IEE Projekt ‘BiogasIN’ Bioplin kontrolni seznam za administrativne organe D 4.7, WP 4 Barbara Ropoša Razvojna agencija SINERGIJA Kranjčeva ul.3, Moravske Toplice Slovenija September 2012 D.4.7 Vsebina 1 Uvod .................................................................................................................... 3 2 Kontrolni seznam za postopke pridobitve dovoljenj ...................................... 3 3 2.1 Surovina ........................................................................................................ 4 2.2 Proizvodnja in poraba elektrike...................................................................... 5 2.3 Proizvodnja in poraba toplote ........................................................................ 6 2.4 Nadgraditev bioplina v biometan in uporaba ................................................. 7 2.5 Uporaba pregnitega blata .............................................................................. 7 2.6 Zaščita okolja in emisije................................................................................. 8 2.7 Varnostni predpisi.......................................................................................... 9 2.8 Sodelovanje javnosti...................................................................................... 9 Povzetek ........................................................................................................... 10 Za vsebino te publikacije so odgovorni samo avtorji. Vsebina ne odraža stališča Evropske unije. EACL in Evropska komisija nista odgovorni za kakršno koli uporabo informacij, ki jih publikacija vsebuje. 2 D.4.7 1 Uvod Projekt BiogasIN podpira Evropska komisija v sklopu programa »Inteligentna energija Evrope«. Namen projekta je vzpostaviti trajnostni trg bioplina v naslednjih državah Srednje in Vzhodne Evrope: Bolgariji, Hrvaški, Češki, Grčiji, Latviji, Romuniji in Sloveniji. Cilj projekta BiogasIN je zmanjšati trenutne obstoječe ovire za projekte bioplina v Srednji in Vzhodni Evropi, kot so administrativne ovire in pomanjkanje virov financiranja. To poročilo predstavlja kontrolni seznam za upravne organe in oblasti o pomembnih vidikih glede projektov bioplina pri postopkih pridobitve dovoljenj. V tem poročilom želimo predstaviti povzetek najbolj pomembnih zadev, s katerimi se administrativni organi trenutno soočajo. Nadalje bi se naj ta kontrolni seznam uporabljal pri debatah o izboljšanju postopkov za pridobitve dovoljenj, kot je predvideno za izobraževanja pri projektu BiogasIN. V naslednjih poglavjih boste našli razlage o ključnih vidikih in karakteristikah vrednostne verige bioplina, ki so koristne za postopke pridobitve dovoljenj. V posamičnih poglavjih so ti vidiki razloženi kot kratki povzetek s specifičnimi priporočili. Na ta način se lahko analizirajo možne ovire pri trenutnih postopkih pridobitve dovoljenj za bioplinarne in možnosti odprave teh ovir s strani upravnih organov. 2 Kontrolni seznam za postopke pridobitve dovoljenj Pri postopkih za pridobitve dovoljenj, mora upravitelj bioplinarne (investitor) pridobiti različna dovoljenja, kot so gradbeno dovoljenje, ki vključuje lokacijsko-, gradbeno- in obratovalno dovoljenje, energetsko dovoljenje, ki vključuje pogodbo za priključitev v omrežje in energetsko licenco. V nekaterih državah mora upravitelj bioplinarne zaprositi za vsako dovoljenje posebej. Ravno zaradi tega razloga je v številnih državah pridobitev dovoljenj zelo zapleten in dolgotrajen postopek. Kakorkoli pa je v ostalih državah potrebno samo eno dovoljenje za gradnjo in obratovanje bioplinarne (glej poročilo BiogasIN: Kirchmeyr 2010 1 1 Kirchmeyr F., Wellinger A., Hahn H., Ferber E., Rutz D. (2010) Postopki za pridobitve dovoljenj pri projektih bioplina v Austriji, Nemčiji, Danski, Nizozemski in Italiji. – Poročilo o projektu BiogasIN, katerega financira Evropska komisija. (IEE/09/848); 38p. 3 Zato Vam priporočila, ki so predstavljena v naslednjih poglavjih lahko pomagajo pri izboljšanju obstoječih postopkov za pridobitev dovoljenj. 