Trst Leto XXXVIII. št. 4 april - mali traven 2013 www.nasvestnik.eu cena = 1,00 € BODIMO VARUHI! do naj varuje in kaj je treba varovati? Ohraniti moramo to, kar je v naši lasti, kar nam je bilo izročeno v varstvo, ker nam to nalagata dolžnost in sprejeta odgovornost. Ne moremo mimo tistih besed, izrečenih na trgu sv. Petra v torek, 19. marca. Topel, človeški, univerzalen je bil govor, ki ga je papež Frančišek na prvi uradni dan svojega odgovornega poslanstva namenil vsakomur, ki mu je človeško dostojanstvo sveto. Bodite varuhi! Tako zveni papeževo tako potrebno naročilo. Presenečenje v presenečenju. Pokoncilska Cerkev je že podrla meje med vernimi in nevernimi. Kar je začel Janez XXIII., sta nadaljevala Pavel VI. in Janez Pavel I., potem utrjeval Janez Pavel II. in dopolnjeval teolog Benedikt XVI. Ostanke zidu med vernimi in nevernimi je sedaj podrl papež oziroma rimski škof Frančišek ob uradnem začetku svoje službe. K Frančišek je govoril vsem, ker je nujno, da vsi ljudje dobre volje ohranimo, obvarujemo, varujemo, kar je lepega, čistega, dobrega, koristnega okrog nas, predvsem v nas. Bodimo varuhi narave, lepote naših poti, domov, vasi in mest, zelenja, vsega okolja. Kdo? Prav vsi! Starši in otroci v svojih družinah, mladi, vzgojitelji in učitelji, izobraženci, delavci, kmetje s svojo ljubeznijo do zemlje, duhovniki s svojim duhovnostjo, časnikarji, kulturniki in sploh vsi ljudje dobre volje s svojo človeškostjo. Bodimo vsi varuhi. Priporočilo velja tudi za vso našo slovensko zamejsko skupnost. Bodimo na svoji zemlji varuhi svoje kulture, svojega jezika, svojih navad, svojega skupnega bogastva, svoje zemlje. Toliko bolj, ker je vse to ogroženo. Bomo sposobni uresničevati to naročilo? dj 2 duhovnost KOLEDAR Nedelja, 7. aprila – 2. velikonočna nedelja Nedelja, 14. aprila – 3. velikonočna nedelja Nedelja, 21. aprila – 4. velikonočna nedelja Četrtek, 25. aprila – skupno romanje Petek, 28. aprila – 5. velikonočna nedelja Sreda, 1. maja – sv. Jožef delavec, mednarodni praznik dela Nedelja, 5. maja – 6. velikonočna nedelja Nedelja, 12. maja – Gospodov vnebohod april - mali traven 2013 Večkrat slišimo ali beremo vprašanje: kje je Bog? Prva Velika noč s papežem Frančiškom vangelisti opisujejo spor med Jezusom in farizeji in navajajo ostre besede, izrečene z ene in druge strani. Nasprotovanje oziroma sovraštvo do Jezusa je bilo tako skrajno, da so sklenili Jesusa umoriti. Temu zapisu evangelistov sledi kratek dopis: Jezus se je umaknil, skril se je. E Ta Jezusov umik v samoto nosi v sebi poseben pomen, vezan na vso Jezusovo prisotnost na zemlji. Svojo božjo identiteto je zakril v ponižnem, običajnem mizarskem sinu. Tudi danes pravimo, da je Bog v našem življenju vedno „skrit“. Sv. Janez je jasno zapisal: „Nihče ni videl Boga.“ Bog živi skoraj skrit v zgodovini človeštva, sprašuje pa nas vernike, ali smo sposobni prepoznati v njem Sina Božjega, smisel in pojem zgodovine, tistega, po katerem lahko pridemo do Očeta. Ni tako enostavno razumeti teh besed in takega obnašanja. Toda naj nas ne zavede dejstvo, da v življenju ne vidimo s svojimi očmi Boga. On je vedno prisoten pri nas in Obvestila V nedeljo, 12. maja: ob 16. uri bo nadškof Giampaolo Crepaldi podelil sveto birmo v cerkvi sv. Lovrenca v Škednju. POKOJNI DUHOVNIKI 12. aprila 1950 Andrej Zink 26. aprila 1984 Avguštin Žele 11. aprila 2003 Stanko Zorko ob nas, skoraj skrito. Tako nam Bog zaupa, tako spoštuje dar svobode, ki nam ga je dal že od začetka sveta. Neverni ali maloverni se bodo do konca sveta spraševali ob hudih trenutkih, kje je Bog. Vernik bo vedno vedel, da je Bog skrit, vedno prisoten, saj navsezadnje vodi vse in vse bo prešlo k njemu. To je vera. Iskre Kje je Bog? Kdo je Bog? Kaj je Bog? Vprašanja mnogih, ki iščejo odgovor. Bog je, zato ima več odgovorov. Med tolikimi sledeča dva: Bog je sklonjen pred človekom in mu umiva noge in mu jih obriše z brisačo s priporočilom, naj enako naredimo tudi mi, kar pomeni: „Prisluhni klicu človeka v stiski!“ In tudi: On je nam, mladikam, trta, da iz njega srkamo življenje, veselje in srečo. Kalvarija je razsvetlila temo sveta. Nikoli ne zaprimo oči pred to lučjo. – Kdor se je učlovečil, je vstal! V sredo, 17. aprila, ob 20. uri bo v Šentjakobskem domu v ulici Concordia 8 govoril mag. Janez Ferkolj, župnik na Bledu, na temo HIERARHIJA, OBLAST, SLUŽENJE Prijazno vabljeni! Velika noč je dogodek upanja, vere in ljubezni 3 aktualnosti april - mali traven 2013 O d velikonočne nedelje do binkošti je čas namenjen premišlje vanju in uresničevanju v vsakdanjem življenju Jezusovega vstajenja. Kar smo doživeli na velikonočno jutro naj bi prene sli v odnose, v osebno življenje, med prijatelje in znance … Kristusovo vstajenje ni enkratno dejanje oddaljeno v času, ampak se dogaja tukaj in zdaj. Konkretno za nas, da lahko to živimo vsak dan. Bog pozna naše srce, zato vsako se leto znova rodi, nas obišče, z nami živi, trpi in vstane za nas. Potrebujemo dobre novice, človeško bližino in zagotovilo, da kljub naši grešnosti Bog ne pozabi na nas. Človek je po naravi tak, da raje in hitreje opazi slabo, grešnost in napake, kakor dobre in pozitivne stvari. Hitro opazimo grehe drugih in nanje tudi zelo radi pokažemo. Spregledamo pa trud, ki je v vsakemu od nas. Notranje življenje vsakega kristjana – lahko rečemo vsakega človeka – je prepleteno z malimi odpovedmi, trudom, vsakodnevnimi boji in žrtvami. Notranje življenje pomeni molitev, obisk cerkve, spoved, pogovor z duhovnikom ali osebni pogovor z Bogom. V najtežjih trenutkih prihajamo pred Njega kakor majhni otroci, solznih oči, s tresočim in jecljavim glasom, s prošnjo na ustnicah … in upanjem v srcu. S tem upanjem so žene na velikonočno jutro hitele h grobu in doživele dogodek, ki je za vedno spremenil tok zgodovine. V prvi vrsti gre za dogodek upanja, saj je smrt premagana in Jezusovo telo dobi novo podobo. Žene ki so prihitele h grobu ga niso prepoznale, čeprav so bile z njim še do tri dni prej. Kaj