in revije. ČLANI SVETA STANOVALCEV Julija Močilnik, Jože Koren, Amalija Šilih, Irena Prašnikar, Franc Klančnik Žena Marija, sin Rudi in hčerka Mojca Virtič z družinama 31 ] prijetnost bivanja [ 32 [ Pri nas se dogaja]