2.1 Surovina Bioplinarna lahko obratuje z uporabo različnih surovin. Pri surovinah lahko govorimo o energetskih rastlinah kot je koruzna silaža pa vse do biorazgradljivih odpadkov, ki vključujejo blato iz čistilnih naprav in odpadke hrane. Na izbiro surovine vpliva razpoložljivost, logistika in lokacija surovin kot tudi ekonomski premislek. Na to pa vpliva tudi različna zakonodaja posamezne države, ki ponavadi klasificira tipe surovin v različne kategorije. Na primer blato iz čistilnih naprav in odpadki hrane spadajo pod drugo kategorijo kot pa energetske rastline in se tudi obravnavajo drugače. Prve se kategorizirajo kot odpadki in zato spadajo pod zakonske predpise, ki urejajo ravnanje z odpadki, ki so najprej bili kmetijski proizvodi. Posledično mora zakonodaja vzpostaviti primerne okvirje za postopke pridobitve dovoljenj. Pomembna zakonodaja, ki ureja klasifikacijo surovin na Evropski ravni, je Direktiva o obnovljivih virih energije 2009/28/EC (RED), Okvirna direktiva o odpadkih 2008/98/EC in Nitratna direktiva 91/676/EEC. V teh direktivah so postavljeni zakonski okvirji za vse države članice, katere morajo umestiti te okvirje v nacionalno zakonodajo. V številnih primerih so problemi pri »ko-digestijskih« bioplinarnah, ker je surovina vključena v ukrepe različnih zakonov (zakoni in ureditve o odpadkih, kmetijstvu, obnovljiva energija, varovanje okolja). Naslednja priporočila lahko pomagajo pri rešitvi teh problemov: 2 • Potrebna je specifična definicija in klasifikacija primerne surovine za proizvodnjo bioplina, najboljše če je vse to združeno v enem samem pravnem dokumentu, kot je zakon, uredba/odlok ali tehnične ali pa standardne smernice. • Potrebne so jasne zakonodajne zahteve o ravnanju s higiensko občutljivimi odpadki kot so odpadki hrane ali deli odmrlih živali (morajo biti v skladu z Uredbo ABP2). Ponavadi se morajo občutljivi odpadki eno uro segrevati pri temperaturi do 70°C (pasterizacija) ali pa jih je potrebno 20 min segrevati pod pritiskom 3 barov in pri temperaturi 130°C (sterilizacija pod pritiskom). Uporaba nevarne biomase, blata ali gnoja nezdravih živali mora biti prepovedana, če obstaja nevarnost nadaljnjega širjenja patogenov. • V primeru, da se bioplin (biometan) uporablja v transportu, morajo biti za surovine pripravljene zahteve in tudi izvajanje shem trajnostnih certifikatov, katere morajo biti v skladu z RED. Potrebne so praktične smernice za izvajanje sheme trajnostnih certifikatov. Uredba (EC) Št 1069/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z 21. Oktobra 2009, ki obravnava zdravstvene predpise glede živalskih stranskih izdelkov in izdelkov, ki niso namenjeni za človeško uporabo ter preklicano Uredbo (EC) Št. 1774/2002 (Uredba o živalskih stranskih proizvodih), ki je bila v uporabi od 4. marca 2011 http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2011:054:0001:0254:EN:PDF; 16.01.2012; 12:21 D.4.7 • Potrebni so zeleni in črni papirji (pozitivne in negativne liste), o podprtih ali prepovedanih surovinah za proizvodnjo bioplina. • Uporaba surovin, naj bo glede na tip surovine, podprta z različnimi zagotovljenimi odkupnimi cenami in v skladu z nacionalnimi pogoji in politiko. Zato so potrebni jasni predpisi. 