se torej zgodilo? Kristusovo telo po vstajenju od mrtvih postane poveličano; ohrani osnovno bistvo, a je zaradi „prehoda“ skozi smrt in vstajenje predrugačeno do take mere, da ni več prepoznavno. Najbrž se bo na dan poslednje sodbe tudi z našimi telesi zgodilo nekaj takega. Telo, ki je nosilec naše duše, čeprav je samo embalaža, ima v krščanstvu osrednjo vlogo. Vse življenje prejemamo zakramente in vzpostavljamo odnose z drugimi tudi s pomočjo telesa. Velika noč je dan upanja za naše telo, da bo nekega dne šlo skozi spremembo in bomo z dušo in novim telesom živeli osmi dan – novo in neskončno bivanje. Velika noč je dan vere. Kako pa ne bi bil, ko pa je znanstveno in umsko tako težko razložljivo vse dogajanje okrog praznega groba. Žene, apostoli, učenca na poti v Emavs, Tomaž … in vsi sodobni iskalci iščemo prej kot vstalega Kristusa neko trdnost, da se je to resnično zgodilo. Okrog tega dogodka je naša osebna vera edino poroštvo, da lahko nadaljujemo po poti za Gospodom. Sprva gre za izkustvo, mogoče nek prelomni dogodek ali neponovljiv občutek, ki se s časom spremeni v način življenja. To je začetek vere. Verovati pomeni iskati nekaj, kar smo že imeli ali vsaj slutimo, da bi lahko bilo naše. Kako lahko razumemo, kaj se je zgodilo na Golgoti in potem v grobu? Razum nastopi šele potem, ko v srcu – kot pravimo močnemu čustvenemu izkustvu – začutimo vero. Vera in nevera se pogosto stikata, kajti imata skupne elemente. Verujoča oseba in neverna sta pogosto na isti poti: obe v iskanju odgovora, a nihče s pravo trdno gotovostjo. Eni in drugi smo podobni apostolu Tomažu, ki ni veroval, dokler ni položil prsta v Kristusove rane. A v kaj je dvomil? V Kristusa? Ne, dvomil je v njegovo vstajenje, kajti ta dogodek je presegal njegov miselni svet. Velika noč je dogodek ljubezni Boga za človeka. Božje učlovečenje dobi pomen z darovanjem na križu, zato to ni znanstveni dogodek, ampak nekaj podobnega čustvu. Prepustiti se moramo veliki noči kot čudežu in z otroškim zaupanjem iskati vstalega Gospoda. V njem bomo našli vso potrebno spravo, mir, življenje in vero. Aljoša Vodopivec MISEL – BESEDA – SRCE Moje ovce poslušajo moj glas in jaz jih poznam in hodijo za menoj. (Jn 10,27) V sodobni govorici izraz „biti ovca“ pomeni biti oseba brez hrbtenice in lastnega mnenja, ki brez razmišljanja sledi ukazom nadrejenih. Nam vernikom pogosto namenijo nič kaj laskave besede, da smo „ovce“, ker se ravnamo po navodilih in nasvetih Cerkve, torej sledimo ukazom naših pastirjev v cerkvi. V evangeliju nedelje dobrega pastirja srečamo pojem ovce v drugačni luči, saj ta motiv Jezus uporabi, da opiše svoje apostole, prijatelje in tiste, ki mu sledijo. V Novi zavezi je čreda ovac simbol Božjega ljudstva, ki potrebuje pastirja. Starozavezni pomen ovce je korenito drugačen od sodobnega. Drobnica, ki so jo gojili za hrano in obleko, je bila znamenje bogastva in blagostanja, zato gospodar, ki je imel številčno čredo je veljal za premožnega. Ta žival je hkrati prispodoba nežnosti in šibkosti, ki potrebuje zaščito, pa tudi žival za daritvene obrede. Kristus je postal žrtveno ali daritveno jagnje, zato s to podobo spremeni simboliko ovce. Blag in v srcu ponižen postane žrtev, hkrati pa kot Veliki duhovnik postane žrtvovalec in prostor, kjer se opravi daritev – žrt venik. Zato na 4. velikonočno nedeljo praznujemo Dobrega pastirja. Jezusovo vstajenje od mrtvih je „vodilo“ tej zbegani čredi in nagon, ki ovce žene k pastirju, je zaupanje človeka v Boga. Poslušati Njegov glas vsekakor ni slediti ukazom „kakor ovca“, ampak predstavlja spreobrnjenje srca k preprostim in bistvenim zadevam. To je Kristusov glas – Božja beseda, ki se je učlovečila in živela med nami. To je on, ki je opravil največjo žrtev zato, da bi ta mala čreda premagala strah in zaupala v moč vstajenja. AV 4 aktualnosti PAPEŽA FRANČIŠKA SO ... ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in april - mali traven 2013 Dejanja papeža Frančiška uresničujejo božje načrte K oliko presenetljivih potez nam ponuja vsak dan v premislek papež Frančišek! Papeževi službi se je izognil v prejšnjem konklavu, v drugem je napočil njegov čas. Začel je brez slovesnih programskih napovedi. Korak za korakom, sproti kaže svojo prirojeno „strategijo“. Nobenih programatičnih besed ne kardinalom in niti vernikom na trgu sv. Petra. Ena izmed njegovih ključnih besed v prvem slovesnem nagovoru je bila nežnost. Z našim evropskim racionalizmom radi težimo k temu, da postavimo to besedo nekako v oklepaj, da jo smatramo kot izrodek sentimentalizma, katerega naj bi se sramovali in zato naj bi se je izogibali. Vzhodno krščanstvo pa je postavilo to čustveno lastnost kot najizrazitejšo značilnost Matere Božje in jo vključuje celo v skrivnost Učlovečenja. Poznamo n. pr. Vladimirovo ikono Matere Božje Nežnosti, ki je dragocena svetinja za rusko pravoslavno ljudstvo. Jezušček objema svojo mater in se z vso nežnostjo stisne k licu žalostne in trpeče Matere. Cerkev s svojo pobožnostjo do Matere Božje ni pozabila tega izraza, saj obstaja nešteto podob doječe Matere božje. Če malo pomislimo, izraz nežnost ni tako nenavaden za papeža. V Svetem pismu, na poseben način v psalmih, se primerja razmerje med človeškim bitjem in Bogom z než no podobo novorojenčka, ki se popolnoma zateče v naročje svoje matere. To je božja ljubezen do človeka. Papež Janez Pavel I. nas je presenetil z izjavo, da Bog ni samo Oče, ampak tudi Mati, in to je rekel z namenom, da izrazi nežnost v človeški duši. Morda nas resnično razneži prav pogled na mater, ki privija k sebi svojega otroka. Prvinska podoba človeškega bitja. Med pozdravi je zadnje čase tudi med nami danes pogost prisrčen, prijateljski poljub. Nas spominja na materinstvo, na naše detinstvo? Nežnost nas vrača „v tista leta“, ko smo bili majhni, in priletni se radi spominjamo svojega otroštva. Morda je Slovencem pojem nežnosti bolj tuj? Ali so se zato nekateri čudili temu papeževemu odkritosrčnemu izrazu? Papež