Slovenija je že dalj časa pravi raj za zavarovalnice in banke, ki ponujajo različna življenjska zavarovanja. Še zlasti priljubljena so naložbena življenjska zavarovanja, vezana na investicijske sklade. Na terenu je pred nekaj leti začelo kar mrgoleti vsiljivih agentov, nekaj z licenco, večinoma brez nje, ki so nam zagotavljali, da je prav naložbeno življenjsko zavarovanje tisto, kar potrebujemo, in nam obljubljali sanjske donose. Mnogim se jim ni uspelo upreti. Po zadnjih podatkih je bilo v Sloveniji leta 2010 kar 650.000 naložbenih zavarovanj, 600.000 pa klasičnih. Problem se je pojavil po nekaj letih, ko so zavarovanci ugotovili, da donosi niso prav nič sanjski in da ne gre za varno, ampak za zelo tvegano naložbo. Če bi to vedeli ob sklepanju zavarovanja, zagotovo ne bi šli v to, poleg tega marsikdo zaradi krize niti ne zmore več odplačevati mesečne premije. A tu se zadeva še bolj zaplete. Prekinitev oziroma izstop iz naložbenega zavarovanja je sicer mogoč, a je sila drag, saj ob prekinitvi praviloma ostanemo vsaj brez polovice vloženega denarja. Komu in zakaj je sploh namenjeno naložbeno življenjsko zavarovanje, kdaj se odločimo zanj, in predvsem, kaj naj storijo tisti, ki si naložbenega življenjskega zavarovanja ne morejo več privoščiti? O tem smo se pogovarjali z Vidom Grizila, vodjo finančnih svetovalcev v neodvisni svetovalni agenciji Avalon Tim. Tekst: TINA HORVAT 4 Foto: ŠIMEN ZUPANČIČ, SHUTTERSTOCK V prejo klasična zavarovanja, in jih pod pretvezo visokih donosov spremenijo v naložbena. Takrat so bili res nori donosi, tudi 25 odstotkov na leto, nihče pa ni zavarovancem povedal, da to nikakor ne more trajati dlje časa. Predvsem pa jim ni nihče pojasnil razlike v varnosti ene in druge oblike varčevanja v zavarovalnici in zdaj prihaja do tega, da se ima varčevanje v zavarovalnicah kot drago, neučinkovito in nevarno, kar je daleč od resnice. Zavarovalnica je še vedno najvarnejša oblika dolgoročnega varčevanja, seveda pa to nikakor niso naložbena varčevanja,« razlaga Vid Grizila. obdelajo vse svoje sorodnike, sosede, znance in njihove sorodnike, ko teh zmanjka, pa gredo počet kaj drugega. Ljudje teže zavrnejo nekoga, ki jim ga je priporočil njihov znanec ali sorodnik. Največja katastrofa je, ko se ti agentje spravijo kar na svoje stranke, ki so že imele klasično zavarovanje in jih prepričajo, da je to stvar preteklosti, da ni vredno, da je naložbeno veliko donosnejše, jim pleteničijo o 25-odstotnih donosih in jim navajajo zavajajoče primere donosnosti zavarovanj. Na srečo je danes to prepovedano oziroma agent izgubi licenco, če svetuje zapiranje klasične police na račun naložbene. A za veliko ljudi je že prepozno, saj so svoje varne klasične police zaprli, poleg tega ti agentje delajo veliko škodo dobrim, ki se resnično trudijo in delajo v korist vseh, ne samo sebe.« Slovenci v primežu naložbenih zavarovanj Visoka cena za naivnost V zavarovalništvu sta dve prevladujoči obliki življenjskih zavarovanj, življenjsko in naložbeno življenjsko. Med njima je zelo velika razlika. Klasična življenjska zavarovanja so podvržena izredno močnim zakonom o načinu in tveganosti investiranja, zato so načeloma manj donosna, a zelo varna. Vse, kar vplačaš, na koncu dobiš nazaj, seveda obogateno z dobički, ki so se nabrali v vseh letih varčevanja. Minimalna obrestna mera je 2,25 odstotka, v praksi znaša povprečje od 3 do 5 odstotkov. Zagotovljeno zavarovalno vsoto in morebitne do takrat pripisane dobičke ob vaši smrti dobijo vaši svojci, na koncu zavarovanja vi, če seveda ne umrete. vorna za dogajanje v skladih, kar je najpogosteje zapisano v naložbenih zavarovalnih pogodbah. Lep primer sta sklada Rastko in Galileo, ki sta na začetku zagotavljala izjemne dobičke, a njuna vrednost je kaj hitro strmoglavo upadla. »V sklad greš z neko večjo količino denarja za dve ali tri leta in potem vzameš ven, ne pa da 25 let, kolikor ponavadi traja naložbeno zavarovanje, vlagaš vanj. In prav v tem je bila največja prevara, da so začeli ‘agentje’ prepričevati ljudi, naj za- Naložbeno je tvegano in ni- Vid Grizila, vodja finančnih svetovalcev v neodvisni svetovalni agenciji Avalon Tim: »Zavarovalnica je še vedno najvarnejša oblika dolgoročnega varčevanja, seveda to nikakor niso naložbena varčevanja.