2.2 Proizvodnja in poraba elektrike Najbolj pogost cilj za obratovanje bioplinarne je proizvodnja električne energije. Elektrika se običajno proizvaja v kombinaciji s toploto in močjo (CHP). Kapaciteta teh CHP-jev običajno variira med 50 kW el in 1 MW el. Elektriko potem uporablja upravitelj bioplinarne ali pa je vključena v javno omrežje. Za vključitev v javno električno omrežje, morajo biti izpolnjeni številni osnovni pogoji. • RED zahteva od držav članic primerno zakonodajo za prioriteten dostop elektrike iz obnovljivih virov energije v omrežje. Vsekakor pa bi moral vsak upravitelj bioplinarne imeti po zakonu dovoljenje za vključitev proizvedene elektrike v javno omrežje. Uspeh teh prioritetnih dostopov je odvisen od podrobnosti zakonodaje. V realnosti še vedno obstajajo ovire za upravitelje bioplinarn. Upravni organi bi morali za bioplinarne pomagati pri pospeševanju dostopa v omrežje. • Za elektriko proizvedeno v bioplinarnah je priporočeno izvajanje sistema fiksnih cen (glej Zakon o obnovljivi energiji v Nemčiji). Sistem fiksnih cen ima prednost v primerjavi z zelenimi certifikati, ker zagotavlja večjo in bolj dolgoročno varnost investitorjem z fiksnimi cenami. • Sistem fiksnih cen je odvisen od velikosti bioplinarne in od uporabljene surovine. Kot primer lahko navedemo Zakon o obnovljivih virih energije (EEG) 2012 v Nemčiji. Po tem zakonu, je pri bioplinarni do 150Kw sistem fiksnih cen 0,143 €/kWh, za bioplinarno med 150 in 500 Kw pa je 0,123 €/kWh, do 5MW je kapaciteta 0,11€/kWh in pri bioplinarni z manj kot 20 MW je fiksna cena 0,06 €/kWh3. Nadalje pa sistemi fiksnih cen variirajo glede na razrede surovin in tehnologije, za katere lahko upravitelj bioplinarne pridobi dodatne bonuse. V letu 2012 je bila predstavljena posebna kategorija bioplinarn do 75 Kw, ki izkoriščajo 80% gnoja, s fiksnimi tarifami 0,25 €/kWh. Bolj podrobno pa so sistemi fiksnih cen v Nemčiji in nekaterih ostalih državah pa je na razpolago v poročilu D 3.1 »Postopki pridobitve dovoljenj za projekte bioplina v Avstriji, Nemčiji, Danski, Nizozemski in Italiji4«, ki je bilo pripravljeno v sklopu projekta BiogasIN. • Pri bioplinarni se mora upravitelj prijaviti za pogodbo s fiksnimi cenami in vzorec pogodbe, ki ga pripravijo oblasti lahko pospeši in poenostavi ta postopek. Pogodba ureja stvari med upraviteljem omrežja in upraviteljem bioplinarne, sistem fiksnih cen in načine plačila za fiksne cene elektrike. Vključevati mora tudi pogodbene podatke kot so lokacija bioplinarne in tehnični podatki o bioplinarni (kapaciteta, volumen dovajanje, itd.). 3 http://www.erneuerbare-energien.de/files/english/pdf/application/pdf/eeg_2012_verguetungsdegression_en_bf.pdf; 16.01.2012; 14:20 http://www.biogasin.org/files/pdf/WP3/D31_IWES_WIP_EBA_EN_2010-12-20.pdf; 16.01.2011; 14:37 4 5 D.4.7 2.3 Proizvodnja in poraba toplote Biopllnarna v povprečju ponavadi proizvaja 35% elektrike in 65% toplote. Tretjina te toplote se običajno uporabi za ogrevanje digestorja za ohranjanje stabilnosti mikrobiološkega procesa. Ostala toplota se večinoma izgubi v ozračje. Ampak iz okoljskih in ekonomskih razlogov kot tudi zaradi učinkov, bi se ta toplota tudi morala uporabiti. Prekomerna toplota, ki se proizvede na CHP bioplinarni z močjo 250 kW el, obratuje povprečno 7000 ur na leto pri max moči znaša približno 2,000 MWh na leto, kar je enako letni porabi toplote za 100 gospodinjstev v Srednji Evropi. Za porabo te prekomerne toplote obstaja več načinov. Primernost teh načinov je odvisna od številnih pogojev, ki vključujejo obstoječe porabnike toplote, razdalje, tehnologije in ostalo. Konkretni primeri za porabo toplote vključujejo: sistem daljinskega ogrevanja z vgrajeno