Frančišek spoštuje neverujoče oziroma pripadnike drugih veroizpovedi. V dvorani se je pred časnikarji izognil običajnemu blagoslovu, da ga ne bi vsilil raznoliki množici nekatoličanov ali nevernikov. Diplomatom ni izrazil samo spoštovanja, ampak je poudaril povečanje odnosov z nevernimi, da ne bi prevladovale razlike, ki ločujejo, v želji, da se ne bi poudarjale razlike. Prevladuje naj težnja po graditvi in postavitvi iskrenih prijateljskih povezav, mostov med vsemi ljudmi. Tak odnos do neverujočih je uveljavljal že Janez XXIII. s svojim spoštovanjem do nevernikov. Zadnja leta je Bene dikt XVI. uvedel stalen dialog z neverniki z „dvorom poganov“. Papež Frančišek stopa po njuni poti in jo dopolnjuje. Zavzema se za graditev mostov, opozarja pa, da ne moremo graditi mostov brez Boga. Papeža Frančiška čakajo vroči dnevi in tudi težki koraki. Sedaj stopa korak za korakom. Prišel je v Rim iz pluralistične družbe, ki jo označuje izrazit sekularizem. Verjetno mu je tuj pojem religije večine, ki naj bi imela več pravic nad ostalimi. Njegova skrb je privesti Boga, Kristusa med ljudstvo. V ospredju so ubogi, zapostavljeni, zato odklanja razkošje. Ali bodo prelati, kardinali in škofje sledili njegovemu zgledu in klicu? IZVOLILI KARDINALI ALI ...? obrodite sad ... (Jan 15,16) 5 aktualnosti april januar - mali - prosinec traven 2013 Papež Frančišek odločno prekinja z rimsko stoletno tradicijo. V tem vidimo njegov „program“, način vodenja Cer kve. Ni ga napovedal, pač pa ga z dejanji stalno uveljavlja. Čaka ga prenova Cerkve v tri smeri: kolegialnost, ker sam papež ne zmore vsega in je veliko problemov; skrb za rast zrele in ne samo ljudske vere; upoštevanje laikata, predvsem prisotnosti žensk. V prvem sklopu sta seveda rimska kurija in vatikanska banka. Papež Frančišek pogosto v svoj govor vključuje besede: ubogi, usmiljenje, dobrota, nežnost. Povzema jih iz evangelija in jih ponavlja z vso preprostostjo in spontanostjo. To so drobci njegovega programa. Realnost Cerkve ni primerljiva z laičnim svetom. Ne moremo govoriti o napredku ali konservatorizmu. Ne pozabimo velikega preobrata v Cerkvi po zadnjem koncilu (1962 -1965), vezanem na papeža Janeza XXIII., katerega ne proglašamo za revolucionarja. Enako lahko menimo o pa- pežu Frančišku, ki so mu, kot zgleda, logika in navade rimske kurije tuje. Je inovator. Prenove ne moremo označiti kot desničarsko ali levičarsko, napredno ali konservativno, ampak kot evangeljsko ali neevangeljsko. Samo od tu njene poteze, njena moč. V dobi papeža Wojtyle smo govorili o Vzhodu in Zahodu oziroma o diktaturi in demokraciji, s papežem Frančiškom poudarjamo Sever in Jug, to je svet bogatsva in svet rev ščine. Na to bodimo pozorni. Vse nas je novi papež „razorožil“ že prvi trenutek, ko se je pojavil po izvolitvi na balkonu: „Bratje in sestre, dober večer …“ To so bile njegove prve besede, namenjene vsem, ki so pričakovali izvolitev novega papeža. Nikoli nismo slišali ob takih priložnostih tako preprostega in iskrenega pozdrava. Pričakujemo, da se bo to nadaljevalo. Obstaja pa velika nevarnost, da bodo vse te spremembe v vatikanskem protokolu sprejete le kot špektakel, ki nam prija, drugič njegove besede „naslavljamo“ politikom, sploh drugim. Najprej jih usmerimo vase. Začnimo pri sebi. Tako se bo začela prenova v Cerkvi. Verniki v ta namen molimo za papeža Frančiška vsak dan, pri vsaki sv. maši po vsem svetu in po samostanih. Moli tudi ti v ta namen. Tako lahko največ pomagaš. Na to podlago postavimo prenovo krajevnih Cerkva. 6 E V ROP S KE GO T S Lepotica evropske gotike: katedrala Notre-Dame de Chartres april - mali traven 2013 V majhnem mestu Chartres, blizu Pariza, stoji biser gotske arhitekture: katedrala Naše Gospe - Notre-Dame de Char tres. S katedralama v Amiensu in v Reimsu se uvršča v umetnostni vrh gotskih arhitektur Francije in Evope. Od leta 1979 je katedrala v seznamu svetovne arhitekturne dediščine UNESCA. Katedrala je posvečena Devici Mariji. Skozi stoletja in še danes je priljubljena Marijina romarska pot. Katedrala skozi čas Nemogoče je, da bi določili točen datum postavitve temeljnega kamna katedrale, saj je zrasla na starejših zgradbah. Zgrajena je bila na pogorišču starejše romanske bazilike, ta pa je bila postavljena na pogoriču še starejše cerkve. Kraj, kjer stoji sedanja katedrala, je bil znan še iz keltskih časov kot kraj, kjer so pogani častili svoja božanstva. Sodeč po arheoloških odkritjih predvidevajo, da so na tistem mestu opravljali svoje obrede, kar priča najden vodnjak pod kripto katedrale. Nekoliko kasneje je na tistem mestu stal rimski tempelj, v 4. stoletju pa so na istem mestu postavili krščansko baziliko. Iz virov je znano, da od leta 876 chartrerska katedrala hrani relikvijo: del Marijine tunike. Tuniko naj bi nosila Devica Marija ob rojstvu Jezusa Kristusa. Relikvijo so križarji prinesli iz križarskega pohoda, iz Jeruzalema. Leta 1020 je pogorela stara lesena cerkev in pod vodstvom škofa Fulberta se je začela gradnja večje romanske bazilike. Tudi tej ni prizanesel ogenj, v požaru leta 1134 je bila močno poškodovana. Cerkev so obnovili, požar pa jo leta 1194 spet skoraj popolnoma uničil. Prebivalci Chartresa so na pogorišču katedrale našli nedo taknjeno zakladnico in v njej nepoškodovan Marijin plašč. Ta čudež je bil ključen, da so takoj začeli z gradnjo nove ka tedrale. Zalogaj za mesto s pribl. 