« kakor ni varno! Povsem drugače je pri naložbenem zavarovanju. Pri tem zavarovalnica jamči samo še za zavarovalni del pogodbe, ne jamči pa več za naložbeni (varčevalni) del. Zavarovalnica se poveže z neko banko ali družbo za upravljanje, ki potem v njenem imenu investira varčevalni del pogodbe. To so velikokrat investicijski skladi, ki delujejo po zakonitostih (in predvsem tveganosti) borze. Zavarovalnica ni odgo- Iz klasičnega v naložbeno – katastrofa. Naš sogovornik nam tudi razkrije taktiko številnih zavarovalniških agentov. »Licenco ima približno 30 odstotkov agentov, drugo so ljudje, ki ne najdejo službe in se lotijo tudi tega. Najprej K am izpuhti obljubljen donos? Kaj bi storili, če bi imeli klasično življenjsko zavarovanje, sklenjeno za pravilno nastavljeno dobo 30 let po 100 evrov na mesec, s predvidenim končnim navarčevanim kapitalom 68.527 evrov in bi prišel k vam nečak soseda od vašega najboljšega prijatelja in vas prepričal, da ste nori, ker ste zavarovani z tako nizkim donosom? Ponudil bi vam zaprtje klasičnega in odprtje naložbenega zavarovanja, ki bi vam ob isti mesečni vsoti in v istem obdobju prineslo kar trikrat večji navarčevani kapital, in sicer 206.284. Žal se ogromno ljudem to ni zdelo prav nič čudno, saj se jih je več kot pol milijona pustilo prepričati in ima sedaj naložbeno zavarovanje. Vendar jih bo zelo malo osrečilo tako veliko denarja. Dejstvo je, da je tak donos za vse v praksi popolnoma nemogoč, saj številke na borzah kažejo, da najbolj tvegani in donosni skladi v zgodovini dolgoročno niso presegli 12 odstotkov povprečnega 5 letnega donosa, povprečno solidni svetovni skladi še veliko manj. ga kapitala. Vsakdo, ki podpiše polico za naložbeno zavarovanje, se mora zavedati, da tvega in da lahko na koncu dobi zelo nizek donos ali celo izgubo. Žal vas bodo na to opozorili samo dobri zavarovalniški agentje. Naložbena zavarovanja bi mo- rali prepovedati. Po mnenju Vida Grizila bi morali naložbena zavarovanja prepovedati, saj nimajo nobene zveze z varnostjo, kar je sicer osnovni smisel zavarovalništva. Zavarovalnica mora ponujati produkte, ki zagotavljajo dejansko varnost zavarovancem, ne pa da omogoča priložnostnim agentom, da jih zavajajo in jim povzročajo skrbi. Naložba je vedno tvegana in nihče ti ne more zagotoviti donosa, zato gre pravzaprav za špekulacijo, ki pa si je zavarovanci ne želijo oziroma je v tej obliki zavarovanja ne prepoznajo. In sedaj se vsi ti zavarovanci, ki vidijo, kako upadajo vrednosti skladov, tolčejo po glavi in so ves čas v skrbeh za svoj denar, kar je daleč od osnovnega namena zavarovalništva »V Nemčiji, ki je dežela zrelega kapitala, imajo 90 odstotkov klasičnega in 10 odstotkov naložbenega zavarovanja, v Sloveniji imamo kar 60 odstotkov naložbenega. To pomeni, da je nekaj grozno narobe in da smo še vedno v fazi finančne nezre- P V Sloveniji smo nagnjeni k temu, da nas vedno znova nategnejo. V želji po sanjskih donosih smo podpisali kar 650.000 naložbenih življenjskih zavarovanj, donosov pa ni od nikoder. to tveganje, prisiljen investirati denar tam, kjer je manj tvegano, da bo to garancijo lahko zagotovil. In v večini primerov je donos v takšnih investicijah še manjši od tistega v klasičnih zavarovanjih. Ni varnosti pred izgubo preteklih donosov, kot je to pri klasiki, pa še donosi so nižji – dvojna škoda. Tretja škoda izhaja iz malo znanega dejstva, da klasičnim zavarovanjem zavarovalnice vsako leto pripišejo del svojega dobička. Naložbenim zavarovanjem seveda ne, saj ne upravljajo njihovega denarja. In kakšno je stanje v Sloveniji? Kar polovica vseh naložbenih zavarovanj je seveda narejena z garancijo! K Slab agent deluje izključno za svoj žep in nikakor ne v korist stranke. losti in prepuščeni nemoralnim agentom, ki gledajo samo na svoj zaslužek in ne na korist svoje stranke. Naložbeno zavarovanje je lahko namreč kvečjemu nadgradnja drugih zavarovanj, nikakor ne sme biti prvo ali edino zavarovanje, ki ga imamo. Vendar se mnogi agentje pri nas sploh ne ozirajo na to in ljudi posiljujejo s produkti, kjer dobijo večjo provizijo ali pa preprosto ne morejo ponuditi česa bolj primernega, kar lahko ponudi konkurenca.