enoto CHP v bioplinarno, mikro bioplinsko omrežje z vgrajeno satelitsko CHP enoto v bližini porabnikov toplote, sušenje (lesnih peletov, digestorja in žitaric), industrijska uporaba, uporaba v organskih Rankinih cikličnih sistemih ali Stirlingovih motorjih, itd. Na izbiro glede možnosti odpadne toplote pogosto vplivajo postopki za pridobitev dovoljenj, kot je v primeru nastavitve plina ali pa toplotnih cevovodov. Za zagotovljeno uporabo odpadne toplote iz bioplinarn lahko pomagajo naslednja priporočila: 5 • Upravitelji bioplinarn bi morali uporabljati vsaj določen procent odpadne toplote. Na primer v Nemčiji se mora uporabiti 60% odpadne toplote (Glej zakon o obnovljivih virih energije (EEG) 20125). Drugače upravitelj bioplinarne izgubi fiksno ceno za trenutno leto. V vsakem primeru mora biti predstavljen mehanizem, ki ščiti upravitelje bioplinarn pred nepričakovanimi spremembami glede potrebe po toploti (npr. če s strani porabnika ni več potrebe po toploti zaradi bankrota). • Dovoljenja za gradnjo bioplinskih in toplotnih cevovodov bi morala pospeševati vzpostavitev mikro - omrežij ali pa sistemov na daljinsko ogrevanje. • Če je CHP bioplinarna postavljena v bližini stanovanjskih zemljišč (satelitska CHP), je potrebna jasna zakonodaja in okvirni pogoji. To velja še posebej zaradi zvokov, onesnaževanja in vonjev, kot tudi zaradi varnostnih razlogov. • Postopek pridobitve dovoljenj za gradnjo bioplinarne, ki vključuje sušilnico ali pa ORC bioplinarno, naj ne bi bil bolj zapleten kot pa običajni postopek. http://www.clearingstelle-eeg.de/files/Stellgn_RefE_FvB_Kurzfassung.pdf; 16.01.2012; 15:53 6 D.4.7 2.4 Nadgraditev bioplina v biometan in uporaba Namesto, da bi uporabili bioplin direktno na bioplinarni v CHP, ga lahko nadgradimo v zemeljskii plin (tako imenovan: biometan). Zakonodaja o vključitvi biometana v omrežje je bila predstavljena v več kot 10.državah. Ob tem mora biti zadoščeno posebnim zahtevam za kakovost, ki ustrezajo specifičnim standardom kakovosti za zemeljski plin v posamezni državi ali pa mednarodnim standardom kakovosti glede zemeljskega plina (kot so ISO, CEN). Biometan se običajno sestoji iz vsaj 96% metana. Nadgraditev se izvaja z različnimi kemijskimi in fizičnimi metodami. Po tem postopku se lahko biometan vključi v omrežje zemeljskega plina ali pa se lahko uporabi kot gorivo za vozila. Naslednja priporočila lahko pomagajo pri pospešitvi postopkov za pridobitev dovoljenj za takšen projekt: • Moralo bi biti z zakonom dovoljeno in določeno za vključitev biometana v omrežje zemeljskega plina. To do danes še ni urejeno na Evropski ravni, je pa v nekaterih Evropskih državah kot na primer v Nemčiji bila predstavljena zakonodaja o vključitvi biometana v omrežje. Te prve inovativne bioplinarne so bile vzpostavljene v soglasju z vključenimi akterji kot so upravitelj bioplinarne, upravitelj omrežja zemeljskega plina in oblasti. Ravno zaradi tega bi tudi oblasti v ostalih državah morale pospeševati vključitev biometana v omrežje, četudi še ne obstaja posebna zakonodaja. • Zahteve kakovosti za biometan bi morale biti jasno opredeljene v nacionalnih zakonskih dokumentih. Za mednarodno trgovino je obvezen enoten Evropski standard za biometan. To je vključeno v mandat EC za CEN TC 4086 • Pooblaščeni upravitelje omrežja za dovolitev vključitve v omrežje lahko poenostavijo takšen projekt in pomagajo pri razvoju trga biometana. • Fiksne cene za biometan, kot že obstajajo za vključitev elektrike v električno omrežje, bi bile koristne za podporo trgu biometana. 