10.000 prebivalci pa ni bil majhen! Želeli so zgraditi najveličastnejšo katedralo! Še istega leta 1194 so začeli z velikim projektom. S številnimi donacijami kraljev, knezov, romarjev, trgovcev in seveda s prispevki križarjev so 24. oktobra 1260 posvetili novo katedralo v prisotnosti kralja Ludvika IX. in njegove družine. Gradnja se je končala v pičlih 26 letih, kar je za takšen objekt neverjeten dosežek! Stavba kot celota izvira iz 13. stoletja, vendar je ohranjenih veliko kvalitetnih del iz 12. stoletja, predvsem vitraji, ki so najlepši iz te dobe. Ogromna cerkev je delo neznanega mojstra in verjetno, prav zaradi svoje hitre gradnje, predstavlja enkraten in enovit gotski arhitekturni prostor. V kasnejših stoletjih je bilo kar nekaj poskusov, da bi katedralo podrli, in kjub srečnim naključjem to ni uspelo. Tudi druga svetovna vojna katedrali ni prizanesla, vendar so okna, leta 1939, tik pred II. svetovno vojno, uspeli demontirati in deponirati tako, da so se ohranila. Katedrala Notre-Dame de Chartres O zgradbi Po pravilih gradnje je bila katedrala grajena v obliki križa, kjer je daljša stranica orientirana v smeri JZ-SZ in ne kot običajno v smeri V-Z. Oltar je bil na jugovzhodni strani. Daljši del je bil razdeljen na glavno ladjo in več stranskih ladij. Prečna ladja, transept, deli oltarni del z oltarjem od cekvene ladje. S presenetljivim znajem statike so veliki mojstri gradili konstrukcije z drznimi razponi in višinami. Katedrala v Chartresu ima glavno ladjo široko 16,4 metrov, kar je najširša gotska ladja v Franciji. Širina katedrale s stranskimi ladjami znaša 32 metrov, v transeptu pa 46 metrov. Dolžina ladje katedrale meri 130 metrov. Glavni lok je visok 36,5 metrov. V času gradnje je katedrala imela najvišjo streho v zahodni Evropi, približno 38 metrov. Stolpi merijo v višino 105 in 113 metrov. Površina katedrale meri 10.875 kvadratnih metrov, kar pomeni, da bi lahko danes vseh 40.000 prebivalcev Chartra prišlo v katedralo in še je ne bi povsem napolnili. Arhitektura katedrale je mnogim umetnostnim zgodovinarjem, arhitektom, filozofom ... velika uganka. Detajli so v raz- KE KA T EDRALE 7 april januar - mali - prosinec traven 2013 merju s celoto in za vse velja neki skrivnosten red, mnogi so ga pripisovali tudi znanju, ki so ga križarji prinesli iz Bližnjega vzhoda. V 11. stoletju je bil Chartres močno študijsko središče, celo pred Parizom. Še posebej priznan je bil študij logike. Šele po drugi polovici 12. stoletja je vlogo študijskega in univerzitetnega središča prevzel Pariz. Portali Vhodni portal je imel na fasadah dominantno vlogo. Katedrala ima tri velike vhodne fasade, vsaka je opremljena s tremi portali, ki odpirajo ladjo iz zahoda in transept iz severa in juga. Na vsaki fasadi je osrednji portal je še posebej velik, uporabljali so ga samo za posebne slovesnosti, medtem ko so manjše stranske portale uporabljali za običajne priložnosti. Bogato obdelani portali s skulpturami s svetopisemsko vsebino so se edini ohranili iz obdobja zgodnje gotike v Evropi. Kipi na zahodni fasadi prikazujejo Kristusovo vstajenje, zgodbe iz življenja svetnikov, apostolov. Pod svetopisemskimi osebnostmi so kipi kraljev in kraljic. Tako je ta portal dobil ime „kraljevi“ portal. Zanimivo je, da so tako prikazovali avtoriteto vladajočega razreda kot posrednika med Bogom in ljudstvom. Iz številnih skupltur in upodobljenih motivov na fasadah se odslikuje burno srednjeveško življenje, kjer je bila rimskokatoliška veroizpoved še vedno prepletena z vplivi pretekle dobe in novega znanja. V tem smislu je zanimiv detajl, da je na glavnem portalu upodobljen Kristus, obkrožen z astrološkimi znaki, v bližini pa je upodobljen lik grškega filozofa Pitagore. Pesnitev v svetlobi Krona arhitekture katedrale je 176 vitražnih oken v skupni površni približno 2.600 kvadratnih metrov. Večina oken v Chartresu je bila narejena in vgrajena med leti 1205 in 1240. Za Chatres je bila razvita posebna modra barva stekla. Vitražna stekla so bila izdelana po posebnih postopkih, saj jih po 700 letih ne znamo več izdelati. Vitražna stekla izhajajo iz Perzije in verjetno se je znanje o izdelavi stekla s križarji preneslo v Evropo. Skrivnost izdelave stekel so mojstri skrbno skrivali, prenašali so jo samo na posebej izbrane naslednike, še pogosteje pa so jo odnesli s seboj v grob. Vsa okna so polna svetopisemskih podob in svetnikov. V katedrali so vgrajena Spodnja okna z razgibanimi prizori, v Zgornjih oknih so zaradi oddaljenosti od gledalca, upodobljeni svetniki in so motivno skromnejši. Najbolj veličastna so tri okrogla okna, imenovana vrtnice, ki so motivno uglašena z motivi portalov vhodnih fasad. Glede na to, da je katedrala mojstrsko izpeljana gotika, kjer element stene skoraj popolnoma nadomesti vitražno okno, je ta katedrala prava pesnitev svetlobe, ujete v prostor, ki se spreminja vsako dnevno uro. Pri podrobnejši analizi arhitekture so ugotovili, da na določene simbolno pomembne točke v katedrali pada svetloba skozi okna v točno določeni uri, na točno določen dan v letu. Tukaj se je verjento preneslo znanje romanske arhitekture in še starejših kultur Egipta, Sirije, kjer so posebej posvečena mesta svetišč osvetljevali z matematično izračunano pozicijo fasadnih odprtin. Tako je na določen datum in uro vpadni kot sončnih žarkov padel na določeno posebno mesto v svetišču. Talni vzorec – labirint Zgodbo simbolov katedrale dopolnjuje tlak v obliki talnega labirinta. Izdelan je iz temnega in svetlega kamna in je centralna točka v geometriji katedrale. Premer labirinta znaša 12,87 metra in ima enak premer kot rozeta zahodnega okna – vrtnice. Središče rozete je od središča labirinta enako daleč, kot je razdalja od centra labirinta do zahodnega portala katedrale. Rozeta zahodnega okna in labirint tvorita enakostranični trikotnik. Simbol labirinta v svetih prostorih poganskih kultur se je upodabljal že 4000 let pr. Kr. Labirint je pomemben del različnih kultur, grške, keltske, kulture Majev. Tudi krščanstvo ga je prevzelo in ga interpretiralo v kristološkem ključu razumevanja. Najstarejši poznan „krščanski“ labirint se nahaja v Orleansvilleju v Alžiriji v baziliki, zgrajeni leta 328. V njegovem središču je napis Sancta Ecclesia. Labirint v Chartresu je poleg labirintov v Sensu, Amiensu, Reimsu eden najbolje ohranjenih. Razlage simbolnega pomena labirinta v tlaku cerkve so različne. Krščanski pomen labirinta razlagajo teologi v okviru pojma Cerkve. Labirint je kot človeško življenje, je romanje in iskanje Boga in to je pot Cerkve, saj