« Š e večja katastrofa – naložbena z garancijo! Še posebno sporna so naložbena zavarovanja z garancijo, pove Vid Grizila, saj so sprta z ekonomsko logiko, hkrati se z njimi dela dvojna škoda. V naložbeno zavarovanje greš zaradi višjih donosov in si torej zanje pripravljen tvegati. Ni ekonomsko smiselno, da bi pa zdaj to tveganje zavaroval. To je podobno temu, kot da bi naročil vroč čaj z ledom. Konkretno to pomeni, da je upravitelj, ki zagotavlja garancijo na 6 ako naj se zavarujemo? Vsak posameznik najprej potrebuje finančno zaščito za smrt in zaščito za izgubo partnerja (riziko življenjsko zavarovanje brez varčevanja) in zelo pomembno visoko zaščito za hudo invalidnost, svetuje Vid Grizila. To je nuja, brez katere danes ne bi smel biti nihče več. »Predvsem je ta zaščita tako poceni, da je tako rekoč neodgovorno od zrelega človeka, če tega nima.« Na primer, 100.000 izplačane invalidnine stane zgolj šest evrov na mesec, osem evrov na mesec pa stane zavarovanje, ko ob hudi invalidnosti prejemaš mesečno rento 1000 evrov do konca življenja. Če ste se znašli v krizi, Vid Grizila svetuje, da sanirate vsa druga varčevalna zavarovanja (obvezno po predhodnem posvetu s strokovnjakom) in si plačujete samo riziko življenjsko in invalidsko zavarovanje. To je prva raven tako imenovane triravenske finančne konstrukcije. Druga raven so varna varčevanja, kratkoročna za avtomobile, srednjeročna za stanovanja in dolgoročna za starost. Pri tem je predvsem pomembna varnost dolgoročnega varčevanja, poudarja Vid Grizila, saj z ustrezno mero tveganja danes ni problem v dveh letih podvojiti neko vsoto denarja, veliko teže je narediti takšen finančni načrt, da bo uspešen kar 30 let. Z a koga je primerno naložbeno življenjsko zavarovanje? Predvsem je to nadgradnja vseh drugih zavarovanj in varčevanj, zatrjuje Vid Grizila. Naložbena zavarovanja sodijo šele v tretjo, zadnjo raven te konstrukcije, ki se mu reče že vlaganje. To si lahko privoščijo samo tisti, ki imajo presežek denarja in lahko sprejmejo tveganje, da ga tudi izgubijo. Primeren je za ljudi, ki se zanimajo za denar in ga znajo premikati, ne pa da 20 let trepetajo zanj in upajo na najboljše. Nikakor torej naložbeno zavarovanje ni namenjeno ljudem z nižjimi dohodki, tistim z nerešenim stanovanjskim problemom ali tistim, ki nimajo urejenega prve ali druge ravni. Nihče tudi ne more vso svojo varnost v pokoju usmeriti samo v naložbeno zavarovanje in biti tako popolnoma odvisen od (ne) pričakovanega zneska navarčevane- rekiniti ali ne? Kriza, v kateri smo se znašli, je veliko stvari postavila na glavo. Številni ljudje so se pri varčevanju zaplezali in bi se radi rešili iz tega položaja. Vendar je izstop iz naložbenega zavarovanja zelo drag. Če smo 3 leta plačevali po 50 evrov na mesec, smo torej vplačali 1800 evrov, vendar bomo ob prekinitvi dobili samo okrog 1000 evrov. Znan je tudi primer, ko je nekdo dobrih osem let vplačeval po 60 evrov na mesec in res vplačal več kot 6000 evrov, ob prekinitvi pa bi dobil od zavarovalnice le manj kot 2000 evrov. Kot so zapisali v enem od slovenskih brezplačnikov, je bila njegova naložba vezana na že omenjena vzajemna sklada Rastko in Galileo. Ponavadi se prej kot v treh letih niti ne da izstopiti iz naložbenega zavarovanja, poleg tega vam po treh letih obračunajo prav take sklepalne stroške, kot da bi vplačevali vseh 20 let. Je torej bolj vredno izstopiti in biti ob del vplačanega denarja ali še dolga leta vplačevati in upati na boljši donos? Vid Grizila svetuje tistim, ki imajo dovolj denarja, da si dodatno postavijo prvo in drugo raven in da naj naložbeno zavarovanje nadaljujejo, za tiste v krizi, ki jim primanjkuje denarja za življenje in je naložbeno njihovo edino zavarovanje, pa da naj iz njega izstopijo. »Če se le da, dobljenega denarja ne zapravimo, ampak ga dajmo vezat na banko in ga imejmo za likvidnostno rezervo, da ne bomo spet prekinjali varčevalnih zavarovalnih pogodb, če bo še kdaj prišlo do težave z našimi prihodki.« Kaj storimo, ko ugotovimo, da smo se z naložbenim zavarovanjem zaplezali? Naj izstopimo in ostanemo brez skoraj polovice vloženega denarja ali naj še dolga leta vplačujemo in upamo na boljše čase?