2.5 Uporaba pregnitega blata Po anaerobni digestiji biorazgradljive surovine ostane v bioplinarni pregnito blato. Kvaliteta pregnitega blata je odvisna od uporabljene surovine. Kvaliteta se oceni s kemijskega, biološkega in fizičnega vidika. Kemijska kontaminacija pregnitega blata se ponavadi pojavi v gošči, katera vsebuje anorganski material (kot so težke kovine) ali določena količina antibiotikov, razkužil in hormonov. Biološko kontaminacijo lahko povzroči prisotnost semen ali patogenov, ki se ponavadi uničijo v postopku AD. Fizični kontaminanti so lahko ne-ali pa nizko-prebavljivi materiali, kot so kamni, steklo, plastika, les in pesek. Najbolj pogosto te kontaminante najdemo v gospodinjstvih, hrani ali pa odpadkih iz vrta. Ti fizični kontaminanti 6 CEN TC 408 Project Committee – Biometan za uporabo in transport in vključitev v omrežje zemeljskega plina 7 D.4.7 lahko povzročajo škodo okolju in posledično imajo negativni prizvok v javnosti glede pregnitega blata kot gnojila. • Uporaba pregnitega blata za različne namene je odvisna od sestave surovine. Potrebna je jasna zakonodaja o klasifikaciji sestave surovin in različnih mešanic pregnitega blata. To bi moralo vključevati tudi različne možnosti kako uporabljati in kako prodajati pregnito blato. Na primer v Nemčiji je pregnito blato umeščeno v obstoječi Zakon o gnojilih (§ 1 Št. 2 DüMG) in Odlok o gnojilih (§5 (2))7. • Glede na tip pregnitega blata (npr. iz odpadkov kot surovina), se mora kvaliteta pregnitega blata stalno kontrolirati, če se na primer uporablja na kmetijskih površinah kot gnojilo. Na primer v Nemčiji morajo zadostiti tako imenovani Ureditvi o gnojilih. Za kontrolo so na razpolago različni postopki. Ponavadi se upravitelje bioplinarn kontrolira slučajno in predstavnik odgovorne upravne enote zbira vzorce pregnitega blaga, katero se potem analizira v laboratorijih. Če se mejne vrednosti za pregnito blato ne vzdržujejo, mora upravitelj biolinarne plačati globo. • Za skladišča bi moral obvezno obstajati zakonski dokument kot na primer zakon, ureditev/odlok ali pa tehnične smernice, ki bi pokrivale zmanjšanje emisij metana, kar prispeva k učinku toplogrednih plinov (poglejte si tudi poglavje »Okoljska zaščita in emisije«). • Za uporabo in prodajo pregnitega blata, kot tudi za uporabo na kmetijskih zemljiščih, morajo obstajati pravila, ki upoštevajo Evropsko zakonodajo, kot je ABP Zakonodaja8; Nitratna direktiva9, primeri dobre prakse (GAP) in Direktiva za sestavo odpadkov10. 2.6 Zaščita okolja in emisije Bioplinarna spušča v ozračje različne emisije. Če se ne ravna z emisijami primerno, lahko te emisije škodujejo okolju in človeškemu bivanju v okolici bioplinarne. Da se zaščiti okolje in blagostanje ljudi je potrebno zadostiti emisijskim uredbam. Da bo bioplinarna sprejeta tudi v javnosti, je potrebno obvestiti javnost o trudu za zaščito okolja. Da pride to tega medsebojnega razumevanja, so lahko v pomoč naslednja priporočila: 7 8 • Neprepustno skladišče za pregnito blato, ki ščiti pred visokimi emisijami CH4 (metan plin). Na ta način so tudi sosedje zaščiteni pred vonjem emisij. Ravno zato bi moralo biti skladišče za pregnito blato vključeno v okvire postopkov za pridobitve dovoljenj. • Izogibati se je potrebno emisijam v vodnih telesih ( kot na primer uhajanje silažne vode iz skladišča surovine). Upoštevati je potrebno predpise povezane z vodo. Na primer, minimalna razdalja med stalnimi vodnimi viri (kot so reke) mora biti v Nemčiji vsaj 50 m. Tako tudi najgloblja komponenta bioplinarne mora biti vsaj en meter nad najvišjo pričakovano ravnijo podtalnice (poglejte tudi poglavje »Varnostni predpisi«). http://www.lfl.bayern.de/iab/duengung/organisch/13239/linkurl_0_7_0_1.pdf; 16.01.2012; 16:29 Uredba EC1774/2002 glede zdravstvenih