je s pojmom Sancta Ecclesia mišljena Cerkev kot občestvo in ne cerkev kot zgradba. Prav zato pot po labirintu ni speljana naravnost do središča, ki je stiliziran v obliki šestlistnega cveta, ki je simbol Svetega Duha, ampak je speljana tako, da je potebno prehoditi celotno pot, dolgo 261,5 metrov! Prav tako ni naključje, da je labirint izdelan iz 365 kosov kamna! Matematična usklajenost razmerij zgradbe in preračunana osvetlitev posameznih prostorov govorita o izredni usklajenosti simbola in ahitekture. Tu verjetno lahko najdemo odgovor na vprašanje, zakaj je bila katedrala v Chartresu tako mogočno grajena, saj je v 800 letih obstoja nobeno cerkveno občestvo ni moglo napolniti. Srednjeveški liturgični prostor se je očitno meril po povsem drugih merilih, kot jih imamo za gradnjo cerkva danes. Morda pa je razumevanje merila, s katerim so gradili srednjeveške katedrale, eden od ključev, ki odpira nov prostor za novo sodobno sakralno arhitekturo, tak šno, ki dviguje človekovega duha k Bogu. Vera Klepej Turnšek 8 misli za mojo vsakdanjost april - mali traven 2013 URA PRED POLNOČJO Milan, 31. decembra 1999 Še uro in začelo se bo tretje tisočleje. Sedim doma na kavču in v naročju mi sedi triletna hčerka. Njena bratca se porivata pri oknu, vsa navdušena nad pokanjem in lučmi. Mož se zabava z njima. Na balkonu je steklenica s šampanjcem. A ne vem, če bom zbujena opolnoči, ves dan sem imela opravka z vsemi tremi, da sem že pošteno utrujena in zaspana. Po drugi strani pa uživam, ko jih gledam, kako se zabavajo. Nocoj ne bo brnel telefon in upam, da me ne bodo poklicali iz uredništva dnevnika. Nisem nekje po svetu, sem doma. Mi dva in ti trije. Kot dekle si nisem predstavljala, da bom mati treh otrok, ki so zame najdragocenejše, kar imam. Dva dečka in deklica, ki je bila že ob šestem mesecu tako drugačna. Simone de Beauvoir, naša najljubša avtorica v času licejskega študija, se je zamišljeno spraševala: „Obstaja ženska?“ Danes lahko odgovorim, da obstaja; če si mati deklice, to lahko spoznaš. Katerina sedaj spi. Pok zamaška naznanja novo leto, penina se dviga iz steklenice. Kapljico na usta Katerini, ona dva pa sta se ta čas protivila, da bi šla v posteljo. Peguy je zapisal: „Le če si doživel veliko milost, lahko upaš.“ Otroci so zame ta milost. SENCA IN LUČ Poletje 2000 blizu Livorna Vroč julijski dan, nobenega vetra od nikoder. V največji vročini opravljam običajno delo v stanovanju. Okno je na Ledena slika v Trstu v zimi leta 2013 stežaj odprto. Petletni otrok se igra s plastičnim dinozavrom. Stopi k oknu. Pred nami streha v tej bleščeči svetlobi sredi dneva oblikuje jasno temno senco na našem dvorišču. Sinek se oglasi: „Mama, čemu služi senca?“ Odgovorila sem mu, ne da bi razmišljala: „Senca daje svežino v takem vročem dnevu, kot je današnji.“ Tišina. Mali pa me preseneti z naslednjo ugotovitvijo: „Toda, mama, senca je tudi pozimi. Čemu senca pozimi?“ V zadregi iščem primeren odgovor. Sin pa kar nadaljuje: „Morda potrebujemo senco, da smo bolj zadovoljni z lučjo.“ Začudena ga pogledam: „Oprosti, kaj si rekel?“ On pa se že mirno igra s svojim plastičnim dinozavrom. Naj senca služi zato, da smo še bolj zadovoljni z lučjo. Navsezadnje sprejemamo zlo, ker želimo dobro, trpljenje, ker želimo mir in zdravje. Vendar kdo prišepeta tako globoke misli otrokom? Rada bi se v starosti, na zadnji dan svojega življenja, spomnila, da je senca zato, da smo bolj zadovoljni z lučjo. TEMNO ZLO Milan leta 1981 V nekem uradu v središču mesta neznanec zadržuje urad nike kot talce in grozi, da jih bo pobil. Pred palačo se je zbrala množica ljudi, radovednežev. Prisotna je že policija. Plave luči utripajo nad službenimi avtomobili. Zrak parajo sirene. Zagledam skupino časnikarjev z notesi v rokah, pogovarjajo se. Nisem se jim upala približati. Prvič sem na terenu kot poročevalka črne kronike. Množica se veča, slišim njihove komentarje. Potem strel. Napadalec je ubil uradnika. Kako ga bodo ustavili, prijeli? Narašča napetost, ljudje kriče. Policija je uspešna. One sposobila je ugrabitelja. Na glavnem vhodu se pojavi napadalec v lisicah med dvema policajema. V trenutku završi med množico. Kriki, izbruhi jeze, grožnje, žuganje s pestmi. V varstvu agentov napadalec lahko stopi v službeni avto. Odpeljejo ga. Opazujem reakcije ljudi, med njimi so delavci, uradniki, gospodinje, tudi petičneži, ljudje vseh vrst. Po vsem normalni ljudje, toda v tem primeru je bila to le nevarno razpoložena množica, ki je grozila z linčanjem. Kaj je v njih prebudilo tako nasilna čustva? Kaj tli v nas, da v množici privre tako nasilje na dan, kot globoko zlo? Toda o tem temnem zlu, ki privre iz nas, jutri ne bo poročal noben časopis. TEŽKA POT 9 SLOVENSKEGA TRŽAŠKEGA DUHOVNIKA (2) april - mali traven 2013 Rojanu so se slovenski verniki zbirali, v glavnem izredno aktivne Marijine družbe nice, najprej v ul. Boccaccio, nato v ul. Appiari, kjer so družbenice nekdanji hlev za konje preuredile v svoj sedež, Marijin dom, z majhno dvorano in majhnim odrom za nastope. Zraven je bilo dvorišče, kjer so se igrali otroci. Dom pa je bil res potreben nujnih popravil, za kar se nje gov lastnik ni zavzel. Stvari so se spremenile, ko je prišel v Rojan g. Stanko Zorko. V Duhovniki so se zelo prizadevno in pozorno posvečali predvsem mladini, jo zbirali in dajali smernice. Vhod v stari Marijin dom v ulici Apiari v Rojanu V Barkovljah, zanimivo, je nastal kot samorastnik „Mla dinski krožek“. Fantje in dekleta so se nekako samostojno zbirali in svojo skupino poimenovali Mladinski krožek. Zbirali so se v župnišču. Tam so majhno sobo očistili in jo lepo preuredili. Vsako nedeljo so ob 11. uri peli pri maši in jo celo imenovali mladinska maša. Oporo so našli v g. Gianniniju, ki je maševal tudi v slovenščini. Bili so aktivni, organizirali izlete, pisali igrice, sami režirali in nastopali v župnijski dvorani z majhnim odrom, prirejali so miklavževanja in družabna srečanja. Imeli so tudi knjižnico na razpolago. Zbiralo se je tudi do 15 fantov in deklet. Kasneje sta prišla v župnijo g. Vili Žerjal in za njim g. Jože Špeh. Krožek je deloval okrog 10 let. Za slovenske vernike pri sv. Vincenciju je izredno uspešno in prizadevno skrbel g. Marij Gerdol. Priboril si je na svoje stroške sedež najprej v ulici Piccardi, nato, vedno na svoje stroške in s pomočjo sodelavcev, v ul. Settefontane 7, kjer so se zbirali tudi skavtje vseh stopenj. Pri Sv. Jakobu je od leta 1950 do 1965 potekalo zelo aktivno in raznoliko delovanje g. Franca Zlobca, duhovnika, ki je gojil posebno pobožnost do Matere Božje in je vsemu svojemu delovanju dal Marijanski pečat. Nastala je tako Marijina šola predvsem za otroke in Živi rožni venec, ki je imel v župniji, mestu in daljni okolici do Amerike 2500 molilcev, ki so bili povezani z molitvijo desetke rožnega venca. Ustanovil je tudi otroški pevski zbor, v katerem je pelo tudi do 40 otrok, ki so kar radi nastopali predvsem pri mašah. Organiziral je redno mesečne počitnice za otroke v Žabnicah. V Škednju sem dal mladim na razpolago majhno sobo svojega stanovanja. Pred menoj pa se je z g. Lojzetom Zupančičem začela epopeja skavtizma. V Škednju je on uvedel skavtizem in ustanovil prav v Škednju prvo četo. Tedanji župnik ni bil navdušen s tem delom mladega Zupančiča; skavtje so se zbirali v prostorih starega župnišča v ul. Servola 67, danes nasproti banke pri cerkvi. Pri Sv. Ivanu je pred nekako šestdesetimi leti g. Peter Šorli zbiral svoje ljudi v ul. delle Cave „v štalici“, kjer so tudi prirejali „veselice“ in so vsakič napolnili malo dvorano z odrom, med drugim so tudi uprizorili Molierovo delo. Tam se je začela kariera režiserja Adrijana Rustje. Pri salezijancih v ul. Istria je salezijanec g. Franc Štu hec, ko je tam nekaj časa maševal ob nedeljah, prosil predstojnike za prostor, kjer so se Slovenci radi zadrževali. Salezijance pa je motila ta dejavnost, zato so kmalu poskrbeli za premestitev g. Franca Štuheca in prekinili dejavnost slovenskih vernikov. Za slovenske vernike je dolgo let skrbel g. Anton Resen. Duhovniki smo z veliko vnemo posvečali posebno skrb mladini in ji nudili razne možnosti za vzgojo, razvedrilo in primerno zabavo. Dajali smo od svojega in tudi si znali pridobiti pomoč od več strani. Duhovniki pa smo se v pogostih debatah in razpravah ponavljali, da si moramo zgraditi kaj svojega, kjer se bodo Težka dela pri pripravi za Marijin dom v Rojanu suvereno zbirali naši ljudje, mladina in odrasli. Od škofije smo tu pa tam dobivali drobtinice, tudi kakšen mestni župnik nam je kaj malega pomagal. Začeli smo s praznim žepom, da s praznim žepom. dj (se nadaljuje) 10 aktualnosti april - mali traven 2013 BERTA VREMEC KMALU OSEMDESETLETNICA K do je Berta Vremec? Na Opčinah jo dobro poznajo vsi domačini in tudi nedomačini. Berta Vremec je aktivna članica verske skupnosti na Opčinah, pravi factotum za vsako dobro dejavnost v vasi, posebej v župniji. Dolgoletna članica cerkvenega pevskega zbora skrbi za najboljši red pri notnih zapisih, (ne vem, če se dogaja kaj podobnega pri drugih pevskih zborih), s prepisovanjem, skrbi za potrebe organistov ali dirigentov. Kot dolgoletna tajnica v časnikarskem oddelku slovenskega radia Trst A je osvojila odlične sposobnosti idealne tajnice in s tako zavzetostjo opravlja sedaj svoje zadolžitve pri svojem pevskem zboru, v župnem uradu, kjer s svojo lepo pisavo ureja matične knjige v župniji. Pokrbela je za župnijski arhiv. Z njo vladata red in jasnost. Na Opčinah izhaja publikacija Naša beseda že 30 let, tokrat je izšla 31. številka. List izdaja uredniški odbor, vodja vsega dela je Berta Vremec. Njena redna dejavnost, sposobnost in urejenost se posebej kažejo v odboru ZCPZ, kjer skrbi za redno delovanje te sicer aktivne organizacije, ki navsezadnje uspeva predvsem po njeni zaslugi. Berto Vremec sem spoznal leta 1951 kot tedanji kaplan na Opčinah in tedaj vodja krajevnega cerkvenega pevskega zbora. Berta, 7. maja vam bodo čestitali prijatelji in znanci. Z veseljem se pridružujemo tem voščilom in vam izrekamo priznanje in zahvalo za vse delo, ki ga tako vestno in neutrud ljivo opravljate. Berta, čestitam, hvala in naprej! dj Berta Vremec v družbi s prijatelji (foto Zvonko Vidau) IZ LAIČNIH GLASIL V četrtek, 25. aprila 2013 Skupno romanje na ZAplaz Sveta maša bo ob 11. uri. Maševal bo novomeški škof msgr. Andrej Glavan Beremo v laičnih glasilih, da Katoliška cerkev ni bila nikoli v tako hudi krizi, kot je danes; nekateri ji celo napovedujejo propad. Zatrjujejo, da nikoli ni bilo v Cerkvi toliko notranjih in zunanjih spletk, strupov kakor danes. To so ljudje ali časnikarji omejenega gledanja, v primežu svoje ideologije ne poznajo zgodovine Cerkve. Zadostuje bežen pregled glavnih zgodovinskih dogodkov, da ugotovimo, da je Katoliška cerkev doživela veliko hujšega in je preživela v veliko bolj zmedenih časih, kot so današnji. Navedimo kak primer. Leta 410 so Zapadni Goti pod vodstvom kralja Alarika opustošili Rim. Leta 1054 je bilo leto velikega razkola z Vzhodom in ta še traja; sledili so še drugi razkoli, celo doba papežev in protipapežev, selitev papežev iz Rima, Lutrova ločitev od Cerkve po letu 1517, leta 1778 sta bila dva papeža v zaporu ali izgnanstvu, leta 1870 se je sesula Sveta država in tako dalje, poznano je razkošno in škandalozno življenje nekaterih kardinalov in škofov. To so samo nekateri primeri. Priznajmo, da je zavela nova doba v Cerkvi od 2. vatikanskega koncila dalje. novice Nova pomoč tržaške škofije ljudem v stiski Trgovina solidarnosti Zaradi krize, ki ne neha, zaradi neučinkovitosti politikov narašča število obubožanih ljudi. Pomislimo samo na to, da javni državni dolg obremenjuje italijanske državljane vsako leto za okrog 80 milijard evrov in da davki, ki jih plačujemo, ne služijo gospodarski rasti in niti zato, da bi olajšali težko stanje tistega dela naše družbe, ki se nahaja v veliki finančni stiski. V Italiji je že skoro 4 milijonov revnih, narašča brezposelnost posebno med mladino, prekariat je velika začasna in negotova rešitev. Potrebnim stalno pomaga Karitas, župnije pomagajo, kakor pač morejo, občine se tudi trudijo, a v glavnem prepuščajo skrb cerkvenim ustanovam. Čedalje več družin enostavno nima denarja niti za nakup hrane. Toliko je potreb, da dosedanja pomoč ne zadostuje. Zato je tržaška škofija uresničila novo pobudo, ki bo v pomoč ljudem v stiski, družinam z zelo nizkimi mesečnimi dohodki. Posamezniki in družine z rednim bivanjem v našem mestu bodo za dobo šestih mesecev dobivali osnovne potrebščine in hrano v novi trgovini solidarnosti. 