ureditev, ki se nanašajo na stranske proizvode živali, ki niso namenjeni za prehrano ljudi 9 Direktiva 91/676/EEC, ki se nanaša na zaščito voda pred onesnaževanjem, katero povzročajo nitrati iz kmetijskih virov 10 Direktiva o sestavi odpadkov, ali Direktiva 2008/98/EC Evropskega parlamenta in Sveta z 19. Novembra 2008 o odpadkih 8 D.4.7 • Kogeneracijska bioplinarna za toploto in moč mora zadostiti predpisom o hrupu. • Potrebna je jasna zakonodaja o izpušnih emisijah iz kogeneracijskih bioplinarn. Ta vključuje tudi emisije formaldehida. • Urejeno mora biti tudi izhajanje metana (emisij) iz nadgrajenih bioplinskih naprav, ki proizvajajo biometan. 2.7 Varnostni predpisi Za obratovanje bioplinarne mora biti zadoščeno številnim varnostnim predpisom. Ti so večinoma o varnosti pred ognjem in pred eksplozijami ter za zdravstveno varnost ljudi. Glavna sestavina bioplina (40-70%) je metan (CH4). Čeprav je metan brez barve, vonja in ni strupen, je vseeno nevarno delati z njim, ker je vnetljiv in eksploziven. Iz tega razloga so obvezni številni predpisi za obratovanje bioplinarne. Naslednja varnostna priporočila lahko pomagajo pri zagotovitvi varnosti okrog bioplinarn in za zaščito okolja: • Varnostni pregled bioplinarne mora biti opravljen s strani uradnega inšpektorja. Prav tako so potrebne redne kontrole programov za varnost glede tesnitve pri varnostnih ventilih. • Vse osebe, ki delajo direktno na bioplinarni ali pa v bližini morajo zadostiti varnostnim predpisom. Nadalje morajo biti vsa nevarna mesta pri bioplinarni ustrezno označena z enotnimi posebnimi opozorilnimi oznakami, da so vidna. Namen teh opozorilnih nalepk mora biti dobro poznan vsemu zaposlenemu osebju na bioplinarni. Priporočeno je zagotoviti potrebna izobraževanja o varnosti na delovnem mestu pri bioplinarni. Za izvajanje takšnih izobraževanj je potrebno zastaviti natančne okvirje. • Vsa potrebna varnostna oprema kot je gasilni aparat, morajo biti na določenem mestu in zagotovljeni morajo biti operativni pogoji. To mora biti pod stalno kontrolo uradnih inšpektorjev. 2.8 Sodelovanje javnosti Za uspešno izvedbo projekta je tako kot pri večini ostalih projektov obnovljive energije, ozaveščenost in sodelovanje javnosti zelo pomemben dejavnik. To velja tudi za gradnjo bioplinarne. V kolikšni meri mora biti javnost vključena v postopek je odvisno od velikosti in lokaciji bioplinarne. Na primer v Nemčiji določa »Zvezni zakon o nadzoru emisij« (BimSchG), če je vključenost javnosti obvezna ali ni, odvisno je od velikosti in lokacije. • Okvire, ki določajo, če je potrebna vključenost javnosti ali ni, je potrebno določiti. Ti okviri morajo specificirati, na kakšen način je javnost vključena v postopke pridobitve dovoljenj. 9 D.4.7 • Obstajati bi moral tudi fiksni časovni okvir za informiranje javnosti o vključenosti projekta v postopek pridobitve dovoljenj. 3 Povzetek Vsak projekt bioplina se izvaja pod drugačnimi pogoji in to zahteva tudi posebne tipe dovoljenj, ki so odvisni od okvirnih pogojev posamezne države. Zatorej bi naj ta kontrolni seznam o postopkih pridobitve dovoljenj za bioplinarne pomagal upravnim organom in oblastem partnerskih držav pri projektu BiogasIN. Kakorkoli, naj bo ta kontrolni seznam zbirka različnih vidikov in priporočil za postopke pridobitve dovoljenj, ni potrebno, da je obsežen in se lahko stalno nadgrajuje. Na splošno bodo upravni organi skušali vzpostaviti ravnotežje na eni strani s ponujenimi okvirnimi pogoji za postopke dovoljenj, ki bodo izvedljive glede na stroške in čas in po drugi strani ne bodo postopke urejali preveč, v tem smislu, da bi predpisi postali ovira za nadaljnji razvoj. 10