27. marca so v ulici Chiadino štev. 2 zraven cerkve v ulici Rossetti odprli trgovino solidarnosti, ki obsega 350 kvadratnih metrov. Na policah so kot v drugih samopostrežnih trgovinah razstavljeni prehrambeni izdelki (testenine, riž, sadje, omake, kava, sir, moka) in predmeti za higieno ipd. Trgovina solidarnosti bo odprta štiri dni v tednu, dvakrat zjutraj, dvakrat popoldne, skupno 12 ur. Štiri doslej nezaposlene osebe bodo potrebno delili prosilcem. Živila so dar velikih podjetij. Tako bodo skušali pomagati tistim, dokler se ne opomorejo in gospodarsko osamosvojijo. Kdor bi želel to pomoč, naj se javi pri socialnih ali karitativnih operaterjih, ki se bodo najprej med pogovorom prepričali o dejanski potrebi prosilca. Prošnje sprejemajo v uradih Karitasa v ul. Cavana 6 v oddelku, ki skrbi za stike z javnostjo (Centro di ascolto), na uradu za socialo na občini ali v župnijah, ki so za to poverjene. Prosilec naj se predstavi z osebno izkaznico, z davčno številko (codice fiscale) in s potrdilom o dohodkih in najavi naj razloge za pomoč. Organizatorji bi se radi obvarovali pred izkoriščevalci. Tisti, ki mu je pomoč odobrena, prejme posebno osebno izkaznico s sliko in na podlagi družinskih članov dobi na izkaznici določeno število točk, na podlagi katerih bo lahko dobival potrebno. Potem ko si v trgovini izbere, kar potrebuje, mu odštejejo točke. Neuporabljene točke so izgubljene, ne pridejo v poštev. Dovoljenje traja do šest mesecev, ker to ni običajna oblika pomoči, ampak le začasna pomoč, dokler se stanje prosilca ne izboljša. Prosilec ne dobi torej denarja, ampak hrano in druge potrebščine glede na število družinskih članov. Ne pridejo v poštev družine, ki že dobivajo kako pomoč. Prosilci, ki jim je dana pomoč, se lahko vključijo kot prostovoljci za delitev hrane v trgovini. BAZOVICA NA 200 STRANEH Pred Veliko nočjo je izšla v Bazovici pestra in vsebinsko bogata knjiga, ki jo je izdala župnija ob 150-letnici župnijske cerkve. Knjiga je pestra, ker ima več avtorjev in obravnava glavne pojave vaškega življenja v preteklosti in v sedanjosti. Ker smo v dobi podobe, tako modruje časnikarski svet, ko ljudje radi gledajo slike, so slike v knjigi že same po sebi zgovorne in polne vsebine. Izdaja odgovarja zahtevam našega časa. Tudi pridni in pohvale vredni razni sodelavci so si veliko pri- 11 razno april - mali traven 2013 zadevali, to so naši vaščani. Vaščani so ponosni na svojo vas in se radi ponašajo s svojo preteklostjo. V koliki meri pa jo poznajo? Na žalost velja splošno pravilo: župnija je izdala „lepo knjigo“ o naši zgodovini, zgodovini naših nonotov. Župnik je dober ali mora biti dober, zato bo poklonil knjigo zastonj (denar potrosimo za veliko drugih stvari, najmanj za knjigo). Ker pa je župnik dober, naj le plača račun v tiskarni. Odkod naj dobi denar? To pa je njegova zadeva. Ali je to družbena zavest? Ali ni tako pojmovanje porazno? Če si ponosen na svoj kraj, če imaš v sebi še nekaj kulture, si boš nabavil knjigo, ki je vredna, da jo ima vsaka družina in v teku leta bo prišla prilož nost, da boš našel malo časa, da jo boš prebral. Potem boš res ponosen na svoj kraj, na svojo vas, ker boš tako sposoben tudi kaj povedati o njej. Knjiga je bila izdana zato, da jo boš prebral. In tokrat boš bral in zvedel veliko stvari, ki so ti bile prej neznane. Zato je ta knjiga „tvoja“ knjiga. To je namen vsake knjige, posebno pa te knjige. Dobra je impaginacija te izdaje, stvarno porazdeljena posamezna poglavja, ob branju dobiš celoten pogled sedanjega stanja in preteklosti, kar so si želeli izdajatelji. Ni pa posrečena izbira postavitve didaskalij k slikam na zadnjo stran. Bilo bi veliko bolje, da bi stale ob slikah, kar omogoča bralcem boljše razumevanje. Ali se bodo naši ljudje zavedali, da je vir in sedež naše krajevne kulture prav in predvsem v naših cerkvah? To so najstarejše zgradbe v vasi, polne kulture, spominov, lepih in težkih časov, preteklih in sedanjih. Kaj pa bodočnost? Knjiga nakazuje tudi smer za nove čase. Ali bodo znali bralci sprejeti in osvojiti to sporočilo? Dušan Jakomin Kontakt: e-pošta: [email protected] GSM: +39 328 1395532 Pošta v Sloveniji: Jakomin Dušan poštno ležeče, 6281 Škofije Slikovno gradivo pošljite na naslov: [email protected] 12 april - mali traven 2013 V ieri ed oggz i dela kot vedno pozno, utrujen in rnil seBasovizza je domov nervozen. Pred vrati ga je čakal sedemletni sin. Kratek pozdrav, ki mu je sledila vrsta vprašanj. A cura dei parrocchiani che hanno contribuito alla stesura del libro ed alle celebrazioni. Alla conclusione dell’anno giubilare per i 150 anni della chiesa di Basovizza e per i 120 anni della parrocchia di Basovizza è stata preparata questa pubblicazione. L’idea per il libro venne già alcuni decenni fa al defunto parroco Marjan Živic: egli affidò il lavoro di ricerca al prof. Tomaž Simčič e all’arch. Boris Grgič la veste grafica e loro hanno collaborato anche in questo progetto. Il libro è stato arricchito dai contributi dell’attuale parroco Žarko Škerlj, che ne ha ampliato il contenuto e ha presentato il paese e la parrocchia da un punto di vista più ampio. L’opera è corredata anche da testi in italiano, curati prevalentemente da Mario Ravalico. Egli ha, con l’aiuto del parroco, tradotto anche alcuni contributi riguardanti le attività sportive e culturali del paese, le attività amministrative ed imprenditoriali. Un sentito ringraziamento a tutti coloro che hanno collaborato e contribuito alla riuscita dell’opera. Nella prima parte del libro ci sono, oltre alla significativa e documentata analisi del prof. Simčič sugli ultimi 200 anni della parrocchia di Basovizza, anche gli scritti storici del giornalista Paolo Parovel, che arrivano a coprire gli inizi del XIV secolo, e le descrizioni della chiesa del prof. Giuseppe Cuscito. Il prof. Samo Pahor ha contribuito alla pubblicazione con uno studio sulla persecuzione dei fedeli sloveni e del clero sloveno sul nostro territorio prima e durante la seconda guerra mondiale. Ringraziamo vivamente tutti gli studiosi per l’impegno profuso nella loro attività di ricerca. Alle nostre correttrici di bozze e traduttrici, le professoresse Neva Zaghet, Viviana Križmančič ed Erika Fornazarič, vanno i nostri più sentiti ringraziamenti per la loro perseveranza e per la loro pazienza. Come già anticipato, la veste grafica del libro è stata curata dall’arch. Boris Grgič, che ha creato anche un logo commemorativo e varie locandine; anche parte del materiale fotografico del libro è suo, come anche del parroco, dei fotografi Davorin Križmančič e Štefan Grgič. Di Marco Arduini sono le immagini riprese da vecchie cartoline del paese, alcuni contributi sono anche di Stojan Ražem ed altri. Si ringraziano tutti per la collaborazione. – Tata, ali te lahko nekaj vprašam? – Seveda, kar vprašaj! – Koliko zaslužiš na uro? – To ni tvoja stvar, je rezko odgovoril oče. 2012 – Povej mi, prosim, koliko zaslužiš na uro? Bazovica skozi c�as ...Basovizza ieri ed oggi – Če prav želiš vedeti, 30 evrov, je oče odgovoril nejevoljno. – Oh, tata. Ali mi lahko posodiš 15 evrov? Očeta je to vprašanje še bolj vznejevoljilo, da je jezno odgovoril: – Ne, ne! Če potrebuješ denar za kako igračo ali kaj podobnega, kar izbij si iz glave. Ne delam in se ne trudim za tvoje neumnosti, za tvoje igre. Če ni kaj drugega, obrni se, stopi v hišo, pojdi v sobo in zapri vrata. Sinček je povesil glavo, se žalosten vrnil v hišo in se zaprl v sobo. Očeta slaba volja sploh ni minila. Nekaj si je pripravil za večerjo. „Kakšne neumnosti, dajal mu bom denar za njegove zabave, ko imam toliko stroškov in preglavic!“ Nekaj časa potem se je oče pomiril in malo razmišljal. Mali ga še nikoli ni vprašal za denar ... Stopil je v njegovo sobo, ga pogledal, nekaj zamomljal in ga nato bolj nežno vprašal: – Si zaspal, sine? – Ne, tata, ne spim. – Malo sem pomislil. Morda sem bil prej preveč strog in trd s teboj. Imel sem težak dan, zato sem se zamudil in te tako nadrl. Tu imaš 15 evrov, kot si želel. – Oh, hvala, tata. Fantek je sprejel denar z nasmehom, stopil iz postelje k omari in odprl predal. V roke je vzel škatlico in iz nje potegnil spravljeni denar in ga držal v roki. Oče ga je opazoval, nato pa se je spet razhudil: – Zakaj si vprašal denar, če ga že imaš? Zakaj ga sploh potrebuješ? – Tata, vprašal sem 15 evrov in sedaj jih imam 30 in s tem denarjem bi rad kupil to, kar si zelo želim. Rad bi kupil tvoj čas. Prosim te, tata, sedaj pridi domov malo prej z dela. Za eno uro ti bom dal 30 evrov, ker bi rad večerjal s teboj. Oče je zaprepaščen objel sina in ga prosil, naj mu oprosti. Kratka zgodbica za vse prezaposlene starše ... In questa occasione non possiamo esimerci dal tributare un giusto riconoscimento ed esprimere un sentito ringraziamento alla comunella del paese di Basovizza, che ha generosamente contribuito sostenendo molte delle attività legate alle celebrazioni giubilari, delle quali il presente libro rappresenta solamente l’atto conclusivo. NAŠ VESTNIK - mesečnik Izdajajo slovenski dušni pastirji na Tržaškem Prva številka je izšla 3. decembra 1958 Odgovorni urednik: Dušan Jakomin Via di Servola, 42 - 34146 Trst/Trieste - Tel. 040/830792 Bazovica skozi cˇ as ... Basovizza ieri ed oggi SIN JE PROSIL OČETA IZŠLA JE KNJIGA O BAZOVICI PRIPOROČAMO! cerkev sv. M. Magdalene v Bazovici 1862 - 2012 chiesa di S. M. Maddalena di Basovizza anni let Bazovica skozi c�as ...Basovizza ieri ed oggi Bazovica skozi Spremna beseda župljanov, ki so so Knjigo ob praznovanju 150-let stavljamo ob sklepu jubilejnega leta. Zamisel o župnijski knjigi se je ki je raziskovalno delo poveril prof. T lovala tudi pri tej knjigi. Vsebinsko je knjiga obogatena na vasi v župniji iz širšega zornega k v veliki meri poskrbel Mario Ravalico so jih prispevali vaški kulturni in špo vanje in opise, ki so jih prispevali. V prvem delu knjige so poleg z bazovske fare, tudi zgodovinski zapi tja, in opisi cerkve same prof. Giusep Prof. Samo Pahor je za knjigo skega duhovstva na našem področj priznanje in zahvala. Naše lektorice in prevajalke, pr si zaslužijo za vztrajnost in potrpežlji Arh. Boris Grgič, ki je to knjigo letake: v knjigo je vključil svoje in fot mančiča in Štefana Grgiča, dalje Ma dnic, Stojana Ražma ter drugih posa Na tem mestu ne moremo mi zajetnim prispevkom omogočil marsi rem je ta knjiga le zaključni korak. Darovali ste za Naš vestnik v evrih: Lidija in Livio z družinama ob 20-let nici smrti nepozabne mame Marije Valenčič 50,00; Grahonja ob 10. obletnici smrti ma me in none Marije 60,00; Anica Pahor 10,00; Ivanka Srebot 20,00; iz Škednja 30,00; iz Žavelj-Štramarja 30,00; od Sv. Ivana 22,00; g. Miro Šlibar iz ljubljane 30,00; od Sv. Jakoba 30,00; Slavko Hrast iz Renč 50,00; Magda Fabris od Sv. Jakoba 20,00; Ivo Magajna 20,00. Za Ukmarjev sklad: Lidija in Livio z družinama ob 20-let nici smrti nepozabne mame Marije Valenčič 50,00. Za prispevke preko banke: Unicredit Banca s.p.a. Trieste Servola IT86V0200802212000003174149 Nasloviti na: Opera culturale di Servola Causale (za): Naš vestnik ali Sklad msgr. Ukmarja Dodatno gradivo in fotografije so na voljo na naši spletni strani www.nasvestnik.eu Registrirano na sodišču v Trstu štev. 223 - ISSN: 1124-6588 Član Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC Tiska: Luglio fotocomposizioni snc